Stevilka 20/21 petek,22.aprila 1983 cena 10 din
Kako se je kalilo jeklo
UVODMIK
EN KORAK NAPREJ ...
,,Leit-motiv" posebej zadnje Čase silno cenjenega udrihanja čez uredniško politiko študentskega časopisa TRIBUNE je seveda merkantilistični atavizem sodobnega ozaveščen-ca, ki je slejkoprej še vedno potomec drobno-meščanskega kramarstva, kolikor ta razsoja o svojih (in tujih) poslih le na temelju in podlagi količinskega kriterija. Seveda na ta način zasije prava podoba budnih čuvajev (in morale) Resnice v vsej svoji moči, nemara še bolj, če se pozorni državljan postavi ob bok ,,temnim silam", tj. temu časniku, ki ga berete.
Gre namreč za to, da je prepoznavna poteza, po kateri ligitimira svoja podvzetja vsak pravi brambovec na okopih ,,avtentičnih vrednot in karšespadazraven" - prav poza: namreč poza v dobesednem pomenu, ki je sežet nekako v operaciji prikrivanja svoje prave pozicije, v manevrih zabrisovanja in blefiranja, če naj tako rečemo.
Skratka, skupni imenovalec vseh napadov na študentski časopis TRIBUNO je predvsem kvantitativnega značaja: vselej, karkoli že napiše-mo in objavimo, vselej bo na mestu univerzalni očitek z nadvse pomenljivo politično-ideološko težo: ,,premalo ... (samoupravljanja, demokra-cije, dogovarjanja z bralci, itd. — Naj se, čitatelj, na tem mestu razvname tvoja domišljija!)." Vedno je nečesa premalo. Kadar pač objavljamo več komentarjev, ki si jemljejo za središče svojega analitičnega obdelovanja nekatere družbene insti-tucije in njih funkcijo v obstoječem redu, takrat bo seveda očitajoči kritik vrgel v boj fiskulturno geslo: ,,premalo športnih komentarjev v študent-skem časopisu".
Ko bomo spet v naslednji številki marljivo zagiizli v ledino športnih karnevalov in njihovega ,,čustvenega" doseg^ tedaj bo ustrežljivi kritik postregel s sledečim modrovanjem: ,,premalo spremljanja aktualnih študijskih zadev". Ko si bomo lomili zobe ob neskončni nedoločnosti obeh pogojev, bo voyeurski kritik spletel iz naše muke svoje ugodje - kot vselej, seveda.
Če pa nam nemara le uspe razvozljati zagonetno sintagmo in se spustimo v meandre šolskih ustanov, jih spet dobimo po glavi z naslednjim   krepelcem:   ,,premalo   člankov  na
tematiko družbene samozaščite in SLO". in tako naprej in tako dalje. Seveda. Brez predaha,zato pa s toliko večjimi premori. Eden od opaznejših premorov je bila že enomesečna ,,ustavitev tiskanja" Tribune, kar ste pozornejši že opazili v zadnji številki.
ZAROTITVENIOBRAZEC KRTTIKE
Splošna formula zgoraj zarisanih mehanizmov konstitucije ideološkega prostora, znotraj katere-ga se Tribuna sploh lahko pojavlja, je potemta-kem tale: Tribuna je brezpogojno - nujno zavezana količinskemu kriteriju, ki poganja fantazmatsko členitev kritik in napadov nanjo ,,ad infinitum", kot taka pa je vselej že na razpolago avtomatizmu ponavljanja, ki šele skoz premeščanje belin, praznin v časnikarstvu, ki ga goji Tribuna, prispe do svojega uobličenja.
Gre torej za to, da dojamemo študentski časopis TRIBUNO kot tisto delirantno instanco, ki že s samo svojo neposredno navzočnostjo na medijskem prizorišču sproži neko določeno število kritik. Da potem vse te kritike jemljejo TRIBUNO kot locus, kjer je na vsak način treba poiskati neko luknjo, to jih druži in hkrati razdružuje. Zato jim ne moremo očitati skupnega
zaietišča, saj je edino, kar jih druži, njihovo naskočišče. Dovolj dober alibi, da v razmerjih srednje-usmerjenega šolstva in pripadajočega gospodstva utegne prepričati, dasi ni prepričljiv. Iz vsega tega spektakularnega vozlanja logike državotvornosti, ki na posebej razviden in že skoraj sijajen način izstopi ravno pri očitkih o ,,zapostavljanju študentske problematike", pa je kajpak mogoče potegniti zgolj konsekvenco, ki zacementira družbeni interes tega tipa kritiških puščic. Dejstvo je namreč, da TRIBUNA - če naj nekoliko figurativno napnemo stvar samo — ,,stoji  in  pade" s svojimi kritiki. Kajti ravno
tipična kritiška gesta, ki v Tribuni išče, česar v njej ni moč najti, se na specifičen način drži uredniške politike: šele s kritiko, ki leti nanjo, Tribuna odkrije, kaj je spregledala ,,že v svojem pojmu". Ali z drugimi besedami: če bi ne bilo tistih odličnih kritik, ki povedo, česa je v TRIBUNI premalo TRIBUNA ne bi bila to, kar pač je. Kaj pa je, pa bo - o tem ne dvomimo -povedala kakšna naslednja kritika ...
DVE PARADIGMI
Ne zato, da marnim zapisovalcem Tribuninih spodrsov, napak in vrzeli olajšamo njihov (dobro? ) plačani posel, pač pa da se podamo v njihov zeljnik, zapisujemo spodnje vrstice, v katerih naj zarišemo le nekaj temeljnih smernic, ki formirajo zgolj določeno referencialno polje, znotraj katerega lahko TRIBUNA nastopa kot študentski časopis.
Da bo v njih seveda spet česa ,,premalo", to je najbrž zdaj že povsem na dlani. Vendar, kot smo že res nerodno, rekli, TRIBUNA naravnost obstaja skoz ta odločilni ,,premalo", njen historični modus je pač tak, da je v njem ,,premalo" bistvena karakteristika. In prav je tako. Pozicija TRIBUNE se, kolikor se artikulira kot konstitutivna subverzija ozkega razumevanja sentence ,,nomen est omen", na —zdaj najbolj zanimivi— ravni zdajšnje aktualne politične situacije kaže skoz optiko dveh —grobo vzeto— različnih tipov kritičnega oporekanja: „1.) na eni strani gre za brutalno redukcijo splošno birokratističnega žargona pravšnosti", ki skuša često prav pod masko ,,demokratske" fraze plasirati določeno vsebino, ki bi jo začasno in zasilno lahko umestili v register nastopaškega in vedno bolj nasilnega desnega populizma. To militantno nastrojeno, zato pa tudi izvežbano nastopanje dobiva svoje konkretno uobličenje največkrat v vsakršnih mistifikacijskih zameglit-vah, ki v divjem ognju ,,študentske problema-tike" utajujejo zgolj svoj lastni praktični interes. Vendar še vedno ne dovolj dosledno, da bi ne bilo mogoče prav v mistiftkacijah tipa ,,bolj in več pišite o študentu..." prepoznati neke propedevtično vzpostavljene figure, ki se ji drugače pravi tudi fetiš.
Seveda je natanko ,,študent in njegovi problemi" tisti fetišistični topos, ki s samo svojo inflatorno navzočnostjo v mehanizmih populi-stičnega političnega diskurza te vrste obenem utajuje in razkriva, da gre pravzaprav prihranitev groze pred tisto psihopatologijo vsakdanjega samoupravljanja, ki vdre na plan, kadar ne pišemo zgolj o študentstvu in študentariji... Fetišistom ,,študentske problematike" kajpak najhujši udarec pomeni tisto podvzetje,ki vsami ,,študentski problematiki" pokaže na nevralgične točke družbenega horizonta, ki jo vpenja vase. Tu je, priznamo, TRIBUNA naredila ,,premalo" (smo šli speljat vodo na mlin naši kritiki? Ali pa smo ji samo vzeli besedo?) Kakorkoli že, TRIBUNA bi, se, nasedajoč tem poskusom, izgubila na obstoječem medijskem prizorišču v tistem hipu, ko bi pristala na izforsirano pisanje o študentu in njegovih značilnih problemih, teža-vah in skrivnostih.
2.) na drugi strani imamo seveda opravka s spekuiarno-zrcalno siiko položaja TRIBUNE kot študentskega časopisa in njene uredniške orienta-cije. Tu je privilegirano mesto epistemofilskega zanimanja službenih kritikov pač tista specifična ravnina, na kateri se oblikuje ključni zastavek TRIBUNE in tistega dela pisanja v njej, ki se počezno loteva t. i. ,,perečih vprašanj" dosežene stopnje razvoja samoupravnega demokratizma. Z vso silo tu steče spoprijem često tudi premalo discipliniranega (seveda v kategorialno-teoret-skem smislu in ne v ,,pragmatično-političnem" pomenu te hvaležne besedice) ,,obračuna" z določenimi simptomi politične mašineriie, ki totaiizirajoče obv^aduje prostor in pogoje disku-sije.
V tej kar se da občutljivi zvezi, ki v isti ring vleče komentatorski zastavek TRIBUNINEGA pisanja in dinamično prevrtljivost vsakdanjih travm, prek katerih se samoupravljanje naslavlja na realno, v tej zvezi je seveda v postopke in novinarsko metodologijo Tribune kaj lahko izvoziti obilico aktualnih, priročnih politikant-
skih diskvalifikacij, ki v svojem odločilnem simbolnem učinku že napravljajo Tribuno faktič-no bolj ,,destruktuvno", ,,liberalistično", ,,ultra-levičarsko" itd. (če za hip sestopimo v območje teh brbljajočih fraz), kot pa po svojem osnovnem ideološkem dometu sploh je!!
Zdi se, da je to dovolj pomemben moment v zapopadenju pristne TRIBUNE pozicije, ker pač razkrinkava implicitno namero določenih fom-mov in domoljubnih instanc, ki skušajo poriniti TRIBUNO onstran sistemsko afirmiranih infor-macijskih kanalov: nekam v privatizacijo" itd. (mimogrede: očitki o ,,privatizmu" so seveda neustrezni očitki, saj si svojega pravega naslov-nika nikoli ne znajo poiskati. V organiziranem korpusu vsakršnih šolskih, univerzitetnih institu-cij, ki so seve tudi še kako zainteresirane za sindikalistično podobo TRIBUNE, je treba poslati te očitke predvsem in v pni vrsti na ,,tflio večino" študirajoče populacije, ki parazitira v svojem negovanem in vestno vzdrževanem ,,pri-vatizmu". Sic!
PREKO ANALIZE ,JPREVAR" DO »RESNICE"
Prav tako ni slučajno, da se pisanje v TRIBUNI, ki kritično analizira in komentira aktualna protislovna ,,žarišča" in družbena razmerja gospostva, kakor je možnp v mehaniki samoupravnega sistema, da se torej to pisanje vselej prekriva, ali bolje, da vselej sovpade z nekaterimi slabšalnimi, negativno zaostrenimi oznakami, ki jih je prisUjena na svoj obremenjeni račun jemati TRIBUNA.
V zgodovini študentskega časopisa TRIBU-NE, ki je kajpak dinamična zgodovina zapletov, zaplemb in drugačnih represij, kar dovolj plastično ilustrira že letošnji letnik, so to brez dvoma že ustaljene, skoraj izlizane -no, tvegajmo posmeh zaradi izlizanosti- floskule, ki pa nam vzvratno izrišejo razsežnosti politične aparature, ki nas takoj prestavi v bližino nepovrnljivega dolga, kakršnega v taki ali drugačni obliki odplačuje TRIBUNA že ves čas svojega bolj ali manj kočljivega obstajanja. TRIBUNA je kajpak konstitutivno zadolžena mreži družbeno-poli-tičnih razmerij, kako jih v filtriranem izcedku ponuja politični stroj. Skratka, TRIBUNA je tudi zadoJžena ,,resnici" teh razmerij v toliko, kolikor jo lahko detektira samo v liniji tistih samovšečnih ,,prevar", ki pripadajo registru političnega, še posebej, kadar jih le-ta izstavlja kot ,^iesporazu-me". Nočemo seveda reči, da ,,prevare" spadajo izključno v arzenal in zakladnico tistih bojnih veščin, s katerimi rokuje zgolj politični diskurz, pač pa hočemo poudariti, da se v njem kotijo na način, ki travmatizira najostreje in z največjo možno ihto prebija tolerančni prag. Če potem preči to travmatično mesto še naknadna ideološka krparija zameglitve, ki skuša vpeti ,,prevaro" punktualno, vendar na odločilno premeščeni točki, potem je logika ,,prvega vtisa" tukaj še posebej odveč. TRIBUNA se skuša narekovanju te logike izogibati že zato,ker v njej več izgubi, kot lahko kdajkoli spet pridobi.
NE   MIMO,   PAC   PA   SKOZI   POLITlCNE KONTROVERZE
Zdaj nam gre predvsem za minimalno konsistenco, ki jo TRIBUNA lahko okliče za svojo pravo pragramatično podlago, če se —na to karto igramo- sploh lahko kaj naučimo iz Naukov - ni dvoma, da se namreč srečujemo z Naukoma, ki smo ju sicer obnovili po svojih skromnih močeh, zato pa nič manj ne ucinkujeta tako. Namreč sindikalistična in politična kritika pod 1. in 2.
Rešitev je zajeta kot vedno, kadar je na delu dialektika ,,in concreto'*, že v zgoraj zarisanih paradigmatskih pozicijah TRIBUNINIH kritikov, ki v svojih dveh osnovnih variantah pravzaprav v polju demokratičnega dialoga reprezentirata mejo tega dialoga. Perspektivo plodne uredniške politike je tukaj treba dojeti strogo materialistič-no, se pravi, razbrati jo je treba kot rezultat preseka obeh polj, kakor jih pač konceptualizira-ta oba tipa obravnavanja TRIBUNE.
To pa na hitro in na kratko rečeno pomeni, da TRIBUNA niti za trenutek ne sme popustiti v kar se da dosledni razdelavi speciflčnin go^ostvemh instrumentov in mehanizmov, ki šele producirajo ,,študenta" in ,,študentsko problematiko" kot tisto problematiko, ki ji je treba dati epiteton ornans. ,,svojevrstnosti" in domala eksotičnosti. Da bi jo kajpak s tem prekanjenim rokohitrskim trikom stlačili v karanteno, ki ščiti študentske razsežnosti družbenega položaja subjekta pred infekdjo in umazanijo. Izolacionizem pa Škodi, pravimo (tudi na TRIBUNI)! To je seveda precej dober razlog, da verižimo to neskladje med po-božnimi hrepenenji in grozo vsakdana naprej: TRIBUNA ne more potemtakem preprosto pris-tati v varni luki ,,študentovstva", ki se začne in konča pri višini štipendij, prehrani, rekreaciji in športnih dnevih ... Kolikor je torej ,,študentska specifika", ki da po črki naslova pripada TRI-BUNI, zgolj oblastniška fikcija sodobnega despo-tizma, kakršno izvrže iz svoje notrine empirija zdajšnjosti, toliko je zastavek TRIBUNINEGA kritično-komentatorskega podvzetja osredinjen predvsem na brezobzirao prebitje interne ekono-mije študentske problematike in na tej ravni tudi na razgrnitev tistih posvečenih točk, na katerih postane konkretna zgodovinska in ideološka vpe« tost študirajoče populacije y produkcijo in repro-dukdjo družbenih razmerij oolj izrazita in oolj jasna. Ali če zgostimo:
študenta pač ni mogoče opazovati ,,sub speciae aeternitatis", pač pa sproti, v vsakokratni konkretni situaciji pokazati, da je edino pravo mesto študirajočega osebka pač mesto še kako konkretno-zainteresiranega ,,tukaj in zdaj". Tu-kaj in zdaj pa se na dostojen način lahko artikulira ne mimo, pač pa zgolj skoz vse politične kontroverze in družbene disfunkcije in sistemske spodrsljaje in . ..
Skratka, kolikor TRIBUNA skuša ,,ustrezno" obravnavati (ustrezno seveda po načelih sindikali-stičnega obskurantizma) zgolj in samo študent-sko problematiko, toliko že ni več ustrezna. Ni ustrezna ravno, kolikor s tem retardira v iluzijo študentskega geta kot mesta segregirane populacije, kjer je obsojena na životarjenje in ravnodušnost do vsega, kar ni ,,študentsko".
Mislim, in tukaj seveda zastopam stališča celotne redakcije, da more in nazadnje mora študirajočega državljana te dežele zanimati tudi na videz povsem marginalni pripetljaj v neki krajevni skupnosti, v neki 00 ZSMS in podobnih »najmanjših celicah", ker lahko v njem razbere n e m a r a i isprevrnjeno anatomijo družbeno-političnega konkretuma, ki je ravno tu riajlepše defetišizirana in razkrita. (Kajpak ne gre za mehanicistični pars pro toto). Kritična raziskava posameznih situacij v posameznih okoljih, ki, četudi niso študentskega značaja, osvetljujejo proceduralno konstitucijo samo-upravnih mehanizmov in avtomatizmov, ki ne jenjajo učinkovati, taka raziskava, članek, ko-mentar je namreč povsem legitimen donesek k -poskusu, da bralstvo TRIBUNE v teh situacijah prepozna svojo lastno družbeno lego, da se sreča s samim sabo, s svojo potlačeno resnico ...
Končno: namera TRIBUNE ni zgolj neka utopistična ,,čista.informacija", pač pa mora to informativno dimenzijo projicirati skozi ekran vpetosti v politična, historičra, ideološka posre-dovanja, ki jih je treba tudi nekoliko tematizirati in polarizirati njihovo notranjo diferenciranost, da bi ne zapadla spontanistični degradaciji na barbarski nivo samoumevnosti, vseprisotnosti— brez-distanciacije. ..
Seveda to ni nikakršen paravan za pavšalistič-no klevetanje čez oblast", predstavljaj si kar si že hočeš pod tem; gre za preprosto dejstvo, da nobena ,,oblast" ne zmore brez sebi lastne mitologijee, ki jo na elementarni ravni sploh šele vzdržuje. Implikacije teh mitoloških prikazni pa je mogoče najlepše spraviti na plan tako, da jim pustimo do besede: da damo spregovoriti njim samim. To pa je kot so pokazale nekatere že objavljene reportaže - način, ki ga prakticira TRIBUNA. Kolikor mogoče korektno pisanje o tisti problematiki, ki je v ostalih medijih navzoča zgolj v funkciji svojega lastnega manka (tj. ki je v njih ni) je lahko najodličnejša predpostavka za zapopadenje nekaterihključnih vozlišč, preko katerih se drži skupaj ,,površina" oblastniške mitologije. ,,Človek mora biti tako radikalen kot je dejanskost sama". (Brecht) Mera izpolnljivosti tega poziva pa je resnica obstoječega. ALES DEBEUAK                            _________
Detronizacija: zakaj sem burzui
Država ni od vekomaj prinašala sreče. Tudi nesreče ni prinašaia od vekomaj. V nelagodnih zidovih utrjene civilizacije zevajo grobovi gentilne ureditve. Na davnih razvaiinah gentilne ureditve si je država spletla svojo despotsko masko. Kot je obče znano je funkcga očetovskega prava rokohitrsko zdrsnila v dednost, ki je bila sprva dopuščena, zatem zahtevana inkončno uzurpira-na: iako so bili kajpak položeni ireduktibilni temelji tega, kar danes poznamo pod imenom ,,dedno kraljestvo", ,,dedno plemstvo", ,,dedna poiitika" (o tem smo lahko nekoč (pred kraktifn) lahko zelo dobro brali v ,,Telexu". — Šlo je seveda za romunsko vladarsko rodbino Causescu: primer je zelo drzno potegnjen iz realsocializma, seveda je pa takšnih in podobnih primerov vse polno v kapitalističnih deželah in ostalih oblikah jjudskega združevanja). Država pač brzda nekate-ra nešpravljiva nasprotja na način, da izdaja menice na prihodnost in da najema posojila na preteklost. Z dokazljivostjo prihodnosti pa si prav nihče ne razbije glave - vse nas krasi neko temeljno zaupanje v preteklost. In tako je prav. V teh časih je zelo dobro biti vsaj malce afektiran: od afekta do afekta do končne umne zvijače. Hegel je nekoč pel Visoko pesem pruski monarfiiji, ob tčm pa je mimogrede državo definiral kot ,,dejanskost nravstvene ideje" oz. kot ,,podobo in dejanskost razuma". V to dandanes ne verjame nfliče več. Vendar te vpoklicane ,,dejanskosti" le ne histerizirajmo preveč, da nam ob tem historična travma ne eksplodira - v njej je pač vse pretehtano. Zato je tudi ne poskušajmo preveč obskurno postavljati na noge — iz Zeusove glave prav gotovo ni bila rojena.
Po tej vmesni repliki se sedaj povsem mirno povmimo k v začetku zastavljeniiri problemom ,,dednosti" - ob tem bomo kot vedno poskrbeli predvsem za zmagovalce. V kny, torg! V krvi — ko je Fran Govekar spisai ta kratki roman, se je šel še pisatelja, kasneje se je šel kajpak nekakega politika. Danes bonio povsem narahlo in z vso potrebno previdnostjo spregovorili o funkciji in vlogi krvnih vezi pri rasti lastnega imena. Sedaj že neodpustljivo vemo, da je država (in z njo seveda civilizacija) vzniknila iz razbitin gentilne ureditve. Država ima svojo resnico, ki paje — in to ve vsak
-    odmirajoča.   Država   torej   odmira,  vendar moramo nenehno upoštevati dejstvo, da je ta praksa odmiranja zainteresirana. Njena razredno-politična   drža   je   -   v   strogem   pomenu   -koreografirana. Tako je država vedno bila vsaj estetsko zaključena celota — o estetiki gentilne ureditve vemo na žaJost prav malo.
Vemo pa, da gentilna ureditev ni utegnila spoznati gospodarjev in hlapcev, razredne členit-ve, ekonomike in delitve dela, pravno-juridične členitve in z njo povezanih prisilnih sredstev, zaplenjanja časopisov in podobnih tegob. Lahko bi bolj koncizno dejali takole: struktura gentilne ureditve ni dopuščala razredne členitve oz. v gentiini ureditvi so bila prisilna sredstva popolno-ma pleonastična. Najslavnejše prisilno sredstvoje biJo tako imenovano javno mnenje. Seveda, to je bilo javno mnenje v svoji nerazviti, nekultivirani in necivilizirani obliki. V ražličnih etapah svoje zgodovine je ta ,javnost" prihajala do besede na raznovrstne načine. Način, kako si je javnost vzela besedo, je bil način, kako je javnost to isto besedo izgubila: najtežje je bilo takrat — in to priznavajo vsi — ko je javnost izgubila glavo. Današnji čas nam čisto nedvoumno kaže na razpad Jiberalistične javnosti", o tem, kakšnaje ,,samoupravna javnost", pa si lahko vsak bralec prebere v šestnajsti—do—sedemnajsti številki Tribune. (glej: Kaj je z javnostjo - Jane Marinko) Za to javnost lahko popolnoma mirno zatrdimo
-  ne da bi nam ob tem ušla duša iz telesa — da
od nas ne zahteva škandalov, senzacij in ekscesov, saj je že sama v sebi škandalozna, že sama v svoji najfinejši notrini je subtilmni škandal in zato prav gotovo ne potrebuje še škandala za nameček. Vsi škandali so zato izjemno smešni, nesmiselni in zanemarljivi zastavki nekega shaluciniranega občestva. Zgolj mimogrede naj opozorimo, da je bil tisk vselej privilegirano plodišče škandaloznih podvzemanj - v tej legi je bil škandal vselej hvaležna in ugodna investicija. Na določeni zgodovinski stopnji družbene realnosti pa pride tiskana beseda v protislovje s Škandalom: izbira v tpvrstni situaciji ni posebno bogata, nasprotno, je celo ubožna — ali določena zgodovinska stopnja produkcijskih razmerij ovrže tisk ali pa ovrže škandal. Selektivni ekran je pač izrazito šibak, krhek, vendar nespravljiv. In kot nas, sicer nepoučna/nepedagoška, zgodovina uči, vedno klone realnost škandala. To je skoraj neizpodbit-no. Tisk pade le v najbolj mračnjaških, reakcionarnih in sramotnih obdobjih. V čem pa sestoji vsa spretnost tega ucejenega konvergiranja tiska in ne—škandala: ves štos je v tem, da ustrezna cenzurna, varnostna instanca — ki dostikrat ostane neidentifkirana — reče škandalu preprosto ne! Krepostno, a popolnoma odvečno. Ta instanca na tak način izkazuje le svoj živ smisel za nesmisel. Tak trenutek je pa je prav posebno ugoden za vse veleumne prisklednike,ki ne jenjajo in ne jenjajo razpravijati o funkciji in vlogi tiska v (recimo) svobodni asociaciji proizvajalcev. Ob tem je pa že vedno razsežnost škandala žrtvovana neki neudejanjeni javnosti umirjeni v predvidenem alibiju nealarmantnosti, zainteresirane resnice in Benthama. In ta ideološka brkljarija je potem le še komaj vredna in dostojna svojega sprevrnjenega imena. Nikar pa r.e pozabimo nujnega in nezaobidnega dejstva, da je bila realnost škandala vedno edino pravo merilo za določanje ,,privatniških" razmerij v raznovrstnih uredništvih. Javnosti pač ne vznemi-rijo pijane spekulacge, nebulozni ezoterizmi in amorfne abstrakcije, vendar ni to tisto kar hočemo reči: reči hočemo namreč to, da je politično diskurz specifična transgresija fabricira-rga fantazmatskih abstrakcij. Politični diskurz definira in artikulira njegovo prehajanje ,,od neke abstrakcije k nasprotju abstrakcge". Ta zvijačna pot pa je mogoča le tako, da politični diskurz abstrakcijo ,,opusti", kajpak na ,,spdculativen način": opusti jo na način, ko da je ne bi opustil. Abstrakcijo prekorači zgolj fiktivno. In s tem vedno pove nekaj izrednega, čudežnega, fascinat-nega. In če politični diskurz jezdi na kljusetu-abstrakcge, potem se do realnosti dokoplje lahko le tako, dajo ukine: ukine pajo lahko le tako, da jo razumno transformira v neko resnicoljubno možnost — in potem se komu celo zdi, da je realnost našega časopisa konstitutivno udeležena v loterijskem registru, v registru rigidne športne stave. V tej konstelaciji lahko neovirano in dostojno odigra vlogo zastavka.
Zadeva - Tribuna, torej! Za hip zacepetajmo med možnostjo in zastavkom. V zadevi ,,Tri-buna" — kot lahko takoj ugotovimo — možnost ne prelepi realnosti zasta^a povsem pravilno, ampak šele zastavek vselej možnosti apodiktično vrača odtegrgeno in izgnano resnico. Medtem pa možnost brezprizivno lepi svoj lastni manko v lego zastavka, ki vedno predpostavlja nekaj, kar naj bi šele prikazal, vendar prikazal v imenu neke realne osnove, ki pa že po definiciji vselej štrli malce v zrak. Že sami temelji niso povsem na tleh, pač pa visijo vsaj minimalno v zrak. Od tukaj sedaj lahko čisto historično postrgamo zadostno resnico o Tribuni. Ko pa naskočimo resnico o Tribuni, zelo kmalu spregledamo, da v našem vrhovnem občestvu obstajata - recimo paradigmatsko — dve konservativni stranki, ki pa
si v elementarnih razsežnostih zastrjevanja ne oponirata:
1.) Prva glede ,,Tribuno", videti pa hoče časopis: Tribuna je po, strogem mnenju le-te ,Jleve" dogmatike časopis, zato pa naj bi Tribuna kot časopis investirala v ,,informativnost", ,,akumulativnost", ,,sindikalizem" in ,,lokal-nost", vse to pa v imenu nekega svetlega ,,novinarskega kodeksa" in tiho brezšumne ,,periodike" ...
