Boris A. No'vak
Zemljevidi domotožja
(Odlomki iz epa)
Četrti spev: Grafologija pokrajin
1
Berem kaligrafijo pokrajin, grafolog božjih pisav: enakomerne črke morja, navidezno tako pomirjene s smerjo obzorja,
skrivaj pa divje in zavratne, kakor bog s trizobom; mehke, oblane začetnice sipin, ki vase goltajo tisočletnice
civilizacij; razviharjeno strastni slog majuskul teh planin in minuskul teh dolin, kjer sem ves potopljen v jezik vriskov in tišin;
pragozd iz zgoščenih črk dreves, kjer odmeva rog lovcev na skrite slike in pomene, čarovnice in zmaje, ki bruhajo plamene;
kot sfinga večen in skrivnostno tog, nespremenljiv zapis v narečju kamenja, čarovni ris nedoumljivega znamenja;
kot milost bivanja širok in zračen krog vinogradov in sončnih rek, kjer je stopinje še možno videti, blesk Velike boginje ^
IßAH
SoHohnoot 2013
Vsaka pokrajina ima svoj dekalog, svojo gramatiko in morfologijo. Zdaj pisem metriko za Utopijo ^
Bojim se, da nisem dovolj nadarjen; le ubog popotnik sem, ki obožuje razna bostva -premalo za svetost, vizijo in preroštva ^
Ubog in srečen: iz niti čudežnih preprog spletam ta spev, slovar pokrajin, pred bogovi čist in pred ljudmi heretik,
pesnik, potnik, poliglot, politeist
2
Mediteran: otočje dojk na rožnatem obzorju, žareč znoj Ognja, ki mezi čez močne rame Zraka, o:bok neba, široko razkoračen po prostorju,
razgaljena postava Zemlje, ki nestrpno čaka objema in poljuba Morja in se mu ponuja s sušnostjo žeje, z dušo želje, plima, ki koraka
navzgor po mahovnatih kamnih pristanišča, nuja odplutja na odprto in nevarno, ladje zibke in ladje krste, Smrt, ki ni Ljubezni nikdar tuja,
porodna voda, grobnici enaka, lepe čipke pene na suknjičih valov, raztrgan robec jadra, ki se vanj usekuje veter, večnost skal in sipke
peščene ure plaž, kjer čas stoji, blesti in ne pada nikamor, le vase, v spomin polti, v polt spomina, oblečeno v pergament, v papirus, naslada
pisave, abecedna sled viharja na sipinah, besede kot valovi, majhni in veliki, Morja, ki po njem plujem, Morja, kjer papirnata belina
drhti kot opoldanska pratisina, blesk obzorja, ki so ga prečkali arabski admirali, da bi videli, kaj se skriva zadaj, ki ga mo~ motorja
današnjih ladij pre~ka zlahka, vsej tej hitri rabi pa se obzorje venomer izmika in umika za novo, daljno črto, ki ne prepusti pozabi,
da bi se polastila knjižnic Morja, sol jezika so feničanske črke, ki so jih trgovske ladje tovorile po vseh mediteranskih lukah, omika
se tu pozna po starodavni zlizanosti fasade luške kapitanije, kajti Morje je odprtost in srečanje je strašna sreča, ki premosti prepade
jezikov in naročij in navad, in čutim rädost, ko pišem hvalnico Mediteranu, kot nekoč Tales iz Mileta, Morju, večno mlademu, na stärost
pojem poročno pesem pomorščakov, dobro vedoč, da je Velika Mati, Bog Oče ali ljubosumni bog, ki se ga ne sme imenovati, da je skrivnostna Moč,
ki je ustvarila ves Kozmos in ves kaos naokrog, da je ozvezdena Postava, ki vse daje in vse jemlje, razprla Morje v globoki čas, v razkošni krog,
prav tu,
v samem samcatem središču,
v Srcu Zemlje ^
3
Le kje je Srednja Evropa? Prav tu, v parku sred Maribora, kjer staromeščanske hiše zro nad akvarij, ta spomin na Jug. V jarku
pod hišami preži Balkan. Zahod narise umirajoče lice Sonca, tih odsev Središč Sveta. Vzhod je skrušeno navzoč skoz niše
in velbe temnih judovskih predmestij Krakova, vrišč pojočih pivcev pa izdaja kaos karpatskega izvira, die slawische Seele. To zavetrje žge hladni blišč
Severa, a germanski red je tu filtriran skoz barvo piva zlate Prage in Gemütlichkeit dunajske Sacher torte
Tu, v Srednji Evropi, je bila doma teta Mara . Ko sred večera
hodim skozi ta park, še zmeraj enak, se spomnim njenega lepega obličja vzvišene vladarke, ki izza zaves opreza, ali sem varno stopil
čez cesto do akvarija .
