O »zmotah" Prcdscdnik .lugoslovansk.ga uoiteljsk.ga udruženja, tov. Ivan Dhnnik, je priobčil v 15. štev. »Učiteljskega tovariša« od 5. decembra 1. 1. članek pod naslovom »Zmote«, v ka terem skuša dokazati, da slovensko učiteljstvo ne gleda objektivno na možnost osnovanja zvezc učitelj.kih organizacij v Jugoslaviji tor da sc to vprašanje ne da rešiti brezkompromisno, kakor se glasi zahteva slovensko banovinsk. učit.ljske delcgaoijc. Po njegov.m mncnju je velika zmota, čc sc naislavlja dancs apcl za rešitev stvari na izvršni odbor, ker ista o tcm vprašanju zavzela svojc stališčc (in sicer odklonilno) oba višja foruma JUU, t. j. upravni in glavni odbor. S tcm, da sc kratkomalo nc priznajo mišljcnjc in sklepi ogromne vcčine glavncga odbora da se nc bo niikdar povoljno rešila ta zadeva. Tovariš Dimnik sc postavlja v tej argumentaciji na povsem formalno stališče in vsc kaže, da se ne zavcda dcjstva. da zapada s tem v usoden anahronizcm. Današnja večina glavnega odbora JUU nc predstavlja od trenutka odcepitve učiteljstva banovinc Mrvatske več tistega foruma, kot ga je predstavljal še prcd to ločitvijo. Jugoslovansko ueiteljsko udruženje je zaradi tcga že danes fikcija, zato so vsi zaključki, ki sc delajo na osnovi tc irealne koncepcije, nujno anahronistični in zato nerealni. Jugoslovansko učiteljsitvo jc organizirano danes v dveh loeenih združenjih i-n čc želi učiteljstvo dravskc banovine zgolj /aradi stanovskih koristi to stanje odpraviti, ne more biri ta želja vsc dotlej zmota, doklcr nas tov. Dimnik nc pr.priča, da jc sedanjc stanje koristno za jugoslovansko učiteljstvo. Sicer pa je tudi res, da je sedanje odklonilno stališ.e glavnega odbora JUU bilo že pred njegovim sklepom dne 14. junija 1. 1. mncnje izvršnega odbora, v čigar imenu jc tov. Dimnik podal istega dne svojo programatično izjavo, ki si jo je glavni odbor osvojil. Osvujili si jc pa niso zastopniki dravskc banovine in to njihovo stališče jc naša skupščina v Ljubljani brez pridržka potrdila. Glavni nrgument izvršncga odbora je obstajal in obstaja šc vedno v mnenju — ali če hočetc v prepričanju — da v Savezu hrvatskih u.it.ljskih drušitev danes še ni one priprarvljenosti, ki bi nam jamčila za resnično duhovno zajednico nove zveze vsega jugoslovanskega učiteljstva. V tem »dejstvu« tiči po mnenju tov. Dimnika največja naša zmota. Ce bi bili mi prevz.ti od istega prepričanja, bi izpadlo po njegovem mnenju od naše strani vsako for&iranje te nemogočc razvojne lini.je, kajti »za ureditev tega razmerja je treba iti prirodnim, ne pa prisilniim po-tom«. Tu pa stojimo na razvodju in prav zato ne more biti govora o naši zmoti. Mi sc nc spuščamo v razmotrivanja, ali je razpoloženj. med predstavniki učiteljstva banovine Hrvatske danes že v takem stanju, da bi nam omogočilo ures-ničcnjc našc željc in dopuščamo zato tudi možnost, da bi naša pobuda v tcj smeri nc zaidela na povoljcn odziv. S tem bi bil podan pa samo dokaz, da je bilo anticipirano mnenjc izvršncga1 odbora JUU pravilno, ne pa da bi bili mi v zmoti, ker želimo zopctne strnjenosti jugosilovanske učiteljskc organizacijc. Akoravno nismo nikaki nestvarni zancšcnjaki in opazujemo stvari na Hrvatskcm s potrebno skepso, vztrajamo na tcm. da se prepo-rebni poskus napravi in siccr od tistc strani, ki je zaradi svoje tradicije in večje sile bolje zavarovana pred morebitnimi napačnimi tolmačenji. Ta stran je pa po našem mnenju JUU. AM se tovariši pri izvršnem odboru boje, da bi jirn razvoj potrdil njihovo prepričanje? Mi se samo vprašujemo, zakaj naj bi ne s konkretnimi ukrepi izsilili razčiščcnje sedanjega stanja! Ako sc poskus ponesreči, sledilii bomo v svoji stanovski politiki pametno prirodnim potom in sicer s prijetno zavcstjo, da smo storili vse, kar smo smatrali za koristno in času primerno. Iz te izkušnjc bomo črpali zlatc nauke za svoje nadaljnjc ukrepe. Ce se pa poskus posreči, si bomo zagotavili tako teren, na katerem s. edino: lahko doseže ona duhovna zajednica jugoslovanskcga učiteljstva, ki lebdi pred očmi nam vsem, zlasti pa argumentirajoč.mu izvršnemu odboru. Vse naše izkušnje pa nam kažejo, da vodi pot v višino vedno po idealizmu in nc po skepsi. Al. Hreščak.