Slovenski Sokol
Štev. 4.	V	Ljubljani,	25.	aprila	1906.	Leto	III.
Sokolska gesla.
1. Vztrajnost.
(Konec.)
DR. MIROSLAV TYRŠ:
Ali pa porečeš: „Ta ali ona vaja mi ni všeč, zakaj bi jo torej delal ?“ Všeč ti ni? Tem bolj vztrajaj! Po razumu si edino povznesen nad drugo stvarstvo, po razumu svojem si človek. Dokaži torej, da si razumen človek! Ko bi se v telovadnici samo to delalo, kar je vsem všeč, kaj pa bi preostalo? Skoro vsakemu je v srcu celoma ljubo samo to, kar najprej izvede, nekateremu samo to, kar dela „efekt“; premnogi ljubi vobče samo eno orodje. Sploh: ni je vaje, ki bi bila vsem ali vsaj vsem enako pogodu. Delati samo to, kar vsem ugaja, bi bilo toliko, kakor telovadnico zapreti. K temu pa uvažuj, da ne gre le za to, da bi se naučil nekoliko prijetnih ali bahatih koscev, da je naš cilj vsestranski, razvoj, rekli bi, splošno izobraženje in poplemenitenje človeškega telesa; na to se moraš vedno sklicevati, če hočeš svoji stvari pridobiti priznanje resnih mož, priznanje naroda in razširjenje po vsem narodu. Uči se ne meniti se za svoje muhe, uči premagovati se, uči celoti se podrejevati, tudi s tem se vzgajaš k pravi možatosti, k pravi ljubezni do domovine in do naroda.
Tako torej v vrsti morda že vzdržiš, toda ko se oglasi znamenje k skupnim
vajam ali pa že pred tem se hitro izgubiš. Morebiti hodiš že dalje časa in misliš si: „To zdavnaj znam“. Ne znaš, brat, vsega! Tako ali tako morda narediš te gibe, te obrate in ustope prosto-vadne; toda kako? Odstrani se enkrat, pa samo v ta namen, da gledaš od zgoraj na ostale. Koliko jih vobče tudi najpriprostejši gib izvede dovršeno, strumno in lično, kakor se spodobi pravemu Sokolu? Konj, bradlja, drog te uvajajo vsi v neobičajne položaje, ki jih ne dobiš v dejanskem življenju skoro nikdar, pri skupnih vajah pa stojiš na trdnih naravnih svojih tleh. V običajni postavi se naučiš svoje telo dovršeno obvladovati. Najboljši enostranski drogar hodi včasi z upognjenim hrbtom, z rokama visečima naprej, nogi postavlja prečudno in se morebiti spotakne sam črez sebe, če se mu je obrniti v primeru, ki je v človeški družbi najnavadnejši. S tem ne priporoči niti sebe niti stvari sokolske. To : pa je seve samo en ozir; drugi višji bodi, da ti ima biti namen poplemenitenje tvojega telesnega človeka ne manj kakor ojačenje, in naposled ne pozabi, da vsako orodje vpliva skoro le na roki in na trup tvoj in da moraš torej svojim nogam privoščiti tem več
vadbe, da se vsestransko razviješ in somerno udovršiš.
Še nekaj: Društvu, celoti, ki ti daje za to priložnost, si tudi nekaj dolžan, tem več dolžan, čim dalje že uživaš društvene ugodnosti. Ne misli vedno le na sebe! Če znaš to ali ono že zadostno, bodi drugim vzor s svojo vzorno izvedbo, bodi mlajšim vzgled in izpod-buda; tudi njim za voljo, celoti za voljo ostani in vztrajaj!
