Katollšk cerkven list«
Tečaj XI.
V Ljubljani 4. susca 1858.
I,i»t 5.
Sol se nad lerpeehn Jfezusatn,
(Stara pesem popravljena).
0k.o jokaj, serce pokaj	Oko jokaj, serce pokaj
O.i velike žalosti!	Od velike žalosti!
k.tj Gospod ima terpeti.	Ter nje v krono vknp se sklene.
Kako britko mora umreti!	Jezusu na glavo dene;
De nas reši pogubljenja.	Tak napuh se povišuje,
In nas pelje do življenja.	In Gospoda ponižuje.
Oko jokaj.	Oko jokaj.
Oko jokaj, serce pokaj Od velike žalosti! J</.us pot kervav preliva. Grešna strast je tega kriva: Grešnik iše le sladnosti. Množi Jezusu britkosti. Oko jokaj.
Oko jokaj, serce pokaj Od velike žalosti! Jagnje nič ne zadolženo . Je nemilo raztepeno; Greha vterjena navada Rane k ranam mu naklada Oko jokaj.
Oko jokaj, serce pokaj Od velike žalosti! V smert obsojen je Presveti Ktiž na rame mora vzeti: Vse to dela sila greha. Ki godi se brez preneha. Oko jokaj.
Oko jokaj, serce pokaj Od velike žalosti! Ah ameije Vsemogoči.
In vso drago kri pretoči; Grešnika vse to ne gane, Le oterpnjen rad ostane. Oko jokaj.
Oko jokaj, serce pokaj Od velike žalosti! Greha dalje ne storimo. Se za prejšnje spokorimo; Smert Gospodova presveta Nam v rešenje bodi šteta. Oko jokaj, serce pokaj. De še najdeš milosti.
Hicinger.
&mmm n
po Božjim usmiljenji in po milosti svetiga apostoljskiga Sedeža « H&of V 14itd.
Vsiiii ljubljenim vernim Ljubljanske škofije zveličanje in blagoslov v Gospoda?
(Konec.)
Znano nam je, de se je sv. Avguštin dolgo časa »eboj vojskoval, de je v grehu, v zmoti in v temi taval, dokler ni slišal besede Božje iz ust svetiga škofa Ambroža, dokler ni zaslišal glasu, ki mu je rekel: „Vzemi in beri", in dokler ni v roke vzel listov svetiga aposteljna Pavla, in zadtl na besede, in jih bral: „Kakor po dnevu pošteno hodimo, ne v požrežnosti in pijanosti, ne v nečistosti in nesramnosti, ne v kregu in nevošljivosti; temuč oblecite Gospoda Jezusa Kristusa, in ne strezite mesu v poželjenji" (Kimlj. 13, 13.). Ta beseda Božja mu je tako globoko v serce segla, de se je ves ginjen veselja zjokal, ker je v Kristusu Boga, in v Bogu večno življenje našel.
Mnoge so tedaj pota, mnogi pripomočki, po kterih človek vero v Kristusa zadobi, in po kterih naša vera oživi. Kristus, ki je za umeri, de bi vse zveličal, veaciga
sprejme, kteri s pobožnim sercam po njem poprašuje, in ga zvesto iše. Za slehernim skerbno hodi, slehernimu za more oči odpreti, kakor jih je odperl sleporojenimu. Slehernimu zainore serce giniti in ga za dobro ogreti in vneti, sleher-niga tako ali tako raniti iu ozdraviti, sleherniga tako ali tako na-se potegniti in ga seboj skleniti, če se mu le ne ustavlja, ampak ga z ravnim sercam iše. Tedaj je zlasti v naši moči, de na vsak tak glas skerbno čujemo, de ga ne preslišimo, de nebeške luči, de zvezd svete vere, kadar ktera v ua* zasveti, ne ugasimo, temuč de se je popri-memo, in zvesto za njo hodimo, tako dolgo, de nas k Jezusu pripelje, in vera v nas oživi.
Blagor jim. ki so Jezusa našli, le oni umejo veliko srečo žive vere v našiga Odrešenika; zakaj samo v Jezusu je zveličanje in v nikomur družim ne. Vender naj ne obupajo tudi tisti, kteri ga še le išejo. ali pa ga se niso zaceli iskati. Išit«! pravim vsim takim, iu bole uajdli; zakaj glas Božji vas še zmirej mnogoterim kliče, ali po vesti, ko vas ta no-tranji glas svari, toži in obsodi, ali po terpljenji. ki vain daje čutili svojo nezmožnost, nečimernost in minljivost vsiga posvetniga blaga, terpljenje namreč vas budi. de bi svoje oči k Bogu povzdigovali. Sploh vse. kar koli je s keršan-stvam v zvezi, boljšimu kristjanu na glas govori, ter ga spominja in spodbudujc k živi veri v Kristusa. Vsaka cerkev, ki je posvečena Jezusovimu imenu, kaze kristjanam njih Gospoda in Zveličarja. Vsaka očitna Božja služba, pri kteri se kristjani zbirajo, de Boga v Kristusu molijo; pastirji keršauskiga ljudstva, ki po svojim poklicu svojim če-dam vero v Kristusa oznanujejo, jo v njih bude. oživljajo in poterdujejo; vsakdanje s\ete maše. nedelje in drugi prazniki Cerkve Božje, ki nas spominjajo vsiga. kar je Kristus za nas storil; pridige in keršanski nauki, ki se ob teh dneh imajo; in sveti zakramenti, ki jih Kristusovi služabniki vernim dele, so obilni in močni glasovi, ki v slehernim kristjanu vero bude in oživljajo, če le tem glasovam svojih ušes in svojih oči nalaš ne zatiskuje. Memo tega so pa še tudi v naših dneh svitle zvezde, so angelji med ljudmi, ki vam kažejo pot, ki derži k živi veri v Kristusa. So modri, so pobožni iu sveti ljudje, ki so po preiskovanji in po veri Kristusa našli, ki vas z besedo iu zgledi k njemu vabijo. Njim se pridružite, po njih se dajte peljati k Kristusu. So tudi bukve iri pisma, v kterih zvezde svetijo, v kterih nam angelji govore, v kterih modri kažejo zveličanje vesoljniga sveta; jemljite te bukve v roke, in po njih se dajte peljati k Kristusu. V Cerkvi Božji je živa beseda, ki vam je namesti angeljev, namesti zvezd in namesti vodnikov po potu tega življenja. Sveti evangeli je tisti veliki zvon v stolpu (ternu) svete Cerkve, ki vas vse k Kristusu kliče. Kar je v njem zapisano, je k našimu pridu zapisano. Vse obljube so nam v obujenje, vse pletenja ali žuganja so nam v svarjenje, vse razodenja so nam v poduk, vse djanja Božjih mož so nam v zgled, vse tolažila »o nam v spodbudo zapisane. Berite te bukve iu premišljujte v njih, iu Bog
vam ho oči in serce odperl. de najdete v njih živo vero v Kristusa.
\e obupajte. ako precej ne najdete; zakaj Bog še /m i rum živi. ki v vsim vse dela. ki je poslal na vse kraje svoje angelje, svoje zvezde, svoje namestnike, de nam kažejo pravo pot v življenje. Bog hoče. de ga išimo, in le njim. ki ga išejo, se da najti. Naj vam ne upada serce: zakaj i:i ga tako oterpnjeniga človeka, de bi g a Bog ne mogel spreobrniti in si ga pridobiti, kakor je spreoberuil zdivjaniga Savla, ter ga je sebi pridobil.
Bodite tedaj serčni in išite. tode nikar se ne motite, ter ne mislite, de ste vero v Kristusa našli, dokler se ne kaže v vašim življenji, dokler po veri ne živite, dokler živa vera vašiga serca ne prevzame in ne poboljša; zakaj prava keršanska vera ne more biti brez dobrih del; kdor ima tedaj živo vero v sercii, ona se gotovo tudi v njegovim življenji razodeva, sicer je vera mertva, mertva vera pa nam ne zamore k čednosti in k zveličanju pomagati. kakor nier-tvo truplo ne premore siromaku milošnje podeliti. To jc tista lepa prilika, ki jo pove sveti .lakop v svojim listu, de bi y. njo pojasnil svojo veliko pridigo: rVera brez dobrih del je inertva" (.lak. 2. 2«.).
Saj nam vsim Kristus klice: Kdor hoče zveličau biti. naj hodi za menoj, naj sam sebe zatajuje, naj zadene svoj križ na ramo. naj voljno nosi breme, ki mu je naloženo, naj zatera poželjivost svojiga serca. naj se uči biti ponižen in krotak. kakor sim jez: naj govori in molči, kakor siin jez govoril in molčal; naj zaupa v Očeta, kakor sim jez zaupal: naj potrebnim pomaga, kakor sim jez pomagal: naj dela in moli. kakor sim jez delal in molil.
