E/CMA192G/21 ‘ ŠTEVILKA 36
VAVPOTIČ
IZDAIA UPRAVA NA' RODNEEA ELEDAUHA V Ill I LJ/ rVI LM I/ OTON ŽUPANČIČ
I
CEMA6K
Spored za 38. teden
Drama
Torek, 31. maja — Elga.	A
Sreda,	1. junija	—	Kozarec vode.	D
Četrtek,	2. junija	—	Zaprto.
Petek,	3. junija	—	Kozarec vode.	A
Sobota,	4. junija	—	Kozarec vode.	B
Nedelja,	5. junija	—	Elga.	D
Poned.,	6. junija	—	Kozarec vode.	C
Opera
Torek,	31. maja	—	Vaška šola.
Pieretin pajčolan.	E
Sreda,	1. junija — Zlatorog.	A
Četrtek,	2. junija	—	Vaška šola.
Pieretin pajčolan.	D
Petek,	3. junija	—	Tosca.	C
Sobota,	4. junija	—	Carmen.	D
Nedelja,	5. junija	—	Vaška šola.
Pieretin pajčolan.	B
Poned.,	6. junija	—	Zaprto.
Opera pripravlja Rimskega - Korsakova »Šeherezado".
Začetek ob 8.
Konec ob '211.
ELGA
Šest slik. Spisal Gerhard Hauptmann; prevel Josip Wester.
Režiser: A. DANILO.
Osebe v prvem in zadnjem prizoru:
Nemški vitez...................................g.	Kuratov.
Njegov sluga .....	g.	Strniša.
Menih ..................................g. Rogoz.
V sanjskih prizorih:
Grof Starženski .	.	.
Marina, njegova mati Elga, žena Starženskega Mala Elga.................
GriTka!'1’ ! E1Sina brata j Oginski, Elgin bratranec Timoška, oskrbnik Dortka, Elgina hišna Dojka male Elge .
Prvi in drugi sluga Dva oboroženca
g. Rogoz, gna Wintrova. ga Danilova.
*
*	* g. Peček, g. Kralj, g. Drenovec, g. Čengeri. ga Juvanova, gna Gradišarjeva. gg. Škerlj in Rakuša.
— 2 —
Začetek ob 8.
Konec ob 11.
Kozarec vode
Veseloigra v petih dejanjih. Spisal Eugene Scribe; prevel
O.	Zupančič.
Režiser: BORIS PUTJATA.
Kraljica Ana.......................ga Šaričeva.
Vojvodinja Marlborough .... ga Zofija Borštnikova. Henri de Saint Jean, vicomte de Bo-
lingbroke........................g. Putjata.
Masham, praporščak v gardnem polku g. Železnik.
Abigaila, sorodnica vojvodinje .	.	gna Vera Danilova.
Marki de Torcy, poslanec Ludo-
vika XIV ........................g. Šubelj.
Thompson, vratar kraljičin .... g. Smerkolj.
Lady Abermale......................gna Gabrijelčičeva.
Godi se v Londonu v saint-jameski palači.
V	četrtem dejanju plešeta ga Poljakova in ga Nikitina menuet.
— 3 —
Začetek ob 8.
Konec ob 11.
Vaška šola
Opera v enem dejanju po starojaponski drami „Terakoya“; spisal in vglasbil F. Weingartner.
Dirigent: I. BREZOVŠEK.	Režiser:	G.	TRBUHOV1Č.
Gemba, komornik prejšnjega cesarja (bas) Matsuo, vazal prejšnjega cesarja, v službi sedanjega cesarja (tenor) .... Schio, njegova soproga (sopran) . Kotard, njiju 12 letni sin (mezzo sopran) Kvan Shusai, sin prejšnjega cesarja, 12 let star, nekoliko podoben Kotaro-ju
(sopran)....................................
Genzo, učitelj (bariton).......................