Pravi pa kdo, da to ali ono njega, da, velike večine morebiti „ne zabava1*. Rekel sem „kdo“; ali ti, ki si bolje doumel našo nalogo, gotovo ne govoriš tako. Tebi ni Sokolstvo sama igra in zabava! „Bremena“ te ne zabavajo, toda ti veš, da mišičja, ki trup vzravnava, brez njih ne izuriš izdatno, da se s samo vadbo na orodju naučiš dvigati le svojo težo — pa ne več —, in s tem, kar se tiče prirastka moči, sčasoma dospeš do meje, ki je s samo telovadbo na orodju že ne prekoračiš. O plezanju in metanju veš sicer, da bolj kakor kaj drugega napenjata in da se ž njima ni mogoče bahati vsak trenutek, toda ničemurnost je že daleč od tvoje možate misli in dobro se tega zavedaš, da moraš svoje telo tudi navaditi, da se vsled napora takoj ne upeha in da imata ne vztrajajoča volja in moč pri vsakem delu v življenju le podrejeno vrednost. — K neumornosti pridruži naposled tudi pogum. Bojiš se na krogih ali na drogu narediti to ali ono vajo, dasi se ti jamči vsa mogoča varnost. Premagaj to nemožato vznemirjenost,ne odhajaj, temveč vztrajaj v vrsti stanovitno in delavno! Čimdalje manj se boš bal, dokler naposled ta instiktivni občutek docela ne izgine iz tebe in zavedna neustrašenost na njegovo mesto ne stopi. Mečevanje ti ne
ugaja in počasi se ti speši. Seveda bolj kakor kje drugje se tu zdržema stika pouk; tega seka, tega kritja, te varke ne znaš, pa če si tudi samo en večer izpustil. Bodi torej vztrajen, ne uhajaj in ne izpuščaj, pazi sam pri izvedbi na vsako malenkost, kajti tu so pri seku, bodu in kritju drobnosti jako važne in prirojena nadarjenost je tu še važnejša nego drugod. Toda če si tudi manj nadarjen, pa priden in pazljiv, sčasoma vendar začutiš, da si borilec in da je borba z bleščečim orožjem vendar vaja nad drugimi junaška. Vrhutega pa se glede vpliva na razvoj predlaktja mečevanje ne nadomesti z nobenimi drugimi vajami; in naposled, če je stvar možna, ali bi ne bila to sramota Sokolstva, ko bi ta „domovine sprednji jez in straža11 — ne znala niti orožja vzeti v roko ?
Nočem stvari dalje razvesti, vse ostalo iz tega, kar je že povedanega, izhaja samo. Stavim pogoj, da razumno vodstvo delavnosti ne prepenja črez mero, tako da z resno voljo tudi more vztrajati. Če si torej na izletu, vztrajaj v svoji vrsti v svoj prospeh in kot vzor drugim; če gre za priprave za javno delo in nastop, pridi o pravem času in ostani do konca, imej pred očmi čast celote in s tem tudi svojo; čim marljiveje vsakdo vztraja, tem prej bo končana priprava, tem bolj te razveseli častni in morda tudi sijajni uspeh. Ako si vaditelj, pazi na vse to z besedo in dejanjem, vztrajaj pred vsem sam vedno od začetka do konca z enako mislijo pri svoji vrsti in ne daj zlovoljnosti, da bi se vzbudila, pa naj bi bila tudi včasi oprostljiva. Če si pri telovadni stvari ravnatelj in mislitelj, preiskuj, popravljaj in izpopolnjuj venomer, delaj brez vika, imej pri vsem
pred očmi trajno vrednost, vztrajaj in , kogar izmed nas. Smeš zatorej orna' veruj, da je bodočnost vedno pravična,	hovati in odstopati? Ne, ne sme nihče!
tudi če te sedanjost tupatam ne pri-	Tako torej se zgodaj uči vztrajnosti,
znava,	reci si vsak dan, da je ona	za nas
Naposled si Slovenec (Čeh); sin	prva in neogibno potrebna narodna
naroda si, kateremu je najbolj izmed	čednost, in ne pozabi, da, kar se ima
vseh, kar jih živi na svetu, treba, da	v velikem izkazati, se mora v vsem in
napne vse svoje moči, da si ubrani	povsod izuriti. Vse, kar se ji upira,
bitje, in kar je isto, da z drugimi v	moramo v sebi vedno premagati, če
vsem enako napreduje. Čim manjše je	nočemo sami biti premagani. Samo v
naše število, tem bolj se šteje na vsa-	njej je rešitev, v njej zmaga!
