Cena Din 5.
Predplačila se hvaležno sprejemajo.
rsen
~e, g
5arP	Izhaja na pustni torek vsegega suhega
Pesem namesto predgovora in zagovora.
Staro, purgarsko Središče, metropola slavno znana, je rodila slavne sine, v hasek cele domovine.
Eni doma so ostali, svoje babe varovali, in še drugo vse kar pride, kakor to na svetu ide.
Drugi šli na ceste širne, tam kovgjo si cekine, eni velke, drugi male, eni „zlate“ drugi „pare“.
Da pa z želom svojim ostrim, bi „Sršen“ na sv. Fašenk, pičil vse, ki so mu dragi, kaj si para ne izmisli?
Pošlje namreč „Sršena“, poleg pa še listič plavi, ki edini le je pravi, da obleži javno krizo.
Oni pa, ki jih je pičil, naj se preveč ne jezijo, stara pravda je središka, da „Sršena“ se bojijo.
Brez uvodnika.
Danes zjutraj, na sam sveti fašenk, sem zletel iz svojega gnezda, da vidim to veliko čudo, na kojega so Središčani, željni svetlobe in potrebni motarske sile, čakali tako težko kot Izraelci na Mesija : da si torej tudi jaz ogledam toli prokleti transformator, ki ga je podpredsednik središke mizarske zadruge, g. Jaka Pintero-vič, videč velikansko zadrego srediških občinskih očakov, hotel v toligah pripeljati iz Berlina. Ho sem letel čez novi most v Stcničjaku, v kte-rega so hvaležni Središčani v znak priznanja namesto spominske plošče vbetonirali samega živega gospoda predsednika odseka za gradbo mostov — vidim že odaleč sredi rotovškega trga nekšo drveno barako. Prvotno sem se začudil : Glej ga no, hudiča, tu sred placa je ormožki Križ s pomočjo in težavo središkega trgovca postavil svoj Kino ! Nad vhodom v to barako je bila velika tabla z rudečim napisom :
„Menažerija Homo“.
Velikanski, kričeči in pisani plakati so upozarjali na redkosti, ki so se kazale v tej menažeriji : n. pr. dva živa jugoslavenska generalna konzula, še čisto divja, davčni eksekutor, ki skače za zarubljeno zadnjo kravo iz štale skozi žareče obroče, ena devica, 87 let stara iz
Bajzeka, ki je v menažerijskem vjetništvu dala na svet — trojke 1 In tako dalje. No, ako se take znamenitosti kažejo v tej baraki, sera si mislil, potem je vredno ogledati si to menažerijo. Radovednost me je gnala in letim notri. Skozi blagajniško okence je rival svoj dolgi rilec stari slon in zahteval vstopnino. Jaz pa sem ga namesto vstopnine pičil v njegov odurni rilec, da ga je hitro vmeknil, jaz pa sem zletel „švorc“ v menažerijo.
Bilo je še zgodaj pa je bil od občinstva navzoč samo 13. razred višje vinarske šole iz Šerofa pod vodstvom vinarskega in gospodarskega strokovnjaka, obl. poslanca Rozmana iz Vuzmetinec, čegar zasluga je, da je bila v 99. rednem zasedanju mariborske oblastne skupščine sklenjena ustanovitev te visoke šole na Šerofu.
Na obeh straneh velikega prostora mena-žerijske barake so bile razvrščene krletke, tla teh krletk so bila posuta s svežim žaganjem. Žaganje je bilo rujavo, torej hrastovo, torej gotovo iz Kočevarjeve električne paro pilane, ki obratuje s polno paro odkar je elektrificirana. Toda prebivalci krletk niso bili posebno dobre volje, splošna nezadovoljnost, ne radi gospodarske krize, temveč, ker še niso debili prvega

zajtrka, a bil bi že čas za južino. — O nerazpo-loženju prebivalcev teh menažerijskih krletk je pričalo divje urlikanje in huronski krik, s kojim so me pozdravili. Izza rešetk so sedele zverine : najrazličnejši ljudje, veliki in mali, debeli in suhi, mladi in stari. Drli so se, fučkali in kričali in mi pretili s pesnicami ter stepali železne gatre na krletkah. Harabuka je bila strašna, toda naenkrat nastane tišina. Odprla so se vrata v ozadju in v menažeriji se pojav!, korakajoč na zadnjih nogah, Robičeva Leska. Koraka od krletke do krletke, prestrašeni prebivalci krletk pa so se poskrili vsak v svoj kot. Bilo je vse tiho in mirno. Naenkrat se sliši strašen krik: „Äu I“ — Leska je ugriznila za kazen debelega bankdirek-torja, ker je delal prej največjo larmo. Ko je Leska izvršila to kazensko ekspedicijo, se je, zopet capljajoča na zadnjih nogah, odstranila skozi vrata v ozadju ter se skrila, ker je bil tiste dni ravno pooštreni kontumac. Očividno pa je izvrševala Leska v tej menažeriji funkcijo nekake krotiteljice. —
Da siromašnega bankdirektorja, ki ga je Leska tako strogo kaznovala, malo potolažim, se mu približam s kocko sladkorja v iztegnjeni roki. Bil je krasen eksemplar, še le pred kratkim vlovljen, ni se mogel znajti v tej novi okolici. Bil je plašljiv in kot da mi ne zaupa, skoči nazaj in pri tej priliki se mu zshači njegova že prilično tanka priftošja, ki jo je ime! obešeno okoli vrata, med železnimi šprislni krletke. Iz-proži konečno roko za sladkorjem in začne gristi. „Vendar enkrat eno bitje“, začne stokati, „vendar enkrat eno bitje, ki ima usmiljenje“.