Tonami, njegova soproga (mezzo sopran) Choma, kmečki deček (sopran) . . . Jecljavec, 15 leten bebast deček (tenor) Sansuke, stari sluga Matsuo-ja . . .
g. Zathey.
g. Drvota.
gna Thalerjeva,
gna Vera Danilova.
ga Trbuhovičeva. g. Iiomanovski. gna Sterkova. gna Šuštarjeva, g. Trbuhovič. g. Zorman, gna Poinpejeva. gna Fajgljeva. gna Jero m o va. gna Ponikvarjeva, gna Koreninova.
Spremstvo Gembe in Matsuo-ja, vojaki, kmetje in kmetice,
mladež
Godi se v šoli Genzo-jevi na vasi blizu prestolice na Japonskem.
Učenci
Prejšnji cesar japonski je zapustil 121etnega sina KvansShusai*ja> katerega je bil svoj čas Matsuo, vazal prejšnjega cesarja, skrivaj privedel k učitelju Genzoju, kjer sc princ sedaj vzgaja. — Ko* mornik sedanjega cesarja Gemba zasleduje Kvan»Shusaisja, kojeg® naj na povelje cesarja usmrti. Učitelj Genzd ve o tem naklepu* zato skrbno čuva princa. — Schi6, soproga Matsuo-ja, privede k učitelju Genzoju svojega 121etnega sina Kotar6»ja v odgojo. Ta deček Kotar6 je po licu in stasu podoben princu, zato sklene učitelj Genzo žrtvovati ga na mestu princa. Komaj pa je bil GenZO
storil ta sklep in razodel namen svoji ženi Tonami, se začuje prihod biričev, ki so obkolili njegovo hišo, da bi izsledili princa.
Na povelje cesarjevo prideta Gemba in Matsuo z biriči v hišo učiteljevo in zahtevata usmrčenje Shusaija. Genzo izjavi, da jima takoj prinese prinčevo glavo, odide, izvede, kar je nameraval in prinese skrinjico, v kateri se nahaja glava usmrčenega Kotaroja.
Matsuo proglasi, da je to brezdvomno glava Shusauja, v res* nici pa spozna, da je glava njegovega sina Kotaroja, ki ga je pro* s to vol j no žrtvoval, da bi rešil princa.
Ker je bila s tem smrt princa Kvan»Shusaija uradno ugotovs ljena, odidejo vsi in Gemba hiti cesarju javit uspeh.
Mati usmrčenega decicu, Sciiio, hoče svojega sina še enkrat videti in objeti, Genzo pa hoče i njo umoriti, da bi ne izdala prevare. Zbegana Schio pa zgrabi pult svojega sina in tako odvrne smrtni udarec. Meč zadene pult, ga razkolje in iz pulta padejo stvari, ki so bile pripravljene za pogreb Kotaroja. Učitelj Genzo in baš prihajajoči princ Shusai spoznata, da je bil Kotaro veliko« dušno žrtvovan. Matsuo, ki se je vrnil, izjavi, da to ni nikaka žrtev, temveč viteška dolžnost, ker s tem je rešeno življenje pravega tisarja: princa Kvan Shusaija.
Matsuo veli, naj se princ odvede daleč proč v samoto, kjer naj čaka, dokler ne bo zopet poklican na prestol. Vsem navzočim Pa ukaže, naj nihče ne izda, da je bil usmrčen Kotaro namestu Princa.
Začetek ob 8.
Konec ob 11.
Pieretin pajčolan
Pantomima v treh dejanjih. Napisal A. Schnitzler. Vglasbil E. pl. Dohnanyi. Dirigent: A. NEFAT. Koreograf in režiser: V. POHAN.
Harlekin..........................
Piereta, njegova nevesta Pierot, njen ljubček .
Pieretina mati....................
Pieretin oče, državni svetnik Fredi,
Florestan,
Anica,
Netka,
Zaspani pianist Drugi pianist Pierotov sluga . Svetnikov sluga Prva plesalka Druga plesalka
prijatelji Pierotovi
g. Pohan. gna Svobodova. gna Bežkova. gna Vrhunčeva. g. Ižanc, gna 'Špirkova. gna Chladkova. gna Japelova. gna Volbenkova. g. Simončič.
