Alenka:  Razvila se je roža .  .  .                                           247
da bi premišljal svoje srce. In tako se ljubezen, katero je menda nekdaj čutil živo in resnično, polagoma ohlaja, dokler popolnoma ne otrpne. Končno, po nekaterih letih se iz težka še spomni ženske, katero je nekdaj ljubil; in ako se je spominja, domišlja se je kakor že davno preminulega pokojnika, po   katerem žaluje le dokaj hladno.
Ljubezen, katera ni prava, poraja se navadno iz zavednih omam telesne lepote; in kakor dobiva prava ljubezen hrano od notranjega vzajemnega sporazumljenja, od vzajemnega spoštovanja in češčenja, tako živi neprava ljubezen samo ob zunanjem blesku. Takšna ljubezen zagori navadno kar čez noč, toda prav tako nenadoma tudi ugasne. Nje ogenj, nikar da bi blagodejno grel, pokončuje vsa čustva, kakor uničuje huda burja najcvetnejše drevo. Spoštovanje, ki se šele poraja iz ljubezni, to je malo vredno; zakaj ko zamre ljubezen, prestane tudi spoštovanje, in slabosti ljubljene osebe, katere nam je prej ljubezen prikrivala, zmanjševala, oblaževala tako modro, prikažejo se še večje. Zgodi se potem preslepljenemu zaljubljencu kakor otroku, katerega je omamila svetla kresnica: kadar jo po velikem trudu ujame, ugleda — nelepega  črva!
Takšna ljubezen traja navadno jako kratko, in kdor tako ljubi, izpreminja svoje vzore, kakor menja mesec na nebu podobo svojo. Takšna ljubezen je podobna cvetici, katero držimo nekaj časa lepo in dišečo v roki in jo potem zavržemo, ne da bi količkaj žalovali po nji, ker smo ugledali krasnejših.
Sicer pa bi se takšno čustvo niti ne smelo imenovati ljubezen. Hipna trma, izvirajoča iz razgrete domišljije, zunanjega bleska, gmotnega dobička in drugih neblagih okolnostij, ne pa iz srca, čustvo, ki utegne samo za nekaj časa mamiti srce in glavo, potem pa ugasne — to ni čustvo ljubezni, temveč slabost, brezumna trma, pregreha! Prava ljubezen se ne omadežuje nikdar!                              (Konec prihodnjič.)
Razvila  se je roža . ..
,JL\azvila se je roža,                                          Zvenela roža v noči,
Ko bil pomlajen svet;                                 Zbledel je moj  obraz  —
Razvil se meni  v  duši                                  Strupen je mraz prirode,
Ljubezni mlade cvet.                                    Strupen življenja mraz !
Alenka.

16*