TUDI TO JE SLOVENSKO PORABJE str. 2
STO NAVOLO MA, ŠPOT MA(1)
str. 6
PREDSTAVNIKI MANJŠIN PRI PREDSEDNIKU KUČANU
Dan pred slovenskim kulturnim praznikom je predsednik R Slovenije Milan Kučan sprejel zastopnike zamejskih slovenskih skupnosti. Ločeno se je pogovarjal s Slovenci iz Avstrije, Italije in Madžarske. S položajem porabskih Slovencev sta ga seznanila predsednik Zveze Slovencev Jože Hirnök in predsednik Državne slovenske manjšinske samouprave Martin Ropoš.
Predsednik Slovenske zveze je govoril predvsem o nekaterih premikih na šolskem področju. Pripravljen slovenski učni načrt čaka na potrditev šolskega ministrstva. Pri pripravi učbenikov na podlagi novega učnega načrta pa vsekakor računamo na pomoč strokovnjakov iz Slovenije. Na dnevnem redu so bili tudi nekateri, že dalj časa nerešeni Porabski problemi, kot je gospodarska nerazvitost območja, slovensko bogoslužje ali odpiranje novih mejnih prehodov. Tudi na informacijskem področju je pričakovati premik na bolje. Kajti če Madžarska zagotovi frekvenco, se bo počasi uresničila želja Slovencev v Porabju, in sicer lastna radijska postaja ter oddaje.
Martin Ropoš je g. predsednika seznanil z na novo nastalo organizacijo in z njenimi prvimi načrti. Državna slovenska samouprava je nastala na volilni bazi na podlagi madžarskega manjšinskega zakona.
Gospod Kučan je tako v pogovoru z novinarji kot v zdravici poudaril, da je dovolj razlogov za zaskrbljenost Slovneije - tako zaradi položaja v lastnih državah kot zaradi politike, s katero Slovenija izpolnjuje ustavno obveznost do svojih manjšin. Postavlja se vprašanje, kako naj Slovenija uveljavlja ustavne obveze o zaščiti, ne da bi padla pod vpliv stranskarskih nasprotij. Gospod predsednik meni, da je treba težiti k ustvarjanju konsenza in ustvariti enak odnos do vseh manjšin - nestrankarski in državniški. To je namreč v interesu manjšin in tudi slovenske države.
-MS-
Zgodba o bučnem olju
SLOVENSKI ZUNANJI MINISTER V PORABJU
Slovenski zunanji minister Zoran Thaler se je v petek, 16. februarja mudil na enodnevnem obisku v Porabju. Dopoldne se je na Gornjem Seniku pogovarjal z vodstvoma obeh slovenskih organi-
zacij: Zveze Slovencev na Madžarskem in Državne slovenske manjšinske samouprave, popoldan pa v Monoštru s predsednikom žalske in železnožupanijske skupščine Laszlom Vargom in dr. Gyulo Pusztaijem. Gostitelj tega pogovora je bil monoštrski župan Karoly Bauer. Med kosilom se je prvi mož slovenske diplomacije sestal tudi z Evo Orsos, državno sekretarko in predsednico urada za narodne in etnične manjšine pri madžarske vladi.
Rdeča nit vseh pogovorov je bilo gospodarstvo. Tako so Porabski Slovenci opozorili na gospodarske težave, na vdor avstrijsko-nemškega kapitala, ki je povzročil, daje med mladimi Porabci se manj zanimanja za materinščino kot je to bilo doslej. O težavah pri navezovanju gospodarskih stikov so spregovorili tudi drugi, že sam po sebi dovolj zgovoren je primer, ki ga je opisal predsednik železnožupanijske skupščine dr. Gyula Pusztai. Avstrijci prihajajo na Madžarsko kupit poceni bučno seme. Le-to potem v Sloveniji predelajo v olje, ki ga doma drago prodajajo.
Kljub vsemu temu ne smemo vreči puške v koruzo, so menili sogovorniki. Izboljšanje infrastrukture naj bi pospešilo sodelovanje, nekaj sredstev naj bi skupno pridobili iz programa Phare. Pri tem je zanimivo, da obe madžarski županiji pogrešata regionalno organiziranost na slovenski strani meje.
Zoran Thaler je pobudo o ustanovitvi slovenskega konzulata v Monoštru ocenil kot možnost, da ta inštitucija pomaga predvsem pri krepitvi gospodarskih stikov. Ustavil se je tudi pri vprašanju mejnih prehodov. Po njegovem mnenju bi moral mejni prehod Martinje-Gornji Senik postati mednaroden, pri prehodu Čepinci-Verica pa bi morali Porabci skupaj z županijskimi politiki bolj pritisniti na madžarsko vlado in se ne zadovoljiti z odgovorom, da ni denarja. Dejal pa je tudi, da bi bilo dobro, če bi Slovenija in Madžarska sklenili maloobmejni sporazum, podobnega kot ga ima Slovenija z Italijo, saj bi tako na nek način priviligirali ljudi, ki žive ob meji in poskrbeli za hitrejši razvoj teh krajev.
Silva Eöry
ČASOPIS ZVEZE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter, 22. februarja 1996                 Leto VI, št. 4
2
TUDI TO JE SLOVENSKO PORABJE
Februara 8-oga smo Porabski Slovenci svetili slovenski kulturni praznik v Monoštri tö. Priliko za tau je dala Slovenska zveza s tem, ka je vödala svoje sedme knige. Napisala ji je Valerija Perger iz Slovenije, ki je že več kak trilejta v Porabji. Na varaški šauli dela kak pedagoška svetovalka (lektorica) za slovenski gezik. Prišla je od indrek, zato je leko bolj objektivna in kritična. Niške ji ne more povedati, ka je takša zavolo rivaliziranja.
Na kulturni večer nas je zato dosta vküper prišlo iz naši vasnic, največ leranc pa škonikov, depa zato drügi tö. Največ guča, logično, je bilau o nauvaj knigaj. Valerija Perger dosta odi po drügaj našaj slovenskaj šaulaj tö, zato po tri lejtaj pa pau že sploj dobro vidi, kakši smo kaj. Sploj pa naše slovenske materne rejči gledauč. Tisti, šteri redno aobivate naše novine, ste že gvüšno knige tö dobili. Napisane so v Slovenskoj rejči, pa so dojobrnjene na Vogrski gezik tö. (Ge se stoj ške včiti knjižno slovensko rejč tö, tisti si s tem delom tö dosta leko pomaga. Gda kaj ne razmej slovenski, leko pogledne v vogrskoj verziji. )
Kak je bilau povödano na slovenskom Kulturnom prazniki na Slovenski zvezi tö, te knige so nej nikšo kongresno poročilo (beszámoló), nej kakši objektivni dokument, v šterom je vse dojspisano. Zozidali smo prej tau pa tau, vö smo dali telko pa telko knig, mamo televizijske pa radijske oddaje, novine, nauvi kulturni dom ptt. Toga v tej knigaj nega nutri, pa ranč nej trbej, ka bi nutri bilau. Če rejsan so se eni pa drugi hejcali, ka o njij prej tö nika ne piše, pa kelko dobroga so včinili. Tau delo je nej bilau napisano s tem namenom.
Vsi vejmo, ka se dosta vse dobroga tö godi pri nas v Porabji, naš? materne
rejči gledauč tö. Mamo dosta aktivni lüdi tö, šteri dosta naredijo za našo slovensko kulturo: škonicke, pesmarge, plesala, politiki, kulturni delavci...
