y. Gruden: Kdo izmed vas . .. — Dr. Prijatelj: Poezija «Mlade Poljske«. % «In če bi mislili?» «Ah, potem — potem bi me niti ne hoteli pogledati.» «Tako? So tako hude vaše misli, gospa?» «Zelo so hude.» «To so skrivnosti?» «Kaj skrivnosti! Cesta! — Pa zdajle bi šla. Greste?« Malo se je začudil Gornik, a je koj vstal, natakar pa je že dejal, da je vse plačano. «Meta, kajpa,» je dejala Tina. «No, saj lahko — nič ne de.» (Dalje prihodnjič.) Igo Gruden: frfo {zme<{ yas Ko se nagiba noč nad šumno mesto in ure v stolpih zažare nad reko in zvezde se pleto v srebrno cesto nad svetom tiho in daleko: kdo izmed vas izmučenih in trudnih, ki tonete v domovih svojih Črnih, posluša pesem kril nad stvarstvom budnih, šumečih v noč kot pene vod srebrnih? Žarijo ure... in pod stolpi reka hiti objemu daljnemu naproti: o, da za hip nad nihanjem človeka ustavil čas nemirne bi peroti! «**»¦*••¦#¦*¦ Dr. Ivan Prijatelj:1 Poezija «Mlade Poljske*. roti koncu 80tih let prejšnjega stoletja se začno oblikovati v poljski literaturi takoj za naturalistično epizodo in deloma vštric ž njo obrisi «Mlade Poljske», poljske «moderne», bujne renesance poezije, umetnosti in artizma — sijajnega pokreta, nastalega izpočetka skoraj docela pod vplivom sodobnih tujih umetnostnih valovanj,, a obogativšega po preteku nekaterih 1 Izmed različnih virov navajam tu samo sintetično delo Wilhelma Feld-mana «Wsp61czesna literatura polska», I.—III. Warszawa, 1919. (šesta izdaja): ostalo literaturo predmeta navedem v knjigi «Pregled novejše poljske literaturo*, ki jo morebiti izdam v bližnjem času. — 16 — X Dr. Ivan Prijatelj: Poezija «Mlade Poljske«. js let poljsko duševnost z umetninami neminljive lepote pristno poljskega kova. 1. Splošna oznaka «moderne». — Impulz za novo, «moderno» umetnostno iskanje je prišel k Poljakom, kakor tudi k drugim evropskim narodom, iz Francoske, in sicer hkratu z močno resonanco, ki jo je bila ta smer že takrat zadobila v skandinavskih deželah, na Nemškem in na Ruskem. Sveti drget je v začetku 80tih let pretresel umetnostno Evropo, vzbudil nove, kompliciran nejše tresljaje in nervoznejše vzklike, združujoče se v eno geslo: na pot za novo umetnostjo v smeri iz vnanjosti v notranjost! Stran od izčrpanega, povrhnostnega realizma, še bolj stran od mehanizujočega naturalizma, umetnost naj se zopet potopi v svojo pradomovino, v skrivnostne, umetnostno edino vabljive in plodo* vite globine individualne duše, poizkušajoč dati duška in izraza tajnim razodetjem lastnega «jaza». Umetnost naj ne niza in ne nabira na molek zgolj vnanjih pojavov, dejanj instinktov in učin? kov družabnega milijeja, temveč naj posluša utripe snovanj in? dividualnih duš, opazuje in izraža skrite gibe notranjega življenja. Smeri odstopajočega naturalizma in nastopajočega «modernizma» sta si bili sicer v obratnem razmerju: dočim tam v vnanjost, se je šlo tu v notranjost. A postopek je bil isti, je bil impresio* nističen, to se pravi: šlo je za to, da se nekaj opazuje in točno «zadene». Šlo ni za to, da se umetnostno izzivi in vpodobi zgolj sila umetnikovega duha, šlo ni za sproščeno duševno dejanje umetnikovo, po katerem stremi novodobni ekspresionizem, šlo je še vedno za opazovanje, poslušanje in vpodabljanje opazo* vanega, sedaj notranjega in ne več samo vnanjega, šlo ni še za to, da bi umetnikov genij smel imeti pravico, ako ima nagnjenje in moč, umetnostno oblikovati svoj — in naj si bo od realnega, vnanjega in notranjega — nov svet. Vobče se mora reči, da so bila gesla «modernizma» mnogo bolj artističnega porekla, nego gesla realizma ali naturalizma. Realizem ni bil nastopil kot izključno umetnostni čredo, ampak je bil vzklil in se razcvel iz znanstvenih in socialnih semen časa. To je bila pobočna tvoritev, ki Je ob strani znanstvenih metod in socialnih doktrin umetnostno oblikovala časovne pojave in , tendence ter njih pestro medsebojno mešanje, ne da bi iskala za njimi večnostnih psiholoških in umetnostnih perspektiv. Junaki realizma niso predstavljali individualnosti, ampak družabne tipe, ploske prereze. Naivni realist in marsikak mehanistični naturalist nista sklepala z originalov na družbo, ker sta le prepogosto drsala po vrhu, ne potapljajoč se v globino svojih originalov, da bi tam — 17 — 2 M Dr. Ivan Prijatelj: Poezija «Mlade Poljske«. v odkrila kot njih rodišče družbo. V to jima je nedostajal zmisel za psihologijo oseb in za dušeslovje njih skupnih mater — člo* veške prirode in družbe. Izjemo je v tem oziru delal samo zname? niti ruski realizem. Kar se specielno naturalizma tiče, se mora reči, da ta v Zolajevi tehnično grandiozni konstrukciji sploh ni hotel biti nič drugega kakor prirodoslovje človeške živali, veda v povesti, vsled česar je tonil v tvarnosti. Z ozirom na svetovno naziranje je pomenil «modernizem» razočaranje glede na pričakovanja, ki jih je stavila realistična doba v novodobno znanost, češ, da bo ta razrešila vse uganke bistvovanja. Okoliščina, da je moderni pozitivizem vedno po zadnjih tajnah grabečemu umetniku končno moral reči: ignora« mus et ignorabimus, dočim je miselno lenemu meščanstvu isto* časno ustvarjal komodno življenje, je vrgla umetniške duše na pot iskanja novih idealov in novih bogov, ker se v stare ni dalo več verovati. Veselje do zvezanega, sistemnega mišljenja je «moderniste» minilo. Prvotne učence Jamesa in Bergsona je v zvezi s francoskimi relativisti, zlasti pri Nemcih in srednjeevrop* skih Slovanih, naučil Mach relativizma: samo občutki so resnični, občutki, ki jih dojema «jaz», ki je pri vsakem človeku drugačen in povrhu še pri enem in istem človeku v vedni fluktuaciji, v neprestanem izpreminjanju. Filozofski bog «modernistov» tostran Rene je za dlje časa postal Nietzsche, jezikovno mogočni umetnik besede, vobče večji umetnik nego znanstvenik, s svojim z do* tedanjostjo nezadovoljnim geslom o «preocenitvi vseh vrednot«. Izhajajoč iz grške antike, Stirnerja, Schopenhauerja, francoskih ter angleških razvojnih pozitivistov je propovedoval Nietzsche ugodje nad lepoto življenja v višjem, ne meščansko komodnem zmislu, suvereno silo egoizma vrste, ne posameznika, kakor je to delal pred njim Stirner, poudarjal ni moči volje, ki jo je treba v zmislu Schopenhauerjevega pesimizma v svrho sočutja krotiti, ampak voljo po moči, ki se naj preko vsega človeštvo slabečega sočutja stopnjuje v razvoju, ne da rodi Comteov nad egoizmom - triumfujoči altruistični progres, tudi ne temu podobno Spencer* jevo visoko splošno enakost,'ampak pristno Nietzschejevo kulmi* nacijo razvoja v obliki njegovega «nadčloveka», ki se ne bo več zamikal v dotedanjo krščansko*ponižno onostransko, temveč v krepko in sočno tostransko duševnost. V umetnostnem oziru je Nietzsche v zmislu romantike «modernistom» vcepljal iz antike prevzeto opojno dionizično orgiastiko, katero je više cenil nego apolinično sorazmernost in uravnovešenost. «Moderniste» vseh — 18 - X Dr. Ivan Prijatelj: Poezija «Mlade Poljske». X ¦¦¦ ¦¦' —————— .——.....»i —— —^—» ¦¦ evropskih narodov je začasno hipnotizirala Nietzschejeva tostran* ska propoved, privajajoč njih življenjske šoke naravnost do vre? lišča in opojnosti, vzgajajoč jih v Heinejevem srdu in odporu proti «filistru izobraženosti« v boheme, zaničujoče meščansko komoditeto. Toda ekstremistični, kakor so bili, so padali skoro nato zopet v nasprotno krajnost, potapljajoč se ne samo v Schopenhauerjeve in krščanske, temveč tudi v razne teozofske skrivnosti sočutja in nebogljenosti. V zvezi s probujenim stremljenjem, obrnjenim v notranjost in duševnost, se polasti «modernistov» hrepenenje po velikosti, lepoti in neskončnosti, ležečih v tajnah verovanja. Nekatere duše, kakor n. pr. Paul Bourget («Le disciple») in Huvsmans («A re? bours»), zajadrajo v varno pristanišče starega, že v očeh nekdanje romantike umetnostno tako vabljivega katolicizma, večina «mo* dernistov» pa strastno uživa, blodeč po labirintih «religije brez vere» (religion sans foi), zatekajoč se v skrivnostne sfere okul* tizma, spiritizma, teozofije in ezoterizma, nahajajoč začasni ali trajni oddih in počitek po čutno impresionističnih orgijah, služečih jim v vedno nove nervne senzacije, liki njih modni filozof Schopenhauer v — buddhistični nirvani. Ne samo metafizika, ampak zlasti tudi misticizem prihaja v tem času zopet do veljave. A to je misticizem živčnih senzacij, nervnih eksaltacij, doživljanj v erotičnem razkošju, v ekscesih in perverznostih, v trepetih (frissons) neznanega in skrivnostnega, v zaničevanju vsega po= vprečnega in filistrskega, v hrepenenju po grozi, po mistični zoni, po dotikanju z «nago dušo», to je, z nezavesnim psihičnim živ= ljem, delujočim onkraj praga zavesti. — Junak modernistov ni več delujoči Orest ali Don Quixote, marveč neke nove vrste Hamlet, zgrizen ne od misli, ampak od nervnih in čuvstvenih begotnih dojmov, impresij in senzacij, slabič volje, z eno besedo: - «dekadent» — prvotna psovka, ki si jo z avtoironičnim ponosom prilasti nova struja na Francoskem kot svoj naziv. Proti tej dekadentnosti, proti temu sanjarskemu zamikanju «modernistov» tako zvanega «fin?de?sieclizma» v rojenje in čuvstveno^čutni orgiazem, ki ga najbolj označuje oslabljena volja do udejstvo= vanja, proti tej črti včerajšnje umetnosti se v prvi vrsti obrača današnja umetnost, ekspresionizem, ki hoče biti umetnost sile, umetnost, žejna resničnosti, željna dejanja in pripravljena, da iz sebe tvori nove lepote in svetove. Za dobo «modernizma» je najbolj značilno to, da je v tem času nastalo napreženo iskanje in oranje po lastnih dušah, tako nervozno hitanje v umetniškem svetu, da bi se moglo reči, da je __ 19 __ 2* j; Dr. Ivan Prijatelj: Poezija «Mlade Poljske«. }{ takratni novi umetnik napel na svojo liro namesto strun svoje živce. Proučevanje duše je postalo geslo «modernizma», posluša* nje, opazovanje in vpodabljanje dušnega stanja ali bolje dušnih stanj, ne kakega stalnega «jaza», katerega je bila nova psihologija razdrobila, ampak neprestanega toka in gibanja tega, kar baje samo miselno*ekonomsko imenujemo «jaz». Kakor vsak sistem, tako je bil ozloglašen tudi vsak pojem, na čigar mesto je stopil «dojem» in ž njim stremljenje, vpodobiti trenotni vtisek v vsej nagoti in neposrednosti. Terminologija gesel se je tvorila v litera* turi v ozki zvezi z vpodabljajočo umetnostjo, kakor se mora reči, da vse umetnostno ustvarjanje: v poeziji, slikarstvu, plastiki in glasbi v tej dobi objame neko tesno vzajemno iskanje. Po neki Monetovi pokrajinski sliki, imenovani po umetniku «impression», se izda geslo «impresionizma», geslo umetnosti, katere slednja pesem, povest, kritični esej, slika, glasbena kompozicija ne pred* stavlja drugega, kakor trenotno stanje duše umetnika, fluktujoč, gibljiv moment, hip, o katerem se trdi, da ima edini pravico do izraza v novi umetnosti. Velike ideje, mogočna čuvstva, umetne tehnične kompozicije so «modernistom» samo izumetničene kon* strukcije rokodelstva. Soglasno z novimi gesli se v «modernizmu» najtemeljiteje izpremeni umetnostna tehnika. Tudi v tem oziru prednjači Fran* coska. Tukaj se ne poraja nova struja tolikanj v opreki z realiz* mom in naturalizmom, kolikor bolj kot reakcija proti takozvanim «parnascem». Pod tem imenom so bili v drugi polovici XIX. sto* let j a na Francoskem zasloveli pesniki: Leconte de Lisle, Sullv* Prudhomme, Victor de Laprade, Jose Maria de Heredia, ki so bili izdali leta 1866. prvo, leta 1869. drugo in leta 1876. tretjo zbirko svojih pesmi pod naslovom «Sodobni parnas». Sicer v teh zbirkah ni bilo bojnih klicev, a nasprotje zoper dotlej veljavno Hugojevo romantiko je bilo očividno. Vnanja izklesanost verza, strog objektivizem, notranja uravnovešenost, pridobljena v trdem delu volje, nova pozitivistična filozofija kot trdna miselna pod* laga, vse to je značilno barvalo «parnasce» in določevalo njih tehniko ter tudi njih razmerje do jezika. Slikovita razgibanost in zanesenost romantike je odstopala mesto konstruktivni in skulptorski potezi «parnascev», individualna živost izraza ob* jektivno*mirnemu opisu; beseda*barva in beseda*čuvstvo sta se umikali pred besedo*idejo in besedo*postavo. Romantična melo* dika in blagoglasnost verza sta dobili pri «parnascih» metaličen in vnanji zvok. Ves blesk in kras besede je spominjal na izglajen marmor. Njih verz je bil kolikor mogoče stalen, umeten, rima — 20 — }C Dr. Ivan Prijatelj: Poezija «Mlade Poljske«. X iziskana, nenavadna in obložena. — Zoper «parnasce» se prične na Francoskem v letih 1885. do 1887. energično, skoraj strastno gibanje. Formira se nova literarna struja, ki atakira parnaški paladij: strogo konstrukcijo in organizacijo poetičnega sloga in forme. Novi pravec začne propagirati neenakostopni in nato naravnost «prosti verz» (vers libre), ki ga v avgustu 1899. imenuje Viele^Griffin že kar «moralno pridobitev«. (Iznajdba «prostega verza» se pripisuje raznim poetom: Rimbaudu, Gustavu Kahnu, Laforgueju i. dr.) «Modernizem» proglasi za načelo, da nad ver* zom ne sme gospodovati noben splošen princip, nobeno občno ravnilo, ampak samo volja posameznika, individualnega tvoritelja. Istočasno se korenito menja pogled na besedo kot umetnostno izrazilo in na umetnino samo. Dočim je bila klasicistom in še posebno romantikom beseda samostojen organizem sredi stavka in so bili zlasti poslednji mnenja, da iz besed, teh posameznih organizmov, nastaja nov organizem: logična zveza, trditev, verz, strofa in kot skupek teh organizmov celotna umetnina kot višji organizem, začno poudarjati «modernisti» najbrž pod vplivom evolucijske teorije zgolj «življenje besede» v vsej izpremen* Ijivosti, trenotnosti in nestalnosti njenega pomena. Beseda v stavku, v verzu jim ne igra več tolikšne samostojne vloge z iz= raznim svojim lastnim profilom, ampak jim je samo člen v zvoku verige; samo val jim je, večno gibljiv in izpremenljiv, učinkujoč edinole v celotnem zboru valovja — poeme. Preganjajoč z ene strani retoriko in simetrijo verza, z druge strani miselno dialek? tiko pogosto naravnost z logičnim zmislom vred izbegavajo «modernisti» klasično «lepi» opis prav tako kakor zanos roman* tične barvitosti, izkušajoč spraviti do veljave predvsem muzikalni element jezika, sluteč, da odkrijejo na ta način neko globljo, notranjo zvezo med življenjem duše in življenjem besede. «De la musique avant toute chose!» vzklika njih vodja Paul Verlaine v svoji pesmi «Art poetique», o vsem drugem sodeč zaničljivo: «Et tout le reste est litterature». Estetika «modernistov» ne vse? buje več norm, podrobnih predpisov, ampak naznačuje samo smer, pokaz na sredstva, ki naj predvsem vodijo pesnikov pogled v globine, iz katerih se naj dvigajo biseri z besedo=elevatorjem, , z besedosverigo, ne pa več z besedo^posodo. V prejšnjih literarnih dobah, ko je bila beseda=posoda, je vsebovala vse, kar je hotel ž njo povedati pesnik. Takrat je tudi res nameraval povedati pesnik nekaj važnega, pozitivnega, porabnega neposredno za življenje. Sedaj, ko so postale besedne zveze veriga, potopljena v dušne globine in zveneča iž njih ter od njih, so postale istočasno same — 21 — X Dr- Ivan Prijatelj: Poezija «Mlade Poljske«. X zase tako brezpomembne kakor posamezni členi verige. Sedaj je deloval samo zvok vse zveze. Glasba in pa zmožnost, klicati iz morja zavesti na površje valove spomina iz najnižjih globin s pomočjo intuicije, tega šestega čuta človeškega! Rene Ghil in Artur Rimbaud razvijeta vso teorijo o dbarvnem sluhu» vokalov in jo oznanjata kot novo pridobitev umetnostnega izražanja. (Rimbaudu je a črn, e bel, i rdeč, u zelen, o moder zvok!) Na* stajala je estetika «modernizma» v gibljivih obrisih. Samo skrajni individualizem novega pravca je branil, da se noben njega pristaš ni polotil sestavljanja nove poetike. Uvajala se je torej le neka nova praksa, ki je namesto jezikovnologičnih enačb uvajala jezi* kovno muziko, stremeč delovati s celotnim vtiskom umetnine in zametujoč leporečje ter deklamacijo, temelječo na posameznih besedah. Zavladal je celo na Francoskem kult Wagnerja... Iz prepričanja, da se zadnje duševne tajne ne dado izraziti v jasnih besedah, ampak da jih je mogoče samo naznačiti in slutiti s pomočjo prispodob in simbolov, se začno «modernisti» posluževati simbolike naravnost kot metode. Sicer v svojem brezmejnem individualizmu taje simbolistično metodo kot tako, kakor se raz* vidi iz ankete leta 1891. («Enquete sur 1' Evolution Litteraire»), vendar postaja od dne do dne simbolistična metoda ona skupna znamka, ki začne družiti vse tako različne zastopnike nove umet* nosti v enoto. Simbol postaja «modernistom» najvišja estetično* izrazna teorija, simbol kot prispodoba, ki se uporablja v svrho naznačbe tajnih kozmičnih zvez, ki se empirično sploh ne dado dojeti. Zategadelj «modernistom» po vsej pravici pristoja ime «simbolisti». Simbol se v novi umetnosti zavestno stavi visoko . nad alegorijo, s katero je tako rada operirala poezija vseh časov. Alegorijo imenujejo «simbolisti» duhovito*igračkarsko literarno preobleko, predstavljajočo v obliki konkretne podobe abstraktne pojme, ki se dado brez vse težave sleči te obleke in nazvati ž njih abstraktnim imenom. Alegorija, pravijo, se