CLOTHO letnik 3 · številka 1 · 2021 Matej Hriberšek Josip Pipenbacher Jernej Šcek in Igor Škamperle Salutati, Ficino in Machiavelli Iva Jevtic Izrekanje resnice v Ogledalu preprostih iznicenih duš Domen Iljaš in Miran Špelic OFM O vere ius summum, summa malitia Milan Lovenjak Spis O smrtih preganjalcev CLOTHO letnik 3, številka 1 / volume 3, issue 1, 2021 ISSN: 2670-6210 (tisk / print), 2670-6229 (splet / online) Odgovorni urednik / Editor-in-chief: David Movrin Pomocniki odgovornega urednika / Associate Editors: Nena Bobovnik, Anja Božic, Domen Iljaš, Klara Keršic, Kajetan Škraban Uredniški odbor / Editorial Board: Andrea Balbo, Universitŕ degli Studi di Torino; Alenka Cedilnik, Univerza v Ljubljani; Jan Ciglenecki, Univerza v Ljubljani; James J. Clauss, University of Washington; Péter Hajdu, Shenzhčn Dŕxué; Elizabeth Hale, University of New England; Stanko Kokole, Univerza v Ljubljani; Katarzyna Marciniak, Uniwersytet Warszawski; Petra Matovic, Sveucilište u Zagrebu; Aleš Maver, Univerza v Mariboru; Tina Milavec, Univerza v Ljubljani; Gregor Pobežin, Univerza na Primorskem, Koper; Sonja Schreiner, Universität Wien; Henry Stead, University of St Andrews; Katalin Szende, Central European University, Wien; Yasunari Takada, Tokyo daigaku; Daniela Urbanová, Masarykova univerzita, Brno; Andrii Yasinovskyi, Ukrains'kyy Katolyts'kyy Universytet, Lviv Naslov / Address: Aškerceva cesta 2, 1000 Ljubljana Založnik / Publisher: Ljubljana University Press, Faculty of Arts / Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Oblikovanje in prelom / design and typesetting: Nika Bronic Jezikovni pregled / Language Advisor: Anja Božic (Slovenian / slovenšcina), Jonathan Rebetz (English / anglešcina) Spletna stran / Website: revije.ff.uni-lj.si/clotho E-pošta / Email: clotho@uni-lj.si Tisk / Printing: Birografika Bori d.o.o., Ljubljana Cena / Price: 7 € Odgovorna oseba založnika / For the publisher: Roman Kuhar, Dekan / Dean of Faculty This work is licensed under a Creative Commons Attribution-ShareAlike 4.0 International License. / To delo je ponujeno pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva – deljenje pod enakimi pogoji 4.0, mednarodna licenca. Naslovnica / Front page: Kloto, Lahesis in Atropos na mozaiku z Ahilovim rojstvom iz 5. stol. po Kr., Nea Paphos, Ciper / Clotho, Lachesis, and Atropos on the 5th-century mosaic of the birth of Achilles, Nea Paphos, Cyprus Foto esej / Photo essay: Nox Gantariana 7. junija 2021, zaradi epidemije nekoliko zakasnelo praznovanje devetdesetletnice profesorja Kajetana Gantarja, v atriju ZRC SAZU, fotografije David Movrin; utrinke s spremne razstave na Oddelku za klasicno filologijo je priskrbela Slovenska matica, fotografinja Jana Jocif / Nox Gantariana on June 7, 2021; the celebration of the ninetieth anniversary of Professor Kajetan Gantar in the atrium of ZRC SAZU was slightly delayed due to the epidemic, photo by David Movrin; the snapshots from the accompanying exhibition at the Department of Classical Philology were provided by Slovenska matica, photo by Jana Jocif KAZALO CLANKI PREVODI 05 Matej HriberšekŠtudij in uciteljsko delo Josipa Pipenbacherja 41 Jernej Šcek in Igor Škamperle Salutati, Ficino in Machiavelli: Od jajca do jabolka civilnega humanizma 77 Iva Jevtic Izrekanje resnice v Ogledalu preprostih iznicenih duš Margarete Porete 101 Domen Iljaš inMiran Špelic OFM O vere ius summum, summa malitia: Poskus žanrske opredelitve in namembnosti Hieronimove Ep. 1 123 Milan Lovenjak Laktancij in spis O smrtih preganjalcev 141 181 195 207 235 Knjiga Lucija Cecilija izpovedovalcu Donatu o smrtih preganjalcev Milan Lovenjak Homerjeva Odiseja, drugi spev (ß) Kajetan Gantar Liutprand Kremonski, Antapodosis 6: Podoba Bizanca na latinskem Zahodu 10. stoletja Kajetan Škraban Laconicum Europae speculum – Lakonsko ogledalo Evrope Izidor Janžekovic RECENZIJE Homerske himne v slovenšcini Boris Šinigoj Slika 1: Josip Pipenbacher; vir: NUK, Zbirka upodobitev znanih Slovencev doi: https://doi.org/10.4312/clotho.3.1.5-38 Študij in uciteljsko delo Josipa Pipenbacherja Matej Hriberšek* 1. UVOD Med slovenskimi klasicnimi filologi, ki so v obdobju do 2. svetovne vojne oblikovali pouk klasicnih jezikov, je veliko posameznikov, ki so pustili svoj pecat pri oblikovanju pouka klasicnih jezikov ali pri razvoju slovenske klasicne filologije nasploh. Med njimi je nedvomno tudi Josip Pipenbacher. Kot filolog, šolnik, pisec ucbenikov, oblikovalec šolske politike, prosvetni in kulturni delavec in pospeševalec, eden pomembnih clanov Sokola in eden prvih slovenskih doktorjev klasicne filologije je skupaj s svojimi sodobniki (Josipom Tominškom, Franom Ilešicem, Antonom Doklerjem, Josipom Westrom in drugimi) na podrocju prosvete in športa zaznamoval prvo polovico 20. stoletja. V prispevku je predstavljeno obdobje njegove mladosti, še posebej študij in doktorat na Univerzi na Dunaju ter njegovo uciteljsko delo. 2. MLADOST Josip Pipenbacher je bil rojen 14. februarja 1869 v Sveti Marjeti naDravskem polju na Štajerskem (St. Margarethen am Draufeld, Steier * Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Aškerceva 2, 1000 Ljubljana; matej.hribersek@ff.unilj. si. Zahvaljujem se vsem, ki so pripomogli k nastanku tega prispevka, še zlasti dr. Tonetu Smoleju, vodji projekta »Zgodovina doktorskih disertacij slovenskih kandidatov v Avstroogrski monarhiji (1872–1918)« (J77276; projekt je trajal med letoma 2016 in 2018), katerega clan sem bil, ki je spodbudil raziskovanje o življenju in delu slovenskih doktorjev klasicne filologije in v katerem mi je bilo omogoceno delo v dunajskem univerzitetnem arhivu, ter dr. Davidu Movrinu, za posredovano arhivsko gradivo. 6 mark) ocetu Jožefu (Josipu)1 in materi Mariji.2 Izhajal je iz skromnega kmeckega okolja, saj je bil oce – kot sam Josip navaja pozneje v dokumentih – preprost kajžar (Keuschler).3 Otroška leta je preživel v rodnem kraju; osnovno šolo je najprej obiskoval v Šent Janžu na Dravskem polju,4 pozneje pa v Sveti Marjeti na Dravskem polju. Nato je v Mariboru obiskoval vadnico (v dokumentih ni navedeno, koliko casa) in tu se je l. 1883 tudi vpisal na klasicno gimnazijo (v 1. a razred)5 in jo obiskoval do 6. gimnazijskega razreda;6 7. gimnazijski razred je obiskoval na 1. klasicni gimnaziji v Ljubljani in ga koncal z odliko (erste Fortgangsclasse mit Vorzug);7 tu je obiskoval tudi 8. razred (ki ga ni koncal z odliko).8 Na ljubljanski gimnaziji je 17. julija l. 1890 opravljal maturo.9 Leta 1889 je bil še kot gimnazijec rekrutiran v enote avstrijske vojske; v obdobju od 1. oktobra 1890 do 1. oktobra 1891 je kot enoletni prostovoljec (einjährig freiwillige Präsenzdienst) služil vojaški rok pri 47. polku.10 3. DUNAJ a) Študij Po koncani enoletni vojaški službi se je Pipenbacher v zimskem semestru akademskega leta 1891/1892 vpisal na Filozofsko fakulteto dunajske univerze na študij klasicne filologije; zakaj se je odlocil prav za ta študij, ni znano. V vpisni dokumentaciji je navedel, da je katoliške veroizpovedi in da je njegov materni jezik slovenšcina.11 Izbira študija ni bila nakljucna. Bil je zelo marljiv in uspešen dijak, študij pa je ponujal tudi dobre obete za službo na kateri od gimnazij 1 UAW, Nationale, Josef Pipenbacher, I. Semester. 2 UAW, Rigorosenakt PN 913, Josef Pipenbacher, Curriculum vitae; NŠAMb, Krstna knjiga (Taufbuch) sign. 04185, 263 Št. Janž na Dravskem polju, str. 125. 3 UAW, Nationale, I. Semester. 4 SI AS 231, Ministrstvo za prosveto Ljudske republike Slovenije, personalne mape, škatla 34, Pipenbacher, Službenicki list za l. 1926, 3. Šent Janž se danes imenuje Starše (na Dravskem polju), župnija je še vedno Šentjanž na Dravskem polju. 5 Programm des k. k. StaatsGymnasiums in Marburg 1883, 41. 6 Jahresbericht des k. k. StaatsGymnasiums in Marburg 1888, 34. 7 Jahresbericht des k. k. Obergymnasiums zu Laibach 1889, 71. 8 Jahresbericht des k. k. Obergymnasiums zu Laibach 1890, 76. 9 UAW, Rigorosenprotokoll PN 913, Josef Pipenbacher. 10 SI AS 231, Ministrstvo za prosveto Ljudske republike Slovenije, personalne mape, škatla 34, Pipenbacher, Službenicki list za l. 1926, 2. 11 UAW, Nationale, Josef Pipenbacher, I. Semester. 7 v avstrijski monarhiji, ker sta bila v tem obdobju v avstrijskem gimnazijskem šolstvu oba klasicna jezika prevladujoca, saj jima je bilo v gimnazijskih predmetnikih namenjenih vec kot 40% vseh ur.12 Uspešno zakljucen študij je tedaj skoraj zanesljivo zagotavljal službo na kateri od gimnazij monarhije, vendar pa to ni pomenilo, da bo posameznik to službo lahko opravljal v svojem domacem okolju, saj so avstrijske šolske oblasti ucitelje pošiljale na gimnazije po vsej monarhiji. To je pogosto doletelo tudi slovenske srednješolske ucitelje obeh klasicnih jezikov. Slovenskih srednješolskih uciteljev ni bilo malo, vendar jih je vecina delovala zunaj meja današnjega slovenskega prostora. Tako je bilo l. 1859 na srednješolskih ucnih ustanovah avstroogrske monarhije dejavnih 134 slovenskih uciteljev, vendar jih je na gimnazijah in realkah na obmocju današnjega slovenskega prostora poucevalo samo dvanajst, vsi ostali pa so službovali drugod na obmocju monarhije, najvec na Hrvaškem.13 Študij je trajal štiri leta oziroma osem semestrov; Pipenbacher je na Dunaju študiral od zimskega semestra 1891/1892 do letnega semestra 1895. V tem obdobju je obiskoval vrsto predavanj, seminarjev in proseminarjev s podrocja klasicne filologije, slavistike in germanistike. Pri Hildebrandu in Zimmermannu je poslušal predavanja iz logike; pri Vogtu iz splošne pedagogike, gimnazijske pedagogike in logike z uvodom v metafiziko; pri Pastrneku iz staroslovenske slovnice; pri Jirecku o zgodovini Slovanov in Bizanca v zgodnjem srednjem veku; pri Jagicu izbrana poglavja iz slovnice južnoslovanskih jezikov ter zgodovino književnosti južnih Slovanov; pri Minorju o zgodovini nemške književnosti (pesništvo 16. stoletja, obdobje od Opitza do Klopstocka); pri Benndorfu o zgodovini grške umetnosti (upodobitve iz Homerja in trojanskega mitološkega ciklusa); pri Gomperzu o zgodovini grške filozofije in o Platonovem življenju, nauku in delu; pri Bormannu o starejši grški zgodovini, o grški zgodovini po perzijskih vojnah, o rimskih starožitnostih ter o vodenju in upravi rimske države; pri Hoffmannu o zgodovini rimske književnosti, o mitologiji in religiji, o latinski skladnji, pri njem so brali Tukidida (govori), obiskovali seminar ter pripravljali seminarska dela in disputirali; pri Gitlbauerju so poslušali predavanja o grški paleografiji in Katonu Starejšem ter brali Homerjevo Odisejo, Sofoklove zborske speve, Platonovo Apologijo, Demostenove Olintske govore in izbrane Horacijeve ode. 12 Entwurf der Organisation, 22–28; Baumeister, Die Einrichtung und Verwaltung, 272; Hriberšek, Klasicni jeziki v slovenskem šolstvu 1848–1945, 49. 13 Prijatelj, Kulturna in politicna zgodovina, III, 31–33. Najvec obveznosti je imel pri Karlu Schenklu in Wilhelmu Hartlu. Pri Hartlu je poslušal predavanja o zgodovini grške književnosti, o zgodovini in lastnostih latinskega sloga, obiskoval je razlage Iliade (skupaj z uvodom v zgodovino kritike Homerja), Demostenovega Govora o vencu, grških lirikov (z uvodom v grška narecja), Salustijeve Zgodovine in izbranih odlomkov iz Livija (5. dekada); na seminarjih so interpretirali razlicne pisce (med drugim homerske himne), udeleževal pa se je tudi disputacij, kjer so pripravljali in ocenjevali seminarska dela. Pri Schenklu je poslušal predavanja o grški skladnji, o grških vojnih starožitnostih, o lakedajmonskih državnih starožitnostih, o rimski književnosti 2. stoletja po Kr. in rimski tragediji. Brali, interpretirali in razlagali so Ajshilove Peržane, Sofoklovega Ojdipa na Kolonu, Evripidovega Kiklopa (z uvodom v satirsko igro), Aristofanove Ose, Kalimahove himne, Ciceronovi deli O najvišjem dobrem in najvišjem zlu ter O naravi bogov, izbrane Katulove pesmi in Stacijeve Gozdove, udeleževal pa se je tudi njegovih seminarjev. V casu svojega študija na Dunaju je Pipenbacher bival na treh lokacijah: v 1. semestru v 1. nadstropju na Lackierergassse 8 v Alsergrundu, nato v stanovanju št. 30 v 3. nadstropju na Lederergasse v 8. okrožju in koncno v stanovanju št. 80 v 3. nadstropju na Porzellangasse 30; tu je ostal do konca svojega študija. Od 3. semestra naprej je bil v celoti oprošcen placila študijske pristojbine oziroma ucnine (Collegiengeld). Štipendije ni prejemal.14 b) Doktorat Po koncanem osemsemestrskem študiju se je Pipenbacher odlocil za doktorski študij. Pravila so od doktorskega kandidata zahtevala pripravo disertacije (doktorandi filologije so jo morali napisati v latinšcini, s cimer so dokazali, da se znajo v tem jeziku pravilno in tekoce izražati) in opravljanje rigoroza (strogega zakljucnega izpita; doktorski kandidati filologije so morali ob prijavi na rigoroz iz klasicne filologije dokumentaciji vedno dodati tudi v latinšcini napisan življenjepis). Ta je bil razdeljen na glavni rigoroz oziroma izpit s podrocja stroke, s katere je kandidat napisal disertacijo, ter stranski rigoroz, ki je vkljuceval filozofijo in pedagoške predmete. Z uspešno opravljenimi obveznostmi si je kandidat pridobil pravico do 14 UAW, Nationale, Josef Pipenbacher, I. Semester.–VIII. Semester. Slika 2: Nationale, Josef Pipenbacher, IV. semester (zimski semester 1893); vir: UAW 10 doktorskega naziva.15 Pipenbacher pa ni bil edini slovenski filolog, ki se je odlocil za doktorski študij. V obdobju od leta 1872, ko so zacela veljati strožja pravila za pridobitev doktorskega naziva, do leta 1918 se je za doktorski študij klasicne filologije na Dunaju odlocilo enajst slovenskih študentov. Pri tem so upoštevani tisti, ki so izpolnjevali postavljeni kriterij za uvrstitev v kategorijo »slovenski študent«, za kar ni bilo dovolj, da so izvirali s slovenskega narodnostnega ozemlja, ampak so morali pri vpisu na študij na vpisnico napisati, da je njihov materni jezik slovenšcina. Pred Pipenbacherjem je doktoriral Fran Detela, za njim pa še Franc Prosenc, Janez (Ivan) Maselj, Franc Lastavec, Anton Dolar, Janez Gnidovec, Anton Derganc, Franc Jerč, Janez (Ivan) Samsa in Franc Omerza; med temi slovesne promocije nista imela Janez Maselj in Franc Omerza. Vecina jih je izhajala iz kmeckega okolja (starši so bili navadno mali kmetje ali kajžarji) in od enajstih so bili štirje duhovniki (Gnidovec, Jerč, Samsa, Omerza). Ti so prišli študirat ob podpori škofa Antona Bonaventure Jeglica, ki jih je poslal na študij z namenom, da bi zagotovil ustrezen slovenski kader za novonastalo škofijsko gimnazijo (in Zavod sv. Stanislava) v Šentvidu, ki je postala prva povsem slovenska gimnazija. c) Disertacija in rigoroz Devetega maja 1895 je Pipenbacher na profesorski kolegij Filozofske fakultete dunajske univerze naslovil prijavo oziroma prošnjo, naj mu dovoli pristop k filozofskemu rigorozu iz klasicne filologije v povezavi z zgodovino.16 Pogoj za to je bilo privoljenje Ministrstva za uk in bogocastje (Ministerium für Cultus und Unterricht), ki ga je ministrstvo poslalo dekanatu 19. aprila 1895,17 Pipenbacherja pa je dekan o tem obvestil 25. aprila. Ob oddaji dokumentacije je moral Pipenbacher placati tudi takso za presojo oziroma oceno svoje doktorske disertacije.18 Zahtevana prijavna dokumentacija je vkljucevala: privoljenje ministrstva, za katerega je zaprosil 26. marca 1895;19 maturitetno spricevalo, ki ga je pozneje (18. junija 1895) vzel iz dokumentacije rigoroza;20 indeks kot dokazilo o opravljenih študijskih obveznostih; življenjepis (Curriculum 15 O doktorskem študiju gl. Smolej, »‘Prisegam in obljubljam’«, 8–9, 12–13; Meister, Geschichte des Doktorates der Philosophie, passim. 16 UAW, Rigorosenakt PN 913, Josef Pipenbacher. 17 UAW, Rigorosenakt PN 913, Josef Pipenbacher, Ministerialbewilligung. 18 UAW, Rigorosenakt PN 913, Josef Pipenbacher, Bestätigung. 19 UAW, Rigorosenakt PN 913, Josef Pipenbacher, Ministerium für Cultus und Unterricht Z. 8442. 20 UAW, Rigorosenakt PN 913, Josef Pipenbacher, Bestätigung (18. Juni 1895). 11 vitae), napisan v latinšcini; dokoncano disertacijo. Naslov disertacije, ki jo je skladno s tradicijo in zahtevami napisal v latinšcini, je bil Dve poglavji o Ksenofontovi knjigi, naslovljeni O ustavi Lakedajmoncev (.e.. t.. t.. .a.eda.µ..... p...te.a.) – torej De Xenophontis, qui de re publica Lacedaemoniorum inscribitur, libello capita duo (.e.. t.. t.. .a.eda.µ..... p...te.a.); v njej se je ukvarjal z enim od Ksenofotovih manjših in manj znanih spisov z naslovom Lakedajmonska (oziroma Spartanska) ustava. Strokovno oceno disertacije sta 19. maja 1895 podala Karl Schenkl kot referent in Wilhelm Hartel kot koreferent.21 Ocenjevalca sta v oceni zapisala, da bi bila tema gotovo hvaležna, ce bi kandidat na osnovi del, ki so že na voljo, še enkrat naredil temeljit pregled nad tem, v cem se razlikujejo mnenja strokovnjakov, ki zagovarjajo Ksenofontovo avtorstvo, in tistih, ki mu ga odrekajo; enako bi bilo dobro, ce bi tudi temeljito pregledal dela o jezikovni rabi pri Ksenofontu ter jih po možnosti dopolnil z novimi spoznanji. Pipenbacherju sta priznala, da se trudi to narediti, da pa je že iz uvoda ocitno, kako mu po njunem mnenju to ni najbolje uspelo. Iz nadaljevanja ocene dobimo približen vpogled v vsebino njegove disertacije. Prvi del disertacije je bil uvod, v katerem je podal pregled strokovne literature, ki je bil po mnenju ocenjevalcev sicer popoln in marljivo pripravljen. Sledila je obravnava vprašanja, kakšen je bil namen Ksenofontovega spisa. To vprašanje bi moral Pipenbacher po mnenju ocenjevalcev obdelati bolje in dati jasen odgovor, ali je to Ksenofontovo delo študija ali gre za strankarski spis oziroma politicno brošuro (kakor je menil Wilamowitz). V drugem delu uvodnega poglavja je razpravljal o problematiki, ali se v knjižici navedena dejstva in mnenja ujemajo z dejstvi iz del, katerih avtorstvo je neizpodbitno Ksenofontovo. Tu je po oceni obeh sicer prispeval nekaj novega, vendar pa ni v celoti zadostil pricakovanjem in kriterijem. V drugem poglavju je Pipenbacher ovrednotil dotedanje raziskave o jezikovni rabi; prav v tem delu je prispeval nekaj novega ter nekatere stvari postavil v pravo luc. Na ta del se nanaša tudi glavni ocitek obeh ocenjevalcev, da namrec pri jezikovni obravnavi in primerjavi manjka nekaj, kar je vse prej kot nepomembno – to so rekla in fraze, ki so v tem pogledu prav tako pomembni kot posamezne besede in jezikovne posebnosti. V tem poglavju je Pipenbacher tudi natancneje raziskal 14. poglavje spisa in zagovarjal njegovo pristnost. Pri latinšcini ocenjevalca nista zaznala vecjih napak, na tistih mestih, kjer so se pojavile, pa sta jih pripisala nepozornosti pri prepisovanju. Sta pa disertaciji poocitala 21 UAW, Rigorosenprotokoll PN 913, Josef Pipenbacher. 12 še dvoje: pomanjkanje kandidatovega pristnega lastnega izraza in dejstvo, da je kot celota neuravnotežena, saj so nekateri deli napisani dobro, drugi pa manj zadovoljivo. Koncni sklep je bil, da disertacija še ni pripravljena za natis,22 da pa kandidat s svojo prizadevnostjo meri na to; ob dejstvu, da je temeljito prebral vsa Ksenofontova dela, in z ozirom na segmente, ki so v disertaciji – v nekaterih delih – dobri, zato ne bi bilo prav, ce kandidata ne bi pripustili k nadaljnjim korakom, torej k rigororozu. S tem je bila Pipenbacherjeva disertacija aprobirana; podpisnik aprobacije je tedanji dekan filozofske fakultete, orientalist Josef Karabacek.23 Iz ocene lahko razberemo, da je bila tema disertacije jezikovna, ne literarna, Pipenbacher pa je v njej na osnovi jezikovne analize in primerjave skušal dokazati, da je Ksenofont res pisec Spartanske ustave. Disertacija se v fondu dunajske univerzitetne knjižnice, kjer so arhivirane disertacije dunajske univerze, ni ohranila, zanimivo pa je, da je Pipenbacher nikoli ni objavil v strokovni periodiki (zakaj, ni znano), v njegovi zapušcini se ni ohranila, pa tudi pozneje se v nobenem od svojih prispevkov s podrocja filologije ni nikoli vec lotil te tematike.24 Tudi v svojem latinsko napisanem življenjepisu, ki ga je priložil k prijavi, nikjer ne pojasni svoje odlocitve zanjo.25 Glavni rigoroz je Pipenbacher opravil 28. junija 1895: Karl Schenkl mu je dal oceno »odlicno« in »zadostno«, zgodovinar Max Büdinger »zadostno«; aprobacijo je podpisal tedanji dekan filozofske fakultete, orientalist Josef Karabacek. Stranski rigoroz je Pipenbacher opravil 25. maja 1895; ocenjevalca sta bila Robert Zimmerman in Theodor Vogt. Aprobiran je bil »soglasno z odliko« (einstimmig mit Auszeichnung); podpisnik aprobacije je bil dekan Karabacek. Promoviran je bil 17. julija 1895.26 22 Ustaljena praksa je bila, da so doktorandi po zakljucenem doktorskem študiju disertacijo objavili v revijalnem strokovnem tisku ali v šolskih izvestjih ali kot posebno publikacijo. Pipenbacher je ni objavil; zakaj, ni znano. 23 UAW, Rigorosenprotokoll PN 913, Josef Pipenbacher. 24 Od enajstih doktorskih disertacij slovenskih doktorjev klasicne filologije na Dunaju so ohranjene samo štiri; disertacije ostalih kandidatov se niso ohranile ne v dunajski univerzitetni knjižnici in ne v njihovih zapušcinah, pa tudi objav ljene niso bile ne kot celota in ne posamezni njihovi deli. Hriberšek, »Slovenski doktorji klasicne filologije«, 45. 25 UAW, Rigorosenakt PN 913, Josef Pipenbacher, Curriculum vitae. 26 UAW, Rigorosenprotokoll PN 913, Josef Pipenbacher. Gl. tudi »Promoviran«. V: Domovina 5, št. 25 (5. septembra 1895): 3; »Promocija«. Slovenec 23, št. 163 (19. julija 1895): 4; »Promocije«. Zora: Glasilo slovenskega katoliškega dijaštva 1, 3. zv. (1895): 94. Slika 3: Rigorosenprotokol, Pipenbacherjev življenjepis (Curriculum vitae); vir: UAW 14 c) Profesorski izpit Dosega doktorskega naziva ni bila najzahtevnejši del študija; veliko vec casa in energije so morali uciteljski kandidati vložiti v pripravo na profesorski izpit, s katerim so dobili pravico poucevanja na gimnazijah in drugih srednjih šolah v monarhiji. Izpit so opravljali pri Cesarskokraljevi komisiji za pouk na gimnazijah in realnih šolah na Dunaju (K. k. PrüfungsCommission für das Lehramt an Gymnasien und Realschulen in Wien), vkljuceval pa je: 1. nalogo, ki so jo kandidati pripravili doma in jo poslali v oceno; 2. klavzurni izpit, ki so ga pisali na sedežu komisije; 3. ustni izpit, ki so ga opravljali pred triali štiriclansko komisijo. Vse tri obveznosti je moral kandidat opraviti za vsak predmet, za katerega se je prijavil, da ga želi poucevati, pa tudi za vsak ucni jezik, za katerega je navedel, da želi v njem poucevati. Pipenbacher se je k profesorskemu izpitu prijavil 20. junija 1895; v prijavi je navedel, da želi opravljati državni strokovni izpit iz klasicne filologije kot glavnega predmeta in slovenšcine kot stranskega predmeta, pa tudi iz nemšcine kot ucnega jezika.27 a) Domace naloge Prvo domaco nalogo je Pipenbacher napisal iz pedagogike pri Teodorju Vogtu. Iz prepisa, namenjenega Pipenbacherju z dne 8. julija 1895, izvemo, da je bila ocena podana 25. junija 1895. Dobil je nalogo iz specialne didaktike – in sicer metodicno pripravo k 9. in 10. poglavju 1. knjige Cezarjeve Galske vojne.28 Opreti se je moral na prispevek nemškega filologa Rudolfa Mengeja,29 objavljen v letopisu Društva za znanstveno pedagogiko (Verein für wissenschaftliche Pädagogik) za leto 1895, v katerem je ta obravnaval povezavo med lektiro in slovnico pri gimnazijskem pouku.30 Vogt je oceno naloge objavil 12. februarja 1896. Pipenbacherja je pohvalil, da je zelo dobro seznanjen s filološko metodo in da sta njegov pristop in raba v navezavi na Mengejevo razpravo, kar zadeva jezikovni del pouka, povsem ustrezna.31 27 UAW, Lehramtsprüfungsakt Pipenbacher, Prüfungszeugnis. 28 UAW, Lehramtsprüfungsakt Pipenbacher, Pädagogische Hausaufgabe für Herrn Josef Pipenbacher. 29 GüntherArndt et al., »Biographisches Handbuch«, 450–451. 30 Menge, »Verbindung von Lektüre und Grammatik«, 231–287. 31 UAW, Lehramtsprüfungsakt, Josef Pipenbacher, 5, Die paedagogische Arbeit des Herrn Dr. Jos. Pipenbacher. Slika 4: Rigorosenakt, Karl Schenkl, ocena Pipenbacherjeve disertacije, str. 1; vir: UAW 16 Iz ohranjenega povzetka, ki je bil dan Pipenbacherju v prepis 8. julija 1895, izvemo, da mu je temo za domaco nalogo iz latinšcine 22. junija 1895 dolocil Wilhelm Hartel. Moral je prevesti in pojasniti verze 77–155 iz šestega speva Vergilijeve Eneide ter pojasniti in kronološko dolociti (kolikor je to mogoce) potek posameznih dogodkov in vse, kar je povezano z razumevanjem in vrednotenjem same kompozicije epa. Nalogo je moral napisati v latinšcini.32 Ocena naloge je bila podana dobrega pol leta pozneje (9. februarja 1896), vendar ocenjevalec ni bil Wilhelm Hartel, ampak Karl Schenkl.33 Po njegovi oceni je bil prevod odlomka sicer pomensko ustrezen, vendar pa ni bil zadovoljen s samo obliko, še zlasti, kar zadeva pesniški izraz; kandidatu je poocital nekaj okorelosti in celo napak (npr. die Stachel namesto der Stachel). Pograjal je še malenkostno raztresenost (vidno npr. v opombi k verzu 81) in neenakomeren latinski slog, saj so bili nekateri deli napisani bolje, drugi slabše, in dejstvo, da bi z natancnejšim pregledom kandidat lahko pravopisne napake odpravil. Pohvalil pa je marljivo pripravljen komentar, ustrezno rabo relevantne strokovne literature ter zmožnost trezne strokovne presoje in vrednotenja z razlicnih vidikov, ceprav z nekaj pridržka. Nalogo je ocenil pozitivno. Karl Schenkl je ocenjeval tudi Pipenbacherjevo domaco nalogo iz grškega jezika, ki mu je bila odobrena na osnovi njegove disertacije. Ocena, ohranjena v Pipenbacherjevi dokumentaciji, nima datacije in naslova; grška domaca naloga je bila verjetno oddana socasno z latinsko in socasno ocenjena.34 V njej se je ukvarjal s pristnostjo Ksenofontovega dela Lakedajmonska (Spartanska) ustava (.e.. t.. t.. .a.eda.µ..... p...te.a.), enako kot v disertaciji pa je na osnovi analize sloga in jezika ugotavljal, ali gre res za Ksenofontovo delo, kar je bila osrednja tema njegove disertacije. V nalogi je vecinoma navajal ugotovitve drugih, jih temeljito kriticno pretresel in ovrednotil, vendar pa po mnenju ocenjevalca tudi tej nalogi enako kot disertaciji ne gre odrekati zaslug, da prinaša nekaj novosti ter da je kandidat nekatere ugotovitve ovrednotil z novega vidika in jih postavil v pravo luc. Oceno je koncal podobno kot oceno disertacije: ni popolna, a ji ni kaj ocitati. V besedilu naloge, napisane v latinšcini, ni bilo vecjih napak, pogrešal pa je vec kandidatovega lastnega prispevka. 32 UAW, Lehramtsprüfungsakt, Josef Pipenbacher, 1, Die Hausarbeit für Josef Pipenbacher. 33 UAW, Lehramtsprüfungsakt, Josef Pipenbacher, 2, Gutachten über die hausarbeit des Herrn Dr. J. Pipenbacher aus dem Gebiete der lateinischen Sprache. 34 UAW, Lehramtsprüfungsakt, Josef Pipenbacher, 3. Slika 5: Lehramtsprüfungsakt, Karl Schenkl, ocena Pipenbacherjeve domace naloge iz latinšcine; vir: UAW ß) Klavzurni izpiti Klavzurno nalogo iz slovenskega jezika kot stranskega predmeta je Pipenbacherju dolocil Vatroslav Jagic, pisal pa jo je 28. februarja 1896 dopoldan. Jagic mu je naložil, naj v sestavku, napisanem v slovenskem jeziku, na kratko ovrednoti prevode posameznih delov Biblije v slovenski jezik, ki so nastali v razlicnih obdobjih, ter njihov pomen za razvoj slovenskega jezika.35 V oceni naloge, ki je brez datuma, a je verjetno nastala še istega dne, je Jagic zapisal, da je z bibliografskega stališca sicer zelo natancna, da pa se kandidat o jezikovnem vidiku prevodov ni prav nic izrekel, kar se njegovi sicer dobri nalogi šteje v škodo.36 Klavzurno nalogo iz latinskega jezika kot glavnega predmeta je Pipenbacherju dolocil Karl Schenkl; pisal jo je 16. februarja 1897 popoldne. Prevesti je moral Horacijevo 17. pismo prve knjige Pisem in napisati komentar v latinšcini.37 Ocena ni pripisana. Drugo klavzurno nalogo iz latinskega jezika kot glavnega predmeta je Pipenbacher pisal 19. februarja 1897 dopoldan pri Schenklu. Tematika naloge, ki jo je bilo treba napisati v latinšcini, je bila nacrt, tendenca in kompozicija Tacitovega dela Agrikola, kratka karakterizacija na podlagi razlicnih dognanj ucenjakov in stvarna predstavitev vseh potrebnih dejstev.38 Oceno je Schenkl napisal 20. februarja 1897; izpostavil je, da naloga na splošno kaže kandidatovo dobro poznavanje snovi in da sta prevod izvirnika in komentar ustrezna, pa tudi brez vecjih napak pri sami latinšcini, zato je nalogo mogoce oznaciti kot »zadovoljivo« (befriedigend). Edini ocitek je bil, da pogreša vec kandidatovega lastnega prispevka.39 Isti dan kot prvi del klavzurne naloge iz latinšcine, 16. februarja dopoldan, je Pipenbacher pri Schenklu pisal klavzurno nalogo iz grškega jezika kot glavnega predmeta. Moral je našteti Platonove dialoge, ki sodijo v prvo obdobje Platonovega delovanja, in jih na kratko okarakterizirati, nato pa natancneje opisati nacrt, tendenco 35 UAW, Lehramtsprüfungsakt, Josef Pipenbacher, 12, Clausuraufgabe für Vormit tag aus der slovenischen Sprache als Nebenfach. 36 UAW, Lehramtsprüfungsakt, Josef Pipenbacher, 13. 37 UAW, Lehramtsprüfungsakt, Josef Pipenbacher, 7, Clausuraufgabe für Nachmit tag aus der lat. Sprache Hauptfach. 38 UAW, Lehramtsprüfungsakt, Josef Pipenbacher, 6, Clausuraufgabe für Vormittag aus der lat. Sprache Hauptfach. 39 UAW, Lehramtsprüfungsakt, Josef Pipenbacher, 8, Clausuraufgabe für Vormittag aus der lat. Sprache Hauptfach. 19 in kompozicijo Platonovega dialoga Protagora.40 Natancneje je bil izprašan o dialogu Lahet. Popoldne 16. februarja je sledila druga klavzurna naloga iz gršcine kot glavnega predmeta, tudi ta pri Schenklu. V nalogi je moral Pipenbacher iz Sofoklovega Ajanta v nemšcino prevesti verze 348–391 in dodati pojasnilni komentar ter metricno analizo.41 Schenkl je 20. decembra 1897 napisal skupno, zelo pohvalno oceno obeh klavzurnih nalog iz gršcine – da kandidat pri obravnavi izkazuje dobro seznanjenost s snovjo, da ima dobro osnovo in da jo lahko oceni kot »zadovoljivo« (befriedigend).42 .) Ustni izpiti Ustne izpite je Pipenbacher opravljal 4. marca 1896 ter 20., 21. in 22. februarja 1897. Ustni izpit iz slovenšcine kot eventualnega stranskega predmeta je opravljal 4. marca 1896; izpraševalec je bil Vatroslav Jagic, ki mu je postavil vprašanja o književnosti iz razlicnih obdobij slovenske književnosti, med drugim o Trubarjevih prevodih, o slovarju in slovnici Ožbalta Gutsmana ter o odnosu med Vodnikom in Kopitarjem. Pri vseh odgovorih je po oceni izpraševalca pokazal primeren nivo znanja, enako tudi pri vprašanjih iz slovnice, kjer so izostale le nekatere oblike (npr. »nigdor«). Ocena je bila »docela uspešno« (durchaus gelungen).43 Istega dne, 4. marca 1896, je opravljal tudi izpit iz nemškega jezika, izpraševalec je bil Jacob Minor. V kratki oceni, ki je sicer v dokumentaciji precrtana, je zapisano, da je aprobiran za poucevanje v nemšcini.44 Minor je svojo oceno natancneje utemeljil šest let pozneje, 19. februarja 1902,45 40 UAW, Lehramtsprüfungsakt, Josef Pipenbacher, 9, Clausuraufgabe für Vormittag aus der griech. Sprache Hauptfach. 41 UAW, Lehramtsprüfungsakt, Josef Pipenbacher, 10, Clausuraufgabe für Nachmittag aus der griech. Sprache Hauptfach. 42 UAW, Lehramtsprüfungsakt, Josef Pipenbacher, 11, Clausuraufgabe für Vormittag aus der griech. Sprache Hauptfach. 43 UAW, Lehramtsprüfungsakt, Josef Pipenbacher, 17, Protokoll, aufgenommen über die mündliche Prüfung des LehramtsCandidaten Herrn Pipenbacher. 44 UAW, Pipenbacher, Lehramtsprüfungsakt, Josef Pipenbacher, 18, Protokoll, aufgenommen über die mündliche Prüfung des LehramtsCandidaten Herrn Pipenbacher. 