Kdor tedaj ta glas sliši. pa se po njem ne ravna, le-muč dela to. kar se njegovim poeutkam prilega, in ne zatajuje sainiga sebe: kdor svoj kriz otresa, in ga voljno ne nosi; kdor streže požcljivosti svojiga serca, in je ne zatera: kdor se \ nečimernih mislih zgublja iu v svoji nečimernosti povzdiguje, in ne ponižuje: kdor se nad svojim bližnjim inašuje. in mu ne odpuša; kdor govori, kjer bi mogel molčati. in molči, kjer bi mogel govoriti; kdor je prezložen in preboječ. de bi se za resnico in pravico potegnil, ter se preganjanja boji: kdor le v ljudi zaupa. v Boga pa ne zaupa : kdor je lerd do svojih potrebnih bratov, in se do njih pohlevno ne obnaša in j5m i»e pomaga: kdor v lenobi živi in pobajkva. ter se s praznimi reciai peta. in pridno ne dela. svojih dolžnost ne spolnujc iu ne moli. od taciga človeka se v resnici ne more reči. de ima živo vero \ Kristusa.
Prava keršanska vera se razodeva po skerimim prizadevanji. vse tisto zholjšati. kar človek nad seboj pomanjkljivima in gre>niga vidi. Zatorej bo krivičnik. ako zadohi živo vero. gotovo tudi storjene krivice poravual. in ho slehernimi! dajal, kar mu gre. čast komur gre Časi. spoštovanje cesarju, pokoršino postavi, vsakimu <<»liK«» cisla.iju. kolikor ga peršoni. službi iu zasluženju gre. Keršanska vera pusti vsakimu. kar je njegoviga. ona pri prodajanji ne zakriva slabiga blaga, ne goljufuje svojiga tdižnjiga. ne zatera revnih in slabih, tudi ne s terdnim jM zaničljiviin obnašanjem do njih. Zatorej si bo premožni človek, ki mu je Bo^ bogastvo dal. ako ima pravo keršansko vero. gotovo tudi prizadeval, de si bo s pravim obračanjem svojiga premoženja tudi zaklade v nebesih nabiral. Oii se bo le za zvestiga hišnika Bo/.jiga imel: kar sam vziva. bo * hvaležnostjo iu zmerno v/.ival. in vbogim od «vojiga premoženja toliko dajal, kolikor premore. Zato bf» on. ki veruje, de je zvesto spolnovanje naloženih dolžnost pravo pocesenje Božje, gotovo tudi z voljo delal vse dobro, kar v svojim stanu premore storiti in je dolžan storiti. On bo skerbno Hpolnoval dolžnosti svojiga poklica, uai si bo ze sam ali vpričo diu/.ih ljudi, naj «<; ga ze ljudje vidijo ali ne vidijo, bodi si majhno ali veliko, naj si ga ze svet očitno hvali ali zaničuje, bodi si ob času obiluosti ali pomanjkanja, on bo opravljal -<vujc vsakdanje delo po svoji moči r vednim
pogledam v Boga. ki je Gospod vse žetve. On, ki je do-sihmal svoji poželjivosti stregel. ako resnično v Kristusa veruje, bo gotovo začel, svoje hudo poželenje v sebi krotiti, ter ga bo svojimu duhu pod pokoršino deval; saj je verni kristjan ves Kristusov, in naj le njemu živi, ki je zanj umeri. On naj podobo Božjo nad seboj poveličuje, in naj svojiga telesa z nečistostjo nikar ne oskrunja. De keršanska vera vse to premore v človeku storiti, spričuje tudi zgodovina. Kakor hitro je ta vera na svet prišla, je posvečevala zakone. je dajala možu le eno ženo. in kar je Bog združil. tega ni smela poželjivost razvezati. ker zveza večne zvestobe je oba zedinila; kakor je keršanska vera zakone posvečevala, ravno tako je tudi posvečevala sad iz zakonov. Sinovi in hčere so cveteli v svoji nedolžnosti in v svoji ueomadežaui. čisti lepoti; divja nesramnost seje mogla sveti veri umakniti: čistost, sramožljivost iu spodobnost so prišle ko angelji Božji prebivat med družine. ter so olepševale hišno življenje. — Ako so te lepe čednosti, ki bi mogle naše družine lepšati. v naših časih bolj redke. ako se zakonska zvestoba pogreša, ako je neomadežana nedolžnost bolj redka, nesramnost pa bolj pogostna: ako se ta nečista pregreha pred ljudmi nič več ne skriva, ako je ni nič več sram, povejte mi, ljubi moji! ali ni vzrok vsiga te^a v neveri, ki se v naših dneh zmiram bolj in bolj razširja? ali se ne množi toliko bolj ta hudobija, kolikor bolj omerzuje vera v Kristusa? ali se ne vidijo te nesramnosti nar bolj pogostama nad tacimi ljudmi, ki se za vero malo pečajo? Zatorej nar poprej opominjam vas. starši, gospodarji. gospodinje in predpostavljeni! skerbite, de vasi otroci, služili in podložni pravi keršanski poduk prejemajo, dajajte jim vso mogočo priložnost. de se uče keršanskiga nauka. učile jih keršanske vere iskati in po nji živeti. in vidili bote. de se bodo z njo in le z njo čistost. sramožljivost in spodobnost v naše družiue spet povernile.
Tak' .edaj se razodeva živa vera v Kristusa, po opu-šanji vsi&a nečistiga djanja, po pobožnim iu spodobnim djanji. to je, po dobrih delih, in le samo taka vera zamore zveličati. Ilude so sicer skušnje, ki jih mora keršanska vera preterpeti. pa močili so tudi pomočki. po kterih se ravno ta vera v nas poterduje. in kdor hoče svoj nainen. večno zveličanje doseči, se n< »ra k temu tudi pomočkov poprijeti. I.juheznjivi Zvcličar. ki je zavoljo nas vse težave. britkost*. preganjanje in grenko smert preterpel. je opoiuinjevaje govoril, rekoč: rAko hoče kdo za menoj priti, oaj zataji sam sebe. in naj vzame svoj križ. in naj hodi za menoju (Mat. 16. 24.). I)e se pride skozi ozke vrata, ni druziga pola ko ta. ki ga jc učil Kristus. večna Resnica. Vse. kar je veiiko in veličastno v očeh Gospodovih, poganja le iz zatajevanja samiga sebe. in le zatajevanje sainiga sebe dela človeka pripravniga za sprejemanje gnade Božje, in ravno k temu zatajevanju samiga sebe nas prav posebno opominja štirdesetdanski postni čas. ter nam tudi nar močnejši pomočke ponuja. de se zatajujemo, de svojo vero v Kristusa poterdujeino. oživljamo in živo ohranimo. Zatorej, ljubi moji! molite pridno iu pobožno k Bogu. de vam vero pomnoži; obiskujte pridno hiše Gospodove, kjer se vam beseda Božja nznanuje. skerbno poslušajte besede svete katoliške vere. in prizadevajte si, de njene nauke, ki jih v cerkvi in v obhoji s pobožnimi kristjani slišite, in iz branja dobrih bukev zajemate, v sercu ohranite, jih premišljujete iu svojo voljo nagnete, po njih svoje življenje obravnati: pridno se poslužujte skrivnost svete vere. zlasti svetih zakramentov svete pokore in presvetiga Rešnjiga telesa. ki so nar močnejši hrana duhovniga življenja, in ki se vam v cerkvi delijo; opravljajte dobre dela usmiljenja, sleherni po svoji moči, in deržite se nepremakljivo Božje cerkve. ki je steber in podslomha resnice, in je ravno zato nezmotljiva učenica prave vere, in kažite svojo vdanost Cerkvi zlasti s spolnovanjem njenih zapoved, med kterimi je tudi napoved se postiti, spolnujte jo tedaj po duha »vete
Cerkve; zajemajte ni pa tuiti po vedni molitvi v duhu iu resnici, bodi si v cerkvi ali v tihim domačim hramu, ob prazničnih dneh in ob delavnikih, novo duhovno moč iz studenca življenja; zakaj slabiga človeka, ki ga njegova poželjiva natura tako močno k tlarn tisi, zamore le samo Bog kviško vzdigniti, slabi človek zamore le po Bogu minljivo premagati in k neminljivimu se povzdigniti, ter Boga v svoje serce sprejeti; zatorej pa tudi le v Boga zaupajmo, ter pogostama prav pogostama svoje glave in svoje serca povzdigujmo k edinimu Bogu, ker v njegovim imenu smo keršeni, njegovo ime spoznavamo, in ker le v njegovim imenu je vse zveličanjc bilo vselej, je zdaj, in bo vekomaj.
Milost našiga Gospoda Jezusa Kristusa bodi z vami! Amen.
J K. III Ji
po Boiji in svetila apostoljskiga Mola milosti škof teržaški in koperski
duhoriini in Ljudstvu ztdinjenih ško/ij poz dr ar in blagoslov Boiji.