*
*	* g. Habič, g. Mencin, ga Poljakova, gna Nikitina.
Svatje. — Godi se na Dunaju.
1.	Pierot sedi žalosten v svoji sobi, ves nesrečen, da se Piereta namerava omožiti. Spominja sc minule sreče in plaka. Prihaja ve« sela družba njegovih prijateljev in mu prigovarja, naj se gre 2 njimi zabavat. Pierot odkloni, prijatelji ga zasmehujejo in odidejo. Pierot hoče za njimi, ali skozi okno zagleda k njemu prihajajočo Piereto ter jej hiti naproti. Ko vidi Piereto v svatbenem pajčo* lanu, jo vpraša: čemu to? Piereta mu odgovori, da hoče ž njim umreti. Pierot jej popisuje krasoto življenja, ako bi ž njim pobeg* r.ila, Piereta pa meni, da brez denarja ni moči pobegniti. Pierot sklene ž njo umreti, predlaga jej skupno večerjo, pri kateri naj se "ba zastrupita. Pri večerji se Piereta ne more odločiti, da bi pi*11 strup, Pierot ga nato izpije sam. Piereta zaman iste ostanek strupa, da bi končala svoje življenje, v razburjenosti prosi mrtvega Pierota odpuščenja, zbeži in pozabi svoj svatbeni pajčolan.
II. N i svatovščini prigovarjajo prijatelji Harlekinu, naj zapleše s Piereto četvorko. Ali Pierete ni, izginila je — kam? — nihče nc ve. Prestrašeni Harlekin vpraša starše, ali tudi oni nič ne vedo. Zaman preiščejo vso hišo. Harlekin zruši v svoji blaznosti veselo svatovščino. Piereta se prikaže pri vratih. Na ponovno vprašanje, kje je bila, se izgovarja rekoč, da hoče plesati. Harlekin pogreši svatbeni pajčolan in hoče vedeti, kje je. Piereti se prikaže v duhu mrtvi Pierot, — — — groza jo obide. — — — Harlekin ji veli, da mora najti svatbeni pajčolan. Mrtvi Pierot se ji zopet v duhu prikaže in jo vabi, naj gre ž njim. Piereta gre za fantomom, Har» lekin za njo.
III. Piereta pride s Harlekinom v sobo mrtvega Pierota. Harlekin najde svatbeni pajčolan, bega po sobi in zagleda mrtvega Tierota, očitajoč Piereti, da je s Pierotom popivala. Ker Harlekin misli, da mrtvi Pierot le spi, ga hoče vzbuditi. Preplašena Piereta hoče zbežati. Harlekin spozna, da je Pierot mrtev, v glavo mu šine grozna misel. Posadi mrtvega Pierota za mizo, mu čita njegova ljubezenska pisma, sede za mizo in napije mrtvecu. Pred mrličem hoče poljubiti Piereto, ona pa se brani. Harlekin se globoko klanja mrliču, odide in zaklene sobo. Piereta od groze zblazni. Jutro je. Vesela družba prijateljev se vrača k groznemu prizoru: Pierot in Piereta sta mrtva.
- 7 -
Začetek ob 8.
Konec ob 11.
ZLATOROG
Opera v štirih dejanjih po R. Baumbachu napisal R. Brauer, prevel Cvetko Golar. Vglasbil Viktor Parma.
Dirigent: I. BREZOVSEK.
Katra, krčmarica (mezzo-sopran) Jerica, njena hči (sopran)
Janez, lovec (tenor) . . . Špela, planšarica (alt) .
Jaka, planšar (bas) .... Tondo, lovec (bariton) . . . Marko, beneški trgovec (bariton)
Beneški trgovci Učitelj .	.	.
Rojenice
i
Strelci, gostje, otroc
Režiser: F. BUČAR
gna Vrhunčeva. gna Thalerjeva, g. Kovač, gna Šterkova. g. Zupan, g. Pribislavski. g. Roinanovski. g. Simončič g. Rus. g. Erklavec. g. Ribič, g. Povše. gna Vrhunčeva. gna Šuštarjeva, ga Trbuhovičeva.
