Ida Bulatovič NASTANEK, RAZVOJ IN METODE DELA DISCIPLINSKEGA CENTRA ZA MLADOLETNIKE PRI CENTRU ZA SOCIALNO DELO MARIBOR UVOD Pojavne oblike motenj vedenja in osebnosti otrok in mladostnikov danes zanimajo številne strokovnjake. S to problematiko se poleg cen- trov za socialno delo in vzgojnih zavodov uk- varjajo še druge institucije (šole, svetovalni centri, psihohigienski dispanzerji, tožilstva, so- dišča). Vse te institucije se ukvarjajo z motnja- mi v vedenju kot stvarnimi problemi, vsaka s svojega vidika. V okviru tega prispevka želim osvetliti le del prizadevanj na področju obravnave te pro- blematike, in sicer obravnavanje mladoletnih storilcev kaznivih dejanj v okviru disciplinske- ga centra za mladoletnike. Za boljše razumevanje te obravnave želim v uvodu na kratko opredeliti osnovne fenome- nološke in etiološke probleme mladoletniške delinkvence. Za otroke in mladino z motnjami v vedenju so se nekoč uporabljali različni nazivi (in še danes se). Ta raznolikost je nastala zaradi šte- vilnih oblik in motenj v vedenju, zaradi raz- ličnih teoretičnih pristopov in pojmovanj ter glede na to, kaj so posamezni strokovnjaki z določenim terminom želeli poudariti. K raz- ličnemu pojmovanju otrok in mladine z mot- njami v vedenju so prispevale tudi različne, za to področje ustrezne vede oz. multidisciplinar- ni odnos do pojava mladoletniške delinkvence. Danes se v naši teoriji in praksi ukvarjanja s problematiko mladoletnega prestopništva upo- rablja zlasti izraz "motnje v vedenju (in osebnosti)". Za fenomenološko problematiko prestop- ništva mladih se zanimajo javnost, strokovni in družbenopolitični delavci. Kljub številnim em- piričnim raziskavam in prizadevanjem pa še vedno ni popolnega uvida v fenomenološke značilnosti tega pojava. Pojem "mladoletniška kriminaliteta" zaje- ma v literaturi in zakonih posameznih držav zelo široko panoramo različnih vedenj - od ne- prilagojenosti do kriminalitete. Ob tem se uporablja množica pogosto neustreznih in nes- prejemljivih pojmov in terminov za opredelje- vanje različnih odklonov v vedenju mladih. V novejši kriminološki literaturi poudarjajo po- men razširitve pojma mladoletniška delinkven- ca na vse odklone v vedenju mladih, s čimer želijo doseči, da bi ta pojem dobil dovolj širo- ko in bogato vsebino, ustrezno različnim obli- kam odklonskega vedenja mladih. Pri tem vse pogosteje uporabljajo izraz delinkvenca, za katerega menijo, da lahko ustrezno izrazi vse oblike negativnih odklonov v vedenju mladih. Kar zadeva prakso, ugotavljam, da so v disciplinski center napoteni mladoletniki z značilnostmi dejanj, ki so destruktivno us- merjena proti integriteti drugih ljudi (lahka telesna poškodba, sodelovanje pri pretepu, ogrožanje z nevarnim orodjem pri prepiru in pretepu), z značilnostmi dejanj, ki so destruk- tivno usmerjena proti lastnini in materialnim dobrinam drugih (tatvine), z motnjami v učni in delovni storilnosti (zanemarjanje ali odkla- njanje učenja in delovnih obveznosti), z di- socialnimi motnjami (izostajanje od pouka, lažnivost, verbalna in fizična agresivnost do 121^ IDA BULATOVIČ oseb in do predmetnega sveta, poudarjena upornost zoper avtoritete, pravila in red) ter delinkventnimi dejanji po zakonu o prekrških. Bistveno za njihova dejanja je, da so zgolj si- tuacijsko ali reaktivno pogojena z naključnimi okoliščinami in da njihovo ravnanje ni v skladu z njihovo osebnostno strukturo. Regres v so- cialnem vključevanju ni huje izražen, motnje pri izpolnjevanju ključnih socialnih vlog so blažje, družinska situacija ni izrazito neugod- na, mladostnik je po navadi vodljiv, glede inte- ligentnosti pa v mejah povprečja. Vedeti moramo, da ima fenomenološka klasifikacija