Poštnina plačana v gotovini.
Gledališki list
SLOVENSKEGA NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI
OPERA
1947 — 194$
L. van Beethoven
Fidelio
Vsebina:
45 let umetniškega delovanja Julija Betetta Beethoven in gledališče Ludvig van Beethoven (L. M. Škerjanc)
Fidelio (L. M. Škerjanc)
Sklep CK VKP(b) ob Muradelijevi operi »Veliko prijateljstvo« Nagrade našim umetnikom Stoletnica poljske opere Zanimivosti
Premiera dne 3. aprila 1948 L. V a n Beethoven:
FIdelio
Opera v dveh dejanjih (3 slikah).
Napisala J. Sonuleithner. in Kr. Treitsdike, prevedel- S. Samec. Dirigent: M. Polič	Režiser:	C. Debevec
Don Fernando, minister .................................. S. Smerkolj
Don Pizzarro, guverner državnih	ječ  .................. V. Janko
Florestan, jetnik ........................................ R.. Franci
Leonora. njegova žena, pod	imenom Fidelio ................ V. Ilevbalova
Kocco, ječar ............................................. J. Betetto k. g.
K. Lupša
Marcellina, njegova hči .................................. N. Vidmarjeva
Jacpiino, vratar ......................................... D. Čuden
1 jetnik ................................................. S. Štrukelj
11. jetnik ............................................... F. Langjus
V	v
Vojaki, jetnik: in ljudstvi).
A	\	.nJ	-,	“:.	, ,	.	{	j
Dejanje se godi v španski državni ječi.
Odmor po prvem dejanju.
Med 2. in U. sliko igra orkester Beethovnovo uverturo Leonoro (III). Scenograf: ing. E. Franz	Vodja	zbora: J. Hanc
Načrti kostumov: M. Jarčeve.
Cena Gledališkega lista din 6.-
Lastnik in izdajatelj: Uprava Slovenskega Narodnega gledališča v Ljubljani. Predstavnik: Juš Kozak. Urednik: Smiljan Samec. Tiskarna Slov. Poročevalca. — Vsi v Ljubljani.
GLEDALIŠKI LIST
SLOVENSKEGA NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI
1947-48	OPERA	Štev.	9
45 LET UMETNIŠKEGA DELOVANJA JULIJA BETETTA
Prvak in nestor slovenskih pevcev. rektor Akademije za glasbo Julij Betetto je prvič nastopil na odru naše Opere leta 1903. in teče torej odtlej danes že petinštirideseto leto njegovega aktivnega umetniškega delovanja. Bil je eden izmed prvih slovenskih pevcev, ki se je s svojo umetnostjo vidno uveljavil tudi v tujini, in to na prvem opernem odru tistih dob v Evropi, v dunajski dvorni operi, kjer si je pridobil sloves enega najboljših odrskih umetnikov. Ko je bil na višku svoje pevske kariere, se je vrnil v domovino in s svojimi bogatimi izkušnjami ter umetniškimi kvalitetami posvetil vse sile dvigu naše operne umetnosti. Sodeloval je stalno na odru naje Opere, razen teh številnih nastopov pa je zlasti neprecenljive vrednosti še njegovo delo na pedagoškem polju, saj ga danes skoraj ni pomembnejšega slovenskega pevca, ki ne bi izšel iz njegove šole.
Beethovnovo mojstrovino, opero »Fidelio«, smo letos pripravili z željo, da bi ob njeni premieri z nastopom rektorja Betetta proslavili jubilej njegovega 45 letnega umetniškega dela. Zaradi jubilantove obolelosti pa smo morali proslavo odložiti na kasnejši čas. Za nastop rektorja Betetta v »Fideliu« bomo izdali posebno številko Gledališkega lista, ki bo posvečena prikazu njegovega dela in pomena za razvoj naše pevske umetnosti.
— 125 -
n
L. M. Škerjanc:
BEETHOVEN IN GLEDALIŠČE
Odnos največjega nemškega simfonika prošlega stoletja do gledališča je bil docela svojstven in utemeljen v njegovem samoniklem odnosu do življenja. Skladatelj sam je bil prepričan, da bi kot odrski avtor bil enako uspešen kot na simfoničnem polju. K temu prepričanju,ga je navajala predvsem njegova svojstvena zamisel o poetični ideji, ki naj bi bila podlaga vsakršni glasbeni umetnini, nekakšna etična podstat, ki na j jo glasba ponazoruje. To osnovno vodilo umetnosti je prevzemalo Beethovna zlasti v času njegovega največjega ustvarjalnega poleta, torej prilično od leta 1800. do 1814.. v času torej, ko je nastala večina njegovih del. namenjenih odrskim uprizoritvam, kakor tudi h simfonij (2.—7.). Značilnosti tega obdobja skladateljeve tvornosti so zlasti: prekipevajoča, k dramatičnim izbruhom nagnjena zanositost, heroično in zmagovito nastrojenje, nebrzdana zavžetnost. borba z usodo in premagovanje ovir, hkrati pa že tudi nakazana poglobljenost v skoraj kontemplativno smer. Zgledi: '5. in 5. simfonija, obe veliki klavirski sonati op. 53 in 57, 3. klavirski koncert, obe sonati v A-duru za violino in violončelo s klavirjem ter odrska dela »Prometejeva bitja«, »Fidelio«, »Egmont« ter uvertura »Coriolan«; vse to seveda zgledi k prvi in drugi karakteristiki; za poslednjo bi prišli kot zgled v poštev 4. klavirski koncert. 4.. 6. in 7. simfonija, godalna kvarteta op. 74 in 95 ter pesmi. Seveda pa ta razporeditev ni popolnoma kronološka, ker je bilo za Beethovna značilno, da je rad posegal v svojih delih po starejših zapiskih ter tako živo družil značilnosti svoje osebnosti in samoniklega izražanja.