Plese priredil baletni mojster g. Pohan. Plešejo gne Svobo-dova, Chladkova, Špirkova, Vavpotičeva in baletni zbor. — Nove dekoracije naslikal g. Skružny.
Godi se na planinah pod Triglavom in
18. stoletja.
Soški dolini sredi
I.	V planšarsko kočo pod Triglavom pride lovec Janez prenočevat. Stari planšar Jaka in mlada planšarica Špela ga prijazno pozdravita, občudujeta lovski plen in povabita Janeza za iniz°-Jaka pripoveduje o prekrasnem, divnem vrtu pod Triglavom, 0 kraljestvu belih žen, rojenic. Čreda belih divjih koz, na čelu )(nl Zlatorog, čuva ta raj. Jaka svani Janeza, naj nikar ne strelja na Zlatoroga, kajti iz krvi ranjenega Zlatoroga vzklije triglavska roža. katero Zlatorog poje in nato zopet ozdravi, strelec pa pogine. On'
8 -
Pa, komur so stale ob zibeli rojenice, premaga Zlatoroga in odklene z njegovim zlatim rogom jamo v Bogatinu, kjer se nahaja ogromen zaklad. — Jaka se poslovi 'in gre leč. Janez se dobrika Špeli, ona Pa, dasi ga ima rada, mu želi lahko noč, ter odide. Janez leže utrujen na prepnosto ležišče, zaspi in sanja o rojenicah in Zlatorogu.
II. Pred gostilno ob soškem mostu ljudstvo popiva in pleše. Bogata krčmarica Katra je podarila svilen plašč za soho Jezuščka, zato ji poje slavo šolska mladina, nakar Katra učitelja in otroke Pogosti. Prihajajoči mladenič Tondo se jezi, da pri tekmovalnem streljanju nikdar ni zadel, pač pa je trikrat zadel tuj lovec iz Trente in prejel vse tri dobitke. Zdajci privre vesela družba strelcev, proslavljajoč zmagovalca Janeza, lovca iz Trente. Ko stopi na prag krčme Jerica, hči Katrina, jo Janez ves omamljen občuduje — ali tudi Jerica čuti, da jej utriplje srce za Janeza. Janez prosi mater Katro, naj mu dovoli plesati z Jerico, kar pa Katra šele po daljšem odporu dovoli.
III. V gostilni. Janez pride že na vse zgodaj popraševat po Jerici, Špela mu odgovarja porogljivo. Ko vstopi Jerica, hiti Janez k njej, oba si srečna zatrjujeta večno ljubezen. Janez ji podari šopek cvetic in odide. Špela, ki ljubi Janeza, zbada Jerico, češ, da ie zvest le tisti mladenič, ki so mu stale ob zibeli rojenice. Jerica nato pove, da so stale Janezu rojenice ob zibeli, on sam da ji je to rekel in ji celo podaril cvetic iz kraljestva rojenic. Špela pa se ii dalje roga in meni, da bi bil Janez moral prinesti bflesteče demante iz Bogatina, ako bi bil varovanec rojenic. Na Qesti zadoni Poštni rog; prišla je pošta in z njo petero beneških trgovcev, med njimi bogati Marko. Jerica natoči gostom vina, Marko napije krasnti Herici, ji takoj razodene mahoma vzplamenelo ljubezen in ji podari za spomin zlato verižico, katero Jerica očarana sprejme. Vstopivši Janez vidi vse to in prosi Jerico, naj vrne verižico, sicer pogubi njiju srečo, Jerica pa ga ne posluša, nakar Janez užaljen odide.
IV. V kraljestvu rojenic. Planinske cvetice spe. Prebujene po jutranji zarji začno svoj ples, ki ga končajo po prihodu rojcnic. Ko se prikažejo planinske koze z Zlatorogom, se strnejo vse cvetice krog njih in polagoma izginejo. Janez namerava ustreliti Zlatoroga, Špela ga svari, on pa je ne posluša, ustreli in takoj pade mrtev v prepad. Obupana Špela ga išče in končno najde mrtvega.