2.) Druga gleda Tribuno, vidi pa revijo: Tribuna je po strogem mnenju le-te ,,desne" dogmatike revija, morala pa bi biti časopis - po -tej tezi dobiva ,,revijalnost" Tribune svoj argument in alibi iz ,,dolgosti", ,,splošnosti", ,,teoretskosti" in ,,esejističnosti" Tribuninega pohoda ... Tovrstno definiranje, skeptično lavi-ranje med ,,časopisom" in ,,revijo", specificiranje forme iz samih formalnih drobcev je popolnoma nesmiselno in celo bedasto, saj nam takšno histerično preigravanje zastira prav samo historič-no resnico Tribune. Zato pač iz tega sledi nedvoumna definicga: TRIBUNA JE PUBLIKA-CIJA, KI IZIDE TU-IN-TAM. Zgodovinsko profUirano je Tribuna vedno bila zgolj publikaci-ja, ki je izhajala na vsake toliko in toliko. (Vsi rezi, prelomi in obrati so všteti že v samem števcu - le da števec štqe v real-politiki Tribune!) ,JPeriodika" in ,,linearnost" izhajanja posameznih številk pa se ne definirata v razločitvi ,,izida" od ,,zaplembe", pač pa v ločitvi ,,izida" in »zaplembe". Pra\4car sem vam govoril o zgodovi-ni Tribune. In to ni kar nekaj samoumevnega in samovoljnega — še manj samoraslega ali pa čudežnega. To neuravnoteženo pulziranje je učinek vdiranja oz. vpadanja ndce obče kontinui-rane, konsistentne in koherentne prevedgivosti, lci se nam daje na način političnega diskurza: NEKAJ (karkoli!) se dogaja — potem se vpelje politični diskurz, ki nam pove, KAJ se dogaja. Politični diskurz ne vpelje zgo^ red in disciplino v neko polje, pač pa tudi smisel IN pomen. Tako je red dogodkov v nekem polju osmiš^en — hkrati pa se politični diskurz zapre sam vase na tiačin, da ne pade vznak. Vse ,,zdrave sile" pa ^edno delajo na tem, da politični diskurz ne bi padal vznak. Vznak pač eksemplarno padajo le tisti, ki so pozabili, da je zgodovina političnih diskurzov zgodovina političnih prevratov, obra-tov in premen: takrat pa vselej najprej padajo sklerotične butice, šele hip za tem eksplodira politični diskurz in se sesuje v prvine. Ko pa glave še drgetajo v košari pod giljotinp, že vznikne neki zmagoslavni politični diskurz, ki vso ,,slabo", ,,pred-zgodovinsko", ,,predznanstveno" in ,,ideološko" preteklost zavrže v ,,mitično" ropotarnico povampirjenih starin in razpočenih, razpuščenih in razgnanih političnih diskurzov.
Sedaj se pa moramo kajpak vrniti h krvnim /ezem, s tem poudarkom, da nas zanima predvsem kri, kakor jo lahko artikulira politični iiskurz. Zopet bomo povzpetniško zdrsnili v nisterije gentilne ureditve, ne da bi ob tem Dbljubljali kakršnokoli ,,demaskiranje". Ohranili ?omo diskretnost in gracijo, utajili pa preveliko igovornost, ki bi nas utegnila zapeljati v primahunsko voyeurstvo — torej proč od jpalnice. Vso gentilnost pa jemljite strogo v povezavi s političnim diskurzom: skratka — z Irugačno drugimi besedami — gre nam vsaj za ¦ninimalno artikulirano brarge ,,gentilnosti" in ,,političnega diskurza". To dvoje bomo pa abravnavali v zvezi z razgibanimi dogodki okrog rRIBUNE.
Temeljni očitek Tribunije: (definicija)
x.) Pri Tribuni gre za privatizacijo uredniške politike.
Osebku,  ki je   zaznamovan  s Tribuninim
razpravljaniu o dobrem in zlenr
1.) Da se na vse mogoče in nemogoče načine izmika in oporeka zgarnji trditvi o ,,privatizaci-ji": popolnoma zanika kakršnokoli ,,privatizaci-jo".
2.) Da povsem mirno in lepo prizna dotično ,,privatizacijo".
Seveda nočemo skrivati, da se navdušujemo nad drugo (2.) varianto. Naš odgovor je torej: PRIZNANO! Priznano, da gre za ,,privatizacijo". Seveda pa naše priznanje ne bo potegnjeno iz vokabularja narcisističnega, defetističnega kapi-tulantstva. Priznavamo ,,objektivno krivdo", nikakor pa nepodpisujemo ,,subjektivnekrivde". Torej, priznali smo.
In ko nekdo spregovori o ,,privatizacgi", se najprej spomnimo na tisto, čemur pravimo krvna, surodstvena vez, kajti nenehno moramo vračuna-vati, da pač prebivamo v sočialističnem, samo-upravnem občestvu, kjer naj vsaj buržuazne privatne lastnine ne bi bilo več. Tako nam sila spomina uvrže neko skrivnostno genetiko, hereditarnost, atavizem, celo dinastičnost, fami-liarnošt, ki naj bi bfla pri Tribuni temelj družbenosti. V krvi, kajpak, se naj bi zasnavijala ,,privatizacqa". Vendar ne gre toliko za gibanje neke dednosti, pač pa za dispozitivne dedovanja, prav dedovarga n^ih pozicij in razlik, nekih razlik (in njih strukturacge), ki učinkigejo kot specifične in specielne samo do nekega drugega rodu. Le zunaj svojega rodu se lahko spotakneš ob svoj rod, vendar vedno ireduktibilno zadaneš ob zobe svoje didaktične vrste. Rod se raztrešči na vrsti. Toda nismo hoteli reči samo tega - ne smemo zamuditi najporaembnejšega. (Hkrati pa tudi ne skrivamo, da je tisto ,,najpomembnejše" že vedno malce ,,banalno" - ,,površno".)
Vsekakor je treba vračunati tole: izjava ,J*ri Tribuni gre za privatizacijo uredniSce politike" ni bila izrečena iz kakšne ,,nevtralne", »objektiv-ne", ,,neodtujene", ,,neideološke" pozicge, pač pa je bila proizvedena celo na zelo ,^ainteresi-rani" poziciji — bila je proizvedena v samem najfinejšem srcu političnega diskurza. Goriga izjava je pač ,,čisti" proizvod političnega diskurza. (To je pač neomajno, saj kajpak nihče ne dvomi v to, da tov. Šetinc JE politik.) Izjava o ,,privatizacgi" torej govori iz neke radikalno politične pozicije. Kljub vsemu vendarle negre za kakšno gentilno ureditev ,,višje oblike". Najprej se nam je trditev o ,,privatizaciji uredniške politike" zdela komična, zatem se nam je za hip zdela monstniozna, ko pajo preberemo dobesed-no, ves dozdevek eksplodira. Izjava o ,,privatiza-crji" (kot produkt političnega diskurza) je strašno realna - je celo pravilna. Politični didcurz je * tisti, ki se pritožuje nad ,,privatizacgo". (Jadikovanje je pokazatelj njegove ,,šibkosti" in ,,doslednosti": v ,,demokratičnem dialogu" paje že vnaprej jasno, da nasprotna ,,enakopravna" stranka konstitutivno ne more nič pridobiti - o ,,stvari sami" se pač odloča drugje!!)
Politični diskurz: privatizacija. Kaj pp je merilo za ,,privatizacijo uredniSce politikr/' z aspekta politične instance? Kaj torej?
Odgovor: 0 ,,privatizaciji uredniške politike" se začne govoriti takrat, kadar pride do ,,napadov" na to, kar je vezano na našo ,,uradno politiko". Kadar pride tiskana črica v ,,polemiko" oz. kolizijo z ,,uradno politiko", je proglašena za ,,privatno". Tovrstno črico pa se ubga. Ker so pač kriteriji za ,,privatizacijo" takšni, kot so, svojega pravega in pravilnega bistva ne moremo negatorsko utajiti - zatorg priznamo ,,privatiza-cijo". Tovrstno črico se ubija! Ubita čika pa izžene 5e tisto nekaj malega duha, tako da so globoki pokloni že kar nesmiselni.
ZIS ocenjuje, da so posledice uvedbe depozita. pozitivne. To utemeljuje z manjšim iznosom dinarjev in deviz ter z zmanjšanjem števUa potovaig. Vprašarge paje, ali se ne bi dalo množičnih odhodov v tujino omejiti z drugač-nimi ekonomskimi ukrepi. Na primer s strožjimi carinami. Tako pa so pri nas ostali najbog' prizadeti študentje, upokojenci in delavci z majhnim osebnim dohodkom. Ti že prej niso nmožično nosili dinarjev v tuje trgovine, ker jih preprosto niso toliko imeli. Skozi celo leto so prihranili petsto jurjev in se podali po Evropi, spoznavali jezik, ljudi, navade, pa tudi govorUi o lepi Jugoslaviji.
IŠtudentje o posledicah uvedbe depozita
1 Bliža se poletje in s tem čedalje težje ispoznanje za študenta, da bo ostal zaprt v svoji Ideželi. Mnogim navdušenim popotnikom za Imajhen denar je uvedba pologa (za njih še boij,
Nezadovoljstvo med študenti torej narašča. Svoje nezadovogstvo hočejo izraziti s protestnimi shodi zoper depozit in s tem žele pokazati, da nirnajo drugačne, učinkovite možnosti vplivatina
ker denarja nimajo na pretek) zaprla mejo in odrezala noge. Taici stalni popotniki so gotovo že izkoristili pregovor, da moral spoznati svojo deželo, da jo boš bolj Jjubil.
V sosednjih državah, pozadnjihinformacgah sodeč, pričakujejo, da bo odlok o depozitu v resnici odpravljen ob koncu lčta,kotje obljubil ZIS. Mi pa tem obljubam ne verjamemo, pa četudi bo ukrep le za krajši čas prekoračil obljubljen rok. Obljub in stihijdcih idcrepov je bilo že preveč. Negativne posledice takoj po uvedbi ukrepa niso dale vedeti dovolj, da bi ga po strokovni gospodarski in politični analizi odprav-
sprejem ukrepov. Država si namreč hote ab nehote s svojim administrativnim posredovargem in izvajanjem ekonomskih ukrepov prisvaja vsa področja družbeno-ekonomskega avljerrja. Državna administracija sama kreira norme, pravila, zakone, postaja glavni činitelj državne politike. Razni ekonomski interesi so neposredno prisotni v administracgi in v njenih ukrepih; monopolna politika se izobHkuje povsem izven skupščine.
Uvedba pologa je ukrep, ki poseže tudi na področje odnosov naše države s sosedi. Zaprta meja pomeni nepriznavanje manjšin, kršenje helsinške listine, osimskih sporazumov, pa tudi lokalnih (tržaskega in videmskega sporazuma), trga številne gospodarske in kulturne vezi ter omejuje povezovanje prebivalstva obeh strani meja.
Shod, ki bi ga študenti v ta namen organizirali, lahko prinese mnogo negativnih posledic. Kdo vse bi ga lahko izkoristil? Ali bi biii učinki shoda pozitivni, pomembni? Gotovo pa je, da si v Sloveniji ne želimo druge Prištine ali Zagreba. FSNP organizira 31. aprilaob 18. uri na FSNP pogovor o posledicah ukrepov. Tu naj bi študentje izrazili svoje nezadovoljstvo prav tako, kot bi ga na shodu. Učinki bodo najbrž drugačni. Razmisliti velja o možnosti za oprostitev plačila pologa študentom, ki bi potovali v tujino z namenom, da si izpopolnijo jezflc, opravgo študentsko prakso, grq'o na obisk k prgateljem, s katerimi so imeli stalne stike pred uvedbo ukrepa itd.
Na tej okrogli mizi bomo iz prve roke lahko izvedeli marsikaj, kar nam, brezpravnim študen-tom, ostane skrito. D.E.
Usmerjeno izobraževanje - znanje — samouprav-Ijanje.
Na neki okrogli mizi o usmerjenem izobraže-vanju, takpj po novotetnih praznikih, se je večina univerzitetnega občestva strastno zavzemala, da mora reforma omogočiti pridobivati čim več znanja, kar naj bi bil menda edini garant, ki nas ahko izvleče iz krizne situacije. Zavzemati se zgolj za to in nič drugega, bi bil lahko znak, da je reforma v svojem racionalnem jedru ,jia žalost" ne tehnokratske, pač pa birokratske narave; po drugi strani pa bi bil lahko pokazatelj o konformnosti in neosveščenosti univerzitetnega segmenta, v kolikor ne gre seveda za odrinjenost Univerze (natančneje: rtjenega potenciala) od glavne shematske poti, (ki jo začrtujejo vladajoče birokratske frakcije), kar pa seveda terja drugačno zastavitev vprašanja ...
Zavzemanje za več znanja je že samo po sebi problematično. Pri tem se nam zastavljajo naslednja vprašanja:
- koliko in kako obstoječa reforma šolstva utrjuje obstoječe, v temelju odtujene, produkcij-
ske odnose; koliko in kako pa naj bi jih spreminjala, oziroma koliko in kako naj bi prispevala k preseganju in odpravi sedanje krizne situacije? Vprašanje naj ,,zaenkrat" ostane odprto!
dejavnost, kar je, v kolikor se bo ta trend nadaljevaJ, popolnoma samomorilsko početje.
Ko govorimo o znanju, moramo kot prvi ^moment upoštevati samo produkcijo znanja:
Kdo pri tej produkciji znanja sodeluje, oziroma še natančneje, koliko so posamezni znanstveni dosežki/postopki, dostopni, dani v uporabo nižjim plastem prebivalstva, oziroma, narobe, kako se vrši monopolizacija, centralizaci-ja, to je odtujevanje znanja od neposrednih producentov. Nezadostno je pri tem, tudi pojmovanje, da v kolikor z znanstvenimi dosežki ,,razpolagajo" združenja/organizacije proizvajal-cev, da pa s tem avtomatično že tudi neposredni proizvajalci razpolagajo in odločajo o najbolj produktivni sili dela.
Znanstvena produkcija je pač tako ali drugače vpeta v razširjeno reprodukcijo kapitala, to je pri njegovi preobrazbi/produkciji (D .. .B .. P ... B .. D). Tudi sama neposredno vpliva na (re-)produkcijo kapitala ter njemu pripadajoče odnose. Zavzemati se zgolj za produkcijo, pri tem pa puščati ob strani odločanje o deiitvi in porabi in s tem, vzratno gledano, seveda zopet za produkcijo (vsi momenti so si imanentno zavezani, ker se pogojujejo), je vizija tehnokratske družbene ureditve, kjer naj bi o celotni stvari že kar samo na sebi umevno odločali strokovnjaki, kot nekakšna privilegirana kasta. Problem, ki tukaj
Proti birokratskemu obskurantizmu
— znanje,1 za kakršnega naj bi se zavzemali in ki naj bi prispevalo k odpravi sedanje krize, je ponavadi: ali v meglo zavito govorjenje, brez jasne perspektive, ali pa se artikulira icot izrazito utilitarno, v zadnji instanci v fiinkciji zvišanja padajoče povprečne profitne stopnje kapitala, kot odnosa, ki fungira in dominira v pogojih vpeljevanja samoupravnega produkcijskega odno-sa, na račun devalorizacije delovne sile, to je z zniževanjem realnih mezd, z večanjem cen živgenjsko nujno potrebnih izdeDcov, z zmanjše-vanjem stanovanjske gradnje, strukturno nezapo-slenostjo ... Ob tem je nujno reči, da preseneča tudi zmanjševanje deleža družbenega produkta, namenjenega za t. i. skupnoporabo,konkretneje za   znanstveno-raziskovalno    in   izobraževalno
nastopa, je pa med drugimi nakazal že Gramsci pri svoji neprizanesljivi kritiki sindikalizma: Sindikalizem združuje delavce glede na delovno orodje ali glede na snov, ki jo predelujejo, kar pomeni, da sindikalizem združuje delavce v obliko, ki jim jo vsili kapitalistični režim, režim ekonomskega individualizma. S tem, da uporab-ljaš to delovno orodje namesto onega ..., kažeš sposobnosti in nagnjenja, ki niso v skladu s trudom in zaslužkom; delavec se oživi v svojo sposobnost in svoje nagnjenje ter ju ne pojmuje kot moment, marveč kot sredstvo zaslužka. (Gramsci ID) Torej, gre za to, da se obvdada celotna razširjena reprodukcija kapitala in ne samo kakšen njegov element, da se odpravijo iracionalni učinki proizvodnje, ki nastopa kot posledica   neekvivalentne   menjave,   skrite   za
fikcijo pravne ekvivalence ter anarhističnosti produkcije. Perspektiva bi morala biti sledeča: ne da obvladujejo delavca pogoji, ki so izven njega, pač pa da on obvladuje s pogoji razširjene reprodukcije. Da se ustvarjajo hkrati pogoji tako za obvladovanje neposrednega produkcijskega procesa, kakor tudi pogoji za samoupravno odločanje na vseh nivojih. Torej, da delavec odloča o gibanju kapitala, ne pa da kapital (to so nosilci tehnobirokratskega odločanja) dominira nad premiki delovne sile. Usmerjeno izobraževa-nje bi moralo v konkretnih izpeljavah vsebovati odprtost za različnosti, znanja, predvsem pa bi moralo vsebovati veliko več kot doslej temeljna znanja humanistične usmeritve, ker je le tako možno samoreflektiranje lastnega zgodovinskega položaja, saj je težišče razrednega boja v vse večjem obsegu prisotno tudi na področju izven delovnega procesa; n. pr. področje preživljanje prostega časa je ravno tako v funkciji ekonomske logike (menjalne vrednosti). Namreč, izven-delov-ni proces porabe je ravno tako vključen v razširjeno reprodukcijo kapitala, predvsem pa je v funkciji preprečevanja padanja povprečne profit-ne stopnje kapitala; le-to pa je posledica dveh procesov:
1) Pri imanentnem devaloriziranju dela konstantnega kapitala, ki je posledica naraščajo-če produktivne sile dela (kjer dominantno vlogo dobiva ravno znanost), oziroma drugače rečeno: pri naraščajoči produktivni moči dela, pride do razvrednotenja posameznega produkta (kar je izredno pomemben ekonomski zakon za razvoj kapitalizma) in če to zakonitost prenesemo na blago, delovno silo, ki je posredno tudi produkt dela, vidimo, da kapitalski odnos ravno tako devalorizira delovno silo... Znanost lahko nastopi tu kot aktivni faktor za preseganje teh odnosov.
2) pridobitvam, ki si jih je delavski razred priboril v svoji zgodovini tako proti buržuaziji kot tudi socialistični birokraciji. Uvrščamo tudi tendence proti raznim ideološkim mehanizmom kontrole, nadzora reguliranja, preprečevanja raznih za vladajočo ideologijo diskontinuiranih ali disfunkcionalnih procesov, ki se pojavijajo
tako v produkcijskem procesu, kot izven njega. In znanje, ki tukaj nastopa, ni nič nevtral-nega. Ali je v funkciji reproduciranja obstoječih izkoriščevalskih odnosov, ali pa v funkciji spodkopavanja prav teh odnosov z možnostjo refleksije lastnega in splošnega družbenega položaja, s tendenco po spreminjanju. Tukaj pa nastopijo znanja, ki te refleksije sploh lahko omogočijo (za razliko od drobnjakarstva ,,obrtni-ško" naravnanih znanj, ki zadovo^uje trenutno konjukturo, ki se ji reče ,,potrebe združenega dela'*). Takšna znai^a (torej v nasprotju, z ozko usmerjenim), bi bila uspešno sredstvo pri preprečevanju strukturne nezaposlenosti, ne samo zaradi tega, ker bi se deiavec lažje prilagajal novim tehnološkim postopkom/spoznaigem, pač pa bi bil potencialno tudi sam aktivni tvorec novih tehnoloških spoznarg, kakor bi bil lahko tudi uspešni samoupravljalec ter zmožen aktivne udeležbe v drugih izven-delovnih procesih.
OPOMBA:
1) Kajpak, da vztrajamo na stališču, da gre, v temelju, za odtujeno znanje, da smo dediči produkeijskega procesa, katerega osnovna značil-nost je, da razvoj produkcijskih sil ,Joči znanost kot samostojno produkcijsko silo od dela in jo prisUi dužiti kapitalu", (Marx: Kapital I., str. 412). Torej, gre za visoko razvito/potencirano delo, ki je ločeno od lastnih, predhodnih, nižjih elementarnejših oblik dela in temu tudi nasprotu-je, ali drugače rečeno: razvoj industrge povzroča, ,,da se delavcem odvzemajo duhovne potence (Marx misli tukaj na znanje, umnost, vo^o) materialnega produkcgskega procesa in da so te sile nasproti rgim tiija last in vladajoča sila nad njimi". (ibid. str. 411). Po drugi strani pa taisti razvoj produktivnih sil narekuje, da delni individuum, ki opravlja samo ndce družbene fiinkcge, nadomesti z vsestransko razvitim individuumom .." (ibid. str. 550), kajti ,,narava velike industrije zahteva menjavo dela, nestalnost funkcij, vsestransko mobilnost delavca ,,(Marx Kapital I. str. 548). Torej gre za »znaige", ki je izrazito razredno obarvano.
MarijaF. Ačko
TRIBUNA
KAJ? - Tribuna o ,,TRIBinSfI"
Kje? - FILOZOFSKA FAKULTETA, UUBUANA
KDAJ? - V sredo, 6. 4. 1983.
Kdo? - Uredništvo ,,TRIBUNE'\ izdajate^-ski svet ,,TRIBUNE", predsednica UK ZSMS, organizatorji okrogle mize, prorektor UNIVER-ZE EDVARDA KARDEUA V UUBUANI s spremstvom, novinarji ,,DELAM, RTV-ja, Saks (1*5), ndcaj delavcev univerze in večje število ud^ležencev vzgojno-izobraževalnih procesov, predvsem z UNIVERZE ...
ZAKAJ? Zaradi zapletov okoli ,,TRIBUNE", predvsem zaradi pisai^a, prinaša ,,alarmantne vesti in vznemirja javnost". Zakon se torej trudi, da javnost ne bi bila vznemirjena, kajti naloga množičnih medgev je predvsem v tem, da pomirijo tudi najhujše zlome, izpahe, pretrese, visok pritisk, napade astme in infarkt... . Toda, zakon se znajde v paradoksni sityaciji v trenutku, ko mora v vsej svoji grobi materialnosti stopiti v svojo realizacijo v realnem družbenem dogajaigu. Akt njegovega udejar^erga namreč povzroči prav to, kar skuša odpraviti - udejanjenje, ki naj javnost zaščiti pred vznemirjergem, javnost bo^ vznemiri, kot pa tisto, kar zakon sili v njegovo materializacgo. Njegova transcendenca v realnost je vselg eksces - javnost je vznemirjena. In ko užitdc preftovedanega začne izgubljati svojo moč, situacga pa kljub vsemu ostaja nespremergena mora zakon spet ukrepati - vendar, ker gre osel samo enkrat na led, zakon seveda ne bo ponovil svoje napake, ne bo se udejanil v svoji najbolj grobi obliki (kot zaplemba, prepoved), pač pa se bo metamorfoziral preko svojih malih agentov in tako zvemo na tribuni o ,,TRIBUNI" naslednje:
a)  Da je ,/TRIBUNA" že od takrat, ko je ugledala luč dneva pravzapravlegalna publikacija, saj niso urejeni vsi pravni akti za njeno izhajanje, da ji ndcaj manjka. Lepo se pokaže samozaščitni smisel luknje v zakonu oz. r^egovemu udejanje-nju. Zakon se ne skiicuje na svoje nasebstvo, pač pa na luknjo, na mesto, kjer ga ni. Zadnji mesec ^TRIBUNE" ni vjavnosti, ne zato.ker zakonje, prav obratno, ravno zato, ker zakona ni.
b)  TRIBUNI se očita privatizacga interesov, raziskujejo se delegatska in druga samoupravna razmerja v začaranem trikotniku - uredništvo ,,TRIBUNE", predsedstvo UK ZSMS, izdajatelj-ski svet. Obtožnica, ki apelira na ,,privatizacijo" interesov ne deluje preko zakona, pač pa preko morale (socialistične, kakopak!), instanca zakona dqluje  le  izza  kulis.   Ampak  glej   ga zlomka, obtožnica, temelječa na predpostavki, da samo-
igri v kateri bi bili gledalci tudi udeleženci produkcije same predstave. Poziv pritegne, to je čutiti kljub moflcu, če ne zaradi drugega, pa zaradi tega, ker je investiran v po^e užitka prepovedanega. Toda - predsednica UK: ,A mi lahko poveš, zakaj bi bila Zveza študentov potrebna, zakaj svojih interesov ne moreš izraziti preko ZSMS? " Odgovora ni, gledalci se zavedajo, da je predstava prišla do točke, v kateri bi vsi morali postati igralci. Na žalost pa ne poznajo pravil igre - posledica — tudi eventuelna nova, drugačna igra (mogoče celo s tako radikalnim naslovom kot Zveza študentov) bi se odvgala po že ustaljenih pravilih režije in zakulisja, ki ga študentje ne poznajo. Avditorg se izprazni.
upravna razmeija na ostalih nivojih (npr. UK ZSMS in OOZSMS po fakultetah) delujejo v okvirih zamišljenega sistema, se razblini takoj, ko se pokaže, da obtožuje svoje predpostavke. Izkaže se namreč, da samoupravni odnosi na ostalih nivojih niso nič manj privatizirani in da delegatski sistem plava nekje v oblakih birokrat-dce zavesti.
Diskusga se vrti, obrača zavija in odvija v krogu: moderatorka - predsednica UK ZSMS (na katero zdaj pritiska moralni madež krivde, za vsa
neurcjena ,,samoupravna" razmerja) - glavni urednik ,,TRIBUNE" - odgovorni urednik -predsednik izdajateljskega sveta ...
Odvija se proces ugotavljanja odgovornosti. In tista navidez prosula in razblirgena obtožnica, zgrajena na moralnih očitkih, smešno, deluje ravno na tistih mestih, kjer se je razsula. Predstava, ki se je v bolj grobih scenah že velikokrat zaigrala za kulisami, se zdaj ponavlja pred širšim avditorgem, pred tisto vznemirjeno javnostjo (bralci ,,TRIBUNE"), ki jo je treba pomiriti. Naenkrat se zdi, da bo v predstavi prišlo do preobrata. Publika je postav^ena pred izziv, ki ji ga postavi glavni urednik ,,TRIBUNE". Zakaj ste sploh tukaj? Samo zato, ker sta bili zaplergeni dve številki? Izziv ne dobi odmeva. Kajti, gledalci so prišli zaradi ekscesa, pravzaradi tistih dveh zaplergenih številk, prišli so potešit svojo radovednost, hočejo videti grešnike in zvedeti o grehu. Morala tudi njih drži za vrat. Identificirajo se z žrtvijo, brango jo, njihovasrca so na strani zatiranih in šibkih. Več kot obrambe tistih, s katerimi so se identificirali ni za pričakovati. Ker so kljub vsemu pasiven del predstave v dogajanje ne posežejo. Ritual se odvija po svojih zakonih spektakla. Na vrsti je eden od glavnih protagonistov — prorektor s spremstvom. Jasno, govori samo on, spremstvo pa modro molči. Svpjo vlogo odigra odlično, rutinirano. Predstava se bliža koncu. Ponoven izziv gledalcem izzveni kot zadi^i poskus razbiti notranjo logiko dogajanja. In, strela nebeška, ghihi je slišal in nemi spregovoril. Publika se zave, da jo vabgo v igro. ,,Jaz mislim, da je treba ustanoviti Zvezo študentov!" Nezaupnica celi predstavi, vsem igralcem in resnica hkrati. V igro, katere scenarija gledalci ne poznajo, se lahko vključijo samo kot statisti. Med gledalcem in statistom pa ni bistvene razlike. Logika in zakulisje predstave jima ostane skrito, predstavo lahko v glavnem le percepirata. Poziv k ustanovitvi Zveze študentovje pozivk novi igri,
Ocena predstave — Gledalci so izvrstno odigrali svojo vlogo in odšli takoj,ko so spoznali, da jih zapeljujejo v vlogo, katere niso dolžni igrati. Predstava je popolnoma dosegla svoj namen. Gledalec je razumel, odšel, postal pomirjen in ostal nerazumljen.