In spomnim se obupa starke, ko sem jo zadnjič videl: na obisk je prišla s šopkom cvetja, kot vselej, a v njenih očeh sem videl ugašajoče žarke
in pod njeno neskončno vljudnostjo -resnico Srednje Evrope,
vso grozo dvajsetega stoletja .
4
Čuvaji cesarske poti do obzorja, nekoč ste bili do oblakov oholi, topoli.
Visoki mejniki nekdanjega polja, šumeči v čas kot spominski pomoli, topoli.
Kje so zdaj otroci in smeh in vsi dnevi na prostem in dež in premočeni stoli, topoli?
Kje de~ki in igre in tihi odmevi {epeta na travi, kje starka, ki moli, topoli?
Kje deklica z okna ope~nate hi{e, kje hi{a, kje senca, kje prvi poljubi po {oli, topoli?
Zakaj nad asfaltom {umite vse ti{e, zakaj ste tako neusmiljeno goli, topoli, topoli? ^
5
Drevesa govorijo z nemim listjem, ki ga tolmačim v prevod jezika. Besede gozda pa so tako čiste,
da se jih samo s pljuči {e dotikam, nerazumljivih stavkov iz globine, razvejanih hieroglifov spomenika
olesenelih ljudstev iz davnine ^ Spomin sveta je skrit v duplih bukev. Hrast, ta hrust, ki rad hrusta prostor, {ine
poleti v retoriko {umenja, muke nerazumljene veličine, na zimo pa gol molči ^ Le smreka klepeta ^ Luke
vseh jas so polne navpičnih bark. Mimo podi vihar polomljen jambor, jadra scefranih vej, ki vi{ajo to plimo
pisanega, popisanega listja ^ Pada sneg, pada nebo, pada čas, raste led, raste podzemlje, raste večnost ^ Vlada
negibnost. Sredi bistrih žuborenj besed ustavljen potok. Na pol presekan stavek poti. Zaprte knjige hiš. In sled
preteklega in slutnja prihodnjega, le davek negibnosti. Vse stoji ^ Sred oklepa pa nekaj še živi, teman lesk višave,
in diha, tiho bitje sna, in se otepa težkih odej snega, in tiho veka sred mraza, in se vzravna, vsa lepa,
in teče, teče, teka, od višin do korenin,
ta smreka, zimzelena, pokončna
reka
6
Na temnem obzorju obris, svetal, rožnato bel, gorä, zasneženih z lučjo, ki izginja v noč ^ Boli me, da se ne bom sam tja nikoli povzpel ^
Kot bi ves moj svet skupaj držal oddaljen obroč planin, ki se pne nad vsakdanjost kot višja nestvarnost, ki je ne dosežem s stopinjami, vase gredoč ^
Tam daleč, tam onstran, preži name strma nevarnost praznine, prepada, neskončno dokončnega dna; z ravninskim jezikom dojen vidim vrh kot brezdanjost ^
Pogosto sem plezal po skalah navpičnega sna, čez dan pa ostajal na tleh vodotesnih pogledov, ki so hrepeneli navzgor, a se bali neba ^
Snohodec, plezalec skoz ~as, se vzpenjam z besedo po belih pobočjih ti{ine; drsim čez papir in padam v nič, žalostinko, izbrisano z ledom _
Strmim v sinjino nad snežnim vršacem, in mir napolni to moje telo, ki ne zmore tja gor: na svetu, razprtem od cest v neznansko smer,
mi je v tolažbo ta čudežno lepi prizor, ki pne se nad vsem, kar počnem,
na smrt obsojen in nor
Petnajsti spev: Vrtovi, parki
1
Rajskega vrta se spominjam po dotiku. Čez travnike svetlobe hodi moja mati, se deklica, ki skoznjo gledam svet. Jeziku
teh mojih žejnih, nerojenih ust - pred vrati jutra - prinaša cingljajoče vedro mleka. In čaka, da se želja utelesim v človeka ^
2
Moja podoba sreče - to je tisti vrt! Z visokim zidom od zunanjega sveta kot grad kraljevsko in hermetično zaprt,
da sem - otrok med cvetjem - lahkega srca odmislil revščino, sivino in nasilje vedno grozečega okolja. Kot iz sna
se spomnim travnika: to je bilo okrilje, kjer je rasla moja duša. Vrt, poln dreves: šumni topoli so sušili vlago, obilje
sadnega drevja je dajalo sladko senco. Ta ples žarkov, ki so me skoz listje božali - sanje ali moj prvi, temeljni spomin? Mehki les
različnih debel sem spoznal, ko sem plezal nanje in visel na pol poti od zemlje do neba. Vse letne čase je zaznamovalo okušanje
dovoljenih sadežev: maja črne, junija pa bele češnje, jagode in višnje; julija marelice in breskve; avgusta čas ringloja,
