138. številka. Ljubljana, vtorek 21. junija. XIV. leto, I8M. SLOVENSKI NAROD. Izhaja vsak dan, izvzemSi ponedeljku in dneve po praznikih, ter velja po pošti prejemati za a v 81 r v ■ o g a r ts I e »I /i1. ■ oelo leto \*'> g)M M pol leta 8 g)^ za četrt letu 4 gl. — Za Ljubljano brez pošiljanja na dom za celo leto 18 j:M., va četrt leta .'5 gld. .'»o ki a < n D3696C 1 gld. 10 kr. Za polili »nji mi dom se računa 10 kr. za mesec, 30 kr. za ćetrt leta. — Za tuje d c'. cl o toliko \tč, kolikor pošti it.a IžhaJit, Za goApođe učitcl Je na ljudskih BoMfi in za dijake velja znižana cena in sicer: Za Ljubljano za eetrt leta i? gld. .r>0 kr., po polti prej"inan za cctrr lein 'i gold. — Za oznanila se plačuje od četiristopne petit-vrste 6 kr., če se oznanilo enkrat tiska, 6 kr., če se dvakrat, in 4 kr., če si trikrat ali večkrat tiska. DopiBi naj Be izvolč frankirati. — Rokopisi se ne vračajo. — Uredništvo je v Ljubljani v Frane Kolinanovj biSi .gledališka stolba". 0 p r a v ni š t. v o, na katero naj se blagovolijo pošiljati naročnine, reklamacije, ozminiia, t. j. adnib biknitiviie .stvari, jo v „Narodnoj tiskarni" v Kolinatiovej hiši. Vabilo na naročbo. S koncem tega meseca se prične" novo naročanje na tretje četrtletje. Gg. naročnike prosimo, da naročnino o pravem času ponovć, ako hotć list dobivati redno v roke, ker „Slov. Narod" pošiljamo samo onim, ki naprej plačajo naročnino. „Slovenski Narod" velja: Za ljubljanske naročnike brez pošiljanja na dom: Za pol leta...... 6 gld. 50 kr. Za ćetrt leta.....3 „ 30 „ Za en mesec..... 1 „ 10 „ Za pošiljanje na dom se računa 10 kr. na mesec, 30 kr. za četrt leta. S pošiljanjem po pošti velja: Za pol leta......H gld. — kr. Za četrt leta.....4 „ — „ Za en mesec..... 1 „ 40 „ Za gospode učitelje na ljudskih šolah in za dijake velja znižana cena in sicer: Za Ljubljano za četrt leta 2 gld. 50 kr Po poŠti prejeman „ „ 3 „ — „ Opravništvo ,9Slov. Narotla*'. 0 bolgarskem vprašanji. Iz Bolgarije meseca junija. Kdor od daleč gleda razmere v Bolgariji, kakor so se počele snovati v novejšem času, gotovo si bode težko raztolmačil njih hod in tek; sej še bližnjemu opazovalcu nij mogoče napraviti si o tem kako opredeljeno in osnovano mnenje. Vsak dan donaša nove pojave, vsaka ura nova iznenadjenja. Ako se Človek trudi, da bi nepristrano sodil, onda vsekako ne more odobravati niti jedne niti druge stranke Resnica in pravica leži — v sredini. Zato so oni na jako krivem potu, ki slepički davajo prav tej ali onej stranki. Jedna izmej njih, ki jo imenujejo konservativno, zdi se nam da ima za gasio: Aut Caesar (ki.jaz) aut niliil: druga pak — da se poslužimo istih izrazov — zapisala je menda na svojo zastavo: Aut caesarismus, aut nihilismus! S temi izrazi bili bi knrakterizoveni najbolje i jedna i druga. Žalostno zares, da je do tega prišlo. In kam to vodi, pokazala bode najbližu ja prihodnjost, ako so mej tern ne napravi kompromis mej obema strankama. Dve leti sta pretekli, odkar je Ilolgarijn osvobojena. Jedno leto so imeli oblast v rokah konservativci, drugo leto liberalci. Torej vsakemu je bila dana dovoljna prilika pokazati, kaj in koliko premore storiti za blagost naroda in razcvet države. Dok je bila jedna stranka na kermilu, gledala je druga, da jej ogreui vsako minuto, da jej ne da miru niti trenotka. In morebiti je to glavni povod, da faktično niti jedna niti druga nij mogla ničesar koristnega izvesti. Vse je ostalo pri dobrih namenih. Rezultatov ruj videti nikjer dobrih, pno pa slabih. Pomislimo koliko se je bilo zasnovalo v narodnem zboru, da se povzdigne omika naroda in bolgarska književnost. Določile so se velike sume za te reči; tako je n. pr. letos za izdavanje poučnega lista in ko ristnih knjig bilo opredeljenih 12.000 frankov. A vsi ti leže še nedotakneni v blagajnici, kajti