
l  s
\

j ledolžnost

j preganjana in poveličana

!_J2ek(g-«oemške povesti „Blumenkorbchen“ S

Cv< !»*!**\.  v <

gg* Krištofa Šmida.

/

^ 'rngi popravljeni natis.)

Y Ljubljani 1880.

Natisnili, založili in na prodaj jih imajo $
J. Blaznikovi nasledniki. <


Poleg nemške povesti M Blllmellkorbc^len ,
štofa Šmida.


Drugi popravljeni natis.)

Y LJUBLJANI.

Natisnili, založili, in na prodaj jih imajo J. Blaznikov)
nasledniki.

1880 .

Pervo poglavje.

Oče Jakob in njegova hči Marica.

?red več ko sto ieti je živel v Dobov¬
škem gradu prav umen in pravičen mož, Jakob
Rode po imenu. Ubog deček še je bil, ko je
na grad prišel, da bi se ondi na vertu vertnar-
skega naučil. S svojim prebrisanim umom, s
svojim di brim sercem, s svojo urnostjo v vseh
rečeh si je kmali pridobil ljubezen svoje go¬
spode in vsih grajščinskih. Marsikaki opravki
pri grajščini so mu bili izročeni; in ko je grof,
takrat še mlad gospod, po svetu šel, ga je Ja¬
kob spremljal. Na plujem se je Jakob veliko
dob-ega naučil : navadil se je olikano govoriti,
priljudno se vesti, in kar je še veliko bolje, ne¬
popačeno je med svetom ohranil svoje serce.
Grof je želel Jakobu zvesto službo poverniti.
Na dvoru, ki ga je grof v bližnjem mestu
imel, bi ga bil rad ključarja postavil. Pa do¬
bremu možu ni dopadel mestni šum; tiho živ¬
ljenje na kmetih le ga je veselilo. Toraj mu d£
blagi grof majhno pristavo blizo grada v roke
do njegove smerti, in še žita in lesi, kolikor ga
potrebuje, mu dovoli iz grajščine. Jakob se je

Nedolžnost. 1

v Dobovcu oženil, iu živel ob pridelkih svoje pri¬
stave. Imel je lepo hišico, in ob nji velik vert,
ki ga je bilo lepo videti; pol ga je bilo a nar
boljšim sadjem nasajenega, pol pa za mnogo ze¬
lenjavo odločenega.

Več let j e Jakob s svojo ženo srečno živet,
bila je nami eč prav skerbna in dobra gospodinja;
kar mu mnerje. Neizrečeno žaluje po nji. Dobri,
že precej priletni mož se zdaj silno stara, nje¬
gova glava prihaja že vsa siva. Edino veselje,
ki ga ima še zdaj na svetu, je njegova hči,
ktero mu je ranjea zapustila; takrat je imela
ravno pet let. Marica, ravno tako kakor ma¬
teri , ji je bilo ime, bila je materi v vsem
enaka. Od otročjih let že je bila zale postave;
iz njenih oči se je tako nekaj ljubeznjivega bli-
sketalo, da se ne da popisati. Pa še vse bolj
so jo njena pobožnost, nedolžnost, pohlevnost in
prijaznost ljudem za'o in prijetno delale. Ma¬
rica še ni bila dopolnila petnajstega leta, pa je
že prav lepo gospodinjila. V hiši je bilo zmiraj
vse pometeno in pospravljeno , v kuhinji vsaka
posoda čedna in na svojem kraji, povsod je bilo
vse v redu in snažno. Tudi na vertu je pridno
pomagala svojemu ljubemu očrtu, in pa nič je
ni njene dni bolj vesel lo ko ravno vert; prijetni
in podučljivi očetovi pogovori so jt oslajševali
vsako delo.

Marica, ktera je med zelenjavo in cvetli¬
cami zrastla, je od otročjih let imela veselje nad
cvetlicami. Toraj ji je oče vsako leto dobil kaj

3

semen in koreninic novih cvetlic, kterih namreč
še ni poznala, da jih je na vertu pri krajih gre¬
dic nasadila. Tako je imela Marica o praznem
času vedno na vertu kaj prijetnega opraviti. Koj
ko so zeli iz tal prišle, jim je stregla, jih oko¬
pavala, oplevala in zalivala; ko so popke po¬
gnale, je komaj pričakala, da se razpočijo; in
videti jih lepo cvesii je bila vsa v veselji. ,,To
je pravo, nedolžno veselje“, reče časi njen oče
posinehljaje se. ,,Marsikdo izda več goldinarjev
za berhke obleke, ko jaz vinarjev za cvetlice,
in še ne stori svoji hčeri tako velicega in ne¬
dolžnega veselja ko jaz.“ In res, vsak mesec,
vsak teden celo je sevetlo Marici novo veselje.
Večkrat je rekla v svojem veselji: ,,Raj je bil
morebiti komaj tako lep, ko je naš vert 1“ Ni
šel tudi ktnali kdo memo verta, da bi se ne bil
Ustavil, in čudil nad lepimi cvetlicami. Otroci
iz vasi so vsak dan vanj kukali, in Marica jim
je rada podajala cvetlic iz njega.

Modri oče pa je vedel veselje svoje hčere
nad cvetlicami na kaj visokejšega obračati. Učil
jo je v lepoti, ki jo imajo cvetlice, v njih razni
podobi, v njih prijetnem duhu spoznavati modrost,
dobrotljivost in vsegamogočnost Božjo. Ro je
zjutraj vstal, je b lo pervo, da je svoje serce v
molitvi k Bogu povzdignil: zato je bil vselej
poprej na nogah, kakor je bilo na delo iti. Mi¬
slil si je, da ima človeško življenje malo cene,
če si človek pri vsih svojih opravkih ne odloči vsak
dan vsaj kakošne ure, v kteri se na tihem s svo-

4

jim Stvarnikom pogovarja, in po nebesih zdihuje.
V spomladi in po leti, kedar je bilo lepo jutro,
je peljal Marico seboj v šotor na vert. kjer jima
solnca zlata zarija iz za gor« plava, rosa v oči
miglia, ptice veselo žvergole , cvetlice prijetno
vonjo pulite. Tukaj se je ž njo pogovarjal od
Bogu, k»eri daja solncu priiazno sejati, in pošilja
dež in roso; kteri živi ptice pod nebom, in cvet¬
lic« oblači toliko častitlj vo. Tukaj jo je učil
Boga spoznavati nar boliega Očeta, kteri se nam
v svojem preljubem Sinu razodeva ljubeznjivšega
ko v vsih svojih stvareh. Tukaj jo je učil moliti,
ker je sam iz serca ž njo molil. Ta jutranji čas
je Marici že v mladosti zasadil pobožnost in strah
Božji v serce.

V cvetlicah, ktere so bile Marici naj ljubše,
ji je oče kazal lepe podobe deviških čednost,
Ko mu je eno jutro mesca sušca vsa vesela pri¬
nesla pervo vijolico, ji je rekel: ,,Višnjeva vijo¬
lica,  ljuba Marica! ti bodi podoba ponižnosti,
samotnosti in uhe dobrotljivosti. Vijolica se oblači
v ljubeznjivo barvo pohlevnosti, cvete naj raje
v samoti, in razsipa, dasiravno je skrita pod
perjem , svoj prijetni duh okrog sebe. Tudi ti,
ljuba Marica! bodi enaka tihi vijolici ki ne mara
za pisano ničemerno obleko, se ne razkazuje,
ampak na tihem dobro dela, d< kler ne ocvete.‘‘

Ko so bile vertnice in lilije v cvetji, in
vert v največi lepoti, pokaže oče svoji hčeri belo
lilijo in pravi: ,,Bela lilija, ljuba Marica ! ti bodi
podoba nedolžnosti. Le poglej, kako je lepa,

5

kako je svetla in čista! Nar belejša tančica ti
ni nič proti njenim perescem; kaj niso bele ko
sneg? Blagor deklici, ktera ima takč čisto serce!
Nar čistejša barva se pa tudi nar teže ohrani.
Kmalije libjeno peresce omadežano; le nerodno
ga kdo poprimi, koj se mu madež pozna. Tako
tudi že beseda, in pa še celo misel lahko oma¬
dežuje in popači nedolžno serce. V e r t n i c a
pa", pravi oče kazaje na eno, „ti bodi, ljuba
Marica! podoba sramožljivosti. L-pša ko ta
vertnica je barva sramožljivosti. Blagor deklici,
ki se nespodobne šale ustraši, in jo rudečica po
licih varuje greha. Lica, ktera rada rudečica pre¬
haja, ostanejo dolgo rudeča in lepa; lica, kte-
rih rudečica več ne obide, kmali oblede, in
strohne prerade v grobu." Oče naterga lilij in
vertnic, jih zveže, in podd, zvezek Marici, retsoč:
,,Lilije in vertnice so si sestričine; vkupej gredo,
in le tako jih je lepo viditi v zvezkih in vencih.
Tako ste tudi nedolžnost in sramežljivost sestri-
čine, in se ne daste ločiti. Bog da nedolžnosti,
da se lože obvaruje, sramežljivost tovaršico in
svarnieo. Oh, ostani mi sramožljiva, ljuba Ma¬
rica! in ostala boš tudi nedolžna. Budi zmiraj
čisto tvoje serce, enako čisti liliji, in tvoja lica
bodo zmiraj rudeča ko vertnice."

Nar lepša na vertu je bila pa majhna ja
blana. Oče je bil zasadil to drevesce ravno tisti
dan, ko je bila Marica rojena, in vsako leto je
bilo polno rumenih in rudečkastih jabelk. En¬
krat je posebno lepo evetlo, le vse je bilo v

6

cvetji. Marica ima grozno veselje nad njim;
vsak dan ga gre gledat, in pravi: „Oh, kako
je pač lepa ta jablana, kako je vsa rudečkasta
in belkasta ! Ravno kakor da bi bilo celo drevesce
velik šopek prelepih cvetic, nič drugače se mine
zdi.“ Neko jutro pa spet pride, kar najde cvetje
vse rujavojin skerčeno; slana ga je tako posmo¬
dila. Marica je tega zelo žalostna, zjoka se.
Tedaj ji reče oče: ,,Marica! ravno tako po¬
briše grešna slast ves cvet mladosti. Ob, varuj,
varuj se greha! Glej, ko bi se tudi tebi tako
prigodilo; ko bi veselo upanje, ki ga imam nad
teboj, tako-le zginilo ne le za eno leto, jaropak
za vse življenje: oh, tedaj bi se jaz še britkejše
jokal, kakor se zdaj ti! Ne imel bije  več ve¬
sele ure na zemlji, in še v grob bi šel s sol¬
zami v očeh." Res so mu pri teh besedah solze
v oči priigrale, in Marici so šle te besede grozno
k sercu.

Tako je Marica pri svojem ljubem očetu
med cvetlicami rastla; ko vertnica je cvetla, ne¬
dolžna je bila ko lilija, pohlevna ko vijolica, in
lepši sad je obetala ko drevesce v nar lepšem
cvetji.

Veselil je očeta Jakoba lepi vert, kteri mu
je delo tako obilno povračeval s sadjem; pa še
bolj je bil svoje hčere vesel in zadovoljen, ker
so nauki, ktere ji je dajal, pri nji obrodili ve¬
liko bogatejši sad lepega pobožnega življenja.

7

Drugo poglavje.

Marica v Dobovškem gradu.

Neko jutro mesca velieega travna je šla
Marica v bližnji gojzdek rezat verbovih in bi¬
kovih mladik, iz kterik je oče lepe jerbasčke
pletel, kedar na vertu ni bilo kaj opraviti. Tu
najde Marica perve šmarnice; jih naterga, in
naredi dva šopka iz njih, enega za očeta, enega
pa zase. Domu grede sreča na pisani senožeti
grofinjo iz Dobovca in njeno hčer Malko. Bili ste
veči del v mestu, pa pred nekterimi dnevi ste
prišli na grad.

Ko vidi Marica belo oblečeni go3pe proti
aebi priti, se jima ogne s steze malo na stran,
ter ponižno in spoštljivo obstane.

„Jej, kaj že šmarnice rastejo zavpije
Malka, ktera je šmarnice raje imela ko vse
druge cvetlice. Marica jima jih hitro ponudi,
vsaki en šopek. Radi ste jih vzeli, in grofinja
seže v rudečo svilnato mošnjico, da bi Marico
obdarila.

Toda Marica pravi: „0 nikar! lepo zahva¬
lim, nisem jih za denarje ponudila. Prosim, mi¬
lostljiva gospd! naj Vam uboga deklica za to-

8

liko dobrot, ki sem jih od Vas že prejela, tudi
kakošno veselje storim brez plačila.“

Grofinja se ji prijazno nasmeja, in pravi r
„Marica! prinesi le še večkrat tacih šmarnic
nuji Malki.'* Marica ji jib nese vsako jutro,
in tako hodi, dokler so šmarnice v cvetji, dan
na dan v grad. Marica je bila Malki vedno bolj
■všeč, ker je bda umne glave in dobrega serca,
pohlevna in priljudna in tudi ko so bile šmar¬
nice že i cvetle, je mogla še marsikdaj pri Malki
biti. Malka je celo večkrat na znanje dala, da
bi Marico zmiraj rada pri sebi imela , in da jo
misli v svojo službo vzeti.

Zdaj se je bližal god Malkinega rojstva.
Marica pomišljuje, kaj bi ji koli za vezilo dala.
Kakošen šopek cvetlic ji je že velikokrat nesla,
tega tedrj zdaj ne. Nekaj druzega ji pride v
misel. Njen oče je preteklo zimo spletel nekaj
prav lepih jerbasčkov za ženska dela. Nar
lepšega zmed vsih je dal Marici. Iz mesta je
bil dobil opis, po kterern ga je delal, in delo
je bilo vse hvale vredno. Marica sklene ta jer¬
basček s cvetlicami napolniti, in ga Malki za
vezilo podariti. Vpraša očeta, in oče ji to rad
dovoli; ozališa še krasni jerbasček, ter prav
umetno vanj vplete Malkino ime.

Ko se napoči dan Malkinega godu, naterga
Marica nar lepših vertnic, belih, rudečih, rume
nih in modrih vijolic, živobarvanih in pisanih
klinčkov pa š** druzih mnogoterih cvetlic; jih v
jerbasček dene, in vse čedno zversti, da se barve

9

prelepo vjemajo. Ob krajčh še jerbasček rahlo
prepreže z mahom, ga z zelenimi vejicami oplete
in okol Malkinega imena splet« zal venček iz
spominčic. Vse v jerbasčku se je lepo podalo,
res prav veselje ga je bilo videti. Oče sam se
Maričini umetnosti nasmeja, in pravi, ko je jer¬
basček vzdignila: ,.Pokaži mi ga še malo, po¬
kaži, da ga prav ogledam."

Marica nese jerbasček v grad, ga p< da
Malki, in ji voši priserčno srečo; ravno je se¬
dela na stolu, in hišna ji je lase spletala. Malka
je vezila grozno vesela; ne more prehvaliti zdaj
lepih cvetlic, zdaj zal ga jerbasčka. „Marica!‘‘
je djala, ,saj si moral ves vert obropati. da si
me tako bogato obdarila. In kako priročne jer-
basčke delajo tvoj oče! V resn ci, lepših še ni¬
koli nikjer nisem videla. O, stopi, stopi z menoj
k moji materi!" Vstane, prime Marico za roko
in jo pelje k svoji materi v gornjo sobo.

,,Glejte, glejte, mamka‘, je že med durmi
vpila, ,,kakošno drago v« zdo mi je Marica pri¬
nesla! Lepšega jerbasčka ka| ne, še niste vi¬
deli, in lepših cvetlic si ne morete misliti!"

Tudi grofinji je bil jerbasček s cvetlicami

{ >rav všeč. ,,Res, grozno je lep,“ pravi; nama-
anega bi ga hotla imeti. Noben malar, obljubim,
bi ne mogel kaj lepšega napraviti. Pač ]e Ma¬
rica zriajdena in pa dobrega serca!“

„Počakaj malo tukaj le, l|ubk ? !“ reče Ma¬
rici in migne Malki, da naj za nji gre.

Greste v stanico, ki je bila stikoma in

10

grofinja reče: „Malka! brez daru ne smeve Ma¬
rice pustiti. Kaj misliš, da bi ji dali ?“

Malka pomisli nekoliko, pa kmali reče:
„Kakošuo moje oblačilo, mislim, bi ji bilo nar
ljubše; nostavim, tisto zelenkasto z belimi piči¬
cami. Je sicer še skoraj novo, komaj kakošne
trikrat sem še le bila v njem; pa malo premajhno
mi je že. Marici bo pa ravno prav. Popravi si ga
^pa tudi lahko sama; saj zna dobro šivati.
Ce se vam, mamka! le preveč ne zdi?"

„0 kaj še 1“ reče grofinja. ,,Ce komu kaj
damo, mu moramo že kaj tacega dati, s čemur
se mu ustreže. In pa ravno prav; zelenkasto
oblačilo se bo mladi vertnarici lepo podalo.“

,,Pojdite zdaj , ljubi moji!" reče grofinja
prijazno, ko z Malko nazaj pride, ,,in skerbite,
da cvetlice ne zvenejo dojužine. Ko bomo danes
goste imeli, in Malko vezovali, mora jerbasček
s cvetlicami na mizi stati, in jo znlišati. Zahva¬
lila pa, ljuba Marica! se ti bo Malka že sama."

Malka pelje Marico v svojo stanico, in reče
svoji hišni, da naj ji prinese zelenkasto oblačilo iz
skrinje. Metka, tako je bilo hišni ime, postane,
in pravi: ,,Tega oblačila danes vsaj ne boste
oblekli? 1 ' ,,Oblekla ne,“ reče Malka, ,,pa Marici
ga bom dala.“ — ,.Kaj zelenkasto oblačilo!"
se Metka začudi. ,, Ali vedo mamka to?" „Kaj
tebi za to mar?" reče Malka malo terdo, „to
bode moja skerb. Le berž mi ga prinesi!"

Metko je to močno zgrabilo. Oberne se,
in gre; pa togote se trese, in vsa bleda je,

11

Berska in premetava Malkina oblačila po skrinji
in pravi: „Kar vse bi na kosce raztergala! Ob
ljubezen pri moji gospodi me je tako že pri¬
pravila ta presneta prilizovalka, in zdaj mi še
to oblačilo sne; prav za prav bi morala pono¬
šena. oblačila jaz dobiti. Oh, oči bi kotla izko¬
pati te ve'tnarski baratavki! 11  Vendar pa kletka
prikriva svojo gerdo jezo; vso prijazno se dela,
ko pr^de z obiačiloro, in ga poctd Matki.

,Ljuba Marica!" reče Malka, „dosti dražjih
daril sem že za vezilo dobila, ko je tvoj jer-
baseek; pa nobeno mi ni tako ljubo. Cvetlice
v oblačili, se ve, niso tako lepe ko v jerbasčku,
pa iz ljubezni do mene, menim, jih ne boš za¬
ničevala. Vzemi to oblačilo, in nosi ga v moj
spomin; pozdravi mi tudi svojega, očeta." Ma¬
rica vzame oblačilo, poljubi mlad grofinji roko,
in gre.

Metka jame polna nevošljivosti in notranje
togote Malki spet dalje lase spletati. Kar molči
vsa raztogotena, in malo manjka, da se nad
Malkinimi lasmi ne znosi. Malka jo vpraša:
„Metka! si mar huda?" „0 kaj še!" odgovori
Metka; „kako bi mogla jaz huda biti, ko ste
Vi tako dobri?" „Pametno si odgovorila", ji
reče Malka; , da bi le tudi tako pametno mi¬
slila 1"

Med tem se je Marica z lepim oblačilom
že domu priveselila. Ali modrega očeta to da¬
rilo nič kaj ni razveselilo. Z glavo je zmajal
in rekel: „Mariea! raji bi hotel, da bi ne bila

12

nesla jerbasčka v grad. Oblačilo mi je sicer
prav drago in ljubo, ker je dar naše milostljive
gospode; pa bojim se, da bi nam drugi ne bili
nevošljivi, in kar bi bilo še bolj žalostno, da bi
se ti v njem ne prevzela. O, varuj se, Marica,
da ne boš nikoli napuhnjena in nečimerna! Po¬
hlevnost in ponižnost zališate deklico bolj, kr
nar lepša obleka."

Tretjo poglavje.

Grofinji perstana zmanjka.

Marica je pomerila zelenkasto oblačilo, ga
spet čedno zravnala, in v skrinjo zaklenila, kar
Malka v hišo stopi; v eni sapi je in vsa pre¬
padena.

„Za božjo voljo, Marica!“ zavpije mlada
grofinja, „kaj si naredila? Nar lepšega zlatega
perstana je moji materi zmanjkalo! Nikogar ra -
zun tebe ni bilo v hišo. O, daj ga berž nazaj!
Strašna reč bo sicer zanj. Le berž ga daj! Zdaj
se da še vse na tihem poravnati."

Marica se ustraši, da je bleda ko zid. „Moj
Bog!" jedjala, „kaj slišim? Jaz nimam perstana.
Se videla nisem v hiši perstana. Z mesta, kjer
sem stala, se nisem ganila."

13

„Marica! i<  govori Malka dalje, „lepo te
prosim, daj mi perstan. Ne veš, koliko je le
kamen v njem vreden. Perstan je veljal blizo
<1 set sto zlatov. Ko bi bila ti popred to vedela,
obljubim, da bi ga ne bila vzela. Pa kaj ma¬
lega si mislila, je to. Daj mi ga, in vse ti bo
prizaneseno, ker tega nisi vedela."

Marica jame jokati. ..Res/' pravi, ,,da ne
V»,m stvarice za perstan. Nikoli se nisem upala
ie dotakniti se tujega blaga, nikar da bi bila še
le k aj ukradla. Moj oče so mi ostro prepovedali
koti u kaj jemati."

Pri teh besedah odpre oče duri. Na vertu
je delal, in mlado grofinjo videl v hišo hiteti.
Ko je zaslišal prigodbo, ves ostermi, terzdihne:
„Bog ie smili, Marica! kaj si storila?“ In groze
in žalosti ne more na nogah stati; za mizo na
oglu se poprime, in na klop sede.

„M jrica!" pravi, ,,tak perstan ukrasti je
krivica, ki zasluži smert. Pa kaj! to je še nar
manjše. Spomni se, kaj pravi sedma zapoved
Božja: Ne kradi.  Ne le ljudem, ampak še
v edemu Gospodu bomo za to krivico odgovor
dajali, večnemu Sodniku, kteri spregleduje serce
in obisti, pri kterem nič ne pomaga nobena laž
in zvijača. Ce si se Boga in njegovih svetih
zapoved spozabila in se v skušnjavi nisi spom¬
nila mojih naukov; če si se dala lesku zlata in
drazih biserov oslepiti, in v ta greh zapeljati:
nikar ne taji, obstoj svojo zmoto, in daj perstan

14

nazaj. Le po tein zamoreš greh še popraviti,
kolikor se da popraviti/ 1

Marica joka in zdihuje. „Res, e raoj oče!"
pravi, „res, jaz nisem videia nobenega perstana.
Oh, ko bi bila tudi na cesti kje tak perstari
našla, bi ne imela pokoja, dokler bi mu ga ne
dala, čegar je! Res, oče! jaz ga nimam. ‘

„Glej,“ govori oče še dalje, „grofinja Malka,
ki so iz ljubezni do tebe sem prišli, da bi te še
iz rok pravice oteli, ki te toliko radi imajo, k'
so te še le ravno kar tako bogato obdarili, ort
vsaj ne zaslužijo, da bi jih oblagala, in lev
svojo lastno nesrečo hotela premotiti! Ako iiraš
perstan, povej; uiilostiva grofinja Malka bido
zate prosili, in zasluženo šibo od tebe odvernili.
Marica! govori resnico, in nikar ne lagaj/'

„Oče!“ reče Marica, „saj sami veste, da
vam svoje žive dni še vinarja nisem utradla.
Se celd jabelka s ptujega drevesa ali peščice
trave s ptujega travnika se nisem nikdar pre-
derzaila vzeti; nikar da bi bila tako kaj ve-
licega ukradla. Verjemite mi, oče! sej se vam,
kar živim, še nisem zlagala/'

»Marica!" reče oče še enkrat, »poglej mo¬
jih sivih las! Ne delaj mi te britkosti! Ne sprav¬
ljaj me prezgodaj pod zemljo! Povej vpričo Boga,
h kteremu jaz že skoraj priti upam, in kteri ta¬
tice k sebi ne vzame, povej, ali imaš perstan ali
ne. Ako kedaj kNjemu v nebesa želiš priti,
lepo te prosim, povej po pravici."

Marica pogleda z objokanimi očmi proti

15

nebu, povzdigne roke, kakor bi hot!a moliti, in
reče na glas: ,,Bog ve, da jaz nimam perstana!
Tako resnično, ko je Bog v uebesih, in ga že¬
lim kedaj gledati, jaz ga nimam!“

,,Zdaj tedaj tudi verjamem, !<  reče oče, ,,da
ga nimaš. Tako strašno bi pred Božjim ob ič-
jem, pred blago grofinjo tukaj-le in pred svo¬
jim starim očetom vsaj ne legala. In ker terdno
verjamem, da si nedolžna, sem pokojin. Bodi
tudi ti pokojna, Marica! in nič se ne boj. Le
edino greh je pravo hudo na svetu, tega le se
nam je bati. Ječa in smert ni nič proti grehu.
Naj nad naji pride, kar koli hoče; naj naji tudi
vsi ljudje zapuste in sovražijo: Boga v nebesih
imava le vendar prijatelja; On vsegamogočni naji
bo gotovo rešil, in pred ali pozneje bo najna
nedolžnost na dan prišla . l '

Malka si obriše solze, ki so ji prišle v oči,
in pravi: „Ljuba moja! ko vaji slišim govoriti;
se ve, tudi verjamem, da vidva nimata perstana.
Ali ko na tanko vse okoliščine prevdarim, se
mi pa le spet vse tako dozdeva, da je pri vama.
Moja mamka vedo dobro, da so ga položili na
mizico, kjer delajo, ravno preden sem z Marico
k njim prišla. .Sicer ni bilo ž ve duše v hišo.
Da jaz do mizice nisem prišla, mora Marica
sama povedati. Ko so me bili mamka za seboj
poklicali, je bila Marica prav sama; pred njo
in za njo ni bilo nikogar. Kadar sve bili odšli,
so mama duri za namfxa zaklenili, da so se pre¬
oblekli. Oblečeni sežejo še po perstan, da bi

16

ga nateknili, kar ga ni več. Po vsih kotih so-
mama sami hišo preiskali. In še to previdnost
so imeli, da tako dolgo nikogar zmed družine
niso v hišo pustili, da sojo vso trikrat preiskali.
Pa perstana niso našli. Kam tedaj bi bil le
prešel ?“

, V tem se tudi jaz ne zvem/' reče oče.
,,Bog hoče najno zvestobo poskusiti. Pa bodi
si kar koli nad nama sklenjeno,“ reče z očmi
proti nebu obernjen. ,,Gospod! glej, tu le sem.
Le svoje pomoči mi ne odvzemi, iu bom dosti
močen.‘‘

,,V resnici,“ reče Malka, „prav s težkim
sercem grem domu. Oh, Beg se smili ! tacega
godu pa še nisem imela. Huda reč bo še iz tega.
Moja mamka tega sicer še nikomu kar stvarice
niso povedali, kakor le meni, da bi Marice ne
storili nesrečne. Pa deljj se to več ne d& pri¬
krivati. Mamka morajo danes perstan imeti.
Moj oče, ki opoldne iz mesta pridejo, bi ga koj
pogrešili. Kavno tisti dan, ko sem jaz na svet
prišla, so jim ga dali. Se vsako leto so ga o
mojem godu na perstu imeli. Se nadjajo, da jim
ga bom gotovo prinesla. Bog vaji ob vari 1“ reče
Malka še ,,Bom sicer rekla, da vaji nedolžna
štejem; ali mi bodo pa verjeli?' Žalostna in s
solznimi očmi gre skozi duri. Oče in hči sta
bila preveč pobita, da bi jo bil kteri šel spremit.

