Poštnina plačana ▼ gotovini
Sped. in abbon. post. ■ 11 Grup po
Katoliški
Uredništvo in uprava: Gorica, Riva Piazzutta štev. 18 Poduredništvo : Trst, Vicolo delle Rose štev. 7
Cena: Posamezna štev. L 30 Naročnina :	Mesečno	L	130
Za inozemstvo :	Mesečno	L	210
Poštno ček. račun: štev. 24/12410
	L
	m
Leto VIII. - Štev. 49
Gorica - 6. decembra 1956 - Trst
Izhaja vsak četrtek
KOMUNIZEM
je največja
Vsebuje in prekaša namreč številne druge zmote.
Komunizem vsebuje usodno ztno-to brezverstva in brezverske nemorale. Že samo s tem je zmožen za vselej pokončati človeško družbo. Kakor luč, ki sveti v temi, tako je človeku potrebna sveta vera. In kakor sadju in polju skrbna nega, tako je človeku potrebna morala.
Vsebuje sramotni materializem, ki je ves zagrebljen v zemljo in snov ter ne vidi in ne dopušča nič duhovnega, netvarnega ali nadzemeljskega. Na ta način človeku zanika, dušo, duhovni svet, duhovne vrednote, posmrtno življenje, nadnaravni cilj; jemlje mu potrebo po nadnaravni veri, odgovornosti in morali. Ponižuje ga na raven bolje razvite živali ali plemenite delavne sile ali ga pa celo istoveti s snovjo in zemljo.
Vsebuje strupen liberalizem, to je dokončno sproščen je in osvoboditev od vsega, kar je sveto, verno in nadnaravno dobro ter moralno.
Vsebuje grob naturalizem, ker zanikuje višji svet, onostranost in posmrtno življenje.
Vsebuje poganski hedonizem in epikureizem, ki pripisuje človekovi osebi kot zadnji cilj le uživanje in ugodje tega sveta. Nekako tako, kot da bi človek bil le neka bolj razumna žival in nič drugega; ali utelešen požiralnik z delavnimi rokami, mesom in krvjo.
Vsebuje ekonomski kolektivizem, ki ne odgovarja človeški naravi in se upira človeškemu mišljenju. Vsakdo hoče imeti neko zadoščenje
pri delu, vsakdo tudi nekaj svojega, neko svojo last in posest. To je tako naravno, tako človeško in tako samo po sebi umevno, kakor da nam je ta čut vsem prirojen. Kjer ni neke gospodarske svobode, tam manjka potrebna in zaželena podjetnost, manjka veselje do dela; peša ali celo obuboža produktivnost in narodno bogastvo. Vsestransko podržavi jen je in kolektivizacija ne pospešuje dobrin in privatnega imetja, marveč silno omejuje. To so komunisti ponekod že sami uvideli in zalo v tej točki nemalo popustili. Iz tega sledi, kakšna zabloda je ekonomski kolektivizem, ki je jedro komunističnega ekonomskega sistema. Komunizem je velika gospodarska polomija. V njem ni lastnikov; lastnik je eden sam, to je država, posamezni ljudje so pa nesvobodni tlačani, ki delajo na pritisk, brez najmanjšega zadoščenja.
Vsebuje brezosebni socializem. Komunizem človeku ne priznava njegovega dostojanstva, dolžne svobode, osebnih pravic. Ne ščiti človeka, marveč ga usužnjuje družbi in državi. Tisto, kar je važno, niso posamezni ljudje, temveč država.
Vsebuje politično in krvavo diktaturo. Komunistični režim ni kaka pametna demokracija sestavljena iz svobodnih državljanov, ki si prosto volijo vladarja in postave, marveč je policijski teror, ki vse sumi, policijsko nadzira, nečloveško ustrahuje, vse sebi nasprotno kruto preganja, strogo nastopa, utesnjuje, tlači, polni zapore, veča surovost in neotesanost, zatira vero, odpravlja kršč. moralo in uničuje kršč. življenje. Kulturo odtujuje Bogu in mladino odvrača od najpotrebnejšega Boga. Zato je komunizem največja zmota vseh časov.
NEMIRNI SREDNJI VZHOD
Če ne bo kakšnih nepredvidenih dogodkov, lahko rečemo, da je barometer napetosti na Srednjem Vzhodu precej padel. V Egiptu so dogodki v glavnem zavzeli smer, katero so jim dali Združeni narodi. Mednarodne sile Združenih narodov prihajajo na svoja mesta, Francozi, Angleži ter Izraelci pa se postopno umikajo. Britanska in francoska vlada sta izjavili, da o Božiču ne 1)0 več nobenega njunega vojaka na egiptovskem ozemlju. Preteklo ho še precej vode, preden bodo usposobili Sueški, prekop za promet in uredili politična vprašanja o Izraelu, Egiptu ter o splošnem položaju na Srednjem Vzhodu. Toda glavno je, da je namesto orožja spregovorila diplomacija.
Sovjeti so se vgnezdili v Siriji
Sovjeti so spoznali, da zaradi tolikih tujih prič, ki jih predstavljajo sile Združenih narodov, ne morejo uspevati s svojimi spletkami v E-giptu, kakor bi radi. Zato so se vrgli z vso silo na Sirijo, kjer so dobili oporo v tamkajšnjih komunistih in levičarsko navdahnjenih časnikarjih, ki diktatorsko vladajo v tej državici. Splošno mnenje jo, da je Sirija v kratkem času postala nova sovjetska podložniea na Srednjem Vzhodu. Služi jim lahko kol odskočna deska za širjenje komunizma v arabskem svetu, zfi politični hoj proti bagdadski pogodbi, katere članice so prijateljice Zahoda, in tudi kot vojaško oporišče v primeru, če hi se Moskva odločila za vojaški nastop. Vsekakor so Sovjeti v Siriji nagrmadili orožje vseh vrst, s katerim ne hi vedela tnala Sirija kaj početi, ne samo če hi bila napadena.
umik britansko-franeoskih ter izraelskih sil z egiptovskega ozemlja. Toda ker so Francozi in v veliki meri tudi Angleži zgubili svoj vpliv v arabskem svetu, je tam nastala praznina, v katero je začela siliti Sovjetska zveza, ki se je že močno zasidrala v Egiptu in še bolj v Siriji. V jaltski pogodbi pa Srednji Vzhod ni bil izročen sovjetskemu vplivu in zato so se zganile Združene države. Ameriško zunanje ministrstvo je o-stro opomnilo Sirijo, hkrati pa tudi Sovjetsko zvezo in »Nasserja, da lff imele Združene države za zelo resno in nevarno zadevo sleherno ograža-nje ozemeljske nedotakljivosti in politične neodvisnosti članic bagdadske pogodbe, to je Turčije, Iraka, Perzije in Pakistana. Sovjeti vedo. da bi imeli opravka z Združenimi državami, ako hi se spustili na Srednjem Vzhodu v kakšno pustolovščino. Verjetno bo ta opomin za-
dostoval, ker se Sovjeti danes bojijo le Amerike. Nadaljeval pa se bo sovjetsko-ameriški boj za naklonjenost azijskih in afriških narodov. Sovjeti so si svoj vpliv precej pokvarili s krvavim nastopom na Madžarskem. Arabski narodi so videli, da so Sovjeti danes v resnici edini in vsekakor najhujši imperialisti ter kolonialisti. Po drugi strani pa so videli, da so se Združene države v egiptovski krizi postavile celo proti svojim evropskim zaveznicam ob stran afriško-azijskib držav. Zato je zrastel njihov ugled na tamkajšnjem področju. Če bodo pametno nadaljevale s svojo politiko, bodo lahko nele okrepile zahodno zavezništvo, ki je za ohranitev svobodnega sveta nujno potrebno, temveč si bodo pridobile tudi narode bivših kolonij v Afriki in Aziji in jih iztrgale komunističnemu vplivu. Toda boj za te narode se je šele pričel.
Pod rdečo zvezdo
ampak tudi takrat, če bi bila ona napadalka.
Irak in Turčija v skrbeh
Sirski sosedje so zaradi sovjetskega političnega vdora v Sirijo zelo vznemirjeni. Turčija, Irak, pa tudi Libanon in Saudova Arabija se boje komunizma na svojih mejah. Turčija vidi vojaško nevarnost, saj je zdaj se bolj obkoljena od Sovjetov. Zato je poslala turška vlada svojega zunanjega ministra Menderesa na nujne posvete v London. Še bolj razburjen je Irak, ki se boji napada iz Sirije, ki mu je poleg tega naredila veliko gospodarsko škodo, ker so sirski vojaki poškodovali vse petrolejske vode, ki dovajajo iraški petrolej na obalo Sredozemlja in so speljani preko Sirije in Libanona. Šli so celo na libanonsko ozemlje in tudi tam spustili v zrak petrolejske vode. Irak pa od petroleja živi in je prijatelj Zahoda, Zato je Irak zaprosil Združene države za vojaško pomoč in opozoril svet na nevarno politiko, ki jo na sovjetsko pobudo vodi Sirija. Sovjeti pa so nahujskali Sirijo, da je pri Združenih narodih obtožila Irak, češ da skupno z nekaterimi državami pripravlja napad nanjo. Združeni narodi so takoj poslali nepristranske opazovalce na sirsko-iraško mejo. Ti so ugotovili, da so sirske obtožbe, iz trte izvite, ker niso opazili nikakih iraških vojaških priprav za napad.
Nastop Združenih narodov
Združene države so doslej vodile zelo previdno politiko glede Srednjega Vzhoda. To se je videlo pri glasovanjih o Egiptu, kjer je ame-riški zastopnik zahteval takojšnji
Na Poljskem
Na Poljskem je Gomulkova vlada na podlagi sporazuma med Cerkvijo in državo sklenila spustiti na svobodo pet katoliških škofov, ki so jih pred petimi leti pregnali iz njihovih škofij ter internirali. Iz Varšave javljajo, da se zdaj lahko vrnejo na svoja stara mesta in nadaljujejo svojo pastirsko službo. Poljska vlada je odpustila tudi na tisoče komunistov, večinoma stalinovcev, ki so bili leta in leta* politični komisarji po raznih ustanovah, na ladjah in drugje, kjer so vohunili za ljudmi in jih ovajali. Nič niso delali in živeli kot največja gospoda, medtem ko so morali ljudje stradati in trpeti splošno pomanjkanje. Zdaj bodo morali tudi oni prijeti za delo, če bodo hoteli živeti. Njihov položaj ni lahek, ker se jih vse izogiblje in sovraži, saj imajo na vesti toliko nedolžnih ljudi. Tako vidimo, da božji mlini meljejo... Poljski kmetje pa so se spravili na čevelj, ki jih je najbolj žulil zadnjih deset let. To so tako imenovane kmetijske obdelovalne zadruge ali kolhozi. Kmetje so morali prepustiti svojo zemljo zadrugam, ki so šle zvečine po zlu. Zdaj, ko je zapihal majčken veter svobode, so kmetje stopili na plan in začeli na lastno pest razpuščati zadruge. Napodili so komuniste, ki so jim ukazovali v zadrugah ter se redili na račun kmečkih žuljev. To gibanje je tako močno, da ga vlada vsaj do zdaj ni mogla ustaviti ali preprečiti.
