F. B.
Rak in siva čaplja
(Indijska pravifica)
NA BREGU VELIKEGA RIBNIKA JE ŽIVELA SIVA CAPLJA. V BLIŽINI JE BIL DRUG RIBNIK, NE VELIK, V KA-TEREM JE V VROČIH DNEH ZMANJ-KOVALO VODE. V RIBNIKU JE BILO MNOGO RIB. ČAPLJA JIH JE VIDELA IN RADA BI SE POGOSTILA Z NJIMI. IZMISLILA SI JE ZVIJACO.
SEDLA JE NA BREG RIBNIKA IN POVESILA GLAVO, KAKOR DA PRE-MIŠLJUJE. IN RIBE SO JO VPRAŠALE:
»ZAKAJ SI TAKO ZAMIŠLJENA, ČAPLJA?
»PREMIŠLJAM O VAŠI BODOCNO-STI,« JE RESNO ODGOVORILA ČAP-LJA.
»PA KAJ BO, KAJ SE BO ZGODILO?« SO RADOVEDNO IZPRASEVALE RIBE.
»PRIDE HUDA VROčINA, RIBNIK USAHNE,« JE PRAVILA ČAPLJA. »TEŽ-KI CASI NAM NAPOCIJO, TUDI HRA-NE VAM BO MALO. ZATO SEM ZA-MIŠLJENA, NE VEM, KAJ BOSTE PO-ČELE.«
»A KAJ NAJ STORIMO, ČAPLJA?« SO VPRAŠALE RIBE.
»ČUJTE IN POSLUSAJTE MOJ NA-SVET!« JE NADALJEVALA CAPLJA. »HOCEM VAM POMAGATI. NE DA-LEč OD TOD JE VELIK RIBNIK, KJER JE ZMERAJ DOSTI VODE. ČE HOČE-TE, VAS PRENESEM TJA V KLJUNU DRUGO  ZA DRUGO.«
RIBE PA  JI  NISO   ZAUPALE.
»ODKAR SVET STOJI, NI CAPLJA RIBAM POMAGALA^ RADA BI NAS DOBILA   V  KLJUN   IN  SNEDLA.«
»NIč SE NE CUDIM, DA MI NE VERJAMETE,« JE NADALJEVALA CAPLJA. »MOJI PREDNIKI SO RIBE JEDLI, A JAZ HOČEM POPRAVITI NJIH GREH. PREPRICAM VAS. POSLJI-
TE ENO RIBO IZ SVOJE SREDE, PRE-NESEM JO K DRUGEMU RIBNIKU TER VAM JO PRINESEM NAZAJ, KO BO VIDELA VAŠE BODOČE STANO-VANJE. POTEM NAJ VAM SAMA OPI-ŠE BODOČI RAJ.«
IN RES SO POSLALE RIBE VELIKO ŠCUKO, O KATERI SO VEDELE, DA SE BO  LAHKO BRANILA PROTI CAPLJI.
»NESI JO K RIBNIKU!« SO DEJALE.
ČAPLJA JE VZELA RIBO V KLJUN TER JO RES ODNESLA V VELIKI RIB-NIK. KO JI JE VSE POKAZALA, JO JE NESLA SPET NAZAJ MED NJENE TO-VARIŠICE.
»BI NAM BILO DOBRO TAM?« SO VPRAŠALE RIBE. IN ŠČUKA JE RE-KLA: »DOBRO, VODE IN HRANE VEC KO PREVEČ.«
»NO, ČAPLJA, DOVOLJUJEMO, DA NAS PRENESEŠ,« SO DEJALE VSE DRUGE.
»MENE NAJPREJ,« JE KLICALA ŠCU-KA. »NE BOJIM SE VEC, LETETI S TEBOJ.«
CAPLJA JO JE VZELA V KLJUN IN ODLETELA Z NJO. TO POT PA Nl LETELA Z NJO V RIBNIK. SEDLA JE NA DREVO OB BREGU TER SNEDLA RIBO DO KOSTI. POTEM JE ODLETE-LA, VZELA SPET RIBO V KLJUN - IN SPET 3O JE POJEDLA.
TAKO JE POLOVILA VES RIBNIK. OSTAL JE NAPOSLED EDINI RAK. TUDI TEGA BI BILA RADA POŽRLA; ZATO  JE REKLA:
»GLEJ, RAK, VSE RIBE SEM PRESE-LILA V VELIKI RIBNIK, KJER ŽIVIJO KAKOR V RAJU. HOČEŠ, DA PRESE-LIM TUDI TEBE?«
»A KAKO BI ME NESLA?« JE VPRA-ŠAL RAK.
»V KLJUNU.«
»MOJ OKLEP JE GLADEK,« JE RE-KEL RAK. »BOJIM SE, DA BI ME SPO-TOMA  IZPUSTILA  NA TLA.«
»LE NIKAR SE NE BOJ,« GA JE TO-LAŽILA CAPLJA. »SAJ SO RIBE TUDI GLADKE, PA NISEM NITI ENE IZPU-STILA IZ KLJUNA.«
TODA (RAK JE SPOZNAL NJENO ZVIJAČO. KER PA BI VENDARLE RAD PRIŠEL V VELIKI RIBNIK, JE ZATA-JIL  SVOJE   NEZAUPANJE  IN DEJAL:
»ZAMAN GOVORIŠ, CAPLJA, ZA-KAJ V KLJUNU BI ME NE MOGLA OBDRŽATI. ČE PA DOVOLIŠ, OBJA-MEM TVOJ VRAT S KLEŠCAMI IN SE BOM TAKO  SAM  TRDNO  DRZAL.«
CAPLJA NI SLUTILA, KAJ ZAMIŠ-LJA RAK, IN JE PRIVOLILA. RAK SE JI JE S KLEŠCAMI OBESIL NA VRAT IN  ZAKLICAL:
»TOREJ DALJEk
IN ČAPLJA JE ZLETELA Z NJIM NA DREVO, KJER JE BILA POJEDLA RIBE.
»ČIGAVE SO KOŠČICE POD DREVE-SOM?« JE VPRAŠAL RAK IN SE TRD-NO DRŽAL S KLEŠČAMI.
»TO SO RIBJE KOŠCICE,« JE DEJALA ČAPLJA. »RIBE SEM SNEDLA IN TE-BE, RAK,  BOM  TUDI!«
TEDAJ  JE  ODVRNIL RAK:
»LE POCASI, ČAPLJA! RIBE SI PRE-VARALA, MENE PA NE BOŠ. ZAPO-MNI SI: STISNEM KLEŠČE, KI OBJE-MAJO TVOJ VRAT, IN PO TEBI BO!«
IN KAKOR ZA POSKUŠNJO JE ZA-ČEL STISKATI KLEŠCE. ČAPLJA JE ODPRLA KLJUN IN PROSILA:
»PUSTI ME, RAK! ODNESEM TE V RIBNIK.«                     ,
»DOBRO,   ODNESI   ME!«
CAPLJA JE POSLUŠNO ZLETELA IN ODNESLA RAKA V VODO. ŠELE ZDAJ JE RAK IZPUSTIL NJEN VRAT IN IZ-GINIL V RIBNIKU.