„Reci mi, dragi Sršen, v kakem peklu sem se to znašel*?
„V menažeriji“, odgovorim jaz.
„V menažeriji“, sprašuje bankdirektor ves začuden, „Menažerija je vendar samo za zverino“!? „Da, da“, ga poučim. „Toda sedaj je enkrat narobe, živali so se revanžhale in so napravile menažerijo za ljudi“.
„Ne delaj presneti Sršen, neumne šale“, se razjezi bankdirektor. „In kako dolgo naj ostanem v tej prokleti menažeriji“?
„Bodite uverjeni, gospod generaldirektor“, mu odgovorim, „v tej krletki ostanete celo življenje“. Kot bi ga pičil, skoči in začne rjoveti:
„Kaj ni več pravice na svetu? Znižali smo obrestno mero in v obče celo življenje sem delil same kredite in druge dobrote, zdaj pa me zaprejo v krletko kot kakšnega papagaja“.
„Pomirite se gospod, gospodarska kriza je, banke se zapirajo, likvidirajo, luzjonirajo in bančni direktorji ne bodo počasi imeli drugje mesta kakor v menažeriji kot redkost in znamenitost“.
„Tako je, tako“, pritrdi iz sosednje krletke veletrgovec. Ta je bil poseben eksemplar : privezan je bil na lane. Nad njegovo krletko čitam
napis : „Strogo je prepovedano dajati temu veletrgovcu jabolke, pšenico in papricirane jedi“.
„To je namreč radi mojega slabega želodca“ reče veletrgovec, ko je opazil, da sem prečital upozorenje. Potem se oprezno ozre na vse strani in nadaljuje :
„Hko mi nabavite kako sekiro ali pilo, da pobegnem iz te krletke, dam Vam ček“.
Ko je videl moje začudeno lice, doda :
„Ob priliki svojega zadnjega konkurza se mi je posrečilo rešiti precej penez. Äko me rešiš iz te krletke, ljubi Sršen, dam Ti polovico denarja, ki mi je ostal pri konkurzu“.
Jaz sem se samo pomiljevalno nasmehnil bujni., fantaziji tega nesrečneža. Saj vendar ni nikjer na božjem svetu konku«Bfckjer bi ostali penezi.
„Središko muziko in središki teater ne smete kritizirati*!
Ta napis je visel na sosedni krletki, v njej so bile pevke in igralke in nekteri muzikaši. V posebnem katalogu s© bile popisane vse dražesti pevk in vse zmožnosti muzikašev. V kotu te krletke sem opazil glažovnato ormaro, v njej je ležal nek človek, ves zamotan v vato, gotovo za to, da se ne bi prehladil. Na ormari pa je bil napis : „Posebna redkost 1 Edini tenorist Jožovega pevskega zbora — g. Visoki Ce“.
Stopim k prihodnji krletki. Kako sem se prestrašil, ko poči naenkrat bomba. V tej krletki streljajo neki mladiči z revolverji in karabinerji, nekteri mahajo s sabljami. Odletel sam daleč proč, ker je eden mahnil s sabljo ravno mimo mojega uha. Od daleč prečitam napis na tej kobači:
„Dobre živali, ne dražite fašistov“!
Gledam to divjanje, sabljanje in puškarenje.
Mladiči so bili kuštravi, v podsukanih rokavih, vsi krvavi od navdušenja. Med njimi je bilo komaj spoznati dva, tri : školnika iz Grab, Jurja iz Rakitja in enega železničarja.