Oče sedi na klopi, podpre glavo z roko,
gleda pomišljevaje v tla, in solze mu tečejo po
bledih licih. Marica, predenj poklekne, se vanj

17

ozre, j - ka ?  in pravi: „Oh, oče! res, jaz sem v
tej ieči n dolžna. Res, da sem nedolžna!"

Oče jo prime in vzdigne, ji gleda v zalite
oči, ter p avi: ,,Spoznam, Marica! da si nedol¬
žna. Krivičnik ne more tako na ravnost in po¬
šteno človek* gledati "

„0 ljubi moj oče!" začne spet Marica,
,,kakn bo to le izteklo? Kaj bo z nama? O da
bi, kar iz tega pride, le mene samo zadelo; rada
bi terpela! Pa da bi vi zavoljo mene terpeli,
tega ni prenesti."

, Naj ti ne upade serce," reče oče. ,,v Boga
zaupaj. La-* nam ne prejde z glave, da bi On
ne vedil in ne pripustil. Kar bo koli prišlo, je
vse od Boga; toraj je tud' dobro inv naše zve¬
ličanje, in kaj hočemo več? Pomni bes-de sve
tega Pavla, ki si jih že tolikokrat iz gospod
očetovih ust slišala: Kteri Boga ljubijo,
se jim vse dobro izide.  Le resnico zroiraj
terdi, in ne daj se nikakor premotiti. Naj ti
kakor koli žugajo, naj ti kar koli obetajo; le
za en las ne odstopi od resnice, in ne delaj si
težke vesti. D bra vest je bolje ko mehka bla¬
zina, tudi celo v ječi. -- Ločiti, pred ko ne, se
bova zdaj morala. Tvoj oče, ljuba Marica! te
potlej več ne bo mogel tolažiti. Derži se tedaj
tolikanj močneje svojega dobrega Očeta v nebe¬
sih. Nedolžnim je On mogočen varuh, in ni se
ti bati, da bi ti bil kedaj odvzet."

Pri tej priči se duri na sh žaj odpro. Graj -
ščinski gospod sodnik s pisarjem in z več briči

18

stopi v hišo. Marica hudo zakriči, in se oklene?
z obema rokama svojega očeta. Pa sodnik za¬
vpije proti bričem: ,,Narazen mi ji spravite!“ in
jeze se mu oči bliskajo. „Hčer ukienite, in peljite
jo v ječo. Tudi očeta mi priprite; hišo in vert
pa dobro zastražite, in nikogar noter ne pustite,
dokler s pisarjem vsega na tanko ne preiščeva.'*
Briči potegnejo Marico s silo iz očetovih
rok, in jo denejo v železje. Marica je v omed¬
levico padla, in tudi njen oče je ves sam iz
sebe. Pa neusmiljeni trinogi se malo zmenijo
za to; napol mertvo vlečejo v ječo očeta in hčer.
Ko so ž njima na cesto prišli, je bilo že veliko
ljudi priderlo. Prigodba od perstana se je bila
že razglas'la po vsi soseski. Vse vre pred vert-
narjevo hišo, vse se rije okrog nje, ravno ka¬
kor da bi gorela. Mnogoterih sodeb je bilo sli¬
šati. Kakor sta bila Jakob in njegova hči kolt
dobra vsim ljudem, so jima nekteri vendar hude
reči pritikali. Ker sta bila pridna in varčna,
in sta si nekaj opomogla, so jima bili nevešljivi,
iD so djali: ..Zdaj vemo, od kod je njuno pre¬
moženje. Poprej tega nismo mogli razumeti.
Tako pa ni čuda, da sta bolje jedla, in se lepši
oblačila ko drugi pošteni ljudje po soseski.“

Vendar jih je bilo pa le malo, kteri so
pravičnega Jakoba in njegovo dobro hčer takd
hudobno natolcevali; Dobovcem sploh sta se v
serce smilila. Marsikaj gospodarjev in gospodinj
je reklo: „Bogii se smili! To je vendar težava
s človekom na zemlji! Nar pravieniši se ne more

19

zanesli, da bi ne padel. Kdo bi bil od teh dveh
dobrih duš le kaj tacega mislil? Pa saj more¬
biti ni tako, kakor ju obdolžujejo, in Bog
daj, da bi se njuna nedolžnost skazala! Ko bi
pa temu tako bilo, Bog jima pomagaj, da bi
svojo krivico spoznala, se resnično poboljšala,
in nesreči, ktera ju čaka, srečno odšla. In do¬
brotljivi Bog varuj nas vse greha; tukaj na
zemlji že nas dela nesrečne/'

Tudi več otrok iz vasi je priteklo. Vsi
jokajo, in pravijo: „Oh, če dobrega Jakoba in
Marico zaprd, kdo nam bo jabelka, hruške in
slive, kdo cvetlice dajal? O, da bi tega pač ne
storili!“

Četerto poglavje.

Marica v ječi.

Marica je bila že v omedlevici, ko so jo v
ječo prinesli. Čez nekaj časa še le se zave,
joka, pojema, povzdiguje roke, moli, in od strahu,
žalosti in joka vsa oslabljena pade na slamo, ki
je bila po tleh nastlana, in sladko zaspi. Ko se
prebudi, je že noč. Vse okrog nje je bilo temno,
in nobene reči ni vstanu razločiti. Dolgo se ni
zvedela, kje da je. Prigodba od perstana ji/je
le sanja, in misli si od konca, da leži v svoji

20

postelji. Jela se je že veseliti, kar občuti verige
na rokah, in njih rožljanje ji je strašno po uše¬
sih zazvenelo. Prestrašena poskoči s svojega le
žišča, in naglas reče: Kaj hočem druzega sto¬

riti, kakor podekniti, in proti Tebi, vscgamo-
gočni in dobrotljivi Bog! svoje okovane roke
povzdigniti? Ozri s- milo v to ječo, in p glej
me pred Teboj na kolenih! Ti veš, da sem ne¬
dolžna. Ti otevaš nedolžne. Otmi me! Usmili
se mene in pa tuli nmjega starega očeta. O,
daj vsaj memu tolažbo v žalostno serce, in jaz
naj iaje dvakrat več terpirn! 1 '

Kedar ji je oče v misel prišel, so se ji
solze vlile, in beseda ji velike žalosti zastane.
D Igo joka in pojema.

Zdaj ji luna ki so jo d >sihmal oblaki za¬
krivali skozi oknice v ječo pri sije, in černo že¬
lezno mrežo, ki je v okeoci, upodobi na tleh
ječe. Pri svitlobi lune je Marica razločila čve-
tere stene v ozki ječi, mali zidek, ki je bil v
kotičku namesti mize, na njem verč in skle¬
dico. in vsako slamico svojega ležišča. Koj ko
je bila černa tema prešla, je bilo Marici ložje
pri s^rcu. Ravno tako, kakor da bi jo bila ljuba
prijateljica obiskala, ji je ob prihodu lune. „Ali
si prišla, bleda lunah' jo ogovori^ „svoje pri¬
jateljice iskat? O, takrat, ko si še skoz
zeleno brajdo pri oknu v mojo čumnato sijala,
takrat si se vse bolj svetila ko zdaj skozi to
debelo černo mrežo! Kaj morebiti tudi ti z me¬
noj žaluješ? Oh, jaz bi ne bila verjela, da te

21

bom kedaj tako gledala! Kaj delajo le moj oče
zdaj? Ali tudi čujejo, jokajo in tarnajo ko jaz?
Oh, da bi jih le še enkrat videla! Morebit', pri¬
jazna luna! tudi v njih ječo zdaj siješ. O, da
bi ti znala govoriti, povedala bi jim, kakonjihna
Marica po njih joka in zdihuje!"

,,Pa, kako vendar bledem v svoji žalosti!
Milostljivi Bog! prizanesi mi to prazno govor]enje!
Ti, moj Bog! gledaš v ječo mojega <  četa. Ti
vidiš očeta in mene, vidiš v najna serca. Tvoje
vsegamogočne pomoči tudi ozidje in železne mreže
ne morejo zaderžati. O, potolaži jih v njih ter-
pl jen ji!‘‘

Zdaj zadišč Marici lepo dišeče cvetlice.
Čudno se ji to zdi, in reče: ,,Kako je tak pri¬
jeten duh po ječi! Cvetejo mar tudi v ječi cvet¬
lice?" Kar zagleda zvezek lepo dišečih cvetlic,
kterega si je bila zjutraj v nederje vtaknila.
Milo se vanje ozre, in pravi: „Kaj ste še pri
meni, lepe cvetlice! Kaj ste morale tudi ve, ne¬
dolžne stvari, z menoj v ječo priti! I kaj ste
koli ve zadolžile? Oh, vem, z menoj vred ste
nedolžne

Seže po šopek in ga ogleduje pri svetli
luni. „Oh,“ reče. „kdo bi bil mislih ko sem
zjutraj na vertu te cvetlice tergaia, da bom na večer
počivala tukaj le v ječi? In ko sem venčke
iz cvetlic ob krajih jerbasčka spletala, kdo bi
bil takrat mislil, da bom nocoj še nosila te le
železne verige! Tako le spremenljivo je vse pod

22

solncem! Nihče ne ve, kje ga nesreča čaka;
nar nedolžniša dela se časi žalostno izidejo. 1 '

Vnovič se zjoka. Na cvetlice tečejo solze,
in ko jutranja rosa se pri luni utrinjajo. Tedaj
reče: ,,Oh, kteri cvetlic ne pozabi, m jih z roso
in dežjem napaja, On tudi mene ne bo pozbil!
Ti, o ljubi Bog! boš meni in mojemu očetu to¬
lažbo v serce vlival, kakor žejne cvetlice s čisto
roso napajaš? 1

V solzah misli na svojega ljubega očeta.
„0 predobri moj oče! 11  pravi, „ko gledam te
le cvetlice, mi pride spet v misel, kar ste mi
pravili kedaj o cvetlicah. 11

,,Te vertnice  so se razcvetle iz bodečega
kopinja; tako se bo tudi iz mojiga terpljenja
razcvetlo veselje. Ko bi jih bil popred, doklef
so se v popkih tičale, kdo be^ž hotel imeti v
cvetji, in bi jim bil po sili popke razgenil, bi
jih bil končal. Le počasi jim je ljubi Bog ta-le
gladka rudeča peresca razgibal, in tak prijeten
duh vanje vdihnil. Tako bo tudi z mojim ter-
pljenjem storil; obernil ga bo v mojo srečo, in
iz žalosti mi bo dozorelo veselje. 11

„Te-le spominčice  me spominjajo Stvar¬
nika! Oh, ljubi Bog, nikoli Te ne bom poza¬
bila , kakor Ti ne pozabiš mene! — Modre so
te nežne cvetličice, prav kakor nebo. Nebo mi
bodi tolažba pri vsem zemeljskem terpljenji!“

„To le so ljubeznjive drobtinice.  So
celo majhne, pa belejši ko lilije; lepa podoba
nedolžnosti. Se ne razpenjajo nakvišlto; po tleh

23

le ko srobot se razprostirajo, in druga druge
se oklepno, da jim vihar nič ne more. Kolika
ponižnost in čuječnost! Tudi jaz, ljubi Bog! naj
bom tako ponižna in tako ouječa pri viharji
grešnjih skušnjav, da me nikoli ne podere."

,,Zlasti pa to le zeleno perjiče grozno pri¬
jetno poječi diši. Lepa rezeda  je to, pohlevno
in krotko zeljce ki tudi roko, ktera ga uterga,
z lepim duhom navda. Tebi, lepo dišeča reze-
dica! hočem enaka biti ; tudi t stim bom dobra,
in jih iz serca ljubila, kteri so me, ki jim nisem
nič žalega storila, iz mojega vertica pehnili v to
le ječo."

„Tu je vejica zimzelena,  ki tudi po zimi
ne ovene in tudi v merzlem času ohrani lepo
zeleno barvo upanja. Tudi jaz nočem obupati
ob času hudege terpljenja. Bog, ki ohranuje to
malo rastlinico v naj hujši zimi pod snegom ia
ledom čversto in zeleno, Bog bo tudi mene ohra¬
nil v sredi viharjev zemskega terpljenja".

„Tu le je še troje lorberjevih  peresc,
ki vedno zelena ostanejo. Ta me opomnijo ne-
strohljivega venca, kteri je vsem, ki tukaj na
svetu voljno terpč, v nebesih prihranjen. Oh, zdi
se mi, kakor da bi ga že videla ta častitljivi
večno zeleni venec! Cvetlice na zemlji in po¬
svetno veselje, vse terpi le kratek čas; cvetlice
zvenejo, veselje mine. Ali tam le gori nas čaka
po voljnem terpljenji venec, ki je nestrohljiv,
veselje, ki bo večno."

Pri tej priči je temen oblak luno prikril.

24

M irica ni nič več videla svojih cvetlic, gosta
tema je bila po ječi. Vnovič ji serce utripa.
Toda oblak je kmali zginil, in luna ji sije spet
svitlo in prijazno ko poprej. ,,Ravno tako le,“
reče Marica, ,,se da tudi nedolžnost otemniti;
ali na zadnje se vendar spet lepo sveti. In tako,
ljubi Bog! boš tudi mojo nedolžnost, ki jo zdaj
zakriva čern oblak gerdega natolcevanja in obre¬
kovanja, na zadnje ljudem odkril in razodel."

Zdaj se Marica spet vleže na svojo slamo,
in mirno zaspi. Prijetne sanje v spanji jo po¬
tolažijo in pokrepčajo. Sanjalo se ji je namreč,
da hodi pri sviili luni po neznanem vertu, kteri
je v sredi pustine poln košatih jel, pa neizre¬
čeni prijeten in kratkočasen. Luna ji si|e toli¬
kanj svitlo in prijazno, da še nikoli ne tako.
Cvetlice na vertu so vse v cvetji, in vse lepše
ko sicer ji dise. Tudi svojega očeta ogleda v
prelepem vertecu. Luna sveti v njegovo če-
stitljivo obličje, in ljubeznjivo se smehlja. Ma¬
rica plane vsa vesela k njemu, ga objema, joka,
in t‘ či solze. Ko se prebudi, so njene lica še
mokra od solz.

25

Peto poglavje.

Marica pri sodbi.

Marica se je prebudila, kar prida brič v
ječo ponjo. Fred sodbo jo pelje. Groza pre¬
pade Marico, ko stopi v sodnisnico; temotna je,
strop v njej visok, okna velika polna majhnih
šestoglatih šip. Sodnik sloni v velikem z rude-
čim sukriom prevlečenem stolu ; pisar s peresom
v roki sedi pri dolgi mizi, ki je bila zgolj sta¬
rosti že vsa černa. Sodnik jo začne na tanko
izpraševati. Marica odgovarja na vsako vpra¬
šanje po pravici. Joka, zdihuje, terdi svojo ne¬
dolžnost. Ali sodiiik pravi: ,,Mene ne boš na¬
pravila, da bi verjel, kar je nemogoče. Niko¬
gar ni bilo v hišo razun tebe; nihče drugi tudi
ne more perstana imeti ko ti. Le nikar ne taji,
obstoj z voljo.“

Marica reče jokaje: „Ne morem in ne vem
diuga,či! Celo nič ne vem od perstana; nisem
ga vjldila, in ga tudi nimam.“

Sodnik reče: „1 kaj pa, ko bi bil kdo v
tvojih rokah perstan videl?‘‘ Marica pravi: „To
ni mogoče!‘‘ Na to zazvončka sodnik, in Metka
pride v sodnišnico.

26

Metka je b.la iz jeze zavoljo zelenkastega
oblačila, in da bi Marico pri gospodi počernila,
grajščinskim rekla: ,,Pcrstana nima nihče drugi
ko vertnarjeva vlačug i. Kedar sem jo iz gornje
hiše videla iti, je v roki perstan z demanti ogle¬
dovala; pa zagledavsi me ga je naglo skrila.
To se mi je precej čudno zdelo; pa nisem hotla
koi razglašati, in sem molčala. Mislila sem si:
Morebiti so jo le obdarili s perstanom kakor z
več drugimi rečmi; če ga je pa ukradla, se bo
že slišalo, in takrat še vselej lahko povem. Sem
prav vesela, da me dans še nič ni bilo v hiši
pri milostivi grofinji. Taki poredni ljudje, ko
je ta hinavska Murica, bi še kraali druge poštene
ljudi ob dobro ime pripravili."

Metko so za besedo poprijeli; pred sodni¬
kom mora poterditi, kar je govorila. Sodnik se
oberne vanjo, in reče: „roterdi zdaj s prisego,
kar si večkrat govorila zoper Marico. Toda
dobro premisli, da si pred Bogom, kteri slednjo
nar manjšo laž sovraži!" Metki, se ve, serce
polje, in kolena se ji šibe; vest namreč ji kri¬
vico na glas očita. Ali hudobno dekle ni maralo
ne za sodnikove besede, ne za glas svoje vesti.
Misli si: Če zdaj povem, da sem lagala, me
utegnejo od hiše spodili, ali celo zapreti." To-
raj poterdi svojo laž, in reče Marici prav pre-
derzno: „Ti imaš perstan, saj sem ga videla pri
tebi!"

Marica se zavzame nad to neznano krivico.
Pa ni se jezila in rotila; le jokala je, in komaj

27

dala te besede iz sebe: ,,Ni res; pri meni nisi
videla perstana. Kako moreš tako strašno lagati,
in mene, ki ti vsaj nikoli žalega nisim storila,
v toliko nesrečo pripraviti!“

Ali Metka, ktera je le za svoj dobiček
skerbela, in je bila še zmiraj polna jeze in ne-
vošljivosti do Marice, se za to kaj ne zmeni.
Se enkrat ponovi z vsemi zvijačami svojo strašno
laž, in sodnik ji pomigne, da naj odstopi.

„Zdaj ti |e popolnoma dokazano, 1 ' reče po
tem sodnik Marici. „Vse okoliščine pričajo zo¬
per tebe. Hišna mlade grofinje je perstan celo
v tvojih rokah videla. Povej mi tedaj po pra¬
vici, kam si ga djala? ‘

Marica le terdi, da nima perstana. Tedaj
jo sodnik ukaže do kervavega lepsti. Marica je
vpila, jokala, v Boga klicala, in zmiraj zater-
jevala , da je nedolžna; pa vse nič ne pomaga.
Neusmiljeno jo tepejo. Bledo in vso kervavo jo
na zadnje spet v ječo pahnejo. Njene proge so
jo neizrečeno bolele- Do polnoči m očesa za¬
tisnila na svojem terdem ležišči; joka, zdihuje
in moli k Bogu. Zadnjič zadremlje, in

spi mirno do dne.

Na vse jutro je sodnik Marico spet pred se
poklical. Ko s hudo doslej pri njej ni nič opravil,
jo skusi z lepo iu s prijaznimi obljubami napra¬
viti, da bi obstala. ,,Grlej,“ ji reče, „smerti si
vredna; zaslužila si, da bi te ob glavo djali.
Pa vse ti bo prizaneseno, samo če poveš, kje
je perstan. Nič žalega se ti ne bo več zgodilo,

28

še tepena ne boš nič več; v miru poideš s svo¬
jim očetom domu. Premisli to dob'o, in zberi
si, ali življenje ali pa smert! Glej, dobro ii ho¬
čem. Kaj ti bo le ukradeni perstan pomagal,
ako tvoja glava v kervi pred tvoje noge pade?’*
Marica je zdaj ko poprej zaterjevala, da je ne¬
dolžna. Sodnik je spoznal, da Marica svjega
očeta priserčno ljubi; toraj rrče dalje: , Ce  si
že tako terdovratna, da za svojo mlado življenje
nič ne maraš, usmili se svojega starega očeta!
Kaj hočeš tudi njih častitljivo sivo glavo pod
ostrim rabeljnovim mer em videti? Kje imaš kaj
ljubezni do njih? Ali meniš mar, da ne pojde
tudi njim za glavo?" Marica se je teh besed
tako prestrašila, da bi se bila kmali na tla zgru¬
dila. Sodnik pa pravi: „Obstoj, da si vzela
perstan. Glej, te kratke kesede: Vzela  sem
ga, bodo tebi in tvojemu očetu življenje otele."

To je bila Marici pač huda skušnja. Delj
časa ni bilo besede iz nje. Misli jo že obhajajo
reči, da je perstan vzela, toda po poti ga je
zgrbila. „Pa,“ je sama pri sebi rekla, „tega
vendar ne, bolje je vendar vedno pri resnici
ostati. Laž bi bila gn-h, s kterim bi ljubega
Boga razžalila. Po nobeni ceni ne bom lagala,
in ko bi z lažjo tudi sebi in očetu življenje
otela, ne bom iagala. Tebi, moj Bog! bom zmi-
raj pokorna, Tebi se vdam popolnoma; izidi ee
po Tvoji volji!“ Na to je glasno, toda s pobito
besedo djala: „Ko bi rekla, da imam perstan,
bi se zlagala; z lažjo pa si življenja ne bom

29

ottvala. Pa,“ je dalje govorila, ,,če že mora kri
teči, ob, prosim, prizanesite sivim lasem ljubega
očeta; jaz hočem zanje svojo kri preliti. '

Te besede so vse pričujoče genile. Sodniku
celo, ki je bil vsaj terd mož, so v serce segle.
Umolknil je, in briču mignil, da naj Marico spet
v ječo odpelje.

Šesto poglavje.

Oče Jakob pri Marici v ječi.

Sodnik je bil zdaj v veliki zadregi. „Danes,“
je drugi dan rekel svojemu pisarju, ,.je že tretji
dan, kar jo izprašujeva, in sva še zmiraj tam,
kjer sva začela. Ko bi se mi le količkaj mo
goče zdelo, da bi kdo drugi perstan imel, bi že
rad verjel, da je dekle nedolžno. Tol ka terdo-
vratnost namreč pri tako mladih letih je kaj
neznanega. Ali okoliščine so vse zoper njo ; ni
celo drugače mogoče, ona mora perstan imeti.“
Se enkrat gre k grofinji, in jo poprašuje
tudi za nar manjše okoliščine. Tudi hišno "še
vdrugie predse pokliče, in natanko izprašuje.
Ves dan je pri pisanji in pretehtuje. Ali nič se
ne strinja z besedami, ki jih je Marica pri iz¬
praševanji govorila. Zadnjič še po njenega očeta
v ječo pošlje, in ga predse v sobo pokliče.

30

„Jakob!“ ga prijazno ogovori, ,,1 judje pra¬
vijo, da sem oster mož. Pa tčga, mislim, mi
vendar ne morete oponesti, da bi bil včdoma
komu kaj krivice storil. In toliko, včm, mi tudi
verjamete, da vaši hčeri ne želim smerti. Ali
če vse okoliščioe preudarim, je res vzela. Kar
je od nje hišna povčdala, me že celo popolnoma
prepriča. Morala bo umreti. Pa ko bi perstan
še dosti zgodaj na dan prišel, in bi se škoda
poravnala; zavoljo svoje mladosti bi vselej še
milost dosegla. Ako pa le ne jenja terdovratno
in hudobno tajiti, dostavi hudobija, kar ji let
manjka, in bo prišla ob glavo. I pojdite še sami
k nji, Jakob! in govorite ji na serce; napravite
jo, da perstan od sebe da, in potlej — ne bo
umerla, le kaj malega bo prestala. Vi ste njen
oče, vi pri njej vse premorete! Ce tudi vi iz nje
ne spravite, kako je drugače misliti, kakor da
ste ž njo zgovorjeni, in deležni njene hudobije!
Se enkrat vam povem, če perstan ne pride na
dan, ne bo dobro.“

Oče reče : ,,Bom govoril ž njo; pa da per-
stana ni ukradla, in toraj kraje tudi ne bo ob¬
stala, je skoraj gotovo. Vendar bom pri njej
vse poskusil; in spoznam, veliko milost sem za-
dobil, da svojo hčer, če že mora po nedolžno
umreti, še enkrat pred smem videti. '

Brič molčč pelje dobrega starčka k Marici
v ječo, postavi svetilo v ječi na zidek, na kate¬
rem sta skledica z večerjo za Marico in vere z

31

vod6 še stala nenaČeta, gre spet, in zaklene duri
za seboj.

Marica leži na slami, in spi. Proti steni
je z obrazom obernjena. Ko oči odpre, in svetilo
na zidki vidi berleti, se zasuče in zagleda svo¬
jega očeta. Na ves glas zavpije, poskoči po
konci, da zarožlajo verige, ki je v njih, in pade
vsa omotna ljubemu očetu okoli vratu. Oče sede
k nji na slamo, in jo priserčno objame. Dolgo
ni besede iz nju, drugi druzega močita s solzami.

Potlej začne oče, kakor mu je bilo sporo¬
čeno, govoriti. Marica mu ko j v besedo seže,
in reče: „Oh, preljubi oče! vi vsaj mijverjemite,
da sem nedolžna. Moj Bog!" pravi dalje jo¬
kaje, „ali ga tedaj že ni človeka na zemlji, da
bi me tatice ne mislil? Tudi celč moj oče že
drugače ne mislijo! Oče, verjemite mi, tatice me
niste zredili!"

„Bodi pokojna, ljuba moja!" reče oče, „saj
ti jaz verjamem. Pa zapovedano mi je, da naj
te vprašam." Oba sta spet umolknila.

Oče ogleduje Marico. Njena lica so vpadla
in vsa blčda, njene oči so od solz zalite in ker-
vave, njeni gosti in dolgi lasje so razpleteni in
Ysi zmeršeni. „Ubogi otrok!" reče oče, „Bog
ti je pač hudo terpljenje naložil. In bojim se,
nar hujše, nar britkejše bo še le prišlo! Oh, mo¬
rebiti — morebiti ti bodo to - le glavico cel6 •
odsekali!"

„Oh, ljubi oče!" reče Marica, „zasčseniS

2

Nedolžnost.

