Lepoznanske stvari. Pesme in njih presoja. Pesmi so umotvori (umetne dela); umotvori so pa utelešenje ali poočitenje (Versinnlichung) pojemov dobrega, lepega in resničnega. Poočitujejo se pa vsi ti pojemi ali z besedami (pesmimi), ali po podobah izrezanih ali m a 1 a n i h (kipo- in slikotvorih) ali pa z glasovi (muziko-ali glasotvori). Dobro morajo umotvori poočiteni biti, da koristijo; lepo, da kratkočasijo (zabavljajo), in resnično, to je, nespremenljivo, da jim glede na njih doverše-nost in izverstnost ni treba kaj dodati ali kaj odvzeti ali jih spremeniti. Vse umotvorstvo se da tedaj v trojno razdeliti: na pesništvo, podobarstvo (kiparstvo) ali malars tvo (sli karst v o) in pa godbo (muzi k o *). Pesništvo mora po svojem zapopadku našemu sercu in duhu koristiti in našo dušo, naše mislenje požlah-niti (oplemeniti), v kiparstvu in slikarstvu mora lepota nagemu očesu dopadati, muzika pa z glasovi svojimi naše uho razveseljevati. Moj namen je tukaj samo in posebno o pesništvu ali bolje rečeno v pesmotvorih in njih pretresovanji ali kritiki govoriti; prepustim ostale dve peresi umotvorske triperne deteljice drugim v tem bolj izobraženim in izurjenim možem. *) Stari izobraženi narodi so samo pesništvo, kiparstvo in slikarstvo obdelovali in vse te umetnosti na stopnjo dotirali, ktere morebiti novomodična omika nikdar dosegla ne bode. Ker v pesništvu korist (dobro) in v kiparstvu zabava (lepo) prevladujeta, se da gerško „xaXvxayadi,a" in rimsko „utile dulci" raz-tolmačiti. Muzika je pa pri njih komaj na tisti stopnji zverše-nosti stala, kakor jo, na primer, pri naših pastirjih slišimo. Pis. 316 Spoznanju, ktero si človek pridobi, ako kakošna stvar vidi ali sliši, rabi ali vživa itd., sledi razsodba (Urtheil), pot pa, ktero hodi um človeški od spoznanja do razsodbe, pelja od znamenja do znamenja one stvari. Najprej um naš prisiikuje in primerjuje to stvar z drugimi enakimi, in tako najprej primerno vrednost (relativen Werth) stvari določi; potem pretresuje posamne nje dele in tako zve njeno vlastno vrednost (eigenthiimlicheo Werth) ; obedve vrednosti skupej pa napravite to, kar se imenuje nje prava vrednost (eigentlicher Werth). Presoja ali kritika ni edina z razsodbo, ktera se v en izrek stisniti da; ona je, kakor sem že gori opomnil, pot k razsodbi ali prav za prav rod niča sodbe. Pa ni zadosti, da nam tako pretresovanje kaže, k a k o š n a je stvar in kakošno vrednost da ima, — to bi bilo le zaznamjevanje ali opisovanje; kritika mora tudi na to gledati: ali je stvar po javnih pravilih vstala ali ne, ali je za svoj namen pripravna in veljavna ali ne? — Kritika ali pretresovanje pesem je pa v obče tistim pravilom podverženo kakor pretresovanje drugih stvari. Pri skladanji pesem pa so poglavne pravila sledeče: 1) prosta volitev predmeta in verste pesniške, 2) oj-etro omejen obsežek posamnih verst pesniških in pesem in 3) ojstre pravila unajne oblike. Volitev predmeta in verste pesništva se ravna po osebnih lastnostih pesnika ali pevca, kterih se mnogokrat on sam ne zave. Dolžnost kritike je tedaj ga opomniti, da samo popevanje tega ali unega predmeta, v ti ali uni obliki je njemu prikladno; da samo na tem ali unem polji pesništva njemu pevski lovorik cvete; da samo v ti ali uni versti pesmotvorov njegov duh perute svoje naj prosteje razširjevati in naj gotovše krasni dom poezije, to je, doveršenost estetično dospeti zamore. Kar se obsežka ali zapopadka raznih verst pesništva tiče, mora biti dostojen svoji unanji obliki, ktera je sopet različna in kakor obsežek značajna za mnogotere verste pesništva. Zapopadek pesmi iu pa oblika njena sta stvoritelja (Faktoren) pesmi. Verste pesem so trojne: lirika ali pesem v ožjem zmislu, epika ali pripovedka v pesmeni obliki, in pa dramatika ali pesmeno predstavljanje prigodb *). V liriki v obče prevladuje osebnost in neomeje-nost (poetica licentia). (Na priliko našega slavnega Prešerna oda „Pesnik44). V epiki nasebnost ali objektivnost in omejenost od strani zapopadka ali čina (Uvod ,,kersta pri Savici44)- V dramatiki pa ste osebnost in nasebnost v jed no skopljene („Kerst pri Savici"). In to je po mojih mislih naj gotovše in v vsakem obziru veljavno merilo vrednosti pesmotvorov. Bolj ko se pevec v liriki spon vsakdanjega praktičnega življenja rešiti zamore , — bolj ko se iz doline solz in težav v zračne višine, v krilo božanstva dviguje, to je, manj ko je nasebeu, večjo in izverstnejo vrednost ima pesem njegova. Idealu ost ali vidina je tedaj najvišje pravilo