nijednemu Bolgaru nij prišlo na misel ali pa mu nij v ljutej borbi preostalo časa, da se oglasi s kakim primernim delcem za nekaj frankov od te svote, katera bi mu bila drage volje na razpolaganje, da se je potrudil. Šole so v slabem stanu, ker učitelji so postali ali uradniki (finovniki) ali pa politični agitatorji. O industriji se niti sanjalo nij nikomur. Za povzdigo poljedeljstva ostalo je vse pri starem. Bili so začeli snovati gospodarsko šolo pri Ruščuku, in so se dolgo prepirali za njo v saboru, v časopisih in gostilnicnh, a nazadnje so — pozabili na njo liberalci in konservativci, tako da se uže preko pol leta ne čuje nič več o njej, samo toliko je izveatno, da je začetek njenega konca ali konec njenega začetka. Lepo/nunskih ali poučnih časopisov nij izšel nobeden, odkar fe Bolgarija svobodni! (prej jih je bilo dosta), tudi skoro nobena spomina vredna knjiga Be nij natisnila. Vse se zanima za politiko in jedino za politiko. Dobri zakoni, ki so se morda napravili v n&rodnem zboru, ostali so večinoma na papirji bodisi od te ali druge stroko. To so nemila takta, ali so lakta. Tako naprej n i j m o g 1 p iti in P e m ore iti. Nas nij briga, ali je temu kriv Peter ali Pavel, ali če sta tudi kriva oba, nam je vse jedno. Mi Slovenci ,ih no bodemo obsojajj, vzenmi v obzir, da so še mladi; ali svetovati jim smerno, in če tudi na.š avet nij ujiliven, pak jim vsaj želimo, da bi so znnaprej obrnilo na bolje. Bolgari so trpeli dovolj, in še zdaj nij so nehali trpeti, kajti manjka ;im Bloge, Tare jih ona prokleta nesloga, ki jo mačeha vsem Slavjnnom. A kakor so BO drugi Slavjanl trudil i, da se otresejo te strašne mačeho, tako naj se pottude tudi Bolgari. Ako ne, so bode uresničil izrek: duobus litigantibus tertiua gaudet (ako se dva prepirata, veseli se tretji l) A kdo je ta tretji, to vedo Bolgari sami, ka kor vedo tudi drugi Slavjani. Ker tedaj treba sloge, naj se zjedinijo merodajni prvaki uže zdaj, ko jo *e i • Zdaj je doba volitev, in skoro ho glasoval narodni • zbor. Ako si ostaneta stranki tako ostro na-; sproti, tedaj jo propast obeh gotova. Mi , ne želimo srečo jednej, a nesreče drugej, mi Gjuro Danicić. (Životopisna črtica; sestavil M. Malovrh.) Vsak narod, bodi-si še tako majhen in neznaten, ima na tem ali onem polji vede ali umetnosti svojega duševnega velikann, s kojim se pred svetom ponaša. Našim južnim bratom, junaškim Srbom, je to dr. Gjuro DaniČie, jeden najženijalnejših filologov in slavistov v obče in prvi mej jugos'avenskimi. V središči avstrijskih Srbov, v Novem Sadu porodil se je meseca aprila 1825 1. od očeta Jovana, duhovnika iztočne cerkve, in matere Anke, rodom iz Samobora, naš Gjuro. Po smrti očetovej odgojila je vdova pet sinov, a zadnje dni svojega življenja sprovela je pri svojem ljubljenci, pri Gjuru. „Malo ima djece, prem je to naravna dužnost njihova, koja bi tako svojim roditeljem udana bila, kano što bijaše Gjuro svojej majci sve do smrti njezine. Iovakav nježni osjećaj imade se u ovo doba naše upisati u krieposl ne malenu" l). Pet gimnazij'ilnih razredov svršil je Da-ničič v Novem sadu, a šesti razred in rilozo-hčni tečaj v Požunu, vedno z odličnim uspehom. Leta 1844 ide v Pe&tO pravoslovja se učit; ker se mu pa tu ni dopalo, odrine uže za jeta dni na Dunaj, kjer se nu smjeru nauke onaj pokret dogodi koji je ne samo za Dani-čića nego i za kjiževnost našu odlučan bio. -) Danicić (to mu je književno ime, a pravo zvuči Popović) z dušo i telesom Srh, spoznal se je na Dunaji z Vukom Stefanovićem Karanj i ćem i našim d»\ Fr Miklošičem i to je toli nanj uplivalo. da je popustil učenje pravo- «) F. Rački. Vienac 1877. 8f>0. 