Za poduk in kratek čas. Madjari in njih navali na slov. Štajar. (Zgodovinski sponiioki; piše M. Slekovec.) (Dalje.) Ko se je 1. 1688. udala Tokoly-jeva trdnjava Munkacz, prišel je Rakoczy s svojo materjo, Heleno Zrinjsko, na Dunaj. Od tam ga je niati poslala na Geško, kjer je pet let šolo marljivo obiskoval. Potem je prevzel oskrbovanje svojih velikih posestev na Ogerskem ter se je 1. 1696. oženil s hčerko hessenskega kneza Karola. Bival je deloma na Dunaju, deloma na svojih grajščinah na. Ogerskem. Prvikrat se mu je približal skušnjavec v osebi francoskega poslanca Villar-sa ter ga je nagovarjal, naj se spunta zoper cesarja, saj mu bode francoski kralj pomagal. Rakoczy je bil zelo častilakomen in bi rad postal knez erdeljski. Udal se je torej in začel se s Francozi pogajati. Toda neki oficir je vse ovadil in meseca maja 1. 1701. je bil Rakoczy na svoji grajščini nenadoma ujet in v Novomesto v ravno tisto ječo pripeljan, v kateri je pred 30 leti moral njegov dedek, grof Zvinjski, zaradi veleizdaje smrt storiti. Njegov svetovalec, — duša celi zaroti —, nek Berczenvi, je srečno utekel na Poljsko. Šest mesecev je Rakoczy v ječi premišljeval spreraenljivost posvetne čaati ter bi bil prišel gotovo ob svojo glavo, ko bi ne bil po prizadevanju svoje soproge, ki je straže podkupila, srečno iz ječe utekel. Preoblečen v prosto vojaško oblačilo šel je po noči iz raesta; pri mestnih vratih ga je čakal konj, ki ga je zanesel do Donave, tam pa brodnar, ki ga je zapeljal čez reko. Srečno je prišel na Poljsko, kjer inu je irancoski poslanec priskrbel varno zaveije, med tem, ko so ga doma zavoljo veleizdaje k smrti obsodili in njegova posestva pograbili. Z majhnim krdelom konjikov se je prikazal 1. 1703. Rakoezy na ogerski meji, in raahoma je po vscj deželi švignil plamen silne ustaje. Cele trope nezadovoljnežev so od vseh stranij vrele k njemu, truma, pomešana s Turki, je od dneva do dneva naraščala in narastla do velikanske armade. Ž njo je Rakoczy-ju bila lahka, cesarsko armado premagali in vec trdnjavic užugati. In komaj se je bilo to zgodilo, razlile so se mnogobrojne trume, jednako raogočni reki, kedar se ji struga stesni, na vse strani, in pridivjale zopet na Štajarsko. Tudi slovenski kraji med Muro in Dravo ao morali vnovič čutiti besnost krSčenih in nekrščenih Turkov, divjih Krucev. Blizu 30.000 ogerskih puntarjev in plenaželjnih turških tolovajev je ropalo in požigalo pri Fiirstenlieldu, Borovju, Fridbergu in v Dekanovcih, da, ena truma teh divjakov je pod Karolyi-jem prirazbijala celo do Dunaja. Posrečilo se je sicer maršalu Sigbertu grofu Heisterju, preraagati dvakrat Forgach-a, enega vodjo puntarskih čet, ali grof ni teh zmag dalje porabil in tako sta ostali brez nasledkov. Razkropljene trume so se kmalu zopet zbrale ter so še drzneje ropale. Dne 12. januvarija 1704 so Kruci, prebrodivši Muro, planili v Medjimurje, kjer so se v Gakovcu utaborili in od ondod na dve strani ropal hodili. Jedna četa je plenila ob Muri in je prirazbijala v Ljutomer, druga je za Dravo prihrula v Središče. Prvi so se, povodnji enako, razširili čez rodovitno Mursko polje ter so ustanovili na Moti, pri Braneku in v Razkrižju manjše tabore, v katere so spravljali naropane reči. Trg Ljutomer so napadli prvikrat dne 8. februvarija t. 1., a z združeno močjo so tržani roparsko druhal kmalu odpodili. Drugi dan pa, — bila je ravno nedelja, vrnili so se divjaki, zaran ob osmih v večjem številu ter so z groznim kričem planili v trg1). Tržani ao ae sicer postavili v bran, a videč, da so preslabi, so odbežali na Kamenščak in druge bližnje hribe ter so se tam poskrili. In joj trgu! Divja tolpa je uganjala vnjem nezaslišane reči. Oropala }e vse hiše in nje navadno tudi še užgala. Vdrši v župnijsko cerkev sv. Ivana Krst. so Kruci pobrali vse dragocenosti, potem pa so planili, kakor bi bili od hudiča obsedeni, nad oltarje in svete podobe. Neka raadjarska spaka je, zagledavši na stranskem oltarju lepo štatvo Matere božje, kot beana skočila na oltar in šlatvi odsekala glavo.2) Le do Najsvetejšega so imeli še neko apoštovanje, kajti kaplan Malej Kos je moral použiti vse hostije, katere so divjaki bili iz ciborija na oltar razsipali. To je z ormoškim frančiškanom tudi rad atoril, da ae le presv. rešnjemu Telesu ni godila še večja nečasl. Kar v cerkvi ni imelo za roparje poaebne vrednosti, to so razdjali, na kup znosili in sežgali; v oropano in izpraznjeno cerkev pa so postavili svoje konje.3) Kolika oskrumba brez ozira na neizmerno škodo! ' (Dalje prih.) Smešnica. Korporal vpraša vojaškega novinca: »Zakaj pa imajo vojaki svetle gumbe?« -- Novinec odgovori: »Zato, da se kaznpjejo, ako-gumb lepo ne oanažijo!«