32

ne bojim. Ali vašo sivo glavo, Bog ne zadeni,
da bi jo videla pod mečem pasti!“

„Za me, ljuba moja!“ reče oče, ,,se nikar
ne boj. Meni se ne bo nič hudega zgodilo. Ali
s teboj — s teboj, Marica! bi utegnilo res tak6
daleč priti, da boš — — —

„0, če je taka,“ pravi Marica vesela očetu,
„mi je nar težji kamen od serca odvaljen, je
vse prav. Oče! res, ne bojim se umreti. Saj
bom v nebesa prišla, k Bogu, k Zveličarju !
Tudi svojo mater bom ondi videla! O, kako se že
tega grozno veselim!“

Te besede so starčeku serce presunile. Ko
otrok začne jokati. In sklene roke, in jih po¬
vzdigne, ter reče: „Hvala Bogu, da te tako pri¬
pravljeno najdem! Res, težko , grozno težko je
staremu očetu svojega ljubega otroka, edino to¬
lažbo, zadnjo podporo, venec in veselje svoje
starosti tak6 zgubiti. Pa“ — zdihne s pobitim
glasom, „tvoja volja, Gospod! naj se izide. Drag
dar hočeš od očetovega serca. Voljno ti ga
dam. Vzemi jo! V tvoje roke jo zročim, njo,
ki mi je nar ljubša na zemlji; saj vem, da je
pri tebi nar bolje shranjena. Tvoji očetovi lju¬
bezni jo priporočim, pri tebi je nar bolje pre-
skerbljena. Oh, bolje je, ljuba Marica! da na
morišči pod rabeljnovim mečem umerješ, kakor
da bi bila od hudobnega sveta zapeljana, da bi
svojo nedolžnost zgubila, in v greh in hudobijo
zabredla. Zanesi mi, da tako govorim. Zdaj
si še dobra, prav dobra, vredna med nebeškimi

3S

angelji prebivati; toda svet je hudoben, grozno
hudoben, vse je mogoče, tudi angelji so padli.
Nič, ljuba hči! se ne boj umreti, ako je to
Božja volja. V svoji nedolžnosti še umerješ, in
kaj je lepšega ko to ? Nič se ne boj! Ko čista
neomadežana lilija boš presajena iz puste zemlje
v boljšo deželo, v nebeški raj.“

Obilne solze ga opovrejo v besedi, več ne
more govoriti. „Pa“ — pravi čez malo časa,
„še nekaj, Marica! ti moram povedati. Metka
je zoper tebe pričala in prisegla, da je perstan
v tvojih rokah videla. Njena prisega bo tvoja
smert, ako umerješ. Pa jeli, da ji odpustiš, da
nobenega sovraštva seboj v večnost ne poneseš,
Oh, srečniša si ti tukaj-ie na slami, v temni ječi
in težkih verigah, kakor ona v grajščini, v le¬
pih oblekah in posvetni časti! Bolje je po ne¬
dolžno umreti, kakor v grehu živeti. Odpusti
ji, Marica! kakor je tvoj Odrešenik Jezus Kri¬
stus odpustil svojim sovražnikom. Kaj ne, da ji
vse iz serca odpustiš, in boš Boga zanjo pro¬
sila ?“ Marica reče: „Oh, oče! vse, vse iz

serca .“

„In zdaj,“ reče oče, ker že sliši briča priti,
„zdaj te zročim Bogu in njegovi milosti in tvo¬
jemu Odrešeniku, kterega so tudi po nedolžno
umorili, kakor naj hujšega hudodelnika. Ce se
na tem svetu več ne vidiva, se bova kmali tam
gori le v nebesih videla. Moja moč peša bolj
in bolj, in ako ti umerješ, previdim, tudi jaz ne
bom več dolgo živel."

2 *

34

Brič je očeta opomnil, da naj gre. Marica
ga poderžuje, in se ga močno okoli vratu oklene.
Pa oče se ji lepo iz rok zmota, in odide. Ža¬
losti se Marica na svojo slamo sesede.

Jakob je spet pred sodnika peljan. Ko
predenj stopi, povzdigne desnico proti nebu, ter
serčno reče: ,,Pred Bogom, vsegamočnira in pra¬
vičnim sodnikom, poterdim, da je nedolžna!
Moja hči ni tatica.*'

„Jaz bi kmali to tudi verjel,“ reče sodnik,
„toda ne po tem, kar vi terdite in vaša hči,
ampak na tanko po čerki postave moram soditi.“

Sedmo poglavje.

Marica je obsojena.

V gradu in po vsem Dobovcu je že vse
želelo zvedeti, kako bo koli z Marico izteklo za¬
voljo perstana. Vsi dobri so se bali za njeno
življenje; tisti čas namreč je bila tatv na groz¬
no hudo krotena, in marsikoga so obglavili, ki
je dvajsetkrat meni ukradel, kakor je perstan
veljal Grof si ni ničesar bolj žele , kakor da
je Marica nedolžna. Sam prebere vsa sodna
pisma, in govori cele ure s s dnikom; pa šene
more prepričati njene nedolžnosti, še le nemo-

35

goče se mu zdi, da bi bil kdo drugi vzel per-
stan. Obe grofinji, mati in hči, ste s solzami
v očeh prosili za Marico, da naj je ne obsodijo
k smerti. Stari oče je noč in dan k Bogu mo¬
lil, da naj se usmili njegove hčere, in na) skaže
njeno nedolžnost. Manca pa meni, kolikorkrat
sliši briča s ključi priropotati, da ji bo napove¬
dal smi-rtno obsodbo. Rabelj že trebi morišče,
ki je bilo s kropivami in drugimi divjimi zelmi
preraščeno.

Metka ga vidi trebiti, in ji je, kakor bi ji
meč serce prebodel. Žalostna in vsa bleda sedi
pri večerji, in ne more ne jesti ne piti; tudi
govoriti se ji ne ljubi in vsak je videl, da ji
nekaj serce teži. Jo vprašujejo: „1 kaj ti je,
Metka! da se ti nič ne poljubi? si mar kaj
bolna?“ ,,Bolna nepravi,  in molči. Tisto noč
je tudi prav slabo spala ; Maričina k*-rvava glava
ji je v sanjah vedno pred očmi. Huda vest ji
noč in dan ni dala miru. Pa poredno dekle je
bilo že vse sprideno in spačeno; več ni imela
lepe serčnosti, da bi bila šla, in pr klicala svoje
krivo pričevanje.

Slednjič napove sodnik tako-le sodbo:
„Marica je zavoljo velike tatvine in terd 'vrat¬
nega tajenja smerti kriva; pa zavoljo njene mla¬
dosti smo ji spregledali, in jo obsodili v ]ečo do
smerti. Njenega očeta, kteri se je ah v djanji
ali s slabo izrejo vdeležil njene pregrehe in ter-
dovratnosti, bomo za vselej iz grofije pregnali.
Nju premoženje pa bo prodano, da se sodba

36

plača, in storjena škoda vsaj nekoliko popravi.
Grof je sodbo toliko polajšal, da je tudi Marica
z očetom vred iz grofije izgnana; in da se to
brez velicega hrupa zgodi, ukaže briču koj
drugo jutro zgodaj oba čez mejo odpeljati. Ma-
rica bi bila še rada stopila k gospodu župniku,
svojo vest še zadnjikrat jim odkrila, in od vsa-
cega nar manjšega madeža očistila; rada bi bila
še svojo dušo s presvetim telesom Jezusa Kri¬
stusa pokrepčala in se svojemu spovedniku za¬
hvalila za vse sprejete dobrote. Pa to ji ni bilo
pripuščeno; naglo je morala Dobovec zapustiti,
in na ptuje iti.

Ko je brič zjutraj o z6ri Marico in nje¬
nega očeta iz grada ravno memo velicih vrat
peljal, priteče Metka iz hiše. Zdi se hudobnici,
da se je z Marico prav dobro izšlo, veliko bolje,
kakor si je domišljevala in je spet vsa v veselji.

Marico k smerti obsoditi, to se ji je ven¬
dar malo prehudo zdelo ; pa jo izgnati iz gro¬
fije, to ji je bilo ko nalašč, to ravno je želela.
Bala namreč se je še zmiraj, da bi jo Marica
sčasoma še iz službe ne spodrinila. Zdaj se ji
tega ni več treba bati. Njeno poprejšno so¬
vraštvo do Marice, njena škodoželjnost, vse hude
strasti so jele spet v nji gospodovati. Nekega
dne je bila grofinja Malka, ko je Maričin jer-
basček na stolu videla, Metki rekla: „Spravi mi
spred očita jerbasček! Kolikorkrat ga ugledam
me žalost obide .“  Metka ga je bila v svojo
skrinjo shranila. Zdaj ga Marici prinese, in

37

reče: „Na nazaj svoje vezilo! Moja gospa ne
marajo zanj, nočejo nič iz tatvinskih rok. Zdaj
je tvoja svitlost zvenila, ko cvetlice, ktere si
dobro drago na prodaj nosila in prav veseli me,
da ti jerbasček nazaj dam. Na ga, svoj zali
jerbasček!“ Zažene ji ga pod noge, se verne
zasmehovaje v grad, in na vso moč zaluskne
duri za seboj.

Marica molči in s solzami v očeh pobere jer¬
basček ter gre dalje. Njen oče še palice nima
za dolgo pot, Marica ne druzega ko jerbasček.
S solznimi očmi sta se pač stokrat ozerla po
svoji hišici, počasi se jima iz oči zmakne; ko
za gost grič prideta, tudi grada in cerkve z vi¬
sokim zvonikom več ne vidita.

Pri mejniku grofije v sredi gojzda je brič
popustil Marico in njenega očeta. Lepo še se
oba od njega poslovita. Stari Jakob, truden od
hoje in žalosti, se vsede precej ondi na velik z
mahom obraščen kamen, v senco pod stoleten
hrast, prime Marico za roke, jih sklene, in s
svojimi rokami proti nebu povzdigne, in pravi:
„Pred vsim drugim, ljuba Marica! zahvaliva
zdaj Boga, da naji je iz temne ječe pod milo
nebo izpeljal, da naji je pri življenji ohranil, in
tebe, moja ljubka! spet v moje naročje dal.“

Oče oberne svoje oči proti nebu, ki se je
lepo višnjevo skozi goščo svetilo, in moli na
glas, Marica pa moli za njim, tako le: „Ljubi
nebeški Oče, ki si edina tolažba svojim otro¬
kom na zemlji, močno zavetje vsem revežem!

38

glej, Da meji ptuje dežele sva. Ne moreva se
ločiti od prijetnih krajev, v kterih sva toliko
dobrega prejela od Tebe, da bi Ti popred iz
serca ne zahvalila za vse dobrote. Oče! zahva¬
liva se Ti, da si naji rešil iz verig, iz ječe in
smerti; jzahvaliva se Ti za vso milost, ktero si
namafnajne dni v teh krajih storil. Pa tudi v
tuji deželi nama bodi ljubeznjiv Oče. Glej, pre¬
den še stopiva nanjo, Te ponižno prosiva, vzemi
naji v svojo mogočno brambo. Vodi naji, ko¬
der bova hodila; daj nama najti dobre ljudi in
pri njih kakošen kotiček, kjer bova pokojno ži¬
vela, pa mirno in veselo umerla, kedar bo tvoja
volja. Oh, gotovo si nama, dasiravno še ne
veva, že pripravil ta kotiček! Z zaupanjem v
Tvojo dobrotljivost in milost, o Bog! stopiva na
tujo zemljo."

Ko sta bila oba tako odmolila, sta bila pre¬
čudno pokrepčana in oveseljena, in velika serč-
nost jima je prišla v serce.

__ . -t-

Osmo poglavje.

Prijatelj v potrebi.

Ko sta Marica in njen oče še počivala,
pride po gojzdu Anton, stari grajščinski lovec,
zraven kterega je nekdaj Jakob služil, in grofa

po svetu spremljal. Še pred dnevom je bil še 1
nad jelena.

„Bog vas sprimi, Jakob!" reče lovec, „kaj
ste vi tu? Se mi je zdelo, da vaš glas slišim;
in res, nisem se motil. Oh, Bogu se smili! I
tedaj vas še preganjajo? Je pač težko še svoje
stare dni svoj ljubi dom zapuščati!"

Jakob reče: „Kodar solnce teče, kruh pov¬
sod se peče, B<»g je po vsem svetu, povsod
čuje njegova ljubezen nad nami. Naš pravi dom
pa so nebesa."

„Moj Bog!" pravi milo lovec; „kakor se
vidi, so vaji brez vsega po svetu pognali. Saj
le potrebne obleke nimata za tak pot!"

„Kteri cvetlice na polji oblači," reče Ja¬
kob, ,,bo tudi naji preskerbel z obleko."

„In težko," pravi lovec dalje, „imata kaj
denarjev pri sebi?"

„Ptice pod nebom živi Bog," reče Jakob,
,,bo že tudi skerbel za najin živež. Dobro vest
imava, ž njo sva bogatejša, kakor ko bi imela
toliko gručo zlata, kolikoršen je tale kamen,
ki na njem sedim."

„1 povejte mi vendar," pravi lovec, „kaj
ne, da vinarja ne premorete?"

,,Tale prazen jerbasček pri mojih nogah,"
reče Jakob, „ je vse naj no premoženje. Kaj me¬
nite, koliko je vreden?"

„Moj Bog!" pravi lovec žalosten, „morebiti
kak goldinar ali tolar. Pa kaj je to?"

„1 po tem takem," reče Jakob s

40

se, „8va vendar le bogata, da bi me Brg le pri
zdravih udih obranil. V enem letu naredim naj¬
manj sto tacih jerbasčkov, in s sto tolarji bova
že shajala. Moj oče, ki so tudi jerbase in kose
delali, so po sili hotli, da sem se metro vert-
narskega učil tudi še jerbase plesti, da bi imel
tudi po zimi zmiraj kaj opraviti. Prav hvaležen
sem jim še v grob za to. S tem so mi več do¬
brega storili, in me bolje oskerbeli, kakor ko
bi mi bili tri tisuče goldinarjev zapustili, kteri
bi mi vsako leto sto tolarjev obresti nesli.
Zdrava duša, zdravo telo in pošteno rokodelstvo
so nar bolje in nar gotovše bogastvo na zemlji.

„Bodi ga Bog zahvaljen,“ reče lovec, ,,da
morete tako govoriti! Vam moram priterditi.
Tudi mislim, da vam bo vertnarija še prav pri¬
šla. Ali kam pa se mislita zdaj podati ?"

„Daleč po svetu,'* reče Jakob, „kjer naju
nihče ne pozna, kamor naji Bog popelje.*'

„Jakob!" pravi lovec, „nate vsaj to-le
močno palico. Ker me pot navkreber že malo
težko stane, sem jo ravno seboj vzel. Saj ni¬
mate palice za tak pot. In tu le," pravi dalje
in potegne jerhasto mošnico iz žepa ,,imate malo
denarjev. V uni vasi, kjer sem prenočil, sem
jih sinoči za les vzel."

,,Palico," reče Jakob, „bom vzel, in jo
imel v spomin pravičnega moža. Denarjev pa
ne smem vzeti. Ker ste jih za derva dobili, so
grofovi.

„Dobri Jakob!" pravi lovec, „za to nikar

41

nič ne skerbite. Ti denarji so grofu že plačani.
Pred dvema letoma sem jih bil ubožcu posodil,
kteri je bil ob kravo prišel, in kupljenih derv
ni bil v stani plačati in že več nanje nisem
mislii. Včeraj mi jih je hvaležno vernil, ker
je spet k moči prišel. Glejte, prav od Boga so
vam namenjeni!“

„1 če je pa tako,“ reče Jakob, „vzamem
tudi denarje. Bog vam jih obilno poverni! Glej
Marica!" reče na to svoji hčeri, „kako dobrot¬
ljivo že ljubi Bog za naji skerbi koj o začetku
najnega pota. Preden greva čez mejo, nama
je poslal starega znanca in prijatelja, kteri mi
je palico prinesel, in oba z denarji za po poti
previdel. Pač res: Dober prijatelj gotov
denar.  Preden sva se še od tega kraja vzdig¬
nila, je že naj no molitev uslišal. Bodi tora j
vesela in serčna, Bog bo tudi dalje za naji
skerbel.“

Zdaj je dobrotljivi lovec od nju slovo
vzel. „Z Bogom hodite, ljubi Jakob! Bog te
obvari, ljuba Marica!" jima reče s solzami v
oččh, in poda obema roko, popred Jakobu, po¬
tlej pa Marici. „Sem zmiraj djal, da sta po¬
štena in pravična človeka, in še zdaj tako re¬
čem. Gotovo se bo pri vaju še skazalo, kar
pravimo v pregovoru: ,,Kar je pošteno, nar
dalje terpi."  Res, kdor prav ravna, in v
Boga zaupa, ga Bog ne bo zapustil. Vzemita te
besede seboj na pot, in Bog naj vaji sprejmi."
Lovec se žalosten oberne in gre proti Dobovcu.

42

In Jakob se tudi vzdigne, prime Marico za roko,
pa gresta skozi gojzd po cesti — v daljne kraje.

Deveto poglavje.

Jakob in Marica na poti.

Marica in njen oče gresta zmiraj dalje in
dalje. Okrog dvajset milj hoda sta že storila.
Nikjer še nista stanovališča dobila, kjer bi mo¬
gla prebivati; tudi denarjev jima zmanjkuje.
Slabo se jima godi. Ubogajme sta grozno nerada
jela prositi; priden človek raji strada. Na zadnje
le ni bilo drugači; pri usmiljenih ljudeh morata
pomoči iskati. Ali kaj, ko bi bili ljudje povsod
imeli usmiljena serca do njul Sramežljiv berač
ne popisuje živo svoje potrebe, le z malo bese¬
dami poprosi. Taka sta bila tudi Marica in njen
oče. In marsikje ji brez vsega dani odpravijo.
„Saj bi še labko delala,“ jima pravijo, „čemu
sta se na beračijo podala?“ Kje drugej jima
rekd: „Manjka se tacih potepuhov in vlačug!

Poberita se, od kodar sta prišla!“ Semtertje so
jima sicer kak košček kruha pomolili; pa so
jima ga velikokrat ogodernjali. Le malo kje sta
dobila kaj gorkega, kaj močnatega ali kakoš-
nega sočivja v skledi. Pa v voljo Božjo vdana

43

sta vse voljno preterpela in upala, da ji bo Bog
že preživil. Večkrat se od jutra do večera
nista ogreiila; vendar sta bila zadovoljna in ve¬
sela, da sta le smela prenočiti kje na kakošnem
hlevu ali skednju ali na kakošnih svislih, kjer
je bilo kaj sena ali merve.

Nekega dne, ko je cesta vedno med hribi
in gorami peljala, in le dolgo ni bilo nobene
hiše, je stari Jakob na poti omagal. Slab in
bled je padel poleg pota pod hribom, ki je bil
z jelkami, borovci in smrekami zaraščen. Ma¬
rica se hudo prestraši, vsa se trese in dolgo se
ne zve, kaj bi počela. Na to teče po merzle
vode, da bi ga ž njo pomočila, pa kaplice je ne
najde. Kliče na pomoč, pa le jek ali razleg iz
gojzda ji odgovarja. Zadaj in spredaj, tudi v
strani, ni nobene koče. Gre tedaj na verh hriba,
ko bi se ondod ktera videla. Kar zagleda spo¬
daj unkraj hriba samotno kmečko hišo, na grič¬
ku v sredi med lepimi njivami in senožetmi.
Marica se spusti do nje tako urno, da ji skoraj
sape zmanjka, in prosi s pobito besedo in objo¬
kanimi očmi potrebne pomoči. Gospodar in go¬
spodinja, že precej poštama, sta bila usmiljenega
serca. Uboga deklica se jima v serce usmili.
„Vprezi, vprezi konja v mali voziček, 1 ' reče
kmetica svojemu možu, „in potegni bolnega
moža sem v hišo 1" Mož gre, porine berž voz
iz kolarnice, nakomatd konja, in ga vpreže.
Žena pa prinese dvoje blazin, verč merzle vode
in majoliko vinskega jesiha. Marica sliši, da je

44

kolovoz prek hriba slaba in pa veliko dalja:
toraj se z vodo in jesihom, da bi bila pred
pri svojem očetu, po ravno tisti poti verne, po
kteri je prišla.

Ko je Marica spet k očetu prišla, mu je
bilo že nekoliko bolje. Pod jelko je sedel, in
zagledati Marico, ktero je bil z žalostjo pogre¬
šil, je v serce vesel. Marica ga po obrazu z
vodo zmoči, inmuvjesih namočeno rutico okoli
glave ovije. Med tem pa pridirja Jelnikar s
svojo ženo, (tako namreč se je uni dobri mož
pisal), ga posadi na voz, in pelje lepo počasi
na svoj dom. Marica gre z Jelnikarco peš pri
vozu, in ji odgovarja, kar jo žena poprašuje.

Jelnikar je imel lepo hišo. V nji je bila
prostorna čumnata s kuhinjo vred ravno prazna.
To odloči za bolnega Jakoba in njegovo hčer.
Jelnikarjeva žena mu napravi dobro posteljo.
Marica je rada na klopi ležala, da je vedno pri
očetu mogla biti. Njegova bolezen ni bila dru-
zega kakor oslabljenje od slabe hrane, od rev¬
nega ležišča ponoči in od težavnega pota. Jel-
nikarca je rada ponudila, kar koli je hiša pre¬
mogla, da bi bolni mož le pred ozdravel. Ni
pritergovala ne moke ne jajc, ne mleka ne masla ;
tudi kokoš šegi ni Škoda zdelo, da je močno
juho slabotnemu starčeku naredila. Pozneje ji
njen mož skoraj vsak dan prinese golobiča iz
golobnjaka, ji ga da v roke, in posmehovaje se
reče: „Speci mu ga, speci! Ker se tebi svojih

45

kokoš ne zdi škoda, moram vendar tudi jaz kaj
pripomoči. 11

Jelnikar in njegova žena sta šla ob tem
času vsako leto v bližnjo sosesko na semenj.
Zdaj pa sta sklenila doma ostati in za denarje,
ktere bi bila tamkaj izdala, sta bolnemu Jakobu
dobrega vina kupila. Marica se jima lepo za¬
hvali. ,,0 ljubi Bog! 11  je djala, „vendar se še
povsod dobri ljudje najdejo, in v nar pustejših
krajih so večkrat nar ljubeznjivši ljudje. 11

Marica je neprenehoma pri očetovi postelji
sedela. Toda ni križem rok deržala. Znala je
dobro šivati in nogovice plesti, in je gospodinji
Beutrudoma šivala in nogovice pletla. Nikoli ni
bila brez dela. Gospodinji je pridna, pri tempa
tika in pohlevna deklica zeld dopadla. Očeta
Jakoba je dobra hrana in postrežba bolj in bolj
pokrepčevala; v kratkem se čuti že toliko moč¬
nega, da sme na noge. V svojem življenji ni
nikoli len postopal. Toraj začne spet jerbase
plesti ko poprej. Marica pa mu je verbovine
in bekovine nanašala. Njegovo pervo delo je
bilo delo hvaležnosti; gospodinji je lep jerbas
naredil. Prav všeč ji je bil. Na eni plati je
z rudeče pisanimi šibicami opletel perve čerke
njenega imena in letno število; na eni plati pa
je z rumenimi bekami in s plavo in zeleno pi¬
sanimi verbovimi mladikami naredil kmečko hišo
s slamo pokrito, in pri nji dve jelki. Vse pri
hiši je hvalilo lepo delo ; zlasti pa ga je bila
gospodinja vesela, ko je svoje ime in pa hišo

46

s svojim primkom na jerbasu zagledala. Ondi
namreč se je na Jelniku reklo.

Ko je oče Jakob spet popolnoma ozdravel,
reče Jelnikarju in njegovi ženi: „Dosti dolgo
sva vas nadlegovala; čas je, da spet palico vza¬
mem, in greva."

Ali Jelnikar ga prijazno za roko prime in
reče: „Kaj vam le še v misel ne pride, ljubi

Jakob! Saj se vam menda vendar nismo zame¬
rili? Zakaj hočete že od nas iti? Ste sicer raz¬
umen mož; pa to, ljubi Jakob! vam ne sme ob¬
veljati. Ostanite le še pri nas."

Jelnikarca si oči s predpasom otere ia
reče: „Res, Jakob! ostanite še pri nas. Saj
vidite, da že perje na drevesih rumeni in odpada,
in da je zima že pred durmi. Hočete mar po
sili spet vnovič zboleti?"

Jakob jima pravi, da le zato misli iti, da
bi ima več nadlege ne delal.

,,Ej. kakošno nadlego le?" reče Jelnikar.
„Nikar tega ne govorite. V čumnati nam niste
kar nič na poti; in kar živeža potrebujete, saj
si ga dobro zaslužite."

„In pa res!" reče njegova žena; ,,to za¬
služi že sama Marica s šivanjem in pletenjem. In
če vi, Jakob, hočete še jerbase plesti se vam
ne bo manjkalo dela. Uni dan sem bila nesla
v vašem lepem jerbasu pogačo naši mlinarici,
ki sem botra njenim dekletom. Več žen je bilo
pri nji, in vse bi bile rade imele take jerbase.

47

Jakob! vam povem, vso zimo boste imeli dosti
dela.“

Jakob in Marica sta ostala pri dobrih ljudeh,
in Jelnikar in njegova žena sta tega zel6
vesela.

Deseto poglavje.

Jakobovi in Maričini veseli dnevi na
Jelniku.

Stari Jakob in Marica sta prostorno čum¬
nato posvoji volji lepo v red djala, in jela sama
hiševati. V čumnati napravita potrebno hišno
orodje, in kuhinjo preskerbita z vso kuhinjsko
pripravo. Marica se je srečno štela, da je spet
pri ognjišču in da svojemu ljubemu očetu kuha.
Oba živita spet pri miru. Jakob plete jerbase,
Marica pa dela nogovice in šiva, in lepo kram¬
ljata med seboj. Zvečer stopita večkrat tudi v
veliko hišo k Jelnikarjevim, in Jelnikar, njegova
žena in vsa njuna družina poslušajo z velikim
veseljem Jakobove pametne pogovore in povesti.
Tako jim huda zima prejde, da sami ne vedo,
kedaj.

Tik hiše je bila velika ledina verta, pa ne
kaj dobro obdelana. Jelnikar in njegova žena

48

sta imela s poljem preveč opraviti in verta nista
utegnila obdelovati, nekaj se pa tudi na vert-
narijo nista dosti spreumila. Na njuno privoljenje
se Jakob podstopi berhek vert napraviti. V je¬
seni že je bil začel pripravljati, kar je bilo za
vert potrebnega, in berž ko spomladi sneg skopni,
ga z Marico obdeluje od jutra do večera. Raz¬
delila sta ga v gredice, sta nanje mnogo zele¬
njave vsejala in zasadila, pota in razore sta z
belim peskom posula. Marica ni'odjenjala, da
ji je oče tudi semen in korenin mnogih cvetlic,
lilij, potonk, vijolic, solnčnic, zlatic, zlatenic in
še več druzih svetlic in nekaj germičkov rudečih
in belih vertnic prinesel. Spetje imela na vertu
cvetlice, da jih ondi še nihče ni videl tacih.
Lepo so zelenele in cvetle, in vse prijazniše je
bilo kmali v tistem kraju. Jakob je tudi drevje
na sadnem vertu lepo obrezal in otrebil; dobilo
je vso novo podobo, in obilniši sad je rodilo.
Bog mu je dal srečo v vsem, kar je začel.