V. Perger je v tej knigaj pisala o slovenski - düši. Tau pa ranč tak o sebi, kak o lüdi v Sloveniji, šteri so se en par lejt nazaj tak trüdili, ka so rovački ali srbski gučali, če so srečali gdekoli v Slovneiji (! ) kakšoga Rovata ali Srba. Ranč tak čüdno je tisto tö, če se dva porabska Slovenca srečata pa Vogrski gučita. Eške bole je špajsno, gda eden v svojoj Slovenskoj matemoj rejči govori, drügi pa ma odgovardja madžarski. Posebno čütenje more biti takša situacija tö, gda se srečajo trge Slovenci (dva porabska pa eden iz Slovenije), pa en Porabski Slovenec tak dela, kak če bi samo Vogrski znau, drügi Porabec pa ma dojobrača (prevaja), ka si z ovim iz Slovenije gučita.
V knigaj geste takša pelda tö, ka mati zatau dobiva plačo, ka v šauli slovenski vči. Gda se pa sreča s svojo čerdjau, se pogučavata -madžarski. Ovak pa njena či ne odi na slovenske, liki na nemške vöre.
Ranč tak je z mešami. Dühovnik, šteri bi v vesi, gde so doma z Vekšoga Slovenci, leko meše držo v Slovenskoj rejči, raj mešüje v madžarščini. Vsigder je bilau guča, ka naj se Porabski Slovenci dejo včit za dühovnike v Slovenijo, pa mo te meli sami svoje popeve, pa ji nede trbölo importerati iz Slovenije. Končno je začno študirati teologijo v Ljubljani Porabski študent, pa Zdaj, gda bi že pomalek mogo priti nazaj, ga Vogrski püšpek lepau poslo v Rim.
Te se pa nej trbej čüdivati, če V. P. takše spitava, ka prej če naši slovenski pa Vogrski püšpecke tö lažajo?
Drüga glavna tema na
slovenskom kulturnom večeri je bila - malo ji je bilau, šteri so se sploj oglasili -, ka prej če se avtorica (szerző) ne bogi, ka zdaj ništarnim žau grata?
Prvo pitanje bi nikak nej smelo tau biti, liki bi se moglo glasiti: ali je tau, ka je dojspisano, istina ali nej? Če je istina, potem: zakaj je tau rejsan tak? Tadale: ka bi leko naredili ali bi mogli narediti, naj nede tak? Ali smo rejsan vse včinili, naj nede tak? Ali sé naši mlajši osem lejt rejsan samo tak malo leko navčijo iz slovenske rejči? (Po novinaj štemo, ka prej gestejo takše metode (módszerek), s šterami se tri kedne leko eno rejč navčimo. No, te tö graubo lažajo! ) Ta malo baukši Vogrski šaularge na konci 8. leto iz nemške, angleške pa druge rejči naredijo državne izpite (allami nyeíwizsga). Mi pa tau ne moremo narediti iz svoje materinščine?
Zato njumanej trbej tak fejst žau biti. žau de leko tistim šaularom, šteri gnauksvejta, gda gorzrastejo, gorpridejo na tau, ka jim je nekak osem lejt pa materno rejč vkradno.
Valerija Perger je največ dela z lerancami, škoniki
pa dühovniki mejla. Zato so pa uni največ nutri v knigaj. Depa mi, šteri smo nej škonicke, lerance pa dünovnicke, smo ranč takši. Lektorica iz Slovenije s prstom ne kaže samo na pedagoge, liki na vse nas. Na našo razkoldjeno troedino, porabsko-slovensko-madžarsko düšo.
Mi bi s tau danostjo (adottsággal) leko bili, kak tisti ftič, šteri zna po lufti leteti, po zemli oditi, po vodi plavati.
“Tudi tö smo Porabski Slovenci. ”
Ništarni od nas pa škejo pod vodauv leteti, na zemli plavati, po zraki se šetati...
“Tudi tö smo Porabski Slovenci. ”
Francek Mukič
Za slovenski kulturni praznik v Budimpešti
BILO JE ČUDOVITO PO ZASLUGI ŠOLARJEV IZ PORABJA
Na slovenskem veleposlaništvu v Budimpešti je bila lepa slovesnost v počastitev slovenskega kulturnega praznika. Program so pripravili porabski osnovnošolci: pevski zbor, recitatorji in glasbeniki, gornjeseniška lutkovna skupina pa je imela premierni nastop z igrico avtorja Mikija Roša Svet na-pol.
Za kratek nagovor o slovenskem kulturnem prazniku in pomenu doktorja Franceta Prešerna je veleposlaništvo zaprosilo pesnika Aleša Debeljaka, ki je na strokovnem spopolnjevanju v Budimpešti. “Nisem pričakoval, da bom govoril na slovesnosti, štejem pa si v čast, da sem to lahko storil. Za program lahko rečem, da mi je omogočil vpogled v raznolikost slovenskega jezika, ki je razdeljen v toliko narečij. Po eni strani to priča o razdeljenosti Slovencev na jezikovnem področju, po drugi pa nas opozarja na veliko bogastvo slovenskega kulturnega izročila, ki se ga premalo zavedamo. ”
Slovesnost so organizirali Košičev sklad, Slovensko društvo in slovensko veleposlaništvo. Marija Bajzek-Lukač je v imenu Košičevega sklada povedala, da je bila s prireditvijo zelo zadovoljna. “Ponosna sem na porabske učence, ki so pripravili tako pester program. ” Enako zadovoljstvo je izrazila tudi irena Pavlič in za pomemben označila tudi pogovor, ki so ga imeli predstavniki Slovencev z Evo Orsos, novo predsednico vladnega urada za manjšine.
Med tistimi, ki se zelo radi udeležujejo slovenskih prireditev v Budimpešti, je bila tudi znana prevajalka iz slovenskega v madžarski jezik Orsolya Gallos: “Lepo je priti na Prešernov dan v Budimpešti, ker se tu zbirajo vsi, ki se ukvarjajo s slovenščino na Madžarskem. Naj še povem, da bo pri založbi Jelenkor v Peču kmalu izšla v madžarskem jeziku pesniška zbirka Aleša Debeljaka. ”
In prvi gostitelj, veleposlanik Ferenc Hajos: “Videli ste, čez sto ljudi je prišlo. Posebno vesel sem, da so Porabski otroci v slovenskem jeziku pripravili tako lep in prijeten program. Bil sem zelo srečen in zadovoljen. Res bi bilo lepo, če bi bilo takih prireditev več, vendar so naše možnosti omejene. Morda bi kdaj v isti sestavi pripravili podobno slovesnost v Monoštru. ”
Posebno pozornost si zasluži nova lutkovna igrica gornjeseniških šolarjev, vendar bomo njim namenili več pozornosti po tem, ko se bodo predstavili v Porabju.
eR
Porabje, 22. februarja 1996
3
Inda svejta
SENJE
Sanje so podobe, predstave, ki se nam pojavljajo v spanju. Razlaga sanj je želo stara. Srečujemo jo že v Svetem pismu (napr. Jožef razloži faraonove sanje -Gen 41). Sanj niso razlagali samo ustno, razlago so zapisovali tudi v knjigah. Najstarejša sanjska knjiga (álmoskönyv) so neki egiptovski papirusi iz okoli 2000 pred našim štetjem. Slovenske in madžarske sanjske knjige - sestavljene “po starih arabskih in egiptovskih virih” - so izhajale od srede 19. stoletja naprej. Najbolj znane madžarske sanjske knjige je sestavil pisatelj Gyula Krúdy, ki pa so izšle šele l. 1967 (Almoskönyv). Istočasno je bila objavljena tudi ena
od slovenskih sanjskih knjig (Trst 1967). Sanje razlagajo ljudje tudi pri nas v Porabju:
SMRT - “če se od velkoga snega senja, te v rodbini rad što margé. Ali pa če se o tome senja, ka se stari ran gdér dojrazrüši. ” (Verica) PENAZE - “če se koma o deži senja, tisti ali drügi den penaze dobi. ” (Verica)
DEŽ - “če se od mrtvi senja, te de dež üšo. ” (Števanovci)
VREJMEN - “če se koma od pokojni senja, te se prej vrejmen mejša. ” (Sakalovci)
SREČA - “od konja senjati je sreča. ” (Sakalovci)
BETEG - “po vodej ojti je beteg, žalost” (Sakalovci)
KREPKI ČEMERGE -“če se od karčmej senja, tau so krepki čemerge. ” (Sakalovci)
NEVOLA - “če se od maloga deteta ali pisá, mačka senja, tau je nevola. ” (Sakalovci)
“Če stoj raužni venec moli, gda dojleže, tistoma se od pisa pa mačka nikdar ne senja. ” (Sakalovci)
Marija Kozar
Pismo iz Sobote
KA SI BRODIŠ?
