c. Mihael Verne. Na um veličanstvo opiram. Koseaki. BMed prebrisane glave, med učene in sloveče Slovence štejemo po pravici tudi Mihela Vemeta, nekdanjega prošta teržaškega, pisatelja slovenskega, ki si je zaslužil s svojimi spisi, da bi ga poznal ves narod slovenski". — Tako piše verli J. Navratil v Koledarčeku družbe sv. Mohora za 1. 1866, kjer je poleg g. Fr. Blažičevih zapiskov str. 49 — 51 v nekterih versticah zaznamenjal omenjenega Slovenca življenje. Verne (po doniače Bernje) Mihael se je rodil 28. septerabra 1797 v Orehku (Nussdorf), vasi velike Hrenoviške duhovnije, uro hoda od Postojne na Kranjskem. Hodil je v perve šole v Postojni, v latinske in raodrozcanske v Ljubljani 1. 1813 — 20, v bogoslovne v Gorici, kjer je bil posvečen za mašnika 21. septembra 1. 1823. V duhovnem pastirstvu je pomagal nekoliko najprej v Vertojbi blizo Gorice, 1. 1824 pa je postal kaplan in katehet v Postojni, 1. 1825 škofov kaplan in pisar v Terstu, 1. 1826 katehet na c. kr. normalki, 1. 1835 kanonik pri stolni cerkvi sv. Justa, šolski nadzornik, 1. 1846 prošt, po smerti škofa M. Ravnikarja do prihoda dr. J. Legata veliki škofijski namestnik, in je umerl ondi 29. julija 1861. — ^Žalostna nam Slovenija!" so vzkliknile »Novice" v smertnem naznanilu tega slavnega rodoljuba in izverstnega slovenskega pisatelja, kteri je tudi z Vertovcem sarn o sebi po vsej pravici reči smel: Kar šole v men' so zamudile, Ste ve, Novice! domestile. Kakor M. Vertovec, tako se tudi M. Verne slovenščine v šoli posebej ali znanstveno ni učil; vendar je v dejanji se v njej tolikanj doveršil, da je postal celo pisatelj slovenski. In, čudo res! skoro v istem listu, v kterem na slovstvenem polji slovenskem zabaja oseba Vertovčeva, vzhaja oseba Vernetova. Pervi spis njegov se prikaže v Novicah 1. 1852 št. 32 pod naslovom: 1. Potovanje po nektcrili jiigo-slavenskih krajih. Spisal M. Verne. V Novic. 1. 32 str. 126 —1. 51 str. 203. — 1. pismo 25. vel. serp. 1851. nDragi prijatel! Potovati me je, kakor veš (obračal se je vedno do dr. J. Bleivveisa), od nekdaj nar bolj veselilo. Letos sim nekoliko krajev naše mile slovenske doajovine obliodil. 19. dan veliciga serpana sim se iz Tersta na Kras vzdignil . . . Pri Razdertim se mi je naenkrat lepa Postojnska dolina odperla . . Debelo uro od Razdertiga (2. pismo) sim zagledal na desni, pol ure od velike ceste, svojo rojstno vas, Orehek, in ko bi trenul, so me razni veseli in britki spomini otročjib in poznejih let obšli. Koliko radosti, koliko veselja sim vžival 22* spomladi in poleti z mnogimi tovarši na paši, in tudi po zinii na — ledu! Zdaj je vse drugači. Marsikteri tistih tovaršev počiva že v Gospodu z mojimi starši in skorej z vsimi drugirni prebivavci, ki so bili takrat nekoliko let stareji ko mi. Krasen cerkven stolp, lep terden grad, nekdaj barona Rosseti-ta, ki je v letu 1817 poglavar avstrianskiga primorja v Terstu umerl, in zala loza — vse je spremenjeno in pokvarjeno! Ravno nasproti na levi, skoraj ravno toliko od velike ceste, se mi je kazala na lepim prijetnim griču farna cerkev sv. Martina, starodavna mati Hrenovske fare, kjer so me nekdaj vedno veseliga mladiga učcnca duhovni vselej radovoljno in dobrotljivo sprejeli. Pa tudi tistih verlih duhovnov ni nobeniga več; Gospod jih je že vse k sebi poklical. Moj posebno velik dobrotnik, Hrenovski, in pozneje Slavniški fajmošter, Jakob