ftjxihlja,T{ski3
1—p—i—i—i—r
Leposloven in znanstven lisK
Izdajatelji:
Janko Kersnik, Fr. Leveč, Jos. Stritar, dr. Ivan Tavčar.
jŠTEV.   10.
Leto III.
V Ljubljani,  i, oktobra  1883.
Na ljudski veselici.
D eve t n i k. /aloži nu, stara, dobro založi, Oblastno sedeč pri svojem moži; Teletine imaš tu in svinjine, Človeku se kar cedijo sline. Salata je tu in gorka prikuha, In tu pol hleba belega kruha. Pa zraven časih malo primoči, Mož, reči moram, dobrega toči. — In ti tam, deklina, pasja vera! Ne drži se, kakor mila Jera. Prišli smo na ljudsko veselico, Gostimo se torej z veliko žlico. Najlepše mi hoje v gozdu ni škoda Za čast dežele, za slavo naroda!
B a r b a. Mož, meni se zdi, da ti gre že v lase.
D e v e t n i k. Kar zdi se ti, žena, ohrani zase. Zdaj pij in jej  in veseli   se z mano. Vsak dan ne pride cesar v Ljubljano, Zakaj bi enkrat ob mizo ne vdaril!
B a r b a. Samo, da bi preveč ne burkljaril! —¦
Devetnik. Koščakov Luka, da bi ga griža!
B a r b a. Nocoj ta večer, mož, nič prepira!
Devetnik. Prostora išče, okrog se ozira.
B a r b a. Veš  kaj ?   pokliči   ga sem  in vse bo v redi.
Devetnik. He ,  Luka!   Kaj  stikaš ondod ? Sem
sedi!
K o š č a k. Pa sedem. — Dober večer, soseda!
Devetnik.
Pij, duša!
K o š č a k. Na zdravje!
Devetnik.
In tu je skleda.
Marjeta.                                                 Koščak.
Poglejte, poglejte, kdo se tam bliža?      Ljudij se je zbralo kot listja in trave.
41
610
J. Stritar: Na ljudski veselici.
Devetnik. Nu, si ga li videl?
K o š č a k.
Od nog do glave!
Devetnik. Cesarske postave, kaj?
K o š č a k.
Resnica, In vender tako prijaznega lica!
B a r b a. Pa tisto oko!
Marjeta.
Prav pravite, mati, Jaz menim, da ni se treba ga bati.
Devetnik. Nu, kaj pa župan? To ni kar si bodi, Kako se je držal, raca na vodi! Ponižno   je   stal   pred   cesarjem   in
častno, A vender tudi nekako oblastno: Spodobno je vedel se svojemu stanu, Primerno ljubljanskemu županu. Kaj menite, to so reči velike; Govoril je glasno, brez izpotike; Najbolj pa je mož po volji mi storil, Da je slovenski s cesarjem govoril. Zdaj tudi Slovenci veljamo kaj.
K o š č a k.
Res je.
B a r b a.
A ko bi cesar prišel v Zalesje, Kako bi pa potlej ti županil?
Devetnik. Jaz, primaruha,  bi nič se ne branil, Za silo bi že, če ni drugače.
B a r b a. Kako bi se vender tresle ti hlače!
Devetnik. Pomoči bi ženske gotovo ne prosil, Devetnik je vtdno še dobro se nosil.
K o š č a k.
Cesti res cesar prejema in slave Veliko na potu, a tudi težave: Poslušati mora nektero prazno, In še odgovarjati vsem prijazno. Od živijev samih bole ga ušesa, Ponoči skoraj ne zatisne očesa, Pod oknom godejo mu in piskajo, Slovenski in nemški pojo in vriskajo! Hrup, gneča,  kamor se koli obrne, Vesel bo, ko se domov spet vrne.
Devetnik. A kaj pa doma, ga, menite, čaka? Iz uma ga devajo siromaka. Kaj čudni otroci so ti narodi, Kar temu vgaja, ni temu po godi. Ta sili na levo, ta rine na desno, Kar temu ohlapno, je temu pretesno; Temu naj peče se, temu kuha, Ta belega hoče, ta črnega kruha, Ta polžje krvi, ta ptičjega mleka, Pa jeza ne primi časih človeka! Če temu kaj daš, pa ono se kuj a, Ljubezen bratovska jim je tuja; Vsak misli le nase, dela le zase, Kjer morejo, urno si planejo v lase: Jaz bi kar leskovko vzel s police —
Učitelj. To dobro, da nimate vi pravice —
Devetnik. Gospod učitelj! — od kod pa vi sem? Kar videl, gospod, in čutil vas nisem.
Učitelj. Za vami sem stal, da poslušam malo, Kako bi se naj pri nas vladalo.
