Gospodarske stvari. Listna bolezen na sadnem drevju. Že več let vedno v večji množini opazujemo, da nekatera sadna drevesa, posebno zlata parmena, mašančke in nekatere lokalne sorte v rasti zaostajajo; listje ovene, se svedri, sadje ostane drobno in grdo lisasto ter hitro odpade ali pa se trdno na drevju prisuši. V obče se misli, da je to rja, katero solnčni dež povzroči. Zal, da ta rja ne bo sama ob sebi zginila, lemuč nam bode, ee se ji v bran ne postavimo, še veliko škode napravila, ker to je taka bolezen, kakor je medena rosa na trsu. Strokovnjaki so to bolezen proiskali in po skušnjah dokazali, kako se zamore zdraviti. To bolezen, ozirorna glivice, katere se po listju pomnožujejo in od njega živijo, je težko popisati, ker so majhne, prosterau očesu nevidne, pa škodo delajo vidno veliko. Listje je za drevo pljuča, torej silno potrebno za rasl drevesa in sadja, in če bolezen listje ugonobi, mora drevo oslabeti in slab sad oslati. Lansko leto so bile povsod pritožbe, da je sadje slabo in rjasto in v obče se je sodilo, da tega je bilo krivo deževno leto, in skrajni čas je, da bolezen poznamo in jej v okom pridemo, in edina pomoč je, da začnemo sadje škropiti/ kakor vinograde. Vem, da tudi marsikateri cenjenih bralcev bo neverni Tomaž in ne bo holel verjeti, da bi potreba bilo sadno drevje škropiti, pa svetujem vsaj tistim, ki škropijo vinograde, da drevje poškropijo, kakor bo pozneje povedano. Vinogradi so inorali od medene rose mnogo trpeti, predno so zaspani, neverni posestniki prišli do spoznanja, da le s škropljenjem se more pred medeno roso trs zdrav ohraniti. Strokovnjaki pa so po skušnjah dokazali, da le s škropljenjem naj tudi drevje pred to boleznijo obvarujemo in bolno ozdravimo ter glivice (kaljenjo glivinih trosk) uničimo, da se na listju ne morejo razvijati. S čim naj škropimo? Po skušnjah je dokazano, da moramo drevje škropili ravno tako, kakor vinogradc z bakreno galico in apneno vodo in sicer 1 kg bakrene galice v 2 kg apna na 100 / vode (za polovnjak 3 kg bakrene galice in 6 kg apna.) Ce škropimo fino sadje, se sme tekočina nekaj slabejša napraviti, pa zato je Ireba večkrat škropiti. Tekočina se napravi, da se bakrena galioa v platneno vrečo z vodo napolnjeno posodo zvečer obesi in zjutraj apno doda, katero se mora skoz vrečo ali sito precediti, da pesek v tekočino ne pride, ker pesek bi škropilnico poškodoval in vselej, predno se rabi, se mora tekočina dobro premešati. Kdaj naj škropimo? Prvokrat bi morali škropiti, predno cvete, koncem marcija ali v začetku aprila, drugokrat ko odcvete v sredi ali koncem maja (ravno od sedaj primeren čas), in tretjič sredi junija do začetka julija. Tretje škropljenje je potrebno, da se od dežja sprano in pozneje zrasteno listje in vrhi poškropijo in bolezni obvarujejo. Kako naj škropimo? Pred vsem povsod in moeno; nekaj več ko manj škropiti, je bolje kot malo. Poškropimo vse dele drevesa, listje, vršiče in veje. Mala in neprevelika drevesa se lahko poškropijo, da okoli drevesa gremo, k velikim pa je treba pristaviti samostoječo lestvico. Škropi se z navadno škropilnico, kakor je za trs. Sadjerejstvo je pri nas velikega pomena, zato bodi nam tudi prva skrb, da se učimo bolezni drevja spoznavati, ga bolezni obvarovati in bolno ozdraviti, kajti če bi mi še nekaj let za to bolezen nič ne storili, bi znalo naše sadje vso veljavo zgubiti. Lansko leto so rai kupci iz Wiirtenberga pravili, da je tam sadje od medene rose silno poškodovano, da je večinoma črvivo, rjavo, lisasto in le malo kateri sad bi črviv ne bil. Začnimo torej zdaj brž škropiti, čeprav je prvo škropljenje letos že zamujeno, in držimo se natančno popisanega nasveta, kar se nam bo obilno poplačalo. Občine bi dobro storile, ko bi prosile za potovalnega nčitelja, da bi se posestniki o tem temeljito podučili. F. P—k. Sejmovi. Dne 22. maja v Loki, Olimju in SromIjah. Dne 24. maja v Arvežu, Studenicah, Rogatou in Gmureku. Dne 25. maja v Dobjem, pri Sv. Filipu v Veračah, v Vitanju, Ivniku, Jarenini, Slivnici pri Mariboru, v Brezju zunaj Maribora, v Ormožu, Rogatcu in pri Sv. Urbanu pri Ptuju. Dne 26. maja v Braslovčah, Konjicah, pri Sv. Lovrencu v Slov. gor. in v Jmenerti (za svinje).