Proste vaje.
(Dalje.)
Načini.	ravninah, torej po več enako	dolgih
Da nedvomno določimo posamezne	potih: iz priročenja moremo vzročiti
konkretne vaje (vadbene tvore), nam	skozi odročenje (torej v čelni ravnini),
je poleg tega, ali je gibe rok izvesti	ali skozi predročenje (v bočnih rav-
enakostransko, raznostransko ali eno- , ninah), ali skozi predročenje na desno stransko, označiti še pot, po kateri	(v prečnih ravninah na desni strani)
je preiti v drug položaj, in pa po-	1 t. d. Celo v isti ravnini si je tu možno
ložaj, v katerem imamo pest.	misliti dve „najkrajši“ poti, namreč v
a) Načini prehodov.	dveh smereh, nasprotnih med	seboj;
Iz enega položaja moremo preiti	natančno v isti ravnini pa je izvedljiv
v drugega po najkrajši poti ali pa	prehod samo v eni teh smeri: na pr.
po daljši poti. Pri najkrajši poti se	natančno v čelni ravnini moremo
giblje roka ves čas v isti ravni ploskvi,	vzročiti z desno roko samo na desno
pri daljši poti more prehajati iz ene	(skozi odročenje), pri gibu na levo sili
ravnine v drugo ali pa se tudi ves	r°ka v prečno ravnino, ker ji je v čelni
čas gibati v isti ravnini.	ravnini na potu trup, v bočni	ravnini
Najkrajša pot. Po najkrajši poti	moremo točno vzročiti samo skozi pred-
morejo položaji med seboj oddaljeni	ročenje, za telesom sili roka pri prebiti vobče kvečjemu za 180°. Med po-	hodu iz zaročenja v vzročenje radi te-
ložaji, oddaljenimi kvečjemu za 135° — i lesne konstrukcije ven, v prečno rav-torej: ali za 45u, 90° ali pa za 135"—	nino, deloma celo blizu do čelne rav-
je možna samo ena najkrajša pot, to	nine. Tudi pri prehodih v prečnih
je samo v eni ravnini in samo v eni	ravninah za telesom se moramo me-
smeri. Kadar ni posebej oz n a-	stoma z rokami premakniti iz prečnih
čen način prehoda, je mišljena	ravnin.
ta (edina) najkrajša pot.	Ker	imamo	med	položaji,	oddalje-
V položaje, oddaljene za 180", mo-	nimi za 180", več enako dolgih, več
remo po najkrajši poti priti v raznih	„najkrajših“ poti, moramo povedati,
4*
katero pot hočemo; to označimo s tem, da navedemo vmesni položaj, skozi katerega se giblje roka, na pr. iz pri-ročenja: „vzročiti s predroče-n j e m“ (ali: vzročiti skozi predročenje, ali tudi: predročno vzročiti).
Daljša pot s prehodom iz ene ravnine v drugo. Pri tej menjamo med potoma smer giba s tem, da preidemo iz ene ravnine v drugo tam, kjer se stikata. Te prehode označimo podobno kakor najkrajšo pot med položaji, oddaljenimi za 180", na pr. iz predročenja: „s priročenjem odročiti", ali iz vzročenja: „s predročenjem in priročenjem odročiti". Te označbe po-pomenijo, da odročiti ni po najkrajši poti, ampak da je v končni položaj odročenja preiti skozi položaj priro-četija, oziroma skozi položaj predročenja in priročenja. V teh vmesnih položajih pa ni počakati, giba ni prekiniti, temveč gib do priročenja je spojiti z gibom do odročenja, oziroma gib do predročenja je spojiti z gibom do priročenja in tega z gibom do odročenja. Čim več položajev je preiti, tem hitreje se morata roki gibati.
