128 Glasnik SED 60|2 2020 Knjižne ocene in poročila Manca Filak* * Manca Filak, mag. etnologije in kulturne antropologije, mlada raziskovalka, ZRC SAZU, Inštitut za slovensko narodopisje; manca.filak@zrc-sazu.si. Dolgoletni mednarodni festival etno- grafskega filma GIEFF (German Inter- national Ethnographic Film Festival) v Göttingenu je svoj letošnji filmski program kot eden prvih festivalov v Evropi zaradi pandemije novega ko- ronavirusa prestavil na on-line spletno platformo (Spletni vir 1). Na festivalu je bilo skupno 57 izbranih filmov, od tega 25 študentskih. Med študentskimi filmi sta bila nagrajena dva etnograf- ska, in sicer je slovenski film Luko- mir, moj dom (2018) Mance Filak in Žige Goriška dobil nagrado Manfreda Krügerja, film Flox (2019) Egipčana Hadya Mahmouda pa nagrado za naj- boljši študentski film. Flox je nastal kot študijski projekt na filmski šoli Cairo High Cinema Insti- tute v Kairu. Avtor filma ustvarja pred- vsem komercialne in igrane filme, a je Flox observacijski dokumentarni film, ki nas postavi v srž vsakdanjega utri- pa in preživetja voznikov kombijev, t. i. microbusov, na ilegalni postaji v Kairu. Microbus, ki povezuje dva me- stna predela, deluje kot nekakšen jav- ni prevoz; vozniki ves čas vozijo isto turo, cena zanjo pa je relativno fiksna, tj. 1,25 funta na vožnjo (Mahmoud 2020). Obravnavana lokacija leži med avtorjevim domom in filmsko šolo, za- to se je zanjo in za ljudi, ki tam delajo, začel zanimati na vsakodnevni poti na fakulteto, hkrati pa se je teh voznikov bal; med vožnjo kričijo, preklinjajo in so na splošno zelo grobi do potnikov (Mahmoud 2020). Ko je Hadyju vodja postaje dovolil snemati film, je z voz- niki sprva brez snemanja preživel dva tedna, nato pa še devet dni s kamero in z manjšo ekipo, ki je skrbela za zvok. Montaža je trajala precej dlje, in sicer skoraj 14 mesecev, saj sta poleg Ha- dyja naknadno sodelovala še dva mon- tažerja. Uvodni filmski kadri nas kot gledalce takoj posedejo na sovoznikov sedež, kjer spoznamo malce osornega in ne- posrednega, a vseeno zadržanega vo- znika oziroma enega izmed protago- nistov, Aby-Tolbo, in njegovo delo. Posredno že lahko prepoznamo do- minanten slog filma, kjer prevladujejo posnetki, ki nas približajo perspektivi voznikov in nas s tem vpeljejo v obču- tenje utripa in vrveža te vznemirljive postaje microbusov. Prvi kadri postaje takoj razkrijejo, da so glavno prevo- zno sredstvo precej dotrajani Volks- wagnovi kombiji starejših letnikov, ki z glasnim hupanjem, poleg piskov, vzklikov, zvoka motorjev in mujezi- novega petja iz minareta, ustvarjajo zvočno kuliso filma. Prizori v filmu prepletajo že omenjeni pogled vozni- kov skozi vetrobransko steklo, zunanji pogled na spontane, a pogoste spore in na proces dela na postaji, ki je ka- mera ne zapusti. Ob zvoku zategnjene ročne zavore se kamera vedno vrne na postajo. S posnetki, ki sledijo perspek- tivi voznika, ki ga vidimo v vzvratnem ogledalu, ne opazujemo le njegovega pogleda, ampak lahko spoznamo tudi različne osebne predmete in spominke na armaturni plošči, ki nakazujejo po- sameznikova prepričanja, zanimanja in kulturne elemente. Aly-Tolba, ki ga vidimo takoj na začet- ku filma, ni tipičen protagonist, čeprav se avtor filma najpogosteje vrača prav k njemu. Protagonist filma je predvsem kraj, torej postaja, saj nam film z ak- tivno in mestoma neostro kamero brez stativa posreduje občutek prostora, do- gajanja, ritma, vsakdanjega vrveža in kompleksnih odnosov, ki se razvijajo na postaji. Sledenje tovrstnemu inten- zivnemu in zelo hitremu dogajanju s kamero je bilo gotovo svojevrsten iz- ziv. Avtorja filma na posnetkih ne sliši- mo, a lahko kot gledalci sklepamo, da je, ker mu vozniki razkrivajo osebne poglede na svoje delo in preživetje, z njimi razvil tesnejši odnos. V ospredju tako nista ena