Začetek ob 8.
Konec ob 10 3/4.
TOSCA
Melodrama v 3 dejanjih. Besedilo po V Sardouju napisala L. Illica in G. Giacosa, prevel Cvetko Golar; vglasbil
G.	Puccini.
Dirigent: F. RUKAVINA.
Režiser: F. RUKAVINA.
Floria Tosca, slovita pevka (sopran) . Mario Cavaradossi, slikar (tenor) . . . Baron Scarpia, policijski načelnik (bariton)
Cesare Angelotti (bas)....................
Cerkovnik (bariton)..............................
Spoletta, birič (tenor)..........................
Sciarrone, orožnik (bas).........................
Jetničar (bas)..............................
Pastir...........................................
gna Zikova. g. Kovač, g. Levar, g. Zorman, g. Trbuhovic. g. Mohorič, g. Vovko, g. Perko, gna Šterkova.
Kardinal, sodnik, vodja mučilnice, pisar, častnik, podčastnik, vojaki. Cerkveni pevci, duhovniki, ljudstvo.
Godi se v Rimu leta 1800.
Nove dekoracije izdelal g. dek. slikar V. Skružny.
Prva vprizoritev leta 1900. v Rimu.
!. V cerkvi St. Andrca della valle v Rimu.
Angelotti, bivši konzul nekdanje rimske republike, je ušel iz ječe in se skrije v kapelici. Slikar Mario Cavaradossi, njegov prijatelj, ga spozna ter obljubi pomagati mu. Ko pride Tosca, Cava-radossijeva zaročenka, se Angelotti urno zopet skrije. Podoba, ki jo slika Cavaradossi, vzbudi v Toski ljubosumnost, ali on jo kmalu pomiri. Markiza Attavanti, sestra Angelottijeva, je skrila pod oltarjem žensko obleko, da more preoblečeni brat pobegniti pred zasledujočim ga Scarpio. — Cavaradossi svetuje Angelottiju, naj se skrije v njegovi vili, ako pa preti nevarnost, v vodnjaku. Oba odideta. Scarpia z biriči išče Angelottija, pa ga ne najde. Na podobi spozna poteze markize Attavanti in ker jo je slikal Cavaradossi. ljubček Toskin, je Scarpiji takoj jasno, da mora biti Cavaradossi
— 10 -
v stiku z begom Angelottijevim, tembolj, ker je v kapelici našel pahljačo z grbom markize Attavanti. Pretkani Scarpia hoče po ljubosumni Tosci izvedeti, kje je skrit Angelotti. Biriči zasledujejo Angelottija.
II. Soba ministra Scarpije v farneški palači. Scarpia sedi pri večeriji, pričakujoč Toske. Birič Spoletta poroča, da se ni posrečilo Prijeti Angelottija, pač pa Cavaradossija. Scarpia zapove privesti Cavaradossija. Po brezuspešnem zaslišavanju ga ukaže mučiti.
Tosca pride in čuje ječanje mučenega Cavaradossija, skrivališča Angelottijevega pa noče izdati. Muke Cavaradossijeve naraščajo, dokler Tosca ne pove, da je Angelotti skrit v vodnjaku. Cavaradossi, pripeljan pred Scarpijo, hitro spozna, da je Tosca izdala skrivnost, zato jo pahne od sebe. Za Scarpijo strašna vest, da je Napoleon zmagal pri Marengu, navduši silno Cavaradossija, tako da spozna Scarpia v nijam svojega političnega nasprotnika. Scarpia ga ukaže usmrtiti. Edino Tosca ga more rešiti, ako se uda Scarpiji, ki že davno hrepeni po njej. Tosca je stanovitna, ali ko začuje priprave za usmrčenje Cavaradossijevo, reče Scarpiji, da se mu uda, ako s tem reši Cavaradossija. Scarpia to obljubi, ali ko hoče Tosco objeti, ga ona z bodalom umori. Nato hiti domov, vzame vso zlatnino in bisere ter gre v grad Sant Angelo h Cavarados-siju, da bi ž njim pobegnila.