Daljša pot v isti ravnini: loki in krogi. Daljšo pot, pri kateri se roka giblje vedno v isti ravnini, naredimo s takozvanimi loki.
Če se iztegnjena roka pomika v ravni ploskvi vedno v isti smeri dalje, mora skozi vse položaje, ki leže v tej ravni ploskvi, priti zopet v prvotni položaj, iz katerega je izšla, njena pest opiše krog, katerega središče je v rami. Če se na pr. giblje v bočni ravnini iz predročenja skozi priročenje, zaročenje, vzročenje*) zopet v predročenje, je naredila roka bočni k r o g, in sicer v smeri, ki jo po začetku giba imenujemo *) Med zaročenjem in vzročenjem seve
„navzdol“; bočni krog navzgor pa bi naredila, če bi se iz predročenja dvignila v vzročenje, torej navzgor, in potem gibala skozi zaročenje") in priročenje zopet do predročenja.
Do vsakega položaja, ki leži na tej poti zopet do prvotnega položaja, je potemtakem pest očrtala del kroga ali lok. V navedenem primeru se je torej pri bočnem krogu navzdol gibala v lokih, ki merijo do predročenja dol ‘/s kroga, do priročenja l/4, do zaročenja '/i» do vzročenja :*/4, do predročenja gor 7/s kroga; pri bočnem krogu navzgor pa: do predročenja gor 7». do vzročenja V4, do zaročenja V,, do priročenja :,/j> do predročenja dol 7„ kroga. Potemtakem je od predročenja na pr. do priročenja ob gibanju v isti (bočni) ravnini moči priti po dveh potih: po najkrajši v loku navzdol (*/., kroga) in po najdaljši: v loku navzgor (:'/4 kroga); do zaročenja po dveh enako dolgih potih: v loku navzdol (‘ 2 kroga) in v loku navzgor (tudi 1 kroga); do vzročenja zopet po dveh različno dolgih potih: po najkrajši, v loku navzgor (l/4 kroga), in po najdaljši, v loku navzdol (V, kroga); itd.
Lok izvede torej roka tudi tedaj, kadar naredi najkrajšo pot. O lokih pa govorimo vendarle tedaj, če merijo najmanj pol kroga: ž njimi označimo pred vsem daljšo pot, imajočo nasprotno smer od krajše (ra-zumevane vedno, če ni nobene označbe), ž njimi pa moremo zaznamovati tudi način prehoda do položajev, oddaljenih za 180'. Pri prehodih, za katere treba pol kroga ali več, ne navajamo vmesnih položajev, skozi katere se jc rokama gibati, ampak pravimo, da seje rokama gibati „v lokih“, „z loki“. kolikor možno blizu bočne ravnine.
Omenili smo že ovir, ki jih dela telo, da se roka ne more povsod natančno v isti ravnini gibati. Pri krogu ali lokih v bočni ravnini je roki pač pred telesom moči ostati v bočni ravnini, za telesom se odmika v prečno ali celo skoro do čelne ravnine. Natančno v čelni ravnini se more roka pomikati le med priročenjem in vzro-čenjem na istoimenski strani, na drugi, z roko raznoimenski strani se mora radi trupa gibati v prečni ravnini: (iz vzročenja) skozi predročenje not v pri-ročenje, v nasprotni smeri (iz priro-čenja) pa skozi predročenje not v vzro-čenje. Čelni lok pa ne imenujemo tu samo loka, pri katerem se roka v resnici giblje v čelni ravnini, in ne na-zivljemo loka, pri katerem se giblje roka bolj ali manj v prečni ravnini, morda prečni lok, temveč oba imenujemo čelna loka, ves krog pa čelni krog, ki ga je izvesti kolikor mogoče, toda neprisiljeno ob pokončnem trupu, v čelni ravnini ali blizu nje. Enaka je z bočnimi loki in krogi glede na bočno ravnino.