rešuje kakor rebus. Simbol pa se ne da na ta način interpretirati, ker daje samo do neke mere zgolj slutiti to, kar se sploh ne da izraziti na noben drugi način. Verujoč, da se najvišja in zadnja resnica skriva ne* dosegljivo daleč za vidnimi pojavi, so «simbolisti» mnenja, da je simbol edino sredstvo, ki ne-dosežnost, neizraznost in neskončnost priteza v sfero vsaj delne dosegljivosti, izrazljivosti in opredelji* vosti. Proglašajoč alegorijo za igračico stare poetike, se novi umetniki oprijemljejo simbola kot svoje filozofsko*poetične for* mule. — Kakor so «simbolisti» sploh antipodi «parnascev», tako — 22 — X Dr. Ivan Prijatelj: Poezija «Mlade Poljske«. % je posebej njih simbol nasprotje parnaškega «neposrednega iz? raza» (expression direete). «Simbolisti» streme po evokaciji (pri? klicanju iz daljine) globljega zmisla pojavov, reči in njih med? sebojnih zvez. Zato «simbolisti» sovražijo podrobni opis realistov, naturalistov in «parnascev», dasiravno jih vprav simbolizem veže ž njih neposrednimi predhodniki, naturalisti, v sorodniško dru? žino. V še tesnejši zvezi pa so po teoriji simbola z romantiki, z onimi velikimi, zanosnimi dušami, ki tudi niso drsale samo po površini, ampak so se zamikale v sledove nadzemskega v zem? skem, izkušajoč potom prispodob in metafer podati vsaj slutnjo zadnjih tajnosti bitja. Tudi romantični metaforizem je odpravljal bližnje ter jasne primere in adjektive klasikov, v drznih in ne? pričakovanih podobah preseljujoč svet idej med čutni svet. Vodil je romantizem čitatelja na pot od podobe do misli in sanje, od forme do idejne vsebine. Zategadelj simbolizem lehko imenujemo preporod romantizma. Literarna zgodovina ga tudi nazivlja «neo* romantizem« z ozirom na to, da je bila nova umetnost, kakor je bila prejšnja romantična, usmerjena iz vnanjosti v notranjost s to novo noto, da ima novoromantik za seboj in v svoji osnovi ves razvoj modernih eksaktnih ved. Hrepenenje po približevanju poslednjih tajn k zemlji združuje neoromantike z nekdanjimi romantiki. Vendar so bili stari mnogo bolj idejniki, nego so novi. Niso zastonj nastopili za formalističnimi «parnasci». Ena glavnih razlik med novimi in starimi romantiki — poleg kulturne distan? ce — obstoji v tem, da je podajal stari romantizem čuvstva in misli potom podobe, novi pa izkuša podati čuvstva in misli, zlasti pa svoje živčne impresije, ne razdeljeno potom posameznih po? dob, ampak potom nekega celokupnega akorda, potom tega, kar je novoromantikom njihovo najvišje tehnično izrazilo — potom ubranosti, občutja (Stimmung), potom notranje melodije in - ritmike umetnine. Nad starejšo romantično umetnostjo pod? nebesnih mavric in nad pravkar odstopajočo realistično umet? nostjo, odjekujočo od hrušča in trušča fabrik in delavnic, se začno «koncem stoletja« iz senc čuvstva, pajčevin fantazije in rafiniranih nervov tkati strune nove umetnosti, ki je umetnost občutja in razpoloženja, trenotne impresije utrujene duše mo? derne mestne kulture. Dočim je bila simbolika romantikov po? dobna po viharju umirjenemu vodnemu ogledalu v dragoceni posodi, dočim je bil opis realistov in naturalistov sličen velikemu zrcalu tovarniškega izdelka, bi se dala melodiozna in strastno? ritmična simbolika neoromantikov primerjati nemirnemu, raz? bičanemu jezeru, ki odraža tisočere odbleske neba in zemlje in - 23 - >; Dr. Ivan Prijatelj: Poezija «Mlade Poljske». % sebe samega v neprestanem valovanju, svetlikanju, gibanju in vzbrizgavanju. Simbolizem je premagal svoje neposredne literarne predhodnike, a na ta način, da je nekatere bistvene in stalne njihove pridobitve prevzel in nadaljeval. Najbolj je stopnjeval romantiko, ta dionizični, večni tečaj poezije. Življenje je pač polifonično, enkrat se v njem oglasi en akord glasneje, potem zopet drugi, preglašujoč pobočne melodije, a tako, da poleg glavnega akorda zvene tudi resonančni njega glasovi. Voditelji novoromantike so bili pri Francozih Verlaine in Baudelaire, dva artista in senzualista, zlasti pa veliki Belgijec Maeterlinck, ta skrivnostni argonavt novih poetičnih zemelj, ki se je z nejevoljo obrnil do golega racionalizma, ves prevzet od tajnosti bitja, poslušujoč s čuvstvom in intuicijo utripe snovanja duše vsemira, brnenje tajnih strun, vežočih človeško dušo s kozmom. Duša je bila Maeterlincku samotarka, ujeta v kruto realnost. V svojih slutenj in občutij polnih dramah je podajal odbleske obrezvoljene lepote iz sveta nezavesti, opisujoč grozo realnosti, v kateri tavamo in tipljemo kakor njegovi «Slepci». Molk in brezglasno občevanje z Absolutom, s prabistvom, je proglašal za «zaklad ponižnih». Vrhutega so se novoromantiki poželjivo in slastno prepuščali vtiskom groze in trepeta povesti Američana Poea. Izmed Rusov je vplival Tolstoj s svojo široko* potezno epiko, s svojo pristno rusko nadrealistično zmožnostjo, gledati človeku v srce in ga karakterizirati od zunaj na znotraj, zlasti pa Dostojevskij s svojimi brezprimernimi dušeslovnimi študijami bolestnih osebnosti, vplivajočimi kot razodetja, s svo* jimi opisi in analizami vedno novih, moderno kompliciranih, neprestano se izpreminjajočih, vsak hip drugačnih, elementarno* mogočnih, a neskončno finih duševnih prelivov. Pri Nemcih je nova umetnost našla navdušene pristaše zlasti v dunajski, od trenotka 4ako zelo določevani mladini. Njen teoretik je bil Her* mann Bahr, nemški premagatelj naturalizma, in pa njegov učenec Hugo von Hofmannsthal, ki je kot poet mnogo nadarjenejši od -. Bahra. Hofmannsthal je proglašal vse glavne teze nove umet* nosti v «Blatter fiir die Kunst», ki jih je leta 1891. ustanovil nemški simbolistični pesnik Štefan George, pišoč v tem listu med drugim naslednje: «NočemQ si izmišljati pripovesti, hočemo po* deljevati samo občutja, nočemo rezonirati, ampak samo predstav* ljati, nočemo vzbujati zanimanja, ampak zgolj vtiske. V vsakem dogodku, v vsaki dobi vidimo samo sredstva neprestanega arti* stičneg"a vzgona. Pesnitev nam je najvišji, zadnji izraz dogodka, — 24 - li Alojz Gradnik: Vprašanje. X ona ne podaja misli, ampak občutje. Slikarstvo deluje z raz* delitvijo linij in barv, poezija z izbiro izraza, ritmom in zvokom. Fabuliranje pa je reporterstvo.» Mogočne pobude je dobival «modernizem» zlasti tudi iz nordiških dežel. Za Ibsenom, ki je v svojih strogo zgrajenih dramah v zmislu družabne etike natura* lizma neizprosno vršil socialno kritiko, so tu nastopili Arne Garborg, Knut Hamsun, posebno pa August Strindberg, nekdanji materijalisti v znanosti in umetnosti, ki so pričeli okrog leta 1890. klicati: vanitas vanitatum! Predvsem Strindberg, ta neprizanesljivi samoodkrivatelj in oblikovatelj lastnih dušnih doživljajev, ta ironično pobarvani lastni in družabni satirik neprestane izpreme? njave, lomeče se linije in trepečočega osvetljevanja, je postal vpliven voditelj razjedenih modernih duš. Sledil mu je Garborg s svojimi «Trudnimi dušami» in Knut Hamsun s svojim «Gladom» ter drugimi povestmi o ljudeh zlomljene volje. Med njimi se je zlasti Strindberg s studom obračal od meščanskega sveta, ki ga je videl poosebljenega v ženski, personificiranem demonskem zlu. V zmislu francoske «moderne», ki se je po izidu Zolajevega romana «La terre» v posebnem proglasu odpovedala naturalizmu, je formuliral tudi na skandinavskem severu Ola Hansson leta 1892. program «Mlade Skandinavije«, odrekajoč se geslom stare umetnosti. (Dalje prihodnjič.) Alojz Gradnik: Vprašanje. Kako si zgnetel me, nebeški Oče? Čemu ta slast za neutešne sanje, ta strast krvi, mesa in duše rvanje, to srce žejno in nemirujoče? Čemu mehkoba, ki se vdati hoče in kljubovalnost in omahovanje, vrisk in obup, nevera in iskanje resnice, ko se v duši dvom grohoče? « Italsko solnce vlil si v moje žile, kri favnov in asiškega berača in Aretina in Giordana Bruna. In si dodal še mračni srd Peruna, upornost sužnja, krutost osvajača in Črtomira kri in Bogomile. — 25 — }<; Dr. Ivan Prijatelj: Poezija «Mlade Poljske«. >; Dr. Ivan Prijatelj: (Nadaljevanje.) Poezija «Mlade Poljske*. 2. Prehod od realizma k «moderni» v poljski literaturi. Miriam in Lange. — Generacija, podraščajoča in zoreča v poljski litera= turi 80tih let, se je oberoč oprijela gesel evropske neoromantike, dekadence, simbolizma in impresionizma, z razkošjem se pre? puščajoč vsem drgetom in bolestim nove smeri, zaokrenjene v {luševnost. Realizem ni itak nikdar sedel pregloboko v poljski, po naturi romantični duši. Narodna katastrofa v ponesrečeni vstaji leta 1863. in po nji nastopivše težke okoliščine narodne eksistence so diktirale Poljaku njegov realizem. Ako se je bila že zapadna Evropa v predzadnjem desetletju stoletja razočarala nad zgolj empirično in materijalistično kulturo, koliko bolj je to razočaranje čutila Poljska, katere državnost je bila velika med? narodna kultura prosto črtala iz svojih diplomatskih knjig, dočim je bil narod na domu vklenjen v spone pridobivaške buržuazije, obsojen v organično delo «ob temeljih« (izraz pozitivista Šwieto? chowskega), izpodrezan v ozloglašenem, nepraktičnem patriotizmu in sanjah o svobodi, poslan v delavnice, da tam ne čuje drugega nego udarce kladiv, in brenčanje strojev. Družbo, ki je določala Poljakom v dobi realizma od 60tih do 80tih let vso njih duševnost, je zagledala poljska mladina na koncu te dobe plastično narisano v «Rodbini Polanieckih» Sienkiewicza. «Ta družba,» je pisal že takrat fini naturalistično?prehodni teoretik Witkiewicz, «iz katere so izrinjene vse ideje in nadomeščene s ,kšeftom', družba banalnih špekulantov, plitvih ljubimkanj, gonje po lahkih uspehih, družba, ki se zazdeva, da vrši občanske kreposti, ako se obogača, ta družba je bila taka, da ž njo živeti je bilo nemogoče. Človeku ni preostajalo drugega, kakor da se obesi, ali pobegne od nje, ali pa da živeč sredi nje živiš daleč zadaj za njo...» Topo vda? nost v usodo in abstraktno navduševanje za splošno človečanstvo, podedovano od pozitivističnih poljskih ideologov, začenja čutiti mlada generacija kot breme; s poželjivimi rokami začenja zopet grabiti po sanjah, po svetem trepetu duše, po velikih idealih, zlasti po nacionalnih vzorih nepodlegle, svobodne Poljske, po tej sijajni dediščini nekdanje poljske romantike... Novo poko? lenje na nov način zopet uživa nesmrtna dela velike poljske romantike, odkrivajoč v dotlej pozabljeni mistiki Mickiewicza njegovih zadnjih let lastnost, vsposabljajočo tega duševnega — 83 — 6* X Dr. Ivan Prijatelj: Poezija «Mlade Poljske«. X heroja za narodnega vedeža in proroka. Na najvišji ščit pa dvigne poljska «moderna» Slowackega, odkrivajoč v njegovi sijajni umet* nosti že vse elemente modernih umetnostnih gesel. Kult Slo* wackega, odkritje in češčenje njegovega skoraj zamolčanega naslednika v poeziji, Cypryana Norvvida, in borba zoper «filistra» Sienkiewicza, pisca «Rodbine Polanieckih», ne pa avtorja splošno cenjene trilogije, označuje z ozirom na kontinuiteto razmerje mlade umetnosti do dotedanje poljske literature. Kakor odnos do nepozabljenih nacionalnih vzorov nepodlegle Poljske, tako se menja sedaj tudi relacija «Mlade Poljske« do poljskega naroda. Plemstvo, ki je igralo nekdaj na Poljskem glavno vlogo in bilo v Kraljestvu v dobi realizma in meščanske demokracije, v Galiciji v dobi avstrijske ustave izgubilo v javnem življenju precej svo> jega pomena, ne privlači mladih umetnikov, prav tako tudi ne meščanstvo. Warszawski meščan in krakovski stanczvk se oba obdolžujeta, da sta s svojim utilitarizmom, oziroma avstrijskim oportunizmom prihulila narodni polet v višave idealov in poezije. Mlada umetnost se oklepa preprostega, skromnega, «sivega» ljudstva in se s tem približuje nekdanji romantiki s tem raz* ločkom, da je romantika hodila med ljudstvo po ljudsko pesem in narodopisno blago, «Mlada Poljska« pa išče v ljudstvu, zlasti v tatranskih gorcih elemente prvotnega, odločnega, neodvisnega in pogumnega plemenskega poljaštva. Bolj nego katerikoli «mo dernizem» goji «Mlada Poljska« narodni slog v poeziji, v vpo* dabljajoči umetnosti, glasbi, arhitekturi in umetnostni obrti. Sicer pa se odzivajo v poljski «moderni» tudi vsa gesla evropske neoromantike, simbolizma in dekadence: skrajni indi* vidualizem, prisegajoč na senzualizem, proglašajoč za edino dolžnost umetnika, da podaja trenotne živčne vtiske ter impre* sije razdrobljene, atomizirane duše, da izraža hipna stanja duše, kopajoče se danes v orgijah čutnega razkošja, jutri omagujoče v torturah izčrpanosti, onemoglosti, trudnosti, brezkončne otožnosti in glodajočega kesanja. Pri nekaterih poetih se individualizem izliva v idejne sfere, vzletajoč v nadzemske višine in trkajoč na zaklenjena meglena vrata Absoluta, nadnaravne skrivnosti, bo* žanstva. Poraja se umetnost velikega hrepenenja duš in popolne dekadence volje. Občutje ali razpoloženje se proglaša za glavno umetnostno izrazno sredstvo, edino sposobno, da izrazi stanje rafinirane moderne duše v verzih, polnih melodioznosti in zvokovno*kolorističnega artizma. Da da slutiti čitatelju o čarob* nem svetu svojih sanj, se tudi poljski «modernist» v obilni meri poslužuje simbolike. Mistik je, vizionar in ekstatik. — 84 — K Dr. Ivan Prijatelj: Poezija «Mlade Poljske». 55 Kot prvi, ki je na Poljskem že od začetka 80tih let začel na* glašati visoki poklic umetnosti v zmislu nastopajočega impre* sionizma, ne samo naturalističnega, ampak že tudi dušeslovnega, se mora imenovati že omenjeni Stanislaw Witkiewicz, ki je v svojih člankih, izhajajočih v «Wedrowcu» (Popotniku) utiral pot novi umetnosti. Med prvimi pionirji «Mlade Poljske» pa stoji kot izviren in prevajajoč pesnik ter esejist Miriam. Miriam, s pravim imenom Zenon Przesmvcki (rojen 1861.)» je bil takrat, ko je vstopil v poljsko literaturo, z odliko dovršil jus na warszawski univerzi. Leta 1887. je ustanovil v Warszawi literarni časopis «Zycie» (Življenje), ki je izhajalo samo eno leto. V tem listu je objavil celo vrsto estetsko4iterarnih esejev in pesmi, v katerih so se sicer še v marsikaterem pogledu čutile zveze s prošlostjo, zlasti z iziskano formo «parnascev», a se je napovedovalo že vse polno gesel neoromantike. Sledeč primeru Verlainea ni urednik razodeval svoje umetnostne smeri v kakšnih programnih člankih, ampak v zanosni uvodni pesmi, proglašajoči preporod in kult poezije ter artizma, dasiravno še vedno v svrho socialnega utilitarizma. Kakor večina prvih nemških «moder? nistov», je tudi pretežni del poljske literarne mladine te dobe vsaj začasno simpatiziral s socialno demokracijo, v tem času še obdano z mučeniškim vencem. V članku «Naši cilji» poudarja Miriam še vedno «skupno delo na vseh poljih družabnega živ* ljenja» kot najvišjo nalogo svoje generacije. Ravnotako in še bolj ko družabno delo pa naglasa že čaščenje in kult lepote. Literarna atmosfera mu je «cilj in sredstvo obenem, vzrok in posledica«. Miriam nastopa v «2yciu» kot eklektik v zmislu Čeha Vrchlickega, čigar poetična dela marljivo prevaja v poljščino, kakor tudi dela njegovega sorojaka Julija Zeverja. Obenem pa prelaga Miriam že tudi take odlične in izrazite zastopnike «mo* dernizma», kakor so Poe, Baudelaire in Verlaine. Leta 1899. se odpravi Przesmvcki na daljše potovanje po zapadu. Tu se druži z najodličnejšimi zastopniki nove poezije, se potaplja v čarobne globine novega poetičnega sveta in kot potapljač prinaša v za* kladnico poljske literature najlepše bisere zapadnih pesnikov. Ko se proti koncu 80tih let zave Krakow, to staro poljsko muzno mesto, svoje umetnostne naloge in začne tu izhajati ilustrirani Sarneckega «Šwiat» (Svet) (1888.