III. Na vrhu grada St. Angelo v Rimu.
Vojaki privedejo Cavaradossija na morišče. Tosca prihiti s Pismom Scarpijevim, ga pokaže Cavaradossiju in mu razodene, da bo 1«; na videz ustreljen. Toda hudobni Scarpia je bil ukazal, da naj Cavaradossija resnično ustrele. Cavaradossi pogumno stopi Pred puške, ko pa vojaki ustrele, se zgrudi mrtev. Tosca misli, da se le dela mrtvega, kmalu pa spozna resnico ter skoči z grada v globočino.
- 11 -
Začetek ob 8.
Konec ob 11*
CftRMEN
Opera v 4 dejanjih po Prosperu Merimee-ju napisala
H.	Meilhac in L. Halevy, vglasbil G. Bizet.
Dirigent in režiser: F. RUKAVINA.
Carmen (mezzo-sopran)..............gna Thierry.
Don Jose, dragonski podčastnik (tenor)	.	g. Drvota.
Escamillo, toreador (bariton)..g. Pribislavski.
Micaela, kmečko dekle (sopran) .	.	.	gna Zikova.
Frasquita, ciganka (sopran).....gna Thalerjeva.
Mercedes, ciganka (sopran)........gna Šterkova.
Dancairo, tihotapec (tenor) .	.	.	.	g. Mohorič.
Remendado, tihotapec (tenor)	g. Trbuhovič.
Zuniga, dragonski častnik (bas) ....	g. Zathey.
Morales, dragonski podčastnik (bariton)	.	g. Zorman.
Ljudstvo, vojaki, otroci, delavke tovarne za cigarete, tihotapci-
Plese priredil g. baletni mojster Pohan. Plešejo: gospodične Svobodova, Chladkova, Špirkova, Bežkova, g. Pohan in baletni zbor.
Nove dekoracije naslikal g. V. Skružny.
Godi se na Španskem v začetku 19. stoletja.
Prva vprizoritev leta 1874. v Parizu.
1.	Trg v Sevilli. Micaela išče med vojaki svojega zaročene3 Don Jose-ja; kar ga ne najde, zopet odide. Z novo stražo pride Jose-Ko se začuje zvonec tovarne za cigarete, pridejo deHaivke, med nji1111 Carmen, obče .znanj krasna koketa. Mladeniči, ki so ;jo že p-rič®' kovaii.se ji laskajo, ne da bi kaj dosegli; njej je všeč edino le -I,ose’ Vrnivša se Micaela pnimese Joseju pismo od doma in mu pripoveduje o ljubezni njegove skrbeče matere, .lose se ganjen spominja ljubeče
- 12 —
matere in rojstnega kraja ter naroči odhajajoči Micaeli, naj mater PiesrSno pozdravi in poljubi. V tovarni nastane prepir in pretep, zato pošlje poveljnik straže Zuniga narednika .lose j a, da napravi ired. Jose privede iz tovarne Carmen, ki je 'bila neto tovarišico i'anila. Poveljnik -zapove Carmen zvezano odvesti v zapor. Carmen, dobro vedoč, da ilahko omamii i sak osa moškega, se začne iprilizorvati Joseju in res kmalu doseže svoj namen. Jose se strastno zaljubi vanjo ter jo na poti v zapor izpusti. Zuniga, zapazivšii to prevaro, zapove odvesti Joseja v zapor.
II. Na vrtu krčme. Tihotapci in cigani plešejo in popivajo. Začuje se veselo petje prihajajočih »toreadorjev«; med njimi je slavni zmagovalec Escamllo. Vsa 'družba ga navdušeno poizdraivii, lin Esca-niiillo pripoveduje o svoji zadnji zmagi v bikoborbi. Po odhodu Es;a-•nillovem prigovarjajo tihotapci Carmen, naj gre ž njimi, Carmen pa jih izavime, poudarjajoč, da pričakuje svojega ljubčka. Jose pride ln kmalu ga Carmen zopet očara s petjem in plesom. Toda začuje se vojaški signal, ki kliiče Joseja domov. Carmen je užaljena, da jo hoče Jose tako kmalu zapustiti, zato mu porogljivo veli, maj le gre nazaj v kasarno. Baš ko se Jose napoti domov, potrka zunaj na vrata Zuniga, iker pa mu nihče ne odpre, kar šiloma sam odpre in vstopi. Z**niga zapove Joseju, maj gre takoj domov, Jose se mu upre ter celo preti s sabljo. Tihotapci razorožijo Zunigo in ga, .rogaje se mu °dvedo. Po rahlem odporu se Jose pridruži tihotapcem.