Veliko človeško društvo na zemlji je kakor posamezna i itlbina v svojim tihim poslopji. Očetova oblast iu materna skerb ji hrani in zderžuje red, in spodobna vbogljivost pridnih in delavnih otrok je podlaga domačiga blagostanja (sreče). Knako je obdal Stvarnik po svoji nebeški milosti prestol knezov z neko skrivnostno mogočnostjo, ki mu daja neo-kiatljivo oblast, in visoke pravice njegove določuje; serce človeško pa je podvergel C erkvi z blago vezjo svete vere, dr naj vsako pošteno početje redno uapredova, in se zagotovi svetu časna in večna blaženost. Naj se vravna vsaka rodbina kakiga naroda, in ves narod bo dobro vravnan, in s pomočjo modre vlade in s prizadevanjem kristjanske ljubezni bo postalo blagostanje posameznih — občni blagor; nasproti pa — ako spodkoplje nezložnost v rodbini in raz-ujzdanost mlajših blagostanje in srečo hiše, se širi ta zleg kakor kuga od hiše do hiše in razujzdani ljudje ne marajo več ne za oblast ne za postave, iu so gluhi tudi za Iju-beznjive opomine svete Cerkve, iu ves narod se pogrezne v vsaktere napake in hudobije. — Temelj iu podlaga vse domače blaženosti je modra skerbna izreja otrok, in materi, ki — spoštovaje tudi ona oblast svojiga moža ko hišniga gospodarja, daja otrokam zgled dobrov oljne pokoršine in koristne delavnosti, gre posebno čast in hvala, de je blagostanje rodbine utemelila. Zato pravi sveti Duh: ^Modra žena zida hišo". Prov. 14, 1---- ,,Zapadla bo t tistim u. ki se Boga boji. in dana bo možu za njegove dobre dela. de mu p r e t e k o v mir« leta ii j e-tfoviga življenja". Ecclesiast. 26, 2—3.
Kakor pa Ijubeznjiva mati rada dovoljuje svojim otro-kam počitka in kratkočasenja, ko ga je treba, in jih o svo-|im času spet k določenim opravilam kliče: tako kliče in vabi Cerkev Kristusova verne svoje, de zapustivši posvetne razveseljevanja naj resnobno premišljujejo časno svoje življenje. de naj se zbirajo, posebno v postu, okrog stola ali lestve resnice, de se nevedni v pravilih večniga življenja poduče, grešniki pa z razžaljeno pravico Božjo spravijo.
Predragi moji! ki se radi po pravilih sveta ravnate, in raji slušate zmišljcno posvetno modrost, ko besedo Božjo, vedite, de modrost, ki jo slušate. je še vedno tista, ki jo že sveti Gregor papež popisuje (Llb. 10. Mor. cap. 16.), rekoč: ^Modrost tega sveta je: serce v zvijače vpletati, pravi pomen besed in govora zakrivati, laž ko resnico, resnico pa ko laž pred oči staviti in kazati. To modrost poznajo mladenči iz skušnje, te modrosti se uče že dečki za drago plačilo: iu kdor jo ima, je ošaben in zaničuje druge, kdor pa je ue ume, jo občuduje v drugih ves pohleven in plah: ker se ta z inienaui bistroumnost ogernjena hudobija sploh ljubi, in napčnosti uma in serca se pravi izobraženost in omika. Tako se modruje očitno po ulicah, tako v tajnih (skrivuih) shodih in pogovorih. Pa posvetna modrost ima
te/.ke krila, in ko meni, de že do neba sega. ni še nad se pogledala, ampak zre še vedno pod se — v blato, in posvetni modrijan ue vidi in ne spozna, ne odkod je človek prišel, ne kam je namenjen. Posvetnim modrim se Pog ne razodeva v svojim nebeškim veličastvu; svitlost večne nebeške resnice slepi njih kratke oči, zato tavajo naj raji v tminah svoje revne modrosti, in išejo ranjenimi! sercu pokoja v mesnih sladuostih, in kolikor više se spenjajo, toliko niže padejo, in — poslednjič poginejo v obupu, trepetaje pred negotovostjo skrite prihodnosti.— rK a k o veličastne, o Gospod, so tvoje dela! Pač globoki so tvoji sveti. N e s p a m e t i ii človek jih ne more u m e t i, i u
neumnež ne z a p o p a d e takih r e č i____ S o v r a z n i k i.
o Gospod bodo poginili, i u razkropili se vsi. ki hudo delajo". Salom. 91.
O koliko tolažljivša in lepsa je osoda sinov, ki — spoštovaje katoliško Cerkev ko Ijubeznjivo svojo mater, nahajajo v njenih naukih zaklade prave modrosti, ki jih. tako reči. za roko vodi med nesrečami in nevarnostmi podze-meljskiga potovanja v sladkim veselim upanji nebeškiga raja. \a njih obnebji bliši vera kakor svitla zvezda na ponočuim nebu. iu razsvitljuje toliko bolj tmine duha. kolikor pripro-stejše iu čistejše je oko. ki jo gleda; duša se razvedruje v premišljevanji skrivnostniga prestola Božjiga — mir razkropi serčne tuge iu težav e — in zadovoljnost v času. in blaženost v večnosti je plačilo, ki ga obeta in zagotovlja vera vernimu človeku.
Pa poglejmo revno človeštvo tudi v mukah njegove vesti, ker ni nihče brez greha, če živi tudi le en sam dan, kakor terdi tudi sveti Janez apostelj: rAko rečemo, de n i m a m o greha, s I e p a r i m o s a m i sebe. i ii r e s ii i v c ui v nas**. I. Ivan. 1, h. Kdo se ne bo zgrozil sam nad seboj, ako premisli, »le mu je enkrat pred obličje vsevedo-čiga Boga. ue>končno pravičniga Sodnika stopili ii; odgovor dati o nezvesti rabi toliko in toliko raznih darov, ki mu jih je Stvarnik zročil? Kdo se bo prederznil tajili pričo Vse v i-dočiga skrivne pregrehe i:i hudobije, ki jih je doprinašal skrivej kakor v pouočni temi, iu jih jc kopičil znasad?Ku-dečica, ki mu v obraz stopi, jih očitno naznanja. Kdo se bo prederznil terditi nedolžnost svojo, iu bahati, de ima obilo in dovolj zaslug, svoje grehe zakriti? Posvetna modrost te ne očisli <rreha: posvetna izobraženost te ne more zagovoriti; bogastvo je kakor zaničljiv pesek, ki ga veter razuaša. in ne poplača dušne škode; posvetne časti in visokosti se skade iu zginejo pred sodbo duha. ki sodi notranjo vrednost človeških djauj. —Kevni nesrečni grešniki! glejte katoliška Cerkev, vaša Ijubeznjiva mati. je pripravljena vas sprejeti, vam podaja rok<«. de vas povzdigne spel iz vaše zaničljivosti, vas Ijubeznjivo objema iu vam briše solze, ki vas zalivajo, prosi Očeta vse milosti, de naj vam odpusti, daruje za vas pravici Božji odkupno daritev, iu očistivši vas v zakramentu svete pokore, in okrepivsi s kruham aiigeljskim. vas izničuje Očetu nebeškima, iu rajski zbori oznai»ujejo z veselo radostjo rešeuje va-e. Tode treba je. de jo ljubite ko milo mater vernih v Kristusu; treba je. de jo ko modro učenico voljno slušate in se naukov njenih zvesto deržite. — Pa kakošno ljubezen ji skazujejo otroci, za ktere se toliko trudi ;n skerbi? Ne govorim o sinovih, ki so jo zapustili, de bi se njeni nebeški oblasti odtegnili, iu ki so stopili iz ovčjiga hleva Kristusov iga. de se l«»/ej razhajajo po babilonskih nečistih pašnikih. Naravno je. de jo izdajavci čerlijo in čemijo, de se posmehujejo solzam njene ljubezni, s kteriini jih objokuje, de se nikdar ne utrudijo iu ne naveličajo, jo iiepretiehama zasramovati. obreko-vati iu preganjali, in de vedno išejo. jo silovito ob njene zaklade pripraviti: de jo pa lasmi otroci zaničujejo, de jo sovražijo tisti, ki jih je v svetim kerstu v otroke Itožje pre-rodila; de jo sovražijo iu preganjajo tisti, ki jim je viala nebeške odperla — to je nehvaležnost. kakoršne bi se sramoval še divji Eliopčan.
Od kod pa izhaja tolika protivnost do lastne matere? Zakaj *e inerzijo nauki naj modrcjše učiteljce in se zanemarjajo zapovedi naj svetejše postavodajavke? Al morebiti zato. ker niso po volji oznanovavci resnice, ki jo je sveti Duh katoliški Cerkvi v varstvo izročil ? Res de. ljudje so slabi kakor vi. podverženi vsim nepopolnostim in slabostim kakor vi. in z vami vred deležniki občne dedšine popačene narave; manj pa niso od vas. ne glede naravne vrednosti, ne glede poklica Božjiga. ampak \ikši so od vas po poslanstvu Zveličarjevim. ki jim je dal oblast, oznanovati vsim Ijud-stvam na zemlji nauk zveličavni, in odpirati in zapirati vrata nebeške. Biser ne zgubi svoje vrednosti, čeravno je v terdi roki. iu knezov poslanec se ne razžaljuje brez kazni. čeravno je v slabi obleki: enako ohrani tudi Evangeli vrednost večne nebeške resnice, čeravno ga oznanuje neomikan oznanovavec. in duhovnik opravlja svoje opravila z oblastjo Božjo, čeravno v pohlevni slabi opravi, in v slabim orodji kaže previdnost Božja mogočnost svoje roke. — Katoliška duliovšina. ki jo nekteri vedno zaničujejo in sovražijo, je obvarovala v nekdanjih hudih lerdih časih narode zverinske •livjačnosti. ker je vsakoverstne vednosti in lepe znanosti in umetnosti ua vso moč obdelovala iu skerbno razširjala. Tega je zgodovina neoverzljiva priča. Katoliška duliovšina pa podpera in pospešuje tudi današnjo toliko čislano izobraženost . ker ona njen napredek in vspeh vedno s sveto vero posvečuje. Torej bomo le še oznanovali iz ljubezni do krist-jan-kili bratov besedo Božjo, kakor nas opominja sveti Pavel rekoč: ..Oz na nuj besedo, ne nehaj, naj si bo čas ugoden ali neugoden: svari, prosi, o p o m i-ii a j z vso p o t e r p e ž I j i v o * t j o in z nauka mu. 2. Tini. 4 . 2. »Kolnejo nas. i u b I a g o s I o v I j a m o; preganjajo nas. ter pim o in prenašamo; preklinjajo nas. i n prosimo; kakor smeti sveta s m o postal iu. !. Cor. 4. 12--13. ..Slabim si m postal slab. de bi slabe pridobil. Vse sini postal vsim. de bi vse zveličal-. I. Cor. !l. 22.