—1895.), nadaljuje Miriam svoje v «2yciu» započeto delovanje v tem organu, piše študije iz umet= nostne filozofije in literature, priobčujoč obenem v tem listu sijajne prevode iz zapadnih literatur, med njimi celo vrsto Maeterlinckovih dram, ki jih izda leta 1894. v posebni knjigi, JC Dr. Ivan Prijatelj: Poezija «Mlade Poljske«. X opremljeni z obširnim kritično^estetičnim uvodom o «Mladi Bel? giji», v katerih temeljito razpravlja o geslih in problemih moderne poezije in poetike. Kar se tiče posebej Maeterlincka, se mora reči, da ga prestavlja v tej knjigi Miriam bolj s tehnične strani. Proslavljajoč njegov simbolizem bolj s stališča poetike ga najvišje dviga kot mojstra občutja. Za onega Maeterlincka, ki mogočno objema in izraža vesoljni vsemir, ki s silno svojo roko ustvarja iz obeh svetov, duševnega in fizičnega, enotno ubrane umetnine, Miriam še ne kaže globljega zmisla. Kot takega ga je odkril in si ga vzel za svojega vzornika šele veliki dramatik in slikar poljske «moderne», Stanislaw Wyspianski. — Leta 1893. izda Mi* riam zbirko svojih lastnih pesmi pod naslovom «Iz čase mladosti» z značilnim podnaslovom: «lirični spomenik duše». V teh svojih pesmih se nam predstavlja Miriam bolj kot entuziast, erudit, poznavatelj ter obvladovatelj vseh novih, zlasti formalnih in geselnih praktik «moderne», nego kot elementarni razodevatelj globokih, silnih lastnih dušnih emocij. Ena glavnih deviz mu je — občutje. Neka njegova pesem nosi naravnost nemški naslov «Stimmung». Senzitiven, subtilen impresionist je, eleganten pre* sajevatelj modernih gibkih pesniških, zlasti oblikovnih vrednot. V dnu svoje narave pa je in ostane možganski intelektualist, neskončno dovzeten za lepoto v vseh oblikah, brez vročih do* življanj svoje lastne duše. Virtuoz in rezbar besede in forme. Miriamov umetnostni entuziazem v teoretičnih esejih in pa nje? gova spretno na Poljsko prenesena tehnika modernega stiha sta ob svojem času elektrizirala mlado poljsko pokolenje. Njegova lastna pesem (zlasti v znamenitih «rondih») je zopet pela in mu? zicirala. Miriamov pomen leži v tem, da je uglasbil mlado gene? racijo na noto zapadnega «modernizma». — Od leta 1900. dalje je izdajal v Warszawi «Chimero», eden najrazkošnejsih slovan* skih literarnih organov, glede tiska, papirja in ilustracij naravnost luksuriozen. V tem časopisu, katerega je v sedmih letih izšlo 30 knjig, je izdajal in Poljakom takorekoč na novo odkrival ro? mantika Norwida, čigar dela je do zadnjih let izdajal tudi v knji? gah, kakor z novim razodetjem seznavajoč Poljake s to skriv? nostno in bogato romantično dušo, nemo in nerazumljivo za svoječasne sodobnike. Tik poleg Miriama stoji ob vhodu v hram «Mlade Poljske» Miriamovi jako sorodna pesniška postava Langejeva. Antoni Lange je bil rojen leta 1864. v Warszawi, kjer je na tamkajšnji visoki šoli študiral prirodoslovje. Že kot visokošolec je nastopal v — 86 — X Dr. Ivan Prijatelj: Poezija «Mlade Poljske». X narodno^socialističnem listu «Pobudki» (Pariz 1886.) pod psevdo? nimom Napierski kot pesnik kultivirane forme s stihi, polnimi drznih revolucionarno^socialnih antitez in obtožb družbe s po* močjo dokumentov in rekel, vzetih neredko iz ljudskih pesmi, govorečih o krivdah in bolestih prostega naroda, iskrečih se od izzivov na naslov samega Boga, češ, da ta ni držal obljub, danih romantičnim poetom, vsled česar naj odstopi vlado satanu, očetu upora in velikih hrepenenj. Parola mladega Napierskega se glasi, da «kdor hoče biti narodom Kristus, jim mora biti najprej Kajn». Proti koncu 80tih let odpotuje Lange podobno Miriamu v Pariz in postane odtlej večni romar ne samo po zapadnih kulturnih deželah, ampak tudi po njih kulturah, literaturah in umetnostih sploh. Predvsem intelektualist liki Miriam ustvarja Lange bolj iz vplivov bohotne zapadne njodernistike, nego iz elementarne neposrednosti in iskrenosti lastne duše. Njegove oči gore bolj od tega, kar je videl in slišal, nego od notranjega žara. Zato postane Lange v prvi vrsti mojster nove forme in posredovavec modernističnih gesel ter vplivov. Iz Pariza piše pisma v warszaw* ske literarne časopise, v katerih opisuje življenje «Babela ob Seini»: ves tamkajšnji vrvež in nervozni kaos, vsa iskanja in vse boje v novi umetnosti. Silhuete Baudelairea in Verlainea riše, Mallarmeja in Ghila, Rimbauda in Laforguea, simbolizem opisuje in sanatizem kot entuziast, ne kot kritik. Poleg problemov forme ga zanimajo zlasti idejna iskanja. A vse to njegovo zanimanje požira hrepenenje po idealu. Glavno izrazno geslo njegove iščoče in hrepeneče duše je občutje, življenjsko pravilo impresionistična zmožnost živčne metamorfoze, večne menjave dušnega stanja iz ene oblike v drugo. Njegova lastna pesem ne stremi po pla= stiki, ampak po muziki, plavajoči od vizije do vizije na valovih . besede, katero brusi Lange kot dragulj. Možganski vzgon na krilih zveneče besede, ne življenje, kakršno je v resnici, ampak njega privid, izražen v govoru, iluzija, oblečena v dragocen izraz in ujeta v tekoč ritem, to je Langejeva poezija v tej dobi. Njegov intelektualizem se bliža pogosto globokim idejnim asociacijam, a njegova zmožnost, s katero se zna prilagajati v formi in vsebini tujim dušam, ga zanaša v vedno večjo virtuoznost oblike in to celo v pesmi, zapeti v narodnem duhu. — Od leta 1900. se posveča Lange bolj prevodom nego lastnim kreacijam. Sijajni so njegovi prevodi iz V. Hugoja, Lecontea de Lislea, Richepina, Mallarmeja, Verlainea, Verhaerena; prevaja pa tudi iz Poea, Whitmana, Snel* leya in celo iz sanskrta, pezijščine in hebrejščine. Pionirstvo — 87 — M Dr. Ivan Prijatelj: Poezija «Mlade Poljske«. K moderne literarne kulture in seznanjanje Poljakov z veliko po* ezijo najrazličnejših narodov sveta ostane velika Langejeva zasluga, dočim so služile njegove lastne pesmi predvsem kot sredstvo za posredovanje moderne pesniške oblike in gesel neoro* mantizma med Poljaki, katerim se je ta umetniška struja tako prilegla, kakor malokateremu slovanskemu narodu. 3. Jan Kasprowicz. — Po izpovedovavcih občanskih in člove* čanskih idealov, temelječih na empiričnih in eksaktnih principih pozitivizma, svetovnega nazora vsakega in torej tudi poljskega realizma, je začela v 80tih letih vstopati v poljsko literaturo nova, mlada generacija, ki je zorela v drugačni atmosferi in oblikovala svojo miselnost pod drugačnimi gesli, kakor njeni očetje. Ti očetje, ki so stopali nekdaj na javno poprišče, ki je bilo prav* zaprav pogorišče po narodni katastrofi iz leta 1863., zavešeno s svinčenotežko, mračno in sivo depresivno atmosfero, so bili realisti, idoči s povešeno glavo na delo pripravljat narodu vsak* danji kruh umetnosti, zamešen z raznimi koristnimi, ne vselej umetnostnimi primesmi. Pokolenje, stopajoče v poljsko javnost začetkom 80tih let, nastopa prvič zopet z visoko vzravnanimi postavami, z očmi, uprtimi smelo v življenje in v višave. Geslo, poživljajoče k sprijaznjenju z narodno usodo in s sivo vsak* danjostjo, izgublja moč hipnotične zapovedi. Od leta do leta rastoči rusifikatorični in germanizatorični pritisek ne krivi več postav k tlom, ampak jim krepi in vzravnava hrbtenice. Poljska družba se je v tej dobi iz prejšnjega šlahčiškega in tlačanskega patriarhalnega stanja dvignila v industrijskem in poljedelskem pokretu na nivo kompliciranejših socialnih preživljanj, povzro* čajočih živahnejša trenja v narodnem organizmu samem. Po zaglušenih velikih romantičnih tradicijah in po izživljeni ter pre* igrani pozitivistični ideologiji realizma se odpira poljska duša novim vplivom gmotnega socializma in duševnega individualizma. Fantazija, nova ekstaza, vzletavanje v spiritualni, vizionarni svet, z eno besedo: veliko iskanje se polasti duš mladega pokolenja. Lirika, ki je bila po letu 1863. skoraj pregnana iz poljske litera* r ture, imajoča v dobi realizma samo dva večja zastopnika, Asnyka in Konopnicko, prihaja pri «mladih» zopet do svojega dobrega imena. Oni mož, ki je te peripetije poljske duše najgloblje preživel, v sebi samem prebojeval, vpodabljajoč to ljudsko, socialno in narodno ter vedno obenem tudi svojo lastno individualno dramo v sijajnih liričnih umetninah, je Jan Kasprowicz, centralni lirik ne samo te prehodne dobe, marveč tudi cele «Mlade Poljske», — 88 — X Dr. Ivan Prijatelj: Poezija «Mlade Poljske«. x mož najbogatejših čuvstvenih, zlasti religioznih in miselnih dušnih preživljanj, obdarjen z nenavadno silo, žarom in iskrenostjo izraza, glasečega se najprej v preprosti, trpki, trdi in robati eno* stavnosti ter prihajajočega naposled do polifonične tonike mo* gočnih orgelj. — Rodil se je Kasprowicz dne 12. decembra leta 1860. na Poznanjskem v vasici Szvmbork, v hiši preprostega poljskega kmeta. Svoje študije je dovršil na univerzi v Lipskem in v šlezijski Vratislavi. Zaradi svojega sodelovanja pri ljud? skem pokretu v Šleziji je presedel 6 mesecev v pruski ječi. Od leta 1888. do leta 1900. je deloval v uredništvu časnika «Kuryer Lwowski» kot žurnalist in je danes profesor splošne literature na lwowski univerzi. Glavna njegova dela so: «Pesmi» (1889), poema «Kristus» (1891), «S kmetiškega polja» (1891), «Anima lachrymans» (1894), «Ljubezen» (1894), «Grm divje rože» (1898), «Propadajočemu svetu» (1901), «Salve regina» (1903); drame: «Svet se končuje« (1891), «Upor Napierskega» (1894), «Pesem kresne noči» (1900), «Gostija Herodiade» (1905); zadnja zbirka njegove lirike nosi naslov «Knjiga ubogih» (1916). Elementi njego* vega zdravega, silnega kmetiškega pokolenja, živeči globoko v krvi poeta, vtiski vaškega življenja v rodni kujavski vasi, duševno življenje v okviru cerkve, obredov in katoliške mistike, zamika-joče se v težkih socialnih in narodnih pogojih v misterij Kristus sovega trpljenja, bogata in subtilna miselnost ter čuvstvenost, razvita s študijem, vse to se značilno'druži v duši Kasprowicza s prirojeno njegovo trezno in realistično naturo, povzročajoč v njem silna, dramatična duševna trenja in iskanja. S Kaspro* wiczevo pesmijo vstopa v poljsko literaturo zopet enkrat krepak, najprej socialni in potem individualni lirizem, pristno poljska herojska lirika mladostne sile, sočne erotike, elementarnih čutov, globoke religiozne refleksije, neugnanega hrepenenja po lepoti, zlasti pa oni patriotični lirizem, ki išče svojega in svojega naroda cilja v žrtvah in ljudski ekstazi. Kasprovricz pričenja kot glasnik ljudstva, postaja potem eden glavnih kažipotov po individualnih notranjih labirintih moderne duše, pregnane iz raja tradicijskih verovanj, in naposled čudovito mehak modrec in kontemplator, tip modernega človeka, v višji , modrosti spravljenega s prirodo. Prve pesmi Kasprowicza se začno pojavljati v prvih 80tih letih v «Tedenskem pregledu» ter «Socialnem pregledu« in vzbujajo s svojim svežim, neposrednim, kakor po grudi dišečim izrazu, nepolizanim in neizlikanim po mestni kulturi, precejšen vtisek. Močan dojem se čuti, da vstopa med degenerirane salonske literate zdrav kmet. A ta kmet je — 89 — 5< Dr. Ivan Prijatelj: Poezija «Mlade Poljske«. x visoko izobražen. Njegov duh je oborožen z orožjem najnovejšega časovnega kova: programsko racionalističen je in bojno socialen. Pesnik je to, ki govori rad o kmetu z globoko vero, da v ljudstvu «kakor pod pepelom skrita» leži čudovita sila, poet, ki prikazuje kmeta z naturalistično neposrednostjo brez vsake idealizacije (slike «S kmetiške njive» so potopljene naravnost v Zolajev evangelij), pa obenem razodeva, da je mnogo bolj komplicirana duša, nego so komplicirani programi, ki jih zaenkrat še izpoveduje. Čuti se v njem že kipenje, topitev in vretje silnih elementov, v čemer se napoveduje zlitev monumentalne osebnosti. Vzneseno in od časa do časa že vizionarno in ponosno mračno oko se ozira pesniku v višave fantazije, sluteč za meglenim videzom «velike granitne like». Hrepeni po lepoti, a to lepoto vidi zaenkrat še docela v zmislu sodobnih socialnih gesel v harmoniji s trdim življenjem. Poezijo proglaša, sledeč sodobnim socialnim progra* mom, za «odmev trpljenja ljudstev», za «stremljenje po luči, kruhu in svobodni dlani». «Naša poezija, brez vizij in čudes, je danes poziv k činu in možatosti, jutri bo odjek pobede» («Oni in mi»). Vračajoč se vedno znova k svojemu kmetu, posojajoč svojo besedo njegovim socialnim in moralnim vprašanjem, za? trjujoč, da je on samo «zvesti kopist kmetiških čuvstev», brez idealizacije, a z veliko ljubeznijo oblikujoč v svoji pesmi vse, kar kmet ljubi, sovraži in česar se boji, zadeva Kasprowicz na vsakem svojem koraku v ljudski duši ob religiozne pojme, igra* joče v duševnosti ljudstva največjo vlogo. Nerazdružljiva zveza ljudske čuvstvenosti in miselnosti s Kristusom in njegovim trp* ljenjem, s krščanstvom in njegovimi prazniki ter obredi, potopljen nost ljudske duše v probleme dobrega in zla, slabosti volje, greha in pokore, ljubezni in požrtvovalnosti, obnavljanja, poveličevanja in pomlajanja preko smrti, vse to privaja pesnika, ki je še pred kratkim bil navdušen pristaš svobode misli, proglašajoč «svobodo duha, vero v razum in plemenitost ljudi», do duševnih doživetij, podobnih onim, kakor so jih morali imeti v svojih duševnih mu* kah in vizijah svetniki in mistiki, ko so se potapljali v pomen Kristusovega dela in poklica ter njegove žrtve. Vsa ta Kaspro? wiczeva duševna iskanja se zrcalijo iž njegove poeme, napisane v dantejskih tercinah, v mogočnih orgeljskih tonih, naslovljene «Kristus», v prvem izdanju konfiscirane. Tako vidimo, da je prišel Kasprowicz, po izobrazbi glasnik svobomiselstva in social* nih gesel, do religioznosti in mistike povsem elementarno, potom svojih prirojenih in tesnih zvez s kmetom, od nature religioznim. — 90 — jj Dr. Ivan Prijatelj: Poezija «Mlade Poljske». x Dočim je bila njegova propoved vere v razum v «Pesmih» še pre* cej deklamatorična, je njegova religioznost sedaj izrastla pri* rodno in iskreno iž njega, iž njegove ljubezni do vsega, kar živi in trpi, iz premišljevanj o žrtvi največjega, res božanskega altruista v podčrtanem nasprotju s tem, kar so oficialni zastopniki in propovedniki te žrtve iz evangelija požrtvovalnosti in ljubezni naredili v svetu tekom stoletij. Kasprowiczev «Kristus» je poema velikega stila, poema dveh elementarnih postav, vtelešenih kot večna Dobrota v Kristusu in kot večno Zlo v Luciferju, kličočem Kristusu, da je zlo večno, takrat, ko satan Izveličarju predstavlja ne samo «zbor fabrikantov in bankirjev*, ampak tudi takrat, ko mu privaja pred oči «zbor najemnikov« božje besede, za katere ene kakor druge Kristusovo kraljestvo je in ostane — od tega sveta. «Zlo je Bog ustvaril!« In ko Križani s strašnim obupom na ustnicah umira, izbruhne Lucifer v divji krik: «Ni Boga!» S poemo «Kristus» stopa Kasprowicz v krog prometejskih poljskih duhov, s poprišča socialnih bojevnikov vstopa v vrsto individualnih iskateljev, na moderno pot naj dramatične jših dušnih preživljanj. Njegova duša postane silno napeta struna, katero začno pretresati globoka doživetja nove čuvstveno * intuitivne orientacije v smeri v notranjost, v oni smeri, ki je poleg čutnega orgiazma glavna smer neoromantizma in simbolizma. Ogromna žalost se polašča poeta, brezdanji pesimizem ga objema pri misli, da zlo večno triumfira. V tišino in samoto Tatre se umakne, stran od svetskega torišča, ki ga ne veseli več; v puščavo gre, da si okrepi dušo, ki je bila s tako žalostnim spoznanjem prišla v do* tiko s trpečo postavo Kristusa. Pred ljudmi beži in vzklika: «Bila si mi nekdaj malik, o množica! Danes se moja ljubezen že ne more več prikloniti ob stopnicah tvojih brezbožnih oltarjev.« . Izgubil je vero v «moč svetlobe, vladajoče nad mrakovi». Neraz* rešljivost uganke, zakaj da se človek zaman bori z zlom, ga muči vsa 90ta leta, leta njegovih duševnih tortur, v katerih prihaja poet neredko do obupa, zadobivšega končni izraz v mogočni viziji, naslovljeni «Propadajočemu svetu«. V tej knjigi verzov izprašuje Kasprowicz vest svetu, kateremu poje naravnost veličastno*grozne pogrebne himne, noseče naslove: «Dies irae«, «Salve regina«, «Sveti Bog«, « Večerna pesem«,. «Na višini smrti«. Iz vseh nje* govih pesnitev v zbirki «Anima lachrymans» puhti dih smrti. Hlad umiranja veje iz teh mogočnih koralo v. Le od časa do časa se izvija iž njih krik proti molčečim nebesom s pozivom, da one z božjo strelo upepele satana, triumfirajočega kot zlo po zemlji. — 91 — yA Dr. Ivan Prijatelj: Poezija «Mlade Poljske«. x Pretresljive izpovedi so to, v katerih dela poet posameznika od* govornega za krivde vsega človeštva. Preroke čita poet in v njih močnih besedah išče opore. Njegove umetnine postajajo svoje* vrstna slovanska gotika, okamenel gozd duše. Iz svoje lastne vesti in iz vesti naroda, s katerim se čuti eno, snuje pesnik umotvore, podobne starim ljudskim apokrifom, verskim konstrukcijam pre* prostih prirodnih duš, predstavi j a jočim svet sodobne socialne družbe, kakor jih poznamo slične samo še iz Rusov Andrejeva, Gorjkega in Kuprina. Vsemirje se razplavlja poetu v spiritua* listični monizem in v panteizem, v večno tišino in nirvano, a njegova elementarna sila vedno znova probija na dan, ne dajajoč mesta onemoglemu dekadentizmu. Njegova globoka religioznost ga vedno zopet vznaša v višine, dobivajoč nove zalete in vzgone iz dveh virov: iž njegove panteistične vere v božje poreklo ljud* skega duha ter v njega brezkončno in brezsmrtno bitje in pa iz vere onega ljudstva, s katerim se pesnik čuti eno, iz vere o ne* minljivem pomenu, o moralni visokosti, lepoti in resnici krščanske tradicije in simbolike. Kasprowicz ni vernik v dogmatičnem kato* liškem zmislu besede, vendar je eden naj žarke jših religioznih postav sodobnih kultur. Svetovna literatura pozna malo urno* tvorov, ki bi se dali primerjati z zgoraj imenovanimi himnami Kasprowicza po globokosti čuvstev, po sili doživetij, po srčnih zvezah človeka s prirodo, po sočutju s trpečim človeštvom, po čistosti moralne duše, hrepeneče po pravici in dobroti, zavedajoče se lastne slabosti in krivde, trpeče nad nezakrivljeno bolestjo človeštva. To so izpovedi, psalmi in himne čudovite religiozne preprostosti, mogočnosti in dinamike. Ona čarobna zvezda, ki pokaže Kasprowiczu prvi izhod in pot iz tega labirinta duševnih tortur, je — ljubezen. Ljubezen kot obup, ljubezen kot greh, ljubezen kot triumf, ljubezen kot vse* mogočna, večna sila, silnejša od smrti, ljubezen kot požar, v kate* rem se vpepeljajo ljubljene duše in očiščujejo od vsega pogojnega, da se v skupnem, tesnem objetju vznašajo v sfere brezmejnega hrepenenja, se opeva v njegovi istoimenski zbirki poezij. Ljubezen v najrazličnejših svojih pojavih zakrije s svojimi brezmejnimi hrepenenji, s svojimi vseobsežnimi krili pesniku celo senco smrti. «Amor