Stari vertnar je spet v svojem veselji. Pri¬
povedoval je od cvetlic in zeli spet lepe prilike.
Pa ni pravil vedno starih, vedel je zmiraj kaj
novega povedati.

Marica je perve spomladanske dni med
ternjem, kije  semtertje vert ograjalo, dolgo
vijolic iskala, da bi jih prinesla svojemu očetu.
Nabrala je zvezek prav lepih in dišečih vijolic,
in se ž njimi k očetu priveseli. Oče vzame
zvezek iz njenih rok, se ji ljubeznjivo posmehlja,
in reče: „račres! kdor išče, najde. Ali poslušaj,

49

Marica!“ pravi dalje, »nekaj posebnega vendar
ie to, da te cvetlice, ki tolikanj lepo diše,
blage vijolice, nar raji pod ternjem rastejo. To
je, se mi zdi, prav lep nauk za naji. Kdo
na svetu bi bil kedaj mislil, da bova v ti le
dolini, pod to le staro že z mahom obraščeno
slamnato streho, toliko veselja doživela! Pa
nikoli ni naše terpljenje toliko, da bi tudi kaj
veselja v sebi ne imelo. Pač res, kar pravi
pregovor: Ni nesreče brez sreče.  Bodi, ljuba
Marica! le zmiraj pobožna in dobra, in boš, če
se ti bo morebiti tudi še hudo godilo, vendar v
sercu mir, pokoj in veselje imela."

Nekega dne pride mestjanka iz bližnjega
mesta k Jelnikarci prediva kupovat. Majhnega
dečka je seboj pripeljala. Ko predivo ogledujete
in se za kup pomenkvate, se mali deček skozi
odperte durice na vert zmuzne, in plane z obema
rokama po rudečih vertnicah po germu, in jih
terga in puli. Pa terni mu ročice zelo obodejo
in razpraskajo, da začne na ves glas vpiti. Nje¬
gova mati in Jelnikarca tečete k njemu, tudi
Jakob in Marica prileteta. Deček stoji z oker*
vavljenimi rokami pri germu, joka, se jezi in
grozi nad zapeljivimi vertnicami. — Tedaj reče
Jakob : »Takim otrokom smo velikokrat tudi
mi enaki. Vsako veselje ima ko vertnica svoje
ternje. Pa tega jih veliko ne pomisli, in hlastnejo
koj z obema rokama po veselji. Ta se s plesom
in igro, uni s pijačo ali še s čim hujšim konča.
Potlej tudi jokajo, zdihujejo in tožijo; toda pre-

50

pozno. Oh, ne dajmo se lepoti vertnice omotiti,
da nas ne zbode! Ne tecimo v veselje, ki nam
sladčico obeta, s strupom bi uteguilo napojiti
naša serca."

Neko nedeljo zjutraj po nekaj deževnih dneh,
ko solnce lepo iz za gore vzhaja, pride Marica
s svojim očetom na vert in najde pervo lilijo
in več drugih cvetlic v cvetji. Pokliče domače,
kteri bi bili lilijo že davno radi videli cveteti.
Vsi se zavzamejo nad njeno lep«.to, ne morejo
se je nagledati. ,,Kako je vendar svetla in bela,"
pravi Jelnikarca, „kako čista in brez madeža!"
— „Pač res!" reče Jakob; , da bi bila le tudi
naša serca tako čista in brez madeža! To bi
nas Bog m njegovi angelji z veseljem gledali!
Le čisto serce ljubi Bog."

„In pa kako stoji lepo ravno!" pridene
Jelnikar. — „Kakor per«t,“ reče Jakob, „ki
pr« ti nebesom kaže. Lilijo imam zelo rad na
vertu. Prav bi bilo, ko bi jo vsak imel na
vertu. Po tleh že tako zmiraj lazimo in rijemo,
in v tem pozabimo tolikanj lahko nebes. Kavno
lilija pa nas opominja, da se pri vsem svojem
trudu na zemlji večkrat ozirajmo proti nebesom,
in tam gori iščimo miru, kterega nam svet ne
more dati."

„Vse, kar raste," pravi Jakob dalje, „tudi
celo nar manjša bilka trave kipi proti nebu, in
kar je samo prešibko se vzdigniti, na priliko
fižol, grah, hmelj tam le v germovji, to se po
krepkejšem ovija in proti nebu vzdiguje. Pač

51

žalostno bi bilo tedaj, ko bi le človek vedno po
zemlji lazil s svojimi mislimi in željami."

Nekega dne je Jakob mlade zeli na vnovič
okopano gredico sadil, Marica je pa plela zraven
tiste gredice. Tedaj reče oče: „Glej Marica, to
najno dvojno opravilo bi moralo biti edino opra¬
vilo vsega našega življenja. Naše serce je enako
vertu, kterega nam je Bog dal obdelovati. Sa¬
dimo vanj zmiraj, kar je dobrega, in rujmo iz
njega, kar slabega v njem požene, sicer bo v
puščavo. Kdor pa to dvoje prav opravlja, in
potrebne pomoči prosi Boga, ki dd solnce in dež,
rasti in dozoreti, ta si nar lepši vert, si raj v
svojem sercu napravi."

Jakob in Marica sta na Jelniku že tretjo
spomlad in poletje doživela. V nedolžnem veselji
jima je ta čas pretekel, in že sta skoraj popol¬
noma pozabila svoje nekdanje terpljenje. Ko je
pa spet prišla jesen, ko je solnce že menj grelo,
in perje po drevji že rumenele, ko so vse cvet¬
lice po vertu se osipale, začne Jakob vidotna
pešati in bolehati, mu bolj in bolj slabo prihaja,
in se časi komaj po konci derži. IVferici je sicer
prikrival svojo slabost, da bi ji ne delal žalosti;
pa njegovi pogovori od cvetlic so bili tako ne¬
kako klaverni, da so Marico dostikrat prav v
skerb pripravili.

Nekega dne je Marica ogledovala vertnico,.
ki se je bila zapoznila, in je še le zdaj v jesen
lepo cvetela. Seže, in jo hoče utergati, kar se
ji peresca v roki osujejo, ia po tleh razspejo.

52

To videti reče oče: „Ravno tak je človek. V
mladosti je enak vertnici, ki se razcveta; pa le
kratek čas cvete in naglo, in kakor vertnica
zvene in se razspe. Nikar tedaj ljuba Marica!
naj te ne slepi ničemerna lepota života, ktera
kmali mine; prizadevaj si po dušni lepoti, po
čednostih, ktere nikdar ne zvenejo."

Nek večer je Jakob jabelka obiral in Marici
podajal, da jih lepo v koš skiada. Merzla sapa
je ravno vanj pihljala, tedaj reče: „ Kako vendar
jesenska sapa igra z rumenim perjem in z mo¬
jimi sivimi iasci! Ta, ljuba Marica! je menda
moja zadnja jesen. Tudi tvoja bo nekdaj prišla.
Skerbi, da boš takrat, kakor ta le jablana, bo¬
gata dobrega sadit, in da bo Gospod Bog nad
teboj veselje imel, kakor ga nama dela ta ja¬
blana."

Ko je Marica še nekaj ozimnih semen sa¬
dila za prihodnjo spomlad, ji reče oče: „Ravno
tako, ljuba Marica ! bodo tudi nas nekdaj v zemljo
položili in s perstjo pokrili. Pa ne upadi ti
serce! Kakor zerno v zemlji čez kaj časa oživi,
kali, požene in lepa cvetlica iz njega zraste,
tako bomo tudi vsi kedaj spremenjeni vstali iz
svojih grobov. Pomni to, ljuba Marica; kedar
me pokopljejo v černo zemljo. Cvetlice, ki jih
boš morebiti še na moj grob sadila, naj ti
bodo podoba našega vstajenja in naše neumer-
Ijivosti!“

Marica se je ozerla v očeta. Dve debeli

53

solzi mu je zagledala v očeh. Ustraši se in silno
jo začne skerbeti.

Enajsto poglavje.

Jakob bolan.

Ko se je zima začela, in z velicim snegom
pokrila hrib in dolino, dobri Jakob res zboli.
Marica ga prosi, da naj privoli po zdravnika v
bližnje mestice poslati, in dobrotljivi Jelnikar
na saneh zderči ponj. Zdravnik zapiše bolniku
zdravil, in Marica ga spremi do praga. Popraša
ga, ali sme upati, da bodo oče kmali ozdraveli.
Zdravnik reče: „Dozdaj ni ravno še nič nevar¬
nega pri njih bolezni; pa pred ko ne bo v jetko
prešla in potlej, zlasti ko so stari, v zdravje ni
več misliti/' Marica se je grozno ustrašila, in
joka in zdihuje. Vendar si je solze oterla, predenj
se k očetu verne, da bi ga v žalost ne pripra¬
vila.

Marica z vso ljubeznijo streže svojemu
bolnemu očetu. Kar mu na obrazu vidi, da bi
bilo zanj, mu z veseljem stori. (Jelq noči prečuje
pri njegovi postelji. Ko jo domači v skerbi, da
bi tudi ona ne zbolela, časi pregovore, da se
nekoliko na klopjileže; skoraj nikoli ne more
zatisniti očesa. Ce oče le zakašlja, se ustraši;

54

če se le gane, zleze po perstih k njegovi postelji
in pogleda, kaj počne. Skerbno mu napravlja
jedi, ktere sme jesti. Zglavje in blazino mu
popravlja, mu kaj bere in neprenehoma moli
zanj. Kolikokrat, ko je nekoliko zaspal, pri
njegovi postelji povzdigne roke in solzne oči proti
nebesom in zdihne: „0 dobrotljivi Bog, še en¬
krat, le še za kakošna letica jim daj zdravje!"
Ko je pridno delala, si je bila nekaj zaslužka
prihranila. Pa zadnjega vinarja se rada znebi,
da bi le očetu pomagala.

Dobremu starčeku je res nekoliko odleglo;
vendar pa previdi, da bo ta njegova zadnja
bolezen. Ne boji se tudi umreti. Vsak dan je
živel, kakor da bi mu bilo še tisti dan umreti,
in vest mu nič hudega ne očita. Zato govori
tudi ves miren in pokojin od svoje bližnje smerti.
Ali Marica se zjoka, in pravi: „0 preljubi moj
oče! nikar mi vendar ne govorite o smerti. Le
zmisliti ne smem tega. Kaj bi jaz uboga sirota
potlej le počela? Oh, žive duše bi več ne imela
na zemlji!"

„Nikar ne jokaj, ljuba Marica!" reče oče,
in ji roko prijazno iz postelje pomoli. „Saj imaš
dobrega očeta v nebesih. On ti ostane, če ti bo
ravno tvoj oče na zemlji odvzet.*

„Kako da se boš na svetu preživila, to me
celo malo skerbi. Ptiči pod nebom najdejo svoj
živež, bi ga le ti ne našla? Vrabca na strehi
Bog preživi, bo li tebe zapustil? Človek malo
potrebuje, in še tega le kratek čas. Ali nekaj

55

druzega me skerbi. Glej, moja edina skerb je ta,
da bi tizmiraj pobožna, dobra in nedolžna ostala,
kakor si, hvala Bogu, zdaj še.“

„Oh, ljuba Marica! ti še ne veš, kako je
svet hudoben in spačen. Z žalostjo ti moram
povedati, da je veliko spridenih in porednih
ljudi, kteri bi se v serce smejali, ko bi te pri¬
pravili ob nedolžnost, ob dobro ime, ob pokoj
serca in ob vso tvojo srečo. Imenovali te bodo
neumnico in bebasto, ko boš govorila o pobož¬
nosti, vesti, Božjih zapovedih in večnosti. Beži
od tacih ljudi! Imenovali te bodo lepo. se ti
prilizovali, okrog tebe letali ko metulji okoli
cvetlice; pa nikar jih ne poslušaj, boj se jih ko
strupene kače! Kikoli ne jemlji daril od njih,
in nikar ne verjemi njih sladkim besedam. V
angelovi podobi je dostikrat satan skrit, in kača
spi rada pod cvetlicami."

„Glej, Bog ti je dal zvesto tcvaršico, da
te hudega varje, lepo sramežljivost.  Akobi
ti kdo kaj hudega hotel vdihniti, in le besedico
izrekel, ktera je nedolžnosti in čistosti nasproti,
ti rudečica v lice prigreje, oči veržeš po sebi,
in misliš: To se ne spodobi. Sramežljivost je
to, tvoja ljuba tovaršica, ki te od greha svari.
Poslušaj njeno svarjenje; ne žali jo, da te ne
zapusti. Dokler je ona pri tebi in se ji daš po¬
svariti, te ne bo nihče zapeljal. Ce pa njeno
svarjenje zaveržeš, in se vdaš nar manjšemu
slabemu nagnjenju, si v nevarnosti pogubiti se
vekomaj."

56

„0, Marica! v tvojem lastnem sercu se bo
vzdignil sovražnik. Poželjivost se bo v tebi
obudila; sladnost te bo v hudo gnala, in te pre¬
govarjala, da ni pregrešna, da je se celo ne¬
dolžna in pripuščena. Pa s^daj le se daj posvariti.
Vtisni si globoko v serce besede svojega umi¬
rajočega očeta: Ne delaj, ne govori, ne
misli nikoli nič tacega, česar bi se
morala sramovati, ko bi bilo tvojemu
očetu znano.  Ne bo dolgo, ko bodo moje oči
za vselej otemnele. Potlej te jaz več ne bom
mogel varovati. Ali vedi, da te tvoj nebeški Oče
povsod vidi, da vedno gleda v tvoje serce. Mene
svojega očeta na zemlji se bojiš, s kakošnim

f jregreškom razžaliti; boj se nezmerno bolj se
e njega, svojega preljubega Očeta v nebesih,
kedaj s kakim grehom razžaliti!"

„Še enkrat me dobro poglej. O, ko bi te
kedaj mikalo kaj hudega storiti; spomni se mo¬
jega vdertega obraza in teh le solz, ktere mi teko
po bledih licih! Pojdi sem, podaj svojo roko v
mojo merzlo roko, ki je že ni druzega ko kost
in koža, in se bo skoraj v prah razdrobila.
Obljubi mi, da mojih besed ne hoš pozabila; da
boš ravnala po mojih naukih vse svoje dni. Cuj
nad svojim sercem, in ko skušnjava pride nad
te, misli si, da te tale moja merzla roka spred
brezna vleče."

,,Ogleduješ, ljuba Marica! s solznimi očmi
moje hledo in vpadeno obličje. Poglej, kako je
vse spremenljivo na zemlji! Tudi jaz sem bil

57

kedaj mlad, uren in rudeč, kakor zdaj ti. In
nekdaj boš ti tako bleda ležala, kakor zdaj jaz,
če te Bog še popred iz tega sveta ne vzame.
Veselje moje mladosti je minulo, kakor cvetlice
pretekle spomladi, kise njih mesto več nežna;
kakor rosa na zelišči, ki se le nekaj časa sveti,
potlej pa zgine. Lepe čednosti pa in dobra dela
ostanejo vekomaj. Enake so dragim biserom, ki
imajo stanovitno ceno; lepemu demantu, kterega
nobena človeška moč ne more razbiti. Po teh
tedaj hrepeni, te si pridobivaj. Kar sem kedaj
dobrega storil, me zdaj v serce veseli, in če sem
kaj pregrešil, mi je zdaj iz serca žal.“

„Ostani pobožna, ljuba Marica! Misli rada
v Bogi, imej ga vedno pred očmi in v sercu.
V njem sem našel nar veče veselje, in v vsem
terpljenji nar boljšo tolažbo.“

,,Verjemi mi, Marica! resnico le govorim.
Ko bi bilo drugače, saj bi ti povedal. Sem skusil
svet, da malakdo tako, ko sem z grofom hodil.
Kjer je bilo kaj lepega in zalega videti, sem bil.
Videl sem plesavce in igravce, sem slišal godce
in pevke, sem imel tudi že drage jedi in pijače.
Ali vse to mojega serca ni napolnilo. Povem ti,
da ena ura v tihem premišljevanji in molitvi v
šotoru na vertu v Dobovcu, ali tukaj le pod to
slamnato streho, ali tudi na tej le postelji, moje
serce bolj umiri kakor vse posvetno veselje.
Išči tedaj le v Bogu veselja, in ga boš zmiraj
imela obilno .“

„Veš dobro, ljuba Marica! da sem v svojem

58

življenji veliko preterpel. Oh, ko so tvoja mati
umerli, je bilo moje serce ko posušena zemlja,
ki se dolge suše razpoči in po dežju zija. Prav
tako je moje serce po tolažbi zijalo, in v Boga
sera jo našel. Tudi v tvojem življenju Marica!
bodo dnevi prišli ko bo tvoje serce suhi zemlji
podobno. Pa nikar ne zgubi takrat serčnosti
in upanja. Žejni zemlji p >s!je Bog dežja o
pravem času Išči tedaj pri Bogu tolažbe; ta
tolažba bo tvoje serce poživila, kakor gorek dež
poživi razsušeno pusto zemljo.“

„Imej, ljuba Marica! vselej terdno zaupanje
v sveto previdnost Bnžjo. Bog vse v dobro oberne
tistim, kteri ga ljubijo. Iz britkega terpljenja
pelje v čisto veselje .•'

„Ali se pomniš, ljuba Marica! koliko si
terpela, ko sem na težavni p ui opeša!, in se ob
cesti na tla sesedel? Glej, to bolezen si je Bog
izvolil, da najt je na Jeinik pripravi! k tem le
dobrim ljudem, pri kterih v muu in veselji ži¬
viva že več k> tri leta. Brez te b dežni bi mo¬
rebiti še pred njih duri ne bila prišla, alt vsaj
bi nj h usmiljenja ne b la tolikanj spodbodla;
skledo kislega mleka in košček k uha moreiiiti
bi bdi pred naji postav il in potlej nama rekli
spet iti v Božjem imenu. Brez te bolezni bi se
midva in te dobre iluše ne b li tolikanj sez anili
in spr jaznili. Kar sva tuk >j vesel ga vžda, kar
sva morebiti dobrega štor la k ir sva prijetnih
dni im la, vse je dar iz tiste b lezni. Pako, ljuba
Marica! se tudi v žalostuiti prigidbah našega

59

življenja lepo kaže ljubezen božja Kakor na
hribih in v dolih, v gozdih in ob potok h. celo
v močerji in v grezih Bog mnoge cvetlice s
svojo roko seje, da bi povsod njegovo dobrotlji¬
vost in ljubeznjivost gledali; tako se tudi iz
vsib prigodeb našega življenja tolikanj lepo sveti
njegova modrost, ljubezen in milost, da mora
vsakemu paznemu človeku to v oči šiniti, in
tolažbo in veselje vlivati v njegovo serce. To
spozna vsak lahko v svojem lastnem življenji, če
ga le količkaj premisli.“

,,Najno narveči terpl jenje pa je bilo takrat,
ko so te tatvine obdolžli, ko so te v verige
oklenili in v ječo vtaknili, ko sva v tvoj leči
jokala in tarnala. Tudi to terpljenje ti bo B g
še gotovo povernil; zdi se mi celo da ti ga zdaj
povračuje. Takrat, ko so te mlada grofinja Arnalka
metno druzih deklic počastili, te radi imeli v
svoji družbi, te obdarili z zelenkastim oblačilom,
te vedno pri sebi hotli imeti, takrat, obljubim
si se grozno srečno štela. Pa kako bi se bila
pri tem lahko prevzela, spridila in spačila, in
Boga bi bila pozabila! Bog je tedaj pač dobro
storil, da naji je obiskal s tisto nesrečo. V rev¬
ščini, v ječi in na težavni poti sva ga jela veliko
bolje spoznavati, in sva se ga terdneje prijela.
Tukaj le na Jelniku, daleč od šuma in slepotij
sveta, ti je prebivališče napravil. Ti cveteš, ko
cvetlica v samoti, prikrita in varna pred pre-
derznimi rokami.“

„In tudi še v prihodnje ti bo dobrotljivi

60

Bog tisto terpljenje v dobro obračal. S svestjo
upam, da bo mojo molitev uslišal, in tvojo ne¬
dolžnost pred ali pozneje ljudem razodel. Jaz
tega ravno ne bom učakal; pa saj tega tudi ni
treba za moj mir. ker dobro vem, da si nedolžna.
Res, Marica ! sreča ti bo še pricvetla iz terpljenja,
ki si ga z voljo nosila, in že tukaj na zemlji
boš imela vesele dni. Pa kaj je pozemeljska
sreča proti tisti sreči, ktera te še le v nebesih
zato čaka, v nebesih, pravim, kamor le po ter-
pljenji moremo priti!“

„Ne bodi preveč v skerbi, ljuba moja!
kadar v nadlogo prideš; le verjemi, da Bog
ljubeznjivo zate skerbi, in da so tvoje skerbi
nepotrebne. Kamor koli te še pripelje, in kakor
koli se ti bo še hudo godilo; misli si vselej:
To je zame nar boljši kraj, to je vse dobro in
celo potrebno za moje zveličanje.“

„Vertnar sadi to tukaj, uno tam, vse na
pripraven kraj in oskerbuje to tako, uno drugači,
kakor je namreč treba, da bolje raste, in rodi
bolji in obilniši sad. Tako postavi Bog slednjega
človeka v tisti kraj in stan , v kterem mu je
nar lože v dobrem rasti, in večno zveličanje
doseči. “

„In kakor vse dozdanje terpljenje, ljuba
Marica! tako ti bo Bog tudi to mojo zadnjo
bolezen in mojo srn er t v dobro obernil.“

„Spet jokaš, ljuba Marica! dasemlesmert
v misel vzel. O, nikar ne jokaj! Saj smert ni
tolikanj strašna; kteri imajo dobro vest, jim je

61

še le sladka in vesela. Naj govorim s teboj en¬
krat, ljuba Marica! kakor sem govoril, ko sva
še delala v Dobovcu na vertu. Veš, kaka je z
zgodnjo gredico. Slabo in revno rastejo male
zeli, dokler so v ozki gredici na kupu. Kdo bi
mislil, da bodo kedaj lepe cvetlice iz njih, ali
da bodo kedaj sladek sad rodile! In res, naj bi
vedno na ozki gredici vkupaj ostale, bi ne imele
ne cvetja ne sadja; prostora bi jim v to manjkalo.
Pa vertnar jih tudi ne pusti na ozki gredici, da
bi se v goščavi zadušile, ali da bi na kupu
segnile; presadi jih na prostoren kraj, kjer jih
soluce obsija in greje, hladen zrak vanje veje,
dež in rosa jih poji, da lepše kedaj cveto in
rodč. Veselilo te je vselej, kedar sem mlade
zeli presajal; večkrat si me celo sama opomnila,
da naj jih skoraj presadim, ker jim je gredica
že preozka. In ko so bile v prostoren kraj pre¬
sajene, si vesela djala: „0, kako jim dobro
de revicam! Vidi se skoraj, kako da
spešno rastejo!"  — Takim slabim, revnim
zeliščem smo ljudje enaki; taka ozka zgodnja
gredica je ta svet. Tukaj na svetu nam ni ostati.
Tukaj smo še le mlade revne rastlinice. Pa boljše
in častitljivše nas Bog hoče; toraj nas prestavi
v drugi svet, v svoj veliki in častitljivi vert, v
sveti raj."

,.Nikar tedaj ne jokaj, ljuba Marica! Glej,
v nebesih mi bo bolje! O, kako se že veselim,
da bom kmalu prišel k Bogu! Kako dobro bo
potlej, ko slečemo to le telo, ktero nam dela

62

tolikanj terpljenja! Ljuba Marica! kaj še veš,
koliko veselja sva na cvetočem vertu ob lepih
spomladanskih jutrih imela? Ali nebesa so ne¬
skončno lepi vert, so raj, v kterem je večna
spomlad! V ta prelepi raj bom kmali prišel. O,
bodi pobožna in dobra, da se bova tam zopet
videla! Tukaj sva imela mnogo terpljenja, in v
solzah se ločiva. Tam pa bova veselje vživala,
in več ne bo nobene ločitve. Tam bom tvojo
mater spet videl. O, kako se tega že veselimi
Oh, Marica, ostani vedno pobožna in dobra! In
ako se ti bo dobro godilo na zemlji, ne pozabi
da veselje tega sveta kmali prejele, veselje v
nebesih pa je večno. Potlej ti bova s tvojo ma¬
terjo kedaj vesela nasproti prišla, in te med-se
vzela. Nikar tedaj ne jokaj, ljuba moja! veseli
se raji že zdaj tistega dnč.

Tako je dobri Jakob svoje zadnje dni na
zemlji tolažil svojo hčer, ki jo bo samo na sveti
zapustil; tako jo je lepo učii in opominjal, da
bi jo pred spačenjem tega sveta ohranil. In vsaka
njegova besedica je bila zerno, ki pade v dobro
zemljo. „Kaj pa da, ljuba Marica!“ ji je na
zadnje rekel, „seti je užalilo, in točiš britke solze.
Ali poslušaj, kaj ti povem. To so dobrotljive
solze. Kar se v solzah seje, se bolje vkorenini,
bolje raste, in bolje rodi, ravno kakor zerna, ki
»e spomladi o gorkem dežku sejejo."

63

Dvanajsto poglavje.

Jakobova smert.

Ko je bolezen starega Jakoba huja in ne-
varniša prihajala, gre Marica k gospodu župniku
v Jelšane, kamor je bil Jelnik v faro, in jim
pove, da so njen oče hudo zboleli. Gospod
župnik so bili dober in skerben pastir svojih
ovčic. Obiskujejo pogosto očeta, imajo svete
pogovore ž njim, in vselej mu kaj pripravnega
molijo; tudi Marico tolažijo prijazno. Enega
dne, bilo je že popoldne, spet pridejo in najdejo
starčeka vidoma slabejega. Jakob reče Marici
nekoliko odstopiti, ker bi se rad sam pogovoril
z gospod župnikom. Ko je spet v hišo pokli¬
cana, jo oče tako-le ogovori: „Ljuba Marica!

zdaj sem se izpovedal, in sem vse v red spravil,
kar mi je bilo še na serci; jutri zjutraj bom
prejel svojega Odrešenika iz gospod očetovih
rok.“

Marica se silno ustraši. Kakor bi trenil,
so ji solze v očeh, ker mislila je, da mora oče¬
tova smert že zelo blizo biti. Vendar se spet
kmalu zbere, in reče: „Prav, prav, ljubi oče!
Kaj moremo v nadlogah in težavah bolj ega sto¬
riti, kakor k Bogu pribežati?''

Nedolžnost.

3

64

Jakob je tisti dan, kar ga je še bilo, in
zvečer le molil, je bil v svete reči ve3 zamaknjen
in je le malo govoril. S kako zbranim duhom
in pobožnim sercem se je pa drugo jutro v pre¬
svetem Rešujem Telesu s svojim Zveličarjem skle¬
nil, ni moč dopovedati. Vera, ljubezen in upanje
večnega življenja ponebesijo, tako rekoč, njegovo
častitljivo obličje, in solze mu oči zalivajo. Ma¬
rica kleči pri njegovi postelji, trepeče, moli, in
ščurkoma se ji solze po licah udirajo. Jelnikar
in njegova žena in vsa njuna družina so bili pri
svetem opravilu, in vsi so imeli solzne oči.
„Zdaj," reče potlej Marica, „mi je teža od serca
odpadla, nekako lahko mi je zdaj pri sercu;
res, keršanska vera nas tudi v nadlogi in smerti
potolaži in umiri."