Tako torej krog, pri katerem se roka giblje pred telesom v čelni ravnini ali vsaj kolikor moči blizu ob njej, imenujemo čelni krog in njegove dele čelne loke, krog pa, pri katerem se roka pomika ob strani telesa v bočni ravnini ali kolikor moči ob njej, pa bočni krog in njegove dele bočne loke.
Krogov in lokov samo ali vsaj kolikor moči v prečnih ravninah (prečnih krogov in lokov) ne izvajamo.
Čelnih in bočnih krogov in lokov pa ne delamo samo iz položajev, ki so v čelni, oziroma v bočnih ravninah
*) Iz in bočna ravnina
temveč oboje tudi iz prečnih položajev in iz poševnih položajev v prečnih ravninah, dalje čelne kroge in loke tudi iz ravnih (vodoravnih) in poševnih položajev v bočnih ravninah in bočne kroge in loke tudi iz vodoravnega*) in iz poševnih položajev v čelni ravnini. Izvedemo jih tako, da po najkrajši poti preidemo z rokami do onega položaja v ploskvi čelnega, oziroma bočnega kroga, ki je najbližji in pri katerem je pest v enaki višini s pestjo v položaju, iz katerega izhajamo, in roki odtod dalje gibljemo v smeri dotičnega kroga ali loka. Iz predročenja na pr. naredimo z obema rokama (vzporedno) „čelne loke na levo navzdol do vzročenja" tako, da iz predročenja preidemo v predročenje na levo in odtod skozi priročenje, predročenje na desno v vzročenje. One prečne položaje in one poševne položaje v prečnih ravninah, skozi katere ali vsaj blizu njih sta roki radi telesne konstrukcije primorani gibati se pri izvedbi čelnih ali bočnih krogov in lokov, smatramo kot položaje, ležeče v ploskvi čelnega ali bočnega kroga; tu torej ni treba prehoda v najbližji enako visoki položaj v ploskvi dotičnega kroga, ker smo z rokama že v tej ploskvi.
Čelni krogi in loki iz položajev, ležečih izven ploskve čelnega kroga, in bočni krogi in loki iz položajev, ležečih izven ploskve bočnega kroga, se v praksi mnogo izvajajo v sestavah z obrati. Prehod roke v dotični najbližji položaj enake višine oskrbi takorekoč tu telo, roka vztraja tako dolgo mirno na prvotnem mestu, dokler ni trup dosegel položaja, ob katerem je moči roki neposredno izvesti dotični krog ali lok. Na pr.: iz predročenja gor — pol i obrata na levo s čelnimi loki navzdol (na desno) i v predročenje na levo: po izvedenem obratu
stikata čelna bočni krog.
odročenja. Navpična položaja vzročenje in priročenje sta tam, kjer se ; iz njiju je torej neposredno mogoče izvesti kakor čelni tako
telesa na levo sta roki v predročenju na desno gor, torej v ploskvi čelnega kroga, in moreta sedaj v čelnih lokih preiti v predročenje na levo.
Če si (pri izvedbah brez obrata) v dvomu, kateri položaj v ploskvi čelnega ali bočnega kroga je v enaki višini z onim, iz katerega ti je preiti v čelni ali bočni krog, hitro najdeš pravo ime zanj, če izvedeš primeren obrat in pri tem mirno držiš roko na mestu prvotnega položaja. Položaj, v katerem je sedaj roka vsled obrata telesa, je istega imena z onim, v katerega ti je najprej preiti z roko, če hočeš izvesti dotični krog brez obrata telesa.