vincens» se v njegovih pesmih dvigne v mogočnem poletu tja preko mej stvarstva. Sredi čudovito opisane tatranske pano* rame se v pesmi «Ob šumenju dreves» zlijo elementi človeških src s prirodo v eno samo, vseobjemajočo, večno himno. Ljubezen je sedaj Kasprowiczu edina človeška psihična funkcija, v kateri se človek povzdiguje nad svojo samoljubnost, funkcija, v — 92 — X Dr. Ivan Prijatelj: Poezija «Mlade Poljske». x kateri se v njem uveljavlja vsemir s svojim hrepenenjem po višjem, enotnem življenju in snovanju v harmoniji enote duha. V kolikor se človek odda ljubezni, v kolikor se odpove svojim malenkostnim interesom, v toliko se zlije v eno s tvornim živ* ljem prirode, v toliko se odkupi in izveliča. Čim bolj se pesnik dviga v višino ljubezni, tem bolj se odpoveduje svoji duševni, prezirljivi vzvišenosti nad ljudmi, tem bolj se njegova pesem zliva v en akord z ljudskim trpljenjem slabotnega in grešnega človeka, postajajoč najgloblja in najčistejša njega glasnica. Poet moralist* mislitelj se sprijateljuje s postavami iz biblije in cerkvene zgodo* vine, z Janezom Krstnikom, z Judežem iz Kariota, sv. Frančiškom Asiškim. Mladostna doživetja v vaški cerkvici se ljubko preple* tajo skozi njegovo miselno in čuvstveno dramo, nad katero drži razpete svoje zmagovalne mučeniške roke On, ki se je žrtvoval za človeštvo, Izveličar. Duh pesnika se čudovito umiri; po glo* bokih dušnih potresih in bolestih poje tiho, pokojno, preprosto pesmico, v kateri radostno prepeva on, inteligent, eno melodijo z verujočo ljudsko dušo. S te postaje ima Kasprowicz prelestne pesmi iz leta 1908., naslovljene: «Rorate coeli», «Bog se rodi», «Aleluja», «Ko je vstal od mrtvih» ... Ni ga slovanskega in tudi najbrž svetovnega pesnika, ki bi bil verske boje in peripetije moderne duše v dobi neoromantike pre* živel tako globoko, preživel v takšnem skladu z ljudstvom in z dramo muke in samožrtve Kristusa ter jih oblikoval v tako kras* nem okviru katoliškega bogoslužja in ljudskega verovanja kakor Kasprowicz. Polna milih, nežnih tonov, potopljenih v barve tatran* ske pokrajine, je zlasti zadnja knjiga njegovih verzov, naslovljena «Knjiga ubogih», posvečena pestovanju najmanjših in najubož* nejših. V religiozni liriki Kasprowicza pojo orgije cerkvenih psal* . mov in koralov, glaseč se iz preproste vaške cerkvice, a za temi orgijami sedi visoko artističen, moderen človek, ki se je odrekel svetski kulturi in se pobratil s prirodo in njenim preprostim sinom, kmetom. «Mlada Poljska» se v Kasprowiczevi pesmi vrača k temeljem naroda. Bogve koliko dedov in pradedov Kaspro* wicza je bilo nemo vkopanih in vklenjenih v zemljo, sedaj je prišel eden njihovih potomcev in zavladal kot gospodar, kot reprezentant in glasnik te zemlje. Podobno antičnemu Anteju temelji v poljski grudi, poln praslovanskega zdravja, elementar* nosti in prirodnomodre antiracionalnosti. Nazaj kliče ljudi v vse* Ijudskost, ki se zove po Mickiewiczu milijon, v stanja pračloveka in vsečloveka, «ko smo bili eno z zvezdami in s solncem», del — 93 — X Mirko Pretnar: Pričakovanje. x prirode. In nato prihaja zanj, za dušo, ki je šla skozi vse ognjene peči dvomov, obupov in bolesti, čudovit trenotek tišine, pokoja. Sanje angelskovedrega vaškega detinstva se spuščajo nanj in v svojem naročju ga ziblje pramati nas vseh — zemlja. V formalnem oziru spominjajo pesmi Kasprowicza na cerkvene oratorije, na sonate Beethovena, na Jobovo knjigo, na razodetje sv. Janeza in Dantejevo monumentalno plastiko. Kasprowiczeva poezija je najbolj dinamična, najbolj dramatična v novejši poljski literaturi. Kakor iz ognjenika bruhajo njegovi verzi, v ogromnih brizgih se razlivajo sedaj v grozeči, sedaj v pomirjajoči muziki. Razume se, da takšni poeziji najbolj prija «prosti verz», ki ga Kasprowicz v resnici zelo ljubi. Ritem njegove pesmi je pogosto strastno raztrgan, potem zopet veličastno, svetopisemsko zanosen, v zadnjem času preprosto enostaven, tekoč kakor v pesmici vaškega pastirčka, melodiozen v svojih refrenih, ki jih ima Ka? sprowicz zlasti v zadnji knjigi vedno rajši. Kasprowicz je eden najbolj univerzalnih poljskih modernih pesnikov * lirikov (tudi njegove drame so predvsem lirične poeme). Dočim je njegova beseda v njega lastnih pesnitvah pogosto trpka, kakor obtesana, je Kasprowicz formalno izglajen v prevajanju pesnitev tujih veli* kih pesnikov, grškega tragika Ajshila in angleških pesnikov Marlowea, Shelleva, Swinburna in Browninga. Dekadentske resig* nacije ne pozna. Pesnik, ki je pričel kot socialni bojevnik, je pozneje sam v svoji osebnosti bojeval najtežje boje in se sedaj v polni moči zrcali v mirni, možati individualni modrosti, ki ni daleč od modrosti njegovega ljudstva. Dokler bo živel prometejski duh v človeku, se bodo sorodne duše krepčale ob Kasprowiczevih dušnih konvulzijah, obupih in triumfih. (Dalje prihodnjič.) Mirko Pretnar: Pričakovanje. i. Dobro vem, da prideš, temnolasi, dobro vem: potrkaš mi na vrata, tiho, plaho. Vzeli mrtvi časi v grob s seboj so srca nam bogata. Slišim že korake pritajene, vidim, zdi se mi, obraz utrujen, iščeš še besede, samo ene, ki bi drugim dala blesk odtujen. — 94 — A Samec: Srce — roža. — Dr. Prijatelj: Poezija «Mlade Poljske». X Janko Samec: Srce ~ roža. Kot David*kralj je šel prerok v daljavo pojoč na harfi pesmi brez besed; na dlani nosil je srce krvavo, da z njim odrešil bi vesoljni svet... Ko srečal je ponižane na cesti, ki so molčali v žalosti brez mej, zabrenkal pesem je o njih bolesti — in šel pred njimi je pojoč naprej... In zrušil sužnjem težke je okove, ki so tiščali jih vse žive dni; pospremil s pesmijo jih v zarje nove iz mukepolnih, temnih njih noči... In nje, ki bili so resnice žejni, in lačni vseh nedosegljivih sanj, vse napojil v ljubezni je brezmejni, nasitil s kruhom večnih jih spoznanj. A ko nagnila se mu pot je h koncu, srce krvavo treščil je na tla —-in glej: takrat iz mrtve zemlje v solncu je zacvetela roža, rdeča vsa... ¦¦¦¦¦¦*¦¦•* »*»»*¦¦*»¦»*< ¦(•***•*** •¦¦¦¦¦*¦»***¦ Dr. Ivan Prijatelj: (Nadaljevanje.) Poezija «Mlade Poljske*. 4. Kazimierz Tetmajer s Przerwa. — Po vsej svoji duševni organizaciji modrec in vedež se je Kasprowicz vsled visokega poleta svoje poezije šele postopoma in polagoma uveljavil v «Mladi Poljski». Oni pesnik, ki si je kakor v naskoku osvojil srca mladega pokolenja 90tih let, je bil Tetmajer. Ta poet se mora po vsej pravici imenovati obnovitelj poljske lirične, po realistični dobi ozloglašene pesmi. Tetmajer je pravi glasnik kipečih življenjskih sokov in triumfov ter trenotnih depresij in utrujenj mlade ge* neracije, vstopajoče v življenje proti koncu stoletja pod gesli individualnega izživetja in ne več samo pod zapovedmi organ* skega dela v zmislu kolektivnosti. Artizem osvobojenih individu? alnih čutov dobiva v Tetmajerjevi pesmi svoj najbujnejši izraz. __ 147 .__ 10* X Dr. Ivan Prijatelj: Poezija «Mlade Poljske«. x Tetmajerjeva poezija pomeni v poljski literaturi po dobi realizma, ki je dala Poljakom edino trezno*miselno izbrušeno poezijo Asnvka in Konopnicke, renesanco čutno*čuvstvene lirike, blesteče in vonjajoče kakor razkošje cvetja. Rodil se je Kazimierz Tetmajer leta 1863. v Ludžmierzu v Galiciji. Že v mladosti ga je potegnila v svoje čarobno kraljestvo bližina Tatre, oblikujoč njegovega duha v zmislu divje svobode tatranskih gorcev. Gimnazijo in univerzo je dovršil v Krakowu, kjer se je njegova lepote žejna duša opajala ob starih umetninah, ob tradicijah narodnega viteštva, ob delih velike inozemske po* ezije in sodobne umetnosti, ki je takrat v Krakowu imela največ entuziastov. Pogosta popotovanja po Evropi in po Poljskem so dala razmah njegovi življenja željni naturi in zmisel za široko resničnost poljskega življenja. Podobno Kasprowiczu je pričel tudi Tetmajer svoje pesniško delovanje s socialno*utilitarnimi patriotičnimi pesnitvami. Izdal je najprej poemo v prozi, naslov* ljeno «Illa» (1886), nato rodoljubno «Alegorijo» (1887), natečajsko prigodnico «V čast Mickiewicza» (1888) in sorodno ji «V čast Kraszewskega» (1889). Skoro potem so se začeli pojavljati zbor* niki njegovih «Poezij» v serijah, katerih prva je izšla 1891, druga 1894, tretja 1898, četrta 1900, peta 1903. Zadnji njegov pesniški zbornik je izšel pod naslovom «Sodobne poezije» leta 1906. Na* pisal in izdal je vrhutega celo vrsto povesti in novel, izmed katerih so najbolj znane: «Angelj smrti» (1898), «Melanholija» (1899), «Brezdno» (1900), «Gospodična Mary» (1901), peterodelna lirična povest s Tatre «Na skalnem Podhalu» (1903, 1904). Izmed nje* govih sceničnih del se naj omenijo drame: «Mož*poet» (1892), «Sfinga» (1893), «Zawisza Črni» (1901) in «Revolucija» (1906). Kakor je Kasprowicz zastopnik refleksije, glasnik poletov in zamikanj v nadempirični svet čuvstev in verovanja, ene izmed obeh smeri, zadobivših zopet veljavo po premaganem, preploskem realizmu, tako je Tetmajer moderna, senzualistična natura, človek z osvobojenimi čuti, z nenasitnim gladom po dojmih, impresijah, po razkošju in orgiastični, zlasti erotični opojnosti čutnega raja* nja, po docela biološki razgibanosti, po katere izbruhih navadno nastopa trenotna življenjska izčrpanost, gnus, moralna depresija in melanholija. Oba sta tipična predstavitelja neoromantike iz* pred konca veka; a v vsakem posebej se vteleša po eno izmed obeh glavnih gibal takrat modernega človeka: v Kasprowiczu glad po nadnaravnem, metafizičnem spoznanju, v Tetmajerju nevtolaž* ljiva žeja po čutnem ugodju, neodoljiv nagon po eksploziji in izprožitvi prepolnih fizioloških sil, stremečih po tem, da se izzive — 148 — X Dr. Ivan Prijatelj: Poezija «Mlade Poljske». X v požaru strasti in bakhične opojnosti ter vpodobijo v plastiki in muziki povišanega artizma. Kakor vsemu mlademu pokolenju «fin?de?siecla» gre tudi Tet* majerju predvsem za to, da brezobzirno izzivi in izrazi samega sebe. Njegov «jaz» prestopa dotedanje literarne ojnice pesniku predpisanih kolektivnih narodnih čuvstev in nalog, prestopa jih, da se izpove pred vsem svetom samo o tem, kar sam doživlja. To je potencirani subjektivizem z eno samo strastjo, ki je sla po razkošju in lastni sreči, z enim samim pomilovanjem in prezira? njem, ki je pomilovanje in preziranje sodobnih ljudi, da se ne upajo in da niso zmožni seči po teh napojih, vsebujočih slast in grenčico. S kipečo čašo v desnici in ob levici z žensko, posestrimo razkošja, pije pesnik življenje na en dušek, eks, «to se pravi do dna», podobno našemu mlademu Župančiču, da se potem v minu? tah izčrpanja prepušča melanholiji, kličoč: «Nirvana! Pridi k nam tvoje kraljestvo kakor na zemlji, tako v nebesih». Med «himnami na ljubezen« in «himnami na Nirvano» oscilira v bujnem razmahu njegova poezija, željna nervnih senzacij in impresij trenotka, zveneča istotako močno na pozitivnem tečaju, kakor na negativ? nem, na poslednjem docela ne utrujena in dekadentna, ampak s sladostrastjem zastrupljajoča se «s preobilico gnusa do življenjske vsakdanje podlosti kakor s kruhom in vodo». Na pozitivnem tečaju življenja, v opojnem uživanju lepote in ljubezni, je njegova pesem tako v zanosnem ritmu, kakor v izrazitosti, plastiki in barv? nosti naravnost grška, dionizijsko?poganska bakhantka silnih, zdravih čutov brez stranskih pogledov na refleksijo in brez moral? nih skrupulov. Njegova ljubezen je krepko erotična brez meta? fizičnih podtonov: «Eno samo imam željo, željo po razkošju... Na tvoje polne grudi mečem svoja usta ... Sežgi me v objemu ... Kaj mi vse drugo je mar...» Ženska je Tetmajerju kakor orien? . talcem: ključnica v zemeljski raj, ne pa vedeževavka o ugankah življenja, slast telesa mu je, ne pa duše. A njegovo hrepenenje po lepoti je še večje, nego po razkošju. Toda lepota leži zanj, kakor za nekdanje Grke, v čudesih čutnega življenja. Najbolj pa uživa pesnik v prirodi, zlasti v grandiozni, mračni in sirovi krasoti domovinske Tatre. Spričo veličanstva te gorske prirode ga obhaja duh čudovito čistega hrepenenja, oblivajočega njegovo dušo «z brezmejnim oceanom sanj»,, hrepenenja «po nečem neznanem, mističnem in skritem, po nečem, kar je morebiti bistvovalo pred ogromnimi vekovi, ali bo kdaj po preteku vekov bistvovalo, ali kar morebiti danes meni neznano gre mimo mene». V ostalem pa ima Tetmajer malo takih trenotkov tihe meditacije in pobožnosti. — 149 — X Dr. Ivan Prijatelj: Poezija «Mlade Poljske». X On je docela renesančna natura, silna in strastna, ki uživa itali* jansko umetnost cinquecenta, zgoščujoČ impresije italijanskih galerij v sijajne sonete, neizrečeno melodiozne, stopnjujoče se od najnežnejšega pianissima do najbolj dramatičnega fortissima. Ta čistokrvni in polnokrvni impresionist je mojster občutja, trenotnih dojmov, ubranih in določevanih po prirodi, dogodkih svojega in narodnega življenja, ne pa po kakšnih ravnilih in smer? nicah kakšnega svojega ali kakšnega splošno priznanega stal* nega naziranja. Trajno obvladujoči ga vzgon, noseč ga od občutja do občutja, je samo in edino -— hrepenenje, ta sveti pesniški nemir duše, iztezajoče roke po daljah. Pesnik, ki se je bil nekdaj v verzih «V čast Mickiewicza» izpovedal, da «v imenu pravic ljudstva stremi po napredku«, poet, ki se je pozneje razočaral v vseh narodnih verah in idealih, češ, da za vero, «kakor da bo jutri kaj boljše, ne zavida — otrok», anarhist, ki kliče novemu letu: «Drvi, žrebec uničevanja, z grmečimi podkovami», ta človek mili* jeja in svoje dobe se pri vsem tem najživahneje udeležuje radosti in bridkosti družbe in domovine, pišoč prigodne pesmi, v katerih neredko odklikujejo celo politično*patriotični toni. Dojemanje občutij trenotka mu je glavno geslo. Ves je v odzivčnosti in občut* nosti, neskončno bogati v prelivih in tonih. Neizrečeno občutljiva membrana moderne individualnosti je, a družbe samo vtoliko, vkolikor se ima za njenega člana in za njen del. Za svoj poklic smatra, da odraža stanja svoje osebnosti in občutja duše svoje, poljske in človeške, iščoč predvsem lepote in njenega kraljestva, prepričan, da vse drugo mu mora biti privrženo. To ga druži, njega, nerefleksivnega romantika, z romantiko Mickiewicza in Slowackega na prav poseben način, namreč na ta, da ni nihče drugi po imenovanih dveh mogočnikih nacionalnega udejstvo* vanja kazal v svojih narodnih izpovedih toliko sile in smelosti, rezkosti in neposrednosti pri glosiranju kolektivnih nacionalnih teženj, ugodij, odvratov, srdov in idealov, kakor ta mojster in* dividualnih, gorko doživljanih impresij in občutij. Polnokrvni impresionist se v zmislu onodobnega simbolizma in stremljenja, videti v stvareh in rečeh resničnosti sled ono* stranske glorije, nekolikokrat potrudi, da bi dal izraza sočasnim slutnjam o tem, kar si moderna duša predstavlja kot večno živeče za mejami resničnosti, v nadzemskih sferah. V svojih prvih dra* mah rad operira s tajnami in simboli; a vse to so bolj refleksi iz Maeterlincka, nego doživetja njegovih lastnih dotikov z dušo kozmosa. Tetmajer je in ostane zgolj senzualist, ki doumeva samo — 150 — X Dr. Ivan Prijatelj: Poezija «Mlade Poljske«. x lepoto čutnosti, zlagajoč vse njene čare v zanosne in žarke im* presionistične himne. V njem živi silno potenciran živelj čutnega orgiazma, dočim mu manjka poti in perspektiv do heroizma. Zato sta tudi njegovi patriotični drami «Zawisza Črni» in «Revolucija», katerih prva naj bi predstavljala ideal narodne duševne sile in druga protest proti brutalnosti materijalnih faktorjev, učinkoviti samo s svojim površjem. Močan vtisek pa dela Tetmajer kot docela svojevrsten lirični pripovednik. Njegove povesti, ki jih on imenuje «romance», ostavljajo v čitatelju trajen spomin. V prvi vrsti njegova obširna legenda «Na skalnem Podhalu», v kateri se pisatelj potaplja v pradavnino nastajajočega in propadajočega sveta svoje priljub* ljene Tatre, oblikujoč prvobitno*silne ljudi, v katerih na prvi pogled lehko spoznaš brate volkov in risov, divjih mačk in orlov v človeških postavah. V tej «legendi» postaja Tetmajer Homer ne samo svojega plemena, marveč sploh človeškega rodu zlasti v tem, kar se tiče elementarnosti, plastike, barvnosti in sile obliko? vanja prvotnega človeka, govorečega v odsekani, obtesani, pri* mitivni besedi predkulturne dobe. Ni je literature, ki bi imela tako sijajno umetnostno zoologijo ljudskega plemena, kakršno predstavlja peterodelna Tetmajerjeva «legenda», naslovljena «Na skalnem Podhalu». Po prekoračenju praga svoje moške dobe, «nel mezzo del cammin di nostra vita», od trenotka, ko je pesnik začutil, da se mu nagiblje dan na popoldne, je začel nekdanji Dioniz in slavitelj opojnosti trenotka postajati zamišljen. Prihajajoč do spoznanja, da samo «delo in skrb» dajeta človeku v roke «viteški križ», zbira sedaj svojo ljubezen okrog svojega sina, o katerem se na* deja, da je dal v njem narodu in človeštvu svojo dušo, ono dušo, ki bo vresničila v sinu «lepi in dobri duh človeški v gorečih polj* skih prsih» in povrnila dolg, ki ga po mnenju pesnika dolguje narodu in svetu še njegov oče. Modrost starca izzvanja v Salo* monov izrek: «Vanitas vanitatum» in v izpoved, da samo eno je večno in to je: «požrtvovalnost krvi in duha». Duša poeta, ki je šla skozi vse triumfe in depresije čutnih užitkov, se vrača k ognjišču, nad katerim čuje sam Bog ... Formalna umetnost Tetmajerjeve pesmi je velika. Njena skriv* nost in njen čar ne ležita v iziskani in rafinirani umetniji, kakor v pesmih Miriama in Langeja. Magična lepota Tetmajerjevih stihov ima svoj vir v nezaslišano iskrenem in silnem občutku duševnih doživetij in v neskončno muzikalnem ter naravnost slikovitem izražanju pesnika. Slikarski element mu leži v krvi. — 151 — 5{ Dr. Ivan Prijatelj: Poezija «Mlade Poljske«. }{ Njegov brat Wlodzimierz je eden najboljših poljskih slikarjev* impresionistov. Tetmajerjeve poetične slike niso spočete v mozga* nih, ampak v čuvstvu. Njegove rime niso bogate in obložene kakor Asnvkove. Vsa njegova forma vodi naravnost in neposredno k doživetju zato, ker je njega adekvatni izraz. V vsakem njegovem verzu se čuti vroča pulzacija krvi in bližina napetih živcev. Kot rojen slikar je Tetmajer izboren kolorist * simbolik, čarovnik • «barvnega sluha». Sam pravi o ženski, do «jo sliši z očmi». A gle* danje njegovo se vrši vedno v gibkem ritmu. Iz muzike in slikovite plastike pa nastaja ona čudovita čarobnost njegovega stiha, ki temelji v občutju in ubranosti, katere odlični mojster je Kazimierz Tetmajer, kvaliteta, ki ga je vsposobila za najpopularnejšega lirika «Mlade Poljske». 