„No ja“, sem si mislil, „železničarji so pač povsod, samo na volitve jih ni“.
Malo sem se nasmejal, fašisti pa so začeli divjati, s sabljami so udarjali po železnih šprisl-nih krletke, da so iskre frcale. Od njihove larme je omedlel v sosedni krletki minister Ninčič, siromak je od neprilik, ki so mu jih delali fašisti, že čisto osivel.
Letim dalje. V eni krletki z napisom ; „Središki kinematografarji“, so se mirno sprehajali šlosar Lojz, trgovec Mato in demokratski kapetan II. klase.
„Kako je“? vprašam te vstrajne kinemato-grafarje.
„Slabo“! mi reče g. Mato, ki je vobče znan kot izredno prijazen in uljuđen človek.
„Samo poglej, ljubi Sršen, po teh gajbah. Ta nemir prenašati je nekaj strašnega. Y oni krletki se celi dan prepirajo bratje Sokoli, vsak
bi rad bil rezišer, v drugi krletki kričijo celi dan gospodje duhovniki : držijo koncil, ker se baje „Domovina“ preveč širi. Policaj, ki so ga dali v ekstra krletko, se dere celi dan in gor piše tiste, ki se vozijo po središkem trotoarju z biciklini in ves čas navija policijsko uro. Najhujši pa so mladiči v oni krletki tam zadaj, celi dan mečejo repo in frackajo s papirnatimi kapslni. To Ti je, ljubi Sršen, nekša vcžba Streljačke družine središke Orjune. Edini, ki so res mirni, to so Ti oni tam“.
Pokaže mi na malo gajbico, v Rteri so sedeli štrje gospodje pri okrogli mizi. Tihi kot mutasti so delali najčudnejše grimase, držali v rokah karte in tukli po mizi.
„Oprostite, gospodje, kaj pa Vi pravzaprav delate“? vprašam radovedno.
Ošvrknili so me s hudimi pogledi in nobenemu se ni zdelo vredno mi dati kak odgovor.
Potem pa se oglasi eden: Joža, vrag mu je v turski, s tremi Štihi nega durhmarša v gostilni pri „Pošti“. In zopet so zmešali karte in začeli tolčti po mizi, da je bilo strašno. Dredl ja imel že žule na členkih.
Nadaljne krletke sem si ogledal bolj površno.
V	eni so plesali tustep središki širni kicoši, spoznal sem med njimi Robičevega poslovodja in Puba Pintarja. Nad eno gajbo je bil napis: Pozor, sem slabe volje. V gajbi je sedel oni gospod, ki ga je nazval Slov. gospodar za jurista iz Rakitja. (Ker dene namreč vsakega fiškala v žep opomba uredništva).
V	sosedni krletki je bil grajščak z Brega. Na krletki napis : Tudi ta je notri stopil — v sveti zakon. V krletki zraven je predaval središki školnik Miroslav o abstinenci in sveti voj«
ski, na stropu pa j« plesal Branko in šrajfal
žarnice.
V sosedni krletki so sedeli sami resni, starejši gospodje pri mizi, glave so se jim komaj vidle ven iz visokih štosov zapadlih menic iz Nedelišča. Očevidno so bila v tej krletki gospoda od središke kase.
Dosti mi je bilo gledanja, to človeka utrudi. Zletel sem Iz menažerije na prosto, da pridem tje, kamor sem bil namenjen: k transformatorju, Med potom sem videl, kako nosijo štirje orožniki na traglah eno petdeset parsko središko žemljo na mostno tehtnico. To se vrši po nalogu velikoga župana, Dr. Pirkmajera. Srečal sem tudi središkega župana, hotel sem ga pičiti, pa sem si premislil, on je itak že veliki mučenik, ker mora pisati pasoše ob polnoči.
Ko pridem k transformatorju, sem se res moral čuditi, zakaj so toto železno škatljo središki občinski očaki naročili naravnost iz Berlina. Takši kštel bi jim napravil središki kovač g. Matador. Prav ima g. hotelir, ki trdi, da so središki demokrati bistre glave. Z Berlina naročujejo, kar bi jim domači kovači in špengleri napravili.
Tako sem si misli! in letel proti gostilni Z. kjer sem spil na čemere liter vina po osem di-narov. Od tod sem se napotil v Stiperišče, da vidim cvetoči središki svinjski sejem, ki ga je shodil zeleni general g. Pucelj. Konečno sem se znašel v veliki gostioni, tje letim vedno rad, tam je vedno kak cirkus ali kak kino in vedno naj« falejšo vino. Hotelir pa je strašno prijazen, pravzaprav bolj strašen kot prijazen.