zlasti teoretski pomen. Pomemb- no je opozoriti, da se motnje v vedenju dejan- sko ne pojavljajo v "čistih" oblikah, temveč vedno kot nekakšen skupek več motenj, pri vsakem vedenjsko in osebnostno motenem otroku in mladostniku na svoj način. Pri obravnavi vedenjsko in osebnostno motenih otrok in mladostnikov ne moremo in ne smemo mimo vzrokov in okoliščin nastaja- nja motenj v vedenju, saj je to eden temeljnih pogojev za uspešno obravnavo, ki pripomore k razumevanju individualne problematike otrok in mladostnikov, k ustreznejšemu izboru ob- ravnavnih postopkov, k produktivnemu od- nosu med mladostnikom in vzgojiteljem ali svetovalcem (k reahzaciji obravnavnih ciljev) in k uspešnemu odkrivanju in premagovanju negativnih transfernih odnosov otroka ali mla- dostnika s svetom odraslih. Od etiologije kot ključnega problema je odvisno reševanje prak- tičnih političnih vprašanj pojava kriminalitete. Od tega je tudi neposredno odvisen odnos družbe do kriminalnega in prestopniškega ob- našanja. Lahko bi rekli, da so etiološka vpra- šanja temelj celotne poUtike preprečevanja in zmanjševanja kriminalitete in drugih prestop- niških vedenj, preventive takih pojavov in re- socializacije njenih individualnih nosilcev. Iz raznih teorij je razvidno, da se v kriminološki literaturi vzrok mladoletniške kriminalitete razUčno razlaga. Razni avtorji in šole ga raz- lično obravnavajo - kot sociološki, kulturni, psihološki, psihopatološki-medicinski ali prav- ni fenomen. Skoraj vsi avtorji pa se strinjajo, da na p)ojav mladoletniške kriminalitete vpliva- jo tako subjektivni kot objektivni faktorji. VSEBINA Ш OBLIKA DRUŽBENE REAKCIJE NA MLADOLETNO PRESTOPNIŠTVO Kakšni sta pravzaprav vsebina in oblika družbene reakcije na mladoletno prestopni- štvo? Ne kaznovanje, temveč varstvo, pomoč in nadzorstvo - tako opredeljena vsebina obve- zuje vse dejavnike (od odkrivanja, sodnega in izvensodnega obravnavanja do izvajanja po- moči), da upoštevajo vsa načela, zakonska do- ločila in pravila vseh strok, ki so v zvezi s tem sprejeta. V dokumentih se med drugim pojavljata naslednji smernici: zahteva po omejevanju takih intervencij v življenje mladostnikov, ki bi vnašale izolacijo, segregiranje, institucionali- zacijo in deloma tudi kaznovanje, ter uvajanje načela "odvračanja" mladostnikov in otrok iz sistema kazenskega sodstva v druge, nekazno- valne sisteme. V zadnjem času je poudarjena potreba po razvijanju preventivnih programov in dejav- nosti. Pri tem se zastavlja vprašanje, kaj pri mladostniku preprečevati. Receptov za uspeš- no preprečevanje odklonskega vedenja ni. Ali ga imamo sploh pravico spreminjati? Ali lahko s kakšnim preventivnim programom aU dejav- nostjo prevzgojimo otroka, mladostnika, in preprečimo nastajanje odklonskega vedenja? Vsiljuje se odgovor, da ne. Na vprašanje, zakaj se pojavlja kriminalite- ta, ni odgovora. Pojavlja se v vsaki družbi in je do danes nobeno kaznovanje ni odpravilo. IZVAJANJE DISCIPLINSKEGA VZGOJNEGA UKREPA ODDAJE V DISCIPLINSKI CENTER V OKVIRU DISCIPLINSKEGA CENTRA ZA MLADOLETNIKE PRI CSD MARIBOR Kazenske sankcije naj bi imele pomembno vlogo v preventivi mladoletniške delinkvence. Cilj sankcij, ki jih izrekajo sodišča mladoletnim storilcem kaznivih dejanj, je, da mladoletnika naredijo odpornega na morebitne dražljaje, ki bi lahko privedli do tega, da bi ponovno storil kaznivo dejanje. Kazenske sankcije, ki se lahko izrečejo mladoletnikom, imajo vzgojno- izobraževalni značaj. Vzgojno-izobraževalno delo s pomočjo kazenske sankcije pa je niz ob- ravnav različne intenzivnosti. 