Na Poljskem bodo imeli januarja volitve. Nekateri so upali, da bo lahko nastopilo več strank, a ne 'bo nič. Gomulka je povedal, da bo nastopila na volitvah samo komunistična stranka, ker bi sicer popolnoma pogorela, če bi dovolili še druge stranke. Tako bodo ljudje lahko le zbirali' med raznimi kandidati na komunistični listi. Demokracija je za komunizem pač prenevarna, med njima v*komunističnih državah ni kompromisa.
Na Madžarskem
Iz Madžarske se valijo reke beguncev. Njihovo število je že davno preseglo 100 tisoč in Avstrijci ne vedo več, kam naj jih dajo, čeprav jih mnogo odhaja v razne dele sveta, kjer se bodo naselili. Bežijo pa kljub teinu, da nanje prežijo sovjetske strojnice. Doma pa Sovjeti ob sodelovanju Kadarjeve policije zapirajo mladino vsevprek, med starejšimi pa vse vplivnejše nekomuniste in tiste komuniste, ki so dali
prav upornikom ter z njimi sodelovali. Doslej so jih že okrog 40 tisoč v zapečatenih vagonih odpeljali v Sovjetsko zvezo na prisilno delo. Aretirali so tudi znanega borca za svobodo Dudasa in vse vplivnejše politične ter sindikalne voditelje. Tako so ostali delavci osamljeni v boju za pravice in svoboščine madžarskega ljudstva. Če pride kakšno zastopstvo z zahtevami h Kadarju, ga navadno zapro. Kljub temu pa Kadar ni strl ljudskega odpora. Ljudje Kadar ja vedno bolj mrzijo. Delavski sveti so prejšnji teden zahtevali od njega, naj jim dovoli razgovor z Nagyjem, ustanovitev delavskih svetov tudi v uradih in sploh povsod ter ne samo v tovarnah in rudnikih in končno naj jim dovoli izdajanje neodvisnega delavskega dnevnika. Če jim ga ne dovoli, delavci iz protesta ne bodo brali vladnega komunističnega političnega in sindikalnega časopisja. Kadar se lem zahtevam upira, češ da delavci nimajo pravice staviti političnih zahtev, temveč da lahko kvečjemu dajejo vladi gospodarske nasvete. Delavci pa ne odnehajo in so pripravljeni na nove žrtve. Vztrajajo tudi pri zahtevi, da se mora Nagy vrniti na oblast in da morajo Sovjeti zapustiti deželo. Ti pa ne kažejo volje, da bi odšli. O-bratno so se začeli v raznih večjih krajih pripravljati na prezimovanje.
Sovjeti so zopet pokazali svojo nepopustljivost in surovost. V torek 4. t. m. je na desettisoče madžarskih žena proslavilo z žalnim sporedom spomin svojih padlih mož, bratov in sinov. Sovjetsko vojaštvo je namreč nanje sprožilo ogenj, ker se niso hotele ukloniti njihovi volji ter prenehati z množično manifestacijo.
Zahodna vzajemnost ojačena
Med sueška krizo se je začela precej rahljali vzajemnost med Združenimi državami ter Francijo in Veliko Britanijo. Eisenhower je Angležem in Francozom zelo zameril, ker so sklenili brez njegove vednosti vdreti na Sueški prekop. Njihov zgrešeni korak je imel hude posledice, tako da se ga danes verjetno že kesajo. Toda zaradi komunističnega nasilja v Vzhodni Evropi, zlasti na Madžarskem, in zaradi groženj, Moskve na Srednjem Vzhodu je e-notnost Zahoda nujno potrebna. Zadnje čase so dali zahodni«državniki vrsto izjav v podporo atlantske skupnosti, ki jo bodo okrepili. To se bo zgodilo prihodnji teden na zasedanju Atlantskega sveta v Pari-
Brezmadežna
Vsak dan vzhajajo nove zvezde v filmih in na televiziji. Mladi ljudje se zanje navdušujejo. V njih iščejo svojih vzorov. Ali premnoge take zvezde prav hitro zaidejo.
Pred dva tisoč leti pa je na obzorju človeštva vzšla zvezda, ki še močno sveti in ima vedno večji sijaj. Ni to zvezda po okusu modernih ljudi, ki iščejo lepote na obrazu, v očeh, na telesu, ampak se razodeva po lepoti duše.
Mnoge pravljice pripovedujejo, da se je kak kraljevski sin poročil s kakim preprostim dekletom, ki se je odlikovalo po posebni lepoti ali kreposti. Enkrat pa se je v resnici zgodilo, da je bilo preprosto judovsko dekle povzdignjeno v najvišje dostojanstvo, ki ga more doseči kako ustvarjeno bilje, v božjo Mater. Da je pa to mogla postati, je nujno prejela drugo odliko, da je bila brez vsake sence madeža izvirnega greha. Prav te odlike nas spominja praznik Brezmadežne 8. decembra.
Navajeni smo, da iščemo vzora popolne človeške osebnosti med možmi, med junaki zgodovine. Pa naj so bile te osebnosti še tako velike, popolnosti niso dosegle. Vsaka je imela tudi svoje slabe strani.
Najpopolnejša in največ ja človeška osebnost je bila samo Mariju, ki je ni ranil izvirni greh. Poleg Boga-človeka je ona najvišji vzor. K njej se moramo obračati vsi. ki smo pod postavo greha.
Posebej mora v njej gledati svoj vzor naša mladina. Vzrok, da je •primorska mladina tako plitva, da ne pozna idealov, da tako hitro propada. je v tem, ker tako malo Marijo časti.
Čas je že, da se mladina prav usmeri, da išče pravih vzorov in si resno prizadeva, da kaj plemenitega doseže. V preveliki želji po lahkem življenju, po zabavah, po uživanju, zapravlja svoje mlade moči.
I Brezmadežni bo našla vzor čistosti. močne vere, doslednosti v načelih in v življenju. Prav to je, česar potrebuje današnja mladina. Pod Njenim materinskim varstvom bo gradila svoj značaj, od Nje si bo izprosila božji blagoslov, da bo mogla kaj velikega doseči.
zu. A že zdaj je nastalo veliko pomirjanje, ko so Združene države začele pošiljati v Evropo svoj petrolej in obljubile, da bodo tesno sodelovale z zahodnimi državami pri določanju skupne politike na Srednjem Vzhodu in na svetu sploh.
Resolucija Slov. kat. skupnosti v Trstu
Ko se je zvedelo, da je dolinski župan g. Lovri ha za en mesec suspendiran kot državni funkcionar (puhblico uffieiale) za-radi svojega govora v cerkvi med nekim pogrebnim obredom, so naši somišljeniki in volivci Slovenske liste v Dolini želeli, da tudi javno zavzamejo svoje stališče. Zalo izjavlja odbor Slov. kat. skupnosti zbran na seji dne 4. decembra, da globoko obžaluje, da se je mogel eden izmed županov slovenskih občin tako spozabiti, da je s svojim govorom t> cerkvi motil verski obred ter s svojim govorom javno napadel navzočega župnika. S svojim dejanjem je župan skrunil svetost hiše božje ter zlorabil svojo župansko službo v politične namene svoje komunistične stranke. Ako bi se bilo to zgodilo v kaki občini v starih italijanskih provincah, bi bil župan gotovo za vedno odstavljen. Zato obžalujemo, da je prejel župan za ta svojevoljni nastop tako milo kazen in javno pozivamo merodajno oblast, da županu razreši njegovih dolžnosti.
Trst, 4. decembra 1956.
Slovenska katoliška skupnost v Trstu
Stran 2
KATOLIŠKI GLAS
Leto VIII - 1956 - Štev. 49
NAS TEDEN V CERKVI
9.	12. nedelja, 2. adv.: sv. Peter Furie. sp.
10. 12. ponedeljek: Lavretanska hišica
11. 12. torek: sv. Damaz. p.
12. 12. sreda: sv. Aleksander, m.
13. 12. četrtek: sv. Lucija, d. m.
14. 12. petek: sv. Spiridijon (Dušan), p.
15. 12. sobota: sv. Konrad, sp.
*
SV. DAMAZ, papež (367-384) španskih staršev, najbolj odličen med papeži 4. stoletja. Bil je v prijateljskih stikih s cerkvenimi očeti: sv. Bazilijem. sv. Hieronimom. sv. Ambrožom, ki ga je postavil za milanskega škofa, s sv. Avguštinom in dr.
Na njegov ukaz je sv. Hieronim na novo prestavil sv. pismo. Ta prestava je v rabi do današnjega dne. Po poročilu sv. Hieronima je veliko pisal v vezani in nevezani besedi.
Posebno skrb je imel za katakombe. Umrl je osemdeset let star. Pokopan je bil v skupni grobnici z materjo. 89-letno, in sestro. Zanimivo je. da je ta grob odkril učenjak Wilpert 1902/3. Tako pogosto potrjujejo kamni zgodovinska poročila.
Sv. pismo beri! Pavlinke so izdale v slovenskem prevodu štiri evangelije, cena nizka 200 lir.
