Mara Teper
MAŠČEVANJE
Kot izobčence ste nos izgnali
od pastirskih ognjišč tiste dežele,
kjer smo si ob ognju greli roke
in v žerjavici pekli kostanje,
kakor pse ste nas izgnali
pod nebo brez zvezd,
v mrzlo brezimnost beline.
Nismo jokali.
Ne maramo vaših drobtin.
Naših umazanih ran vas je strah
in naših oči
- votlih in praznih, ki vas gledajo iz teme
- strašne kot smrt.
S kamni te vaše dežele
vam bomo razbili glave
in z vašim ognjem požgali domove
in zavalili skale na vaše grobove,
kjer vas čakajo naše oči
-  votle in prazne, ker ste pred tisoč leti ugasili v njih luč.
DEŽ
Dež,
kot bi hotel izprati
sramoto preteklih dni,
dež,
kot bi hotel izmiti
vso kri iz rdečih zcstdv
in zbrisati sledove
škornjev in katjuš,
dež,
kot bi hote! razgnati
meglo in žalost
in ubiti laž
v dušah ljudi.
Dež,
kot pesem ubogih,
kot lačne oči milijonov.
dež, dež,
kot rekviem svobodi, kot miserere mrličem, kot pesem zaprtih poti .., dež, dež, dež ..,
kot olelujo svobodi,
ko bo iz rdečih zastav in z žrtvenikov izpral
vso kri ...
dež
v umiranju poletne noči.
ZAZNAMOVANA ZA VEČNO
Na mojem čelu je pečat Evinega greha
posvečena voda ga ni mogla izproti
in duhovnikove besede niso ubile
globine pekla v moji duši.
Krilo si mi dol
in me z dolgo verigo
priklenil na zemljo,
kjer miši in podgane
glodajo razbite lobanje
brodolomcev sanj.
Zmlelo bom člene tvoje verige
ubila bom sužnost smrti.
Zmlela?
Ubila? Prečvrsti so tvoji okovi, nemočno bom podla in s treskom razbila glovo na skalah, golazen bo žrla moje možgane in krila bodo splahnela v prazno brezkončnost Niča.
V  Nič?
V  neskončnost?                                                         140
Za   večno?!