GEOLOGIJA 24/1, 27—60 (1981), Ljubljana
UDK 551.24+ 531.1(497.12) = 863
Geološka zgradba jugozahodne Slovenije
Geologic structure of southwestern Slovenia
Ladislav Placer
Geološki zavod, 61000 Ljubljana, Parmova 33
Kratka vsebina
Avtor razlaga tektoniko jugozahodne Slovenije s kinematskega vidika
s posebnim ozirom na različne stopnje narivov. Poleg istrskega avtohtona
razlikuje naslednje strukturne enote: koprski narivni prelom, komenska
in snežniška narivna gruda ter hrušiški in trnovski pokrov. Med temi
glavnimi enotami so nastale tako imenovane vmesne luske. Vse struk-
turne enote niso nastale istočasno, temveč so se razvijale postopno. Naj-
starejši je trnovski pokrov, ki je sprožil hrušiškega, nato je sledilo
premikanje drugih enot. Premike glavnih enot ponazoruje diagram kot
eksponencialna funkcija, odvisna od debeline določene tektonske enote
in od dolžine njenega narivanja. Na podlagi dolžine nari van j a je avtor
obnovil geološko sliko jugozahodne Slovenije iz terciarne periode in nje-
no geografsko podobo pred narivanjem.
Abstract
In discussing the geologic structure of southwest Slovenia, attention
is confined to kinematics relevant to the evolution of different gradations
of thrusts. Besides the autochthon of Istria the following main structural
units are distinguished: Koper thrust fault, Komen and Snežnik thrust
sheets, as well as Hrušica and Trnovo nappes. Between these structures
the so called interjacent slices occur. The structural units are not of the
same date of origin. Moreover, they have come in existence successively.
The oldest appears to be the Trnovo nappe which caused the movement
of the Hrušica nappe, and so forth. The movements of the main tectonic
units are illustrated by a diagram which is an exponential function
dependent upon the thickness of a certain tectonic unit and on the length
of its thrusting. On the basis of relative lengths of thrusting Tertiary
geologic features have been restored to their geographic positions before
thrusting.
Uvod
Jugozahodno Slovenijo in sosednja območja pokrivajo listi Gorica, Postojna,
Trst in Ilirska Bistrica osnovne geološke karte SFRJ v merilu 1: 100 000. V raz-
lagi h kartam, kot tudi v delih drugih raziskovalcev, je geološka zgradba
28	Ladislav Placer
podana z osnovnimi geometrijskimi elementi, kot so lega plasti, osi gub ter
prelomnih in narivnih ploskev. Nekateri avtorji so določili tudi smer in dol-
žino premikov, vendar brez strukturne analize, ki bi podpirala domneve. Zato
smo se odločili dopolniti regionalno analizo geometrije tektonskih deformacij
v jugozahodni Sloveniji in ji dodati kinematsko razlago. Z vidika dinamike
bomo genezo le nakazali, ker je v poznavanju zgradbe našega ozemlja še dosti
hipotetičnega.
Prevladujoč tektonski element v jugozahodni Sloveniji so narivi, ki zaslu-
žijo glavno pozornost. Neotektonske deformacije bomo prikazali le priložnostno.
Narivna zgradba jugozahodne Slovenije
Za narivno zgradbo jugozahodne Slovenije je značilno, da se ponavlja eocen-
ski fliš v narinjenih in podrinjenih strukturnih enotah pri Gorici, Vipavi in
Hruševju. Ponavljanje enake strukturne situacije v več narivnih ehotah je opa-
zil že F. Kossmat (1905, 1913). Ustrezno zakonitost smo sedaj obdelali
z geometrijskega in kinematskega vidika. Analizirali smo vpade plasti Nanosa
in Hrušice, ki sta za tako obdelavo najprimernejša, ker rezultate s tega ob-
močja lahko ekstrapoliramo na celotno ozemlje. Podatke smo povzeli po sek-
cijskih kartah v merilu 1:25 000 osnovne geološke karte listov Gorica in
Postojna.
Nanos in Hrušica tvorita enotno naguban blok, ki vpada proti severozahodu;
osi nanoške antiklinale in hrušiške sinklinale imata smer 304/26 (si. 1). Po
osnovni geološki karti ima približno enako smer — okoli 315/0 — sinklinala
v flišnih plasteh med Postojno in Predjamo v talninski narivni enoti. Smer
gube v narinjenem in podrinjenem bloku kaže na istosmerno premikanje grud
pri narivanju; zato ne more držati F. Kossmatova (1905, 1913) in S. B u-
ser j èva (1973, 1976) interpretacija, da je narinjen le jugovzhodni del Na-
nosa, medtem ko naj bi plasti proti zahodu in severozahodu prehajale iz pre-
vrnjene in narinjene gube v normalno gubo brez horizontalnega premika. Tak
mehanizem bi bil moral zasukati osi nanoške antiklinale in hrušiške sinklinale
nasproti podlagi, v našem primeru sinklinali Pivške kadunje; vendar tega ni
opaziti. Nanos in Hrušico je tektonsko interpretiralo že več geologov. F. Kos-
smat (1905, 1913) ju je obravnaval kot enoten blok, na katerem ležijo trans-
gresivne flišne plasti pri Colu in Predmeji, na jugu pa je blok narinjen na fliš
Pivške kadunje in na kredne sklade Postojnskega Ravnika. Kossmat je
izključil velike premike. M. Limanowski (1910) je povzel Kossmatove
ugotovitve o zgradbi Nanosa in Hrušice, le da ju je pojmoval kot precej daleč
narinjeno poleglo gubo. Po A. W i n k 1 e r j u (1923) so flišne plasti na ob-
močju Cola in Predmeje del vipavskega in pivškega fliša, Nanos in Hrušica pa
sta narinjena gruda, ki ima danes obliko tektonske polkrpe. I. Rakovec
(1956) se je pridružil Winklerjevemu mnenju. M. Pleničar in sodelavci
(1970) so ločili Hrušico od Nanosa s predjamskim prelomom, v strukturnem
pogledu pa sprejeli Kossmatovo razlago.
Naša analiza temelji na splošno sprejeti hipotezi, da je južni rob Nanosa in
Hrušice nariven; med Razdrtim in Predjamo pa ga kompliciraj o neotektonski
prelomi. Ce zanemarimo premik ob predjamskem prelomu, moramo Hrušico
in Nanos obravnavati kot enoten blok, ki se je po analizi vpadov plasti narinil
Geološka zgradba jugozahodne Slovenije	29
po vsej širini za približno enako razdaljo na flišno in karbonatno podlago.
Smer narivanja se dà oceniti po orientaciji hrušiške sinklinale in nanoške anti-
klinale, dolžina narivanja pa po dolžini poševnega reza krednih plasti na Po-
stojnskem Ravniku v smeri premikanja. Kinematsko konstrukcijo narivanja
Nanosa in Hrušice bomo podali pozneje, tu naj omenimo le, da znaša premik
okoli 16 km. Po tej geometrijski analizi je mogoče zgradbo Nanosa in Hrušice
razlagati le z občo narivno hipotezo, ki je blizu ideji Limanowskega.
SI. 1. Konturni digram vpadov plasti na Nanosu in Hrušici. 970 meritev
Fig. 1. Contour diagram visualizing the dips of beds of Nanos and Hrušica.
970 measurements
30	Ladislav Placer
Na geološki karti (si. 2) so vneseni glavni elementi zgradbe Nanosa, vendar
od neotektonskih prelomnih deformacij le predjamski prelom. Narivna ploskev
hrušiškega pokrova se po našem mišljenju ne končuje na jugozahodnem po-
bočju Nanosa, temveč se nadaljuje v flišnih plasteh Vipavske doline proti se-
verozahodu. Pri Vipavi se potemtakem stikajo flišne plasti narinjenega in pod-
rinjenega bloka. Stik enako starih skladov ob narivni ploskvi z velikim
horizontalnim premikom se dà razložiti edino z erozijskim narivom ali s po-
dobnim strukturnim fenomenom. Sedanja površinska geološka zgradba je
posledica nagnjene osi nanoške antiklinale in hrušiške sinklinale proti severo-
SI. 2. Strukturna karta Nanosa
Fig. 2. Structural map of Nanos
Geološka zgradba jugozahodne Slovenije	31
zahodu ter vpada narivne ploskve proti severu in severoseverovzhodu. Geo-
loški preseki na sliki 2 a ilustrirajo našo interpretacijo; enako kot os nanoške
antiklinale, vpada proti severozahodu tudi teme polegle antiklinale. Zato so
plasti nad Razdrtim inverzne, nad Podnanosom vertikalne in pri Vipavi nor-
malne.
Narivno zgradbo na južnem obrobju Nanosa in Hrušice komplicirajo, ali pa
dopolnjujejo, manjše vmesne luske, omejene med Razdrtim in Predjamo z neo-
tektonskimi prelomi, ki pa ne morejo zabrisati narivne narave Nanosa in Hru-
šice. Poimenovali smo jih debelo vrška, suho vrška in bukovška vmesna luska.
Prva sestoji iz spodnjekrednih in zgornjekrednih plasti, druga iz spodnjekred-
nih, tretja iz zgornjekrednih. Narivne zgradbe teh enot raziskovalci niso vedno
SI. 2 a. Prečni geološki preseki skozi Nanos
Fig. 2 a. Cross sections through Nanos
32	Ladislav Placer
Legenda k si. 2 in 2 a
Explanation of fig. 2 and 2 a
jasno izrazili. F. Kossmat, M. Limanowski in A. Winkler se
s tem problemom niso posebej ukvarjali, M. Pleničar s sodelavci (1970)
je v razlagi osnovne geološke karte, list Postojna, prištel »bukovško lusko^<
talninski narivni enoti, »debelovrško« in »suhovrško« pa Nanosu. S. B u s e r
(1972) je označil v>bukovško lusko<-: na območju Hrušice kot samostojno narivno
enoto, medtem ko je ostali dve omejil s subvertikalnimi prelomi. S. B u s e r ,
F. Drobne in R. Gospodaric (1976) so vse tri »vmesne luske« združili
v samostojno narivno enoto.