122 NASTANEK, RAZVOJ IN METODE DELA DISCIPLINSKEGA CENTRA ZA MLADOLETNIKE Kazenski zakon R. Slovenije (2) določa te vzgojne ukrepe: disciplinska ukrepa (oddaja v disciplinski center za mladoletnike in ukor), ukrepi strožjega nadzorstva in zavodski ukrepi. V preteklosti je bil prvotni namen disciplin- skega centra nadomestilo za telesno kazen, sredstvo za discipliniranje in "streznitev" mla- dega človeka, ki je zašel na stranpot. Danes je dejavnost disciplinskega centra za mladoletnike pri CSD Maribor naravnana pri- marno preventivno. Namen vzgojnega ukrepa oddaje v disciplinski center je mladostnikom pomagati pri razreševanju razvojnih proble- mov, s katerimi se srečujejo pri odraščanju in ki pogosto pogojujejo njihova kazniva dejanja. Hkrati pa pri teh mladostnikih spodbuja razvoj sposobnosti, ki jim omogočajo dejavno in ust- varjalno sodelovanje v okolju, kjer živijo in de- lajo. Program disciplinskega centra upošteva, da je adolescenca obdobje odraščanja in zore- nja, v katerem neogibno prihaja do nastajanja novih stališč, vrednot, potreb, ciljev in oblik vedenja. Delovna cilja disciplinskega centra sta spodbujanje temeljne naravnanosti k samostoj- nemu in tvornemu reševanju vprašanj in spod- bujanje motivacije, samorazvoja, tolerantnosti in komunikativnosti kot lastnosti, ki so po- membne za življenje in delo v skupnosti. USTANOVITEV DISCIPLINSKEGA CENTRA V MARIBORU Po 140. členu Zakona o izvrševanju kazen- skih sankcij {Uradni list SFRJ, 9/64) je skupšči- na občine Maribor na 4. skupni seji občinskega zbora in zbora delovnih skupnosti 10. 7. 1967 sprejela sklep o ustanovitvi disciplinskega cen- tra za mladoletnike kot posebne službe Centra za socialno delo Skupščine občine Maribor. (4) Center naj bi opravljal strokovno pedagoško- socialno delo z mladoletniki, ki jim je sodišče izreklo vzgojni ukrep oddaje v disciplinski cen- ter za mladoletnike. Pri opravljanju nalog naj bi disciplinski center sodeloval s pristojnim sodiščem, šolami, zdravstvenimi zavodi, de- lovnimi in družbenimi organizacijami, društvi, krajevnimi skupnostmi in drugimi, ki lahko po- magajo pri prevzgoji mladoletnikov. Sredstva za delo disciplinskega centra zagotavlja skup- ščina občine Maribor z letnim proračunom. Center naj bi pričel delati 1. 9. 1967. RAZVOJ DISCIPLINSKEGA CENTRA V MARIBORU Sprejemališče za otroke in mladoletnike v Mariboru je bilo ustanovljeno inje začelo pos- lovati 1. 8. 1961 kot posebna organizacijska enota Zavoda za socialno delo Maribor. Usta- novljeno je bilo izključno z nalogo varstva po- beglih otrok in mladostnikov. Od prvotne naloge se je krog varovancev sprejemaUšča razširil na kategorijo vedenjsko motenih in so- cialno ogroženih otrok in mladostnikov, ki so jih začasno namestili v sprejemališče. Z usta- novitvijo disciplinskega centra leta 1967 so se začeli v okviru sprejemališča izvajati po sklepu sodišča izrečeni vzgojni ukrepi oddaje v disci- plinski center za določeno število dni, v smislu 434. člena ZKP pa so v sprejemališče začeli na- meščati mladoletne prestopnike v času pri- pravljalnega postopka. Leta 1970 so bile ustanovljene občinske strokovne komisije za vedenjsko in osebnostno motene otroke in mladostnike, ki so pričele izvajati observacijo gojencev sprejemališča, se pravi, osebnostno in vedenjsko motenih otrok in mladostnikov. Na ta način so se zaradi obstoječih potreb in nalog, ki so se postavljale oddelku za social- no varstvo in zdravstvo, v tej organizacijski enoti razvili trije oddelki in tri oblike varstva: • sprejemališče za begavce, • prehodni dom, • disciplinski center za mladoletnike, vsak s specifično vlogo, določeno skupino otrok in mladostnikov in različno obravnavo varovancev. Vzgojni ukrep oddaje v disciplinski center je na začetku izvajal en delavec, pozneje pa so ga izvajali vsi delavci, zaposleni