45 Zakaj je usposobljenostni izpit za nemšcino opravljal šele šest let pozneje, ni znano. Morda je to povezano z zacetkom njegovega poucevanja na II. državni gimnaziji v Ljubljani (s šolskim letom 1901/1902), ko je – kot je razvidno iz podatkov v šolskih izvestjih – veckrat pouceval tudi nemšcino in je za to potre Slika 6: Karl Schenkl, Lehramtsprüfungsakt, ocena Pipenbacherjeve klavzurne naloge iz latinšcine; vir: UAW 21 v dopolnilu k porocilu o ustnem izpitu. Zapisal je, da pri ustnem izpitu iz nemšcine kot ucnega jezika 4. marca 1896 kandidat predloženega besedila ni prevedel in zanesljivo analiziral brez pomoci in da se je pri slovnicnem delu (vprašanje so bili glagoli, verba praeteritopraesentia) zelo izkazal, vendar pa je opozoril, da nemško govori s tujim naglasom in da se tudi pri konverzaciji ni najbolje odrezal. Dodal je sklep, da se kandidatu dovoli, da svoje strokovne predmete poucuje v nemšcini kot ucnem jeziku, vendar pa ne more veljati za usposobljenega, da bi pouceval sámo nemšcino.46 Ustni izpit iz latinšcine je Pipenbacher opravljal 20. februarja 1897; izpraševalec in ocenjevalec je bil Karl Schenkl. Na vprašanje iz literature (Lukrecij in njegova pesnitev O naravi stvari) je odgovoril zadovoljivo, na vprašanje s podrocja kulture in civilizacije (flamines, njihova vloga in pomen) zadostno, na slovnicno vprašanje (futur) zelo dobro, dobro pa je tudi prevedel in komentiral izbrana odlomka: Vergilijevo Eneido (verzi 655 in nasl.) in Tacitovo Germanijo (24. poglavje). Dan pozneje, 21. februarja (datum sicer ni zapisan, a glede na prijavni list verjetno drži), je sledil ustni izpit iz gršcine; ocenjevalec in izpraševalec je bil Karl Schenkl. Na literarno vprašanje (stara komedija, še zlasti Aristofan) je kandidat odgovoril zelo zadovoljivo, na slovnicno (vokativ in dual) zelo dobro, ustrezno je prevedel in komentiral izbrana odlomka iz Demostena (O vencu 169 in nasl.) in Sofokla (Elektra 160 in nasl.), enako ustrezna pa je bila tudi razlaga metricne strukture. Dan zatem, 22. februarja, je sledil ustni izpit iz anticne zgodovine; izpraševalec in ocenjevalec je bil Eugen Bormann, ki je Pipenbacherju zastavil tri vprašanja. Prvo je zadevalo ohranjena zgodovinska dela o stari rimski zgodovini, drugo helenizacijo Male Azije, tretje pa dela o atiški ustavni ureditvi. Znanje kandidata je oznacil kot zadostno (genügend) in ga aprobiral. Pipenbacher je 22. februarja 1897 zakljucil obveznosti in dobil dovoljenje za poucevanje na gimnaziji;47 Cesarskokraljeva izpitna boval tudi dovoljenje, ki si ga je lahko pridobil samo z opravljenim izpitom iz nemškega jezika. 46 UAW, Lehramtsprüfungsakt, Josef Pipenbacher, Protokoll, aufgenommen über die mündliche Prüfung des LehramtsCandidaten Herrn Pipenbacher, Amt licherNachtrag (19. februar 1902, Minor). Kljub temu je Pipenbacher v svoji službeni mapi v kategoriji »Znanje tujih jezikov« navedel »popolno znanje nemšcine«. Gl. SI AS 231, Ministrstvo za prosveto Ljudske republike Slovenije, personalne mape, škatla 34, Pipenbacher, službenicki list za l. 1926, 3. 47 UAW, Lehramtsprüfungsakt, Josef Pipenbacher, Prüfungszeugnis, Mündliche Prüfung. Gl. tudi »Novi slovenski profesorji«, Slovenski narod 30, št. 45 (25. februar 1897): 3. 22 komisija za ucenje na gimnazijah in realkah mu je tega dne izdala dovoljenje za poucevanje klasicne filologije kot glavnega predmeta in slovenskega jezika kot stranskega. Podpisnik je bil Karl Schenkl.48 4. SREDNJEŠOLSKI UCITELJ Leto po promociji je Pipenbacher zacel svojo uciteljsko službo; v svoji uciteljski karieri je na razlicnih srednješolskih zavodih pouceval latinšcino, gršcino, slovenšcino, nemšcino, matematiko in filozofsko propedevtiko. Od 28. septembra 1896 do 1. septembra 1898 je kot suplent ucil na Cesarskokraljevi državni nižji gimnaziji v Ljubljani (pozneje II. državna gimnazija, danes gimnazija Poljane): – v šol. l. 1896/1897 latinšcino in nemšcino v 1. a in slovenšcino v 1. a in 2. b razredu; – v šol. l. 1897/1898 v 1. polletju latinšcino in slovenšcino v 2. a ter nemšcino v 1. a, 2. a in b in v 2. polletju latinšcino in nemšcino v 2. a, slovenšcino v 2. a in 4. ter matematiko v 1. a razredu.49 Štirinajstega aprila 1898 je bil imenovan za pravega gimnazijskega ucitelja na gimnaziji v Novem mestu,50 kjer je ucil od 1. septembra 1898 do 8. junija 1900 (8. junija 1900 mu je bila potrjena služba z naslovom profesor):51 – v šol. l. 1898/1899 latinšcino in slovenšcino v 1. ter gršcino v 5. razredu; – v šol. l. 1899/1900 do 24. marca 1900 latinšcino v 2., gršcino v 6., nemšcino v 2. in slovenšcino v 2. razredu, ter od 25. marca 1900 latinšcino v 2., gršcino v 6., nemšcino v 2. in 6. ter slovenšcino v 2. razredu; – v šol. l. 1900/1901 latinšcino in slovenšcino v 3., gršcino v 7. in nemšcino v 4. razredu.52 48 Pipenbacher je Karla Schenkla še posebej cenil. Gl. tudi UAW, Rigorosenakt PN 913, Josef Pipenbacher, Curriculum vitae. 49 Gl. Izvestje c. kr. državne nižje gimnazije v Ljubljani o šolskem letu 1896/97, 42, 55; Izvestje c. kr. državne nižje gimnazije v Ljubljani o šolskem letu 1897/98, 20, 38. 50 Gl. tudi »Osebna vest«. V: Domovina 8, št. 29 (22. julija 1898): 4; »Imenovanje«. V: Kmetijske in rokodelske novice 56, št. 16 (22. aprila 1898): 157; Slovenec 26, št. 88 (20. aprila 1898): 4; Slovenec 26, št. 160 (18. julija 1898): 2; Slovenski list 3, št. 29 (23. aprila 1898): 5; Slovenski narod 31, št. 89 (21. aprila 1898): 2; Slovenski narod 31, št. 160 (18. julija 1898): 3. 51 Gl. Slovenski narod 33, št. 33 (9. junija 1900): 3. 52 Gl. Jahresbericht des k. k. OberGymnasiums in Rudolfswert für das Schuljahr 1898–1899, 8; Jahresbericht des k. k. OberGymnasiums in Rudolfswert für das Schuljahr 1899–1900, 3; Jahresbericht des k. k. OberGymnasiums in Rudolfswert für das Schuljahr 1900–1901, 12. Slika 7: Lehramtsprüfungsakt, Vatroslav Jagic in Jakob Minor, ocena Pipenbacherjevega ustnega izpita iz slovenšcine in nemšcine; vir: UAW Osemindvajsetega junija 1901 je bil iz Novega mesta premešcen na II. državno gimnazijo v Ljubljani,53 kjer je s 1. septembrom nastopil službo (l. 1902 mu je bila priznana prva petletka službe, nato l. 1907 druga,54 l. 1912 tretja in l. 1917 cetrta).55 Tu je bil dolgo tudi vodja dijaške knjižnice.56 Na II. državni gimnaziji je pouceval: – v šol. l. 1901/1902 latinšcino, gršcino in slovenšcino v 5. ter nemšcino v 1. a in v 5. razredu; – v šol. l. 1902/1903 latinšcino v 6., gršcino v 5. in 6. ter nemšcino v 2. a razredu; – v šol. l. 1903/1904 latinšcino v 7., gršcino v 5., 6. in 7. ter propedevtiko v 7. razredu; – v šol. l. 1904/1905 latinšcino v 8., gršcino v 6. in 8. ter propedevtiko v 7. in 8. razredu; – v šol. l. 1905/1906 latinšcino v 7., gršcino v 6. in 7. ter propedevtiko v 7. in 8. razredu; – šol. l. 1906/1907 latinšcino v 8., gršcino v 7. in 8. in propedevtiko v 7. in 8. razredu;57 – v šol. l. 1907/1908 latinšcino, nemšcino in slovenšcino v 1. a ter gršcino v 8. razredu; – v šol. l. 1908/1909 latinšcino in nemšcino v 2. a in 3. a ter propedevtiko v 8. razredu: – v šol. l. 1909/1910 latinšcino in nemšcino v 3. a in 4. a ter propedevtiko v 7. razredu; – v šol. l. 1910/1911 latinšcino v 4. a in 5. ter gršcino v 3. b razredu; – v šol. l. 1911/1912 latinšcino v 5. in 6. ter gršcino v 4. b razredu; – v šol. l. 1912/1913 latinšcino v 6. in 7. ter gršcino v 5. razredu; – v šol. l. 1913/1914 latinšcino v 7. in 8. ter gršcino v 6. razredu. Med vojno je bil od 13. septembra 1914 do 17. februarja 1915 in od 15. julija 1915 do 31. decembra 1918 v vojaški službi kot oskrbni (administrativni) akcesist oziroma oficial, od 1. marca do 30. junija 1915 53 Gl. tudi »Osebne vesti«. V: Kmetijske in rokodelske novice 59, št. 28 (12. julija 1901): 275–276. 54 Gl. Slovenski narod 40, št. 178 (3. avgusta 1907): 4; Uciteljski tovariš 47, št. 33 (1907): 6. 55 SI AS 231, Ministrstvo za prosveto Ljudske republike Slovenije, personalne mape, škatla 34, Pipenbacher, Službenicki list za l. 1926, 4. 56 Gl. tudi Slovan: Mesecnik za književnost, umetnost in prosveto 6, št. 9 (1908): 278. 57 Tega leta je tudi napredoval v VIII. cinovni razred. Gl. »Šolske vesti«, v: Dolenjske novice 23, št. 16 (15. avgusta 1907): 164; »Uciteljske in profesorske vesti«, v: Uciteljski tovariš 47, št. 33 (1907): 361–362. 25 pa je ucil kot profesor na gimnaziji.58 Glede na gimnazijska izvestja je v šol. l. 1914/1915 od 7. aprila pouceval latinšcino v 7., gršcino v 5. in nemšcino v 1. a in b razredu; v šol. l. 1915/1916 bil vse leto v aktivni vojaški službi, enako tudi v šol. l. 1916/1917 in 1917/1918, za svoje delo pa je bil odlikovan z zlatim križcem za zasluge s krono. Za šolski leti 1918/1919 in 1919/1920 ni natancnejših podatkov. Drugega julija 1921 je bil postavljen za zacasnega vodjo II. državne gimnazije v Ljubljani, 21. septembra 1921 pa je postal njen direktor. Na tej funkciji je deloval do l. 1928,59 ko je bil 24. aprila po kraljevem ukazu upokojen, razrešen pa 15. maja 1928. Cetrtega decembra 1922 je bil po kraljevem ukazu na predlog ministra za prosveto odlikovan z redom svetega Save za izredne zasluge na prosvetnem polju.60 5. VISOKOŠOLSKI HONORARNI UCITELJ Ob ustanavljanju ljubljanske univerze l. 1919 je bil oddelek za klasicno filologijo eden tistih, ki še niso imeli na voljo ustreznega kadra, saj med slovenskimi filologi ni bilo nobenega habilitiranega visokošolskega ucitelja, ki bi lahko prevzel predavanja; med slovenskimi docenti, ki so dotlej delovali na avstrijskih univerzah, namrec ni bilo nobenega klasicnega filologa,61 zato tudi ni bilo nobenega med predvidenimi predavatelji in nosilci fakultetnih stolic.62 Po negotovih zacetkih in spletu nakljucij je prvi predavatelj za klasicno filologijo postal Ceh Ivan Lunjak, ki je vso svojo kariero deloval na razlicnih univerzah v Rusiji.63 58 SI AS 231, Ministrstvo za prosveto Ljudske republike Slovenije, personalne mape, škatla 34, Pipenbacher, Službenicki list za l. 1926, 3. 59 Lužar et al., Stalež šolstva in uciteljstva, 9. 60 Gl. Izvestje c. kr. II. državne gimnazije v Ljubljani o šolskem letu 1901/1902– 1917/1918; Izvestje II. državne realne gimnazije v Ljubljani 1918/1919–1929/1930; SI AS 231, Ministrstvo za prosveto Ljudske republike Slovenije, personalne mape, škatla 34, Pipenbacher, Službenicki list za l. 1926, 3; Šlebinger, »Pipenbacher, Josip (1869–1949)«. 61 Polec, »Ljubljansko višje šolstvo v preteklosti«, 185. 62 Polec, »Ljubljansko višje šolstvo v preteklosti«, 142–145. 63 Vec o tem gl. Hriberšek, »Tantae molis erat«, 75–83. Gl. tudi SI AS 100/1/2/3/8 (Vseuciliška komisija pri Deželni vladi za Slovenijo, 19051920); Seznam kandidatov za predavatelje na filozofski fakulteti; SI AS 100/2/4/2 (Vseuciliška komisija pri Deželni vladi za Slovenijo, 19051920) Osnovni nacrt filozofske fakultete z imenikom stolic, seminarjev, institutov in ucnih moci, 1919.03.25; Polec, »Ljubljansko višje šolstvo v preteklosti«, 212, 286; Zgodovina slovenske univerze v Ljubljani, 285–286; Dekleva, »Oris razvoja Filozofske fakultete do leta 1941«, 107, 110. O Lunjaku gl. ZAMU, Rektorat IV, osebne mape profesorjev, 33/541, Že prvo leto je na novoustanovljenem Oddelku za klasicno filologijo ljubljanske univerze pouceval tudi Josip Pipenbacher; v letnem semestru 1920 je kot honorarno nastavljeni ucitelj imel vaje v latinskem proseminarju in šesturni tecaj latinšcine za negimnazijce, tj. za absolvente realk, ki niso imeli zadostnega znanja latinskega jezika (oboje v prostorih I. državne gimnazije). Od zimskega semestra 1920/1921 naprej je imel dva tecaja: štiriurni zacetni tecaj (tecaj 1) in dvourni nadaljevalni (tecaj 2). Oba tecaja, ki sta pozneje obsegala vsak po 2 uri tedensko, sredi 30. let pa sta bila združena v enoten dvourni tecaj, in dve uri tedensko latinskega proseminarja na oddelku za klasicno filologijo je Pipenbacher imel do poletnega semestra 1938/1939. Na proseminarju je s študenti obravnaval zahtevnejše slovnicne vaje za slušatelje 1. in 2. letnika, zato je potekal ciklicno; vaje so lahko obiskovali tudi študenti drugih smeri. Edini natancnejši podatki so ohranjeni za letni semester 1923, ko so pri proseminarju obravnavali Horacijevo metriko, ter za obdobje od zimskega semestra 1923/1924 do zimskega semestra 1924/1925, ko so obravnavali izbrana poglavja iz latinske slovnice in latinske stilistike. Grški proseminar je štiri semestre (od zimskega semestra 1919/1920 do letnega semestra 1921) vodil dr. Josip Debevec, tedaj profesor na I. državni gimnaziji v Ljubljani, za njim pa ga je prevzel Ivan Maselj, profesor na II. državni realni gimnaziji v Ljubljani, ki ga je vodil od zimskega semestra 1921/1922 do zimskega semestra 1924/1925. Po odhodu Ivana Lunjaka l. 1930 je bil Pipenbacher ob Franu Bradacu do zimskega semestra 1932/1933 edini ucitelj na oddelku, v poletnem semestru pa se jima je pridružil profesor klasicne gimnazije dr. Ivan Arnejc, ki je do prihoda Milana Grošlja l. 1936 vodil latinske proseminarske (slovnicne, stilisticne in prevajalske) vaje. S poletnim semestrom 1938/1939 se je Pipenbacherjevo sodelovanje z ljubljansko univerzo koncalo.64 Personalna mapa Ivan Lunjak; Šumi, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani; Otto, »Lunák Jan«, 1325; B. R., »Jan Lunák« 367–368; Svoboda, Antika a ceská vzdelanost, 221–222; Brglez et al., Ruski profesorji na Univerzi v Ljubljani, 86–90; Ruban, Russische klassische Altertumswissenschaft; Verlinsky, »Philologia inter Disciplinas«, 197; Movrin, »Fran Bradac, Anton Sovre«, 150 (op. 20); Movrin, »Fran Bradac, Anton Sovrč«, 437 (op. 10); Gantar, »Dve pismi Božidarja Bajuka«, 133–134, 137–138; Seznam predavanj na univerzi kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani od letnega semestra 1920 do letnega semestra 1930; Hriberšek, Klasicni jeziki v slovenskem šolstvu, 311–312; Stalež šolstva in uciteljstva v Sloveniji 1923, 14, 195; Lužar et al., Stalež šolstva in uciteljstva v Sloveniji, 11. 64 Seznam predavanj na univerzi kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani; pozneje Seznam predavanj na Univerzi kralja Aleksandra I. 1919/1920–1938/1939. Slika 8: Ivan Lunjak; vir: ru.wikipedia.org Slika 9: Ivan Arnejc; vir: Matej Hriberšek, osebni arhiv Slika 10: Josip Debevec; vir: NŠALj 30 PRILOGA – PREPIS VPISNIC JOSIPA PIPENBACHERJA (OD ZIMSKEGA SEMESTRA 1891/1892 DO LETNEGA SEMESTRA 1895) Josef Pipenbacher65 1. semester – WS 1891/1892 Emanuel Hoffmann: Geschichte der römischen Literatur (5) Eugen Bormann: Regierung und Verwaltung des römischen Staates (2) Otto Bendorf: Bildwerke zu Homer und dem troischen Sagenkreise (1) Karl Schenkl: Aristophanes’ Wespen (2) NachtragsNationale: Theodor Vogt: Allgemeine Pädagogik (3) 2. semester – SS 1892 Theodor Vogt: GymnasialPädagogik (4) Karl Schenkl: Sophokles’ Ödipus auf Kolonos (4) Michael Gitlbauer: Homers’ Odyssee IX. und X. Gesang (3) Michael Gitlbauer: Cato Maior (2) 3. semester – WS 1892/1893 Wilhelm von Hartel: Erklärung griechischer Lyriker mit einer Einleitung über griechische Dialecte (3) Michael Gitlbauer: Ausgewählte Oden des Horaz (3) Michael Gitlbauer: Griechische Paläographie (3) Karl Schenkl: Griechische Syntax (4) Karl Schenkl: Interpretation des I. und II. Buches Ciceros de finibus bonorum et malorum (2) Emanuel Hoffmann: Lateinische Syntax (5) Wilhelm von Hartel: (Philologisches Seminar:) Interpretation der homerischen Hymnen (2) 4. semester – SS 1893 Theodor Vogt: Logik mit Einleitung in die Metaphysik (4) 65 UAW, Nationale, Josef Pipenbacher, I. Semester.–VIII. Semester. Predmete, ki so v vpisnicah precrtani, je Pipenbacher opustil in se je namesto njih naknadno odlocil za druge; kljub temu so v prepisu ohranjeni. Eugen Bormann: Ältere griechische Geschichte (4) Michael Gitlbauer: Demosthenes’ Olyntische Reden (3) Vatroslav Jagic: Geschichte der südslavischen Literatur (2) Karl Schenkl: Griechische Kriegsalterthümer (2) Emanuel Hoffmann: Mythologie und Religionswesen der Römer (5) Karl Schenkl: Erklärung ausgewählter Gedichte des Catullus (4) Wilhelm von Hartel: Erklärung der Historien des Sallustius (3) Wilhelm von Hartel: Erklärung der Kranzrede des Demosthenes (2) 5. semester – WS 1893/1894 Wilhelm von Hartel: Erklärung des I. Buches der Ilias mit einer Einleitung über die Geschichte der HomerKritik (3) Karl Schenkl: Euripides’ Kyklops mit einer Einleitung über das Satyrspiel (4) Karl Schenkl: Hymnen des Kallimachos (2) Eugen Bormann: Griechische Geschichte von den Perserkriegen an (4) Michael Gitlbauer: Sophokleische Chorgesänge (4) Franz Pastrnek: Altslovenische Grammatik (3) Karl Schenkl: Interpretation der Perser (2) Wilhelm von Hartel: Interpretation ausgewählter Stücke aus der fünften Decade Livius’ (2) Emanuel Hoffmann: Kritik der Disputierübungen und schriftlichen Arbeiten (2) Jacob Minor: Sturm und Drangliteratur 6. semester – SS 1894 Emanuel Hoffmann: Erklärung der Satire in dem Horaz (3) Wilhelm von Hartel: Geschichte und Grundzüge des lateinischen Stils (3) Karl Schenkl: Römische Tragödie (4) Karl Schenkl: Cicero de natura deorum (2) Emanuel Hoffmann: Philologisches Seminar (2) Wilhelm von Hartel: Philologisches Seminar (2) Karl Schenkl: Philologisches Seminar (2) Michael Gitlbauer: Platons Apologie des Sokrates (4) Jacob Minor: Schiller und Goethe Hochblüte 1775–1805 (4) Vatroslav Jagic: Ausgewählte Punkte aus der Grammatik der südslavischen Sprachen (4) 7. semester – WS 1894/1895 Emanuel Hoffmann: Interpretation von Reden bei Thucydides (2) Wilhelm von Hartel: Geschichte der griechischen Literatur (3) Wilhelm von Hartel: Recension der schriftlichen Arbeiten und Disputationsübungen (3) Karl Schenkl: Lakedaimonische Staatsalterthümer (4) Karl Schenkl: Interpretation der Silvae des Statius (2) Eugen Bormann: Römische Staatsalterthümer (5) Franz Pastrnek: Kurzer Abriss der altslovenischen Grammatik, verbunden mit der Lektüre altslovenischer Texte (3) Theodor Gomperz: Geschichte der griechischen Philosophie (3) Franz Brentano: Meine Philosophie, Übersicht über die Ergebnisse eigener Forschung nebst geschichtlicher Einleitung (2) Franz Hildebrand: Logik (3) Jacob Minor: Geschichte der deutschen Dichtung im 16. Jahrhundert mit besonderer Rücksicht auf Hans Sachs (3) Josef Constantin Jirecek: Die Slaven und Byzantiner in der ersten Hälfte des Mittelalters (5) 8. semester – SS 1895 Robert Zimmermann: Logik (4) Wilhelm von Hartel: Geschichte der griechischen Literatur (3) Theodor Gomperz: Platons Leben, Lehre und Schriften (3) Jacob Minor: Geschichte der deutschen Dichter von Opitz bis Klopstock Wilhelm von Hartel, Karl Schenkl, Emanuel Hoffmann: Philologisches Seminar (6) Karl Schenkl: Römische Literatur im II. Jahrhundert nach Christ (2) BIBLIOGRAFIJA Arhivski viri NŠALj – Nadškofijski arhiv Ljubljana NŠAMb – Nadškofijski arhiv Maribor NUK, Ms – Narodna in univerzitetna knjižnica, Rokopisna zbirka SI AS – Arhiv Republike Slovenije UAW – Archiv der Universität Wien (Arhiv Univerze na Dunaju) a) Nationale (vpisnice) – Philosophische Fakultät: Josef Pipenbacher b) Rigorosenprotokolle (zapisniki doktorskih izpitov): PN (št.) 913 – Josef Pipenbacher c) Rigorosenakte (personalne mape z doktorskimi akti): PN (št.) 913– Josef Pipenbacher c) Lehramtsprüfungsakte (akti profesorskih izpitov): Josef Pipenbacher ZAMU – Zgodovinski arhiv in muzej Univerze v Ljubljani Casopisi in periodika Dolenjske novice Domovina Kmetijske in rokodelske novice Seznam predavanj na univerzi kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani Slovan: Mesecnik za književnost, umetnost in prosveto Slovenec Slovenski list Slovenski narod Uciteljski tovariš Zora: Glasilo slovenskega katoliškega dijaštva Gimnazijska izvestja Programm des k. k. StaatsGymnasiums in Marburg, veröffentlicht von der Direktion am Schlusse des Studienjahres 1883. Maribor: K. k. Staatsgymnasium (Druck E. Janschitz), 1883. Jahresbericht des k. k. StaatsGymnasiums in Marburg. Veröffentlicht von der Direction am Schlusse des Studienjahres 1888. Maribor: Verlag des k. k. StaatsGymnasiums (Druck Ed. Janschitz), 1888. Jahresbericht des k. k. Obergymnasiums zu Laibach, veröffentlichtam Schlusse des Schuljahres 1889 durch den Director Josef Šuman. Ljubljana: Verlag des k. k. Obergymnasiums (Ig. v. Kleinmayr & Fed. Bamberg), 1889. Jahresbericht des k. k. Obergymnasiums zu Laibach, veröffentlichtam Schlusse des Schuljahres 1890 durch den Director Josef Šuman. Ljubljana: Verlag des k. k. Obergymnasiums (Ig. v. Kleinmayr & Fed. Bamberg), 1890. Izvestje c. kr. državne nižje gimnazije v Ljubljani o šolskem letu 1896/97, na svetlo dal c. kr. ravnatelj Fran Wiesthaler. Ljubljana: C. kr. državna nižja gimnazija (Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg), 1897. Izvestje c. kr. državne nižje gimnazije v Ljubljani o šolskem letu 1897/98, na svetlo dal c. kr. ravnatelj Fran Wiesthaler. Ljubljana: C. kr. državna nižja gimnazija (Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg), 1898. Jahresbericht des k. k. OberGymnasiums in Rudolfswert für das Schuljahr 1898–1899. Novo mesto: Verlag des Lehranstalt (Druck J. Krajec), 1899. Jahresbericht des k. k. OberGymnasiums in Rudolfswert für das Schuljahr 1899–1900. Novo mesto: Verlag des Lehranstalt (Druck J. Krajec), 1900. Jahresbericht des k. k. OberGymnasiums in Rudolfswert für das Schuljahr 1900–1901. Novo mesto: Verlag des Lehranstalt (Druck J. Krajec Nachfg.), 1901. Izvestje c. kr. II. državne gimnazije v Ljubljani o šolskem letu 1901/1902– 1917/1918. Izvestje II. državne realne gimnazije v Ljubljani 1918/1919–1929/1930. Literatura B. R. »Jan Lunák«. Listy filologicke 62.4–5 (1935): 367–368. Baumeister, August. Die Einrichtung und Verwaltung des höheren Schulwesens in den Kulturländern von Europa und in Nordamerika. München: C. H. Beck, 1897. Brglez, Alja, in Matej Seljak. Ruski profesorji na Univerzi v Ljubljani (Delovni zvezki ICK: Nacionalni razred). Ljubljana: Inštitut za civilizacijo in kulturo – ICK, 2007. Dekleva, Tatjana. »Oris razvoja Filozofske fakultete do leta 1941«. Kronika 46.3 (1998): 107–115. Entwurf der Organisation der Gymnasien und Realschulen in Oesterreich. Vom Ministerium des Cultus und Unterrichts. Dunaj: Kaiserlichkönigliche Hofund Staatsdruckerei, 1849. Gantar, Kajetan. »Dve pismi Božidarja Bajuka«. Razprave/Dissertationes 22 (2014): 131–142. (SAZU, Razred za filološke in literarne vede; Razprave II. razreda.) GüntherArndt, Hilke. »Menge, Rudolf«. V: Biographisches Handbuch zur Geschichte des Landes Oldenburg, ur. Hans Friedl, Wolfgang Günther, Hilke GüntherArndt in Heinrich Schmidt, 450–451. Oldenburg: Isensee Verlag, 1992. Hriberšek, Matej. Klasicni jeziki v slovenskem šolstvu 1848–1945. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2005. ———. »Slovenski doktorji klasicne filologije, promovirani na dunajski univerzi v obdobju 18721918 «. V: Zgodovina doktorskih disertacij slovenskih kandidatov na dunajski Filozofski fakulteti (18721918), ur. Tone Smolej, 2150, 417–418. 1. izd. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2019. ———. »Tantae molis erat seminarium condere philologicum Labacense – Zacetki oddelka za klasicno filologijo na ljubljanski univerzi.« V: O poslanstvu humanistike in družboslovja: Ob stoletnici Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, ur. Katja Mahnic, Barbara Pihler Ciglic, 63–87. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2021. Lužar, Fortunat, Rudolf Wagner in Anton Vrabl. Stalež šolstva in uciteljstva v Sloveniji (ljubljanska in mariborska oblast). Ljubljana: Oblastna naloga šolskih knjig, 1928. Meister, Richard. Geschichte des Doktorates der Philosophie an der Universität Wien (Philosophischhistorische Klasse: Sitzungsberichte, 232. Band, 2. Abhandlung; Veröffentlichungen der Komission für Geschichte der Erziehung und des Unterrichtes, Heft 3). Dunaj: Österreichische Akademie der Wissenschaften, Rudolf M. Rohrer, 1958. Menge, Rudolf. »Verbindung von Lektüre und Grammatik. Eine Studie zum Lateinunterricht auf Gymnasien. Teil II. (Fortsetzung zu Band 19, S. 140 ff.)«. V: Jahrbuch des Vereins für wissenschaftliche Pädagogik 27 (1895): 231–287. Movrin, David. »Fran Bradac, Anton Sovre, Milan Grošelj, Jože Košar in Fran Petre: latinšcina in gršcina na ljubljanski univerzi v desetletju po vojni«. V: Keria: Studia Latina et Graeca 15, št. 2 (2013): 147–179. ———. »Fran Bradac, Anton Sovre, Milan Grošelj, Jože Košar in Fran Petre: latinšcina in gršcina na ljubljanski univerzi v desetletju po vojni«. V: Zgodovinski casopis 68, št. 3–4 (2014): 432–477. Otto, Jan, ur. »Lunák Jan«. V: Ottuv Slovník naucný nové doby. III, 2: Konkursmajo. Praga: J. Otto, 1935: 1325. Polec, Janko. »Ljubljansko višje šolstvo v preteklosti in borba za slovensko univerzo«. V: Zgodovina slovenske univerze v Ljubljani do leta 1929, 3–230. Ljubljana: Rektorat Univerze kralja Aleksandra prvega, 1929. Prijatelj, Ivan. Kulturna in politicna zgodovina Slovencev 1848–1895. Uredil Anton Ocvirk. Ljubljana: Akademska založba, 1938 (I, II, III), 1939 (IV). Ruban, Anatolij, in Ekaterrina Basargina. Russische klassische Altertumswissenschaft in der Zeitschrift des Ministeriums für Volksaufklärung. Žurnal Ministerstva Narodnogo Prosvešcenija (ŽMNP): Annotiertes Verzeichnis der in den Jahren 1873–1917 erschienenen Beiträge. Zusammengestellt von Anatolij Ruban unter Mitwirkung von Ekaterina Basargina. St. Petersburg: Bibliotheca Classica Petropolitana: NestorVerlag, 2012. Seznam predavanj na univerzi kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev (pozneje Seznam predavanj na univerzi Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev in Seznam predavanj na univerzi kralja Aleksandra I.) (Catalogus lectionum Universitatis Labacensis). Ljubljana: Univerza, 1920. Smolej, Tone. »Ustanovitev Filozofske fakultete in kratek oris njene stoletne zgodovine«. V: 1919 v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi / 55. seminar slovenskega jezika, literature in kulture, 1.–13. 7. 2019, ur. Mojca Smolej, 87–92. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2019. ———. »‘Prisegam in obljubljam, da bom humanisticne študije gojil z neutrudnim delom’: Slovenski doktorandi na dunajski Filozofski fakulteti (1876–1918)«. V: Zgodovina doktorskih disertacij slovenskih kandidatov na dunajski Filozofski fakulteti (1872–1918), ur. Tone Smolej, 7–19. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2019. Stalež šolstva in uciteljstva v Sloveniji 1923. Sestavil in izdal Višji šolski svet v Ljubljani. Ljubljana: Uciteljska tiskarna, 1923. Svoboda, Karel. Antika a ceská vzdelanost od obrození do první svetové války. Praga: Nakl. Ceskoslovenské akademie ved, 1957. Šlebinger, Janko. »Pipenbacher, Josip (1869–1949).« V: Slovenska biografija. SAZU, ZRC SAZU, 2013. Dostopno na spletu. Šumi, Jadranka, ur. Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani. Zbornik ob 80letnici, 1919–1999. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 2000. Verlinsky, Alexander. »Philologia inter Disciplinas: The Department of Classics at St. Petersburg University 1819–1884«. Hyperboreus: Studia classica 19 (2013): 162–202. Zgodovina slovenske univerze v Ljubljani do leta 1929. Ljubljana: Rektorat Univerze kralja Aleksandra prvega, 1929. IZVLECEK Leta 1869 rojeni Josip Pipenbacher je po koncani gimnaziji v Mariboru in nato v Ljubljani, kjer je maturiral, na Dunaju študiral klasicno filologijo in tam l. 1895 tudi doktoriral kot drugi slovenski doktor klasicne filologije (za Franom Detelo). Po opravljenem uciteljskem izpitu je pouceval na II. državni gimnaziji v Ljubljani, na gimnaziji v Novem mestu in nato znova na II. državni gimnaziji v Ljubljani, ki jo je v obdobju od l. 1921 do upokojitve l. 1928 vodil kot direktor. Od ustanovitve Oddelka za klasicno filologijo na ljubljanski univerzi l. 1920 do l. 1939 je imel na oddelku kot honorarni ucitelj latinske proseminarje in tecaje latinšcine. KLJUCNE BESEdE: Josip Pipenbacher, zgodovina klasicnega šolstva, klasicni jeziki, ucbeniki, zgodovina visokega šolstva THE UNIVERSITY AND TEACHING YEARS OF JOSIP PIPENBACHER ABSTRACT Josip Pipenbacher, born in 1869, went to gymnasium in Maribor and then in Ljubljana, where he graduated; he went on to study classical philology in Vienna. In 1895, on receiving his PhD, he became the second Slovenian doctor of classical philology (after Fran Detela). After passing the state teacher’s exam, he taught at the II. State Gymnasium in Ljubljana, at the Gymnasium in Novo mesto, and then again at the II. State Gymnasium in Ljubljana, where he also served as director from 1921 until his retirement in 1928. After the Department of Classical Philology at the University of Ljubljana was founded, he held Latin proseminars and Latin courses there as a parttime teacher between 1920 and 1939. KEYWoRdS: Josip Pipenbacher, history of classical scholarship, classical languages, textbooks, history of university study doi: https://doi.org/10.4312/clotho.3.1.41-75 Salutati, Ficino in Machiavelli: Od jajcado jabolka civilnega humanizma Jernej Šcek* in Igor Škamperle** Ce je res, da moramo o renesancnem humanizmu razmišljati kot o dobi »prerojenja, prebujenja, novega življenja«,1 je prav tako res nasprotno, da »je ta svet prej tragicen kot srecen, prej težek in krut kot pomirjen, bolj pogosto enigmaticen in nemiren kot cist in harmonicen «.2 Dovolj je že slepo odpreti Petrarkovo Pesmarico, da ujamemo nemirno dvojnost, ki humanizem uglašuje z bivanjsko stvarnostjo cloveka, vse od historicnega oceta do sodobnih dedicev. Družbena etika italijanskega humanizma od srede 14. do zacetka 16. stoletja temelji na individualisticnem etosu novega družbenega razreda, trgovskega mešcanstva, za katerega se religiozni,3 specificno katoliški vrednotni sistem ne le prepleta, temvec oplaja in razcveta v svetnem, ne da bi s tem pristrigel katero od (protorazsvetljenskih) kali laicnih svobošcin, še vec: s tem jih v modernem smislu celo utemeljuje. Vexata quaestio zgodnjemodernega civilnega kršcanstva je razlocno ubesedena pri Gilsonu: »Kako naj bomo v svetu, ne da bi bili od sveta?«4 Poznosrednjeveški miselni in duhovni premislek laicne družbene etike v aristokratskem kontekstu dozori kot umotvor poklicnih politikov, ki so utelešali soodvisnost dejavnega (vita activa) in kontemplativnega * Državni znanstveni licej Franceta Prešerna, Vrdelska cesta 13/1, 34128 Trst; jernejscek@hotmail.com. ** Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Aškerceva 2, 1000 Ljubljana; igor.skamperle@ff.unilj. si. 1 Garin, La cultura, 7. 2 Ibid.. 3 Pellegrini, Religione e umanesimo, 6–7. 4 Gilson, Ljubezen filozofov, 67. 42 življenja (vita contemplativa), Marte in Marije5 kvalificirane, skozi politicno delovanje aktualizirane in filozofsko motrenje poživljene cloveškosti (bíos). V pricujocem prispevku raziskujemo civilni živec renesancnega humanizma, in sicer vprašanje dotikanja in odmikanja etike in politike v historicni ontogenezi, ki se – prej skozi didakticno kakor analiticno prizmo – zacne s Salutatijem, razvija s Ficinom in sklepa z Machiavellijem. Zazrli se bomo torej ab ovo usque ad mala,6 od jajca do jabolka civilnega humanizma. Ali je – tako tedaj kot danes – mogoce in celo nujno razmišljati o sodelovanju med etiko in politiko? »Ali nimata nic skupnega, kot se je vcasih izjavljalo? Ali je res nasprotno, da nekakšna ›etika‹ velja za politiko kakor za katerokoli delovanje?«7 Ali bi filozofija morala premisliti svojo cloveško vlogo in vnovic služiti življenju (philosophia ancilla vitae) kot nekakšna služabnica »sui generis, ki se ne klanja zunajfilozofskim silnicam – teologiji, zdravemu razumu, znanosti, tehniki, zgodovini ali politiki – temvec življenju samemu«?8 Velikani civilnega humanizma dokazujejo, da je pogoj pravicne politike dober posameznik. Kdaj, ce ne zdaj?9 ZALET Z NICTE TOCKE CLOVEŠKOSTI Pogoj za motrenje prometejske dobe prenove (renovatio), ki jo od zgodovinarja Julesa Micheleta (1798–1874) izpeljujemo iz francošcine (renaissance), je dolocitev epistemološkega ground zero, paradigmatskega brega v somraku »modernih«, ki so »vse pobarbarili«,10 ce naj se – resnici na ljubo nekoliko protiintuitivno – izrazimo z besedami Petrarkovih sodobnikov, ki se jim je zdelo, da je srednjeveška sholasticna filozofija doživela nekakšen intelektualni in duhovni zastoj. To nicto tocko cloveškosti11 postavljamo v poznosrednjeveški nauk (prej antropološkega kot kozmicnega) prezira do sveta, kot ga utemeljuje 5 Humanist Cristoforo Landino (1424–1498) v delu Disputationes Camaldulenses (Razprave v Kamáldoliju, 1474) aplicira svetopisemski prizor (Lk 10,3842) na dva kršcanska bivanjska sloga: Martino dejavno in Marijino kontemplativno življenje. 