5. Organizacija «Mlade Poljske«. Artur Gorski in Przybyszews ski kot urednika «Žycia». — Kasprowicz in Tetmajer sta bila že v polnem razvoju svojega umetniškega ustvarjanja, ko se je začela vedno bolj na široko in v vedno bolj jasnih obrisih formirati struja «nove umetnosti», ko se je začela v deželi grupirati organizacija «Mlade Poljske« na podlagi izpremenjenih razmer na domu in pod naraščajočimi vplivi zapadnega, izrazito neoromantičnega pokreta ter pod neposrednim vtiskom množečih se poetičnih zbirk takih modernih lirikov, kakršna sta bila Kasprowicz in Tetmajer. To formiranje in organiziranje «Mlade Poljske« se je vršilo do* cela prirodno in spontano, izpočetka celo brez vsakih programov in proklamacij. Predrugačene razmere na domaČih tleh in parole v novo fazo umetnostne orientacije stopajoče, pomlajene Evrope so povzročale, da se je oblikovala nova struja samo v ohlapnem okviru nekakega splošnega pokreta in pravca, ne pa kakšne spe* cialne in ozke literarne «šole». Pozitivizem in na njem temelječi realizem sta izigravala zadnje karte. Brutalnost mehaniziranega življenja brez črte navzgor je začela takrat podraščajočo mladino zebsti do dna mozga in srca. Oni razum, ki je bil proglasil kult resničnosti, izpremenivše se polagoma v dobi realizma v plosko vsakdanjost, oni «zdravi zmisel», ki je propagiral spravo z usodo za vsako ceno, zastopajoč namesto nekdanjih romantičnih sanj o svobodni, samostojni Poljski trojni državni lojalizem, je začel oči mladih ljudi odvračati in jih naravnavati iz vsakdanje kolek* tivnosti tja, kjer je vsaj vsak zase upal najti neko višjo točko, v notranjost, v — dušo. Sledilo je zopet enkrat odkritje duše. A ta moderna duša je bila nekaj novega, nekaj neznansko kompli* ciranega, rafiniranega, subtilnega. To je bila duša «konca stoletja«. — 152 — X Dr. Ivan Prijatelj: Poezija «Mlade Poljske«. X Ta moderna duša je v najširšem razmahu, v svoji strasti po naj? bogatejšem izživetju nihala med največjimi zmagoslavji čutne in čuvstvene sile in najbolj resigniranimi izpovedmi onemoglosti. To dušo je bil razgibal Tetmajer s svojimi zvenečimi verzi, opojil s svojimi izbruhi čutnega razkošja in jo uspaval s trepečočo meglo melanholije in brezvolje, obligatno nastopajočih po čutnih trium? fih. A do Tetmajerjeve sile je bilo večini teh mladeničev, slutečih nove obrise poezije mehkejših in finejših tonov — predaleč. Prva četica poljskih modernih pesnikov je še tonila v vnanjostih nove poezije, v nekih dekadentskih šepetih, v nevrasteničnem tipanju po mrakovih duše in po razbolelih živcih. Te slabotne duše, polne nevroze in hrepenenja, so bile neke predhodne znanivke bližajoče se poetične pomladi. — Značilna črta te v 80tih letih zoreče poljske mladine je bila ta, da se je moderni rod začel zopet oklepati narodnega idealizma, oprijemati misli in sanj o samostojni, ne? podlegli Poljski. Podžigala ga je viteška poezija Sienkiewiczeve trilogije, razvnemala plemenska odpornost Prusove «Straže», dočim ga je odločno odbijala filistrska meščanska morala Sien? kiewiczeve «Rodbine Polanieckih» zato, ker je šla mladina rajši za Kasprowiczem brez ozira na dogmatične recepte iskat indivi? dualnih odgovorov na večna vprašanja o dobrem, zlem, lepem in resničnem, bežoč iz banalne resničnosti in udobnega filistrstva v vse nenavadne, nevsakdanje, eksotične sfere: v Tetmajerjevo čutno razkošje, v Slowackega sanjarstvo, v skrivnostno temačnost francoskega in belgijskega simbolizma, v najrazličnejše pokrajine iziskanosti, rafiniranosti in abnormalnosti, z eno samo vročo željo: da bi vsaj skozi špranjo vrgla pogled v neki nov svet, ker se v dotedanjem ni dalo živeti dalje. Iskatelja novih potov, Miriam in Lange, sta posredovala, pripovedujoč o novih geslih podobnega pokreta na zapadu, napovedujoč, da se izteka utili? tarno službeno razmerje umetnosti, da se bliža čas, ko se umetnost osamosvoji v suverenem artizmu. V Miriamovem «Življenju», izhajajočem leta 1887. v Warszawi, so bili obrisi nove umetnosti še precej nejasni. V krakowskem «Svetu» Sarneckega so se do leta 1895. že bolj razčistili in opre? delili. Krakow je stopil v svojo staro umetnostno veljavo. Docela spontano se je začela družiti mlada generacija v tem davnem za? vetišču poljskih Muz, v tem mestu, v katerem umetnost govori ne samo iz arhitekture zgradb, iz linij ulic, ampak celo iz grobov. Tu se je v tem času jelo razcvitati najboljše poljsko gledališče, tu, kjer je še nedavno ustvarjal svoja razkošna, historična platna Matejko, se je otvorila leta 1897. razstava umetniškega društva — 153 — X Dr. Ivan Prijatelj: Poezija «Mlade Poljske«. ;: «Sztuka» (Umetnost) s slikami Wyczolkowskega, Falata, Mehof? fera, Jacka Malczewskega i. dr., razstava, ki se je najživahneje komentirala v dnevnem tisku, podžigajoč občinstvo z umetnost? nimi impulzi in zanimanji. Novo artistično gibanje se začne po imenovani razstavi orga? nizirati na Poljskem, tako brez vseh dogovorov in izjav. V jeseni leta 1897. ustanovi pesnik Ludwik Szczepanski v Krakowu novi tednik «Žycie» (Življenje), naslanjajoč se že v naslovu na nekdanji Miriamov list. Krakow se sedaj izkaže drugače, kakor se je bila izkazala pred 10 leti Warszawa. Časopis ob koncu leta ne neha izhajati, ampak privabi k sebi vso mladino najrazličnejših sposob? nosti in tudi še najrazličnejših pojmov o nalogah in zmislu umet? nosti, a v svoji celoti prisegajočo na gesla individualne umet? nostne svobode in svobode naroda ter odločno pripravljeno, da iz svetišča umetnosti izžene vse kramarje in mešetarje. Teore? tično smer daje listu izpočetka čisto mladi Artur Gorski (rojen 1870). Mladost, odločena stopiti z ramo k rami, mladost, kakor jo je opeval Mickiewicz, je parola dneva, kakor istočasno v Mo? nakovem «Jugend». Artistični del lista prevzame Stanislaw Wys? pianski, takrat še malo znan slikar vitraž in fresk neke frančiškan? ske cerkve, mladenič, o katerem takrat še nihče ne sluti, da se kdaj razvije v centralno umetniško potenco «Mlade Poljske». Po osam? ljenih iskanjih Miriama in Langeja, po grenko?sladkih študen? tovskih napojih Nowickega in sociamo?miselnih vzkrikih Niemo? jewskega, teh izzivih mračne, ponosne in junaške mladosti, po duševnih mukah v samotne višine rastočega Kasprowicza, po čudovitih opojih in občutjih Tetmajerja se kakor okrog ognja, ki v temi sveti, začne zbirati okrog novega «Žycia» nova, artistično usmerjena mladina. Pesniki: Miriam in Lange, Kasprowicz in Tet? majer so tu, 2ulawski, Rydel, Wyrzykowski in Perzynski, Orkan in Mirandolla; publicisti: Baudouin de Courtenay, Artur Gorski, Feldman, Zofija Daszynska, satirični glosator sodobnih neum> nosti, preganjavec filistrov in literarnih špekulantov Adolf No? waczynski, literarno?kritični glasniki modernizma: Antoni Potočki, Lorentowicz, Artur Gorski, šibajoči vso konvencionalnost in šablono, pripovedujoči o Edgarju Poeu, Strindbergu, Oskarju Wildeu, o francoskih in belgijskih simbolistih. Vretje in oživljeno vrvenje se čuti z vsake strani lista. Smernic še ni. Delna opozicija dveh konservativnih mož povzroči, da se začne jasniti tudi v tem oziru. Narodni ekonom Szczepanowski priobči v «Slowu polskem» članek o «dezinfekciji evropskih — 154 — X Dr. Ivan Prijatelj: Poezija «Mlade Poljske». 5< struj«, v katerem obdolžuje to mladino nedostatka moralne res* nobe in pomanjkanja narodnega heroizma. Za njim se oglasi neokatolik Maryan Zdziechowski, zahtevajoč pri vsem svojem zmislu za kult visoke umetnosti, da se stavi moralni ideal nad ideal artistične lepote. Oba pa očitata «modernistom» nezmisel za pozitivne ideje, torej približno to, kar je slovenska publika očitala našemu Cankarju. Ti pomisleki dveh skrbno*resnih mož poljske javnosti dado Arturju Gorskemu priliko, da se odkrito* srčno izpove v imenu mladine in da očrta prve, vsaj negativne smernice novega pokreta. Najznačilnejša mesta iz tega članka Gorskega se glase: «Programe naj sestavljajo ljudje, ki hočejo delovati. Mi nikakor nimamo te namere. Posebno ker mi pišemo pravzaprav zategadelj, da bi ne delovali. Literatura, to je naša Gospa, naša Priprošnica, naša Tolažnica, h kateri mi grešniki vpijemo iz globočin svojih stremljenj in žalosti. ,A kje je vaš junaški čin?* S tem vprašanjem se obračajo na nas ljudje resni in simpatični... Ti, ki to čitaš, odgovori mi najprej na to, kar te sedajle vprašam. Ali si kdaj zatulil od bolečine, čitatelj*filister? Zatulil tako, kakor tulijo psi? Ali ti sploh veš, kaj je bolečina? Izruvali so ti zobe, praviš. A izruvali ti niso niti koščka tvoje duše... Ali si nisi, čitajoč neko knjigo, pokrival oči in metal to knjigo ob tla — in ali ni bila ta knjiga poljska zgodovina?« In potem se čita v tem članku Gorskega bridka izpoved mlade polj* ske duše, analiza vzrokov, «zakaj je duša mladih nemirna in uporna in zakaj se po njeni gladini ne vozijo parniki s sodovi slanikov, ampak se iž njenih globin pomaljajo na površje — o groza! — same meduze». Sledi bolestno, rezko in bridko javno izpovedovanje poljske javnosti preteklih let in naštevanje grehov, ki jih očitajo — sinovi očetom: «Sami se vdarite na prsi. Naša srca niso čista, laž v njih stanuje, strankarska zagrizenost, hinav* • ščina, zahrbtna politika fevdalno * lwowsko * dunajska. Kje nam vzeti veliko idejo in veliko- posvetitev — kako bi bili sposobni velike herojske poezije, kako bi je bili sposobni!» — Sedanje poljsko javno življenje, brigajoče se samo za materijalno blaginjo, pravi Gorski, je ustvarilo in izplodilo filistra. Temu napoveduje Gorski v imenu mladine boj, namesto mase povzdiguje indivi* dualnost kot «največjo vrednoto na zemlji«, namesto socialne etike etiko duše, estetično moralo. Novo literaturo proglaša za literaturo «nage duše» in za vzornika mladih ne Sienkiewicza, marveč Przybyszewskega, takrat še bivajočega v Berlinu in pišo* čega po nemško. Zraven se navdušuje za Mickiewicza, a ne tako, kakor vodja starih, literarni historik Tarnowski, ki je bil proglasil — 155 — 55 Dr. Ivan Prijatelj: Poezija «Mlade Poljske». x vse, kar je Mickiewicz spisal po «Panu Tadeuszu», za «žalostno aberacijo sijajnega duha», ampak Gorski se navdušuje zlasti za Mickiewicza njegovih zadnjih mističnih del. Prihodnje leto vodi «Zycie» Sewer z Gorskim in Wyczolkow* skim. V jeseni tega leta pa izide v listu notica, da prevzame z Novim letom uredništvo — sam ,Przybyszewski, ki se vrača v domovino in v njeno literaturo kot od širokega svetovnega ob* činstva priznan glavar poljske «moderne». Przybyszewski nastopi v januarski številki 1899 svoje uredniško mesto s «Confiteorjem», prvim določnim programom «Mlade Poljske«, pisanim v strastno* vročem tonu in drgetajočem patosu razodetij: «Umetnost je od* krivanje tega, kar je večno, nezavisno od vseh izprememb in slučajnosti, nezavisno od časa in od kraja, in je torej: odkrivanje bistvenosti, t. j. duše v vseh njenih projavih, neglede na to, ali so ti projavi dobri, ali so slabi, ali so grdi, ali so lepi. Umetnost nima nobenega namena, ona je sama sebi namen. Absolutna je, ker je odblesk Absoluta — Duše. In ker je absolutna, ne more biti vprežena v nobene ojnice, ne more služiti nikakšni ideji. Ona je gospa, vrelec, iz katerega se je izlilo vse življenje.» V nadalj* njih izvajanjih se razločno kaže, da stavi Przybyszewski umetnost zunaj življenja in nad življenje, v edino notranjost umetnika, brez relacije te notranjosti do vnanjega sveta. Proglaša torej po* polni psihični naturalizem, ne dopuščajoč, da bi moderni umetnik ustvarjal iz sebe in sveta dela artistične sinteze. Izrecno poudarja kot njegovo nalogo zgolj izražanje njegovih dušnih stanj, pogosto podzavestnih, a zato zvezanih po skrivnostnih nitih s kozmično svetovno dušo. V svrho tega izražanja naj mu ne služijo več direktni opisi vnanjih podrobnosti, ampak simboli, metajoči svet* lobo za meje resničnosti, v mistične temine večnih tajn — pra* domovine umetnosti. V krakowskem «Žyciu» se polagoma izkristalizirajo gesla polj* skega neoromantizma. Pod zastave tega organa hiti vsa nadar* jenejša umetniška mladina in k nji se pridružujejo tudi nekateri starejši pisatelji, njim na čelu Sewer*Maciejowski, intimni im* presionist solnčne poljske pokrajine v povesti. Globoko se za* rezuje meja med očeti in sinovi. Gre za preporod idealizma na razvalinah pozitivizma. Na mestu starih tradicij trdega dela ob materij alnih osnovah se oglaša klic po edinih pravicah duha. Dočim je doslej realizem opisoval vnanjosti, izdaja sedaj Przybyszewski kot edino devizo kult takozvane «nage duše», notranjosti. Vna* njost se uporablja pri mladih za barvnoefektna oprijemala snujo* čih sil duše in za simbolični kažipot v kozmične višine. Uporabnost — 156 — a Ivan Zoreč: Ljubice tri. X in socialno sotrudništvo umetnosti, kakor ju je še pojmoval realizem, znanstveno*paralelna in socialno^etična funkcija, kakor ju je proglašal za nalogo umetnosti naturalizem, se zametujeta. S Slowackim, dvignjenim na piedestal, priznava nova mladina, da «je vse ustvarjeno po Duhu in za Duha in da v telesno svrho nič ne bistvuje». Srednjeveški katoliški mistiki in tudi novejši skandi* navski, francoski in belgijski mistični artisti z Maeterlinckom na čelu se proglašajo za voditelje, dušna, zlasti religiozna stremljenja se stopnjujejo do ekstatičnosti. Ženska in smrt vodita ples seksualnomistične groze, ženska kot zemeljska naslada, smrt kot tiha spremljevavka v večno panteistično prabistvovanje. Kakor vse težnje v visoke distance, tako zopet narašča tudi želja po nacionalnem heroizmu, prihajajoč do sijajnih likov zlasti v dra* mah genijalnega Wyspianskega. Z nastopom novega stoletja je «Mlada Poljska» v polnem svojem razmahu v pesmi, povesti, drami, glasbi in vpodabljajoči umetnosti. (Dalje prihodnjič.) «t!•*****•»¦** Ivan Zoreč: Z^^t^l^^ +.**! Poezija «Mlade Poljske*. 