Prvi stik z odrom je imel skladatelj že v svojem rojstnem kraju, Bonnu, ko je več let sodeloval v opernem orkestru kot violist. Takrat se je seznanil z operno literaturo, ki je obsegala predvsem dela Mozarta, Glucka. Bende, Salierija, Paesiella. Dittersdorfa in številne spevoigre Gretryja, Monsvgnija. Dalayraca. Cimarose, Sacchinija in ostalih dobro uvedenih skladateljev. Bonnsko gledališče je izvajalo večino znanih del in tako je imel mladi skladatelj izdatno priložnost. da se je podrobneje seznanil s stanjem opernega ustvarjanja svoje dobe. Ni torej čudo, če je že leta 1791. (v svojem 21. letu) prispeval baletno glasbo »Pyramus in Thisbe«, čigar osnutek dejanja je napisal grof Waldstein. O tem baletu nam ni dosti znanega, gotovo pa ni pomenil posebnega odstavka v Beethovnovem ustvarjanju.
V	času desetletnega presledka, ki loči njegovo prvo baletno delo od drugega (»Prometejeva bitja«), je nekaj let trajal študij dramatične
— 126 —
Julij Betetto
kot ječar Rocco na dunajski dvorni operi
glasbe pri Salieriju, ki je l)il takrat eden najslavnejših opernih skladateljev. Kakšen je bil ta Beethovnov študij, nam ni znano; očite pa so posledice v »Prometejevih bitjih«, baletu, s katerim je skladatelj leta 1801. zelo uspešno stopil v krog upoštevanja vrednih odrskih avtorjev tiste dobe.
Uspeli tega dela je vzbodril nikdar mirujočega Beethovna k iskanju primernih opernih libretov, in tu se začne trnjev pot tako zanj kakor za vsakokratnega libretista, kajti kakor je bil Beethoven vnetljiv za vsako novo stvar, tako je bil tudi neizprosno kritičen in zahteven ter se nikakor ni zadovoljil z vsakdanjimi opernimi libreti, ki so ta^ko takrat kakor dandanes prav malo blesteli v duhovitosti, doslednosti, in v idejnih osnovah sploh. Mozartov poslednji libretist. Schikaneder, ki je imel v najemu dunajsko gledališče »Theater an der Wien«, je naročil novo operno delo pri Beethovnu. Vendar do izvedbe ni prišlo, niti nam ni znano, kakšno besedilo je bilo skladatelju predloženo; denarne razprtije so namreč prisilile Schikanedra, da je svoje gledališče prodal baronu Braunu in s tern so njegove pogodbe prestale. Toda tudi novi upravnik je brž izprevidel Beethovnovo nadarjenost za dramatično ustvarjanje in mu je naročil delo opere »Fidelio«. Beethoven je kot skladatelj tega gledališča dobil stanovanje Ar gledališču, kjer pa je ponajveč le uradno sprejemal, kajti poleg tega stanovanja je imel še drugo v mestu in tretje v predmestju, kjer je napravil poleti 1805 večino skic za »Fidelia«.
- 127 —
Njegovo upanje, da bo kot operili skladatelj prodrl takoj, se je izjalovilo, kajti opera pri prvih uprizoritvah ni ugajala. Zato jo je po nasvetu prijateljev predelal ter jo naslednjega leta iznova uprizoril. Toda tudi tokrat uspeh ni bil dosti večji, k temu pa se je pridružil še Beethovnov osebni razdor z baronom Braunom, o katerem je sumil, da ga je materialno oškodoval. Šele po odstopu barona Brauna leta 1806. je skladatelj ponovno stopil v stik z gledališčem-ki ga je upravljal konzorcij dunajskih velikašev. Nanje je Beethoven naslovil značilno prošnjo, v kateri se obvezuje, da bo letno prispeval najmanj eno veliko opero ter po potrebi tudi po eno opereto ali divertissement, kakor tudi priložnostne skladbice in vložke. Kot povračilo pa zahteva letno plačo 2400 goldinarjev ter dohodke tretje predstave po tej pogodbi komponirane opere ali operete. Ta vloga pa ni dobila odgovora, verjetno zaradi višine zahtevanega zneska.