So dnevi, ka me prime takša želja, ka bi najrajši meu nikšen mašin, ka bi lejko človeki vido nut v glavou. Ali pa, ka bi lejko glavou gor oupro pa bi te vido, ka si človek brodi ali pa ka škej naprajti. Glij gnešna gojna je takša, ka se tak nekak bojin lidi in bi njin najrajši v glavou vido, če nešče stoj meni kaj lagvoga naprajti. Te se pa že prepričavlen, ka so pa ja nej lidje takši, ka bi vsikši samo Čako, ka bi kaj pravo ali pa kaj napravo.
Zakoj van tou zdaj gučin?
Zatok, ka me že od tistoga mau, gda san se zbüjdo, muči misel, ka smo takši gratali, ka več nika ne vejmo povedati tak, kak mislimo. Svoje misli tak nekaj v drüge besede vöobličejmo pa te motamo ta v tri dni. Kak če bi se bojali gučati naravnoust. Na, ka nemo več dosta moto, mo van zdaj probo tou o čen zdaj nakladan, dole spisati, ka mo vidli, kak tou vö vidi.
Dva se na poštiji zgučavlata in eden guči in guči, of drügi pa ga mora poslüšati in poslüšati. In gda njemi že vse prejkpride, zača gučati: “Kak mamo lagvo vrejme. ” Tou pomejni: “Püsti me že pri mejri, ka man silo! ”
Vüpan, ka že tak bole razmite, o čen van gučin. Ali, poglednimo dale. Če ženska pita drügo žensko: “Čüj, si včera vnoči gledala tisti dober film? ” S ten pitanjon je sploj nej tou škela zvedeti. Una jo je v istini pitala: “Je biu of tvoj včera dugo pri tebi? ”
Če bautošica v bauti pita: “Samo kilo krüja prosite? ” Tou pomejni: “Ka odite v bauto, če nemate pejnez? ”
Ali pa takšo: “Jezuš Marija, kelko dela man zranja! ” Tou ne pomejni nika drügo, kak samo tou: “Idi že domou, ka san zaspani in iden spat! ”
Če žena možej pravi: “Jaj, kak me gnes boli glava. ” Tou pomejni: “Dragi mouž, gnes va pa samo spala, nika ne boš po meni... ”
Če ženska pravi pajdašica “Vözvraga lejpo kijklo maš na sebi. ” Tou je sploj nej tak mislila. Tou trbej razmiti tak: “Ge li pejneze gemlejš, ka si nouve cote küpüvleš? ”
Zato, vidite, bi ges rad malo bole nut v glave vido. Ali pa de najboukše, ka se začan včiti, in mo te znau ške bole tumačiti, ka kaj pomejni. Najboukše pa bi bilou, ka lidje palik začamo gučati rejsan tisto, ka si brodimo.
MIKI
SVETEK SLOVENSKE KULTURE
8. februar je svetek slovenske kulture. Etak smo svetili v Porabji na Zvezi, v Pešta na slovenskem veleposlaništvi s Košičevim skladom pa s porabsko deco,
10. februara pa na Cankovi.
Program v dvorani gasilskoga dauma se je začno s slovensko himno. Dvorana sé je napunila z vaščani, steri rejsan svetijo té den. Pozvaniva sta bila gorenjiseničtji zbor, Laci Korpič z goslarami pa žanami. Dvakrat so Zapopejvali 4-4 naut. Tak so leko čüli od pevskega zbora več Porabski pesmi, nad
njimi Teče mi voda, Mi, Slovenci, Micka po püngradi, od žensk pa Rasi mi, rasi, Mamica povejte mi ptt.
Zvön njij so gorastaupili šaulardje s Cankove, steri so tü popejvali, recitirali pesmi, en pojbič pa lopau igro s fudami.
Za program se je pobrigo gospaud Mirko Gomboc, Sto nas je prijazno sprejel. Večer se je končo s plesom, na šterom je za dobro volau poskrbo ansambel Plava laguna.
K. F.
Spremljajte televizijsko oddajo
SLOVENSKI UTRINKI
vsako drugo soboto ob 8. 15 na Z. programu madžarske televizije
Naslednja oddaja bo 24. februaija 1996
Porabje, 22. februarja 1996
4
OD
SLOVENIJE...
Kučan in gospodarstveniki v Sarajevu
Slovenska državna in gospodarska delegacija na čelu s predsednikom Milanom Kučanom se je mudila na enodnevnem obisku v Sarajevu. Na srečanju s predsednikom Bosne in Hercegovine je beseda tekla o življenskih problemih Bosne in Hercegovine in uresničevanju daytonskega sporazuma. Slovenija je pripravljena pomagati pri uresničevanju Dytona in obnovitvi gospodarstva na tem območju. Po uradnih pogovorih se je slovenska delegacija sestala še s predstavniki Slovencev v Bosni in Hercegovini.
Taufer in Vidmar
Najvišji državni priznanji za umetniško ustvarjanje Prešernovi nagradi, ki jo podeljujejo vsako leto ob 8. februarju, slovenskem kulturnem prazniku, sta letos dobila pesnik, dramatik in publicist Veno Taufer in baletni plesalec Vojko Vidmar. Podelili so tudi šest nagrad Prešernovega sklada. Prejeli so jih: scenograf Marko Japelj, operna solistka Milena Morača, oblikovalec Zdravko Papič, igralec Brane Šturbej, pesnik Uroš Zupan in pisatelj Vlado Žabot.
Trije novi ministri
Po odhodu Združene liste iz vladne koalicije je Slovenija po Metodu Dragonji dobila še tri nove ministre: mag. Anton Rop je postal minister za delo, družino in socialne zadeve, dr. Janez Dular minister za kulturo in dr. Andrej Umek minister za znanost in tehnologijo.
Protesti
upokojencev
Okoli 6 tisoč upokojencev iz vse Slovenije je s pohodom po Ljubljani protestiralo proti spremenjenemu pokojninskemu zakonu, po katerem je na predlog vlade ukinjen poračun pokojnin za nazaj.
JaJJaaa?!
Vej pa don nej?!
Red pa čistauča. V Singapuri - šteroga kleti cuj Kini zakapčijo - so tak djenau lüstvo, ka so iz parkov po varašaj eške takše drejve vözapovedali, šteram listke dojkaple. Zato, ka naj nedo smetke. Taksistom pa so gornapelali takše alarme (riasztó), šteri tulijo, gda taksisti bole brž pelajo, kak bi slobaudno bilau. -Kakšo cvildjenjé bi bilau po vogrskaj poštijaj, če bi Vogrski autonge (sploj ta bole moderni) meli gor takše alarme!?
Nej tak sploj djenau. V Kini - gospodarge Singapura od drügoga leta tadale - so nej tak djenau. Lani so že gnauk gorstrlili eno velko ra-
KUSTO (COUSTEAU) FIGO!
keto (Long March II), štera bi mogla v univerzum odpelati komunikacijski satelit (műhold). Raketa je v lufti za par sekund na milijon talov zletejla. Zdaj nej dugo so pá probali z Long March III. Intersatelit, šteroga bi mogla visko vrkaj v lufti njati, ka bi z njegovo pomaučjo leko v Srejdnji pa Južni Ameriki televizijo gledali, je pá nej prišo do svojoga cila. Raketa, prva kak je gordünila, je pá samo par sekund bila v lufti. - Dje, nej dugo. Če rejsan je raketino ime bilau Dugo mašéranje (Long March).
