Književnost.
159
veljniku; zatorej vlada le po imenu, pravi vladar je Anglež.
Zanzibar je zelo važno kupčijsko mesto. Odprto pristanišče varuje otok grozečih viharjev kakor pravcat morski zid. Tudi obrežje samo je zelo ugodno ladijam, tako da lahko dojdejo ladij e ob katerem že koli času prav do suhe zemlje. Tu je pravo sredotočje vse trgovine med Bombavem in med srednjo Afriko, tu se zamenjavajo pridelki dveh zemlja, Azije in Afrike; ni čuda torej, da so Angleži z odprtimi rokami sprejeli ponudbo lahkomiselnih Nemcev, ki so jim ponudili Zanzibar za skaloviti pusti otok Helgoland.
Otok je zelo rodoviten; rast6 in uspevajo kokosove palme, kava in razne rastline za dišave.
Pa vrnimo se k mestu in oglejmo si je nekoliko natančneje! Prvo, kar tujca zbode v oči, je sultanova palača in njena bližina. Do palače se pride mimo velikega carinskega poslopja. Starega sultana palača je velikansko poslopje, ki je okrašeno z lepimi villami. Na vratih hiš vidiš krasne arabske rezbarije; ville stoje na visokih železnih stebrih. Na doprsnih zidih hiš so arabski napisi. Nekdaj je morala biti ta palača res krasna stavba, sedaj ni drugega kakor razvalina. Stebri so poškodovani, lepe ville podrte, stekla v oknih pobita in tu in tam manjka že prvotne stene in zidu. Palačo so sicer že začeli popravljati, namerjali so ji prizidati nov svetilnik,
Knjiž
Slovenska književnost.
Slovensko - amerikanski koledar ga 1.1899. Izdalo in založilo uredništvo „Glas Naroda". Peti letnik. Cena 25 centov ali 50 kr. a. v. New York. 8°. Str. 94. — Ta ameriški koledar ima letos zaradi drobnega tiska prav bogato vsebino: opisuje vladiko Mraka, pok. duh. Hodnika, gosp. J. Čebula, Slovence na polotoku Calumetu, pomen ameriških velikih jezer; potem ponuja povesti, spominja se našega cesarja, cesarice, ameriško-španske vojne in podaje
pa   zapričeto   delo   počiva,   sultan   namreč nima denarja.
Pred palačo štrlč nakvišku slednji ostanki usodnega svetilnika; vse drugo je uničilo streljanje angleških topov.
Velikanska je podrtina harema poleg sultanovega poslopja. Tu se pač ne da več določiti niti velikost, niti prvotna oblika nekdanje hiše. Le kosi prekrasnih stebrov, marmornatih plošč, zlomljeni dragoceni beneški lustri, — vse to opazovavcu nemo govori o razkošni bogatiji in krasoti sedaj v prah razdrte hiše.
Ostavimo to grobje, ki živo govori o angleškem vandalizmu, in oglejmo si nekoliko novo sultanovo palačo.
Novo poslopje je zidano brez vkusa, brez okrasja, — ter je navadna, preprosta dvonadstropna hiša. Na levi strani je dolg zid, ki seza prav do morskega zaliva; skozi ta zid drže vrata k elektrarni sultanove hiše. Prav blizu obrežja je kletka za sultanovega leva. To vam je mlada, krotka žival. Vsakdo, kdor pride k njemu, se lahko poigra ž njim, kakor bi igral doma z ljubeznivo mačico. Todo, tako je namreč levu ime, se vleže na hrbet ter pomoli pri vratih mogočne šape venkaj, hote ž njimi uloviti to ali ono stvar. Lahko ga ljubko   božaš, ne stori nikomur nič  zalega.
Na desni strani sultanove palače je velika obzidana kapnica, ki je zelo podobna nekaki ladiji. V njo se steka deževnica, zakaj vode primanjkuje v Zanzibaru.
(Dalje.)
evnost.
še nekaj drobiža za smeh. Ta letnik ima obilo dobro prirejenih slik, toda obžalovati treba, da so tiskane (kakor ves koledar) tako bledo! Kako lične bi bile, ko bi se bilo tiskalo pravilno. Torej ne varčevati s tiskovno barvo! Slike treba na tiskovnem stroju skrbno in umno prirediti. Upamo, da bo v 6. letniku bolje.
Slovanska knjišnica 62—63. zv. „Marica." Spisal Ljuba Babic Gjalski. Poslovenil Vinko Vinič. 8°. Str. 139. Cena 36 kr. — Ta povest je zel6 zanimiva.   Marica,  hčerka  plemenitaša   Ladanica, je
160
Književnost.
izgubila mater, katero je preziral pl. Ladanic, ker ni bila plemkinja. Deklica je uvidela to že zgodaj, ter se ni mnogo zmenila za očeta, kakor tudi on za njo ne. Zanemarjal je njeno vzgojo. Šele, ko se je Francoz Delague sam ponudil za domačega učitelja, ji je oskrbel vsaj nekoliko izobrazbe. Poslej je Marica strastno čitala romane. A kmalu ji umrje draga služkinja Baruc, ki je j edina nameščala deklici roditelja, in na grad dojde zlobna hišna Lojzika. — Marica je imela poslej v rodni hiši le grenke ure; sovražila jo je Lojzika in preziral njen lastni oče. Nekega dne jo na izprehodu piči strupen gad, a deklico reši pogubne smrti mladenič Janko. Srčna hvaležnost do rešitelja vzbudi deklici doslej še nepoznan čut ljubezen, in Marica ni hotela, ne želela drugega, kakor da pobegne od doma in se skrivaj poroči z Jankom. Le-ta ni bil precej voljan — sila navezan na svojce —; naposled se je vendar dal preprositi. Dogovorita se radi bega, in Marica prinese na večer materino zlatnino pod lipo, da je Janko ponese v Zagreb na prodaj. Pod lipo jo zasači hudobna hišna ter oba ozmerja. Ko jo pozneje Janko sam pahne od sebe, češ da neče več ničesar imeti ž njo, gre nesrečna Marica na materin grob; ondi se razjoče, a potem odhiti k bregu reke ter obupno vsklikne: „Moram, moram, rešitve ni, mati, jaz grem k tebi. . ." in plane v valove. — Slog povesti je lep, a ta tragični konec ? Prevod je dosti dober, le tu in tam ga kaze tiskovne ali slovniške pomote, n. pr. zmatrati — smatrati itd. Tudi dovršnik v stavku: „Baruc jo je strašila s kačami in ji strogo zabranila tje" — ni menda povse opravičen. Malo pretiran se nam zdi germanizem: Vsak večer — brez izjeme.                                                     P.
