432
Obrtnija.
Kdo naj ima pravico jemati mero ?
III.
Da naši postav odajalci z malimi izjemami >^raškn^ o obrtni reformi opazujejo z jednostranskega stališča, da nimajo nobenega smisla za nekatere pravice, katere bi moral imeti rokodelec kot tak proti nerokodelcu, je jasno pokazala obrtna enketa.
Ugovor nekega člana odsekovega pri tej enketi proti meni, da bi na pr. v kacih toplicah ne mogli naročniku od tovarne preskrbeti klobuka po gotovi meri, ko bi prodajalci s klobuki ne smeli jemati mere, najbolje dokazuje, kako zmešani pojmi vladajo še v tem odseku. V sedanjem trenotku, ko se gospodje pripravljajo, da obrtni red zopet preustrojijo, se mi zdi potrebno, njim to stvar malo bolj pojasniti, nego je to bilo v naglici v enketi mogoče, in jim dokazati, da bi naročniku ne bilo treba gologlavemu iz toplic iti, ko bi tudi ondu ne bilo klobučarja opravičenega za jemanje mere.
Nobenemu izmej nas še na misel ni prišlo, vprašanje mere tako do skrajnosti poostriti, kakor je to storil v viden strah svojih tovarišev oni član odsekov.
Po naših veljavnih pravicah je trgovina z obrtnimi izdelki svobodna. Vsakdo lahko prodaja obleko, čevlje, klobuke itd. Ti klobuki, obleka in čevlje izdelujejo se po določenih velikostih, in je mera širokosti klobuka, ši-rokosti in dolgosti suknje in po dolgosti čevljev označena na dotičnih predmetih. Če kupec želi klobuk, mu proda-lec zmeri obseg glave in poišče primeren klobuk. Če ni imel primernega klobuka, pač trgovca ni nikdo oviral, reči kupcu naj počaka, da dobi tak klobuk iz tovarne. Ravno
to je storil tudi prodajalec z obleko. Nikakor ni dajal poskusiti vseh sukenj, če so prav, temveč je pomeril obseg telesa in poiskal dotično velikost, če je ni imel v prodajalnici, mu pač ni preostajalo druzega, kakor naročiti obleko omenjene velikosti, in kupec jo moral čakati, da pridejo, če ni rajši naročil suknje pri krojači.
d Proti tacemu jemanju mere v namen, da se blago ložfe proda, se od naše strani dosedaj ni nikdo upiral, če *ludi se je to delalo že desetletja.
Gospodje trgovci so pa šli dalje. Najeli so koga, ki je znal jemati mero za prikrojevanje. Nekateri so se to naučili sami in so jemali naročbe po meri, in so bili to, kar mi razumemo pod strokovnim izrazom „ merski krojač". Konfekcijonarji so naznanili, da sedaj ne prodajajo samo že narejene obleke, temveč da narede obleko po meri za vsak poseben slučaj, jo poskusijo in popravijo. Niso prodajali le narejenega blaga, temveč so si dali iz blaga, katero imajo v zalogi, primerno izbrati, potem so vzeli za prikrojevanje potrebne mere, vrezali iz izbranega blaga obleko, jo poskusili na pol izdelano, tako da se njih delovanje ni nič ločilo od delovanja stalnih mojstrov, razen tega, da so drugi morali delati zanje.
Proti takemu delovanju trgovcev se upirajo rokodelci, kateri so mislili, da imajo po obrtnem redu sami pravico jemati in izvrševati dela po naročbi. V tem jih je moralo tembolj utrditi, to, da izvrševanje rokodelstva varuje dokaz zmožnosti, in torej trgovci niso mogli imieti pravico za to.
Upravnemu sodišču bi torej bilo jako lahko mogoče odločiti, da se gori opisano delovanje konfekcijonarjev dotika zakonito priznane pravice rokodelcev, da s tem zgubi ves pomen zakonito rokodelcu priznana pravica, in se zatorej ne more priznati konfekcijonarjem pravica, da bi smeli jemati mero za naročeno delo.
S čisto vestjo bi se bilo lahko odločilo, da še nima pravice, tudi posredne ne, izdelovati obleke, kdor jo ima samo pravico prodajati.
Lahko bi se bilo odločilo, da izraz „konfekcijonar" se ne vjema z novo obrtno zakonodajo, da so po obrtnem redu le „trgovci" z obleko in „krojači", da se torej izraz konfekcijonar niti rabiti ne sme, ker se po smislu tu more misliti le izdelovalec, v tem slučaji krojač.
Vsaj imamo vendar domačih besed, da določimo meje trgovine in izdelovanja, in misliti si ne morem, da bi kako obrtno oblastvo v Avstriji bilo mislilo dati komu pravico do krojaštva, ako mu je dalo na konfekcijo se glaseči obrtni list. Kako prav je to mnenje, kažejo mnoge izjave trgovskih zbornic in odločbe jako visocih deželnih oblastev. V konfekcijonarji videli so vedno le trgovca z obleko, z drugimi besedami prodajalca že izdelanega obrtnega izdelka, nikakor pa ne opravičenega posredovalca mej konzumentom in producentom.
Mi hočemo pojasniti stvar še na nekaterih vzgledih: Kupec s krojnim blagom bi se spomnil, da bi prodajal poleg svoje trgovine narejeno obleko. Po sedajnih veljav
433
določbah ima za to pravico, ako le naznani. Kakor hitro pa ima narejeno obleko na prodaj, je pa prodajalec \z obleko in ima po odločbi upravnega sodišča tudi pravico jemati mero, in dajati naročeno obleko narediti kacemu mojstru ali kaki tovarni. Trgovec, ki si je s trgovino s starimi hlačami pridobil nekaj denarja, kupi si nekaj cene obleke, vzame si prostor in napove si trgovino; z obleko. Takoj dobi tudi primernega mojstra, komur plača pridobitkarinski list in sedaj gre hitro za naročniki.
Trgovec preskrbi si razne vzorce in gre od hiše do hiše ne s starimi hlačami, temveč ponuja novo delo po meri, pri čemer seveda pripoveduje, da je njegov krojač izvrstna moč, in bolje in ceneje dela, kakor drugi mojstri. Tacih in jednakih slučajev bi lahko na stotine na* veli. Nastane torej vprašanje, naj li zakonito varstvo rokodelstva obstoji le v tem, da sme delati za druge, ki se rokodelstva niso učili, davek plačevati in vajence učiti.
Kakšen zmisel pa ima po tem še omejitev z dokazom zmožnosti? Pravo delovanje rokodelčevo pač ni samo šivanje! Zato ima pomočnike; njegovo pravo delo je to, da jemlje naročila, kar dovršuje z merjenjem in oddajanjem dela pomočniku. Ravno to sme pa tudi trgovec, le s tem razločkom, da mora prvi za pomočnika plačevati davek in donesek bolniški blagajnici, trgovec pa nima te „prijetnosti", ker imajo njegovi pomočniki pridobitkarinski list.
To je le igranje z besedami, samovoljno zavijanje stvarij in izogibanje zakonov, če se zmatrajo za konfekci-jonarje delajoči krojači za zakonito opravičene mojstre, v resnici so le obdačeni pomočniki prodajalcev z obleko, s čemer konfekcijonar popolnoma naravnost izvršuje posel samostojnega, izučenega krojaškega mojstra.