Kusto (Cousteau) fígo! Legendarni kapitanj Cousteau prej kusto fígo dá svojomi najstarejšomi sinej, nej erbo. Sin se je prej nej tak držo, kak bi trbölo, zato ga fejst-fejst stari kapitanj neške pomagati. Eške ga je na biroviji tö gorzglaso, ka prej pri svojom biznisi očino znano ime nüca, pa si s tem slüži velke penaze.
Birovija je Zdaj Odlaučila, ka sin ne smej samo glavno ime (Cousteau) nücati, ka tak se prej ne Vej, če je tau zdaj oča ali sin. Vsi mislijo na očo. Zato de sin aucigamau vsigder mogo cujdjati svojo krstno ime (Jean--Michel). - Ovak pa za fejst-fejst staroga kapitanja dosta-dosta mlajšo ženi tö trbej kakšo erbo njati.
Reklama nas lama. V indijskaj novinaj Times of India so tak delali reklamo za radijski telefon, ka so napisali eto “miseu”: Führer Tretjoga Rajha je trnok nizke rasti büu, pa je don kak velki človek grato! Naš radijski telefon je na zvüna tö mali, depa ovak fejst velki pa krepek. (Telko kritike so dobili, ka so brž mogli z novin vövzeti tau reklamo. ) -Reklame so Včasik rejsan tak čedne, kak zame (koze).
Reklama za gumine. Francuska cerkev je prvo paut nutri previdila, ka prauti strašnomi bete-
gi AIDS-i so potrejbni za moške guminge, gda te z ženskami delo majo. Kak vejmo, Vatikan pa Sveti oča so fejst prauti vsemi, ka bi se pari s kem koli branili prauti zanositvi. - Tema sw vlečé, kak kakši gumi?
Oharge. Če bi stoj nej znau, slovenska rejč “ohar” je iz vogrske rejči “hóhér” (krvnik). Tá beseda mi je napamet prišla, gda sem čüu, ka so v Meriki po dugi-dugi lejtaj tak zaničali nikšoga hüdodelnika, ka so ga dojstrlili. Tau je hüdodelnikova zadnja prošnja bila. Do tejgamau vredi. Depa v Meriki so tö napisali reklamo, ka što ške tau delo opraviti, leko zaslüži 300 (! ) dolarov. (Tau je blüzi 40 gezaro forintov, ka ranč v našom siromačkom rosagi nej dosta penaz. ) Pa vejte, kelko lüdi se je zglasilo za ohara? Več stau! - Ka pa peto boža zapauved?!
Fr. M.
NA GRANICI
Rusagi so v vsakšom cajti branili svoje granice. Gda so Vaugri pred 1100 lejti Prišli v te kraje, so najprvin utrdili obmejni pas (gyepű), po tistim so zozidali gradove. Sodactje, steri so slüžili na granicaj, so rusag branili pred Tatari, Törki, Nemci itd.
Kak je s tejm gnes? Naši stari starištje so eštje skurok slobaudno leko ojdli na Štajersko (v Avstrije) ali na Slavsko (v Slovenijo). Gda so pa naši starištje mladi bili, se je meja zaprla. Dola so sklali mine (akna), Sto je mislo vujti z Vogrske, je leko austo brezi nauge. Minsko polje so v letaj 1968-69 gorapobrali pa so potegnili železno zaveso (műszaki zár). Te je že več lüdi probalo vujti, ležej je tö bilau, ka je Avstrija dala njim politični azil (politikai menedékjogot). Gda so železno zaveso vkrajvtrgnili, pa smo dobili nauve potne liste, se je svejt tö opro za nas. Leko slobaudno potüjemo kamakoli. Dapa tau je nej dano vsakšoma od naši sausadov. Ne morejo na zahod (nyugat) Ukrajinci, Romejnarge pa Jugoslovani. Oni dostakrat štjejo na črno prejk naše meje.
Kak tau delajo? Najprva so tisti, steri majo dosta penaze. Oni si doma (v Belgradu ali v Somboru) tjüpijo Hrvaške ali slovenstje potne liste, v te prteknejo svojo fotografijo. Potem pridejo s svojim starim potnim listom na Vogrsko, se prpelajo na granico z Avstrijov. Tam pa te pokažejo tjipleni potni list. Dapa graničari največkrat napamet vzemajo, ka v tom nejga vstopnoga (belépő) štemplina. Njina paut se tü konča.
Drüdji, steri majo menje penaze se z avtobusom ali cugom pripelajo do Krmedina ali Varaša. Tam si vözemajo kakšno ižo pa se dosta šetajo po Varaša, naj je švercardje vpamet vzemajo. Oni prosijo od 300 do 1000
mark, ka je prejkpelajo na Štajersko ali v Slovenijo. Tau sé njim dostakrat posreči tö. Samo na tau pozabijo, ka sausedje vsikšoga, steroga zgrabijo, nazaj dajo vogrskim graničarom.
Tretji so takšni lüdje, steri so fejst srmactje. Oni so skurok brezi penaz. Tak ali ovak pridejo v naše kraje pa sami ščejo zbejžati prejk zelene meje. Njij največ zopojdijo pa vlovijo vogrstji sodactje.
Sto so tej lüdje?
Če poglednamo tau, tjelko so stari, smo že srečali dejtece, stero je mejsec dni bilau staro pa žensko starejše kak 80 lejt. Največ je pa mladine, od 20 do 30 let. Dosta večje moškov kak žensk.
Če poglednamo tjelko penez majo, smo že vidli takšoga, steri je v žepki emo 10 gezero dolarov pa takšoga tö, steri je bijo brezi filera.
V	kakšne šaule so tej lüdje ojdli? Srečali smo že univerzitetnoga profesora (egyetemi tanár), baletnoga plesala, dapa največ je samo osnovno šaulo končalo. Moški eštje znajo pisati, dapa največ žensk se ranč podpisati ne vej. Po narodnosti je največ Albancov s Kosova pa Bosancov. Srbov je menje.
Če je pitajo, zakoj dejo po svejti, večkrat čüjemo, ka familijo ali žlato majo že v zahodni rosagaj ali se pa bojijo od bojne. Dapa največkrat zatok bežijo, naj bi si delo najšli.
V	stere rosage bi najbola radi šli? Na Nenško, v Talanjsko, v Francuzko, na Švicarsko ali v Avstrije.
Kakoli té lüdi šanjalivamo, če tau tö znamo, ka so v bejg vdarili zavolo bojne, tau zatok moramo prvideti, da vsakši rosag red drži na svoji granicaj.
Jožef Nemet
Porabje, 22. februarja 1996
5
V VARAŠA TÜ PO GUŠTJICUVIM OLAJOM DIŠI
Porabske Slovence vseposedik radi majo za delavce, ka prej redno pa flajsno delajo. Če kaulek poglednamo, zvöjn slöjžbe (no gnesden, če ma) se skur vsakši z nitjim spravla. Ali gazdijo ma, ali kakšno meštrijo. Gnesden je že več podjetnikov (vállalkozó) tö. Vse več lüstva si tak pomaga, kak si leko. Tau je pa samo z delom mogauče.
V Varaša si je eno rejdko, dapa fejs potrejbno maštrijo vözbrodo Karel Kovač z ženauv vred. Njivadva guštjicuvi daj delata. Dugo lejt je tau v Porabji samo dvej držini delalo, v Števanovca pa na Gorenjom Seniki v mlini.