6 Horacij, Satire 1.3.6. 7 Weber, La politica, 99. 8 Arendt, Humanitas mundi, 26. 9 Pirkei Avot 1.14. 10 Garin, La cultura, 16; delno Škamperle, Magicna renesansa, 18. 11 Soavtor Šcek pricujoco sintagmo vnaša v prispevek »Med bedo in dosto janstvom: Neuresniceni antropološki diptih Lotaria iz Segnija (papeža Inocenca III.)«, ki bo objavljen v reviji Edinost in dialog. 43 ena najbolj znacilnih besednih proklamacij asketskega kršcanstva, razprava v treh knjigah iz leta 1195 De miseria humanae conditionis (O bedi cloveškega stanja) Lotaria iz grofovske družine Segni (1161–1216), ki bo tri leta kasneje zasedel Petrovo stolico pod imenom Inocenc III. V starih in modernih izdajah je sicer ena najvecjih književnih uspešnic na prelomu visokega in poznega srednjega veka zaslovela pod naslovom De contemptu mundi (Prezir do sveta). Na odru zahodnega premišljanja cloveške minljivosti se brez sledov duhovne poucnosti, pojmovne metafizike ali abstraktne idejnosti odvije pravi spektakel smrti,12 teocentricni protihumanizem surove telesnosti. Z grozljivim hiperrealizmom je predstavljena brezcasna usoda trpljenju usojenega13 bitjeca, clovecka,14 bolj zverinskega od živali,15 ki telesno in moralno razpada.16 Clovekova uklenjenost v nizkotno bedo je v Lotarijevi asketiki absolutno, neobvladljivo in dolocujoce dejstvo, kajti jabolko ne pade dalec od drevesa.17 Prebliske socutja,18 ki se vrašcajo v eksistencialisticni tok do Pascala,19 preglasi »inkvizitorni« seznam krivoverstev, ki mu ni videti konca,20 toliko, da avtor svoje odrešenjske upe polaga na konec, pricakovaje katarzicno apokalipso21 z morbidno naklonjenostjo do smrti, tako sumljivo, da bo delo kasneje prišlo na Index librorum prohibitorum. Ne preseneca, da med vec kot 400 biblijskimi sklici prednjacijo tisti iz Pridigarja (Koheleta) na celu s protisvetnim Vanitas vanitatum et omnia vanitas.22 Toda Lotarijevo tematsko in slogovno mracnjaštvo, retrogardnost in ljudomrzna necloveškost so le pol resnice. Pri Lotariju je bistveno 12 Glej Gigliucci, Lo spettacolo della morte. 13 Lotario, De contemptu mundi 1.11.1. 14 Alberti v drugi knjigi dialoga Teogenij cloveško bedo opredeli s samostalni kom iz ljudske govorice omicciuolo, španski duhovnik Juan Ginés de Sepúlveda (1490–1573), teoretik naravne podložnosti ameriških staroselcev in pravicne osvajalske vojne konkvistadorjev, pa z latinskim homunculus. 15 Lotario 1.19.3. 16 Lotario 1.1.3. 17 Lotario 1.8.1–2. 18 Lotario 1.14.1. 19 »Clovek je le trst, v vsej naravi najšibkejši; in vendar trst, ki misli. Da se zlomi, ni treba, da se vse sile vesolja zgrnejo nadenj: sapica, kapljica vode ga more ubiti. A tudi ce bi vse vesolje zgrmelo nanj, bi bil clovek še vedno odlicnejši od tega, kar ga ubija, ker ve, da umira in da ima vesolje premoc nad njim. Vesolje pa o tem ne ve nicesar.« Pascal, Misli, frg. 247, 122. 20 Lotario 3.1.4. 21 Lotario 3.20.3. 22 Prd 1,2; 12,8. 44 to, kar manjka. Pisec že v prvih odstavkih predgovora23 napoveduje, da se je namenil napisati nadaljevanje, v katerem bi opeval in povelical božjega sina, s cimer bi kronal dvojni znacaj antropološkega problema in de facto ubesedil prvo »moderno« razpravo o cloveškem dostojanstvu (dignitas hominis). Cetudi salto mortale ni uspel, je Lotario humanisticno seme zasadil in potentia ter s tem dokazal, da lahko razmislek o dostojanstvu cloveka vzklije le iz treznega uvida o tragicnosti cloveškega stanja (miseria humanae conditionis). Humanisticni odgovor na vecno enigmo cloveka je dvogorišcen: bitje blišca in bede smo, upanja in dvoma, ljubezni in obupa. »Ce ne ohranimo sonavzocosti obeh polov, med katerima neizcrpno niha drama cloveškega vprašanja v svoji historicnosti, tvegamo cloveka uporabiti kot pretvezo za prazno zatrapanost, v kolikor se enoznacno proslavlja njegova velicina, ali za stokajoco, morda celo grajajoco lamentacijo v primeru, da se poudarja le njegovo bedo.«24 Z zaletišca, ki ga doloca contemptus mundi, je torej mogoce izpeljati uvodni sklep: humanisticni obrat k delovanju (v cloveški svetnosti za božjo slavo), vita activa, zraste iz asketsko kontemplativnih korenin v media aetas. Njegovo izhodišcno obzorje je aristotelizem,25 da, prav tista tisocletna auctoritas (ipse dixit).26 Premišljanje in ozavešcanje cloveške bede s prihodom Petrarke in Salutatija ni izginilo, postalo je latentno in se preoblikovalo v secretum.27 Kontemplativna locitev od sveta je po novem kakor poživljajoci vzdih, potreben premor med dejavnima robovoma življenja. Lotarijevsko izrocilo so sicer zvesto prevzeli mnogi, denimo franciškan Bernardin iz Siene (1380–1444), eden najvecjih pridigarjev quattrocenta, humanist, ki je vzgajal humaniste,28 Piccolominija in primis. Franciškanski prezbiter Bernardin iz Felter (1439–1494) je svoje pridige zacenjal s pozivom k zanicevanju svetnosti: Nolite diligere mundum. Do Pascala pa so sledili vsaj še Landino, Alberti, Machiavelli, Montaigne. Pesimisticni razplet renesanse je torej v historicnem humanizmu prisoten vse od zacetka. Ni pesimisticni obrat, temvec temni obraz humanizma. Ce Lotario 23 Lotario Predg. 2. 24 Pellegrini, Umanesimo, 23; glej še Cappelli, La dignitŕ e miseria dell’uomo. 25 Garin, Aristotelismo e platonismo. 26 Galilei, Dialog, 108; 110. 27 Petrarkov notranji nemir (travaglio interiore) sili iz dela Moja skrivnost, prozne mojstrovine v treh knjigah. O njegovem obstoju so vedeli le najbližji, denimo Boccaccio, dokler ga ni v letih 1378–88 v padovanskem skriptoriju prepisal florentinski redovnik in humanist Tedaldo della Casa. Zasebni spis je postal postumno delo, Secretum kot skrivnost in locitev od sveta. 28 Prim. Garin, Educazione umanistica in Italia, 45–51. 45 iz Segnija predstavlja simbolno fiksacijo cloveka nazaj in navzdol,29 sta si Petrarka in Salutati drznila pogledati naprej in navzgor – in v tostranstvu uzrla odkruške božanske svetosti. HUMANI(STICNI) HOMO POLITICUS Coluccio Salutati (1332–1406) je nedvomno prvorojenec in prvak civilnega humanizma. Rojen v kraju Stignano v dolini Valdinievole februarja 1332,30 je v Florenci sprva prodrl kot pravnik in trgovinski notar, dokler ni aprila 137531 stopil na vrh politicnega Parnasa z izvolitvijo za kanclerja sinjorije, najprestižnejše politicne funkcije v mestu po vladarju. Eden najbolj prodornih in emblematicnih mislecev svojega casa, »posvojeni sin Florence«,32 je castno vlogo ob boku Medicejcev opravljal dobra tri desetletja.33 Kot prispodoba, danes bi rekli, javnega intelektualca34 je renesancni mandarin deloval v kontekstu, v katerem clovek velja toliko, kolikor deluje v socialnem tkivu mestne države. Dej humanista nikdar ni aktivizem, dejanje zaradi dejanja samega, temvec vselej eticna reakcija osebne vesti. Salutati kot civilno angažirani, ambiciozni, podjetni, socialno spretni in volitivni duh, ki je od mladih nog sanjal o politiki in upal, da mu bo na nagrobniku pisalo, kako je bil v življenju florentinski kancler.35 Kovacnica intelektualnega vrenja ob reki Arno je bil samostan Svetega Duha z bogato knjižnico, ki je stal ob istoimenski baziliki. Briljantni krožek cesto golobradih polihistorjev je z znanstvenimi študijami in politicnimi funkcijami razvijal novo pojmovanje an 29 Slovenska ikonografska tradicija odpira cudovito okno v svet antropološkega pesimizma, ki se ujema tako z lotarijevskim kakor s poznorenesancnim obzorjem. Fresko Sveta Nedelja slikarja iz kroga Janeza Ljubljanskega (okr. 1460) na procelju cerkve Marijinega oznanjenja v Crngrobu lahko umestimo v kontekst bogatega imaginarija triumfov smrti (Pieter Bruegel starejši, Hieronymus Bosch in nasploh vsa severnoevropska, neromanska renesansa) ter mrtvaških plesov (tudi Janeza iz Kastva iz cerkvice Svete Trojice v Hrastovljah). 30 Dolgo casa je veljalo, da se je bil rodil leto poprej, a Campana, Martelli, Nuzzo idr. so dokazali nasprotno. 31 Ohranjen je uradni dokument ob prvi izvolitvi z dne 19. aprila 1375 (Salutati, Epistolario, Appendice 3.4, 4. del, 437–438). 32 Ullman, The Humanism, 75. 33 Glej De Robertis, Tanturli in Zamponi, Coluccio Salutati; Cardini in Viti, Coluc cio Salutati. 34 Chomsky, »Odgovornost intelektualcev«; Arendt, Men in Dark Times. 35 Pismo Benvenutu iz Imole, 22. maja 1375 (Salutati, Epistolario 3.19, 1. del, 201– 204). gažiranega življenja, ki ga od leta 1928 zlasti v anglosaškem miljeju imenujejo civilni humanizem.36 Salutati je nesporni dedic in najzvestejši naslednik Petrarkovega izrocila,37 vse od uciteljeve smrti leta 1374 do svoje leta 1406,38 pravi trait d’union med protohumanizmom treh florentinskih vencev (Dante, Petrarka, Boccaccio) in prvo generacijo humanistov quattrocenta, predvsem Leonardom Brunijem (Areškim) in Poggiom Bracciolinijem,39 pa tudi Petrom Pavlom Vergerijem starejšim,40 in se je pri njem, ki je bil communis omnium magister,41 zgledoval za pisanje prve humanisticne pedagoške razprave De ingenuis moribus et liberalibus studiis adulescentiae (1402). Salutati se ni s Petrarko nikdar srecal osebno,42 zato pa velja pobrskati po njegovih stikih s Petrarkovim prijateljem in dopisovalcem Francescom Nellijem (umrl 1363), notarjem florentinske kurije. S sveže izvoljenim priorjem florentinske cerkve svetih Apostolov si je izmenjal pismi, ki ju imamo nasploh za najstarejši.43 Prvo od prvih, napisano pred poletjem 1363,44 že vsebuje kali življenjskega poslanstva bodocega florentinskega kanclerja. Salutati poje hvalnice o plemeniti, torej udejanjeno krepostni drži obeh, ki širšo skupnost za sabo »vleceta k dobremu«. Na osnovi izkušnje poslednjih dni Sokrata45 in stoiških naukov,46 ki vzgajajo k zgledu kot nadteoretski, doživljajski šoli življenja, je humanistom po meri predvsem moralna filozofija, danes bi rekli uporabna ali prakticna etika,47 tista, ki dviguje 36 Bürgerhumanismus je skovanka nemškoameriškega raziskovalca Hansa Barona; glej Baron, Crisis of the Early Italian Renaissance; Pocock, Machiavellian Moment; Hankins, Renaissance Civic Humanism; ter Baron, »Lo sfondo storico«. 37 Garin, L’umanesimo italiano, 34. 38 Ullman, Humanism, 39. 39 Še vsaj Francesco Nelli, Lapo iz Castiglionchia in Zanobi iz Strade. Prim. Cappelli, L’umanesimo italiano, 86, glej še Ullman, Humanism, 39–49. 40 Iz pisma, ki ga Vergerij pošlje Salutatiju iz Padove 31. januarja 1391 (Smith, Epistolario 28, 55). 41 Salutati, Epistolario, Appendice terza 16, 4. del, 473, in ibid. 17, 479. 42 V dvoletju 1368/69 sta si izmenjala pet zgošcenih pisem: prvega Salutati podpi suje v Montefiasconeju 11. septembra 1368 (2.4), potem si sledijo še 2.8, 2.11, 2.15 in 2.16 (Salutati, Epistolario, 1. del, od 61 dalje). 43 Novati in Ullman. 44 Salutati, Epistolario, Epistole aggiunte 1, 4. del, 241–245. 45 Glej Platonovo »sokratsko« trilogijo Apologija, Fajdon in Kriton. 46 Prim. Seneka, Pisma prijatelju Luciliju 11.8, O srecnem življenju 1.2, O prostem casu 1.1. 47 Singer, Prakticna etika. 47 kvasovko prakticne razumnosti.48 Humanizem je odgovor na klic vesti k moralni odgovornosti. Homo politicus živi zase in deluje za druge v zemeljskem mestu zato, da bi v postal prebivalec nebeškega Jeruzalema.49 Salutatijevo povelicevanje sokratskega državljanstva50 požene filozofsko etiko v protomoderno politicno filozofijo.51 Piše se civilni manifest kršcanskega antropološkega optimizma,52 upanja v potencialnost clovecnosti in vere v presežnost cloveškosti, ki odpira vprašanje razmerja med svetim in svetnim – ne zato, da bi ga ovrglo, temvec da bi ga bolje utemeljilo. Izhodišce renesancne politicne filozofije je korak filozofske antropologije: protiasketska in protisholasticna, mestoma protiredovniška, vselej laiško kršcanska rehabilitacija aristotelskih53 in ciceronskih54 eticnih naukov o socialnih vrlinah in civilnih dolžnostih. Drugace receno, prebujenje utilitaristicnopragmaticne etike odgovornosti (povedano webrovsko).55 Civilno kršcanstvo je pod plašcem rimske kurije v casu zahodnega razkola (1378–1417) doživljalo globoko moralno nelagodje,56 pravi duhovni pretres, pa vendar je dokazalo družbenoeticno zrelost iz zavesti, dalec od najstniških idealizmov, »da svetu vladajo demoni in kdor se ukvarja s politiko – to pomeni z mocjo in nasiljem – sklene dogovor z demonskimi silami in, kar se tice njegovega delovanja, ni res, da iz dobrega nastaja le dobro in iz slabega le slabo,57 temvec se pogosto dogaja nasprotno. Kdor tega ne vidi, je dejansko politicno nezrel.«58 Umetnost življenja (ars vivendi) je za civilne humaniste izmenjavanje socialno osmišljenih prakticnih odlocitev in refleksivnih trenutkov zasebnega premora. Filozofska etika se s humanisti zaveže zemlji, prizemlji, a nikdar ne v pritlehnosti. Kot polje sklepanja civilnih 48 Struever, Theory as Practice. 49 Garin, L’umanesimo, 8. 50 Salutati je, tako kot kasneje Manetti, velik zagovornik teze, po kateri je Sokrat praoce vseh moralistov, prvi veliki preucevalec »cloveške modrosti« (prim. Platon, Apologija 28e–30e). 51 Dodatni zagon novoveški politicni teoriji vdahne Bartolomeo Sacchi (Il Platina) z Lorenzu Medicejcu posvecenim dialogom De optimo cive (O dobrem držav ljanu) iz leta 1474. 52 Gilson, Duh srednjeveške filozofije, 117–139. 53 Aristotel, Nikomahova etika 1.6.1097b–1098a. 54 Ciceron, O državi 1.2–3. 55 Weber, La politica, 102. 56 Pellegrini, Religione e umanesimo, 130–136. 57 Glej Mt 7,17. 58 Weber, La politica, 105. 48 kompromisov se filozofska etika preoblikuje v družbeno. Ne prezirati ali bežati, temvec sprejemati življenjske izzive, se truditi spreminjati svet, želeti si boljšega, moralno odgovarjati socialni odgovornosti in vstopati v prvo frontno crto: Standum in acie.59 S humanizmom se politika moralizira in postaja civizem. Za humaniste je filozofsko relevantno tisto, kar cloveka poclovecuje, kar ga dela boljšega.60 Stremljenje k dobroti nas približuje k drugemu bolj od spoznanja resnice.61 Ne smemo spregledati družbenoeticnih smotrov Platonove prispodobe o votlini.62 Ko se modrec po neskoncnih mukah izvije na plano, je šele na pol poti, vrh gore, s katere je mogoce samo sestopiti. V votlino se mora razumnik vrniti, da bi bivšim sojetnikom pokazal prevaro videza in tudi njim pomagal do soncne resnice. Ta tvegani spust nazaj, med množico slepcev, iz katere tudi sam izhaja, je filozofska pot v politicni pekel, saj sta resnica in pravica soodvisni. Platonova votlina ni le spoznavoslovni poziv – k razumevanju dobrega, pravice, resnice – temvec hkrati in predvsem eticni klic k odgovornosti do drugega in k skrbi za drugega. Historicni humanisti so, po Sokratovem zgledu, eticni intelektualisti: prepricani, da vsak pravi spoznavni proces nosi eticne implikacije in posledice, da se s spoznavno emancipacijo (resnico) svet izboljšuje v smeri pravicnosti in dobrote. Temu brezcasno razsvetljenskemu smotru se humanizem še danes noce odpovedati. Eticni temelj salutatijevstva63 najdemo v pismu Robertu Guidiju, grofu iz Battifolleja, z dne 16. avgusta 1374.64 Povelicani so filozofi, ki »vzgajajo dušo«, in ocrnjeni tisti, ki se utapljajo v praznih sholasticnih disputih. Na stopnicko brez konkurence dvigne Petrarko »kot filozofa, kot cloveka in kot kristjana«, zanj – in tisti cas mnoge druge – presega samega Danteja, kajti ima ga za zacetnika samozavedanja in kriticnega locevanja med anticnimi (antiqui) in modernimi (moderni).65 »Moderni sofisti«, kot sam imenuje srednjeveške sholastike, ne išcejo resnice, temvec zmagovalno zatocišce za svoje argumente, kakor predsokratika Protagora in Gorgija, s to razliko, da so prvi eristicno uporabljali dia 59 Glej op. 147. 60 Ordine, Koristnost nekoristnega, 9. 61 Petrarka v delu De ignorantia zapiše: »Satius est autem bonum velle quam verum nosse«, citirano po Pellegrini, Religione e umanesimo, 278. 62 Platon, Država 7.514a–517a. 63 Ullman, The Humanism, 85. 64 Salutati, Epistolario 3.15, 1. del, 176–187. 65 V pismu Giovanniju Bartolomeiu z dne 13. julija 1379 Petrarko postavlja tik za Cicerona: ce so veliki pesniki kakor reke – Ovidij kot Ticino, Lukan kot Rodan, Vergilij kot Eridan – je Petrarkovo velicino moc primerjati le z morjem (Salutati, Epistolario 4.20, 1. del, 334–342). 49 lektiko, drugi pa retoriko. Še enkrat: Petrarka nad Dantejem, Vergilij nad Homerjem,66 Ciceron nad Platonom. Oris politicne misli zgodnjega humanizma67je najti v Salutatijevem dolgem pismu Karlu III. Neapeljskemu (1345–1386), grofu AnžujskoDraškemu iz leta 1381,68 kjer se avtor zgleduje pri Petrarkovem dopisu Robertu I. Neapeljskem (1277–1343).69 V pismu utemeljuje znacilno locevanje med monarhicno avtoriteto in tiranstvom70 z dolocitvijo, kakšne virtutes so potrebne dobremu vladarju, s tem, da razumni suveren vlada svobodnim državljanom, ne sužnjem. Ullman postavi tezo, da je v Karlu III. morda videl nekakšnega »razsvetljenega absolutista«, ki bi zmogel zediniti italske državice,71 tako kot je Dante svoje upe polagal v Henrika VII. Luksemburškega,72 s cimer je kajpak prej mislil na (utopicno) restavracijo anticnega Rima, tokrat pod cesarsko krono papeštva, kot na podrejanje SRC. Salutatijevska apologija florentinske svobode (Florentina libertas) izhaja iz prepricanja, da je mesto ob Arnu polnomocni dedic državniške kulture starega Rima.73 »Kaj pomeni biti Florentinec, ce ne ravno biti – bodisi po rojstvu ali po zakonu – rimski državljan, to pomeni svobodnjak in nikdar suženj?«74 Ego de terra, lex vero de mente divina. Tako je interpret renesancnega humanizma Eugenio Garin (1909–2004) izlušcil salutatijevski prispevek k dobi, ki »obrne hrbet naravi in se posveti življenju cloveka«.75 Salutati ni bil filozof, toda njegov neizcrpni opus je filozofsko nadvse relevanten, kar lahko zatrdimo tudi za samega Petrarko.76 Salutatijev miselni sistem ni sistematicno niti koherentno strukturiran, po svoji prakticni usmerjenosti je prej pojmovni zarodek, bolj politika kot filozofija. Salutatijev obnovljeni interes za cloveški svet je nedvomno odprl pot moderni zgodovini idej.77 66 Pismi Francescu Bruniju (Epistolario 4.8, 1. del, str. 267) in Pellegrinu Zambec cariju (Epistolario 9.2, 3. del, 13). 67 Cappelli, L’umanesimo, 76–77. 68 Salutati, Epistolario 5.6, 2. del, 11–46. 69 Glej Petrarkovo pismo Francescu iz Carrare (Seniles 4.1). 70 Salutati, De tyranno 4.14. 71 Ullman, The Humanism, 77. 72 »Duša knežja« Henrik VII. Luksemburški naj »ozdravi« Italijo, ki še ni državni ško zrela (Dante, Raj 30.133–148). 73 Prim. pismo Antoniu di ser Chellu z dne 21. avgusta 1383 (Salutati, Epistolario 5.7, 2. del, 85–98). 74 Salutati, Invectiva, 54. 75 Garin, L’umanesimo, 41. 76 Gentile, Studi, 14, 19 in 21. 77 Oestereich, Storia dei diritti umani, 51. 50 REPUBLIKANSKA VREDNOST BESEDE Salutati si je ugled med somešcani pridobil s prefinjenim pisanjem uradnih dopisov, kot communis opinio stroke velja, da je filozofsko najzanimivejši del Salutatijevega opusa formalno nefilozofski. Njegov bajni epistolarij, zbirka 344 zasebnih dopisov, ki so bili v tistem casu namenjeni javnemu branju, je prava zakladnica dialoških idej. Iz nabora so, kot je velevala tedanja praksa,78 izpušcena uradna pisma, podpisana v imenu florentinske vlade.79 Salutatijeva korespondenca ni le med najobsežnejšimi vseh casov, temvec kanonizira nov literarni žanr tako, da mu nudi formalne smernice. Sodobni bralec se ne more nacuditi nad kolicino besedil, mnogovrstnostjo vsebin, oblik in sogovornikov, interesov, ki se razcvetajo »z živahnostjo in prodornostjo, ki nima para«.80 Epistolarij je odlicno interpretacijsko izhodišce za dokazovanje tega, da je zgodovinskofilološka tradicija humanizma v bistvu zahteva po razumnem dialogu, torej po kriticnosti, ki klice k drugemu. Le kaj je boljše od navdihujocega pogovora z velikani anticne modrosti, sicer na daljavo, pa vendar osebno – s pisemsko izmenjavo. Staremu prijatelju vendar moraš napisati pismo, pismo pokojniku, kot bi bil še med živimi! Salutatijev paradigmatski vzornik je kajpak Petrarka, 81 ki se tu prej kot na Cicerona opira na Senekova Pisma Luciliju. Bernardin iz Siene je v cudoviti pridigi o studia humanitatis leta 1425 stvar zastavil takole: Ali ne bi užival, ko bi lahko v živo videl ali poslušal pridig Jezusa Kristusa, svetega Pavla, svetega Avguština, Gregorja, Hieronima in svetega Ambroža? Hitro, pojdi in prebiraj njihova dela, ki ti najbolj ugajajo […]; pogovarjal se boš z njimi in oni ti bodo spregovorili; prisluhnili ti bodo in ti jih boš poslušal.82 Da je Salutati najbrž najboljši epistolograf vseh casov,83 pricajo že historicni viri, denimo uradni dokument ob drugi izvolitvi za kanc 78 Griggio, »Dalla lettera all’epistolario«. 79 Nuzzo, Lettere di stato; sicer glej De Rosa, Coluccio Salutati. 80 Garin, Filosofi italiani, 81. 81 Zadnjo, 24. knjigo Petrarkovih pisem prijateljem (Familiares) sestavlja 13 pisem, od katerih je deset posvecenih pesnikovim vzornikom iz preteklosti, Antiquis illustrioribus, kot jim sam pravi v Familiares 24.2.6. 82 S. Bernardino da Siena, Le prediche volgari, citirano po Garin, Educazione umanistica in Italia, 8–9. 83 Tako npr. Marzi, La cancelleria, 149, in Ullman, Humanism, 113. 51 lerja.84 Njegov življenjepisni sodobnik zgodovinar Filippo Villani (1325–1407) piše, da je ugledni dedic toskanske diplomatske tradicije Piccolomini proslavljal modrost florentinskih vladarjev zato, ker so na mesto kanclerja imenovali velike humaniste. Milanski vojvoda Giangaleazzo Visconti (1347–1402) naj bi med florentinsko vojno (1390) trepetaje pricakoval Salutatijeve zunanjepoliticne epistole, saj da je avtorjevo pero nevarnejše od tisoc konjenikov ali celo od samega poraza na bojnem polju.85 Salutati je bil torej odlicen diplomat zato, ker je bil dober humanist, vrhunski govornik, Ciceronis simia.86 Svojih retoricnih spretnosti, s katerimi je vodil zunanjo politiko Firenc, se je zavedal, saj tudi sam trdi, da moc ucinkovitega izražanja, eloquentia, razlocuje cloveka od zveri.87 Colucciov slog je eruditski, svoje trditve in misli ilustrativno podpira z brezmejno bero klasicnih literarnih referenc, ki zapisano ovrednotijo in legitimirajo. Obnovljena vrednost govorništva in filologije, zvestoba virom in gojenje lepe besede imajo torej politicno, civilno (vir civilis) vrednost.88 Govor in razum, filologija in politika, preteklost in prihodnost, kulturna vzgoja in aktivno državljanstvo, vse to je civilis sapientia. Humanistika kot osebna preizkušnja civilne odgovornosti. »Brez Danteja, Petrarke in Boccaccia ni humanizma in niti filozofije humanizma«.89 Brez cloveškosti (humanitas) ne more biti politike, kaj šele dobrih politikov. Ni ga dobrega politika brez bogate in široke humanisticne kulture. Humanizem je politicna etika, ali vsaj eticna politika. DOSTOJANSTVO MARLJIVEGA ABRAHAMA Družbena etika renesancnega humanizma je v svojem voluntaristicnem zaletu prakticna, progresivna, reformatorska, nemara junaška, zagotovo herkulska.90 Med Salutatijeva teoretsko ambicioznejša dela uvršcamo razpravo De laboribus Herculis (O Herkulovih junaštvih), v kateri se posveca hermenevticnim, jezikoslovnim in literarnokri 84 Salutati, Epistolario, Appendice 3.13, 4. del, 464–466. 85 Oboje Canfora, Prima di Machiavelli, 13; Villani, Le vite d’uomini illustri, xxiii, op. 6. 86 Novati med prilogami objavi zanimiv dopis ob latinski izdaji Villanijevega živ ljenjepisa, ki ga avtor Salutatiju verjetno pošlje v predogled (Salutati, Epistolario, Appendice 3.21, 4. del, 487–495). 87 Prim. Salutati, Epistolario 2.9, 2.10 in 4.1. 88 Cacciari, La mente inquieta, 41; Skinner, Virtů rinascimentali, 17–52. 89 Ibid., 42. 90 Pellegrini, Religione e umanesimo, 100. 52 tiškim vprašanjem o naslovnem junaku, ki ga je vzljubil z branjem Senekovih tragedij (Hercules furens in Hercules Oetaeus).91 V zahodno misel se s svojo avro vraca mit Herkulovega razpotja,92 pitagorejska arhetipska podoba crke Y, razpotja odlocanja vesti med dobrim in zlim, tvegani aut–aut svobodne izbire, ki se preko grškega cerkvenega oceta Bazilija Velikega (329–379) navezuje nazaj na Ksenofonta in Cicerona (a ima korenine vsaj pri sofistih, verjetno pri Prodiku). Herkulovo ime humanizem inventivno, cetudi etimološko napacno »izpeljuje« iz sintagme heros cleos, kjer se srecata korenjak in sloves, vir fortis et gloriosus.93 Humanizem je junaški toliko, kolikor možnosti cloveka poganja v dejanskost. Cloveka v naravnem stanju (homo) kot bitja potencialne humanitete žene v prihodnost do zrelega moža (vir), v smislu razvitega cloveka udejanjene krepostnosti.94 Clovecnost je uresnicena cloveškost. Junaški zanos95 je forma mentis tedanjega laicnega mešcanskega etosa, ki stremi za velicino, uspehom, lepoto in vecnostjo. Kakor brezcasni vzorniki Petrarka, Seneka, Ciceron in Horacij tudi Salutati zasleduje vzvišene, toda ne nemogoce cilje, dosedanje meje želi presegati, a nikdar cez mero. Petrarka je prijatelju in spovedniku, avguštinskemu teologu in Boccaccievemu ucitelju Dionigiju iz Borga San Sepolcro (okr. 1300–1342) namenil znamenito pismo,96 ki išce bolj prisojno in varno pot do Boga, kršcanskih resnic in presežne vecnosti. Vnovic relevantna antropološka etika ohranja teocentricni smoter. Petrarkovo duhovno spreobrnjenje97 se zgodi ob gorniškem vzponu na provansalski Mons Ventosus, Vetrnik. Vrednotna analogija med Petrarkovim pismom Dionigiju in epistolo Coluccia Salutatija prijatelju Pellegrinu Zambeccariju z dne 23. aprila 139898 je kot na dlani: 91 Literarni zgodovinarji sicer zadnjega vecinoma ne pripisujejo vec Seneki. 92 Glej sliko Ercole al bivio (okr. 1595) poznega cinkvecentista Annibala Carraccija (1560–1609). 93 Witt, Hercules at the Crossroads, 215; Cappelli, L’umanesimo italiano, 80. 94 Pellegrini, Religione e umanesimo, 52–53. 95 O znamenitem Brunovem delu De gli eroici furori (O junaških zanosih) glej Škamperle, »Lovec in odstrta Diana«. 96 Petrarka, Familiares 4.1, glej Petrarka, »Vzpon na Mont Ventoux«. 97 Zanimivo bi bilo primerjati spreobrnitveni izkušnji Petrarke in Avguština. Ta v Izpovedih (10.29) opisuje, kako je iz sosedove hiše zaslišal glas: Tolle lege, tolle lege. Vzemi (knjigo) in beri! Ce se je sam približal kršcanstvu z branjem svetih spisov, se je Petrarka z branjem stoikov. 98 Salutati, Epistolario 10.16 (3. del, 285–308). 53 Ne misli, Pellegrino moj, da k popolnosti vodi pot bega od množice, ogibanja pogledu na lepe stvari, zapiranja v samostan ali izmikanja na tihe pristave. Kar tvoje udejstvovanje ovenca s popolnostjo, je v tebi. V sebi nosiš moc, s katero vrednotiš zunanje dobrine tako, da te ne prizadevajo in te ne morejo prizadeti, ce bosta le misel in duša ostali dovolj zbrani in se ne bosta iskali v zunanjem svetu. Ce pustiš zunanjost izven duše, bodo ulica, trg, kurija in drugi obljudeni kraji zate kot pristava, kot oddaljena in popolna samota. […] Le cemu lahko koristi samotarsko življenje? […] Povej mi, dragi Pellegrino, kdo je Bogu ljubši: samotarski in brezdelni Pavel ali marljivi Abraham?99 Salutati pred prijateljem, ki namerava stopiti v samostan, zagovarja vlogo in pomen civilno dejavnega življenja, kajpak s sklicevanjem na Ciceronovo mojstrovino O državi, priljubljeno referenco moralisticne tradicije quattrocenta. Salutati orje ledino renesancnih hvalnic cloveškemu dostojanstvu (laudatio hominis), ki se bodo razcvetele v teoretskih razpravah Facia (okr. 1447), Manettija (1452) in Pica (1486). Ker na tem mestu ne moremo globlje, naj omenimo le izpricano100 anekdoto z neapeljskega dvora aragonskega kralja Alfonza V. Plemenitega (1396–1458), velikega renesancnega mecena, h kateremu je bil sredi stoletja v vlogi predstavnika florentinske republike vpoklican Manetti. Kralj ga je, razocaran nad naroceno Facievo knjižico De prestantia et excellentia hominis, izzval z vprašanjem, katero je clovekovo specificno mesto v stvarstvu. Namesto odgovora mu je Giannozzo ponudil ciceronsko diktologijo101 agere et intelligere: clovek je poklican, da z delovanjem in s spoznavanjem pusti v svetu sled clovecnosti, telesno in duševno, dejavno in kontemplativno. Tako se rodi bržkone najvecja mojstrovina renesancnega antropološkega optimizma, Manettijeva razprava v štirih knjigah Dignitas et excellentia hominis (Dostojanstvo in odlicnost cloveka). Kot je pojasnil že Dante:102 plemenitost je tam, kjer so vrline, ni pa tudi obratno. 99 Prim. Jak 2,1426. 100 Vespasiano, Vite di uomini illustri, 444–474. 101 Retoricno figuro najdemo v izvirniku na koncu drugega verza 35. soneta Pet rarkove zbirke pesmi Canzioniere: »Solo et pensoso i piů deserti campi / vo misurando a passi tardi et lenti«, ki ga je Alojz Gradnik poslovenil v sonetu št. 16 takole: »Zamišljen, sam, najtožnejše pustinje / pocasi merim s trudnimi koraki«; Petrarka, Soneti in kancone, 16. 102 Dante, Pekel 26.119. VOLJA, USODA, VEST IN DRUŽBENO ZDRAVJE Renesancni humanizem v novi vek požene civilno avguštinski103 in kršcansko stoiški104 nauk interiorizma, tisto poživilno »pot vase«105 k obdelovalni gradnji dušne notranjosti (cultura animi), ki približuje drugemu in dviga k presežnemu. Kakor v sestopu s preplezanega vrha gornik onemi,106 predelovaje prehojeno pot, striktno v tišini:107 »Kolikokrat, misliš, sem se tistega dne, ko sem se vracal, ozrl cez ramo in pogledal vrh gore, ki se mi je zdel komaj vatel visok v primerjavi z globino cloveškega premišljevanja«.108 Gorniški vzpon je petrarkisticna parabola življenja, ki po tesni poti (arcta via) vodi na visok hrib (celso loco).109 Predrugacena obcutljivost renesancnega humanizma za intimno osamo ne pomeni umika v »divjo« izolacijo ali protisvetno samoto, temvec nasprotno obdelovanje socialne clovecnosti, »povzdignjenje cloveškega sveta, sveta vrednot, dejavnosti, jezika in družbe, ki povezuje onkraj casa in prostora, onkraj vseh meja«.110 Vtem duhu gre brati Salutatijevo razpravoDe seculo et religione (O casu in veri) iz leta 1381, posveceno prijatelju Niccoloju iz Uzzana (1359–1431), ki je 23. februarja 1379 z imenom Girolamo vstopil v kamaldulenski red uglednega florentinskega samostana Santa Maria degli Angeli. Salutati poziva k spoštovanju redovniškega stanu, a hkrati prijatelja spodbuja k delovanju. Na kratko, premisliti in uravnotežiti želi kršcansko hierarhijo eticnih vrednot. Uvid v tragicnost cloveškega bivanja krepostnika ne potre, temvec prebuja v ustvarjalnem srcu clovecnosti – v svobodni volji, edinem orodju, ki zmore parirati determinizmu usode. Polje civilnega odrešenja se iz starogrškega spoznavoslovja prevesi v kršcansko družbeno etiko. Dostojanstvenik ne beži pred odgovornostjo do naravnega in družbenega stvarstva, kakor zapiše Salutati v pismu ocetu Raffaellu di Guidu Boncianiju z dne 8. januarja 1402:111 103 Avguštin, Izpovedi 10.8.15; De vera religione 39.72; Ennaratio in psalmum 145.5. 104 Mark Avrelij, Dnevnik 4.3. 105 Glej Kalan, »Uvod«. 106 Petrarka, Familiares 4.1.29. 107 Ibid. 4.1.33. 108 Petrarka, »Vzpon na Mont Ventoux«, 114. 109 Ibid. 4.1.13. 110 Garin, L’umanesimo, 29. 111 Salutati, Epistolario 13.1, 3. del, 569–584. 