No tedaj, sinovi predragi v Kristusu ! Razveselite svojo Ijubeznjivo mater, katoliško Cerkev, in zbirajte se voljno in pogostama okrog njeniga stola resnice, ne samo v prihodnjem postu, ampak v vsaki dobi leta. ko se oznanuje vernim beseda Božja, ko se uči kristjanski nauk v cerkvah in šolah, in ko <e uce in pripravljajo vaši otroci, de bi vredno prejemali svete zakramente noviga zakona. Išite si lolažhc in zvcličanja očistivši svoje duše grehov v sveti •»povedi, vnemajfe se čedalje bolj v ljubezni do Boga. »le se zediuiti v svetim obhajilu s Kristusam. ki kliče k sebi vse obložene in stiskane, »le bi jim pidajšal njih težo. in ki je šel pred nami v slavo Očeta nebeškiga. pripravit tudi nam stanovalca vecniga miru in neizrekljivega veselja.
K«> vam post priporočujemo. vam ga ne zato. kakor de bi vam hotli telesu potrebno hrano kratiti, ali vam na zdravji škodovati: marvee želimo s svetim l.eonam papežem I Senu. 2. »le jejun) vam prave hrane »lati. ..Zakaj post, pravi sveti papež, je bil vselej hrana kreposti (živež za čednosti. I/, posla izhajajo ciste misli, pametne želje, iu zveličavni sveti in sklepi, in v dohrovoljnim pokorjenji o»l-meije meso pohofnostim ( požcljivostim |. in obnovljena »iuša poslane kreposiniša". — Posi je orožje duše, je zmagova-vec naj silovitiših strast. Vas natllegova pohotnost popače-niga mesa — posl jo ukroti; se vam punta hudobno serce zoper pamet in zoper voljo Božjo — post ga zmaga iu vpokoji: vam napihuje prevzetna ošabnost serce — post jo potare. Posl je naši popačeni naravi lek in zdravilo. S poslani -i odprete vrata k molitvi, se povzilignelc do vecniga Boga. in si »»grejcte serce z gorečo ljubeznijo do revnih vbogih bratov. Ko vam pa naznanjamo po starodavni navadi in z /.gledam Kristusovim v pokorjenje mesa posvečene dni. vam podeljujemo z dopušenjem svetiga apostolj-skiga .stola tudi polajšanje štiridcsetilaiiskiga pnsta, kakor je razviditi i/, na koncu pridjanc uredbe.
Pri tem vas pa prav živo opominjamo, de nikar ne zanemarjajte zveličavnih naukov in besede Božje, prejemajte vredno svete Zakramente, in obiskujte pogostama in molite v duhu in v resnici Gospoda v svetim Zakramentu presve-tiga Rešnjiga telesa. Prav iskreno vam priporočujemo verh tega posebno še djanja ljubezni do ubogih. Ubogih je obilo — in vedite. de kar storite naj manjšimu zmed njih. bo Odrešenik sveta sodnji dan sprejel in sodil, kakor de bi bili Njemu storili.
Poslednjič pa, predragi moji, priporočujem pobožnosti vaši tudi sam sebe. ker mi je na poti v glavno mesto ce-liga kristjanstva vaše duhovne pomoči posebno treba. Za to potovanje so mi poslali sveti oče papež apostoljski blagoslov, de bom mogel prihodnji praznik očiševanja Blažene Device Marije pri Njihovim blagoslovu v Vatikanski cerkvi pričijoč biti. Ko pa po svoji dolžnosti greni, sprosit na grobih svetih aposteljnov Petra in Pavla vsim ovčicam, ki so moji skerbi izročene, milost Božjo in blagoslov namestnika Kri-stusoviga, molite tudi vi in prosite večniga Boga, de bi angelj Njegov spremljal na poti in srečno nazaj pripeljal Pastirja Vašiga.
Pisanje iz srednje Afrike.
(Konec.)
Zainurcam v Ljubljani.
Haljen bodi Jezus Kristus in sveta Mati Božja. Marija!
Moji ljubi otroci!
Globoko v serce me veseli, ko so mi vaš dobri Abuna pisali, de v učenji in v dobrim napredovate. Res je, de vam še veliko primanjkuje, le pridno molite k ljubirnu Bogu. de vam um razvetli. in bote dobro spoznavali, in k ljubi Materi Mariji, de bi za vas prosila pri svojim Božjim »Sinu. Vsak dan terdin sklep storite, de se hočete vsaciga greha varovati, in de bote prav goreči v svojih opravilih, zlasti pri molitvi in učenji; in potem vam Božje pomoči nikoli ne bo zmanjkovalo. Zlasti. kadar svojiga Božjiga Odrešenika pri svetim obhajilu prejmete, vselej sklenite, de boste prar bogoljubni in pridni. Jez velikrat za vas molim pri sv. maši. otroci in mi vsi molimo pri večerni molitvi: Pro fra-tribus uostris absentibus, za naše brate, ki jih tukaj ni, to je, za vas in za une »Iruge; salvos fac servos tuos, reši. otmi svoje služabnike, ki v te zaupajo, moj Bog! Za novo leto vam vošim Božji blagoslov za dušo in telo. de naj ste zdravi in veseli na telesu, zdravi in dobri v sercu. Molile tudi zame. de bi zamogli vsi skupaj Bogti služiti in skorej v lepe nebesa priti. Prav posebno pa poslušajte in spol-nujte lepe nauke, ki vam jih daje vaš prednik in prijatelski oče. Abuna Luka. ker on vas ljubi, kakor vas jest in Abuna Jusef ljubiva, in želi le samo vaše sreče. Pišite prav pogosto v Hartuin. vaše pisma nas tukej vse razveseljujejo, ker iz tega vidimo, če na nas mislite, ali nas pozabite? Fantje (tukaj) so pridni, vender so nekteri med njimi, ki včasi na vertu sadje kradejo, lažejo, se prepirajo, ali pa so leni. Ker pa želim, de bi bili vsi prav pobožni in pridni, moram hudobne strahovati, de bi se poboljšali, in de bi tudi dobrih ne spačili. Kadar so leni. ne dobijo nič jesti. Ako kradejo, lažejo in so razposajeni do svojih bratov, jih s korabačem tepem; nar hujši pa. ako nesramno govore ali se celo nespodobno vedejo med seboj. Ložji bi mi bilo, de naj bi kar precej umcrli. kakor pa de hi velik greh storili; zakaj kdor velik greh stori, pride v pekel, jez pa želim, de bi bili vsi v nebesih zveličani pri Bogu z angeli in vsimi svetniki. Večji dečki se učijo vsaki kaciga rokodelstva, de bi si zamogli kdaj s svojimi rokami prislužiti potrebniga živeža, obleko, stanovanje in česar potrebujejo. Zakaj kdor noče delati ali se učiti, on llogu čas krade in ni za nebesa. Mihec in Ambroži sta šivarja (žnitlarja). Juri Kramar (Rihan), Ferdinand. Skander II.. in Jože Vodic (poprej Mursal, je zdaj v Gondokori) so zdaj zidarji, Er-hanJ je kovač, France tesar in kmet (zdaj pri Abuna — Bar-
telmeji). drugi hodijo v šolo, in o prostim času delajo v hiši in na vertu. Jakop Habeši (Abisinec) je šel z gospod Provikarjem Abuna — Solimanam. in pride morebiti v Rimu v šolo, v semeniše (propagando) k Andreju (Šerifu) in Škandru Rebir-u. Je pa on prav dober, pridin in pobožin mladenček. in želi biti duhoven, se potem v Hartum ver-niti. de bi otroke in nevedne nevernike Božji nauk Jezusov učil in tako kraljestvo Božje v Afriki razširjal. Molite za fante tukaj, de bodo vsi prav dobri in Bogu dopadljivi. Zdaj imamo tukaj veliko lepo kapelo s 3 altarji. in ko otroci v nji pojo in jez orglam. se glasno razlega, de je prav lepo. Za Božič imamo velikiga lepiga Jezuška, ki blagoslavlju-joč roko povzdiguje. Nastavili bomo lučic. podob in cvetlic, pogernili lepih preprog (pisanih pertov), in blazin položili, bomo molili in peli, in Abuna Jusef bodo imeli veliko mašo, iu v pridigi bodo ljudem povedali, de je bil nocojšnjo noč Sin Božji od nar svetejši Device Marije rojen, de je prelepe nebesa zapustil, ter bil v betlehemskim hlcvcu majhno dete, in de je potem za nas na križu umeri, vse to iz ljubezni do nas ljudi, ker s tem je napravil, de Bog hudobnim odpusti, ako se v resnici poboljšajo in spokorijo.