Božič, počiva že čez 20 let v Slavini. Lahka mu zemljica bilal" In popisavši grad Jamski, poslednjega lastnika Erazraa v borbi z Ravberjem, dospe (3. pismo) v Postojno, češ, Bzali terg, pri kterim na visokim griču razvaline stariga grada krasovito kviško šterle, mi je vedno v dragim spominu, ker sim tu pervič v šolo hodil in tudi pervo službo imel;" . . opisavši slovito jamo Postojnsko potoži o ptujih naslovih njenih prostorov na pr. MTurnierplatz", nReitschule" i. t. d.: nPrijatel ali se ti milo ne stori, slišati tudi tukaj le ptujih imen?" Rajni Vodnik poje: ,,0d perviga tukaj stanuje moj rod i. t. d. — In vendar so nam še clo naše podzemeljske jame in luknje s ptujimi imeni napolnili, in nas še pisano gledajo, ako si prizadevamo, svoj mili materni jezik ogladiti in izobražiti, desiravno se smeino ponosno med narzvestejši avstrianske deržavljane šteti, česar niso prazne besede, ampak žive skušnje poterdile, skozi in skozi resnične v tem, kar naš K o s e s k i v slavnoznani pesmi poje: ,,Hrast se omaje in hrib, — zvestoba Slovencu ne gane!" »Z Verhnike sem šel v Podlipo, kjer sim se soznanil z ondašnjim g. fajm. Hicingerjem, iskrenim rodoljubom in posebno pridnim pisateljem slovenskim, ki verh mnogo druziga tudi cerkveno zgodovino, menda pervi v slovenskim narečji, piše . . Drugikrat sem šel . . v Horjul. Tu me je g. fajm. Jerala, ki ga ljudje zastran njegove pohlevnosti in miloserčnosti visoko spoštujejo, prav prijazno sprejel. Vselej sim vesel, kader se s kakošnim takim verlim možem snidem, ki v tihim stranskim kotiču, za kteriga svet ne ve in ne mara, med priprostim ljudstvam, ko oče vsred svoje družine, živi in veliko dobriga dela in pospešuje (7. pismo). — V Ljubljani sim se podal iz mesta k sv. Krištofu, počivališe nekdanjih znancov, učiteljev in dobrotnikov obiskat. Dolgo sim nad gomilami stal, kjer Linhart, Vodnik in Cop počivajo. Močno me je ganil Vodnikov spominek z napisam: BNe hčere ne sina.. Me pesme pojo". Zares! blagor mu, sim si mislil, komur jeBog nebeški dar sladke pesmenosti dal. Jez revež nisim bil nikdar v stanu ne ene pesmice zložiti. Samo enkrat, ko sim v Kastelicovi ,,Čbelici" bistrourane pSice bral, sim se vsedel na Pegaza poskusiti: ali bi zamogel tudi kakošno pšico skovati na ostudni prepir nekterih pesmarjev. Skoval sim sledeče verstice (8. pistno): Kaj se kavsato ko psi Vsak za čast in pesmi svoje? Pevci sej ste vender vsi Ker nam tud — petclin poje! — Kakor včeraj zunaj Višnjegore z g. dr. Leben-am, sim se soznanil v Št. Rupertu z g. dr. Semen-am; po pravici jo pov&n, de me je prav veselilo, de nista prevzetna, kakor so nekteri dohtarji sv. pisma (10. pismo). — Skozi Novomesto, Metliko, Karlovec, Zagreb prišel je v Leskovec, Kerško, Videm, Radeče, v Litijo, Ljubljano: Ko v kolodvoru iz voza stopira, srečam nenadoma našigaKoseskiga in dr.Bleiweisa, in vsi skupej jo mahamo marsikaj kramljaje v mesto. Tretji dan sim se podal na Berdo; tu sem v Prevojah vidil rojstno hišo visokoučeniga dr. Jakoba Zupana, ki je bil nekdaj več let učitelj bogoslovja v Ljubljani, kjer so ga učenci »debeliga Zupana" imenovali. Pozneje je bil, ne vem zakaj, na Koroško pregnan . . Iz Prevoj smo šli po lepih senožetih v Koses, kjer sim rojstno vas druziga slavniga rojaka, namreč g. Vesela, s posebno radostjo vidil (16. pismo). — Z Berda sim bil namenjen v Moravče, od tam na Vače, kraje