Poleg čelnih in bočnih lokov bi imeli še vodoravne loke, to so loki v ravnini, položeni skozi položaj predročenja, odročenja in zaročenja (vodoravna ravnina, vzporedna s tlemi). Krogi v tej ravnini niso mogoči, zabranjujeta jih glava in trup. Zategadelj tu ni moči razločevati daljše poti od krajše.*) Običajno se tudi naziv „vodoravni loki“ ne rabi; za gibe do položajev, oddaljenih v tej ravnini 180" in več, je navesti vmesne položaje.
Da lok točno označimo, je treba povedati, v kateri ravnini ga je izvesti, v kakšni smeri in do katerega položaja.
Smer imenujemo po začetku giba. Naj navedemo smeri za loke iz ravnih položajev. Za čelne loke imamo te-le:
1.	Iz priročenja: „na desno", „na levo":	roki (vzporedni)
najprej skozi predročenje na desno (na levo) dol, potem skozi predročenje na desno (na levo), predročenje na desno (na levo) gor**), vzro-čenje in dalje;
„ven“: vsaka roka v svojo istoimensko stran : desna na desno, leva na levo skozi odročenje, vzročenje, predročenje not gor in dalje; „not“:	vsaka roka v
nasprotno (raznoimensko) stran: desna na levo, leva na desno skozi predročenje not dol, predročenje not, predročenje not gor, vzročenje in dalje.
2.	Iz predročenja: „na desno navzgor", „na levo navzgor": roki (vzporedni) do predročenja na desno (na levo), skozi predročenje na desno (na levo) gor, vzročenje in dalje;
„na desno navzdol", „na levo navzdol": roki (vzporedni) do predročenja na desno (na levo), skozi predročenje na desno (na levo) dol, priročenje itd.; „ven	navzgor":	vsaka
roka v istoimensko stran skozi odročenje, vzročenje, predročenje not gor, dalje; „not	navzgor":	vsaka
roka v raznoimensko	stran
skozi predročenje not, predročenje not gor, vzročenje in dalje:
„ven	navzdol":	vsaka
roka v istoimensko stran skozi odročenje, priročenje, predročenje not dol itd.;
„ n o t	navzdol":	vsaka
:i:) Tu se	more	po najkrajši poti, ker je	edina mogoča pot,	priti tudi	do položajev, oddaljenih med seboj za več kakor 180°. Najdaljši	lok v tej ravnini meri “/4 kroga	(270°), za telesom
seve ni izvedljiv docela vodoravno.
**) Kjer	so tu	in pozneje navedeni prečni	položaji ali poševni	položaji v	prečnih ravninah,
se	je	z rokami	gibati	kolikor mogoče blizu čelne ravnine.
roka v raznoimensko stran skozi predročenje not, pred-ročenje not dol, priročenje, odročenje in dalje.
3. Iz zaročenja: „navzgor“: vsaka
roka v istoimensko stran do odročenja,*) skozi vzročen je, predročenje not gor dalje;
„navzdol“: vsaka roka v istoimensko stran do odročenja") ter skozi priročenje in predročenje not dol dalje.
4. Iz odročenja: „navzgor": vsaka
roka skozi vzročenje, predročenje not gor dalje; „navzdol“: vsaka roka skozi priročenje, predročenje not dol in dalje.
5. Iz vzročenja: „na desno", „na
levo“:	roki (vzporedni)
skozi predročenje na desno (na levo) gor dalje;
„ven“: vsaka roka v istoimensko stran skozi odročenje dalje;
„not“: vsaka roka v raznoimensko stran skozi predročenje not gor dalje.
Za bočne loke dobimo iz ravnih položajev naslednje smeri:
1. Iz	priročenja:	„naprej“:	skozi
predročenje in vzročenje dalje;
„nazaj": skozi zaročenje in vzročenje dalje.
2. Iz predročenja: „navzgor“: skozi
vzročenje dalje; „navzdol“: skozi	priro-
čenje dalje.