Bilo je tudi nekaj poskusov, da se o ,,TRIBUNI" ne razpravfla kot o obtožencu, ki ga je treba braniti. Mislim, da sem sodi tudi dUema, ki sem jo formuliral na precej neroden način, nekako takole: ,,Ali je TRIBUNA" časopis ali revija? Etiketirana je z etiketo ,,študentski časopis", vendar po mojem mnenju niha med to oznako in pa neke vrste teoretsko revijo, kaj torej je?"
Nujna dodatna pojasnila:
Poudarek v vprašanju seveda ni v dilemi ali časopis ali revija. Tako zastavljeno vprašanje namreč preveč poudaija zahtevo po nekakšni tehnični razmejitvi. Že po čisto tehnični plati pa je jasno, da ,,TRIBUNA" nima osnovnih tehničnih pogojev, da bi bila časopis v smislu dnevnega tiska.
Najbolj brihtni so lahko iz zmešiqave,kisem jo zakuhal, ugotovili, da je poudarek dan na Študentski časopis ali teoretska revija? Toda, tudi tako postav^eno vprašanje še vedno ne pove dovolj.
Kakšen študentski časopis? Kaj naj si pod tem predstavljamo? Skupek poročil s sestankov 00 ŽSMS po fakultetah? Evidetiranje brigadir-jev iz študentskih vrst pod parolo VSI ŠTUDEN-TI V BRIGADE, SAJ IMAMO ROKE MLADE!? Seveda ne pričakujem od ,,TRIBUNE", da bo Hot ,,študentski časopis ,,transmisija nekega občega, imaginarnega Študenta in kot taka reprezentirala igegove še bolj imaginarne interese, ki jih  lahko  v talilni  lonec  zgnete  le  neka
organizacija - varuh imaginarnega občega štu-dentskega interesa oz. tista instanca, ki ta interes usklajuje s splošnim, v socialističnem samoupra-vnem duhu potrjenim interesom.
Kdo je torej tisti študent, na katerega se »TRIBUNA" kot študentski časopis nanaša? Odgovor je nadvse kratek: Študent ne glede na spol, starost, število, faks kot študirajoče in žurirajoče in v ostalih oblikah trpeče družbeno bi^e. Vendar, ali ne obravnava ,,TRIBUNA" tega študenta že v dosedanjem konceptu? Tega ne morem tajiti, pa vendar — t. i. študentska problematflca se ne pokriva s študentovim mestom v pogojih samega študgskega procesa, kot specifičnega mesta, ki določa pozicijo: študenta v protislovjih družbene reprodukcf e. Na to temo je ,,TRIBUNA" objavila precej zelo dobrih novinarskih člankov, predvsem o različnih ekscesih in deviacgah v procesu produkcge znarga in vedeqa, nekako pa se ji je izmuznilo, da je ves proces en sam dcsces in ena sama deviacija glede na proklamirane cilje in da se znotraj njegS predvsem producirajo razmerja družbenega gospostva. Študent kot študirajoči subjekt (v angleškem smislu besede - to je podložnik) se znajde v škarjah med proklami-ranim in dejanskim - med ,,uka žejo" in dejanskostjo šolskega aparata, ki mimo vseh ,,družbenih prizadevaig" me^e po neki svoji notrargi logiki in dialektiki, katere gibalo je spiritualizem državnega duha. Sicer pa so to precej znana dgstva.
Kaj mi torej ni všeč v sedanji zasnovi ,,TRIBUNE"? Na okrogli mizi mi je Aleš Debeljak odgovorfl? da osnovni namen ,,TRIBU-NE" ni v tem, da se ukvarja z neko teorijo (konkretno: strukturalistično psihoanalizo), pač pa si prizadeva v prostor slovenskega tiska vnesti elemetite, ki razbijajo puhlost in kastriranost prakse javno-medijskega občevanja, in s tem prebijejo polje vladajoče ideologge. Mene pa moti pomanjkanje prav teh elementov takrat, ko se obravnavajo ,,marginalne" teme, ki se tako ali drugače bolj neposredno vežejo na dotičnega tov. študenta. Ne gre torej za dilemo teoretski nivo da ali ne, ampak za vprašanje mesta,kjer je teoretski naboj še kako potreben, pa ga na žalost ni.
Ce že hočemo v tem ciikusu ukiniti vlogo gledalca, je prvi pogoj, da ifazbgemio topflco mesta, s katerega govori, na prafaktorjie. Uvod v razumevanje gledalčeve vloge pa je po»goj hit et nunc. Andrej Klemenc
Tribuna o » Tribuni
kratne konkretne družbene prakse, v funkciji sinteze praktičnih izkušenj z dolgoročno vizijo." (Delo, 15.3.83).
Seveda, o našem Ijubem, domačem maiksi-zmu nismo zvedeli ničesar oziroma je povedano bilo pieveč in zato ničesar. Nismo ne eno ne drugo, temveč nekaj tretjega, kar se umešča med prvo in drugo. Zopet tista priljubljena, zlata sredina, in to kar nekako po domačem reku, da je srednja pot najbotjša. Očitno nekateri kar dobro vozijo po tej srednji poti.
Drugače, po logiki stvari same alternativa ni zgrešena, oziroma vsaj začetek ni napačen. Maiksizem kot tisti idejni sklop,ki nujno računa z mestom vpisa ideolo&ega subjekta, se vedno vpisuje v smislu alternative. In očitno je za nekatere travmatično, ker sta alternativi zgolj dve, in sicer prva, ki je pot državotvorja, apologije, reformatorstva obstoječega in druga, ki je pot negacije, miselnega in praktičnega revolucioniranja te iste stvamosti. Srednje poti ni oziroma obstoja zgolj v fantazmatski zaklad-nici tako imenovane državne, uradne ideologge, ali maiksizme. Takšna ideološka pokveka seveda lahko govori - v imenu družbe kot celote, zato ker tako mora govoriti, če naj se ji posreči mistifikacija razredne razlike; lahko si umišlja, da nastopa kot zedinjevalec Jružbene prakse in teorije, če naj zamiži pred tem, da je njena edina praksa teoretski obskurantizem; lahko siumišlja, da nastopa v funkciji idejnopolitičnega osmišije-valca vsakokratne družbene prakse, če naj tako osmisli vsakodnevno reformatorsko krparijo in svojo oportunistično držo in končno, labJco si umišlja, da nastopa v funkciji sinteze praktičnih izkušenj z dolgoročno vizijo, v kolikor je njena vizija pristajanje na obstojece.
Maiksizem se namreč ne prakticira kot praksa zavesti z revolucionarnim nabojem v fotelju državne institucge ali na mitingih, kjer so eminentni gostje prva imena Države. Tukaj je Marx mrtev.
Brane Koderman
Ob obletnici Marxove smrti
Kako prepoznamo sovraznika
(Iz Mladosti, 28. 2.1983, prevedla in priredila K.
V težkih časih živimo. Stisnilo nas je od vseh stiani, v naše vrste se je vtihotapil sovražnik. Poglejte vse te mlade Ijudi: te široke nasmehe, to svežino, tople poglede, odkrite obraze. Srečni so, adovoljni in razsodni... Danes? Ne morejo nas neslepiti s štosom o tem skrbno domišljenem, zvežbanem, indoktriniranem optimizmu. Vemo,
kod to, kdo te mlade ljudi pripravlja in ismerja, da bi širili brezmejni optimizem, lažen ip in dvomljivo tolažbo.
Veste? Ne? Morda? Je zaspala vaša razredna tavest? Spite poleg vedno budnih sovražnBcov! Ospavanki, tovariši, je odklenkalo! Krenili bomo i odločen boj za prepoznavanje sovražnika vedno in povsod. Zato vam bomo s temi nepogrešljivimi
napotki pomagali, da boste lahko izpolnili svojo patriotsko dolžnost. Prepoznati sovražnika je pravzaprav lahko in še lažje ...
Torej, tu imate ta mračni, podli, dvolični portret sovražnika: najpogosteje je mlad, toda lahko je tudi star; nosi brado, če ni gladko obrit; često nosi zlizane kavbojke s širokimi žepi, kdaj pa kdaj je oblečen elegantno; večinoma sedi po kavarnah, pije in kleveta oblast, kdaj drugič je spet zaklet zapečkar, sedi doma in se igra z otroki. Sovražnik bere tudi knjige, časopise in revije, obiskuje okrogle mize, sumjjive predstave, istočasno pa je nepismen, se udeležuje tombol, videvamo ga v vrstah za kavo, pralne praške in pred kinom Slogo za film Cesarstvo čutil. Videli so ga že, kako se sprehaja po Rožnflcu, okoli Kolodvorske, pred Konzorcijem, kako se mimo-
grede sonči na Svetem Stefanu, v Kranjski Gori, St. Tropezu in Ibisi. Sem in tja gleda izobraževalni program na televiziji, ne ugasne pa je niti, kadar je Film tedna, Kulturne diagonale ali Pop godba; posluša starejše, jim v avtobusu
vstaja, šprica šolo, na izpitih plonka. Sovražnflc je najpogosteje svetlolas, lahko je tudi temnolas, dosti pa je tudi tistih z rjavimi lasmi. Najbolj nevarni so bradati in dolgolasi, toda prav tako oprezni moramo biti do plešastih, prav posebno pa se moramo varovati tistfli, ki so obriti. Skriva se za očali, pod brki vseh oblik, nosi rokavice in prstane, digitalne ure, volnenekape, razne čepice m klobuke. Rad ima ženske, moSce, rgegovim čudaškim strastem pa so podvrženi tudi majhni otroci in nemočne staike. Kadi, drogira se, živi športno,   se   ukvarja   z  jogo,   uporablja   tuja
zdravila, p|e pretihotapljeno kavo, br|e se' z italijanskimi britvicami.
Vse vam je torej jasno. Po tako podrobnih navodilih uspeh ne bo izostal. Samo dobro se je treba organizirati, formirati skupine za sprem-Ijanje sovražnika (v šolah, po fakultetih, v tozdih, v krajevnih skupnostih), razviti medsebojno informiranje in obveščanje. Poleg tega je potrebno gojiti sum in nezaupanje v neznane jjudi, v tovariše, prijatetje , ženo, otroke, predvsem pa - v samega sebe. Spomnite se: človek je največji sovražnik sam sebi.
Ne   oklevajte   in   ne   pozabite:   čim  več sovražnikov, tem močnejši in enotnejši smo! Moje oči vas budno spremljajo.
Vaš prijatelj (ali sovražnik—? )
-  subvencija pri ceni toplega obroka naj bi znaSala 20 din, višina subvencije pa je odvisna od razpoložljivih sredstev;
-   bone naj bi prodajali po visokošolskih delovnih  organizacijah  in  sicer v referatih za študentske zadeve. Ker pa sami referenti ne bi zmogli celotnega dela, bo potrebno zagotoviti pomoč študentov;
-   študenti bi  bone kupovali po ceni, ki predstavlja razliko med ceno toplega obroka in zneskom subvencije;
-   boni naj bi se prodajali zadnji teden v mesecu,  s  tem   da   se   omogoči  posanieznim visokošolskim delovnim organizacijam, da same določijo tennine v okviru dogovorjenega. O tem naj bi visokošolske delovne organizacije obvestile študente v vsaj teden dni pred prodajo bonov;
-  denar od prodanih bonov naj bi visokošol-ske delovne organizacije nakazovale na Univerzo, ki bo: razdegevala prehrambene bone visokošol-skim delovnim organizacijam, zbirala od visoko-
šolskih delovnih organizacij denar za prodane bone, zbirala in obračunavala uporabljene pre-hrambene bone, uveljavljala pri skladu združenih sredstev plačilo zneska subvencije in sredstva subvencije nakazovala delovni organizacgi, ki zagotavlja topli obrok;
-  v prvem obdobju naj bi se akcja izvajala preko obstoječih   prehranjevalnic na visokošol-dcih delovnih organizacgah. Ker pa teh prehrarge-valnic  ni  v zadostnem številu in ne na vseh visokošolskih organizacgah naj bi se orientirali študentje   na   prehranjevalnice,   ki   so       jim najbližje, kot tudi na restavracgo v Študentskem centru;
-  potrebno bi bilo pretehtati možnost,ki na nekaterih visokošolskih delovnih organizacijah že obstaja, da v okviru zagotavljanja toplega obroka za delavce upoštevajo tudi študente.
In kdaj naj bi se akcfa začela? Sredstva za subvencioniranje toplega obroka naj bi zagotovili sredstev   dclada   za   štipendirarge,  ki  jih
iz
združujejo delavci v akviru O^ % bruto osebnega dohodica. Ker pa je postopek za spremembo samoupravnega sporazuma dolgotrajen, (po sedanjem, se ta sredstva ne morejo uporab|ati za druge namene kot za štipendije) naj bi akcga stekla v začetku naslednjega šolskega leta, seveda če bo predlog, da se sredstva za subvencioniranje toplega obroka zagotovijo iz sredstev za štipendi-rarge, sprejet pri vseh podpisnicah samoupravne-ga sporazuma.
Prosimo vas, da preko svcgih delegatov sprožite razpravo o tem vprašanju v fakultetnih svetih in nam sporočite vaše predloge in sugestge, da bi bila ta akcija kar najbo^e in pravočasno pripravg"ena in izpeljana. Za vse dodatne informacge se obrnite na UK ZSMS Ljubljana, Trg osvoboditve l/II, tel. 214-368.
S tovarišim pozdravom
Pddpredsednik UK ZSMS Roman Snoj
Informacije o poteku akcije za subvencioniranje toplega obroka za študente
V kolikor je naša naloga zapisati nekaj o osmrtnem življenju Marxa, je nadvse relevantno leko naivno vprašaige, ki se postavlja ob tem. [ako je mogoče, da ostane Marx pri živger^u? laj že kar na začetku izdamo odgovor, ki bo v isej svoji tragičnosti razviden šele ob koncu tega apisa. Marx lahko ostane pri življenju, lahko se irisega na rgegovo ime in delo, v kolikor se mu ttrga njegova ,,duša", vkolikor ostane le čika na papirju, v kolikor umre tako flzično 0^ar ™ nepomembno), kot teoretsko.
Verjetno ne gre s pretirano gorečnostjo iokazovati tistega, kar nam glede Mancove upuščine tako jasno kaže zgodovina, namreč to, iaje maiksistična evforga najmočnejša tedaj in tam, kjer je Marx najbolj došledno kastriran, in acer v dobesednem pomenu.
Najprimerneje je pokazati standardno eksplo-itacijo Marxove misli na teoriji in praksi II. Internacionale. Seveda so postopki in fenomeni tevizije Marxa nadvse po^ubni in pestri, toda isvno delavsko gibaige pred I. svetovno vojnp je lokazalo, kako samomorilsko je lahko ,,nekritič-no" prisvajanje Marxa. To so bila tista leta delavskega gibanja, ko je Mantova zapuščina, po besedah tedaj eminentnih maiksistov, preroško kazala zakoniti, torej nujni propad kapitalizma in istočasno ravno tako nujno vstajenje komunizma, Tako in s takšne vidne optike se je prikazoval Marx kot znanstvenik. Delavsko gibanje naj pri lq metamorfozi sodeluje le kot takšen posrednik, ki naj omogoči zakonu kot takemu čim lažjo, neovirano pot. Celotno stvar naj nekoliko pospeši i malenkostnimi socialnimi in političnimi refor-nami. Kapital bo že sam skiahiral, sam si piše mrtno obsodbo. In seveda, ker sta tako delavski azred, buržoazija v istem govnu, ker sta plod iste ivoločne kapitalske logike, je tu neizbežna še iobršna mera humanizma. Tako so delavske tranke tistega časa zelo uvidevne za nezamenlji-ie interese kapitala. Njegov tedanji interes je bila iqna. Delavski razred stopi bratsko na okope apitala. In to v imenu maiksizma.
Da ne bo pomote. Banalizacija ene od ragičnih izkušenj v razvoju delavskega gibaiga mi
je služila kot načm, s katenm naj nakažem dejansko bedo, v katero je zavit misterij marksizma kot večne resnice. In kot tak se tudi dejansko pc^avlja, takoj ko je zapovedan z govorniškega odra, takoj ko je nepovabljenim vstop na misterij prepovedan, takoj ko v prvih vrstah sede ,,ugledni" gos^e, takoj ko je tu scena in scenarij. Marksizem zapade državotvornemu obredju.
Frapantno v zvezi z Marxovo zapuščino je to,( da je  lahko   že   zgolj   njegovo ime  še kako državotvomo, da lahko ,,Kapital" zlahka postane tnalo za obglavljenje delavskega razreda in da se je bati, da je samo še to ostalo od Marxa.
Za maiksizem je značilno, da lahko eksistira le preko ideoloških razkolov, razcepov, revizf. Ne zato, ker bi na tak način izkazoval bogatstvo idej, probletnskih področtj, kot navadno čvekajo filistrisodobnosti, pač pa zato, ker maricsizem kot svetovni nazor ali kot ideologija ali kot znanost računa s pozicijo, mestom izja^djanja govorca. Marksizem ni orodje, s katerim bi percipirali dejanskost, temveč v vsakokratni ideološki konstelaciji razredno orožje. In kot kaže zgodovina, je lahko učinkovito tako za eno kot za drugo stran, za zatiralce ali zatirane.
Tisto, kar kaže pri marksizmu na igegovo apologetdcost, na igegovo ideološko zavezanost vladajočemu, eksploatorskemu razreduje izguba koncepta razrednega boja. Navadnb ga zamenja nekakšno mašilo, ki bi mu lahko rekli znanstve-nost marksizma. Po tej ideološki verzgi naj bi bil marksizem v službi napredka, in sicer tako, da bi pridodal svoje teoretsko truplo k izoblikovanju reformatorskih projektov za bopi jutri. Znan-stvenost je tukaj zapopadena kot kontemplacijski aparat, individuumi in istitucije kot nosilci ideološke prakse pa kot ,,učitelji, ki niso bili vzgajani".
V kolikor naj marksizem funkcionira kot praktična zavest, kot tista teoretska in idejna sila, ki ruši obstpječe že s samo svojo vspostavitvijo znotraj   ideološkega   poga, mora  biti zavezan
takšnemu mestu, ki naj ga zaenkrat artjkuliramo kot marginalnega. Mesta izjavljanja te praktične zavesti zato nujno zadane legitimacga opozicije, kritičnosti, nenormalnosti ali izroditve. Ali drugače, marksizmu, ki mu gre za prevratno, revolucionarno prakso,  črpa zalog smiselnosti
svojega obstoja v bedi, vedno zatrtemu in poraženemu mestu revolucionarnega subjekta. oajti, subjekt je lahko revolucionaren, v kolikor živi življenje preganjanega, tlačenega, vedno izigranega. Porazi farsičnost znova in znova izgubljenih bitk, so tista mesta, iz katerih črpa zalog nove energge revolucionarna akcija prole-tariata. In Marx tega ni samo vedel, temveč je to tudi prakticiral. Brez popuščanja je napadel vsakršne organizacgske, ideoloSce ali akcijske šablone delavskega gibanja, kadar se je začelo predajati opcgnosti trenutnih zmag ali taktizirati z interesi kapitala.
V tem je Maix tisti, ki je zapustil nesmrtno dediščino za vse tlačene. V tem je Marx tudi največkrat mrtev. Ne olepšavanje, reformirarge obstoječega, vsaka stvarnost je vredna, da se jo zaviže na smetišče prazgodovine človeka.
Ko je že govor o maiksizmu, se moramo ustaviti pred domačim pragom, da pogledamo, kaj se nam ponuja. In bodimo domači ter recimo po domače, da gre za specifično inačico marksizma, ki se glede na borniranost obstoječih razmer imenuje ,,samoupravni maiksizem" ali morda ,,maiksizem za samoupravij alce". Sam naziv ni toliko pomemben, kot je pomembno,kaj ta marksizem misli in govori sam o sebi. In z besedami Dr. Borisa Majerja misli sledeče: ,,To ni več, če smem ponoviti, niti maiksizem kot uradna ideologija države ali partge, niti maiksi-zem kot disidentsko—oporečniŠka opozicga vla-dajočemu političnemu sistemu, niti čisti akadem-ski teoretični maiksizem v slonokoščenem stolpu čiste znanosti in teorge, temveč maricsizem v funkciji zediigevalca družbene prakse in teorge, v funkciii  idejnopolitičnega osmišljevalca vsako-
V  zadnjih mesecih je bilo veliko slišati o ubvencioniranju    oz.    ,,regresiraigu"   toplega )broka za študente.  Mnogi  študentje  so nas praševali, kako daleč je izpeljana ta akcga in ;daj lahko pričakujemo subvencionirartje. Zato »sredujemo to informacgo, da bi z njo ustrezno seznanili tudi študente.
V  svoji kratki zgodovini je imela ta akcija postavijeriih že več rokov za izpeljavo, v veliki meri se je to odlagalo iz objektiviih razlogov.
In icje smo sedaj? Delovna skugina, ki so jo sestavljali predstavniki Univerze, Studentskega «ntra in UK ZSMS je pripravila osnutek irograma izvedbe akcge, in sicer:
-  subvencioniranje prehrane naj bi vegalo za edno vpisane študente in absolvente. Pripraviti je Ireba točne sezname študentov po letnikih,
-   subvencioniraige  toplega obroka naj  bi Rljalo za 10 mesecev v letu,
- študenti naj bi bili upravičeni do tolikšnega itevila prehranbenih bonov za mesec, kolikor je delovnih dni v mesecu;
OBLETNICE
spodbujajo k  radikalno novemu, neetablirane-mu. ..
Josip Visarionovič Džugašvili Stalin (21. dec. 1879-5.marec 1953)
Nemara je bila ravno Stalinova mladost eden izmed pomembnih, vendar, resnici na ljubo, ne kaj dosti upoštevanih, kar je morebiti precej simptomatično, momentov, ki naj bi pojasnjevali sodobni totalirizem, ^menovan stalinizem.
Kajpak, da je veselje našega početja ravno v tem, da stalinizma, kot eminentnega sodobnega družbenega pojava, ne bomo pojasnjevali oziroma razlagali iz določenih družbenih gibanj, kar seveda ne pomeni, da te realnosti ne upoštevamo; njihove vezanosti na določene snovne elemente ter nasprotja in protislovja, ki iz njih izhajajo, pač pa se bomo raje Šli preprosto herezijo, ki naj bi pokazala, če že ne na neustreznost pa vsaj na pomaiijkljivosti vladajočega obskurantizma, ki obstaja v percepciji skromne uradniške pameti.
OČE: Za očeta malega Josipa zgodovinarji niso našli kaj dosti pohvalnih besed. Njegove značajske poteze: pijanstvo, okrutnost, gro-bost... bi vsekakor lahko opravičevali z družbenimi razmerami, v katerih je živel, to je s pravkaršnjo nastajajočo prvobitno akumulacijo kapitala, katere grozodejne učinke je mladi Visarion (Josipov oče) skupaj s svojim sinom občutil na lastni koži> konkretno v propadajoči obrti — s tem, da se je malo pred tem rešil tlačanstva — ter kasngši zaposlitvi v tovarni oziroma kakor je mali Josip kasneje pričal, da je bil njegov oče objektivno zapisan proletariatu, medtem ko je bila njegova zavest malomeščan-ska. Mali Sosorja (vzdevek za Josipa) je to neuravnovešenost svojega očeta za dobro precepi-ral, tako da je to neskladje, ki ga je v zgodnji mladosti ugotovil na svojem očetu, kasneje s pridom, seveda ustrezno prilagojenim okolišči-nam, uporabljal (n. pr. v mednarodnem delav-skem gibanju). Dejstvo, ki ga zgodovinarji zagovarjajo, paje, dajek oblikovanju karakterja mladega Josipa odločilno prispeval njegov oče. Njegove mladostno oblikovane značajske poteze — mračnost, okrutnost, opreznost, lažnjivost, sumničenje - so pravzaprav iste poteze kot njegovo dojemanje sociaJizma: Stalinov sociali-zem, kasneje imenovan stalinizem, je bil hladen (torej brez čustev)v bojevit, grob, surov . .. Toda neka poznejša izjava malega Josipa, ki se glasi, da se očeta ne spomni kaj dosti, razen tega, da je bil nezadovoljnež, obupanec, zlovojjnež, razočara-
Imena nekoč slavnih mož so dandanes le še zastarele besede, plišasta gesla in modestna vzburjenja v pravljičnih slovarjih in v mumificira-ni nezahtevnosti nostalgičnih naziranj. Svojo rutinirano moškost je velika večina izmed njih brezobzirno podedovala po svojem nedvoumnem očetu. Ta diabolična in rahlo multipla resnica je popolnoma pravilna - o njej ne more biti niti najmanjšega dvoma. To so bili možje, ki so se v Ijubezni do svojega poklica tako ugonabljali, da še na jed in na kopel niso mislili. Sodelovali so v vratolomnih uspehih civilizacije in barbarstva, v praksi demontaže zahodne metafizike, v hrupnih dogodkih, v razpadu sveta, v brbljanju države . .. Vendar le kolikor jihjepo močnem vzponu v kratkem propalo in se jih razkrojilo v prvine. Pretepati pa je treba tako pravičnka kakor krivičnika - vsakogar je potrebno tu in tam postaviti nad prepad in ,če kdo, ob tem pade vznak, potem to ni zgolj zaradi zemeljske gravitacije, pač pa pomeni, da tudi za zahodno metafiziko veljajo speoifični gravitacijski zakoni: tako zemlja v nebesih zadane obsamo sebe. In to drži kot pribito. Kakršnakoli ,,lepa daljava" ali pa ,,dobra distanca" je tukaj dostikrat samo za nameček. Kot esietski presežek pa včasih figurirajo tudi nekatere odrobljene glave. Tatar-ske šege in navade so tukaj. pač neka temeljna praksa. Blaznoje segati po nemogočem -včasih pa so vendarle zdrshili onkraj meja svojega mesa in duha. Krasile so jih prelepe lastnosti: mnogi izmed teh mož so trdovratno gojili dragoceno prepričanje v Škodljivbst spanja. To so bili možje črke, visoki častilci tiranije logosa, plemeniti poveličevalci pismenosti, zaščitniki označeval-čeve diktature.
Seveda je bil posebno na Kranjskem natis kakega izmed del teh vrtoglavnih mož vedno sprejet z izjemno radostjo in veseljem. Tako tudi Lacanovi ,,Štirje temeljnikoncepti psihoanalize", ki so bili za Lacana na Slovenskem smrtonosni. Največjo zaušnico so ob tem prejeli tisti ihtavi primahuni, ki so bebasto zaupali, da jim bodo
nec, se zdi, če že ne logična pa vsaj sprejemljiva, glede na to, da je mladi Sosoja ostal brez očeta pri 11 -ih letih. Ta izjava, vseeno, kolikor se zdi samoumevna, pa je pravzaprav simptom v čisti obliki: istočasno, ko hoče nekaj prikriti, odkrije ravno zatrto razsežnost nezavedenega: očeta je moral pozabiti, če ga je hotel umestiti, če ga je hotel nadomestiti.
Postavimo sedaj našo trditev: v kolikor je Stalin hotel postati, to kar je, na žalost, kasneje pač tudi postal, je moral stopiti na očetovo mesto, torej nadomestiti odsotnega očeta. Svojo vladavino je utemeljeval s pozicije, odsotnega, odpravljenega, izvrženega očeta in od tod tudi njegova spervertiranost. Če je hotel postati oče komunističnega gibanja, je moral pozabiti svojega lastnega očeta. Ta pozaba preteklosti je seveda postala konstitutivna tudi za preživljanje sociali-stične (uradniške) birokracije in ni čudno, da so še danes vehementna nasprotja proti odpiranju raznih arhivov, ki pričajo o drugačni potlačeni zgodovini, in to ne samo v Sovjetski Zvezi, pač pa tudi pri nas.
