634
Borut Gombač
Telo lupina
šelest, bel prt v noč . . . zrak gladek, v neskončnost miren, mir: miren, drhteč, sem oplela križu kraž, prižgem, podoba, ki izza uročene plamenice(:), ne sluti voščenih v mojih očeh! oklep prostora pa je širen, širši od odprtih vek.
črna je obok in bela . .. rdeča pentlja zatrepeta pod kipom zasenčenih dlani, hipec! vidim le
635
Telo lupina
obraz, tanek in težek
v vrtoglavi globini dlani... prst za!
prstom? prst za? prstom! prst za
prstom lomi pest. se lomim?
*
nad sleme krov. v tanka oblačila dvigne zrak. v srcih krošnje godec in svilena struna: kjer
se razsipa oreh, kjer
čez krov, kjer v drobnih jedrih
laket obvisim! kjer. mehko skorjo žre telo, kjer
je telo lupina: oklene me v breme pestujoča moč (,) še dalje sili nohte vame(,) še vame roževinast zob. se dihu prepogiba les. se gibu lomi ud v resk.v
tihi prošnji ropotuljic pad je spačen brat. tak dan je kriv. je kriv! je kriv je kriv? v ščit bobni, štrli kot votla kost iz blatnih tal.
*
bledica ima očes. raz tal ima izraz obraz, v tal ima izraz pokončno sled, ima ploščat korak, boli se krt in kljun in strd krvi. boli, le mene ni in ni od tod in tam in sam in kam hiti v
dna in kam bezlja v dalj?
objamem zrak, objamem dlan v prekat, v
onkraj steza: čez dol upadlih lic (in
gor in dol in
krt in kljun .. .) se vzpenja strd krvi.
dotakne se k obrobni stojnici pogled.
636
Borut
nihaj, pogled zareže v glino, zavije mero v bled, pogled:
še hvala za!
*
se vpija, se odžira, se izpira, se pretaka krtna glina, tesno v voljna vedra, v prstan goloživ prodira ud: kot
valj rezil se čas. odrinem dan, odrinem sam in
tam. trenutek
zamolči oči ter se pogreznem vase: kje sem? izvira! kje sem? napihuje vedro v balon! kje sem? rosi! kje? izvira
dežnih val,
odtke usločeno telo. v skrinji čistega lanu: le krajec še . . . podtaknjeno nebo odpre pokrov, grobo.
grobo zahrza v nedrih, tam ... in v kam odmev.
tak strup, ki kače vre, razsika se in vije čez. v steber za oporo? kamen? ko vame je otrpnil dan, ko je zaspala noč, nikogaršnje pokrila sprava vsega, ko vse je izzvenelo v demonstvo enega
očesa, prepredel
sem v bodeč pogled preprogo gline, še
vije čez, še gnije preko vej. kot sadež v seno senožet, kot drstenje ptic čez reko rek, skozi okno priprtih kril(,) pada perje na
637                                                                                                              Telo lupina
oltar, še gnije preko
vej v roke ... če so begunci zunaj eno?
če sem od gležnjev dan?
še gline preko mej! še kjer je ni.- je to.