Dobri Jakob se je bolj in bolj svoji smerti
bližal. Jelnikar in njegova žena, ktera sta v
njem svojega nar boljšega prijatelja spoštovala in
ljubila, in se srečna štela, da je pod njuno streho
prebival, sta mu storila veliko dobrega. Po de¬
setkrat sta vsak dan, zdaj on, zdaj ona, v čum¬
nato prišla pogledat, kako da mu je kaj. Ma¬
rica ju je skoraj vselej poprašala: „Kaj koli

menile, ali bodo še kedaj ozdraveli ali ne ? 1  —
Enkrat ji je Jelnikarca odgovorila: „Morebiti
da še ostanejo, da bo drevje berst jelo poganjati
in zeleneti; dalje pa gotovo ne!“

Od tega časa je Marica s strahom in tre¬
petom iz čumnate gledala skozi malo oknice na
vert. Doslej se je še vselej veselila spomladi.

65

Zdaj jipervi popki in berstki, ki jih na drevesih
vidi, le žalost delajo; šinkovčevo veselo spo¬
mladansko petje jo le s strahom navdaja. Ko
zagleda perve spomladanske cvetlice, jo prepade
groza. „Oh, moj Bog!" je djala, „vse se spet
oživlja, vse je novo, vsi ljudje upajo; bodo li
moj oče sami brez upanja umerli? Pa kaj pra¬
vim ?“ se sama zaverne, in se ozre v nebo ; „ne,
ne brez upanja! Po Jezusovih besedah še umerli
ne bodo. Slekli bodo le, kar je strohljivega na
njih, in potlej bodo prav za prav še le jeli
živeti."

Pobožni starček je rad imel, da mu je
Marica večkrat kaj brala. S prijetnim glasom
in z vso pobožnostjo mu bere. Zadnje dni svoje
bolezni je nar raji slišal poslednje Jezusove be¬
sede in Jezusovo poslednjo molitev. Neko noč je
Marica sama pri njem cula. Lepo je luna skozi
okno v čumnato svetila. Tedaj ji reče oče:
,,Marica! beri mi, beri še enkrat Jezusovo pre¬
lepo molitev." Marica prižge svečo, in mu bere.

„Zdaj pa meni daj bukve," ji čez nekaj
časa reče, „in poaveti mi malo." Marica mu
podd bukve, in mu sveti. „Glej,“ ji na to reče,
„to bo moja zadnja molitev zate." Ji pokaže
mesto, kjer bo bral, ga oberne nase in nanjo,
in začne s slabim glasom:

,.Oče! ne bom'še dolgo na tem svetu, ta
le moja hči pa bo še kaj časa ostala; upam,
da bom k tebi prišel. Sveti Oče! varuj jo pri
svojem imenu pogubljenja. Dokler sem bil jaz

3 *

66

pri nji na svetu, sem si prizadeval jo pri tvo¬
jem imenu obvarovati. Zdaj pa k tebi pridem.
Ne prosim te, da jo iz sveta vzemi, temuč da
jo hudega varuj. Ohrani jo v svoji sveti resnici.
Tvoja beseda je resnica. Oče! daj, da ona,
ktero si mi dal, kedaj tudi tje pride, kamorjaz
zdaj upam priti. Amen."

Marica stoji jokaje pri postelji, derži svečo
s trepetom v roki, in povzame zdihovaje: „Amen!“

„Res, ljuba Marica!" pravi oče dalje, „tam
bomo Jezusa gledali v njegovem veličastvu,
ktero mu je Bog dal, predenj je še svet bil;
tam se bova midva spet,videla."

Spet je glavo naslonil, da bi se malo po¬
čil. Bukve obderži v roki. Bile so sveto pismo
novega zaveta. Ubogi mož jih je bil kupil za
perve krajcarje, ktere si je bil prihranil pri
Jelnilsarjevih.

„Ljuba Marica!" je čez malo časa spet
začel, ,,zahvalim te tudi še za priserčno ljubezen,
ktero mi skazuješ v ti moji zadnji bolezni.
Zvesto in z veselim sercem dopolnuješ četerto
zapoved Božjo. Pomni moje besede, Marica!
dobro še se ti bo zato godilo, dasiravno te v
revščini in siromaštvu na tem svetu zapustim.
Ne morem ti druzega dati, ko svoj blagoslov
in te le bukve. Pa ostani le pobožna in dobra,
ljuba moja hči! in veliko dobrega ti bo ta bla¬
goslov prinesel. Blagoslov umirajočega očeta,
kteri v Boga zaupa, je dobrim otrokom boiji,
kakor ko bi jim veliko premoženje zapustil.

67

Bukve pa vzemi v spomin svojega očeta. Prav
malo sicer so veljale. Pa če jih pridno bereš,
in zvesto dopolniš, kar je v njih, ti bodo velik
in drag zaklad. Ko bi ti več zlatov zapustil,
kakor ima spomlad cvetja in perja, bi si za te
denarje ne mogla nič boljšega kupiti. Božja
beseda namreč je v njih, in ona ima moč v sebi
vse zveličati, kteri vanjo verjejo. Beri vsako
jutro en odstavek ali vsaj nektere verstice, in
ohrani in premišljuj to čez dan v svojem sercu.
Ali ko bi zjutraj ne utegnila, pritergaj si zve¬
čer kaj časa v to; jaz mislim, da ti bo to tudi
pri velikem delu in trudu mogoče. Oe kaj ne
razumiš v rijih, prosi svojega duhovnega očeta,
da naj ti razlože; tako sem tudi jaz delal. Kar
je pa v njih nar potrebmšega, je vsem umevno.
Kar v teh bukvah bereš, tega se zvesto derži,
to dopolnuj natanko. Blagor ti bo potlej. Iz
samega izreka: „Poglejte lilije na polji!"
sem se veči modrosti naučil, kakor iz marsikaj
druzih bukev, ktere sem svoje mlade dni bral.
Iz njega mi je tudi veliko nedolžnega veselja
izviralo, in v toliko težavah in stiskah, ki so
me hotle vsega pobiti, je spet mir in pokoj pri¬
šel v moje serce."

Popolnoči proti trem reče oče: „Maricaf
težave mi prihajajo. Odpri, odpri okno nekoliko."
Marica ga odpre. Lune ni bilo več na nebu;
pa zvezde so neizrečeno lepo migljale in se
utrinjale.

„Vidiš," reče oče, „kako lepa so nebesa?

68

Cvetlice na zemlji niso nič proti svetlim zvezdam.
Glej, tje gori bom zdaj prišel. O, kako se že
veselim! Živi lepo, da tudi ti gori prideš!“

Ko je to izrekel, se nazaj v posteljo nagne,
zdihne, in zaspi v Gospodu. Njegov obraz obledi,
njegove oči se vderejo, in sapa zastane. Marica
je menila, da je v omedlevico padel. Se nikogar
ni videla umirati. Nihče še ni mislil, da bi bolni
Jakob tako naglo sklenil. Marico groza spre¬
haja, gre in skliče ljudi v biši na noge. Vsi
pridejo k smertni postelji. Ko tedaj Marica za¬
sliši, da so oče res mertvi, izpusti na glas svoj
jok, se nanje verže, jih objema, jih polju-
buje, toči solze po njih obličju, in se ne d&
potolažiti.

„0 preljubi moj oče, preserčni moj očkah*
je gnala, „kako vam moreni poverniti, kar ste
mi dobrega storili? Oh, tega ne morem! Hvala
vam bodi za vsako besedo, za vsako opominje-
vanje, ktero sem iz vaših ust zaslišala. Naj vam
poljubim merzlo, oterpnjeno roko, ktera mi je
toliko dobrot skazala, si je zame toliko priza-
djala, me je v mojih otročjih letih tudi po oče¬
tovo tepla. Zdaj še le spoznam, kako ste me
ljubili, kako dohro in zdravo mi je bilo to.
Hvala, priserčna hvala vam bodi za vse in pro¬
sim, odpustite mi, če sem vas kedaj razžalila!
O dobrotljivi Bog, poverni jim ti njih ljubezen !
Oh, da bi tudi jaz mogla umreti, in za vami,
ijubeznjivi moj oče, iti v nebesa! Daj, o Bog,
da bo moja sinert taka, kakoršna je mojega

69

očeta! O, kako prazno in nečimerno je življenje
na zemlji! Kako je vendar dobro, da so nebesa,
da je večno življenje! To je zdaj moja edina
tolažba."

Vsi pričujoči so jokali. Jelnikarca je z
velikimi prošnjami Marico na zadnje od merliča
spravila, in na stran peljala.

Prihodnjo noč je Marica pri merliču čula,
dasiravno so ji zelo branili, in brala, jokala in
molila je prav do jutra. Predenj so ga v trugo
djali, ga še enkrat pogleda, in reče: „Oh, pre¬
ljubi moj oče! zadnjikrat vas vidim. Kako je
vendar lepo vaše obličje, in kako ljubeznjivo še
na smeh derži, in častitljivo, kakor da bi ga zdaj
že obsijalo solnce prihodnjega veličastva! Bog
vas obvari, preljubeznjivi moj oče!" je zdihovala.
„Vašo dušico, upam, so angelji Božji že v ne¬
beški pokoj prenesli; naj tudi vaše koščice v
miru počivajo!"

Iz rožmarinovih vejic, vijolic in še druzih
cvetlic naredi venec in ga poda ranjcemu vertnarju
v roke. „Te le cvetlice, ljubeznjivi moj oče!"
pravi, „ki so perve iz zemlje pognale, naj bodo
podoba vašega prihodnjega od smerti vstajenja,
in vedno zeleni rožmarin naj oznanuje, da vas
bo moje serce ohranilo v večnem spominu."

Ko so devali ranjcega Jakoba v mertvaško
trugo, je bilo Marici žalosti skoperneti; vsak
žebelj, ki ga zabijejo, ji gre skozi serce, in v
omedlevico skoraj pade. Jelnikarca jo je odpeljala,

70

in sprosila, da se na posteljo nasloni, in se malo
odžali in umiri.

Po tem je šla Marica za pogrebom. Vsa
je bila pobita in bleda ko merlič, in vsakemu,
kteri jo vidi, se v serce smili uboga sirota, ki
nima več ne očeta ne matere.

V kotu pokopališča prav pri zidu so ga v
Jelšanah pokopali. Dve verbi ste ondi za zidom
rastli, in na njegov grob obešali svoje veje.
Gospod župnik so na grobu povzeli Jezusove
besede: „dokler pšenično zerno v zemljo ne pade
in ne segnije, nima sadu; če pa v zemlji se-
gnije, obrodi veliko sadu.“ In so pogrebcem go¬
vorili, kako bodo tudi naša trupla v grobeh se-
gnila in Btrobnela, sodni dan spet z dušo zdru¬
žena in spremenjena iz grobov vstala ali v večno
zveličanje ali pa v večno pogubljenje. Veliko
lepega so povedali o ranjcem Jakobu in vsem v
zgled postavili njegovo poterpežljivost in pobož¬
nost. V rajncega imenu so tudi zahvalili vse,
kteri somu kaj dobrega storili, in jih zagotovili,
da jim bo v nebesih s svojimi prošnjami pri
Bogu obilno povernil vse dobrote. Poslednjič
so jih še prosili, da naj mu tudi po njegovi
smerti ne jenjajo svoje ljubezni skazovati, in
naj za njegovo zapuščeno hčer po očetovo in
materino skerbe. Te besede so vsim poslušalcem
v serce segle; potolaženi so se domu vernili.

Kolikorkrat je Marica v Jelšane v cerkev
prišla, je šla vselej obiskat grob svojega ranj-
eega očeta; zlasti pa seje na večer ob nedeljaft

71

in praznikih, če ji je čas pripustil, rada na
grobu mudila, jokala in molila. „Tako iz serca,
kakor tukaj na grobu svojega preljubega očeta,“
je večkrat djala, „nikoli nikjer ne morem moliti.
Tukaj mi ves svet ni nič. Tukaj spoznavam,
da nismo za ta svet ustvarjeni, da je naš pravi
dom še le unod groba. O, kako želim preserčno,
da bi bila že skoraj na svojem pravem domu \‘ f
In nikoli ni šla z groba, da bi ne bila do terd-
nega sklenila vse slasti tega sveta zaničevati, in
lepo in pobožno živeti, v veselem upanji spet
najti svoje ljube starše, in ž njimi Boga gledati
in vživati vekomaj.

Trinajsto poglavje.

Marica je vnovič v terpljenji.

Odsihmal je bila Marica le žalostna. Zdela
se ji je, ravno kakor da bi bile vse cvetlice po-
venile, in jeli okoli dvora so ji tako temne in
Černe, kakor da bi tudi one žalovale. Sčasoma
je ta njena žalost sicer nekoliko odjenjala; pa
kmali pride drugo terpljenje nad njo.

Kar je stari Jakob umeri, se jenajelniku
vse preobernilo. Jelnikar in njegova žena sta
kmetijo zročila svojemu sinu; bil je prav dober

72

in pohleven človek. Nevesta, ktera je k hiši
prišla, je bila lepa in bogata. Ali druzega ko
nje lepota in denar ji ni bilo v misli. Sebe lišpa
in lepotici, svojemu tastu in svoji tašči pa ne
privoši potrebne obleke, ne potrebnega živeža;
še to, kar sta si izgovorila, jima krati in ogo-
dernjava. Kjer le more, jima ukljubuje, in ve¬
liko prizadene. Dobra starčeka sta se tora)
umaknila v malo čumnato, in sta le poredko
zahajala v veliko hišo.

Mlademu možu se ni kaj bolje godilo.
Prevzetna in lakomna žena klepeta vedno ko
klepetulja, in mu dan na dan očita premoženje,
ktero je k hiši prinesla. Da ni prepira^ in boja,
je moral mož vse poterpeti in molčati. Se svojih
staršev v čumnati mu ni pustila obiskati, ker
se je bala, da bi jim skrivaj kaj ne nesel. Le
strahoma se je kakošen večer k njim zmaknil.
Vselej jih je žalostne našel na klopi sedeti, in
k njim prisede, ter jim toži svoje težave.

„Meni se je vse tako zdelo,“ reče stari
Jelnikar, „da bo taka. Tebe, mati! so denarji
preveč mikali, in ti, moj sin! si se rudečim licem
dal preslepiti; jaz pa sem se prerad vdal vaj-
nim nadležnim prošnjam. Zato smo zdaj vsi
trije tepeni. Oh, zakaj le nismo rajncega Jakoba
slušali! On nam je pač prav svetoval. Kolikor-
krat smo od te ženitve govorili, mu ni bila nikoli
všeč. Se vem še spomniti vsega, kar je govoril;
obljubim, da sem že več ko stokrat mislil na
njegove besede.“

73

,,Ali se veš, mati! kaj si enega dne rekla?
Dvajset sto goldinarjev,  si djala, j e p a
vendar lep denar.  Jakob pa je rekel: Lep
denar  pač ne! Cvetlice zunaj na vertu so vsaj
stokrat lepše. Težek denar  ste menda hotli
reči. In res, močne rame mora kdo imeti, da
ga nese, in da ga k tlatn ne potlači, ne polomi
in ne pokveči. In pa čemu bo vara toliko de¬
narjev? Kaj ste že kedaj kaj pomanjkanja imeli?
Se le na stran ste lahko zmiraj kaj djali. Ver¬
jemite mi, prevelika bogatija ni dobra. Dež je
potreben in dobrotljiv; ako ga je pa preveč,
pokonča, kar je nar bolje rastlo. Prav tako je
ranjki Jakob govoril, in zdi se mi, ravno kakor
da bi ga še zdaj slišal.”

„In'ti, moj sin! si nekdaj rekel: Vendar
je pa prav lepa, lepša ko cvetlice na
vertu.  Modri Jakob pa je rekel: Cvetlice niso
le lepe, ampak tudi dobre in koristne.  Od
njih dobivamo vosek in sladki med. Lepo obličje
brez pobožnosti inpavertnica iz papirja ne diši
in ne živi, nima ne voska ne medli. Prav tako
je ranjki Jakob govoril. Pa ga nismo poslušali;
toraj terpimo zdaj vsi. Kar smo si takrat do-
mišijevali nar večo srečo, je zdaj naša nar veča
nesreča. Bog nam le pomagaj vse z voljo po-
terpeti; popraviti se zdaj nič več ne da.” Tako
so se vsi trije med seboj pogovarjali.

Ubogi Marici se je zdaj tudi prav hudo
godilo. Ker sta se stara dva v malo čumnato
vselila, se je ona morala umakniti. Nevesta ji je

74

odkazala slab kotiček pod streho, dasiravno ste
bili še dve drugi čumnati prazni. Grozno težko
namreč jo je gledala pri hiši in jo žalila, kolikor
je le mogla. Marica ji ni nikoli dovolj pridna,
in nikoli nikjer ji ne more vstreči; ne dobi ne
dobre besede, ne lepega očesa od nje; celi dan
se nad njo huduje, jo krega in zmerja. Ubogo
siroto je to, se ve, zelo bolelo; videla je, da jo
nova gospodinja ne more terpeti. Pri starih dveh
je tudi le malo tolažbe dobila; bilo bi že komaj,
da bi nju bil kdo tolažil. Torej jo večkrat misel
obide, da bi od Jelnikarjevih šla. Pa ne ve,
kam da bi se obernila.

Ko ji le več ni bilo prestati, gre v Jelšdne
do gospoda župnika, in jih sveta prosi. Bili so
prav dober in moder gospod. „Rčs, ljuba Ma¬
rica!“ so ji rekli, „na Jelniki ti ni več ostati.
Pa sej so te tvoj ranjki oče v vsem dobro pod¬
učili ; znaš kuhati, šivati in prati, tudi brati in
pisati, vse, česar je mladi deklici treba v časno
srečo. Tudi si bila vedno pridna in delavna.
Toraj mislim, da se boš povsod lahko preživila.
Vendar pa ti ne svčtujem precej od Jelnikarje¬
vih iti. Raji nekoliko časa pri njih ostani, in
moli, in zaupaj, da ti bo Bog že pomagal. Jaz
bom sam skerbel, da pri kakošnih dobrih ljudeh
službo dobiš. Tako dolgo pa le voljno terpi;
Bog bo vse prav nagnil, in ti vse obilno po-
vernil/' Marica gospoda lepč zahvali za dobri
svet, in obljubi vse tako storiti.

Kar ljubši kraj na zemlji ji je bil očetov

75

grob. Gerraiček vertnic je na-nj posadila. „0
ljubi Bog", je djala, kadar ga je jokaje na-nj
posajala, „ko bi pač včdno tukaj le mogla biti!
8 svojimi solzami bi ga zalivala, da bi berž ze¬
lenel in cvetel."

Zdaj je germ poln zelenega perja, in ru-
deči popki se že razcvčtajo. „Moj oče", pravi
tedaj Marica, „so pač prav imeli, ko so mi djali:
Človeško življenje in pa vertničen
germ.  Suh je in gol, in ga ni druzega ko
ternje; sčasoma pa dobi perje, in je poln lepih
vertnic. Tudi zame je zdaj čas ternja; pa to mi
ne bo sreče poderlo. Vašim besedam, ljubi oče!
verjamem; morebiti se vendar tudi nad menčj
dopolni vaš pregovor: ,,Pot er pij en j e pre¬
bije  železna vrata."

Štirnajsto poglavje.

Marica je od Jelnikar j e vih segnana.

Po mnogem terpljenji, ktero je Marica že
prebila, pride pet in dvajseti dan malega ser-
pana, god njenega ranjcega očeta. Ta dan je bil
še vse leta dan veselja za Marico; ali letos že
joka, preden še solnce iz za gore vshaja. Tedaj
je ta dan svojemu očetu vselej kakošno veselje
storila, jim za vezilo kaj podala, kar je skrivaj

76

sama naredila, jim kalcošno boljšo jed napravila,
majoliko vina prednje postavila, in mizo s cvet¬
licami ozališala. Tudi zdaj še bi jim rada ska-
zala svojo ljubezen. V tistem kraji so imeli na¬
vado grobe svojih ljubih, zlasti ob njih godeh
s cvetlicami zališati; velikokrat so prišli in Ma¬
rico cvetlic iz verta prosili, in iz serca rada jim
jih je dajala. Tudi nji pride misel očetov grob
s cvetlicami olepšati. Priročni jerbasček, ki je
bil vir vseh njenih britkosti, vidi na polici stati.
Ga vzame, napolni ga na vertu z mnogoterimi
cvetlicami, gre eno uro, predno k maši zvoni,
v Jelšane, in dene jerbasček na očetov grob.
Solze so ji iz oči na cvetlice kapale, in se ko
zjutranja rosa na njih utrinjale. ,,0 preljubi
moj oče!“ pravi jokaje, „toliko dobrega ste mi
storili, j&z pa vam nič ne morem poverniti. Vaš
grob vsaj bom s cvetlicami ozališala," In po¬
pusti jerbasček s cvetlicami na grobu, in gre;
treba se ji ni bilo bati, da bi ga kdo. vzel. Ljudje
so ga milo ogledovali, so dobro hčer v serci
blagoslovili, in večni mir in pokoj vošili pobož¬
nemu očetu.

Precej drugi dan, ko so Jelnikarjevi na
veliki senožeti za gojzdom seno sušili, je zmanj¬
kalo kos platna, ktero se je na trati pod hišo
belilo. Mlada Jelnikarca, ki je sama doma go¬
spodinjila, ga še le zvečer pogreši. Ko pred la¬
komni in skopi ljudje je rada natolcevala, in
precej Marico obdolži tatvine. Dobri Jakob ni
prikrival zgodbe o perstanu, starima dvema jo

77

je bil zaupal. Sin, se ve, jo je tudi slišal, in
povedal svoji ženi. Ko tedaj na večer Marica z
grabljami na rami in z šerpom v roki domu
pride, in čez prag stopi, privpije mlada Jelni-
karca serdita ko gad iz kuhinje, se je loti, in
hoče platno od nje imeti.

Marica reče pohlevno, da ona nima platna,
in da ga tudi ne more imeti, ker je celi dan pri
družini na senožeti z mervo imela opraviti. „Vse
lahko", pridene še, ,,da ga je kakošen neznan
človek ukradel, ko ste vi kuhali." In to je bilo
tudi res. Pa gospodinja je še bolj nad njo režala.
,,Ti tatica ti!" ji pravi; ,,kaj meniš, da ne vem,
da si perstan ukradla, in komaj ušla rabeljnovemu
meču? Kar precej se mi od hiše poberi. V moji
hiši ni prostora za tako tatvinsko vlačugo."

Mož pravi: ,,Nikar je vendar tako pozno
ne goni od hiše! Solnce se je že skrilo. Nocoj
naj še vendar pri nas večerja, ko je celi dan v
veliki vročini za nas delala; le to noč, te pro¬
sim, jo še obderži."

„Kratko in malo ne!" vpije obdivj&na žena,
„pri tej priči naj se mi spravi! In ti mi imej
jezik za zobmi, sicer grem po glavino v kuhinjo
in ti gobec zamašim!“ Mož vidi, da bi jo s po¬
govarjanjem le še huje razkačil, in molči. Ma¬
rica se več ne izgovarja; pobere in poveže v
belo ruto, kar ima, vzame culico pod pazho, za¬
hvali Jelnikarjeve za vse, kar je dobrega pri
njih vžila, poterdi še enkrat svojo nedolžnost,
in prosi le še, da bi tudi od starih dveh smela

78

slov6 vzeti. „Le vzemi ga, če se ti poljubi!"
reče gospodinja zasramovaje; ne maram, če oni
dve gerbi tudi koj saboj vzameš. Smert menda
ju takč že ne misli vzeti."

Stari Jelnikar in njegova žena sta v svojo
čumnato slišala, kaj se godi, še preden Maric*
pride. Oba jokata. Vendar tolažita Marico, ko¬
likor moreta, in ji dasta ves denar, ki ga imata,
za popotnico. „Bog te spremi, ljuba Marica!"
ji rečeta pri slovesu, ,,hodi z Bogom! Blagoslov
tvojega ranjcega očeta ti bo še prav prišel. Le
pomni, gotovo ti bo še dobro na zemlji."

Marica gre, o mraku že je bilo, s culico
pod pazho po ozki stezi čez grič. Očetov grob
bi se enkrat rada obiskala. Ko iz hoste pride,
zvoni v Jelsanah ravno k molitvi, in preden
dojde do cerkve na pokopališče, je že noč. Pa
je ni bilo nič groza v noči po grobeh hoditi.
Gre na očetov grob, moli in joka, da solza solzo
pobija. Bleda luna je ravno izmed dvojih verb
nanj sijala, in germiček vertnic in jerbasček s
cvetlicami na njem lepo obsvetila; večerna sapa
je skozi verbovino pihljala in semtertje kako
peresce v germičku pogibala. Vse, kakor je na
grobčh, je bilo tiho.

^Preljubi, priserčni moj oče!' pravi Ma¬
rica, „oh, da bi pač se živeli, in da bi vam
vaša Marica svoje težave mogla potožiti! Pa to
mora že tako biti. Bog je tako hotel, in zahva¬
lim ga, da te nove britkosti niste dočakali. Vam
je zdaj dobro, in nobene žalosti nimate več. O,

79

da bi tudi jaz že pri vas bila! Tako hudo, ka¬
kor zdaj, se mi v mojem življenji le nikoli ni
godilo. Takrat, ko je luna skozi železno mrežo
v mojo ječo sijala, ste vsaj vi, preljubi oče! še
živeli; zdaj pa sije na val grob. Takrat, ko
sem bila iz svoje ljube domovine izgnana, sem
imela vsaj vas, predobri oče, zvestega varuha in
prijatelja; zdaj pa nimam več žive dule. Zdaj
sem uboga sirota, hudo obdolžena, povsod ne¬
znana, zgolj sama na sveti, in nimam kje pre¬
bivati. Iz edinega kotička celo, ki sem ga imela
na zemlji, so me spodili. To samo me je le to¬
lažilo, da sem časi na vašem grobu jokala; zdaj
mi je le ta tolažba odvzeta/ 4  Solze se ji ščur¬
koma po licih vdero.

„Moj Bog,' 4  reče na glas, in se verže na
kolena, „dobrotljivi nebeški Oče! ozri se iz svoje
visokosti na me, ubogo, zapuščeno siroto, ki jo¬
kam na očetovem grobu; usmili se me ! Saj se,
kedar žalost do verha prikipi, tvoja pomoč že
glasi. Veča bi vsaj moja britkost ne mogla biti,
serce v meni se hoče razpočiti. Pokaži mi, da
je tvoja rokalezmiraj mogočna; pokaži, da me
ljubil; nikar me ne zapusti. Ce mi ti ne poma¬
gal, kdo pa mi bo ? Oh, vzemi me k sebi, kjer
so moji ljubi starši; ali pa mi pošlji le kapljico
tolažbe v moje žalostno serce. Saj si dober še
velim cvetlicam, ki jih je čez dan solnce pripe¬
kalo in spalilo, in jih v hladni noči z obilno
roso poživiš in pokrepčal; usmili se še mene!"
Še bolj se ji solze po obrazi vlijejo.