ŽEUA:
Stalin je že v mladosti, zaradi objektivne pripadnosti najnižjim plastem, izražal poudarjen kompleks manjvrednosti. Zaradi tega je bila pri njem prisotna želja po izkazovanju, kakor rečeno, poudarjena narcisoidnost, kar je bila, kakor smo zgoraj pokazali, posledica pozabe očetovega imena. (Ker ta pozaba ne pride kar tako, bomo kasneje pokazali kako do tega pride).
Pri drugih velikih ruskih revolucionarjih, njegovih sodobnikov, ta kompleks stalne vrnitve v najnižje družbene plasti, ni bil prisoten, saj jih je velika večina pripadala srednjim in višjim družbenim plastem, tako, da so imeli ,,možnost" afirmacije tudi v ,carski Rusiji, za razliko od Stalina, čigar možnosti zaradi kmečko-proletar-skega porekla niso bile kaj prida. Marsikateri posameznik seje navezai na revolucionarne ideje iz človekoljubja, humanizma, vsled sprijenosti in pokvarjenosti veleposestniške — brezdelne aristo-kracije oziroma neživljenskosti uradniske — caristične revolucije. Torej nekako kot posledica občutka krivde in slabe vesti ter iz tega izvirajoča sodba, da so pač najširše množice utelešenje kreposti in plemenitosti dulia. Vendar pa je veličina - če temu lahko tako rečemo - mladega
,,Štirje temeljni koncepti psihoanalize" prinesli mrzlični ,,izvleček" oz. ,,povzetek" ali pa nekakšen ,,enciklopedični kompendg" Lacanove
Saussure
doktrine. Njihov domačijski idiotizem pa je dobil zgolj in le neko prav posebno ,,temeljnost" v razmerju med štirimi psihoanalitskimi koncepti. Temeljnikoncepti pač niso samo štirje: ,,temelji" nikakor ne pokrivajo tiste minimalne ,,spodrge" meje vednosti in niti naključno ne odpirajo kaicšne ,Jcraljevdce poti" navzgor v slonokoščeni tempelj modrosti, ezoteričiiosti in skrivnostnih legendarnih naukov. Tudi kavč ne rabi lastni uporabi. Navzven pa učinkuje malce komično, saj sami temeiji že vedno visijo nekoliko ,,v zraku". Stoični označevalec je privzel galski naglas in ob tem marsikoga razjezil. Kot je obče znano je označevalca ,,pofrancozil" švicar Ferdi-nand de Saussure: in na njegovega označevalca je zelo domiselno navezal Jacques Lacan, tako da je ,,Freudovo nezavedno strukturirano kot Saussu-rejeva govorica". Lahko bi rekli, da Freudovo nežavedno ne jenja biti strukturirano kot Saussurejeva govorica. Če je Lacan že v takšni meri udeležen pri Saussureju, se nemara lahko popolnoma upravičeno vprašamo, kje je Ferdi-nand de Saussure v ,,štirih teme^nih konceptih psihoanalize"? Odgovorimo lahko' čisto prepro-sto, vendar ne neambiciozno: ni ga, v ,,Štirih temeljnih konceptih psihoanalize" Ff de Saussure ne nastopa, zato pa nastopa njegova rodbina, boljc rečeno rodbina, katere član j.e. Ker Lacan ni niti približno hotel imeti tečaja iz kitajske astronomije, je imel za zabavo tečaj iz genealogije iger označevalca. Vendar visoko motivirani politilci v tej razsežnosti ni ponudil Ferdinanda de Saussureja pač pa Leopoida de Saussureja, ki je hkrati tudi edini Saussure, ki nastopa v ,,štirih temeljnih konceptih psihoanalize". Lacan neopo-rečniško, popolnoma temeljito in lojalno naviže: ,,Kdaj pa kdaj imajo v tej družini pač kakega genija". Genijalndst in gentilnost/genealogija si pleteta poglavarsko perjanico iz nemogoče artikuiacije:  apodiktj^ni. dokaz z&L(?>L$ jmA/.
Džugašvilija ravno v tem, da se ni predajal zanesenja9cim upom in idealističnemu posploše-vanju, drugače rečeno, bolj malo je verjel v sliko malih, pridnih, nepokvarjenih dobrih, ljubezni-vih, človekoljubnih ljudi. Skratka, spoznal je, da gre pri poveličevanju in vzdigovargu delovnih množic za prefinjeno ideološko laž, ki deluje na nezavedni ravni, kot posledica učinkov pred-meščanske družbene epohe, iz katere je tudi sam izhajal. Zato je bil Džugašvili nezaupljiv in sumničav tako do veleposestnikov, kapitalistov, rentnikov, orožnikov, kakor tudi do delavcev, kmetov. Tako do zatiralcev, kot do zatiranih. Pri Džugašviliju, torej ne moremo govoriti o občutku krivde, pri igem so nemara boj prisotne nekatere vrednote značilne za kapitalsko-liberalno — tržno obdobje, seveda v nekoliko modificirani obliki, podjetniški duh, brezobzirna že§a za dobičkom, osebna uveljavitev. Pri njem je dejansko obstajala alternativa: ali vzpon ali prepad, življenje ali smrt, pekel ali nebesa, dialektika ali meta-fizika ... tretjega ni bilo!
ŠOLA:
Drugi pomemben element pri oblkovanju zavesti mladega Džugašvilija je bila šola - poleg družine in tovarne — poglavitni ideološki aparat države in to še semenišče povrhu, natančneje študij teologije. Vendar, kakor je natančno pokazala materialistična teorija, da šola ni samo prostor, kjer se naučimo vladajočih pravil obnašanja, vedenja, govorjenja, pisaiga ... pač pa tudi pravil, ki vladajočo ideologijo na laž postavljajo, torej subvertirajo, tako se je tudi mladi ,,Džuga" v semenišču navezal na revolucio-narne ideje. Naj se še tako čudno sliši, ravno ,,zdrave" razmere v semehišču, ki je bilo na pol kasarna, na pol samostan, vsled hudih ideoloških (n-. pr. menihi so dan in noč zalezovalištudente, knjig si niso mogli sposojati iz posvetnih kigižnic) in represivnih pritiskov, so povzročile, da sd se v semenišču regrutirali mnogi kasnejši revolucio-narji, med drugim tudi ,,Džuga", ki se je očitno še najbolje zapomnil razna zalezovanja, kar je s pridom uporabljal v kasnejših letih. Tu bi bilo aktualno vprašanje, koliko so dandanašnje šole tiste, ki spodbujajo k novemu, revolucionar-nemu ...  ali  pa  še  vedno semenišča, najbo^
lastno ime neki temeljni opravek v polju označevalca - lastno ime ima nekaj opraviti z označevalcem. Prek Leopolda de Saussureja nam na mestu, kjer se navadno in naravno, struktufal-no in paradigmatsko nahaja Ferdinand de Saussure, udarjata karizma in genij neke družine za časa tretje, četrte in pete republike. ,,Stirje temeljni koncepti psihoanalize" tor.ej ne prenese-jo Ferdinanda de Saussureja zato, da bi lahko podpisali kar družino Saussurejev in to potem drži kot pribito. Vendar vsa družina Saussure ne
predstavlja ravno prečiščene rrmogote: črna ovca te družine je neki R. de Saussure, psihiater, ki ga Lacan v spisu ,,Reponse au Commentaire de Jean Hyppolite" izloči pod črto v opombi zaradi pretiranega ,,poenostavljaštva" oz. ,,enostrano-sti" v brkljanju s konceptom halucinacije (oz. uporabe ,,haluciniranega čustva"!). Le-ta je nedvomno slaba glava v družini Saušsure. Tukaj Lacan ne pušča nobenih upov. Najslavnejšega silaka te genijalne rodbine, Ferdinanda de Saussureja, pa omenja Lacan v svojem klasičnem delu iz leta 1966 - ,,Ecrits" - kar trinajstkrat. (Že F. Engels je v ,,Izvoru družine, privatne lasfnine in države" omenjal nekega Saussurea, ki se   je    ukvarjal   prav   z   nekimi   specifičnimi
družinskimi vezmi. In zato je imel dovolj obči razlog ¦- vendar ta občost nikakor ni bjla banalna.) Vselej pa Freud in Saussure povsem bratsko urezujeta v nekem nenavadno intjmnem bivališču, v katerem zamujata eden za dmgim le za hip. In pri-celi stvari ne gre za podpis, ki ga srečujemo v psilioanalizi, pač pa za Ferdinanda, za katerega lahko trdimo, da je uiemeljitelj sodobne lingvistike. (,,La chose freudienne") Freud je odkrii zakone nezavednega, vendar boste s presenečenjem ugotovili, da je s tem, ko jih je podrobno izrazil, le formira! tisto, kar je Ferdinand de Saussure spravil na dan le nekaj let kasneje, odpir?joč s tem brazdo sodobne lingvistike. (,,La psychanalyse' et $on enseigne ment") Ta rudiment je distinkcija med označe-
FINALE: MATI
Po tem vrinku, se vrnimo k našemu razvijanju, pri katerem smo do sedaj namerno zamolčali en pomemben moment in sicer: kako je malemu Džugašvilgu uspelo pozabiti im očeta? Paz^'ivi bralec je to že ugotovil: preko svoje matere, ki je zakrpala travmatično luknjo i Džugašvilijevi mladosti. Džugaivilgeva mati imi klasične atribute: potrpežljivost, vdanost pogum, nežnost, bogaboječnost, umirjenost, zadržanost, dostojanstvo, navezava na domačo grudo ... Mati torej nastopa kot simbol domače ga, narodnega. Odločilno je pa sledeče: ,,Morala sem ... tu vsi vedo, kdo sem", pravi v odgovom na vprašanje, zakaj se je v neznosni vročini obldcla v črnino.1
Izjava priča natanko o tem, da je Josipova mati svoj položaj vzela zares (kdo sem), obenem pa je ta položaj označen (,,vejo") na ndcem drugem sprevngenem nivoju kot strah in spoštovanje pred neznanim. Če mali ,,Džuga" nadomesti vlogo svojega očeta, jo lahko samo na ta način, da se simbolno zadolži materi; mati, manko, artikulira, obenem pa ga tudi transceden-tira, s čimer izpričuje svojo ne-celost. ,rMoraIi sem, ,,dolžnostna vezanost; na kaj, komu se je morala zadolžiti? Prazen prostor brez vsebine, toda s še kako pertineutnim smislom: kaj je morala?
Komu se je morala zadolžiti?
Vsi vedo kdo sem!
Da, vsi vedo, da je mali Stalin moral narediti incest, krvoskrunstvo, če je hotel postati, to kar pač že je. Šele na ta način je lahko zastrl kastracijdco razsežnost očetovega imena.
In kakor tudi zgodovina priča, mora vsak socializem, ki se hoče uveljaviti, narediti krvoskrunstvo, da se na ta način lahko odreče očetovega imena!
Opomba:
1    ISSAC DEUTSCHER - Politična biografga, str. 23.
Slavka Žilavec
valcem in označenem, za katero gre čast popolnofna upravičeno Ferdinandu de Saussure-ju, saj je prek njegovega poučevaiaa vpisana v temelj humanističnih znanosti. (,,Situation de la psychanalyse en 1956") Tako napisan znak ( S - s ) velja pripisati Ferdinandu de Saussu-rqu, čeprav se ne reducira strogo na obliko nobene izmed številnih shem, v katerih se je pojavljal pod vtisom različnih predavanj v treh tečajih med leti 1906-07, 1908-09, 1910-11, ki jih je vdanost skupine učencev združila pod naslovom ,,Tečaj obče lingvistike": prvotna publikacija je prenesla neko poučevanje vredno svojegaimena, ki se ga lahko določi samo prek svojega lastnega toka. (,,L'instance de la lettre dans rinconscient" - v tem spisu je Lacan bikca Ferdinanda vpisal še petkrat.) Le kako je Freudu prišla na misel struktura govorice, ko pa jo je Ferdinand šele takrat artikuiiral? (,,La direction de la cure") Ženeva je bila instrument, ki je manjkal Freudu. (,,Subversion du sujet et dialectique du desir") Zatem vskoči Saussure obvezno le še v ,,Position de 1'inconscient". Družina de Saussure je torej najbo^j zablestela v posegih Jacquesa Lacana, vedno primerno naslo-njena na Freudovo irae: oba sta nepreklicno otipavala direktorjevo gorjačo in od njegovega imena sta potegnfla tisto nekaj malega figure, ki jo imata v svetu. Medtem so se člani družine Saussure že razpršili po vsem svetu.pritepli šo se v vse družbene sloje, zasedli vse pomembnejše ekonomske, politične, znanstvene m \imetnostne barikade - na njihovem slavnem in zmagoslav-nem pohodu jim kjjubiijejo le še najbolj konservativni, reakcionarni in odtujeni centri moči.
Lesše vprašanje časa je, kdaj bodo vse te temne sile dokončno oadle. Vse ostale ooti peljejo v barbarstvo'
Prihodnosti ni treba dokazovati! Marcei Štefančič, junior
Adolh Schickelgruber   («»9-19«)
NemŠki časnik Vonvarts je, kot beremo v Slovenskem narodu z dne 6. marca 1919, ,,naznanil te dni nove viharje vBerolinu(...) Nastala je velika napetost radi razočaranja, katero so delavci doživeli z ozirom na dosedaipi potek konstituante. Nade, ki so jih delavci stavili v narodno skupščino so se hitro razblinile in mase se je oprijel pesimizem, ki ga je težko popraviti(...) Težke čase bo še preživljala Nemčija po vojni, kijo je povzročila."
In social-demokratsko glasilo se ni motilo. V naslednjem desetletju so se pojavila gibanja, ki so povzročila viharje ne samo v Nemčiji, ampak po vsej   Evropi:   streličasti križi  na Madžarskern,
železna garda v Romuniji, rexizem v Belgiji, Heimathwehr v Avstriji, Action francaise (seveda v Franciji), falanga v Spaniji in ne nazadnje ustaši
na Hrvaškem. Nemško gibanje, ki se je poimenovalo nacizemje bilo med njimivsckakor najuspešnejše.  In  nemajhna zasluga za to gre
ravno Adolfu Schickelgruberju, ki je omogočil C. Schmittu izreči sledeči stavek: ,,Lahko torej rečemo, da je tega dne (3O.januarja, 1933) umrl
Hegel." (Sedaj je seveda že jasno, daje leto 1933 tisto, ki nam budi spomin.)
Kdo je bil torej ta mož, Adolf Schickelgru-ber, ki je več kot sto let po Heglovi smrti povzročil njegovo ponovno smrt?
Mož, ki je od rojstva do 1912 živel na Dunaju, nato pa v Muenchnu, kjer se je začel njegov vzpon.
Mož, ki se je preživljal kot priložnostni delavec in risar, potem ko se je uprl očetu,kiga je hotel napraviti za uradnika.
Mož, ki mu je osebni zdravnik dr. Theo Morell celo desetletje vbrizgaval najrazličnejša zdravila in ki je bil od septembra 1931 strog vegetarijanec, zato da bi v svojem zgodovinskem poslanstvu lahko vzdržal.
Mož, ki je po lastnih besedah, jokal samo enkrat v življenju, takrat ko mu je umrla mati. Nerazrešeno dualno razmerje, ki, tako rekoč, zahteva beg pred objektnimi odnosi (v strogem psihoanalitskem smislu) je omogočilo njegovemu somišljeniku Gobbelsu, da je 1932, kot motto svojih desčtih zapovedi zapisal: ,J>omovina je mati tvojega življenja, tega nikdar ne pozabi!"
Benetke, 13. februar 1883. Umrl je Richard Wagner - glasbenik, politik in morda tudi revolucionar.
Glasbena Evropa praznuje stoletnico Wagner-jeve smrti. Hrupen sloves obdaja njegovo delo in predvsem njegovo osebnost. Veliko skrivnostne prikritosti, nejasnosti in meglenosti je v tej duši spornega nemškega genija. Svetu je danes ravno toliko poznan s svojimi operami kot tudi medij nemškega zlega duha. Adolf Hitler, ki je 50 let po Wagnerjevi smrti zavladal Nemčiji, je namreč povzdignil njegovo glasbo in ga proglasil za oporni steber nacistične ideologije. Tako kot Nietzschejeve filozofske misli je tudi Wagnerjevo glasbo dosledno preoblikoval po načelih svoje politike in s to propagandno igro zmanjšal njuno vlogo v svetu. V zavesti širokih množic je Wagner še vedno prisotenkot človek, soroden Hitleiju, in kot tak nesprejemeljivza današnjo družbo! Vendar: ,,Kaj more Wagner, če ga je cenil Hitler? "
In kaj more Wagner, če ga ceio 85 let po njegovi smrti, ameriška vojska zlorabi v celo tako krutih prizorih kot je napad na vietnamsko Ijudstvo (pa četudi samo filmsko! Francis in Carmina Coppola se dokaj neprimerno poigrata z odlomki iz Das Rheingold). Nemirni Wagnerjev duh, večni popotnik, samozavesten in ponosen človek neprilagodljivega značaja, ki se ni bil pripravljen podrediti podedovanim navadam in razvadam — to je Wagnerjeva osebnost!
,,Sledim vzgibom svojega srca, to je moj največji zakon; to, kar storim, ko ubogam svoj nagon, je tisto, kar moram storiti. Ali je glas zame dober ali slab? Tega ne vem, vendar ga ubogam in se tnidim, da ne bi nikdar nasprotoval svoji volji."
VVagnerja gibtjejo strašne st&sti, razdražen, razburljiv in strupen je v svojem vedenju, vendar pa vseskozi ostaja gospodar samega sebe. Govori izključno o poDtiki in neizbežni bližini revolu-cije, a ob tem ohrani svoj mogočni razum in izkorišča za svojo umetnost vse izkušnje in celo sleherno zablodo svojega življenja.
VVaper je bil zares dober prijatelj le samemu sebi.  Cetudi so ga ljudje bbkrožali in se mu
Petsto let mineva od rojstva Martina Luthra, osrednje in dokaj kontradiktorne osebnosti reformacije. Pol tisočletja — dolga in hkrati turti kratka doba. Doba časovnega razpona modernega sveta. Luther je na primer zasta.il probleme, ki so dosegli polno priznanje šele na drugem vatikanskem koncihi. Zastavil je spet druge projekte, ki niso zmagali in najbrž tudi ne bodo. Mnogi njegovi pogledi razkrivajo njegovo usodno ujetost v svoj tas in svoje predsodke. S političnega vidika je doživel polom. Vse preveč je ostajal le privatnik in se ni nikoli globlje zavedel politične razsežnosti svojega dela. Neoporečen ostaja njegov pomen v razvoju modernega nemškega jezika. Tudi Slovenci se mu moramo
dobrikali, ga je ,,družba trpinčila" in od nje je bežal, daje potem trpinčil samega sebe. Ko mu je bilo ,,trpljenje normalno stanje", odkrije Scho-penhauerja, ki je potrdil in razložil njegov nagonski pesimizem ter idejo glasbe, ki ni posnetek idej, ampak posnetek same volje in nadalje glasbe, ki nil^li ne izgovarja zgolj pojavov, ampak edinole notranje bistvo, samo po sebi vse pojavnosti, samo voljo.
1868 se v Leipzigu srečata Wagner in Nietzsche. V desetih letih njunega prijateljstva se predstavljata kot ,,umetnika", ,,misleca", nato kot ,,romantika" ali kot ,,schopenhauerjanca", kot ,,borca proti 19. stoletju", kot Jegendarja", kot ,,profeta bodočega in kritika preteklega stoletja". V delih ,,Schopenhauer kot vzgojitelj" in ,,R. Wagner v Bayreuthu" postavlja Nietzsche sliko genija kot najvažnejše središče kulture, ne neke že obstoječe, ampak bodoče kulture. R. Wagner in Schopenhauer sta reprezentativna pri zgodnjih Nietzschejevih d.elih. Schopenhauer in Wagner pomenita z eno besedo: Nietzsche."       ^
Po letu 1878 se Nietzsche in Wagner razideta, Nietzsche zavrne junaka svoje mladosti, katerima je posvetil svoje največje spoštovanje in svpj entuziazem. V svoji bolezenski potrebi piše Nietzsche kontradBctorna dela (,JPqjav Wagner", ,,Nietzsche contra Wagner"), kjer zruši, kar je nekdaj oboževal in preganja pri drugili ,,deka-denco", ki je bOa v njem samem in ki jo je videl utelešeno v Wagnerju, zanikal je Wagnerjeve očitne kvalitete: moč* vo^o, enotnost, logiko, umetnost razvijanja.
Sam Wagner je na svoje delo gledal povsem v skladu s ,,teorgo progresa", smatral ga ne samo za višek zgodovinskega razvoja umetnosti, tem-več tudi za višek ,,umetnosti prihodnosti". Njegova ^lasba prihodnosti' in presunljivi prizori, ko je ena sama melodija obvladala tisoče ljudi, je pogosto vznemirjalo mislece, politike, glasbe-nike ... 19. in 20. stoletja. V tej glasbi so videli strup za mišljeige, nevarnost za akcijo.
V pismu 1882 Marx obtožuje besedilo Wagnerjevega NibelunŠkega prstana zaradi močno dražljive zlorabe germanske legende. Za »glasbo
zahvaliti za duhovno pobudo rojstva slovenske pisane besede. Vendar je Luther vso težo obsežnejšega reformatorskega programa stresel z ramen s sklicevanjem na evangeljski nauk o pokorščini predpostavljenim, češ, vsaka oblast je od Boga. Papež seveda zanj ni bil več oblast ampak hudičeva ustanova. Stvar je sicer poeno-stavil, toda s tem tudi sam postal sokriv tragedge tridesetletne vojne in igenih posledic. Njegovo stališče do kmečkih uporov ni bilo ravno dosledno. V začetku je zagovaijal upravičene zahteve kmetov, ko pa se je rodila krvava stvarnost upora, se je ves postavil na stran ,,redoljubnega" gospostva. Revolucionarne kmete pa je kot razbojnike in sramotilce krščanskega
Mož, ki je v grozi pred kugo užitka zapisal: ,,Paralelno s političnim, nravstvenim in moralnim onesnaževanjem naroda se že več let odvija nič manj strašno zdravstveno zastrup^arge narodove-ga telesa s sifilisom(...) Požidenje našega duševnega življenja in mamoniziranje našega gona za parjerge bo prej ko slq pokvarUo ves pomladek."
Mož, ki je v obrambo svoje matere (to paje, ne pozabimo-domovina!) zapisal: ,,Ali boš, če nekdo udari tvojo mater z bičem po licu, dgal: hvala lepa! In on je človek!? To ni človek, to je nečlovek! Koliko še hujših stvari je naredU injih še danes dela Žid naši materi Nemčiji!" In kdo med njimi je hugši kot ,,svetovni žid Karel Marx", ki je tudi med našimi jubilanti?
Mož, ki je bfl, po besedah socialne demokra-cge, blizu še enemu naših jubilantov, tovarišu Stalinu, saj naj bi si bili Nazis und Kozis bratje: ,,Rot gleich Braun". Pa vendar, če je verjeti kaj nauku S. Freuda, od moža, ki se je tako bal objektnih odnosov, ni moč pričakovati bratenja z bopevizmom, ki uvaja staige promiskuiteto,kot nas pouči plakat ,,Združenja za borbo proti boljševizmu":
prihodnosti" pa piše Engelsu: ,,C'est affreux, povzroča bojazen za prihodnost in njeno Poesie-musik." Maraove reference na Wagnerja so vedno neprijateljske, zavrača ga kot filozofa in kot glasbenika, kar pa je skrajno subjektivno in nelogično. Povsem ustrezna je Marxova kritika Wagnerja kot revolucionarja, ki seje spoprgatep z ruskim anarhistom Bakuninom, se udeleževal tajnih sestankov v Bakuninovem skrivališču in se navduševal za njegove anarhistične in idealistične nazore. Wagner je bil poln Bakuninovih idej o bratstvu in svobodi, ki naj biodpravila sovraštvo, zavist in neenakostl Po Francozu Proudhonu pa je povzel malomeščanski odpor do komunizma, ki ga je označeval kot ,,neokusen in nesmiselen nazor". Wagner je bil namreč velik iluzionist, dvoličnega značaja, ki je kasneje zanikal svoja radikalna stališča, ki jih je med dresdensko revolucijo tako vneto zagovarjal.
Vse to je Marx upravičeno kritiziral, neupravičena pa je bila r^egova sodba Wagnerja -glasbenika - kot ,,nepoštenega, nevestnega, duhovno omejenega in s plašnicami odetega —čeprav ne nesimpatičnega— pedantneža!"
Tudi Engels je neusmiljen do R. VVagnerja, ko §a v Anti- Dulvringu primerja in enači z g. Dulvringom, kije ,,polegRichardaWagnerjapač prVi, ki mirne duše sebe razglaša za edino resničnega filozofa sedanjosti in ,dolgoletne' bodočnosti. K.dor se ne sklada z njim, se ne sklada z resnico." V nadaljnem besedilu pa: ,,Treba je biti pač fllozofski R. Wagner - pa brez VVagnerfevega talenta - da spregledaš, da se vsa zaničevanja, ki jih mečeš na dosedanji zgodovin-ski razvoj, prav tako primejo njihovega baje zadnjega rezultata — tako imenovane ,,filozof5e stvarnosti".
Še veliko hujša pa je obsodba Ivana Fochta, ki postavlja VVagnerja v sloj antiglasbenikov, katerim teorga služi le kot dopolnilo glasbi, kot kompozicgska nemoč v glasbenem polju. Sem uvršča večino romantikov z literarnim in filozofskimi pretenzijami (a med igimi — poudarja I. Focht - je najbo^ tipičen primer Wagneija!), Wagnerja nadalje označuje kot izrazito   amuzikalnega, ki v  svoji  teoriji  pod
WAGNERJANEC ZAGOSPODARI NAD WAG-NERJEM! - NEMŠKA UMETNOST! NEMŠKI MOJSTER! NEMSKO PIVO!. .
Richard Wagner
Nemške žene!
Ali slutite, s čim vas ogroža boljševizem? Boljševizem hoče socializacijo žensk:
1.) Ukirga Jastninsko pravico do žensk starostiod 17 — 32 let.
2.) Vse ženske so last naroda.
3.) Dosedaigi lastniki obdržijo pravico do žene prek vrste.
4.) Vsak moški, ki želi uporabiti ekzemplar narodne lastnine, potrebuje potrdilo delavskega komiteja.
5.) Moški nima pravice do ženske več kot trikrat tedensko in ne dlje kot tri ure.
6.) Vsak je dolžan prijaviti ženske, ki se mu upirajo.
7.) Vsak moški, ki ne pripada deiavskemu razredu, mora za svojo pravico uporabe narodne lastnine plačati 100 rub^ev mesečno.
,,Fuhrer befihl, wir folgen!" Tak je bfl klic spremstva moža, ki mu je oče, 13 let pred rcgstvom, omogočil vpis v register despotizma, s tem da si je nadel novi priimek, vreden despota: Hitler.
nazivom glasbe nudi neki Ersatz, ter ki vedno boK obsedeno piše o glasbi, obenem pa sam piše vedno slabšo glasbo. Wagnerju pripisige dokaj ,,kruto" sposobnost, da v tonih vidi simbole in da glasbo ni niti enkrat doživel kot glasbo, kajti od glasbe on (Wagner!) želi vse drugo kot pa, da ustvari svojo lastno bit. Zaiq Wagner predstav^a prototip romantičnega sentimentalno-literarnega in totalno napačnega pojmovanja in obravnavaiga glasbe.
Kritika ga je žalila, široko občinstvo ga ni poznalo, a kljub temu je ostal miren; bil je prepričan; da bo v svojem petdesetm letu obvladal glasbeni svet. Še vedno je bil prepričan, da mu mora svet dati vse, kar potrebuje!