1. «) Ibid. slovja ter se poprijel nauke, njegovemu duhu najbolj prijajoče, namreč filologijo. Vuk in Miklošič dala sta Srhom največjega svojega učenjaka. Po Vuku upo/nal se je Danicić z narodnim jozikom Brbskim in s tradicionalno literaturo, a Mikloše uvel ga je V metodo strogega n&UČnega jezikoslovja nu kojoj stoji Mi-klošič do danas na celu slavistike te je priznan za jednoga pi ili živućih filologa u obće >. Leta 1817 razpravljalo se je jako živahno znamenito vprašoiije: kako se ima pisati ? .ledna stranka, tedaj večin«, mislila je, da se naj za književnost srbsko priredi pravopis cerkveno slovenščine (to je ruska-cerkvena slovenščina) ; dalje mislila je ta stranka, da je vrlo dobro mešati v narodni jezik kol:kor mogoče cerkveno slovenskih besed, oblik in nastavkov, trr da se s tem jezikom bogati. (\idni bili so to filolozi! Kako se naj p.< to Ibid. želimo srećo obema. V rokah mož-voditeljev v Bolgariji leži zdaj sreča in bodočnost naroda. V takih okolnostih je poklic bolgarskega najvišjega duhovnega pastirja, eksarha Josipa, ki je prišel te dni v teh zadevah iz Carigrada v bolgarsko prestolnico, velevažen in uzvišen. On je došel z namenom pomirje-vanja mej strankama, in prav po besedah Kristovih izpred žrtvenika vsakemu na dušo kliče: Mir vam bodi! (Pax vobiscum!) Dogovarjal se je tudi osobuo s tremi voditelji (Karavelov, Cankov, Suknarov) od liberalne stranke, in s tremi (Balabanov, Grekov, in Burmov) od konservativne stranke. A na ža lost do sedaj še nij vspel v svojem blagem namenu! Ako ne doseže svojega smotra, povrnil se bode ta veleučeni in modri svečenik spet na svoje mesto, uzkliknivši še poslednji-krat svoj : Mir vam bodi! In v svesti si bode, da je izpolknil svojo pastirsko dolžnost. Kako jo bodo izpolnjevali ^voditelji strank, to bo sodila — historija! Ob takih odnošajih, kakoršnih se zdaj Bolgarija nahaja, umevno je, da se raznašajo razne vznemirjajoče vesti po drugih deželah. Vendar tukaj teče vse v navadnem svojem tiru. Samo po novinab brije sever nemile polemike, ki podpihuje in razpravlja bolj kakor bi trebalo; a drugače se briga vsak za svoje prepuščajoč vse času. Pravi fatalizem! Agitacija je sicer od obeh stranij započeta, ali nij posebno živa; agitatorji se odlikujejo samo s svojo nespretnostjo in osvrnostjo. V tem prekosi jedna strauka drugo. Isto tako manjka povsod političnega takta. Kaj bode iz tega, tega nihče ne ve, in bila bi uajvečja smelost kaj prorokovati. Samo to se zna, da vsaka strauka ne misli, da bode zmagala, nego je celo o zmagi po polnem prepričana! To je gotovo karakteristično za — obe. Bilo bi sicer želeti, da obe zmagati, namreč v tem smislu, da zmagati nad domaČo neslogo; tedaj se bodo koristili vsi Bolgari, ako pa zmaga samo jedna nad drugo, tedaj se bodo veselili — drugi. Teren za zbližavanje imata, kajti to mislimo da uvidi vsak trezen človek, ka tako ne more iti naprej, kakor je šlo do sedaj. Evo pokušajte drugo, na drugej osnovi, držeči se apostolskega izreka: omnia probate et quae bona tenete! Naše simpatije so z Vami. Uže zdaj vse križem kriči nad Bolgarijo: nekateri dolže tega, drugi onega; mi pa nehčemo prenagliti se, nego počakali bodemo se svojo sodbo, da se nekoliko izčisti položaj. dejansko izvrši, ni nihče točno razložil: V „Glasniku društva srpske slovesnosti" četvrte j knjigi natisnen je nekega J. Stejića poskus teh učenjakov ideje v nekakšen sklad skapudrati, a zaman ! Niti I;, b i> niso bili upotrebiti sposobni.4) Druga stranka, na čelu jej starosta Vuk Stefanovie Karagjič, r>) branila je Jonetiški pravopis. Vuk vzel je za osnovo književnega jezika prosto srbščino tvrdeč, da trebe in narodni jezik učiti ; učiti isto tako, kakor ktero-koli tuje narečje, kajti le tem potem bi se dali slovniški zakoni utvrditi. V Vukovej stranki bila je v vseh vprašanjih sloga, v nasprotnikih ne. Ni se nam torej čuditi, da se je „omladina" potegnila za ') N. J. Nadeždia v „Severna pčela". 