IZ SV. EVANGELIJA
isti čas, ko je Janez v ječi \ŠJ slišal o Kristusovih delih.
j(“ poslal dva svoja učenca in mu rekel:	n	Ali	si
ti, kateri mora priti, ali naj dru-
gega čakamo':
In Jezus jima je
odgovoril: »Pojdita in sporočita Janezu, kar sta slišala in videla: slepi spregledujejo in hromi hodijo, gobavi se očiščujejo in gluhi dobivajo sluh, mrtvi se obujajo in ubogim se blagovest oznanja, in blagor mu, kdor se nad[ menoj ne spotakne.a — Ko pa sta ta dva odhajala, je začel Jezus ljudstvu govorili o Janezu: »Kaj ste šli gledat v puščavo? Trs, ki ga veter maje? Ali kaj ste šli gledat? Človeka, oblečenega v mehka oblačila? Glejte, kateri nosijo mehka oblačila, so v kraljevskih hišah. Ali kaj ste šli gledat? Preroka? Da, povem vam. še več kot preroka. Zakaj ta je tisti, ki je o njem pisano: 'Glej, pošiljam svojega glasnika pred tvojim obličjem, ki bo pripravljal tvojo pol pred teboj!’«
*
Jezusov glasnik, sv. Janez Krstnik stopa v ozadje. Končal je svoje veliko poslanstvo: pripravil je pot Gospodu, ki prihaja in stopa v javnost kakor ljubeznivo sonce za jutranjo zarjo. Številna dobra, dela in čudeži pričajo o Njem in potrjujejo glas. da je On resnični Mesija, ki mora priti, da reši svet, da otme duše in da vrne izgubljeni raj. Blagor človeku, ki se nad Njiini ne spotakne.
t. j. blagor vsem tistim, ki Zveličarja sprejmejo, ki sprejmejo Njegovo osebo, Njegov nauk in Njegove zapovedi. Blagor tistim, ki Vanj verujejo in ki obranijo trdno vero Vanj. Blagor vsem tistim, ki Vanj zaupajo in se k Njemu zatekajo. Blagor vsem onim, ki Nanj dosti mislijo in ga nikoli ne zanemarjajo. Blagor tistim, ki so Mu zvesti in vdani prijatelji. Blagor tistim, ki poslušajo Njegov glas in spolnjujejo Njegovo voljo. Blagor tistim, ki ga iskreno ljubijo in po Njem hrepenijo. Blagor tistim, ki ga oznanjajo in zagovarjajo. Blagor tistim, ki se zanj borijo ali zanj trpijo. Blagor tistim, ki delajo za Njegovo kraljestvo. Blagor tistim, ki živijo po Njegovih željah. Blagor tistim, ki ga molijo in slavijo. Blagor tistim, ki Mu darujejo svoje čisto in vdano srce. Blagor tistim, ki so Njegovi z dušo in telesom. Blagor tistim, ki ga nikoli ne izdajo. Blagor tistim, ki se zoper Njega v ničemer ne pregrešijo. Blagor tistim, ki ga vneto iščejo. Blagor tistim, ki ga v cerkvi radi obiskujejo. Blagor tistim, ki ga radi prejemajo v pogostem svetem obhajilu. Blagor tistim, ki bi ga radi do dna spoznali. Blagor tistim, ki si želijo Njegove pomoči, Njegovega varstva, Njegovega vodstva, Njegove oblasti. Njegove dobrote, Njegove milosti. Njegove sladkosti. Vsi ti ne bodo nikdar razočarani nad Njim. —- Blagor torej nam, če bomo vse našteto izpolnili: čaka nas večna sreča in obilno plačilo v nebesih. Jezus, zaklad svojih vernih, usmili se nas!
'»!!!!
življenja
Cerkve
100-LETNICA ŠVICARSKE KATOLIŠKE ORGANIZACIJE
švicarska katoliška organizacija »Pij IX.« bo prihodnje leto obhajala stoletnico svojega delovanja. Ut-anovi 1 jo je leta 1857 msgr. Teodor Scherrerboecard. Kasneje se je razvila v osrednjo organizacijo švicarskih katoličanov. 100-letnico bodo praznovali prihodnje leto 19. maja z vsenarodnim romanjem na grob švicarskega patrona sv. Nikolaja de Fliie.
VEROUK V POLJSKIH ŠOLAH
Poljska vlada je dovolila, da se spet poučuje verouk na državnih šolah. Poučeval se bo kot neobvezen predmet. Ta
ukrep dokazuje, da je poljska vlada pod vodstvom Gomulke storila velik korak na poti demokratizacije. Daleč je prekosila u-čitelja demokratičnega komunizma Tita, ki pri vsej svoji demokratičnosti še vedno drži konfiniranega kardinala Stepinca in tudi ne dovoli nobenemu duhovniku, da hi prestopil prag ljudske šole. Še celo za verski pouk v cerkvah morajo starši dati svojim otrokom posebno dovoljenje.
NAJVEČ,J A VIŠJA ŠOLA NA SVETU
Filadelfijski nadškof John O’ Hara je odprl novo višjo šolo, za katero menijo,' da je največja na vsem svetu. Sprejme lahko 6.000 dijakov in ima 112 predavalnic. Trenutno obiskuje šolo 2.500 dijakov.
NEVEDNOST. NAJ VEČJI SOVRAŽNIK CERKVE
Na Dunaju so začeli z novim bogoslovnim tečajem za laike. Nadškof Koenig je poudaril važnost teh tečajev v letih od 1939 do danes. Opozoril je, da je nevednost največji sovražnik Cerkve.
NOVO SPREOBRNJENJE
Eden najbolj znanih političnih komentatorjev tokijske radijske postaje Goro Fujise je prestopil v katoliško Cerkev.
ZAHTEVA NEMŠKIH DIJAKOV
Agencija C.C.S. je sedmega novembra objavila, da so nemški katoliški dijaki poslali maršalu Titu brzojavko, v kateri zahtevajo popolno oprostitev in priznanje nedolžnosti za kardinala Stepinca.	Vse
kaže, da so naleteli na gluha ušesa.
BIBLIČNI TEDEN
V Hong Kongu so imeli teden svetega pisma. Pater Karel Vath je v svojem uvodnem govoru poudaril važnost svetega pisma. Katoličanom mora hiti neločljiv spremljevalec, ker nam govori, kaj je Bog storil za nas. Za nevernike pa je sveto pismo vedno knjiga neprecenljive lepote in globoke modrosti.
MORALA V MEDICINI
Jezuitski pater Tomaž 0’Donnel je izdal pomembno knjigo z naslovom Morala v medicini. V knjigi so podrobno razložena načela Pija XII., ki jih je dal zdravnikom za moralnost njihovega delovanja.
NEDELJSKI POČITEK
V Nemčiji so se sešli zastopniki raznih kovinarskih industrij s predstavniki katoličanov. Skupno so preučevali vprašanje nedeljskega počitka in posvečevanja nedelje sploh. Take in podobne sestanke moramo toplo pozdraviti, ker kažejo razumevanje prizadetih ljudi za duhovne potrebe delavcev.
25. obletnica smrti kneza nadškofa Sedeja
ZAN IMIVOSTI
NA J VIS J A VZPENJAČA SVETA
Prihodnjo pomlad bodo otvorili naj višjo vz/penjačo sveta, ki bo čez visoki Mount Blane združevala Italijo s Francijo. Vzpenjačo so začeli graditi leta 1953. Graditelji so morali premostiti nešteto ovir v boju z mrazom in ledom, da so speljali potrebno ogrodje čez 3182 metrov visoko goro Aiguilli du Midi. Posl užiti so se morali pravih akrobatov, ki so lahko delali na vrtoglavih višinah med nebom in zemljo, postaviti so morali mostove med enim in drugim vrhom, zavarovati ogromne stebre na ledenikih, da hi jih ti ne potegnili s seboj v dolino. Znano je namreč, da ledeniki potujejo in da ni mogoče računali na njihovo stanovitnost.
S pomočjo te edinstvene vzpenjače se bodo lahko povzpeli v vrtoglavo višino tudi ljudje, ki jim je alpinizem cisto tuj. Vzpenjača bo opremljena z 18 udobnimi vozovi.
PET MILIJONOV ANALFABETOV
Med evropskimi državami nosi bržkone Italija primat analfabetov. Pri zadnjem ljudskem štetju leta 1951 je bilo v Italiji nič manj kot 5 milijonov 456 tisoč analfabetov. Najmanj analfabetov je v severni Italiji, 4 od sto, v srednji II od sto, v južni 27 od sto in na otokih 23 od sto. Država skuša na vse načine odpraviti to sramotno zaostalost. Pomnožila je šole in učiteljstvo.
Dne 28. novembra 1931 je izdihnil svojo blago dušo zadnji slovenski nadškof naše goriške nadškofije msgr. dr. Frančišek Borgi ja Sedej — in ob 9. uri dne 3. decembra smo spremljali njegovo truplo v veličastnem sprevodu iz goriškegu škofijskega dvorca na Sveto goro, da tam pri Materi božji počaka vstajenja.
Izpil je kupo grenkega trpljenja —• bolj duševnega kot telesnega — prav do dna. Tedanjim fašističnim mogotcem je bil pač trn v njih podkovani peti, zato so rovarili proti njemu na vse mogoče načine tako, da' se je par mesecev pred smrtjo v 77. letu starosti odpovedal svoji visoki službi in si že iskal primernega stanovanja v bližini Gorice, kjer naj bi preživel zadnja leta
živjenja. A je bil njegov nebeški Gospodar bolj usmiljen do njega kol so bili ljudje in \mu je prihranil vsaj zadnjo bridkost selitve: poklical ga je prej.
Rajnki nadškof je zasedel škofijski prestol v stolni cerkvi na praznik Marijinega Oznanjenja, 25. marca 1906, umrl je na Marijin sobotni dan in izvolil si je svoj zadnji dom v cerkvi Matere božje na Sveti gori.
Nuj Marija njemu v Ste dobro poplača, kar je storil tekom svoje petindvajsetletne vestne in požrtvovalne škofove službe v blagor goriške nadškofije, na vso škofijo pa naj on z Marijo vred pri Bogu izprosi milosti, da to Njeno ljudstvo vedno ostane zvesto Bogu in sveti Cerkvi!