Kak je vama na pamet prišlo, ka se vzemata za tau delo?
“Müva sva tü mela vsakšo leto guštjice. Olaj sva odla delat v Števanovce. Daleč je bilau, dosta lüstva je trbelo, takšnoga ipa so bile lagve poti, tak ka je težko bilau. Te sam si zbrodo, ka vcuj stanem k toma. Tak sam si brodo, ka tau dobro bau nam pa Slovencom, steri se tü v Varaša držijo. Mašine sam si sam napravo. Istino, ka mi je dosta tanačov dau moj padaš Jožef Bartakovič, električar iz Slovenske vesi.
Prva preša se mi nej posrečila, ka je slabo vöpotejžila olaj. Te sam tadala špekulero. Spravo sam drügo črpalko (szivattyú), tau je najbola potrejbno, no tau je Zdaj vreda. Najprvin sam vösprobo s svojimi guštjicami. Vido sam, ka je vse vreda, te sam že sausadom tü leko delo. Sledkar so pa že zvedli Slovenčardje, Sakalauvčardje, Seničardje pa Vaugri, tak ka dosta lüdi dela toj olaj s té krajine.
Ka vse trbej v delavne (műhelybe)?
 ‘‘Engedél (dovoljenje) od KÖJAL-a (zdravstvena inšpekcija). Zatok sva müva naprej opitala, ka čakajo, želijo od nas, nej ka bi zaman delala pa bi te dön nej dobro bilau. Dva prostora (helyiség) sta, mrzla-topla voda, stejna je vösklajene s ploščicami. Mašine mora-
mo v omari držati. So fejs zadovolni bili s prostori. Zvön toga trbej peč, prešo,
mašin za mleti, korite pa posaude. ”
Kak se dela olaj?
“Guštjice fejs dobro morajo biti posüšene. Če so vse bola posüšene, vse več olaja dajo. Dapa ne smejo biti zažgane, ka s tisti že olaj vözgori pa te malo plačajo. Gda se guštjice dola samelajo, te mejsiti trbej. Če so redno posüšene, vse več vodé goravzemajo, vse več olaja dajo. Samo na tau trbej fejs skrb meti, ka nej slobaudno prlajáti, ka se te težko pražijo. Gda se omejsijo, po tistim se pražijo. Gda so že dobro spražene, se vlejejo v prešo. Če so dobre guštjice, sporej dé. Eno vöro 12 kil dola dé. ”
Od več lüstva sam čöjla, ka so fejs zadovolni z vama. Vüva prej sploj dosta pomagata tistim, steri goštjice delajo.
“Tau je takšo delo, ka lüstvo cejlo leto s tejm dela. Vsakšo titjev vöspucajo, vsakšo guštjico vtjüp pobarejo, aj vse več olaja dobijo. Tau delo en den leko nanikoj deja, če nejma skrb. Toj trbej dva človeka. Karči, on mela, preša pa nalaga, ka odjen nej slobaudno na nikoga zavüpati, trbej vedeti, kak leko nalaga človek. Prešo žene elektrika, tak ka ta zvöjn njaga nikoga nej trbej.
Dja pa pomagam mejsiti
pa pražiti. Če Vidim, ka stoj ne Vej brž graužati, ne morem ostaniti, ka bi ma nej zela vö z rauk tjauko (kuhalnico). Neškem, ka bi si stoj cejli olaj zapravo. Toj takšno nejga, ka bi olaj sirauvi austo ali bi pa zažgani bijo. Zatok pa te müva dosta delava, aj se vsakšoma posreči dober olaj dobiti. "
Gde sta sé vüva tau delo navčila? 
“Bila sva v Števanovca pri pokojnoma Ropoš Karčina. Tam sva vse poglednila pa zvedla. Tak sva müva leko začinila. Tau delo se nama vidi. ”
Kak plačöjvajo letos guštjice?
“Letos baugše, ka je lani dosta dežá bilau. Če je söjča, te slabo plačajo. Lani je dosta tikvi bilau, samo ka je dosta zeleni ostalo. Dosta olaja tista guštjice dajo, stere tikvi so dobro ozrejlile.
Djestajo guštjice z lupinjami pa brez lupinj. Zvekšoma te plačöjvajo baugše, stere se löjpajo. Če so dobre guštjice, 3 kil 1 liter olaja dá. "
Karči, vi v fabriki tü velko odgovornost mate, ka mlajše včite za tišlare.
“Tau je rejsan velka briga. Gnesden se mlajši ne brigajo, kakšen tišlar de z nji. Dosta se moram čemeriti z njimi. Zazranka dvej vöre prvin dem delat, ka njim vtjüperpostavim delo za cejli den. Če nejmam vcuj materiala, ka bi trbelo, te ne ladam z mlajši. Sami od sebe buma nika ne primejo. Sploj redko, steroga kaj briga ta maštrija.
Edantresti lejt se spravlam z mlajši. Več kak stau mlajšov se je že včilo pod mojo rokauv. Zatok so nisterni dobri tišlardje gratali. Dja sam tak, ka bi je na vse rad navčo, ka vejm. Dapa ne bauga vsakši. "
Tüj v Varaša ste fejst Priznam tišlar. Kak ste se vi leko tak dobro vönavčili tau maštrijo?
“Za tišlara sam se včijo v Traušča pri Molnár Gazdana. Tri lejta sam bijo inaš, tri leta sam pa pri njem delo kak pomočnik (segéd). Po tistom sam üšo delat v lesno fabriko. Tam so vidli kak delam, so zadovolni bili z menov pa so mlajše mena zavüpali. Tak se dja držim 31 lejt k varaškoj strokovnoj šauli.
Sploj rad mam tišlarsko delo. Vse me briga. Vsefale nauvoga rad napravim. Moj sin je tü tišlar. Letos začnava z njim zidati tišlarsko delavnico taum pauleg tovame Opel. "
Tak vejm, ka toj v Varaša dosta vse včinite šentja (zastonj).
“Rejsan sam že dosta vse delo z dobre volé. Če me stoj kaj takšno prosi, včinim. Delo sam v cirkvi, v vrtcu. Samouprava me tü Večkrat kaj prosi. Dostakrat z mlajši v fabriki kaj tü napravimo. Zdaj smo za borovo gostüvanje kuste bote, s sterimi vlečejo baur, tö zaupstom naredli. Mojo delo zatok prštimajo vsepovsedik. ” (Večkrat je daubo odlikovanje tak od
fabrike kak od samouprave za svojo dobro delo. )
Ka pa vertinja Margit?
“Dja sam že 6 lejt v penziji. 31 lejt sam delala v tri partiji v židanoj fabritji. 1963. sva se oženila, za dvej leta sva zozidala te ram. Dva deteta pa eno vnukinjo mava. Zdaj doma delam. Mam dva graca, vzima pa z olajom delam. ”
* * *
Bučnoga olaja iz njine delavnice smo fejs veseli, vej si pa Slovenci v Porabju na kusto zabejlimo šalato s tejm črnim zlatom.
Klara Fodor
Slovenski utrinki tudi na 1. programu madžarske televizije Slovenske utrinke smo lahko gledali do zdaj na 2. programu madžarske televizije in sicer vsako drugo soboto od 8. 15. Od sredine februarja ponavljajo omenjeno oddajo tudi na 1. programu madžarske televizije, vsak drugi petek ob 14. 10.
V Monoštru kmalu tudi prvi program slovenske televizije Na monoštrski kabelski televiziji je zaenkrat viden le drugi program ljubljanske televizije. Na pobudo slovenskih prebivalcev Monoštra je Slovenska zveza vložila prošnjo pri mestni samoupravi, ki je na zadnjem svojem zasedanju sprejela sklep o tem in dala dovoljenje za tehnično rešitev, katere stroške bo pokrila Zveza Slovencev.