6. Starejši pesniki, pristaši «Mlade Poljske«. Dekadenti in ins telektualisti. — V pesmi se uvršča v krog «Mlade Poljske» poleg Kasprowicza in Tetmajerja cela vrsta starejših in mlajših lirikov. Prehod od starejše generacije k novi tvori Andrzej Niemojevvski (roj. 1864), ki je bil dovršil svojo izobrazbo na univerzi v ruskem Jurjevu. Izmed njegovih liričnih del so najvažnejše njegove «Poezije» (1891, II. serija 1893); druga njegova dela so: «Poezije v prozi» (1891), «Majski izprehod» (1895), «Polonia irridenta» (1895 do 1896), dramatična alegorija «Bajka» (1900), nagrajena drama «Familija» (1889). Veliko prahu v javnosti so vzdignile njegove «Legende», ki so smele iziti po prvotni konfiskaciji v Avstriji, imunizirane glede teksta ne pa naslova po poslancu Daszvnskem v dunajskem parlamentu, leta 1902. pod naslovom «Naslov kon* fisciran». Eno zadnjih del Niemojewskega so «Ljudje revolucije^ (1906). — Niemojewski je sicer plemič po rodu, v resnici pa naravnost v osrčju poljskega demosa utripajoča duša, pesnik socializma in zato prostega ter jasnega izražanja. Kadar hoče poseči po simbolu, doseza komaj alegorijo, ker je docela racionalističen duh, okoliščina, ki ga stavi na čelo gibanja «Svobodne misli». Pri vsem tem pa je Niemojewski poln iskrenosti, svežosti, mlade* niškega razmaha, silnih akcentov in neukročenega mladostnega temperamenta, ki ves kipi in vre. Socialen borec za pravice de? lavstva (v temperamentnih obtožbah slik iz fabriškega življenja, izišlih pod naslovom «Polonia irridenta») in entuziast kulturno-bojnih gesel stoji v njem v ospredju pred razodevateljem indivi* dualne duše. — Razočaranje nad starimi poljskimi tradicijami, «nevera v vse, celo v nevero», strastno iskanje novih potov skozi prizmo socialnega čuta se zrcali iz pesmi Fr. Nowickega (rojenega leta 1864.), nekdanjega voditelja krakowske akademične mladine, izdavajoče leta 1890. list «Ognjišče». Nowicki je izdal leta 1891. svoje «Poezije», polne mladeniškega poguma in zmisla za lepoto. Eden izmed prvih je opeval Tatro v sonetih, izklesanih kakor iz granita, zatekajoč se v gore po svobodo in slikajoč v pesmi pokra* jino s stališča impresionizma kot stanje duše. — Prehod od teh dveh poetov socialnosti tvori Stanislaw Rossowski (roj. 1861), pesnik, ljubeč jasnost in uravnovešenost duše ter telesa v svojih pesmih («Poezije» 1887 in 1892, «Tempi passati» 1894, «Psiha» 1900) in stremeč iz ploske vsakdanjosti realistične dobe k neki — 210 — 5C Dr. Ivan Prijatelj: Poezija «Mlade Poljske». jf sintezi klasične lepote in moderno pojmovane Kristusove etike v nescenični drami «Kirka». — Že docela moderno?nemirna in iščoča duša je Waclaw RolliczsLieder (1867 do 1912), resničen pesnik, sluteč že koncem 80tih let preporod nove poezije v romantičnem duhu njemu priljubljenega S*owackega in Chopina, poet tihih duševnih bolesti, izlivajočih se v globoke, pogosto nerimane verze, ki jih je Rollicz izdajal razen prve zbirke («Iz lirične knjige« 1890) v šestih serijah (1889—1903) samo za svoje prijatelje, ne za jav? nost. Rollicz je bil artist redkih, nenavadnih, skrivnostnih do* živeti j, sicer pa še dokaj intelektualen duh in kot takšen bolj predhodnik neoromantike. Mladostno?smele in čudovito eno? stavne so njegove «Pesmi nepodlegle» (1906), puhteče kakor kadilo na oltarju domovinske romantike. — Dunajski kavarnski deka? dentizem in modernistično bohemstvo se oglašata iz drobnih zvez? čičev apartnih platnic Ludwika Szczepaiiskega (roj. 1872), no? sečih naslove: «Srebrne noči», «Himne», «Lunatika» (1897), veliko? mestno blaziranih, nihajočih med ironijo in nostalgijo po življe? nju. Važen literarni čin Szczepaiiskega je bila ustanovitev drugega »Žycia» (1897). Pozneje je mož opustil skladanje verzov, postavši novinar in urednik dnevnika «Novine», v katerem je tiskal več svojih fantastičnih povesti (na primer «Kralj zraka», 1909). — O bolestni samoanalizi in duševni vivisekciji govore precej mož? ganski verzi Jana Stena (Ludwika Brunerja, 1871—1913), izdav? šega «Poezije» (1899) in «En mesec življenja« (1900), pišočega kesneje tehtne študije o «Mladi Poljski« in posvetivšega se na? posled znanstveni kemiji v značaju docenta krakowske univerze. — Med četo prvih poljskih «modernistov» spada tudi Waclaw Wolski (roj. 1867), v čigar pesnitvah se čuti krepak prehod od kolektivnih interesov k individualni osvoboditvi. Samotar je, ki beži stran od življenja, da uživa podobno Rodenbachu tajni dih in šepet starih interjerjev. Ljubi tudi Tatro in Zakopane, piše in? dividualne meditacije o sodobnih poetih, trpeč, kakor vsi prvi «modernisti», na hipertrofiji iziskane besede. Wolski je izdal nekaj serij «Poezij» ter zbirke: «Neznanim» (1902), «Vzleti na Parnas« (1902), «Tatranske balade« (1908) in «Skrivnostno povest« (1908). — Tipičen zastopnik v 90tih letih vzbujenega entuziazma za umetnost je Konstantv M. Gorski (1862—1909), pesnik, novelist in estetik, senzitiven in rafiniran uživatelj umetnosti, nad katero se naslaja v italijanskih galerijah, nad morjem, v mrtvem Briig? geju, sanjajoč dolga leta, da postane kdaj ravnatelj krakowskega narodnega muzeja. Njegovi «Verzi» iz let 1883.—1893. (natisnjeni — 211 — i4* * Dr. Ivan Prijatelj: Poezija «Mlade Poljske«. K 1904) so polni melanholije in refleksij, parnasistične tihe harmo* nije med obliko in moderno dušo, prepojeno z umetnostjo, šib* kejših življenjskih doživetij in brez globin dušnih konfliktov večjih pesnikov «Mlade Poljske». — Na meji dveh dob stoji še Zdzislaw Debicki (roj. 1870). Njegove zbirke («Ekstaza» 1899, «Prečute noči» 1900; izbor pesmi «Praznik cvetov» 1904) nam ga kažejo kot pesnika mehkih poltonov, kot nežno delikatno rast* linico brez globljih korenin, kot pevca mehkih, mesečnih in so* mračnih občutij, tonečih v muziki in melanholiji. Zadnja pesniška zbirka Debickega, naslovljena «Ko rane vstajajo zore» (1907), priča, da je pesnik, ki je danes časnikar, pišoč o raznih aktual* nostih dneva, v pesmi ostal še vedno na površini, gladki, nežni, zveneči gladini melodično ubrane duše. — Iz krogov teh pristno «dekadentskih» poetov prihajamo že mnogo globlje v živelj elementarnejšega simbolizma in neoromantizma z Boguslavom Adamowiczem (roj. 1870). Ta je izdal «Tragedijo krvi» (1897), «Melodije» (1898), «Poezije» L—II. (1899 in 1903) ter povesti: «V starem dvoru» (1911), «Nesmrtno glupstvo» (1912). Adamo* wicz ima romantiko v krvi. Ves je prepojen z Mickiewiczem, celo v jeziku. Njegova patriotična lirika ima nekaj arhaističnega v sebi, plemenskega, poljsko4itavskega. Nad dekadenti, ljubečimi pol* tone in somrake, drsečimi z mehkimi prsti po strunah sanjajočih duš, naslajajočimi se z lepotno igro besed, ga dviga njegova iskrena skladnost med izrazom in doživetjem. Adamovicz opeva kri in čute kot nove «elemente». Podobno «otožnemu Baudelaireu» meče predrzno oko v prepasti greha, stoječ tako nekako v sredi med svetlim čutnim zmagoslavjem Tetmajerja in med pošastnimi notranjimi konflikti Przybyszewskega v smeri «nage duše», s katere njegova Muza «želi trgati obleko». Vendar še nedostaja Adamowiczu elementarne globine. Njegovi izbruhi strasti diše še precej po literaturi. Mnogo je še programatike tudi v njegovem lirizmu, ki pa že bolj govori k sodobni duši, nego pesmi prej naštetih prvih poljskih dekadentov. Tudi v njegovih povestih se nam ne slikajo tolikanj resnični značaji, kolikor bolj elementi dobrega in zla v spretnih preoblekah. — Med obnovitelje poljske poetične dikcije spada Lucvan Rydel (roj. 1870), kateremu se ima za nekaj lepih del zahvaliti dramatika «Mlade Poljske«, o kateri pa ne moremo podrobneje razpravljati v teh sestavkih, posve? čenih liriki poljske «moderne». Rydlove «Poezije» (I. izdaja 1899, II. znatno pomnožena 1902, III. 1910) nam kažejo artista, ki je združil ton preproste ljudske pesmice z visoko umetnostno kulturo in slogom. Vsebina njegove pesmi je ekskvizitna erotika — 212 — >» Dr. Ivan Prijatelj: Poezija «Mlade Poljske». x in refleksija, njegova posebna prednost izredna dovršenost jezika, ki ga je vsposobila, da so izpod njegovega peresa potekli ne samo izvrstni prevodi Molierea, ampak tudi vzoren prevod Homerjeve «Iliade». — OrsOt (Artur Oppman, roj. 1867) je ljubi* telj in slikar življenja stare Warszawe. Njegove številne zbirke pesmi in povesti («Poezije» 1888, «Na tuji zemlji« 1891, «Staro mesto» 1892, «Pesem» 1895, «Pomladansko cvetje» 1896, «Izbor poezij« 1900, «Poezije» 1903, «Monologi» 1903) so melodične, otožne, «bisernate kakor bitje stare ure, kakor napol zabrisane freske v starih sobah» (Potočki). Njegovo pesnenje je podobno spretnemu reproduciranju po tujih kompozicijah na goslih, a ne redko vzvalovi v njem tudi življenje lastne krvi v resničnem arti* stičnem stilu, posebno takrat, kadar se zamakne pesnik v čare stare Warszawe, v graciozni in žlahtni erotizem dedov, ali kadar udari v strune narodne slave, pojoč pesem poljskih legionarjev, ne budeč ž njo tolikanj heroizma, kolikor bolj izvabljajoč tiho, iskreno solzo pod veko. Prvi poljski dekadent je življenjski slabič, ki si sam sebi dopade v svoji onemoglosti, v svojih ranah, slabostih, grehih, ponosen samo na svoje hrepenenje po poeziji in lepoti. Odkrito* srčen je in brez vsake poze v svojem vnetem, velikem stremljenju po umetnosti, v življenju pa je pravi nebogljenec. Ves je v živčnih senzacijah, impresionističnih občutjih, v poltonih. Rafinirane in polifonično mnogovrstne so strune njegove Muze. Individualnost mu gre nad vse. Bolj je senzualist nego spiritualist, bolj učenec Tetmajerja nego Kasprowicza. Tak je na primer eden najbolj tipičnih poljskih dekadentov, Wlodzimierz Perzvnski (rojen 1878 v radomski guberniji), ki je dovršil gimnazijo v Petrogradu in preživel nekaj let v Italiji in na Francoskem. Svoje pesmi, ki jih , je začel tiskati v «Žyciu», je izdal leta 1902. pod naslovom «Poezi* je». To so iskreni glasovi človeka mladega pokolenja, zazibavajoči čitatelja predvsem v občutja. Sin velemesta govori iž njih, liričen sanjar z velikim hrepenenjem po lepem in dobrem, razočaran nad življenjskim blatom, izpovedujoč se svojih lastnih slabosti brez olepševanja, idoč za vešo simbolov lepšega in višjega življenja, verujoč v svoje sanje z avtoironičnim smehljajem na ustnicah, ponosen na svoje hrepenenje, kateremu išče ciljev samo v poeziji in umetnosti. Njegov živelj je sebe in druge ironizujoče bohem* stvo, poznavajoče eno samo krepost in vero: poezijo. V zadnjih letih piše Perzvnski povesti in komedije iz velikomestnega življenja, prepleskanega z lažnivo moralo. Znana je njegova — 213 — X Dr. Ivan Prijatelj: Poezija «Mlade Poljske«. K «Lehkomiselna sestra», ki se je igrala tudi v Ljubljani. Kot pisatelju komedij gre Perzyriskemu važno mesto v dramatiki «Mlade Poljske«. Perzvnskemu sorodna duša je Franciszek PiksMirandolla (roj. 1871), ki je izdal «Liber tristium» (1898) in «Liriko» (1900), eden izmed najresničnejših poetov te prve, «dekadentske» čete. Duša, zamaknjena bolj v spiritualnost, nego v senzualnost, za realno življenje nesposobna, sanjarska in občutna kakor mimoza. Samo? tarsko dete, živeče v samem hrepenenju po luninem svitu, po svetu, polnem bujnega cvetja z eksotičnim vonjem. Nebogljenost njegove dejanjske eksistence mu nadomešča ponosna zavest bogastva notranjega življenja. Iz brutalne resničnosti beži v ir* racionalnost, zatekajoč se k modrosti »Braminov iznad Ganga». Oblika njegovih verzov je sicer pogosto ohlapna in nedognana, za to pa odškoduje Mirandolla čitatelja z globokim lirizmom, govorečim o muziki duše, pogrezajočim čitatelja v trajno za* mišljenost nad ugankami bitja. Intelektualistov je malo med poeti «Mlade Poljske», izvzemši morebiti edinega Jurija Žulawskega (1874—1915), v prvih letih lirika, v poznejših dramatika. Njegove lirične zbirke nosijo na? slove: «Na strunah duše» (1895), «Intermezzo» (1897), «Stance o pesmi» (1897), «Poezije» L—II. (1900, 1901), «Iz hiše robstva» (1902), «Pabrkovanje» (1904); celotno izdanje lirike pod naslovom «Poezije» I.—IV. (1908). Pesnika, ki je prevajal leta 1900. tudi našega Prešerna, označuje lehkota besede, spretnost verzifikacije, pri kateri pa neredko operira z gotovimi pesniškimi formulami. Vsa njegova poezija priča o visoki miselni sposobnosti refleksivne, panteistične moderne duše, nekoliko dialektično osuhle, brez vročih čuvstvenih inspiracij. V ostalem pa se je v tem obdobju poljska pesem zelo oddaljila od miselnosti Asnvka in Konopnicke. Občutje, vibracija stanj duše, notranja muzika, ubiranje poltonov, tipanje po somraku in po mesečini, želja po skrivnostih, nevera, trkajoča na vrata misti? cizma, vse to tvori živelj te lirike. V nadomestilo za žarki narodni heroizem nekdanjih poljskih velikih romantikov ima to pokolenje to, da začne o nepodlegli Poljski vsaj sanjati. Najbolj pa označuje to poezijo rafiniranost doživljanja in velika cizelizacija pesniškega izraza. Vobče je ta neoromantična poljska poezija, izvzemši Ka? sprowiczevo in Tetmajerjevo, otožna, eksotična, melanholična cvetka, bolj veneča, nego brsteča v življu, postajajočem glavno geslo časa in imenujočem se: Duša. — 214 — X Dr. Ivan Prijatelj: Poezija «Mlade Poljske«. X 7. Tadej Micinski. — V največjo globino neizmernega, skriv* nostnostemačnega hrama duše stopi «Mlada Poljska» s Tadejem Micinskim (roj. 1873, ubitim po boljševikih), pesnikom, ki je poleg Kasprowicza najgloblji lirik poljskega neoromantizma, najzagonet* nejši «stavbenik nadzvezdnih gradov» (kakor se sam imenuje). Silen prometejski duh, pred katerim so se spoštljivo umeknili v ozadje vsi modni «dekadentje», kakor pred njegovim nastopom samo pred Kasprowiczem in skoro nato samo še pred docela drugačnim liričnim talentom Leopolda Staffa. Meščanska povpreč? na žurnalistična kritika, ki je tako rada zbijala šale iz kavarnskih alur «dekadentov», je umolknila pred zagonetnimi umetninami tega «severnega maga», priznavajoč, da ga sicer ne razume, a ipak sluti v njem neko čudno, genijalno silo. — Micinski je študiral pod težkimi življenjskimi pogoji gimnazijo vWarszawi, od leta 1890. dalje filozofijo na univerzi v Krakowu, kjer je poželjivo srkal vase vtiske novoromantične umetnosti, bujno se razvijajoče v teh letih v tem mestu. Svoje modroslovne študije je nadaljeval v Nemčiji. Prve svoje stihe je pisal po svojih lastnih besedah «v Tatri, v Rimu, nad Atlantiko in v gozdovih Polesja». V njegovih prvih literarnih poizkusih se čutijo še zveze s prejšnjo realistično dobo. Njegova «Učiteljica» (1898) je analitično=psihološka novela o žen-ski, ki ne išče moža, ampak ki hrepeni po etično=socialnih idealih. V tem duhu je pisana tudi popularna ljudska igra «Martin Luba» (1896) Sewer5Maciejowskega, pri kateri je Micinski sodeloval kot soavtor. Iz te dobe datirajo njegove črtice «Czarnobylski hrasti», izišle v knjigi mnogo pozneje (1911). Nato pa se je začela za Micinskega doba popotovanja po ši* rokem svetu turističnega značaja in velikih daljav; v zvezi s tem popotovanjem pa še vse razsežnejše romanje po duševnem svetu vseh mogočih človeških kultur. Ob roki proučavanj različnih li* teratur, kultur in filozofskih, zlasti ezoteričnih stremljenj pri naj* raznovrstnejših narodih sveta se je začel Micinski potapljati v zagonetke bitja, bivajoč v Španiji, posedajoč na razvalinah Mes* sine, potujoč po atlantskem oceanu, občudujoč gotiko nemških in poljskih mest, primitivno preprostost ruskih in poljskih vasi, opazujoč izbruhe ruske revolucije leta 1905. Preko narodopisnili ustnih izročil vseh mogočih narodov, preko keltskih in norman* skih run se je premotal in prodrl do magov Indije, do kaldejskih zvezdogledov, do aleksandrijskih gnostikov in starobritanskih druidov. Izpraševal je sfinge Egipta in krilate asirske bike, da mu pomagajo reševati zastavice bitja. Zedinjal se je v eno s pre* prosto poljsko in izmučeno rusko narodno dušo z enim samim — 215 — X Dr. Ivan Prijatelj: Poezija «Mlade Poljske«. a hrepenenjem: da prodere do bistva stvari potom mitov, glasno govorečih poetu tam, kjer preneha govoriti zgodovina in znanost sploh. Poslednja mistična dela Mickiewicza in Slowackega in pa misterij Maeterlincka so vodila Micinskega v — mistiko in napra? vila iž njega modernega mistika. Že prva njegova pesniška zbirka, naslovljena «V mraku zvezd» (1902), je bila polna narodno? mističnih elementov. Njegova fantastika se je še stopnjevala v > vizionarnem dramatičnem fragmentu «Rabinova noč» in v skriv? nostnem obravnavanju ruske revolucije iz leta 1905. v poetični prozi napisane zbirke «K izvorom poljske duše» (1906). Sledilo je ponovno razglabljanje ruske narodne duše v stilu Dostojevskega v drami «Knez Potjomkin» (1907). V Bizanc XV. stoletja nas je prestavil poet v «Bazylissi Teofanu», izišli v zbirki «V mrakovih zlate palače» (1909). V skrivnostno prabitje Indije in poljske Tatre se je s pesnikom pogrezal čitatelj v «Skrečniku» (Nietota 1910). Sledila je «Borba za Kristusa« (1911), «Duhovnik Faust» (1913), «Vzetje Prage» (1914). V vseh teh svojih pesnitvah, povečini pisanih v dramatični, a nescenični obliki, docela liričnih, se nam predstavlja Micinski kot moderen mistik, ki se korenito loči od katoliških, nam najbolj znanih mistikov. Stari srednjeveški katoliški mistik se je natančno zavedal svojega «jaza», ki ni vzletal podobno metafiziku iz ojnic dejanjskega sveta v supranaturalistične, nadzemske sfere, ampak je brez ozira na resnični milije v tem milijeju samem naravnost in neposredno občeval, skoraj telesno, neredko sublimno?spolno ob* čeval z osebami svoje vere. Moderen mistik, poznavajoč res? ničnost in vso njeno empirično logiko, pa beži pred resničnostjo, ki se mu zdi pusta, dolgočasna, brezbarvna. To je dezerterstvo iz življenja v svet izsanjanih lastnih sedanjih in tujih historičnih in predhistoričnih senc. Moderni mistik izhaja iz novodobnega skep? ticizma. Svet se mu ne predstavlja kot nekaj, v kar razumna volja prinaša red, ampak kot večen kaos. Kadar znanstvenik s pomočjo pojmov in logičnih zaključkov reče: svet je takšen in takšen, ta? krat moderni mistik pristavlja: svet pa je lehko še nekaj neskončno drugačnega. In to iskanje «neskončno drugačnega«, to razplav? ljanje duše v domnevanem kaosu, to koketiranje s skrivnostnostjo bitja je živelj modernega mistika, ki odklanja epično jasnost kot banalno in izteza roke po meglenih obrisih drugih, neracionalnih možnosti. Namesto s krepko voljo ustvarjati vrednote iz kom? ponent resničnega življenja, ki ga obdaja, sodobni mistik sanjari in se zamika v to, kar bi nad evidentnostjo resničnosti še lehko bilo. — 216 — X Dr. Ivan Prijatelj: Poezija «Mlade Poljske«. % Takšen moderen mistik je Tadej Micinski. Umetnost neza* vestnega je njegov živelj, kakor vseh romantiko v. Vsak radona* lizem ga odbija. Vsa njegova ogromna erudicija, njegovo poznanje najrazličnejših narodov in njih kultur mu daje samo oporne sim* bole, nekaka krila za njegove lastne vzlete v nadracionalne sfere. Njegov Pegaz nikdar ne stisne kril, niti za oddih, vedno jih ima v najsilnejšem razpetju, ne dajajoč nam duška in počitka med ljubko predmetno resničnostjo. Med preprostimi cvetlicami nje* gova Muza nikdar ne šeta, vedno