(Nadaljevanje sledi v prih. številki, ki izide na sv. fašenk prihodnje leto).
LISTEK.
Potovanje g. Transformatorja.
Krasno jesensko jutro je ležalo nad Berlinom, mestom tam nekjern na Švabskom, ko leti uniformirani pismonoša po širokem trato-arju naravnost k g. Transformatorju, ki je ravno ta ča pasel svojo lenobo ter premišljal zakaj se je rodil? In kaj naj pravzaprav počne, da napravi v svojem življenju kaj koristnega ? Pismonoša mu izroči pismo te — le vsebine: Ljubi Transformator !
Tam nekje na Slovenskem so purgarji, ki bi radi svetili z elektriko. Kod modemi ljudje so se naveličali teme in smrdljive tekočine. Upajo pa tudi, da se jim bode tudi v glavah bolj posvetilo z elektriko, kakor pa s petrolejskimi „fanfulicarni“. Prosili so me zato naj — seveda proti primernim procentom — posredujem pri Tebi kot staremu znancu, da prideš tja med pur» garje in jim posvetiš seveda fiajprej v glavah
potem pa še po ulicah, hišah in cestah. Pazi tudi, da res posvetiš samo med purgarji ; kajti v okolici je vse tako temno in črno, da še lahko Ti počrniš in otemniš.
Odpravi se, prosim, lepo počasi na pot. Ima vremena.—
Na svidjenje Tvoj ing. Marvid.
„No hvala bogu“, se je odahnil „sedaj vem zakaj sem na svetu. In to piše ing. Marvid ? O tem človeku sem že veliko slišal 1 Pravijo, da je hud šahist ter, da ga je tudi sama Amerika povabila na turnir. Ter, da se za šah veliho bolj zanima kot pa zame ; če prav je spisal mnogo knjig v katerih hoče dokazati da sem plemenitega rodu. No pa tudi prav. On v Ameriko, jaz pa med purgarje.„
Zamislil se je g. Transformetor. Po dolgem premjišljanju sede k pisalni mizi in napiše pismo :
Ljubi g. želir.
Sprejemam Tvcjo ponudbo in se podam še
Dnevne vesti.
Največji most na svetu.
Nedavno je bilo sklenjeno, da se zgradi veliki most med Ämeriko in Kanado, ki bo največji na svetu. Sedaj pa prihajajo vesti iz Središča, da namerava sred^ški občinski odbor odnesti rekord v tem pogledu. Med trgom in predmestjem Stiničjak se bo zgradil največji most z i, 600 oboki. Vsak stolp bo težak 330 ton.
Ddßoveti brezplačnega toka.
Ker je tako h'tro prispel transformator, odpovedujem vsem cenjenim odjemalcem nadaljno brezplačno dobavo toka in se jim prisrčno zahvaljujem za izkazano zaupanje, računajoč, da bom našel ravno tako vnete odjemalce za olje. Direktor Tonč.
Sklep odbora.
Sredlški občinski odbor je sklenil razsvetiti hišo in gospodarska poslopja tržana Filipiča iz Gaja in tržana Zadravca iz Rakitja. Milodare v ta namen sprejema elektrifikacijski odbor.
Lep primer štedenja.
Nekega dne se zglasi tržanka na postaji in vpraša službojočega uradnika, da li je prispel transformator. V tem slučaju ne bi ta dan več kupila petroleja.
Sokolsko gledališče vprizori dne 31. Febr. 1.1.
Finžgarjevo igro „Divji lovec*. V glavni vlogi gostuje Tratni.
Žgubfeno — najdeno.
Zgubila se je kastura in fajerceig. Pošten najditelj naj jih odda v upravi „Sršena.*
Našla se je lovska puška. Lastnik naj se oglasi pri Feliksu.
Manever v Macinai.
Kam pa danes fantje mladi Kam Vas žene cilj neznan ? Navdušenju, naši nadi—, Hajdmo, hajdmo v bojno plani Vse se rije, ori, vpije,
Pribac pride, da nas vni. Kuka z Grab naj nas prevzeme On rezervar pravi je.
Moško bije njemu srce,
Glej ga, kak navdušen je—. Toda, ko pa ure pride, Pomišljat vendar on začni. Stare kosti ne bom nosil,
Jaz - mladenči - Vam na trg Rajši bom rezervo vršil Stražil zvesto „Vinski vrh.“
Pozor !
