208 Dopisi. Na Duiidji 22. rožnika. O — Silna žalost nam serce mori. Zakaj nek? bote vpraša''. Zato, ker vidimo, da se domoljubi zemlje slavenske se vedno čertijo, da se jim v eno mer hudobni nameni podtikujejo in vsemu svetu sumljivi stavijo; — ker vidimo, kako se ustavna ravnopravnost slovanskemu narodu odločuje, da bi se proti svoji koristi in zdravemu umu svojim pravicam odrekli, zatajili in se lastnoročno umorili; ker vidimo, kako malo se postave po pravici in sedanjemu času primemo tolmačijo; kako se s sun-tanjem brat nad brata vzdihuje in keršanski postavi: „kar nočeš sebi, ne stori drugim" nesramno v obraz bije in tako mir, edinost in zaupanje ter obravnava v smislu rav-nopravnosti podira. Da, velika žalost je, če pomislimo, da mi Slovenci, čeravno smo udje ustavne avstrijanske der-žave in z bremeni kakor drugi narodi obloženi, že skoraj upanja več nimamo, ravno tiste pravice in dobrote vživati, ki jih so ali jih bodo drugi deležni! Vreselili smo se (in kdo nam bo veselje zameril?), da se bodo na deržavnem zboru tudi slovanske zadeve dostojno cenile; al kam meri sedaj njega večina? Veselili smo se, da bode gospod minister na To man -o v o interpelacijo že skor pred 3 leti o k lica no postavo berž v življenje vpeljal in tako spolnil to, kar je zamudila prejsna sistema. Al tudi to upanje je splavalo po vodi, odkar srno 19. rožnika culi odgovor, da ne poterdi naravnost postave od 8. avgusta 1859. Mislili smo, da pri ustavni vladi veljava narodnega jezika ni le dar iz vladnih rok, ampak da je sveta in neoveržljiva narodna pravica, ki brez pogodb mora obveljati. Zmotili smo se. Gosp. minister pravi, da se bo sicer na narodnost ozir imelo, da pa je veda poglavno načelo šolsko; tedaj se dosledno v takem jeziku ne more učiti, ki je premalo omikan in ima premajhno književnost. Al za božjo voljo! kako je mogoče jezik izobraziti in knjige spisati in slovstvu na noge pomagati, ako se to v šolah ne začne in v vsakdanjem življenji ne doveršuje? — Toliko bolj pa nas je osupnil ta ministrov odgovor o zadevah narodnega jezika v šolah, ker je ravno v tem zboru o protestantiških zadevah za Tirolsko prav kategorično oklical versko ravnopravnost in rekel: Bog ne daj, da bi Tirolci se tej kaj ustavljali! Ako mora za tiroljsko liberalnost obveljati, čemu se delajo za nas izjeme? Enake pravice morajo povsod veljati ali pa nikjer. Nekako bolje nam je pri sercu danes, ker se je dr. To man oglasil in svetu s krepko besedo pokazal, da je izmed poslancov slovenskih dežel vendar eden se najdel, ki pozna rane našega naroda in terja enake pravice tudi za-nj v vsakem oziru in v ravni tisti meri kakor za druge narode; mili Bog le daj, da njegov domoljubni trud ne bo brez uspeha! Drugo tolažilo je tudi, da se bode j u-gosla venska akademija kmali odperla; pervi dan, ko se snidejo udje, nam bode priča, da nismo zgubljeni tudi mi Slovenci ne; pričal nam bode tudi, kaj lastna bramba pomore in da če si človek sam pomaga, mu tudi Bog pomaga! Tedaj darujmo za bolje ustanovijenje in pospeh tudi mi po svoji moči in pomagano bode v duševnih interesih nam in bratom našim, ki se zdaj tako možko za politiško svobodo poganjajo in svetu kažejo, da niso rakovci, kakor se psujejo sploh vsi Slovani od leta 1848 sploh brez po-mislika na to, da so — rešili Avstrijo! In povem vam, da jo bojo še, ako jim bode pravična vsem svojim narodom, ker ne bodo pripustili, da bi Magjari na njih razvalinah postavili svoj „Magyarorszaga aH ko bi Nemčija hotla Avstrijo spraviti pod supremacijo svojo. Iz Zagreba 22. junija. K. Ž.