lirike. Nasproti pa dospe epikar verhunec doveršenosti, ako celo nič ne prestopi mej vsakdanjega življenja, ktero se živi v prosti naravi vsem njenim uplivom podverženo med *) Po ti sostavi se dajo na pr. tudi kipo- in slikotvori (podobe) razkrojiti v lirične, epične in dramatične. Pod lirične kipo- in slikotvore bi spadali vsi tisti, ktere umetnik brez kakošnega izgleda samo po svojem notrajnem — osebnem — zmislu izdeluje . na pr., podobe malane ali izrezane (kipi ali slike), ktere predstavljajo božanstvo ali krepost (virtus) ali serd ali genija kakošne dežele ali kakošnega naroda, na pr., „Slava majka" itd. in kakor pesnik svoj duh pesmi vdahne, ga tukaj umetnik vkipotvori ali naslikuje. Epični bi bili tisti umotvori kiparstva ali slikarstva, v kterih umetnik naravo naslednje, na pr., bel-vederski Apolon, fiorenska Venera, lisipovi konji v Benetkah itd. Dramatični bi pa bili tisti, v kterih umetnik svoje osebne zmisli združene z naravnimi unanjimi vpredmetjuje, na pr.. sfingi, stari rimski in gerški polbogovi itd. Pis. ljudmi z njihovimi strastmi in mnogoverstnimi razmerami, — ako se pazljivo varuje, da svojih osebnih čutov ne vpleta, — ako natanko samo tako pripoveduje pripetila, kakor so se, aH vsaj kako bi se bile morale naravno zgoditi, brez vse jednostranosti, strastvenosti, ljubezni ali serda. Naravnost je tedaj naj višje pravilo epike. Dramatika naj višjo stopnjo doseže, ako sta v nji osebnost (^subjektivnost) in nasebnost (objektivnost), to je, lirične in epične pravila tako v jedno sklopljene in spletene, da lastnosti nobenega teh stvoril ne prevagujejo, ampak, da čisto kaj novega, od vsakega pojedinega različnega, predstavljajo. (_Konec sledi.) 317 Lepoziianske stvari. Pesme in njih presoja. (Konec.) Zraven teh duševnih ali notranjih lastnost morajo pesmi (pesmotvori) tudi unanjo njim dostojno obliko imeti, in to je drugi poglavni stvoritelj, na kterega presojevavec dobro paziti ima. Lirika ljubi priličbe (alegorije), trope in druge pri-elikajoče oblike, ktere pa tudi ne smejo tako jedna na drugi skopčane biti, da zakrivajo zapopadek pesmi in razumljenje • temnijo. Epika se derži prostega, naravnega jezika in sem ter tje naravnih priličnih prispodobljenj. Dramatika sopet stopa v sredi med njima in se vsakega enakomerno poslužuje. Tretje in zadnje poglavje v presoji ali kritiki je, da se umetniške pesmi od narodnih razločujejo. Narodne pesme so izvor, so duša in izraz mislenja narodovega. One se ne morejo navadni kritiki podvreči, ker se od njih ne more reči, kakošne da bi morale biti, ker jih narod po nobenih umetniških pravilih ne sestavlja; od njih se samo to reči da, kakošne so. Drugače je pa pri umetniških pesmih, ktere se morajo ravnati po strogih pravilih glede zapopadka njih in pa oblike. Ako tedaj hoče, da kritikar pravilno pretresuje kakošno pesem, mora (oprostite, da še jedenkrat v kratkem to ponavljam!) od pravila do pravila posamnih verst pesmotvorov stopati. Sosebno mora gledati, ali je zapopadek dostojen popevanja liriškega, ali pripovedanja epiškega ali predstavljanja dramatiškega; dalje koliko stopnjo je dospel v liriki se epike, v epiki se lirike rešiti, in ako je v dramatiki oboje tako v en venec spletel in zjedinil, da značajne gvojstva nobenega teh stvoril ne motijo in kako se je javnih obličnih pravil deržal. H koncu moram še nekaj omeniti, kar malokter kritikar prevdari, namreč osebne lastnosti in svojstva pev-cove, ktere njegovim delom, neglede na vse drugo, pose- 320 ben oseben značaj dajajo. Mnogo ali večidel kritikarjev potrebuje in ceni pesmi po svojem notrajnem merilu, in nemilo ognjusi vse, kar se temu ne priličuje; pred sodniščem takega presojevavca samo njegove lastne pesmi veljajo. — So pa tudi kritikarji, kteri ime pevca za merilo imajo. Tako se še zmiraj svojega nekdanjega profesora spominjam, kteri je po tem vodilu naše šolske naloge presojeval; kdor je naj bolje latinsko, gerško, zemljopis, matematiko itd. razumel, tisti je tudi ,,per analogiam" leposlovne naloge naj izverstneje izdeloval. Vse take kritike pa kažejo plitvo glavo. — Naj večja pregreha, ktere se kritikar vkriviči, je pa, če se pevcu gerdo ruga, če njegove pogreške zasmehuje in če v svoji presoji očitno razodeva, da po nečimer-nem psovanji želi pisatelja pred svetom gerditi in osramotiti. Gotovo take sline bolj kritikarja kakor pisatelja gnjusijo. Kritika mora biti vselej možato in spodobno pisana, kajti njo poglavni namen je podučiti, ne pa serd napravljati iu pa škandal. Iz Zagreba. K. Žavčanin.