Kdo bo novi predsednik Demokratičnega foruma?
Lajos Für, ki vodi Madžarski demokratični forum od smrti bivšega premiera Antalla, je izjavil, da ne bo ponovno kandidiral za predsedniško funkcijo omenjene stranke. Svojo odločitev je utemeljil s tem, da mu ni uspelo integrirati različnih kril stranke, kakor se tudi tako zaželjena zveza sredinskih in desničarskih strank ni postavila.
Kandidaturo bi sprejel le takrat, če bi se bilo bati, da se bo stranka zaradi njenega novega predsednika popolnoma razdvojila.
Gyula Horn pri papežu
Madžarski predsednik vlade seje 14. in 15. februarja mudil na uradnem obisku v Italji. Med obiskom ga je v Vatikanu sprejel tudi papež Janez Pavel II. Madžarski premierje med drugim posredoval v interesu Madžarov, ki živijo na Slovaškem, kajti kljub njihovemu velikemu številu na Slovaškem ni nobenega škofa ali pomožnega škofa madžarskega rodu.
Janez Pavel II. bo ob 1100. obletnici prihoda Madžarov v Karpatski bazen obiskal benediktinski samostan v Pannonhalmi. O podrobnejšem programu bodo obvestili javnost po velikonočnih praznikih.
Porabje, 22. februarja 1996
6
Irena Barber
STO NAVOLO MA, ŠPOT MA (1)
V fabriki so začnili šuktivati tistoga reda, ka prej vse nanikoj pride. Lüstvo tapošlejo, delavci ostanejo brez dela. Albert je tau vsakši den čüjo, liki on je tomi nej vörvo. Eden den je pa gorprišo, ka je tau istina. V fabriki so vküp pozvali delavec pa so njim etak gučali: “Šlabejše dé našo blago na eksport. Etak mo mogli nistarne mašine doistaviti. Gnes eške nej, liki nigdar nej vedeti, menje lüdi de tü trbelo. ”
Od tistogamau je Albert dosta premišlavo. Več kak 10 km-ov od Varaša odi v fabriko že skurok dvajsti lejt. Žena ranč tak. Istina, dece sta nej mela, etak njima je pa dobro šlau. Istina je tau tü, ka je doma ranč tak nej najvekšo poštanje emo, kak v fabriki. Malo je müden, depa pošteni človek bio. Zdaj, ka so tau povedli, je pa vse bola zamišlen bio. Po večeraj, gda sta si z ženauv počivat šla, je lego v postalo, se je obrno na ovo stran pa si je brez rejči samo zdihavo. Večkrat ga je žena malo prijela, on se je pa od toga vsakši večer vsebola bojo. Toma je že pet, šest lejt, ka je željo svoje žene samo tü pa tam mogauči spuniti. Najbole je te rad, če žena Popodneva ali vnoči dela, etak je nej prisiljeni se spravlati z njauv. On napona predpodnevom dela. Gda je žena Popodneva na dela, pride domau po edenajstoj vöri. Gda se vrata oprejo, že ma srce v gunta. Velko mauč si more vzeti, naj napravi tak, kak šteri že globko spi. Pred dvömi, trejmi lejti ga je včásin gorstrausila, toga reda pa več nej. Leže si pri njem, pa si ona tü zaihava.
Etognauk, gda je prišo na delo, so njegvi sodelavci že na ednom küpi bili. On je bio štrti. V šestoj vöri so začnili delo, liki prajli so ma, gda baude podne, te si nika zgučijo. Podne so se vküp nagnoli pa eden -steri prauto Krmedina žive - etak pravi: “Podje,
zvedo sam, ka iz naše delavnice štiri mašine tavö dejajo. Ovado mi je Rudi, steri vodi skladišče (raktár). Dobro ga poznam. Do tejgamau - tak vejte, podje - za nistarne špricare smo tau odnesli, ka smo steli. ” “Premišlavajte, ” etak pravi eden drugi. “Pošlejo nas domau, ka mo pa te z držinov. Mi že mamo plan. Edno privatne delavnico opremo. Tačas, ka nas njajo tüj, moremo vsakšo minuto ponücati, nesti odtec, ka je mogauče. že sam gledo te mašin, na steron ti delaš, Albert. Toga, če tavö dejajo, ga poberemo raznok pa pomali ga znosimo tavö. K dela vniči doma že samo té mašin fali. Rudi de nam pomago. ”
Albert je nej vedo, odkec tej Vaugri tak vse znajo, liki rejsan eden den je prišo ukaz, naj tiste štiri mašine začnejo rejšiti od poda, zatok ka nika drugo dejajo na mesto mašinov. Delali do drugo blago.
Alberta mašin je Rudi skrb emo, pa so mašin v takšo mesto doj djali, gde je sploj nej pred očami bio. Alberta je Zdaj nej samo tau na pameti ojdlo, ka bau z njim, gda ga štirdaset lejt staroga tavö s fabritje dejajo, liki tau ma je velka navola bila, ka so padaši tau čakali od njega, naj on tü z njimi vred kradne. Etak si je pa vnoči tak zbrodo. “Ge njim mašin raznok poberém, liki ge kradno nemo. Nigdar sam nej, pa Zdaj tü nemo. Zatau, ka njim ga raznok poberém, name tü leko vcuj vzemajo k privatnoj deli. Zranja njim tau lepo povejm. ”
Na drugi den je nej guča bilau od kraje, etak je pa rad bio, ka ma je nika nej trbelo povedati. V fabriki je pa vse lagoveiše šlau. Nauvo delo je eške nej daubo, njegvi mašin je tavö bio lüčani, etak je tü pa tam kaj mogo pucati, mesti, tau ta nesti, tisto nazaj pmesti. Podje so cajt meli med delovnim časom mašin
raznok brati. Tam ji je niške nej vido.
Lidija, Alberta žena je eden den etak prajla Alberta: “V našoj fabriki tü vse naaupak dé. Tak vögleda, da do nas tá pošilali. Steri se vzemamo za tau, ka mo v šaulo ojdli, nam najdejo drugo delo. Etak sam se pa notspisala v šaulo. Té keden mo cejli den v Varaša, zatok ka po deli mo šli v šaulo. Nikša nauva firma prej pride iz Avstrije, šteri ao tüj zidali nikšo fabriko. ”
Albert je nej bio prauti. Tak si je mislo, če njega štjuknejo vö iz dela, Lidija de zatok mejla delo.
Vsakši den se je nika nauvo godilo v fabriki, že so več kak dvajsti lüdi poslali domau. Oni šibdje so pa zatok srečo meli. Nikšo nauvo škir so začnili delati, z nauvo tehniko. Namesto tavö lüčani mašinov so prvlekli nikše drüge. Na dvej partije so je vzeli, etak je Albert vsakši drugi keden popodneva tü delo.
Tisti mašin je pa že raznok pobrani biu. Prišo je tisti cajt, gda je trbelo vözštonderati, kak do oni tau tavö spravlali. Eden je že kreda emo plan. Tisti, steri so zadvečera v partiji, morejo falačke znositi na edno takšo mesto, gde je zaraščeno, pa je fabrika tam zagrajena. Prauto do pa kraj vozili. Tau tak baude, ka da de Albert Popodneva v partiji s svojim ednim padašom, te ovi na ovoj strani z malim tovornjakom pridejo, gda kmica nastana. Vöra de zgučana, njiva taprejk zdavata falačke, pa kreda.
Albert je cejlo nauč nej spau. V svojom žitki je nigdar nej kradno. Če je pa na tau mislo, ka je z ednim prednjim sploj dober, pa če of kaj zvej, ga je aumanca polejvala. Tomaž, steri je skurok cejli fabriki predjan, je Večkrat pri njij bio. Tau je pa tak bilau mogauče, ka gda je of es prišo v fabriko za prednjoga, sta včasin gorprišla, ka sta vküp bila sodaka. On je
sploj fejs pa čeden človek bio. Albert ie samo tau nej vedo, zakoj se je nej oženo. Sploj ma je dobro šlau, sam je bio, dobro plačo je gorgemau, živo je svoj žitek. Lidiji sé je sploj vido, etak je pa Večkrat pri njij bio po sobotaj, nedelaj.