Na enak način kot zgradbo Nanosa pri Vipavi moremo razložiti zgradbo
Sabotina in okolice Hruševja; zato sklepamo, da je bila velikost narivanja grud
enaka po vsej dolžini narivnega čela.
Kinematski model narivanja
Da bi sestavili kinematski model narivanja, ki bi veljal za celotno jugo-
zahodno Slovenijo, moramo obdelati premike posameznih narivnih enot, in
sicer po enakem postopku, kot smo to naredili na Idrijskem za trnovski pokrov
(žirovsko-trnovski pokrov, L. Placer, 1973). Te konstrukcije sedaj ne bomo
ponavljali. Omenimo naj le, da izhodni element idrijske narivne zgradbe ni bila
polegla guba v klasičnem pomenu, temveč guba ob prelomu, ki je nastala
v napetostno predisponirani coni v paleozojskih, mezozojskih in kenozojskih
kameninah. Cona gubanja je bila nagnjena proti severoseverovzhodu za 10" do
15®. Premik trnovskega pokrova ob nastali narivni ploskvi je znašal okoli
29 km, če upoštevamo še deformacijo zaradi gubanja, pa okoli 32 km. Poleg
dolžine premika trnovskega pokrova smo določili tudi premike drugih tekton-
skih enot, ki jih sedaj imenujemo vmesne luske.
Geološka zgradba jugozahodne Slovenije	33
Premik med posameznimi enotami znaša:
trnovski pokrov — kanomeljska vmesna luska	1 km
kanomeljska vmesna luska — čekovniška vmesna luska	9 km
čekovniška vmesna luska — koševniška vmesna luska	10 km
koševniška vmesna luska — hrušiški pokrov	9 km
trnovski pokrov — hrušiški pokrov	29 km
Premik Nanosa in Hrušice, oziroma hrušiškega pokrova, smo preučili po
enakem postopku (si. 3) kot premik trnovskega pokrova. Osnovna konstrukcija
izhodne prelomne gube (si. 3 a) sloni na debelini triadnih, jurskih in krednih
plasti, določeni po osnovni geološki karti, list Postojna in razlagi te karte ter
na strukturnih elementih sedanje zgradbe po istih virih. Naklon narivne plosk-
ve smo določili po debelini zgornjekrednih plasti na Postojnskem Ravniku in
po dolžini poševnega reza teh plasti na tem območju v smeri narivanja (si. 4).
Debelina turonskega in senonskega apnenca znaša tu okoli 1000 m, izmerjena
dolžina poševnega reza pa okoli 4500 m, tako da je strmina nagnjena za pri-
bližno 13". V konstrukciji na slikah 4 in 3 a smo upoštevali celotno debelino
turonskih in senonskih plasti 1250 m, zato znaša dolžina poševnega reza okoli
5600 m. Dolžino inverznega krila obprelomne gube smo povzeli po presekih na
sliki 2 a, kjer znaša povprečno dva kilometra. Crtkana zasnova narivne ploskve
na sliki 3 a je konstruirana po razmerah na južnem pobočju Nanosa in Hru-
šice. V krednih plasteh poteka nedvomno po spodnjem, sinklinalnem prevoju,
kjer se obnarivna inverzija pojavlja predvsem v krednih plasteh nad Razdrtim.
V jurskih plasteh preide iz sinklinalnega v antiklinalno jedro gube, ker je
inverzija ohranjena le še v malmskih in delno v doggerskih plasteh, medtem
ko v liasnih in zgornjetriadnih plasteh preide v celoti v jedro antiklinale, saj
leže plasti zgornjetriadnega dolomita med Bukovim in Planino povsod nor-
malno.
Primarno lego bukovške, debelovrške in suhovrške vmesne luske smo do-
ločili glede na njihov obseg, stratigrafsko pripadnost kamenin in normalno ali
inverzno lego skladov. Podatki o stratigrafiji in legi plasti niso zanesljivi, zato
je izhodna lega lusk hipotetična. V bukovški vmesni luski leže plasti verjetno
normalno ter pripadajo turonski in senonski stopnji, v debelovrški vmesni luski
leže plasti verjetno normalno in pripadajo srednjemu delu spodnjekrednih
plasti, medtem ko sestoji suho vrška vmesna luska verjetno iz spodnjega dela
spodnjekrednih plasti, ki ležijo verjetno tudi normalno.
Premik hrušiškega pokrova smo določili tako, da smo sklade zgornjega
krila obprelomne gube premaknili ob narivni ploskvi v tako lego, kot jo za-
vzemajo danes. Pri tem smo se orientirali po stiku med zgornjetriadnim in
liasnim dolomitom, ki ima v sedanji zgradbi jasno lego. 2e dejstvo, da zgornje
krilo obprelomne gube lahko premaknemo tako, da ustreza sedanjim razmeram
med Razdrtim in Planino (si. 3 b), potrjuje verjetnost take konstrukcije. Na
ilišnih plasteh leže kredni in jurski skladi (če ne upoštevamo vmesnih lusk),
zgornjetriadni dolomit pa leži na krednih plasteh, in sicer v taki dolžini, kot
jo v naravi lahko izmerimo pravokotno na smer hrušiške sinklinale in nanoške
antiklinale.
3 — Geologija 24/1
34	Ladislav Placer
Ci
u
O) -rf
o >'п
s
2 д
.5 §
S
o C
s I
л o
g .y
> tS
^ i
C ^
^ S
C s
g ^
.s 2
H
<ñ
00
Ш öi)
£
Geološka zgradba jugozahodne Slovenije	35
SI. 4. Poševni rez hrušiškega pokrova
Fig. 4. Oblique section of the Hrušica nappe
Mesto vseh treh vmesnih lusk je v sedanji zgradbi dokaj dobro določeno,
manj jasen pa je njihov prvotni položaj, saj nimamo pravih dokazov o legi
plasti. Zato so podatki o njihovem premiku orientacijski, zelo blizu resnice pa
je po našem mišljenju ocena celotnega premika hrušiškega pokrova:
hrušiški pokrov — suhovrška vmesna luska	2 km
suhovrška vmesna luska — debelovrška vmesna luska	3 km
debelovrška vmesna luska — bukovška vmesna luska	7 km
bukovška vmesna luska — snežniška narivna gruda	4 km
hrušiški pokrov — snežniška narivna gruda	16 km
Šmihelska struktura predstavlja po raziskavah J. Carja in A. Jurena
(1980) dvojno tektonsko krpo. Da gre za tektonsko krpo, so menili že F. Kos-
smat (1905) in drugi raziskovalci (S. Buser, K. Grad in M. Pleni-
čar, 1967; M. Pleničar, s sodel., 1970; R. Gospodarič, 1976), ki so
jo obravnavali kot erozijski ostanek nariva Hrušice, oziroma Nanosa. J. Car
in A. Juren sta to potrdila in dopolnila dosedanje poznavanje z novimi po-
datki. Na eocenski fliš je najprej narinjena do 20 m debela plošča senonskega
apnenca, ki je ponekod lahko tudi izklinjena. Na senonsko starost apnenca
kaže fosilna združba, vendar v njem ni tekstur, ki bi dokazovale normalno ali
inverzno lego plasti. Na apnencu leži normalno plošča verjetno liasnega do-
lomita, ki vsebuje ostanke školjk — mogoče litiotid.
Zveza med enotami šmihelske dvojne tektonske krpe in enotami severno
od tod ni povsem jasna. Senonski apnenec spodnje plošče bi lahko pripadal
bukovški vmesni luski, ki je ponekod že izklinjena, liasni dolomit pa hrušiške-
mu pokrovu, tako da bi imeli na Smihelu identično zgradbo kot nad Predjamo.
Dolžino premika snežniške narivne grude (si. 5) smo rekonstruirali na enak
način kot premik trnovskega in hrušiškega pokrova, le da v tem primeru nismo
mogli določiti vpadnega kota narivne ploskve. Zato smo po analogiji privzeli
enako strmino. Debelino plasti smo določili po osnovni geološki karti, list
Ilirska Bistrica, in po razlagi te karte, velikost inverznega krila pa po profilih
na osnovni geološki karti in v članku M. Pleničarja (1959) (si. 5 a). Za-
radi inverzije plasti v čelu snežniške narivne grude menimo, da je bila nariv-
na ploskev zasnovana v jedru obprelomne sinklinale ali pa v inverznem krilu.
Dolžino premika snežniške narivne grude smo določili po površinskih učin-
kih, ki jih kaže osnovna geološka karta listov Ilirska Bistrica in Postojna. Ce
36	Ladislav Placer
SI. 5. Kinematika narivanja Snežnika
Fig. 5. Thrusting kinematics of Snežnik
ne upoštevamo lokalnih posebnosti, leže pri Gomancih, jugovzhodno od Ilirske
Bistrice, zgornjejurske in spodnjekredne plasti na zgornjekrednih, v okolici
Ilirske Bistrice pa spodnjekredne in zgornjekredne plasti na paleocenskih in
eocenskih plasteh. Proti severozahodu najdemo na flišu najprej zgornjekredne
plasti, nato pa ра1еосеш.;ке in eocenske. Pred seboj imamo potemtakem ohra-
njen dobršen del nariv lega profila, ki ga shematsko kaže slika 5 b, kjer smo
pravkar opisane odnose dobili s premikom snežniške narivne grude na komen-
sko narivno grudo za okoli sedem kilometrov.