III. V soteski. Tihotapska družba hoče po naporni poti poč!-vat>i, pqpraj pa naj se preiščejo pota, je li kje skmit ka;k čari na.'. Jose pa naj mej tem stražii odloženo blago.
Josejeva -mati je poslala Micaelo iskat sina. Micaela pride vsa tesana in ko zazre Joseja na skali, ki hoče baš ustreliti prihajajočega Escatnilla, se silno ustraši in pobegne. Na vprašanje Josejevo, cssa tu išče, odgovori Escamiillo, da je pnišel k svoji ljubici Canmen.
kratkem prerekanju se zaiem e boj z nožem; Jose bi bil Escamiilla premagal, če bi ne bila prihitela Carmen na pomoč. Carmen hoče z ^scaim/illam proč, Jose pa jii to zabrani. Micaela roti Joseja naj se VtT>e diomov k umirajoči materi. Globoko ganjen se odpravlja Jose 2 Micaelo na pot, nezvesti Carmen pa reče, da se bosta (kmalu zopet videla.
— 13 —
IV.	Pred areno v Sevilli. Ljudstvo pričakuje slovitega Escamilla in ga prihajajočega navdušeno pozdravlja. Carmen želi hiti priča nove zmage svojega EscamiMla in ne posluša svarjenji svojih tovarišic. Ko hoče Carmen vstopiti v areno, 'jo ustavi Jose, roteč jo, naj gre ž njim, ona pa mu pove, da ljubi Escamilla. Jose jo ponovno roti, toda zaman: ona sname prstan, ki ji ga je bil podaril Jose in mu ga vrže pod noge. Besen ji zabode Jose nož v sr;c, da se zgrudi mrtva.
O. Šest:
Maske.
Pred zrcali v garderobah sede igralci, nervozni in vzplamt-Ijivi, in nadevajo na razburjena lica šminko in vosek. Ta spremeni s par potezami svoje nedolžno lice v temno, od usode razorano obličje, drugi deformira zopet usta, nos, nadene groteskno lasuljo in si nalepi nemogočo brado, ki mora vzbuditi v parterju smeh. Iz enoličnih igralskih obrazov nastanejo v kratkih minutah karakterne glave. Zvonec zabrenči k začetku, še poslednja cenzura v zrcalu — in dejanje se lahko prične.
Maske na odru in inaske v parterju. Sede vrstoma veseli >n brezskrbni in predstavljajo modele za one, ki se kretajo gori na deskah. Od njih tam spodaj se uče ti tam zgoraj. Ju ko se zavesa strne in odlože igralci v garderobah kostum šminko, duhovite besede in nenavadna čustva, ter smuknejo zopet v svojo meščansko vsakdanjost, tedaj so uloge zamenjane. Sedaj prično zopet gospoda in ljudje iz lož in Parketa svojo komedijo življenja — a igralci gledajo. Študirajo točno, kako lice imajo bedaki, kako se vrte klepetulje, ^ako se smehljajo razočaranci in kako se reže prebrisanci. Zapomnijo si, kakšni so modri ljudje, in kako prenašajo ve liki svojo bol. Vse si zarišejo točno v spomin. Skrbno! Vsak Pogled in vsak ton. Hojo in geste ... In prihodnjič si zarinejo pred zrcalom v lastno lice maske, ki jih rodi in goji življenje . . .