V	nadaljnjem se je Beethoven še vedno trudil, da bi našel primerno operno besedilo in stopil je v stik z dvema dramatikoma, ki sta takrat bila na višku slave: Collin in Grillparzer. S prvim je razmišljal o besedilu »Macbeth« po Shakespearu in o romantični operi ;Bradamante«; oba načrta sta zaradi Beethovnove, neuzadovoljivosti propadla. Enaka usoda je doletela Grillparzerjev libreto »Melusina« in Treitschkejev »Romulus in Remus«, kakor tudi Bergejev »Bac-ehus«. Slednjič se je že pečal z mislijo, da si bo sam spesnil besedilo; do tega ni prišlo, kajti Beethoven je bil kot verzifikator dokaj nespreten, kakor dokazuje njegov edini znani sonet, posvečen Bettim von Arnim. Mnogo let kasneje se je zavzel za idejo »Fausta«, ki pa prav tako ni prišla do realizacije, kakor še tudi več drugih opernih načrtov, ki so ga interesirali prav do poslednjih mesecev življenja-
Pač pa je medtem dovršil nekaj sceničnih glasb.'tako h Goethejevemu »Egmontu« (18J0). op. 84. k obema-spevoigrama Kotzebua: Ruševine Aten« in »Kralj Štefan« (1811) in k Dunc-kerjevi nikdar izvajani igri »Leonora Prohazka« (1814). Od večine Beethovnovi!' odrskih del so se na repertoarju ohranile le uverture; ostale številke spevoiger in baletov so pouajveč tako neznatne in skoraj plehke, da jih ne gre obnavljati z uprizoritvami in izvedbami; seveda pa so tud' besedila vseskozi zgrajena po okusu tedanje dobe in tekmujejo med seboj v nepomembnosti.
Pa še drug vzrok je, da Beethoven nikdar ni bil točen interpret besedila in se nikoli ni spustil v vsakdanje plehkosti, ki jih operna besedila vsebujejo slej ko prej na pretek. Ta vzrok je dvojen. Naj' prej je utemeljen v Beethovnovem idealističnem gledanju, ki mu 8a je narekovala njegova prekipevajoča, vse pretirano povzdigujoča natura, ki se ni brigala za vsakdanjosti, temveč je zavestno in hote
— 128 —
Viilerijn Heybalova |M)je prvič partijo Leonore (Fidelin)
prenašala vse zunanje in notranje dogodke na višjo raven, koder se je svobodno šetal njegov svobodomiselni duh. Beethovnovo dramatičnost ni moči primerjati s Shakespearovo. Poslednji je bil vse-obsežni opazovalec in upodabljalec človeškega nehanja sploh; nič Hm ni ostalo prikrito, najdrobnejši nagibi dejanj se očitujejo v nastopih njegovih oseb in zato so vse tako prepričljivo resnične in žive. Avtor sam jih gleda objektivno, ne da bi izdal svoje simpatije in ‘intipatije. Takšno stališče je bilo za Beethovna nemogoče. Preveč je bil subjektivist, preveč je idealiziral in preveč je bil zaverovan v Pravilnost svojih etičnih nazorov, da ne bi sočustvoval z osebami dejanja, ki so po njegovem mnenju to zaslužile; seveda pa mu zavoljo tega ni ostalo sredstev za karakterizacijo onih, ki so v igri poosebljali njihova nasprotja. Skratka, ni znal biti objektiven, kar je pogoj prave dramatičnosti. Na tej hibi trpi tudi njegovo edino operno Jelo, »Fidelio«, ki mu je (iz tega vzroka, ki se ga ni zavedal) delalo toliko preglavic, da ga je imenoval svojo »trnovo krono«. Drugi Vzrok pa je v njegovi muzikalni koncepciji, ki je stremela k strnjenosti in simfonični konciznosti. Zato je že v uverturi zajel napetost Celotnega dejanja in jo zlil v simfonično obliko, ki je bila sicer poslušalcem pri prvi izvedbi odrskega dela nerazumljiva, a je predstavljala samostojno programatično uverturo in s tem nov uverturni *ip, ki pa ni razumljiv brez komentarja, ker ponazoruje i vsebino
— 129 —
1
igre i skladateljevo poetično idejo. Beethoven je sam uvidel neumestnost takšnega opernega uvoda ter je slednjič skomponiral 1. 1814 (ob tretji predelavi »Fidelia«) posebno uverturo, ki je od vseh naj' manj poglobljena ter nima vsebinsko prave zveze s tem, kar ji sledi-Spoznal je pač, da je lip uverture, kakor so bile tri Leonorine uverture, Coriolau, Egmont in ostale nov tip simfonične forme, ki ne sodi toliko v gledališče kot na koncertni oder.
Beethovnova borba za odrsko glasbo šteje torej samo eno zmago: »Fidelio«, a tudi v tem mojstrskem delu, ki očituje v posameznostih izredno močne in Beethovnovega neukrotljivega duha vredne momente, ni ustvaril nove operne oblike, temveč se je zadovoljil s prevzetimi, ki so bile takrat v splošni rabi. Nadaljeval je Mozartovo pot. j« obogatil z odlikami svojega temperamenta in znanja, pri čemer pa ni stremel k reformam, kakor jih je bil pred njim že izvedel Gluck in kasneje nadaljeval Wagner. Tako je ostal »Fidelio« sicer velik in v mnogem mikaven, a za celotno Beethovnovo delo manj pomemben zgled, četudi je med vsemi skladateljivimi deli zavzel največ delovnega časa. Beethovnovo ustvarjalno polje je bila pač čista, simfonična glasba, kjer se je njegov duh lahko povzpel nad vsakdanjosti in ga niso vezali okovi besed in dejanj; kajti osnovno vodilo vsega njegovega ustvarjanja je bilo filozofsko in je kulminirah’ \ svobodoljubju, v čemer se je strinjalo z vodilnimi misleci vseli časov in krajev.