Kak si etak premišlavo, je ranč nej napamet vzeo, ka je Lidija eške nej doma. Že je paunauč minaula, gda je nikši rogat čüjo. Zdaj je nej tak delo, liki Sto spi, čako go je. Ona je sploj vesela prišla. Povedla je, ka so po šauli šli malo nika spit, etak je pa cajt odišo. Albert je tau držo za sploj normalno stvar. Eške tau tü nej napamet vzeo, ka je Lidija fejs oblečana pa diši. kak če bi cejli glaž parfüma nase vlejala. Gda sta si legla, sé je ona obrnaula prauto stejni. Etak se je pa Albert mirno na pleča obrno. Roke si je djau pod glavau pa si je premišlavo. Ranč je nej čüjo, gda je Lidija rano odišla. Samo je kopalnica bola dišala kak ovak.
Kak sta si snočkar malo prpovedala, je Albert Zdaj odprvin naprej prneso svoje brige, svojo bojaznost. Pravo je: “Vejš, Lidija, sploj tak vögleda, ka nede dugo, pa me tavö potaučijo iz fabrike. Vse nika nasmaj
de. ” Lidija je pa samo telko prajla na tau - prva liki bi se prauto stejni obrnaula - “tačas ka je Tomaž tam, zakoj bi se pa bojo. Vsakšoga pa dünok tavö ne ličijo. On tebe gvüšno obrani. ” S tejmi misli je stano Albert. Vöra je bila že osem. Cejli zranjek je samo premišlavo, odo po rami kak kakšna senca. Iz hladilnika si je podne nika vzeo, je pojo, pa hajde v fabriko. Portaš sé je čüdivo, ka je Albert že par minut po ednoj vöri v fabriki bio. Albert si je kaj nej vedo začniti zatok, ka je gnes té den bio, gda do najoprvin falačke od tistoga mašina nosili na tisto mesto, gde je zgučano. Albert si je Zdaj znauvič obečo, ka on nede tau delo. Te ma je pa napamet prišlo tau, ka je Vogrin pravo. Tak je pravo, ka če delo zgibijo, vsi štirdje do meli privatno delavnico, pa de te on tü leko tadale delo. Brez dela ostati - si je mislo - je ranč tak kak če bi človek mrau. No, aj pride ka more priti. Pa te znauva ma je Tomaž napamet prišo. Sveti Baug, če tau, povejmo, bi on gdasvejta zvedo, Sramota bi ga morila. Te rejsan ne more čakati od njega več nikanej.
(se nadaljuje prihodnjič)
NAŠE PESMI
TRAVNIKI SO ŽE ZELENI (2)
Travniki so že zeleni, zdrauvni raužci razcveteni,
sem je trgala i venec pletala,
dokeč sem nedužna bila.

So pa fantje rano stali, ino kose si sklepali, še prej da bo svejklo, pa pojdejo kosit, svojo lubco gor bidit.
Fantje so pa lübeznivi, pa so tüdi zapelivi, prva kak lübiti zna, jo že zapela,
potem se videti več ne dá.
Dekla je že zapelana, zvelki špotom je obdana,
ona se skuzi, je več vesela nej,
joče se nauč i vodne.
(Gorenji Senik) zapisala: Vera Gašpar ilustracija: -mkm-
Porabje, 22. februarja 1996
7
OTROŠKI SVET
KAJ JE TAU?
Kak se zové na Gorenjon Siniki, na Dolenjon Siniki..
v Ritkarovci......
na Verici.........
v Števanovci......
v Andovci.........
v Slovenskoj vesi..
v Sakalauvci.......
Kak so nücali.....
Rešitev iz številke 2/96
tesarska škrinja s sedlostim pokrovom: prvotno za shranjevanje oblek, potem za shranjevanje žita, moke, kruha
ácsolt láda, nyeregtetős: eredetileg ruhásláda, később gabona, liszt, kenyér tárolására használták.
Tak sé zove: na Gornjem Seniku škrinja
Tak so nücali: inda so v iži v škrinji meli gvant, po tistom pa v klejti žito, melo, krü.
NASA SOLA
Šola stoji sredi vasi. Šolsko poslopje je veliko. V šoli je 9 učilnic, knjižnica, telovadnica, delavnica, kabinet in zbornica.
Hodim v tretji razred. Naša učilnica je v prvem nadstropju. Skozi okna vidimo otroški vrtec in šolsko kuhinjo. V učilnici so šolske klopi za učence. Spredaj je zelena tabla. Na desni strani je klavir na stenah so slike in cvetlice. Zelo pazimo na red in čistočo. Rada imam svoj razred, ker se dobro počutim med sošolci.
Klaydia Lazar 3. r. OS G. Senik
POŠTA
Naša pošta je odprta od 8. do 16. ure. Pri okencih oddajamo priporočena pisma, telegrame ter pakete. Lahko kupujemo znamke, razglednice, dopisnice, nakaznice. Na pošti prodajajo še obleke, igrače, kasete, semena in bonbončke. Kdo nima doma telefona, lahko telefonira na pošti. Jaz sem že večkrat bila na pošti. Pošiljala sem voščila babici in znancem. Kupila sem lepe razglednice in darilo za božič. Rada hodim na pošto, ker je gospa Marija zelo prijazna.
Anamarija Balogh 3. r. OS G. Senik
NERO
Moj pes je najboljši čuvaj na svetu. Ima svojo hišico in lonec za hrano. Če dobi meso ali klobase, od veselja maha z repom. Dobrega srca je, vedno pusti nekaj v loncu lačnim pticam. Z muco se ne razume in jo spodi na drevo. Najbolj je jezen na pismonoša. Zelo rad ima otroke. Zna dati tačko.
Tamaš Gašpar 3. r. OS G. Senik
BILI SMO V BUDIMPEŠTI
Tudi letos sem članica lutkovne skupine. Naučili smo se novo gledališko igro z naslovom Svejt napau. Gre za zgodbo v narečju. V skupini so letos novi učenci, kljub temu pa igrajo zelo dobro.
Veleposlaništvo Republike Slovenije, Slovenska državna manjšinska samouprava, Zveza Slovencev na Madžarskem, Košičev sklad in Slovensko društvo v Budimpešti so nas 10. februarja povabili na proslavo slovenskega kulturnega praznika v prostore veleposlaništva v Budimpešti. Prišli so tudi otroci iz drugih porabskih vasi. Med potjo smo se pogovarjali in si ogledovali pokrajino. Ob 16. uri smo prispeli v madžarsko glavno mesto. Najprej smo šli poiskat dijaški dom, v katerem bomo prenočevali. Tam nas je čakala Marija Bajzek Lukač, sekretarka Košičevega sklada. Bila je naša voditeljica, seznanila nas je z znamenitostmi glavnega mesta.
Potem smo se z avtobusom peljali na veleposlaništvo. Prireditev se je začela s pozdravnim govorom Aleša Debeljaka; potem je sledila naša igra. To je bila naša premiera. Ko smo končali, smo poslušali števanovski otroški pevski zbor in recitacije pesmi Franceta Prešerna. Nato sta dva otroka zaigrala na harmoniko, eden pa na kitaro. Ko se je prireditev končala, so nas pogostili. Ob osmi uri smo se vrnili v dijaški dom. Dokler nismo postali zaspani, smo se pogovarjali.