Abuna Mata.
Miaho je neha sveta hersenica a veje dfanfe posvečevala.
(Dalje.)
Sveta Armela je prav posebno ljubila zvestobo: „Bodinio zvesti, bodimo Bogu zvesti! ker zvestoba nas z Bogam sklene, nezvestoba pa nas od njega loči-* ; te besede je več let skorej neprenehama ponavljala. Ako so jo vprašali, kako se mora Bogu služiti, je vselej rekla: „K temu ni potreba druge poti razun zvestobe, ktera mora biti pri vsih rečeh velicih in malih in nar manjših". „Zvest biti pa se pravi, kakor me je to Bog sam učil, de človek vse reči, velike in majhne, popolnama opravlja, to je, kakor in ker Bog hoče. Ako se nekaj na prihodnji dan odloži, je to znamnje slabe ljubezni. Zakaj ako je ljubezen poštena in velika, ne more počivati, dokler ne spolni tega. kar hoče ljubljeni Jezus, de naj se stori. Zato jih tako malo popolnamost doseže, ker se boje nekoliko sile si sioriti. Tako zmiraj na drug čas odlašajo iu pravijo: jutri, jutri se bo storilo, pa nikoli ni tistiga jutra. Ker kolikor del j časa v svojih navadah ostanejo, toliko manj moči imajo, de bi se jim ustavljali, in Bog. ki vidi njih nezvestobo, jih zapusti iu popolnama od njih beži".
Od sv. maše je tole rekla: „Pri sveti maši biti, jc bilo moje nar veči veselje. Ker sim bila pa nar več časa na deželi, sim malokrat k temu čas imela... Moj ljubi Jezus me je učil, kako naj bom v duhu pri sv. maši, ako ne morem telesno pričujoča biti. Zdelo se mi jc. kakor de bi bila vsako jutro pri vsih svetih mašah, ki so se brale, in de sim se vsih vdeležila. Ko sim bila pa res pri sv. maši, nisim bila drugači kakor v ljubezni Njega, ki sim ga z vero tako pričujočiga vidila, kakor de bi ga bila s telesnimi očmi gledala. Tukaj mi je delil luč in spoznanje, de sim svojo ljubezen do Njega še bolj vuemala. Mojiga duha je On tako povzdigoval v premišljevanje svojih Božjih popolnamost, de ne vem, če bi se bila tudi le za trenutek časa od Njega odvernila, ali tudi le malo razmislila, ako bi se bilo tudi vse okrog poderalou. Darovala sim sveto mašo v zveličanje vsih pričujočih, za ktere sim z veliko gorečnostjo molila, de bi Njega spoznali in ljubili. Goreče sim tudi molila za duše v vicah. za velike grešnike, in za umirajoče, ki so se iz tega sveta ločili, in pred sodbo Božjo šli. de bi se dobrot te svete daritve vdeležili. Z vsimi temi sim imela veliko usmiljenje.	(K. si.)
Sv. Masa blagoslov•
Vsak ve in ume, če le hoče, de je z grehaiu naših petvih staršev tudi narava svojo lepoto, svojo poprejšnjo
veljavo zgubila, de z nami vred zdiha po pre rojenj i. in bo zdihovala do konca sveta; de se je pa tudi satan za svoje namene posebno poslužuje, de nam nasprotuje, in človeku, ki je bil poprej njen gospodar, zapovedovati hoče. ljudje starih časov so si mnogotero pomoč zoper njo iskali. česar nam je zgodovina in basnoslovje priča. kakošui pa so bili ti pomočki, je lahko razodeti. so pomagali ali niso pomagali. človeka vender so še bolj v nič devali. Zdaj pride v polnosti časa Jezus Kristus na svet. iz neskončne ljubezni do ljudi pride na svet. jih uči. vabi iu kliče k sebi. jim pomaga mnogotero, vstanovi Cerkev, jim da in zapusti sa-miga sebe in svojo moč — svetiga Duha. Kristjani so vselej našli in najdejo pri Njem iu v Cerkvi njegovi vse. kar jim je treba k lepimu. bogoljubnimu življenju. Cerkev deli nauke. deli zakramente, ona ima ključe za vse. deli pa tudi. de si tudi ni bistveno s tem (z vero) zedinjeuo. druge reči: ona blagoslovljuje naravne zemeljske reči. de bi človeku bolje služile, de bi mu ne nasprotvalc na poti proti večnosti. Zato se lahko spozua. ceniu se blagoslovljuje voda. oginj. sveče, mnogotere jedila, polja, pa tudi živina, iu še celo les in pepel itd. Ona je tudi za vse razne blagoslove tudi prelepe molitve in obrede sostavila. I.e škoda, »le jih dandanašnji ljudstvo bolj v nemar puša. de jih posebno nekteri bolj izobraženi premalo čislajo, ccš. kar >e ne tiplje z rokami, čemu? Cemu to pa to. ker se /. (njih) pametjo ne strinja? Kako lepo je, ko gre hišni oče z blagoslovljeno vodo po polji kropit, ko se doma vse pokropi: ne morem tudi povedati, kako ginjen sim vselej bil. k<» so nam doma mati k slovesu še blagoslovljeno vodo prinesli ter nas v imenu Božjim z njo pokropili. Tako je vse drugo - ako Cerkev da svoj blagoslov iu ga človek z vernim duham sprejme, vse mu bolj tekne, iu nekako svetost vtisne, gotovo pa nikdar ne škoduje. — Taki je tudi sv. Blaža bla goslov. Sploh se ve. de je s\. Blaz. škof in mučcuik. zmed množili čudežev tudi otroka ozdravil, kterimu je bila ribja kost v gerlu zastala. Zatorej ga na pomoč kličemo, kadar nas gerlo boli: zatorej se tudi tisti dan blagoslove sveče in kruh. Duhoven vzame dve sveči, ju postavi, v podolgastini kri/.u. pod vrat iu gre tako od cniga do dru-ziga. eno roko na g!a\o polo/.ivši moli sledečo molitev: Na prošnje sv. Blaža. škofa in mučcuca naj te Bog obvaruje in reši bolezni gerla iu vsakiga dru/.iga /.lega. Amen. Na to stori križ. Opomniti pa se *c mora. de taki blagoslovi niso kej bistveniga naše vere. so le pripomoeki k boljšimu življenju. tedaj tudi ni*« vesoljni, s« sem tel t je drugačni: — zaničeval pa jih b.» le tisti, ki se kej druziga zaniču je. B.
Ogled po Slovenshitn.
Iz I Jiihljane. Undanje pismo iz Hartuma jc veliko veselja napravilo našim dobrov oljnim Slov eiicain. ki so vselej iz serca veseli kadar kej slišijo od razširjanja svete vere. Izvira pa to veselje še zlasti od tod. ker jih je zda« zopet precej veliko kerscnih. za ktere so slovenski dobrotniki pred nekaj leti denar dajali. K temu. kar je uukrat Danica že oznanila, je prinesel neki goreč g. duhoven 10 gold. za svojo černo duhovno hčerko \ Afriki. S t aro loška občina pa je na priporočilo svojiga ljubljeuiga in prečastitljiv iga dekana, gospoda Franca Kramer-ja. čez 40 gold. zložila v daritvi (ofru I. ki so jo bili 2. postno nedeljo napravili za svojiga noviga keršenca rJ u rj a I* r i fa r š k i g a**. S tem so goreči Staroločanje pokazali. kako de jih je naznanilo od njih noviga daljuiga fariuaua razveselilo, pa «o tudi svojo znano gorečnost za razširjanje svete vere vnovič razodeli. Bog jim daj veliko veselja nad svojim zamurekam doživeti!
I/, lijiililjaue ve „Volksfreund~ povedati, de so \■»-lezni. mertja iu kanti njih mnogo od pustovanja ©dveiuli; drugi pa de so se razveseljevali in plesali, de se nikoli tega. Lepa reč! — Smemo pa vender tudi reči. de so Lile ljubljanske cerkve med izpostavljenjem presv. Rešnjiga te-
lena in navadne pridige ob tem času obilno obiskovane. In ako kdo. ki je o Pustu preveč vdeloval, začne preveč kaš-ijati ter svetimu Krištofu naproti kimati, naj nikar ne toži dobrotne previdnosti Božje, ampak svojo lastno prekarijo; !udi naj ne bo hud, ako mu k letu obsorej boben gode namesto godca.
Z <«oren*kiga, 26. svečana. Zgubila je zopet du-novšina ljublianske škofije eniga svojih uar bolj vnetih bratov, domovina slovenska pa eniga svojih verlih sinov. Vis.
•	ast. gospod Janez Mulej. dosluženi soriški fajmošter, so namreč 24. t. m. zjutraj okoli 9. ure po dolgi iu težavni bolezni mimo zaspali v Gospodu, in danes zjutraj po 11. uri je bilo njih truplo izročeno v počitek materi čerui zemlji. Veseli me. de mi je bila prilika, spremiti ranjciga na zadnji poti k grobu, zakaj skoz ves čas, kar sim jih poznal, siin ih visoko spoštoval in cenil, pa naproti tudi vžival posebno
prijaznost od njih strani.