3. Iz	zaročenja:	.navzgor:	skozi
vzročenje dalje; „navzdol“: skozi	priro-
čenje dalje.
4. Iz odročenja: „naprej navzgor":
skozi predročenje in vzročenje dalje;
„naprej navzdol": skozi predročenje in priročenje dalje;
„nazaj navzgor": skozi zaročenje in vzročenje dalje ; „nazaj navzdol": skozi zaročenje in priročenje dalje. Tem označbam smeri čelnih in bočnih lokov je pridodati še dolžino loka. Naznačimo jo s tem, da povemo, do katerega položaja je priti, na pr. iz odročenja: „s čelnimi loki navzdol vzročiti".	(Dalje	prih.)
Vestnik slovenskega Sokolstva.
Občni zbor ljubljanskega Sokola. (Konec.) stroškov pa 9981 K 84 v. (med njimi najem-Poročilo br. tajnika je bilo z odobravanjem spre- 1 nina 2180 K, zabavne prireditve 2737 K 09 v.); jeto in br. starosta mu je izrekel zahvalo za I preostanka je torej 1228 K 06 v. Brat F. Barle njegov trud in požrtvovalno delo.	!	je izjavil, da je kot računski preglednik skupno
Blagajnik br. Pavel Skale je poročal, da z drugim preglednikom br. U. Kersnikom račune je imelo društvo v preteklem letu dohodkov pregledal in jih našel v popolnem redu, na kar 11.209 K 90 v. (preostanek iz 1904.1. 765 K je predlagal, da se podeli br. blagajniku kakor 08 v., članarina 5367 K, zabavne prireditve tudi odboru absolutorij. Predlog je bil soglasno 3269 K 60 v., volilo br. Škrjanca 500 K i. t. d.), sprejet. Br. Barle je nadalje omenil, da je letos
*) Pravzaprav do »odročenja dol“, ker zaročenja ni moči čisto vodoravno izvesti in so pesti v zaročenju navadno v enaki višini, kakor pri „odročenju dol“, ali pa le malo više.
32	^	-iHfc	r?;	£	^?Jr	£	'H	^	H'	^	&	-?r	-£	?;*	rit
minilo 20 let, odkar je br. Skale prevzel blagajniške posle, ter predlagal, naj se mu izreče priznanje za izredno njegovo požrtvovalnost. Ob burnem pritrjevanju zborovalcev je brat starosta izrekel nato bratu Skaletu toplo zahvalo za vzorno vodstvo blagajniškega posla dolga ta leta ter mu izrazil prisrčno priznanje za njegovo izredno vztrajnost in neumorno delo v prid ljubljanskega Sokola. Nato je poročal br. Skale o proračunu za 1. 1906. Proračun, ki izkazuje 8520 K dohodkov in 7270 K stroškov, je bil soglasno sprejet.
Načelnik brat Bojan Drenik je potem poročal, da je število telovadcev lani naraslo. Telovadni obisk je bil 1. 1905. naslednji: Telovadilo je v 481 urah 216 telovadcev (mlajši in starejši bratje Sokoli, vajenci, učenci in dijaki) v 22 vrstah s celoletnim obiskom: 16.403. Leta 1905. je bilo vpisanih 120 telovadcev Sokolov. V oddelku mlajših bratov se vzdržuje redno pet dobro obiskovanih vrst. Najboljši obisk kaže september, ko smo dosegli 48 telovadcev na uro. Starejši bratje so telovadili v 3 vrstah in priznati se mora, da je število telovadcev tudi tega oddelka naraslo (največ 30 telovadcev na uro). Telovadba vajencev bi bila lahko ninogo bolje obiskovana, če bi slovenski trgovci in obrtni mojstri svoje vajence opozarjali na sokolsko telovadbo. Učenci in dijaki (nad 100) telovadijo v 11 vrstah. Vaditeljski zbor šteje deset članov, pet vaditeljev in pet pripravnikov. Dne 16. novembra sc je otvoril vaditeljski tečaj. Predaval je starosta br. dr. Murnik. Predavanj je bilo dosedaj 10, udeležba vsega skupaj 267, največ na uro 39, najmanj 16. Za vaditeljski zbor je bil obisk tečaja obvezen. Udeleževali pa so se ga poleg članov našega društva tudi vaditelji in telovadci šišenskega Sokola. — Ljubljanski Sokol je v preteklem letu napravil dva pešizleta v Lavrico in Št. Vid, obakrat skupno s šišenskim Sokolom, — Pri zletu na Jesenicah je nastopil na drogu, bradlji in pri
prostih vajah. Na slavnosti ob priliki odkritja Prešernovega spomenika je sodeloval v jako častnem številu. Poleg notranjega dela v društvu je pomagal vaditeljski zbor celo leto do jeseniškega zleta jeseniškemu Sokolu, bil v podporo šišenskemu in kamniškemu bratskemu društvu z dejanjem in svetom ter izpodbudil Domžalčane k ustanovitvi Sokola.