Naslednje jutro smo dobili zajtrk, nato smo se z avtobusom napotili proti parlamentu. Parlament ni samo od zunaj, ampak tudi znotraj zelo lep. Nato smo si ogledali Trg herojev, Kraljevo palačo, Ribiško trdjavo in Matjaževo cerkev. Iz avtobusa smo videli Opero in Akademijo znanosti. Ko smo postali lačni, smo šli na kosilo v McDonald’s. Potem smo se napotili domov. Ob pol sedmih sem bila doma, kjer sem pripovedala o doživetjih. Počutila sem se zelo dobro.
Anastazija Bajzek OŠ Gornji Senik
VRTCI SE ZAHVALJUJEJO
Lansko leto je društvo slovenskih izobražencev v Švici Pro Cultura Slovenica namenilo našim vrtcem finančno pomoč 800 švicarskih frankov. Vrtci so bili pomoči zelo veseli, s tem pismom pa se zahvaljujemo plemenitim darovalcem.
Cenjeni gospod dr. Florjančič, spoštovani člani društva Pro Cultura Slovenica!
Čas tako hitro teče in že nekaj mesecev je minilo od naših zadnjih kontaktov; v imenu porabskih otrok in vzgojiteljic se Vam iskreno zahvaljujem za velikodušno pomoč, ki ste nam jo poslali. Naši vrtci so za poslan denar kupili različne igrače in druge nujno potrebne stvari. O Vaši pomoči smo pisali tudi v našem porabskem koledarju ter v našem časopisu; še enkrat prisrčna hvala!
V Porabju pa življenje teče po ustaljenih tirih; zelo nas je razveselilo srečanje z gospo Reziko Iskro, ki nam je prinesla nekaj zanimivih šolskih učbenikov s Koroške; taki stiki so pomembni in potrebni, saj nam vsem koristijo. Upamo, da bo v kratkem sprejet nov učni načrt za slovenski jezik, razen tega pa se bodo porabski šolarji odslej na kratko seznanjali tudi s slovensko zgodovino!
Sicer pa - novo leto je, tudi Vam iz srca želim mnogo novega in lepega!
Prisrčen pozdrav Vam in vsem članom društva Pro Cultura Slovenica!
S spoštovanjem
Valerija Perger
KAK JE BILAU NA FAŠENEK INDA
Gnauksvejta so na fašenek rano stanili, pa so krofline pekli. Pa te so ojdli fašenki od iže do iže. Fašenki so nosili ošpičene bote, tam so njim gor spikali krofline. Fašenki so meli lejpe maske, bili so dobre vaule. Z domanjimi so plesali in djuvkali. Meli so fudaša, ki njim je igro. Meli so Lenko to. Tau je bil pojep, samo je meu ženski gvant. Lenka je mela rdečo kiklo, fortok in prt odenjeno. V rauki je mela korbeu, tam so nut dali domanji krofline. Fašenki so vsefale naravnjeni bili. Stuki so puno pantlikov meli. Večer so domanji šli v krčmo, tam so plesali za kusto repo in za velki len. V paunauči je prišla z bejlim lijenom “Papanica”. S sajami je bila namazana in je z meklov lustvo domau cmarila.
Kristina Nagp 8. r. OŠ G. Senik
Na fašenek se je 4-5 pojbou küppobralo in so se zravnali v fašenski gvant. Eden je biu Lenka, meklau je mela. Fudaš je to biu. Od iže do iže so ojdli, djuvkali. Plesali so z domačimi, dobili so špek, pejnaze. Eden je meu leseno sablo pa so špek tam gor piknili. Če so nika nej dobili, te so vkradnili. Večer so si pejnaze rastalali. Po tistom so šli v krčmau pa fejs pili. Za velki len pa za kusto repo so plesali. Do paunauči so bili v krčmej, po tistom je prišla pepelnica, so zvonili pa so šli domau. Četrtek je mali fašenek.
Hajnalka Škaper 8. r. OŠ G. Senik
V novinaj smo šteli, kak je bilau inda svejta na fašenek. Tau smo to zvedli, ka sta na Gorenjom Seniki bili dve goslarski bandi. Moj dejdek je tudi igro v eni. Njega sem spraševal, kak je bilo. To mi je pripovejdo:
1945. leta so začnili igrati. 22 goslarov je mela velka banda. Moj dejdek je igro s članölami in po tistom začno igrati na boben. Najoprvin so ojdli po nauvo leti pozdravlat. Po tistom so ojdli po vasnicaj, da so že dosta špilali, te so je povabili v Budimpešto in v Mursko Soboto. Gda se stoj ženo, so to igrali. V Stevanovci so to igrali, gda so baur vlekli. Igrali so vesele in žalostne.
Lang škonik so v našoj vesi včili in so tau bando uni vodili. Če bi duže tu bili, te bi gvušno ešče gnes mladino včili igrat.
Žolt Labric 8. r. OŠ G. Senik
PUSTNI KARNEVAL
Nestrpno čakamo dan 20. februar, ker se ob deseti uri začne maškarada v kulturnem domu na Gornjem Seniku. Vabimo Vas! Pridite nas pogledat! Uganite, kaj bom jaz!
Norbert Gyeček 3. r. OS G. Senik
Porabje, 22. februarja 1996
Starejši Varašanci eštje gvüšno dobro paumnijo tau, gda so Slovenčarge 1967-oga leta baur vlejkli. Vlejkli so ga z Židove do Varaša, gde je pred Koronov bilau zdavanje. Od tistec so te šli do Slovenske vesi. Najoslednjin je ta ves pripravila borovo gostüvanje pred 15. lejti, 1981 -oga leta.
Po pravici - starejši tak pravijo - se leko samo te baur vlečé, če se v vesi cejlo leto nišče ne ženi. Po nauvom je pa tak, ka če se pred fašenkom nišče ne ženi, te mora mladina za štrajf baur vlejčti.
Naj bi se ta stara šega nej pozabila, se je letos Slovenska manjšinska samouprava podala za organi-
zacijo. Na fašensko nedelo je bila na petaj skurok cejla ves pa eštje nistarni Varašanci tö.
36 parov je vlejklo 30 mejtarov dudji baur iz Varaša do Slovenske vesi. Zdavanje je bilau v Varaša na glavnom trgi. Po tistim so baur potegnili do Slovenske vesi, dej so mladi par eštje gnauk zdali. Posebnost letošnjoga borovoga gostüvanja je bila, da so sé nej samo domanji goranaravnali pa namaskirali, litji prišlo je en avtobus lidi iz Slovenije iz Salamencev tö.
Fašenska bala sta se začnila večer v 6-oj vöri. V krčmej je špilo trio Črnko iz Čepinec, v kulturnom daumi pa domanji ansambel Albatros. Vüpajmo se, ka smo s tau staro šegov malo pomagali naravi zimo pokopati. Če je pa na tau nedelo tak lupau sunce sijalo.
-MS
“Baug živi Porabski határ, najbole pa mladi par! ”
Baur je bijo 28 mejtarov dugi.
Zvač iz Šalamencev
... pa Ludas Mateji
“Dajte mi, dajte za tau cigansko dejte, vejpa nejma očo. ”
Stari birauf je tak šimfo	manjasto
mladino, stera se nešče ženiti, ka si drugo leto gvüšno ne privauščijo več te sramote.
Gospaud Döbsögi...
PORABJE
ČASOPIS ZVEZE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Deak Ferenc ut 17., p. p. 77, tel.: 94/380-767
Tisk:
SOLIDARNOST Arhitekta Novaka 4 69000 Murska Sobota Slovenija
Po mnenju Ministrstva za kulturo št. 415-715/93 mb z dne 3. 11. 1993, se časopis PORABJE uvršča med proizvode, od katerih se plačuje davek od prometa proizvodov po 13. točki tarife 3. zakona o prometnem davku (Ur. list RS, št. 4/92) ISSN 12187062.