DR. F. ZBAŠNIK:
Zlat
v.
Žalosten božični dan.
^^^^^^^^^Hater je hodil že v peto latinsko šolo. Prišlo je bilo vse ^^^^Cj^^^l tako, kakor je njegov dobri bater napovedoval. Prvo ^1»^L^I k*° J'e Plač'evala mati zanj iz izkupička za botrovo ^^| <^tV^H zapuščdno, a tudi za prihodnje leto je še nekaj ostalo. ^^^¦¦¦^^P Med tem pa je bil zbudil s svojo nadarjenostjo in ^^^^^^^gSSS marljivostjo pozornost profesorjev. >Pa tudi drugi ^^M(&G<LYk c. dobrohotni Ijudje, ki se je bil po raznih svojih B\^^\^^^^ sošolcih seznanil z njimi, so se začeli zanimati zanj. Ta in oni je bil mnenja, da bi bilo škoda, ako bi takemu talentiraneinu in pridnemu študemtu1 ne pomagali, da dovrši svoje študije. Tako se je zgodilo, da je dobil sčasoma opoldne zastonj hrano, zvečer pa za jako znižano ceno. Kar je še sicer primanjkovalo, si je morala pač njegova mati odtrgati od ust. To vse tako dolgo, dokler si ni mogel sam pomagati. A že v četrti šoli si je s poučevanjem nekaj prislužil, v peti pa se je pastavil popolnoma na lastne noge. Kot odličnjak je imel toliko instriikcij, da je z zaslužkom za isilo sam izhajal, razen tega po malem pa tudi Ž€ podpiral mater. Seveda se je moral rnnogo truditi — zakaj sam se je mogel učiti odslej iskoro samo ponoči. A ni se dal oplašiti. Lahko bi bil opoldne hrano sicer še dalje dobival zastonj, toda zahvalil se je, češ, da naj< se nakloni ta podpora komu1 dTugemu, ki je trenutno bolj potreben kot on.
Njegovih tovarišev rojakov ni bilo tistikrat že več v Ljubljani. Dva sta bila šla študirat v drugo mesto, morda ker sta se nadejala, da bosta ondi laglje izhajala. Njegov nekdanji nasprotnik in poznejši uoenec pa, ki j-e bil v tretji šoli zopet obtičal in bi bil moral ta Tazred ponavljati, mtt je med počitnicami nekdo povedal, da ne pojde več v šolo. »Meni tega ni treba!« je inalce bahato poudaril.
Peter je uvideval,, da je nekaj resmice na teh besedah. Njegov tovariš je bil edini sin imovitega trgovca in meščana, na svetu pa je že tako, da se rnorajo ubožni Ijudje bolj truditi kakor bogati. Pri njem je bila stvar drugačna. Njemu1 oče ni mogel ničesar zapustiti in moral si je torej vse za življenje potrebno priboriti sam. ZaAddal ni svojega tovariša nič zaradi tega. O, njega je veselilo učenje! In 5e bi mu bil tudi kdo rekel: »Tu imaš vsega, kar potrebuješ!« bi se bil težko ločil
114
od svojih knjig. Nasprotno: še rajši bi se potem učil, ko bi ne bilo pastranskih skrbi! Tudi se je pri tisti priliki spomnil, da mu je rekla nekoč mati: »Kar znaš, je bolj gotovo, kot kar imaš! Imetje ti lahko ukrade tat ali uniči nesreča, tvojega znanja ti pa ne more vzeti nihče!...« Kdo ve, kaj« še pride! Sioer pa vsak po svoje!
Da čaka njega še dosti inuke, dosti trpljenja, je Peter dobro vedel. A ni se dal ostrašiti! Pogumno je zrl bodočnosti nasproti.
Stanoval je Peter tisto leto pri postarni vdovi, ki se je preživljala s tem, da je jemala študente na hrano in. stanovanje. Z njim sta stanovala še dva dijaka. Mlajši je bil v šoli eno leto za njim, starejši eno leto pred njim. Bili so sami resni, pametni fantje skupaj, in Peter se je v tej druščini prav dobro' počutil.
Bilo je nekoliko dni pred Božičem. Ko so sedeli opoldlne pri kosilu, je pripomnil šestošolec: »Na Sveti dan opoldne sem povabljen. Ne Kom torej kosil doma!« »Tudi jaz sem povabljen!« je dodal najmlajši izmed trojice. »Moj sorodnik me je prej isrečal in mi zabičil, da moram priti k njemu na božični dan. Zaklali so baje imenitnega purana!«
Peter je molčal, ker ga ni bil nilioe povabil. Gospodinja ga je pogledala z vprašujočim pogledom, kakor bi pričakovala, da ji tudi on kaj takega naznani. Ko pa le ni bilo besede iz njegovih ust, je pripomnila: »Gospod Peter, zdaj glejte, da boste še vi povabljeni!«
PeteT je čutil, da bi se ženica rada malo oddahnila. Pa tudi pri= hranila bi seveda kaj, če bi ji ne bilo treba zanj kuhati. Zato je že v tistem trenutku siklenil, da ji ne bo v nadlego. Povedal pa ji je šele zvečer, ko se je vrnil od poučevanja, da na božični dan tudi njega ne bo h kosilu.
Gospodinja je bila pxepričana, da je res tudi on povabljen, ako« ravno je samo rekel, da ga ne bo h kosilu. Da bi moglo tičati za temi besedami kaj drugega,, na to ni mislila.