Od danas naprej dajani samo 79 °|. kosti, ostalo pa Cisto
meso.	MeSàr.
danes na pot, ampak pod pogojem, da se podaš tudi Ti in da staviva gdo bo prvi. Äli Ti v /Ameriki ; ali jaz med purgari? Radi reklame in varnosti se bom namreč vozil z štirimi kravami dobre purgarske pasme.
Iskrene pozdravel Tvoj
Transformator.
*
* *
Ing. Marvid ravno sedi pri šahu in črni kavi, ko dobi naenkrat kar tri pisma. Eno od purgarjev, s pogodbo in procenti za posredovanje eno od Američkih šahistov in od Transformatorja. Poslednje najprej odpre in je bi! seveda tudi tako zadovoljen s ponudbo. Odgovori mu z obratno pošto. Mislil si je ; kot dober šahist. Math se napravi nazanje, on naj le sedaj manevrira.
Hudo se se je ta čas godilo g. Transformatorju. Podal se je v dežju in megli na pot. Premočen je že bil do kost», ko se po enomeseč-
nem potovanju znajde na Čehoslovaški meji. In glej zlomka ! Blizu češke meje ravno ko so hoteli češki fiuancfjeri pogledati če ne vozi g. Transformator kakšnega sumljivega, carini podvrženega blaga s seboj, mu ena krava crkne, (bila jo namreč breja) In kmalu, ko stopijo na češka tla sta začutila voznik in spremjevalec takšno lakoto da, so morali zaklati še eno krava, katero sta onadva kar celo kosmati povjedla. In tudi ni nič čudnega saj jih je hranil g. Transformator samo s suhimi sršeni kar cel mesec.
Bil je že mesec december in sneg je naletaval, ko so se leno pomikali proti „Zlati* Pragi, pred mestom pa je naenkrat nastal takšen hud mraz, da sta še ostali dve kravi crknili. Zaskrbelo je to g. Transformatorja, kaj če bo zamuda in pride Marvid prej v Ämeriko ? Pa se da v toligah prepeljati v mesto in brzojavi v Ljubljano, da li je g. Marvid že odšel v Ämeriko?
Dobil je odgovor, da Marvid mirno sedi pri šahu in črni turški. Zato se je kmalu pomiril . Ä prišel je vseeno v zadrego. S čim naj se
s
Ženitvovanjsko potovanje središkega ženina.
Podal sc ženin je na pot Z nevesto svojo vseh dobrot.
Po zvršenih obredih In ličec malo bledih Odšli pokrepčat so se mal V mestni tam nekje lokal.
Par litrov vina rujnega su spili Ter s tem si žejo pogasili.
Ker časa bilo je le malo In vsakega domu je gnalo Odšli so vsi po vrsti in redu Proti kolodvorskem drevoredu.
Al nesreča se zgodila je v sreči. Ko prišli so do drevoreda,
Obrne se nevesta bleda Ter kaže gostom na postajo: Poglejte tam kak se dim vali, Odkuril nam je vlak izpred oči. Ugibali so vsi kaj naj store,
Da ženinu in nevesti ugode.
Vsi svatje bili so za to Da vozilo bi jih motorkolo.
Ker pač bilo bi predrago Izmisli pametnejšo si negdo.
Saj vozi še tovorni vlak Ne bode mislim za nas predrag Ima prostora dosti tud.
Ne bo prevelkih pač zamud.
Vsi vbrali so jo na postajo Ter čakali nestrpno za ograjo Ko vlak v postajo pridrda
Že vsakemu sapa je ušla. Nato poskakali so vsi v fivagone Kjer vozijo se mrhe.
Tam jedli so bombone In klince slane prhke.
Doma že vsi v skrbeh so bili In tudi vsi so se postili Kaj ženinu, nevesti se je zgodilo, Da s polednajstim vlakom ni
jih bilo ?
Ali neverjetno čudno bilo je, Ko ženin v živinjskem vozu prevozi se Ter gostom na široko in debelo Pove svojo štorije celo.
Sedaj pa srečno vse je bilo Da mladencem se nič ni pripetilo Da zdrava in čila domov sta prispela.— Da bila bi mnoga še leta vesela!
Razglas.