1842 St. 77—78. s) Pravi osnovatelj joj je Doaitej Obradović, koji je prvi v teoriji in v načelu branil pravo narodnega jezika v Književnosti. Politični razgled. Notranje dežele. V Ljubljani 20. junija. V vuaiijem inliiisteratvu se je dopolnilo mesto sekcij skega predstojnika, ki je bilo z upokojenjem Schwegla izprazneno. Sekcijskim predstojnikom je imenovan grof VVolkenstein, doslej izredni poslanik in polnomočni minister avstrijsk na saksonskem dvoru. Ob jednera je postal tajni svetovalec. Grof VVolkenstein je bil sicer uže tudi zastopnik vnanjega urada in skupnega ministerstva predsedoval posvetovanjem av-stro-ogerske carjevinske konference, ravno tako v obravnavah o srbskej carjevinskej pogodbi in v predposvetovanji v trgovinskej pogodbi z Nemčijo, ter je bil naposled vodja delegacije, ki je v Berlinu to pogodbo sklepala. Volitvena borba za trgovinsko zbornico v Pragi daje dosti prilike v razmiiljevanje. Oklic čeških rodoljubov zmeren, dostojen, spra-vedljiv ter so kot kandidatje postavljeni tudi trgovci in obrtniki druge ne češke narodnosti. Češki oklic govori posebno gorko judom na dušo. Ves drugačen je oklic nemške stranke! z jedno besedo, ravno nasproten češkemu, v dokaz samo te stavke, ki se z nedostojno besedo posebno odlikujejo: „Judom se prigovarja, da naj bi podpirali tako politiko, ki je čisto sovražna temu, kar je zdanji čas dosegel. Judje naj bi se pridružili stranki, ki hoče v zvezi s fevdalci in ultra m on tanci ljudsko i zob razi mi je za sto let nazaj potisniti. Oni naj bi ustavovernej stranki, katere čislani in ravnopravni članje so bili, pokazali hrbet in postali helotje in robovi češko-narodnej stranki — da, robovi te stranke, kajti, kakor hitro se ločijo od ustavo verne stranke, ne bodo nikdar uživali polnega zaupanja narodne stranke, ker t bodo izdajice; a naložili si bodo nezadovoljnost cele dežele, ker so postali boritelji v obeh taborih, zgubili bodo vso veljavo ter naposled zginili v celotnej masi Čehov." Preko Pešte se javlja, da je kraljevo pismo, s katerim se određuje vtelesenje lojne Krajine, uže sestavljeno. Dotično pismo se bode baje razglasilo v prvih dneh prihodnjega meseca. Vilttitje «1 rž m ve. V angleške j spodnjej zbornici se je po slanec Labouehere toplimi besedami zavzel za Bolgare, njih svobodo in vstavo zoper poskuse kneza Battenberga, ki hoče državni prevrat. Dalje je predsedniku bolgarskega narodnega sebranja pisal naslednje pismo: „Istino govorim, ako rečem, da ste vi in vaši tovariši v svojem delovanji gotovi simpatij vseh Au-gležev. Veruje se, da branite svojej zemlji ustavno svobodo proti nečastnemu poskusu kneževemu, katerega ste izvolili za vstavnega vladarja a kateri hoče ravno zdaj uničiti listino, po katerej ima v obče pravo nad vami vladati. In vendar je še nedavno prisezal na to listino. Nadejam se, da bote ta vaš odpor proti biv- Vukom, tedaj uže vsemu svetu poznanim. Na Srbskem, v Vukovej domovini, na prosto je bilo vsakemu Vuka natolcevati, no njemu i ujegovej stranki zabranjeno je bilo zagovarjanje! Takšen je bil položaj borbe mej siromašnim Vukom in mogočnim Molišem Svetićem (Jovanom lladžićem) tekoče. Na prvi mah kazalo je vse, da bode naposled Svetie zmogel. Šole, novine, službeni državni spisi, ogromna večina knjig i na državni i arhimandritski upliv — vse je delalo za „stari pravopis". — Najboljši prijatelji Vukovi počeli so dvojiti o srečnem vspehu. Ali ako se to i često obistini, da praktika in običaj nauk premože se še češče ravno nasprotno dogodi. V pitanji pravopisa ni še bila ni učeča se omladina ni nauka sama svojega glasu oddala. Leta 1847 javila se je omladina; v tem letu izdal je Branko svoje pesni, polne narod- šemu vašemu knezu imel odločen uMnek. Pravimo „vašemu bivšemu kralju", kajti Aleksander Battenberg, da si je de facto vaš vladar, nehal je to biti de