Wagner se je prepustil tokovom svoje muzikalnosti ter se pustil zanašati, tako, da je bfl sam presenečen in začuden. Zato je kmalu zašel na popolno kromatizacgo melodije in harmonge, prelivaige motivov in kadenc po raznih stoprgah 12-tonske lestvice - vse to da njegovi harmongi nemiren, ogi^evit blesk,ki seje zdel sbdobnikom nevaren že zaradi svoje nestalnosti. Nadčasovnost njegovega ustvaijanja pa se javija zlasti tudi v rgegovi dcstatičnosti, kjer se umetnik dvigne nad individualno izkustvo, živi v drugih osebah, drugo življenje, ki ga realno v danih biološko gospodarskih razmerah ni živel nikdar. Motimo se, če iščemo v delih velikega umetnika razlago igegovega življenja. To drži le izjemoma..,. njegova dela govore povsem nasprotno kot njegovo živijenje - govore to, česar ni mogel doseči v življeigu ali kot pravi Wagner sam: »Umetnost se začenja tam, kjer neha živ^eige."
Wagnerjevo sovraštvo do priviligiranih stanov in njegova nagrgenost k socialističnim nazorom, so se čez leta spremenila.
Leta ,1875 se je Wagner obnašal kot aristokrat, bival je v salonu, kjer je viadalo kraljevsko razko^e, divan v žametu in svili, VVagner pa ogrnjen z dolgim, s krznom obrobljenim, žametnim plaščem.
... Neverjetno! Wagner bo postal še pobo-žen! TatjanaGregorič
imena poslal v pekeK Luther je pač imel drugačno predstavo o ,,svobodi krščanskega človeka". Vprašanja socialne pravičnosti, tlačan-stva, nove družbene ureditve, so zunaj središča rijegovega gledanja. Njegova teolc^a izhaja iz iskanja »mUostnega Boga". Moderni svet, na njegovem pragu je Luther živel, pa je ravno to vprašanje spravil iz sredi$ča svojega iskanja. Ker je Luthra notrarge najbolj razgibavalo, pa vendar ne pomeni nič drugega kot stisko srca ob novem izkustvu človeka, ki je izgubU občutek široke harmoničnosti zaprtega srednjega veka. Luther je čutil v sebi vso antinomično silovitost ,,brezbož-ne" človekove narave. Reši se s ,,samo vero" v Boga, ker mu je do izkustva #notranje harmonge
OB PETSTOLETNICIROJSTVA
Martin Luther
pot zaprta. Vendar se čfovek ravno prizadevanju za tem izkustvom ne more odpovedati. Tragika modernega človeka, ki se kaže že pri Luthru, pa je, da se pri tem vedno znova oklepa vere. Ne vere v boga, temveč vere v tiste ideale, v borbi za katere se vedno znova izkaže kot žrtev. Morda žrtev francoske gi^otine, ,,otočja" gulaga ali kakega drugega otočka. Tako ostajamo sodobniki ndcega Luthra ne glede na to ali bi ga radi proglasili za svetnflca kot nekateri entuziasti okrog drugega vatikanskega koncila ali pa ga proglasiti za nezanimivega in nerelevantnega kot Ijudje, ki smo probleme njegovega časa že preboleli. Franci Baraga
LAIBACH intervju: od 30. 1.83 d6 30. 3.83 / Padl1 naravnost vjedro tiste jugoslovanske travme Vprašanja:   Aleš  Debeljak (TRIBUNA)                našega vedno bolj  cvetočega administrativnega
1. LAI-    socializma, ki se ji reče - zapora meje. Obrat od
BACH je sredi decembra 1982 nastopil na črnih rudarskih uniform k poudarjeno militant-večdnevnem koncertu ,,YU rock alternativa k'v nemu videzu razločno policijskega karakterja Zagrebu in vsilil vprašanje, ki zaradi svoje (Novi rock 82) je na nek način že anticipiral programsko-ideološke teže zasluži, da stoji na zadnje državne blagoslove, zdaj pa se ta ideološka začetku. LALBACHOVI glasbeni projekti so v orientacija kritično vpisuje v nadvse značilno območje rock-godbe pri nas vnesli s svojim ,,psihotično ekonomijo" *ako, da organi družbe-radikalnim karakterjem industrijske produkcije nega gospostva tam, kjer bi morali naleteti na določeno dinamiko že samo zato, ker so ti neposredno kritiko, trčijo ob - same sebe. S tem projekti načeloma nosili značko manifestativno je LAIBAH dal nedvomen prispevek v zakladnico samosvojih in samostojnih raziskav zvočnega sodobnega političnega orožja in izpopolnil materiala, glasbenih postopkov in ideološke instrumentarij prefinjene ideološke kritike. Na zidave rock-godbe. Zato je LAIBACH na nek tem spoju stila in vsebine bi veljalo pojasniti dva način izoliran in izvzet iz ustaljenih rockovskih   problema:
tokov in gibanj na naših tleh. Poleg samostojnih         a) razliko zunaj : znotraj železne zavese, nastopov in koncertov pa  LAIBACH sodeluje         b) razviti dispozitiv vašega - zgoraj nakazane-tudi   na   skupiaskih  predstavitvah -  ,,Rock v   8a ~ ,,scensko-vizualnega" prehoda in nieeovih opoziciji",   ,Novi rock 82", ,,YU rock alternati-  glasbenih konsekvenc.
vak\  itd.  Čeprav LAIBACHOV »zastavek roc-      —           -             .                 -                    -
rituala sicer vpeljuje disonantne poteze v zasnovo   LAIBACH:
bolj ali manj reprezentativnega koneerta, vendar V zahodnoevropskih deželah je z divergentno pa ravno s svojo udeležbo - četudi izjavno ,,par razgrajenim ekonomsko-političnim sistemom in distance" - podleže homogenizirajočemu meha- pretirano razvejanim konkurenčnim trgom mož-nizmu takega spektakla.. Znotraj tega okvira pa nost popolne kontrole že presežena. Tehnični deluje logika identifikacijske fantaznie, kjer ,,raza razvoj ter porast sredstev masovne komunikacije zmaguje nad vsebino". Kako LAIBACH uteme- povzroča razširjen sistem informiranja in decen-ljuje paradoks svojega sodelovanja na teh velikih tralizira medijsko informacijo, kar onemogoča shodih. katdrih zadnji učinek je redukcija objektivno razmišljanje in brezhibno kontrolo značilnosti   posameznih   bendpv   na   horizont   celotne družbe/mase.
skupinskega koncerta? Kako LAIBACH, prav (Odgovornost nosilcev oblasti je, da, z kolikor skuša biti dosledno ,,različenk\ nastopa obvladovanjem sistema informiranja, po potrebi tam,  kjer poteka predvsem zabrisovanje ,,raz- kontrolirajo/usmerjajo/obviadujejo     infrastruk-
lik"?                                   ___     ,----------_,   turo in sfere nadgradnje.)                                    %
,'...'.                                                                   Takšno   stanje   (neobvladanje   industrijske
LAIBACH:                                                     produkcije   in  ekonomskega trga, pretok med &
,,Zabrisovanje   razlik"   (Gleichschaltung) je. seboj    nasprotujočih   si   informacij,   itd.)   je "'s dejavnost. ki se ji programsko predajamo.               karakteristično za Zahod in povzroča nezaupanje v
LAIBACH je spoznanje univerzalnosti časa; ljudi do vlade in političnega sistema, degradacijo ^ njegova  organizacijska  aktivnost je  intenzivna osnovnih  človeskih  vrednosti,  demoralizira  in agitacija   in   stalna   sistematska,   propagandno- odtujuje  družbo,  na   poganjkih gnilobe pa se >; ideološka ofenziva. Proučujemo formiranje indi- bohoti in razrašča nezdrava dekadenca.                 •?
vidualne   in   masovne   družbene   zavesti   skozi        Pri  nas  so  meje  kontrole nad družbenim /. sistem propagande in mehanizem funkcioniranja  dogajanjem še vedno jasno začrtane; še več, z '"\ informacij,    da    na   takšni   osnovi . zgradimo novimi gospodarsko-političnimi ukrepije kontro-  -strategijo svojega delovanja in sistem kontrole (ki la in sarnokontrola poglobljena ter poenotena,  * ga skozi manipulativni značaj masovne kulture enopartijski sistem in centraliziran informativni   .' prakticiramo). S preučevanjem mehanizma funk- program   pa   dajeta   možnost   široke  medijske cioniranja    pozitivne   masovne   zavesti   lahko manipulacije   ljudi.   S   tem   se   stabilizira   in   ¦ kodificiramo izraz v obliki entropičnih fraz. po objektivizira    družbena   misel   ter   onemogoči modelu razumevanja/kodeksu sprejemanja dolo- kakršnakoli širše organizirana delikventna/disi-čene (delikventne) strukture konzumentov, ki dentska odstopanja od začrtane smeri razvoja jim   je   LAIBACH   informacija   potrebna   kot   političnega   sistema  socialističnega   samouprav-konstitutivni   element   v   formiranju   trdnejše   ljanja. Postavitev najnovejših ekonomsko-politič-osebne ideološke orientacije.                                  nih   ukrepov   se   je   pokazala   kot   nujna   in
Novačenje regrutov Nove Zavesti poteka tam,   upravičena. kajti samo široka politična akcija je kjer je najmanj pričakovano: skozi infiltracijo na   pogoj monolitnosti družbe in države. shodih,  katerih definicijski  predznak  poskuša         LAJBACH KUNST je krepitev akcije v imenu imeti ideološko subverzivni, destruktivni karakter   Ideje; je princip zavestnega odrekanja osebnega (opozicija, alternativa, novo . . .).                           okusa, razsojanja, prepričanja, svobodno razoseb-
Vprašanje nastopa LAIBACHA na tovrstnih   ljanje in dobrovoljno prevzemanje vloge ideolo-koncertih je torej vprašanje strategije LAIBACH   gije . . . (Umetnik je vojak ideologije.) -manipulacije. (S samim nastopanjem na takšnih         Uniformiranje (prevzemanje vojaške tradicije) koncertih pa LAIBACH že tudi avtomatično in   primarno deluje na emocije in spada v instrumen-vnaprej    degradira   radikalnost   (opozicijskost)   tarij   propagandne   strategije,  ki jo   LAIBACH alternativnost  (itd.) glasbenega  in ideološkega   razvija in s katero pperira. izraza teh festivalov/shodov.)                                      Ž   mistično-erotično   mitološko   (zvočno)
"2.^ o ,,alternativi". Če namreč mesto konstitucijo ambivalence strahu in fascinacije (ki alternative dojamemo kot mesto produkcije na zavest ljudi deluje primarno), z insceniranimi fazcepa znotraj ,,rockovske scene", tedaj LAI- nastopi ritualizirane demonstracije politične sile BACH ne participira (več? ) na razcepu samem, in z ostalimi mahipulativnimi ,,prijemi" individue pač pa se umešča v eno od dveh možnih polj, saj LAIBACH prakticira zvok-silo v obliki sistemat-altemativa" nalaga ,,ekskluzivno izbiro med skega (psihofizičnega) terorja kot družbenega dvema možnostima" in eno od njihje LAIBACH  organizacijskega   principa, z namenom efektiv-
-  vsai če se skličemo na zgoraj omenjeni nastop   nega discipliniranja in vzbuditve občutka ,,total-
-     L izbral /Seveda  tukaj   ne  gie  specifične  ne   obvezanosti"   določene   -   revoltirane   in členitve  rockovskega prizorišča zamegljevati z odtujene publike. kar rezultira v stanju kolektiv-izjavami tipa ,,punk vs. disco", pač pa gre za to,   ne afazije, kakršno zahteva princip organizacije da razberemo predpostavke LAIBACHOVE ,ne-   <*™™f-
umestljivosti .' ki je priljubljen ,Jeit-motiv" Glasbeni pnstop LAIBACHA je prestop na žurnalističnega pisanja o vas. LAIBACH tudi podrocje čiste politizacije zvoka kot sredstva načeloma ostro zavrača novinarsko etiketiranje .manipulacije mase.
in definiranje, zdi pa se, da bi lahko ravno v gesti 4 Na tem vašem obisku ,,pri izvirih" ste se odločitve za ,,alternativo" (dasi začasno) odkrili menda pogovarjali tudi o možnostih snemanja znamenje nedoslednosti, saj nemara prav ta samostojne plošče pri neodvisnih založbah in -tokratvaša lastna- ,,determinacija" že zatolče obenem tudi o pogojih organiziranja nekakšne historično razsežnost LAIBACHOVE intervencije evropske turneje. Do kakšne faze so prispeli ti v razmerju ideologij znotraj rock-godbe. Kako pogovori in do katere mere jih je sprožila torej LAIBACH pojasnjuje neskladje med svojo
glasbeno    alternativno    umestitivijo    in    svojo   eventualna blokada pri domačih založnikih? (mogoče   ,od   zunaj'   prilepljeno)   ,,neumestlji-         In še: na Slovenskem je dostop do samostoj-vostio"?    '                                                           ne8a Prikaza svojega dela omogočen tako rekoč
Po kakšnem scenariju LAIBACH postaja pri vsakemu kantavtorju s štirimi razredi nastopanja nas zgolj moment t premeščanj znotraj rock- na lokalnih veselicah, v zadnjem času pa dobivajo scene in kako se -po drugi strani- producira tisti samostojne plošče tudi bendi, ki so bili do sedaj LAIBACHOV presežek, ki vas vendarle rešuje nemara bolj prezrti, kot bi to zaslužili. Nikakor pred utopitvijo v ,,sivini permutacij" standardno pa nismo - razen po vogalih - zasledili rockovskega kova?                                                informacije o vaši samostojni plošči, čeprav ste
LAIBACH:                                                     skupina  z dovolj  doglim stažem  in razgibano
Edine upravičene konstatacije v zvezi z aktivnostjo, pa tudi zjasno usmeritvijo. Če imate razmestitvijo in definiranjem LAIBACHA so v rokah kaj bolj konkretnega razen obljub, me razvidne  iz  same  LAIBACH produkcije; LAI-
BACH v svojem delu prevzema organizacijski popravjte, če pa se vas glasbeni založniki sistem dela inustrijske produkcije in identifi- iZOgib>ajo in vas s tem - kakorkoli že - potiskajo kacijo z ideologijo. Vsako uvrščanje in determi- v get0 koncertnih in razstavnih prostorov, tedaj niranje s pozicije primarne tendence LAIBACHA t>j bilo zanimivo, če že ne instruktivno, slišati vaš je torej napačno in brez pomena, čeprav ne ocigOvor. Ali potemtakem politični suspenz, ki se odklanjamo (še posebno pri vizuelni prizentaciji drži LAIBACHA (če pač ne morete do plošče) LAIBACH-Ideje) široke aplikativne označitve pravzaprav ne poganja benda v še ostrejši ,,transhistorični stvarni realizem" kot pripravljal- ^ružbeni angažma? Hkrati pa: ali ne bi bilo ne faze k zmagoslavju monumentalne retroavant- ^^o pristajanje na dokumentiranje vašega garde.                                                                  glasbenega   dela   že   uklonitev   diskografskemu
3. Tole vprašanje se naslavija na razmerje, ki   mOnppolizmu, ki s svojimi filtracijskimi mehaniz zadeva določeno ločnico med ljubljansko rock-   mi p'rebavi že marsikaj, nemara tudi LAIBACH? sceno in londonskimi glasbenimi in vedenjskimi   Ajj  ^i   ne   imela  ta   poteza  tudi subverzivnih obrazci v koordinatah roclTgibanja. Po vrnitvi z   poSiedic za same postopke in temeljni konceptu-daljšega    ,,študijskega    obiska4'   v   Angliji    in   ajni značaj vašega ^ela?     . : nekaterih drugih zahodnih državah ste namreč
LAIBACH:                                                         ;
Pomembnejše je, da v času vsesplošne krize r delujemo znotraj meja in pripomoremo k stabilizaciji družbe in države, kar pa ne pomeni, '¦¦ da smo popolnoma opustili organiziraho delova- \ nje tudi navzven. Pripravljamo nastop v Varšavi ; in nekaterih okupiranih mestih zahodne Evrope. ;
Plošča bi prav gotovo bila dobrodošla kot ! pomemben dokurtient LAIBACH-zvoka z visoko j mampulativno vrednostjo. Neodločnost v defini- ; tivni odločitvi glasbenih založnikov o snemanju ¦ LAIBACM-plošče kaže na določeno nezrelost/ : nizko   stopnjo  zavesti  in  vprašljivo   ideološko orientacijo subjektov, ki jim je zaupano upravlja-nje nad tovarnami ljudskega mišljenja,kakor tudi na   njihovo   nezmožnost   dekodiranja   našega sporočila in jezika.
Kljub temu pa nas takšen statusvquo ne ovira, temveč prej (po logiki obratnih mehanizmov) vzpostavlja določeno zaupanje prav pri tistih najobčutljivejših in najnezaupljivejših izgubljenih plasteh konzumentov, ki se sami postavljajo v deviantno-delikventen položaj, t.j. tiste getoizi-rane, podzemne publike, ki se najbolj trdovratno upira ustaljenim družbenim normam in odgovor-nosti. Prav tem je LAIBACH-informacija name-njena in najbolj potrebna.
5. Na pismena vprašanja - tudi tale intervju je tak - odgovarja LAIBACH prav tako pismeno. To dejstvo kaže na neko dosledno uresničevanje zastavljenega idejnega programa in na jasno izpostavljeno moč medija, kolikor ga skuša v mreži preciznih odgovorov reflektirati že LAIBACH sim. Kako se v tem družbenem neksusii prikazuje LAIBACHU funkcija rock-kritika namreč ni razvila svoje terminologije in teoretsko konsistentnega kategorialjiega aparata in zmore tedaj zgolj parazitiranje na določenih -vnaniih -  Doimovnih instrumentarijih, kar
kritiko vsega, kar odstopa od začrtane smeri razvoja političnega sistema in ideološke linije države.)
Objektivna kritika mora - kar je mogoče -zmanjšati moč osebne sodbe (depersonalacija) in se ravnati po trdnih, stalnih, neosebnih meriJih. Kot takšna mora tudi odgovarjati za svoje posledice in rezultate, in sicer: izvajalcu, ki ga lahko spodbuja ali svari, konzumentu, ki ga spodbuja in odklanja, ter državi.kiji dolguje vse. Samo takšna rock - kritika sodi v osrčje praktičnoteoretične revolucionarne dejavnosti kot pomemben člen v verigi konstituiranja in funkcioniranja ideološke linije partije in politič-nega sistema.
6.    ,,Umetnost  je   vzvišeno   poslanstvo,  ki obvezuje na fanatizem." (Adolf Hitler) Citirali ste ta ,pregovor', da bi nekoč skušali pojasniti, koliko   in   kako   se   LAIBACH   navezuje   na indusl.ijsko produkcrjo  in totalitarizem, ki bi prav   lahko   tudi   ,,obvezoval   na   fanatizem", kolikor   ni   to   sploh   osnovna   karakteristika obvladovanja množic. Vendar pa je tudi LAI-BACHU očitno, da obstaja več tipploskih različic sodobnega vseobsegajočega podrejanja. Za splo-šno rabo ustrezni pojem ,,totalitarizma" izgubi svoj  konceptualni  obseg  in  se  konec koncev izkaže kot imaginarni rezultat meglenega poeno-tenja, ki pa najbrž za skupino, ki se poudaijeno ukvarja   tudi   s   t.   i.   idelološkimi  mehanizmi
godbe, ne bi smel zadoščati. Ali pač? Zato bi veljalo povleči.potezo določene ,jnetodološke strogosti" in razpršiti nejasnosti, ki so se nakopičile okrog politicne kategowje LAIBA-CHOVIH totalitarističnih poganjkov (fašizem, stalinizem . . .).
LAIBACH:
Nezadostno precizirane in definirane pojme je najlažje manipulirati in prilagajati tekoči politični uporabi (kar je osnova demagogije). Tako se skonstruira določen način mišljenja in konzumiranja, ki otežkoča razvoj kritične misli (afazija). (Na tak način se.doseže. izenačevanje/ uniformiranje mišljenja in ustvari podlaga za fobijo proti negativni kritiki in svobodoljubni kritični misli. Vsaka takšna kritika je takoj označena kot kritizerstvo in diskreditirana s poudarjanjem začrtane poti ter mitologiziranjem vseobsegajoče Ideje.)
LAIBACH stalno degradira vsakršno besedno komunikacijo v idelološko frazeologijo. Naše delo je industrijsko, jezik političen. (Komunika-cija v prekinitvi komunikacije!) Prepustna spo-sobnost konzumentov je omejena in odvisna od: a poznavanja simbola(ov), b razvojne stopnje konzumenta. c bd tehnike zaznavanja (hitro branje).
7.  Devalvacija enkratnosti in neponovljivosti doživlja v glasbenem mediju neslutena razsežja in LAIBACH je razpadajočo umetniško auro, ki je slabotno   sijala   okrog   velikih   zvezd   rocka, dotolkel v prah z elektronsko modulirano zvočno strukturo in repetitivnimi formami, ki jih (vsaj pri nas) artikulira na izjemno intenziven način. Organiziranje specifičnega diskurza, ki ga prakti-cira LAIBACH, je torej  potekalo v znamenju likvidacije harmonge sterilne ,,čistosti" zvoka in pripadajoče impotence. Skratka.konkretnadruž-beno-zgodovinska vsebina LAIBACHOVE inter-vencije  se  zgošča  v  razbitju določene rock— norme, določene produkcijske matrice. ki obvla-duje ,,veterane rocka". Zdi pa se, da lahko ravno ta oddcok od matrice proizvede že novo formulo, ki  legitimira   prav  LAIBACH kot   neko novo matrico z vsemi ustreznimi zakonitostmi - (!). Kako se LAIBACH izogiba vselej navzoči grožnji, ki ga ponuja kot (še eno) institucijo rock-godbe, se pravi, ohranja ključne dimenzije obremenjeno-sti   z   lastno   tradicijo?    Kako   se   LAIBACH spoprijema   s   praktičnimi   posledicami   logike perpetuiranja, ki žene LAIBACH v shizofreno pozicijo, kolikor pač iz borbe*z matrico izdela novo matrico in s tem preprečuje dvojni obrat in razdaljo do lastne produkcije?
LAIBACH:
Ustvarjanje pri LAIBACHU ima cikličen karakter, primarna Ideja pa statičen. fiksiran, neevolutiven (LAIBACH izključuje vsako evolu-cijo prvotne Ideje; prvotni koncept ni evolutiven temveč je entelehičen, predstava pa je zgo^ neksus med to statično in spreminjajočo se enoto.); proces ustvarjanja/produkcije je - po obliki - dejavnost kroženja okoli gibalne moči/Ideje.
Princip dela je docela skonstruiran (pri tem je Jcompozicijski postopek diktiran redy-made); industrijska produkcija je smiselno razvojna, toda _0e iz tega procesa izločimo eiement trenutka in ga poudarimo, mu s tem naznačimo mistično dimenzijo alienacije, ki razkriva magično kompo-nento industrijskega postopka. Represrja nad industrijskim ritualom se spremeni vkompozicg-ski diktat (in politizacija zvoka lahko postane absolutna zvočnost). LAIBACH v svojem delu prevzema organizacijski sistem dela industrijske
produkcije.....se dcozi njo oplaja, ptenavlja in
ponavlja. Matrica? DA!
8.   Provokacija,  drzen  izziv   in  mnogokrat naglašeno  neugodje:   trije posplošeni momenti LAIBACHOVEGA glasbenega angažmaja. Tiho vprašanje, ki ga nosijo ti momenti s seboj, je seveda   položaj   in  vloga   občinstva  pri   LAI-BACHOVIH   nastopih.   LAIBACH   namreč   -povsem dosledno sledeč svoji ,,mitološki" kon-stituciji ,roek benda' - potrebuje poslušalstvo, ki bo  reagiralo  zgolj   na  način  pasivnosti  in  se odrinilo  v   Dolie   ..družbene  afaziie"  (cit    vaš
odgovor v nekem intervjuju). Hkrati pa na podaljScu LAIBACHOVEGA koncertnega na-stopa zmoremo zaslediti tudi funkcgo ideološke provokacije in nelagodja, ki -praviloma- uravna-va vedenje občinstva. Publika na LAIBACH vsekakor odgovarja: četudi z odhajanjem iz dvorane, z obmetavanjem benda iri torej naiq ne reagira z ,,afazijo", če sem prav razumel. Kako potemtakem LAIBACH zapopade konstitutivno bariero med občinstvom in izvajalci, še posebej če navežemo na neposredrio vlogo recitatorja, ki drži mesto direktnega nagovora množicam? Ali LAIBACH uhaja determinantnemu območju fetišizma ,,brezrazličnosti", ki je pred leti sopel tod okoli in so se ga oprgeli tisti, ki jim fantazmatsko jedro topizma ,,enotnosti izvajalca in poslušaica" ni hotelo v glavo? Skratka, kakšno je razmerje med maso poslušalstva in LAI-BACHOM kot izvajalcem, ki je zrušil že nekaj mej in se nemara loteva tudi klasično koncertne ločnice?
LAIBACH:
Vsaka družbena aktivnost učinkuje na maso; LAIBACH deluje kot kreativna iluzija stroge institucionalnosti (identifikacija z institucrjo)kot soc-teater popularne kulture s centraliziranim pFOgramom (en oddajnik - mnoštvo sprejem-nikov) in s komunikacgo skozi nekomunikacijo. Glasbeni pristop LAIBACHA je prestop na področje čiste politizacije zvoka kot sredstva manipulacije mase.
Naš izraz je večplasten in preko enkratne konfrontacije z njim ni mogoče v popolnosti dojeti njegove strukture. Spoznarge (in identifi-kacija) ni možna na nizkem nivoju, temveč na določeni intelektualni stopnji ali pa s poitiočjo intuicije pri shizofrenem subjektu/razklanem osebku, ki spozna, da je v procesu družbene degeneracije in demoralizacije popolnoma od-tujen od dmžbe in od sebe (mobiliziranje izoliranih posameznikov). S samiin izrazom in ideološko provokacijo LAIBACH iritira vse ostale (,povprečnega poslušalca'), ki nimajo potrebnih psihosomatskih predispozicij za rekonstrukcgo in sprejemanje LAIBACH sporočUa. ^ovprečen poslušalec", ki pri nasem izrazu občuti nelagodje in izraža gnus/odbojhost, je predvsem podrejen kontroli masovnih medijev in identifikacji s proizvodi masovne kulture, ki so sicer najbolj razširjeni (vsa ostala rock produkcija itd.).
Dualizem v percipirargu LAIBACH sporočila, in v strukturi sprejemnikov, demaskira nevrotfč-nost družbe; LAIBACH združuje bojevnike in nasprotnike v izraz krika statičnega totalitarizma.
9.    LAIBACH   na   našem   rodc-prizorišču deluje že razmeroma dolgo in tudi v svoji zadnji etapi še vedno reprezentira instanco politične kritike državnega pokroviteljstva in dominacije, po   drugi   strani   pa   brez   posebnih   zadržkov sodeluje v množičnih medgUi in se v njih tudi vedno bolj uveljavlja. Nastopa po različnih rodc manifestacrjah,  galergah  in ,,umetniških" pro-storih. Ali to pomeni, če nekoliko zaostrim, da so LAIBACH državi že potrebni in jih je kot take že posvojila in integrirala v svojo mašinerijo, tako da jim pušča govoriti - kar je, bodi povedano mimogrede. najboljša cenzura?   Ali se je LAI-BACH pustU pokonzumirati državotvornim me-hanizmom ali pa je to samo specifična oblika kritične  razlike, ki  naj   ,od  zunaj'  načne  to mašinerijo?   Ali ste od prvih - prepovedanih -nastopov (menda zaradi nepredvidlj ivosti) regre-sirali  k  mbdelu take kritike, ki ga obstoječa kolesja množičnih medgev in ustreznih nadzor-nih organov že lahko posvqjijo, ker pač vnaprej predvidijo domet vašega kritičnega interesa?
¦ * t r u * * r ¦* i j l '  ; * • •    "f \  n
LAIBACH:                         "   ' ' ^------^^
Kadar se v politično-ekonomskih kriznit situacijah zaostruje antagonizem v družbi, koi ,.ultima ratio" družbene integracije, ostane samc še sila. Sila mora prevzeti formo sistematskegj (fizičnega in psihičnega) terorja, organiziranega ^ skladu z družbenimi odnosi; teror prevzema flinkcijo proizvodne moči, ki izsiljuje disciplinc in prilagoditev mase obstoječim odnosom proiz-vodnje in obstoječi aparaturi proizvodnje. LAI-BACH prakticira zvok-silo v obliki sistematskega (psihofizičnega) terorja kot družbenega organi-zacijskega principa. (Naš pristop je prestop na področje čiste politizacije zvoka - sredstva manipulacije mase.) Država LAIBACH potrebuje!