v sprejema- lišču. Z mladoletnikom je tako delalo več de- lavcev, ki so istočasno delali z begavci in s prehodno nameščenimi otroki in mladostniki. Strokovno izvajanje navedenih treh dejavnosti sprejemališča je bilo neustrezno zaradi raz- ličnosti pristopov k obravnavi in heterogenosti tako po spolu in starosti kot po vzrokih name- stitve, in vrhu tega le z enim delavcem. Vodja disciplinskega centra za mlado- letnike je bil hkrati vodja sprejemališča. Indivi- dualno delo z mladoletnikom, napotenim v disciplinski center, je bilo iz prej navedenih vzrokov onemogočeno. Vsebina dela pa je te- meljila predvsem na "delovni vzgoji" (npr. 123! IDA BULATOVIČ pometanje dvorišča), gledanju televizije, pisa- nju življenjepisa. Med zaposlenimi delavci je prevladovalo mnenje, "da je za mladostnike kazen že to, da morajo priti v disciplinski center, zakaj bi jih mučili še s čim drugim". V sprejemališču so bili zaposleni delavci brez us- trezne strokovne izobrazbe, redki strokovni delavci z ustrezno izobrazbo so bili v sprejema- lišču zaposleni le kratek čas. Nepretrgano bivanje v disciplinskem centru je imelo veliko pomanjkljivosti. Mladoletnik ni bil "izoliran" od ostalih gojencev, vse dejav- nosti, vključno z bivanjem, so se izvajale v skupnih prostorih in po istem programu. Sode- lovanja z družino in drugimi institucijami sko- raj ni bilo. L januarja 1990 je sanitarna inšpekcija pro- store sprejemališča zaprla. Izvajanje vzgojnega ukrepa oddaje v disciplinski center za mlado- letnike je bilo preneseno v prostore enote za varstvo otrok in mladostnikov, v kletni prostor stavbe na Trubarjevi 27 (bivši prostor za rekre- acijo gojencev sprejemališča). V disciplinskem centru je danes zaposlen strokovni delavec z visoko izobrazbo (profesor defektolog za MVO). Vzgojni ukrep oddaje v disciplinski center izvaja za občine Lenart, Maribor, Or- mož, Pesnica, Ptuj, Ruše, Slovenska Bistrica, za občino Murska Sobota pa le v primerih, ko se ta vzgojni ukrep izreče neprekinjeno za do- ločeno število dni. V tem primeru namestijo mladoletnika za čas izvajanja vzgojnega ukrepa v Vzgojni zavod Slivnica, individualno obrav- navo pa po posebnem programu izvaja sveto- valec disciplinskega centra v Mariboru. Kletni prostor, v katerem danes deluje disciplinski center, ne ustreza higienskim in zdravstvenim normativom, dostop je popolno- ma neustrezen in prav tako je neustrezna in pomanjkljiva oprema za vse vrste dejavnosti, ki bi se morale v disciplinskem centru izvajati. ORGANIZACIJA DELA V DISCIPLINSKEM CENTRU V MARIBORU Ko disciplinski center dobi pravnomočno sodno odločbo in dokumentacijo, svetovalec takoj začne priprave za izvršitev vzgojnega ukrepa, tako da se ukrep začne izvrševati naj- pozneje v 30 dneh od tedaj, ko skrbstveni organ prejme odločbo sodišča. Priprava po svojem namenu vključuje: • razjasnitev diagnostične in prognostične ocene mladoletnika, • ugotovitev situacije in morebitne dopol- nitve dokumentacije, • izvrševanje takojšnjih ukrepov (če tako zahteva aktualna situacija), • načrtovanje dela. Za ta namen svetovalec prouči dokumen- tacijo, se pogovori s socialnim delavcem, ki je sodeloval v pripravljalnem postopku, pogovori se z mladoletnikom in njegovimi starši, po možnosti jih obišče na domu, če je potrebno, naveže stik s sodnikom in šolo ter zbere do- datne informacije. Po zaključenih pripravah sestavi načrt dela in program bivanja mlado- letnika v disciplinskem centru še pred njego- vim prihodom. Načrt dela je strogo individualen, upošteva mladoletnikovo osebnostno strukturo oz. nje- govo motenost, prilagojen pa je obUki oddaje v disciplinski center in času, ki je najprimernejši za bivanje mladoletnika v disciplinskem