Devetnik. Prisedite k nam, kaj treba vam stati, Če hočete našo modrost poslušati ? — Zasukni se, deklica, bodi hitra, Najboljšega nam prinesi dva litra! — Vse plačal! — jaz, Devetnik zaleski, Župan in mož spoštovan v soseski.
J. Stritar: Na ljudski veselici.
611
B a r b a. Dolenjec že vmes govori iz njega.
Devetnik. Ti molči! Tako je slovanska šega: Ko v družbi modri možje govorijo, Žene za zobmi naj jezik, držijo.
B a r b a.
Doma pa —
Učitelj.
Prosim, mati županja! Za dobro   stvar se vaš mož poganja. Modro govorite, oče Devetnik, Lahko bi bili cesarski svetnik. Res notranji mir se pri nas pogreša, Zato vse nekam hira in peša. — Toda, pri sebi najprej začnimo, Možje, in v miru doma, živimo; Kaj bomo za dalnje stvari skrbeli!
Devetnik. Saj bi, samo da bi oni hoteli. Slovenec je vedno premalo še v čisli —
Učitelj. Res, vender to ni zdaj meni na misli. Moža poznam, oba poštenjaka —
D evetnik. To name meri in na Koščaka.
Učitelj. Zemljišča imata v vasi najbolja, Njiv, gozdov obilo in ravnega polja. Ta dva moža   se za košček puščobe, Kjer trnje le rase in kravje gobe, Prepirata, pravdata leta in leta, Jed jima diši že stokrat pogreta.
Devetnik. Kar je, to je; pravica je moja.
Koščak. Jaz pravim, da moja.
U č i t e 1 j.
Malo pokoja!
Vi pravite,  da Koščakovo ni ?
Devetnik.
Ne! Učitelj. Da ni njegovo pravite vi?
Koščak.
Ne!
Učitelj. Oba prav trdita, poštenjaka, Zato je moja razsodba taka: Zemljišče ni tega moža, ne tega, Torej naj nobeden po njem ne posega.
Devetnik. Cegav pa potlej ta krajec bodi?
Učitelj. Občinska svojina!
Devetnik.
Mož naglo sodi. Kaj praviš, Koščak, ki se praskaš po glavi ?
Koščak. In ti?
Devetnik. Pa bodi nu, kakor pravi!
Koščak. Pa bodi!
Devetnik.
Zdaj pijmo na vso to jezo Ter z vinom praznujmo novo zavezo!
Učitelj. Tako je lepo; a zdaj še nekaj.
Koščak. Gospod pa vedno   še novega ve kaj.
Učitelj. Še dva poznam — dekle in mladenič —
Devetnik. Le-to pa ne bode, zdi se mi, že nič.
Učitelj. Lepa in mlada imata se rada —
41
612
J. Kersnik: Cvclamen.
Marjeta. Andrejče, mati!
D e v e t n i k.
Stara navada.
Učitelj. Poglejte, kaj lepšega treba zakona? On vstvarjen je zanjo, in zanj pa ona, Premožnih hiš jedina otroka — Povejte, ljudje, kdaj bode poroka. — Ne drži tako se, bes te lopi, Možato, Andrej, pred moža stopi! Prositi ne daš se, ko treba tepeža, Sedaj pa si taka pusta Neža!
Andrej. Naravnost vas prosim, oče, pošteno, Marjeto svojo mi dajte za ženo.
Učitelj. Poglej ga, poglej junaka Andreja!
Cyelamen.
Spisal   Janko   K e r s n i k.
Roman. (Dalje.)
Trinajsto poglavje. koro tri tedne po  zadnjih   dogodkih   so  ostale   razmere med glavnimi osobami naše povesti neizpremenjene.
Ilovska je stregla doma svojemu bolnemu soprogu, kateremu se je bila bolezen na slabše obrnila; mnogo dnij žena niti iz hiše ni stopila. Z vednim delom si je tešila spomine, ki so jo sedaj hoteli po gostem mučiti in vznemirjati.
Pri Boletovih ni bilo izpremembe, nego da je Meden sedaj skoro sleheren dan prihajal k njim, in celo Hrast se je bil zopet dvakrat ali trikrat oglasil.
D e v e t n i k. Prodan sem, že vidim, vse ženska preja! Nu, ženin, kaj pa tvoj oče pravi?
K o š č a k. Jaz menim, naj dela po svoji glavi.
D e v e t n i k. Ce prav se premisli in preudari, Narobe mož ni mladi, ne stari. Hej, kamor je krava šla, pojdi še tele! Vse v slavo naroda in čast dežele! Cesarjev prihod praznujmo veseli, Dasi ste otroka in zemljo mi vzeli.
K o š č a k. Vse prav,   le davka je preveč, davka.
Devetnik. Kaj motiš nam praznik, da bi te kavka! Tu pij in jej, doma se pokori. Bog živi cesarja! Pa vina gori! J. Stritar.