55 [V]elike so muke, a še vecje zasluge: splaca se hrepeneti po tem, da bi se ujeli v prepad boja, kajti najvišji mir dosežemo skozi vztrajno delovanje. Treba je stati na okopih, iti v ogenj in boriti se za pravico, za resnico, za iskrenost. Moderno politicno misel podpirata trdna humanisticna stebra: voluntaristicni optimizem112 in mešcanski individualizem. Prvic: Salutatijeva teoretizacija svobodne volje za pol stoletja in vec prehiteva renesancne hvalnice, kako je homo faber ipsius fortunae.113 Salutati je zgoden, a nikakor nezrel humanist. Dramaticnosti bivanjske vrženosti v svet ne zanika, nasprotno, ozavešca jo in premišlja ter ravno iz zavesti o najhujšem crpa navdih za napor, trud, udeležbo. Nepomirljivo eksistencno napetost – živeti, trpeti, umreti – zgodnji humanisti investirajo v socialni angažma (impegno civile). Ostanejo zvesti zemlji in sprejmejo tostransko trpljenje zato, da bi bedo presegli z dostojanstvom. Z raziskovanjem in preizpraševanjem samih sebe zapušcajo varno podrocje determinizma, odkrivajoc svojo svobodo in obenem brezno, ki zija okrog nje. Z odkrivanjem cloveške velicine se nagnejo nad prepad življenjske enigme. Mimo Herkulovih stebrov zaplujejo v južna morja možnosti in danosti, obljub in zanikanj, upanjain obupa. Življenje postane izziv, v katerem se s priložnostjo zmage poveca možnost poraza. Svoboda je predvsem tveganje in cesto breme.114 Salutati v poslednjem, dolgem in razvejanem ter nedokoncanem pismu konservativnemu dominikancu Giovanniju Dominiciju (okr. 1356–1419), zapisanem pozimi leta 1406,115 zagovarja primat svobodne volje na okopih civilno dejavnega življenja. Toda nikdar ne obljublja nemogocega. Usodo je mogoce premagati le v posamicni bitki, v vojni nikdar. Problem humanisticne svobode ni doseganje cilja, temvec hoja po poti: gre za to, da sprejmemo življenjske preizkušnje, se soocimo z eksistencnimi izzivi in spopademo z viharji zemeljskega bivanja. Topos usode odpira »zelo obcutljiva filozofskoteološka vprašanja (volja, odgovornost, milost, predestinacija), ki bodo v nadaljevanju privedla do nepredvidljivih razvojnih nasledkov«.116 Sokrat ni humanisticni 112 Ce Pellegrinijev neologizem pesimisticni optimizem (Pellegrini, Umanesimo, 23) seštejemo s kljucnima kategorijama te dobe, voljo in razumom, dobimo dovolj natancen rezultat. Historicni humanisti so pesimisti razuma in optimisti volje. 113 Mirandola, O clovekovem dostojanstvu, 6–7. 114 Pellegrini, Umanesimo, 12. 115 Salutati, Epistolario 14.24, 4. del, 205–240. 116 Cappelli, L’umanesimo, 84–85. 56 zgled zato, ker bi dosegel negativno svobodo,117 temvec zato, ker se je trudil svobodno živeti, celo za ceno izgube svobode in življenja samega. Salutati ne zaupa v emancipatorno vlogo svobodne volje zato, da bi bežal od Boga, temvec nasprotno, da bi skozi odgovarjanje klicu vesti, delovanje, našel prvega gibalca in sodnika – vero. Nihce se ne more odrešiti drugace kot po božji milosti.118 Toda politicna zavest se je vendarle premaknila v smeri modernosti: Salutati je našel prostor politicni odgovornosti in svobodni volji na racun teocentricnega determinizma. Clovek si je izboril zemeljski prostor, ki mu pripada. Posameznikove vesti kot srcike emancipacije nista filozofsko in teološko izumila ne Luther ne Erazem: katoliški humanisti so stoletje pred reformatorji ozavestili posameznikovo (odgovorno) vlogo v družbi in pred Bogom. Drugic. Humanisticna smernica politicne filozofije tece od posameznika, zasebnosti, k družbi, javnosti, torej sokratsko.119 Protoliberalni naceli družbene etike nista neskladni. Humanisticne sanje krepostnega individualizma kot temelja socialno pravicne družbe ostajajo neizpolnjene. 120 Humanisti gradijo družbo z izhodišca posameznika.121 Salutati v delu De nobilitate legum et medicinae (O plemenitosti prava in medicine, 1399) utemeljuje organicisticno pojmovanje civilnega zdravja. Ce medicina zdravi telo, politika zdravi (socialno) dušo – kakor civilna religija.122 Namen civilnega humanizma je utrditi, ne ošibiti, božjo moc na zemlji, za kar je bilo v casu globokih vrednotnih transformacij treba uravnotežiti in uglasiti posvetno fabulo z razodeto resnico. Proces novoveške laizacije sveta požene kršcansko motrenje vesti in vere, cloveka in Boga. Civilno kršcanstvo klice k osebni skrbi za družbeno zdravje, ki je ravno v sodobni koronski normalnosti najbolj v nevarnosti. V sebi premišljam o misticnem telesu, sestavljenem iz cloveške množice, ki se združuje v družine, dežele, mesta, ljudstva, kraljestva in cesarstva; opazujem urejevalno moc zakonov, ki nad vsem kraljujejo in vse ohranjajo, ter se sprašujem, ali znanost, umetnost in delovanje zmorejo kaj vec kot, ce že, prepreciti telesne bolezni […]. Resnicno zdravje cloveške družbe ni odvisno od medicine, temvec 117 Skinner, Virtů rinascimentali, 237–270. 118 Salutati, De fato et fortuna 2.10. 119 Platon, Apologija 31c–32a. 120 Pellegrini, Umanesimo. 121 Pellegrini, Religione e umanesimo, 223. 122 Pellegrini, Religione e umanesimo, 96. od duševne pogodbe med njenimi clani […]. Nemogoce je oskrbeti vsa bitja, ki sestavljajo cloveško združenje, torej ves cloveški rod. Cloveštvo se vzdržuje, nahrani in razcveta skozi zakone. Ta dobrina je tako obca, pa vendar tako božanska, bolj kot katerasižebodi posamicnost medicine.123 PESIMISTICNI OBRAZ RENESANSE Ce se civilni humanizem kot ciceronska skladnost etike in politike zacne s Salutatijem, doživi apoteozo in hkrati konec z Niccolojem Machiavellijem (1469–1527), ki politicno tehniko loci od moralnih norm, ne pa tudi od etike. Za razumevanje prelomnega dela Il Principe (Vladar) je potrebno najprej upoštevati prej omenjeni pesimisticni obraz, ne obrat, ki iz latentnosti vdira v najrazlicnejše in nepricakovane oblike renesancnega humanizma kakor tragiški pecat refleksije o cloveku.124 Na svetu mrgoli nevarnosti, da je treba »zmeraj držati nož v rokah«,125 saj so ljudje – ce prosto naštevamo grešnike iz Vladarja – stiskaci, grabežljivci, okrutneži, milosrcni, verolomneži, mehkužneži, bojazljivci, kruti, prevzetni, pohotni, lisjaki, lahkomiselni, frfre, neverni, hudodelci, zanicevalci in sovražniki, lizuni in prilizovalci, politika pa se odvija na »krivicnih dvorih«.126 Zgodovina je zanj, prej kot historia magistra vitae,127 zbirka ponavljajocih se cloveških zmot, arhiv bolecih napak in vrtinec grešnih tegob, je negativ ujetosti cloveka v ciklicnost casa, v vecno vracanje enakega. Ker je vse na svetu »tako spremenljivo«,128 je cloveška zgodovina bolj kot napredujoci proces brezplodno, odvecno ciklicno valovanje: vladarji, države, ljudstva in narodi se v vicovsko pretakajocem se obzorju zgodovine pojavljajo in izginjajo: »ker so namrec cloveške reci v nenehnem gibanju, se bodisi dvigajo, bodisi gredo navzdol«,129 kakor zapiše v delu Discorsi sopra la prima Deca di Tito Livio (Razmišljanja ob prvih desetih knjigah Tita Livija). Cloveška svetna izkušnja je razpeta med nespremenljivo (ergo nepopravljivo) cloveško naravo in voljo po njenem spreminjanju, po 123 Poslovenitev odlomka iz dela De nobilitate legum et medicinae sledi sekundar nemu viru; Garin, I trattati morali di Coluccio Salutati, 24–25. 124 Ebgi, Umanisti italiani, 12. 125 Machiavelli, Vladar 8, 44. 126 Garin, La cultura, 94. 127 Ciceron, O govorniku 2.9.36. 128 Machiavelli, Vladar 10, 53. 129 Machiavelli, Politika in morala (Razmišljanja ob prvih desetih knjigah Tita Livija 2.1), 146. 58 krojenju in pisanju zgodovine. V zgodovini je stalno le to, da ni nic stalnega. Neskoncna prilagodljivost cloveka vse spreminja zato, da bi se nic ne spremenilo.130 »Cas namrec potiska pred sabo vse mogoce in lahko prinese s sabo dobro in slabo, slabo in dobro.«131 In ko razmišljam, kako vse to poteka, sodim, da je bil svet zmeraj na enak nacin in da je bilo na njem toliko dobrega kolikor slabega, toda to slabo in to dobro se od dežele do dežele spreminja: to je ocitno iz tistega, kar vemo o starodavnih kraljestvih, ki so se zaradi spreminjanja navad razlikovala drugo od drugega, toda svet je ostal isti …132 Prenovitveni nacrti se v pozni renesansi posvétijo in prenesejo iz osebne ravni dušnega odrešenja na laicno raven družbenega osvobajanja. Niccolň Machiavelli, Florentinec po rodu in pripadnosti, je vecinoma deloval – izgnan, odtujen in zagrenjen – izven rodnega mesta na družinskem posestvu vile Albergaccio v trgu San Casciano, kjer je med julijem in decembrom133 v crni jeseni134 leta 1513 nastala tudi življenjska mojstrovina, postumno objavljeno in Lorenzu posveceno delo Il Principe, »jasen, sistematicen in skoraj suhoparno racionalen spis, ki opisuje oblike oblasti in tehnologijo vladanja v manjši državni tvorbi, ne da bi se pri tem kakorkoli oziral na moralna nacela«.135 Gre za prvo znanstveno136 delo, ki historicno locuje podrocje politicne tehnologije od moralnih in drugih determinant,137 tako da racionalno analizira tehnicnoprakticna vprašanja politicne oblasti.138 Avtonomizacija politike predstavlja odlocilen epistemološki in metodološki prelom za moderno zgodovino idej. Politiko (in politike) smemo odtlej obravnavati super partes, s pticje perspektive, »kajti kakor se tisti, ki slikajo pokrajine, postavijo kam v dolino, da gledajo goré in hribe, a se povzpnejo visoko v hribe, da gledajo ravni, prav tako je 130 Transformizem ali, v italijanskem kulturnem miljeju, gepardizem, po junaku iz romana Giuseppeja Tomasija iz Lampeduse Il Gattopardo (Gepard). 131 Machiavelli, Vladar 3, 17. 132 Machiavelli, Politika in morala (Razmišljanja ob prvih desetih knjigah Tita Livija 2.1), 146. 133 Garin, La cultura, 93. 134 Škamperle, »Tehnologija oblasti«, 128. 135 Ibid.. 136 Garin, La cultura, 97. 137 Škamperle, »Tehnologija oblasti«, 129. 138 Garin, La cultura, 94. potrebno biti vladar, da dobro spoznaš naravo ljudstev, in clovek iz ljudstva, da dobro spoznaš cut vladarjev.«139 Machiavellija prej kot državne oblike, nacin prevzemanja in ohranitve oblasti, vojaške zadeve ali državne teorije zanima figura politika kot genija individualnosti, ki se je po družbeni lestvi dvignil »po svoji sposobnosti, ne po sreci«.140 Dober politik ni »dober« državljan, temvec sposoben in uspešen, mocan in pogumen, odlocen in ucinkovit razumnik,141 kasneje bi rekli razsvetljeni suveren, nekakšen državniški znanstvenik z mocnimi vodstvenimi sposobnostmi – »kdor tu ne bo pametno krmaril, bo prav kmalu izgubil, kar si je prisvojil«.142 Vladar, cetudi cezeticni junak, je prvak etike vrlin, saj lahko drugim dobro gospodari le tisti, ki zna najprej zagospodariti sebi: »oni, ki je lahko najbolje urejen za vladanje, [je] zmožen najbolje urediti druge.«143 Ucbeniško gre za prvo poglavje moderne sekularizacije, ki državne zadeve locuje od religiozne morale, politiko od cerkvene etike, pa vendar nova politicna tehnologija oblasti nikakor ni brezeticna, kajti razvije svojo, notranje samostojno eticnost. Kar se dolocanja smotrov in ciljev vladanja tice, nad vsemi kraljujeta blaginja državljanov in državna suverenost. Pragmaticne kriterije vladanja je mogoce vrednotiti izkljucno na podlagi meril koristi in uspešnosti. Politicna tehtnica preverja, ali je vladar s svojimi odlocitvami sodržavljanom prinesel blaginjo in ali je ohranil politicno avtonomijo mestne države. Dober vladar ni moralist, ne puritanec, omikanec, prijaznež ali obzirnež s pravicnimi naceli, temvec uspešen oblastnik, knez ali monarh, ki zasleduje državne cilje »za vsako ceno«, kar je pravi filozofski problem makiavelizma. Politik je izurjen in izkušen lokostrelec,144 ki zadeva v crno zato, ker muho naravnava dovolj visoko, ne zaradi pohlepa ali karierizma, temvec zato, ker je tukaj in zdaj mogoce koristiti le, ce ciljaš naprej in navzgor. Vsaka krepostna politika, tudi tista, ki se otepa moralnih determinant, je torej gesta cloveškosti in v tem antropološkem jedru eticna.145 139 Machiavelli, Vladar Predgovor, 7. 140 Ibid. 6, 27. 141 Ljudi razlocujemo po treh vrstah pameti (tre categorie di cervelli): »prva razume vse sama, druga dojame, kar razume kdo drug, tretja pa ne razume ne sebe ne drugih – prva je izvrstna, druga dobra, tretja odvec« (Machiavelli, Vladar 22, 103). 142 Machiavelli, Vladar 3, 15. 143 Dante, Monarhija 1.13. 144 Machiavelli, Vladar 6, 27. 145 Havel, »Politika in vest«, 30. 60 V simbolno najmocnejšem odlomku Vladarja Machiavelli primerja moc zakona in sile (pravo in vojsko) s clovekom in zverjo. Politika je »umazana igra«, ki od dobrega vladarja zahteva, da si v imenu skupnosti »umaže roke« z zverinskim, da kakor lev na robu cloveških zakonitosti kroti živalske sile, da torej »zna rabiti prvo in drugo naravo, ker ena brez druge ni obstojna«.146 Med volkovi preživi le, kdor zna tudi gristi, kdor je pripravljen sklepati kompromise. Vladar se mora soociti z nedobrim, ce hoce, da privre dobro na dan.147 Machiavelli obrne na glavo razmerje med dobrim in slabim, krepostjo in grehom, resnico in lažjo: »Ce namrec vse dobro pretehtamo, ugotovimo, da ga [vladarja] marsikaj, kar je videti krepost, ce se ravna po njej, pripelje v pogubo, marsikaj drugega, kar je videti napaka, pa mu prinese varnost in blaginjo.«148 Dobro se le trudoma najde, zlo pa je vedno na preži za vogalom.149 Moralne vrednote izgubijo vsakršno bitno, substancialno resnicnost in se odslej osmišljajo le relacijsko, odvisne so od smotra in ucinka, toliko, da je mogoce celo hudodelstvo in okrutnost dobro uporabiti.150 Malo zlo torej lahko opravici veliko dobro, videz dobrote, laž, pa resnicno dobro.151 Machiavellijev Vladar, Albertijev Momus, Morova Utopija in Erazmova Hvalnica so sadeži poznorenesancne odcaranosti, ki bedi navkljub verjame in upa v cloveškost. Politik kot umetnik državnosti izzove usodo na dvoboj, v katerem zmaga le eden: »clovek je tisti, ki mora s svojo razumnostjo in odlocanjem ne le predvideti, temvec z lastno mocjo nadvladati [usodo] in iz nje narediti triumf svobode«.152 Kakor Salutati tudi Machiavelli ne trdi, da bi zmogla volja nadvladati usodo, temvec ji mora odžreti nekaj življenjskega prostora. Usoda je kot deroca reka, na katero se moramo v mirnih casih pripraviti z nasipi in bregovi: 146 Machiavelli, Vladar 18, 80. 147 Ibid. 15, 71. 148 Ibid. 15, 72. 149 Takole Demokrit: »Tisti, ki išcejo dobre (stvari), jih le stežka najdejo, medtem ko (jih) slabe (doletijo) tudi, ce jih ne išcejo.« (Diels in Kranz, Fragmenti predsokratikov, frg. 68 B 108, 2.907.) Zgodnji humanizem prevzema anticno nravstveno pravilo zlate srednje mere, aurea mediocritas, kot ji Horacij pravi v Odah (Carmina 2.10.5) ali v Satirah, kjer zapiše pregovorni Est modus in rebus (Satirae 1.1.106–107). Teorija zmernosti sega nazaj do predsokratikov, ce vztrajamo z Demokritom, prim. frg. 68 B 191 in 68 B 233: »Tistemu, ki prekoraci (pravo) mero, najprijetnejše (stvari) postanejo najbolj neprijetne.« (Diels in Kranz, Fragmenti predsokratikov, 2.945.) 150 Ibid. 8, 44. 151 Machiavelli, Vladar 19, 82. 152 Garin, La cultura, 96. 61 Ni mi neznano, kako so mnogi menili in menijo, da stvari tega sveta vodita usoda in Bog, in sicer tako, da jih ljudje s svojo sprevidevnostjo ne morejo popraviti, še vec, da zanje sploh ni pomoci. […] Da pa docela ne odpravimo svobodne volje, vendarle sodim, kako bi utegnilo biti res, da je usoda razsodnica polovice naših dejanj in da drugo polovico ali približno toliko prepušca v odlocanje nam samim. Primerjam jo eni tistih derocih rek, ki tedaj, ko se razbesne, poplavljajo doline, podirajo drevesa in rušijo hiše, tu odnašajo zemljo, tam jo naplavljajo; vse beži pred njo, vsi se umikajo njenemu navalu, ne da bi se mu mogli kje ustaviti. Ceprav so takšne, nikakor ne pomeni, da ljudje, kadar so casi mirni, ne morejo nicesar ukreniti proti njim, graditi brani in nasipe, da tedaj, ko spet narastejo, bodisi odteko po kanalu bodisi njihovo divjanje ni ne tako neobrzdano in ne tako škodljivo. Podobno je z usodo, ki pokaže svojo moc, kjer ne naleti na odpor, in usmerja svoj divji tok tja, kjer ve, da ni nasipov in brani, ki bi jo zadržale.153 Politik je torej družbeni zdravnik, ce naj se izrazimo salutatijevsko, ki skupnostno telo zdravi s preventivnimi ukrepi. Socialne bolezni lahko predvidi samo, kdor se spozna na »svojo« družbo, zato smemo trditi, da je edina prava politicna odlocitev sprejeta preventivno, v »mirnih«, ne v kriznih casih. Ko nastopijo simptomi socialnega telesa, je pogosto že prepozno. »Ce namrec misliš nanje, ko so dalec, jim zlahka odpomoreš; ce pa cakaš, da pridejo bliže, je prekasno za zdravilo, kajti bolezen je postala neozdravljiva. […] Sprico tega so Rimljani, ki so nevšecnosti videli že dalec vnaprej, zmeraj našli zdravilo.«154 Kopernikanski obrat je pred vrati: clovek izgublja središcno vlogo v kozmološkem in fizikalnem, pa tudi v moralnem smislu. Machiavelli razume in ubesedi »eticnopoliticne posledice nepovratne krize srednjeveškega sveta«,155 propadanje tisocletnega idejnovrednotnega reda, za današnje razmere nepredstavljivo izpraznitev dotedanjih referencnih meril aplicira na znanstveno analizo vladarske vloge v kontekstu mestnih državic. Saj že Garin opozarja: »Bolj kot za spor med etiko in politiko, med religijo in politiko, Machiavelli zagovarja trditev, da je temelj in smoter delovanja skupnostnega cloveka ohranitev in razvoj res publica«.156 Proti izvotljeni prepojenosti politike s teocentrizmom žanje setev zgodnjih humanistov z razvitjem laicne 153 Machiavelli, Vladar 25, 109. 154 Ibid. 3, 16. Avtor misli na sifilis. 155 Garin, La cultura, 99. 156 Ibid., 96. 62 in liberalne antropologije. Za »humanista« Machiavellija je odlocilen vladar, ne vladavina, posameznik, ne ustanova, kakor »gospodic, bojevnik, povzpetnik ali vladar, ki naj bi izkazoval zanicevanje do srednjeveškega pojmovanja kršcanske družbe in zavracal njeno hierarhicno ureditev, ki sta jo zaznamovala oba meca tradicionalne delitve najvišje oblasti, papeštva in cesarstva«.157 Machiavellijeva država je resnicno, ne idealno mesto, je dejanskost, ne utopicnost, je delovanje in ne kontemplacija. Machiavelli je cvetober aristotelske, ne platonske etike, in v tem smislu nadaljuje – bolj kot pa prekinja – živec zgodnjehumanisticnega dobrega delovanja. NOVOPLATONISTICNO POJMOVANJE LJUBEZNI PRI MARSILIU FICINU Marsilio Ficino (1433–1499) je bil ob Nikolaju Kuzanskem (1401–1464) nedvomno najpomembnejši filozofski mislec zgodnje renesanse in ob velikem intelektualnem in filološkem delu humanistov zaslužen za menjavo paradigmatskega polja mišljenja, ki smo mu price na prehodu iz pozne sholastike v nastajajoci novi vek. Med njima zaradi starostne razlike ni bilo neposrednih stikov, niti ne razvidnega idejnega vpliva. Kljub temu imata filozofiji obeh avtorjev tesne, pomembne notranje vezi in kakor so pokazali poznavalci njune misli, npr. Ernst Cassirer v delu Individuum in kozmos v filozofiji renesanse,158 skupaj zaznamujeta ter vsak po svoje sooblikujeta temeljni prehod evropske kulture in mišljenja iz srednjega v novi vek. Ni šlo le za problem spoznanja, pri katerem je imel Kuzanski nedvomno temeljno vlogo, niti ne za moralne spise in filološko kritiko humanistov, ki so spremenili intelektualno polje razprav; z njima je za novi vek pomembno spremembo doživelo sámo pojmovanje metafizike, s tem pa tudi razumevanje religije. Spreminjal se je nacin razumevanja Boga, sveta in cloveka v svojem zgodovinskem in družbenem prostoru, pri teh vprašanjih, ki jih na kratko lahko povzamemo z oznakami ponotranjene duhovnosti in rojevanjem subjektivne zavesti, je imel Florentinec Marsilio Ficino pomembno vlogo. Ce je Kuzanski, kakor je to dobro videl Cassirer, razlago in opravicenje sveta iskal v pojmovnih shemah, matematiki in kozmologiji, sta Ficino in Platonova Akademija za razumevanje sveta in cloveka v ospredje postavljala dušo in lepoto. Ficinovska teodiceja, ce smemo tako reci, je vsa povzeta v lepoti stvarstva, ki je dokaz za božanski izvor sveta in jo strnjeno povzema 157 Ibid., 133. 158 Cassirer, Individuum und Kosmos. cloveška moc ljubezni. Ta namrec nastopa kot osnovna motivacija v sklenjenem krogu cloveške duše, razpetem od božjega izvora, ki ostaja cloveku racionalno nespoznaten, temelji pa v dobrem, ki ga v svetu manifestira lepota oblik, do vracanja k izvoru. Temeljni nagib celotnega loka cloveške eksistence je v resnici ljubezen. To ne drži le za cloveka, ampak za vsa bitja vesolja, le da to ljubezen vsakdo pozna in jo izraža na nacin, ki je primeren njegovi naravi. Preko nagiba ljubezni, ki ga na svoji ravni bivanja izražajo vsa bitja vesolja, od rastlin do zvezd, se v svojem ljubezenskem nagibu k izvoru ozira tudi clovek, ki se s pomocjo ljubezni dvigne nad snovno realnost, v želji, da bi se spojil z vecnim in božanskim; z izvorom svoje biti in koncnim ciljem. Ob tehtnem razmisleku pa se pokaže, da tema ljubezni, kot jo v svojem spisu O ljubezni razgrinja Ficino, ni tako oddaljena ali tuja sodobnim pogledom, kot si morda mislimo. Pri tem je Ficino naslednik duhovne usmeritve, ki je poglabljala brazdo intimne osebne oblike za dojemanje Boga in resnice, ki jo je zahodnemu cloveku nakazal sveti Avguštin v pozni antiki, v poznem srednjem veku pa je to usmeritev s hvalnico Platonu poudaril Petrarka. V svojih Pismih domacim (Familiares) je sicer potožil, da sam ne zna grško, zato Platon, v katerem je slutil visoko modrost, zanj žal ostaja nem. Ficino pa se za razliko od Avguština ne ozira vec v apriorno zaupanje v božjo milost, ampak razume cloveka kot tistega, ki ima možnost in nalogo samostojnega odlocanja. V tem smislu imamo lahko Ficina za enega osrednjih mislecev renesanse, obdobja, ki je predrugacilo clovekove nacine bivanja in razumevanja sveta, sebe in resnice. Marsilio Ficino je bil v tem kontekstu zaslužen predvsem za obuditev novega platonizma, ceprav ne toliko v zgodovinsko kriticni in filološki obliki kakor v pomenu razkritja platonskih misterijev, v spoštljivem pristopu do modrosti, ki naj bi posredovala vecne resnice duha in sveta, kakršne so stari modreci pred neukim ljudstvom raje zakrili v simbolne podobe in bajeslovne prilike. Hkrati si je Ficino zamislil velikopotezen nacrt, ki ga je deloma tudi izpeljal – povezati anticni platonizem s kršcanstvom, pokazati na globinsko skladnost obeh nazorov in njuno ujemanje. Ficinov prevodni opus je sam po sebi vreden spoštovanja, že zaradi njega nastopa kot ena osrednjih intelektualnih figur v širšem renesancnem obzorju. Prvi je v celoti v latinšcino prevedel Platonove spise (natis leta 1484), med katerimi je nekatere opremil z obsežnim komentarjem (Parmenid, Timaj, Menon), komentar k Simpoziju pa se je prelevil v pravi samostojni traktat o ljubezni. Prva verzija, napisana v latinšcini, Commentarium in Convivium Platonis de Amore, ki jo je sam podpisal in se je ohranila (Vat. lat. 7705 ms.), nosi datum Anno 64 1469, mense Iulii. V tiskani obliki je izšla skupaj s Platonovimi zbranimi deli (1484). Kmalu nato je Ficino poskrbel, kakor še za nekatere druge svoje spise (De christiana religione, De raptu Pauli; tudi za svoja Pisma ter za prevod hermeticnega Corpusa), za prepis v tedanji toskanski ljudski jezik, italijanšcino. Njegov spis O ljubezni (De amore) je mocno vplival na literaturo in liriko v 16. stoletju, v Franciji in širše po Evropi.159 Ob Platonu je Ficino v latinšcino prestavil vrsto drugih novoplatonskih filozofskih spisov, med katerimi sodijo v sam vrh Plotinove Eneade, ki še poglabljajo duhovni horizont platonizma in so, podobno kot Platon, s Ficinom sploh prvic celostno vstopile v zahodni duhovni svet in s platonizmom navdihovale izobražence vse do obdobja romantike in moderne. Kant in Goethe sta brala Platona v Ficinovem prevodu. Zvrstili so se prevodi mnogih drugih avtorjev, že omenjeni Corpus hermeticum, pripisan legendarnemu egipcanskemu modrecu Hermesu Trismegistu, Orfejeve himne, kaldejski oraklji, pitagorejski Zlati verzi in vrsta drugih tekstov. Ves ta zajeten prevodni opus, opremljen s komentarji, nastopa v posebnem duhovnem kontekstu, ki je v resnici prava oznaka Marsilia Ficina in njegove misli. Ne gre le za literarnozgodovinsko in spoznavno filozofsko pridobitev, s katero si renesansa prisvaja pomembno dedišcino in skuša na njej zgraditi lastno istovetnost, ampak za precej vec kot to. Ficino je to modrostno izrocilo razumel kot izvirno modrost (prisca theologia), s katero se je bila že v davni dobi izrazila božanska resnica, ki je v ohranjenem izrocilu dosegla svoj vrh s Platonom, svojo dopolnitev pa z božjim uclovecenjem v Jezusu Kristusu. Predplatonska duhovna izrocila in sam Platon so v Ficinovih oceh pridobili preroški znacaj, ker se v globini ujemajo s starozavezno Biblijo in ponekod še jasneje kot slednja napovedujejo rojstvo božjega Sina. Ficino je na ta nacin skušal postaviti na noge povsem novo apologijo, ki naj bi v dobi splošne družbene in religiozne krize, predvsem njene politicno institucionalne ravni, kršcanstvu vrnila moc pristnega razodetja in mu omogocila novo relevantnost. Sam je verjel, da je božje razodetje vecno prisotna duhovna realnost, zato lahko upraviceno sledimo izrazom te resnice že pred samim Kristusom.160 Do tega izrocila Ficino ni nastopal kot objektivni filolog ali nevtralno zadržani filozof, ampak kot vernik pred izviri notranje luci, ki jo v vseh casih daruje Bog. Filozofija sama naj 159 Spis je v prevodu Mojce Mihelic izšel pri Slovenski matici. 160 Dober pregled novoplatonske tradicije, ki jo v Ficinovem pomenu lahko beremo kot duhovno naprezanje cloveka in njegove filozofije v smeri razodevanja bož jega Logosa in misterija njegovega uclovecenja, je podal Andrew Louth v delu Izvori kršcanskega misticnega izrocila. 65 bi bila po njegovem božji dar. Pri svojem delu si je vselej prizadeval pokazati, kako sta si filozofsko spoznanje in religiozna zavest v globini sorodna ali kar komplementarna, le da moramo znati prisluhniti tisti pravi pobožni filozofiji (pia philosophia) in si na drugi strani prizadevati za uceno religijo (docta religio). Ficinovo filozofsko ustvarjanje, njegova duhovna pot in nasploh vpliv, ki ga je zapustil italijanski in evropski kulturi v dobi renesanse, pa tudi globlje v novi vek, saj so njegovi odmevi segli vse do oživljenega zanimanja za duhovno mistiko in ezotericna izrocila proti koncu 19. stoletja, so bili deležni precejšnje študijske pozornosti. V novejšem obdobju so Ficina in njegova dela preucevali predvsem trije avtorji, švicarski literarni kritik Raymond Marcel, ki je poskrbel za moderne – a danes že presežene – izdaje nekaterih njegovih del; zgodovinar filozofije Eugenio Garin s svojimi ocarljivo napisanimi študijami o humanisticni kulturi tistega casa in nepozabnimi eseji o Ficinu, Picu, Albertiju in drugih;161 ter nemškoameriški raziskovalec Paul Oscar Kristeller, ki se je posvecal študiju kulture in filozofije v obdobju renesanse ter še posebej delom Marsilia Ficina. Garin pravi, da je bil Ficinov vpliv izjemen, ne le za literarno in filozofsko kulturo 15. in 16. stoletja, ko je bil med najodmevnejšimi spisi, posebno v Franciji, prav njegov komentar o ljubezni. Ta vpliv nastopa vecinoma zabrisano in v neizrecenih oblikah, bolj implicitno kakor evidentno dolocljivo; toda ko gre za mnogotere odtenke duševne ponotranjenosti, ki je postala ena od znacilnosti duhovne drže evropskega cloveka, njegovega razumevanja religije in ne nazadnje resnice sveta in cloveka, v brazdi, ki so jo po Platonovih sledeh pomembno skopali Avguštin, Petrarka, v novem veku pa Pascal, Rousseau, Kierkegaard, moderni eksistencialisti in mnogi drugi, ostaja vpliv Ficina tako rekoc neizmerljiv. Garin piše, da skorajda ni duhovne teme v evropski kulturi, kjer ne bi našli njegovega odmeva. Od sredine šestdesetih pa tja do zacetka devetdesetih let 15. stoletja se razgrinja Ficinovo zrelo in najbolj ustvarjalno obdobje. Kljub vedno prisotni negotovosti in obcasnih nemirih tako na družbeni ravni kakor v osebnem življenju (zarota družine Pazzi proti Medicejcem leta 1478; krajša epidemija kuge) je bilo to za florentinsko renesanso obdobje relativnega miru. Leta 1484 so v tiskani obliki izšli Platonovi dialogi. Nasploh naj bi šlo, nekateri so trdili, da zaradi konjunkcije Saturna in Jupitra novembra tega leta, za posebno leto, annus mirabilis.162 161 Glej Garin, Spisi o humanizmu in renesansi. 162 Na to se navezuje Ioan P. Couliano v zanimivem delu, v katerem se posveca teoriji imaginacije in definiranju »pnevmaticnih vezi«, kar ustreza sodobnim Poleg prevodov drugih novoplatonskih del iz pozne antike je Ficino leta 1468, torej leto pred latinsko verzijo spisa O ljubezni, prevedel iz latinšcine v ljudski jezik tudi Dantejevo Monarhijo. V tem obdobju je Ficino napisal svoja poglavitna izvirna dela. Leta 1474 je koncal najobsežnejše izvirno delo, Theologia platonica sive de immortalitate animorum (Platonska teologija ali o nesmrtnosti duš). Gre za obsežno delo, razdeljeno na 18 knjig in posveceno Lorenzu Velicastnemu. Delo se loteva v renesansi živo obcutene in široko filozofsko obdelane teme nesmrtnosti duše. Na filozofski osnovi, bodisi po tomisticni poti, opiraje se na Aristotela, oziroma po navdihu Platona in platonizma, kakor Ficino, ki naslov dela povzema od Prokla, so filozofi in teologi skušali pokazati na razumnost in zanesljivost verovanja v nesmrtnost cloveške duše. To naj bi potrdilo osnovno resnico kršcanske vere. Nekateri, kakor Pietro Pomponazzi, pa so na sledi dveh »zgrešenih« interpretacij Aristotela, Aleksandra iz Afrodizijade in arabskega misleca Averoesa, ki je bil na univerzi v Padovi v poznem srednjem veku in renesansi zelo cislan, odkrito trdili, da je clovekova duša umrljiva in da odmre skupaj s telesom, clovekov um pa ob smrti zgubi svojo individualnost in se spoji s kozmicnim ali božanskim umom, toda brez osebne istovetnosti. Zaradi tega je bila Ficinova pojmovna skrb to, kako bi prišel do potrditve substancialne pluralnosti individualnih duš. S tem bi bila dejansko potrjena in rešena clovekova osebna religioznometafizicna utemeljitev. Duša kot princip živosti in notranja oblika bitja ima v filozofiji Ficina osrednje mesto. Pri tem je pojem duše, ki je bil v novoveški filozofiji, posebno pa v moderni humanisticni misli na splošno razvrednoten in ne nastopa v relevantnih teorijah, prikazan v poudarjeno novi, zelo originalni in – glede na srednji vek – moderni obliki. Duša je pojmovana kot živo jedro cloveka, ki podobno kot v misli Nikolaja Kuzanskega ni odvisna od »zunanjih« posegov, naj gre za božjo milost ali za naravne vplive iz okolja (v tem okviru so mišljeni tudi astralni vplivi), ampak je sama žarišce gibanja, odlocanja in delovanja. teorijam transferja in upravljanju s psihološkimi vplivi med ljudmi in v družbi. Avtorja, ki ju romunski pisec postavlja v vrh renesancne teorije imaginacije, pa sta Ficino in Giordano Bruno; glej Couliano, Eros et Magie ŕ la Renaissance. Couliano je bil ucenec religiologa Eliadeja. Prevzel je njegovo dedišcino in razvijal študij religij v psihološki smeri, v cemer je videl prispevek renesanse in njenih na videz nerelevantnih spekulacij. Prevzel je mesto profesorja na Divinity School v Chicagu (kjer je pred njim ucil Eliade), vendar je bil maja 1991 na hodnikih študentskega kolidža skrivnostno ubit. Kdo je bil morilec in nacrtovalec tega umora, do danes ni jasno; o tem Ted Anton, Eros, Magic, and the Murder of Professor Culianu (1996). 