LUDVIG VAN BEETHOVEN
Po sili svojega umetniškega izraza ima Beethoven mnogo p°' dobnega z Michelangelom, pa tudi v svojem osebnem življenju, k> se je odlikovalo s preprostostjo, odkritostjo in neposrednostjo. je povsem nalikoval na tega genija renesanse. Podoben mu je bil ' brezkompromisnosti svojih umetniških koncepcij, v gigantski ustvarjalni moči. ki je neumorno iskala nove metode in nova tehnični1 izrazna sredstva, nove oblike in novo vsebino. V osebnem življenj" sta oba doživljala vrsto težkih krivic, oba sta bila napačno razumljena in oba premnogokrat brezupno nesrečna.
Čeprav je v njegovih mlajših letih Beethovnovo življenje velikokrat bilo zavisno od možnosti tistega časa, ni nikoli niti kot človek niti kot umetnik pred njimi popustil od svojega stališča. Njego>r<1 eruptivna narava se je protivila vsakemu hlapčevanju in vsakem*1-kompromisu in tako je ostal dosledno borben značaj skozi ves s voj vek. enako v življenju, kakor v svojih nesmrtnih delih.
— 130 -
Kudoll Franci poje Florestona
Znano je, da je Beethoven svojo tretjo simfonijo, »Eroico«. prvotno posvetil generalu Bonapartu. Ko pa se je ta proglasil za ccsarja, je Beethoven uničil to posvetilo. Po Beethovnovi misli bi moral biti Napoleon tisto, kar nam prikazujeta tretja in deveta simfonija: heroj v službi človeštva. To pa ni bil.
Ludvvig van Beethoven se je rodil 16. decembra 1770 v Bonnu ol) Benu. Že njegov ded, ki se ji- v Bonn preselil iz Anversa. se je bavil z glasbo. Ko mu je bilo 22 let, je prišel na Dunaj, ki je bil tedaj v glasbenem pogledu v svojem polnem razcvetu. V tein mestu, kjer je tudi Mozart ustvarjal svoja dela, je preživel Beethoven večino svojega življenja in tudi v njem umrl dne 26. marca 1827. leta.
Komponirati je začel Beethoven zelo mlad, saj je bil s svojim trinajstim letom tudi že član orkestra v mestu Bonnu. Poleg ostalih življenjskih tegob ga je 1. 1800. začel zapuščati sluh. dokler ni popolnoma oglušel. Prav v teh letih svoje gluhote pa je ustvaril svoja najgenialnejša dela: deveto simfonijo, Misso solemnis, več sonat za klavir, svoje poslednje kvartete in uverture.
Kot največji mojster instrumentalne glasbe, s polno pravico imenovan glasbeni velikan, eden največjih komponistov vse svetovne glasbene zgodovine, je Ludwig van Beethoven v svoji glasbi govoril o tem, da je človekova borba osnova življenja, lo 'svoje spoznanje je oznanjal s krepkim jezikom svoje glasbe, ki je razumljiv in dostopen vsemu človeštvu.
- 131 r-
L. M. Škerjanc:
FIDELIO '
Prvotno naj bi se opera po Beethovnovi želji imenovala »Leo-nora«. kajti nositeljica glavne vloge je le moško maskirana, dejansko pa je ljubezen žene do moža glavno gibalo dejanja in tako bi ji po pravici sodil ta naziv ter ni prav razumljivo, zakaj se še do danes ne izpolni skladateljeva želja, ki se je ob prvi uprizoritvi morala umakniti ozkosrčni zahtevi intendanta. Avtor libreta je J. N. Bouillv, administrator tourskega departementa za časa francoske revolucije. Tudi besedilo znamenite Cherubinijeve opere »Nosač vode« je istega izvora; avtor je .izbral nekaj prigod iz lastnega doživetja ter jih prestavil drugam, tako.»Leonoro« v Španijo, da ni bilo užaljenega rodoljubja. Pierre Gaveaux, tenorist in skladatelj gledališča Faydeau v Parizu, je prvi komponiral besedilo »Leonore« in žel mnogo uspeha, kar je povzročilo, da so delo prevedli v nemščino in italijanščino. Poslednjo verzijo je komponiral italijanski komponist F. Paer in je bila uprizorjena v Draždanih I. 1804. Nemški prevajalec, Ferdinand von Sonnleithner, spreten glasbeni diletant in splošno dobro podkovan v teatrskih zadevah, se je dokaj točno držal francoskega originala, a povečal je število glasbenih točk od 12 na 18 ter razdelil delo na tri dejanja namesto dosedanjih dveh. Ta razdelitev pa je bila zelo nespretna ter je mnogo ovirala uspeh opere, zato je libreto ponovno prilagodil Beethovnov prijatelj Breuning leta 1806., a tudi tokrat je bil uspeh malo zadovoljiv in slednjič se je šele G. F. Treitschkeju posrečilo, da je delo prilagodil odrskim in skladateljevim potrebam ter ustvaril dokaj uspelo besedilo v prvotni dvodejanski obliki (1814).