10.  Tik pred koncem: vseskozi sem uporab-Ijal termin ,,rock" in ga bolj ali manj natančno zvezal z LAIBACHOM, zdaj pa bi bilo potrebno ta morebitni spoj pojasniti. Vendar naj bo to vaša naloga.
LAIBACH:
Sistem rock kulture je kohtroliran s svojo svobodo iTi kot takšen tudi sredstvo kontrole določene strukture družbe. Mi gledamo nanj kot na obliko represije. ki skozi način svojega funkcioniranja mase odvrača v postranske, nepomembne rituale, ki niso nevarni državi. socialističnim kriterijem oblasti in politični zavesti; nadeva si zgolj modni videz ogroženosti, protesta in upora, deluje pa pravzaprav kot filtracijsko sredstvo, prikladno za kolektivni konzum, s katerim se mase odvrača od poglobljenega kritičnega razmišljanja. V tem smislu se medq rodca torej navezuje na LAIBACH, ki ga izkorišča kot instrument svoje propagandne strategije in manipulacije.
il.LAIBACH: 1984
LAIBACH:
hri aqt IF PRI NAS LJUDSKA!
lahko proizvede le povsem ,,impresionistično-poljubne" zapise oz. sociološko analizo - kar je vsekakor bolje. Figura rock-kritika pa onstran te nezadostnosti kljub vsemu le vzpostavlja določe-no korespondenco med - grobo vzeto - publiko in izvajalci. Ali rock kritik v tej družbeni reprezentaciji medija, ki se naslanja na metoni-mični zastavek (časopis-kritik), deluje - za LAIBACH kot ,,nujno zlo" ali pa konstituira prostor pojavljanja določenega betida in njegovih ideoloških, socialnih, razrednih itd. implikacij?
LAIBACH:                                     ~.    ~
Takšna forma intervjua (oblike sporočila)je
pravzaprav meja razumljivosti, znotraj katere je
subjektu omogočeno pojmovno sprenevedahje in
komunikacija.    Način   njenega   formiranja   je
istočasno tudi proces permanentne represije na
jezikovne modele, s tem pa tudi na subjekte, ki
'. jih zgradifo. Takšna forma do minimuma reducira
!. možnost   individualnih   vplivov   na   strukturo
šamega izraza. Oblika intervjua se formira skozi
totalitarno strukturo inje razumljena kot pravica
do ne-razumljivosti, ne-komunikativnosti. (LAI-
L BACH/' na   ta   način   stalno   degradira   vsako
I komunikacijo   na   nivoju   besede   v   ideolosko
| frazeologijo.)
t   .    Funkcija rock-kritika v konstelaciji medij-
^ skih mehanizmov se formira v posredniški/pre-
I nosniški vlogi in skozi formuliranie pozitivnih
] vrednostnih sodb deluje kot neusmiljen dejavnik
» v  oblikovanju javnega  mnenja, v  vzpostavitvi
i' ustrezne masovne zavesti. Kritik mora vzpostav-
- ljati in usmerjati zveze med Idejo, izvajalcem in
| konzumentom,   odkrivati  vrednosti  dela  in  z
analizo  pokazati  vzroke   in   posledice   r^egove
učinkovitosti. Tudi se ne sme bati ideološkega
spopada z mračnimi silami podzemlja in odločno
^ opozoriti   na   škodljivost   zahodno-dekadentnih
^vplivov. (LAIBACH se zavzema za brezobzirno
O BLETNICE
Ta zgodba se začenja s porazom revolucije, z zmago reakcije. Večina preživelih nemških, italijanskih, francoskih, poljskih, madžarskih in drugih revolucionarjevje pred zmagoviro reakcijo začela leta 1849 bežati proti zahodu in pristala v Angliji. Odtod se jih je del napotil dalje, čez ocean, glavnina pa je ostala v Londonu. Med temi sta bila tudi Marx in Engels, le da se je Engels potem preselil v Manchester.
Emigrantska leta so bila leta mizerije. S tem ne mislimo le na bedo, v kateri je živel Marx s
svojo familijo, in na Engelsove stiske.ko se je bil prisiljen zaposliti kot uradnik pri očetovi firmi. Niti ne le na revščino, ki jo je toflcla večina drugih emigrantov. Gre tudi in predvsem za politično mizerijo.
Ti revolucionarji porazu revolucije niso bili kos. Brez tal pod nogami so sestavljali revolucio-narne vlade v izgnanstvu, novačili revolucionarne vpjske in načrtovali revolucionarne vojne ipd., predvsem pa se zdaj grizli zdaj lizali med sabo,
zdaj z enim zdaj z drugim, se zapijali, intrigirali, obrekovali in poveličevali ete.
Iz tega časa, iz prvih let politične emigiacije v Angliji, so naslednja tri Mancova in Engelsova pisma. Za nas so ta pisma še posebej zanimiva, ker se Marx in Engels v njih opredeljujeta do Zveze komunistov.
Marxu in Engelsu ni padlo niti na kraj pameti, da ima ,,partija vedno prav". To načelo so   prakticirali   in   marsikdaj   in   marsikje  še
T.M.
Kaj imata Marx
in Engels opraviti
z zvezo komunistov
MARX ENGELSU V MANCHESTER (London),ll.februar 1851
Dragi Engels!
InterumCrispinus!1
Pravkar sem izvedel, da je bil danes zvečer meeting v Tottenham Court Roadu ob Bemovi smrti. Na tribuni so sedeli: predsednik Schappei itd., Louis Blanc in ostali Člani novega komiteja Zveze narodov. V prvih vrstah avditorija je sedel Harney z ženo. Pretežno večino avditorija je sestavljala Great Windmill Street^ Schapper je imel, v angleškem jeziku, svoj neizogibni govor: war to the knife! , in požel zanj aplavz. Louis Blanc ni govoril kaj bolje. Vive la guerre!3 Taussenau tudi navzoč, govoril o Bemu. Harney je dolgo in, kot pravijo, dobro trobental in naposled pozdravil Blanquija, Barbesa in nazad-nje Louisa Blanca kot socialistične mesije.
Qu'en dis-tu? 4 Ce bi ti
nastopil na kakem meetingu, ki bi mu predsedoval Th. Gark Esq., ter s svojo prisotnostjo in svojim govorom meetingu pravza-prav šele pridal pomen, bi se zdelo prijatelju Harneyu to loyal?*
Ni dovo^, da v svojem ,,Friend of the People'&Jrine Rugeja, indirektno mora riniti tudi še Schapperja-Wfllicha.
Prgšnjo nedeljo me je dal povabiti. Namen je bil, da bi jaz pripravil Jonesa do tega, da bi sprejel naslov ,,Friend of the People". Nisem šel. Za to se lahko obrne na L. Blanca, Landolpha, Schapperja ali Willicha. Jaz sem fatigue6 od tega javnega kajenja les petits grands hommes,7 ki se ga Harney kar ne naveliča.
Ne glede na to incidenco, da se tudi tu Brute8 (Harney), če že ne nastopaš proti nam, greš vsaj nepristranskost, medtem ko Engels deluje zate Manchestru, Eccarius piše za tvoj list, jaz pa priložnosto obdelujem zate Jonesa - ne glede na to mi je zelo pogodu javna, avtentična izolacija, v kateri sva se sedaj znašla midva, ti in jaz. V celoti ustrezna najini poziciji in najinim principom. Sistem vzajemnihkoncesg, polovičar-stvo, ki ga trpiš zaradi spodobnosti, in dolžnost, da pred občinstvom prevzemaš svoj delež smešnosti v partiji z vsemi temi osli, to je zdaj mimo.
Tako, prosim te, da kmalu odgovoriš tudi na te vrstice. Tu pridem skupaj skorajda samo s Pieperjem in živim povsem samotna3;Razumel boš torej, da te tu tolikanj bolj pogrešam in čutim potrebo, da bi se s tabo pogovoril.
Jutri boš videl v časopisih. da jc bila dotacija zavrnjena z večino 102 glasov^4 J
Tvoj K.M.
1     Zopet isto
2     boj na nož
3     Naj živi vojm!
4    Kaj pravil na to?
5     kjjalno
6     utngen
7     malun vetikim možem
8     ti»Brut
ENGELS MARXU V LONDON Dragi Maix,
doma sem ravnokar naSel tvoje pismo in še z današnjo pošto ti sporočam, da ti bom lahko konec tega ali najkasneje v začetku naslednjega tedna poslal 1.10 funta za Landolpha, da bi odkljukali to zadevo, ki je zdaj ni mogoče prelagati še naprej. Notre ami1 Landolphe se je
že spet izkazal za staro babo, abotna pritlikava domišljavost superbistrega L. Blfanca] pa se razvija na način, ki bo vzvišenega človečka dejansko ožigosal za popolnega tepca. Cest bien.2 Človek vse bolj spoznava, daje emigracija inštitut, v katerem vsakdo, ki se ji povsem ne odtegne in ki mu ne zadostuje položaj neodvisne-ga pisca, ki se poščije tudi na tako imenovano revolucionarno partijo, nujno postati tepec, osel in navadna baraba. To ni nič drugega kot school of scandal and meanness,3 vkateri postane zadnji osel prvi rešitelj domovine. Drobni lovec na popularnost se bo moral za to vsekakor pokoriti, brž ko bova spet imela glasilo. {¦...]
[Manchester,] sreda [12. februar 1851]
1     Najin prijatetj
2     V redu.
3     šola obrekovanja in podtosti
ENGELS M ARXU V LONDON
Dargi Marx,
s precejšnjo gotovostjo sem pričakoval to zgodbo s Harneyem. V ,,F[riend] of the People" sem našel oglas za Bemov meeting, ki pravi, da bodo na njem sodelovali Nemci, Francozi, Poijaki in Madža;i, prav tako pa Frat[ernal] DemfocratsJ;5" in jasno je bilo, da mora biti to G[reat] W[indmill] S[treet] & Co. Pozabil sem te prej opozoriti na to naznanilo. Danes ne morem storiti kaj več v tq zadevi. Jutri bom pa pisal Hameyu pismo, ki ga bo obvestilo, naj rokopisa, ki sem mu ga poslar,6:ne tiska, ker ga ne bom nadaljevai, in vkaterem mu bom obenem obširno razložil vso zgodbo. Če to pismo ne bo pomagalo, je treba vso to godljo pustiti, dokler se ne bo gospod Harney sam oglasil, kar se bo zgodilo zelo kmalu. Želo močno domnevam, da bo v kratkem prifcl sem, kjer ga bom vzel v precep, kakor se spodobi Naj naposled opazi, da se tudj z njim ne šaliva. Da bi prihranil čas in dvojno pisanje, ti bom v vsakem primeru poslal pismo in ko ga prebereš, mu ga, kolikor je mogoče hitro, dostavi.
Osebno me ta Harneyeva abotnost in netaktnost jezita bolj od česarkoli drugega. Au fond1 pa tudi to ni pomembno.
Zdaj imava končno spet enkrat - po dolgem času prvič - priložnost, da pokaževa, da ne potrebirieva nobene populamosti, nikakršne support ne te ne one partije ne te ne one dežele, in da je najina pozicija totalno neodvisna od takšnihle lumpar^. Odslej sva odgovorna le še zase, in ko bo napočiltrenutek, da naju bodo gospodje potr ^bovali, bova lahko diktirala svoje pogoje. Dotlej pa imavavsajmir. Kajpak bova tudi nekoliko osamljena — mon Dieu,3 tu v Manchestru sem že 3 mesece in sem se na to privadU in povih vsega, kot pravi bachelor,4 je tu vsekakor zelo dolgočasno. V osnovi pa se nama ni treba sicer niti preveč pritoževati, da se naju petits grands hommes5 bojijo; mar se nisva toliko in tolko let delala, da je ta svojat najina partga, medtem ko sploh nisva imela partije, in ljudje, za katere sva računala^da spadajo v najino partgo, vsaj uradno, sous reserve de les appeler des vetes incorri gibles entre nous,6 niso razumeli niti začetnih osnov najinih stvari? Kaj so ^udje, kakršna sva midva, ki bežijo pred uradnimi poiožaji kot pred kugo, sploh prikladni za kako ,,partgo"? Le kaj bi nama ki pljuneva na popularnost, ki sama ne veva, kaj naj si misliva o sebi, če začenjava postajati popularna, kaj bi nama ,,partija", tj. banda oslov, ki prisega na naju, ker naju ima za sebi enaka? Resnično, niicakršna izguba ni, če ne veljava več za ,,pravilni
in adekvatni izraz" borniranilr7 psov, med katere so naju vrgla zadnja leta.
Revolucija je čisti naravni pojav, ki ga bolj vodgo fizikalni zakoni kot pa pravUa, ki določajo razvoj družbe v navadnih časih. Oziroma, ta pravila privzamejo v revoluciji neki ninogo bolj fizikalen značaj, materialna sila nujnosti močneje izstopi. In kolikor človek nastopa kot predstav-nik partije, ga bo ta vrtinec nazadržno naravne nujnosti potegnil vase. Zgolj tako, da se človek drži independent,8 s tem da je, kar se stvari tiče, revolucionarnejši od drugih, lahko vsaj nekaj časa zadrži svojo samostojnost pred tem vrtincem, slednjič pa bo seveda tudi potegnjen vai^.
To pozicijo moreva in morava zavzemati v bližnjih dogcxikih. Le nikakršnih uradnih držav-nih položajev, dokler se le da tudi nobenih uradnih partijskih položajev, nobenega sedeža v komitejih pp.,9 nobene odgovornosti za osle, neusmiljena kritika vseh, pri tem pa tista vedrina, ki nama je pač ne bodo vzele vse konspiracge topoglavcev. In to zmoreva. Kar se stvari tiče, sva lahko vedno revolucionarnejša od frazerjev, ker sva se nakaj naučila, oni pa ne, ker veva, kaj hočeva, oni pa ne, in because, after what we have seen for the last three years, we shali take it a great deal more coolly than any one who has an interest in the business.10
Poglavitna stvar v tem trenutku je: možnost, da tiskava najine stvari; bodisi v kakem 1/4 letniku, v katerem bi direktno napadala in varovala najino pozicgo nasproti osebam; bodisi v debelih knjigah, v katerih bi počela to isto ne da bi nama bilo treba tudi samo omeniti kateregako-li od teh spletkarjev. Meni je prav eno in dmgo; za daljše obdobje in pri naraščajoči reakciji se mi zdi, da možnost za prvo upada in da sledi^e vse bolj postaja najin ressource,11 na katerega se morava vreči. Kaj bo ostalo od vsega tega opravljanja, ki ga lahko pove vsa emigrantska drhal skupaj na tvoj račun, če ti odgovoriš nanj z Ekonomgo? 7
Jutri pismo za Harneya. En attendant salut12
tvoj F.E.
[Manchester,] 13.febr. 1851 (četrtek)
1  Končno, v osnovi
2   podpore
3   moj bog
4   samec
5   mali veliki možje                                                 '
6   s   pridržkom,   da  sya jih  med  sabo   imenovak nepobojpijive bedake
7  omejenih
8   neodvisno
9  itd.
10   zato, ker bova po vsem tcm, kar sva videia v zadrgih treh letih, jemala to veliko hladneje od kogaikoK drugega, ki una tu železo v ogi\ju.
11   pomoček
12   Za zdaj pozdrav!
POJASNILA:
u:j Na Gieat VVindnull Street, je bil biro Nemškega delavskega izobraževalnega društva v Londonu, kjer so se po razcepu Zveze komuni-stov zbirali pristaši Augusta Willicha in Karla Schapperja, torej nasprotnflci Marxa, Engelsa in r^unih.
^ ,,Friend of thc People" je bilo glasilo čartistov, ki je izhajalo od decembra 1850 do julija 1851 v Londonu, izdajal pa ga je Harney.
^-3JPrim. Pieperjevo sporočflce Engelsu: ,JV!arx živi zelo umaknjen od ljudi, njegovo edina prijatelja sta John Stuart Mill,Loyd,in če pride kdo k njemu, ga sprejme namesto s komplimenti z ekonomskimi kategorijami." (Razgovori z Marxom in Engelsom, KRT 5, str. 124.)
-4J!Gre za poscgilo Ludviku Napoleonu, ki 1 je zavinila francoska skupščina.
l5' Frateraal Demoarats je bilo mednarodn demokratsko združerge ustanovljeno konec le 1845 v Londonu, da bi povezalo demokmtičt gibanja različnih dežel. V pripravah na ustanoi tev tega združenja sta sodelovala tudi Marx j Engels.                                                           1
L*3Engels je nameraval za Harneyev ,,Friend m the People" napisati serijo člankov o voditelji demokratskih emigrantskih skupin v London« vendar zaradi konflikta s Harneyem te namere m izpeljal,                                                           I
: •'Marc je tedaj že več let pripravgal obsežfl .JCritiko politike in nacionalne ekonom^e^kip ni izšla (niti ni bila dokončana). (Prim. Engel Proti zaroti molka, KRT 2, str. 40.)
PERSONAE DRAMATIS:
Baibes, Armand (1809-1870) - francos« revolucionarni demcrfcrat, dgaven v dcrivnffl društvih že med julijsko monarhijo 1841 obsojen na dosmrtno ječo, po amnestgi 1854 sl umakne iz politike.
Bem, Jozef (1795-1850) - po|ski revoludo nar, general, eden voditeljev pog'ske vstaje prot Rusom 1830/31, 1848 sodeloval pri obramb revolucionarnega Dunaja pred našimi predniki 1849 eden od vojskovodij madžarske revolucge zatem vstopil v turško vojsko.
Blanc,   Louis   (1811-1882)   -   francosk revolucionarni demokrat, zgodovinar, udeležene revolucije 1848, po porazu revolucge emigrant Londonu.
B2anqui, Auguste (1805-1881) - francosk revolucionar, vodja proletariata v revoluciji 1848 utopični komunist.
Claik,   Thomas   (u.   1857) zl čartističi voditelj, po letu 1848 reformist.                        I
Eccarius, Johann Geoig (1818-1889) -I nemški komunist, delavec, emigiant v LondomJ aktiven sindikalist.
Haraey, Georg Julian (1817-1897) - anglc Ški socialist, vodja levega kiila čartistov, vplive: organizator in publicist.
Jones, Emest Charies (1819-1869) - anglc ški socialist, vodja levega krila čartistov, pesnik i publicist.
Landolphe - francoski malomeščanski socii list, emigrant v Londonu, pristaš Willich-Schapperjeve frakcge.
Piepcr, Wflhdm (r. ok. 1826) - nema revolucionar, član Zveze komunistov, emigrant Londonu, filolog in žurnalist.
Ruge, Arnold (1802-1880) - nem&i demo krat, publicist mladoheglovec, emigrant v Anglgi kasneje nacionalni liberal.                                 I
Schapper, Kari (1813-1870) - nemfld delavski revolucionar, član Zveze pravičnih ii centralnega komitcrja Zvezc komunistov, ol razcepu Zveze komunistov Mancov nasprotnflcj 1856 se z Marxom in Engelsom zopet zbliža.
Taussenau, Kari (1808-1873) - avstrfsk revolucionarni demokrat, udeleženec revohic| 1848/49, emigrant v Londonu.
VVillich Augurt (1810-1878) - nemflc revolucionarni dcm<*Jat, nekda^i prudci oficii udeleženec revolucije 1848/49, član Zvez komunistov, emigrant v Londonu, kasneji general v ameriški državijanski vojni na stran severnih držav.
Prevedeno po Marx/Engels Werke, Bd. 21 str. 184-186, 189-191.
prakticirajo stalinisti. Prvima ,/narksistoma^ I to nista hotela biti) je bila ne le tuja, pac i preprosto smešna misel, da ima kakšna partj revolucionarnost kar tako in za vse večne časf zakupu, da je edina in a priori revolucionarnaJ že zato, ker je. Nasprotno: zavoljo svi revolucionarnosti sta se takrat odpovedala ti Zvezi komunistov.                                         1
Na oni strani razlike
Gc /o* bo o ,,ženskem vprašanju". Vprašanje stakoj postavlja novo vprašanje. Zakaj mora biti
tako imenovano vprašanje ravno žensko? lorda, ker sprašujejo one, ženske namreč. Da, to i res! Kaj pa ,,moško vprašanje"! Ne, tega ni. loški ne sprašujejo, oni počno kaj drugega. očno namreč to ali tisto, da se ženskc sploh ihko sprašujejo. Zakaj torej ,,žensko vprašange". lačelno zato, da se lahko ženske sprašujejo o ženskem vprašanju"; je vprašanje o vprašanju.
Morda najdemo še nekaj razlogov več, da si astavljamo vprašanje o ,,ženskem vprašanju". lajprej je tu na delu nekakšna aktualnost momena. Krizna situacija pri nas doma in na ijem zahteva svoje žrtve in ženski polovici loveštva je pri tem namenjen dobršen del okore. Ko gre namreč kapitalu za nohte, se malu razblinijo že tako in tako krhke iluzije o nakosti moškega in ženskega spola in ženska elovna sila je v prvi vrsti tista, ki zaseda pozicge 5zervne armade, ki je pregnana na obrobje iružbene scene. Tako se tu, na nivoju tako imenovanega socialnoekonomskega položaja fensk zastavija problematika, ki je vspostavljena nb razmerju do moškega in sicer, kako in po iakšnih mehanizmih je ženska tista, ki najhitrge pdleže Kapitalu kot takemu. Kajti, na ravni fenomenov socialnoekonomske stvarnosti je »čitno, da so ženske vržene z ,,moškega tira", ne ijede na to do kam seže njihova emancipacija. Nikoli ni dovolj družbenih olajšav, pomoči Biroma nikoli ni jasno ali je vse tisto, kar se očne v smeri emancipacije žensk, tudi dejanska mancipacija. Ali drugače, gre za tisto travmatič-K) zmedo, ki je imanenta predvsem ženski strani, [0 se ne ve oziroma se umišlja, da se ve, da je iravilna pot emancipacije ženske v socialno-eko-lomsko-politični izenačitvi z moškim ali, da to li in se vspostavija neka ženska specifika, ki naj akopostanelegitimna emancipaciji.
Drugo kar zagotavlja upravičenost tukajšnje-3 zapisa je pojavljanje, če že ne kar eskalacija Čenskega vprašanja" na domačem ideološkem in eoretskem polju. Predavanja in publikacije, celo /ašistoidno, šovinistični" izpad nekega hrvaške-;a mladinskega časopisa in nenazadnje nekakšno nitajeno zastavljanje te problematike v nekaterih lekliških krogih (seveda gre pri tem predvsem za laše nadobudne Ijubljanske študentke) - vse to {tisto, kar prihaja v moška ušesa bojj ali manj ireoblflcovano po neki logiki ali preko neke nstance, ki zahteva odgovor, Namreč, že res, da d simpatične te naše ženske, toda kaj hočejo, ajti oglašajo se bolj poredko, pa še takrat se ti aj lahko dozdeva, da poslušaš Ijubezensko tjavo.
ALI 0 ŽENSKI GVERILI
No, pa naj bo dovolj poigravanja z domislica-mi, čeprav jih sam jemljem nadvse resno, in preidimo na stvar ,,resno". Gre za publikacijo Krt-ove založniške dejavnosti ,,Ženska vsocializ-mu", izpod peresa eminentne borke za ženske pravice Aleksandre Kollontaj. Kljub temu, daje ta zapis namenjen ostri kritiki diskurzivne produkcije Leninove soborke, pa se knjiga vendarle priporoča v branje, če ne zaradi drugega pa zgolj zaradi dobre navade, da se je pametno vsaj seznaniti s stvarjo.
Na začetku se nam takoj postavfja težava, ki je plod polstoletne distance, ki nas loči od ustvarjalnega obdobja Aleksandre Kollontaj. Ne gre za zanemartjivo težavo, saj se nam lahko zgodi, da si prehitro ustvarimo sodbo, ki bi izvenela v zaključku, da gre za čisti arhetip, ki s sodobnostjo nima nikakršne zveze. V nečem ima lahko takšen zaključek svojo upravičenost, namreč, da je področje emancipacije ženske, ki ga probfematizira Kollontajeva, nezadostno v svoji ozkosti, saj se omejuje zgolj na položaj ženske v produkciji, čeprav je produkcija mišljena v ortodoksno mehanicističnem pomenu. Na drugi strani pa bi lahko bila njena aktualnost v specifično feministični (mišljeno v negativnem, torej meščanskem smislu) fantazmatiki, ki ji zapade, takoj ko se odlepi od trdnih tal marksološke produkcije in se spusti v problemati-zacijo razmerja Moški - Ženska; tistega področ-ja, ki je obeleženo z Užitkom, Željo kot tako. Tu ji dejansko zmanjka taJ pod nogami, nima konceptualnega aparata in preostane ji, da piše pravljice. Aktualnost jnaj bi bila torg v tej specifični, vzel si bom pogum in bom trdil, ženski artikulaciji tega razmerja, in sicer takšni, ki ne more biti nič drugega kot blebetanje, zmeda, čista mistiflkacija; ker drugače tudi ne more biti, v kolikor naj bo relacija MoSci-Ženska zavezana želji, Libidu.
Pričakovati bi bilo, da pričnem z podrobnej-šo predstavitvijo same knjige, vendar mislim, da to ni potrebno, v kolikor poskušam ostati konsistenten pri zasledovanju tistega cilja,ki sem si ga zastavil, in sicer, zakaj se mora ,,žensko vprašanje" postavljati kot vprašanje o vprašaiiju. Lahko bi poskusil z deskripcgo poglavij ali določenih fragmentov knjige, vendar bi s tem nasilno destruiral ali bolje ponovno konstruiral neko ideološko stvarnost, ki je že sama čista interpretacija. Kollontajevaneposeduje enotnega teoretskega aprata za spopad s poljem, ki se mu pravi ,,žensko vprašanje" ali preprosto, to kar počne ni. teorija, temveč poskus nekega pisanja,
ki se ga držT pečat mitičnega. In zopet vprašanje, ki nas lahko zadane s svojo aktualnostjo, ali je sploh mogoče govoriti o tej stvari, ne da bi bili zavezani mitičnemu, ne da bi konstitutivno zapadali iluziji, da produciramo znanost, medtem ko v resnici služimo nestanovitni usodi Želje, ki je zavezana spolni razliki! Ko namreč mislimo, da smo na zadovoljivi distanci opazovalca, se nam dejansko dogaja, da fantazmatiko spolnega razmerja ali nevtralnosti, karje isto, zagovarjamo s pozicije, ki ne more biti nevtralna, temveč je ženska ali moška. Do te mere je neki ,,spolni šovinizem" nujen.