„cMiss sveta“ izključena z univerze
Da je nemški narod v moralnem pogledu na visoki stopnji, dokazuje sledeči primer: Triindvajsetletna akademičarka Petra Schurmann. ki je bila pretekli mesec proglašena v Londonu za »Miss sveta«, je to svoje odlikovanje drago plačala. Ko se je po dobljeni zmagi vrnila v krasnem rdečem avtu na univerzo, so jo njene kolegice in tudi kolegi sprejeli s popolnim prezirom. Se hujše je bilo, ko je stopila v solske prostore. Takrat so vsi prisotni akademiki začeli cepetati z nogami, kar znači največje ogorčenje na nemških univerzah. To je dobro razumela tudi uboga »Miss«, ki se je pobrala do rektorja. A tudi tu ni dobila zaščite, ker ni bilo niti enega bodisi med žensko, kakor med moško mladino na univerzi, ki bi jo zago- c vaaijal. Uboga Petra je morala žalostno dati slovo svojim študijam. Tudi na drugih univerzah ne bo imela več uspeha, kajti univerzitetni profesorji in z njimi tudi vsi pametni akademiki so mnenja, da je nemogoče, da hi postal dober vzgojitelj tisti, ki svojo mladost zapravlja v takih kvarnih in lahkomiselnih vlogah. Neki sošolec nesrečne »lepotice« je izjavil: »Vsem je jasno, da se na univerzah vzgaja duhovna »elita« ljudstva. Kraljevske krone lepotic predstavljajo veliko žalitev za nas vse.« Njena nekdanja najboljša prijateljica se ni bala izjaviti: »Kako naj si predstavljam vzgojiteljico pred učenci, ki so jo videli že pol golo po vseh revijah in časopisih?«
Že pred meseci se je v Nemčiji začela tiha borba, »da bi se nemški narod povrnil k zdravim tradicijam«, po razrvanosti zadnje vojne, ki je tudi v nemški narod zasejala toliko »modernizma, zlasti še aineri- * škili neumestnih novotarij. Razna ministrstva so izdala proglas, da bo na mestu odpuščena iz službe vsaka njihova uradnica, ki hi se priglasila k raznim tekmam lepotic alf pa se kako drugače izpostavila, in to iz razloga, da mora biti življenje nemškega uradništva neoporečno, če hoče uživati spoštovanje pri ljudstvu. Tako se je moralo v Bonnu večje število lepih tajnic odpovedati tekmi za »Miss Westfalia«, li kateri so se že priglasile. Tudi sodni postopki za ločitev zakona so se zelo poostrili in protestantska cerkev se v tem oziru vedno bolj približuje katoliški, da je zakon neločljiv, zato prepoveduje ponovno poroko ločenim. Po kinodvoranah se vedno bolj množijo domači, nemški filmi, tudi če so slabšega proizvoda, in se močno bojko-
tirajo tuji, zlasti ameriški filmi. Vlada sicer ne prepoveduje uvoza tujih filmov, ali ljudstvo samo je, ki zahteva moralno neoporečne filme. Filmski podjetniki gledajo pač na uspeh filma pri blagajni in če je film moralno slab, se ga malokdo udeleži. Prav tako ima vsak policijski agent pravico, da zapleni pri prodajalcu časopisov vsako revijo, ki bi kvarno vplivala na mladino, in da vloži tožbo prdti uredniku nemoralnega časopisa ali revije.
, Kakšno veliko metlo bi morali imeti, če bi hoteli tudi v Italiji pomesti z vso nemoralno nesnago, ki se vedno bolj kopiči po časopisih in revijah, po kinodvoranah in po neštetih tekmah kraljic lepote.
t Zlatomašnik Josip Fon
V	bolnici na Jesenicah je po težki operaciji, previden z zakramenti, dne 29. novembra mirno v Gospodu zaspal vipolški župnik č. g. Josip Fon. zlatomašnik. Ko so ga v soboto dne 1. dec. prenesli domov v Brda, je vsa vas zaplakala. In v ponedeljek so se Brici v velikem številu zbrali v Vipolžah. da so se poklonili preminulemu zlatomašniku in ga po slovesnem žalnem obredu v spremstvu dvajsetih duhovnikov z onstran in tostran meje položili k večnemu počitku na vipolškem pokopališču.
Rodil se je pok. g. Josip Fon v Gregorčičevem rodnem kraju Vršnem dne 15. febr. 1879. V duhovnika je bil posvečen v Gorici dne 2. avgusta 1903. Služboval je kot kaplan v Boveu in v Volčah, kot kurat v iNovakih in kot vikar v Zapotoku, kjer ga je zalotila vihra prve svetovne vojne. Dne 1. maja 1919 je postal župnik v Ajdovščini, kjer je služboval celih 15 let in pod fašizmom marsikaj prestal zaradi svojega narodnega čustvovanja. Zrhljanega zdravja se je maja 1934 preselil v Vipolže, kjer je župnikoval nadaljnjih 22 let in avgusta 1953 obhajal zlatomašni jubilej.
Pokojni g. Fon je bil znan v naših duhovniških vrstah kot skromen, ponižen, nadvse ljubezniv in svetniški duhovnik. Njegova modra in tehtno resna beseda, pa tndi šegavo navdahnjena pripomba, si je z močjo resnice in ljubezni osvajala srca in osvetljevala še tako zapletene slučaje in dvome. Zato pa je užival velik ugled med sobrati in verniki.
Počivaj, predragi g. zlatomašnik, v Bogu!
Mclitcv v ncli
Pred oknom hrzoviaka sc je razvijala, kakor na tekočem filmskem traku, čarobna poletna renska pokrajina. V oddelku l. razreda je gospod, ki je vstopil na zadnji postaji, opazoval gospo, ki mn je sedela nasproti.
Kot Francoz z juga ni bil naklonjen molku in bi bil rad začel pogovor s sosedo, ki je čitala iz knjige. Bil pa je toliko obziren, da ni hotel postati nadležen. Bo že prišla prilika...
In je. prišla, še hitreje kot si je mislil. Gospa je odprla svojo torbico iti v/.cla iz nje robček. Pri tem je nekaj padlo na tla. Vljudno se jr sklonil in pobral.... krasen rožni venec s slonokoščenimi jagodami. Neko|iko v zadregi ji ga je dal.
Gospa se je vljudno zahvalila v francoščini in vprašala: »Ste tudi vi Francoz?«
Pritrdil je. Led je bil prebit.
»Kako sem lahkomiselna. Rožni venec je zame velikega pomena. Celo moje po-
tovanje je v zvezi s tem rožnim vencem. Brez njega bi bila ta moja vožnja tako rekoč brezpomembna.«
Gospod se je nalahno priklonil. Pogovor o rožnem vencu ga oeividno ni privlačil.
Gospa sc je nasmehnila: »Gotovo ste radovedni, zakaj mi ta rožni venec toliko pomeni in zakaj ga nosim, pri sebi.«
»To so zasebne zadeve, gospa, take stvari tujca ne zanimajo...«
Mlada gospa ni bila v zadregi.
»Gospod, gospod, a zgodovina tega rožnega venca ni nikaka skrivnost. Povedala sem jo že marsikomu. Gotovo ste katoličan in vas bo zanimala.«
Ponovno se je gospod priklonil. »Da, sem katoličan, toda mlačen katoličan. Kljub temu, upam, da vas bom razumel,«
Gospa se ozira skozi okno na krasne pokrajine, ki »e ob drvečem vlaku vrstijo, - kakor da bi se obračale strani lepe knjige božjega stvarstva. Skoraj se zdi, da govori sama s seboj.
»Ta rožni vence mi je prinesel moj soprog z romanja mož v Rim. Blagoslovil ga je sv. oče. Mi Bretonci smo ostali zvesti veri naših očetov. In tako smo rabili ta rožni venec pri jutranji in večerni moli-
tvi. Njegove jagode so drsele med prsti mojega moža. Kadar je bil mož z doma. pa so drsele med mojimi, ko sem molila sama. skupno z mojo petletno hčerko.«
Umolknila je; pred njo so vstajali spomini iz preteklosti in se prelivali v besede.
»Moj mož je imel važno službo v osvobodilnem gibanju, seveda ne v komunističnih skupinah, 'ki so ropale, morile, ki so imele naročilo, da pobijajo, marveč v protikomunističnem gibanju. Velikokrat sem ga prosila, naj se zaradi naše varnosti odpove temu nevarnemu delovanju. Vse moje noči so bile pod nepretrgano težo, vedno znova so me mučile sanje, da so ga zajeli -in kaj ga je strašnega potem zadelo...
In prišla je noč, ko so postale moje sanje resnica. Bila je prav tista noč, ko so se zavezniki izkrcali v Normandiji. Mi v Bretoniji še nismo nič vedeli o tem težko pričakovanem dogodku, ki naj bi povzročil y vojni odločilen preobrat.
Naša hišn stoji ob morju. Pljuskanje valov je bila naša uspavanka. Jaz pa v tej noči nisem tnoglu spati. Stopila setu na verando. Zvezde so sijale na nebu in mir se je razlival po pokrajini. Naenkrat slišim v daljavi brnenje motorjev, ki je po-
stalo kmalu močnejše. Žarometi so trpali ob obrežju po nebu in po pokrajini. Brnenje motorjev se je bližalo.
Prestrašena stopim v spalnico in zbudim moža: »Peter, motorji brnijo. Približujejo se, morda prihajajo po tebe...«
Ves zaspan se je Peter branil, odločno kakor vsi moški: »Ti in tvoj večni strah! Moji tovariši me ne izdajo...«
Gnalo me je zopet na verando.
Bilo je prepozno. Brnenje motorjev je sieer prenehalo, ali podzavestno sem čutila, da jo hiša obkoljena. Vsa trepetajoča skočim v spalnico.
»Tukaj so...«
»Kdo je tukaj?« me vpraša Peter, se vedno v polsnu.
»Nemei...«
V tem trenutku »o vlomili hišne duri; skočila sem v posteljo in se trdno oklenila moža. On je iskal samokres, ki je bil skrit v nočni omarici. Branilai sem mu: bilo bi brezsmiselno...
V vsej hiši je bil ropot. Iskali so orožje. Nato se odpro vrata v Spalnico. Zagorele so velike žepne žarnice. Nekdo je odprl električno luč v sobi. Cevi samokresov in brzostrelk so bile uprte v naju.
Nemški častnik je zaklical mojemu možu v brezhibni francoščini:	»Aretirani ste.
Vstanite in odpravite se, vi. vodja uporne čete X- Vsak odpor je brez pomena. Ta-jitev je brezsmiselna. Vaš tovariš vas je izdal.«
Vojaki so preiskali sobo. V nočni omarici so našli samokres.
»Drugega orožju ni v hiši, dam vam častno besedo,«	je dejal mož.	Častnik ga
je začudeno	in	ostro	pogledal.	»Prav!« je
dejal.
Lizika, nušu petletna hčerka, se je zaradi ropota zbudila. Otrok gotovo ni vsega razumel, kar	se	je	dogajalo.	Z velikimi
očmi je gledala tuje može, očeta, ki sr je oblačil ponoči, mater, ki si je pritiskala blazino na usta, da ne bi glasno ihtela.