oseba in njen pogled na življenje, ampak vozniki kot moški in prekarni delavci, ki za majhen zaslu- žek cele dneve (pa tudi noči) preživlja- jo na postaji. Flox odpira tudi vprašanja o spolu in razkriva odtenke dojemanja in prak- ticiranja moškosti v Egiptu. Čeprav vprašanja spola ali moškosti ne na- slavlja neposredno, ga lahko zaznamo kot glavno temo filma. V pripovedih voznikov začutimo, kaj njim pomeni biti pravi moški (grob in oster, saj pri- jaznost izkazuje šibkost) in na kakšen FLOX. DOKUMENTARNI FILM, 45,5 MIN, 2019. Produkcija: Cairo High Cinema Institute, Loop Films. Režija: Hady Mahmoud. Egipt, Kairo. 129 Glasnik SED 60|2 2020 Knjižne ocene in poročila Manca Filak način se ta moškost med vozniki uve- ljavlja (na primer z vpitjem, s prekli- njanjem, z grobostjo, vrivanjem vozil ipd.). V kombije se pogosto vkrcajo tudi ženske, a te opazujemo zgolj v pasivni vlogi potnic, s katerimi se film ne ukvarja, saj so v ospredju aktivni moški. V celotnem filmu samo v enem kadru vidimo (sicer pokrito) žensko od blizu, tj. lastnica manjšega gostinskega obrata, ki z metlo nažene skupino voz- nikov, ki se iz nje norčujejo. Neformal- no vlogo sodnika v manjših ali večjih, a vsekakor pogostih sporih ima prav tako moški, in sicer lastnik postaje Ab- dou, ki nadzoruje dejavnosti na posta- ji, prihode in odhode kombijev in delo voznikov. Spori vzniknejo iz različnih razlogov, med drugim zaradi medse- bojne tekmovalnosti, vrivanja, posta ob ramadanu pa tudi zaradi družbeno- političnih dejavnikov, kot je na primer zvišanje cen bencina ter posledično zvišanje cen vozovnic, pa tudi prote- stov, nizkih plač in visokih najemnin. Film v svojo zadnjo fazo vstopi z glas- bo, ki očitno prihaja iz radia enega iz- med avtomobilov. Medtem opazujemo posnetke voznikov in beremo besedi- lo pesmi, ki se vrti na radiu. Poetični odlomek ne poruši prevladujočega ob- servacijskega načina pripovedi, ker se glasba predvaja iz radia in je s tem del konteksta, kjer je film nastal, hkrati pa nam da čas za razmislek ali zgolj sle- denje našim asociacijam. V tem delu filma je ob pogovorih z vozniki več poudarka na njihovi očetovski vlo- gi, ki se kaže tudi kot kontradiktorna, saj nekateri vozniki s seboj pripeljejo svoje sinove, čeprav si takšnega življe- nja zanje niti ne želijo. Prvič se na več mestih omenja tudi prisotnost kamere, in sicer strah protagonistov pred tem, da bi kamera utegnila pokazati slabe stvari. Slog filma gledalca – kljub še vedno prisotnem hrupu – s predvaja- njem nočnih posnetkov postaje, kjer prihajajo, prehajajo in odhajajo ljudje in vozila, počasi umiri. Nočni posnetki senc, odseva luči in močnih kontrastov povzročijo tudi intenziven estetski uči- nek na gledalca. Avtor filma ne konča z mogoče bolj pričakovanim oddaljenim pogledom na postajo ali izjavo sogo- vornika, ampak se vrne med voznike in prikaže še zadnji grobi izpad ene- ga izmed njih, ki jezno preklinja nad vsemi in konča z besedami, da mu bo v primeru, če ne neha snemati, razbil kamero, pri tem pa Hadyeva kamera ponižno pogleda navzdol, v njegova stopala. Film Flox prikazuje kompleksen, surov in prekaren sistem konfliktov in do- gajanj na postaji microbusov oziroma kombijev v Kairu, skozi katerega ma- nevrirajo vozniki s svojimi vsakdanji- mi težavami, dokazovanjem moškosti in strategijami preživetja. Prikaže de- lovni prostor, ki je hkrati tudi osebni prostor preživetja, formalne in nefor- malne ekonomije pa tudi preverjanja moške identitete. Kraja konflikta, re- vščine in boja za preživetje pa film ne romantizira ali poenostavlja, ampak ga, prav nasprotno, prikaže v vsej njegovi kompleksnosti in kontradiktornosti. Viri in literatura MAHMOUD, Hady, pogovor, 13. 5. 2020. Spletni vir 1: The 15th German (Göttin- gen) International Ethnographic Film Fe- stival; https://www.gieff.de/, 18. 9. 2020.