Vsebina je bila takrat modna, odkar se je v prvič pojavila pri Cherubinijevi operi »Les deux journees«. V glavnem gre za zgodbo o osvoboditvi. Po krivdi zlobnega vlastodržca zaprtega in mučenega moža reši ženina iznajdljiva ljubezen po napetih zapletljajih v zadnjem trenutku. Glavna oseba je ljubeča žena; protiutež je zlohotni tiran, ostale nastopajoče osebe pa so le epizodnega in posredujočega pomena. Način, kako žena izvede svoj rešitveni načrt, tvori zanimivost in pestrost dejanja: ostali teatrski efekti, ki se približujejo strahotnosti, pa služijo napetosti dejanja. Tudi besedilo »Fidelia« temelji v bistvu na tej fabuli, ki je nekaj časa publiko zelo prevzemala, slednjič pa ji je zaradi svoje noličnosti začela presedati, tako da v času, ko jo je komponiral Beethoven, že ni imela prvotne privlačnosti. To besedilo pa je ustrezalo takratnemu Beethovnovemu nastrojenju. ki je zahtevalo od libreta, da predoči polnokrvne, svojemu cilju in dejanju docela predane, neoklevajoče in tako v do-
132 -
Friderik Lupšu poje prvič, partijo ječarju Rocca (Na sliki: Lupša kot Marko v Eru«)
brem kakor v zlu do kraja zgrajene osebnosti, ki sicer ne ustrezajo realnim pojavam, a se popolnoma vključijo v Beethovnov idealistični svetovni nazor. Bouillyjevo besedilo je ugajalo skladatelju; dejanje je sicer realistično prikrojeno, temelji pa na dogodkih, ki izvirajo iz skoraj nenaravno stopnjevanih afektov. Obe nasprotji: dobro in zlo, sta poosebljeni v obeh glavnih nositeljih dejanja. Glavni vodili človeških stremljenj, ljubezen do svobode in zvestoba v ljubezni, najdeta v Leonori-Fideliu svoje utelešenje; demonska zloba pa je predstavljena v osebi krutega samodržca Pizarra. Ostale osebe dejanja so ljubeznivi posredovalci, zbor sam pa je nositelj kolektivnega občutja ter mu je posvetil skladatelj važno vlogo, v katero bi sam najraje vpadel, kakor je 1o storil podobno v finalu 9. simfonije.
V	s e b i n a:
I.	dejanje. Soba v ječarjevem stanovanju. Vratar Jaquino je zaljubljen v ječarjevo hčer Marcelino, ki pa nagiba bolj k ječar-jevemu mlademu pomočniku Fideliu, o katerem ne sluti, da je le v moškega preoblečena žena že dolgo po krivem zaprtega Florestana. Vstopi ječar Rocco s |>omočnikom Fideliom; tudi Roc.co bi bil prav zadovoljen, ako bi se njegova hči poročila s Fideliom, ki mu je všeč. Fidelio-Leonora se težko izmuzne iz komplicirane situacije, saj njen edini cilj je, da bi prišla do svojega ljubljenega Florestana, ki že dve leti trpi v ječi in o katerem je zlobni guverner Pizarro dal že
- 133 -
Vekoslav Janko poje don Pizznrra
razglasiti. da je mrtev. Zvesta Leonora pa ne verjame lem marnjam, temveč skuša po kateri koli poti priti do jetnika in ga rešiti. Zato pristane na Roceovo prigovarjanje s pogojem, da jo vzame s seboj v ječe. in Rocoo slednjič obljubi, da bo izposloval od guvernerja t() dovoljenje.
Sprememba. Dvorišče jetnišniee. Guverner Fizarro prejmi’ obvestilo, da bo še ta dan prispel minister ogledat si jetnišnico. Pi* zarro se ustraši, da bo minister pri tem izsledil Florestana, ki umira od gladu v celici, zato sklene, da ga usmrti še pred ministrovim prihodom. V ta namen hoče pregovoriti ječarja, da izvede njegov zlobni naklep: ko pa se ta upre, sklene Pizarro, da bo jetnika sam usmrtil-ječarju pa naroči, naj takoj izkoplje grob v Florestanovi celici. Leonora. ki iz dalje sledi pogovoru, zasluti zlo namero in zato po Pizar-rovem odhodu zaprosi ječarja, naj za proslavo kraljevega rojstnega dne spusti jetnike za nekaj časa na dvorišče. Nadeja se, da bo pri tem videla Florestana, toda ni ga med njimi. Pizarro se nenadoma vrne in zbesni, ko vidi jetnike na dvorišču ter jih ukaže nemudoma zapreti. Leonora izve, da mora Rocco izkopati grob za edinega jetnika, ki ni smel na dvorišče, in zasluti, da je to Florestan. Zato pregovori ječarja, da jo vzame s seboj.
2.	dejanje. Podzemna celica. Vklenjeni Florestan se vročično premetava po ležišču in omedli po napadu obupa. Rocco in Leonora pričneta kopati grob. Florestan se prebudi od ropota ter zaprosi za kruh in vodo. Leonora ga prepozna in mu da vina in kruha. K° izkopljeta grob. zažvižga Rocco v znak, da je delo končano. Pizarro
— 134 —
Nndn Vidmarjeva poje Marcelino
stopi v ječo. (Iti hi umoril Florestana. Že dvigne bodalo, ko se vrže f.eonora med njiju in ga prestreže. Tedaj hoče Pizarro oba umoriti, a Leonora dvigne pištolo, ki jo je imela pri sebi. jo nameri na Pižami in mu zagrozi s smrtjo. Tedaj zadoni fanfara s stolpa trdnjave in napove prihod ministra. Pridejo po Pizarra. Florestan in Leonora pa se objameta v neizmerni sreči.