Peter je stopil k postelji, se sklonil k meni in me	poljubil	na čelo.	V njegovih
očeh sem brala slovo zn vedno, še posebno zato, ker so našli prepovedano orožje. Naglo se je ukrenil in pristopil k posteljici Lizike, se nanjo sklonil in jo poljubil na čelo. Rahlo je odmaknil njeni ročici, ki jih je bila ovila okrog njegovega vratu.
»Gospodje, na razpolago setu vam!«
Tu se je zgodilo nekaj nepričakovanega.
Leto VIII - 1956 - Stev. 49
KATOLIŠKI GLAS
Stran S
Volilni panorama na Goriškem
Ža občinske in pokrajinske volitve dne
16.	decembra na Goir iškem je razporeditev političnih sil naslednja:
ITALIJANSKE STRANKE
Nastopile bodo vse glavne ital. stranke in sieer demokristjani z dosedanjim županom dr. Bernardisom na čelu; dalje so* eialni demokratje (PSDI), soeialisti (PSI), liberalci (PLI), ljudska monarhistična stranka (PMP), narodna monarhistična stranka (PMN), ital. social, gibanje (MSI), ital. rcpubl. stranka z radikali (PRI) ter komunisti (PCI). V Gorici so to pot izpadli istrski begunci, ki nimajo več svoje lastne liste kot na zadnjih volitvah. Socialisti in komunisti računajo tudi na slovenslke glasove, zato so Sprejeli na svojo listo tudi posamezne vslov. kandidate (Selii-Selie za PCI in arhitekt prof. Fabiani za PSI). Na listi liberalcev pa kandidira didaktični ravnatelj slov. ljudskih šol dr. Lebani-Leban, doma iz Solkana, a verjetno ne zato. ker upa tej stranki pridobiti kaj slov. volivcev.
V	Furlaniji pa se v glavnem kosata po občinah dve listi, demokratična in levičarska, ki združuje socialiste in komuniste.
SLOVENSKE STRANKE
Ker se je izjalovil ipoizkus SKSZ v Gorici, da bi se pridružila SDZ, je med Slovenci ostal položaj isti kot pri zadnjih volitvah. Slov. dem. zveza, ki združuje vse (jemokratične Slovence od katoličanov do demokratov, nastopa s svojim tradicionalnim znakom lipovo vejico. Njen program za Gorico in deželo smo objavili v predzadnji številki, njene podrobne programe za posamezne občine pa v zadnji; v tej prinašamo onega za Steverjan. Iz njih lahko vsalkdo vidi, da SDZ ostaja zvesta ne samo svojemu znaku nego tudi svojemu temeljnemu programu, ki je obramba demokratičnih svoboščin in narodnih pravic slov. manjšine v Italiji. Poleg tega pa ne pozablja tudi na krajevne potrebe in na potrebe posameznih stanov.
Vendar so tudi pri SDZ nastopile nekatere spremembe, in sicer v vrsti njenih kandidatov. Izpadel je njen dosedanji zastopnik v olbčinskem in pokrajinskem svetu g. Rudi Bratuš. Že precej časa se je govorilo v Gorici, da se vodstvo SDZ in g. Rudi Bratuš ne ujemata. Da ho pa prišlo do tako hudega preokreta, si vendar nismo mislili, saj g. Bratuš ni samo iapadel iz vrst kandidatov SDZ, temveč je celo pristopil kot neodvisen kandidat na listo titovskih naprednih Slovencev. Vsekakor je to občuten skok, saj je R. Bratuš zastoipal SDZ že od prvih volitev leta 1948. Ta njegov korak je izzval različne odmeve v goriški javnosti. R. Bratuš je v tem oziru dal pojasnilo v »Soči« in »Pr. dnevniku«, a po našem mnenju ni nič pojasnil kot samo to, da se ni ujemal z vodstvom SDZ.
V	politiki ni to nič čudnega. Zakaj je presedlal v nasprotni tabor, je pa čudno, in tudi njegov zadnji poziv volivcem ga ne opraviči. Nosilca liste SDZ sta po Bra-tuševem odhodu postala dr. A. Sfiligoj in dr. A. Kacin, ki zastopata v SDZ eden demokratično, drugi pa katol. skupino.
NAPREDNI SLOVENCI
Titovski Slovenci se pa pri vsakih volitvah pokažejo v novi uniformi in z novim znakom ter z novimi gesli. So torej zelo »po modi«. Letos nastopajo pod imenom »List# naprednih Slovencev«. (LNS). Nočejo torej več biti niti »socialisti« kot
so se zadnje čase imenovali, temveč samo še napredni. Tudi z znakom so vedno v težavah. Letos so si izbrali razne znake, plug, klas, grozd, lopato in še kaj drugega. Prav talko so imeli težave s kandidati, vsaj kot se zdi, kajti od prejišnjih so ohranili samo Viljema Nanuta iz Štandreža. O tem gospodu je znano, da je priklenjen k titovskemu vozu predvsem z zlato verigo zaslužka. Kakor o glavi bi lahko rekli o vseh ostalih, da jih je prignal k »naprednim« Slovencem predvsem interes. Zato so verjetno postavili za nosilca liste v Gorici dr. L. Mermoljo, ki je med vsemi še najbolj neodvisen, da bi nekoliko zakrili svojo revščino.
Tu velja še povedati, da so se titovski kandidati v svojem velikem rodoljub ju povezali pri pokrajinskih volitvah z ital. komunisti; ti kandidati so: tov. Viljem Nanut, Miladin Černe, Andrej Pipan ter Anton Štckar. Prav je, da jih poznajo tudi naši ibralci.
V	podeželskih občinah so titovei skupaj
s kominformisti postavili Liste občinske enotnosti, ki nastopajo v Števerjanu. So-vodnjah in v Doberdobu. Nosilec take liste je v Števerjanu Slavko Štckar, v Doberdobu Jožef Ferletie, v Sovodnjah Jožef Češčut. V tem je razlika od prejšnjih volitev, ko so kominformisti šli sami na volišče.
S suhimi usti so pa ostali oni, ki se prištevajo k skupini krščanskih soeialcev o-krog »Novega lista«. Zadnji hip so se želeli povezati s katoličani ter SDZ. Toda kot znano so ti zavrnili sodelovanje z njimi. Zato so postali predmet vsakotedenskih najpadov NL.
Zanimivo je tudi, da je zadnji NL pozval Slovence, naj volijo kogar koli. da le volijo slovensko. V tem je torej njegovo krščansko in demokratično prepričanje, da so mu vsi Slovenci enaki, naj bodo pri SDZ ali pri kominformu ali pri Fronti. Trdni značaji so taki!
Seveda vse stranike pričakujejo, da bodo zmagale. In bodo tudi, saj je znano, da pri volitvah vsi’ zmagajo. Eno je gotovo. Če bodo slovenski volivci vprašali svojo vest in pamet, ne bodo volili komunistov pod nobenim znakom.
Komunisti se bojijo slovenske liste
»Večer belih vrtnic« v Avditoriju
Skoro dve leti je bil Avditorij zaprt in demokratični Slovenei v Trstu niso imeli nobene možnosti kakih večjih prireditev v Trstu. Končno je bila dana prejšnji leden možnost, da so mladi igralci Slovenskega' odra odigrali domače sodobno delo pisatelja Janeza Prepeluha. »Večer belih vrtnic«.
Slovenska dramatika od Linharta do Cankarja ima svoje jedro v kmečkem'izročilu in se le redko povzpne do trske ali pa do malomeščanske družbe. Mladi pisatelj Prepeluh pa je v Večeru postavil dejanje naravnost v sodobni Trst. sredi meščanske družbe. Središče igre je gospa Valerija s tipično meščansko trgovskim mišljenjem, ki gre tako daleč, da tudi svojo hčer Lucijo ponuja po trgovski ceni: tisti ženin, ki je bogatejši, ki bo »boljša partija«, tisti naj dobi njeno hčer. Najprej je vsa zavzeta za inštruktorja Filipa, pa pride trgovec, ki je bogatejši, in materino srce se vname za novo ponudbo in izrine bosega inštruktorja na cesto. Nazadnje ji pa soseda pred nosom odpelje trgovca in ostane tako na cedilu. In zdaj bo tudi inštruktor dober.
V	ta vsebinski okvir je nasejal Janez Prepeluh polno domislic, duhovitosti in svežosti. V bistvu je povedel to, kar so naši ljudski dramatiki že pisali nekoč, le da je šlo tam za grunt in le da so bili vsi tisti dramatiki od Finžgarja do Jalna poučni in vzgojni. Prepeluh pa ni vsiljiv in ni poučen in vendar pove človeku, ki malo misli, isto in še veliko bolj nazorno. In moderno.
Po tem prvencu (saj do zdaj razen njegove kratke dramske slike o sv. Jusfti. nismo videli še na odru drugih njegovih del), nam obeta pisatelj zrasti v zanimivega, izredno spretnega, duhovitega slovenskega dramatika. Obeta, da bo izpolnil veliko vrzel v našem dramskem pesništvu, ki že dalj časa boleha na pomanjkanju svežine in novosti.
Slovenski oder nam je predstavil novega človeka v našem sodobnem slovstvu. Veseli smo tega odkritja. Igralci so tudi zaigrali to delo tako lepo in' toplo, da je bil pisatelj predstave lahko vesel, če jo je gledal.
Prof. Jože Peterlin je dal igralcem lepega zagona, sigurnega nastopa in premiš-
ljenega gibanja. Zato je bilo to življenje, na odru zares neprisiljeno, polno neke naravnosti in domačnosti. Čeprav to niso poklicni igralci, so se vendar vživeli v svoje vloge in jih izredno lepo odigrali.
Če hi hoteli posebej koga pohvaliti, bi bilo to težko, vsak je bil na mestu. Marjanca Lapornikova kot gospodinja, ki skrbno po trgovsko plete mreže okoli ženinov, da bi svojo hčer čim bolje preskrbela. Nežna Lucija Fondove Vijolice, ki je kot trgovsko blago, a sledi le klicu svojega srca. Inštruktor Filip Livija Valenčiča, malo cinika, malo razočaranca; vanj se je zgostila vsa teža današnjega človeka, ki se prebija sam skozi življenje z beraškim iponosom. ki je ogoljufan za marsikaj. Soseda Barbara Silve Resinovičeve, sigurne v nastopu, ki ve, kaj hoče, in s svojo spretnostjo to tudi doseže. Pa trgovec z najlon srajcami Draga Štoke, ki zaživi samo takrat, ko je v svoji vlogi trgovca, sicer pa je ves neroden iri smešen. In še odličen lik profesorja kot ga igra Gregor Pertot, izrazita karakterna postava z dobrimi izrazi smeha in ironije. Potem France Mljač kot postrešček in zaljubljeno dekle Diomire Fabjanove, ki nazadnje najde za svojo ogoljufano ljubezen edino nadomestilo v ljubavnih romanih.