jure. Ako knez prelomi svojo prisego, to nij samo prav, nego je tudi dolžnost njegovih podložnih, da ga izženo iz dežele. Mi Angleži imamo predsednikom ministerstva moža, čegar značaj se razlikuje od značaja onih ljudij, ki so se o svojem Času stavili na stran tlačiteljev, ki so se vaši rojaki hoteli znebiti robstva in jarma onih, ki tudi zdaj v Carigradu vladajo. Gladstone je zmirom toplo podpiral svobodo vstave, zato bi vam jaz svetoval, da se službeno obrnete do njega ter mu razložite vsa vaša prava in kako jih je vaš bivši knez žalil. Vidimo, da se uže posvetujete o nasledniki Aleksandra Battenbrš-kega, katerega boste poslali v njegovo domovino, kjer bode lebko premišljeval o svetosti prisege. Spominjam vas pa tudi, da misel, izvoliti kakega tujega princa, nij ravno modra in stroški, ki so pri vas spojeni z monarhijo, tudi so veliki. Zakaj ne spremenite svoje ustave tako, da izvolite domačega bolgarskega predsednika, ki bi tudi za manjšo plačo izvrševal voljo naroda? Bolgarska ima dosti izkušenih rodoljubov, a bolje zna najpriprostejši Bolgar, kaj treba domovini, nego li najizobraženejši tuj princ, ki se preje za vas niti nij zmenil". An k les. i se spotikajo nad avstro-srbsko ti go vinsko pogodbo. Vlada priznava, da bi ta pogodba lebko imela škodljivih posledic za angleško trgovino ali ona tudi upa, da bosta Avstrija in Srbija radovoljno ublažila one točke pogodbe, ki prete angleškim fabrikautom. V francoskej zbornici se je četrtek pričela debata o budgetu za 1. 1882. Na Špansko se bode z Ruskega preselilo baje 60.000 Rusov. Španski kralj je baje dejal, da naj le pridejo judje, ker je tam njih domovina. Nemški „rajhstag" je bil zaključen 15. t. m. Razprave letošnjega njega zasedanja bile so živahne a vendar ne po volji nemškega kancelara Biamarka. Baš one zakonske osnove, do katerih je Bisraarku največ stalo, kakor po priliki osnova zakona o zavarovanji delovcev zoper kako nesrečo in osnova ob ustrojstvu nemškega narodno-gospodarskega zbora, bile so ali bistveno spremenjene ali čisto zavržene. Zato pa je knez Bismark na drugej strani dobil važno zmago: Hamburško meščanstvo je 15. t. ms potrebno večino dveh tretjin glasov sprejelo ugovor sklenen mej Hamburškim senatom in nemško vlado glede carjevinskega priključka Hamburga mesta v carjevinski krog. Tudi Bremensko prebivalstvo prikazuje se prijazno priključku. Nemški cesar je imenoval Puttkammerja notranjim, Gosslerja pa naučnim ministrom. Bžsmark je dobil dopust, da se ozdravi ter ga bode nadomestoval Bbtticher. tmaomam..... a—e- ■■■■!. ■■ nega duha v završenej obliki. Pisec jim je bil prvi izšolani Srb, za kojega se je moglo reči, da je književno naobražen poet, o kojega že-niju je njegova prva knjiga jasno svedočila. Ni S. Milutinović ni Petar Petrovič Njegoš nI bil sposoben svojim uplivom novo ero v srbskej literaturi početi; Branku se je to posrečilo, kajti stal je povsem na stališči Vukovem. Za Brankom oglasila se je „srpska omladina" v dveh knjigah: „Slavjanka" (Budim, 1847.) i „Neven sloge mladeži liceja beogradskog" (Zemun 1849.) Te poetične poskušnje so brez vsake estetične vrednosti ali zaradi tega spomina vredne, ker so tedaj bile v dokaz, da ide mladina za Vukom. Iz sredine teh mladičev oglasil so je mož, koji je s silo svojega znanja, s svojo železno logiko rešil pitanje o pravopisu in jeziku srbskem, in to je bil — Gjuro Danicić. V pravdi s Svetićem vzdržal se je Vuk vedno na stališči temeljitega poznavatelja na- Dopisi. ■zpod Ljubljane 10. junija. [Izv. dopis.] (Izredne varnostne priprave.) Denes teden napravil je ljubljanski „turnverein" izlet k .Zelenemu hribu". Porečete: vemo, ali kaj nas to briga? Da, res, niti nas bi to nič ne brigalo, ko bi ne bili neposredno zaintere-sovani na tem izletu. Zaradi tega izleta k nZelenemu hribu", reci