cen- tru. Načrt dela je konkreten in vsebuje speci- fične cilje obravnave ter metodološko zajema vse tiste načine, s pomočjo katerih je mogoče doseči zastavljene etapne in končne smotre obravnave. Načrt dela vsebuje naslednje podatke: • razjasnitev diagnostične in prognostične ocene mladoletnika, • podatke o tem, kdo je sestavil načrt in na osnovi katerih virov, • kdo je svetovalec in kdo so sodelujoči strokovni delavci, • cilje vzgojnega dela, • metode, tehnike in postopke dela, • program bivanja mladoletnika v disciplin- skem centru. Izvrševanje vzgojnega ukrepa poteka v skla- du s postavljenim načrtom dela, ki ga svetova- lec po potrebi tudi dopolni. Svetovalec obvesti organ socialnega skrbst- va in sodišče, ko mladoletnik nastopi prvi dan bivanja v disciplinskem centru, in tudi pozneje sporoči vse spremembe, ki bi odločilno vpUvale na izvrševanje vzgojnega ukrepa. Oblika dela v disciplinskem centru je in- dividualna, skupinska ali kombinirana. Pri 124 NASTANEK, RAZVOJ IN METODE DELA DISCIPLINSKEGA CENTRA ZA MLADOLETNIKE odločitvi upoštevajo mladoletnikovo osebnost, posebne cilje obravnave in ekonomičnost. Za vsakega mladoletnika v disciplinskem centru vodi svetovalec dnevnik dela, ki obsega kratek povzetek priprave, opažanj in vodenja, datum in uro bivanja mladoletnika v disciplin- skem centru ter podatke o tem, kaj je delal. Ob izvrševanju vzgojnega ukrepa je sveto- valec v stiku s starši, obvešča jih o mladoletni- kovem vedenju, jim nudi vzgojne nasvete in pomoč pri urejanju mladoletnikovih razvojnih težav. Iz dosedanjih obravnav je čutiti stisko družine z motenim mladostnikom. Kakršenkoli pojav motečega vedenja pri mladostniku nujno poruši tudi odnose v družini, kar dokaj pogo- sto pripelje do tega, da se izrazijo do tedaj prikriti konflikti tudi v družini. Svetovalec ima na tem področju zastavljene naslednje cilje: • vzpostaviti komunikacijo v družini, • doseči verbalizacijo aktualnih konfliktov, • doseči uvid v njihova lastna pričakovanja in pričakovanja drugih. Uresničevanje teh ciljev daje možnost po- novnega ustreznega pogovora v družini, s čimer dosežemo umiritev akutnih težav. Zara- di večje osveščenosti, zvišanja tolerance in sprotnega reševanja konfliktov se tudi lažje usklajujejo hotenja posameznih družinskih čla- nov. To v končni posledici zmanjšuje možnost pojava novih motenj pri mladoletniku. Nalogo svetovalca v disciplinskem centru opredeljujejo tri vodilna načela: • Ustvarjanje odnosa med svetovalcem in mladostnikom: Ustvarjanje začetnega odnosa je oteženo, saj mladostnik sam ne da pobude za obravna- vo, ampak ga v disciplinski center napoti sodi- šče. Le redko sam uvidi, da potrebuje pomoč, ne glede na to, kako očitno je to staršem in učiteljem. Ker ga v disciplinski center napoti sodišče, ima svetovalca spočetka za zaveznika oz. podaljšano roko sodišča in ga sprejema s precejšnjim odporom in nezaupanjem. Zato je prva svetovalčeva naloga ustvariti trden, za- upen stik z mladostnikom, uravnovesiti pristno zavzetost za mladostnika z doslednim spošto- vanjem mladostnika kot človeškega bitja z lastnimi pravicami, vključno s pravico do lastne življenjske poti. • Ustvarjanje uvida: Obravnava mladostnika oz. delo svetovalca v disciplinskem centru je pomoč mladostniku, da začne samega sebe bolje razumevati. Sveto- valec mu pomaga, da se dokoplje do lastnega spoznanja in mu tako prihrani naporno iskanje v napačni smeri. • Krepitev mladostnikove osebnosti: Z obravnavo svetovalec podpira tisti del mladostnikove osebnosti, ki stremi k neodvis- nosti, samostojnosti in odgovornosti, odkriva njegove zmožnosti, ki se jih niti sam ne zave- da, spodbuja posrečene začetne poskuse in tako krepi njegovo