MIRAN PLANTARIČ 
Ob slovesu koledarske zime 1988 smo se 
poslovili tudi od spoštovanega someščana in 
prijatelja Mirana Plantariča. Zakon narave je 
tak: pomlad sledi zimi, mladost starosti, rod 
se umika rodu. Koliko rodov se je v tej naši 
starinski Loki zamenjalo že samo v tem 20. 
stoletju! In spet je odšel gospodar meščanske 
domačije in mojster cenjene obrti, kakršne so 
še pred sto leti dajale mestu gospodarsko in 
družbeno veljavo, preden jih je zasenčila indu 
strija. 
V Miranovih mladih letih je bila v lokalu 
domače hiše kavarna, v kateri so se shajali 
mestni imenitniki in jo je upravljala Miranova 
mama. Toda Miran Plantarič ni nadaljeval 
gostinske dejavnosti, ampak se je izučil urar 
stva. Nekdanji kavarniški lokal so pregradili 
in v manjšem delu je bila od tedaj urarska 
delavnica. V njej je preživel Miran velik del 
svojega življenja. Dan za dnem je z mirno roko 
in bistrim očesom urejeval natančne mehani 
zme ur, sprva stenskih in žepnih ur in budilk, 
nato - kakor je zahteval tehnološki razvoj -
vedno finejših ročnih ur. Stranke iz mesta in 
široke okolice so prinašale k njemu ure v 
popravilo. Vsakemu je prijazno pojasnil po 
trebno in mu ustregel. Bil je pošten in vesten 
obrtnik, kar je prevzel v delo, je naredil in o 
pravem času. Večino domačinov je poznal in 
domačini so poznali njega. Rad je potrebnim 
pomagal, bil je požrtvovalen in družaben. To 
potrjuje lep venec, ki so mu ga za pogreb 
skupno prinesli »vsi iz Klobovsove ulice«. V 
prostem času je rad prišel v družbo znancev. 
Nevsiljivo, mirno in razsodno se je udeleževal 
razgovorov. Rad je podpiral razna društva. Ko 
je bilo ustanovljeno Muzejsko društvo, se je 
takoj včlanil z vso družino in dal za muzej 
nekaj slik. Rad se je udeleževal izletov in jih 
tudi sam prirejal s svojo ženo in prijatelji. Rad 
je imel lepo glasbo in petje. Najrajši je imel 
svoj sadni vrt, ki mu je bil po ždenju v 
delavnici za sprostitev in oddih. Skrbel je za 
sadno drevje in uvajal žlahtne sorte. 
Vse to: delo, vrt, družba - sta mu ostarelost 
in bolezen odvzeli. Koliko ur je v življenju 
navil in popravil! Letos se je njegova življenj 
ska ura iztekla in se ne da več naviti. 
Poskrbel pa je, da za njim ne bo samo 
praznina: urarsko delo je že pred leti prevzel 
sin Janez, ki stopa po očetovih stopinjah; vrt 
je skrbno urejen in hiša v njem obnovljena. 
Za njim že raste rod vnukov. Ko sem pred 
pogrebom 22. marca 1988 gledal žaro z Mira 
novim pepelom in okoli nje venček nežno 
rožnatih cvetov in na traku imena Toni, Tina, 
Peter, se mi je zdelo, da tam stoji dedek Miran, 
okoli njega pa živahni, zvedavi vnučki, ki ga 
bodo nadomestili. Praznino občutijo odrasli 
člani družine in prijatelji. Ostal pa jim bo v 
srcih spomin nanj in na vse, kar je dobrega 
storil. In tega ni malo. 
F. P. 
89