80

„Kaj koli bom še nocoj začela," reče čez
nekaj časa, „kam se hočem oberniti? Oh, nikjer
si ne upam prositi, da bi me pod streho vzeli;
prepozno je že! Ca povem, zakaj so me z Jel-
nika segnali, me tako nikjer ne vzamejo pod
streho."

Ozre se okrog, kar zagleda ob zidi, vštric
očetovega groba, star z mahom preraščen kamen,
kteri je bil kedaj za znamenje na grobu. Napis
na njem se je že zdavnej zbrisal in zagladil, in
le v napotje je bil; torej so ga bili k zidu zva¬
lili, da je bil za klop. „Na ta kamen le," pravi
Marica, ,,bom sedla, in na očetovem grobu pre¬
nočila. Morebiti sem zadnjikrat tukaj, in ne bom
nikoli več videla groba svojega preljubega očeta.
Jutri, preden se dan napoči, pojdem dalje, ka¬
mor me Božja roka popelje, v imenu Božjem."

Petnajsto poglavje.

Iz nedes pride pomoč.

Marica se je vsedla na kamen ob zidu, v
senco, ki so jo verbove veje delale, in si otira
solze z ruto, ki je bila že vsa premočena. Serce
v nji se žalosti topi, in tako pobožno in priserčno
moli, da se nikoli ne da dopovedati.

81

„Moj Bog!" reče zdihovaje, „ali nimam
angelja, kteri bi mi pokazal, kam naj se obernem?"

Kar zasliši ljubeznjiv glas, kteri jo pri¬
jazno po imenu pokliče: „Marica! Marica!"

Ozre se in silno vstraši. Visoka podoba, s pri¬
jaznimi očmi, z rudečkastimi lici, z rumenka¬
stimi lasmi, v dolgem belem oblačilu, stopi v
svetli luni prednjo. Marica se na kolena verže,
trepeče in zaupije: „VečniBog! kaj vidim? An¬
gelja iz nebes, ki mi na pomoč pride!“

,,Ljuba Marica!“ reče prijazno podoba,
„nisemne angelj iz nebes; človek sem kakor ti.
Vendar pa ti pridem na pomoč. Bog je uslišal
tvojo gorečo molitev. Le dobro me poglej, in
kaj me več ne poznaš?"

„Za božjo voljo!“ se Marica začudi, „kaj
ste Vi, grofinja Amalka? Oh, milostljiva grofinja,
kako zajdete semkaj, sem v ta strašni kraj, tako
pozno v noči, tako daleč od svojega doma!'

Grofinji se milo stori, in solze ji stopijo v
oči. Poda Marici roko, jo od tal vzdigne, objame,
poljubuje in pravi: ,,Preljuba Marica! veliko

krivico smo ti storili. Veselje, ktero si mi kedaj
storila, s tem-le zalim jerbasčkom, smo ti pač
gerdo povernili. Tvoja nedolžnost je na dan
prišla. Oh, a i boš mogla mojim staršem in meni
odpustiti? Glej, vse, kolikor je v naši moči, ho¬
čemo poravnati. Odpusti nam, preljuba moja
Marica!"

Marica reče jokaje: „Nikar, milostljiva gro¬
finja! ne govorite kaj tacega. Se grozno usmi-

82

ljeno ste v tisti zadregi z nama storili. O, še
nikoli mi ni prišlo v misel, da bi na Vas kako
jezo imčla. Zmiraj sem Vas priserčno ljubila,
in posnemala vašo dobrotljivost. Kar me je bo¬
lelo, je samo to, da ste me Vi — Vaša blaga

lerca sem želčla, da bi
kedaj mojo nedolžnost spoznali. In te moje želje
so tedaj spolnjene. Bog ga bodi zahvaljen!‘‘

Grofinja Marice še ne spusti izmed rok;
še jo poljubuje in moči zbritkimi solzami. Potlej
oberne oči na grob pred nogami, povzdigne roke,
in zažene mil glas: „0 preljubi Jakob, ki tukaj
v grobu počivate, ki sem vas od svojih otročjih
let ljubila, ki ste mi še zibelko naredili, v kteri
sem otrok ležala, ki ste mi o mojem godu za
vezilo spletli še ta-le jerbasček, ki je na grobu,
da bi bili pač še v življenji, da bi mogla še
kedaj vaše obličje videti, in vas odpuščanja pro¬
siti, ko smo vas takč hud6 razžalili! Oh, ko bi
bili bolj previdno ravnali, in v vašo že skušeno
zvestobo veče zaupanje imčli; morebiti da bi
vaše koščice še ne trohnčle tukej, morebiti da
bi bili še v življenji, še v naši družbi! O, pro¬
sim , odpustite nam! Glejte, tukaj na vašem
grobu obljubim v imenu svojih staršev: Cesar

več ne moremo vam poverniti, to bomo obilno
vaši hčeri povernili! Odpustite nam, odpustite!“
„0h, milostljiva grofinja!" reče Marica, „moj
oče niso nikedar nar manjše jeze na Vas imeli.
Zmiraj so Vas priserčno ljubili, in kakor še v

starši mislili hudobno

83

Dobovcu, tudi potlej zjutraj in zvečer za Vas
molili. Malo pred smertjo so še rekli: Marica!
terdno upam, da bodo v grajščini tvojo nedolž¬
nost še spoznali, in te domu poklicali. Povej ta¬
krat milostljivemu grofu in njih gospč in preljubi
Amalki, ki sem jo majhno velikokrat v naročji
imel, da jih je moje serce do zadnjega pojem-
ljeja častilo in ljubilo. Res, milostljiva grofinja!
tako so govorili.‘‘

Dobra grofinja je jela še bolj jokati. Potlej
reče: „Ljuba Marica! semkaj le k meni na ta
kamen se vsedi. Ne morem se še ločiti od tega
groba. Tak6 nekako kratkočasno je tukaj kakor
na Božjem svetišči, in tvojega očeta blagoslov
je nad nama. -1

Šestnajsto poglavje.

Kako je grofinja Amalka semkaj
prišla.

„Bog je prav vidoma s tabčj, ljuba Ma¬
rica !“ pravi grofinja Amalka, ko z Marico sede
na kamen, in se je z roko oklene okoli pasa.
»Prečudno me je v tvojo pomoč semkaj pripe¬
ljal. Le poslušaj, kakč se je to zgodilo.“

„Od tistega časa, ko je tvoja nedolžnost
na dan prišla, nisem nobenega miru več imela;

84

zmiraj mi je bila krivica v mislih, ki smo jo
storili tebi in tvojemu očetu. Verjemi, ljuba Ma¬
rica! marsikako solzo sem za vaji prelila. Moji
starši so poslali povsod po vaju vpraševati; pa
nikoli nikjer ni bilo od vaju nič slišati. Pred
dvema dnema pa pridem s svojimi starši na oni
le stari knežji grad za gojzdom. Oče so imeli
pri oskerbniku na njem zavoljo nekacih mej
ravno nekaj opraviti, in so mater in mene saboj
vzeli. Se nikoli me ni bilo v tern kraji, pa kmalu
mi je bil všeč. Zeleni griči in logi z jelovjem,
hrastjem, smrečjem in borovjem, ravnina z ro¬
dovitnimi njivami in senožetmi, lepi vertje z drev¬
jem v verstah in z živimi ploti, povsod čedna
in gladka pota in steze, to vse mi je že od da¬
leč grozno dopaalo. Mikalo me je prijetni kraj
še nekoliko bolj ogledati. Mati mi to radi dovo¬
lijo, in oskerbnikova hči me spremi. Bilo je po¬
poldne že o hladu, ravno ko se je solnce za
goro nagibalo."

„Greve skozi vas memo cerkve, kar vidive,
da so duri na pokopališče odperte. Lep6 so še
zadnji solnčni žarki sijali na križe in kamne
po grobčh. Iz mladega sem rada brala napise
na njih. V serce me je ganilo, kadar sem brala,
da je mladenča ali deklico smert s svojo koso
posekala, ko sta ravno nar lepše cvetela; in ne¬
kako milo veselje me je obšlo, kadar sem našla
koga, kteri je bil dosegel veliko starost. Marsi-
kteri napisi so v meni obudili grozno lepe ob-
čutljeje, in me spodbodli k svetim obljubam."

85

„Stopive tedaj na pokopališče. Ko sem na¬
pise na križh in kamnih že veči del prebrala,
mi reče oskerbnikova hči: Zdaj moram pa še
nekaj prav lepega pokazati, grob ubozega moža.
Kima sicer ne križa, ne kamna, tudi nobenega
napisa; pa njegova ljubeznjiva hči ga ve ne¬
kako olepšati, da se je prav čuditi. Ali vidite
tam-le v senci pod verbama germ cvetočih vertnic
in lep jerbasček s cvetlicami na grobu? Stopim
tje, kar ostermim in obstojim, kakor da bi bila
okamnčla. Zagledam tisti jerbasček, ki sem več
ko stokrat nanj mislila, kar smo te bili segnali
iz Dobovca. Vzamem ga v roko, ga bolje ogle¬
dam, in vidim, da je res ravno tisti; in ko bi
bila še kaj dvomila, perve čerke mojega imena
bi ga bile popolnoma razodele, Poprašam tovar-
šico po tebi in tvojem očetu, in mi povč, da sta
na Jelniku prebivala, da so ti oče zboleli in
umerli, in da vedno žaluješ po njih. Skočim k
gospod župniku, ki sem jih spoznala gospoda
vse časti vrednega, in mi poterdijo vse to, in
povedo veliko veliko lepega od vaju. Urno sem
hotla na Jelnik iti; pa ko mi pripovedujejo, čas
naglo teče, in se noč stori. Kaj je zdaj sto¬
riti?  me vpraša tovaršica. Malo pozno je že
nocoj na Jelnik hoditi, pravim, in jutri moramo
zgodaj od tod. Tedaj pokličejo gospod župnik
gospoda učitelja, in mu reko, da naj urno na
Jelnik stopi, in tebe pripelje."

„Kaj ubogo tujko?" reče učitelj. Mi ne bo
treba tako daleč po njo hoditi; ravno je spet

86

pri grobu svojega očeta, in joka in zdihuje. Oh,
ae bojim, da bi uboga sirota žalosti ne zbolela.
Vedno je v joku. Iz zvonika skozi špranjo sem
jo videl, ko sem se po zvonilu še pri uri neko¬
liko mudil."

„Gospod župnik so se ponudili z menoj
iti do groba. Pa sem jih lepo zahvalila, in jim
rekla, da naj me le puste, da te sama prav po
nagibu svojega serca sprejmem in pozdravim.
In prosila sem jih, da naj gredo raji na grad
mojim staršem povedat, kje da sem, in naj jim
napovedo tvoj prihod. Tako le, ljuba Marica!
sem k tebi prišla. Božja volja je, da naji je
jerbasček spet združil tukaj le pri grobu tvo¬
jega ranjcega očeta."

„Pač res," reče Marica, ter sklene in po¬
vzdigne svoje roke, „Božja volja je to. Mojih
solz jn moje siroščine se je Bog usmilil. O, kako
mi je dober in ves ljubeznjiv! Pravijo, da Bog
več ne pošilja angeljev terpincem na pomoč. Jaz
pa zdaj iz skušnje vem, da jih še pošilja, dobre
duše namreč, ki so polne dobrotljivosti in usmi¬
ljena do ubožcev, kakor ste vi, grofinja Amalka!
Kes, Bog sam vodi njih stopice in jih pripelje
v pravi kraj, da tam človeka po angeljevo tola¬
žijo in razveseljujejo."

Amalka seže Marici v besedo, in reče: „Še
nekaj, moja ljuba! ti moram povedati, kar me
z nekakim svetim strahom navdč,, kolikorkrat
se zmislim, in me uči, kako je Bog pravičen.
Glej, Metka, tvoja nar veča sovražnica na zemlji,

87

si je vse prizadjala tebe mojemu sercu pristu-
diti, in sebi prostor v njem prihliniti. Toraj se
je izmislila tiste strašne laži, in njen huddbni
naklep ji je že skorej obveljal. Pa ravno s to
lažjd je pozneje, kakor boš še slišala, vse naše
zaupanje in tudi službo pri nas za vselej zgu¬
bila, in ti si nam bila še nezmerno ljubša. Za
zmir te je hotla od mene ločiti; že je od ve¬
selja poskakovala, ko smo te bili po nedolžno
zavrgli; v svoji hudobi in Škodoželjnosti ti je
jerbasček zasramovdje pred noge zagnala: pa z
ravno tem hudim djanjem, — pač si takrat ni
mislila! — je ona pripomogla, da sve se spet
združili. Ta le jerbasček namreč mi je razodel
tvoje prikrito prebivališče. Tako ostane gotova
resnica, da nam, če Boga ljubimo, noben so¬
vražnik ne more škodovati; da naši nar veči
sovražniki prav za prav le k naši sreči poma¬
gajo, naj nam še toliko nesrečo naklepajo; da
Bog vse, kar nam hudobni ljudje hudega na-
klepavajo, na zadnje le v naše zveličanje oberne.
Star pregovor je: Človek obrača, Bog

oberne.  ”

„Zdaj pa, ljuba Marica!” reče dalje gro¬
finja, „mi tudi ti povej, kako je to, da si nocoj
že tako pozno pri grobu, in zakaj si popred
tak6 milo jokala in zdihovala.”

Marica pove, kako gerdo so jo iz Jelnika
spodili. In dobra grofinja se vnovič čudi, in
pravi: ,.V resnici, Bog spet je hotel, da sem

ravno tisti čas semkaj prišla, ko si toliko britko

8

žalovala, in Boga, na pomoč klicala. Vidiš, kako
je prečudno poterjeno, kar sem ravno rekla, da
Bog v našo srečo oberne, kar nam sovražniki
hudega store. Hudobna žena te je iz hiše pahnila,
in te je mislila v nesrečo spraviti; pa nevedoma
te je meni in mojim ljubim staršem v roke dala,
ki si bomo vse prizadjali te osrečiti.'*

„Zdaj pa," reče Amalka, ,,je čas, da greve.
Moji starši me že težko čakajo. Pojdi tedaj,
pojdi ljuba Marica! nič več te od sebe ne pu¬
stim, in jutri se z nami domu popelješ." Marica
je žalostna, ko pomisli, da je morebiti nikoli
več ne bo semkaj; jokaje se poslavlja od pre¬
ljubega groba, in se ne more od njega odtergati.
Na zadnje jo grofinja za roko prime, in pravi:
,,Pojdi, pojdi, ljuba Marica! in vzemi še jerbas-
ček s cvetlicami saboj; boš vsaj veden spomin
od svojega ranjcega očeta imela. Namesti jer-
basčeka, ki je doslej njegov grob zaznamnjal,
mu bomo napravili terdnejše znamenje; gotovo
ga boš vesela. Pojdi, pojdi; boš vsaj zgodbo od
perstana rada slišala, ki ti jo bom spotoma po¬
vedala.

Greste pri luni proti staremu gradu.

89

Sedemnajsto poglavje.

Kako so perstan našli.

Pot v grad je šla med visokimi starimi li¬
pami. Amalka in Marica greste precej dolgo
molče, potlej začne grofinja: „Ti moram vendar
povedati, kako se je perstan našel.“

,,Letos smo se pred ko sicer, precej perve
tople dni sušca, iz mesta v Dobovec preselili,
ker so očetovi opravki ravno tako nanesli. Pa
komaj smo tje prišli, se vreme na slabo oberne,
in zlasti eno noč je bil tak vihar, da je hotel
V3e polomiti."

,,Saj si poznala veliko hruško na našem
vertu v Dobovcu. Bila je grozno stara, in malo-
kedaj je kaj imela. Tisto noč jo je vihdr tako
naklonil, da bi bila kmalu padla. Moj oče jo
tedaj reko posekati. Hlapci so prišli s sekirami,
in jo previdno podirajo, da bi druzih dreves ne
poškodovala. Oče, mati, otroci in vsi iz grada
smo bili na verti, in smo od daleč gledali."

„Ko je hruška na tla zagermela, planeta
moja mala bratica berž na gnjezdo, ki so ga
kavke na njej imele, in ki jih je že zdavnej
mikalo. Ga gledata in skerbno preiskujeta. O
jej, zaupije Včnceslavik, glej, glej, bratec, kaj
se med šibrinami tako lepo blisketa! In pa res,

90

reče Janezek, ko zlato in biseri se sveti! Rado¬
vedna Metka pogleda, in zakriči. Ojojmeni, per-
stan je! je djala, in obledi ko meriič. Dečka
sta perstan zmed šibriu zmot&la, in vsa vesela
k mamki ž njim pritečeta."

,,Je že, prav moj perstan je! reko mamka.
O dobri Jakob, in ti, uboga Marica, kakošno
krivico smo vama storili! Ljubo mi je sicer, da
se je perstan našel; pa stokrat ljubše mi bo, ee
Jakoba in Marico najdemo. Z veseljem bom dala
perstan, da storjeno krivico nad njima popra¬
vimo."

„Pa za Božjo voljo!" sem jaz djala, kako
je perstan sem gor v ptičje gnjezdo mogel priti?"

„To bom kmalu povedal, reče naš stari
lovec Anton, in solze mu priigrajo v oči od ve¬
selja, da je vajina nedolžnost na dan prišla.
Očitno je, da perstana v gnezdo na hruški nista
mogla skriti ne stari vertnar Jakob, ne njegova
hči Marica. Drevo je previsoko, kteri bi bil
mogel do gnjezda na verh vej priti? In ko bi
jima bilo to, postavim, tudi mogoče, sej nista
utegnila. Marica je iz grada komaj domii prišla,
in je že zgrabljena z očetom vred, in v ječo
zaperta. Ali kavke, ki so na hruški gnjezdile,
imajo silno rade, kar se sveti, in kjer koli kaj
tacega dobe, nesejo berž v gnjezdo. Kavka je
perstan vzela, in gori v gnjezdo nesla. In pa
prav tako je, ne more drugače biti. Se le ču¬
dim, da meni. staremu lovcu, že ni pred v misel
prišlo, da bi bili ptiči utegnili perstan vzeti. Pa

— to je bila že Božja volja, da sta Jakob in
njegova hči toliko morala preterpeti."

„Moja mamka so rekli: Imate prav, Antoni
Zdaj mi je vse svetlo. Ptiči, se še dobro spomnim,
so večkrat z visoke hruške na okna prileteli f
ko je perstana zmanjkalo, so bila okna ravno
odperta; mizica, na kteri je perstan ležal, je
bila prav pri oknu; in ko sem bila duri v sta-
nico zaklenila, sem se precej dolgo v drugi Sta¬
niči pomudila. Gotovo tedaj je kteri teh tat-
vinskih ptičev perstan z drevesa zagledal, in v
kljunu vnesel, isti čas, ko sem se v uni stanici
mudila."

„Mojemu očku se je silno užalilo, ko so
spoznali, da sta bila ti in tvoj oče tako po ne¬
dolžno obsojena. V serce me boli, so djali, da
smo dobrima dušama tolikošno krivico storili.
To samo me še tolaži, da se ni zgodilo iz hu¬
dobije, ampak iz nevednosti in zmote; ko bi
tega ne bilo, bi moral žalosti umreti. Vendar
pa ne bom pred miru imel, da nedolžna naj¬
demo, jima odvzeto dobro ime povernemo, in
vso storjeno krivico poravnamo.' 1

„Na to stopijo pred Metko, ki je med nami
stala ko uboga grešnica, in rečejo: Ti strupena
hinavska kača ti! kako si se prederznila svojo
gospodo in sodnika tako strašno oblegati, in jih
v tako v nebo vpijočo krivico zvoditi? Ali se
ti nista nič smilila pošteni starček in njegova
nedolžna hči, da si jima toliko krivico na glavo
navlekla?"

92

,,Pri tej priči jo primita! rečejo bričema,
ktera sta hruško pomagala sekati, in sta ko dva
skola že pazila, kedaj jima očka to poreko. V
ravno tiste verige jo uklenita, v kterih je bila
Marica; v ravno tisto ječo jo pahnita, v kteri
je Marica kopernela; ravno toliko ji jih na kožo
nabita, kolikor jih je Marica dobila. Kar ima
den&rjev in obleke, se ji bo vzelo, da se ne¬
dolžnima storjena škoda nekoliko poravnd, in
brič, ki je Marico odpeljal, jo bo čez mejo
bacnil."

Vse pričujčče so te besede ganile; bledi
in prepadeni stoje, in molčč. Tako serditega mo¬
jega očka še niso videli, in tako živo in ostro
jih še nikoli niso slišali govoriti. Delj časa je
bilo vse tiho; sčasoma začno vsak svoje misli
in občutljeje razodevati."

„Ravno prav ti je! reče bričev eden, ko
je Metko za roko zgrabil. Kdor drugim jamo
koplje, sam vanjo pade."

„To imaš od svojih laži in zvijač! reče
drugi brič, ko jo je za uno roko popadel. O,
zmiraj je še res: Nič ni tako skrito, da bi ne
bilo kedaj očito. Le kar se ne stori, se ne zve.“

„Kuharica reče: Metka je bila Marici ne-
vošljiva za zelenkasto oblačilo; zato se je tako
gerdo zoper njo zlegdla, in potlej ni hotla laži
preklicati, da bi se ne bila sama lažnjivke raz¬
odela. Pač je resnično: Kdor se hudiču le za
en las prijeti d&, pade ves in večno v njegovo
oblast."

93

,.No, bo! pravi voznik s sekiro na rami,
zdaj morebiti se bo pa poboljšala; če ne, ji tam
na unem sveti, kaj pa da, ne bo dobro. Drevo,
ktero dobrega sadu ne obrodi, bo posekano, in
v ogenj verženo. 11

„Po Dobovcu se je naglo razglasilo, da smo
perstan našli. Od vseh strani derejo ljudje k
nam na vert, in kmalu jih stoji cela derhdl okrog
nas. Tudi sodnik je prišel iz grada. Pisar, kije
bil pričujoč, ko se je perstan našel, mu hitro
novico pove. Ko bi ga bila le videla, ljuba Ma¬
rica, kako se je ustrašil! Kakor je namreč koli
gerdo s taboj ravnal, je vendar dober mož, kteri
svoje žive dni nikomur ni želel krivice. Polovico
svojega premoženja, reče z nekakim glasom, da
nas je vse pretresil, pa kaj polovico! vse svoje
premoženje bi hotel dati, da bi se mi to ne bilo
prigodilo. Nedolžnost po krivem obsoditi je kaj
strašnega."

,,Qzre se po ljudeh, povzdigne glas, in go¬
vori: Le Bog je sodnik, kteri se nikoli ne zmoti,
in nikogar v zmoto ne pripravi. Le on vsega-
vedni je vedel, kako je perstan prešel, in le
njemu je bilo znano, kje da je. Ljudje pa se
lahko zmotijo v svojih sodbah, in večkrat mora
na tem svetu nedolžni terpeti, hudobnež pa se
veseli. Ali tukaj je Bog, on, ki vidi, kar je skri¬
tega, in ki bo nekeda] dobre obdaroval, in. hu¬
dobne pokoril, že na zemlji hotel razodeti za-
videno nedolžnost in skrito hudobijo. In le
poglejte, kako prečudno je moralo vse pripo-

94

moči, da se je na zadnje Božja volja izšla.
Strašni vihdr je moral priti, kteri je visoko
hruško v korenini zelo po strani nagnil; močan
dežje moral ptičje gnjezdo izprati, da se je per-
stan koj v oči zablisketal; naša milostljiva go¬
spoda so morali biti domd na gradu, in sami
pričujčči, ko so hruško podirali; nedolžna gro-
iiča, kterima ni mar kaj prikriti, sta morala per-
stan perva najti; celd Metka, kriva pričevalka,
je morala s svojim krikom perva Maričino ne¬
dolžnost razoznaniti. Tako kaj prečudnega se je
že večkrat zgodilo. Bog, kteri bo še le na unem
svetu slehernemu po njegovem zasluženji po-
vernil, pripusti večkrat že na tem svčtu kaj ta-
cega, da ljudje gori le k njemu svoje oči obra¬
čajo, k njemu, ki ga nihče ne more zmotiti, in
da pri mnogih krivicah, ktere se na zemlji gode,
vere v neskončno Božjo pravičnost ne zgube.“
„Tako je sodnik z živo besedo govoril, in
ljudje so ga zvesto poslušali, so mu poterdili,
in se razidejo premišljevaje. In tako, ljuba Ma¬
rica, se je perstan spet našel.“

Med tem dojdete Amalka in Marica do vrat
starega grada.

95

Osemnajsto poglavje.

Kakč dobri ljudje krivico poravnajo.

Grof in grofinja in druga gospoda so bili
na gradu v veliki občdnici. Vse stene so bile
še po stari šegi s pisanim platnom prevlečene,
in na stropu je visel svitel svččnik z več roglji
in svččami, ki so bile prižgane.

Gospod župnik so bili tudi že prišli k njim
na grad, in so jim pripovedovali o Jakobu in
Marici. Pravili so, kak6 je dobri starček na
Jelnik prišel, kak6 je rad molil in delal, kako
je vse voljno poterpel, kako je vedno poln časti,
ljubezni in zvestobe o svoji gospodi govoril, in jo
izgovarjal, da ga je zavidela in zavergla, kako
ji je še na smertni postelji vse dobro od Bogfi
prosil; in so tudi pravili, kako ga je njegova
hči iz serca ljubila, kak6 mu je po otročje
stregla, kako zdaj po njem žaluje, in kako je
bila zmiraj pobožna, pridna, poterpežljiva in po¬
hlevna. In vsem, kteri so jih slišali govoriti, so
se solze v očeh svetile; in blaga grofinja, Amal-
kina mati, je na glas jok izpustila.

Pri tej priči stopi grofinja Amalka v svetlo
občdnico. V eni roki ima Marico, v eni jerbasček.
Vsi vstanejo iz za mize, jima naproti teko, in
pozdravljajo Marico.

Nedolžnost.

4

96

Grof jo prime prijazno za roko, in reče:
„Uboga reva, kako si shujšala in obledela! Naša
krivica je tvoje lice obledila, in tvoje gladko
čelo tako zgerbančila. Marica odpusti nam! Vse
si bomo prizadjali, da popravimo storjeno kri¬
vico. Iz tvojega očetovega doma smo te izgnali,
odslej ga imej ti v last. Glej, hišico z vertom v
Dobovcu, kar so tvoj oče le v živež imeli, ti po¬
darim v lastino; moj pisar bo še nocčj spisal
darilni list, in Amalka ti ga bo podala."