zaupanje vase, usmerja mu pogled v prihodnost, da bi tako pospešil potek dozorevanja. Po izvršitvi vzgojnega ukrepa svetovalec skupaj z mladostnikom evalvira potek in rezul- tate vzgojnega ukrepa ter jih strne v poročilo, ki ga skupaj z načrtom dela pošlje organu so- cialnega skrbstva in sodišču. Poročilo vsebuje podatke o tem, kdaj je mladoletnik bival v dis- ciplinskem centru, kako je potekalo vodenje, kako je mladoletnik izpolnjeval ključne social- ne vloge, kako je sprejel vzgojni ukrep in kako se je nanj odzival z oceno rezultatov vzgojnega dela, tj., o doseženi stopnji socializacije. Če sodišče odloči, da bo mladoletnik po izvršitvi vzgojnega ukrepa oddaje v disciplinski center pod strožjim nadzorstvom organa soci- alnega skrbstva, se v poročilo zapiše mnenje, kako naj poteka nadaljnje izvrševanje ukrepa. POSTOPKI, TEHNIKE IN METODE DELA V DISCIPLINSKEM CENTRU "Postopki, tehnike in metode vzgojnega in prevzgojnega dela z vedenjsko motenimi otro- ki in mladino so pomembni procesni dejavniki, saj gre pri tem za načrtno, smotrno (ciljno us- merjeno) delovanje vzgojitelja, temelječe na dobrem poznavanju gojencev, problemov, teo- retičnem znanju in izkušnjah. Kot pravi ljud- ska modrost, da dobra beseda vedno dobro mesto najde, bi lahko rekli tudi za specialno- pedagoško stroko, da je s pravilnim načinom ali z ustrezno izbrano metodo mogoče rešiti vse vzgojne probleme (realizirati vse vzgojne naloge)." (6) "O določeni metodi je upravičeno govoriti šele tedaj, ko ima vzgojitelj o njej dovolj 125 IDA BULATOVIČ teoretičnega znanja in ko tudi sam poskusi, spozna in oceni njeno uporabnost oziroma uči- nek. Treba je imeti čimveč metod 'v mezincu', dobro vedeti, kaj hočemo (poznati smotre), in se znati prilagoditi vsakokratni situaciji, kar pomeni, da se je treba za določeno metodo od- ločiti 'na hcu mesta', ne pa nekaj dni vnaprej. Metode je treba uporabljati kombinirano, pri čemer je ena vedno dominantna." (6) Postopke, tehnike in metode dela, ki jih uporablja disciplinski center v Mariboru, bi lahko strnili v tri skupine: • terapevtsko-pedagoške ali razbremenit- vene metode, • interaktivne igre kot del socialnega učenja, • evalvacija metode. S pomočjo terapevtsko-pedagoških ali raz- bremenitvenih metod svetovalec uresničuje temeljne obravnavne smotre - sprostitev nape- tosti (sproščen pogovor, igranje terapevtskih družabnih igric), razbremenitev občutkov soci- alne neadekvatnosti (metodični pogovor, igral- na terapija, verbalizacija čustev itn.) in poskusno učenje uspešnejših oblik vedenja, osebne aktivnosti, medsebojnih odnosov (sku- pinska diskusija, spontana igra, metoda pri- mera, igranja vlog in situacij...). Velik poudarek je na uporabi interaktivnih iger kot delu socialnega učenja. (3) Te igre so sestavni del spodbujanja razvoja širokega po- dročja kognitivnega in afektivnega dela oseb- nosti. Cilj uporabe teh iger je vnesti v učno- vzgojni proces elemente vzgoje, ki so usmerje- ni k spoštovanju individualnosti in posebnosti, osebnega zorenja, spoznavanja samega sebe, svojih potreb in čustev in k izboljševanju komunikacije s samim seboj in drugimi. Inter- aktivne vaje ne omogočajo le kvalitativnega spreminjanja odnosa do sebe in odnosov z okolico, temveč omogočajo tudi bolj ozavešče- no spraševanje in odločanje o tem, kako in zakaj tako ravnamo v življenju. Po Škoflekovi razlagi (6) rabijo Evalvacijske metode za ugotavljanje ustreznih vzgojnih, pre- vzgojnih in drugih postopkov za mladostnika in za ugotavljanje njegovega razvojnega na- predka v času obravnave. Svetovalec z analizo in evalvacijo ugotavlja, kako primerno je opredeljen individualni vzgojni program in aU je v okviru vzgojnega programa