septembra sliv in grozdja in oktobra čas orehov. Spomladi so bili vsi prsti črni od češenj, jeseni pa zeleni od orehov, malih grehov
nedozorelosti ^
Pozimi džem iz višenj in marmelada iz marelic, sok ringloja in sadjevec orehovača pa kompot iz češpelj ^
_ ozimnica, ki jo je oče po vrnitvi iz biroja jeseni vsak večer pripravljal, prekuhaval in vlagal v različne lončke in posode in nebroj
steklenk in stekleničk, da je bila vsa kuhinja podobna kemičnemu laboratoriju ^ Nikoli več ni svet žarel v takem siju ^
3
Ta park je stisnjen med Železniško bolnišnico, portal kasarne Garde in lep drevored, ki väruje Bulvar, nekoč Oktobrske revolucije, zdaj pa Kralja Aleksandra ^
Nikoli ga nismo imenovali drugače kot - Park. Z veliko začetnico. Tu se je začenjalo otroštvo naše radovednosti: bil je modna pista za vozni park
otroških vozičkov, slavni start prvih korakov za mnoštvo še negotovih nog, nor poligon za guganje in kläckanje, atletska steza, stadion, igrišče za nogomet ^ Boštvo
zelenja je tu našlo sebi lasten hram: grm za skrivanje
pri igri ti loviš, klopi za parčke, varno skrite pred starši,
ne pa tudi pred Koletom, ki je scal nanje, varno skrit sred krošnje,
počitek za utrujena kolena in oči starejših,
zapik za špricanje vseh šol, okus svobode za stražarje
Titove Garde, ki so tu, čez cesto, služili narodu
In prav zato,
ker je ta park prav tu,
v Beogradu,
se je zgodilo ^
Detoniranje krvave zarje. Z znamenjem Rdečega križa zakrinkan avtobus, poln razstreliva, v bolnišnici, tarča za leteče škarje
Natovih bombnikov, neštetotonske bombe in obup, panika ptic v parku, streha bratranca Stanka trikrat skoči v zrak in pade spet nazaj, telesa, vržena na veje, na trup
drevesa naplavljena trupla ^
A ko sem čez čas, v koži nevidnega obiskovalca, stopal skozi Park, je bilo vse znova, čudežno enako: otroški voziček, ki kroži
po pisti, prvi koraki na startu, dečka, ki poženeta gugalnico visoko v nebo, da bi očarala kot lutka drobno deklico, le sredi Parka luknja,
tam, kjer je bilo nekoč drevo,
za venomer izruvano
4
Po Samovi in Drenikovi hodim vsak dan v Tivoli. Nasproti rine tako mogočna reka pločevine,
da zrak drhti. Razmišljam o usodi,
ki me proti moji volji vodi, že dolgo, po teh cestah. Naj ne mine nevidna pot nazaj, izvir tišine,
vez z izgubljenim. Vse, kar je, pa bodi.
V besu tekmovanj z negibnim časom vozniki, obsesivno kot demenca, pritiskajo na plin. Hitim na jaso
v Tivoliju, z mano teče senca. Ušel sem, a še drhtim. Večeri se
in mojo senco skrije senca tise.
5
^ Pol ure po tem, ko sem ti po sms sporočil, da je čez najin pisan vrt razprostrta preproga tulipanov, ples
odtenkov, da pa žal noben še ni odprt, so prvi žarki Sonca potrkali na vrata zemlje, in na še zmeraj zimsko mrzel prt
iz trave, in konice živih sulic. In vsa zläta se je razprla notranjost cvetov, kjer plove svetloba pomladanske sle. In sred živih luž in blata
sem slišal zazvoniti tihe, pisane zvonove
z vitkega, elegantnega zvonika barv.
In slišal sem nekdanjih vrtnic in vrtov glasove.
In stal sem v vrtincu vetra, podoben carju ^ Že zdavnaj nisem čutil takega veselja
-	še od otroških let, ko sem se skrival na Barju
za rožnim grmom in me je navdala želja, da bi za venomer izginil sredi polja,
-	po boju, ki me je zastrupil z gnevom žela,
-	po grozi, ko me je držala kvišku volja stati pokonci, - po neskončnosti megle, ki je do tega vrta zožila obseg vesolja,
-	po vseh obrazih in obrisih in ograjah let,
-	po vseh krtačnih odtisih, kamor sem na smrt zaklet,
-	po družbenih dejanjih,
vseh teh samorazdejanjih _
spet drobni čudež _
ta cvet ^
ta svet, ki se odpre!
6
Nekoč bom mravlja ali kakšen še neznani stvor. Previdno bom pokukal izpod trav, čez pisan prt marjetic in mahu. Nad menoj bo čudovit prizor:
tiha bohotnost vonjev lip, divjanje vinskih trt,
nad krošnjami dreves pa krošnje zvezd: strmel bom gor,
jaz, ki bom večno živel, v svoj raj, svoj večni vrt ^