Naslednjo narivno enoto tvori komenska narivna gruda, narinjena na krov-
ninsko grudo koprskega narivnega preloma; čičarijska naluskana zgradba pred-
stavlja njen narivni rob. V tej raziskavi nismo posebej računali dolžin nariva-
nja ob posameznih luskah, temveč smo ocenili skupni premik na podlagi pro-
filov na osnovni geološki karti listov Ilirska Bistrica in Trst, ki znaša okoli tri
kilometre.
Jugozahodno od čičarijske naluskane zgradbe najdemo pomembnejšo pre-
lomno mejo šele pri Bujah v Istri. Ob njej znaša, po osnovni geološki karti —
list Trst, premik po vpadu okoli 700 m, za kolikor se je ob njem premaknila
tudi krovninska gruda koprskega narivnega preloma proti jugozahodu.
Naklon prelomnih ploskev reverznih prelomov v čičarijski naluskani zgrad-
bi in prelomne ploskve pri Bujah je znatno večji kot narivnih ploskev snež-
Geološka zgradba jugozahodne Slovenije	37
niške narivne grude in hrušiškega ter trnovskega pokrova, saj znaša 30®' do 70®.
Ta posebnost je v zvezi z dinamiko, saj tvorijo reverzni prelomi začetni stadij
razvoja narivne zgradbe.
Kratka analiza premikanj ob posameznih narivnih ploskvah v jugozahodni
Sloveniji nam je omogočila izdelati model narivanja, ki pojasnjuje kinematske
in delno tudi dinamske vidike tega dogajanja, daje pa obenem določnejši od-
govor na vprašanje o njegovi starosti. Lega eocenskega fliša krovninskih na-
rivnih enot na eocenskem flišu talninskih narivnih enot pri Gorici, Vipavi in
Hruševju nas kljub različni dolžini narivanja navaja k sklepu, da so bile
krovninske enote narinjene na eocenski fliš bodisi med njegovo sedimentaci j o,
ali pa na njegovo erodirano površje. Na kinematskem modelu (si. 6) so upo-
števane vse konstruirane dolžine premikov narivnih enot, njihovo debelino pa
smo merili na prečnih in vzdolžnih presekih skozi jugozahodno Slovenijo na
sliki 8 a.
^ Geometrijska konstrukcija končnih premikov narivnih enot (si. 6 b) je she-
matska skica končne faze narivanja, kjer so upoštevani debelina krovnih enot,
dolžina narivanja in efekt potiskanja eocenskega fliša na približno enako stare
kamenine. Iz te predpostavke sledi v končni fazi zanimiv prostorski odnos med
komensko in snežniško narivno grudo ter hrušiškim in trnovskim pokrovom.
Večkratno prekrivanje enako starih flišnih plasti povsem ustreza geološkim
razmeram v jugozahodni Sloveniji. Poleg večjih enot so vrisane tudi manjše,
in sicer kanomeljska, čekovniška, koševniška, suhovrška, debelovrška in bu-
kovška vmesna luska ter rudišči v Idriji in na Zirovskem vrhu. Prostorska
razmerja na sliki so pravilna. Taka konstrukcija daje možnost za geometrijsko
rekonstrukcijo prednarivne zgradbe, kot jo vidimo na sliki 6 a. Dolžina nari-
vanja trnovskega pokrova nasproti avtohtonu Istre je vsota narivanja in gu-
banja posameznih narivnih enot. Premik pri gubanju je odvisen od velikosti
inverznega krila gube in od stopnje inverzije, tako da ga za posamezne narivne
enote lahko ocenimo. Skupni premik trnovskega pokrova glede na avtohton
Istre znaša potemtakem:
trnovski pokrov — hrušiški pokrov	(29 + 3) = 32 km
hrušiški pokrov — snežniška narivna gruda	(16 + 3) = 19 km
snežniška narivna gruda — komenska narivna gruda	(7 + 3) = 10 km
komenska narivna gruda —
krovninska gruda koprskega narivnega preloma	(3 + 1) = 4 km
koprski narivni prelom — avtohton Istre	0,7 km
trnovski pokrov — avtohton Istre	65,7 km
Pri geometrijski rekonstrukciji je paleogeografski vidik zanemarjen in ga bo
treba obdelati v eni od naslednjih nalog, kjer bi upoštevali nove podatke o ge-
nezi in starosti terciarnih plasti v tem delu Slovenije in širšem alpsko-dinar-
skem prostoru.
Iz analize debeline in dolžine narivanja posameznih narivnih enot z geo-
metrijskega in kinematskega vidika sledi povsem nov pogled na narivno zgrad-
bo jugozahodne Slovenije. Na sliki 6 c so na abscisno os nanesene debeline
narivnih enot, na ordinato pa dolžine premikov nasproti talninski grudi; upo-
co
^ o
^ m
B ^
тз 0)
^ I
rt S
N ^
I i
G
>
¡1
u Ä
ctí
^ í»
s
(D -j^
g ^
U H
I	'S
II
^ i
Sa;
o	.S
•S	^
ÇO
m ^
Geološka zgradba jugozahodne Slovenije	39
števan je tudi premik zaradi gubanja. Histogram veže eksponencialna funkcija;
po njej se dà sklepati na povsem jasno genetsko zakonitost, ki jo bomo morali
spoznati, če bomo hoteli razumeti in prav interpretirati narivno zgradbo našega
ali kateregakoli drugega ozemlja.
Dinamski model narivanja
V tej nalogi je problem dinamike narivne zgradbe samo nakazan; temu
vprašanju moramo posvetiti obširnejšo raziskavo, ki bo obravnavala genezo
ozemlja ne le z mehanskega vidika, temveč tudi s sedimentološkega in bio-
stratigrafskega. Studij v tej smeri naj bi pokazal, ali je narivanje sledilo ero-
ziji, ali pa se je začelo že med sedimentacijo fliša.
Da bi ponazorili dinamski vidik narivanja, moramo geometrijsko konstruk-
cijo na sliki 6 b prilagoditi razmeram v naravi. Vodilo pri modifikaciji je na-
rivna ploskev trnovskega pokrova, znana na dokaj veliki dolžini od Vipavske
doline do severovzhodne meje blegoško-vrhniških nizov. Ta narivna ploskev
ni usločena tako, kot jo kaže presek na sliki 6 b, temveč tako, kot jo vidimo
na sliki 7. Tudi čelni del komenske narivne grude je usločen v antiklinalo,
koprski narivni prelom pa v rahlo sinklinalo. Ce spremenimo sedaj skico na-
rivne zgradbe jugozahodne Slovenije po naštetih morfoloških znakih, dobimo
dva modela narivne zgradbe, ki ju kaže slika 7. Razlika med obema interpre-
tacijama je v pojmovanju dinamike narivanja, ki jo lahko razlagamo na dva
načina:
1.	kot narivanje po osnovni narivni ploskvi, ki se je razvila v karbonskih
plasteh; v njenem čelnem delu so se od nje druga za drugo odlepi j ale nove
narivne ploskve (si. 7 a),
2.	kot narivanje ob vzporednih narivnih ploskvah; v tem primeru karbon-
ske plasti niso imele pomembne vloge (si. 7 b).
Ob sedanjem poznavanju geološkega razvoja je prva varianta verjetno bliže
resnici. Čeprav zavzemajo karbonske plasti veliko površino, se jih je ohranilo
v trnovskem pokrovu največ 1000 m. Narivne ploskve narivnih enot leže torej
poševno na plasti le v kenozojskih, mezozojskih in paleozojskih karbonatnih
kameninah, medtem ko postanejo v karbonskih plasteh polagoma vzporedne
s plastovitostjo. Iz tega sledi, da je narivna zgradba jugozahodne Slovenije
nastala zaradi gravitacijskega drsenja ali zaradi delovanja tangencialnih sil;
končni učinek je v obeh primerih enak. Najprej se je razvil trnovski pokrov,
nato so druga za drugo nastajale mlajše talninske narivne enote do koprskega
narivnega preloma. Novonastale drsne ali narivne ploskve so imele konkaven
profil; zato je njihov vpad v mlajših litoloških členih bolj strm (prelomna
ploskev koprskega narivnega preloma, prelomne ploskve čičarijske naluskane
zgradbe).
Terminologija narivnih enot
Slika 7 kaže več tipov tektonskih blokov, ki se ločijo po dolžini narivanja
ter po obliki, velikosti in strmini narivne ploskve. Zato smo jih skušali ustrezno
poimenovati že v prejšnjih poglavjih. V jugozahodni Sloveniji so razvite vse
stopnje narivanja, značilne za paravtohtono in alohtono ozemlje, vendar še ni-
mamo ustrezne terminologije, ki bi natančno določala strukturne enote in ele-
сл
.y
C
43
Ч-(
O
s s
"S	o
d)	a
>	fe
^ ш
"S ^
- i
N O
O
ђЈО
> ì
^ I
тз m
co
N g
s I
>	3
■ji! °
^ Ï
s-i b
co 2
o	u
u	3
0)	u
-м	-u
M
co
?	s
11
S-i
43	cO
>	Ï
S	H
C ^
B
cO
•S «M
Q °
- g
w I
"H;
>
0)
Q
ад
S
Geološka zgradba jugozahodne Slovenije	41
mente narivne zgradbe. Izraz nariv se npr. uporablja za narivno ploskev, za
narivni prelom (= reverzni prelom z naklonom 45" ali manj) in za narinjeno
grudo, medtem ko bi morali termin nariv razumeti kot dogajanje, oziroma
celotno strukturo, ki sestoji iz narivne ploskve ter talninske grude in narivne
ali krovninske grude.