Tovarna bučnega olja Vargo in Mazlazon d. d. javlja vsem svojim cenj. odjemalcem, da do dalnjega ne obratuje, ker jim je pri poskusnem obratovanju prva koščica cilinder potrla.
vozi sedaj dalje ? Aeroposta ? Ne, ta ne vozi ! Z avtom? To je predrago! S Fijakerjem? Lahko mu crkne konj ! Ko tako v „Zlati“ Pragi že mesec dni premišljuje, kako in kaj bi, sreča nekega purgerskega študenta. Seznanila sta se čisto slučajno in ta mu svetuje, naj si najame polža. Ta je sicer počasen ampak gvišen.
šta sta in se pogodila s polžem. Pa ti pride telegram, ki je bil poslan od samega ormožkega bankdirektorja g. Krivca, (to je bilo glih 21. januarja če se ne motim) na berlinske prijatelje kaj da je z Transformatorjem ali je že odšel. Seveda so odgovorili, da je. Malo so se zmotili ali pa zlagali, ker so trdili, da je šel iz Berlina že 19. januarja. Seveda jih je bilo malo sram, kajti na Švabskem „cugi“ bolj hitro tečejo, kot pa tisti grablenski, ki je tam nekje od Čičov prišel k nam in ki se zdaj pri nas gura fašiste in sokole.
No ti le so poslali telegram naravnost Transformatorju, ko so zvedeli po radiju, kje se nahaja. Ko ga dobi Trasformator v roke, se takoj odpravi pa ne s polžem, ampak s cugom, kajti
tudi njega je bilo malo sram, da dela nečast Švabom, Čehom, in Avstrijcem, kjer nema „vremena“. Zato pa je odklonil ponudbo purgarskega študenta, ki študira v Pragi bujno praško floro, pri nas bi rekli po domače rožce. Tako je prišel s cugom srečno na Avstro—Jugo mejo kaj kmalu. Tam pa su ga hop vzeli tisti ljudje, ki imajo riraen prek ramce in so ga za-carinili. Pogledali so mu duk mente in pritisnili nanj naše državljanstvo ; seveda ne zastonj, Nato so ga odpravili. Pa ne med purgare, ampak v Ljubljano. Tam se šele razveseli Transformator, ko vidi da Marvid še ni šel v Ameriko. Hitro je Marvid javil v Središče, da pride g.	Transformator tekom treh	ali pa
štirih dni, v Središče, če mam reč pošljejo denar za vožnju in pijačo. — No v Ljubljani so res ponudili Transformatorju piti svežaga olja pa ne vem ali je bilo mašinsko aii surovo ali bučno iz Vargarzonove oljarne. Rekel je namreč, da vina ne mara, samo olje. To pa brščas zato ker se je najedel preveč praških
Lov na tata.
Tam v lepem Obrežu bogati so ljudje,
Blaga imajo v izobilju Za dom in za drugje !
Zato pa tati tam prežijo, kje dalo bi se zmakniti. Obrežanci pa se ne bojijo, ker. majo s čim se braniti. Popotnik žejen gre v gorice, popoldne v soboto že,
Da goričkega zraka se navžije in vinca sladkega nažre.
Tiste noči pa tatje poiskusili v Obrežu so moč. So rekli, da so bli Hrvatje, ki pregnani bli so v temno noč. Celo noč na straži stali so Obrežanski ti ljudje, svoje imetje, varovali, ker niso komunisti še.
Zarana zjutraj pa popotnik, ko se jutranji mrak je delati začel se s torbo z vincem sladkim, vračal skroz Obrež je vesel. Rad nebi šel po cesti širni, ker zdaj kristjan pač k meši gre. In videl bi ga v tem mraku, kako on cesto meril je.
Zato podal se po livadah, kjer toliko tam ni ljudi pa vseeno bistro oko odmah, videlo ga je, kako hiti.
Takrat pa „stoj“ zavpije
knedličkov in se mora sedaj žaz.......
Purgeri seveda niso hoteli nič plačati. Bali so se, da nebi Marvid teh penez sam zapravil pri odhodu v Ämeriko. No pa je bil strah brez pomena, ker je Marvid odpravil vseeno Trans formator v Središče, samega sebe pa v Ämeriko. Pa ti je od zlomka ta — le Marvid. V Ljubljani je dal mesto mašine upreči s predaj pred vlak v katerem se je vozil Transformator, polža. Tako da se je vozil celih 5 dni v Središče od 4. do 8. februarja. In se veda je ta čas že bil Marvid v Ämeriki ter poslal že tudi svoje pozdrave ljubi domovini, ki „ima vremena“. Dobri šahisti so od vraga. Vse prekanijo. Äli to pot se je Marvid zmotil. Prišla sta vsak na svoje mesto istočasno. Tako sta dosegla remis. Razlika pa je bile ta, da je Marvida v Ämeriki pričakovalo mnogo občinstva in tudi šahovski' komite, medtem, ko so na slavnostni sprejem Transformatorja purgari čisto pazabili. Prepeljali so ga šele
„Ti tat tatinski ti 1*
In mirna roka se razvije, popotnik pa se vstavil ni. Preplašen ves spusti se v beg, bistro oko pa kriči, da se je slišalo na breg ter zbudilo je vse ljudi.