— Debata o kraljevskih preposicijah se je začela — al da pravo kažem, dospela je že skoro do verna. Samo enmalo še bo treba tresti in pretresevati in dozorelo jabelko bo odpalo! Z re-šenjem perve kraljeve preposicije, namreč o ustanovljenji razmirja proti Ogerski, se bo ob enem tudi druga kralj, preposicija o ustanovljenji razmirja proti Avstrii rešila, ker ena je v drugo tako zapletena, da se nobena za se razpletati ne da. O pervi kraljevski preposiciji so trije predlogi, namreč predlog osrednjega odbora, predlog poslancov grada zagrebškega in predlog Kvaternikov. Perva dva predloga sta si bistveno skoro enaka, samo da je predlog poslancov zagrebških diplomatičneji. Oba pa predlagata zaveza z Ogerskim pod posebnimi pogodbami. Ktere in ka-košne so te pogodbe, to tukaj razlagati bi me predelec peljalo, samo to rečem, da so skoz in skoz dostojne neodvisnosti hervaške krone Zvonimirove. Kvaternikov predlog-je osnovan na historičnem pravu, ter ima tako stalno, tako široko podlago, da nobeden proti njemu česa ugovarjati na more. Glavno načelo njegovega predloga je: ne levim, ne d e s n i m potom iti, ampak samo svojim; to je, ne z Magjari ne z dunajskim ministerstvom , ampak neposredno z ustavnim kraljem samim se v pogovore io dogovore puščati. Al težko da bi ta misel obveljala, ker zunaj zbora ima več zagovornikov, kakor v zboru. Od vseh govornikov do danes še nobedeu ni na njegovo stran stopil! Celo taki govorniki ne, ki so drugač vedno zagovarjali neodvisnost, sa-mostalnost, idejo jugoslovanstva itd. Pred ko je Kvaternik svoj predlog prebral, je v skoro tri ure dolgem govora jasno dokazal, da zaveza z Ogerskim bo v vsakem obziru Hervatom več škode kakor koristi prinesla, al govoril je, kakor smo se kmali prepričali, gluhim ušesom. Kvaternik si je v zgodovini jugoslovanstva po tem svojem predlogu slavno mesto zadobil. Nisem bil nikdar srečen prerok, pa mislim, da morebiti že ne čez dolgo časa se spoznalo bode. da on edini imel je prav. Tudi nas Slovencov iii pozabil v svojem predlogu. V §. 3 tako-le pravi: „Za slučaj razsapa niemačkoga saveza. da se sloveno-hrvatske pokrajine, kao: Goricu i Gradišku, Korušku, Kranjska te Marku vindičku (med Sulrnom, Murom. Dravom i Savom ležeču) kruni hrvatskoj, ako bi to preuapomenute pokrajine zaželile, pridružiti ne bi propustio; za da tužni ondašnji narod pošlje hiljadu-godisnjeg robovanja uzmogue staro-drevno, poviesti osigurano si pravo i slobodu s ostalim si narodom hrvatskim več jednom uživati." Tudi gospod Vrončina je ko izvestitelj predloga osrednjega odbora se spomnil sorodnikov Slovencov: „Da nenapomiujem nista drugo, hoču, da vas sietim gospodo zastupnici! na ona orudja germanizacije, što ih je tudja uprava iz posestrime zemlje Slovenije ovamo pozivala u hudobnoj namieri. da narodu našem slovensku bracu omrazi, nadajuč se, da černo značaj slovenskoga naroda suditi po značaju odmetnici oči otvoriše, da slovenskomu narodu bratinsku ruku pružiti i s njim u što užji duševni savez stupiti valja itd.tt — Zdaj pa še nekaj! V več časopisih in tudi v zadnjem in predzadnjem listu rNovic" smo brali, da se v nekterih krajih slovenske štajarske nabirajo podpisi za konterpeticiju proti naši, ki smo jo s skoro 20.000 podpisi na ministra Šmerling-a poslali. Mi štajarski Slovenci tukaj v Zagreba očitujerno, da vidimo v takem početju zgolj prevare ljudstva, zakotno agitacijo proti poli tiski individualnosti slovenskega naroda in šuntanje in huskanje ene narodnosti proti dragi. Dalje smo spoznali, da ta stvar od nobenega drugega podtaknjena ne more biti, kakor od neo.