Pokrov je po analogiji sinonim za krovno grudo.
Trnovski in hrušiški pokrov (krovna gruda). Pokrov je ploščasta kameninska
enota, nastala vzdolž narivnega preloma ali prevrnjene in premaknjene grude,
katere amplituda doseže deset in več deset kilometrov.
Snežniška in komenska narivna gruda. Narivna gruda označuje krovninsko
grudo reverznega preloma, ki je praviloma znatno premaknjena nasproti tal-
ninski grudi (do deset kilometrov). Zaradi večjega premika izgubi reverzni
prelom svojo morfološko značilnost. Koprski narivni prelom kaže le majhen
premik krovninske grude navzgor ob talninski grudi in zato ni izgubil svoje
morfološke značilnosti.
Poseben problem predstavlja poimenovanje manjših narivnih enot, ki leže
v našem primeru med večjimi enotami. V literaturi jih različno imenujejo, na
splošno pa raziskovalci soglašajo, da gre za odtrgane dele večjih narivnih enot.
Da bi se izognili preozki definiciji, smo se odločili za termin vmesna luska, za
razliko od lusk, ki so vezane na ponavljajoče se narivanje ob reverznih pre-
lomih. Vmesne luske lahko izvirajo iz spodnjega normalnega krila, srednjega
inverznega in zgornjega normalnega krila obprelomne gube. Zato štejemo med-
nje tudi inverzne pokrove M. Bert randa (1898), odstružke A. Toll-
manna (1965) itd. Ločiti pa jih moramo od čelnih lusk in lusk znotraj nariv-
nih enot; zanje bomo morali najti ustrezne slovenske izraze. K. V. Petkovic
(1938) uporablja za takšne strukturne enote izraz notranja tektonska krpa, ki
pa ne ustreza povsem, ker označujemo s tektonsko krpo erozijski ostanek kate-
rekoli narivne enote.
Tektonska rajonizacija jugozahodne Slovenije
S tektonsko rajonizacijo jugozahodne Slovenije so se ukvarjali številni geo-
logi, vendar je ostalo še dovolj možnosti za dopolnitve.
Po kinematski analizi narivne zgradbe je očitno, da moramo v tektonsko
interpretacijo jugozahodne Slovenije uvesti načelo frontalnega narivanja, ki
izključuje večje sukanje narivnih enot. Narivne ploskve trnovskega in hrušiške-
ga pokrova ter snežniške narivne grude se ne izklinjajo v flišnih plasteh,
temveč potekajo dalje proti severozahodu. Na tem strukturnem fenomenu je
izdelana tudi tektonska karta na sliki 8. Natančnejše indikacije za potek na-
rivne ploskve trnovskega pokrova v Brdih smo našli v neobjavljenem poročilu
R. Gospodariča iz leta 1962. Pri kartiranju je označil v flišu cono nagu-
banih plasti, ki se vleče od jugozahodnega pobočja Sabotina proti WNW. Tod
je jasna inverzija flišnih plasti v narinjeni krovni grudi.
Teže je določiti potek narivne ploskve hrušiškega pokrova v flišu Vipavske
doline. Po osnovni geološki karti — list Gorica, in članku W. Engl a (1970)
zavzemajo osrednji del doline sinklinalno upognjene plasti numulitne breče,
ki tvorijo nepoškodovano strukturo. Zatorej moramo narivno ploskev iskati
jugozahodno ali severovzhodno od tod. Najbolj zanesljivo znamenje za bližino
42
Ladislav Placer
narivne ploskve v flišnih plasteh so inverzni skladi, ki se nahajajo neposredno
pod narivno ploskvijo trnovskega pokrova na severovzhodnih obronkih Vipav-
ske doline in dlje od te narivne ploskve pri Erzelju (W. Engel, 1970) ter
v velikem ovinku reke Vipave pri Prvačini (Osnovna geološka karta — list
Gorica), torej jugozahodno od eocenske numulitne breče. Znaki za obstoj na-
rivne ploskve obstajajo potemtakem na eni in na drugi strani Vipavske doline.
SI. 8. Tektonska karta jugozahodne Slovenije. (Sestavljena po različnih virih)
Fig. 8. Tectonic map of southwest Slowenia.
(Compiled by putting together materials gathered from various sources)
Geološka zgradba jugozahodne Slovenije	43
V naši interpretaciji smo na si. 8 vrisali obe varianti (I in II). Glede na pomanj-
kanje dokazov sta v tej fazi raziskav obe enako verjetni čeprav podajamo raz-
lago le za jugozahodno različico (I). Na slikah 2 in 2 a, kjer smo prikazali geo-
loško zgradbo Nanosa, je na treh presekih (si. 2 a) vrisana narivna ploskev
hrušiškega pokrova. V preseku C se da lega narivnice določiti, na ostalih dveh
presekih pa je konstruirana po strukturni karti narivne ploskve, ki smo jo
izdelali v ta namen. Narivna ploskev vpada v splošnem proti severu in NNE;
zato leži v presekih B in A njena presečnica s profilno ravnino absolutno niže
kot v preseku C. Bistveno nižja lega presečnice v preseku A je verjetna tudi
zato, ker je tu inverzija plasti v globini verjetno še vedno izražena. Po kon-
strukciji narivne ploskve na podlagi omenjenih predpostavk dobimo v preseku
A njeno presečnico z zemljepisnim površjem dokaj daleč od Vipave, toda blizu
Erzelja (si. 2).
Potek narivne ploskve hrušiškega pokrova skozi Vipavsko dolino po jugo-
zahodni inačici (I) je hipotetično konstruiran tudi iz prečnih in vzdolžnih pre-
sekov skozi jugozahodno Slovenijo na slikah 8 in 8 a. Ključni parameter v teh
presekih je debelina hrušiškega pokrova, ki smo jo dokaj realno določili v
vzdolžnem preseku A na sliki 8 a.
V Brdih je potek narivnice nejasen. Po kinematski rekonstrukciji narivanja
(si. 6 b) bi se morala narivna ploskev hrušiškega pokrova priključiti narivni
ploskvi trnovskega pokrova na območju flišnih skladov, zato je ta stik severo-
zahodno od Gorice zelo verjeten.
Legenda k si. 8
Explanation of fig. 8
44	Ladislav Placer
Za narivno ploskev snežniške narivne grude velja enaka zakonitost; pri
Hruševju zavije v fliš Pivške kadunje in se priključi narivni ploskvi hruši-
škega pokrova verjetno nekje zahodno od Vipave. Drugod v jugozahodni Slo-
Sl. 8 a. Tektonski preseki skozi jugozahodno Slovenijo
Fig. 8 a. Tectonic sections through southwest Slovenia
Geološka zgradba jugozahodne Slovenije	45
veniji so strukturni elementi povzeti po osnovni geološki karti listov Gorica,
Trst in Ilirska Bistrica. Po tem modelu se dà jugozahodna Slovenija tektonsko
rajonizirati na podlagi učinkov narivne tektonike, ki predstavlja tektomorfo-
loški element najvišjega reda. Neotektonske strukture, kot so npr. idrijski,
pred jamski, raški in divaški prelom, ter sekundarne strukture narivanja, kot
npr. gube, so primerne le za rajonizacijo drugega reda. Tektonsko rajonizacijo
jugozahodne Slovenije na podlagi narivov kaže slika 9. Novost v interpretaciji
predstavlja le potek narivne ploskve trnovskega in hrušiškega pokrova ter snež-
niške narivne grude v flišu Brd, Vipavske doline in Pivške kadunje, medtem
ko so bili vsi drugi strukturni elementi že objavljeni. Na podlagi narivov je del
obravnavanega ozemlja rajoniziral tudi U. Premru (1980). Odnos med snež-
niško narivno grudo (snežniškim narivom) in hrušiškim pokrovom (snežniško-
hrušiškim narivom) ter hrušiškim (snežniško-hrušiškim narivom) in trnovskim
pokrovom (snežniško-žirovskim narivom) je rešil na podoben način, le da je
nekoliko drugače potegnil traso narivnih ploskev v flišnih plasteh Pivške ka-
dunje in Vipavske doline.
Seznanili smo se z vsemi enotami narivne zgradbe jugozahodne Slovenije,
ki jih v vertikalnem zaporedju kaže slika 9. Sedaj bomo opisali njihov obseg
in utemeljili njihovo poimenovanje.
Trnovski pokrov imenujemo enoto, ki jo je I. Mlakar (1969) imenoval
žirovsko-trnovski pokrov, K. Grad in L. Ferjančič (1976) škofjeloško-
trnovski pokrov, medtem ko je U. Premru (1980) v skladu s posebnim
konceptom meje med Alpami in Dinaridi prvotno enoten nariv razdelil na
snežniško-žirovski, cerkniško-žirovski, krimsko-žirovski in žirovski nariv. Ven-
dar velikih struktur ne moremo imenovati po vseh geografskih območjih, ki jih
obsega tektonska enota. Zato smo se odločili za prvotno ime v poenostavljeni
obliki, čeprav ne ustreza povsem.
Na jugozahodni strani idrijskega preloma obsega trnovski pokrov Trnovski
gozd, Banjščice, del Goriških Brd in Vojskarsko planoto, na severovzhodni
strani preloma pa velik del Posavskih gub. Kot pokrov so ga obravnavali
M. Limanowski (1910), I. Mlakar (1969), L. Placer (1973) ter
K. Grad in L. Ferjančič (1976). A. Win k 1er (1923) in U. Premru
(1980) sta ga imela za nariv z velikim premikom, medtem ko je po F. K o s -
s matu (1905, 1913) amplituda narivanja manjša, proti severozahodu pa celo
izgine, kar je povzel S. Bus er (1965, 1976).
