SPODBUDNI
POLET ŽEPNE KNJIGE
Znano je, da številni poskusi z žepno knjigo na Slovenskem niso uspeli. Ko skušamo odgovoriti na vprašanje, zakaj la neuspeh, seponuja kot vzrok najprej (pre)majhen knjižni trg, na drugo mesto pa bi lahko uvr-stili značilno slovensko Ijubezen do (lepo)    vezanih    knjig.    /n    vendar
-  ravno žepna knjiga (z večjim števi-lom   izvodov  in  slabšim papirjem) omogoča nakup novih knjig tudi Iju-dem, ki imajo malo pod palcem. Se-veda pa mora biti tudi ponudba iep-nih knjig drugače zastavljena kot pro-daja »običajnih« knjig. Žepne knjige nas morajo vabiti tudi iz časopimih kioskov na ulicah, kolodvorih, avto-busnih postajah, pa še v samopostrež-nih trgovinah ipd. - in ne biti do-stopne le v knjigarnah.  To dejstvo, znano v inozemstvu, pri nas še ni upo-števano.
Lani je na področje iepne knjige podjetno -poseglo Zalotnišao sloven-ske knjige (Jaro Mihelač), eden najbolj dejavnih novih zaloinikov. Ponudilo je (in medtem ie tudi realiziralo) dve se-riji: Slovensko povest in Svetovne kla-sike (obe seriji vsebujeta - kot 1. letnik
-  po 10 del). Da je projekt ponudil zares cenene knjige,  dokazuje poda-tek, da je bila prednaročilna cena za 10 slovenskih povesti le 790 dinarjev, se-danja knjigarniška cena posamezne slo-venske povesti pa tudi ni več kot 220 tolarjev!
Oglejmo si lanski program zbirke Slovenska povest: J. Cigler: Sreča v ne-sreči, J. Jurčič: Kloštrski iolnir, I. Zo-rec: Beli menihi, I. Zorec: Stiški svo-bodnjak, I. Zorec: Stiški tlačan, 1. Zo-rec: Izgnani menihi, M. Malovrh: Opa-tov praporičak, F. Maselj Podlimbar-ski: Gorski potoki, F. Gestrin: Iz ar-hiva, /. Tavčar: Janez Sonce. Vse knjige te zbirfce so broširane v rumeni barvi in vse imajo tudi spremne besede, kar je primerno in koristno. Skupno načelo vseh teh povesti je prijetna, lah-kotna bralnost, ob prvi slovenski pove-sti (Cigler)) in bolj znanih pisateljskih imenih (Jurčič, Maselj, Tavčar) pa sre-čamo še nekaj manj znanih, a zanimi-vih avtorjev (Zorec, Malovrh, Ge-strin). O slednjih kaže povedati nekaj besed. Ivan Zorec (1880-1952) je ob povestih iz sodobnega iivljenja napisal tudi štiri zgodovinske povesti (tetralo-gijo) o stiškem samostanu skozi sto-letja. Miroslav Malovrh (1861-1922) je napisal vrsto populamih zgodovinskih povesti in ga lahko primerjamo z A. Dumasom st. in M. Zevacojem. Opa-tov praporščak (tudi ta obravnava Sti-ški samostan!) ni njegovo najboljše deto. Fran Gestrin (1865-1893) je bolj znan kot pesnik. Njegova (po Kersniku ubrana) povest lz arhiva, objavljena prvič v Ljubljanskem Zvonu 1890, pa je doiivela zdoj prvo knjitno izdajo!
Kakšen je bil spored 1. letnika Sve-tovnih klasikov? Seznam je takle: G. Boccaccio: Dekameron, C. Bronte: Jane Eyre, S. Crane: RdeČi znak hra-brosti, F. M. Dostojevski: Srečelovec, Erazem Rotterdamski: Hvalnica noro-sti, Homer: Odiseja, R. Kipling: Knjiga o dtungli, P. Mirimee: Šentjer-nejska noč, F. Kafka: Proces, H. Sien-kiewkz: Mali vitez. Izbor je kar dobro pretehtan. Obsega avtorje od grške an-tike do 20. stoletja. Med 10 avtorji sta le dva iz iste driave (C. Bronte, Kipling) in le trije iz iste jezkovne sfere (poleg obeh Angletev še Amerikanec Crane).
Med literamimi zvrstmi pa so zasto-pani: ep, novele, esej, povest in ro-niani. Vsa ta dela so sicer ie izšla v slo-venščini, a sedanje (nove) izdaje so nedvomno umestne in nekatere celo zelo   potrebne   (Boccaccio,    Kafka).
Knjige so broširane v modri barvi in imajo    -     kot    slovenske    povesti
-  spremne besede. Nekaj del je zaradi obsetnosti izšlo v več    vezkih  (npr. Boccaccio). Vprimerja. i s slovenskimi povestmi  so  seveda  svetovm   klasiki zahtevnejše branje,  a  vendar je med naštetimi tudi nekaj popularnih del (C. Bronte,  Kipling,  Sienkievuicz) ¦  S šol-sko-uporabnega   vidika   izstopajo   tri dela: G. Boccaccio: Dekameron, Ho-mer: Odiseja in F. Kafka: Proces.
Želetije, da bi se obe zbirki »prijeli«, uveljavili in našli pot na knjitnične po-lice in v bralske roke.
ANDRIJAN LAH