ogledat, v kterih je rajni Teržaški škof Matevž Raunihar svoje otročje leta, kakor je sam večkrat pravil, prav veselo preživel kot kmečk fant. Bil je rajni možak, de je malo tacih, — možak redke bistroumnosti in velike učenosti, pa ves ponižen in žlahtniga serca, poln domoljubja. Cedalje bolj ga spoštujem in njegov spomin bom vedno v posebni časti imel, kakor vsak, kdor je verliga moža prav poznal.. V Celji je bil ravno takrat visoko častiti Lavantinski knezo-škof, slavni Slomšek, in prav serčno sim želel, se mu pokloniti; pa ni bilo mogoče, ker je bil ravno takrat hudo obolel. Tu sim vidil, kako verliga moža, iskreniga rodoljuba, skerbniga duhovniga pastirja vse serčno ljubi in spoštuje; vsi so bili oplašeni skerbi, de bi se ljubljenimu škofu kaj hujšiga ne pripetilo (17. pismo). — Iz Maribora v Gradec: Gotovo je, de so v ti okrajni že zgodaj Slovani prebivali, kakor že mestno ime kaže, ki je bilo tudi Nemcam do 15.stoletja vedno BGradecu, ne pa, kakor nekteri spakujejo »Gratz". Že če si čverstiga nemškiga Štajarca misliš, zraven pa zmehčano besedoGratz, se vjema to kakor bnis in sir! Še le Karol Veliki je Slovane pregnal, in takrat so se Nemci, posebno Bavarci v deželo vrili, in zato se je mesto do 11. stoletja BBavarski Gradec" imenovalo (19. pismo). — Skozi Bruk v Ljubno (Leoben) in spet nazaj se je vernil v Terst, od koder v 20. t. j. poslednjem pismu na zadnje pravi: ,,Odkritoserčen kakor sim, sim povsod tudi odkritoserčno govoril. ZBogam!" (1. 51 str. 203.) — 2. Potovanje po Laškim. Spisal M. Verne. V Novic. 1852 1. 56 str. 222 — 1. 87 str. 347. — Potovanje po nekterih jugo - slovenskih krajih, t. j. po Kranjskem, Hrovaškem in Štajarskem, je mnogim jako dopadlo, torej da Verne v Novice svoje potovanje po LaSkem, koder je hodil pa že 1. 1847, in to v kratkih pismih, ker sc tako vsa tvarina lože razpravlja, pa tudi bolje umeva. Pervo pismo je 6. rožnika in 33. ali poslednje 12. avgusta 1847. rNa cesti skozi ^Porta Pia" na ^Monte sacro — Mons sacer" sim tudi sedanjiga sv. očeta papeža Pija IX. vidil, ko so se bili sprehajat pripeljali. Zunaj mesta so jo peš tako čversto mahali, de sim jih komaj dohajal. Lep in terdin možak so; napravljeni so bili v belim talarji z rudečim, pa ne trivoglatirn, aiupak okroglim klobukam. Deset konjikov plemenite straže jih je spremljalo. Od sv. očeta PJja IX. bo gotovo še veliko slišati, zakaj hrup veselja je za to, de je Rirnljanam perve dni maliga serpana narodsko stražo dovolil, prevelik, de bi se brez druzih nasledkov pomiril. Bog daj, de bi sila nezmerno vpitje BEvivaPio IX." tudi resnično bilo — ali z ljudskiin čislanjem in povzdigovanjem je čudna reč — danas »Hosana" — jutro — ,,Crucifige*. (18. pismo. — Te v I. 1847 pisane besede so se zares spolnile.) — Posebno mi je dopadlo, da papeža k altarju, in po maši nazaj po cerkvi na lepim stolu nesejo, da ga vsak lahko vidi. Ko bi ga ne nosili, bi se ljudje še bolj gnjeli, de bi ne bilo obstati, in vender bi ga mende marsikdo ne vidil. V Rim iti in papeža ne viditi, bi bila pa vender prehuda. Cerkev sv. Petra pa je . . . gotovo nar veči in nar lepši na svetu . . Od leta 1506 do leta 1614 so jo zidali, in čez 100 milionov — čuj! čez 100 milionov — va-njo zazidali . . Za to je pa tudi zares veličanska in vsa polna lepote in krasnih podob in spominkov. Vatikanskiga poslopja, ki ima 22 dvorišč ali borjačev in čez 