V kolikor je emancipacija zapopadena na nivoiu tistega, kar določa položaj žensk v produkciji, smo pred dilemo, kam postaviti merilo, oziroma, katera je tista lestvica, na kateri se giblje nivo ženske emancipacije. Na strani ženske pozicije takšnega kriterija očitno ne more biti, če se ne želimo spustiti v brezno samonanašanja. Tp je tista past, v katero največkrat zaide feministična mistiflkacija, ko poskuša inavgurirati nekakšne ženske naravne fastnosti v smislu estetskega, fizičnega ali psihičnega atributa. Kriterij je na strani moškega; njegov položaj v vodstvenih strukturah, delovna mesta, ki jih zaseda, poklici itd. V kolikor je torej emancipacija žensk zapopadena na tem t. i. produkcijskem nivoju, je mogoče problematiko zajeti s teoretičnim orodjem, s konceptualnim aparatom, ki pripada marksizmu. Mogoče je govoriti o razrednem boju, ekonomski eksploata-ciji delavskega razreda in s tem postaviti žensko v prav ta okvir, vendar le s to specifiko, da se koncept delavskega razreda nasilno razpolovi in se v prvi plan postavi predvsem eksploatatorsko razmerje kapitala do ženske v primerjavi istega razmerja z moške strani. Razlika tako postane očitna oziroma jo je mogoče sistematizirati na nivoju nekega teoretskega aparata. Vendar samo to in nič več. V kolikor torej artikuliramo ,,žensko vprašanje" v marksističnih terminih nam občost tega teoretskega sklopa onemogoči videti specifično razliko Moški—Zenska, ki v svoji diskurzivni posredovanosti šele omogoči razliko, ki je na produkcijskem področju videna kot razlika med moško in žensko delovno silo. Praksa ,,ženskega gibanja" nam dokazuje, da emancipa-cija vedno zgreši svoj cilj, da vedno sproducira nekaj, kar ni ,,tisto pravo", kadar je zapopadena na nivoju produkcije. Tako je socialna zaščita mater na eni strani pot k vse večji emancipaciji žensk, na drugi strani pa je lahko ta ista poteza percipirana kot negativiteta. Porodnišlti dopust sicer   omogoči,   prizna   specifiko   ženske   kot
matere, na drugi strani pa to isto izloči žensko iz produkcijskega procesa in družbenega dogajanja ter jo s tem prizna kot objekt reprodukcije človeštva. Prizna jo v tisti njeni funkciji, ki je biološka podstat njene ekonomske-materialne podrejenosti.
Zakaj se torej ,,žensko vprašanje" poja>ija kot vprašanje o tem istem vprašanju? Zato, ker na nivoju teoretskega razumevanja ženske podrejenosti v produkcijskem procesu zmanjka argumentov, se razblini teoretska moč marksizma in borkam za ženske pravice preostane inkamacija narave kot take z atributi čutnosti, ljubezni, predanosti itd, moškemu pa je pridodana kultura z ,^aciom" in podobno. In to je tisto, v kar se spusti Kollontajeva in kar simptomatično odraža nemožnost teoretske konceptualizacije ,,ženskega vprašanja", če se držimo nivoja marksizma, ali da postavimo nekoliko pogumno tezo: v kolikor je konceptua-lizacija ,,ženskega vpraianja" stvar ženskega subjekta (ne gre za žensko kot biološko bitje, temveč za ženski subjekt, v kolikor je subjekt produkt govorice).
Zakaj? V bistvu gre za konceptualizacijo subjekta kot takega in razkritje neke nemožnosti umirjenega, znosnega odnosa med moškim in žensiam subjektom, za nemožnost spolnega razmerja. Spolna razlika, zgrešenost Želje, srečanja kot takega so tiste koordinate Užitka subjekta, ki vspostavljajo diskurzivno produkcijo. Tako je na strani moškega subjekta kot celega mesto označevalca gospodarja, Zakona; tisto mesto, ki dovoljuje, prinaSa ugodenje, Užitek že s samo vspostavitvijo iracionalnosti Zakona, Zakon, Obče, Teorija niso zavezani moškemu, zato ker ženski diskurzivni subjekt ,,kaj takega ne bi bil sposoben", pač pa, ker je to pot sublimacije libida. Na ženski strani je vspostavljena označevalna ver^a vednosti, kot tiste koordimte Želje, ki ne dopušča zasidranosti v občern; njena pot je ujeta v principu slabe neskončnosti.
Spolna razlika, ki cepi intersubjektivnost diskurzivnih subjektov, je tisto polje nemožnosti kakršne koli ,,spolne" emancipacije, ki s svojo vpetostjo omogoča in reproducira neenakoprav-nost spolov na nivoju materijalne produkcije. V kolikor nam že gre za emancipacijo ženske, je to stvar predvsem emancipacije moškega izpod gospostva Kapitala.
Brane Koderman
Študentski servis ustvarja dohodek s tem, da oiganizac^am v katerih delajo študenti, zaračuna manipulativne stroške v višipi 10% neto ^tudentskih honorarjev. S tem se krijejo stroški poslovanja Servisa, z ostankom pa se pokriva izguba Studentskega centra (delovnih enot Dom in Restavracija) in finandrajo obštud^ske dejav-nosti (četrtino v ta namen preostalih sredstev dobi SC, tri četrtine pa VK ZSMS). Toda ko je bO ta sporazum skJenjen, ni nihče predvideval tedanjih ekonomskih težav, ki so pripeljale do situacge, da so izgube Študentskega centra požiie ves dohodek Servisa. Pri tem pa seveda nihče ni eka! soglasja o takem trošenju sredstev od ftudentov in dijakov, ki so ta dohodek dejansko ustvarili.
0 težavah, ki so nastale zaradi visoke izgube ŠC in ukrepih in mahinacijah, ki so se jih posluževali, da bi bil zaključni račun le pozitiven, je že pisalo vprejšigi števiDci. Pač pa se je letos za sredstva Studentskega servisa pod nosom obrisala Univerzitetna konferenca ZSMS, ki jih namenja za obštudgske dejavnosti. Sem spada financiianje Radia Študent, Tribune, Casopisa za kritiko znanosti, ŠKUC-a, Foruma, Jtudentske organizacge ^udske tehnike, Študent-skega plesnega kfuba, Smučarskega kluba Aka-(lemik, Akademskega plaiiinskega društva, Aka-demske foDclorne skupine France Marolt, Aka-demskega pevskega zbora Tone Tomšič, Primor-^ega akademskega zbora Vinko Vodopivec in mednarodne izmergave strokovnih praks. O teh dejavnostih, njihovem financirargu in možnih [ešitvah sem se pc^ovaijal z LojzetomGROBEL-NDCOM, sdcretarjem Univerzitetne konference. Grobelnik: UK namenja za obštudijske dejavnosti pedstva, ki jih dpbi od posebnih izobraževalnih l^cupnosti. Samo financiranje pa poteka tako, da posebne izobraževalne dcupnosti nakazujejo fredstva posemezniin fakultetam, te fakultete pa po samoupravnem sporazumu, ki mu je žal potekla veljavnost leta 79, združujejo sredstva fcdktno na Univerzitetni konferenci. Čeprav je sporazum že potekel,, teče to financiranje ^vtomatično še naprej, vendar pa so nekatere jakultete lani ustavUe dotok sredstev. Konkretno )e je to zgodilo pri Ekonomski fakulteti, fedagoSki akademgi, AGRFT, Akademiji za pkovno umetnost, Strojni, Elektro in Pravni fakulteti. Postavlja se tudi vprišanje, kako bo s tem v tekočem letu.
Pa obstajajo že kakšni konkretni predlogi useditev tega starqa?
Grobelnik:   Konec  lanskega   leta   smo   na
problemski konferenci o interesnih dejavnostih predlagali enoten program obštudgskih dejav-nosti za vse študente Univerze EdvardaKardelja. Doslg so namreč* interesne dejavnosti posebg organizirali tako v Študentskem nase^u, kot pri Univerzitetni konferenci, pa še na vseh fakulte-tah. Vsem študentom je treba omogočiti ugodnosti in popuste, ki jih imajo sedaj v glavnem samo tisti, ki stanujejo v študentskih domovih.
- Pa bi bili ti sedaj prikrajšanf? Grobelnik: Ne, čeprav skušajo nekateri novi
program tudi tako interpretirati. Študentje v domovih bi še naprej uživali vse popuste, kisojih imeli pri udeležbi na določenih kulturnih in športnih prireditvah ter tečajih, vendar bi se te ugodnosti sedaj razširite na celotno študentsko populacijo.
-   Ali  ste že  razmišljali, kako  bi  vse te dejavnosti financirali?
Grobelnik: Program predvideva za leto 83 stroške v višini milijarde inšeststo milijonov starih dinarjev. Več kot devetsto milgonov bi v tem letu kri]a RepubliŠka izobraževalna skupnost in posebne izobraževalne skupnosti, razliko pa računamo, da bo v letošnjem letu pokril Študentski servis iz ostanka svojega dohodkai saj prav ta dohodek ustvarjajo študentje sami. Za leto 82 teh sredstev za interesne dejavnosti žal nismo dobili, ker je Študentski center posloval z izgubo in je ves dohodek, milijarda in osemsto milijonov, šel za pokrivanje te izgube. Za letošnje leto se išče rešitev iz tega položaja, predvsem sistemska rešitev Študentskega centra in s tem seveda tudi rešitev za sam Študentski servis. Na podlagi teh rešitev naj bi bila sredstva Servisa le namenjena študentom, ki naj samiodločijo,kam bodo ta dohodek namenjali. Mi predlagamo, da bi bii ta dohodek namergen interesnim dejav-nostim Študentov.
Grobelnik: Zaenkrat bi kaj konkretnega o tem težko povedal. Na ravni republike je bilo dcgovorjeno, da se bo problemu sistemske rešitve §tudentdcih domov pristopilo v najkrajšem času. Akcijo sedaj koordinirata Repbuiiška konferenca ZSMS, Republiški komite za delo in Republiški svet za vpraiarge dnižbene ureditve.
Nfladinski dom v Kersnikovi
— Toda z načrtovano selitvijo večine dejavnosti v nove prostore v bivši dgaški dom na Kersnikovi se bodo gotovo pojavili nove stroški. Iz katerih sredstev jih nameravate pokriti?
Grobelnik: S šeiiivijo v nove prostore se bodo
nekateri stroški nedvomno povečali. Več denaija bo potrebno nameniti posameznim dejavnostim, ker se bo najemnina in vzdrževalnina znatno zvišala. V program interesnih dejavnosti študen-tov ta razlika seveda ni vključena. Del stroškov pri selitvi na Kersnikovo bomo skušali prihraniti s prostovoljnim delom samih mladincev. To akcijo pripravljamo skupno z Mestno konferenco. Sam predračun pa predvideva za adaptacgo in ureditev prostorov sedemsto starih milgonov. Zaenkrat je zagotovljenih le sto petdeset milgonov, ostanek pa bomo skušali dbbili. z akcgo Skupščine mesta Ljubljana, družbeno-političnih organizacg, nenazadige pa računamo tudi na sredstva iz dohodka samega Studentskega servisa, saj, kot sem že rekel ta dohodek ustvarjajo študenti in dijaki sami in gotovoje v njihovem interesu, da mladinski center čimprej začne z delovanjem.
-  Vendar pa je btta selitev v nove prostore že nekajkrat odložena. Kako sedaj kaže?
Grobelnik: Če bo šlo vse po načrtih, če bodo sredstva zagotovljena in če bo naše prostovoljno delo dovolj učinkovito, računamo, da bo dom do petnajstega maja usposob^en za začetek dejav-nosti. Zaenkrat se res intenzivno dela in ni izključeno, da se določene dejavnosti ne bi vselile tudi pred tem rokom.
-   Kaj   pa glede programa dela v domu? Nekatere dejavnosti menda z njim niso zadovolj-ne, nekatere pa, ki bi se morale tja preseliti, bodo ostale  v   sedanjih   prostorih,  ker jim  ti  bolj odgovarjajo.
Grobelnik: Predvsem gre za dgavnosti, ki potekajo tukaj na Trgu osvoboditve, to so folklorna skupina France Marolt, zbor Tone TomšiČ, plesni klub in dnigi. Ti bi se tudi morali preseliti naKersnikovo, ker pa tam ni primernih prostorov za njihovo delovanje, smo se naknadno dogovoriii, da bodo ta društva še naprej v sedanjih prostorih. Kar se tiče ostalih pomislekov in pripomb, jih je sproti reševal programski svet in so sedaj problemi uspešno rešeni.
-   Problemi se pojav§ajo tudi glede selitve diska Študent.
Grobelnik: Disko je dobil odpovedni rok s strani Študentskega centra, vendar pa smo uspeli doseči dogovor, da ta še naprej deluje v Študentskem nase^u.
-   Vendar pa se tej selitvi diska upirajo tudi krajani v biižini bodočega doma.
Grobelnik: Največ strahu je seveda pred giasbenimi dejavnostmi. Slišatije prjpombe, da je
bUa tam od nekdaj mirna stanovaigska četrt in taka naj tudi ostane. Strah je do neke mere opravičen, saj bodo v domu zbrane številne dejavnosti, ki so doslej potekale raztresene po celu Ljubljani, vendar pa se že dogovarjamo, kako bi problem rešili v zadovo^stvo vseh prizadetih.
Studenti morajo sami odločati o dohodku, ki ga ustvarijo
—  Torej ste na Univerzitetni konferenci glede uresničevanja   programa   interesnih   dejavnosti optimisti?
Grobelnik: Program enotne obštudgske de-javnosti gre sedaj v javno razpravo v vse osnovne organizacije, v študentske domove, na fakultete in razne samoupravne organe. S tem programom, ob določenih pripombah in dopolnilih seveda, smo glede načina organiziranja in financiranje res nekje optanisti. Kot glavni problem se spet pojavlja že tolikokrat omeigeni servis. Za naše mladinske razmere gre tu za velika sredstva. Zastopamo stališče, da se ta sredstva morajo namenjati interesnim dejavnostim . ,. oziroma, da naj o tem ostanku dohodka odločajo študenti. Morajo se opredeliti, ali naj se ta sredstvatrošijo za interesne dejavnosti, za kritje izgub Študent-skega centra ali za kaj tretjega. Sedaj, ko je Študentski servis del enovite delovne organizacije Studentski center, pa to nikakor ni mogoče. Študenti, ki ustvarjajo ta dohodek, nimajo sedaj nanj nikakršnega vpliva.
—  Kakšna pa je možnost da bi se študenti res izjasnili za kaj naj bi namergali ta sredstva; mislini neposredno na tiste, ki dejansko delajo preko Servisa?
Grobelnik: V tem trenutku in taki organizi-ranosti, kot sedaj je, je to nemogoče. Rešitev bi bila v spremembi statusa Študentskega centra. Servis bi lahko postal samostojna delovna organizacija in potem bi o dohodku res lahko odločali tisti, ki ga ustvarijo. Studentski center bo po vsej verjetnosti spet posloval z izgubo in treba se je dogovoriti, kako jo bomo pokrili ter s tem sprostili sredstva Servisa, da bi biia namenjena Študentom.
tomi gračanin
Glede na to, da je pričujoči tekst nastal precej pred izidom so se nekatere stvari, predvsem v zveži z diskom Študent, precej; spremenile (dokončna ukinitev!). O tem več drugiC.
hšTTJDENTSKI
Študentski servis —    .konj z dvemajezdecema     SERVIS
NAS  POC»VOR
p.s.
TUKAJ JE BIL PRVOTNO POGOVOR P. BRACKA S T. KERMAUNERJEM, PA JE IZPADEL.
OBVESTILO JAVNOSTI
Podpisani smo v začetku letošnjega marca na ljubljanski televiziji sodelovali pri posnetju oddaje o svobodi javnega izražanja., Časopis Stop je to oddajo z naslovom Sanje o svobodi napovedal za 24. marec v sestavu oddaj Mladi za tnlade. Oddaje niso prikazali ne v napovedanem roku ne kdaj poz-neje in uredniški kolegij jo je pravkar do nadalj-njega umaknil s programa.
Oddajo smo posneii po dveh zapovrstnih sodnih prepovedih študentskega lista Tribuna in v času, ko so temu časopisu z raznimi prijemi onemogočali, da bi sploh izhajal. Svobodnost javne besede v vsako-kratnem družbenem položaju najnazorneje prika-zuje meja, kjer se ta svoboda neha; zato smo v oddaji orisali zgodovino posegov, s katerimi so v zadnjih osemnajstih letih omejevali pisanje štu-dentske Tribune, ki je bila bržkone najbolj pogo-sta, vsekakor pa najbolj znana žrtev tovrstnih ma-nipulacij. Izrazili smo tudi svoje mnenje o najno-vejših prepovedih in stališča o tem, kako bi bilo mogoče razumno in demokratično zagotoviti pra-vico do javnega izražanja. V tej zvezi smo kritiziraii argumentacijo, ki se zavzema za omejevanje te pravice v imenu varstva pred morebitnimi »zlora-bami«; prav tako smo nekateri kritizirali zakonsko določilo, ki prepoveduje širjenje vznemirljivih vesti, zlasti pa tisto uporabo tega določila, ki nje-govo prepoved neupravičeno razširja na izražanje stališč in mnenj o splošno znanih dejstvih.
V oddaji so poleg sedanjih in nekdanjih uredni-kov Tribune nastopili tudi predstavniki ZSMS, SZDL Slovenije in javnega tožilstva. Sestava go-vorcev je potemtakem zagotovila kompetentno in odgovornc razpravo o vprašanjih, ki zanimajo in zadevajo najširšo javnost. Sodelujoči smo govorili kritično, vendar smo se sporazumno vnaprej odre-kli medsebojni polemiki in smo svoja stališča pred-stavili v duhu strpne in konstruktivne razprave.
Zato protestiramo proti dosedanjemu ravnanju ljubljanske televizije, ki oddajo nerazumno odte-guje javnosti in pozivamo vodstvo televizije, da oddajo prikaže v najkrajšem možnem roku. V mraku, ki so ga spustili na televizijske zaslone, lahko razbiramo samo tole sporočilo: »Pri nas se nihče več ne pritožuje, da mu kratimo svobodo izražanja; zadnjim jamračem smo včeraj zaprli usta.«
Škodljivo in cinično bi bilo, če bi bile to zadnje besede TV Ljubljana.
Podpisani:
Rastko Močnik
Darko Štrajn
Srečo Zajc
Aleš Debeljak                    \
Marcel Štefančič
V Ljubljani, 27. aprila 1983
Poslano: predsedniku skupščine RTV Ljubljana
za objavo: Mjadini, Tribuni, Radiu Študent
Casopis študentov UniVerze Edvarda Kardelja v Ljubljani. Izdaja UK ZSMS Ljubljana, Trg osvo-bodttve 1,11, soba 86 tclefon: 214-372
UREDNIŠKI KOLEGIJ
AleŠ Debeljak — glavni urednik
Marce! Štefančič — odgovorni urednik
Jane Marinko
Marko Zorman
Brane Koderman
Posebne naloge:
Vanja Brišček, Hermej Gobec, Tomi Gračanin,
Dušan Turk
Miha Bregant — lektura Tomi Gračanin — distribucija Vesna Debeljak — tajnikovanje
Fotografija: Jane Štravs
Likovno in tehnično uredništvo: AljoSa Kolenc, Matjaž Požieo PripnrtrttiiklBM-DoCTniittlskLP.
nakladaSOOOizvodoT. Izdajateljskf svet:
stalni člani: Ludvig Horvat (predsednik), Andrej Lukiič, Zoran Kariž, Niko Vcrbič, Bojan Klenov-šek, Robert Skrlj, Primož Hainz, Andreja Stopar, Janc Marinko, Brane Kodermtn, Marfco Zorman.
Na knjigarniških policah in pri naših ulfčnih prodajalcih ste morda že opazili svetlečo se belo knjižico z naslovom ,,Letopis Svobodne katedre FF in FSPN", ki vam je z živopisano naslovno ilustracijo veijetno takoj padla v oči. Dolžni smo 1 vam pojasniti, zakaj si jo morate poWiže ogledati. ,,Letopis Svobodne katedre" je svojevrsten fenomen študentske aktivnosti na FF in FSPN. Za neobveščen$ najprej nekaj besed o Svobodni katedri. Po več kot desetletneni zatiSju se je v šolskem letu 1931-82 na FF in FSPN zopet pojavila Svobodna katedra. Njen namen je, da poleg   posredovanega   vzgojno  izobraževalnega
procesa na fakulteti ustvari prostor za boj mnenj z organiziranjem predavanj znanstvenikov, ki sicer nimajo rednih predavanj na fakulteti in so mnogokrat zaradi svojih drugačnih teoretskih pozicij potisnjeni na rob. Že po prvih predavanjih je postalo jasno, da je iluzomo pričakovati polemiko. Naši učitelji se zaradi preobremenje-nosti niso mogli udeleževati predavanj, Študente pa je izčrpavalo polemiziranje na občasnih okroglih mizah o aktualnih družbenih probleraih. V ,JLetopisu Svobodne katedre FF in FSPN,, je zbrana večina prispevkov predavateljev. Namen urejevalcev ,,Letopisa" je predstavitev različnosti
tematike in teoretskih pristopov. Za konec pa še imena avtorjev. V okviru umetnostnozgodovmske problematike sodelujejo s prispevki: Dušan Mandič, Sergej Kapus, Tomaž Brejc in Braco Rotar. Precejšen del ,,Letčpisa" predstavlja predstavitev pogledov na anarhizem. O tem pišejo Slobodan Dfakulič, Laslo Sekelj, Rudi Rizman. Poleg tega objavljajo še Radoman Kordič, Tine Hribar, Nenad Miščevič, Patrick Colm Hogan, Tomaž Mastnak, France Adam.
R.S.
Izšel je letopis Svobodne katedre FF in FSPN
Sekcija za logiko
slovenskega Filozofskega društ
prireja
KOLOKVIJ,    POSVEČEN    DELU    JOH LOCKA.                                                        ^
Dogajal se bo v petek, 22. aprila 1983 v sej.n dvorani Slovenske matice, Trg osvoboditve 7/1 Pričetek ob 9.urizjutraj.
fodlomek)
Vsem, ki so slučajno tu poimensko omerq'eni segloboko opravičujem, injim svetujem, da nima smisla, da me tožijo, ker mofa mati dela že dve leti pri C. Ribičiču. Povrhu vsega pa imam blazne zveze v umobolnici Polje.
Norim je oproščeno.
Hvala tudi šoštanjskemu policaju Eriku, da mi ni zbiljajc v gobec.
In tako naprej.
Ko sem se ravno vračal iz neke diletantske predstave Franja Frančiča v Šoštanju,mije hodih samo eno po glavi: Kako bi nategnil Matejo iz Celja. Čisto pretresen po devetnajstem dvojnem špricerju sem se rinil med neposrednimi proizva-jalci, ki so imeli solze v očeh, plaho in prestrašeno so pogledovali proti hali termoelek-trarne Šoštanj V, da ne bi shičajno ugledali nadaljevanje težkih pizdarij, ki so se odvijale zraven kotla osem.
Delavcem ni bilo do teatra, ker so bili čist zmatrani in scufani od šihta, pa že itak je prejšnji teden gostovaio amatersko gledališče iz Spodnje Ščavnice.
Pa pustimo kulturo in se vrnimo k junakovim glavnim mislim.
Resnično mi je stal, kar je mogoče pogojeno s tem, da šele kratek čas objavljam, zaradi tega, ker ves prostor zasede Tone Svetina in dr. Dimitrij AJeksejevič Rubelj.
In Mateja je vredna ne samo pet strani, vsaj roman, dva. Samo tu stopi na sceno policaj Erik in me vpraša:
- Občan, dokumente!
- Takoj, tovariš miličnik.
-  Jaz nisem noben miličnik, jaz sem Erik, mi je zabrusil in še predno sem se predstavil me je tako počil za uho, da sem videl Kremelj in Kurski kolodvor.
- A travca, travca, je vpil,
-  Saj so jo že pokadili avatgardisti, Vladimir Gajšek na primer, sem ga skušal potolažit.
-  Kaj smikavec, ti boš menejebu,kaj misliš, da jaz ne berem Šalamuna, pa Hesseja, kaj pa misliš, da so me v Tacnu zastonj šolali, saj sem hotu it na AGRTF, pa sem raj pustu, naj Sprajci in ostali Frančki Rudolfi delajo muvi, mi je zabrusil.
In to je čisto res, sem pomislil in utihnil.
Z bolečino v srcu sem se spominjal materinih besed:. s postavo, sin moj,je treba previdno itd.
Končno mi je šoštanjski policaj Erik dal malo lufta po tisti grožnji in me je odpeljal v prostore za meditacijo.
Tako neslavno se je končala moja prva pot na lepo Štajersko.
Ob sedem nič nič, me je šoštanjski policaj Erik spustil na svobodo.
Odločil sem se, da ne napišem nobenega dramskega teksta in da začnem objavljat svojo prozo po Ognjišču, Veselemu upokojencu in Dogovorih. Sicer pa mi je F. Rudolf omenil, da nimam kaj praskat, ker ne tipkam desetprstno slepo, pa še grščine in latinščine ne obvladam.
Pa se raje vrnimo k Mateji, ki ima gotovo najlepše sramne ustnice v Celju. Ob sedem pa
deset me je pobral en tip, ki se je blazno tresu. Sem mu reku, če je to od pijače. Ne, ne, mi je reku, to je od abstinence.
BO je eden izmed mnogih žrtev zloglasnega oficirja dr. J. Ruglja. Jaz sem Matejo poznal že od prej, skupaj sva bila na literarni šoli, kjer sva poslušala natepavanje Toneta Peršaka in še dveh zmedenih tipov. In takrat se tisto usodno ni zgodilo, Mateja je imela fešto, ali ta rdečo, ali menstruacijo, ali mesečno perilo, ali svoje stvari, ali.
Nato me je tresoči tip stresu ven v Celju, ki je podoben Tirani, samo da ima eno oštarijo več. Pa tudi v Titovem Velenju ni nič drugače; spomeniki in beznice.
Tako sem zavrtel tiste cifre, švical sem zraven in prosil boga, naj bo usmiljen z mano.
Prošnje so bile zaman.
Mateja mi je s svcjim svetlim zvonkljajočim glasom povedala, da moram potrpeti do treh; torej sem imel šest ur časa. Obiskal sem nekaj proletarskih gostilen in spil enajst, dvanajst dolenjskih sadjevcev z deitom. Počutil sem se veliko bolje, zato sem se odločil za nedeljski dremež na hribu za halo Golovec. Na, pa se mi Mateja gola pripodi na skirci, tko je napeta, tko otroško se smeje, da ne veš, če je stara pet, šest ali sedemnajst let, tako nerazvita je, ploska ko ploh, brez riti, brez jošk, samo sramne ustnice in nasmeh. Saj ni, da bi preveč govoru.
Tako ležim za hribom in si ga mečem na roke. Pa naenkrat v najbolj napetih trenutkih v mojo intimo vlomi neka gospa, stara okrog petdeset let.
Kar stoji tam nekaj trenutkov in me gleda. In mi reče:
- Ja človek božji, saj vi pa onanirate!
Čist hin, tik pred vrhuncem, sem jo začuden opazoval.
-  Ah, človek božji, saj vi se samozadovoljuje-te!
Cist paf sem bil, ona pa tud, tko, da sva se gledala nekaj trenutkov, nato pa sva oba prasnila v smeh. Približala se mi je z očitno namero, da bi počela greh.
-  Jaz sem Helena Zavrpšek, po domače me kličejo    Leni,   obožujem   oralno   in   analno, obožujem spolno občevanje na veji, v listnjaku, na prehodih za  pešce, obožujem to, reče in odvrže vijolično obleko. In res, ob pogledu na njena težka prsa ( ... takšna so bila, kot zrelo grozdje ... Pavle Zidar), me je popadlo, da bi jo gnetel, da bi vzhajala kot testo.
In tako se je Leni zapodila name, s svojimi devetdesetimi kilami je skakala po meni in mi nalomila dve rebri.
Ja, za ženske nad štirideset let in nad devetdeset kil bi bilo treba skonstruirat kakšno posebno napravo.
Po prvem aktu je Leni zaigrala piščal. Igra Mahlerja, jaz pa vpijem Chopina, Chopina. In jo je zalilo z močefitom, da deset sekund sploh ni dihala, pa tudi sam sem planil v histeričen jok, kar se mije zgodilo nazadnje na kriminalistiki, na Prešernovi, ko so me tepli ko vola.
Nekam koketno se je oblačila in si brisala usta.
— Veš, spermistički so dobri za kožo, pa za revmo in prebavo, mi je rdda in me poljubila na samo konico pordečele glavice. Jaz pa bi ji skoraj reku eno bedarijo.
Odšla je navzdol po hribu, ritnice so jiveselo poplesavale in videti je bila zadovoljna in potešena. Obrnila se je in mi poslala poljub z roko. Tako erotičen je bil njen gib, tako nabit s čutnostjo, da bi steku k njej, pa biji povedu eno pesem I. G. Plamna, tisto: muha sedi na dreku, drek sedi na muhi, muha sedi na muhi, drek sedi na dreku, pa nisem, nisem hotu prelomit te svečanosti slovesa.