Rojeni so bili rajni 23. proseuca 1801 v brezuiški ari na Gorenskim, v duhovna posvečeni pa 29. vel. serp.
•	826. Njih lastnosti kakor duhovnika so dobro znane vsim njihovim prijatla m. vsim faranam, kjer so kdej pastirovali m sploh vsim, ki so jih poznali. Mož pobožniga, zraven ;»a blagiga in veseliga serca, dobrodušen in gostoljubeu so nil:. vneti za vse lepo, koristno iu dobro. Kar tiče njih ••»»prejšnje djanje v vinogradu Gospodovim, ne vem ravno povedati. kajti sim se še le rodil, ko so se oni poduhovuili. Poslednjih 20 let so bili za župuika v Sorici, in med tem rasam so ondi osnovali: nove orgije, nove lepe altarje, novo /.akristijo. farno bukvarnico, šolo, novo streho ua cerkev in zvonik, in še marsikaj druziga. Iz malih mojih besed se rastiti bravci lahko prepričajo, de so bili pokojni res za vse blago in dobro vneti; v besedah: farna bukvarnica — -ola — je velik pomen.
Zraven tega so bili pa oni tudi posebno vneti sadjo-
•	ejic. Kep« so jih že zastran tega „Novice leta 1857, list .'6. str. I02u pohvalile, iu kar so one zamolčale, naj dostavim jest tukaj, de jim je bila eadjoreja tudi v Sorici še posebno priljubljeno opravilo, iu bo cez mnogo let še mar-sikako sadno drevo »pričevalo v Sorici nekdanjo marljivo uazočnost čast. gosp. Janeza Mulej-a. Starost njihova je dala še marsikako dobro delo od njih pričakovati, al huda bolezen naduha jih je prav neusmiljeno terpinčila že mnogo let. Kolikokrat so prečuli med neizrekljivimi mukami cele noči. ni jim bilo ne živeti in ne umreti: iu vender. ako je bolezen le količkaj prenehala, koj so zopet radi zapeli kako .■»veto ali pa drugo nedolžno pesmico. — Spoznali pa so in previdili. de za njih bolezen ni zdravila, ker dolga bolezen je gotova smert; sprosili so si toraj počitek, de bi se toliko bt/.ej pripravili za večnost. Kako poldrugo leto sem no prebivali v Selcih, iu de so res pogosto mislili na prestop v uni svet, .-»pričujejo besede ktere so ravno 14 dni pred smertjo uekimu gosp. duhovnu govorili. Rekli so namreč: Prihodnje leto bom umeri; tako mi je pokazala časnica (kronografi-kon), ktero sim si te dni snoval ko napis na svoj grob. Glasi se: llIC IaCkT ioanes MVLkI SACkrDos. (Tukaj počiva Janez Mulej, duhovnik.}
Smert je sicer nekoliko pred prišla kakor je napis kazal, pa upati je k Bogu. de jih ni našla nepripravljenih. Saj je bila cerkev in služba Božja in kar je Božjiga njih posebno veselje; akoravno vsi nadložni, so vender 4 dni pred smertjo še maševali, iu pa v velikim mrazu. K njih pogrebu se je bilo sošlo 8 gg. duhovnov, ljudi pa ne ravno veliko, ker bilo je zlo mraz. Pogreb so vodili visokočastiti gosp. Franc Kramer. dekan starološki, posebni prijatel ter šolski tuvarš pokojniga. Poleg groba so spregovorili kratke besede, ktere so pa marsikterimu okoli stoječih, in tudi njim samim, privabile svitle solze v oči. Rekli so namreč: Za-gernila >e je nad mojim priserčnim prijatlam černa zemlja!
Mar>ikaj \am bi rad o njem govoril, pa preljubi, ne zamerite mi. velika žalost uii ue dopusti govoriti; molimo to-
raj, duhovni bratje in vsi okoli stoječi, nektere oeenaše za dušni inir ranjciga. — Po dokončani molitvi so pristavili: Bog mu daj večni počitek po njegovim dolgim terpljenji! — Amen! smo tiho dodali in razšli se zamišljeno vsak proti svojimu domu.	J. Levičnik.
Iz Tersta. (Po neprijetnim naključji zakasnjeno.) 9. prosenca so zrocili novoizvoljeni in v Rimu že poterjeni v, č. škof pareški in pulski, dr. Juri D o bril a, faro sv. Justa v Terstu v. č. gosp. Vinc. Batalia-tu, ki so bili poprej korni vikar, potlej pa namestnik te fare. Vladali so v. č. škof to faro od 22. kiui. 1855 z neutrudljivo gorečnostjo in dajali so lepe zglede, kakor dober pastir, ki ga je v resnici skerb za njegovo čedo. Pri Njih se lepo poterjujejo besede Kristusove: ^Poznam svoje ovce, in ovce poznajo meue in poslušajo moj glas*1. De so jih Njih duhovnijani res dobriga pastirja poznali, zadosti priča Njih spovednica. Po več ur zaporedama so se ob vsih časih skoz leto neutrudno v nji mudili, spokorniki pa so v veliki množici pritiskali, se Jim zaupljivo bližali, ki so jih visokočastiti gosp. Ijubeznjivo k pokori in boljšanju opominovali, jih v ovčnjak Gospodov zopet spravljali ter jih z milim prigovarjanjem na potu zveličanja poterdovali. Pa so tudi ljudje radi Njih glas iu želje poslušali. Naj stopi kdo le v stolno cerkev, zlasti ob večih praznikih, naj se nekoliko ozre in ogleda, in vidil bo, kolik razloček med zdaj in pred nekoliko leti. Altar Matere Božje je ves nov; stebri, njih do 30, so vsi z ru-dečim damaskam odeti, ob vsakim je petročajni svečnik z ravno tolikimi svečami, kteri cerkev razsvitljujejo, de je kej, kadar so prižgani, pa tudi v dušo človeku posvetijo, de ginjen svoje serce k Bogu povzdigne in zanesljivo skliče: „Zares, tukej je hiša Gospodova, tukej je stanovanje Naj-vikšiga!a In ako bi kdo ljudi vprašal, kako so se zamogle vse take in tako drage reči napraviti, mu bodo odgovorili: Z Njih Ijubeznjivim spodbudovanjem k dobrim delam, z Njih trudam, ki Jim ni nikoli presedal, ako je še tolikanj grenek bil. Iz tega in še mnogo druziga, kar pa zdaj ne morem popisovati, je lahko viditi, kako dobriga vikšiga pastirja in skerbniga očeta dobi zedinjena poreška in pulska škofij?.
Iz Tersta, 18. svečana. Tukej je več rednih postnih pridig. Slovensko: V novi cerkvi sv. Antona vsaki petik zjutraj ob 6. in vsako saboto ob 3. popoldne; pri sv. Ja-kopu vsako nedeljo ob 3. popoldne. Nemško: Ob sredah in petkih ob 4. popoldne v novi cerkvi sv. Antona. Kaško: Vsaki dan ob 11. dopoldne pri Jezuitih po nekim O. kapucinu.
Iz Tersta, 1 sušca. Njih milost naš visokočastiti škof so dansi ob 7. zjutraj zdravi iz Rima v Terst dospeli. Bila jim je sreča, de so 2. svečana ali na Svečnico iz rok Njih svetosti prejeli svečo, ktero so papež sami posvetili, in ki so jo ko drag spomin tudi seboj prinesli. Na posebno priporočilo avstrijanskiga poslanstva gr. C o 11 o r e d o-t a je to počislanje došlu tudi dvema duhovnama iz Ceškiga, in eiiimu iz Trienta.
Na Reki, 28. svečana. — Po tukajšnji navadi imata dva v. č. frančiškana postne pridige: edin, Lah z Benetk, pridiguje v laškim jeziku 3krat v tednu, drugi, Dalmatinec iz Spleta, v ilirskim jeziku. Kaške pridige so posebno zanimive, so kakor konfereuce na Francoskim. Dozdaj je govoril od smerti in minljivosti posvetnih reči, od neumerjoč-nosti. od prave Kristusove Cerkve, od strast in posvetne šege (mode}, — in reči moram, de vse jako dobro, eno bolji od druge. Posebno zanimiv govor je bil zadnji, v kterim je razložil iu razgernil napčnosti sedanjiga časa, pokvarjenosti na duši in na telesu, čimur sedaj moda na vse kraje veliko pomaga. Govoril je posebno ženskim, ki vse lastnosti, ki so ženstvu lepota in poštenje, v nemar pušajo, z nogami taptajo, — mode po nikakor ne, pa so s tem večkrat vzrok svojiga pogubljenja in pogubljenja svoje rodovi-ne, vzrok tudi večkrat pogube deržav, kar zgodovina priča. — Pa bo meude tudi tu- le glas vpijočiga v pušavil
Vreme je bilo dozdaj od pusta sem kej neugodno. Vedno bora in mraz, de smo jako dergetali. Marsikteri je rekel, de taciga mraza še ni koj doživel. Dans je deževno, in upati je, de bo vender skorej pomlad se prikazala.