še enkrat k „Zelenemu hribu" pri Ljubljani, čutlia se je namreč dotična oblastnija primorano, ali na kake prošnje, ali iz svoje inicijative tega ne vemo, ukazati žandarmom iz Grosupelj in Iga, da so šli ta popoludan in večer v Ljubljano stražit vele-znano nemško društvo, in na ta način ona dva velika okraja na nedeljo, ko se najrajše dogajajo kaki pretepi in poboji, pustili brez varstva javne varnosti. Pri „Zelenem hribu" bilo je razun imenovanih angaževano še mnogo ljubljanske policije. Gospodje turnerji morajo pač imeti slabo vest, da se še celo v Ljubljani ne čutijo varnimi. S takim postopanjem izbujajo le pozornost naroda na svojo žalostno životarjenje in — splošno pomilovanje. Društvo, katero samo čuti, da nij nikjer priljubljeno, ki se povsodi le vsiljuje, naj ostane rajše doma. Sicer pa, naj turnerji počenjajo zaradi nas kar jim je drago, nihče jim ue bode overal, samo da bi zaradi enega izleta zbobnali skupaj vse žandarme od blizu in daleč, tako po nepotrebnem kakor v nedeljo, s tem pa nikakor ne moremo biti zadovoljni. Kedo naj posreduje, če kaj nastane doma? Če jim navadne straže varnosti ne zadostujejo, naj si za take slučaje najemo kompanijo vojakov, a puste naj naše Žandarme nam, in naj jih ne trpinčijo po nepotrebnem, saj imajo le-ti uže brez tega dovolj opravila. (Pri izgredu „Sokola" k sv. Joštu in v Kranj na celem dolzem potu nij bilo videti nobenega žaudarma ni nobene straže Ur.) X Notranjskega 16. jun. [Izv. dop.] (Prav smo imeli vendar le!) Da je bilo nabiranje voznikov za Bosno in Hercegovino po znanih agentih res le švindel, priča nam okrožnica c. kr. okrajnega glavarstva v Postojni, katera se glasi: Štev. 5359. Župani)ara! Potezaje se na dopise od 6. in 10. maja 1.1. št. 4088 se Vam da na znanje, da je vsled dopisa visoke c. kr. deželne vlade od dne 7. junija t. 1. štev. 916 visoko c. kr. skupno ininist.er.st v<> na tukajšnje sporočilo dalo vedeti, da niti vojaške, niti civilne oblasti v Bosni ni rodnega jezika. Vuk je dobro znal, da on ni sposoben srbski jezik znanstveno preiskati in raztolmačiti; in svojim zdravim razumom po kojem se je odlikoval, spoznal je, da je zbiranje materijala glavna stvar. Ko se je to zgodilo in je torej čas bil, srbski jezik v zvezi in primerjanji z drugimi slovanskimi jeziki zgodovinsko preiskavati — pojavil se je (J juro Đaničić. V 22. letu svoje starosti izdal je knjigo, kojo on sam smatra za početek svojega slovstvenega delovanja. Dunajska cenzura prepovedala je tisek iz „višjih političnih povodov"; z letnico 1847 izšel je na to v Budimu „Rat za srpski jezik i pravopis." — Uže tu pokazal je Dauičic vse poteze svojega literarnega značaja. On nf Vukovega načina polemiziranja nastavljal, temveč v svojej knjigi počel govoriti z višine tedanje jezikoslovne nauke, a tako še pred njim v srbskej litera- Hercegovini ali kod drugod ne potrebujejo ni-kakovih voznikov in tudi ne nameravajo jih vpotrebljevati. Dajte to tistim vedeti, kateri si pripravljajo vozove za Bosno. C. kr. okrajno glavarstvo v Postojni, dne 10. junija 1881. Globočnik m. p. Iz Novega mesta 16. junija. [Izv. dop.] („Narodni dom?") Novomeščanje, spoznavši veliko važnost narodnih društev, osnovali so si 1865. leta „narodno čitalnico", ki se je kmalu tako močno okrepila, da je mogla uže v prvih letih svojega obstanka prirejati izvanredne zabave in veselice, kakeršnih so do takrat novomeški prebivalci le redkokrat doživeli; občinstvo se je jelo vedno bolj in bolj zanimati za narodne veselice, čitalnica si je pridobila vedno več in več vnetih prijateljev in podpornikov in kmalu se je smelo misliti na to, kako da bi si novomeška čitalnica napravila svoj lastni „dom", ki naj bi bil zbirališče vseh zavednih is omikanih Slovencev in pravo središče duševnega življenja vseh novomeških rodoljubov. In