67 Platonizem je lahko nekoliko sanjav – in takšna je tudi filozofija Marsilia Ficina. Njegovo delo nedvomno oznacuje prehod, ki ga preucevalci renesanse radi izpostavijo, to je prehod iz prve polovice quattrocenta, ko se je v zgodnjem humanizmu spreminjala forma komentarjev, vsebinsko pa so bila v ospredju konkretna moralna vprašanja, civilno življenje, zgodovinska refleksija in clovekove ustvarjalne sposobnosti, ki so v veliki meri odvisne od jezikovnega znanja, vrlin in ne nazadnje od politicne skupnosti – v drugo polovico stoletja, ko v ospredje spet stopijo živo obcutene religiozne teme, družbena skepsa, namesto civilnega naprezanja pa pogosto ostro izražene apokalipticne vizije, naj gre za patra Savonarolo ali za hiliasticno navdihnjene reformatorje. Njihove ideje so bile sicer povsem nasprotne, pogosto pa le korak oddaljene od jedke in cinicne presoje kakega Machiavellija. V tem obdobju, takoj po Platonski teologiji, je Ficino napisal dve pomembni religiozni deli, leta 1475 De christiana religione, ki jo je naslednje leto sam prestavil v ljudski jezik, ter spis De raptu Pauli (1476). Ficino je v svojem casu dejansko nastopil v vlogi pretanjenega in v idejah zelo modernega apologeta kršcanstva, ki se jasno razlikuje od srednjeveških meditacij in razprav, kot tudi od moralisticnega pridiganja in zanosa dominikanskega patra Savonarole, s katerim se je dejansko sklenila novoplatonska avantura florentinske Akademije.163 Ficino je v svojem zagovoru kršcanstva nastopil kriticno tako do pesniških in zbadljivih prigodnic, kot so bile Poggiove Facetiae (anekdote iz rimskega kurialnega življenja)164 pa kritike Pulcija, in Valle, kakor do filozofskih smeri, ki so izhajale iz Aristotela, še posebno, ce je šlo za Aleksandrovo ali Averoesovo usmeritev. Nov pa je bil predvsem nacin iskanja. Ficino je menil, da aristotelska usmeritev iznicuje individualnost, ki je za cloveka pomembna. Kljub hvalnici spoznanja Aristotel ne daje pravega odgovora na clovekovo upanje. Srednjeveške tomisticne sinteze niso zadovoljile novih in vse jasneje 163 Ficinovi pojmi univerzalne harmonije, soodvisnosti vseh bitij stvarstva, lepote in ljubezni, ki delujeta kot osnovno duševno vezivo in nagib, ki snovno naravo povezuje z idejno in duhovno, ter koncept enega, skupnega in razvijajocega se razodetja božanske resnice, ki nastopa zgodovinsko in povezuje civilizacije, so kljub iskreni in veliki kršcanski pobožnosti ostali nemocni pred pridigami in zanosom, s katerimi je v devetdesetih letih 15. stoletja v Firencah nastopil Girolamo Savonarola. Glej njegov spis Triumphus crucis (1497). 164 Kot je ugotovil Primož Simoniti, si je prvi škof novoustanovljene škofije v Ljub ljani Žiga Lamberg dal prenesti v svojo poletno rezidenco v Gornji Grad med juridicnimi in drugimi rokopisi in redkimi tiski tudi ta spis, ki je ocitno sodil v takratno literarno modo. Glej Simoniti, Humanizem na Slovenskem, 52, in Škamperle, Magicna renesansa, 67, op. 31. izraženih potreb po razumevanju in vrednotenju posamezne osebe. Ficino je želel dvigniti na metafizicno raven, vsaj ko gre za njeno bitno utemeljitev, clovekovo osebno izjemnost in edinstvenost. Prav to je tudi implicitni zastavek njegovega spisa O ljubezni. V tem sta si Ficinov filozofski pogled na ljubezen in pojem clovekovega dostojanstva, kot so ga razumeli humanisti generacijo pred njim, denimo Salutati in Manetti, zelo blizu. Razmerje med vero in znanostjo, ki ga je Kuzanski skušal razrešiti po poti filozofije, na ravni spekulacije, sta Ficino in ob njem Pico della Mirandola, ki je v ta okvir vpeljal metodo kabale (Heptaplus, sedmerna pripoved prvih šestih dni stvarjenja), skušala razrešiti s principom razodetja. »Moderni« koncept religije, ki so ga nakazovala humanisticna dela v prvi polovici 15. stoletja, vse od Salutatija naprej, se v drugi polovici in ob koncu 15. stoletja, v kontekstu vecje družbene skepse in makiavelizma, ni izgubil. Novi pojmi religiozne zavesti, ki jih je Ficino razvil v spisu O kršcanski religiji, govorijo v duhu in s poudarki, ki nakazujejo versko reformacijo, vendar gre dejansko za moderen pogled na religijo: vera ni posledica »zunanjega« posega, ampak osebne odlocitve in duha cloveka. Odrešenje, ki ga clovek pricakuje s celoto svojega bitja, z dušo in telesom, kot avtonomno bitje, ki je v neposrednem stiku z Bogom, pa spremeni pogled na celoten svet. Fizicna narava ni »zavržena«, prav tako ni ovira v procesu dvigovanja k božanskemu, ampak je sama manifestacija lepote, ki se nam predaja kot vidni in cutni izraz metafizicnega principa absolutne biti. Pojem ljubezni je prav na tej osnovi lahko dobil povsem nove poudarke in oblike razumevanja, na katere so odlocilno vlivali tako humanizem kakor novi pojmi filozofskega umevanja. ZAKLJUCEK Je Salutati makiavelist ali Machiavelli salutatijevec? Prej drugo kot prvo. Makiavelijevski politik zasleduje eticni smoter, cetudi za ceno neeticnih sredstev, ker je politika vedno upravljanje s kompromisi, mazanje rok, tveganje zla. Machiavellijev Vladar je Rubikon moderne politicne teorije, prelomnica, ki »pokoplje en svet in drugega napoveduje«.165 Renesancna duhovna in miselna prenova je politicno filozofijo v slabih dveh stoletjih turbulentno, pa vendar srecno prepeljala skozi Scilo in Karibdo antropološkega vprašanja. Zacetek in konec se medsebojno podpirata in brišeta. Ce sprejmemo, da je clovek artifex svoje srece, moramo hkrati priznati, da je lahko vir 165 Ibid., 101. svoje nesrece. Politicna misel renesanse niha med jajcem in jabolkom Salutatija in Machiavellija, med njunim optimizmom in pesimizmom, med nebom in breznom. Obe, tako utopicnost zgodnjih humanistov ko protiutopicnost poznih renesancnikov, sta povsod in nikjer, kot dva nasprotna si cardines, okrog katerih se suce srcika renesancne antropologije, vprašanje resnicnega in idealnega mesta ali, ce naj zakljucimo komarjevsko, z odpirajocim zakljuckom, nesklenjene in nesklenljive dvojnosti cloveškega bivanja: idealnost in resnicnost, vera in razum, upanje in resnica, svetloba in tema, protislovnost in ambivalentnost kreposti in grešnosti. »Na tocki najostrejšega in najgrenkejšega obcutja razdvojenosti in nemirnosti cloveške družbe se potreba po miroljubnem in spokojnem mestu oživi in okrepi. Ceprav iluzija zgodnjih humanistov po možni skladnosti obeh mest, resnicnega in idealnega, premine, še ne pomeni, da se resnicnost enega ne sklicuje vec na idealnost drugega.«166 166 Garin, La cultura, 103; Garin, L’umanesimo, 208. BIBLIOGRAFIJA Historicni viri Alighieri, Dante. Božanska komedija: Raj, Vice in Pekel. Prevod Andrej Capuder. Celje: Mohorjeva družba, 2005. ———. Monarhija. Prevod Tomaž Jurca. Ljubljana: Slovenska matica, 2013. Aristotel. Nikomahova etika. Prevod Kajetan Gantar. Ljubljana: Slovenska matica, 2002. Avguštin, Avrelij. Izpovedi. Prevod Anton Sovrč. Celje: Mohorjeva družba, 1984. Avrelij, Mark Antonin. Dnevnik cesarja Marka Avrelija. Ljubljana: Slovenska matica, 1988. Ciceron, Mark Tulij. »O državi: Uvod«. Prevod Matej Petric. Keria: studia Latina et Graeca 19, št. 2 (2017): 191–198. Diels, Hermann in Kranz, Walther. Fragmenti predsokratikov. Prevod Dašo Benko et al., ur. Gorazd Kocijancic. Ljubljana: Študentska založba, 2012. Ficino, Marsilio. El libro dell’amore. Ur. Sandra Niccoli. Firence: Leo S. Olschki, 1987. ———. Teologia platonica. Ur. Errico Vitale. Milano: Bompiani, 2011. Galilei, Galileo. Dialog o dveh glavnih sistemih sveta, ptolemajskem in kopernikanskem. Prevod Mojca Mihelic. Ljubljana: ZRC SAZU, 2009. Hermes Trismegist. Corpus hermeticum. Prevedel Pavel Cešarek. Zbirka Hieron. Ljubljana: Nova revija, 2001. Machiavelli, Niccolň. Vladar. Prevod Niko Košir. Ljubljana: Slovenska matica, 2017. Manetti, Giannozzo. Dignitŕ ed eccellenza dell’uomo. Ur. Giuseppe Marcellino. Milano: Bompiani, 2018. Mirandola, Giovanni Pico della. O clovekovem dostojanstvu. Prevod Brane Senegacnik. Ljubljana: Družina, 1997. Pascal, Blaise. Misli. Celje: Mohorjeva družba, 1980. Petrarka, Francesco. Soneti in kancone. Prevod Alojz Gradnik. Koper: Primorska založba, 1954. ———. »Vzpon na Mont Ventoux«. Prevod Tomaž Potocnik. Keria: studia Latina et Graeca 16, št. 2 (2014): 107–115. ——— . Moja skrivnost ali O skrivnem neskladju mojih stremljenj. Prevod Tomaž Potocnik. Ljubljana: Slovenska matica, 2020. Platon. Zbrana dela. Prevod Gorazd Kocijancic. Ljubljana: KUD Logos, 2009. Salutati, Coluccio. Invectiva in Antonium Luscum vicentinum, ur. D. Moreni. Firence: Magheri, 1826. ———.Epistolario di Coluccio Salutati, ur. Francesco Novati. Fonti per la Storia d’Italia. Zv. 1–4. Rim: Istituto storico italiano, 1891–1911. ———. Colucii Salutati De seculo et religione, ur. Berthold Louis Ullman. Firence: Olschki, 1957. Smith, Leonardo, ur. Epistolario di Pier Paolo Vergerio. Fonti per la Storia d’Italia. Rim: Istituto storico italiano per il Medio Evo, 1934. Vespasiano, da Bisticci. Vite di uomini illustri del secolo XV. Firence: Barbera, Bianchi & comp, 1859. Villani, Filippo. Le vite d’uomini illustri fiorentini. Ur. Giammaria Mazzuchelli. Benetke: Giambatista Pasquali, 1747. Sekundarna literatura Baron, Hans. Crisis of the Early Italian Renaissance. Princeton: Princeton University Press, 1966. ——— . »Lo sfondo storico del Rinascimento fiorentino«. La Rinascita 1, št. 3 (1938): 50–72. Cacciari, Massimo. La mente inquieta: Saggi sull’Umanesimo. Torino: Einaudi, 2019. Canfora, Davide. Prima di Machiavelli: Politica e cultura in etŕ umanistica. Rim: Laterza, 2005. Cappelli, Guido, ur. La dignitŕ e miseria dell’uomo nel pensiero europeo: Atti del Convegno internazionale (Madrid, 2022 maggio 2004). Rim: Salerno editore, 2006. ——— . L’umanesimo italiano da Petrarca a Valla. Rim: Carrocci editore, 2019. Cardini, Roberto, in Viti, Paolo, ur. Coluccio Salutati e Firenze. Firence: Mauro Pagliai Editore, 2008. Cassirer, Ernst. Individuum und Kosmos in der Philosophie der Renaissance. Leipzig: Teubner, 1927. Couliano, Ioan P. Eros et Magie ŕ la Renaissance: 1489. Pariz: Flammarion, 1984. De Robertis, Teresa, Giuliano Tanturli in Stefano Zamponi, ur. Coluccio Salutati e l’invenzione dell’umanesimo. Firence: Mandragora, 2008. De Rosa, Daniela. Coluccio Salutati: Il cancelliere e il pensatore politico. Firence: La Nuova Italia, 1980. Ebgi, Raphael, ur. Umanisti italiani: Pensiero e destino. Torino: Einaudi, 2016. Garin, Eugenio. »Aristotelismo e platonismo del Rinascimento«. La Rinascita 2, št. 8/9 (1939): 641–671. ——— , ur. Filosofi italiani del Quattrocento. Firence: Le Monnier, 1942. ———, ur. I trattati morali di Coluccio Salutati. Firence: La Monnier, 1942. ———. Educazione umanistica in Italia. Rim: Laterza, 1975. ———. L’umanesimo italiano: Filosofia e vita civile nel Rinascimento. Rim: Laterza, 1993. ———. Spisi o humanizmu in renesansi. Ljubljana: ŠKUC, 1993. ———. La cultura filosofica del Rinascimento italiano: Ricerche e documenti. Milano: Bompiani, 1994. ———. La cultura del Rinascimento. Rim: Laterza, 2010. Gentile, Giovanni. Studi sul Rinascimento. Firence: Sansoni, 1936. Gigliucci, Roberto. Lo spettacolo della morte: Estetica e ideologia del macabro nella letteratura medievale. Anzio: De Rubeis, 1994. Gombrich, Ernst H. »Botticelli’s Mythologies«. V: Symbolic Images: Studies in the Art of the Renaissance, II. London: Phaidon, 1972. Griggio, Claudio. »Dalla lettera all’epistolario: Aspetti retoricoformali dell’epistolografia umanistica«. V: Alla lettera: Teorie e pratiche epistolari dai greci al Novecento, ur. Adriana Chemello, 83–107. Milano: Guerini studio, 1998. Hankins, James. Renaissance Civic Humanism: Reappraisals and Reflections. Cambridge: Cambridge University Press, 2000. Kalan, Valentin. »Uvod«, 5–29. V: Dnevnik cesarja Marka Avrelija. Ljubljana: Slovenska matica, 1988. Louth, Andrew. Izvori kršcanskega misticnega izrocila. Zbirka Hieron. Ljubljana: Nova revija, 1993. Marzi, Demetrio. La cancelleria della repubblica fiorentina. Casciano: Cappelli, 1910. Novati, Francesco. La giovinezza di Coluccio Salutati. Torino: Loescher, 1883. ——— . »Aneddoti Viscontei«. Archivio storico lombardo, 35/19 (1908): 193–216. Nuzzo, Armando, ur. Lettere di stato di Coluccio Salutati: Cancellierato fiorentino (13751406), 1–2. Rim: Istituto storico italiano per il Medio Evo, 2008. Pellegrini, Marco. Umanesimo: Il lato incompiuto della modernitŕ. Brescia: Morcelliana, 2015. ———. Religione e umanesimo nel primo Rinascimento: Da Petrarca ad Alberti. Firence: Le Lettere, 2020. Pocock, John Greville Agard. The Machiavellian Moment: Florentine Political Thought and the Atlantic Republican Tradition. Princeton: Princeton University Press, 1975. Rossi, Luca Carlo, ur. Le strade di Ercole: Itinerari umanistici e altri percorso; Seminario internazionale per i centenari di Coluccio Salutati e Lorenzo Valla (Bergamo 2526 ottobre 2007). Firence: Sismel Edizioni del Galluzzo, 2010. Simoniti, Primož. Humanizem na Slovenskem in slovenski humanisti do srede XVI. stoletja. Ljubljana: Slovenska matica, 1979. Skinner, Quentin. Virtů rinascimentali. Bologna: Il Mulino, 2006. Struever, Nancy S. Theory as Practice: Ethical Inquiry in the Renaissance. Chicago: University of Chicago Press, 1992. Škamperle, Igor. »Lovec in odstrta Diana«. Poligrafi 2, št. 5/6 (1997): 5–21. ———. Magicna renesansa. Ljubljana: Študentska založba, 1999. ———. »Tehnologija oblasti«. V: Machiavelli: Vladar, 128–140. Ljubljana: Slovenska matica, 2017. Toussaint, Stephane. La liberté d’esprit: Fonction et condition des intellectuels humanistes. Pariz: Les Belles Lettres, 2019. Ullman, Berthold Louis. The Humanism of Coluccio Salutati. Padova: Antenore, 1963. Witt, Ronald G. Hercules at the Crossroads: The Life, Works, and Thought of Coluccio Salutati. Durham: Duke University press, 1983. Moderni spisi Arendt, Hannah. Men in Dark Times. New York: Harcourt Brace & World, 1968. ———. Humanitas mundi: Scritti su Karl Jaspers. Ur. Rosalia Peluso. Milano: Mimesis, 2015. Chomsky, Noam. »Odgovornost intelektualcev«. V: Somrak demokracije, 45–68. Ljubljana: Studia humanitatis, 1997. Gilson, Étienne. Ljubezen filozofov. Ljubljana: Družina, 1996. ———. Duh srednjeveške filozofije. Ljubljana: Družina, 2002. Havel, Vaclav. »Politika in vest«. 2000: Revija za kršcanstvo in kulturo 46–47 (1989): 22–35. Oestereich, Gerhard. Storia dei diritti umani e delle libertŕ fondamentali. Rim: Laterza, 2002. Ordine, Nuccio. Koristnost nekoristnega. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2015. Singer, Peter. Prakticna etika. Ljubljana: Krtina, 2009. Weber, Max. La politica come professione. Turin: Einaudi, 2001. IZVLECEK Vprašanje (dis)kontinuitete med etiko in politiko je civilni živec renesancnega humanizma v historicni ontogenezi, ki se zacne s Salutatijem, razvija s Ficinom in sklepa z Machiavellijem. Tragicno sirensko petje cloveškega bivanja vseskozi zapeljuje, a nikdar ne preglasi vzgornih upov k praksi usmerjene cloveškosti, ki spekulacijo uresnicuje skozi dejavnost, kontemplacijo udejanja skozi politiko, sveto izpricuje skozi posvetnost. Humanisticna duhovna in filozofska prenova ciceronskega nauka o dobrem delovanju na pragu modernosti nemirno, pa vendar srecno pripelje antropološko vexata quaestio skozi Scilo in Karibdo družbene etike, nihajoce med jajcem in jabolkom (ab ovo usque ad mala) Salutatijevega voluntaristicnega optimizma, Ficinovega novoplatonizma in Machiavellijevega antropološkega pesimizma, med zemljo, nebom in breznom. Civilni humanizem še danes budi in bodri vse, ki se v somraku cloveškosti še trudijo služiti kvalificiranemu življenju. KLJUCNE BESEdE: civilni humanizem, dejavno življenje, družbena etika, novoplatonizem, Salutati, Ficino, Machiavelli SALUTATI, FICINO, AND MACHIAVELLI: FROM THE EGG TO THE APPLE OF CIVIC HUMANISM ABSTRACT The question of (dis)continuity between ethics and politics is the civic nerve of Renaissance humanism as reflected in the historical ontogenesis which begins with Salutati, developes with Ficino, and ends with Machiavelli. The tragic siren song of human being tempts, but never drowns out the upcurrent hopefulness of practical humanity, which realizes speculation through action, contemplation through politics, the sacred through the secular. The humanistic spiritual and philosophical reinterpretation of Cicero’s doctrine of good action at the doorstep of modernity drives the anthropological question through the Scylla and Charybdis of social ethics, swinging from egg to apple (ab ovo usque ad mala) of Salutati’s voluntaristic optimism, Ficino’s neoplatonism, and Machiavelli’s anthropological pessimism, between earh, heaven, and the void. The civic humanism awakes and encourages those who strive to serve qualified humanity in the twilight of humanness. KEYWoRdS: civic humanism, human action, social ethics, neoplatonism, Salutati, Ficino, Machiavelli doi: https://doi.org/10.4312/clotho.3.1.77-99 Izrekanje resnice vOgledalu preprostihiznicenih duš Margarete Porete Iva Jevtic* UVOD Kadar omenim, da je osrednja tema mojega raziskovanja ženska srednjeveška mistika, se pri laiku najveckrat porodi naslednja asociacija: »Torej … carovnice?« Povezava je na mestu, ce nanjo pogledamo skozi prizmo nekropolitike, pojma, s katerim Achille Mbembe problematizira biopolitiko sodobnega casa in ga definira kot »skrajni izraz suverenosti [ki] vecinoma leži v moci in zmožnosti, da doloca, kdo naj živi in kdo umre«.1 Luc na koncu tunela heterodoksije je bila v srednjem veku lahko tudi grmada, fizicno iznicenje heretika ali njegovega dela, telesa in knjige. Margareta Porete in njeno delo, Ogledalo preprostih iznicenih duš, sta bila tako deležna istega ognja. Ogledalo preprostih iznicenih duš je nastalo v zacetku 14. stoletja v kontekstu gibanja begin, torej v okviru posvetne nabožnosti, ki je bila * Univerza v Mariboru, Fakulteta za organizacijske vede, Kidriceva 55A, Kranj; iva_jevtic@yahoo.com. Mbembe, Necropolitics, 66. Pojem nekropolitike se navdihuje pri Foucaultovi ideji biopolitike, ki premišljuje režime moci in vedenja ter procese subjektivacije, še posebno tiste, ki se nanašajo na temeljne življenjske procese. Biopolitika je po naravi »pozitivna«, kar pomeni, da deluje socasno z negativnimi, represivnimi mehanizmi moci, ki življenje odvzamejo ali dopustijo, s tem da življenje podpira ali pa ga zavira. Tudi Mbembe pojem smrti razširi, tako da poleg svoje skrajne fizicne oblike vkljucuje tudi razlicne oblike družbene smrti, »nove in izvirne oblike družbene eksistence, ki množice ljudi podredi življenjskim pogojem, ki jim podelijo status živih mrtvih« (ibid., 92). 78 s stališca srednjeveške Cerkve vedno prežeta z implicitno nevarnostjo nepravovernosti. V Margaretinem primeru je ta strah dosegel vrhunec leta 1310, ko so jo v Parizu na zloglasnem morišcu Place de Grčve sežgali kot krivoverko. Porete ni ustvarjala pod okriljem uradne hierarhije, svoje duhovne avtoritete prav tako ni crpala iz videnj ali iz posebne vrste telesne duhovne izkušnje – vse to naj bi bile namrec znacilnosti ženske srednjeveške nabožnosti.2 Ogledalo, ki je veljalo za izgubljeno do leta 1946, ko je ta rokopis Margareti Porete prepricljivo pripisala italijanska zgodovinarka Romana Guarnieri,3 se namrec napaja pri razlicnih virih in je žanrska mešanica srednjeveških romanc, truverske lirike, svetopisemskih prilik ter nabožne literature, ki jih predela v izvirno duhovno celoto.4 Margaretino besedilo je nastalo v tradiciji »zrcalne« literature, kjer je bilo ogledalo platonska prispodoba za samospoznanje in je imelo jasno izraženo mistagoško funkcijo.5 Z neprikrito avtoriteto premišljeno nagovarja raznovrstno bralstvo, z izjemo pripisa, o katerem vec pozneje, pa se nikjer ne obraca na zunanjo avtoriteto, niti na pisarja, ki bi s svojo »nevidno« prisotnostjo besedilo navdal s potrebno veljavo.6 Margareta je torej delo najverjetneje napisala sama – oziroma je imela dovolj sredstev, da je dala knjigo napisati. Vse to kaže, da je bila najbrž iz višjih krogov ali da je imela zaslombo pri vplivnem pokrovitelju, morda oboje. Tega žal ni mogoce vedeti, saj so edini zapisi o njenem življenju ohranjeni v inkvizitorskih dokumentih z njenega procesa in so temu primerno skopi oziroma specificni. Kljub Margaretini sodbi se je Ogledalo ohranilo v številnih latinskih in srednjeangleških prepisih in je bilo priljubljena stalnica srednjeveške nabožne literature. Identifikacija njegove avtorice je bila plodovita podlaga za narašcajoce akademsko zanimanje za okolišcine 2 Ena najbolj prodornih študij družbenih ter politicnih aspektov povezave med spolom in mistiko ostaja delo Grace Jantzen, Power, Gender, and Christian Mysticism. Specifiko telesne nabožnosti (tako ženske kot nasploh) obravnava Caroline Walker Bynum, denimo v delih Holy Feast and Holy Fast (o pomenu hrane oziroma »sveti anoreksiji«); Jesus as Mother (o uporabi podobe Jezusa kot matere); in Fragmentation and Redemption (o vprašanjih metodologije pri študijah povezav med spolom in nabožnostjo). 3 Guarnieri, »Lo Specchio delle anime semplici«, 661–663. 4 Kocher, »Literary Sources of the Mirror of Simple Souls«, 96–119. 5 De Gier, »The Role of the Mirror of Simple Souls as a Book«, 137. 6 Newman, »Annihilation and Authorship«, 615. O vzpostavljanju avtoritete v besedilih dveh srednjeangleških mistikinj piše Staley Johnson, »The Trope of the Scribe«. 79 njegovega nastanka in vsebino, v zadnjih letih tudi v slovenšcini.7 Dosedanje obravnave Margaretinega dela so se pogosto dotikale vprašanja teološke heterodoksnosti Ogledala, feministicne študije pa so Porete, tudi zaradi asociacije z beginami, pogosto obravnavale kot protofeministko.8 Seveda sta tako vprašanji heterodoksije kot spola zgodovinsko pogojeni – v primeru morebitne heterodoksije je najboljši primer za to ravno Ogledalo, saj njegove izvlecke najdemo v verskih kompilacijah, ki so jih v poznem srednjem veku kot vodilo v duhovno življenje uporabljali tako kleriki kot laiki.9 Kljub temu, da je v casu Margaretinega procesa kar 21 teologov presodilo, da Ogledalo ni v skladu s cerkvenim naukom, so ga poznejši bralci ocitno šteli za dovolj neproblematicno, da so ga lahko brali tudi novici ter celo posvetno bralstvo brez poglobljene teološke izobrazbe. Pri vprašanju spola se kaže spomniti, da ženska v srednjeveškem svetu ustvarja v risu izjave svetega Pavla: Mulieres in ecclesiis taceant.10 Zgodovina Cerkve nedvomno pozna primere mistikinj, ki so bile relativno opolnomocene, sicer redko brez nasprotovanja, pa vendar – na misel prideta Katarina Sienska ali Tereza Avilska, katerih duhovni vpliv je pogosto dobil tudi politicni domet. Vseeno pa se je lahko v luci Pavlove prepovedi ženska govorica, še posebno taka, ki je stala sama zase, vedno razprla v vsaj dve možnosti. Ženska, ki govori, pa ne bi smela, ni ženska, ni »prava« ženska – je pseudomulier, kot je 7 Delen prevod Ogledala je v sklopu knjige Božje trubadurke (Ljubljana: KUD Logos, 2018) dostopen v prevodu Milice Kac. Margaretino delo v nedavni doktorski disertaciji z naslovom »Med neizrekljivostjo in telesom« s psihoanalitskega in feministicnega vidika obravnava Tamara Podlesnik; v clanku »Marguerite Porete in njeno Ogledalo preprostih duš« pa leta 2005 tudi Urška Ceferin. 8 Scarborough, »Critical Approaches to Marguerite Porete«, 319. 9 Juilfs, »Mirrors on the Wall«, 325, še posebej op. 11. 10 Tu se naslanjam na tradicionalno, splošno uveljavljeno interpretacijo Pavlo vih besed iz Pisma Korincanom (1 Kor 14,34). Vseeno opozarjam na zanimivo študijo, ki meni, da je Pavel trdil ravno nasprotno, z uporabo retoricne figure citiranja in zavrnitve citiranega (quotationrefutation device), kar naj bi bilo razvidno iz odlomka 1 Kor 14,36, ki naj bi se nanašal specificno na moške: »‘Or did the word of God originate with you men, or to you men only has it come?’ This twofold rhetorical question provides the key to unlocking the remainder of the passage, for it indicates in no uncertain terms that Paul disagrees sharply with the preceding thought unit or paragraph. The contrast between the women addressed in v. 34 – seen in the feminine plural ‘they’ (autais) – and the ‘you men only’ censured in v. 36 for their position in 14:33b–35, further demonstrates that 14:36–38 stands as a condemnation of 14:33b–35 and the Corinthian men who proposed it.« MacGregor, »1 Corinthians 14:33b38 «, 25. 80 Margareto oznacil inkvizitor; po drugi strani pa govorico, ki se izreka kljub prepovedi, avtorizira višja instanca – avtoriteta, ki jo prepoveduje, torej ni »prava« avtoriteta. Nastopi razkorak, ki postavlja pod vprašaj tako naravo avtoritete kot tudi tistega, ki jo naslavlja, ter vzpostavi nasprotje sil, ki so v veliki meri zaznamovale tudi okolišcine, kakršne so vodile do Margaretine obsodbe. ŠTIRJE NACINI IZREKANJA RESNICE: OD PAREZIJE DO MODROSTI V nizu predavanj iz osemdesetih let o ideji parezije Michel Foucault izpostavi ravno ta trenutek ambivalence: kdo je tisti, ki lahko izreka resnico in pod kakšnimi pogoji? Parezija izvorno opisuje »odkriti govor«; parezijast je nekdo, ki govori resnico.11 Foucault na podlagi anticnih spisov opredeli štiri znacilnosti svobodne govorice. To so iskrenost – govorec neposredno govori tisto, kar misli; resnica – govorcevo prepricanje in resnica sovpadata, ni dvoma, da je to, kar govori, res, res pa je zato, ker ve, da je res, oziroma ker je dokaz za to govorcev pogum; govorec se namrec vedno izreka v kontekstu nevarnosti – parezija je kriticna govorica, ki naslavlja neke vrste avtoriteto, recimo tirana ali avtoriteto javnega mnenja, je kriticna govorica, ki lahko govorcu škoduje; med znacilnosti torej sodita tudi že omenjena kriticnost ter obcutek dolžnosti (parezijast bi lahko molcal, vendar vseeno govori). Kljub temu da Margaretin položaj na prvi pogled izpolnjuje vse kategorije »odkritega govora«, se zatakne ravno pri vprašanju spola. Parezija namrec ni prosto dostopna: da bi lahko clovek svobodno govoril, sodeloval v igri »odkritega govora«, mora biti državljan in moški, sužnji in ženske so iz tovrstne izmenjave izkljuceni.12 Parezijast se mora zavedati svojega izvora, svojega statusa. Pravzaprav je ta predpogoj za resnicno odkriti govor, drugace nastopi kriza parezije, kjer je mogoce reci karkoli in kjer to lahko rece vsakdo, »celo tujci in sužnji«.13 Demokracija, na primer, kjer je vsakdo enak pred zakonom, je »obsojena na to, da zagotovi enak prostor vsem oblikam parezije, tudi najslabšim«,14 11 Foucault, Neustrašni govor, 3. 12 Foucault je v odgovoru na vprašanje študenta, zakaj v svojih predavanjih vse skozi uporablja moški zaimek, »nakazal, da je ženskam njihova podrejena vloga v grški družbi na splošno onemogocala rabo parezije (kakor tudi tujcem, suž njem in otrokom)«. Foucault, Neustrašni govor, 4, op. 3. 13 Ibid., 70, op. 51. 14 Ibid., 67. takšnim torej, ki se prilizujejo demosu in ki so namenjene osebni koristi in ne skupnemu dobru mesta. Od cetrtega stoletja pr. Kr. dalje se tako o pareziji, vsaj v žlahtnem pomenu besede, bolj kot o institucionalni pravici vedno bolj premišljuje kot o osebni, eticni drži. Foucault razširi koncept parezije s tem, da ga identificira kot enega izmed štirih osnovnih nacinov izrekanja resnice (»veridikcije«) v anticnem svetu; ostali trije so še preroštvo, modrost ter poucevanje. Vsak se povezuje z razlicnimi udeleženci, zahteva specificne nacine govora in se nanaša na raznovrstne sfere (usodo, bit, tekhne in ethos).15 Vendar pa Foucault poudari, da ob tem ne gre za štiri zgodovinsko locene družbene vloge – preroka, modreca, ucitelja in parezijasta – temvec predvsem za razlicne nacine veridikcije, ki se v razlicnih obdobjih povezujejo z razlicnim institucijami, praksami in ljudmi. In ce jih v anticnem svetu lahko opazujemo še v relativno locenih sferah, je zanje pozneje znacilna ravno hibridnost, mešanje ter prehajanje iz enega modusa v drugega. V srednjeveškem svetu se, recimo, prepletajo v dveh specificnih zgodovinskih pojavih, pridigarstvu in univerzi. Franciškani in dominikanci so tako v svojih pridigah združevali preroštvo (prerok po definiciji ne govori v svojem, temvec v božjem imenu, njegove besede pa se nanašajo na prihodnost, v tem primeru na sodni dan)16 in parezijo (ljudem so brez strahu ter odkrito govorili o njihovih napakah). Univerza na drugi strani združuje modusa modrosti (izrekanja o naravi stvari) ter poucevanja (s strani nekoga, ki je dolžan posredovati svoje znanje in z drugimi vzpostaviti vez skupnega védenja in izrocila).17 Ce se na tej tocki vrnemo k Margareti Porete, lahko ugotovimo, da prostora za izrekanje (svoje) resnice ni mogla najti v nobenem izmed zgoraj opisanih srednjeveških institucionalnih razmerij. Najprej, kot receno, ker je bila ženska. Ker je ustvarjala zunaj uradnih institucionalnih okvirjev ženske nabožnosti in tudi onkraj ustaljenih žanrskih konvencij duhovne literature, pa so ji bile nedostopne tudi alternativne možnosti legitimacije svojega življenja in dela. Kot je izpostavila Grace Jantzen, gre v primeru mistikinj pri njihovi mistiki obenem neizogibno tudi za projekt uveljavljanja svoje volje in vizije. Vsaka zase 15 Foucault, The Courage of Truth, 25. 16 Znacilnosti preroštva in modrosti Foucault med drugim opiše v prvi uri predavanja z dne 1. 2. 1984; Courage of Truth, 15–19. 17 O negativnih in pozitivnih redefinicijah parezije v zgodnjem kršcanstvu Foucault govori v 18. predavanju (28. 3. 1984); Courage of Truth, 325–342. 82 znotraj tradicije in institucije, ki jo ohranja, izdolbe prostor izrekanja, pogosto ravno na relaciji med telesom in besedilom.18 Tudi Margareta Porete je s svojo govorico, hote ali nehote, sodec po samozavestnem tonu besedila in trudu, s katerim se je borila za uveljavitev, bolj verjetno hote vzpostavljala, recimo temu, parainstitucijo izrekanja resnice. Njena govorica je vkljucevala tako pisanje kot molk oziroma specificen preplet prisotnosti (skozi medij knjige) in odsotnosti (skozi telesno razsežnost molka). Kako govori nekdo, že vnaprej izkljucen iz okvirjev, ki zarisujejo možnosti izrekanja resnice, nekdo, ki je brez statusa, ki bi ga vzpostavil kot možnega nosilca resnice?19 Gre v takem primeru sploh za govorico? V kontekstu Margaretinega dela in življenja je o teh vprašanjih mogoce razmišljati v kontekstu vseh treh zgoraj omenjenih elementov veridikcije: njenih udeležencev, njenega predmeta ter nacina govorice. SIVE EKONOMIJE ODREŠITVE Margareto so cerkvene oblasti leta 1310 obsodile zaradi herezije in jo predale posvetnim oblastem. Nato je bila 1. junija v Parizu sežgana, bojda hkrati s spreobrnjenim Judom, ki je bil obsojen zato, ker naj bi pljunil na podobo Device Marije. Sopostavitev je imela nedvomno tako politicne kot povsem ikonografske in simbolne dimenzije. Po eni strani je zadovoljila politicne apetite posvetnih oblasti, ki so zaradi socasnega in izrazito kontroverznega pregona templjarjev s strani kralja Filipa IV. potrebovale enoznacno in javnosti všecno obsodbo.20 Po drugi strani 18 Zelo ociten primer je Margery iz Kempa; njeni za današnje pojme ekstremni in pogosto humorni misticni govorici se je v svojem delu Margery Kempe and Translations of the Flesh celovito posvetila Karma Lochrie, ki pokaže, da je nepismena Margery vešce redefinirala uveljavljene predstave o grešnosti in telesnosti. Tudi Margery se je hkrati strastno posvetila realizaciji svoje knjige, ki je – kot pri Margareti – prav tako žanrsko raznolika, nekje med hagiografijo in morda celo prvo (avto)biografijo v angleškem jeziku. V slovenšcini je Knjiga Margery Kempe dostopna v prevodu Nike Kocijancic, ki je prispevala tudi uvodno študijo. 19 Ali pa, v navezavi na Mbembeja, zgolj s statusom živega mrtveca? 