S p r e m e m b a. Pred trdnjavo. Minister napove jetnikom sklep vlade, da so pomiloščeni. Ko privede Rocco Florestana. ga prepozna minister kot svojega prijatelja, o katerem je bil pbveščen, da je mrtev. Pizarrova hudobija in izdajstvo postaneta očita, in ga odvedejo pred sodišče. Leonora odvzame Florestanu okove in presunjena množica jima navdušeno vzklika.
SKLEP CK VKP(b) OB MURADELIJEVI OPEKI »VELIKO PRIJATELJSTVO«
Ob Muradelijevi operi »Veliko prijateljstvo«, ki jo je uprizorilo Veliko gledališče ZSSR v Moskvi oh tridesetletnici Oktobrske revolucije, je CK VKP (b) dne 10. februarja t. I. sprejel sklep, ki po svoji pomembnosti ni značilen samo za sovjetsko glasbo, temveč s svojo analizo temeljnih napak predstavlja ostro obsodbo vseh formalističnih in dekadentnih tendenc v modernistični glasbi. — CK VKP (b) je vselej budno spremljal v javnem življenju ZSSR vse manifestacije kulturne dejavnosti in ni nikoli opustil, da se ne bi
— 135 -
ozrl na nove pojave,na polju znanosti in umetnosti. Kar je bilo treba pohvaliti, je pohvalil; kar pa je bilo treba grajati ali obsoditi, je obsodil. V svojih sodbah in sklepih se ni nikoli prenaglil, vendar pa je vselej tudi pravočasno, z namenom, da prepreči negativno delovanje nekaterih pojavov, s svojim odločnim stališčem in nastopom zavrl širjenje mnogih pogubnih tendenc v filozofiji, književnosti in na drugih poljih umetnosti. S svojo nedavno kritiko Al lita-delijeve opere je obsodil odtujevanje umetnika od stvarnosti iti ljudstva. V svojih izvajanjih ugotavlja, da pri nekem delu sovjetskih komponistov, ki so pod vplivom sodobne dekadentne zapadno-evropske in amerikanske glasbe, še niso izginili ostanki preživele buržoazne ideologije. O Muradelijevi operi »Veliko prijateljstvo« pravi, da je slabo in neumetniško delo. Obsoja tudi komponiste Šostakoviča, Prokofjeva. Hačaturjana, Šebalina. Popova. Mjaskovske-ga kot glasbenike, v katerih delu so prišle do izraza formalistične napake in antidemokratične tendence, ki so tuje sovjetskemu ljudstvu in njegovemu umetniškemu okusu. Taka glasba predstavlja zanikanje osnovnih principov klasične glasbe, propagira atonalnost. disonance in disharmonije ter odmik od melodije, ki je najvažnejši element glasbenega ustvarjanja.
Centralni komite VKP (b) poziva sovjetske komponiste, naj se navdahnejo z visokimi ideali socialistične stvarnosti in naj ustvarjajo dela visoke kvalitete, ki bodo vredna tradicij velikih ruskih klasikov in sovjetskega ljudstva.
NAGRADE NAŠIM UMETNIKOM
Komite za kulturo in umetnost pri Vladi FLRJ je nedavno razdelil vrsto nagrad umetnikom in znanstvenikom vseh ljudskih republik kot priznanje za njihova najboljša dela in uspehe v letu 1947. Ob tej priliki je bilo nagrajenih tudi več članov in sodelavcev naše Opere za njihov doprinos k umetniški višini nekaterih naših uprizoritev. Nagrade so prejeli:
Režija:
Hinko Leskovšek za režijo Mozartove »Figarove svatbe«
40.000	din.
Operne pevske vloge:
Valerija Heybalova za vlogo Rosine v Mozartovi »Fi-garovi svatbi« prvo nagrado 35.000 din.
- 136 -
/
Drag« Čuden l>o.je J»(|iiiiiH
Zlatu G j u 11 g j e 11 a c za vlogo jenufe v istoimenski Janač-kovi operi drugo nagrado 25.000 din.
Ladko Korošec za vlogo Figara v Mozartovi >Figarovi svatbi« drugo nagrado 25.000 din.
Baletne vloge:
Pia Mlakar za vlogo v Beethovnovem baletu »Prometejeva bitja« drugo nagrado 25.000 din.
Inscenacija:
Maks Kavčič za inscenacijo Mozartove »Figarove svatbe
20.000	din.
Operno dirigiranje:
Mirko Polič za dirigiranje Janačkove »Jenufe« 40.000 din.
dr. Danilo Švara za dirigiranje Mozartove »Figarove svatbe« 40.000 din.
Poleg teh nagrad je minister za prosveto Vlade LRS dr. Jože Potrč podelil Prešernovo nagrado med drugimi tudi:
Vekoslavu J a n k u za delo v Operi v letu i947 20.000 din.
Da je bilo za svoje delo v naši Operi v letu 1947 nagrajenih kar devet umetnikov, smemo šteti v čast zavodu in vsemu njegovemu članstvu. Uprizoritve, ob katerih so ti naši tovariši prejeli tako
- 137 -
m
M
visoka priznanja, pomenijo nedvomno dvig kvalitete v naši Operi, ki se je z njimi uveljavila kot eden najboljših odrov v državi. Prav iz tega razloga so te nagrade več kot osebna priznanja nagrajencem.