Vsi skup so zdajle prileteli z orožjem v rokah, tudi brez, da tatu bi prijeli, ki bežal je ko pes.
Ä mož popotni nesel pete je preko njiv in preko mej, za njim pa srdite so čete Obrežancev tirale se, o jej!
Ä popotnik sicer mirni, se dobro jim je skril, preganjalci pa čemerni, k žandarom zvestim so zavil*, čez par ur pa spoznali so svojo zmoto oj,
In z dolgim nosom so molčali, kak bil se je ta strasen boj. Sršen pa, ki povsod je zraven tega zamolčat ni hotel.
Naj svet zazve za to prikazen, kako bi se popotnik skoro vjel.
Pravijo, da. .,
električna razsvetljava središkim fantom baje ni po volji, kar je zelo verjetno, ker na štrapac hoditi pri električni luči ni prijetno.
drugi dan s kolodvora, a ne v kočiji temveč na parizerju v njemu na čast zezidano hišo, pri kateri zgradbi gre zahvala v prvi vrsti g. I., ki je dal zemljo na raspolago za pu vanje ; g. K., ki je dal materijal skoro zastonj, in v sem zidarjem od Podbdršiča pa do pepeta, ki je nosil mord. Nič kaj mu ni bilo po volji, da je prišel tako daleč med purgarje. Še posebno je bil užaljen, da so ga tako slabo sprejeli, če prav se je ude-lež ustoličenja (inštalacija ne bom rekel, ker so mi zazidaii hišo, ne pa štale) tudi oni tam na voglu, ki ima trgovino in je povsod zraven, in še en školnik, ki tudi ne sme nikjer manjkati, pa je postal radi sprajema hud na Serjance, in sicer tako hud, da noče nobenih obiskov. Če mu kdo ponudi roko, ali se mu hoče kak drugače približati, ga zakolje.
Tako so prišli Serjanci do hudega sovražnika, ki so ga nestrpno čakali oele tri mesece.
Čebelar.
Po polu rožice cvetijo, po njih čebele mi brenčijo ! Ugani kdo sem čebelar, ki med prodajam božji dar.
Prijatelstvo.
V lepi so soseščini si Orli in Sokoli a pisano se gledajo či ni jim kaj po voli.
Pravijo. . .
Pravijo, da zgradi načelnik središke mizarske zadruge tovarno brezalkoholnih pijač in pa* radajslikerja.
Pravijo, da tudi fašista panajo nežne roke.
Pravijo, da zato ni več pri Löwyju električno razsvetlene izložbe, ker ni več gratis eiék-trike.
Pravijo, da je središka občina zato nastavila za poslovodja elektrarne brivca, ker bi z dragim tokomrada Občinarje podbrivala.
Pravijo, da bode zastavonoša srediških demokratov Krištofičev Joža, Šprager pa melderajter.
Pravijo, da hodi predsednih srediških demokratov sedaj bos, ker je pri agitaciji za Petovar* ja 18 parov čevljev raztrgal.
Pravijo, da so obrežkega tajnika demokratov pri agitaciji tako nažuliii čevlji, da še sedaj pianta.
Pravijo, da so v Središču dobri odjemalci vina v buteljkah od Frančeka na bregu, ki ne pozabijo samo na plačilo, temveč tudi na gverilo.
Uganke.
Zakaj škilijo središka dekleta navzgor?
Ker mistijo, da še vedno plezajo po električnih drogovih lepi monterji.
Kdaj in kam vozi Središki ekspres ? Dnevno med Grabami, šolo, sokolano in Zidaričem, v nasprotno smer pa navadno z precejšno zamudo.
Kaj bo za Orle pnhujšanje brez para ? Zvoki pregrešne muzike iz sosednega bara.
Zakaj župnišče ni elektrificirano ?
Ker onstran Črnca baje električna luč očem škodi.
Razno.
Vabilo
k 81 izredni seji občinskega odbora občine trg Središče, ki se vrši danes, dne 1. aprila t. 1. ob 16 uri.
Dnevni red :
1.) Premestitev bikov in žandarjev.
Pogovor.