20 Po mnenju Seana L. Fielda tedanja politicna klima razloži ostrino sodbe tudi v Margaretinem primeru, ki je bil svojevrstna uvertura v pregon templjarjev in konsolidacijo podobe Filipa kot varuha ortodoksije. V clanku »The Inquisitor Ralph of Ligny, Two German Templars, and Marguerite Porete« avtor postavi hipotezo, da je inkvizitor Rudolf iz Lignyja, ki je prvi izprašal Margareto o njeni domnevni kršitvi zapovedi, naj preneha s širjenjem svojega besedila, v približno istem obdobju izprašal tudi dva viteza templjarja in o tem v pismu poro 83 je vzpostavila simbolno povezavo med nepopravljivim Judom, ki se je kljub spreobrnitvi pregrešil zoper Marijino podobo, in nepopravljivo hereticarko Margareto, ki je kljub prepovedi še naprej širila svoj nauk in se ni zaradi tega nikoli pokesala, številnim priložnostim navkljub.21 Interesi posvetne oblasti so s cerkvenimi nesrecno sovpadli ravno v casu, ko se je okrepil pregon posvetnih duhovnih gibanj. V kronikah Margaretinega procesa je ta opisana kot pseudomulier, psevdoženska oziroma neprava ženska, ter kot begina iz Hainuta. Pseudomulier sicer ni bila izvirna oznaka, saj so izraz sodobne kronike uporabile tudi v primerih drugih žensk, ki so prekršile zakon, vedno pa v kontekstu dvomljive duhovnosti, enkrat na primer za begino, drugic pa v primeru morilske devineresse, vedeževalke.22 Vloga kršitelja postave in še posebno kršiteljice postave je bila torej v veliki meri tipizirana, sodbe pa so se v veliki meri zanašale na nabor simbolnih oznak, blasfemijo (recimo pri Poretinem sotrpinu, spreobrnjenem Judu), sodomijo, carovništvo.23 To do neke mere postavi pod vprašaj Margaretin drugi opis, namrec to, da je bila begina.24 Glede na skopost zanesljivih podatkov o njenem življenju to ni izkljuceno: tako njen geografski izvor kot znacilnosti njenega dela pricajo vsaj o izrazitem vplivu, ce ne celo o pripadnosti gibanju. Po drugi strani pa je bila morda oznacena za begino podobno, kot so Margery Kempe oznacili za lolardko, torej bolj v risu cerkvenih strahov pred posvetnimi duhovnimi gibanji, ne nujno na podlagi dejstev. Vprašanje, ali je bila Margarete tudi dejansko begina, tukajšnjega razmisleka ne spremeni bistveno, saj je v krogotoku juridicnih asociacij dejstvo, da Margareto Porete opišejo kot begino, le okrajšava za to, da je pseudomulier, da je nepopravljiva hereticarka, da je kriva. Pravzaprav je bil celoten odnos cerkvenih oblasti do »gibanja svobodnega duha« precej fantazmatski, saj so si ga morale, zato cal Filipu. Prim. Field, »Debating the Historical Marguerite Porete«, 9–37. Na preplet posvetnih in cerkvenih interesov kaže tudi dejstvo, da je bil dominikanec Viljem iz Pariza, inkvizitor, ki je vodil Margaretin proces, obenem tudi Filipov spovednik; Field, The Beguine, the Angel, and the Inquisitor, 18. 21 O inherentni srednjeveški sumnicavosti do spreobrnjenih Judov, ki so kljub spreobrnitvi zaradi svoje nepopravljive narave nezmožni prave spremembe, piše Kruger, Spectral Jew, 168. 22 Field, The Beguine, the Angel, and the Inquisitor, 17–18. 23 Field, ibid., meni, da je primer Margarete Porete poseben ravno zato, ker teh oznak vecinoma ni. 24 Field, The Beguine, the Angel, and the Inquisitor, 30–31. Glej tudi Field, »Debating the Historical Marguerite Porete«, 24–25. 84 da bi lahko preganjale, najprej v veliki meri tudi namisliti – torej poenotiti raznorodne struje v enovito gibanje z jasno definiranimi znacilnostmi.25 Ob tem jih je nedvomno motilo, da so begine kljub umešcenosti v posvetno življenje živele duhovno življenje, bodisi v skupnostih, beginažah, bodisi kot popotne uciteljice. Pogosto so tako poucevale kot pridigale in tako živele zunaj pripoznanih definicij ženskosti,26 obenem pa tudi izven okvirjev, ki bi lahko do neke mere omilili njihovo transgresijo uveljavljenih družbenospolnih norm. K razvoju gibanja je prispevalo vec faktorjev, med drugim financno težko dosegljiv vstop v samostan,27 pa tudi splošen razvoj laicnih 25 Scarborough, »Critical Approaches to Marguerite Porete«, 297, op. 5. 26 Z javnim pridiganjem so namrec, kot že receno, kršile prepoved o pridiganju žensk, ki se je iz patristicne tradicije in pozneje s posredovanjem Tomaža Akvinskega prenesla tudi v srednjeveške kanone (Tomaž Akvinski sicer sklene, da ženske lahko ucijo, a le v sferi zasebnega pogovora; glej Blamires, »Woman Not to Preach: A Disputation in British Library MS Harley 31«, 41). Kljub redkim izjemam, denimo že omenjeni Katarini Sienski, kjer je morebiti »cistost življenja omilila šibkost spola«, so bile tiste redke ženske, ki so se uspešno javno izrekale, razumljene kot tocno to, izjeme, ki se jih v nobenem primeru ni smelo posnemati (»veneranda non imitanda«), saj niso bile normalne ženske: »[N]ormal women, be they lay or religious, should not aspire to the role of preacher or teacher of matters petaining to faith or doctrine.« Roest, »Female Preaching in the Late Medieval Franciscan Tradition«, 129 –130. 27 Gibanje begin je šlo skozi razlicne stopnje razvoja, najprej je šlo zgolj za nepovezane posameznice, »svete ženske« (mulieres sanctae), povsem spontano gibanje, ki se je do neke mere formaliziralo šele, ko so se zacele združevati v skupnosti. Tu, pravi Elizabeth Petroff, se je vmešala Cerkev, saj je želela, da bi bile te pod okriljem že uveljavljenih redov. A teh, dodaja, niso zanimale revne ženske brez dot, »the existing orders were not interested in taking in more women, especially poor women without dowries, and they made no allowance for women who supported themselves by working.« Petroff, Body and Soul: Essays on Medieval Women, and Mysticism, 54. Izraz dota se tu nanaša na »duhovno doto«: te so bile sicer v teoriji prepovedane, v praksi pa dokaj uveljavljen predpogoj za vstop v samostan (glej Power, Medieval English Nunneries c.1275–1535, 16). Vsota, ki so jo morale ženske placati ob vstopu, je bila obicajno res nižja kot obicajna dota: tudi zato so bili samostani pogosto »odlagališce« (ali pa zatocišce, odvisno od perspektive) neporocenih žensk iz aristokracije, ki so si vstop zagotovile z bogastvom in/ali umešcenostjo v sistem pokroviteljstva, s katerim so bogate družine ženskim samostanom zagotavljale nujno potrebno ekonomsko osnovo. (O tesnem odnosu med družinami pokroviteljev in ženskimi samostani vec v Röckelein, »Founders, Donors, and Saints: Patrons of Nuns’ Convents«, še posebno 222–223, ki se nanaša ravno na ekonomske zagate ženskih samostanov v 13. stoletju.) Za razliko od moških samostanov so bili namrec ženski samostani bolj strogo podvrženi klavzuri (še posebno po papeški buli o nunski klavzuri gibanj, ki so v zgledu apostolskega življenja in zmesi aktivnega in kontemplativnega življenja videla možnost za bivanje onkraj cerkvenih in tudi ekonomskih omejitev. Z bulo Ad nostrum je leta 1311 Cerkev dokoncno obsodila begarde in begine in jih spoznala kot pripadnike herezije svobodnega duha. Kot hereticna to besedilo med drugim navaja naslednja prepricanja: Primo videlicet, quod homo in vita praesenti tantum et talem perfectionis gradum potest acquirere, quod reddetur penitus impeccabilis, et amplius in gratia proficere non valebit. Nam, ut dicunt, si quis semper posset proficere, posset aliquis Christo perfectior inveniri. Secundo, quod ieiunare non oportet hominem, nec orare, postquam gradum perfectionis huiusmodi fuerit assecutus, quia tunc sensualitas est ita perfecte spiritui et ratione subiecta, quod homo potest libere corpori concedere quicquid placet. Tertio, quod illi, qui sunt in praedicto gradu perfectionis et spiritu libertatis, non sunt humanae subiecti obedientiae, nec ad aliqua praecepta ecclesiae obligantur, quia, ut asserunt, ubi spiritus Domini, ibi libertas. Quarto, quod homo potest ita finalem beatitudinem secundum omnem gradum perfectionis in praesenti assequi, sicut eam in vita obtinebit beata. Quinto, quod quaelibet intellectualis natura in se ipsa naturaliter est beata, quodque anima non indiget lumine gloriae, ipsam elevante ad Deum videndum, et eo beate fruendum. Sexto, quod se in actibus exercere virtutum est hominis imperfecti, et perfecta anima licentiat a se virtutes. Septimo, quod mulieris osculum (quum ad hoc natura non inclinet) est mortale peccatum, actus autem carnalis, quum ad hoc natura inclinet, peccatum non est, maxime quum tentatur exercens. Prvic, da lahko clovek že v tem življenju doseže takšno in tolikšno stopnjo popolnosti, da postane popolnoma nezmožen greha in ne more vec napredovati v [božji] milosti. Trdijo namrec, da bi, ko Periculoso Bonifacija VIII. iz leta 1298) in si zato pogosto niso mogli zagotoviti preživetja z ekonomskimi dejavnostmi (gl. Rösener, »Household and Prayer: Medieval Convents as Economic Entities«, 245) ali beracenjem. To se je odražalo tudi v strukturi srednjeveških samostanov, v katerem so bile vecinoma pripadnice aristokracije in višjih razredov, ki so scasoma vkljucevali tudi ženske iz bogatih trgovskih družin, še posebno v samostanih blizu mest (Medieval English Nunneries, 10–12). Beginaže so bile bolj družbeno heterogene (Mizruchi, Regulating Society: Beguines, Bohemians, and Other Marginals, 55), begine pa so si lahko zagotovile ekonomsko neodvisnost z razlicnimi deli, denimo z vezenjem, šivanjem, celo z varjenjem piva ali s prepisovanjem rokopisov (Rösener, »Household and Prayer: Medieval Convents as Economic Entities«, 256). 86 bi lahko vedno napredoval, kak clovek lahko postal popolnejši od Kristusa. Drugic, da ko clovek doseže takšno stopnjo popolnosti, ni vec treba, da bi se postil ali molil, saj so njegovi cuti tako docela podvrženi duhu in razumu, da svojemu telesu lahko prosto dovoli vse, kar si želi. Tretjic, da tisti, ki so v omenjenem stanju popolnosti in duhu svobode, niso vec podvrženi cloveški poslušnosti ali kakim cerkvenim naukom, kajti, kot trdijo, je tam, kjer je Gospodov duh, tudi svoboda. Cetrtic, da clovek lahko tako že v tem življenju doseže skrajno blaženost v skladu z vsako stopnjo popolnosti, ki mu bo sicer dana v blaženem življenju. Petic, da je sleherna umna narava že sama v sebi po naravi blažena in da duša ne potrebuje svetlobe slave, s katero bi se povzdignila k zrenju Boga in užila njegovo blaženost. Šestic, da je udejanjanje kreposti znak clovekove nepopolnosti in da je popolna duša prosta kreposti. Sedmic, da je poljub ženske (ker k temu narava ne nagovarja) smrtni greh, meseno dejanje, ki je posledica naravnega vzgiba, pa ni greh, še posebno, ce je posledica skušnjave.28 Margareto so obsodili na podlagi odlomkov, ki so v marsicem podobni, celo istovetni, hereticnim prestopkom, popisanim v buli, ki je nastala nedolgo po njeni smrti in po prepricanju številnih zgodovinarjev tudi na podlagi njenega dela. Cetudi Margareta govori o zapušcanju kreposti, si lahko duša, ki je do te mere iznicena, da je eno z Bogom, lahko želi le to, kar si želi Bog. Vse stopnje združenja z Bogom (ki jih je sedem) so odvisne od božje milosti, ki jih vodi. Je torej spodnji Margaretin opis tega, kako se poslavlja od kreposti, res hereticen? Vertuz, je prens congé de vous a tousjours, Je en auray le cueur plus franc et plus gay; Voustre service est troup coustant, bien le sçay. Je mis ung temps mon cueur en vous, sans nulle dessevree; Vous savez que je estoie a vous trestoute habandonnee; Je estoie adonc serve de vous, or en suis delivree. J’avoie en vous tout mon cueur mis, bien le sçay, Dont je vescu ung tandis en grant esmay. Souffert en ay maint gref tourment, mainte paine enduree; Merveilles est quant nullement en suis vive eschappee; Mais puis que ainsi est, ne me chault: je suis de vous sevree, Dont je mercie le Dieu d’en hault; bonne m’est la journee. 28 Conciliorum oecumenicorum decreta, ur. Alberigo et al., 359–360. Kjer ni navedeno drugace, so prevodi avtoricini. De voz dangers partie sui, ou je esté en maint ennui. Oncques mais franche ne fui, fors de vous dessevree; Partie suis de voz dangers, en paix suis demouree. Kreposti, za vedno se poslavljam od vas, srecnejše in svobodnejše bo moje srce. Dobro vem, kako zvezana sem v vaši službi, saj sem vam nekdaj povsem podarila srce. Veste, Kreposti, kako sem se vam povsem prepustila. Bila sem vaša sužnja, sedaj pa sem prosta. V celoti sem vam dala srce, o tem ni dvoma, in dolgo živela v velikih težavah. Pestile so me mnoge muke, prestala sem mnogo bolecin. Pravi cudež je, da sem se rešila živa, in ker sem se rešila živa, mi vsega tega ni vec mar, locena sem od vas. Za to sem hvaležna Bogu na višavah: zame je praznicen dan. Zapustila sem vaše nevarnosti, ki so rojevale tolike bolecine. Nikoli nisem bila svobodna, dokler se nisem locila od vas. Zapustila sem vaše nevarnosti in sedaj živim v miru.29 V luci zgoraj opisanih alternativnih odrešenjskih ekonomij morda ni nenavadno, da so cerkvene oblasti Margaretino Ogledalo brale selektivno. Margareta je bila obsojena kot pseudomulier, vendar ta prirocna okrajšava, ki problematizira Margaretin spol, obenem zakrije druge problematicne vidike njenega dela. Ti ne 29 Poglavje 6, citirano po izdaji Romane Guarnieri in Paula Verdeyena, Marguerite Porete: Speculum simplicium animarum / Le mirouer des simples âmes, Corpus Christianorum continuatio mediaevalis 69 (Turnhout: Brepols, 1986), 24, zgoraj nastopa v srednjefrancoskem izvirniku, ker latinski tekst na tem mestu ni popoln: »Virtutes, a vobis nunc pro semper recedo. / Et ideo cor meum magis erit liberum et ampliore pace fruetur. / Servire vobis nimis , bene scio. / Aliquo tempore posui cor meum in vobis inseparabiliter. / Hoc scitis: tota eram vobis dedita. / Ideo tunc eram vestra sclava, sed modo sum expedita. … Multas amaritudines et dura tormenta sustinui in vestro servitio. / Et miror quomodo sic evasi. … Numquam profecto fui libera, donec a vobis fui separata.« V slovenskem prevodu Milice Kac, Epiney–Burgard in Zum Brunn, Božje trubadurke, 202. kršijo zgolj cerkvene postave, temvec tudi posvetno, ki je bila v srednjem veku s prvo tesno prepletena. Kot begina, prava ali namišljena, Margareta Porete izstopi iz ekonomije spola; kot pripadnica gibanja, ki je, vsaj deklarativno, prakticiralo uboštvo,30 je izstopila iz ekonomije dela; z zapušcanjem kreposti je izstopila iz ekonomije greha. Verskim in posvetnim oblastem je Margareta izrekala resnico osvobojenega in odrešenega telesa, ki si tukaj in zdaj »prosto dovoli vse, kar si želi«. (NE)VIDNA ROKA TRGA POKORE Raoul Vaneigem v svoji knjigi Gibanje svobodnega duha zapiše: »Cerkev je prezirala vsak greh, ki ni bil dobickonosen.«31 Trg pokore, kot ga imenuje, se dobro znajde s pogoltneži, morilci in pijanci, ne ve pa, kaj bi z asketi, ki so brez želje, s poštenimi ljudmi ali, kot v primeru gibanja »svobodnega duha«, z ljudmi, ki verjamejo v prvobitno nedolžnost narave. Kaj storiti z nekom kot Margareta, ki ne želi nicesar ali, povedano drugace, hoce nic? S takimi, ki ukinjajo posredniško vlogo Cerkve, ni mogoce trgovati. David Kangas prepozna v ideji »kreposti« stik med politicnim in teološkim; »kreposti« so družbeno predpisan nabor normativnih praks, ekonomija kreposti pa vzpostavlja vrednost v obliki zasluge. Normativnost zasluge temelji na prepricanju o »koncnem cilju« cloveškega življenja.32 V nasprotju s tem pri Margareti Porete cloveško življenje ne pozna nikakršnega zakaj. Margareta trdi, da Cerkev svobodne duše ne razume: 30 O revolucionarnih, odrešitvenih in karnevalskih aspektih gibanja v svojem po lastnih besedah eksplicitno neakademskem delu spregovori Raoul Vaneigem: »In its radical conception – when it does not demand humiliation – the practice of voluntary poverty challenges having, as impeding the freedom of being. The money that was solicited, panhandled, found or stolen by the community in Cologne was neither saved nor used as capital: it was used to binge on food and drink, “sent into eternity,” accompanied, if necessary, by its previous owner if he argued that it was still his. Beneath their cowls and rags, the Beguines of Schweidnitz wore delicate underclothes (confiscated from the novices). Concerned that their indulgence in luxury might be found offensive, the Loyists wore garments of rich silk made to look like work clothes (those of plasterers, roofers, fishmongers)«. Vaneigem, Movement of Free Spirit, 251. 31 Vaneigem, Movement of Free Spirit, 85. 32 Kangas, »Dangerous Joy: Marguerite Porete’s Goodbye to the Virtues«, 301–303. 89 Ipsa [anima] est ita longe ab opere virtutum, quod non potest earum intelligere linguagium. Sed opera virtutum sunt omnia inclusa infra talem animam, quae absque contradictione ei oboediunt. Et propter talem inclusionem nescit haec sancta ecclesia cognoscere. Quae sancta ecclesia singulariter laudat divinum timorem, quia sanctus timor Dei est unum donorum Spiritus sancti. Et nichilominus tamen destrueret timor Dei esse libertatis, si in tale esse posset intrare. Perfecta libertas non habet aliquod propter quid. […] Plus seu maius expedivit eam a debitis quae Christo debebat, et ideo sibi nichil debet, quomodocumque fuerit obligata. Plus seu maius ostendit ei seipsum, quod eam expedivit de minori. Quod quidem plus seu maius vult habere sine omni intermedio intra eam plenum situm. Sed magnus sensus naturae quo decepti permittunt se regi per affectionem vitae spiritus in contentando seipsos de seipsis, aufert eis profundum, quod videlicet non possunt intelligere nuditatem huius profundi nec bonitatem Dei pro eis largiter credere. Et ideo permanent ipsi in operibus. Sama [duša] je tako dalec od dejanj kreposti, da ne more razumeti njihovega jezika. Vendar so dela kreposti, ki brez ugovora ubogajo dušo, v taki duši v celoti zaobjeta. In zaradi tega sveta Cerkev ne ve, kako jih razumeti. Sveta Cerkev slavi bogabojecnost, saj je sveti strah božji eden izmed darov Svetega Duha. Vendar pa bi strah božji oropal bitje svobode, ko bi v tako bitje sploh lahko prodrl. Popolna svoboda ne pozna nobenega zakaj. […] Nekaj vec ali vecjega jo je osvobodilo vseh dolgov, ki jih je bila dolžna Kristusu, zato mu ni dolžna nic, ne glede na to, kako veliko mu je dolgovala prej. Nekaj vec ali vecjega se ji pokaže, da jo osvobodi manjšega. To vec ali vecje jo želi posedovati v celoti, brez posrednika. Silni obcutek narave, s katerim se zaslepljeni pustijo ravnati po hotenju življenja v duhu in se zato v sebi borijo proti sebi, pa unici globino zaslepljenih, saj niso zmožni razumeti golote te globine niti ne verjeti v dobroto Boga, ki se jim naklanja. Zato ostanejo v svojih delih.33 Namesto del ponuja Margareta nedelovanje, namesto hotenja nehotenje, namesto blaženosti bivanja v onostranstvu radost življenja tukaj. Kangas gre korak dalje in trdi, da Margareta v celoti zapusti tako obcutek manka kot zadošcenje njegovega onostranskega polnila 33 Poglavje 134.8, CCCM, 394. 90 ravno s tem, ko »hoce nic«, ko pomanjkanje voljno pripozna in ga s tem obenem iznici: na ta nacin izstopi iz sistema kreposti.34 S tem seveda zanika tudi posredniško avtoriteto Cerkve; v Ogledalu vseskozi govori o »nižji sveti Cerkvi« in »višji sveti Cerkvi«, sestavljeni iz resnicno osvobojenih duš, ki so tudi resnicno plemenite duše, kot jim pravi Margareta. Ce smo se prej vprašali, kako govori nekdo brez statusa, sedaj vidimo, da to pocne s sklicevanjem na neko drugo genealogijo, z redefinicijo plemenitosti.35 Tu je potrebno omeniti, da se Margareta ni želela prikazati pred inkvizitorji in da je ves cas procesa molcala, kljub temu, da so jo pozvali, naj prizna »resnico«;36 osemnajst mesecev je preživela v jeci in ker se v tem casu ni pokesala, so jo na koncu obsodili kot nepopravljivo krivoverko.37 Moc inkvizicije namrec ni temeljila zgolj na represiji, temvec tudi na produkciji, predvsem na stvarjenju subjekta, ki ga Arnold poimenuje the confessing subject,38 izpovedujoci subjekt. Margareta se temu dosledno izogne z mocjo molka in nedelovanja, ta pa nedvomno temelji tudi na dokoncnem obratu v igri »svobodnega govora«, saj je zdaj osvobojena duša tista, ki nastopa v vlogi avtoritete in tudi tista, ki odloca, kdo lahko nastopa v vlogi tistega, ki izreka resnico. Margareta tako v Ogledalu zapiše: Ipsa [anima libera] nulli respondet nisi velit, nisi sit de genere suo, quia nobilis homo non dignaretur uni rustico, si ipsum appellaret de campo. Et ideo non invenit talis anima qui ipsam appellet. Inimici numquam amplius habent ab ea responsum. 34 Kangas, »Dangerous Joy: Marguerite Porete’s Goodbye to the Virtues«, 313. 35 Margareta Porete govori o dveh cloveških rodovih, navadnem in plemenitem. Navadni je obsojen na dobra dela; plemeniti lahko doseže duhovni uvid z iznicenjem. Pri tem se na plemenitost sklicuje, kot zapiše Robinson, izkljucujoce: »Here, as in numerous other places in her book, Porete invokes a lofty lineage to exclude those who cannot make a claim to it.« Robinson, Nobility and Annihilation in Marguerite Porete’s Mirror of Simple Souls, 90. 36 Zahteva po »celotni resnici« je bila sicer del inkvizitorskega protokola zaslišanj, ki ga v svojem prirocniku Practica inquisitionis haereticae pravitatis opiše Bernard Gui; Verdeyen, »Le procčs de l’Inquisition contre Marguerite Porete et Guiard de Cressonessart (130910) «, 63–64. 37 V kontekstu kulture muceništva v poznem srednjem veku lahko Margaretin molk lahko razumemo tudi strateško; njena smrt je mnoge ganila »do solz«, kar je bil pogost motiv v opisih muceniških smrti. Morda je toliko bolj nenavadno, da ga najdemo v opisu enega izmed 21 teologov, ki so Margareto obsodili na smrt; Rubin, »Choosing Death? Experiences of Martyrdom in Late Medieval Europe«, 173–174. 38 Kangas, »Dangerous Joy: Marguerite Porete’s Goodbye to the Virtues«, 318. 91 Osvobojena duša nikomur ne odgovori, ce noce, razen ce ne govori s sebi enakim; ravno tako kot plemic ne odgovori kakemu kmetu, ce ga ta ogovori s polja. Takšna duša ne zazna tega, ki jo ogovarja. Njeni sovražniki zato ne dobijo od nje nobenega odgovora.39 Margaretin molk pa ni zgolj posledica miselne ali duhovne redefinicije družbene moci. Povezan je tudi z naravo resnice, ki jo izreka, saj ta politizira cas odrešenja ravno s tem, ko ga prestavi v sedanjost. Tako obenem zapusti tudi modus preroštva, ki je v osnovi naravnano na prihodnost, odrece se posredništvu, saj govori le zase, in »nikomur ne odgovarja, ce noce«. Molci, ker hoce molcati. In po Foucaultu je prav to lastnost modreca, saj se ta ne cuti dolžnega izrekati resnico – dovoljen mu je tudi umik. Margareta tako oblastem še enkrat prepusti zgolj telo, osvobojeno interpretacij. NEDOKONCANA RESNICA To ji v veliki meri omogoci njen alternativni medij izrekanja, njena knjiga, ki ima pri Margareti prav poseben pomen: v svojem besedilu jo omeni (kot ca livre) kar petinšestdesetkrat.40 Verjetno ni nakljucje, da so, še preden so sežgali Margareto, sežgali njeno knjigo, nekje med letoma 1296 in 1306, in to v njeni prisotnosti. Tudi obtožnica zoper Margareto se dotika predvsem njene knjige: Dicta Margarita librum quemdam composuerat continentem hereses et errores, qui de mandato reverendi patris domini Guidonis, condam Cameracensis episcopi, publice et sollempniter tamquam talis fuit condempnatus et combustus. Et per litteram predicti episcopi fuit ordinatum quod, si talia sicut ea que continebantur in libro, de cetero attemptaret verbo vel scripto, eam condempnabat et relinquebat iustitiandam iustitie seculari. Invenit etiam idem inquisitor quod ipsa recognivit in iudicio semel coram inquisitore Lotharingie et semel coram reverendo patre domino Philippo, tune Cameracensi episcopo, se post condempnationem predictam habuisse librum dictum et alios. Invenit etiam inquisitor quod dicta Margarita dictum librum in suo consimili eosdem continentem errores post ipsius libri condempna 39 Poglavje 85, CCCM, 241–243. 40 De Gier, »The Role of the Mirror of Simple Souls as a Book«, 119. tionem reverendo patri domino Johanni, Dei gratia Cathalaunensi episcopo, communicavit ac necdum dicto domino sed et pluribus aliis personis simplicibus, begardis et aliis, tamquam bonum. Omenjena Margareta je napisala neko knjigo, ki je vsebovala herezije in napake in je bila kot taka javno ter svecano obsojena in zažgana na ukaz gospoda Guya, nekdanjega cambraiškega škofa. Omenjeni škof je pisno odredil, da jo bo v primeru, ko bi spet poskusila širiti z govorjeno ali pisano besedo takšne stvari, kakršne so vsebovane v knjigi, obsodil in jo predal posvetnim oblastem. Inkvizitor je ugotovil, kako je potrdila v procesu pred lotarinškim inkvizitorjem, pred castitim ocetom gospodom Filipom, tedaj cambraiškim škofom, da ima še vedno, celo po omenjeni obsodbi, v lasti to in nekatere druge knjige. Inkvizitor je prav tako ugotovil, da je po obsodbi knjige to knjigo poslala castitemu ocetu gospodu Janezu, po božji milosti škofu v Châlonsu, in ne samo temu gospodu, temvec tudi mnogim drugim preprostim osebam, begardom in drugim, kot bi bila brez napak.41 V razdelku »Approbatio«, ki ga sicer najdemo samo v latinskih in srednjeangleških kopijah Ogledala, Margareta sama pove, da je knjigo poslala v pregled omenjenemu Janezu, pa tudi cistercijanskemu menihu Dom Francu in uglednemu teologu Godfreyju iz Fontainesa. Vsi trije so knjigo oznacili za neproblematicno, vendar je Godfrey opozoril, da jo smejo brati le redki, saj je prišla »od tako mocnega in gorecega duha«, da so mu le redki kos.42 Kako v luci nehotenja in v kontekstu omenjene osvobojenosti duše sploh razumeti Margaretin obrat k duhovnim avtoritetam in sklicevanjem nanje?43 Ali ce zvedemo Margaretin »hoteti nic« do skrajnosti, kako sploh razložiti impulz za nastanek njene knjige? Zdi se, da se tudi Margareta zaveda paradoksnosti lastne pozicije, saj vsaj dve poglavji nameni nastanku besedila. Najprej zapiše, da je knjiga nastala na prigovarjanje Ljubezni: 41 Archives Nationales, J.428, 19 bis; citirano po Verdeyen, Le procčs, 78. 42 Epiney–Burgard in Zum Brunn, Božje trubadurke, 192. 43 Field postavi hipotezo, da naj bi Porete iskala odobritev in podporo za svoje besedilo nekje med prvo obsodbo njene knjige leta 1306 in ponovnim procesom; Field, »Debating the Historical Marguerite Porete«, 27. 93 Vos, sanctae ecclesiae pueri, dicit Amor, pro vobis feci hunc librum scribi, ut ad magnam vestram utilitatem audiatis vitae perfectionem et esse pacis, ad quod creatura pervenire potest per virtutem perfectae caritatis … To knjigo sem naredila za vas, pravi Ljubezen, otrocici svete Cerkve, tako da lahko slišite in ste s tem bolj vredni izpopolnjenega življenja in obstoja v miru, ki ju lahko doseže bitje vsled popolne milosti …44 Pozneje pa Margareta skozi nagovor Duše doda, da se zaveda nižje narave te knjige: Nesciebam cui dicerem meum intentum. Nunc autem recognosco pro vestra pace et pro veritate rei, quod est de infimis. Formidolositas duxit eum […]. Fuit etiam collatus per humanam scientiam et humanos sensus, sed humanus sensus nec humana ratio aliquid sciunt de interiori amore, nec amor interior aliquid de divina scientia. Cor meum ita ad sublimia tractatur et ita ad infima descendit, quod hoc non possum attingere. Nisem vedela, komu naj govorim o svojih namenih. Zdaj pa ugotavljam, zaradi vašega miru in resnice, da prihaja ta knjiga od nižjih reci. Strahopetnost je narekovala to knjigo […], ki jo je ustvarilo cloveško vedenje in cloveški cuti, toda cloveško vedenje in cloveški cuti ne vedo nicesar o notranji ljubezni, notranja ljubezen pa nicesar o božjem spoznanju. Moje srce je poletelo tako visoko in obenem padlo tako nizko, da ne morem do tega …45 Tudi srednjeangleška mistikinja Julijana iz Norwicha ob koncu svoje knjige znamenito zapiše: »This boke … is not yet performed.«46 Eden izmed razlogov za tak nagovor je nedvomno to, da knjiga, še posebno srednjeveška knjiga, predvideva aktivno oziroma kontemplativno udeleženost bralca.47 V tem smislu je sedaj knjiga tista, ki postane medij izrekanja resnice. Po svoji naravi je preroško naravnana, vendar ne zato, ker bi posredovala koncno resnico o clovekovi usodi, temvec 44 Poglavje 2, CCCM, 15. 45 Poglavje 119, CCCM, 335. 46 Julian of Norwich, The Writings of Julian of Norwich, poglavje 86.1, 379. 47 O središcni vlogi bralcev in branja in ideji »soudeleženega branja« pri pisanju besedil v poznem srednjem veku piše Blatt, Participatory Reading in LateMedieval England. zaradi svoje temeljne usmerjenosti v prihodnost, v sodelovanje bralstva, ki jo edino lahko dopolni s svojo interpretacijo. Margareta molci, ker zanjo govori knjiga. Po drugi strani pa je ravno Margaretin pogumni molk pred oblastmi zagotovilo, da knjiga izreka resnico – da je od nižjega in višjega življenja hkrati. Ogledalo je klasicen primer misticnega ekscesa; bolj ko je Bog neizrekljiv, vec govori o njem. V luci elementov izrekanja resnice pa je obenem tudi prostor porajanja govorice, forum radikalnosti, v katerem lahko na novo zaživijo preobrnjene genealogije, statusi in avtoritete. Kljub temu, da je knjigo nemogoce dokoncati, je ravno knjiga tista, ki dopolni Margaretino delovanje – oziroma nedelovanje. Medij tako postane kljucen element izrekanja resnice, nujen za celovito razumevanje vsakokratne situacije »odprtega govora«. Konec koncev je ravno s knjigo Margareti Porete uspel še zadnji in morda najbolj spektakularni obrat. Kot receno, je Margareta za Ogledalo placala z življenjem. Sodec po številnih ohranjenih prepisih pa je delo poželo navdušenje bralcev, saj so ga brali še stoletja po njegovem nastanku. Videti je, da je nevarnosti, ob kontinuiranem branju o možnostih osvobojene duše, navsezadnje podlegla tudi dogma. V luci Margaretinega življenja in smrti lahko Ogledalo preprostih iznicenih duš razumemo kot kljucen element njenega boja, da bi ustvarila prostor za izrekanje resnice, ki je tudi v tem smislu aktualen še danes. Razkriva zgodovinsko naravo silnic, ki tekste (in osebe) legitimirajo, avtorizirajo, podpirajo – ali zatirajo. BIBLIOGRAFIJA Primarni viri Alberigo, Giuseppe, Perikles P. Joannou, Claudio Leonardi in Paolo Prodi, izd. Conciliorum oecumenicorum decreta. Freiburg im Breisgau: Herder, 1962. Babinsky, Ellen, prev. in uvod. Marguerite Porete: The Mirror of Simple Souls. New York: Paulist Press, 1993. Guarnieri, Romana, in Paul Verdeyen, ur. Marguerite Porete: Speculum simplicium animarum / Le mirouer des simples âmes. Corpus Christianorum – continuatio mediaevalis 69. Turnhout: Brepols, 1986. Sekundarni viri Blamires, Alcuin. »Woman Not to Preach: A Disputation in British Library MS Harley 31.«The Journal of Medieval Latin 3 (1993): 34–63. Blatt, Heather. Participatory Reading in Late Medieval England. Manchester: Manchester University Press, 2018. Bynum, Caroline Walker. Holy Feast and Holy Fast: The Religious Significance of Food to Medieval Women. Berkeley: University of California Press, 1987. ———. Jesus as Mother: Studies in the Spirituality of the High Middle Ages. Publications of the Center for Medieval and Renaissance Studies, UCLA, 16. Berkeley: University of California Press, 1982. ——— . Fragmentation and Redemption: Essays on Gender and the Human Body in Medieval Religion. New York: Zone Books, 1991. Ceferin, Urška. »Marguerite Porete in njeno Ogledalo«. Diplomsko delo. Univerza na Primorskem,2005. ——— . »Marguerite Porete in njeno Ogledalo preprostih duš.