škutarskih uradnikov, še zmiraj živih udov obglavljenega Bachovega sistema, ki se morebiti boje službe zgubiti, če bi se slovenski jezik v urede upeljal. Proti vsem tem mi javno iu slovesno prote- 209 v ^tujemo, ter prosimo našo ti Jinurodne rojake na Stajarskem, naj se s celo silo zoperstavljajo in upirajo takim početjem, če je mogoče, pa tadi imena poedinih ljudi, ki se udelež-vajo nabiranja pseudopodpisov, po „Novicahu naznanjajo, da jih poznamo. — Na protigovor g. barona liani tla, da je zgolj laž, kar je v »Polit Ruckblicke" zoper njega pisano in kakor v drugih časnikih tudi v poslednjih ??Novicahu v mojem dopisu bilo omenjeno, razglaša gosp. Mirko Bogo vič, pisavec onih ??Riickblickea, da vse to, kar je iz Hardtlevega pisma od 20. julija 1856 povzeto, ni ža-libog izmišljeno, ampak od besede do besede je žalostna resnica, kar bode z mnogimi drugimi rečmi vred kmali očitno dokazal. V Reki 13. junija. * Ker že dolgo časa nisem bil v Reki, mislil sem se tudi jez tje podati, da bi vidil, ali je res, kar se o Rečanih po svetu trobi. Al ne samo, da je res, kar sem slišal in bral o reških zadevah, ampak še sem marsikaj novega opazil. — Ko v mesto stopim, vidim cerkveni terg in nektere ulice s trobojuimi (se ve da ma-djarskimi) barjaki preprežene, zmed kterih so nekteri 10, nekteri 8 ali tudi več laktov dolgi bili, z nekterih okenj in štacunov so tudi manji kot inetuli molili. Opazil sem tudi sem ter tje z zelenim jesenom okinčene okua, vrata in balkone, in ljudi prazničuo oblečene po mestu se sprehajati. Toda sem mislil: Kak velik gospod bo menda prišel v Reko, ker je mesto tak ozaljšano. Pa res nisem se pre-varil v svojem mišljenji, ker malo za tem sem vidil procesijo s sv. sakramentom iti po mestu; bila je namreč osmina sv. rešnjega Telesa; Gospod vseh Gospodov je hodil po mestu. — Sprehajaje se gori in doli po gosposki ulici s svojim znancom zagledam kup ljudi, ki so pred kavarno stali, tobak pili in jezno se pomenkovali. Vsi so bili po tnagjarsko oblečeni, ali saj magjarske klobuke in kalpake s psranovimi peresi so imeli na glavi. Ko sem prijatla popra»al, kaj nek imajo ti gospodje, da se tak ser-dito in ozbiljoo razgovarjajo? mi je rekel: „danes ob 8. uri bode županijski zbor; menda kterega zastopnika tako pisano gledajo, ki se memo njih sprehaja, ker Hervati so Rečanom anathema (proklestvo). Najlepše mi se je pa vidilo, kadar sem zagledal verpo gospa in gospodičin z magjarskimi klobuki in kalpaki, ki se pa od možkih v ničemur ne razločujejo, samo da imajo daljšo peresuico, ktera kot sablja ali kuhinska metlica v zrak moli. Mislil sem sam pri sebi, kako srečen bi bil sedaj Istran, ki včasi množico puranov z velikim trudom po mestu prodaja in jih ne more razpečali ; sedaj bi svobodno meso doma pojel in bi same peresa ložej in dražo prodal, ko včasi v jeseui purane. — Na enkrat, ko sem ves zamišljen vse to premišljeval, vidim posebno prikazen. Proti meui pride mlad mož celo magjarski oblečen v rudečih hlačah. Precej poprašam prijatla, ali so Rečani magjarsko posado dobili, ker husara vidim po ulici se sprehajati. Smejoč mi odgovori: v