Poročilo brata načelnika se je soglasno odobrilo. Br. starosta je izrekel br. načelniku zahvalo in priznanje za njega neumorno uspešno delovanje.
Nato se je vršila volitev odbora. Za starosto je bil izvoljen br. dr. Viktor Murnik, za podstarosto br. dr. Vladimir Ravnihar, za načelnika br. Bojan Drenik, vsi z vzklikom. Za odbornike so bili izvoljeni bratje: Vilko Bukovnik, Avgust Jagodic, dr. Fran Novak, Matko Prelovšek, Leo Rogelj, Pavel Skale, dr. Anton Švigelj, Rudolf Vesel in dr. Fran Windischer. Za preglednika računov sta bila izvoljena brata Fran Barle in Uroš Kersnik.
Za delegate na zveznem občnem zboru so bili izvoljeni: Konrad Brezovšek, Vilko Bukovnik, Fran Čuden, Janko Dimic, Bojan Drenik, Avgust Jagodic, Julij Klemenc, Fran Knific, Avgust Kraigher, Josip Malenšek, Anton Martinc, Fran Medic, Josip Mešek, dr. Viktor Murnik, Alojzij Novak, dr. Fran Novak, Fran Perdan sen., Matko Prelovšek, Fran Pretnar, Marijan Ravnihar, Leo Rogelj, Lavoslav Schwent-ner, Pavel Skale, Avgust Štamcar, dr. Anton Švigelj, Vilko Trtnik, Rudoli Vesel, Miha Ve-rovšek, Ernest Vindišer, dr. Fran Windischer.
Pri slučajnostih se je konstatiralo, da družba sv. Mohorja ni v svojem koledarju niti z besedico omenila vsesokolskega zleta. Sprejeti so bili predlogi, da se za stalen izletni zaklad pobirajo prostovoljni doneski, da se Sokoli povsod pozdravljajo z „Na zdar!“, naj se prirejajo društveni večeri in ustanovi sokolski oktet.
5
Raznoterosti.
Vsesokolski zlet v Zagrebu se je v zadnjem času določil na 15. in 16. avgusta. Zveza hrvatskih sokolskih društev je osnovala devet odsekov za pripravo in uredbo vsega, da se zlet uspešno izvrši. Spremljevalno skladbo za proste vaje je zložil domobranski kapelnik Ivan Muhvič v Zagrebu in uporabil zanjo zagorske motive.
Sokolski izlet v Dalmacijo in Črno goro. Za ta izlet, ki se napravi po vsesokol-skem zletu v Zagrebu, je v češkem Sokolstvu jako živahno zanimanje. Češka sokolska zveza namerava poslati 50 telovadcev v Črno goro, ki prirede v Cetinju javno telovadbo.
Urednik: Dr. Viktor Murnik.
Tisk »Narodne tiskarne” v Ljubljani.