« Poligrafi 10.39/40 (2005): 203–225. De Gier, Inke. »The Role of the Mirror of Simple Souls as a Book«. V: A Companion to Marguerite Porete and The Mirror of Simple Souls. Boston: Brill, 2017, 120–150. EpineyBurgard, Georgette, in Emilie Zum Brunn. Božje trubadurke: Mistikinje srednjega veka. Prevedla Milica Kac. Ljubljana: KUD Logos, 2018. Field, Sean L. The Beguine, the Angel, and the Inquisitor: The Trial of Marguerite Porete and Guiard of Cressonessart. Notre Dame: University of Notre Dame Press, 2012. ———. »Debating the Historical Marguerite Porete«. V: A Companion to Marguerite Porete and The Mirror of Simple Souls, 9–37. Boston: Brill, 2017. ———. »The Inquisitor Ralph of Ligny, Two German Templars, and Marguerite Porete«. Journal of Medieval Religious Cultures 39/1 (2013): 1–22. Foucault, Michel. Neustrašni govor. Ljubljana: Sophia, 2009. ———. The Courage of Truth: The Government of Self and Others II; Lectures at the College de France 19831984. Basingstoke: Palgrave Macmillan, 2011. Guarnieri, Romana. »Lo Specchio delle anime semplici e Margherita Poirette«. Osservatore Romano (1946): 3. Ponatis v »Il Movimento del Libero Spirito: Testi e documenti«. Archivio italiano per la storia della pietŕ 4 (1965): 661–663. Hamburger, Jeffrey F., in Susan Marti, ur. Crown and Veil: Female Monasticism from the Fifth to the Fifteenth Centuries. New York: Columbia University Press, 2008. Jantzen, Grace. Power, Gender and Christian Mysticism. Cambridge: Cambridge University Press, 1996. Juilfs, Jonathan H. »Mirrors on the Wall«. V: A Companion to Marguerite Porete and The Mirror of Simple Souls, 323–337. Boston: Brill, 2017. Kangas, David. »Dangerous Joy: Marguerite Porete’s Goodbye to the Virtues«. Journal of Religion 91.3 (2011): 299–319. Kocher, Zan. »Literary Sources of the Mirror of Simple Souls«. V: A Companion to Marguerite Porete and The Mirror of Simple Souls, 96–119. Boston: Brill, 2017. Kocijancic Nike, prev. in uvod. Knjiga Margery Kempe. Ljubljana: KUD Logos, 2006. Kruger, Steven F. The Spectral Jew: Conversion and Embodiment in Medieval Europe. Minneapolis: University of Minnesota Press, 2006. Lochrie, Karma. Margery Kempe and Translations of the Flesh. Philadelphia: University of Pennsylvania Press, 1991. Mbembe, Achille. Necropolitics. Durham, NC: Duke University Press, 2019. MacGregor, Kirk. »1 Corinthians 14:33b38 as a Pauline QuotationRefutation Device«. Priscilla Papers 32 (2018), 23–28. Mizruchi, Ephraim H. Regulating Society: Beguines, Bohemians, and Other Marginals. Chicago: The University of Chicago Press, 1987. Newman, Barbara. »Annihilation and Authorship: Three Women Mystics of the 1290s«. Speculum 91/3, (2016): 591–630. Petroff, Elizabeth. Body and Soul: Essays on Medieval Women, and Mysticism. Oxford: Oxford University Press, 1994. Power, Eileen. Medieval English Nunneries c. 1275–1535. Cambridge: Cambridge University Press, 1922. Podlesnik, Tamara. »Med neizrekljivostjo in telesom: Srednjeveška misticarka v luci psihoanalize, feminizma in literature«. Doktorska disertacija, Univerza v Ljubljani, 2020. Robinson, Joanne Maguire. Nobility and Annihilation in Marguerite Porete’s Mirror of Simple Souls. SUNY Series in Western Esoteric Traditions. Albany: State University of New York Press, 2001. Roest, Bert. »Female Preaching in the Late Medieval Franciscan Tradition«. Franciscan Studies 62 (2004): 119–154. Röckelein, Hedwig. »Founders, Donors, and Saints: Patrons of Nuns’ Convents«. V: Crown and Veil: Female Monasticism from the Fifth to the Fifteenth Centuries, 207–224. New York: Columbia University Press, 2008. Rösener, Werner. »Household and Prayer: Medieval Convents as Economic Entities«. V: Crown and Veil: Female Monasticism from the Fifth to the Fifteenth Centuries, 245–258. New York: Columbia University Press, 2008. Rubin, Miri. »Choosing Death? Experiences of Martyrdom in Late Medieval Europe«. V: Martyrs and Martyrologies: Papers Read at the 1992 Summer Meeting and the 1993 Winter Meeting of the Ecclesiastical History Society, ur. Diana Wood, 153–183. Oxford: Blackwell, 1993. Scarborough, »Critical Approaches to Marguerite Porete«. V: A Companion to Marguerite Porete and The Mirror of Simple Souls, 295–322. Boston: Brill, 2017. Staley Johnson, Lynn. »The Trope of the Scribe and the Question of Literary Authority in the Works of Julian of Norwich and Margery Kempe«. Speculum 66/4 (1991): 820–838. Terry, Wendy R., in Robert Stauffer, ur. A Companion to Marguerite Porete and The Mirror of Simple Souls. Boston: Brill, 2017. Vaneigem, Raoul. The Movement of the Free Spirit. New York: Zone Books, 1994. Verdeyen, Paul. »Le procčs de l’Inquisition contre Marguerite Porete et Guiard de Cressonessart (1309–10)«. Revue d’histoire ecclésiastique 81 (1986): 47–94. Watson, Nicholas, in Jacqueline Jenkins, ur. The Writings of Julian of Norwich. University Park, PA: Penn State Press, 2006. Wilson, Katharina, ur. in uvod. Medieval Women Writers. Athens: University of Georgia Press, 1984. IZVLECEK Prispevek obravnava Margareto Porete in Ogledalo preprostih duš skozi prizmo Foucaultovih predavanj o »veridikciji« oziroma štirih prevladujocih nacinih izrekanja resnice: prerokbi, modrosti, poucevanju in pareziji. Tudi v svojih hibridnih oblikah so bili ti nacini še vedno vezani na posebne institucije izrekanja resnice, s specificnimi udeleženci, podrocji nagovarjanja in nacini izrekanja. Besedilo v tem okviru analizira Margaretin proces in osrednje ideje njenega dela ter prepozna misticno misel Margarete Porete kot poskus oblikovanja novega prostora v obstojecih režimih izrekanja resnice; pri tem je njeno orodje medij knjige oziroma strateško preoblikovanje odnosa med telesom in pisanjem. KLJUCNE BESEdE: Margareta Porete, Ogledalo preprostih duš, Michel Foucault, mistika, izrekanje resnice VERIDICTION IN THE MIRROR OF SIMPLE SOULS BY MARGUERITE PORETE ABSTRACT The article looks at Marguerite Porete and her Mirror of Simple Souls through the lens of Michel Foucault’s ideas of veridiction, and its four distinctive types: prophecy, wisdom, teaching, and parrhesia. Even in their hybrid forms, these modes were still tied to specific institutions of truthtelling, with particular participants, spheres of address, and manners of speaking. The article looks at Marguerite’s trial and the central tenets of her work within this framework, and recognizes her mysticism as an attempt to carve out a new space within existing regimes of truthtelling; she does so by relying on the medium of the book or, specifically, a strategic interrelation of body and writing. KEYWoRdS: Marguerite Porete, Mirror of Simple Souls, Michel Foucault, mysticism, veridiction doi: https://doi.org/10.4312/clotho.3.1.101-121 O vere ius summum, summa malitia: Poskus žanrske opredelitvein namembnosti Hieronimove Ep. 1 Domen Iljaš* in Miran Špelic oFM** UVOD Anticna epistolografija je izzivalno podrocje. Ker smo v našem casu price velikim premikom v komunikaciji, ki sta jo prinesla telefon in internet, nas še toliko bolj izzivajo komunikacijski zasuki v antiki, še posebej v pozni antiki. Iz tega obdobja imamo namrec že kar precej gradiva, ki se ponuja za analizo, ta pa nam postreže z novimi uvidi v življenje in miselnost tistega casa. Hieronimov zbornik pisem obsega 155 enot neenakomerne dolžine.1 Nekaj poskusov sortiranja in grupiranja zasledimo že pri avtorju samem, za zadnjo redakcijo zbirke pa seveda najbrž ne bomo nikoli zvedeli, kdo jo je izdelal. V naši razpravi bomo pod drobnogled vzeli njegovo prvo pismo, ki je morda prvo tudi v kronološkem smislu. Predvsem se bomo lotili njegove zvrstnosti: koliko in kako se sme, ce se sploh sme, prištevati v epistolografski žanr? Dejstvo je, da se vanj lahko vrine marsikaj in ne le »razpolovljeni pogovor«, kakor se je glasila najbolj klasicna anticna * Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Aškerceva 2, 1000 Ljubljana; domen.iljas@gmail.com. ** Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani, Poljanska cesta 4, Ljubljana; miran.spelic@teof.unilj. si. Od tega naj bi jih Hieronim napisal 123. O njihovem številu in tematski kate gorizaciji v dodatku svoji študiji o Hieronimovem epistularnem opusu obširno razpravlja Cain, The Letters of Jerome, 207–19. 102 definicija pisma. Fleksibilnost žanra dokazuje zlasti razvoj fiktivnih pisem, ki nas želijo prepricati, da gre za resnicno dopisovanje, v resnici pa pod to krinko nosijo neko drugo sporocilo. Po poskusu datacije pisma si bomo ogledali umestitev tega besedila na zacetek Hieronimovega pisemskega korpusa. Retoricni analizi in primerjavi s ciceronijanskimi zgledi bo sledila zgodovinska analiza in iskanje zgodovinskega metadiskurza, ko avtor s preteklimi dogodki v bistvu opisuje stanje v svojem casu. Slednjic bomo pozorni na nenavaden prenos predkonstantinskih motivov (ko je imperij še preganjal Cerkev) v cas mocne Cerkve in oslabljenega imperija. Podoben motiv preobrata nam bo ponudila tudi analiza zamenjanih spolnih vlog protagonistov v pismu opisane zgodbe. Slednjic pa bomo na osnovi primerjav z drugimi Hieronimovimi spisi skušali ugotoviti avtorjev namen pri pisanju tega pisma, ki gotovo dalec presega željo po informiranju prijatelja o nenavadnem dogodku, ki se morda sploh ni zgodil. NASTANEK IN UMESTITEV PISMA 1 Prvo Hieronimovo pismo1 je nastalo okoli leta 375 in tako ni le prvo izmed njegovih pisem, ampak njegovo najzgodnejše ohranjeno delo sploh. Naslovnik Inocencij je pripadal Hieronimovemu oglejskemu krogu, sledil mu je tudi v Sirijo, kjer je umrl približno v casu, ko je nastalo drugo pismo. Jedro tega pisma je zanimivo, saj gre za Hieronimov prvi poskus v tedaj vse bolj priljubljenem literarnem žanru – legendi o muceništvu. Opaziti je, da poskuša tipicni motiv iz casov preganjanj »reciklirati« v povsem novi dobi: spremeni se le to, da dekle ni muceno zaradi vere, temvec zaradi svoje kreposti, ki pa seveda ni nic drugega kot pravi izraz pobožnosti.2 Vsi drugi elementi ostajajo tako rekoc 1 Slovenski prevod pisma, ki ga je pripravil Janez Potisek, je objavljen v reviji Tretji dan: Hieronim, »Pisma 1, 2, 8, 9«, 47–52. V pripravi je tudi prevod celotnega Hieronimovega epistolarija, ki bo pri Celjski Mohorjevi družbi izšel še letos. 2 V ozadju se namrec že kaže nastajajoca nova teologija, da krepostno življenje nadomešca muceništvo. Hieronim tu pravzaprav ponudi sintezo muceništva in krepostnega življenja; prav to nakazuje, da je kršcanska etika v tej dobi, ko se je po koncu preganjanj morala vzpostaviti na novih temeljih, doživljala formativne spremembe. Nenazadnje je ravno v casu nastanka pisma, konec leta 374, Ambrož postal škof v Milanu. Kmalu (l. 378) v svojem nagrobnem govoru bratu Satiru prvic uporabi pojem kardinalnih kreposti: »Superest, ut ad conclusionem cardinalium virtutum etiam partes in eo debeamus advertere« (De excessu fratris Satyri 1.57). Platonova etika kreposti, ki so jo nadaljevali stoiki, preko Ambroževe in Hieronimove misli dobiva teološke temelje v posnemanju 103 enaki: na smrt jo obsodi krut oblastnik, dogajanje je postavljeno v gledališce, opisi mucenja in usmrtitve so zelo nazorni, cudeži si sledijo drug za drugim, ob tem pa publika niha od hlepenja po okrutnosti do množicnih spreobrnjenj. Dokoncna rešitev – v novi realnosti rimskega imperija, ki mu sedaj vlada kristjan – ni nic drugega kot clementia Caesaris, kar vsekakor predstavlja novost. Gre torej za zanimiv in vsebinsko bogat dokument, cetudi so ga še sredi prejšnjega stoletja mnogi raziskovalci3 opredeljevali kot preobloženo, manieristicno retoricno vajo mladega, izobraženega in ambicioznega, a predvsem neizkušenega pisca. Toda kdor pusti prenagljene interpretacije ob strani, hitro ugotovi, da ne gre zgolj za retoricno (pre)bogat tekst, temvec za prvovrsten verski, zgodovinski, družbeni in kulturni spomenik Hieronimovega casa in tokov, v katere je bil vpet. Mogoce uvodoma ni odvec poudariti,4 da gre vseskozi za izrazito ideološko, programsko delo. Resda gre za Hieronimov prvi poskus v legendi o muceništvu kot hagiografski literarni zvrsti, vendar se ta ne giblje povsem znotraj tradicionalne hagiografske naracije; prav zato je avtorju, glede na njegovo kasnejšo obširno obdelavo tega žanra,5 nedvomno uspel. Ta poskus torej ni le nekoliko prepotentna in prevec hibridna neuspela vaja, ampak prava umetnina.6 Ta teza pa šele nacne osrednja vprašanja; sporna je že sama datacija. Tradicionalno, na podlagi dogodkov in razmer, opisanih v pismu, se nastanek uvršca v cas po 370, natancneje okrog leta 375.7 Seznam svojih del, napisanih do leta 393, ki ga je Hieronim vkljucil v svojo Kristusa in postane temeljni znak kršcanske osebe – Hieronimova mucenka je pravzaprav exemplum novega, resnicno krepostnega kristjana, ki moc za vztrajanje kljub nasprotovanju crpa iz Boga. 3 Precej takih mest navaja Rebenich, Jerome, 30; prim. Coppieters et al., »Martyrdom, Literary Experiment and Church Politics in Jerome’s Epistula Prima to Innocentius, on the septies percussa«, 386. 4 Prim. Coppieters et al., »Martyrdom, Literary Experiment«, 386; 407–8. 5 Kmalu po nastanku tega pisma je izdal Vita Pauli (ok. 376). Njegov De viris illustribus, obsežen spis 135 kratkih življenjepisov v Svetonijevem slogu, ki pa ni izkljucno hagiografski, saj se zakljuci celo z avtobiografijo, je nastal okoli leta 392 (za pregled Hieronimove hagiografske dejavnosti prim. Barnes, Early Christian Hagiography and Roman History, 170–92). Sploh lahko Hieronimova hagiografska dela štejemo za zacetke latinske hagiografije in tako tudi ni nic cudnega, da so mu pripisovali psevdoepigrafski Martyrologium Hieronymianum, katerega zacetki v 5. stoletju naj bi segali prav na podrocje njegovega domacega Ogleja in je postal vir vseh kasnejših rimskih martirologijev. 6 Prim. Rebenich, Jerome, 30. 7 Za nekaj bibliografije o tem vprašanju prim. prav tam. 104 avtobiografijo v De viris illustribus, ponuja precej natancen vpogled v njegovo zgodnje ustvarjanje. Navaja dve knjigi pisem, Epistolarum ad diversos librum unum in Ad Marcellam epistolarum librum unum,8 ter, po posameznih naslovih, sedem samostojnih pisem.9 Glede na to, da prvo pismo ni poimensko navedeno, bi moralo torej spadati v knjigo Ad diversos, toda Cain o tem mocno dvomi.10 Razlog za to vidi predvsem v rokopisni tradiciji, kjer se Ep. 1 ob preostalih zgodnjih pismih11 pojavlja redko, ter tudi v samem Hieronimovem seznamu, ki naj bi bil zasnovan kronološko in kot prvo delo navaja De vita Pauli, Ad diversos pa šele takoj za njim. Na podlagi tega Cain predlaga rekonstrukcijo; Hieronimov prvi liber naj bi tako vseboval pisma 2–13 in 15–17. Zdi se, da se rešitev problema tako cedalje bolj izmika, saj to, da Ep. 1 Hieronim ni vkljucil na svoj seznam, morda sugerira tudi kasnejšo datacijo. Vendar pa tako Cain kot tudi Coppieters et al. v tem ne vidijo posebnega problema, saj Hieronimov seznam že tako ni popoln12 oziroma je mogoce pri tem pismu tudi iz vsebine sklepati na uveljavljeno datacijo.13 Ta je še toliko enostavnejša, ce obravnavamo naslovnika Inocencija kot resnicno osebo in ne le kot »literarno ime« – pismo bi, glede na retoricne prijeme in vsebino, namrec lahko bilo le slikovit debitantski nastop, ki se ga je uveljavljeni asketski pisec v zrelejših letih tako sramoval, da ga je v svojem curriculum vitae raje zamolcal.14 Toda po drugi strani je tudi v tretjem pismu omenjen prijatelj Inocencij,15 ki je spremljal Hieronima v Antiohijo in tam tudi umrl (torej nekje okoli leta 375, kar tako lahko predstavlja terminus post quem).16 Sploh se zdi, 8 Hier., Vir. ill. 135. 9 Hier., Ep. 14, 18a, 18b, 20, 21, 22, 36, 39; prim. Cain, The Letters of Jerome, 13. 10 Cain, The Letters of Jerome, 14–15. 11 Do Ep. 17, torej do leta 382, ko se Hieronim vrne v Rim. Iz istega razloga, pa tudi zato, ker ga tudi Hieronim omenja posebej, Cain izloci tudi pismo 14. 12 Cain, The Letters of Jerome, 15; Coppieters et al., »Martyrdom, Literary Experiment «, 385–6. 13 Hieronim je pri Evagriju zagotovo bival kmalu po 370 (prim. Rebenich, Jerome, 6–9), Valentinijan II. je zavladal leta 375, papež Damaz I. je Avksencija obsodil na dveh sinodah ok. leta 369, ta pa je umrl 374 – in zdi se, da je Hieronim še nekako pod vtisom tega dogodka (Hier., Ep. 1.15). 14 Hieronim tudi sam eksplicitno priznava, da se svojih retoricno prebogatih in pretirano šolskih mladostnih literarnih poskusov sramuje (Hier., Ep. 52.1). 15 Hier., Ep. 3.3.1. 16 Probleme z datacijo obširno obravnava tudi Scourfield, »Literary Commentary on Jerome, Letters 1, 60, 107«, 33–36, ki na podlagi poteka Hieronimovega potovanja na vzhod imperija in njegovih stikov z Rufinom, Evagrijem in Inocencijem postavi nastanek pisma v prvo polovico l. 375. 105 da pravi namen pisma ni bil pisati Inocenciju, najsi bo živ, mrtev ali neobstojec, temvec napisati panegirik oziroma enkomij17 Evagriju in njegovim delom18 – in panegirik brez objave nima nikakršnega smisla. Ne glede na to, ali je bil Inocencij resnicno naslovnik ali ne, se torej v pismu skriva dovolj indicev tako za cas nastanka kakor tudi za namen in željo po objavi. PISMO KOT RETORICNA VAJA? V tej luci zanimiva in od njegovih preostalih zgodnjih pisem razlicna je že sama struktura pisma, saj se drži jasne, retoriške clenitve in ima obliko okvirne pripovedi: uvodna sta prva dva odstavka, paragrafi 3–14 predstavljajo jedro pisma, torej pripoved o muceništvu nedolžne ženske, Hieronim pa v naracijo ves cas vstavlja svoje komentarje in druge retoricne elemente. Že uvodne besede prvega odstavka tako v celoti spominjajo na tipicno anticno epistulo, spadajo v Ciceronov besednjak19 in tudi topos »afektirane skromnosti«, ki ga ubere takoj za njimi, ni tuj ne antiki ne avtorju samemu.20 Celoten prvi odstavek je zgleden primer sledecega: S tisoc drugimi topoi in konvencijami anticne retorike je v literaturo kršcanskega srednjega veka prišla tudi afektirana skromnost. Glavni posrednik pri tem je bil bržkone sv. Hieronim. […] Te Hieronimove izjave so tipicne – a ne za kršcansko naravnanost, temvec za afektirani manierizem poznorimske književnosti, skupen poganom in kristjanom.21 Hieronima torej k pisanju saepe sili prijatelj, on se tega brani in navaja dva pricakovana, malodane tipska razloga: ker se sermo humanus ne more kosati z laus coelestis in ker je zaradi pomanjkanja kreposti, na 17 Rebenich, Jerome, 30. 18 Hier., Ep. 1.15; glede na to, da ta zavzema le zadnji odstavek, vecino preostalega teksta pa prestavlja precej gostobeseden opis muceništva, se morda še toliko bolj zdi, da je Hieronim hvalnico Evagriju dopisal le zato, da bi imel dober razlog za objavo. In to nikakor ni zadnje njegovo pismo, ob katerem bi lahko prišli do takega zakljucka (prim. Movrin, Fidus interpres, 64–65). O vlogi tega Hieronimovega sopotnika prim. str. 108–12. 19 Prim. Cic., Fam. 12.13; še toliko bolj se zdi, da bi lahko Hieronim tu, tudi vsebinsko, aludiral na Marciala: »Saepe mihi dicis, Luci carissime Iuli, / ‘Scribe aliquid magnum: desidiosus homo es’« (Mart., Epigr. 1.107.1–2). 20 Curtius, Evropska literatura in latinski srednji vek, 82–84. 21 Curtius, Evropska literatura in latinski srednji vek, 378–79. 106 tancneje zaradi lenobe, ostal brez »daru govora«. Nic nepricakovanega torej in nic, cesar ne bi mogli videti že v poganski antiki – v sodnih govorih, pri Ciceronu, Izokratu itd. Tudi Hieronim želi dajati glede na zvrst pricakovani vtis, da se zadeve loteva le, ker ga je prijatelj veckrat prosil; lahko se nam celo zdi, da je prvi odstavek subtilno oblikoval v obliki takšnega dialoga: Ep. 1.1.1 omenja prijateljevo veckratno prigovarjanje, naj mu poroca o cudežu, miraculus rei. Odlomek 1.1.2 navaja njegovo zavrnitev, v katero je ocitno zdaj, ko je stvar že napisal,22 še bolj preprican, v 1.1.3 pa ponovno navede prijateljev odgovor, ki ga nasprotno odvrne od dvoma v lastne sposobnosti in ga prepricuje, da je pomemben namen in da naj se zanese le na lastno vero v Verbum.23 Nasploh pa za Hieronima velja: poznavanje in navezave na Ciceronova dela kot tudi na temeljne zglede množice kasnejših avtorjev, na katere opozarja Curtius, pri njem niso le možni, temvec so gotovi. Tako je recimo izmed njegovih zgodnjih pisem osmo, cetudi je kratko, še posebej zasnovano kot referenca na Cicerona, hkrati pa služi kot nepogrešljiv dokaz, da je v teh letih bivanja na Bližnjem vzhodu mladi Hieronim poleg obilice Plinija24 prebiral tudi Ciceronove spise o retoriki.25 Nenazadnje mu je bilo zaradi tega celo, cetudi v sanjah, sojeno pred nebeškim tronom.26 Drugi odstavek sledi konceptu dialoga, orisanega zgoraj, in v celoti predstavlja Hieronimov odgovor prijatelju, pravzaprav poslednjo stvar, ki jo bo Hieronim »rekel na to temo«, preden se bo uklonil njegovi volji. In ocitno se Hieronimu nikakor ne mudi koncati s skromnostnimi obrazci, saj je drugi odstavek že sam po sebi vaja v slogu. Zacne s tipicnim retoricnim vprašanjem, ki povzema dotedanjo formulacijo: naloge ni zmožen izpolniti, odbiti prijatelja pa je predrzno. To mu služi za uvod v precej daljšo in tudi morda najbolj klasicno primero. Neizkušen in mlad je postavljen za poveljnika ladje sredi nevarnega morja in le Sveti Duh je tisti, po cigar milosti bi lahko varno dospel v pristan. Toda še v tem primeru bo ohranil skromnost, gubernator 22 Je torej Hieronim uvod v pismo pisal naknadno, ko je preostanek že dokon cal? Glede na strukturo bi bilo kaj takega povsem možno. Ni nemogoce, da je podobno z zakljuckom (Hier., Ep. 1.15). 23 Zakljucno sporocilo tega odstavka, pravzaprav besedna igra, zveni zelo, morda celo prevec igrivo: »[…] neque posse eum verba deficere, qui credidisset in Verbum« (Hier., Ep. 1.1). 24 Hier., Ep. 8.2; 9. Glede na kontekst je Enijev citat najbrž vzel iz Varona (Ling. 7.28). 25 »[…] ut in Rhetoricis Cicero ait« (Hier., Ep. 8.2). 26 Hier., Ep. 22.30. 107 putabor infirmior,27 ce pa se mu bo zataknila beseda – kar je ponovno ideja, znacilna za topos skromnosti – bo miren vsaj glede namena. Pomembni so v tem odstavku citati klasikov, posebno Vergilija.28 Nasploh je metaforika plovbe sredstvo izrazito pesniškega jezika, pa tudi sicer gre pri vecini podob, ki jih uporablja, za ocitno recepcijo Starih:29 jadra, nevarnost, neizkušeni kapitan, varni pristan itd. Hieronim je novi Enej, ki mora preko »morja besed« in ceri, bralca varno pripeljati v pristan, v domovino, do spoznanja velikih božjih dejanj. Enaka, cetudi krajša morska metaforika in iste besede iz Eneide30 mu v drugem pismu služijo31 pri poudarku, kako težko se je izviti iz spon grehov. Tudi zakljucek je tam enak: varno lahko pristane le ob milosti Svetega Duha. Nepopolna govorica je torej posledica cloveške grešne narave in edinole božja milost je primerno sredstvo za rešitev tega problema: tako pomirjen lahko zdaj brez slabe vesti preide na zgodbo. Tozadevno pa je sama pripoved o muceništvu32 morda še bolj polna retoricnih in literarnih prvin. Že takoj v tretjem odstavku tako izraža svojo nejevoljo nad ravnanjem mladenica, a tudi obcudovanje ženskine kreposti. Ta odstavek je še posebej oblikovno zanimiv, saj Hieronim v njem rabi izrazito metricen jezik, z mnogimi kretiki in spondeji, znacilnimi za ciceronsko prozo.33 V cetrtem odstavku primerja konzularisa z zverjo, v petem pa v tipicno retoricni maniri z vzklikom izraža socutje ob mucenju in hkrati obcudovanje mucenkine neomajne volje. Podobno je tudi v osmem odstavku, ko retoricno vprašanje najprej nadomesti retoricni vzklik, ob cudežu pa se ta ponovno izkaže za primerno sredstvo. V nadaljevanju, v devetem odstavku, Hieronim ženskino usodo trikrat primerja z liki 27 Hier., Ep. 1.2. 28 »[…] coelum undique et undique pontus«; Ver., Aen. 3.193; 3.195. Slogovno dobrega dela zanj seveda ni brez klasikov; prim. Curtius, Evropska literatura in latinski srednji vek, 44. 29 Nekaj ocitnih mest: Ver., Georg. 2.41; Ovid., Fast. 1.3; Prop., Eleg. 3.3.3; O teh in še mnogih drugih mestih ter o postopnem sprejemanju te metaforike v prozi (npr. Cic., Tusc. 4.5; Plin., Ep. 8.4.5), tudi Hieronimovi, prim. Curtius, Evropska literatura in latinski srednji vek, 123–26. Temeljno študijo, ki je bila nedavno prevedena v slovenšcino, je o tej tematiki napisal Hans Blumenberg, Brodolom z gledalcem; prim. 9–46. 30 Ver., Aen. 5.9; 3.193. 31 Hier., Ep. 2. 32 Torej jedro pisma, Hier., Ep. 1.3–14. Kot že nakazano zgoraj, sta uvod in zadnji del pisma (Hier., Ep. 1.15) bržkone nastala kasneje kot jedro, najverjetneje ob objavi; prim. Scourfield, »Literary Commentary on Jerome, Letters 1, 60, 107«, 37. 33 Scourfield, »Literary Commentary on Jerome, Letters 1, 60, 107«, 18–19. iz Danielove knjige,34 na koncu pa eksplicitno opozori na ironijo, ki se skriva v tem cudežnem dogodku. Vergilij35 mu ponovno služi, da v desetem odstavku izrazi negodovanje nad stražnikovim dejanjem, nato pa opozori še na neobicajno nestanovitnost ljudstva. Enajsti odstavek, ko je napetost na vrhuncu, saj je usmrtitev tokrat uspešna, je sploh poln retoricnih prvin. Podobno je tudi v dvanajstem, ob cudežu »vstajenja«. Tudi tu je prizor izrazito romanesken – pravzaprav že kar »poezija grobov in noci« ante litteram.36 V nadaljevanju proti koncu pisma Hieronim ponovno poseže po retoricnih vprašanjih in vzklikih, pripoved pa zakljuci še s citatom iz Georgik,37 s katerim sporoca, da se od teme, cetudi bi se dalo še marsikaj povedati, mora umakniti,38 a naposled še izrazi lastno zadovoljstvo. Petnajsti odstavek dogajanje hitro, a narativno ucinkovito zakljuci: Hieronim zgodbo pripelje do sedanjosti, kjer z uvedbo dveh novih likov, svojega mentorja Evagrija in cesarja – ki v dejanskem in prenesenem pomenu presegata provincialni okvir, v katerem se je pripoved do sedaj odvijala – doseže popoln happy ending. 34 Dan 3,2327; 6,1623; DanD 1,2449; 2,50; 3,164. 35 Ver., Aen. 12.611. 36 O navezavah drugih Hieronimovih hagiografskih del na anticni roman je na voljo nekaj izcrpne sekundarne literature, denimo Šubrt, »Hagiographic Romance: Novelistic Narrative Strategy in Jerome’s Lives of Hermits«. Podobno kot v Vita Malchi so tudi v obravnavanem pismu prisotni mnogi temeljni toposi, npr. par zaljubljencev in kruta usoda, ki se na koncu obrne in zakljuci v srecen konec; starec, ki se ne vede primerno svojim letom (Hier., Ep. 1.10), ujetništvo idr. Prav tako so v pismu mnogi cudežni preobrati, ki jih denimo Malhov življenjepis ne vsebuje; Šubrt, »Hagiographic Romance«, 205. Skupna znacilnost Hieronimovih življenjepisov je, da mu je zgodovinskost naracije manj pomembna in raje poudarja triumf vere ter kreposti nad nemoralo – zato osrednje mesto dobijo kreposti in sposobnosti osrednjega lika, vecino zgodbe pa zasnuje ob zapletih z nasprotovanjem, ki jih ta lik doživlja. Epistula prima uvaja tako za njegov korpus znacilen tip; prim. Scourfield, »Literary Commentary on Jerome, Letters 1, 60, 107«, 47. Vsekakor bi si besedilo zaslužilo sistematicno primerjavo s pogansko in kršcansko anticno prozo, a to žal presega meje te razprave – ta cilj še najbolje zasledujejo Coppieters et al., »Martyrdom, Literary Experiment«, na katere se v mnogocem naslanja, ceprav se tudi oni mocno omejijo in se osredotocajo predvsem na Hieronimovo subverzijo tradicionalnih spolnih karakteristik. 37 Ver., Georg. 4.147–148. 38 In tako doda svojemu delu za izobraženo publiko dovolj primeren in konvencionalen zakljucek. Za krajši pregled toposov zakljucka prim. Curtius, Evropska literatura in latinski srednji vek, 88–90. 109 PRIZORIŠCE ZLOCINA – CIVITAS SEMIRUTA Vloga Evagrija je pri tem pozitivnem razpletu zanimiva že zato, ker gre za antiohijskega duhovnika, torej za cloveka, ki je bil po tedanjih geografskih predstavah s povsem drugega konca sveta, ki pa se zelo zavzeto39 vkljuci v reševanje tega na prvi pogled izrazito lokalnega problema. Poleg vseh ostalih Hieronimovih prekomorskih stikov in potovanj daje bralcem to vedeti, da imajo opravka s predstavnikom ene zadnjih generacij prebivalcev Sredozemlja, ki so se še lahko zanesli na infrastrukturo in varnost rimskega cesarstva ter so uživali živahno mestno in medmestno življenje v casu, ko se je ta manevrski prostor vedno bolj ožil.40 Navsezadnje je ravno Hieronim s tem pismom navkljub svojem kozmopolitstvu neposredni znanilec tega propada mest. Podoba, ki jo daje o Vercelah, je namrec jasna: gre za civitas, ki je bila nekoc še potens, dandanes pa je semiruta, na pol v ruševinah.41 Te besede so blizu Lukanovemu opisu stanja v Italiji po državljanski vojni v Farzalijah,42 in seveda je mogoce pasus interpretirati tudi metaforicno, kot aluzijo na »državljansko vojno« med arijanci in pronicejskimi kristjani.43 A tudi dobesedno branje ustvarja podobo, ki najbrž ni prevec sprta z realnostjo,44 sploh ce pomislimo, v kako disfunkcionalnem stanju prikaže mestne inštitucije in prebivalstvo. Sodstvo je skorumpirano,45 ljudstvo pa zmedeno, domala razrvano.46 Toda do propada ocitno prihaja postopoma, saj ustanove (sodstvo, zdravnik, arena, duhovšcina itd.) navkljub povedanemu naceloma še 39 Hier., Ep. 1.15. 40 Glede te enotnosti mediteranskega prostora, razlicnih, bolj ali manj napacnih interpretacij zgodovinarjev in dejanske ekonomske involucije mest pozne antike prim. Brown, Vzpon zahodnega kršcanstva, 21–31. 41 Hier., Ep. 1.3. 42 Luc., Phars. 1.24–27. 43 Coppieters et al., »Martyrdom, Literary Experiment«, 387–88; tudi Weingarten, The Saint’s Saints, 228–29, poudarja, da gre v tem primeru bolj za »moralno« kot dejansko izpraznjenost in da prav to vedno bolj pogosto predstavlja topos. 44 Še toliko bolj je to vidno na primeru tocno petdeset let mlajšega galicijskega škofa (in zgodovinopisca) Hidacija, ki je kot desetletnik leta 407 na romanju v Jeruzalem še srecal Hieronima, proti polovici stoletja pa se je cutil že povsem odrezanega od civilizacije in nenazadnje tudi od velikega moža, ki ga je srecal kot otrok: »Malokateri popotnik iz Svete dežele je šel tod mimo. Tako mu niso mogli povedati niti tega, kdaj je umrl Hieronim.« (Brown, Vzpon zahodnega kršcanstva, 147). 45 Podoba z broško je posebno povedna: Hier., Ep. 1.7. 46 Hier., Ep. 1.10. 110 delujejo – bolj crnogled bo Hieronim postal v casu po Alarikovem vdoru v Italijo (cez njegove domace kraje) na prelomu stoletja.47 Mogoce se namrec prav on od vseh tedanjih avtorjev najbolj tenkocutno odziva na »katastroficne« razsežnosti dobe (in nikakor ne skriva custev) ter svojo teologijo, posebno eshatologijo, osnuje prav okoli teh družbenih okolišcin.48 Toda prav na podlagi tega, da je Hieronim mojster v navezovanju teološke misli na realisticen opis družbenih razmer, lahko brez problema sprejmemo obe interpretaciji. Mesto je bilo, posebno glede na bližino cedalje bolj »barbarske« Galije, v resni družbenoekonomski krizi, a Hieronim se še kako zaveda tudi verske krize tega dela imperija, ki prav tako odzvanja v njegovi podobi mesta. Sploh je pomenljivo naslednje: Vercele niso neznano mesto, temvec škofijski sedež škofa Evzebija,49 ki je bržkone umrl le nekaj let pred nastankom pisma, okrog leta 370, in je bil znan nasprotnik arijanstva ter ustanovitelj škofijske cenobitske ustanove za klerike – torej ustanove, ki jo je glede na svoje monasticne pretenzije Hieronim gotovo poznal.50 Cisto možno je, da so kleriki s konca pisma,51 ki naposled poskrbijo za žensko in so poleg nje naceloma edini pozitivni liki v mestu, dejansko pripadniki tega cenobija. Ocitno pomanjkanje lika škofa v zgodbi nakazuje, da je Evzebij res moral nedavno umreti.52 Morda je to eno najsubtilnejših ideoloških sporocil, ki jih Hieronim posreduje s pismom. Pokazati 47 Bratož, Med Italijo in Ilirikom, 288. 48 Prim. Bogataj, »Hieronimova eshatologija ob podiranju starega sveta«. 49 Evzebij iz Vercel, ki je tu škofoval v drugi polovici 4. stoletja, je bil zaveznik Hilarija in nasprotnik v pismu omenjenega Avksencija v boju proti arijanstvu v severni Italiji in Galiji (Hier., Ep. 1.15). To je bil tudi razlog njegovega izgnanstva na vzhod, kjer je v Antiohiji spoznal Evagrija, ki ga je dobrih deset let pred nastankom tega pisma spremljal nazaj v Italijo. Evagrij je torej Vercele dobro poznal, v desetletju svojega tamkajšnjega bivanja se je uveljavil tudi kot nekakšen voditelj protiarijanske stranke v severni Italiji in kot predstavniku municipialne aristokracije pomembnega mesta mu je bila odprta pot na cesarski dvor; Rebenich, Hieronymus und sein Kreis, 56–67. V takšni vlogi ga je mladi Hieronim najbrž spoznal, ko se je Evagrij mudil v Akvileji. Verjetno je, da se je Evagrij vrnil v Antiohijo nedolgo pred Hieronimovo potjo na vzhod, torej malo pred nastankom tega pisma. Poznanstvo z njim za Hieronima predstavlja tako temeljno zvezo, ki jo je imel na vzhodu ob svojem prihodu; Rebenich, Hieronymus und sein Kreis, 67–75. »Pristanišce je bilo Maronia, Evagrijevo posestvo, blizu Antiohije; oddaljena obala, v pušcavi Halkidi, leto pa 374.« (Rousseau, Ascetics, Authority, and the Church in the Age of Jerome and Cassian, 100). 50 Padovese, Uvod v patristicno teologijo, 159–160. 51 Hier., Ep. 1.12–14. 