Kajti tudi življenje kaže le redko svoje pravo lice, tudi življenje si nadeva maske. Saj vemo: blesk vara in ni vse zlato, kar se sveti. Vemo pa tudi, da se človek po obleki s°di. V življenju, v vsakdanjosti mrgoli mask. Maska spada tako-fekoč k družabni toaleti. Dobro zaigrana gesta je učinkovitejša 111 privede prej do rezultatov kot gola resnica. Že iz prego-v°ra je razvidno, da bi bilo neprijetno, če bi se prezentirala pesnica gola. Resnica oči kolje. Je grenka. Jo osladiti in opi-do družabne uporabe, je naloga maske.
—	15	—
V prvi vrsti se trudimo prikriti z masko napake, ki jih imamo. Človek je od nekdaj skušal biti več, mogočnejši, lepši, imenitnejši, kot je v resnici. Kulturni ljudje in divjaki rabijo, če že ne na isti način, pa vsaj z istim namenom masko. Bojne slikarije na telesu Indijanca, čudoviti nakit, s katerim se postavlja zamorec, peresa, ki si jih vtika v glavo, tetoviranje, nosni obroči, uhani, vse to ni nič drugega kot maska. Zlatnina, ki nam jo nudi civilizacija, naše obleke z niansami stanov, toalete naših žena, to so naše maske, maske naše družabne kulture.
*
* *
Da se maskiramo, nam absolutno ni treba ne oblek ne draguljev. Lice družabno rutiniranega človeka je že samo p° sebi maska. Primera. Zjutraj, ko gremo k vsakdanjemu opravilu, srečamo par znancev in rečemo vsakemu mimogrede „dobro jutro “! Glas, pogled, izraz v licu se nam bo neprestano menjal: nadeli si bomo vedno novo masko. Izrekli bomo p°' zdrav prijazno, presenečeno, ljubeznivo, dobrohotno, spoštljivo, zaupno — kakor bo zahteval od nas trenutek, oziroma položaj osebe, katero pozdravljamo. Naši pokloni, naše forme vljudnosti, lepo zveneče besede, ki jih uporabljamo prav vsak dan — vsako uro, oni gladki izrazi, ki si jih kažemo drug drugemu — to so maske občevanja.
*
*	*
Tisoč podobnih pojavov srečamo. Žival prilagodi barvo telesa tej, ki jo ima njena okolica; hrošč, ki začuti opasnost, se naredi mrtvega, rastline, ki žro žuželke, vedo prekrasno zvabiti žrtev v svoje mreže. Rafinirano, pretkano. Torej maske v boju za eksistenco
*
*	*
Maska je vedno nekaj narejenega — neprirodnega, umetnega. Ako si igralec ne naredi maske, kar se dogaja cesto? ne pomeni to nič drugega kot to, da se ne poslužuje ne lasulje) ne brade, da si ne načrta potez v lice, temveč da uporablj8 šminko le v toliko, v kolikor to zahteva razsvetljava odra-V tem slučaju je vsa maska v njegovem lastnem obrazu. _
V	življenju	nosimo	maske več	ali	manj	nezavedno.	Pr*'
rojene	so	nam	deloma,	deloma pa	privzgojene,	že	v	šols|{
klopi, z vsakdanjimi malenkostmi. Edino le oder je kraj, kjer se maska zavedno uporablja. In kot oder ima tudi maska svoj0 zgodovino.
*
(Konec v prihodnji številk*)
— 16 —
Ponalisk dovoljen le z označbo vira.
Gledališki list izhaja vsak ponedeljek in prinaša poročila o reper-toarju Narodnega gledališča v Ljubljani, vesti o gledališki umetnosti Pr> nas in drugod, kratke članke o važnejših dramskih in opernih delih in njih avtorjih. Sodelujejo: Fran Albrecht, Anton Funtek, Pavel Golia, Fran Govekar, Matej Hubad, Friderik Juvančič, Pavel Kozina, Al°jzij Kraigher, Ivan Lah, Anton Lajovic, Ivan Prijatelj, Ivan Vavpotič, Josip Vidmar, Oton Župančič in dr.
TISKA UČITELJSKA TISKARNA V LJUBLJANI.