11.200 stanic, in v kterim so neprecenljivi zakladi učenosti in lepih umetnost, natnreč sloveče vatikansko bukvišče in muzej, Ti nisim v stanu natanjko popisati. Le to Ti pov&n: ako bi v Rimu razun sv. Petra cerkve in vatikanskiga bukvišča in muzeja celo nič druziga ne bilo, bi se vender obilo pot poplačala, vse to viditi in natanjko ogledati i. t. d. (21. pismo). — 3. Premišljevanja narave in previdnosti božje v nji. Poslovenil (nekaj po Sturmu, nekaj po Sanderu) Mihael Verne. — Iz Sanderjeve nemške knjige so najprej ponatisnjeni nekteri sostavki v Novic. 1853 1. 5 — 1. 8 pod naslovom: Visoki namen poljodelstva. — Decembra 21. dan t. 1. pa je pisal Verne vredniku dr. J. Bleiweisu: nSturmova premišljevanja previdnosti in del božjih v naravi — sim že do perviga Maja poslovenil, in Vam jib bom — če prej ne, o velki noči poslal. če v vsak list Novic eno vzamete, Vam jih je za celo leto 104 — tedaj do 13. Aprila treba. Veliko tedaj ne raorete zbirati, kar bi pa tudi prav ne bilo, ker bi nam — če še ostala dva dela prestavim in izdam — lahko vsak po pravici očital, da smo bolje vino pokusiti dali, ali lepšo robo na ogled postavili, ko jo pozneje prodajamo. — če Vam pa ne kaže, v vsacim listu eno izdati, podajte jih svojim bravcem kolikor hočete, zakaj glcdd mojih spisov niste na nič in nikakor navezani. Meni je dovolj, da zveui, če je truda vredno, tudi ostala dva dela posloveniti, in če hoče g. Blaznik to delo v natis prevzeti ali ne, in — to mi lahko Vi sami poveste, če tudi nobeniga »premišljevanja" v novicah ne natisnete. Na Vas se toliko zanesem, ko na vse druge bravce. Želel bi pa, da bi se t.o delo prej na svetlo dalo, ko prevod Sanderjevih bukev, ker neki tihotapci v teh ložej kaj najdejo, kar bi jih razkačiti vtegnilo". — L. 1854 so Novice omenjene sostavke donašati jele 1. l str. 2 — 1. 104 str. 414. Kolike pomembe so vzlasti šolski mladini, pričujejo naj na pr. že naslovi: „0 novem letu; prijetnosL in dobrota zime; mnogoverstna koristnost ognja; sneg rodoviti zemljo; počitek narave po zimi; naprava snega; zamerznjene šipe na oknih; koristnost raraza glede zdravja; opazke o ledu; vzroki mraza in toplote; škoda nenavadnega mraza; pogled na zvezdato nebo; znajdbe po drobnogledih ali povekšavnikih; . . čudo človeškega glasa; repače ali repate zvezde; podzemeljski ogenj; megla; odtok in pritok morja; čudna naprava oči; potres; okrogla podoba zemlje; telesne prednosti žival; koristnost hribov; luna; počasno pojemanje zime; koristnost morja; semensko zerno; naprava človeškega serca; krogotek soka v drevesih; letni časi na daljnih planetih; povsod živi človek; nezmerno bogastvo narave; napčna raba žival; solnčni izhod; slana ali mraz; red v življenji in v smerti ljudi". — Aprila 24. dan 1855 pa je nazaj zahteval rokopis nPremišljevanja narave i. t. d.", češ, za rokopis sera Vas zato prosil, ker mi je letos laški prevod izverstnega Sturmovega spisa prišel v roke. Tu pa najdem posamesne preraišljevanja drugač uverstene in tudi tam pa tam nekoliko različne od mojiga že precej starega izvirnega spisa. Zato sem si naročil najnovejši nemški natis tega mnogokoristnega Sturmovega dela, in mislim po njem o svojitn času vse predelati". — Iz prejšnjega spisa nahaja se potem v Novicah le še 1856 1. 56 str. 224 — 1. 58 str. 232 sostavek: ,,Natoroznanstvo sedaj in nekdaj". Po H. Sander-u poslovenil M. Verne.