406
Pisma o Slovencih in Slovenkah.
III.
Preljubi moj! V poslednjem pismu sem hvalil snažnost slovenskih prebivavcov med Muro in Dravo, — ali nisem še Ti povedal, v čem obstaja ta snažnost. Tudi danes tega še ne bodeš zvedil, ker me ravno dobra volja pel j a naGorensko v Tvojo domačijo. Bil sem pred nekterimi leti v Bledu. Kje je to? kaj je tam? bode marsikteri vprašal, ko bode to pisemce bral. Bled je kraj, v kterem človek dobiva novo moč v zdravem čistem zraku; Bled je kraj, kjer človek pozabi vsako skerb, kjer nemirno serce najde sladki mir. Pa kaj pravim? Vsaki ga ne najde; tako, na primer, ga ni našla mlada Talijanka, ktera je sedela pod košatim germom in ktero sem čul pevati:
Non giammai vidi valle aver si spessi Luoghi da sospirar, riposti e fidi. Kdor v Bledu  še  najde „luogho  da sospirar",   ta ni našel tam mini  in ni  še  pozabil  vsake skerbi.   Vendar za
me je Bled bil altar upanja, in vidil sem mir božji zibati se nad menoj, in čutil sem pihljanje njegovih serafiških kril. Svetlo jezero je jasno zerkalo rajski okolici, in kadar človek se ziblje v lahkem čolniču po širokem jezeru, tadaj ga obdaja radost, ktero le občuti ta, kteri je v Bled prišel brez   „sospiri.a
Vem, da Te mika, zvediti, kaj jaz od Blejčanov mislim. Čakaj malo, da prebivavce razločim. V Bledu sem našel dva Angleža z rudečo brado, nekoliko Tali j ano v in nekoliko Ljubljančank.
Ljubljančanke so zmiraj francezčino kramljale; govor je bil precej tečen, akcent — akcent — ta je bil par exceilence —  ljubljanski.
Da pokažem se jim moža, kteri tudi kaj zna, se vsedeui in začnem nekoliko verstic iz Lord Bvrouovih poezij deklamirati.
„Slišijo, ali to ni engliš?;, me pobara radovedna Ljubljančanka. „Yes, Miladv!" ji prav flegmatiški odgovorim — ^vendar rajši kakor angleščino kramljam mili jezik svoje matere." „Aber das ist ja keine voruehme Sprache. Krai-nerisch redet nur das Bauernvolk" — mi odgovori drug eksemplar kranjskega dekleta, iz kterega širokega lica sem bral, da je stari oče njeni še reščeta nosil po svetu, in tedaj moja draga tudi izvira iz „Bauernvolka.a — Da bi Vam jezik oterpnel vsem Vam Ljubljančankam, ktere pravite. da kranjski jezik — jezik Vaše matere in Vašega očeta — je ;,aber" le za „Bauernvolk!a
Poln nevolje   sem   se   proč   podal   od   neslane  družbe, ktera   bi   mi celo   lahko   pokvarila   želodec.    Podal  sem   se raji med kmete gorjanske.   Tukaj vlada vse zdravejši duh; ni   ga   še   oblizala   nemškofrancoska   civilizacija;   v goren-skem kmetu še vlada jederni duh slovenski. Vendar kakšna razlika   med    kranjskim   Gorencom   in   štajarskim Dolancom! Velika rast Gorenca, močne pleča, terdne noge, široko lice, terden stop, težek glas,   in v jeziku rodost — kako vse to čudno  zvoni  proti  štajerskemu Dolancu,   kteri je  mehkih,   lahkih  nog,  bolj   ozkega  okroglega  lica  in v svojem govoru sladek, kakor da bi med lizal.   Hiša goren-skega kmeta me je razveselila, pa tudi z žalostjo napolnila. Kako to? Ker sem v nji našel spominke nekdanjega blagostanja. Koliko tkavnih  stolov stoji zapuščenih po   gorenskih hišah!   Tukaj,   kjer je cveio   nekdaj rokodelstvo,   in doma napravljeno   blago  se nosilo   daleč po svetu,   sadaj   morajo pridne roke počivati, ker ne morejo konkurirati z mašiuami. Veudar Gorenec  ne obupa;   on   najde  še zmiraj   pot,   po kteri si pošteno prerodi svoje življenje; če ni mogoče doma kruha dobiti,   ga gre iskat v Terst,   na Koroško,   na Gor-njoštajersko,   celo na Tiroljskem  sem našel sine triglavske. Proti kranjskemu Gorencu  je  štajerski  Slovenec  prav   za-pečnik,   kteri  si  prek  praga  ne upa,   in  rajši da želodcu kruliti,   ko  pa  da   bi  mislil  za živež  z delom  pridobljen. Posebno   štajerski   Haložan  imp   zmiraj   koledne   svetke, kakor dolgo še   kaj  skoz pipo teče,   in kakor  dolgo  še v hlevi   kak   repeč  miga.     Kadar   pa  je   vse  odnese)   sveti Kurent,  tadaj javče:  „oj šent! oj šent!"   Pa tudi mot Gorenca je celo druga.   Ima sicer tudi nekaj lahkomišlenosti; pričujejo to njegove „okrogiea, al on je vesel le, kadar si čas zbere  za  veselje  in vživa ga le  po  trudu.    Tudi več zna prenesti in preterpeti. To sem že ko dijak v šolah zapazil.   Kranjski  dijaki so prišli  v Gradec in Beč ko baroni Nemaniči, ali kakor Slovenec pravi: imeli so toliko dnarja, kolikor želva perja;  al duh njihov iznajdljiv in stanovitnost v sklepih jim je pripravila pot, po kteri so prišli do svojega cilja.    Res ta  vojska  z mukami   življenja  napravi Kranjca kerhavega, da nima one mehkosti  serca in duha,   ktera je značaj štajarskega Slovenca, — vendar jim pomaga k napredku v življenji.
Pa moje pismo se že predolgo vleče. Cuj še sodbo čez Kranjce, to je, prebivavce mesta Kranja, v kterem si Ti  beli  svet   zagledal.   Bodem  se  drugikrat  dolže   na
407
Gorenskem in tadi v Kranji mudil; za eadaj samo nekaj malega. Svojega tovarša sem vprašal po nemški: Nun, wie gefallt Ihnen Krainburg? (Kako Vam dopade Kranj). Cuj, kaj mi odkritoserčni Dunajčan odgovori: „Die Krainburger sind lauter neugierige Leut wie die Masen." Ne vem, ali je imel prav ali ne. Ti, preljubi moj, utegneš oajbolje te besede ovreči, ako niso resnične.   Bog Te živi!
Ves Tvoj                   Vi to m ar