Pa še nekaj moramo ob tej priliki poudariti. Prvič v zgodovini našega gledališča in šele v naši novi ljudski državi se je zgodilo, da je naš umetnik dobil za svoje delo ne samo priznanje, temveč tudi vsestransko podporo l judstva in njegove oblasti. Prav naš gledališki človek bi vedel najbolje povedati, kako težka in mnogokrat ponižujoča je bila v kapitalistični družbi stare Jugoslavije življenjska pot slovenskega umetnika, nič lažja in boljša, kakor je bila pot delavca in kmeta.	t
Šele naša nova. družbena stvarnost je znala dati vsem pozitivnim silam naše družbe svoje polno priznanje. In kakor so tega priznanja vsak dan deležni prvi graditelji našega socializma, udarniki iu nova-torji iz vrst delavskega razreda, tako ga bodo odslej vse bolj pre-( jemali tudi naši najboljši umetniki in znanstveniki, ki s svojim de-' lom služijo svojemu ljudstvu. Da nam je to v taki meri omogočilo že drugo leto Titove petletke, pomeni vsekakor zmago naporov vsega delovnega ljudstva v njenem prvem letu, obenem pa nam kaže vso svetlo perspektivo razvoja v bodočnosti.
STOLETNICA POLJSKE OPERE
V	krvavih dneh obleganja in junaške obrambe' Varšave so nemške bombe uničile lepo stavbo varšavske Opere, delo italijanskega mojstra £erazzinija. S svojo dolgo vrsto lx‘lih stebrov je ta renesančna zgradba bila med najlepšimi arhitektonskimi okraski stare Varšave. Vendar pa niso samo zunanje vrline vzrok, da je ta zgradba postala Poljakom ljuba in da je danes problem uničene Opere med prvimi točkami v načrtu izgradnje. Ta ljubezen do Opere je predvsem tradicija poljske glasbene kulture, ki ji je ta stavba v veliki meri bila simbol.
Z varšavsko Opero je nerazdružno povezano ime Stanislava Moniuszka, tvorca poljske narodne opere. Čeprav je tradicija poljske opere kot glasbene oblike na Poljskem zelo stara — saj je Poljska bila prva država v Evropi, ki je po Italiji, domovini opere, že 1.1627. začela z opernimi predstavami, t. j. 27 let po nastanku prve italijanske opere — vendar pa vse do polovice XTX. stol. poljska opera J" imela svojega individualnega obraza.
Prvi Poljak, ki je že leta 1633. napisal originalno opero, je bil Peter Elert. pevec in komponist na dvoru kralja Vladislava T. Nje-
- 138 —
f
Samo Smerkolj pojt* don Feriinnriu
govo delo »Slava iu triumf Vladislava« pa je bilo tako po duhu kakor po stilu italijanska opera.
Šele v začetku XIX. stol. se je kapelnik varšavske Opere Karol Kurpinski v svojem glasbenem vaudevillu »Krakovčani in gorjanci« osvobodil vpliva italijanskega stila. Ta glasbena veseloigra ni navduševala samo poljskih poslušalcev. L. 1856. so jo dajali tudi na Dunaju, kjer je dobila zelo lepo kritiko. Na poljskih odrih se je z majhnimi premori obdržala do dancjs. Vendar pa je šele delo Stanislava Moniuszka (1819—1872) bilo tisto, ki ga lahko imenujemo narodno opero velikega stila. Dan 1. januarja 1848. ko so v Vilni prvikrat uprizorili Moniuszkovo opero »Halka«, pomeni prekretnico v zgodovini poljske narodne opere. Prvotno v dveh dejanjih zasnovano »Halko« je komponist kasneje predelal in razširil na štiri dejanja. 'r katerih je uporabil motive narodnih pesmi in poljske narodne plese. V tej obliki je s svojimi .lepimi arijami in melodijami, vzetimi iz src Poljakov, 1. 1858. ob priliki premiere v varšavski Operi doživela izreden uspeh. Takoj po tej premieri si je »Halka« osvojila vse poljske odre, pa tudi ostali slovanski odri so jo vzeli v svoj 'epertoar. Nekaj let pred drugo svetovno vojno so jo uprizorile že Uidi druge opere, tako na Dunaju, v Berlinu, Monakovem, Ziirichu. Bernu itd.
Poljska glasbena kritika ceni pa še bolj kot »Halkoc Moniusz-kovo drugo opero »Strašni dvor«. Enodejanka Verbmn nobile« pa Predstavlja pravi biser poljske glasbene literature.
Poleg Chopina je Moniuszko najpopularnejši poljski komponist. Napisal je okrog 400 pesmi, ki so se vse razširile med ]>oljskim ljud-
- 139 -
sfvom. Oh 75 letnici njegove smrti je hilo na Poljskem nešteto koncertov njegovih del. v mnogih predavanjih pa je bil prikazan njegov pomen za glasbeno kulturo na Poljskem.