v istini kmalu so se našli vrli možje, v katerih je ta blaga misel do prvega sklepa dozorela. Jelo se je nabirati po vsem Slovenskem in v takratnej splošnjej navdušenosti subskribirala se je od vi lih slovenskih rodoljubov v primerno kratkem časi precejšnja svota. A doseči bi se dalo še več in naš „narodni dom" bi bil uže davno dozidan, da se nij od merodajnih krogov marsikaj zakrivilo, kar bi bilo lehko izostalo, in da velika politična vprašanja nijso absorbirala vseh delovnih močij. Pa nij nam preiskavati sedaj vseh mogočnih uzrokov temu žalostnemu stanju, nij nam dano slabo soditi o možeh, ki so gotovo najboljše namere imeli, pa jih — žalibog! — po tujej krivdi izvršiti nijso mogli, pač pa obrnimo vso svojo pozornost na to, kako si zdaj dozidamo svoje narodno središče in s tem stavimo sebi in svojemu narodu večen spomenik rodoljubne požrtovalnosti! O tem se je uže marsikaj ugibalo in marsikdo je nam znal nasvetovati sredstva, ki bi nas privela do zaželenega smotra, a vselej je ostalo le pri posvetovanji in dozidanje „prvega narodnega doma" je še zmirom „pium desideriumu naših domoljubov. Pravi domoljub naj nas ne podpira samo z besedo, on naj nam pokaže tudi v dejanji, da mu je to v resnici na srci ležeče, kar so nam njegove ustne tako dobrohotno razodele. Tu naj nam nidko ne ugovarja, da je slovenski narod ubog in da so se ljudje turi nihče govoril ni. On je počel nasprotnike Vukove s tem pobijati, kar so oni smatrali za svojo največjo moč; on jim je dokazal, da je njihovo znanje v filologiji v sredi votlo, od kraja ga pa nični. Kakšen je utisek te knjige, svedoči to, kar I. Bošković pripoveduje') o jednem najhujših nasprotnikov Vukovih, v Bel-gradu živečem dr. I. S tej ići, koji je baje rekel: „tako još nije pisao nijedan Srbin". — Profesor Stojan Novaković2) pak veli: nže-lezna logika, bistrina i oštroumlje pa uza sve to neumorna energija to su crte, koje se potpuno razvijene s mesta pokazaše u književničkom karakteru Daničieevu. Uz njih je još on imao visoko osećanje najplemenitijega často-ljubljublja, da svojim radnjom iznadje pravila i u književnosti i nauci obezbedi mesto svome narodnom jeziku, a s ovim osećanjem drugo- ») Orao. 1876. 39. ») „Gjuro DaniČić" v „Srpskej Zori" 1878. 1—3. uže naveličali vedno žrtovati. Kar se je pred 7 leti z malim trudom nabralo, mislim da bi se tudi še dandenes lehko dalo in naš „prvi ndrodai domu bi bil gotov. Jako slabo bi moral misliti o svojem lastnem narodu in kaj malo ga poznati, da verjamem onim pesimistom, ki pravijo, da 8—9000 gld , katere bi znalo končno dozidanje „prvega narodnega doma" še stati, nij tako lehko dobiti; samo malo resne volje je treba, z nabiro se mora pričeti, rok ne križem držati in uspeh ne bode izostal. Vzemimo si vrle Čehe za izgled! Tudi njim nijso bile razmere Bog zna kako ugodne, tudi oni se imajo jednako nam Slovencem še zmirom boriti za najsvetejše pravice, katere jim sedanji vek — še vedno pridržuje, a navzlic temu bili so vstrajni v svojem delu in s ponosom smejo sedaj kazati na svoje „narodno gledališče" kot na lepi sad svoje neomahljive vstrajnosti in vse hvale vredne požrtovalnosti. Te dni mi je došla vesela vest, da je čitalniški odbor, kateremu na Čelu je marljivi domoljub dr. A. Poznik, sklenil napraviti loterijo, katere čisti dohodki naj bi se uporabili za dozidanje „prvega narodnega doma" in dekliške šole v Novem mestu. To se je baje sklenilo povodom poroke eesarjeviča Rudolfa s princesinjo Štefanijo, katerej na čast naj bi se tudi velika dvorana v dodelanem nprvem narodnem domu" imenovala „Štefanijna dvorana". Zares lepa ideja ta! Nadejati se je, da, ko se bodo srečke izpečavale, nijeden domoljubnih Slovencev ne bode pridržal svojega doneska nego vsak po svojej moči pripomogel, da se vendar jedenkrat dodela, kar je