se vrtinci navzgor v zanosnih, ekstatičnih poletih, tvorec v soglasju s skrivnostnimi vedeži vseh narodov mite z dvema najvišjima mitoma v ospredju: z mitom Kristusa in mitom Luciferja. Lucifer je Micinskemu materija, brez katere ni podlage življenja, a Kristus mu je duh, ki prosvetljuje materijo in jo oživlja. Micinski ne zametuje snovi in torej tudi Luciferja ne, češ, da se iz okvirov resničnosti ne moreš iztrgati. Toda materijo proglaša za nekaj vnanjega in brezplodnega dotlej, dokler je ne prešine žarek edine tvorne, brezkončne, požrtvovalne ljubezni, žarek, ki je zanj poosebljen v Kristusu. S svojih daljnjih romanj po božjih potih svetovnega duha se Micinski nazadnje vedno vrača v svojo Poljsko, katero bi želel videti polno takih kapelic duha, kakršne so bile pagode orien* talskih narodov, gotične katedrale, mavretanske hiše molitve, bizantinske bazilike, v katerih bi se narod v duhu in zbranosti potapljal v skrivnosti bitja. Namesto takšne domovine pa nahaja doma Poljsko, polno kabaretov in barov, a svoje Poljake podobne črvom, vrtajočim svoje lastne krste in grobove. Vedno znova se potaplja Micinski v rusko duševno morje in pa v svet davne Indije, kjer se mu zdi, da so ljudje najstrastneje iskali izgubljenih zvez človeka z Duhom. Rusko bojno ladjo «Knez Potjomkin», ki je leta 1905. v Črnem morju delala revolucijo, porablja za nekak sim* bol in mit ruskega duha, za ladjo, iščočo dušnega sidra. Polne poetičnih lepot so njegove vizije, a končno se vendar razplavljajo po navadi v meglo. Bolj koncentrirana figura je njegova «Bazylissa Teofanu», bi* zantinska demonska ženska, tip kačje modrosti in lesketajoče le* pote, ženska, stremeča preko trupel in orgij k svojemu neznanemu solncu — delo, polno dekorativnih lepotij in čudovitih dialogov, kakor jih ima malo poljska literatura. — Poizkus, prikazati so* dobno poljsko družbo v celi vrsti simbolov in mitov, predstavlja Micinskega «Skrečnik» z Zakopani, to letno rezidenco poljske buržuazije, v ozadju kot veliko fantazmagorijo. V tej pesnitvi stremi poljska duša preko bojev med elementi dobrega in zla do — 217 — X Dr. Ivan Prijatelj: Poezija «Mlade Poljske«. X one zmage, v kateri bi stran od vseh bogov in idolov postala svoja in obenem vsečloveška. Vse osobje te kakor tudi ostalih pesnitev Micinskega je zavito v fantastiko in apokaliptično vizionarnost ter zategadelj pogreša življenjske neposrednosti in izrazitosti, vsled česar trpi ta «mit Poljske« na preveliki konstruiranosti. — Najboljše delo Micinskega je brezdvomno njegov «Duhovnik Faust», v katerem pesnik razvija v podobi treh plastično narisanih oseb dogodke Poljske zadnjega polstoletja, vpodabljajoč boj materije z duhom v poljskem človeku, proslavljajoč «zmago reli* gioznega čina nad delovateljem trenotka», nad revolucionarjem Petrom, zmago Kristusa nad Luciferjem. Tu je Micinski tudi pre* magal svojo mistiko dezerterstva iz življenja in prispel do dejanj* ske, svoje mistike, ki jo propoveduje duhovnik Faust v naslednjih besedah: «Prejšnja mistika je privlačila k sebi plahe ljudi, ker ni bila življenje, ampak beg iz življenja. Prava mistika je življenje, poglobljeno in tvorno.» Še trdneje in zmagovalneje kakor poprej stoječ na Luciferjevem svetu materije in znanosti, objemajoč Kristusov svet duha, žrtve in ljubezni zida tu Micinski novo cer* kev (njegov Wlast v «Skrečniku» že kliče: «Zapusti Vatikan, duša moja!») — «Jeruzalem slovanski«, o katerem je že v svoji knjigi «K izvorom poljske duše» pisal pesnik: «Eden Allah za ves svet, in vsakdo mora biti njegov prorok!» Tam stoje tudi naslednje nje* gove besede: «Torej ne borimo se več za osemurni delavnik, ne za poljski jezik v šolah, borimo se za celega človeka, čigar najvišji nakit, temeljna vrednota in najgloblji logaritem je Duša». Vse tre* notne interese svojega naroda gleda Micinski skozi prizmo vse* človeštva in večnosti. Za konkretno hipnost nima sluha ne vida ta človek duha. V njegovi enodejanki «Sovragi duha» (1907) poljska devojka, mučenica poljske misli, ubija Ruse s svojo -— dušo . . . V svojem duševnem svetu je bil dospel Micinski do neke sin* teze, do svojega «lucifernega Kristusa«, v tehniki svoje umetnosti pa je še vedno pogrešal končne organične zaokroženosti: realnega in vizionarnega sveta še ni bil spravil v sklad. Pogosto je mešal fotografsko resničnost in vizionarno dekorativnost, kar je za* puščalo v čitatelju neko disharmonijo in branilo fragmentom njegovih umetnin, da se niso zraščali v živ organizem. A malo je poetov, ki bi imeli raztresenih po svojih delih toliko lepot v mislih, podobah in simbolih, kakor ravno Micinski. Toda domačega se človek nekako vendar ne počuti med njegovimi liki, v njegovem hrizolitnem, eksotičnem in apartnem novem hramu poljskega duha. Kdo na njegOVO mesto? . . . (Konec prihodnjič.) — 218 — X Dr. Ivan Prijatelj: Poezija «Mlade Poljske*. X «Ne bojte se, mati. Ljubezen in denar — to oboje je podlaga srečnega zakona.» «Morda — v začetku, a ti nisi v pričetku; pri tebi je že drugo poglavje. — Glej, da se ne opečeš!» «Ne bom se — in še vam bom pomagala.« «Že mogoče, a ne verujem v to. — In kaj bo z Vando? Očim je sicer res boljši od mačehe, vendar tudi ta ni, ki ljubi otroka, kakor bi ljubil svojega.» • «Vanda poj de v zavod v Ljubljano. Sem že po poti sklenila to sama pri sebi. Pri vas, vem, da ne bi bila — in pri nama — ne maram, da bi kaj iztikala za besedami, čeprav vem, da bi jo Gornik rad videl pri sebi. Vendar — jaz nisem za to in kolikor vem, bo tudi Vanda rajša v zavodu. In bo tudi vzgoja boljša in za življenje je tudi prav, da gre malo med tuje ljudi in se pri* vadi vsemu.» «Tako, tako. Morda imaš prav; da bi le šlo vse po sreči. To je že, če bo denar, to že gre, saj te poznam. Pa dobro torej; varuj se, od te poti ne bo potem nobene več.» «To vem tudi jaz. Ah, sicer pa, mati, svet je velik in je širok, širok — in če ima človek še toliko hrepenenja po življenju, živ* ljenju, mati! —¦ potem so tudi še pota, še in še so — in so tudi zame še.» «Bog daj, no, Bog daj.» (Dalje prihodnjič.) ¦»•»¦¦¦¦••»¦¦»¦¦¦»»••¦oo •*•••••<¦•¦¦••»¦¦¦»¦»¦*»¦¦»¦¦¦¦¦¦¦¦•¦¦»*¦¦»*¦¦»¦¦¦»¦¦¦¦»¦¦¦¦¦»»*¦¦»¦¦«¦»»»¦¦¦¦¦¦¦¦»*¦¦»¦¦¦¦¦¦»»¦¦¦<¦¦¦¦*¦¦¦»¦¦¦¦¦¦»»¦¦«¦¦*•»¦¦¦¦¦¦ Dr. Ivan Prijatelj: Poezija «Mlade Poljske*. 8. Leopold Staff in ostali pesniki «Mlade Poljske». — Dočim so se neznatnejši poljski modernistični liriki v svoji dekadentski nebogljenosti opajali z artizmom, takrat, ko sta se oba promet tejsko*religiozna Ikara, Kasprowicz in Micinski, vznašala v dušnih torturah v nadzemske višine, v tem času, sredi najbujnejšega razmaha «Mlade Poljske», je dozorel tretji veliki lirik sodobne poljske literature — Leopold Staff, ki se je rodil leta 1878. v Lwowu, kjer je tudi dovršil filozofske študije. Njegova visoko* kulturna osebnost je vsesavala vase najrazličnejše vplive: v gib* kosti in lehkoti izražanja se je vzgledovala na Slowackega divni verzifikaciji, v simboliki ter intenzivnosti misli na Maeterlincku, čigar spise izdaja Staff v poljskem prevodu. Nietzsche, ta veliki pospeševatelj in obenem premagatelj dekadentizma, je vlil tudi v Staffove žile voljo do okrepitve samega sebe, voljo do moči in — 268 — X Dr. Ivan Prijatelj: Poezija «Mlade Poljske». X do tvoritve novega človeškega rodu, višjega tipa človeka, ki ne bo tonil v nebogljenosti. Volja po činu in po notranji osvoboditvi ter preroditvi novodobnega človeka se ni vpodobila v «Mladi Poljski« v takšni pokojni in čisti uravnovešenosti v nobenem njenem poetu, kakor v tem genijalnem liriku, ki je začel z roman? tičnim dionizijskim plesom čutov in ustvarja danes v apolinični harmoniji, ki bi se mogla imenovati novoklasična. Prva zbirka Staffovih pesmi je izšla pod naslovom «Sanje o moči» (1901), sledil ji je «Gospod Twardowski, pet spevov o dejanju» (1902), nato «Dan duše» (1903), potem «Kot ptič nebesni» (1905) in «Cvetoča veja» (1905). Zadnje štiri lirične zbirke njegove se zovejo: «Usmevi ur» (1910), «V senci meča» (1911), «Labod in lira» (1914), «Mavrica solz in krvi» (1918). Izdal je tudi pet dra= matičnih del pod naslovi: «Zaklad» (1904), «Godiwa» (1906), «Igračkanje» (1909), «Isto» (1913), «Lavorike» (1913). — Poleg vseh vplivov, skozi katere je šla njegova osebnost, čutimo v njem močno samorodno, jasno izkristalizirano individualnost, refleksiv? ne, krepko intelektualne nature, ljubeče življenje in posegajoče v njega živelj z odločno, herojsko roko in voljo, da v duhu bogate srčne in umstvene kulture oblikuje nove življenjske like. Staff je virtuozen oblikovatelj poetičnih figur, vsak verz njegovih sonetov vsebuje svojo plastično sliko. Mojster ritmike in tonike je, s čimer doseza čudovita razpoloženja. Zlasti njegove tihe nočne medi* tacije, ko jesenski dež udarja na okna njegove sobice, ko se pesnik pogovarja s starodavno smreko «Wejmuto», ko ga breme mono? tonih ur zazibava in omrežuje s čarobno melanholijo, so vzorci refleksivnih občutij. Duševnost Staffova je polna sodobnosti, iz katere on nikdar ne beži v eksotične pokrajine. Tvorno življenje ljubi, svobodno, veliko opoldansko^vroče solnce, pojoč hvalo in slavo vsem elementom, stopnjujočim življenje. Obdarjen z bogato * fantazijo se nikdar ne meče strmoglavo vanjo; vedno vlada nad njo s svojim budnim, osveščenim intelektom, ne razplavljajoč se v razlitem morju čuvstev. Ta okoliščina podaja njegovim umet* ninam znak klasične sorazmernosti. Vendar pa njegova pesem nikdar ne boleha na bledičnosti misli, preveč je polna toplega, dihajočega, iskrenega čuvstvovanja. Misel in čuvstvo tvorita v ( njem v skladu, stremeč po obogačenju in osvobojenju duše, po notranjem osredotočenju. Nekaznost resničnosti in življenjsko trpljenje kujeta njegovo srce, da postaja «izkaljeno, možato, za? mišljeno in silno». Ne pričakujoč, da bi mu kje odzunaj prišlo «zlato razodetje«, zableščalo solnce, ki bi mu razjasnilo skriv? nostne globine neskončnosti, s svojim lastnim čuvstvom in svojo — 269 — X Dr. Ivan Prijatelj: Poezija «Mlade Poljske». a lastno mislijo hodi možato svojo pot proti «kraljestvu, kjer veliki Bog vlada... ki shranjuje duše naše, zvezde, noč in zore... ki vodi človeka v temnem in neznanem poletu... odkod, kam in zakaj? O tem samo on zna». Med njegovimi dramami se odlikuje posebno «Zaklad» po kristalnih mislih, po risbi značajev in lepoti besede, vendar se v tej drami čuvstveni simbol nekoliko umika racionalistični alegoriji. Za šibkost dejanja odškodujejo v tej in > ostalih njegovih dramah lirične in epične lepote. Pesniku se vidi, da je čistokrven lirik. V liriki ima Staff pravo bogastvo krasnih, svežih simboličnih slik, miselnih refleksij po lepoti hrepeneče duše; z artistično subtilnostjo oblikuje resničnost, vso bolest in radost modernega človeka, v čudovito melodičnih verzih in švo* bodnih kiticah v plemenite pesniške sanje, katerih stalni refren vrhoviči v vzkliku: Človek in sedanjost morata biti premagana, zakaj «najmanj, kar nam je dovoljeno storiti, je: več!» — Nje* gova oblika, ki je bila poprej vsa v glasbi, dobiva v zadnjih njegovih delih dovršenost in izrazitost antične plastike. Njegovo izrazoslovje ima jako individualen vonj. Iz neposrednega življenja ustvarja in iz polnega zajema poet, ne beži iz sveta, sredi njega stoji in iž njega tvori za človeštvo in za svoj narod. Ljubeč bolj tiho snovanje duha in kulture, nego bučne pridobitve dlani in civilizacije, prevaja Staff ne samo dela Nietzscheja, ampak tudi — sv. Frančiška Asiškega. Z bolestjo in krvavo ironijo preživlja svetovno vojno kot negacijo kulture v svoji v Harjkovu izdani pesniški zbirki. Ko pa za njegov narod prihaja moment, da si pribori svobodo, proslavlja Staff krepko voljo, vtelešeno v silni desnici, proslavlja Bruta, ki «je bil eden in eno je imel pravico». Svoj narod kliče k čuvstvovanju, k misli, a tudi k delu, odporu in v — svobodo. Dočim se Kasprowicz in Micinski v svojih religioznih poletih dvigata nad življenje, izkuša* joč prodreti k tajnim izvorom prabistvovanja, je Leopold Staff realen in veder, močan pojav življenja samega, poet, ki se udele* žuje življenja s solzo, smehom, mržnjo in ljubeznijo. Nikak ele= mentaren titan ni, ampak odzivna harfa sredi življenja, polna refleksij in sanj o notranji osvoboditvi in vnanji moči, o rojstvu novega človeka, ki bo potenciral človeške cilje v višino. S poezijo Leopolda Staffa je bil premagan v «Mladi Poljski» «dekadent», pesnik, toneč v poltonih zibkih občutij, v skrajnem individualizmu, v nevrasteničnih «stanjih duše» in nirvani. Ob* vladovanje življenja, razvitje duševnih sil in stremljenje po reali* zaciji notranjega ideala v vnanjem dejanju, vse to je prinesla v mlado poljsko poezijo Staffova moška pesem. V tem pravcu je — 270 — X Dr. Ivan Prijatelj: Poezija «Mlade Poljske«. x Staffu sledila in mu še danes sledi cela vrsta mladih poetov, ne da bi ga mogla doseči ali celo preseči. Na to pot sta se bila za Staffom odpravila dva rano umrla brata, dva sina slovitega polj* skega romantika in svetovnega skitavca Karla Brzozowskega, Stanislaw in Wincenty Brzozowska, oba ljubitelja umetnosti in klasične lepote, oba prevajatelja francoskih «parnascev» in simbo* listov, oba iskatelja finejšega izraza za občutljivost moderne pesniške duše, katerih prvi je izklesal nekaj plastičnih sonetov in drugi kopo hieratično vznesenih simbolističnih verzov («Govo* reča duša», 1910). — Novega človeka, «sinu solnca», ki se ne bo dal premotiti izkušnjavcu satanu v puščavi, zove v življenje v svojih simbolističnih, v Staffovem pravcu zloženih pesmi Jožef Ruffer (roj. 1878), izdavši zbirko pesmi pod naslovom «Poslanica dušam» (1903). Pesnik, ki je po poklicu kipar, stremi nad banal* nostjo življenja, tako v pesmi kakor v vpodabljajoči umetnosti, po večnem lepotnem idealu, ležečem v hrepenenju. Tvornost, ljubezen, prijateljstvo napolnjujejo njegov svet pesniških sanj, spremljajoč ga na vsakem njegovem koraku v življenje, v čigar vročino, vrvež in boj stopa pesnik z moškim pogumom. — Za Staffom je hodil nekaj časa tudi Kornel Makuszynski (roj. 1882), stremeč po sledovih lepote iz življenjske proze v višine. Vendar kaže njegova zbirka «Lov zvezd» (1908) mnogo več moderne literarne šablone, nego neposrednega občutka. Danes piše Ma* kuszvnski povesti. Mnogo pesnikov, sledečih Staffu, se je še gubilo v brezplodnih kontemplacijah, v estetizmu refleksij, v ubranosti verza in ,iz* iskanosti oblike. Staffa ni dosegel noben teh epigonov, katerim nedostaja elementarnosti doživetij. Imena nekaterih izmed teh pesnikov so: Stanislavv Pienkowski, Stanislaw Wyrzykowski (pre* vajatelj Nietzschejevih «Dionizijskih ditirambov»), Bogusla\v Butrymowicz (ljubitelj klasične lepote in prevajatelj Aristofana), dalje: Marjan Zborowski, izraževatelj krepkih duševnih doživetij v sijajni obliki, Stanislaw Baracz, pesnik*slepec, pevec tihih, za* mišljenih, plastičnih «Impresij» (1902); melanholik in poet angelj* sko*eteričnih sanj Edward Leszczynski (roj. 1880), ki je izdal od leta 1901. do 1917. celih 6 zbirk pesmi. — Vsa ta Staffova šola se mnogo bolj kakor njen učitelj oddaljuje od neposrednega živ* ljenja, spletajoč v vence umetna cvetje, prepleteno kakor z nežno pajčevino s sanjskimi in miselnimi nitkami, povešajoče glavice v zamišljeni melanholiji. Takšne so pesmi Boleslawa Lešmiana (roj. 1879), prevajatelja Verhaerena, Paula Forta in drugih moder* nih francoskih pesnikov, Aleksandra Szczesnega, diskretnega, X Dr. Ivan Prijatelj: Poezija «Mlade Poljske«. X silhuetnega izraževatelja občutij in miselnih vzgonov, Jana Runds bakena, svetovnega popotnika in pesnika, zajemajočega iz krepke čuvstvenosti in posezajočega v miselne sfere; takšni so verzi mladega, zamišljenega Stanislawa Milaszewskega (roj. 1887), ki je vložil v svojo zbirko «Notranja gesta» (1911) veliko hrepenenje po čisti lepoti, ležeči zunaj resničnosti v imaginaciji, in sicer v verzih, ki so kakor izbrušeni iz draguljev in malce hladni. Mila* szewski je preložil tudi več pesmi iz Rimbauda in Moreasa. — Stran od vsega tega sodobnega artizma poje svoje prisrčne, glo'* boko občutene pesmice, polne sanj o «vesni, ljubezni in sreči», Edward Sloriski (roj. 1874), mehak lirik srca in obenem moški poet, čigar pesem je v prvih letih svetovne vojne navduševala in vodila poljske legionarje v boj za domovino, «to, ki ni še pro* padla» (1915), pripovedujoč v čudovito tekočih, v uho in srce idočih verzih o bolestih, bridkostih, junaštvu in ljubezni do matere Poljske. V družbo Kasprowicza in Miciriskega, teh dveh žarkih, him* ničnih religioznih graditeljev poljskega duševnega svetišča, spada par svojevrstnih poljskih pesnikov, med katerimi sta najmočnejša pač Artur Gorski in Antoni Szandlerowski. Artur Gorski, kate* rega smo spoznali že kot urednika obnovljenega «Žycia», je pesnik, pripovednik, dramatik in esejist, a liričen ton preveva vse njegovo delo. Kot esejist je napisal Gorski dve knjigi: «Mon* salwat» (1908) in «K čemu je Poljska šla» (1918), izmed katerih je prva izšla leta 1919. že v tretji izdaji. Ta knjiga je posebno značilna za Gorskega. V nji se pisatelj bavi s problemom Mickie* wicza, iz katerega dela nekakega poljskega legendarnega