Vsi igralci so se izredno spretno gibali na odru, tako da je predstava že prerasla okvir diletantske prireditve. Okusno ^ceno je zamislil Sergej Vesel.
Občinstvo, ki je napolnilo Avditorij celo v (ponedeljek, ko ni najboljši dan za predstave, ni štedilo s priznanji. Pozdravljalo je igralce, režiserja pa so igralci poklicali na oder in 11111 poklonili šopek rdečih na-geljev.
Prva dramska predstava Slovenskega o-dra v letošnji sezona je nad vse pričakovanje uspela.
A. Ši.
Linhartov večer
V	nedeljo dne 16. decembra bo v Avditoriju Linhartov večer. Slovenski oder se bo spomnil 200-letniee rojstva prvega slovenskega dramatika. Igral ho poleg drugega njegovo veseloigro: ŽUPANOVA MICKA. Na prireditev že zdaj opozarjamo.
Po goriških razglasnih tablah, namenjenih za volilno propagando, je bilo nekaj dni prav čedno videti lepe plakate slovenske	liste.	Nalepljeni	so bili na	mestih,
katera	je za	lipovo vejico določila	mestna
občina.	Vse	stranke	spoštujejo	volilno
propagando drugih strank, samo komunisti ne. Pravzaprav jih bode v oči samo lipova vejica; za druge plakate se ne menijo. Ob pogledu na lipovo vejico je komuniste prijel bledi strah ter jim stresel grešne	kosti.	Rekli so	si: tukaj je treba
nekaj narediti. I11 šli so in prelepili lepe slovenske plakate s svojo propagando. Niti na to niso pomislili, da zakon ščiti volilno propagando vseh strank in da nihče ne sme segati na tistih razglasnih tablah v oddelke drugih strank. Za komuniste velja zakon le, če jim koristi, to vemo že dolgo. Mislili so si pač: Pokrij-mo te plakate z našimi papirji pa bomo pokopali te obsovražene demokrate. Ej, tovariši iz vseh rdečih taborov, kaj mislite, da se svoboda povsod lahko prelepi ali pokrije, kakor so jo na Ogrskem s tanki, drugod pa s preganjanjem!
Posebno so se ustrašili slovenske liste titovei. Že pri zadnjih volitvah so sc komaj izmazali iz zadrege. Sedaj pa so v svoje lastne sile čisto obupali. Spoznali so. da jim pojde trda. Začeli so iskati zaveznikov; našli so jih v italijanski kom-partiji. Skuhali so s komunistično partijo Italije kompromis za deželne volitve, a ta kompromis so morali drago plačali, kajti italijanski* partija jim je dovolila postaviti kandidate samo v štirih otkrnžjih. V drugih okrožjih za volitve v pokrajinski svet bodo morali slovenski volivci, če bodo hoteli ubogati »Sočo«, glasovati za italijanske kandidate. To politično ohcet »Soča« sramežljivo ‘ikriva in menda jo po deželi tajijo kandidati sami.
Slovenska javnost pa mora to klavrno kupčijo spoznati. Vedeti mora: titovei, ki ob vsaki priliki in nepriliki vsem poštenim Slovencem očitajo narodno izdajstvo, so se zvezali s Togliattijevo partijo proti zavednim Slovencem. Pa če hi titovei od
*	tega vsaj kaj imeli!
Saj niti ne moremo reči, da so se prodali, ker za to, da hočejo svoje glasove darovati
Togliattiju, ne dobijo prav nič. I11 to naj bo napredna socialistična politika! Bog se-nas usmili in nas varuj vsake tovarišije, kajti nasprotnikov se bomo že sami znalL varovati!
Volili pa bomo vsi lipovo vejico!
Med trnjem in osatom
Zmešnjava...
Pravijo, da je med komunisti precej, nejasnosti zaradi ogrskih dogodkov in da. sploh ne vedo, kaj hi začeli in kako zacelili rane v svojem taboru. Njihov nebotičnik se podira in zato je zavladala velika zmešnjava.
Primer take zmešnjave je mogel vsakdo-opaziti ob začetku tedna, ko je na Opčinah, stopil iz tramvaja. Dovolj, da je pogledal na »oglasno desko«.
Slovensko narodno gledališče vabi na predstavo drame »Čaj in simpatija«. Pravijo, da je to delo umetnina. Jaz, ki se držim še vedno starih načel, pravim, da ne* bomo nikoli šteli med umetnine in kulturne proizvode dela, ki podira obstoječe* vrednote. In tako je delo Narodnega gledališča.
Komunistična ipartija napoveduje na drugem vabilu govor znanega rdečega aktivista, ki da ho branil komunistično partijo, (priznavate že sami, da je partija v nevarnosti?) in proslavljal oktobrsko revolucijo (ni povedano, če je s tem mišljena ogrska ali ruska oktobrska revolucija).
Tu je manjkal samo še Simon Gregorčič! In res!
Tretje vabilo govori o proslavi Simona Gregorčiča. Kdo ga proslavlja? Komunistična društva v tržaškem Avditoriju.
Medtem ko komunisti na Opčinah podirajo to, kar je bilo Gregorčiču kol duhovniku in pesniku sveto, si upajo v Trstu isti komunisti proslavljati Gregorčičev spomin.
Ali je tudi med bralci še kaj nejasnosti?
Dr.
Lizika je v svoji nočni srajčki skočila iz postelje, vzela ta rožni venec z nočne o-mariee, pokleknila na sredo sohe in začela moliti. .Skoz.i njene prstke so drsele jagode, knkor je to videla pri možu in meni. »Ljubi Bog. pomagaj našemu očku!« Nato očenaš. »Ljuba Mati božja, pomagaj našemu očku!« Nato zdravamarija. Vojaki so povesili orožje. Vse je prevzeto gledalo molečega otroka z rožnim vencem med prstki. Ko je končala, ga je dala očetu.
Poveljujoči častnik je pristopil k mali, 7 ri,.ko pobožal njeno kodrasto glavico in dejal besede, ki smo jih komaj mogli doumeti: »Zagotavljam ti; da bo tvoj očka kmalu zopet doma!«
»In?... boste vprašali... No, naš očka se je vrnil naslednji dan, zdrav in vesel. Častnik ga j,, poklical, omenil svojo obljubo in Otrinovo molitev in mu obljubil prostost pod (pogojeni, da se s častno besedo zaveže, da ne bo ničesar podvzel proti nemški vojski. Se celo tri druge tovariše, ki so bili ipred njim aretirani, je na častno besedo smel vzeti s seboj.«
Molče je gospod poslušal. Vidno je bil prevzet. Vprašal je: »Poznate tistega častnika? Ste stopili kdaj z njim v zvezo?«
Gospa se je nasmehnila.
»Po vojni nam je -pisal. Šele tedaj smo zvedeli za njegovo ime. Pisal nam je, da je la blagoslovljeni rožni venec napravil kar dvojni čudež. Deklica, ki je molila z rožnim vencem v roki, ga je nenadoma spomnila njegove matere, ki ga je kot malega otroka učila molitve rožnega venca in mu pred odhodom na vojno izročila tudi rožni venec v upanju, da bo zopet našel pot k veri. 13. februarja 1945 je bilo njegovo rojstno mesto Dresden pod točo bonih spremenjeno v prah in pepel... Med mrtveci je bila tudi njegova mati. Ko se je po težkem, dolgem ujetništvu vrnil v svobodni del domovine, ni našel ne doma ne matere, našel pa je zopet vero.
»In se niste nikoli več srečali po oni noči?« je še poizvedoval gospod.
Zopet »e je nasmehnila.
»Moj mož je sedaj na obisku pri njem. Prosil me je, naj pridem še jaz in naj prinesem ta rožni venec. Kol orodje dvojnega čudeža ga hočeva njemu darovati...
»Kakor pravljica...« je poltiho dejal gospod.
»Izredno delovanje božje dobrote,« je odgovorila mlada gospa. »Mi verniki, sieer
ne vem, če vas morem še (prištevati med nas verne vemo prav dobro, da blagoslovljene stvari niso nikakšna čarodejna sredstva, ki naj bi imela sama na sebi kakšno posebno moč. Popolnoma izključujemo vsako praznoverno miselnost. Ali vsa posvečenja in blagoslovi Cerkve so zakra-mentali in vemo, da je v cerkvenih molitvah in blagoslovih velika moč. Bog uporablja blagoslovljene stvari, kakor je njemu všeč.«
V1	ifk se je ustavil na postaji. Gospod je vzel svojo prtljago, se priklonil gospe in pozdravil:
»Zahvaljujem se vam. gospa.«
Iz nemščine
V	NEDELJO 9. DEC. OB 4h POP.
priredi tržaška mladina akademijo v čast BREZMADEŽNI ▼ Marijinem domu v ulici Hisorta 3. Na programu je tudi Gheon-ova igra:
»Moš/m strežnika iz Sanlnrema« Vstop prost.	Vabljeni	vsi	dijaki!
Iz Beneške Slovenije
V	»deželi molka«, v Slov. Benečiji, se je oglasil mrtvaški zvon. V Gorenjem Trbilju je umrl ondotni župnik preč. g. Aleksander Tomažetič. Rojen v Kozei pri Sv. Lenartu, je študiral v videmskem semenišču in leta 1907 pel novo mašo v rojstni vasi. Kot novomašnik je bil poslan za kaplana v Gorenji Trbilj in tam ga je po 49 letih našla smrt kot župnika. Rahlega zdravja je prestal grozote prve in druge svetovne vojne in kakor njegovi sobratje, je mnogo pretrpel pod fašizmom in po zadnji vojni, ni pa upognil tilnika. Zavedal se je svojega stanu in je kot za zveličanje duš goreči duhovnik izčrpal vse svoje energije za dobro njemu izročenih ovčic. Bil je pravi duho.vni oče vernim Trbjanom, katere je skoraj vse krstil in jih je tako ljubil, da jih ni mogel zapustiti do svoje smrti. Pa tudi Trbjani so ga ljubili kot očeta in težko jim bo se privaditi novemu duhovniku, ki ne bo preč. Aleksander, katerega ni bilo doma samo, kadar je moral na duhovne vaje. katerega so našli, večkrat v cerkvi kot v hiši, ki ni molil samo, kadar je spal. Da so se verniki zavedali, kaj so izgubili, se jim je poznalo že na obrazu. Od ponedeljka 19. novembra, ko je izdihnil njih duhovni oče svojo blago dušo, do četrtka, ko je bil njegov pogreb, nihče ni šel na delo, vse je molilo za »renkega gaspuoda«; zvonovi so nepretrgano zvonili »po duši« renkcinu gospuo-du.