Snopič 75. in 76. „N a bojišču." Epizode iz laške ustaje leta 1848. Spisal Jan Klecanda. Poslovenil iz češčine po drugi izdaji Ivan Rejec. Str. 202. Knjižica nam podaje jednajst zanimivih epizod iz vojaškega življenja. Spretno pisateljevo pero je narisalo avstrijske in ustaške boje tako živo, da bi jih težko prekosil umetnik s čopičem. Posebno spretno nam riše pisatelj značaje in ne-značaje laških ustašev. Kogar vesele krvave bojne igre, naj le seže po knjigi, imel bo dosti užitka v njej. Prevod je, kakor so obče prevodi „Slovanske knjižice", precej dober, vendar malo preveč ukrojen po nemško. Marsikaj bi se dalo povedati bolj po domače . . . Individuvalnost povesti bi ob tem prav nič ne izgubila. N. pr.: „Danes so se prvič smeli prepustiti brezskrbnemu počitku."                                                               P.
Snopič 77. „B e r a č i c a." Pripovedka iz Bosne. Ruski spisal Vinko Zorič. Prevel Podravski. Str. 64. — Friz Lindner se nastani kot inženir bo-senske železnice v Raglaju. Ondi otme pogubne smrti v valovih petletno hčerko trgovca Radica. Tem potem se seznani s starejšo hčerko Katico, in
kmalu se začne med njima iskreno prijateljstvo. Toda to je bilo zoper voljo in šego Bošnjakov, ki niso marali tujcev „Švabov" za zete svojim hčeram, temveč so najčešče njih naklonjenost plačevali s smrtjo. Friz pozove k sebi sestro Berto, da bi lože občeval z Katico. Toda njegova prijaznost do deklice mu nakoplje smrtno sovraštvo domačinov, in vsi se zarote proti njemu. Friz odpošlje pravočasno sestro iz Raglaja, zatem odrine i on s prijateljem Valdmanom. Med tem je bila Katica ujeta in zaprta, in domači so ji vsiljevali razbojniškega glavarja Jačima za ženina. Poročiti bi se imela prav kmalu. Deklica se je videzno udala, skrivaj je pa dobivala vedno zanesljiva pisemca o rešitvi. — Ta pisma ji je prinašala beračica Mohamedanka, ki ni bila nihče drugi nego preoblečen avstrijski desetnik, kateremu so Bošnjaki radi neke deklice odsekali nos in ušesa, deklico samo pa umorili pred njegovimi očmi. Hotel se je maščevati nad njimi s tem, da izda avstrijskim vojakom razbojnike na ženitnini poveljnika Jačima. To se mu je res posrečilo: razbojniki so bili uničeni. Katica se je omožila z ljubljenim Frizom, Berta pa s prijateljem Valdmanom. Beračica-desetnik je bil imenovan častnikom. Povest kaže, da ni posneta po goli fikciji, temveč da se več ali manj opira na istinite podatke. Prevod kaze semtertje germanizme, nepotrebne zaimke in pa gole genitive. — Snopiči 75—77 stanejo 54 kr.         P.
Snopič 82—83. »Mladost." Korotanska povest. Češki spisala in blagorodnemu gosp. Ivanu Hribarju, ljubljanskemu županu, posvetila Gabrijela Preisso va. — Z dovoljenjem pisateljice poslovenil A. Dermota. Str. 155. Cena 36 kr. — Pisateljica je povzela snov za povest iz koroškega naroda. Filip, kmetiški sin, je nameščal bratu Tomažu prerano umrlo mater. Brata sta se iskreno ljubila ter se zaobljubila, da ostaneta skupaj do smrti. — Pa Filip se je navzlic svoji zaobljubi oženil s Kovačevo Majdo, med tem ko je bil Tomaž pri vojakih. Težko je bilo Tomažu, videčemu Majdo — bratovo ženo! Prigovarjali so mu, naj se oženi z mlajšo njeno sestro Lucijo, a zaman. Ljubezen, katero je nosil od nekdaj v srcu do deklice Majde, se je polagoma iz-premenila v plamtečo strast. Majda se je junaško borila sama s seboj, a naposled se vendar na pol odločila na pogubno pot. Boreča se sama s seboj si je v blaznosti končala življenje — prerezala si je namreč žile na rokah —, in tako se je na njej uresničila ona tragična epizoda o nesrečni mladi grofinji, katero je pisateljica tako umetno vpletla v povest.
Pisateljica ima res lep talent, dobro poznava človeško srce, riše je prav živo, po nekod cel6 preveč. — V povesti nahajaš isto slikovitost, katera je lastna našim severnim bratom, katere pa več ali manj živo pogrešamo pri nekaterih naših pisateljih. — Prevod je dosti dober, vendar je povsod značajen v njem slog češkega jezika.                P.