dosežen opredeljeni cilj. Pri tem se opira na različne kriterije, bodisi na kriterije pravilno načrtovanega ali uspešno izvajanega programa. Načrt ali program sam po sebi ga zlasti usmerja pri vzgojnem delovanju. Brez evalvacije ni mogoč napredek, zato je treba proces prevzgoje spremljati, kar je osno- va za spremembe v programu. Terapevtski program za vsakega obravnavanca mora vsebo- vati načrt spremljanja rezultatov obravnave in načrt izpopolnitve programa. Evalvacija mora odgovoriti na vprašanje, ali je vedenje mladostnika po odpustu iz disci- plinskega centra plod obravnave ali drugih okoliščin, ali pa vplivata na vedenje mladostni- ka oba dejavnika. Dokler ne vemo natančno, zakaj je mladoletnik postal storilec kaznivega dejanja, tudi ne moremo meriti učinka obrav- nave, ki je je bil deležen. Učinka obravnave pa ni mogoče meriti, če ne vemo, s čim naj ga primerjamo. Vprašanje je, ali se učinek obravnave meri med obravnavo ali po njej in kdaj sploh je konec obravnave. Najtežje je izmeriti razlike med vedenjem mla(loletnika pred prihodom v disciplinski center in ob odpustu. Kriterijev za uspešne aH neuspešne obrav- nave ni. Sprememba se lahko izrazi v času ob- ravnave. Toda ali je to posledica obravnave? In kako dolgo bo trajala? Kako določiti krite- rije obsega sprememb, ravni interakcij, priča- kovanega rezultata? Imperi (1) pravi, da razčlemba in ocena danega programa odgovorita, aU je bila pot prava, ali je bil načrt pomanjkljiv ali ne, ali smo se z vzgojnim programom približali stvar- nemu problemu, ki nas je v danem trenutku zaposlil, aH ne... Skalar (5) navaja kriterije za dobro izvedbo programa: "Razvojni kriterij, ki zahteva po- drobno znanje o značilnostih posameznih raz- vojnih obdobij, znanje o zakonitosti rasti in razvoja. Z ustreznimi vplivi razvoj pospešimo, z neustreznimi vplivi pa ga oviramo ali skre- nemo." 126 NASTANEK, RAZVOJ IN METODE DELA DISCIPLINSKEGA CENTRA ZA MLADOLETNIKE SKLEPNA RAZMIŠLJANJA Izrek vzgojnega ukrepa oddaje v disciplin- ski center za mladoletnike je posledica ve- denjskega vzorca mladoletnika: zanemarjanje ali odklanjanje učenja (šole) in delovnih ob- veznosti, izostajanje od pouka, tatvine, verbal- na in fizična agresivnost do oseb in do pred- metnega sveta, poudarjena upornost zoper av- toritete, pravila in red. Slovenska mladinska zakonodaja obravna- va mladoletnike z opisanim vedenjskim vzor- cem dokaj represivno. Vemo, da v času razvoja skoraj vsi občasno kršimo družbene norme, večina nas je brez sankcij ob svojem dozoritvi prenehala. Prav zato se mi zastavlja vprašanje, ali ne bi bilo za mladoletnika, ki le enkrat iz nepremišljenosti ali lahkomiselnosti stori ka- znivo dejanje, humanejše, da se proti njemu ne sproži kazenskega postopka. Zakaj ga ne bi raje takoj preusmerili v nekaznovalne institu- cije? S tem bi zmanjšali njegovo stigmo, hkrati pa bi ga ustrezni strokovnjaki osvestili o nes- prejemljivosti njegovega vedenja ter mu lahko ponudili pomoč še na drugih področjih. Kazenski postopek naj se uvede za čim manj mladoletnikov. Če socialni delavec že v pripravljalnem postopku presodi, da bo mlado- letniku izrečen na sodišču kateri od disciplin- skih vzgojnih ukrepov, bi lahko mladoletnika takoj napotili v disciplinski center brez obrav- nave na sodišču. Mladoletniku je treba takoj po storitvi kaznivega dejanja pomagati. Iz prakse pa je znano, da od ovadbe do izreka vzgojnega ukre- pa poteče veliko časa. Ali vzgojni ukrep po enem letu, ko je mladoletnik na kaznivo de- janje že pozabil, lahko doseže svoj namen? Še zlasti, če mladoletnik v tem času ni storil nobe- nega kaznivega dejanja? Mislim, da v tem primeru vzgojni ukrep ni več potreben. Samo ime "disciplinski