Pohlepni Madjar.
Cislitvanska krvavi zdaj že celih trideset let za monarhijo. Dualizem jej nalaga ogromnih žrtev, tako da gi-neva vse njeno gospodarstvo, in da mineva blagostanje prebivalstva, v tem, ko se Madjarska na naše troške trgovinsko in politično utrja in krepi in si tako pripravlja pogoje za popolno samostojnost in neodvisnost.
Prav ta teden se vrše v Budimpešti zopet važna posvetovanja o naši usodi. V sredo so se začela zopet pogajanja mej avstrijsko in mej ogersko vlado in vse okolnosti svedočijo, da hočejo Madjari sedanjo eislitvansko krizo porabiti v to, da bi naši državni polovici zopet enkrat puščali kri, da bi si zopet za deset let zagotovili kar možno največje koristi od dualizma in kar možno najmanjše žrtve.
Načrt ogerskega ministerskega predsednika barona Banffyja je sedaj jasen in umevno je sedaj tudi, zakaj se je z vsemi silami ustavljal provizoričnemu podaljšanju sedanje nagodbe ter zahteval, da se mora nagodba ali definitivno obnoviti, ali pa nadomestiti s trgovinsko pogodbo. Madjari so zopet enkrat dokazali, da se vse drugačni politiki, nego aristokratični državniki, kateri vladajo v Cislitvanski.
Pri pogajanjih, katera so se začela v sredo mej avstrijsko in mej ogersko vlado, se gre za to, da se doseže porazumljenje o nagodbeni vsebini in o načinu uve-Ijavljenja definitivne nagodbe. Način uveljavljenja je tisti revolver, s katerim skuša ogerska vlada prisiliti dunajsko vlado, da se vsem njenim zahtevam v meritornem oziru uda.
Banflfy zahteva, naj se uveljavi ničvredna, za Ci-slitvansko skrajno neugodna, za Ogersko veleugodna nagodba, na kataro se je bil dogovoril z Badenijem in povrh zahteva še,  naj se ta nagodba  premeni  tako,   da
se opusti jedina koncesija, katero je Avstrija dosegla, na se opusti odprava mlinskega  obrata   in   naj   tudi v tem oziru ostane vse pri starem.
Ta zahteva pohlepnih Madjarovje nečuvena in prej podobna cestnemu ropu, kakor čemu drugemu. Še nikdar ae niso Madjari tako pokazali, kakor sedaj, ko poskušajo na tak način izsiliti zanje kar najugodnejšo nagodbo, a najžalostnejše je to, da se je bati. da bo avstrijska vlada odnehala in da zmagajo Madjari popolnoma.
Strah, da odneha dunajska vlada, izvira od tod, ker je znano, da hočejo izvestni visoki krogi, nai se nagodba cbnovi za vsako ceno in na vsak način, ter od tod, da za tako nagodbo ne bo nikdar dobiti večine v parlamentu, a ogerska vlada bo le tedaj privolila, da se nagodba uveljavi s § 14., ako se uveljavi za deset let in ako bo nagodba zanjo tako ugodna, kakor želi, sicer pa nikdar.
Iz predstoječega je razvidno, da je položaj dunajske vlade skrajno neugoden in umevno je, da hoče vsa sredstva poskusiti, samo da se iz njega reši. In prvo sredstvo v to naj bo preklic jezikovnih naredb. Na ta način upa vlada, da se izogne vsem neugodnostim: Ne bo jej treba kršiti ustave in ne bo treba odjenjati vsem ogerskim zahtevam. Vlada ve, da bi Madjari postali dosti obzirnejši in popustljivejši, ako bi videli, da more dunajska vlada pravočasno rešiti nagodbo parlamentarnim potom, a da se to doseže, hoče vlada preklicati jezikovne naredbe.
Vlada si je svoje stiske sama kriva in zato slovanske stranke nimajo prav nobenega vzroka, biti proti njej obzirne. Da je vlada na spomlad se odločila na energičen korak, bi bila imela dovolj časa, spraviti nagodbo pod streho in bi ne bila sedaj na milost in nemilost izročena nenasitnim madjarskim revolver-politikom. Po Badenijevem in Gautschevem brezuspešnem poskusu je bil čas, razpustiti državni zbor in oktroirati Taaffejev volilni red. S tem bi bil narejen konec nemški obstruk-ciji, v parlamentu bi bile zavladale zopet redne razmere in vlada bi se bila mogla  z vso  energijo  lotiti   nagod-
392
benih pogajanj ter jih voditi toliko uspešnejše, ker bi bila Ogerska vlada vedela, da ima opraviti s parlamentom, kateri se ne da izkoristiti in ki ve, da je Ogerski nagodba potrebnejša, kakor Cislitvanski.
Thun je zamudil ugodni trenutek, ni se upal, porabiti najpravičnejšega sredstva in zato je sedaj v tako klavernem položaju, da si ne ve pomagati drugaSe, nego da pade pred nemškimi obstrukcijonisti na kolena.
Ali pa bodo slovanski narodi dovolili, da se na njih troške izvrši ta igra? cehi pravijo da ne, in mi smo mnenja, da morajo tudi Slovenci vladi zaklicati energičen ne. Ako bi vlada preklicala jezikovne naredbe in zajedno zahtevala, naj Slovani ne ustavijo parlamentarnega delovanja, in naj ne onemogočijo rešitev za Cislitvansko slabe nagodbe, tedaj upamo, da izpolnijo slovenski poslanci svoje neštetokrat dane obljube.
Ako hoče imeti vlada parlamentarnim potom uve-Ijeno nagodbo, se mora napram Slovanom ravnati po geslu do ut des sicer je ne sme dobiti.