Kljub slabemu vremenu, hudemu mrazu in vetru, so pritekli k pogrebu tudi verniki iz okolice in vsi duhovniki Nadiških dolin so prišli molit za svojega najstarejšega sobrata. In vsi, verniki in duhovniki, se niso zadovoljili s pogrebno službo božjo v ondotni župni cerkvi, ki je trajala do poldne, ampak so spremili pokojnega gb-spoda v popoldanskih urah, peš, 7, avtobusi in korierami, daleč dol do župne cerkve Sv. Lenarta in na sosedno pokopališče, kjer je preč. g. Aleksander želel počivati pri svojih starših. Pogreb se je zaključil šele ko je tema zavladala po Podutanski dolini.
Stari, izmučeni, potrti duhovniki v Benečiji izumirajo in ni še novih, da hi jih nadomestili, ker je fašizem svojčas zahra-nil vsak domači naraščaj in dediči fašizma ga še vedno ovirajo na vse načine. Zato bo tudi naslednik pok. Tomažetiča najbrž pastir, ki ne ho razumel jezika in duše vernega ljudstva, katero je zapustil pokojni
gospod z globoko krščansko tradicijo.
Novi videmski nadškof, msgr. Jožef Zaf* fonato, je v preteklem poletju obiskal, četudi le mimogrede, vse slovenske duhov* nije svoje razsežne nadškofije. Videl je vso revščino ubogega ljudstva in težave duhovnih pastirjev, ki v revščini žive z revnimi. Že trikrat se je demokratično sestal z njimi v Šempetru pri duhovnih konferencah. Ob priliki nadškofovskega romanja po slovenskih vaseh ga je »Messaggero Vcneto« spremljal s pretresljivimi članki, v katerih mu je dajal nasvete in ga rotil, da naj upoštevta »gorečo željo ljudstva, ki noče slišati učila in molitve v domačem jeziku, ampak le v državnem, kar so Prevavišenemu povedali tudi na plakatih. Ker je po vsem tem ostalo vse tiho. nič ne vemo, ali je nadškof vzel na znanje in proučil nasvete člankov in plakatov, ker
•	niti »Messaggero Veneto« ni še nič o tem poročal.
R A J B E L J
Pri nas imamo vsako leto na praznik sv. Barbare, zavetnico rudarjev, poseben praznik. Že od 1. 1943 imamo ta dan sv. mašo v rudniku na pobudo tedanjega delavskega kaplana g. Ermacora. Skupno z rudarji je pripravil v rudniku oltar, da se Kristus daruje tam, kjer si mi rudarji v potu in žuljih služimo vsakdanji kruh. Tudi letos kot vedno je bila udeležba pri sv. maši zelo velika. Po sv. opravilu pa so delili nagrade onim rudarjem, ki so že 20 ali 40 let v službi.
Letos je k našemu prazniku prišla tudi duhovščina Kanalske doline, ker praznuje 10-letnieo mašništva naš delavski kaplan g. I. Sabbadini. Kot dokaz, da je zelo priljubljen med nami, pričajo darila od strani rudnika, notranje rudarske komisije in diihovnije. v župni cerkvi se bomo spomnili požrtvovalnega grtspbda zlasti na praznik Brezmadežne.
POGREB VELIKEGA DIRIGENTA
V	soboto 1. dec. zjutraj so se v Milanu izvršile pogrebne svečanosti tragično preminulega dirigenta	Guida	Cantellija,	oh
letalski nesreči pri	Parizu.	Pogreba	se	je
udeležilo ogromno	ljudstva.	Celotni	orke-
ster milanske Scale je zaigral Hacndelov »Largo« in Verdijevo mašo »Requiem«. Po končanih svečanostih v cerkvi Pasioimtov so truplo prenesli	v Novaro, kjer	so	ga
položili k večnemu počitku.
Stran 4
\
KATOLIŠKI GLAS
Leto VIII - 1956 - Štev. 49
Gregorčičev večer v Gorici
Povsod, kjer prebivajo Slovenci, v domovini, v zamejstvu in v tujini, so se v teh dneh spomnili 50-letnice smrti soriškega pesnika Simona Gregorčiča. Tudi .goriško SKPD je posvetilo njegovemu spominu svoj drugi kulturni večer, v četrtek dne 29. novembra. Po iskreni pozdravni besedi č. g. Mirka Mazora smo slišali predavanje goriške pesnice gospe Ljubke Šorli-Bratuževe. Njena topla in ■prisrčna beseda je vsem segla do srca. Prikazala nam je življenje, delo in trpljenje pesnika lepe Goriške, njegovo neizmerno hrepenenje in ljubezen do domače grude in do slovenskega ljudstva, zlasti pa se veličino njegovih pesmi, v katerih poje in toži o vseh svojih upih in bojih. Srce velikega poeta počiva sedaj tam ob Soči, na gričku Sv. Lovrenca, njegove pesmi pa o-grevajo in bodo ogrevale vse dni sleherno slovensko srce.
Lepemu predavanju so sledile recitacije, izmed katerih je najbolj ugajala pesnitev ■Oljki ob spremljavi klavirja. Dekliški zbor SKPD nam je nato zapel prelepo •Gregorčičevo »Pogled v nedolžno oko« ter »Mladini«. Za njimi je nastopil goriški oktet SKPD. Nobena pesem bi za nas Goričane ne bila bolj na mestu kot pesem Soči. To so upoštevali tudi naši pridni pevci ter nam občuteno podali prvi del pesmi »Soči«. Pevovodja goriškega okteta g. France Valentinčič nam je še zapel pesem »Oj vstani sonce moje!«
Za zaključek smo slišali še kratek kon-■eert tamburaškega zbora, ki ga je vodil g. Maks Debenjak.
Goriški Slovenci so se polnoštevilno odzvali vabilu SKPD na Gregorčičevo proslavo, čeprav smo, po pravici povedano, pričakovali večje število naših akademikov in izobražencev in duhovščine.
Novi urnik INAM-a
Bolniška ambulanta (INAM) iz Gorice sporoča zavarovancem iz krajev: Gorenji in Dolenji Cotiči. Devetaki, Gabrje, Peč, Rubije, Sovodnje, Škrlje, Vrh sv. Mihaela, ulice Trieste (od železnice naprej proti Trstu) in ulice Zara, da bo zdravnik dr. Belli od 3. dec. dalje sprejemal v ambulanti št. 5, ulica Leopardi 6, vsak dan ob delavnikih od 10.30 do 12.30. Vstop v -ambulanto le do 12. ure. Sprejemal bo še nadalje vsako sredo od 3. do 6. ure popoldne.
Drugi nebotičnik na Korzu
Prvi nebotičnik, v bližini spominskega parka, zadobiva vedno ogromnejše oblike. Dosegel je že peto nadstropje, a še vedno rase. Sedaj bodo poleg gledališča Verdi začeli z gradnjo drugega desetnadstropnega nebotičnika. V spodnjih prostorih bo imela svoj sedež Narodna delavska banka, ki je tudi prevzela gradnjo, v gornjih nadstropjih pa bo 18 stanovanj. Gradnja nebotičnika bo stala 100 milijonov lir.
Smrtna kosa
V	Spoletu je 30. oktobra t. 1. zaspala v Gospodu ga. Lizika Faganel, rojena Romee, •vdova po pok. učitelju Florijanu in sestra pok. pisatelja Alojza Remca. Stanovala je ■v našem goriškem mestu dolga leta v ulici Rabatta in je bila mnogim poznana kot dobra šivilja in krščanska žena. Upala je, da bo od dolgotrajne nadležne bolezni ozdra-
vela pri svojem sinu profesorju Mirku, a jo je od tam poklical njen Stvarnik v boljše življenje. Naj počiva v miru!
Nagrada
Ob letošnjem državnem prazniku dreves je izmed vseh srednješolcev goriške pokrajine dobil prvo nagrado za najboljšo italijansko nalogo dijak 3. r. liceja slovenske gimnazije v Gorici Vane Bregant, sin goriškega zdravnika dr.ja Marjana Breganta. Čestitamo!
Štandrež
Preteklo nedeljo smo praznovali praznik sv. Andreja, našega patrona, slovesno kot je dolgoleten običaj tu pri nas. V cerkvi je slovesno mašo pel g. dekan mser. Novak. Letošnji sv. Andrej je bil bolj vesel kot lanski, ker smo imeli med sabo zopet stalnega dušnega pastirja č. g. Hilarija Cotiča. Lani smo pravzaprav za sv. Andreja bili sirote, ker nas je malo prej zapustil pok. č. g. Stanko Stanič. Sedaj smo po enem letu zopet dobili rednega dušnega pastirja. Želimo, da bi dolgo ostal med nami 141 se za našo mladino prav tako zavzel, kot slišimo, da se je v Števerjanu.
Števerjan
PROGRAM SDZ V NAŠI VASI
Kmečko-delavska zveza iz Števerjana nastopa pri občinskih volitvah, ki se bodo vršile dne 16. 12. 1956 v Štejjerjanu, s svojo kandidatno listo s sledečim programom :
1. Zgraditev šolskih poslopij in otroškega vrtca.
2. Vodovod.
3. Ureditev občinskih cest in cestnih objektov.
5. Spopolnitev telefonskega omrežja.
6. Zmanjšanje števila uradnikov v občinski upravi.
7. Zanimali se bomo, da pridejo glavne občinske ceste pod upravo province ali države.
8. Posebej za Jazbine: dosega novih kre- * ditov za šollo, zgraditev pokopališča, podružnica obč. pisarne, borba za napeljavo elektrike.
9. Postavitev prometne zveze z mestom po Grojni.
10. Zavetišče za revne občinarje.
11. Imenovanje stalnega cestarja.
12. Ureditev spomenika padlim in trga pred cerkvijo.	.
OPOMBA: Te dni je občina dobila nakazanih 4,600.000 lir za šolo na Valerišču in 4,600.000 lir za šolo v Jazbinah.