Kanomeljska, čekovniška in koševniška vmesna luska pokrivajo sicer veliko
površino, vendar so po prostornini majhne v primerjavi s pokrovi in nariv-
nimi grudami. Glede na kameninsko sestavo in razvoj pripadajo v enaki meri
krovninski kot talninski narivni enoti, zato jih obravnavamo kot vmesno na-
rivno cono ali mejno cono trnovskega in hrušiškega pokrova. Njihov današnji
obseg je določil I. Mlakar (1969), njegovo interpretacijo pa dopolnil L.
Placer (1973).
Hrušiški pokrov obsega Hrušico, Nanos, severovzhodni del Vipavske doline
in verjetno del Goriških Brd. Na severovzhodni strani idrijskega preloma mu
pripada obsežno območje vzhodno in jugozahodno od Logatca. U. Premru
(1980) je k snežniško-hrušiškemu narivu prištel le območje jugozahodno od
idrijskega preloma.
46	Ladislav Placer
Suhovrška, debelovrška in bukovška vmesna luska imajo v primeri z dru-
gimi narivnini enotami neznaten obseg in pripadajo vmesni narivni coni ali
mejni coni med hrušiškim pokrovom in snežniško narivno grudo. Genetsko
pripadajo v enaki meri talninski in krovninski narivni enoti.
Snežniška narivna gruda obsega del Pivške kadunje, Postojnski Ravnik, Ja-
vornike. Snežniško pogorje in obsežno območje jugovzhodno od tod. Narivno
obliko te enote so omenjali že G. Stäche (1859), F. Kossmat (1913),
A. Winkler (1923), D. Sikič in M. Pleničar (1975), S. Buser
SI. 9. Tektonska rajonizacija jugozahodne Slovenije
Fig. 9. Tectonic regions of southwest Slovenia
Geološka zgradba jugozahodne Slovenije	47
(1976) in U. Premru (1980). Po F. Kossmatu, D. Sikiću, M. Ple-
ničarju in S. Buserju je intenziteta narivanja snežniške grude proti
severozahodu vedno manj izrazita; A. Winkler je mislil, da nariv obkroža
Pivško kadunjo po njenem jugozahodnem in severovzhodnem robu ter se pri-
ključi narivni ploskvi Nanosa in Hrušice pri Predjami. U. Premru je
narivno ploskev snežniške narivne grude podaljšal mimo Hruševja do narivne
ploskve hrušiškega pokrova pri Stranah.
Komenska narivna gruda zavzema tržaško-komenski antiklinorij, jugoza-
hodno obrobje Vipavske doline, reški antiklinorij, čičarijsko antiklinalo in
ozemlje jugovzhodno od tod. Doslej raziskovalci te tektonske enote niso imeli
za narivno grudo, čeprav so menili, da so plasti tržaško-komenske planote in
Cičarije porinjene na terciarne sklade tržaškega in severnoistrskega območja.
Cičarijska naluskana zgradba obsega naluskani pas starotercialnih skladov
od Trsta mimo Črnega kala proti jugovzhodu, kot so opisali tudi M. Ple-
ničar, A. Polšak, D. Sikić (1973); D. Šikić, M. Pleničar (1975)
in S. B user (1976). Genetsko predstavlja čičarijska naluskana zgradba vmes-
Legenda k si. 9
Explanation of fig. 9
48	Ladislav Placer
no narivno cono ali mejno cono med komensko narivno grudo in krovninsko
grudo koprskega narivnega preloma.
Krovninska gruda koprskega narivnega preloma zavzema terciarno območje
severne Istre (tržaška paleogena kadunja) in kredne sklade jugovzhodno od
Savudrije.
Avtohton Istre obsega območje južno od preloma, ki poteka od Lambratije
mimo Buj in Oprtlja dalje proti jugovzhodu.
Kljub izrazitim narivnim enotam v jugozahodni Sloveniji imajo dosedanja
in naša poimenovanja le lokalen pomen, saj so pokrovi, narivne in krovninske
grude v jugozahodni Sloveniji del dinarskih megatektonskih enot, ki so okvir-
no že poimenovane.
Na prvi pogled bi utegnili pomisliti, da novo poimenovanje otežuje sporazu-
mevanje. Vendar menimo nasprotno, da bo pripomoglo k jasnejši genetski raz-
členitvi narivne zgradbe, ki je še preveč formalna. Ce bi problematiko osvetlili
s širšega zornega kota in vključili tiste avtorje, ki so v okviru regionalne rajo-
nizacije nekoliko določneje obdelali tudi jugozahodno Slovenijo (L. Kober,
K. V. Petkovic, B. Sikošek, W. Medwenitsch, P. Miljuš,
J. Aubouin in M. Andelković) ter jo primerjali z našo, bi ugotovili,
da se pogledi dokaj razlikujejo. Med vsemi je trdil le J. Aubouin (1977),
da v jugozahodni Sloveniji in Istri ni pravega avtohtona. Vsi avtorji so si
edini o narivni zgradbi Zunanjih Dinaridov, vendar jo različno razčlenjujejo,
različno pa tudi razlagajo kinematiko narivanja, ki so jo sicer dokaj shematsko
prikazali le L. Kober (1952), P. Miljuš (1976) in J. Aubouin (1976).
Ce bi hoteli privzeti nekatera tradicionalna imena narivnih enot, kot so jih
uvedli dinarski geologi, bi se morali dosledno nasloniti le na čisto narivno rajo-
nizacijo, ki ni vedno istovetna s conami različnih faciesov, kar je lepo prikazal
tudi U. Premru (1980). Avtohton Istre bi potemtakem ohranil to oznako,
koprski narivni prelom ima ekvivalent v dalmatinski coni M. Andelko-
vić a (1978), ki bi jo pa morali tektonsko ustrezno definirati. Komenska na-
rivna gruda ustreza pokrovu Učke, zato bi zanjo kazalo uvesti ime učkina
narivna gruda. Pokrov Visokega krasa zajema tri narivne enote, zato bi bilo
smiselno privzeti to ime za snežniško narivno grudo (kot narivna gruda Viso-
kega krasa). Hrušiški pokrov v dosedanjih delih dinarskih geologov nima jasno
definirane ekvivalentne enote, trnovski pokrov pa bi mogel obdržati svoje ime
ali prevzeti drugo, če bi bolj ustrezalo alpsko-dinarski zgradbi.
Rekonstrukcija prednarivne zgradbe
A. Winkler (1923), S. Bus er (1976) in U. Premru (1980) so podali
obrise kinematskega razvoja jugozahodne Slovenije z različnih vidikov. A. Win-
kler j evo delo predstavlja še vedno enkraten dosežek v tektonskem raziskovanju
našega ozemlja. Med drugim je študiral geometrijske elementne zgradbe Tr-
novskega gozda, kjer imajo plasti v njegovem zahodnem delu smer NNW—SSW,
v jugovzhodnem pa zahod—vzhod. Po tej spremembi smeri je sklepal, da je
smer zahod—vzhod primarna, medtem ko naj bi bile plasti v zahodnem delu
zasukane v sedanjo lego. Mehanizem je razložil z rotacijo starejše narivne grude
okoli pokončne osi severozahodno od Gorice. Pri tem naj bi bile spremenile
lego le plasti zahodno, oziroma severozahodno od črte Podnanos—^Stol v Kara-
Geološka zgradba jugozahodne Slovenije	49
vankah, ki jo je imenoval pregibna os. A. Winklerjeva ideja sloni potemtakem
na zasuku Trnovskega gozda, medtem ko naj bi bili narivni grudi Nanosa
s Hrušico in snežniškega območja zasnovani v predpregibni dobi. Njuna lega
predstavlja avtohtono dinarsko smer nasproti avtohtoni alpski smeri (avtohtoni
pregib), ki jo je imel prvotno Trnovski gozd.
S. B u s e r (1976) je povzel ugotovitve F. Kossmata in kartiranja za osnov-
no geološko karto. Po njegovem mnenju predstavljajo Trnovski gozd, Hrušica
z Nanosom in snežniško območje rahlo prevrnjene in narinjene gube. Intenzi-
teta narivanja naj bi bila pojemala od jugovzhoda proti severozahodu, dokler
gube niso prešle iz prevrnjene lege v poševno in na koncu v pokončno. Območje
pojemanja narivne aktivnosti ni enotno, temveč ločeno za vsako narivno enoto,
za Trnovski gozd pri Gorici, za Hrušico z Nanosom pri Vipavi in za snežniško
območje pri Hruševju, oziroma Pivki.
U. Premru (1980) je uvedel v strukturne raziskave facialno analizo.
Vendar ni obdelal celotne jugozahodne Slovenije, temveč le zahodni del Posav-
skih gub. Nov je v njegovi interpretaciji tudi pogled na alpsko-dinarsko mejo.
Kot starejši dinarski narivni element je označil snežniški, cerkniški, krimski
in še druge nari ve, ki naj bi jih bili prekrili mlajši alpski narivi v smeri zahod—
vzhod, in sicer tako, da sta Nanos s Hrušico (snežniško-hrušiški nariv) in Tr-
novski gozd (snežniško-žirovski nariv) dela snežniškega nariva, pomaknjena
proti jugu. Zato je uvrstil Nanos s Hrušico in Trnovski gozd v alpsko-dinarsko
narivno zgradbo na prehodnem ali vmesnem ozemlju. Dokaz za mlajše nari-
vanje proti jugu je našel v inverznih skladih pri Colu (v Trnovskem gozdu)
in nad Predjamo (v Nanosu s Hrušico) s smerjo zahod—vzhod in vpadom proti
severu.