center" ne ustreza več vsebini dela. V njem je še vedno čutiti del prvotnega namena tega ukrepa, ki je v pretek- losti pomenil nadomestilo za telesno kazen, sredstvo za discipliniranje in "streznitev" mla- dega človeka, ki je zašel na stranpot. Morda bi se to lahko spremenilo, če disciplinski center ne bi deloval v okviru centrov za socialno delo, ampak bi bil kot posebna svetovalna dejavnost priključen ustreznejši instituciji, npr. vzgojni posvetovalnici, svetovalnemu centru ali podob- ni strokovni instituciji. Zakonodajalec je dal najširše možnosti za ustanavljanje disciplinskih centrov. Znano je, da v center za socialno delo vsak dan prihajajo mladoletniki med pripravljalnega postopka, z vzgojnim ukrepom strožjega nadzorstva organa socialnega skrbstva, mladoletniki iz vzgojnih zavodov ali iz prevzgojnega doma. Prav tako prihajajo sem mladoletniki z različnimi psi- hičnimi motnjami. Iz vsega tega sklepamo, da se v teh primerih center za socialno delo ne more izogniti "kriminalni infekciji" za mlado- letnike, ki prihajajo v disciplinski center. Prav iz tega razloga se dejavnost disciplinskega cen- tra ne bi smela razglasiti za funkcijo centra za socialno delo. Iz istih razlogov se zdi nesprejemljiva na- mestitev mladoletnika, ki mu je izrečen vzgojni ukrep oddaje v disciplinski center neprekinje- no za določeno število dni, v Vzgojni zavod Slivnica. Tako delajo v Mariboru. Hkrati s tem se zastavlja vprašanje smotr- nosti izrekanja vzgojnega ukrepa v tej obliki. Vemo, da ima mladoletnik določeno vlogo v družini, v šoli, na delovnem mestu, med prija- telji. Če mu z vzgojnim ukrepom odvzamemo prostost, kar ta oblika vzgojnega ukrepa pome- ni, mu nenadoma odvzamejo vse te vloge in ga Čisto samega postavimo v povsem novo situaci- jo. To pa je zgolj represija in kaznovanje. Individualni vzgojni program je mogoče v disciplinskem centru načrtovati le ob dobrem poznavanju vseh psihofizičnih lastnosti mlado- letnika in okolja, v katerem živi. Zato bi mora- la biti dokumentacija o mladoletniku, ki jo dobi svetovalec v disciplinskem centru od so- cialnega delavca, ki je mladoletnika obravna- val v pripravljalnem postopku, o tem dovolj obsežna. Za učinkovito vzgojno-korektivno delo sta posredovanje golih anamnestičnih po- datkov ali skrčena socialna anketa s skopim mnenjem o mladoletnikovi osebnosti neučin- kovita. Poročilo socialnega delavca naj bi zaje- malo osnovne smernice za delo svetovalca v disciplinskem centru. Tako bi imel svetovalec že pred prihodom mladoletnika zbrano vso po- trebno dokumentacijo, vključno z napotki za vodenje. To bi pomagalo tudi sodišču pri 127 IDA BULATOVIČ izreku ustreznega vzgojnega ukrepa. Za do- ločitev ustrezne obravnave je najpomemb- nejše, da so znane mladoletnikova težava, stopnja regresa v težavi in moč osebnosti mla- doletnika. Znana mora biti mladoletnikova vloga v okolju, kjer živi in se giblje (družina. šola, delovno okolje, vrstniki). Program v disci- plinskem centru naj bo preventivno naravnan ob polnem spoštovanju in varstvu mladoletni- kovih pravic in svoboščin ter njegovega človeškega dostojanstva. Literatura: 1) F. Imperl (1984), Analiza in evalvacija vzgojnih programov. Ptički brez gnezda, 20: 10-27. 2) Kazenski zakon RS Slovenije. Ljubljana: Uradni list SR Slovenije, 12/77. 3) A. Kobolt(1990), Interaktivne vaje kot del socialnega učenja. Ptički brez gnezda 39: 60-79. 4) Odločba Skupščine občina Maribor (10. 7. 1967), 56-4/67-11ДУ. 5) V. Skalar (1981), Program vzgojnega dela v domovih za učence. Ljubljana: študijsko gradivo na Pedagoški fa- kulteti: 83. 6) I. Skoflek (1989), Postopki, tehnike in met-ode dela. Ljubljana: študijsko gradivo na Pedagoški fakulteti. 128