Od prodornega uspeha Moniuszkove »Halke« je varšavska Opera v času 90 let uprizorila že desetine poljskih opernih del, izmed katerih bi mnoga mogla biti v okras tudi repertoarjem opernih odrov izven poljskih meja (na pr. Vladislav Zelenski »Goplana«, Ignac Paderevski »Manru«. Tadej Jotejko Zvgmunt Avgust«, Feliks No-vovjejski »Baltiška legenda«). Dela Ludomira Ružickega, kakor na pr. »Eros in Psihe«, zlasti pa še njegov balet »Pan Tvardovski -so osvojila mnoge odre v tujini. Največje priznanje v glasbenem svetu pa sta prejela opera »Kralj Roger« in balet »Harnasje« Karola Szima novskega.
Razen varšavske Opere je imela Poljska pred vojno še tri operne odre: Poznanj. Lvov in Krakov. Vse te odre je uničil nemški okupator. Po osvoboditvi so začeli z delom operni ansambli v Varšavi. Katovicah, Vroclavu in Poznanju. Kljub težavam zaradi povoj-nega položaja kažejo ti odri toliko elastičnosti v organizaciji in toliko razumevanja nalog umetnosti v novi družbeni stvarnosti, da omogočajo najširšim množicam na j višje glasbeno-estetske užitke. Prejšnje čase je bila opera dostopna samo buržoaznim plastem-Danes pa se v veliki meri organizirajo predstave za mladino in vse delovno ljudstvo. Umetniški ansambli neprestano gostujejo P,° manjših mestih in vaseh, ki imajo tako sedaj prvič možnost slišat' tudi operno glasbo.
Stavba varšavske Opere je še vedno kup ruševin. Operne predstave se začasno uprizarjajo po drugih dvoranah, ki v sili nadomeščajo Opero. Poljske oblasti pa so že pokrenile vprašanje grfl' ditve nove stavbe, tako da bo Varšava nedvomno v kratkem časi' dobila nov hram Opere, ki je poljskemu ljudstvu tako pri srcu.
Prihodnje uprizoritve v naši Operi
Kot prihodnjo premiero pripravlja operni ansambel uprizorite' Donizettijeve opere »Don Pasquale« v režiji H. Leskovška in poC* glasbenim vodstvom R. Simonitija. Načrte za sceno bo izdelal aru-Molka, načrte za kostume pa inž. Žedrinski. V glavnih vlogah bod(1 nastopili: O. Otta, N. Vidmarjeva. V. Janko, L. Korošec, J. Lipušček;
Pia in Pino Mlakar pripravljata z baletnim ansamblom baleti'1 večer, na katerem se bodo izvajala dela: Dvorak »Cekin ali gosi'" in Kozina »Padlim« in »Bela Krajina«.
- 140 —
ZANIMIVOSTI
Zagrebška Opera je v novi sezoni doslej na novo uprizorila: Offenbachove - Hoffmanove pripovedke«. Verdijevega »Trubadurja«. Asafjeva balet »Bahcisarajski vodomet«, in operete: Aleksandrov Sva tf>a \ Mal inpvki«. Herve Vlamzelle NitoucHe«, Tijardovič »Mala Flojaravc«.
Iz prejšnjih sezon so uprizorili: Verdi Aida«, Ravel » Bolero . Musorgski »Boris Godunov«, -Bizet »Carmen«. Lhotka Vrag na vasi«. Gotovac »Ero z onega sveta«, Beethoven »Fidelio«, Mozart -Figarova svatba«,. Gotovac »Jugoslovansko kolo«, Puccini »Boheme«, Čajkovski »Labodje jezero«, Puccini »Madame Butterfly«,. Stravinski Petruška«, Čajkovski »Pikova dama«, Borodin »Polovski plesi«, Smetana »Prodana nevesta«, Verdi »Rigoletto«. Rossini »Seviljski brivec« in Puccini »Tosca«.
Kot prihodnjo novo uprizoritev pripravlja zagrebška Opera Konjoviccvo KoŠtano«, kateri bo sledila krstna predstava nove opere skladatelja 1V& Lhotke-Kalinskega »Matija Gubec«.
Beograjska Opera je uprizorila Bizetovo »Carmen«, nato pa Dvorakovo >Rusalko« z V. Hevbalovo v naslovni vlogi.
Reška Opera je uprizorila Rossinijevega »Seviljskega brivca :. Massenetovega -Wertherja« (z J. Gosti čem v naslovni vlogi) in Do-nizettijeve -Kapljice za ljubezen«, pripravlja pa obnovitev Puccinijeve opere »Gianni Schicchi« in novo uprizoritev Musorgskega Borisa Godunova . Operni orkester prireja v gledališču tudi simfonične koncerte.
Splitska Opera je uprizorila Verdijevega Rigoletta« in obnovila Bizetovo »Carmen«.
Osiješka Opera je uprizorila Offenbachove »Hoffmanove pripovedke«. in Čajkovskega »Evgenija Onjegina«.
Režiser naše Opere Hinko Leskbvšek je pripravil v Skopi ju kot gost uprizoritev Leoncavallovih j-Glumačev«. ki pomeni po uprizoritvi Mascagnijeve »Cavallerie rusticane« znaten dvig kvalitete mlade makedonske Opere. Režiser Leskovšek je bil v Skoplju za svoje delo deležen lepega priznanja in ga vabijo na novo gostovanje za konec sezone.
Režiser prof. Osip Šest gostuje v sarajevski Operi, kjer pripravlja Uprizoritev Rimskega-Korsakova opere »Carska-nevesta■■■.
. ■>
:J|
♦	.'v5l
J