Da bi utemeljili našo interpretacijo zgradbe jugozahodne Slovenije, jo mo-
ramo geometrijsko dokazati. Slika 10 kaže presek in tloris Nanosa in Hrušice.
V preseku, postavljenem v smeri narivanja, sta lepo izraženi hrušiška sinkli-
nala (1) in nanoška antiklinala (2), katere jugozahodno krilo prehaja v verti-
kalno (3) in inverzno lego (4). Osi hrušiške sinklinale in nanoške antiklinale
nista horizontalni, temveč vpadata proti severozahodu, zato trasa poljubne pla-
stnice v horizontalni projekciji ni ravna, temveč zavita, kot vidimo na tlorisu
(si. 10). V hrušiški sinklinali (1) vpadajo plasti proti WNW, NW in NNW, v na-
noški antiklinali (2) proti NNW, NW in WSW, nakar se prek vertikalne lege (3),
ki ima smer osi gub, prevesijo v inverzno lego (4), kjer vpadajo proti severu.
Razmere v Trnovskem gozdu kaže slika 11. Na generalnem preseku vidimo,
da je Trnovski gozd monoklinala (1); v njej preidejo ponekod plasti ob narivni
ploskvi v poleglo antiklinalo (legi 2 in 3), Na tlorisu vpadata osi monoklinale
in polegle antiklinale najprej proti NW, nakar se severno in severozahodno
od Gorice polagoma izravnata v horizontalno lego, po smeri pa postopno zavi-
jeta proti WNW. Skladno s tako lego osi gub potekajo tudi trase plasti na po-
vršju. Na območju krila poševne monoklinale (1) vpadajo plasti proti W in
WSW, nakar preidejo na območju polegle gube v vertikalno lego (2), vzporedno
osi polegle antiklinale in nato v inverzno (3), kjer vpadajo proti severu. Prehod
poševne osi monoklinale in polegle antiklinale v horizontalno lego se odraža
tudi v smeri plasti, ki težijo za tem, da so jima vzporedne.
Konstrukciji na slikah 10 in 11 potrjujeta domnevo, da je bilo narivanje
v jugozahodni Sloveniji enoten proces. Na videz različni geometrijski efekti,
4 — Geologija 24/1
SI. 10. Tloris in presek Nanosa in Hrušice
Fig. 10. Ground plan and cross section of Nanos and Hrušica
SI. 11. Tloris in presek Trnovskega gozda, Banjščic in Brd
Fig. 11. Ground plan and cross section of Trnovski gozd, Banjščice and Brda
Geološka zgradba jugozahodne Slovenije	51
ki se odražajo v sedanji zgradbi, so nastali pri sinhronih in ponarivnih defor-
macijah. Zato ne more veljati Winklerjeva hipoteza o rotaciji Trnovskega gozda,
saj so njegove plasti nasproti Nanosu s Hrušico v enakem strukturnem odnosu
kot plasti Nanosa s Hrušico do snežniške enote. Buserjevo mnenje o pojema-
jočem narivanju ni sprejemljivo iz istih razlogov in z vidika dinamike. Prav
tako ne ustreza ideja Premruja o naknadnem narivanju Hrušice, Nanosa in
Trnovskega gozda proti jugu.
Zanimivo je, da je I. Mlakar (1969) pri določanju dolžine nariva Trnov-
skega gozda podvomil v obstoj Winklerjeve »fiksne točke« severozahodno od
Gorice, saj znaša v preseku 12 km zahodno od tod premik Trnovskega gozda
najmanj 18 km. Po njegovem mnenju se narivna ploskev Trnovskega gozda
skoraj gotovo nadaljuje v flišnih plasteh proti zahodu in loči eocenske sklade
žirovsko-trnovskega pokrova (trnovskega pokrova) od enako starih kamenin
goriško-vipavske flišne cone. V prid tej domnevi naj bi govorilo luskanje med
krednimi in eocenskimi skladi nad Solkanom, ki ga je omenil že A. Winkler
(1923).
V geološki zgradbi jugozahodne Slovenije se kaže še en zanimiv geometrij-
ski element. Po sliki 8 potekata narivnici komenske in snežniške narivne grude
približno v smeri NW—SE, narivni ploskvi hrušiškega in trnovskega pokrova
pa v prvem primeru na območju Razdrtega in v drugem, na območju Cola
SI. 12. Vpliv dviganja in sočasne erozije na lego položne narivne ploskve
Fig. 12. Gently inclined thrust plane affected by upwarping and simultaneous erosion
Flil
Flysch
Terciarne, mezozojske in paleozojske predflišne kamenine
Tertiary Mesozoic, and Paleozoic pre-flysch rocks
Flišna sedimentacija v eocenski in predeocenski dobi
Flysch deposition in the Eocene epoch and pre-Eocene time
Verjetna flišna sedimentacija v eocenski in predeocenski dobi
Supposed flysch deposition in the Eocene epoch and pre-
- Eocene time
Idrijski prelom
Idrija fault
M¿ja pokrova in narivne grude z večjim premikom
Boundary of large-scale nappe and thrust sheet
Hipotetična narivna ploskev
Assumed thrust plane
Reverzni prelom
Reversed fault
Vidna, prekrita geološka meja
Geologic boundary, visible, concealed
Recentno flišno območje na paleogeografski karti
Recent flysch region shown on the paleogeographic map
Prevladujoča smer narivanja
Predominant direction of thrusting
a) Sedanja geološka zgradba jugozahodne Slovenije
Recent geological features of Southwest Slovenia
Geološka zgradba jugozahodne Slovenije	53
b) Pateogeografska karta jugozahodne Slovenije pred narivanjem
Paleogeographic map of Southwest Slovenia before thrusting
SI. 13. Rekonstrukcija prednarivne zgradbe jugozahodne Slovenije
Fig. 13. A representation of the original structure of southwest Slovenia
54	Ladislav Placer
zavij eta generalno proti vzhodu. Narivnica hrušiškega pokrova obkroži Pivško
kadunjo in Postojnski Ravnik ter zavije nato ob idrijskem prelomu proti
jugovzhodu, medtem ko zadrži narivnica trnovskega pokrova smer zahod—
vzhod, če zanemarimo idrijsko tektonsko polokno. Optično bi taka zgradba
govorila za Premrujevo idejo o narivanju Hrušice z Nanosom in Trnovskega
gozda proti jugu, vendar strukturna analiza tega ne potrjuje, proti pa govori
tudi lineacija višjega reda v narivni ploskvi hrušiškega pokrova v kamnolomu
pri Planini, ki ima jasno smer NE—SW. Smer narivnih ploskev se je spre-
minjala z dviganjem vzhodnega obravnavanega ozemlja, ki je odraz dviganja
širšega območja Dinaridov in hkratne erozije. Dviganje postavljamo v čas po
nastanku dinarske narivne zgradbe. Subhorizontalna lega narivnih ploskev
trnovskega in hrušiškega pokrova ter snežniškega nariva (si. 7) bi bila zatorej
lahko v zvezi s tem dogajanjem.
Na sliki 12 je shematično prikazano, kako se odmika presečnica narivne
ploskve s površjem zaradi sočasnega dviganja ozemlja in erozije.
Ce zberemo podatke o dolžini in smeri narivanja ter o velikosti narivnih
enot v jugozahodni Sloveniji, pridemo do rekonstrukcije njene prednarivne
zgradbe Slika 13 a kaže strukturno karto sedanjega stanja z vrisanimi območji
eocenske in predeocenske flišne sedimentacije, na sliki 13 b pa so ob smernicah
narivanja posamezne enote narivne zgradbe premaknjene v prvotno lego. Ne
glede na stopnjo natančnosti trase narivne ploskve hrušiškega pokrova skozi
Vipavsko dolino menimo, da je odstopanje od resničnega stanja v mejah geolo-
ške natančnosti. Zakaj so smernice narivanja ukrivljene, sedaj ne bomo raz-
lagali, omenimo naj le, da smo vzporedno s študijem narivne zgradbe jugoza-
hodne Slovenije preučevali tudi zgradbo Alp in Dinaridov; priložena rekon-
strukcija je torej rezultat obdelave širšega prostora.
Rekonstrukcija na sliki 13 b kaže na to, da se je fliš usedal na znatno
večjem prostoru, kot moremo sklepati z današnje geološke karte. Na paleo-
geografski karti so ločena območja zanesljive in verjetne flišne sedimentacije;
razumljivo je, da je erozija odstranila fliš z dvignjenih delov Trnovskega gozda,
Hrušice, Nanosa, snežniške enote, Logaške planote in še drugod. Ohranil se
je le v erozijsko najmanj izpostavljenih legah in v jedrih sinklinal. Ena od
nalog nadaljnjih raziskav je, preučiti migracijo flišne sedimentacije z vidika
sedimentad j skih prostorov, erozije in narivne tektonike.
Neotektonika
Neotektoniki jugozahodne Slovenije nismo posvetili posebne pozornosti, ker
bi bilo potrebno prej ozemlje ponovno kartirati in fotogeološko obdelati. Na
strukturni karti (si. 8) smo vrisali le idrijski (1), predjamski (2), raški (3) in
divaški prelom (4), ki so regionalno pomembni po interpretaciji osnovne geo-
loške karte S. Buser j a (1976), po satelitskih posnetkih, kot so jih posre-
dovali S. Grandie in M. Hanich (1976) ter M. O 1 u i ć , D. C v i j a -
novic in v. Kuk (1978) ter po lastnih opazovanjih.