Našo vas pa je razen volitev razgibala še druga zadeva, namreč odhod našega prejšnjega kaplana in prihod novega. G. nadškof je našega dosedanjega kaplana č. g. Hilarija Cotiča imenoval za župnega upravitelja v Štandrežu ter na njegovo mesto poslal č. g. Oskarja Simčiča. Ob slovesu od g. Cotiča nam je bilo vs#m hudo, ker smo se nanj v treh letih, kar je bil med nami, zelo navadili. Zato mu želimo še bolj iz srca čim večjih uspehov v novi odgovorni službi. C. g. Simčiča, ki začenja tu pri nas svojo duhovniško. službo, lepo pozdravljamo v trdnem prepričanju, da bo nadaljeval poslanstvo in delo, ki ga je njegov prednik začel posebno med našo mladino.
Ker pa hoče satan v vsako stvar vtakniti svoj rep, ga je tudi sedaj. Nekateri ho-
čejo namreč to zamenjavo gg. kaplanov pri nas spraviti v zvezo z volitvami in raznimi osebnimi zadevami, kar je povzročilo nemalo hude krvi v naši župniji. Take pozivamo, naj mirujejo in ne širijo govoric, ki so zgolj grdo natolcevanje.
Sredi novembra smo pokopali znano Korsičevo mamo. Skrbna in dobra, usmiljena in radodarna, globokoverna in narodno-zavedna je svoje otroke lepo vzgojila, ogromna udeležba pri pogrebu je pokazala, kako spoštovana je bila zaradi svojega značaja. Vsem Korsičevim iskreno sožalje.
MLAD. MARIJINA KONGREGACIJA
V	GORICI
vabi na
AKADEMIJO
v čast Brezmadežni,
ki bo v soboto 8. decembra ob 17.30 v Marijinem domu na Placuti.
Doberdob
Volitve so pred nami z običajnim volilnim bojem, govorjenim in pisanim. Pri zadnjih občinskih volitvah je zmagala pamet in razsodnost. A ker so se titovci in kominformistii za te volitve združili na enotni listi, se nekaterim zdi, da bo izid volitev bolj negotov. Vendar bi za pametne ljudi ne smelo biti oklevanja. Čudimo se nekaterim, ki propagirajo za rdečo listo, iko jim vendar ves svet kliče, po
radiu, televiziji, po časopisih in zlasti še po sto tisočih beguncev, kako zlagan in nečloveški je komunistični raj. Kdor ima še trohico pameti in vesti, bi v zapadnem svetu ne inotgel in ne smel glasovati za komunistično sužnost. One, ki so bogvedi zakaj in kako prišli na rdečo listo občinske enoitnosti, pa pustimo, kakor se pusti tudi zdravo jabolko v blatu. Naj se kuhajo v lastni sramoti.
Dosedanja občinska uprava je naredila veliko za občinsko skupnost, kot je javnosti tudi znano. Vsega pač tudi ona ni mogla doseči. Toda, kar je ostalo in še drugo, bodo prav gotovo izvedli možje na volilni' listi SDZ, kjer imamo dobre može, ki so značajni, delavni in skrbni. Ker so v družinskem življenju taki, bodo gotovo tudi v občinskem svetu. Bog daj zato tudi pri prihodnjih volitvah vsem našim občinarjem pravo razsodnost in pamet, da bodo glasovali za lipovo vejico.
Jami je
Preteklo nedeljo smo sprejeli novega g. župnika, in sicer č. g. Jožka Štanta iz Štandreža. Pripravili smo mu lep sprejem: slavolok pred cerkvijo, pozdravni govor z nageljni ter pritrkovanjem; vse je pričalo, da smo stalnega dušnega pastirja nestrpno pričakovali, saj smo bili kot ovce brez pastirja. Novi g. župni upravitelj se je v cerkvi lepo zahvalil in naredil na nas lep vtis. Upajmo, da bomo dolgo med seboj složno sodelovali in marsikaj koristnega naredili v prid našim dušam.
Volitev se ne bojimo, ker ve^ o, da sta zdrava pamet in razsodnost na naši strani.
Tudi pri celodnevnem češčneju sv. R. Telesa smo se lepo vrstili do zaključka h kateremu se nas je zbralo izredno veliko.
Prav lepa je sedaj naša cerkev, ki je bila ravnokar obnovljena in moderno preurejena. Vsa dela pri cerkvi je' izvršila tržaš'ka mestna občina.
Dolinski župan »kaznovan" ...
Tržaški radio je 2. decembra sporočil javnosti, da je generalni komisariat disciplinsko kaznoval dolinskega komunističnega župana Lovriho. Odvzel mu je za dobo enega meseca službo državnega predstavnika in uradnika. Radio je dodal, da je znani dolinski Lovriha prestopil državni zakon, ki prepoveduje motenje verskih o-bredov. To se je zgodilo ob zadnjem pogrebu pred enim mesecem v Dolini, ko je Lovriha v svoji komunistični predrznosti šel tako daleč, da je v cerkvi pred številnimi pogrebci javno obrekoval župnika in silovito zahteval na ves glas, da mora nastopiti v cerkvi kljub znani javni prepovedi f i 1 oko m unisticni zbor. Odlok komisariata je Lovrihi osebno izročil podpre-fekt dr. Maciotta. Sedaj ima županovo odvzeto funkcijo neki odbornik, »kaznovani« Lovriha pa je v začudenje mnogih še nadalje načelnik občinske uprave.
Danes samo to novico kot dejstvo beležimo. Naši bralci naj samo presodijo, če je naložena »kazen« za edinstven prestopek zadostna ali samo politični pesek v oči!
1.-4?
'^5L'
Literarno-glasbeni večer SKK Boršt
Pred par meseci ustanovljeni SKK v Trstu prireja vsak teden svoje sobotne večere. Vrste se literarni, literarno-glasbeni, debatni in zabavni večeri. V soboto 1. t. m. smo z velikim užitkom prisostvovali literarno-glasbenemu večeru. Kakor vsak sobotni večer je tudi tega otvoril predsednik kluba Drago Štoka.
■Po predsednikovih pozdravnih besedah je sledil kratek nagovor o obletnici tedna. Tokrat se je govornik spomnil Prešernove obletnice. S kratkimi potezami je jasno začrtal lik Prešerna in lepoto njegovih pesmi. Nakar nam je že znana Anica Per-totova prečitala eno izmed svojih črtic. Pertotova ima globok čut estetike in finese, zato ni treba poudarjati, da je žela velik uspeh.
Po tem spisu je Hektor Jogan zaigral Schubertovo skladbo za klavir. Po dovršenem izvajanju pianista so nastopili se: Silva Resinovičeva, ki nam je podala črtico Materi, Marija in Irena Klakočer z izvajanjem skladbe za klavir, Franko Ve-ehiet, letošnji nagrajenec Literarnih vaj, s spisom Intermezzo.
Za zaključek smo poslušali skladbo v izvedbi violinista Marija Maverja. Pri klavirju ga je spremljala Marija* Klakočer. Večer je vodila Diomira Fabjan.
Večer je bil pester in zelo harmonično sestavljen. V potrdilo temu nam je bilo v dokaz sledeče: do zadnjega kotička napolnjena dvorana in navdušeno odobravanje prisotnih.
Obogateni z Vsemi temi kulturnimi dobrinami smo se počasi razhajali. V naših srcih pa je plapolal ogenj sreče in navdušenja za take večere.
Mi iz Boršta se bolj redko oglašamo v »Kat. glasu«. O slabih rečeh ne maramo pisati, z dobrimi se pa ,neradi hvalimo. A vendar ne moremo preko važnega, lepega zgodovinskega dogodka za našo vas, ki bo ostal našemu rodu vedno v spominu.
Od 27. oktobra do 5. novembra t. 1. smo imeli po dolgih 49 letih zopet sr. misijon. Krasni so bili oni dnevi in vse prehitro so minili. Četudi je bilo zunaj hladno jesensko vreme, se je vendar v naših dušah začela pomlad.
Hvaležni smo g. misijonarju Vidmarju za njegovo veliko delo, ki ga je opravil med nami. Daj Bog, da bi se kaj kmalu vrnil med nas.
Trebče
Prav lepo smo se letos pripravili za praznovanje našega farnega patrona sv. Andreja. Imeli smo tridnevnieo, ki jo je vodil č. g. Vidmar iz Gorice. Kljub burji in mrazu je bil obisk pri pobožnostih še kar zadovoljiv.
OBVESTILA
CELODNEVNO ČEŠČENJE bo v soboto
8. decembra v župni cerkvi v Dolini. Zaključek z zahvalno pesmijo, govorom in petimi litanijami se začne ob štirih popoldne. Vabljeni tudi sosedje iz Bol junca in Mač-kovelj.
KROJNI TEČAJ ERRE-VI se vrši stalno v Gorici v ulici Alviano 6 v slovenščini. Vpisovanje bo od 10. do 12. decembra od
9. do 18. ure. Istotam se dobijo tudi vsa potrebna pojasnila.
LISTNICA UREDNIŠTVA Za Božič bomo izdali dvojno številko, ki bo izšla v četrtek 20. decembra. Zato prosimo vse sotrndnike, da nam pravočasno pošljejo svoje prispevke. Istočasno se priporočamo za obilico prispevkov, da bo božična številka čim lepša in čimbolj zanimiva.
DAROVI ZA SLOV. S1ROTIŠČE: Slovenec iz Trbiža — za Miklavža 1000; N. N. 500; N. N. 1000 lir.
povrni
i.!
OGLASI Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski L. 20, osmrtnice L. 30, več 7"/o davek na registrskem uradu.
Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr, Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
ZAHVALA
Iskreno se zahvaljujemo vsem, ki so z nami sočustvovali oh bridki izgubi našega dragega očeta
Viktorja Selva
Zlasti se zahvaljujemo čč. duhovščini, zastopstvu goriškega SKPD, goriskemu oktetu za pretresljive žalostinke na domu, v cerkvi in na pokopališču, ter vsem, ki so dragega pokojnika spremili v tako lepem številu na domače pokopališče.
Štandrež, dne 3. decembra 1956.	ŽALUJOČA	DRUŽINA
V\
iL
attiLte mhLLe
Tvrdka CITRUS Import - Export
— ut* otteliaFica 21 - Leie-l&n 2-4~2--Čl