uže pričel nepozabljivi nam ranjki dr. Žiga Bučar! —rm— Domače si vari. — (Sv. resnega telesa procesiji) v šentjakobskej in frančiškanskej furi je vreme nekoliko kazilo v nedeljo. Oo. frančiškanje so samo dva evangelija opravili pri vnanjih altarjih, namreč pred nunsko in pred farno cerkvijo; prva dva so zaradi dežja morali brati v cerkvi. Pri sv. Jakobu, kjer se procesija začne kasneje, so pa srečno brez dežja izveli navadni sprevod okoli vs^h štirih altarjev; proti koncu se je celo zvedrilo popolnem. — (V Rim!) Slavjanski romarji se severa ostavijo Dunaj v nedeljo 26. dan t m., dospejo popoludne v Ljubljano in zvečer v Trst. Odtodi odpotujejo drugi dan 27. t. m. na posebnem parniku v Jakin (Ankona) in pridejo 28. dan t. m. v Rim. Voznina od Ljubljane do Kima brez hrane in stanovanja znaša vaše divna izdržljivost i ogromno, najopštije iziskivanje, te i neumoljiva kritika prema sebi samu (bez koje* ni nema čim postati ni veliki književnik, ni kakov mu drago veliki javni čovjek). Onako oružan prihvati se on svoga zadatka, da g r a d j u sakupljenu o d V u k a obradi onako, kako u njegovo doba napredni i stručni naučnici ostalih naroda tu g rad j u u svojim jezicima obradjuju. On se stavi na posao, da pokaže kako i za što biva u jeziku našem, i da nastavi rad Vukov u onom, u čem Vuk stići ne mogaše. — Nikad nije odmena tako stigla na vreme, jer se Vuku već namirila šesta desetina godina, te počinjaše osećati težinu starosti; nikad nije bila odmena tako napredna i tako prema svome prethodniku." (Dalje prihodnjič.) ▼ III. razredu 32 g!d., v II razredu 48 gld., in v I. razredu 04 gld. V Trstu se bodo prenočišča dobivah po 30, 50, 80 kr. do 1 in 2 gl. V Rimu bode stanovanja po jako nizkej ceni preskrbel tamošnji slavjanski komitet (Comi-tato slavo, Palazzo Alrieri). Za hrano po poti so cene pogojene. Slovanski in hrvatski ro-mprji se mogo pridružiti v Gradci, v Mariboru, na Zi napetost, kislino _J v želodci, zlato žil o 0 telesno zapretje, bolezni na jetrah in žolči, nečisto Kri. i pritisk krvi Zavživati se dade prijetno in lehko. ^#^\ Počasi razpušča in brez bolečin. Zoper ulesa, bo-" * \ lezni na koži, trganje po udih in protin pomagajo vsled svoje kri čistilne vsebine. glavo in prsa, Priporoča se kot domače in ceno zdravilo zoper zlato žilo, bolezni v trebuhu in če človeku jed ne diši Pomaga vselej. Po složnej sodbi več imenitnih Švajcarakili, avstrijskih in nemških prak zdravnikov in raznih zdravniških strokovnih časopisov so se od lekarnarja R. liraudta v ttehaft*- je bilo treba kri čistiti, telo odpreti, žolč in slez odpraviti ter prebavljenje oživeti in ukreniti, N Rabi jih lehko vsakdo in vsake starosti. hausenu (Švajca) prirejene švajoarske pile se svojo srečn sestavo in ker nemajo nič telesu škodljivih tvarin izkazale v vseh slučajih, Če kot pošteno, gotovo in ceno domače zdravilo ter zasluži, da se vsakemu priporoči. Predno ni te pilo kdo naroči, more zahtevati v zdolsj navedenih lekarnah, ki ima zmirom v zalogi švajoarske pile, prospekt zdravniških sodb o rabi teh pil. jplF* Izrecno naj se zahtevajo samo lekarnar lt. Hrandtovo švajcai-Hko pile, ki so prodaj ejo samo v kositarskih škatljcah po 60 pil k 70 kr. in v manjših škatljicah po 16 pil a 95 kr. "3Bjy Vsaka škatljica ima rdečo etiketo s črnim križem, v katerem mora biti poleg stoječi podpis izdelovalca. (358—1) * LJubljani: lekarnar Jluyr. IS*} Gin Trboveljska družba za premogokop. Upravni odbor naznanja, da je izročen gospodu Viljemu Schifferju v Ljubljani s a. s t p p đl r \x ž "b- ©• si, m, Ig^Skaaj^Ste© za piremog" in oement ter se gospodje kupci prijazno naprosijo, da svoja naročila za premogokope Trbovlje, Zagorje in Hrastnik oddajejo omenjenemu gospodu. (323—6) Izdatelj uj urednik Maksu A r ni i <:. Lastnina in tisk _Narodne tiskarne". 0V