Idrijski prelom (1) poteka severozahodno od Kale po znani trasi, nakar ju-
govzhodno od tod zavije na severovzhodno obrobje Planinskega polja in gre
naprej mimo Cerknice (M. Oluić, D. Cvijanović & V. Kuk, 1978).
Jugozahodno stran Planinskega polja obroblja spremljajoči prelom, ki bi bil
Geološka zgradba jugozahodne Slovenije	55
po ustni izjavi J. Carja lahko zálin. Nanj se pri Planini prisloni narivna
ploskev hrušiškega pokrova.
Pred jamski prelom (2) gre severozahodno od Pred j ame po znani trasi, nato
krene vzdolž severovzhodnega roba Pivške kadunje, mimo Postojne in dalje
proti jugovzhodu. Njegovo traso jugovzhodno od Predjame lepo nakazujeta
satelitska karta (S. Grandie in M. Hanich, 1976) in subvertikalna po-
rušna cona v useku avtomobilske ceste tik nad železniško postajo v Postojni.
Raški prelom (3) so skoraj enako interpretirali S. B u s e r (1976), S.
Grandie in M. Hanich (1976) ter M. O 1 u i ć , D. C v i j a n o v i ć in
V. Kuk (1978). V naši interpretaciji smo upoštevali tudi varianto po dolini
Soče med Solkanom in Plavami, ker je nakazana na satelitskih interpretacijah
vseh omenjenih avtorjev.
Divaški prelom (4) je povzet po osnovni geološki karti, I. Rakovcu
(1956), S. Bus er ju (1976) ter M. O lui ću, D. Cvijanoviću in
V. Kuku (1978).
Problematika
Jugozahodna Slovenija skriva še obilo strukturnih vozlov, ki so v zvezi
z geometrijo, kinematiko in dinamiko deformacij. Zato smo skušali postaviti
ogrodje za reševanje tovrstnih problemov narivne zgradbe in za nadaljnje
strukturne ter druge raziskave, potrebne za interpretacijo geneze deformacij.
Podlaga zanje je, seveda, dobro poznavanje biostratigrafskega in sedimento-
loškega razvoja zaporedja sedimentov. V nadaljnjem bi bilo treba:
1.	dopolniti kinematski model narivnih deformacij, kamor štejemo tudi do-
ločitev vertikalnega izteka krivulje narivanja na sliki 6 c, izdelati podobne
diagrame za osrednji del Dinaridov in Vzhodnih Alp ter preučiti dinamske
vzroke narivanja.
2.	natančneje strukturno določiti razmerje trnovskega pokrova do alpske
narivne zgradbe, in sicer v smislu splošnih ugotovitev U. Premruja (1980)
o naravi alpsko-dinarske meje.
Sele nato bo možno pojasniti vlogo tektonike plošč v razvoju našega ozemlja
v sklopu Alp in Dinaridov.
Sklep
1.	V koncept narivne zgradbe jugozahodne Slovenije je mogoče vključiti
večino deformacij severovzhodno od avtohtonega ozemlja Istre, če ne upošte-
vamo neotektonskih problemov.
2.	Večje enote narivne zgradbe jugozahodne Slovenije so: koprski narivni
prelom, komenska narivna gruda, snežniška narivna gruda, hrušiški pokrov
in trnovski pokrov. Večje narivne enote so ločene z manjšimi enotami, ki tvo-
rijo vmesne narivne cone ali mejne cone. Med trnovskim in hrušiškim pokro-
vom leži kanomeljska, čekovniška in koševniška vmesna luska; med hrušiškim
pokrovom in snežniško narivno grudo suhovrška, debelovrška in bukovška
vmesna luska; med komensko narivno grudo in krovninsko grudo koprskega
narivnega preloma pa čičarijska naluskana zgradba. Mejne strukture med snež-
niško in komensko narivno grudo so zelo verjetne, vendar jih na osnovni geo-
loški karti nismo mogli označiti.
56	Ladislav Placer
Geologic structure of southwestern Slovenia
Summary
Slovenia is an interesting country as seen from the aspect of the Alpine-
Dinaric intervening space. The transitional character of the land appears to be
reflected also from its southwestern province. A characteristic feature of south-
western Slovenia is thrust faulting. Of special interest are the arrangement
and disposition of the rocks at Gorica, Vipava, and Hruševje. There, flysch
occurs in the hanging wall as well as in the footwall of the thrust fault.
The first to devote attention to these structure was F. Kossmat (1905, 1913).
According to his interpretation the structures of Trnovo Forest, Hrušica—Na-
nos, and Snežnik would be recumbent folds thrust forward from southeast to
northwest. He believed that the initial powerful pressure had gradually been
relieved in this direction and therefore the overturned beds appeared to have
come into oblique and even vertical position. The zones of the decreasing
tectonic activity would be at Gorica, Vipava, and Pivka covering the tectonic
units of Trnovo Forest, Hrušica—Nanos, and Snežnik, respectively. Later S.
Buser, K. Grad & M. Pleničar took the same explanation (1967).
A. Winkler observed different directions of the beds of Trnovo Forest:
NNW—SSE in northwestern part, and W—E in southeastern part. He consi-
dered the W—E direction to be the original Alpine direction, whereas the
NNW—SSE direction would have been caused by rotation. The thrust sheet
should have turned on its vertical axis northwest of Gorica.
A new conception of the Alpine-Dinaric relations was apprehended by
U. Premru (1980): from the fades sequences on can conclude that the Di-
ñarle NW—SE thrusting preceded the Alpine W—E overriding movements. The
tectonic units of Nanos—Hrušica and Trnovo Forest are considered to be parts
of the Snežnik thrust sheet displaced toward the south. The overturned beds
of Trnovo Forest at Col and those of Nanos—Hrušica at Pred j ama have the
direction W—E and dip toward the north. Such relations would show a younger
character of the thrusting toward the south.
As neither the amount nor the direction of displacements have ever been
examined an attempt has now been made to determine the geometric pattern
of tectonic movements. The Nanos anticline and the Hrušica syncline have the
same strike and dip of their axes: 304/26 (fig. 1). Similar values show the
folds in the footwall (Snežnik area) and hanging wall (Trnovo Forest) of the
thrust fault between Postojna and Pred j ama. Thus a frontal overthrust toward
the southwest is in question. Consequently, neither the interpretation of re-
cumbent fold supported by F. Kossmat and S. B u s e r, nor the inter-
pretation by A. Winkler involving the rotation, nor the explanation given
by U. Premru supposing the thrusting toward the south of both Trnovo
Forest and Nanos-Hrušica is correct.
Geological map (fig. 2) shows the main elements of the Nanos structure. Of
the neotectonic faults only the Pred j ama fault is given. The thrust plane of
the Hrušica nappe does not end in the southwestern slope of Nanos but con-
tinues in the flysch of the Vipava valley. Accordingly the flysch from the
hanging wall and footwall of the thrust fault approach each other at Vipava.
Geologie structure of southwestern Slovenia	57
Recent geological features result from the anticlinal and synclinal axes inclined
northwestward, and from the thrust plane dipping northward and northnorth-
eastward. Likewise the junction of the intersecting plane and thrust plane dips
toward northwest. This interpretation is illustrated by the geological sections in
figure 2 a. Both the anticlinal axis of Nanos and the crest of the recumbent
anticline plunge northwestward. Thereby the beds appear to be normal at
Vipava, vertical at Podnanos and overturned at Razdrto.
In the Nanos thrust the Upper Triassic, Jurassic, and Cretaceous beds are
underlain by the Eocene flysch. At Vipava the flysch of the hanging wall and
of the footwall of the thrust are of the same age. Therefore an erosion thrust
is in question, and the thrusting is to be ranged into late Eocene or Posteocene
time.
In order to draw up a kinematic model proper for thrusting in Southwest
Slovenia, distances and directions of displacements relative to particular struc-
tural units should be considered. An important part in the geologic structure
play the so-called interjacent slices which occur between the large-scale nap-
pes. Their appearance seems to suggest that they result from failure of large-
scale tectonic units. The displacement of Trnovo Forest is the sum of the displa-
cements of the Koševnik, Cekovnik, and Kanomlja interjacent slices in the
following way:
Trnovo nappe — Kanomlja interjacent slice	1 km
Kanomlja interjacent slice — Cekovnik interjacent slice 9 km
Cekovnik interjacent slice — Koševnik interjacent slice 10 km
Koševnik interjacent slice — Hrušica nappe	9 km
Trnovo nappe — Hrušica nappe	29 km
Along the southern margin of Nanos and Hrušica the thrust structure be-
comes rather intricate as some interjacent slices occur bounded by neotectonic
faults. They are Debeli vrh. Suhi vrh, and Bukovo interjacent slices. The first
consists of Lower Cretaceous and Upper Cretaceous, the second of Lower Cre-
taceous, and the third of Upper Cretaceous rocks. The displacement of the
Nanos and Hrušica unit, named Hrušica nappe, was determined in the follow-
ing way (fig. 3 b) :
Hrušica nappe — Suhi vrh interjacent slice	2 km
Suhi vrh interjacent slice — Debeli vrh interjacent slice	3 km
Debeli vrh interjacent slice — Bukovo interjacent slice	7 km
Bukovo interjacent slice — Snežnik thrust sheet	4 km
Hrušica nappe — Snežnik thrust sheet	16 km
In the same manner determined thrust length of Snežnik thrust sheet and
Komen thrust sheet is seven kilometres (fig. 5).
The Komen thrust sheet is translated over the hanging wall of the Koper
thrust fault along the Ćićarija imbricate structure. The distance travelled is
estimated to be three kilometres.