\z St.- Andreja, 22. svečana. Od 12. do 22. sušca se bo v Vuzenici (Saldenhofen) sveti misijon obhajal pod vodstvain Nj i h milosti visokočastitiga gospoda I a va n tin s k i ga škafa s pomočjo nekterih gg. duhovnov. — V todni stolni cerkvi imamo zdaj ob nedeljah popoldne postne pridige, ki so jih včeraj začeli Njih milost, za Njimi se bodo prečastili gospodi korarji zaporedama verstili. — Zastran prestavljanja škofovskiga sedeža se včasi prav serčno nasmejamo nad tem. ko beremo, de novičarji vse te reči bolj na tanko vedo, kakor tukaj sami. Bralo se je, de bomo 1. vinotoka (oktob.) že v Mariboru: želi se res, pa kdo ve, če še ene zime tukaj včakali ne bomo, ker se vseskozi novi zaderžki kažejo, ktere odstraniti se zlasti denarnih moči britko pogreša. — Tis ^Drobtinic" gre počasi in je komej pri začetkovim začetku.
Iz JelAan, —z—. Veselo — žalostno. l'o mnogim trudu in prizadevanji čast. gospoda A. »Sov in ca v Pod-grajah na Notrajnskim sta bila prav lično narejena stranska altarja 3. predpostno nedeljo blagoslovljena. Visokočasliti gospod dekan V. Pušavic iz Jelšan so nar poprej za to slovesnost pripraven ogovor imeli, in tako krepko govorili, de so bili pričujoči serčno ginjeni. Potem je bila daritev za cerkev in Idagoslovljenje alta rje v. Nasledovala je velika sv. inaša z asistencijo. Iz bližnjih in daljnih krajev je bilo ljudstva prišlo, ki so povikševali to slovesnost. Hvala on-dotniinu gospodu in faranam. ki skerbijo za olepšanje cerkve in povzdigo Božje časti.
De pustni dan tudi starši norijo, je za res žalostno: pa. de tudi Bog take očitno kaznuje, nam priča, kar na-sledva: V vasi J. na Reški cesti so bili šli starši v ošta-rijo dobre volje iskat, pustivši 4letniga otroka samiga doma. Napravijo mu blizo ognja posteljo, de naj mu mraz ne bo, in bi bolj sladko spal: ali niso si mislili. de bo otrok za vselej zaspal. Kaj se zgodi? Otroku se oblačilo vname, in v strašnih bolečinah drugi dau uaierje. Od desete ure zvečer do devete zjutraj je terpel. Pač nesrečni starsi. ki dolžnosti zakonskiga stanu tako zanemarjajo! Bog daj. de bi ta nesreča vse zanikerne starše zmodrila. ^Cisto enako pustno dogodbo pripovedujejo ^Slov. Nov." iz Pezinka na Slovaškim; bi rekel, de ste obe ena. — Starši, starši, pomnile! Vr.)
1Z Gotice. S. Kar sim od našiga zamureka zvediti zamogel, je ob kratkim tole: Od kod je doma. od staršev, bratov in sester ne ve nič praviti. zakaj ukraden je bil v zgodnji mladosti pri kakih 3 letih. Spomni se. kako ga je bil tat z neko belo sladčico odpeljal in potem ga v žakelj potisnil in z njim odšel. Kam ga je bil odpeljal, ne vč povedati; le toliko ve, de je veliko mraza terpel. in zavoljo tega je imel eno nogo strašno debelo, ktero so mu prerezali in potem šivali. Ker ni bil dobro zdravljen, ima obe nogi krivi. Taciga je njegov gospodar v Aleksandrijo na prodaj pripeljal, kjer ga je gosp. Olivieri kupil in z drugimi v samostanu 00. frančiškanov imel. dokler se ni priložnost našla, 6. prosenca 1858 ga z drugimi v Evropo prepeljati. Na morji si je naš zamurček veliko mraza vžil. in \ nogah zmerznil ter je tako slab v nogah, de komej raca, tudi paličico za podporo ima. Dr. Mavrovič, ki ga zdravi, pravi, de bo tnoč v nogah zopet zadobil. ali ravno ne bo hodil. V kratkih tednih pride nek gosp. Olivieri v Gorico. in potem se bo kaj zvedilo od rojstniga kraja tega zamurskiga otroka. Kupil ga je gosp. Jožef Marušič.in je nek zanj 42 napoleonov odštel. Stanuje pa pri mestnim kaplanu gosp. K u r I a n i-t u . pri kterim gosp. M a r u s i č hrano ima. Fantek je inajhiii. pa le vender pravijo, de bo že pri 10 letih. Brihten je pa na moč. Arabsko zna. Ocenaš. Cešenamarijo in Vero zna po arabsko, talijansko in fran-
cosko moliti. Tudi za pelje ima pripravno gerlo. Toliko za danes od zamnrčka. od zamurk pa tole: Kna je že več časa bolehava in je tudi v postelji; pravijo, de je jetična . druga je pa slabiga vida in bi utegnila oslepeti; tako nismo z zamorci v Gorici nič kej preveč srečni.
Postni pridigar v goriški stolni cerkvi je letaš O. A r-kangel, kapucin iz Mačerale. Jez ga nisiin poslušal, pa so bili drugi in so rekli, de bo mož. majhin po postavi, pa velik po glavi.
Med ranjcimi je tu li gosp. Jožef K rjaveč, ekspozit pri sv. Tomažu v kamenski fari. umeri 18. grudna za pljučnim prisadarn v 50. letu svoje starosti. B. I. P.!
Iz Melioviga sino prejeli novih družnikov za hratov-šino sb. Cirila in Metoda — njih 103: Bog daj. de bi veliko sprosili in sami svoje duše zveličali.
KasgieU po JiersattsKim mreiu.
Odbor severinske družbe uaznanuje. de se je dosti romarjev oglasilo za Jeruzalem in impotvanjc se ho torej napravilo. — Na Dunaj i seje učeni profesor Ste in s svojo derzino vred vernil iz protestauštva v katoliško Cerkev : ravno tako se je pokatolici! sin holstciiiskiga grofa Blome-a Salzan-skiga, ki je od I. 1852 posestnik znamenitih dobei na Ogerskim. — Solnograškimu knezu vikšimn škofu je v Rimu na 7 let izročena tretja stopinja (instancija) v raz-sojevanji duhovske sodnije v zakonskih rečeh pri vojenstvu. — V neki va>i pri J aro miru na Češkim so stariga duhovna v pokoju močno strašile sanje, de je vidil tramove nad seboj goreli: torej se preseli, in stari častitljivi duhoven čez 15 dni res vidi. de je po polnoči ti>ta hiša gorela in vse poslopje pokončala, iz kleriga bi bil težko brez škode prišel, ako bi bil tam ostal. — V Komi ni. hliz Berna. je bil 22. t. m. neki 22letni izraelcc g. II.. rojen v Pragi, slavno keršen in je dobil ime Frančišk Jožef. — Gimnazija 110. jezuitov v Ter novi m na Ogerskim Meje skorej 500 učeneov. tedaj nad sleherno drugo gimnazijo \ deželi. — V V i če lic i je pred nekimi mesci umeri silo bogati vdovi edini sin. Bila je mati zavolj tega vsa prezaljena: zdaj pa ko ua leni svetu nikogar «vojeov nima. !»«• \ >e svoje veliko premoženje za v boge in \ druge hogoljtihne namene ober-nila. Tako previdnost Božja vselej v srečo in blagor oberne. kar mi nesrečo imenujemo. Marsikdo utegne imeti svoje otroke kakor malike. iu dokler le eu >am >e živi. ne privoši komu drugimu kej. ce je še toliko bogat, in če mi mu njegovi še toliko nehvaležni.	Za škofa \ „Como~ je izvoljen
prošt pri sv. Korlnu v Milanu, v. e. go^p. .lož. M ar žara t ti.— Na Angleškim zidajo množico novih katoliških cerkev iz milovšine vernikov in zlasti tudi novospreobernjen-cov. Neki gospod \Veggst rosse r. ki je >e le pred nekaj leti v katoliško Cerkev prestopil, je na svoje lastne stroške katoliško cerkev zidal, pri kteri je zdaj tudi bene-diktinsk samostan. — „G i orna le d i Roma" piše 20. u. m.: Sluzbini časnik bližnje la>ke derzave uaznanuje spis ueinškiga nekiga lista, v kterim se terdi. de so sv. tiče prosili Nji veličanstvi avstrijanskiga iu francoskiga cesarja, de naj bi zadevnih vojaških posad na Rimskim ne le ohranila, temuč jih tudi zmnožila. Nad vsim tem ui ne pike resnice. Derhal obrekovanj, ki se kujejo zoper papeževo vlado, in laži. ki se razširjajo s potuhnjeno dopadljivostjo, store potrebno, de se sem ter tje ktera v misel vzame. samo zavoljo tega. de opomnimo bravee onih spisov, naj se ne dajo slepiti zinišljarijam. ktere taki razglasujejo. ki ne išejo druži ga raziin obrekovati sveti Sedež in papeževo vlado. — V Rimu je umeri 7. sveč. kardinal F i esc h i. veliki prednik johauitarski. in 5 dni poznejši kardinal G a z z oli; kardinal Savel I i pa je nevarno bolan, iu še več družili. — V rimski ga poslanca za Brazilijo je izvoljen Mor. F a I činel li, škof v Forli iu nadškof atenski i. p. V Forli. ki«»i je le 4 leta bival, je njegov spomin globoko vtisnjen. Ob koleri I. 185ti je bil prodal konje. voz. srebernino in {••»-