kultur? nega svetnika, glasnika individualistične, religioznokulturne in* spiracije, sloneče na dejanju. V vseh pesmih, povestih in sceničnih odlomkih Gorskega zveni ena osnovna nota: želja, sezidati novo svetišče, hram duha, oprtega na religijo lepote in dobrote indivi* dualnih visokih duš, temelječih v svojem notranjem svetu vesti, v onem svetu mističnih praobčutij, v katerem se zlivata v eno Bog in svet, mit in kult. Svetišče, duhovnik in kmet so Gorskemu najpriljubljenejše besede. Njegov «mladi duhovnik« želi zidati svetišče «preko Rima», vzklikajoč: «Cerkev prostrano kakor nebo, polno zvezd. Vsak duh se lehko v nji povzpne na celo visokost svoje rasti. Pod kupolo te cerkve bodo njegovi orli krožili sredi bliskov. Vsi iz trde svetlobe izkovani. Cerkev sv. Janeza na tej zemlji.» Zasidranost vsega čutnega v nadčutnem, človeška lju* bežen in svet kot dva neskončna odsvita zveze človeka z vse* mirom in večnostjo tvorita podlago individualistične vere in X Dr. Ivan Prijatelj: Poezija «Mlade Poljske«. a pojmovanja Boga temu poetu in mislecu, poljskemu Emersonu, govorečemu svojim rojakom: «Ne gre za kult včerajšnjega dneva, ne za novo razsodbo o lepoti, ker sila čarobnosti je edina njena razsodba, ampak gre za hram novega življenja, za svobodno bitje, imenovano človek, za tvoritelja bodočnosti sveta in njega usode.» Gorski je preložil na poljsko tudi Shakespearjeve sonete in Dante* jevo delo «Vita nuova». — V letu smrti Wyspianskega, največjega dramatika «Mlade Poljske«, je presenetil Poljake s prvo zbirko svojih pesmi, izdano pod naslovom «Sodbo vam nesem» (1907) in pod psevdonimom «Ziemic» pesnik, o katerem se je po pravici mislilo, da postane naslednik velikega Wyspianskega. A pre* zgodnja smrt je skoro nato ugasnila življenje temu meteoričnemu pojavu. Ta pesnik je bil Antoni Szandlerowski (1878—1911), visokoumen, veren duhovnik, šibke, jetične vnanjosti, a poln iz* redne notranje poetične sile, kolebajoče v dramatični dinamiki od zemlje, katere se je «Ziemic» oklepal z vsemi nitkami svojega bitja, do Boga, h kateremu se je dvigal poet*jasnovidec v vro* čičnih, mističnih ekstazah. Erotika Szandlerowskega v že imeno* vani prvi zbirki in drugi, naslovljeni «Confiteor» (1912), je bila sočna, potekla iz krogotoka žive, razžarjene krvi, iz katere je vzletavala v religiozne višine na krilih boginje lepote — umetnosti, ob Ijudomili roki Kristusa, te najvišje personifikacije ljubezni in trpljenja, ki je kdaj hodila po zemlji. V boju med samosilniki in mogočniki ter ponižanimi in razžaljenimi je stal pesnik pogumno na strani poslednjih v imenu onega Kristusa, čigar blaga roka je bila zmožna vzeti v roke tudi bič. Poet je poživljal Izveličarja, naj stopi vnovič na zemljo, ne kot jagnje, ampak kot lev, ki naj z gromom svojega glasu razdrobi samosilnikom trone in — oltarje. V silni pesnikovi besedi odjekujejo odmevi «modernističnega» verskega pokreta iz početka stoletja v svečani frazeologiji sv. pis* ma in starodavnih cerkvenih očetov. Szandlerowski je bil lirik s silnim dramatičnim nervom. Napisal je tudi tri močne drame: svetopisemsko «Marijo iz Magdale», v kateri se Iškariot maščuje z izdajstvom nad Kristusom v mnenju, da mu je Učenik sam odtujil ljubimko, dočim se izkaže, da je očitno grešnico izpreobrnil na pot pokore njen brat Lazar; dalje alegorično dramo ljubezni in trpljenja «Triumf» in interesantno dramatično vizijo «Paraklet», ' v kateri nad razvalinami prestola in križa gradita ljubezen in umetnost «tretje kraljestvo« Absoluta na čisti sili dejanja. V to sijajno korono neoromantičnega razcvita poljske lirike se je uvrstila tudi četa žensk, njim na čelu Kazimiera Zawistows ska (1870—1902). Njene pesmi so izšle po prerani njeni smrti v — 273 — 18 }L Dr. Ivan Prijatelj: Poezija «Mlade Poljske«. a založništvu Miriamove «Chimere» pod naslovom «Poezije» (1904). Kakor svež cvetlični popek stoje njeni umotvori v bujnem buketu poezije «Mlade Poljske». Njeni soneti so polni diskretnih lepotij; stidljiva forma Zawistowske nalikuje grški ženski obleki, harmo* nično nagubani in s kamejo speti na prsih, vzvalovanih od strasti in pulzacij krvi. Kakor vsi neoromantiki tudi ona išče predvsem duše, zlasti ženske duše Eve, Nimfe, Kleopatre, Herodiade, Magdalene, zroč v sanjah bele, svete, požrtvovalne vizije Vero* nike, Terezije in Marije. Poljski ženskosti je dala Zawisto\vska dražesten izraz. Poznala je dobro moderno francosko literaturo in obogatila poljsko poezijo s prevodi nekaterih pesmi Baude* lairea, Viele*Griffina, Samaina, Rimbauda in Verlainea. — Docela drugačen ženski pesniški tip predstavlja Marya Komornicka (roj. 1876), ki je izdala «Skice» (1894), dramo «Obtoženci» (1894), «Basni in psalmodije» (1900). Kljub temu, da je stala pod močnimi vplivi žolčljive mizantropije in retorike nekaterih istodobnih polj* skih piscev, očituje Komornicka krepko samosvojo, bolj miselno nego artistično individualnost, burno, iščočo, uporno. Pisala je tudi literarne študije, pokopujoč v njih realizem in propovedujoč zmago modernega lirizma, razodevajoč v njih velik dar analize. — Priljubljena pesnica «Mlade Poljske» je bila Marva Wolska (roj. 1874), ki je izdala pod psevdonimom «D*mol» več zbirk poezij, na primer «Jesenska simfonija», «Theme Varie» (1901), «Praznik solnca» (1903), «S kresnih ognjev» (1904) in dramo «Swanta» (1906). Njena melodična pesem ne prihaja tolikanj iz globine duševnih doživetij, kolikor iž njene visoke literarne erudicije. Mehka in hrepeneča ženska duša njena sanja najrajša v okvirih pokrajinarstva, v katero veze staroslovanske motive. Njene pre* proste, tehtne kitice, polne melanholije, spadajo med najbolj sugestivne verze «Mlade Poljske». — V zamišljeno meditacijo potopljena je zvonka, hrepeneča pesem Bronislawe Ostrowske (roj. 1881). Kakor kažejo že naslovi nekaterih njenih pesniških zbirk («Opali», 1902; «Jesensko listje», 1905; «Mašne rute», 1910, «Angelom tonov», 1913), je to predvsem artistka, ljubeča sanje o majskem kraljeviču, o devojki prirode, rastoči pod poljubi srebrnih žarkov letne mesečine. Delikatna duša, bežoča iz muk življenja, ljubeča begotne prelive barv in silhuete postav, posluša* joča ob vodah tihih poljan melodijo ugašajočih večerov. Živeča v svetovni vojni kot begunka v ruskem Harjkovu postaja pri pogledu na grozote vojne junaška Poljakinja in piše «ABC polj* skega romarja« (1916), vabeč v njem iz strun svoje lire pogumne X Dr. Ivan Prijatelj: Poezija «Miade Poljske». 5? obsodbe na adreso «kramarskega kongresa Evrope» ter vzpod* bujevalne klice samozaupanja na adreso svojih rojakov, da «nas današnji dan ne prekolne in jutrišnji ne pozabi«. — Poleg imeno* vanih pesnic je «Mlada Poljska« vzbudila še dolgo, nepregledno vrsto manj značilnih poetk, izmed katerih naj bodo še navedena imena: Jadwige Marcinowske, slaviteljice ženskega deleža v polj* skih narodnih bojih in obujevateljice junaških moških postav iz poljske zgodovine; Marye Markowske, glasnice socialne poezije, sočuvstvujoče s ponižanimi in razžaljenimi; Hanne Elzenberg, pišoče pod psevdonimom Savitri, pogumne, bojevite pesniške duše, hrepeneče po življenju*dejanju ter avtorke smelo koncipi* ranih literarnih študij; Liliane, ki je izdala svoje pesmi pod na* slovom «Plameni» (1906), žareče od bakhantske pulzacije krvi; Marve Czerkawske, ki je izdala svoje «Poezije» (1912), potopljene v deviške sanje in hrepenenja. — V miselne in religiozno* čuvstvene stopinje Kasprowicza in Micinskega je stopila Marva Grossek, katere osnovna nota je trpljenje refleksivnega, filozof* sko?estetičnega duha in katere verzi so muzikalični, čeprav včasih oblikovno ohlapni. Izdala je štiri zbirke pesmi, med njimi «Osle* pelega orla» (1913) in «Meditacije» (1914). — Resnični glas žen* skega srca odjekuje v sedaj subtilno = finih, sedaj pogumno* izrazitih pesmih IUe Kazimiere Hlakowiczowne, vzletajočih iz sanjavega priznanja ženske slabosti na krilih poezije v sfere moškega upora («Ikarjevi poleti«, 1912; «Tri strune«, 1918; «Koleda poljske bede«, 1917). «Mlada Poljska«, ki je pripravila pesem zopet do dobrega slovesa, je vzbudila zlasti med poljskim žen* stvom nebroj poetk. Število neznatnejših pesnic, pišočih danes pri Poljakih pesmi, znaša legion. «Mlada Poljska« pomenja za poljsko literaturo lirsko razlito in vzvalovano morje. Umetnost ter poezija, oblikujoča življenje, uglašajoča ga na visoko noto narodnega duševnega preporoda, gospodujeta izza preloma stoletja v poljski literaturi. Pesem, ob izteku stoletja še tako anemično nebogljena, dobiva po preteku enega desetletja na lice zdravo rdečico. Kavarnsko in kabaretno dekadentstvo izumira, potem ko je izpolnilo svojo nalogo: pro* svedočilo duševno razdvojenost «fin*de*siecla», razvilo izrazno fineso do viška in v rafinirani muzikaličnosti verza vpodobilo svoja hrepenenja po lepoti. Umrl je Zvgmunt Zenon Idzikowski (1884—1911), pristni zastopnik tega dekadentstva, kateremu se je pri vsem njegovem tetmajerskem senzualizmu izvila včasih iz prsi tudi pesem antične harmonije. Rano je umrl Mamert "VVikszemski (1872—1908), uglašen na zvonko melanholično noto ukrajinskih - 275 — is* X Dr. Ivan Prijatelj: Poezija «Mlade Poljske«. .55 narodnih pesmi. Utihnila je mladostna, mnogo pogumnejša pesem Wlodzimierza Koniecznega, v svetovni vojni leta 1916. padlega poljskega legionarja. — Končno je pred nedavnim umrl tudi pesnik ekstatičnega razmaha fantazije, stremeče v brezbrežnost poljskonarodnega in občečloveškega duha, ter pisec simbolističnih novel, Tadeusz Nalepinski (1879—1918), duševni sorodnik Micin? skega in velik mojster poetičnega izraza. Tudi s pesnikom in slikarjem Jerzym Niementowskim (1889—1918), umorjenim na tragični način po Ukrajincih, je šel v grob eden izmed onih lirikov «Mlade Poljske», ki so v pesmih, polnih iskrenosti duše in mehkobe občutij ter finih prelivov, dajali izraza globoki otož? nosti in visokim sanjam pokolenja. «Dekadent» je danes domalega izginil iz poljske literature. Na njegovo mesto stopa življenja željen mladeniški novi rod, ki oblikuje v vrvežu neposrednega življenja nove vrednote ali pa se potaplja v skrivnosti domače grude. Lepote poljske pokrajine je odkrila pravzaprav šele «Mlada Poljska« zlasti v svojem umetnostnem kultu Tatre in Zakopanega. Tu na Tatri, kjer je Tetmajer dobil vzore za svoje krepko?čutne in plemensko*samo* rasle junake, govoreče po gorjansko, kjer je slikar in pogumni pionir nove umetnostne kritike Witkiewicz našel prototipe svojih prirodnih modrijanov, kjer je Micinski zidal svoj skrivnostni hram poljskega duha, tukaj je zasidral svojo individualnost, tu je našel korenine svojega bitja tak odličen pesnik poljskega neo* romantizma, kakršen je Wladislaw Orkan*Smreczynski (roj. 1876), ki je že takrat, ko so še drugi poetje «Mlade Poljske» iztezali roke po «nagi duši», objemal in poljubljal zemljo svojega doma* čega podkarpatskega zatišja in pel svoje mračne, samotne, vroče pesmi («S te otožne zemlje», 1903), pisal svoje fragmente, novele, povesti — prave epopeje v prozi — in svoje drame. Orkanu je sledil njegov ožji rojak Jožef Jedlicz (roj. 1879) s svojimi močnimi refleksijami, potopljenimi v nedrija prirode, v naročje matere in pestunje pokolenj, rodne grude, v kateri realni človek občuti svojo skrivnostno krvno zvezo s praprirodo in večnim bitjem človeka. V drugi polovici XIX. stoletja, ko so začeli Poljaki zlasti v Avstriji dihati prosteje in se je razvilo svobodnejše in bogatejše družabno ter društveno življenje, se je jela oglašati v njih litera* turi tudi satirična struna. Visoki subjektivizem «Mlade Poljske», zaničljivo zroč z viška navzdol na malenkostne materijalistične interese meščanske inteligence, ji je dajal razmah. V dnevnih strankarskih praskah se je v podlistkih mnogoštevilnih dnevnikov — 276 — X Dr. Ivan Prijatelj: Poezija «Mlade Poljske«. x proizvajalo marsikaj, kar je hotelo biti literarna satira. Zastopnik žolčljive, režoče žurnalistične satire, prehajajoče pogosto v pam* flet in paskvil, je Adolf NeuwertsNowaczynski (roj. 1876), ki je nekdaj šibal razne izrastke družabnega življenja od plesnivih filistrov do kabaretnih modernistov v brezštevilnih, pogosto strankarskih in osebnih kupletih, parodijah, domislicah in tra* vestijah («Opičje zrcalo», 1902; «Anekdote», 1903 itd.). Pozneje je pokazal, da ima tudi resnejši literarni talent, in sicer v svojih dramatiziranih kronikah («Sedem dram», 1904). — Artistični satirik «Mlade Poljske« pa je Jan Lemanski (roj. 1865), ki je izdal svoje satirične verze v zbirkah «Bajke» (1902), «Novena» (1909), «Basen o pravdi» (1910). Veliko esprita je tudi v njegovi knjigi «Ironična proza» (1904) in v «Žrtvi kraljice« (1906). Samotar, nagnjen k mizantropiji, je opazoval Lemanski ljudsko neumnost, zlasti nezmisel inteligentne filistrske množice za umetnost in poezijo. Pod živalskimi alegorijami je v svojih nesmrtnih «bajkah» izročal smehu hinavščino, nizkoto in komizem sodobnega meščan* stva. Obdarjen z nenavadnim talentom duhovite igre z dvo* miselnimi izrazi je znal najti delikatno sredo med moralističnim patosom in med vulgarnim pričkanjem, dokazujoč v slednjem svojem verzu, da je resničen poet, hrepeneč po lepoti, harmoniji in sili. Njegov dovtip je hladen, refleksiven, brez smeha, učin* kujoč s tem, da mirno stavi najvišjo duševnost ob najnižjo banalno materijalnost. Njegova «Novena» pri vsej svoji dobro* dušnosti grize do krvi. Jezik in stih sta mu poslušna kakor mojstru*strelcu, ki zadeva s svojimi poentami vedno v črno, v «povprečno povprečnost« warszawske meščanske dušice. Njegova fantastična povest «Žrtev kraljice« se sme v svoji klasični satirič* nosti postaviti ob stran najboljših Swiftovih del. V nji se z neizprosno, a dobrodušno ironijo razkrinkuje na eni strani filan* tropična društvena darežljivost, ki je na drugi strani zgolj trivijalni egoistični sibaritizem blaženih bogatašev. V Lemanskem je do* bila «Mlada Poljska« satirika, ki je obenem resničen poet in. umetnik besede ter visok socialni moralist. — Manj poetične, a bolj družabno in politično žgoče so človeške satire v živalski obleki, ki jih zlaga Benjamin Hertz (roj. 1872). Izšli sta dosedaj dve zbirki pod naslovoma: «Bajke» (1903) ter «Bajke in satire« {1911). Tudi Hertzeva dobrodušna, vseskozi umetniška satira dovtipno zbada bleščečo svetsko trivijalnost, ko na primer opisuje gos, ki jo je zasnubil orel, a ona ni hotela zapustiti blata in svojega gosjaka. Še rajši pa so Hertzeve strelice naperjene proti ruskemu volku, ki dolži poljsko jagnje, da mu kali vodo. — Staro — 277 — X Dr. Ivan Prijatelj: Poezija «Mlade Poljske». x poljsko satirično bajko in duhovito besedno igro je z imeno? vanima dvema obnovil tudi Tadeusz Zelenski (Boy), (roj. 1875), ki je nekdaj v lehkotni popevki Berangerjevega sloga bičal družabne slabosti. V preteklem desetletju pa se je Boy kot mojster poljske besede docela posvetil prevajanju velikih svetovnih literarnih del in je izdal na primer vsega Molietea in več romanov Balzaca v izbornem poljskem prevodu. Genijalno delovanje Stanislawa Wyspianskega (1869—1907) sicer ne spada neposredno v ta površni pregled novejše poljske lirike, temveč v dramatiko «Mlade Poljske». A toliko se mora reči tudi tu, da vodijo neštevilne niti poljske novejše lirike v nesmrtni umetniški organizem dramatičnega orjaka Wyspian* skega, čigar drame so polne lirizma, ki tvori obenem najvišji izraz sodobne poljske duše, vse njene čuvstvenosti in miselnosti, njenih upov in brezupov, bolesti, ljubezni in srda, globoke vere in grizočih dvomov, oblikujoč se v poetični tehniki, ki jo označuje izrazitost, muzikaličnost, preprostost in hkratu visok artizem. Lirika «Mlade Poljske» leži danes pred našimi očmi završena. V literarno zgodovino in v spomin čitajočega občinstva odstopa v čutno=opojnih razpoloženjih plameneči Tetmajerjev lirizem. Z artizmom in estetizmom prepojene mehke duše, utekajoče pred bučnim življenjem naroda v somrake svojega izoliranega indivi? dualizma, se umikajo vedno bolj v ozadje. Doba živčne utrujenosti in studa nad življenjem mineva. Volja po moči in pogumnem dejanju, ne samo izražena v verzifikaciji, ampak uporno brodeča v krvi in prožeča se v jaki življenjski dinamiki, se je že pred svetovno vojno oglašala v pesmih Zdzislawa Kleszczynskega (roj. 1890) in med vojno v junaških, zanosnih, patriotično^bojnih verzih Jožefa Maczke (1888—1918). V celi vrsti najnovejših mladih pesnikov se v poljski liriki, kakor v poeziji vseh velikih narodov, uveljavljata po vojni nov nemir in novo iskanje: za prehodnim futurizmom — ekspresionizem. To današnje pesniško pokolenje se ne zamikuje več v začarani krog subtilnih individualnih ob= čutkov, temveč se meče z vsem elanom velike volje po dejanju, uporu in razmahu v neposredno življenje in v podnebesne višine,, poudarjajoč kot svoje geslo silo one notranje ekspresije, ki se ne ogleduje več sama sebe liki moderni Narcis, ampak hoče in želi iz sebe ter iz resničnosti na podlagi dosedanjih umetnostnih in kulturnih pridobitev tvoriti nove vrednote in nov, boljši, lepši in višji svet za novega, boljšega, lepše čutečega in višje stoječega človeka. — 278 —