Gospa, Amalkina mati, Marico poljubuje
in objema, jo svojo hčer imenuje, ji da svetli
perstan, zavoljo kterega je Marica tolikanj morala
terpeti in reče: ,,Glej, ljuba Marica! tvoja ne¬
dolžnost in pobožnost je sicer kaj drajšega ko
svetli demant v tem perstanu; pa nikar vendar
ne zaničuj perstana, vzemi ga v povračilo za
krivico, ktero smo ti storili, in v znamenje moje
resnične ljubezni do tebe, in shrani ga. Ako boš
kedaj dote potrebovala, ti ga bom zmenila za
gotov denar." In ji ga na perst natakne.

Marica joka veselja, kakor je ravno kar
žalosti jokala. Tolika dobrotljivost jo je vso
omotila; skoraj bi bila omedlela. Ne more go¬
voriti, le joka, in se brani vzeti.

Tedaj ji reče eden tujih gospodov: „Le
vzemi, ljuba! vzemi, kar ti milostljiva gospa po¬
nujajo. Bog je veliko bogastva dal milostljivemu
gospodu grofu in milostljivi gospe grofinji; pa kar
je še bolje, tudi usmiljeno serce jim je dal, da
to bogastvo dobro obračajo."

97

„0 usmiljenji gospod baron!“ reče grofinja,
„mi tukaj nikar ne govorite. To ni delo usmi¬
ljenja, le dčlo pravice je. Zgled v nebo vpijoče
krivice smo vsemu svčtu dali, in dokler bom
živčla, jo bom z žalostjo in sramoto pomnila.
Da se naše serce umiri, jo moramo vsaj neko¬
liko popraviti. To je dolžnost pravice; toraj na
zasluženje ne smemo misliti.“

Marica stoji ponižno in v roki derže per-
stan, ki ga je s persta snela, pogleduje z objo¬
kanimi očmi gospoda župnika, ravno kakor da
bi jih hotla vprašati, kaj da naj stori.

Gospod župnik reko: ,,Pač, Marica! moraš
vzeti perstan. Milostljivi gospod in milostljiva
gospa so predobrotljivi, da bi ga nazaj vzeli. Glej,
Bog ti povračuje tvojo otročjo ljubezen do ranj-
cega očeta. Kdor svoje starše spoštuje, se mu
po Božji obljubi dobro godi. Bog te po dobrot¬
ljivih rokah milostljivega gospoda grofa in milost¬
ljive gospe grofinje za tvoje terpljenje obdaruje.
Vzemi hvaležno bogati dar. Ker si bila v terp-
ljenji tolikanj krotka, poterpežljiva in Bogu
udana, bodi tudi zdaj, ko se ti dobro godi, Bogu
hvaležna, in ponižna in pohlevna do ljudi .“

Marica natakne na roko perstan, in ne
more hvale izreči.

Amalka, ki je z jerbasčkom v roki zraven
Marice Stala, je vsa v veselji, ko njeni starši
tako usmiljeno ravnajo; iz serca namreč je Ma¬
rico ljubila. Gospodu župniku, ki so že večkrat
videli, kako nekteri otroci z nevoščljivim očesom

4 *

98

pogledujejo, kadar njih starši kaj ubogim podele,
je Amalkino dobro serce posebno dopadlo. „Bog“,
so djali, „naj obdari gospoda grofa in gospo
grofinjo za vse dobrote, in v njih ljubeznjivi
hčeri, ki je ko njeni starši dobrotljiva, jim sto¬
krat poverni, kar store ubogi siroti. In to bo
tudi storil. Kar ubožcem svojega premoženja po¬
delimo, nam je le v dobiček. Že tukaj na tem
svetu nam Bog to povračuje; in zaloga je to,
ki se nikoli ne bo zgubila, ki nam bo na unem
svetu prinesla obilno obrest."

Devetnajsto poglavje.

Še nekaj spomina vrednega v tej
zgodbi.

Gospa grofinja ukaže na mizo prinesti;
prosi gospod župnika, da pri večerji ostanejo,
in reče tudi Marici ž njimi večerjati. Ko pred
jedjo molijo, sprehajajo Marico lepi občutljeji
hvaležnosti. „Moj Bog“, pravi sama pri sebi,
„kako mi je bilo hudo, in kako sem maloserčna
prihajala, ko so me z Jelnika brez večerje se-
gnali! In ravno tisti čas, — oh, kdo bi si bil

99

mislil! — se mi tukaj na gradu pri teh dobrih
ljudeh večerja pripravlja. Zahvalim te, nebeški
Oče! da tako po očetovo zame skerbiš. In te pro¬
sim, odpusti mi mojo maloserčnost, in daj, da v
zaupanji v te ne bom nikedar omahovala.'*

Na pervo mčsto, med gospo grofinjo in
Amalko, rek6 Marici sesti. Po deviško plašna
se brani te časti, in pravi, da naj ji pnzaneso.
Toda gospa grofinja ji prijazno reče: ,,Naša hči
si, ne zgubljena, ampak zaveržena, in si se spet
našla; toraj se spodobi, da veselico obhajamo,
in da si ti na pervem mestu.“ Prime Marico za
roko, in jo pelje na odkazani sedež.

Med jedjo ni skoraj o druzem ko o Ma¬
rici govorjenje. Grof je bil saboj pripeljal An¬
tona, svojega zvestega služabnika in lovca. An¬
ton je vselej svoji gospodi pri mizi stregel. Ta
večer pa je skoraj vedno za Maričinim herbtom,
in si solzo za solzo iz oči briše. Njegova častit¬
ljiva starost mu je nekako pravico dala časi
tudi kakošno besedo reči. „Kaj ne, ljuba Ma¬
rica!" je djal, , lepo tako se je zgodilo, kakor
sem tam pri mejniku v gojzdu rekel tebi in tvo¬
jemu očetu: Kdor v Boga zaupa, ga Bog
ne zapusti?  Le še nekaj pogrešam. Da bi
bili le tudi tvoj oče, ki sva si bila z mladega
prijatelja, ta dan doživeli! Dobri Jakob, oh, kako
bi bil pač vesel, ko bi videl za nedolžno spo¬
znano in v toliki časti svojo hčer, ktero je iz
serca ljubil! Vsaj še ene mesce, pravim, naj bi
mu bil ljubi Bog dal živeti! Ko bi mu bil potlej

100

tudi nocojšnji večer dal unmeti, bi že ne rekel
tolikanj; da bi bil le še to veselje dočakal!"

„Zaslužite vso hvalo, ljubi moj !" pravijo
gospod župnik; „prav lepo je od vas kaj tacega
slišati. Pa nikoli ne smemo le samo v priču¬
joče življenje misliti, ktero je komaj kako ped
dolgo, in polno rev in nadlog. Naše življenje
na zemlji je le priprava za drugo bolje življenje
v nebesih. Ako tedaj le sedanje življenje pre¬
gledujemo, in ne tudi prihodnjega življenja, za¬
denemo, se ve, v zgodbe, ktere se ne vjemajo
z neskončno modrostjo, dobrotljivostjo in pra¬
vičnostjo. Ako se pa na kviško proti nebesom
ozremo, se z Božjo previdnostjo vse strinjajo,
in mir in pokoj pride v naša serca."

„Tako ravno je pri Jakobu in Marici. Ma¬
rici se že tukaj njeno terpljenje lepo povračuje.
Dobri Jakob pa je moral umreti, od svoje do¬
brotljive gospode prečudno zaviden in zaveržen,
in kar je njegovo očetovo serce nar bolj bolelo,
v nar večem uboštvu je moral svojo hčer za¬
pustiti. Ko bi tedaj ne bilo nobenega druzega
življenja, ali bi ne bila upijoča krivica, da je
enemu terpljenje povernjeno, eden pa brez po¬
vračila v terpljenji umerje? Kes, neizrečeno ža¬
lostno bi bilo to za človeško serce."

„Toda bolje življenje nas čaka; po britkem
terp'jenji se pride v nebesa, kjer ni več nobene
britisosti. V nebesih se dobremu Jakobu neza-
dolženo terpljenje še bolje in lepše povračuje,
kakor njegovi hčeri na zemlji. Tam uživa zdaj

101

veliko čistejše veselje, ko je naše nocojšnje ve¬
selje, sladkosti, proti kterim vse sladkosti na
zemlji še senca niso.“

„In pa še več! Ne vem sicer, pa moje
serce mi pravi, — in velikokrat je sercu bolj
ko umu verjeti — moje serce mi pravi, da se
dobri Jakob v nebesih ta večer morebiti z nami
vred bolj veseli, kakor si mislimo. Moram pri
tej priložnosti čestitim gostom nekaj povedati, kar
bi bil v druzih okoliščinah morebiti zamolčal.“
„Neko jutro pridem k Jakobu v njegovi
zadnji bolezni. Njegovo zaupanje v Božjo pre¬
vidnost je bilo grozno veliko; vendar pa ga je
dolgo skerbelo, kako se bo neki v prihodnje
njegovi ljubi hčeri godilo. Tisto jutro pa sem
ga našel prav veselega. Prijazno se mi nasmeja,
mi roko iz postelje poda, in pravi: Zdaj, go¬

spod župnik! mi je tudi poslednja skala od serca
odpadla, skerb za mojo hčer; zdaj sem ves po¬
kojen. To noč sem lahko molil, da že v svojem
življenji skoraj nikoli ne tako; in nekak pokoj,
nekaka nebeška tolažba, ki je še nikoli nisem
take občutil, se je vlila v moje serce. Terdno
upam, da je Bog mojo molitev uslišal. V miru
bom lahko umeri. Vem namreč, da bo nedolžnost
moje hčere še na dan prišla, in da bo dobrot¬
ljivega grofa za očeta, in dobrotljivo grofinjo za
mater imela. Tako je pobožni starček zjutraj
po tisti noči govorii, in nocoj slišim od česti-
tega omizja, da je ravno tisto noč silni vihar
visoko hruško na gradu v Dobovcu naklonil, in

102

razodel zgubljeni perstan in Maričino zavideno
nedolžnost. Tako je bila Jakobova molitev ta¬
krat že uslišana. In pri sedežu usmiljenega Boga
ni jenjal moliti, in je svoji ubogi hčeri, ko je
bila njena žalost že do verha prikipela, rešenje,
in nam vsem ta veseli večer sprosil. In kdo bi
mislil, da samo on za srečo svoje hčere ne ve,
ki mu je vendar nar bolj pri sercu! Jaz vsaj
se tolažim z mislijo, da za srečo svoje preljube
hčere dobro ve, in se z nami vred veseli. Pa
bodi si že kakor koli, to vsaj je gotovo, da
tista ponočna molitev pobožnega starčka in nje
uslišanje prijazno razsvetli in poveličuje vse, kar
se je zgodilo. Zdaj še le se vidi, da je vse le
delo Božje previdnosti."

„Ne, ne!“ rek6 gospod župnik vidoma ga¬
njeni, „da smo nocoj tako veseli tukaj zbrani,
to se ni samo primerilo; to je delo Božje do¬
brotljivosti, Božje svete previdnosti. Okoliščina,
ktero mi je dobri Jakob na smertni postelji za¬
upal, spričuje to obilno."

„To naj nas uči, da ima Bog večo ljubezen
do nas ljudi, kakor jo je očetom in materam
do otrok v serce vtisnil, in da on bolj ljubez-
njivo za nas skerbi, kakor nar bolji starši na
zemlji za svoje otroke zamorejo skerbeti. O, da
bi vsi v veselem zaupanji, da nas naš Oče v
nebesih priserčno ljubi, živeli in umerli! To za¬
upanje nas v nar veči nadlogi, nas tudi takrat,
ko nam nihče več ne more pomagati, še ob
smerti, tolaži in umiri."

103

„To, gospod župnik! je tudi moje zaupanje,"
reče gospa grofinja, in vstane izza mize, in jim
roko poda. Vsi drugi vstanejo tudi, in molijo.
„Je že precej pozno," reče po tem gospd gro¬
finja. „Jutri mislimo zgodaj odriniti; je doba,
da se poslovimo, in gremo k pokoju. Lepih ob-
outljejev, ktere so gospod župnik v nas obudili,
ne smemo razgubiti. Bolje bi današnjega dne
vsaj ne mogli skleniti." Vsi so šli ginjeni na¬
razen.

Dvajseto poglavje.

Obiščejo Jelnikarje ve.

Drugi dan o zori se vse že na pot na¬
pravlja. Nar več pa si dajete grofinja Amalka
in tuja gospodičina, ki je bila tudi z njenimi
starši prišla, pri Marici opraviti.

Marica se je v Dobovcu tako nosila, ka¬
kor je bilo pri hčerah grajščinskh služabnikov
takrat v šegi. Na Jelniki si je sčasoma morala
druga oblačila napraviti; ker ni hotla s svojo
nošo druzih oči nase vleči, se je zdaj nosila ka¬
kor dekleta v tistem kraji. Tuja gospodičina,
ki je bila z Marico ene starosti in velikosti, ji
ponudi na Amalkino prošnjo skoraj čisto novo

104

obleko. Marici se zdi preberbka in se je brani
nositi.

Pa grofinja Amalka reče: „Le nikar mi
še ne pomišljuj; kar obleci jo, pa je. Odslej si
moja prijateljica in tovaršica, in vedno pri meni;
moraš vendar drugače oblečena biti. In pa nar
bolje je, da se koj tukaj preblečeš. Tako se
bodo nar menj nad taboj ljudje razgledovali."

Marica se prebleče, in prav lepo se ji
obleka podd. V sredo med se jo gospodičini
vzamete, in peljete v veliko obednico, kjer so
zajuterkovali. Komaj so drugi Marico poznali,
tako jo je nova obleka premenila.

Ko so odzajuterkovali, se vsedejo v kočijo.
Marica mora zraven Amalke pri grofu in gro¬
finji sedeti. Grof ukaže metno Jelnika peljati;
starega Jelnikarja in njegovo ženo, ktera sta
bila Marico in njenega očeta tolikanj lepo spre¬
jela, bi bil rad spoznal. Po poti vprašuje skerbno,
kako se jima kaj godi, in Marica nič ne pri¬
kriva, da jima je slabo, in da svoje stare dni
malo veselja več smeta upati.

Prihod kočije na Jelnik je bilo kaj novega;
morebiti je še ni bilo ondi, kar Jelnik stoji,
vsaj take lepe ne.

Komaj se kočija pred hišo ustavi, je mlada
Jelnikarca že pri nej. „Moram vendar," je djala
iz hiše lete, „čestitemu gospodu in njegovi gospe
in gospodičinama iz kočije pomagati!" Poda eni
gospodičini roko, kar spoznd, da je Marica.
„Kaj rabeljna če to biti?" zarenči v svoji div-

105

jaščini, ter jo iz robe izpusti, kakor da bi bila
za kačo prijela, odskoči kake stopinje nazaj, in
jo zdaj bleda zdaj rudeča sprehaja.

Stari Jelnikar je ravno na vertu delal.
Grof, grofinja in Amalka gredo k njemu, mu
roko podajajo, in ga lepo hvalijo za dobrote,
ki jih je Marici in njenemu očetu skazoval.
„Oh, kaj le še!" reče Jelnikar: ,,jaz sem mu
večo hvalo dolžan, kakor on meni. Ž njim je
prišla sreča pod mojo streho, in le v vseh rečeh
naj bi ga bil poslušal, bi se mi zdaj pač bolje
godilo! Kar je on umeri, nimam skoraj druzega
veselja ko vert tukaj le. In tudi za ta modri
svet vem njemu hvalo, da sem si ta krajček
zemlje izgovoril; in pa še vertnariti sem se le
od njega naučil. Tako imam, kar mi je plug
pretežak, vsaj z vertom kaj opraviti, in iščem
med zelenjavo in cvetlicami miru, ki ga v svoji
hiši več ne najdem.“

Med tem je Marica staro Jelnikarco v mali
čumnati poiskala, in jo za roko na vert pelje,
ter ji serce dela, in pravi, da naj se nič ne
boji. Dobra žena namreč še svoj živ dan ni
govorila s tako gospodo. Le plašna in s rrepe-
tom se približa. Tudi njo pohvalita grof in gro¬
finja.

Stari Jelnikar in njegova žena se gospode
in njene hvale lepo sramujeta, in od veselja jo¬
kata ko otroka. „Kaj ti nisem rekel", reče star¬
ček Marici, ,,da ti bo zavoljo tvoje priserčne
ljubezni do svojega očeta še dobro na zemlji?

106

Glej, kako se je moje prerokovanje izšlo!" Tudi
stara Jelnikarca dobi serce, pošlatuje Maričino
lepo obleko in reče: „In pa res, tvoj oče so
pač prav imeli, ko so ti večkrat rekli: Kteri
cvetlice oblači, bo tudi za teskerbel. u

Mlada Jelnikarca je od daleč stala in gle¬
dala. Grozno se ji pod nos kadi. „Hm! hm!"
mermra sama natihoma, „kaj mora človek še
vse doživeti! Iz beraške vlačuge je celo blaga
gospodičina! Kdo bi bil vendar to mislil ? Zdaj,
se ve, pač ne smem bljzo nje! Pa ko bi je ne
poznala, kdo da je! Se le sinoči je šla s culo
pod pazho od nas ta potepenka, da bi bila be¬
račila od hiše do hiše!"

Grof ni slišal obrekovanja in uklinanja
hudobne žene ; pa na obrazu že se ji je poznalo,
da ni nič prida. Ko jo je zagledal, pravi: „To
je pošast od ženske!“ in gre ene krati semtertje
po vertu.

In čez nekaj časa je pred starim Jelni¬
karjem postal, in reče: „Slišite, oče! veste, kaj
mi je v mislih? Pristavo v Dobovcu, ki jo je
še ranjki Jakob postavil, sem njegovi hčeri Ma¬
rici v last dal. Pa Marica še ne bo tak6 berž
sama gospodinja. Ali bi ne hotli s svojo ženo
tje iti. Obljubim, da vam bo vse prav všeč, in
vem, da Marica nobenega plačila od vas ne bo
hotla. Tam bote po svoji volji vertnarili, in v
čedni hišici svoje stare dni mir in pokoj imeli."

Gospd grofinja, Amalka in Marica so jima
serce delale, da naj tako storita. Pa bi ju ne

107

bilo treba toliko nagovarjati; obd sta ponudbe
toliko vesela, kakor da bi jima bil kdo rešenje
iz pekla oznanil.

Zdaj pride mladi Jelnikar s polja domu;
mikalo ga je izvedeti, kaj koli kočija pri nje¬
govi hiši pomeni. Ko zasliši, kaj je njegovim
staršem na ponudbo, je koj tudi pri volji, dasi-
ravno mu je bilo britko od njih ločiti se. Vedno
ga je v serce bolelo, da nevesta tolikanj gerdo
ž njima ravna, in tolažba je zanj, da se jim bo
potlej bolje godilo.

Mlada Jelnikarca pa je tasta in taščo, tako
rekoč, z obema rokama iz hiše porivala. Pa hi¬
navka je hotla prav lepo delati, in ko sliši, da
Marica grofu milostljivi gospod  pravi, se
globoko prikloni, in tudi pravi: „To je vendar
grozna dobrota od milostljivega gospoda;
gerdo bi bilo, ko bi jo kdo zavergel; to bi jih
močno razžalilo. In na zadnje bi si milostljiva
gospa še morebiti celo mislili, da nismo kaj bolj
otesani ko uni le štori. Res, to je neizrečena
sreča.“

„No, me veseli “  reče mladi Jelnikar, „da
vendar to spoznaš. Sem ti zmiraj pravil: Kdor
je do potrebnih ubožcev u smilj en,
najde pri Bogu usmiljenje.  Pa mi nisi
verjela. Zdaj imam vsaj tudi enkrat prav.“

Mlado Jelnikarco je jeza prijela, da je ko
purman rudeča. Vendar si vpričo milostljive
gospode ni upala razsajati. Pa tako ostro je

108

moža pogledala, da bi ga bila skoraj z očmi
prederla.

Grof je obljubil, da bo koj, ko bo mogoče,
po stara dva poslal, m sede z vsemi spet v ko¬
čijo, ter se dalje pelje.

Edenindvajseto poglavje.

Kaj se na Jelniku dalje zgodi.

Blagi grof je storil, kar je bil obljubil. Še
tisto jesen je prišla kočija iz Dobovca po sta¬
rega Jelnikarja in njegovo ženo. Sinu je bilo
prav britko svoje ljube starše zgubiti; nevesta
pa je že komaj čakala, kedaj da se ji bodo s
pota spravili, in je vsa vesela, da se jih bo že
kedaj znebila. Pa to veselje se ji grozno za¬
greni. Kočijaž ji poda pismo, v kterem ji grof
piše, da naj v prihodnje, kar je tastu in tašči
izgovorjenega, bodi si v žitu ali v čem drugem,
v gotovini vsake tri mesce bližnji gosposki zvesto
plača; če ne, bo s hudo prisiljena. To jo je
strašno vjezilo; vpije in kolne in divja. ,,Ta je
lepa," reče vsa togotna; »tega šemi je še manj¬
kalo, da pridem z dežja pod kap ! Ko bi bili
tukaj ostali, bi mi bili dvakrat menj pojedli. '
Sina pa je veselilo, da bo svojim staršem ven-

109

dar še kaj dobrega mogel storiti; le ni smel
ženi svojega veselja pokazati.

Drugo jutro sta stari Jelnikar in njegova
žena v kočijo sedla, in se odpeljeta, sin jima
vošči s solzami srečno pot in vse dobro; ne¬
vesta pa kolne za njima. Toraj se ji je pa tudi
godilo, kakor si je nad svojim tastom in svojo
taščo zaslužila, in kakor se lakomnežem in sko¬
puhom večji del godi. Svoje denarje je imela
na posojilu pri kupcu, kteri ji je od vsacih sto
goldinarjev deset goldinarjev obresti obljubil.
Obrest je bila vsako leto k naložnini pridjana,
in je spet novo obrest nesla. Zena se je grozno
srečno štela, in ni poznala večjega veselja na
svetu, kakor preštevati, koliko bodo vsi ti de¬
narji v desetih, in koliko v dvajsetih letih znesli.
Pa kmalu ji te zlate sanje prejdejo. Kupcu kup¬
čija ni šla od rok, na kant je prišel. To je bila
strela za Jelnikarco. Več je nima pokojne ure.
Po dnevu je skoraj vedno na potu, zdaj pri
pravdavcu, zdaj pri sodnji gosposki; ponoči
prevdarja in tuhta, in ne more več očesa za¬
tisniti. Na zadnje dobi namesto dvajset sto ko¬
maj dve sto. Zdaj ji je bilo kar obupati; živeti
se ji je pristudilo, in smert si je želela. Vedna
žalost, ki je v njej, jo res tako oslabi in zdela,
da seje huda vročinska merzlica loti. V bližnje
mestice bi ji mož rad po zdravnika poslal, pa
ne mara zanj. „Ni mogel ranjcemu Jakobu po¬
magati," je djala, „tedaj tudi meni ne bo mogel.
Konjedirka iz Bukovice se bolje spreumč." Pa

110

to je le iz skoparije rekla; konjedirki, si je
mislila, ne bo treba toliko plačati. Mož ji ven¬
dar le zdravnika pripelje, in jo hoče ž njim po¬
siliti. Pa žena trešči v jezi koj perva zdravila
skozi okno, še pokusila jih ni, in pošlje po ko-
njedirko. Njene mogočne kapljice so ji merzlico
sicer ustavile, ali kaj pomaga, ko so bile pre¬
močne, le za konjsko naturo, in se je potlej
jetka podstopi?

Jelšanski gospod župnik jo v bolezni obi¬
ščejo in ljubeznjivo nagovarjajo, da naj se
spreoberne in poboljša, da naj svoje serce od
posvetnega blaga odterga, in se k Bogu oberne.
Pa to jo je v veliko nevoljo pripravilo. Pogleda
z debelimi očmi dobrega gospoda, in pravi:
„ Gospod oče! ne vem, kaj s svojim opominje-
vanjem koli mislite. Kupcu, ki me je ob de¬
narje pripravil, naj bi tako govorili, bi imeli
prav; pa ne meni. Mislim, da sem še dosti
dobra. Sem bila, dokler sem mogla hoditi, vsako
nedeljo in vsak zapovedan praznik pri Božji
službi, in tudi doma sem svoje vsakdanje mo¬
litvice zvesto opravljala; sem bila pridna, in
nisem nič zapravljala, vsa soseska me mora do¬
bro gospodinjo imenovati; nihče mi ne more nič
hudega očitati, in noben ubožec, ki je pred moje
duri prišel, ne more reči, da sem ga brez daru
pustila iti. Bi rada vedela, kakošen da bi človek
še moral biti. Sem vendar mislila, da me imate
kakošno nar boljših gospodinj v fari, in na, zdaj
bi morda radi, da bi še obupala."

111

Gospod župnik so spoznali, da je treba
bolj resno in terdo ž njo govoriti, da bi želje
resničnega poboljšanja v nji obudili. Ji začno
podolgama razlagati in razkazovati, da so de¬
narji in časno blago še zmiraj njeni maliki, ki
jih moli, in je se vsa gerdi lakomnosti udana;
da jo še gerda pregreha jeze gospoduje, poter-
pežljivosti in krotkosti pa, tolikanj lepih in po¬
trebnih čednosti, ji še popolnoma manjka; da
je iz lakomnosti in jezičnosti svojemu možu že
tolikanj britkost napravila, ubogo siroto Marico
brez usmiljenja od sebe pahnila, in od hiše pre¬
gnala celo svojega tasta in svojo taščo, ktera
je dolžna spoštovati in ljubiti ko svoje lastne
starše; da pri svojem obilnem premoženji, če je
kakošnemu revežu časi tudi kak košček kruha
ali kako peščico moke pomolila, zapovedi ker-
ščanske ljubezni še nikakor ni dopolnila; da je
to dolžnost še le zaničevala, in nar potrebui-
šemu revežu v soseski ni nikoli z mernikom
žita iz sile pomagala, dasiravno ga je po sto in
sto mernikov v žitnici imela; da so bili njeni
darovi, kedar je bila bira za pogorelce ali druge
siromake, vselej nar manjši in nar slabši; da
se je s svojo pregrešno lakomnostjo ob svoje
veliko premoženje, s kterim bi bila lahko toliko
dobrega storila, pripravila, in si sama življenje
prikrajšala; da se ravno, kar je v kerščanstvu
poglavitnega, ljubezen do Boga in bližnjega, pri
njej pogreša; da ji vse njene molitve, kakor so
koli svete in potrebne, le vendar v zveličanje

,312

ne pomagajo, ker je ne poboljšajo, in toraj tudi
Bogu ne morejo dopasti.

Pa še niso izgovorili gospod župnik, začne
Jelnikarica že vpiti in tuliti. ,,Zdaj vidim," pravi,
„da ga ni nesrečnišega človeka na svetu, ko
sem jaz ! Nihče me že ne more terpeti; tudi moj
lastni duhovni oče so zoper mene. Tega bi ven¬
dar ne bila verjela! Kaj sem jim le žalega
storila, da me hudobnico mislijo in sovražijo?"