Gotovo je ne vidim nikdar več, sem žalosten pomislil. Pa take ustnice.
Kar ležu sem med tistim listjem, mravlje so drobenjcljale po meni, videl sem dve sinici kako štepata, pa dva zajca, se mi zdi, da sta bila topla bratca, pa eno čebelo, ki je že tri dni iskala čmrlja ali trotla, ali pa kaj jaz vem, kdo štepa čebele. Za kratek čas sem padel v depresijo, toda ob misli na zgodbo, ki jo napišem, o vložku Mad Max, se je moje stanje bistveno popravilo.
Mad Max je policaj v eni izmed ljubljanskih krajevnih skupnosti. Dvakrat me je fejst speglu in brezplačno preštrudlou ledvica, slepič in vranico. Nič ni pomagal, da sem vpil, da je moja mama samohranilka s petimi otroki, da sem imel težko mladost in da oče vse dinarje zapije ali pa zagon za športsko prognozo, nič ni pomagal, Mad Max je bil neusmiljen. Velik je blizu dva metra, ima majhrte prašičje oči, in ob nočnih dežurstvih rad bere Menarta. Zadnjič je mojega znanca Tedija, neuveljavljenega kiparja tako nabutu, da je še isti dan izklesal dve skulpturi.
Da, da.
Tako ležim in razmišljam kako trda je roka pravice, travne bilke in listje mi leze v rit in preklinjam, kdaj bo tri. Pa čas nikamor ne gre. Si rečem: bomo videl, kdo bo koga.
Pa grem v Merx in ruknem en dvojni rum, scela ga počim vase, vbrizgam si ga direktno v možgane. Pekoči okus splahnem z dva deci cvička. In čas res malo poskoči. Grem do Betona in se potolažim z nula tri vinjakom in malim pivom. Kolovratim proti železnilki postaji, pa me spet ustavijo možje v piavem, uslužbenci UVJ.
Po napornem ligitimiranju si privoščim vodko s sokom in kot dober gospodar pogledam na finančno stanje. Ko ugotovim, da je še trideset batov, takoj nemudoma zvrnem travarico.
Zdaj sva s časom pomirjena, dobra prijatelja sva, samo bojim se, kako bo reagirala Matga, bo po dveh letih opazila, da sem moral biti ta neusmiljen boj s časom, me bo razumela?
Do snidenja je biio še dve uri, tako da sem lahko mirne duše spil en dvojni špricer z merlotom. Toda ravno to črno vino je težko in tekoča prehrana ti navrta želodec, me je zvrtelo in zašraufalo ko psa. Z eno lozovačo sem ga komaj umiril.
In misli so mi poletele v moj rodni kraj Ijubljano, v to lepo mesto heroj, v to leglo tbstinentov,obrtnikov, trimčkaijev in umetnikov. Spomnim se na stotine slikarjev, na stotine pesnikov in prozaistc, na tisoče pišočih izrodkov,   ki   dan   za   dnem   bombandirajo   z
dolgočasnuni frazami m nadrkavajo nove inV liste žalostne slovenske literarne zgodofl Življenje pa se vlači nekje pri Tomačevem,| Krimu in ne v Rožni dolini. Ob tem mučn spominu sem si naročil kavo s prikolico. Ob ¦ krepčilnem požirku sem oživel. Razgargalo nfl od moči, od odvečne energge. Z lahkoto m pozabil vso polomijo, to da so me odložilffl želežni^ci postaji v Šoštanju, pozabil na iskm solze, ki so tekle delavcem po razbrzdanih lifl pozabil sem, da sem jih mučil tudi sam,l veselega, nič svetega jim nisem povedal, pqfl tako jebejo, tako jih masirajo, da se kar čvm kako zdržijo, pozabil sem na Andreja Blatifl na Vlada Žabota in F. Rodolfa, s katerimi ¦ skupaj prišli v to misgo, to klavrnost, ki je unfl vsako voljo do teatra, do živ^eiga, da, pffl sem celo na svojo mamo, na domovin^B Ijubezen, nisem pa pozabil naiočit en^^B špricer s teranom, kajti bil je čas ^o«| narodnozabavne viže so parale nebo. Prelfl banda, sem pomislil, vse, vse bi jih bilo tifl postrelit, treba bi jih bilo jebat, moral bi m svoje frajtonarice po kosih, za kazen bi jim ifl dan bral po en esej dr. Dimitrga Aleksge« Rublja, na kol bi jih nataknu, da bi kri ¦ špricala, čreva bi jim vrgu na pkrt, poscal bil sem besno pomislil, Ne, ne smem pit tera teran ni za Ijudi z mehko dušo, občutljivo psl in sploh.                                                       J
In teran se nevtralizira samo z vennutom.l je res svinjski in ker ga ne more dol spravit, nan posili z jajčnim ali čokoladnim likerjem.       1
Zdaj sem bil že kar v redu, lahko bi povefl cel Krst pri Savici na pamet, pa še Lepo VidB bolgarščini. Pomislil sem na sosednjo prijate^« državo Albanijo. Pri njih baje ni alkoholizma,« je nenavadno za deželo, ki je socialistična inlfl proti komunizmu. Saj je znano, da je najw alkoholikov v CCCP, da so bili skoraj vsi rn predsedniki težki pijančki, da se Janizelski nsM z žigulijevskim pivom, da ruski proletariat kJ šnops iz>žajfe in riža kar doma. Poljaki pgfl ubijalsko, Madžari samomorilsko, Bolgari slovM sko, Romuni športno in mi, kaj bi govoril.       ¦
Tako so se mi razpredale misli o težkfl svetovnem položaju na področju alko-madcsizn in skoraj bi pozabil Švede, te prepite social-deiiB kratske cunje, te žolne skandinavskcLahko jl je dol najugu, ko jim vse raste pred nosom. Tol pa drug štos, z narkomani pa se ne družin, 1 čftim jih, bo^ jih pomilujem, ker ta šport je čm in nevaren.                                                    ¦
Od nekje sem na koncu šanka zaslišal, gfl gol, Domadenik v petintrideseti minuti, kakS strel, in sktenil sem, da se podam na svež zrs Ob tem me je zaneslo nekoliko v levo, pa seml zarotiral, naredil dva lupinga in pristal na lesM dopci.                                                         .1
Prgetno pomladansko sonce mi je boža obraz. Otroci in golobi so se vaijali po lužabJ zvoniku je bilo eno jaz pa sem bruhnil, tm želodec ni zdržal vse te lepote.                        1
Odbilo je eno in rekel sem si, da Mateje I morem pričakat tako suhih ust in pustih mifl
Zflvil senn v nrvi hiff» na <»n<>aa n1eterski»oa           •
Proza je groza
pišem vam to pismo, kajti menim, da ste edini časopis, ki bi ga objavil.
Zakaj gre?
Za tisto neverjetno dfjstvo, da se v naši samoupravni socialistični Jugoslaviji udejanja neko geslo, ki je bilo zaščitna znamka dogodkov v Franciji leta 1968. Geslo je: ,3odimo realisti, udganimo nemogoče". In prav to se dogaja v naši stabilizirajoči družbi, pred našimi očmi.
Kot sem bil informiran, kandidiramo za prireditelje svetovnega prvenstva v nogometu leta 1990. Nekaj, kar se zdi popolnoma nemogoče, bodo ,,realisti" v Nogometni zvezi Jugoslavije udejanili. (V Jugoslaviji nimamo niti enega stadiona, ki bi ustrezal normativom FIFE; in če bi vsaj imeli nogometaše kot so bili Bobek, Šeki, Beara, Šoškič, Mitič, Skoblar in drugi. Naši sedanji nogometaši pa niso vredni piškavega oreha.)
Vsi ugovori, češ, počakajmo naširokojavno demokratično   razpravo   itd.   so,   po   pravici
povedano, naivni, kajti dovolj se nam je spomnit vseh drugih obljubljenih javnih razprav.
Zanima me, kdo so ti realisti? Hočem njihova imena, da bom vedel pokazati nanje, ko se bo zopet z lučjo pri belem dnevu iskalo krivce za zavožene investicge!
Prav ti isti Ijudje so pred kratkim izjavljali, da ne bomo prijavili svoje kandidature za organizira-nje svetovnega prvenstva. V reshici se je o tem govorilo že vse od zadnjega prvenstva sem!
Sprašujem se, ali so ljudje, ki tako rekoč lažejo nam vsem v brk, odgovarjajo vsem zahtevam po ,,moralno-politični neoporečnosti", ki se jo zahteva že od vsakega šlosarja? Mislim, da bi jih bilo treba odstaviti!
Tu gre moja zamera še sredstvom javnega informiranja: o vsem so pisali veliko premalo. Kot sem že rekel, bi bilo treba s prstom pokazati na iniciatcMje te norosti, ne pa samo napisati kratko vest. (Mogoče se bo kdo celo spomnil, da
je  to   ,,alarmantna vest" in prepovedal njeno objavo? )
Sicer pa, saj vemo za personalne vezi med športom in politiko, gospodarstvom, ki najbrž tudi sploh omogočajo takšne neumnosti.
In še nekaj bi me zanimalo. Odkod namerava NZJ dobiti sredstva za organizacijo prvenstva? Vemo,  da  ima med  našimi klubi le en sam pozitivno bilanco.
Morda pa nameravajo zbirati denar tako, kot se ga zbira za olimpijado v Sarajevu? No, od mene ne bodo dobili ničesar!
Da pa take neumnosti niso izjemen pojav v naši družbi, dokazuje izjava, ki je sicer z nekega čisto drugega področja: po mner^u predstavnika pančevske rafinerije smo krivi za inflacgo kar ini vsi, potrošniki naftnih derivatov. Drago nafto kupujemo v tujini za dolarje in jo poceni prodajamo doma (za dinarje). V tej razliki cen pa se zakoti generator inflacge. Zato je potrebno
: It
zvišati   cene   derivatov,   če   naj   zmanjšai \\ inflacijo!                                                        a
Nisem ekonoinist (sem le navaden delav« i toda takšna vratolomnost logike mi le ne gr« glavo.                                                           ¦
Če se vrnemo k nogometu. Zdi se, da nP nogometni ,,delavci" računajo na dvpje alterais tiv: 1.) do leta 1990 ne bo več krize in se boli ojihovim prvenstvom začela belle epoque.       |l
2.) računajo na pomoč politjke, ki se je šolfl v starem Rimu in ki ve, da če bo dovolj igerj vseeno, če je kruha manj (saj smo brali pip tedni, kaka pomembno je za Zenico, če im prvoligaša: posledica je - maig problemo« delavci).                                                       ¦
Po vsem, kar smo že doživeli, se mi zdi, dM mundial naš in da je moje pismo bob ob steno.l
Delavski pozdrav                                     ¦
Jože Cemšenik                                      JM
REVOD
Lacan
IV.
Dhlapni prijemi, s pomočjo katerih moj rnekaterim pride prav kot garancija.) Že dvajset Iet, vse odkar ste uvedli svojo ulo, da je nezavedno stmkturirano kot ica, vam v različnih oblikah ugovarjajo: drugega kot besede, besede in zopet besede. » boste s tistim, česar besede kaj preveč ne morejo vznemiriti? Quidpsihične ije, pa afekta in pukdje? Oponašate prijeme, s katerimi v VPDPAG d, da so nekakšni dediči. rav dobro pa veste, da se v VPDPAG, vsaj v l, opirajo edino še na elemente, ki so izšli iz p poučevanja. Moje poučevanje pronica >d in ta veter postane vihar, ko malo )čno zapiha. Takrat pa se oklenejo starih iov ter se trumoma zgrnjeni na Kongresu jo.
rete VPDPAG danes nisem privlekel na kar za šalo, da bi se kot po navadi televiziji li. Kajti organizacijo, ki ji je v pporoki til analitični govor, je Freud zasnoval tako drugače. Vedel je, da bo preizkušnja kot le 5e trda, in o tem ga je v zadostni meri !a izkušnja s prvimi izmed teh, ki so mu
Poglejmo najprej vprašanje naravne eneigi-
Naravna energija je obenem tisto, kar služi som, da bi dokazali, kako tudi tod ne a novih zanisli, obenem pa se moramo prav
nje  podobnim  poskusom odreči. Tejle i ste sami izvesili ime nečesa naravnega, saj !c na tisto, kar pravijo, že kar samo po sebi o, da ni zadeva nič drugega kot naravna: v )  sodi,  v  kolikor jo   uspe  zadržati  in iti koristno določena pregrada*. In vendar: ). da je jez pokrajini lahko v okras, še ne li, kako je energija kaj naravnega. olj metafora je, če rečemo, da lahko stopi    Libidinalni sto tistega, kar trošimo, ,,življenjska moč".   mit energija   ni  kakšna   substanca,  ki  bi  s em bodisi dobila boljši okus ali pa postala :isla   -  nič drugega  ni kot  numerična nta, ki jo v svojih računih mora najti fizik, ploh lahko delal.
bi delal v skladu z načinom, ki ga je bd i do Newtona vzpodbujala v celoti gledano ska dinamika - in ta je jedro bolj ali manj avici poimenovane fizike kot docela jive zadeve.
stranite to konstanto, ki ni nič drugega čunska kombinacija, in fizike ne bo več. imislimo, kako skrbni so fiziki glede tega lco uravnavajo ekvivalence med masami, i silami, da bi končno iz vsega tega izšlo
ki   ustTeza  načelu  ohranitve  energije. tega pa, če naj določena fizika zadovolji
po preverljivosti, moramo to načelo že kar sodi v duševno izkustvo, kot je dejal
Ali še bolje povedano: pogoj, da naj bo matematično zaprt, je celo več vreden kot stavka,  po  kateri  ga   moramo   fizično
tole  ni  zraslo  kar  na mojem zelniku.
oli  fizik popolnoma jasno ve, in sicer
a lahko zadevo pove, kako energija ni nič
ikot število določene konstante.
pa   Freud  navaja  v  nezavednem kot
proces   (sam   dostavljam:   pojdite   in
;), ni nekaj kar bi računali, ampak kar
imo, razvozljujemo. Takole pravim: nič
ni kot užitek. Če pa je tako, užitek ne
energijo in ga kot takega ne moremo
Niga
načina,
kako naj
vpeljemo
energetiko
užitka.
sme v drugi topiki, kjer skuša Freud to sto-
iprimer znano kurje jajce, so prava sramota
car ponujajo analizi, če bi analizirali Očeta.
i pa, da nikakor ni mogoče analizirati re-
lOčeta, in v najboljšem primeru, ko imamo
ca z  imaginarnim  Očetom,  lahko  anali-
)N;etovplašč.
:o se bom raje povprašal po tem, kar tvori
) med znanstvenikovim govorom m histe-
m govorom. Poudariti vefja, da Freud medu
kovega govora ni posrkal kar tako v tri dni.
odkru je delo čebel, teh stvarc, ki ne mi-
je računajo in ne presojajo — kot semprav-
izkril tudi sam. Konec koncev von Frisch
kega   morda nima v mislih.
lepam,   da   imata   znanstveni   govor   m
tov govor skoraj isto strukturo. In to je že
snilo zmoti, katero nam ponuja Freud: up
modinamiki, ki naj bi ob razvoju znanosti,
unno razložila nezavedno.
ičemo lahko, da po tri četrt stoletja še prav
kaže, da se bo takšna obljuba Izpolnila, ter
a celo zamisel, po kateri naj bi prvotnemu
u naprtili neko načelo. Če pravimo temu
inačelo ugodja, to ne pomeni nič drugega
i se oklepamo duše prav podobno, kot se
jrži pasje kože. Kajti: kaj drugega le kot    Dobro-rečje
telova  etika naj  bo razvpito zmanjšanje    ne pove kod
Bti, s katerim Freud uvede ugodje?                Dobro je.
i hedonizem že ne more biti, kot je bi!
ikaterim so se ovešali epikurejci. Vanj so
iskriti kaj vse bolj dragocenega in celo bolj
|5^si \
Television
skrivnega kot stoiki, da bi jih bilo mogoče ozmerjati z imenom prašiči zaradi tega izveska, ki danes ne pomeni nič drugega kot psihizem.
Kakorkoli že, sam sem se držal Nikomaha \n Eudema, ali drugače povedano Aristotela, da bi glede nanj kar najbolj energično porazlikoval etiko psihoanlize — eno celo leto sem ji utirai pot.
Zgodbo z afektom sem pustil vnemar, saj se od prejšnje prav v ničemer ne razlikuje.
Zadoščalo bi že, če bi mi odgovorili glede te točke: mar afekt zadeva telo? Je ali ni vbrizg adrenalina povezan s telesom? Res je, da povzroča motnje pri telesnih funkcijah. Glede na kaj pa lahko sklepamo, da zadeva prihaja iz duše? Zadaja se namreč z mislimi.
Potemtakem bi kazalo pretehtati, ali moja zamisel, da je nezavedno strukturirano kot govorica, omogoča bolj resno preverbo afekta — bolj resno, kot pa je tista, ko mislimo, da bomo stvari bolje uredili s hrupnim premeščanjem pohištva. Kajti prav to mi postavljajo nasproti.
Mar to, kar pravim o nezavednem, seže ali ne seže dlje od pričakovanja, da vam bo afekt kot takšna pečena piška padel v usta - povrhu še adekvaten. Adaequatio, ki je še bolj burkast, če se skličemo na že kar dobro vpeljano finto in to pot povežemo rei stvari z affectus, afektom, ki jo bo zopet spravil pod streho. Našega stoletja smo morali dočakati, da bi zdravniki proizvedli kaj takega.
Sam nisem storil nič drugega kot, da sem obnovil, kar leta 1915 izjavi Freud v članku o potlačitvi ter še v nekaterih drugih - da je afekt premeščen. Le kako naj presodimo to premesti-tev, če ne s pomočjo subjekta, ki predpostavlja, da je ta premestitev, neumestnost, v najboljšem primeru posledica reprezentacije?
Zadevo razlagam s pomočjo Freudove ,,ban-de" in" zdi se kot da bi mu jo ovesil - a kaj, ko moram tudi sam priznati, da nimam opravka z ničimer drugim. Vendar pa sem dokazal tako, da sem se oprl na Freudovo dopisovanje s Fliessom (na edino, prečiščeno izdajo tega dopisovanja, s katero razpolagamo), kako omenjena reprezenta-cija, še zlasti potlačena reprezentacija, ni nič drugega kot struktura, še bolj natančno poveda-no struktura, v kolikor je povezana s postulatom označevalca. Cf. pismo 52: ta postulat je tam zapisan.
Le kako morejo trditi, da zanemarjam afekt, in se obenem šopiriti, kako mu sami vračajo veJjavo, ne da. bi upoštevali, kako sem celo leto, zadnje ko sem gostoval na Sainte—Anne, obravnaval tesnobo?
Nekaterim so znane okoliščine, v katerih sem ji odmeril mesto. Razburjenje, zadržanost, zadrega, ki jih kot take prazlikujemo, so v zadostni meri v dokaz, da se afekta nisem kar na hitro odkrižal.
Res je bilo analitikom, ki so se oblikovali v VPDPAG, prepovedano, da bi me v Sainte-Anne poslušali.
Tega mi še malo ni žal. Tisto leto sem svoje tako dodobra afektiral s tem, da naj tesnobo utemelje na predmetu, ki ga tesnoba zadeva — daleč od tega, da bi bila tesnoba brez predmeta (kot ostajajo na tej točki psihologi,ki niso mogli kaj več, kakor da tesnobo porazlikujejo od strahu .. .) - tiaj jo utemelje, tako pravim, na tem zavržku (abjet), kakor sedaj najraje opišem svoj predmet(a), tako da se je enega izmed mojih lotila vrtoglavica (zatrta vrtoglavica) in me je pustil na cedilu prav tako kot takle predmet.
Če ponovno premislimo afekt na podlagi tega kar sem bil izrekel, bo to nedvomno in z gotovostjo privedlo do tistega, kar je bilo o njem ječeno.
Enostavna operativna odstranitev strasti duše, kakor docela^ upravičeno pravi Sveti Tomaž tem afektom, operativno odstranjevanje teh strasti glede na telo že od Platona dalje: glava, srce, oziroma kot pravi on emdofjna. ali nadsrce - mar ta operativna odstranitev ne priča že kar sama po sebi, v kolikšni meri moramo preiti telo, da bi se jim približali: telo za katero trdim, da ga ne afektira nič drugega kot struktura?
Nakazal bom, kako se lahko lotimo resnega nadaljevanja (razumeti ga moramo kot serijsko nadaljevanje) onega, kar se pri tem učinku uveljavlia s strani nezavednega.
Žalost na primer opredeijujejo za depresijo, da bi jo podprli z dušo oziroma s psihološko napetostjo filozofa Pierra Janeta. Vendar pa ne gre za stanje duše, ampak enostavnp za moralno krivdo, kakor bi rekla Dante ali pa Špinoza: greh, kar pomeni moralno podlost, ki jo konec koncev opredeljuje misel oziroma dolžnost, da izrekamo dobro ali da se znajdemo v nezavednem, v strukturi.
In brž ko se ta podlost, zavržek nezavednega, usmeri v psihozo, se tisto, kar je zaviženo v govorici, povrne v realnem; povratek postane smrtonosen ob manični vzburjenosti.
V nasprotju z žalostjo imamo opraviti z veseljaškim vedenjem o ,,onem" (gay scavoir),ki pa je krepost. Krepost ni še nikogar oprala greha - kot vsakdo ve, je ta greh izviren. Krepost, ki jo opisujem z veseljaškim vedenjem, je temu primer, saj je v njej sami izraženo iz česasestoji: ne da bi
Nikakršne
harmonije
biti
v svetu .. .
.. . vkolikor govori.
Metonimija je za telo pravilo,...
y   ,. kajti subjekt misli je metaforiziran.
Etika je zgolj
v
izrekanju-Dobrega,
... vkolikor gre za užitek ženske,...
. ,. prične ob-stajati Drugi ...
... in ne
substanca
Enega.
smisel razumela ali se ga z vnemo lotila, ampak da ga kot le mogoče temeljito poruši, ne da bi je smisel   mamil,   in   zato   ta   krepost   uživa  v dešifriranju, pri razvozljavanju. Posledica je, da se - • • vedenje na koncu lahko veseljaško vedenje zgolj zruši in pa le v se povrne v greh.                                                  ne-smislu.
Kje je pri vsem tem ddbra priložnost, sreča? Natančno povedano povsod. Subjekt je srečen. To je tudi njegova definicija, saj je vse, kar je komu dolžan, plod priložnosti ali drugače^ečeno šanse, in mu pride prav vsaka prilika, da bi ostal v Pri ,,sestanku' istem stanju, ozirorna da bi se ponavljal.                z (a) ...
Ne preseneča toliko, da je srečen, ne da bi slutil, kaj ga na to srečo zvaja, in sicer njegova odvisnost od strukture. Bolj pfeseneti, da se subjekt oprime ideje p blaženosti, zamisli, ki je dovolj temeljna, da se na koncu počuti izgnan.
Na srečo tod razpolagamo s pesnikom, ki nam bo izdal ^krivnost: z že navedenim Dantejem, pa še z drugimi, poleg vseh tistih, kat  ri se prodajajo klasicizmu.
En sam pogled, Beatričin pogled, nič drugega kot trikratni nič, utrip vek in dražestni odpadek, njegova posledica: in že vznikne Drugi, ki ga lahko identificiramo zgolj z njenim užitkom, tega pa Dante kot tak ne more zadovoljiti, saj mu na drugi strani tudi ona ne more dati nič drugega kot ta pogled, predmet, s katerim, kot nam izjavlja, jo je okronal Bog; Dante nas celo vabi, naj se o tem prepričamo na podlagi govorjenja njenih ust.
Pri tem v nas odzvanja: naveličanost. Beseda, ki sem njene črke pustil plesati kot v kakšneim kinu, da so se zopet razmestile v eno vrstico, in bi lahko iz tega skoraj sestavil nov termin: enoličnost. Enotujočnost, sem raje dejal, in z njeno pomočjo obeležil identifikacijo Drugega z Enim. Takole pravim: mistični En, katerega komični drugi, ki kaže na svojo izvrstnost v Platonovem Simpoziju (naj ga imenujem: Aristo-fan), nam ponuja temu ustrezno neotesanost živali—z—dvema-hrbtoma in pri tem podtakne Jupitru, ki kaj takega ne bi mogel storiti, prerez na dvoje: to je zelo nizkotno, in rektl sem že, da se ne spodobi. Realnega Očeta ne smemo siliti v takšne nedostojnosti.
Glede tega nas pušča na cedilu tudi Freud: Erosu,  v  kolikor ga  postavlja  v nasprotju  s Kajti v Tanatosom   kot   načelo    ,,življenja",   namreč vrstah pripiše združevanje, kot da bi z izjemo kakšne označevalca kratke koiteracije sploh kdaj videli, kako se dve ,,nič ni celo". telesi združujeta v eno.                                         ,.. .
Tako doseže afekt telo, kateremu naj bi bilo lastno, da nastanja govorico - kot šoja se krasim s perjem, ki se prodaja bolje kot moje lastno — afekt, ki sicer ne najde prebivališča, vsaj takšnega ne, ki bi mu bilu po godu. Temu pravijo čemernost, aii pa tudi slaba volja. Mar imamo opraviti z grehom, z zrncem norosti ali pa s .v.afektje pravim prijemom realnega?                                  nesoglasje,. . .
Vidite, da bi tile VPDPAG storili bolje, če bi pri afektu spremenili glas, tako da bi vzeli v roke mojo škripajočo violino. To bi jih pripeljalo dlje od tega, da samo prodajajo zijala.
Ko razumete pulzijo v okviru ohlapnih prijemov, s pomočjo katerih moj govor pride neicaterim prav kot garancija, mi dajete nekatere zadeve vse preveč lepo na znanje, da bi vam moralbiti za to še hvaležen. Kajti vi, ki ste z brezhibnim peresom prepisali-moj XI. seminar, prav dobro veste: kdo razen mene se je o tem sploh še kaj upal reči?
Prvič, in to še zlasti velja za vas, čutim, da me poslušajo ušesa, ki niso nergaška: ne pričakujejo namreč, da bom storil Eno Drugo, kako je s^vojo mislijo na svetlo prišla prav oseba, ki me je povabila v ta prostor, koder si je vzela zaleta vaša pozornost.
Kdo od teh, ki bodo prebrali pogla\ja 6, 7,8, 9, pa še 13 in 14 Seminarja XI. ne bi izkusil,kaj pridobimo, če Trieb ne prevedemo z instinktom, •. 1 m pulzija in  ne  bo kar najbliže pulziji, če ji  bo dejai Je odklon. odklon, ter bo takottejprej razstavil, nato pa ob opori na Freuda zopet sestavil, kar je pri pulziji nenavadnega?
Kdo lzmed teh, ki mi bodo sledili, ne bi začutil razlike, kakršna obstaja med energijo, vsakič določljivo konstanto Enega. iz katerega sestoji tisto eksperimentalno pri znanosti, ter med Drang ali pritiskom pulzije, katera zajame (gotovo gre za užitek) zgolj telesne robove - dal sem ji matematično obliko - njeno stalnico? Stalnica, ki obstaja zgolj v štirikratni vztrajnosti, v kateri se vsaka pulzija obdži le tako, da obstaja obenern z ostalimi tremi. Štiri lahko zgolj kot potenca odpre pot k razdoru, ki- mu velja odpomoči, pri tistih, kjer spol ni dovolj, da bi postali partnerji.
Gotovo, tod ne bom izpeljal aplikacije.glede Pravtako na katero se razlikujejo nevroza, perverzija in ne morem psihoza.                                                               izreči)
.   j       ,  •                  ,      *.     kaj mi
Lotil sem se je drugod, m sicer na tak način,  pomeniš
da sem vselej izhajal zgolj od gvinkov, po katerih   ^ hodi nezavedno, tako da se vizi:  -3 svoje lastne stopinje. Pokazal sem, da pri fobij, iiialega Hansa Freuda in njegovega očeta ni vodilo nič drugega, vendar pa je odsihmal analitikov tega strah.
r         #