58	Ladislav Placer
Considering the entire displacement of the Trnovo nappe we also have to
take into account the movement which is due to folding and amounts to 1—3
kilometres. Thereafter the Trnovo nappe has been driven for 65.7 kilometres
over Istrian autochthon. Its displacement is the sum of the following move-
ments :
Trnovo nappe — Hrušica nappe	29 + 3 = 32 km
Hrušica nappe — Snežnik thrust sheet	16 + 3 = 19 km
Snežnik thrust sheet — Komen thrust sheet	7 + 3 = 10 km
Komen thrust sheet — hanging wall of the Koper thrust fault 3 + 1 = 4 km
Koper structure — Istrian autochton	0.7 km
Trnovo nappe — Istrian autochton	65.7 km
The mechanism of thrusting illustrated in view of kinematics is seen in
fig. 6. The thicknesses of the thrust units are taken from the longitudinal tec-
tonic sections (fig. 8 a), and the dispositions of the thrust planes from the
relations of root structures being explained by the above examples. The most
steeply inclined fault-planes are those of the Koper thrust fault and Ćićarija
imbricate structure. They amount to 40"—70". The thrust plane within the
Carboniferous beds appears, however, to be parallel to the bedding. Therefore,
the original thrust plane should have been concave. The figures 6 a and 6 b
do not agree with the true geological conditions as no paleogeographic and
paleosedimentologic features have been taken into account (fig. 6 a), and the
thrust-planes (fig. 6 b) are not drawn properly (in recent position). More im-
portant is the conclusion of the analysis shown by the diagram of tectonic
movements (fig. 6 c). The exponential function depends on and varies with the
thicknesses of the tectonic units and the distances of their thrusting. The law
to which thrusting conforms is clearly seen from the diagram. The tectonic mo-
vement should still be examined from the viewpoint of dynamics.
According to the tectonic map (fig. 8) drawn on the base of kinematic ana-
lysis the thrust units do not end in the flysch but continue toward the north-
west. This is what makes our map different from the previous geological maps.
Mostly the traces of the thrust-planes could be clearly recognized except in
the Hrušica nappe where two alternatives exist, the first along the south-
western margin of the Vipava flysch basin and the second along the north-
eastern margin.
Literatura
Andelković, M. 1978, Tektonska rajonizacija Jugoslavije. Zbornik radova, 9.
kongres geologa Jugoslavije, 7—13, Sarajevo.
Aubouin, J. 1977, Brève présentation de la géologie de la Grèce. Bull. Soc.
géol. France 1, XIX, 6—10, Paris.
B e r t r a nd, M. 1898, Le bassin crétacée de Fuveau et le bassin houiller du
Nord. Annales des Mines 9, 14, 1—85, Paris.
B u s e r, S. 1965, Geološke razmere v Trnovskem gozdu. Geogr. vestnik 37,
123—135, Ljubljana.
B u s e r , S. 1968, Osnovna geološka karta SFRJ, list Gorica, 1 : 100 000. Zvezni
geološki zavod, Beograd.
Geološka zgradba jugozahodne Slovenije	59
Buser, S. 1972, Geologija Slovenskega primorja. Ekskurzije, 6. kongres spe-
leologo v Jugoslavije, 3—9, Postojna.
B u s e r , S. 1973, Tolmač lista Gorica, Osnovna geološka karta SFRJ, 1 : 100 000.
Zvezni geološki zavod, Beograd.
B u s e r , S. 1976, Tektonska zgradba južnozahodne Slovenije. 8. jugoslovanski
geološki kongres, Geotektonika-Geofizika 3, 45—^58, Ljubljana.
Buser, S., Grad, K. & Pleničar, M. 1967, Osnovna geološka karta SFRJ,
list Postojna 1 : 100 000. Zvezni geološki zavod, Beograd.
Buser, S., Drobne, F. &Gospodarič, R. 1976, Geology and hydro-
geology. Underground water tracing, Investigations in Slovenia 1972—1975, 27—38
Institut Karst Research, Ljubljana.
Buser, S. &Pavšič, J. 1978, Pomikanje zgornjekrednega in paleogenskega
flišnega bazena v zahodni Sloveniji. Zbornik radova, 9. kongres geologa Jugoslavije,
74—81, Sarajevo.
Car, J. & Juren, A. 1980, Šmihelska tektonska krpa. Geologija 23/2, 279 do
283, Ljubljana.
Engel, W. 1970, Die Nummuliten-Breccien im Flyschbecken von Ajdovščina in
Slowenien als Beispiel karbonatischer Turbidite. Verh. Geol. B.-A. 4, 570—582, Wien.
Gospodarič, R. 1976, Razvoj jam med Pivško kotlino in Planinskim poljem
v kvartarju. Acta carsologica 7/1, 5—139, Ljubljana.
Grad, K. & Ferjančič, L. 1976, Tolmač lista Kranj, Osnovna geološka kar-
ta SFRJ 1 : 100 000. Zvezni geološki zavod, Beograd.
Grandie, S. &Hanich, M. 1976, Neke karakteristike satelitskih ERTS-1
snimaka i primjer njihovog korištenja u tektonskoj analizi jednog dijela SFR Ju-
goslavije. 8. jugoslovanski geološki kongres, Geotektonika-Geofizika 3, 73—86,
Ljubljana.
Kober, L. 1952, Leitlinien der Tektonik Jugoslawiens. Posebna izdaja SAN,
Geol. inst. 3, Beograd.
Kossmat, F. 1905, Erläuterungen zur geologischen Karte der Oesterr.-Ungar.
Monarchie, Haidenschaft und Adelsberg, Wien.
Kossmat, F. 1906, Das Gebiet zwischen dem Karst und dem Zuge der Ju-
hschen Alpen. Jb. Geol. R.-A., 259^276, Wien.
Kossmat, F. 1913, Die adriatische Umrandung in der alpinen Faltenregion.
Mitt. Geol. Ges., 61—165, Wien.
Limanowski, M. 1910, Wielkie przemieszczenia mas skalnych w Dynarydach
kolo Postojny. Razpr. Wydz. matem.-przyr. Akad. Umiej. III, 10, 109—171, Krakow.
M i 1 j u Š , P. 1976, Osnovne crte geološke gradje Dinarida i evolucija eugeosink-
linale. 8. jugoslovanski geološki kongres, Geotektonika-Geofizika 3, 139—156, Ljub-
ljana.
Mlakar, I. 1969, Krovna zgradba idrijsko žirovskega ozemlja, Geologija 12,
5—72, Ljubljana.
Oluić, М., Cvijanović, D. & Kuk, V. 1978, Tektonika i seizmička ak-
tivnost sjeverozapadne Jugoslavije i dijela Italije. Zbornik radova, 9. kongres geo-
loga Jugoslavije, 242—249, Sarajevo.
Palese, G. 1922, Carta geologica della Venezia Giulia, zona settentrionale,
1 : 200 000. Società alpina delle Giulie.
Petković, K. V. 1938, Osnovi tektonske geologije. Kreditna i pripomočna
zadruga geol. društva, Beograd.
Petković, K. V. 1958, Tektonischer Bau der Dinariden Jugoslawiens. Jb.
Geol. B.-A. 101, 1, 1—24, Wien.
Placer, L. 1973, Rekonstrukcija krovne zgradbe idrijsko-žirovskega ozemlja.
Geologija 16, 317—334, Ljubljana.
Pleničar, M. 1959, Tektonski okni pri Knežaku. Geologija 5, 5—10, Ljubljana.
60	Ladislav Placer
Pleničar, M., Polšak, A. & Šikić, D. 1969, Osnovna geološka karta
SFRJ, list Trst, 1 : 100 000. Zvezni geološki zavod, Beograd.
Pleničar, М. s sodel. 1970, Tolmač lista Postojna, Osnovna geološka karta
SFRJ 1 : 100 000. Zvezni geološki zavod, Beograd.
Pleničar, М., Polšak, A. & Šikić, D. 1973, Tolmač lista Trst, Osnovna
geološka karta 1 : 100 000. Zvezni geološki zavod, Beograd.
Premru, U. 1980, Geološka zgradba osrednje Slovenije. Geologija 23/2, 227 do
278, Ljubljana.
Rakovec, I. 1956, Pregled tektonske zgradbe Slovenije. Prvi jugoslovanski
geološki kongres, 73—83, Ljubljana.
Sikošek, В. 1958, Tektonski sklop jugoslovenskih južnih Alpi. Zb. rad. Geol.
inst. Jovan Zujović 10, 247—266, Beograd.
Sikoišek, B.&Medwenitsch, W. 1965, Neue Daten zur Fazies und Tek-
tonik der Dinariden. Verh. Geol. B.-A. 116, 2, 86—102, Wien.
Stäche, G. 1859, Die Eocengebiete in Innerkrain und Istrlen. Jb. Geol. R.-A.
10, 287—298, Wien.
Šikić, D., Pleničar, M. & Šparica, M. 1972, Osnovna geološka karta
SFRJ, list Ilirska Bistrica, 1 : 100 000. Zvezni geološki zavod, Beograd.
Šikić, D. & Pleničar, M. 1975, Tolmač lista Ilirska Bistrica, Osnovna geo-
loška karta SFRJ 1 :100 000. Zvezni geološki zavod, Beograd.
Tollmann, A. 1965, Geologie der Kalkvoralpen im ötscherland als Beispiel
alpiner Deckentektonik. Mitt. Geol. Gesell. 58, 103—207, Wien.
Winkler, A. 1923, Ueber den Bau der östlichen Südalpen. Mitt. Geol. Gesell.
16, 1—272, Wien.