Ko 9O na Sveti dan proti poldnevu vsi! trije študentje odšli drug za drugim, je bila starka prav vesela, manj vesel pa je bil Peter, ki je vedel, da bo na tak dan, kakršen je božični, ko si vsak človek privošči kaj boljšega, brez vsega kosila. Zakaj imel ni čisto nič denarja. Saj mu že prvega v mesecu nikoli ni kdove kaj ostajalo. Treba je bilo plačati stanovanje in hrano, a tudi dtugih manjših izdatkov je bilo vedno mnogo. Zdaj je moral krojaču, zdaj črevljarju kaj odriniti. In za šolo j€ tudi vedno kaj potreboval. No, pa ta mesec si je bil še nekaj prihranil. Toda poslal je prav vse* kolikor je imel, pred nekoliko dnevi svoji ljubi mamici, hoteč ji napraviti majhno veselje za praznike. Tako si danes niti najmanjše istvari ni mogel privoščiti. Povrhu je bil pritisnil tisti dan še prav hud mraz, tako da ga je čakalo dvojno zlo.
Peter je zavil ven iz mesta, boječ se, da ne bi srečal kakega znanca, ki bi ga morda vprašal, kam je namenjen. Nič se mu ni Ijubilo, da
115
bi komu odgovarjal, tem manj, ker bi itak ne bil magel povedati resnioe. Sicer pa ni bilo kdove kaj ljudi na cesti, ker so vsi bežali pred mraziom in hiteli k topli peči. Bil je kmalu sam. V tej osamljenosti pa je še bolj bridko občutil isvoj neprijetni položaj. Kakor bi bil izobčen iz človeške dtužbe,, se rnu je zdelo, in trpko inu je bilo pti srcu. Tudi največji sdromak ima na tak dan svoje zavetišče, samo on mora kakor izgubljen tavati okolo! In vendar se ni kesal, da je bil tako obziren napram isvoji gospodinji! Zavest, da je napravil dobri starki veselje in uslugo, mu je bila v tolažbo! Samo skrbelo ga je, če bo mogel vztrajati in prenesti, kar si je bil naložil. Pred pol ure je še nekako šlo., dasi ,so mu že zdaj neznansko počasi tekle minute. Ko pa je odzvonilo poldne, je njegov mladi želodec na vso moč zahteval svoj delež. Ko bi bil imel vsaj košček kruha! A tudi tega ni bilo! Vsak čas je posegal v žep, kakor bi se moralo ondi vendarle kaj najti. A ni se našlo! Od trenutka do trenutka mu je prihajalo nezaiosneje in bolj in bolj je čutil, da ne bo mogel zdržati. Mraz in lakota skupaj — to je bilo preveč! Toda kaj storiti? Da bi šel že zdaj domov?... Ne* mogoče! Kaj bi rekla gospodinja? Ne, tak slabič ne sme biti! To bd bilo sramotno! Vedel je, da pred tretjo uro ne sme misliti na povratek, ako se nooe izdati. Zakaj na božični dan po navadi pri kosilu vsak malo dlje posedi. A do treh je bilo še tak© dolgo! Ali ne pmaga prej? ... Pred očmi se mu je zdaj pa zdaj stemnilo in bolj in bolj 90 se mu šibila kolena...
Pritaval je bil na rob gozda. Tam je bilo ob obronku zloženih nekaj hlodov drug na drugega. Bil je truden in že je hotel navzlic hudemu mrazu sesti, a tisti mah mu je zavalovila kri po žilah in pre* šinilo ga je novo življenje. Sporrmdl se je nenadoma na svoj zlat! Ali mu ni rekla mati, ko je odhajal in mu ga je izročila: »Če bi se kdaj pripetilo, da bi bil le preveč lačen, ali 6e bi ti bila isploh kdaji siia, pa ga izmenjaj! Tvoj boterček ti tega gotovo ne zameri!«
O, mati bi jokala, če bi vedela,, da je njen sin na tak dan brez jedi!
Bil je od tistih dob že miiogoikrat lačen. Zlasti pa prve čase. Zakaj hrana, ki jo je imel, je bdla pičla in večkrat prej nezadostna kot za* dostna. Pa tudi sicer ga je itnela že često izkušnjava, da bi bil porabil botrov dar. Zapazil je zdaj pri tem, zdaj pri onem sošolou ikako stvar, ka bi jo tudi on rad imel. Zlasti si je čaaih silno zaželel isadja, tistih lepih rdečih jabolk ali pa pomaranč dn to najrajši tedaj; ko razen svojega zlata ni imel nobenega drugega denarja v žepu. Izkušnjav je bilo torej dosti in mnogo takiih prilik, ko bi bil lahko piorabil birmansko darilq, ne da bi mu bil mogel kdo očitati, da ga je lahkomiselno zapravil. A vselej se je ob pTavem času spomndl: »Kaj pa ostane potem za doktorski klobuk ...« In piremagal se je dn ,si odrekel.
Dostikrat je bil laoen, a zdelo se mu je, da tako hudo še nikoli kot danes. Storil bi torej čisto v zmislu materinega nasveta, aiko bi
116
zlat v tej sili izmenjal. Saj, bi ne porabil vsega! Čisto kaj malega bi si pnivoščil, takole kako kavo... samo toliko pač, da se mu želodec pomiri in da pride visaj nekaj toplega vanj. Pa na gorkem bl vsaj bil!
L
Spustil se je skoro v tek nazaj v mesto, tako isdlno ga je mučila lakota. Krenil je proti prvii kavalrni, ki je dospel do nje in že je položil roko na kljuko; toda v tistem trenutku so mu zazvenele botrove besede v ušesih: »Ni je take stiske, ki bi mogla mene pripraviti' do tega, da bi izmenjal ta zlat!« In premislil si je! »Ne in ne — ta zla*t mora biti za to, za kar mi ga je boter dal,, pa oe bi moral biti še tri dni brez jedi!...
Tako si je dejal in šel dalje svojo pot...