0 m i k a. Kaj pa je omika ? Po smislu nekaterih je omikan tisti, kdor vse zaničuje in zametuje, kar ga spominja, da ima razun telesa še neumerjočo dušo; tisti, kdor ne veruje ne na Boga ne na hudiča, kakor že ljudje govore; tisti, kdor ima naj večje veselje pri vživanji; tisti, kdor svojega bližnjega le toliko čisla, kolikor pričakuje koristi od njega, ali kolikor se ga boji, da bi mu ne škodoval; tisti poslednjič, kdor se velemožem do tal priklanja, slabejšega pa z nogami tepta, — taki je nekaterim omikan in izobražen. Taka omika pripelje do laži in zvijače, in odpira na stežaj široka vrata vsakemu nasilstvu, kolikor nji tega ne brani druga močnejša surova sila. Taka omika pripelje prav gotovo do razpada človeške družbe; je vojska vseh zoper vse. Tako omikan jedoveršena žival; ima vse lastnosti zveri, samo da te lastnosti podpirajo še duševne moči; od takega poje pesnik: ,,Groz nar hujši glava, je v blodnji mnenja človek sam". Drugim je otnikan zopet tisti, ki se s svojim vedenjem zna prikupiti, ki vsakemu ve povedati kaj ljubeznjivega, ki bi vsem rad vstregel, pa se vendar ne vsiluje, ker noče biti nadležen; nO kako zelo je ta človek oinikan", pravijo nekateri. — Ni treba, da bi od tega dalje govorili, ker tako omikan človek je podoben lepo pisanemu metulju; habice se mu precej osmučejo, da se le količkaj robate stene dotakne. In vendar se ne more od njega reči: BNe stori nič, ne pokvari nič", ker vse, kar stori, je še manj, kot nič, in to je pa že nekako zlo. Drugi pa zopet pravijo, da je tisti omikan, ki neznansko veliko vč; navse,karga vprašajo, modro odgovarja, in ume prav lepo pripovedovati. Res da! marsikateri tak je sila učen, prav veliko ve povedati, kakošen je za- kon narave, ki deluje na neizmernem prostoru neba, in v posameznih telesih snovi zvezuje; prašajmo ga pa, kako je to narejeno, in zakaj da je tako, nam bo vse tako učeno dokazoval, da ga nihče ne bo razumel in zarad tega bodo klicali nekateri: ,,Kako sila učen je ta gospod", ker vse to, kar ne razumo, jim je tudi učeno. Dostikrat si pa tak učenjak misli: Eden nespameten več vpraša, kakor mu more odgovoriti sto modrijanov, pa molči. Od modroslovja, no, od tega ve tak učenjak še posebno veliko povedati, nkaj je biti, kaj ne biti," to mu vse gladko tečc, govori od vseh jezikov, od vseh stoletij, in marsikateri ga sterme posluša in naslednjič pravi: BSedaj pa še manj vem kakor prej". Pri zgodovini ume odkriti vsa skrivnostna djanja; z lučjo učenosti preiskuje vsa temna kota, ako pa človek, ki ga sliši govoriti, sam kaj misli, prepriča se, da ta učenjak zgodovino po svoje obrača in kuje, njegova sodba ni stvarna (objektivna), ampak zelo osebna (subjektivna). Ako pa za tem učenjakom dalje gledamo, pa vidimo, da je sicer učen; a posebno spoštovati ga ne moremo iz marsikaterega vzroka. Ako pa vprašamo, koliko vpliva iraa tak učenjak na človeško družbo, moramo se ozirati na to, kako stopnjo ima v človeški družbi! Ako je zasebnik, nima veliko vpliva; navadno je to červ, ki po bukvab gloda in je v praktičneni življenji brez veljave. Veliko večjijepa njegov vpliv, ako je delaven v slovstvu, ker njegova vednost, njegova znajdenost in derzuost v terditvi ljudi prevari, in svoje misli vcepi drugim, posebno pa tem, ki so zavergli vero na razodeto resnico, pa toliko bolj živo njemu verujejo, in kakor nekdanji Pitagorovi učenci odrežejo se v kratkeui rekoč: BTako je povedal naš rnojster". — Kaj lepi pogled to; a gledati bi se smelo le od verha dol. Veliko več pa vplivajo taki učenjaki, ako so učeniki mladine po šolah; mladi ljudje jim vse vevjamejo, kar so jiin pa starši pripovedovali, tisto radi zametujejo kot pravljicč, ker tako govore njih učeniki; ti so pa nezmotljivi, in sila učeni. Ako pa mladost vendar le čuti, da serce pri vsem tem ostaja prazno, pa to kinalo mine, in kakor hitro to zgine, zaveržejo vero svojih starišev; zaveržejo pa tudi vse dolžnosti, katere vera naklada. Iz tega je razvidnO, da taka omika počasi, a gotovo razjeda človeško družbo, in strup vnemarnosti, neverstva in praznih fraz, pvekvasi poslednjič vso človeško družbo; devžavne postave nemorejo nikdar nravnosti vzderžati tam, kjer je podlaga za nravno življenje odmaknjena. Omikaa nam je tisti, ki toliko zna, kolikor mu je treba za njegov poklic; ki se ne ponašas svojim znanjem, in to kar ima, obrača svojemu bližnjemu na korist; ki zna to, kar ve, tudi stvavno dokazati, ki svojega bližnjega čisla in Ijubi kakor samega sebe, ki odkritoserčno in brez ovinkov spozna, da njegove vednosti segajo le do določene meje, da pa od te meje naprej mora le verovati, ker pozna le učinke, vzrokov pa ne more znajti; ki preiskuje prikazni v naravi, a ne da bi samega sebe povzdigoval; omikan dalje je tisti, ki spoznava, da ga nad živaljo ne povzdiguje le telo in duša, ampak še kaj drugega in imenitnejšega. Taki se vedo povsod skromno in pohlevno; zgodbe pregleduje stvarno a ne osebno; vsakikrat znajo ločiti osebo od stvari, tudi so vsaki čas pripravljeni naučiti se kaj novega, ker dobro umejo, da vse to, kar znajo, je le malenkost proti temu, kar imajo vediti. Taki omikani bodo zmirom za svojega bližnjega toliko ali še več skerbeli, kakor sami za se; njegovo dušno in telesno blagostanje podpirali, in mu koristili kakor bodo vedli in znali. Ko bi bilo veliko tako omikanih, bi postalo družinsko življenje res harmonično; vsem bi bilo vstreženo; a troja omika, o kateri smo prej govorili, človeštvo le bega in niu nikakor ni v blagor.