Hobjc. dc jc podpiral uhožne bolnike, ki jiin je pogosto sani stregel in jim ss. /.akramente delil. Je pa iz benediktinskima reda. — V Jeruzalemu bodo nune n.\Iarije Device sijon-ske" na podertijab sod nje hiše. kjer je bil Jezus k smerti obsojen, samostan zidale, de se v sredi njega ti vekomaj imenitni ostanki ohranijo. — V Augsburgu je hotlo ti rokodelskih fantov ..nobel" delati, in so med službo Božjo v kavani pili in puhali. Policija pa jih zasači. Bili so 24 ur zaperli iu so mogli se stroške plačati. Zraven tega je slavni magistrat vsakimu mladenču pred 18. letam prepovedal v gostivnice hodite, in tobak (»iti. tudi sleherni deklici pred to staiostjo na ples hoditi. V Landshutu je neki kmet pokazal, kaj de bahat u ali pa prismodežu vse na misel pride. Pustni četertik pri nekakim ple>u je ukazal, njegov imu psu /. dvema tucalama mesenih klobas postreči, iu ko seje pasje gospostvo gostovalo, so mu mogli godci kratek čas krožiti ;ii gosti. Ti gerda baharija. li! — V Parizu je umeri 12. u. m. sloviti pridigar O. Kav i gnan, Bussuet naše »lobe. — Visokočastiti vveelingenski škof. gospod R i ha rti iVhelan. v severni Ameriki, ki so preti nekaj tinemi tudi v Ljubljani bili. so imeli v pričetku svojiga škofovanja eniga -auiiga duhovna; zdaj jih imajo deset. V svoji veliki školii i maj •» do 3.000 katoličanov, ki so pa večidel meti anglikauci m protestanti raztreseni. Ta katoliški mož so sami škof, fajmošter. učenik iu pridigar. Ako jih ktlo vpraša, kje de prestolujejo. mu odgovore: ..Sub dio, — pod milim Bogam, Kjer iu kakor se more!" Taki škol nas opomnijo davnih apo-stoljskih časov. Prchivavci njih obširniga prostora po velikim delu se niso keršeni. ( Blah.) — Maroniški pat rila r h. škofje iu veljaki maroniški so ponudili Njih cesarski visokosti svitlimu nadvojvodu Maksimilijanu cedroviga lesa za en altar v obljubili cerkvi na Duuaji, in Nj. visokost so blagovoljno sprejeli ta lepi dar. — I z Ca rji grad a ve ..Osservalore Triest.", de so spisi ranjciga vikšiga škofa iz Pere. J. M. Ilillereau-a. in spisi Kvg. Bore-a, prednika l.azaristov na izhodu, tako zbudili veljavnike in nižji du-hovstvo greške nezedinjene cerkve v predmestji Kanaro, de jih je veliko prestopilo v katoliško Cerkev. — V Carji-grad je pred nekaj ča>am zdrav dospel greški nezedi-njeni naslovni škof Benjamin iz \eapolis-a. Bil je dosihmal zavolj svoje naklonjenosti k katoliški Cerkvi v nekim bulgarskim samostanu pripert. Po sredništvu francoskima poslanca je bil rešen, in cesarski efendi (naučili peeavnik ) je greškiga patriarha Cirila odgovorniga storil za njegov prihod v glavno mesto, škof Benjamin ima kacih .0» let. je bil poprej v atenskih šolah iu govori razun svojiga malerniga jezika turško, latinsko in bulgarsko. Doma je iz Carjigratla, kjer je imel nekaj časa neko prav častno mesto med iiezedinjenim greškim duhovstvam. Zdaj ima zelje, v Rimu pred sedežem sv. Očeta iz ločuištva v naročje prave Cerkve prestopiti; že je v spoštljivim in vda-n i m pisanji sv. Očeta te milosti prosil.
nomave rtu home raje,
svet o živeti in zveličano umret i.
(Halje.)
Zadosiovanje za grehe se kaže v ojstrim življenji. Ta ljubezen do ojstrosti se je pri pravih spokornikih vselej razodevala . ker spi.koi ni človek je sam nad seboj serdit človek, pravi sv. \vguštin. V slari zavezi in tudi perve čase kersanstva se je ta oj>irosi prav močno razodevala z jokanjem. s tolčenje m na persi. s poslani, z ojstrimi pasovi, s pepeljenjem po slavi, kaktir vidimo nad Da vida m, pri Nini v Ijanih ittl. Pokorivne postave so perve čase keršanstva določevale za vsako pregreho pokorila, ki so dolgo terpele. so bile težavne in sramotivne za grešnike. De pa tudi dandanašnji pri pomanjkanji zunanje in očitne ojstrosti vender
za svoje storjene grehe zadostuješ, o človek, se naj tvoja ojstrost tolikanj bolj na zuotranje obrača; bodi z miren v veselji in razjasnilih, in poterpežljiv v nadlogah svojiga življenja. Tako pokoro je delal Manase. Kdor se pa tako zmerni in primerni ojstrosti ne podverže, on zares nobeniga spodobniga znamnja praviga keršanskiga pokorjenja nad seboj ne kaže; zakaj ta ojstrost življenja ni le svet. temuč je zapoved. Pokora je težaven kerst. »Spoved sicer tudi ze velja za del pokorjenja zavoljo svoje pri težnosti; vender pa spoved sama ne more nadomestiti tistiga zadostovanja, kakoršniga je pravica v stari zavezi iskala, in ki je bilo primerjeno velikosti, in kakoš-nosti ter terpežu grehov. Ako tedaj hočeš s pridani govoriti: rO Gospod, bodi mi m i I o s 11 j i v ne smeš biti sam do sebe milostljiv. Naloži si sam pokoro, ki je tvojim napakam in razuzdanostim naravnost nasproti, Šibaj poželjiv ost in hudobne strasti svojiga mesa s tem, de bežiš pred nevarnostjo in si umakneš tisto, kar mesenosti dopade. in si tako silo in bolečino delaš. Tepi samogoltnost in slad-kosnednost s pritergovanjem v vžitku: žlobodravost s samot-nostjo; napuh z zaničevanjem in poniževanjem samigasebe; skopost in lakomnost z milovšino; preklinjavni in bližujiga objedavni jezik z molitevjo itd. Tako bo tvoja pokora prava pokora, duhovna in telesna pokora, in se smeš zanašati, de boš našel milost ob dnevu ojstre sodbe. (Primeri Neumavr, ascet. Thelog. str. 20 in ti.)	(D. si.)
Pogorori z gg. dopisorarci.
G. —z—: Hvala! — G. P.: Dobro je. — G. H.: Prav vstreženo. — G. B.: „Lexiconu je L. naročil iu ga bote dobivali. kakor želite.
JMiii darovi.
Za afrikanski misij on:
G. St. S. v prid svoje zamurske hčere v Gondokort 10 golti. — S Studenca 52 gold. bratovskiga denara. — Starološka občina za Jurja Prifarčana v Hartumu 41 gold.
—	Visokočast. gosp. A. C. sploh v prid misijona 30 gold.
—	Iz Sent - Kancijaua bratovskiga denara 5 gold.
MMuhorske zadere•
V	ljubljanski škofii. Cmerli so: Beneficiat v Hrastji. g. Jan. Siherl 15. u. in.; vpokojeui farni vikar v Sorici. g. Jan. Mulej, v Selcih 24. u. m.; vpokojeui fajm. in petdesetletni mašnik lavautiiiskc škofije, g. Jož. Pagon. I. f. m., v Ljubljani. R. I. P.!
Karna vikarija Godovič je po odpovedi izpraznjena in prošnje za njo do Njih milosti, visokočastitljiviga ljubljanskima kneza iu škofa se od 23. u. m. navadno oddajajo.
V	teržaški škofii so naslednje premene čč. gg. duhovnov: Domin. Tomaro pride za duh. potu. v Cmago: Jak. Bokatič v Isolo; Kr. Lazar v Novako; Mat. S u p I j i n a v Pazen : Mih. Zupančič v Antinjano; Jan. Okoru v llrušico; Ant. Stiglič v Lavrano. lTmerli so v. č. iu čč. gg.: Jak. Cerne, korar v Terstu; Jan. Kave nt o. in .lan. Degrassi. korarja v Kopru: Ant. Ješ, duh. pom. v Lokvi. R. I. P.! Oboja korarija je razpisana; s poprešnjo je sklenjena čast. fajmoštra in (juxta Concord. art. XXIII. ad norm. Cone. Trid., Sess. 24, c. 8 de Ref.) tudi služba s p o k o r n i ča r j a ( Poenitentiarii J; z drugo pa (ei praeser. ejusd. Cone. Trid.. Sess. V., c. 1 de Ref.) služba b o g o s I o v n i k a (Canon. Theologalis.) Tudi fara Šmarje je razpisana. Za vse troje se jemljejo prošnje do 24. t. m. Pervo korarstvo jc osebno in ga deli deržina Manzini, drugo pa je c. k.
Odgovorni vreduik: Luka JcrdD- —
Založnik: Jožef Blainik