A.	Veš, kaj je novoga ?
B.	Ne.-------?
A,	V Središču živi eden izmed onih redkih, ki so srečni in zadovoljni in ki mirno čakajo smrti.
B.	Ni mogoče, kdo bi to naj bil ?
A. Naš kovač, ki je videl Pribičeviča.
Ženitvovanlska ponudba.
Resnega znanja v svrho ženitve želi mlad 2X27 let star penzijonist, v dobri in stalni službi (pevovodja sokolskega pevskega zbora) z dekletom z otroci ali vdovo bez otrok. Prednost imajo sopranistinje s stanovanjem.
Resne ponudbe s sliko na oglasni oddelek »Sršena“ pod značko Kufa baba.
Naspol je že gotovo.
Sršen : Da li je g. načelnik, že kaj podvzeto v zadevi zgradbe mostov v Steničjaku in na Strasi ?
Načelnik odseka za gradbo mostov :
Pa seveda, saj že teče potok, čez kterega treba samo že zgraditi dva mosta !
Sršen : Da li je, g. župan, že kaj storjeno v zadevi srediških svinskih sejmov ?
Župan: Pa seveda svinjereja v Središču in o-količi je dobro razvita.
Sršen: Da li je, g. poslanec, že kaj storjeno v zadevi regulacije Drave ?
Poslanec ; Pa seveda, joušje lepo raste in vrbje tudi. Materijal za fažije je zasiguran. In ka menja je dosti na Humu pripravljenega.
Sršen : Da li je, g. načelnik, že kaj napredovala zadeva vinske borze v Mariboru ?
Načelnik Košar : Pa seveda predsednika že ima-, mo ; to sem jaz.
Sršen : Dali je, g. predsednik, kaj napredovala Vaša stranka pri zadnjih obl.volitvah? Predsednik kraj. organizacije SKS. :
Pa seveda, povsod in zlasti na središkem volišču smo krasno — nazaj forukali.
Sršen ; Da li je, g. predsednik, kmalu pričakovati zmago Vaše stranke?
Predsednik središke org. SDS. : Pa seveda, za petdeset let ladamo sigurno črne, zelene pa že smo !
Mali oglasi.
Različno vino iz enega soda nudi po najnižih cenah franko kolodvor na veliko in malo
Martlnek.
Najlepše kletvice v vezani in nevezani obliki so na razpolago pri mojem sosedu Jurju na Bregu	Sršen.

Univerzalno volilno pomoč nudi za S. K. S , po potrebi tudi za S. D. S.
Franček z brega.
Za posredovalno komisijo se priporoča
Ernest-Žandar v pokolu.
Naročbe za „Žarnico* elektrotehnično po djetje v konkurzu sprejema	Hotelir.
Ribe, sveže in prekajene v saki kvaliteti in kvantiteti ponuja po dnevnih cenah Feliks,
Večno zveličanje ponuja proti mali uslugi ob dnevih volitve	Kaplan.
Ob svečanih prilikah se priporoča kot govornik	Franjo na Placi.
Vlasnik i odgovorni urednik Änte Temmer.
Za nalaganje transformatorja, transformatorne opreme i t. d. ter podobne manipulacije se priporoča	špediter na Bregu.
Muhe. politično naobražene, časnikarstva vešče, ki se posebno razumejo na osobne napade, se vidijo v naravni velikosti pod Čaplami.
Sršen.
Pri nakupovanju vseh industrijskih, poljedelskih strojev, automobilov i t. d. se priporoča zastopnik vseh največjih svetovnih tvrdk
Lovro.
Prihodnji teden priredim bezplačni tečaj umetnega vezanja, šivanja i t. d. združen z razstavo lepih žensk.	Singer-Draš.
Halo!	Haio!
Bar. tavsrna, žrihtarna!
Vso noč o»! Žensko postrežba!
Parketni plesi i
m Q (Charleston)
Gramafon 1	V buteljkah šipon I
Za starejše semestre in filistre znižane cene 1
1 _______________________
a&anaffieanjaww potk*
Središki kino!
Otvoritvena predstava na sv. Fašenk ! Režija Franček! Monumentalen program! Senzacija!
Predigra :
Bei polli üoiorp iz Šalo tec.
Monumentalni film :
Valjenje, Kupovanje in eksport Jajc
Kot zaključek :
Nevolje in zmede središkega žumalista I
Največji film na svetu!
Divno, poučno, zanimivo 1
Za obilni obisk se DreDoroča režiser.
„Narodna tiskara* B. Svobode Varaždin.