Gospod župnik so žalostni prijeli klobuk
in palico, ter gredč. „Oh," pravijo, „kako je
vendar težko, da bi človek, kterega serce se na
posvetno bogastvo naveže, po nebeških darovih
jel hrepeneti! Kako je daleč od Božjega kra¬
ljestva, od resnične pobožnosti in prave kre¬
posti ! S kakošnimi besedicami, ki jih le raz-
mišljen žlobudra, se misli že z Bogom spraviti,
in če kakošne drobtine od svojega obilnega bo¬
gastva bližnjemu berskne, meni, da je že vse
storil, kar je bil dolžan. In vendar njegovo
serce še ni poboljšano; v svoji slepoti misli celo,
da so njegove pregrehe še lepe čednosti."

„Oh,“ so djaii memo verta grede, „kako
se vendar motijo, kteri menijo, da so bogatini
srečni! Bogata Jelnikarica ni imela pri vsem
bogastvu toliko veselja v svojem življenji, ko
uboga Marica med cvetlicami tu le na vertu."

Mlada Jelnikarica je morala še veliko ter¬
peti. Njena bolezen se je zelo vlekla, in od dne
do dne je slabša prihajala, iz zgolj skoparije si
ne privošči kapljice vina ali kakošne kure, in

113

pri vsem svojem terpljenji nima nobene prave
tolažbe, in nobene moči se v voljo Božjo udati.
Gospod župnik so si veliko prizadjali, da bi jo
na pravi pot napravili. Svoje poslednje dni je
bila tudi nekoliko volnejša in krotkejša, in se je
na videz tudi svojih grehov kesala; ali se je pa
tudi v resnici spreobernila in poboljšala, ali je
svoje grehe tudi sovražila, in Boga, neskončno
dobroto, jela ljubiti, je zelo negotovo. V nar
boljših letih umerje, je žalosten dar gerde la¬
komnosti in jezičnosti, in vsem zgled, da časno
blago človeka ne stori srečnega, temue ga še
le rado v nesrečo pokoplje.

Dvaindvajseto poglavje.

Š9 nekaj prav žalostnega.

Grofovi so Marico peljali na dvor, ki so
ga v mestu imeli. Neko jutro pridejo star go¬
spod duhoven s sivimi lasmi na dvor, poprašajo
po Marici, in ji sporoče, da bi bolna ženska na
smertni postelji, preden umerje, še rada ž njo
govorila, ker bi drugače ne mogla mirno umreti;
kdo da je tista ženska, ji bo sama povedala.
Marica se zelo zavzame; gre, in se posvetuje z
gospo grofinjo, kaj da ji je storiti. Grofinja je

114

gospoda duhovna prav razumnega in pobožnega
poznala, in ji reče, da naj le gre do bolnice.
Na prošnjo gospoda duhovna jo stari Anton spremi.

Marica gre precej daleč, do zadnjih hiš v
predmestji. V ozkih ulicah je bila hiša, ki je
videti vsa zapuščena. Vanjo stopijo vsi trije, in
gredo po štirih temnih stopnjicah pod streho.
Tu je hram, z deskami zbit. Pred durmi po-
stoje gospod duhoven, in rečejo Marici: „Tukaj
le je! Pa prosim malo poterpite, da se odsopete,
in vzemite nekoliko teh-le kapljic na ruto.“ Ka¬
nejo ji nekaj kapljic melisnega cveta na ruto,
in odprd duri v hram.

Slabše bi hram vsaj ne bil mogel biti. Lina
je s papirjem prepeta, le malo se skozi njo
sveti; postelja s posteljiščem vred je taka, da
je komaj postelji podobna; pri nji sloni polom¬
ljen stol, in na stolu stoji persten verč brez ro¬
čaja in pokrova. In videti bolnico v postelji je
bilo še le žalostno. Druzega je ni kakor kost in
gola koža; njene oči so bile globoko vderte,
njena sapa je bila težka, in hrope, in pomoli
Marici suho roko spod odeje. Marica se zelo
prestraši, po vseh udih se trese. Posluša jo, pa
njena beseda je ko ubita posoda donela; komaj
ume, da je to Metka, Metka, ktera je kedaj na
gradu v Dobovcu služila, in cvetla ko lepa cvet¬
lica na vertu.

Nesrečna Metka je bila od gospoda duhovna
izvedela, da je Marica z dobovsko gospodo pri¬
šla v mesto, in jo je bila poklicala, da bi jo

115

zavoljo perstana odpuščanja prosila. Svojega
imena pred ni dala vedeti, ker se je bala, da
bi Marica, če ga izvč, iz jeze do nje ne prišla.

Marica se milo zjoka nad njo, in ji zater-
duje, da ji je vse, vse že zdavnaj odpustila, in
da jo nič bolj ne boli, ko njena nadloga. V zna¬
menje, da ji je res vse iz serca odpustila, jo
hoče objeti in poljubiti. Ali gospod duhoven
zavpijejo na glas, da ne, in ji z roko branijo.
„Za Božjo voljo! ' pravijo, ,,kaj mislite storiti?
Ta bolezen je nalezljiva." „Kakošna bolezen pa
je?“ reče nedolžna Marica vsa prestrašena. Go¬
spod obernejo v tla svoje oči, in molče; pa
bolna Metka hoče, da naj nič ne prikrivajo,
kako se je tolike nesreče navlekla, ker bo njena
nesreča druge svarila.

Na to se gospod milo v Marico ozrejo, in
pravijo: „Oh, moja ljuba! ta bolezen je nasle¬
dek razuzdanega življenja. Tako grozno popači
nečistost nar lepšo podobo; tako strašna je smert
po nečistem življenji. Vi, ljuba moja hčerka, ste
še mladi. Marsikje vas bodo hvalili, in vam
rekli, da ste zali; sladko vam bodo govorili, in
se vam prilizovali; hudobijo bodo izgovarjali,
in poreko, da to ali ono ni greh, in da ga sami
nase vzamejo; veliko hudega bote še slišali in
videli. Zapeljivost bo tudi vas ko strupena kača
zasledovala. Bodi vam takrat ta zgled pred
očmi! V tako revo le spravi greh človeka. Spo¬
min v to strašno podobo vas bo hudega obva¬
roval. O, da bi mogel vse device in deklice v

116

tem mestu, ktere so v vaših letih, sem le pripe¬
ljati in jih posvariti! Da bi posebno hudobneži,
kteri so tejle nekdaj tudi nedolžni deklici me¬
dene besede pravili in terddi, da ji dobro ho¬
čejo, da so ji prijatelji, in so jo zapeljali, sem¬
kaj prišli, in jo zdaj videli, kakošna je. Nek
teri nas duhovne bebce imenujejo, in se nad
nami hudujejo, da jim posvetno veselje grajamo
in prepovedujemo; ali veselja, ktero tako ža¬
lostno konča, si ne morem vendar nedolžnega
in pripuščenega misliti, in gorje mu. kteri ga
hvali, in nedolžne stvari zapeljuje! Bolje bi bilo
takemu, da bi ne bil rojen, ali da bi se mu
mlinsk kamen na vrat navezal, in da bi bil
vtopljen v globočino morja!"

Metka je imela pregrešno znanje v mestu,
preden je bila še pri dobovski gosposki v službi,
in je skrivaj zahajala v slabo druščino. Ko so
jo iz Dobovca spokali, se v mesto verne, in se
nečimerno nosi, ter se da popolnoma zapeljati,
živi potlej po svojih gerdih željah, in dobi to
ostudno bolezen. V bolezni je prodala neči-
merna oblačila, ki jih je bila za grešni denar
nase natvezla, in ki so bila vse njeno premo¬
ženje; pa desetkrat menj, kakor so ji iz rok
vzela, je za nje dobila, in zdaj mora zapuščena
od vseh svojih nekdanjih prijateljev v nar veči
revščini koperneti. Vse to je sama povedala in
milo jokala.

„Oh,“ je djala, „jaz sem pač velika greš-
nica! Zaslužila sem, da se mi tako godi. Nisem

117

več v Boga mislila, besede Božje več ne po¬
slušala, za glas svoje svareče vesti več ne ma¬
rala; sem se lepotičila in lišpala, sem se rada
pomenkvala, sem rada v vesele družbe zahajala :
to je začetek vse moje nesreče, in mi je na
zadnje nakopalo to grozno terpljenje. Oh," reče
jokaje in s hripovim glasom, „da bi me le na
unem svetu še huje terpljenje ne čakalo ! Pa ko
ste mi vi, ljuba Marica! ki sem vas bila tako
neizrečeno razžalila, vendar še odpustili; upam,
da mi bo tudi Bog odpustil."

Marica je žalostna domu šla; celo nič se
ji ne poljubi južinati. Zmiraj ji je gerda podoba
pred očmi, zmiraj ji zoperni glas zvoni po uše¬
sih. „Kaj, ta gerda podoba," pravi sama pri
sebi, „je bila kedaj Metka, zala Metka!" in po¬
navlja čez dan te besede. Pri tem misli v svojo
cvetočo jablano, ktero je nekedaj slana osmodila.
Vse, kar ji je ljubi oče takrat in še na svoji
smertni postelji rekel, ji pride spet v misel, in
v svojem sercu stori Bogu vnovič sveto obljubo
vse svoje dni čisto in pobožno živeti.

Pri gospe grofinji prosi za ubogo Metko.
Grofinja ji pošlje zdravnika, jedi in pijače, in
platna, in kar ji je še potrebnega. Toda Metka
je še veliko terpela. Jela je živa gnjiti; vsa¬
kemu se je nad njo gnusilo, ker je velik smrad
od nje šel, in noben človek skoraj ni mogel
pri njej obstati. V strašnih bolečinah je umerla,
še le tri in dvajset let stara.

118

Triindvajseto poglavje.

Še nekaj veselega.

Pervo spomlad, ko je bilo že vse zeleno
in v cvetji, je šel grof s svojo ženo in hčerjo
v Dobovec na svoj grad. Tudi Marica je mo¬
rala ž njimi iti. Zraven Amalke je v kočijo
sedla. Proti večeru se Dobovcu bližajo. Lepo se
solnce o zahodu žari, in ravno Dobovec obsija.
Marica ugleda od daleč cerkev z visokim zvo¬
nikom, grofovski grad in hišo, kjer je z ranjcim
očetom nekedaj prebivala, iu serce ji utripa, in
solz ne more uderžati. „Oh,“ je djala, „takrat,
ko sem Dobovec morala zapustiti, pač nisem
mislila, da bom še kedaj vanj prišla! Kako pre¬
čudno vendar ve Bog vse oberniti, in kako ne¬
izrečeno mi je dobrotljiv!“

Ko je kočija pred grad prišla in obstala,
pritekd grofovi služabniki in vsa družina, da se
svoji gospodi poklonijo, in jo pozdravijo. Tudi
Marico vsi prijazno pozdravljajo, se vesele, da
jo spet vidijo, in ji srečo voščijo, da je Bog
njeno nedolžnost razodel. Sodnik pa, ki jo je
bil obsodil, in je zdaj že zelo v letih, jo ko
dober oče za roko prime, in jo prosi vpričo vsih
odpuščenja, in hvali gospoda grofa in gospo gro¬
finjo, da ji storjeno krivico popravljata, in obeta

119

do terdnega, da bo tudi on, kteri je najbolj kriv,
po svoji moči skusil popraviti.

Drug dan je Marica zgodaj vstala. Jutranja
zarija, ki je lepo v njeno stanico sijala, jo je
bila sklicala. Se napravi, in gre svoj nekdanji
dom in vert obiskat. Po potu jo, kdor jo sreča,
veselo pozdravi; otroci, Vsi jim je kedaj cvetlice
z verta dajala, so tako odrastli, da se Marica
prav čudi. Pri duricah na vert ji prideta stari
Jelnikar in njegova žena naproti, jo ljubeznjivo
pozdravita, ter ji pripovedujeta, kako sta tukaj
dovoljna in vesela.

„Nekedaj,“ je djal stari jelnikar poln ve¬
selja, „sva Vas midva pod streho vzela, ko niste
imeli kje prebivati; zdaj pa so naji, tako rekoč,
iz najnega doma pregnali, in Vi ste naji vzeli
v to le prijazno hišico."

„Pač res," reče njegova žena, „vselej je
dobro, da bližnjemu radi postrežemo; kdo ve,
kako nam še vse poverniti utegne!" „Na to,"
pristavi Jelnikar, „takrat ravno nisva mislila,
in za povračilo tega tudi nisva storila; vendar
ostane zmiraj resnično: Bodite usmiljeni,

in bodete usmiljenje dosegli."

Marica pogleda v hišo. Videti kraj, kjer
je nekedaj s svojim očetom stanovala, se ji milo
stori. Gre na vert, in ogleda vsako drevo, ktero
je njeni oča zasadil; zlasti se pomuduje pri ja¬
blani, ki je bila ravno zdaj v nar lepšem cvetji.
„Oh,“ je djala, „kako je vendar kratko člo-

120

veško življenje na zemlji! Človek umerje in ga
ni; drevesa pa le še rastejo."

Sede v šotor, kjer je s svojim očetom
imela marsikako veselo uro. Ko po vertu po¬
gleduje, ki ga je kedaj njen oče s potom obraza
obdeloval, ji je, ravno kakor da bi ga videla
še stati in hoditi. Solze ji pri tej priliki v očeh
priigrajo; pa spet jo potolaži in umiri misel,
da je v boljem kraju, in da žanje in uživa, kar
je tukaj sejal.

Marica je prišla vsako spomlad kakošne
tedne v Dobovec in je z Amalko imela prav
prijetne dni. lij vse jo ima rado in v časti.
.Neko jutro sedi z Amalko pri mizi; obe delate
oblačilo, in bi ga radi še dopoldne dodelali,
kar gospod sodnik v hišo stopi praznično oble¬
čen, dasiravno je bil delavnik. Amalka in Ma¬
rica se pogledate, in pomišljujete, kaj bi to po¬
menilo. Sodnik se vpervič Amalki prikloni, in
potlej pravi, da bi rad z Marico nekaj poseb¬
nega govoril.

„Moj sin Vladislav," začne zdaj gospod
sodnik v Marico obernjen, „kteri mi po dovo¬
ljenji milostljivega grofa v službi pomaga, in
bo tudi moj nastopnik, pride včeraj k meni, in
mi razodene, da mu Vaše dobro serce in lepe
čednosti, ljuba Marica! posebno dopadejo, in
misli, da bi bil v Vaši družbi časno in večno
srečen. Rad toraj bi se z Vami zaročil. Tega
Vam ni hotel odkriti, dokler ni izvedel, ali sem
tudi jaz pri volji. Pa iz serca rad sem v to pri-

121

volil, in sam prevzel Vas nevesto snubiti svo¬
jemu sinu. Ta zveza,“ pridene še s solzami v
očeh, „bi mi bila tolikanj ljubša, ker bi tako
tudi nekoliko poravnal krivico, ki sem Vam jo
nekedaj storil, in ki me vedno teži. In terdno
upam, da mi moje ponižne prošnje ne bodete
odrekli, zavoljo te krivice, ktere sem se, le zmo¬
ten in za pravico vnet zadolžil." Na to umolkne
in čaka Maričinega odgovora.

Marico so zelo prestrašile te besede. Ne ve
precej, kaj bi odgovorila; rudeča in bleda jo
spreminjate. Vladislav je bil zdi in pa moder
in dober mladenič. VeLke šole na Dunaju je z
vso hvalo dokončal, in pri očetu se je dobro
izučil in izuril v vseh opravilih. Kar je pa še
bolje, seje iz mladega vedno lepo vedel, in tudi
med spačenimi tovarši, ki jih je v šolah imel,
si je prizadjal svoje serce čisto ohraniti. In sam
ves čist, pri tem pa še ponižen in krotak, se je
tudi le s čisto, ponižno in krotko dušo želel
združiti, da bi oba le enega duha in serca v
edinosti in sveti ljubezni med saboj živčla, in
nikoli Boga in njegovih zapoved ne pozabila.
In ta, si misli, je ravno Marica. Kolikorkrat z
gospodo v Dobovec pride, vidi Vladislav v vsem
njenem djanji in nehanji, da je umetna in pridna,
pohlevna in ponižna, krotka in vsa sramožljiva.
Da jo Vladislav meni vzeti, tega si Marica v
svoji ponižnosti še misliti ne upa. Ko zdaj iz
nst njegovega očeta to zasliši, se ni čuditi, da
se prestraši, in na ponudbo ne ve precej do

122

terdnega odgovoriti. Z deviško sramožljivostjo
reče, da se kaj tacega nikdar ni nadjala, in
prosi kake dni odloga, da se bo še popred po¬
svetovala z gospodom grofom in z gospo gro¬
finjo, ki sta ji zdaj oče in mati.

Razumni gospod sodnik je zadovoljen; ves
vesel se priporoči. Da bo gospodu grofu in go-
spej grofinji ta zveza všeč, ni celo nič dvomil.
Pri tej priči gre k njima. In res, oba staje ve¬
sela.

Grof mu reče: „V resnici, s to novico,
ljubi moj gospod sodnik! nas prav razveselite.
Moja gospa in jaz sva že sama pri sebi djala,
da bi se Vladislav z Marico lepo vzela; toda
od tega nisva nikoli nikjer zinila. K ženitvi ni
dobro prigovarjati, še menj pa siliti."

Grofinja je djala: „Prav, prav, gospod

sodnik! Iz serca Vam srečo voščim. V Marici
boste imeli Vi dobro nevčsto in Vaš sin dobro
ženo. Marica se je v šoli terpljenja izučila, in
ta je nar boljši uk. Kar je v sercu še gerča-
stega in grampastega, terpljenje nar bolj ogladi
in olika. Marica je dobrega serca, je pohlevna
in ponižna dušica, krotka in poterpežljiva, do¬
brotljiva in mila, in kar je korenina vsega do¬
brega, v resnici pobožna. Z mladega že je dela
navajena, je vsa hišna in poljska dela sama po¬
skusila, in bo gotovo dobro gospodinjila. Tudi
se vč, kolikor je treba, olikano in priljudno
vesti. Vam povem, da ja nedolžna in Ijubez-
njiva, in vsem deklicam jo smem v izgled po-

123

Btaviti. Upam, da bo Vaš sin z Marico prav
srečen."

Gospa grofinja si je Maričinega privoljenja
popolnoma svesta, in začne koj o pripravi k
ženitvi govoriti. „Kar mi je mogoče," pravi,
„bom storila, da bomo ženitev prav veselo ob¬
hajali. Ženitnino bom jaz tukaj na gradu na¬
pravila, in tudi za doto in obleko bom skerbela.
Poglej, poglej," pristavi še, in se posmehlja,
,,kako je Marici perstan vendar prav prišel, že¬
niten perstan ji bo! Kdo bi si bil to mislil!“
Tudi so še sklenili, če namreč dobovski gospod
župnik dovolijo, jelšanskega župnika povabiti,
da bi Marico poročili. „To bo nevesto," reče
gospa grofinja, „neznano razveselilo, in tudi bla-
zega gospoda, ki jim je nekedaj njena nadloga
toliko k sercu šla, bo veselilo zdaj videti njeno
srečo."

Veselšega dne, ko je bil dan poroke, Do-
bovčani ne pomnijo. Vsi grofovi gredo ob na¬
povedani uri v cerkev. Brez števila ljudi iz Do¬
bovca in bližnjih krajev se nabere. Kdor je le
od doma mogel, je šel gledat. Kaj tacega še
niso doživeli, da bi bilo k toliki časti prišlo
ubogo dekle, kije bilo kedaj v verige zakovano.

Amalka, njena zvesta prijateljica, ji je dru¬
žica; lepo ovenčano jo spremi v cerkev. „Za-
voljo tega," si misli, „pri ljudeh v časti nič ne
bom zgubila." In je prav imela; še le pridobila
je veliko. Videti jo tolikanj ponižno, priljudno
in prijazno, jo še bolj časte in ljubijo.

124

Marica stoji vsa nedolžna in ljubeznjiva
zraven zalega ženina v sredi svatov pred altar-
jem. Venec belih in rudečih vertnic nosi na
glavi, višnjevo oblačilo ima na sebi; nobena
vertnica ne cvete lepše ko njeno obličje, ko an¬
gel j gleda pohlevno v tla. Vsi pričujoči imajo
oči vanjo uperte.

Stari lovec Anton stoji pri strani altarja,
blizo ženina in neveste. Videti toliko lepo cve¬
točo nevesto se zmisli Metkine strašne podobe
na smertni postelji, in reče: ,,0 ljubi Bog, ko
bi bili pričujoči pač Metko videli, in bi jo Ma¬
rici tukaj le vštric postavili! Potlej bi videli,
kam razni poti, po kterih ste one hodili, na
zadnje pripeljeti."

Pred poroko so jelšanski gospod župnik
zbrano ljudstvo lepd ogovorili. Razložili so, kako
prečudno je Božja modra previdnost pričujočo
nevesto pred sveti altar pripeljala, in pokazali,
da nas Bog le v naš prid, le v naše zveličanje
z nadlogami tepe, ker nas po njih modri, nas
greha varuje, nas v pravičnosti, zaupanji, po¬
nižnosti in poterpežljivosti uterduje, nam pri¬
hodnje veselje slajša, in kar je nar bolje, pri¬
pravlja nas za nebesa, za večno veselje. Starše
so opominjali, da naj svoje otroke po kerščansko
rede, da bodo v strahu Božjem živeli, ljubili in
storili, kar je dobrega, studili pa in opustili,
kar je hudega; to namreč je nar bolji zaklad,
ki jim ga morejo zapustiti. Otroke, miadenčein
deklice so opominjali, da naj lepo živč, nedolž

nost ohranijo, svoje starše spoštujeje, in zapo¬
vedi Božje vselej radi in na tanjko spolnujejo;
zapovedi Božje namreč, pravijo, so roka na raz¬
potji, ktera nam kaže pravo pot v nebeško kra¬
ljestvo.

Ženitnina je bila na gradu v veliki obed-
niei. Na sredi mize je stal Maričin jerbasček s
cvetlicami. Amalka ga je bila na skrivnem z
narlepšimi cvetlicami napolnila, in na mizo po¬
stavila. Vsim gostom je to dopadlo.

„V resnici," reko jelšanski gospod župnik,
„jerbasček s cvetlicami na svatovsko mizo djati,
je kaj lepa misel. Bolj jo zališa, ko vsa zlatnina
in srebernina; in pa res, kako ga je le lepo
videti! Kaj lepšega na zemlji bi skoraj ne
mogli videti; pobožno serce mora to gintti, in
in proti nebesom povzdigniti. Cvetlice nam ozna-
nujejo Božjo vsegamogočnost, neskončno mo¬
drost in dobrotljivost; Bog le daje jim podobo,
barvo in dub, in jih lepše oblači, kakor je bil
nar veči kralj v vsi svoji časti oblečen."

„Jerbasček pa nam pripoveduje prečudno
Božjo previdnost. Po njem je Bog obračal, kar
se je z nevesto godilo, in je nam vsem današnje
veselje napravil. Spoznavamo v rudeči vertnici,
v beli liliji, v višnjevi vijolici, kako da je Bog
ljubeznjiv do nas; pa še ljubeznivejšega nam
se razodeva v zgodbah našega življenja. Dosti¬
krat se Bog nar slabše reči izvoli, da nas terp-
ljenja obvaruje, iz stiske otme, da nas od hu¬
dega odverne, in k dobremu spodbode. Ko bi

126

mogli svoje življenje prav pregledati, kakor ga
bomo na unem svetu spregledali, bi videli, da
je naše življenje lep6 osnovdna celina, da je
čudo Božje vsegamogočnosti, neskončne mo¬
drosti in dobrotljivosti."

„Mislim, ljuba Marica! da boste ta jerbas-
ček v spomin shranili, in kolikorkrat ga za¬
gledate, dobrotljivega Boga iz serca zahvalili.
O, da bi še veliko godov doživeli, da bi spet
jerbasček s cvetlicami na mizi stal; da bi pač
čez petdeset let v drugič Vašo svatovsko mizo
zališal."

Štiriindvajseto poglavje.

Znamenje na Jakobovem grobu.

Znamenje, katero je bila Amalka na grob
Maričinega očeta v Jelšanah obljubila napraviti,
je bilo med tčm tudi dodelano. Iz belega mar-
rnora je bilo, napis z zlatimi čerkami vdolben.
V napisu so bile, razun imena, stanu in starosti
dobrega vertnarja, Jezusove besede, ki zaslužijo
po vsi pravici z zlatimi čerkami zapisane biti:
„Jaz sem v stajenje in živl jenje; kdor
v me veruje, bo živel, ako je ravno
umeri." Pod temi besedami je bil z nar lep-

127

širni cvetlicami v kamen vpisan jerbasček, po
kterem je bil Bog Marico na grobu njenega očeta
iz britkosti otei. Pod jerbasčekom se je bral
še lčpi izrek svetega pisma: ,,Človekova čast
je ko cvetlica na polji, ktera se kmalu razspe;
Gospodova beseda pa ostane včkomaj." Pod
verhom pa je bil sveti križ v kamen vsekan.

Jelšanski gospod župnik so to znamenje
vsi veseli postavili na Jakobov grob. Prav lepo
se je vzelo iz temne sence, ktero ste mu verbi
delali, in kadar so še vertnice v germičku na
grobu lepo rudeče cvetle, ni bilo nič lepšega
videti. Jakobovo znamenje je bilo nar lepše
lepota na pokopališči in nar imenitnejši spomin
tistega kraja. Kolikorkrat so gospod župnik
tuje goste dobili, jih peljejo na grob. Če je
potlej kteri rekel, da so se lepo zmislili, da so
možu, ki je vertnaril, in jerbase delal, jerbasček
s cvetlicami v kamen vpisali, pravijo gospod
župnik: „To ima še kaj več in kaj lepšega v
sebi; to je znamenje mile prigodbe. Tla, ki
zdaj na njih stojimo, so pač Sritke solze mo¬
čile!" In so jim o ranjeam Jakobu in o Ma¬
rici in njenem jerbasčeku povedali, in vsi so s
svetimi občutljeji in sklepi navdani grob zapu¬
stili. Bog hotel, da bi tudi te bukvice vsi, ki
jih ber6, s takimi svetimi občutljeji in sklepi
iz rok položili!

Nedolžnost.

5

Kazalo.

Stran.

I. Oče Jakob in njegova hči Marica ....  1

II. Marica v Dobovškem gradu. 7

III. Grofinji perstana zmanjka.12

IV. Marica v ječi.19

V. Marica pri sodbi.25

VI. Oče Jakob pri Marici v ječi.29

VII. Marica je obsojena ^.34

VIII. Prijatelj v potrebi .38

IX. Jakob in Marica na poti.42

X. Jakobovi in Maričini veseli dnevi na Jelniku 47

XI. Jakob bolan.53

XII. Jakobova smert.63

XIII. Marica je vnovič v terpljenji.71

XIV. Marica je od Jelnikarjevih segnana ... 75

XV. Z nebes pride pomoč .80

XVI. Kako je grofinja Amalka semkaj prišla . . 83

XVII. Kako so perstan našli.89

XVIII. Kako dobri ljudje krivico poravnavajo . . 95

XIX. Še nekaj spominja vrednega v tej zgodbi . 98

XX. Obiščejo Jelnikarjeve.103

XXI. Kaj se na Jelniku dalje zgodi.108

XXII. Še nekaj prav žalostnega.. 113

XXIII. Še nekaj veselega.118

XXIV. Znamenje na Jakobovem grobu.126