52 To je povsem v skladu z zgoraj nakazano datacijo. želi, kaj se zgodi s krajem, ce nima škofa oziroma mocne hierarhicne strukture Cerkve: mesto propada,53 posvetna in povsem nebrzdana oblast se skvari,54 moškim upade pogum in se »poženšcijo«,55 ljudstvo pa kot »a cuncto grege morbida aberrans ovis«56 izmenjaje hlepi po okrutnosti ali doživlja množicna spreobrnjenja.57 Posledice umanjkanja trde roke v cerkvenih zadevah so po Hieronimovem mnenju torej katastrofalne. V kontekstu podobe, ki jo nariše o izrojeni posvetni oblasti, je še toliko ocitneje, kaj je njegov odgovor na razmere – bolj ali manj neodvisne mestne skupnosti, ki jih vodi škof. Prek take vizije družbenega ustroja se morda najjasneje kaže lik Hieronima, ki je ob svojem širokem teološkem delovanju in dolgih epizodah asketskega »klica divjine« v najširšem smislu vendarle prvovrsten cerkveni funkcionar svojega casa.58 Nenazadnje je retrospektivno mogoce reci, da je tudi precej daljnoviden – redkokaj je namrec bolj zaznamovalo pozno antiko kot prav vedno trdnejša oblast škofov nad mesti, temi ostanki romanskega življenja sredi iz dneva v dan bolj spremenjene Evrope.59 Vse to je še toliko bolj jasno, ce predstavlja lik konzularisa60 metaforo za celotno posvetno oblast – vsekakor je bil ta v pozni antiki cesarjev neposredni zastopnik v kraju. Hieronim se tu postavi v precej antagonisticen, potencialno nevaren položaj v odnosu do cesarske oblasti. Toliko bolj je potem razumljiv zakljucek, ki samega cesarja prikaže v milejši luci, toda tudi tam podoba nikakor ni brezmadežna.61 Sploh je sporocilo dovolj jasno: gre za le na videz kršcansko oblast, 53 Hier., Ep. 1.3. 54 Hier., Ep. 1.3–8; 10–11; 13–15. 55 Hier., Ep. 1.3–4, 6. 56 Hier., Ep. 2.7. 57 Hier., Ep. 1.7; 10; 14. 58 V casu nastanka tega pisma je bil na zacetku svojega cursus honorum – in v tem kontekstu njegova hvalnica Evagriju, uveljavljenemu in vplivnemu cerkvenemu dostojanstveniku, v Ep. 1.15 ni nikakršna posebnost. 59 Nekaj izhodišc odnosa med mestom in škofom v pozni antiki ponuja Brown, Vzpon zahodnega kršcanstva, 116–21; 157–70. 60 Lik ostaja neimenovan in na podlagi dostopnih virov prakticno nerešljiv problem. Scourfield, »Literary Commentary on Jerome, Letters 1, 60, 107«, 40–41, se poigrava z možnostjo, da bi šlo kar za Ambroža, ki je službo prefekta severne Italije opravljal nekje med 369 in 374, ko je bil imenovan za škofa, a priznava, da je to malo verjetno – Hieronim namrec ni imel dobrega razloga, da bi pronicejskega škofa, cetudi anonimno, tako ocrnil. 61 Pomenljive so že »lobisticne« metode, ki jih je moral ubrati Evagrij; prim. Hier., Ep. 1.15: »[…] precibus fatigat, merito lenit, sollicitudine promeretur«. po okrutnosti in skorumpiranosti je enaka nekdanji poganski,62 in ta birokracija je tista, ki je »zapravila« imperij. Zaradi nje se širijo krivicnost in herezije, zaradi nje moralno, versko in tudi fizicno propadajo Vercele. Coppiters et al. na podlagi Hieronimovega odnosa do »nesrecnega« mladenica, cigar usmrtitev precej eksplicitno ocenjuje kot pravicno,63 sicer trdijo,64 da Hieronim ne kritizira tedanjega sodnega sistema, toda taka sodba se zdi glede na podobe, predstavljene zgoraj, nekoliko preuranjena.65 V tem smislu je vlogi oblasti podobna, a težje opredeljiva, vloga ljudstva, ki predstavlja v tem nepravicnem, »montiranem« sodnem procesu nekakšno poroto. Stalno omahuje med nasiljem in ubranitvijo žrtve, dokoncno jih spreobrne šele drugi cudež.66 Manjka jim torej pastir, ki bo v kraj povrnil pravicnost; na koncu67 ob odsotnosti lokalnega škofa to vlogo in vse, kar je z njo povezano (torej v prvi vrsti posredništvo pri cesarju), opravi Evagrij. Bi bilo torej mogoce to besedilo razumeti tudi kot nekakšno priporocilno pismo Evagriju za položaj škofa na izpraznjenem sedežu v Vercelah? Morda je to nekoliko vratolomen zakljucek, toda glede na panegiricno naravo pisma, Evagrijevo zavezništvo s škofom Evzebijem, njegove zveze v severnoitalijanski Cerkvi in ne tako redko mobilnost te vrste v 4. in 5. stoletju68 nemara ni povsem nemogoc. 62 Prim. Hier., Ep. 1.4: »[…] ut fera, quae gustatum semel sanguinem semper sitit«. 63 Hier., Ep. 1.3: »[…] solusque omnium miser, merito visus est percuti, quia non reliquit innoxiae, unde posset negare«. 64 Coppieters et al., »Martyrdom, Literary Experiment«, 388. 65 Bolj smiselna bi bila trditev, da Hieronim ves sodni proces oziroma razloge zanj razume kot krivicen odraz samovolje oblasti, ki je šla v svojem iskanju moralne družbe predalec in celo predstavnike municipialne elite podvrgla sramotnemu mucenju, ki so ga bili sicer deležni le sužnji in nižji sloji. Tak zakljucek podkrepijo socasni viri; Amijan Marcelin, Res gestae, 28.1.11; prim. Scourfield, »Literary Commentary on Jerome, Letters 1, 60, 107«, 38–40. Vsekakor so taki ukrepi pri višjih slojih naleteli na neodobravanje in Hieronimova podoba o okrutnem sodniku in cesarju, ki prošnjo stežka odobri, je kritika teh zakonodajnih sprememb par excellence. 66 Hier., Ep. 1.14. 67 Hier., Ep. 1.15. 68 Glede na nastanek pisma le malo kasnejši milanski škof Marol (škof 408–423) se je, ce verjamemo stoletje mlajšemu Enodiju, škofu v Paviji, denimo rodil na bregovih Tigrisa; Ennod., Carm. 2.80.1. 113 SEXU FORTIOR SUO – TELO IN ŽENSKA Analizo pisma je smiselno nadaljevati s pravnim primerom, ko je pred javnost postavljena obtožba zakonolomstva. Kakšnega zlocina je torej kriv mladenic, ce ne spolnega delikta, prešuštvovanja, in zakaj se zdi, da Hieronim prav nic ne socustvuje z njegovo usodo?69 Njegova krivda je v njegovi vdanosti v usodo, v njegovem umanjkanju poguma, popustljivosti v telesnem in duhovnem boju. Vse to pa ni nic drugega kot spolni zlocin par excellence, saj se je pregrešil nad lastnim spolom, nad robur virile70 – kot tak »nemoški « pa je po Hieronimovem mnenju že predisponirano nagnjen k nemorali. Tudi ce tega prešuštva v resnici ni kriv, lahko bralec skupaj z avtorjem zlahka predpostavi, da bi bil, glede na to, da je lažnivec in prevarant, cesa takega zlahka sposoben. Ne le, da je nemožat, svoji vlogi je tudi eksplicitno nedorasel. Zanimivo je, da Hieronim zanj ves cas rabi izraz iuvenis,71 soobtožena ženska pa je le sprva muliercula, »ženskica«, v nadaljevanju pa se, bolj kot se izkaže za vzdržljivo v vseh vrstah mucenja, vedno bolj uveljavlja kot femina.72 In tudi na zacetku, ko je ona še muliercula, je mladenic že kar adulter,73 prešuštnik, ki je kriv, še preden je priznal – toda prešuštvo, ki ga je v resnici kriv, tu ni spolne narave, temvec je njegova krivda v pomehkuženosti,74 v pripravljenosti priznavati, confiteri, ko pa bi moral, tako kot krepostna ženska, negare, zanikati. Prav v rabi teh dveh glagolov in njunih sinonimov je pomemben poudarek pri Hieronimovi sprevrnitvi obicajne legende o muceništvu: tradicionalni mucenci izpovedujejo svojo vero, so confessores, obtožena ženska pa bo ohranila krepost le, ce bo ves cas zanikala krivo obtožbo.75 Takšno paradoksalno kontrastiranje mocne, možate ženske in šibkega, poženšcenega moškega je znacilna tema tako poganskega anticnega romana kot kršcanskih muceniških legend.76 V pismu 69 Hier., Ep. 1.3. 70 Hier., Ep. 1.4. 71 Hier., Ep. 1.3, 6, 7. 72 Hier., Ep. 1.7, 10, 12; kot mulier v Hier., Ep. 1.3, 5, 6, 7, 14. 73 Hier., Ep. 1.3: »[…] oblatam sibi quandam mulierculam una cum adultero«. 74 O ne tako zelo subtilnih namigih na potrebnost askeze prim. Coppieters et al., »Martyrdom, Literary Experiment«, 390. 75 Coppieters et al., »Martyrdom, Literary Experiment«, 390–91. 76 Coppieters et al., »Martyrdom, Literary Experiment«, 389. V nadaljevanju svojega hagiografskega literarnega ustvarjanja se je Hieronim navezav na anti cni roman redno posluževal – glede teh motivov v dve desetletji mlajši Vita Malchi prim. Fuhrmann, »Die Mönchsgeschichten des Hieronymus«, 65. Tudi 114 je najti mnoge topose, znacilne za to poznoanticno literarno zvrst: ženskino vztrajnost, njeno obracanje z besedami in ocmi na Boga, stopnjevanje sodnikove krutosti.77 Hieronim pa gre v svoji izpeljavi morda še nekoliko dlje. Ne le, da je ženska mocnejša od mladenica, tudi politicno »dejavnejša« je od njega. Kljub mucenju, ki ga prestaja, zavrne sodnikovo oblast in izpove, da ima le Kristus posest nad dejansko resnico o njenih dejanjih in da je on tisti, ki je edini in pravi iudex.78 Prav sodnika bi se dalo oznaciti za drugi »emaskuliran« lik v zgodbi – medtem ko je žena mirna in zbrana, on besni in hlepi po njeni krvi.79 Ona je paradoksalno racionalna sprico nasilja, sodnik, moški predstavnik oblasti, pa je tisti, ki v resnici »izgubi glavo«. Glede na zgradbo tega odlomka je mogoce brez pretiranega nasilja nad tekstom reci, da se Hieronim še kako zaveda svojega sprevracanja tradicionalnih spolnih vlog. Sodnika, ki ga Hieronim oznaci z zverjo, fera, ob njeni neomajnosti scela prevzamejo custva, zapusti ga temperantia in zacne groziti celo rablju, ce predstavnica šibkejšega spola ne bo priznala, cesar moški ni mogel zamolcati: »nisi confiteretur sexus infirmior, quod non potuerat robur virile reticere«. Podivjani sodnik je sicer (tudi po Hieronimovi zaslugi) tipski lik postnicejskih zgodb o muceništvu, a tu gre avtor še dlje; skupaj z mladenicem postane resnicni primer za sexus infirmior.80 V naslednjem odstavku se razlika med njeno žensko telesnostjo in mocjo duha še poglobi. Mucenju so podvrženi njeni osrednji spolni atributi: lasje, crines, so zvezani ob kol, mucitelji se lotijo celo njenih prsi oziroma prsnih bradavic, papillae.81 Glede na zasnovo sodnega procesa je, cetudi to nikjer v besedilu ni izrecno omenjeno, ta ženska gotovo predstavnica municipialne elite – predstavnikom nižjih slojev namrec niso sodili za prešuštvo.82 Spolne konotacije prizora so bile metaforika v tem delu je zelo podobna tej v obravnavnem pismu – Vita Malchi Hieronim namrec zacne z dolgo primero o mornarjih, ki se v mirnih vodah pripravljajo na bitko (Hier., Vita Malchi 1.1), to pa mu služi kot avtobiografska, a neuresnicena napoved, da se bo podal v »nevarne vode« in pripravil obširno cerkveno zgodovino. Hieronim se je v naslednjih desetletjih veckrat nacrtno vracal k literarnim vrstam in narativnim sredstvom, ki jih je v obravnavanem pismu prvic preizkušal. 77 Coppieters et al., »Martyrdom, Literary Experiment«, 390. 78 Hier., Ep. 1.6. 79 Hier., Ep. 1.4. 80 Prim. Coppieters et al., »Martyrdom, Literary Experiment«, 393. 81 Hier., Ep. 1.5. 82 Codex Theodosianus 9.7.1: »si vero eius ancilla vel quae ministerium tabernae praebuit, in adulterio fuerit deprehensa, pro vilitate dimittetur«. Prim. Coppie 115 v pozni antiki odvisne od socialnega statusa osebe: razgaljene prsi so pri predstavnici elite torej izrazito ponižujoc, eroticen moment.83 Toda sredi mucenja in javnega sramotenja ostaja ženska nepremagljiva: »inmota mulier manet et a dolore corporis spiritu separato, dum conscientiae bono fruitur, vetuit circa se saevire tormenta«.84 Njen duh je locen od njenega telesa, njena telesnost je ne zaznamuje vec, paradoksalno celo uživa sadove svoje ciste vesti, conscientia. Zanimivo, že v uvodnem vzkliku tega odstavka Hieronim zanjo ne rabi izraza femina ali mulier, ampak spolno nezaznamovani izraz homo. Mucenje in sramotenje ji torej pomagata, da presega svoj spol in telesnost. Že tu se nakazuje njena prihodnost, ko bo njeno telo po vstajenju ocišceno spolnih atributov – subtilno, a vendarle, zacne Hieronim pocasi podajati zagovor askeze. V polnosti postane to ocitno v dogodkih, ki sledijo njeni usmrtitvi, pokopu in cudežnemu vstajenju.85 Celo tako ustaljene reci, kot je menjavanje dneva in noci, se sedaj po božji milosti obrnejo v prid ženske in noc pride prej kot obicajno. Bog Stvarnik,86 ki mu je pokorna vsa narava, tu upogne red stvarstva. Ženska postane kristološki lik, z mucenkinim telesom se godi enako kot z Odrešenikovim in kleriki, odsev Jožefa iz Arimateje, njeno izmuceno telo povijejo v platno in položijo v nov grob. In komaj se stemni, že se ženska kot Kristus v velikonocni noci zbuja k življenju. »Subito feminae palpitat pectus …«87 Prsi, ki so bile prej brezobzirno izpostavljene mucenju, so sedaj kraj, kjer se rojeva novo življenje. In ta v krvi prerojena žena odvrže prvotna dolocila spola in stanu: del telesa, ki je bil pri mucenju še mocno spolno zaznamovan kot papillae,88 dojke oziroma celo prsne bradavice, postane sedaj nevtralni pectus. Tudi njeno vstajenje ni le navidezni dogodek, ni vstala le kot duh brez materije, ampak je prerojeno celotno njeno telo: »iam spirat, iam videt, iam sublevatur et loquitur …«89 To izmuceno telo pa potrebuje cas in mir, da lahko ters et al., »Martyrdom, Literary Experiment«, 397; Brown, Telo in družba, 41–42. 83 Coppieters et al., »Martyrdom, Literary Experiment«, 397. Nadaljnja Hieronimova hagiografska dela še poglobijo to motiviko. 84 Hier., Ep. 1.5. 85 Hier., Ep. 1.12–14. 86 Cudež vstajenja je novo stvarjenje – v cudežni menjavi dneva in noci odzvanjajo besede 1 Mz 1,45 v Hieroninovem kasnejšem prevodu: »[…] et divisit lucem a tenebris. Appellavitque lucem Diem, et tenebras Noctem: factumque est vespere et mane, dies unus.« 87 Hier., Ep. 1.12. 88 Hier., Ep. 1.5. 89 Hier., Ep. 1.12. 116 do kraja ozdravi in se izogne nadaljnjim preganjanjem – nemudoma ob zori jo namrec že išce »in lictore zabulus«.90 Liktor, ki jo preganja, je torej sam hudic. Tudi tu je analogija z meniško askezo precej ocitna: novo asketinjo takoj zacno ogrožati napadi hudica. Odgovor je jasen, spreobrnitev mora biti popolna in naša prerojena žena nima v pregrešnem mestu vec kaj iskati. Še prej pa se mora znebiti preostalih atributov svojega spola: »cum quibusdam virginibus ad secretiorem villulam secto crine transmittitur«.91 Lasje so torej ostriženi in s skupnostjo devic, njenih tovarišic, je poslana v odrocno vilo, njen novi samostan. A tudi tam mora paziti, da vztraja v svoji odpovedi ženskosti: »Ibi paulatim virili habitu veste mutata in cicatricem vulnus obducitur.«92 Preoblecena je v moška oblacila,93 njene rane sicer ozdravijo, a iz njih nastanejo brazgotine – njenega življenja tako nikoli vec ne bosta ogrožali lepota in spolna privlacnost, ki sta nenazadnje razlog za celoten proces. Ko je ženska tako rešena omejitev, ki jih nalaga njena spolna in stanovska determiniranost, rešena ženskosti, poroke in zahtev mestnega življenja, naposled zaživi kot svobodna oseba v meniški skupnosti.94 Je nov, že na zemlji povelican clovek, 90 Hier., Ep. 1.13. 91 Hier., Ep. 1.14. 92 Hier., Ep. 1.14. 93 O menjavi spolnega izraza kot pogostem motivu v kršcanski tradiciji prim. Coppieters et al., »Martyrdom, Literary Experiment«, 405; Acta Pauli et Theclae, 40. Podrobno ta motiv obravnava Hunt, Clothed in the Body: Asceticism, the Body and the Spiritual in the Late Antique Era, 63–79. 94 Coppieters et al., »Martyrdom, Literary Experiment«, 406, do dolocene mere legitimno, a morda prehitro pripomnijo, da je junakinja bore malo svobodna: prešuštva jo obtoži mož, izda jo mladenic, sodi sodnik, muci mucitelj, obvarujejo in v askezo pošljejo kleriki in naposled jo reši Evagrij. Zdi se, da so protagonisti njene zgodbe moški in ne ona sama? Gotovo Hieronim ni feministicen avtor v sodobnem pomenu besede, a ni mogoce spregledati ucinka ženskine volje kot prostora, kjer se uveljavlja njena svoboda – s svojo vztrajnostjo v kreposti premaga in osramoti vse, ki ji nasprotujejo, naposled celo smrt. Vlogo klerikov pri odlocanju o njenem prihodnjem življenju v meniški skupnosti je potrebno razumeti tudi v kontekstu zagovora askeze, ki ga Hieronim vnaša v pismo; kot nova asketinja je deležna duhovnega vodstva, ki je obicajen element na asketski poti. Sploh je pomembno ob tem vprašanju poudariti, da je Epistula prima nastala v casu, ko se je Hieronim uveljavljal kot origenisticno navdahnjen mislec, ko je torej še delil Origenove nazore o fluidnosti cloveškega telesa in preseganju spolne razlike; prim. Brown, Telo in družba, 215–17. Ne le to – origenisticno vizijo družbe je v letih po nastanku pisma nacrtno uveljavljal tudi v praksi s pomocjo bogatih rimskih vdov, posebno Marcele in Pavle, dokler ni sredi zadnjega desetletja 4. stol. z Origenom usodno presekal; Brown, Telo in družba, 455–64. 117 ki sedaj lahko vstopa v novo dobo kršcanstva. Ves cas je ostala tako zavezana virtus, da je na koncu postala vir. S tem se pocasi nakazuje sklep. Ne glede na zgoraj omenjeno Hieronimovo željo po idealni družbeni ureditvi mesta kot urejene, umirjene kršcanske skupnosti pod vodstvom pravovernega škofa je v casu pisanja pisma Stridoncana Kristusovih let vleklo stran od mesta, na podeželje, v pustinjo in samoto,95 kjer so nastajale civitates Dei – samostani kot novi prostori kršcanske omike in civilizacije, kot kraji prihodnosti. Ta se tu že živi na konkreten, eshatološki nacin. Samostani predstavljajo božje mesto, novi Jeruzalem, sredi napol porušenih96 cloveških mest nekoc mogocnega imperija. Kot sporoca Epistula prima, so mesta kraji civilizacijskega in moralnega propada in razuzdanosti, v njih se bohotijo herezije in oblastniško nasilje. Odrocne podeželske villulae so njihov antipod, tam so doma vrline, pravoverno kršcanstvo in pravo bogocastje, ki bo preživelo propad civilizacije sredozemskih mest – tam so doma tudi device in žene, katerih volja in vztrajnost v askezi presega celo mestne oblastnike. Kakor je do zacetka 4. stoletja po Kr. figura mucenca med kristjani veljala za nesporen zgled in idealno podobo, tako jo je v 4. stoletju izpodrinila podoba asketa. Krvavemu muceništvu je sledilo belo muceništvo – meništvo. Pricevanje je ostalo, spremenila so se njegova orodja in izrazi. Bližino in preplet obeh tematik – pravzaprav dobeseden prehod iz muceništva v meništvo – posreduje ravno pricujoca umetelna literarna vaja mladega asketa Hieronima. Upraviceno je torej domnevati, da novica, ki jo želi razširiti preko Inocencija v svet, ne govori toliko o krepostni ženski niti o neizrekljivem cudežu, ki je na meji verjetnega, ampak o novi formi izražanja kršcanske vere v meništvu. To novost znotraj kršcanstva, ki je prvi dve stoletji prakticno nista poznali – vsaj ne v taki obliki in razširjenosti – je Hieronim umestil v jasno kontinuiteto z muceništvom, ki pa ima v kršcanstvu absolutno domovinsko pravico. S tem na portal svojega pisanja ni postavil zgolj apologije svoje odlocitve za pušcavo in legitimizacije nove kršcanske askeze, ampak je iz tega naredil celo nekakšno vabilo, naj mu sledijo še drugi, kar bo eksplicitno ponovil še v številnih naslednjih pismih.97 Prav tako so vsi trije njegovi kasnejši samostojni svetniški življenjepisi – Vita Pauli (ok. 376), Vita Malchi (ok. 391) in približno socasna Vita 95 Za kratek biografski pregled Hieronimovega prvega »asketskega poskusa« v casu nastanka obravnavnega pisma prim. Rousseau, Ascetics, Authority, and the Church in the Age of Jerome and Cassian, 99–108. 96 Hier., Ep. 1.3. 97 Hier., Ep. 14; 22; 52; 71. Hilarionis – ki nadaljujejo literarno vrsto omenjenega pisma, v prvi vrsti zelo nacrtno propagiranje askeze. To pomembno temo Hieronimovega literarnega korpusa kot prva nacenja prav Epistula prima. BIBLIOGRAFIJA Barnes, Timothy David. Early Christian Hagiography and Roman History. Tübingen: Mohr Siebeck, 2016. Blumenberg, Hans. Brodolom z gledalcem: Paradigmna metafore bivanja. Ljubljana: Krtina, 2018. Bogataj, Jan Dominik. »Hieronimova eshatologija ob podiranju starega sveta«. Pogovori 20, št. 1 (2018): 26–28. Bratož, Rajko. Med Italijo in Ilirikom: Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2014. Brown, Peter Robert Lamont. Telo in družba: Spolno odrekanje v zgodnjem kršcanstvu. Ljubljana: Studia humanitatis, 2007. ——— . Vzpon zahodnega kršcanstva: Zmagoslavje in raznolicnost, 200–1000 n. š. Ljubljana: Založba /*cf., 2006. Cain, Andrew. The Letters of Jerome: Asceticism, Biblical Exegesis, and the Construction of Christian Authority in Late Antiquity. Oxford: Oxford University Press, 2010. Coppieters, Steff, Annelies Bossu, Danny Praet in Maarten Taveirne. »Martyrdom, Literary Experiment and Church Politics in Jeromes Epistula Prima, to Innocentius, on the septies percussa«. Vigiliae Christianae 68, št. 4 (2014): 384–408. Curtius, Ernst Robert. Evropska literatura in latinski srednji vek. Ljubljana: Literarnoumetniško društvo Literatura, 2002. Fuhrmann, Manfred. »Die Mönchsgeschichten des Hieronymus: Formexperimente in erzählender Literatur«. V: Christianisme et formes littéraires de l’antiquité tardive en Occident, ur. O. Reverdi, 41–89. Ženeva: Entretiens Hardt, 1977. Hunt, Hannah. Clothed in the Body: Asceticism, the Body and the Spiritual in the Late Antique Era. Milton: Routledge, 2016. Movrin, David. Fidus interpres = Zvest prevajalec. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2010. Padovese, Luigi. Uvod v patristicno teologijo. Ljubljana: Franciškanski samostan, 1994. Potisek, Janez, Jan Dominik Bogataj in Domen Iljaš, prev. »Hieronim: Pisma 1, 2, 8, 9«. Tretji dan 47, št. 9/10 (2018): 47–52. Rebenich, Stefan. Hieronymus und sein Kreis: Prosopografische und sozialgeschichtliche Untersuchungen. Stuttgart: Steiner, 1992. ———.Jerome. London: Routledge, 2002. Rousseau, Philip. Ascetics, Authority, and the Church in the Age of Jerome and Cassian. Notre Dame: University of Notre Dame Press, 2010. Scourfield, J. H. David. »A Literary Commentary on Jerome, Letters 1, 60, 107«. Doktorska disertacija. Oxford: Univerza v Oxfordu, 1984. Šubrt, Jirí. »Hagiographic Romance: Novelistic Narrative Strategy in Jerome’s Lives of Hermits«. V: The Ancient Novel and the Frontiers of Genre, ur. Maríla P. Futre Pinheiro, Gareth L. Schmeling in Edmund P. Cueva, 205–14. Groningen: Barkhuis, 2014. Weingarten, Susanne. The Saint’s Saints: Hagiography and Geography in Jerome. Leiden: Brill, 2005. IZVLECEK Razprava se ukvarja z analizo prvega pisma iz Hieronimove korespondence. Avtor je imel do njega ocitno ambivalenten odnos, kar klice k iskanju vecplastne sporocilnosti spisa. Po poskusu datacije, retoricni in slogovni analizi ter predstavitvi osnovne zgodbe, ki je vkljucena vanj, se pokaže, da je pismo kljub navidezni hagiografski šablonskosti vsebinsko bogato. Analiza se zato nadaljuje na dveh podrocjih. Kraj dogajanja, poznoanticno mesto, ne more preživeti brez nove vodilne osebnosti, škofa. Je s pismom Hieronim želel tlakovati pot na vercelski škofovski sedež prijatelju Evagriju iz Antiohije? Ob analizi nejasnih spolnih identitet obeh glavnih oseb iz zgodbe, nemoškega mladenica in moško neuklonljive ženske, se pokaže, da je Hieronim v novem casu iskal nov kršcanski ideal, meništvo, ki ga je preko te zgodbe umestil v kontinuiteto z muceništvom. KLJUCNE BESEdE: Hieronim, epistolografija, hagiografija, spolna identiteta, muceništvo, meništvo O VERE IUS SUMMUM, SUMMA MALITIA: THE GENRE AND INTENT OF JEROME‘S EP. 1 ABSTRACT The paper analyses the first letter from the correspondence of Saint Jerome. The author had a somewhat ambivalent attitude towards the text, and this fact provides the basis for exploring its multilayered communication. After an attempt at dating, rhetorical and stylistic analysis, and presentation of the basic embedded story, the examination continues on two challenging levels. The lateantique town was not capable of surviving without a new type of leading personality, namely the bishop. Jerome may have planned to pave the way to the bishopric of Vercelae for his friend Evagrius of Antioch. The analysis of the unclear gender identities of both protagonists of the story, the lessthanmanly young man and the manly and unbreakable woman, shows that Jerome was trying to establish a new ideal for Christians, one based on monastic asceticism and in continuity with martyrdom. KEYWoRdS: Jerome, epistolography, hagiography, gender identity, martyrdom, monasticism doi: https://doi.org/10.4312/clotho.3.1.123-139 Laktancij in spis O smrtih preganjalcev Milan Lovenjak* Spis z naslovom »knjiga Lucija Cecilija izpovedovalcu Donatu o smrtih preganjalcev« je ohranjen v enem samem rokopisu iz 11. stoletja, ki ga je aprila 1678 – skupaj z okrog 250 drugimi – odkril opat Raymond de Foulhac v benediktinski opatiji St. Pierre v Moissacu v Akvitaniji. 1 Rokopis je bil odkupljen za knjižnico JeanaBaptistea Colberta, takratnega prvega ministra pod Ludvikom XIV., leto dni kasneje pa ga je z obsežnim komentarjem izdal eden vodilnih zgodovinarjevtakratnega casa in bibliotekar omenjene knjižnice Étienne Baluze.2 Avtorstvo spisa, ki ga je oznacil za auro contra aestimandus, je brez sence dvoma, ali kot je zapisal, extra omnem controversiam, pripisal ucitelju govorništva in znamenitemu kršcanskemu piscu Luciju Ce(ci) liju Firmijanu Laktanciju,3 o katerem pravi Hieronim, da je bil najvecji govornik svojega casa4 in da je poleg številnih drugih del napisal tudi »knjigo o preganjanju«: * Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Aškerceva 2, 1000 Ljubljana; milan.lovenjak@ff.unilj. si 1 Clanek je nastal v okviru raziskovalnega programa Slovenska zgodovina (P60235), ki ga sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS. 2 Miscellaneorum liber secundus (1679), 1–46 s komentarjem na str. 347–463. Rokopis je v kodeksu s skupno 200 listi, na hrbtu pa je s tiskanimi crkami odtisnjen naslov »Lactantius de persecutione«, znak Colbertove knjižnice (z okrajšavo B. C.) in številko 1297. Colbertovo zbirko rokopisov je njegov vnuk leta 1731 prodal Bibliothčque Royale, danes je to Francoska nacionalna knjižnica (Bibliothčque nationale de France). Tam je shranjen pod oznako MS Lat. 2627, digitalizirana verzija besedila pa je od 2013 dostopna na spletu. 3 O Laktancijevem avtorstvu piše Baluze izcrpno v predgovoru (Praefatio p. I) in v komentarju (Notae ad Lactantium; Miscellaneorum liber secundus, 351–352). 4 Chronica ad a. Abr. 2833 (317): »Crispus et Constantinus fili Constantini et Licinius adulescens Licini Augusti filius Constantini ex sorore nepos Caesares appellantur – quorum Crispum Lactantius Latinis litteris erudivit vir omnium suo tempore eloquentissimus, sed adeo in hac vita pauper, ut plerumque etiam 124 Firmianus, qui et Lactantius, Arnobii discipulus, sub Diocletiano principe accitus cum Flavio Grammatico, cuius de Medicinalibus versu compositi exstant libri, Nicomediae rhetoricam docuit, et penuria discipulorum, ob Graecam videlicet civitatem, ad scribendum se contulit. Habemus eius Symposium, quod adolescentulus scripsit; .d..p...... de Africa usque Nicomediam, hexametris scriptum versibus, et alium librum, qui inscribitur Grammaticus, et pulcherrimum de ira Dei, et Institutionum divinarum adversum gentes libros septem, et .p.t.µ.. ejusdem operis in libro uno acephalo, et ad Asclepiadem libros duos, de persecutione librum unum, ad Probum Epistolarum libros quatuor, ad Severum Epistolarum libros duos; ad Demetrianum, auditorem suum. Epistolarum libros duos; ad eundem de Opificio Dei, vel formatione hominis, librum unum. Hic extrema senectute magister Caesaris Crispi, filii Constantini, in Gallia fuit, qui postea a patre interfectus est. (Hieronim, De viris illustribus 80) Firmijan, (imenovan) tudi Laktancij, Arnobijev ucenec, ki ga je skupaj z gramatikom Flavijem, avtorjem verzificiranega dela O medicini, poklical cesar Dioklecijan, je v Nikomediji pouceval govorništvo in se zaradi malega števila ucencev – gre namrec za grško mesto – posvetil pisanju. Ohranili so se njegov Simpozij, ki ga je napisal v mladosti, Potopis (.d..p......) iz Afrike v Nikomedijo v heksametrih, knjiga z naslovom Slovnicar (Grammaticus), cudovita knjiga O božji jezi (De ira Dei), sedem knjig Božjega nauka proti poganom (Divinae institutiones), izvlecek istega dela v enem zvitku in brez naslova, dve knjigi Asklepijadu, ena knjiga o preganjanju, štiri knjige pisem Probu, dve knjigi pisem Severu, dve knjigi pisem ucencu Demetriju in ena knjiga istemu O božjem delu oziroma stvarjenju cloveka (De opificio Dei). V pozni starosti je bil v Galiji ucitelj Konstantinovega sina Krispa, ki ga je pozneje oce dal ubiti. Kršcanski Ciceron, kot so Laktancija zaradi znacilnega klasicnega stila imenovali Pico della Mirandola in drugi humanisti, se je rodil v sredini 3. stoletja v Afriki.5 Po obsežnem literarnem in filozofskem necessariis indiguerit.« (Za cezarje so bili imenovani Konstaninova sinova Krisp in Konstantin in sin cesarja Licinija in Konstantinov necak po sestrini strani Licinij – od katerih je Krispa v latinski književnosti pouceval Laktancij, najvecji govornik svoje dobe, ki pa je bil v tem življenju tako reven, da so mu manjkale tudi najbolj osnovne reci.) 5 Pregledno o njegovem življenju in delu Wlosok, L. Caecilius Firmianus Lactantius, 375–404 (gl. zlasti 376, testimonia); Maver, Religiosi et profani principes, študiju je tudi sam postal ucitelj govorništva in še kot pogan v domovini zacel z literarnim udejstvovanjem. Od njegovih zgodnejših spisov, ki jih omenja Hieronim, torej del Simpozij (Symposion), Potopis (Itinerarium) in Slovnicar (Grammaticus), kjer je verjetno obravnaval razlicna slovnicna vprašanja, se ni ohranilo nic, ga je pa med 290 in 300 Dioklecijan poklical v novo prestolnico Nikomedijo v Bitiniji, kjer je pouceval latinsko govorništvo.6 Med njegovimi ucenci, prejkone predvsem pripadniki dvora in uradniki, je bil morda tudi mladi Konstantin, ki je do leta 306 kot talec živel na cesarskem dvoru v Nikomediji. Njuno znanstvo bi lahko pojasnilo, zakaj ga je Konstantin kasneje, verjetno okrog 314/315, poklical v Galijo za ucitelja svojega najstarejšega sina Krispa.7 V Nikomediji je Laktancij sprejel kršcansko vero in doživel tudi veliko preganjanje kristjanov,8 ki se je februarja 303 zacelo prav tam s prvim Dioklecijanovim ediktom, koncalo pa z Galerijevim tolerancnim ediktom aprila 311 in po nadaljnjih preganjanjih Maksimina Daja na Vzhodu dokoncno z milanskim ediktom, ki sta ga izdala Konstantin in Licinij.9 V tem kriznem obdobju je Laktancij opustil poklic ucitelja, a je verjetno ostal v Nikomediji ali nekje v bližini in se posvetil pisanju kršcanskoapologetskih spisov. Kot je zapisal, je bil to zanj »boljši, koristnejši in uglednejši poklic«, a naj bi mu veliko prinesel tudi prejšnji, exercitatio illa fictarum litium, da lahko »z vecjim bogastvom in darom govorništva slavi pravicnost«.10 58–60, in Albrecht, Geschichte, 1370–1384, podrobneje, tudi o Laktancijevih izgubljenih in apokrifnih spisih, De Decker, Bibliographie raisonée, 11–129. 6 Kot sam pravi, pa ni nikoli nastopil kot govornik (Div. inst. 3.13.12). 7 Kdaj je Laktancij prišel v Galijo, ni povsem jasno, po mnenju nekaterih že pred 310 (gl. Van Dam, Eusebius and Lactantius, 66–67). Krisp, rojen ok. leta 300, je bil sin Konstantinove prve žene ali konkubine (tako jo omenjajo viri) Minervine (PLRE 1, 602–603). V nepojasnjenih okolišcinah je bil na Konstantinov ukaz ubit spomladi (verjetno maja) 326 v istrski Poli, ko so umrli tudi nekateri drugi clani Konstantinove družine. Poleti je bila ubita tudi cesarjeva žena Favsta, Maksimijanova hcerka, s katero se je porocil leta 307. Po nekaterih virih je nosila glavno krivdo za Krispovo smrt (podrobneje o dogodkih Bratož, Med Italijo in Ilirikom, 110–112). Laktancij je umrl ok. 325, tako da Krispove smrti ni vec docakal. 8 Gl. Div. inst. 5.2.2. 9 Za zgodovino preganjanj v casu tetrarhov gl. Kuhoff, Diocletian, 246–297; Demandt, Die Spätantike, 69–72; Roberto, Diocleziano, 194–216, in CarlŕUhink, Diocleziano, 125–150. Za preganjanja in mucence na obmocju Podonavja in balkanskih provinc gl. Bratož, Die diokletianische Christenverfolgung; Bratož, Med Italijo in Ilirikom, 250–256, in Laloševic, Cum esset persecutio, passim. 10 Div. inst. 1.1.8–10. 126 V letih 303/304 je nastal njegov najzgodnejši kršcanski spis O božjem stvarjenju (De opificio Dei),11 v katerem razpravlja o harmoniji narave in neumrljivosti duše. Z njim je skušal nekdanjega ucenca Demetrijana vzpodbuditi, naj zaradi zemeljske blaginje ne zanemari duhovnih dobrin, in ga poduciti, da je clovek po duši in telesu božje delo, ki ima razum zato, da se lahko brani in zašciti. V letih 304–311 je napisal svoje glavno delo Božji nauk (Divinae institutiones) v sedmih knjigah. Posveceno je cesarju Konstantinu, k prvi izdaji, ki je nastala v casu velikih preganjanj, pa je med letoma 322 in 324 pripravil še nekaj dodatkov oziroma predelav. Prvi dve knjigi Božjega nauka sta naravnani proti poganstvu, tretja proti filozofiji, cetrta govori o Kristusu, peta in šesta o kršcanski teologiji, sedma pa je posvecena poslednji sodbi in usodi duš. Božji nauk združuje apologetiko in neke vrste retoricni ucbenik, hkrati gre za prvo, ceprav ne celovito, predstavitev kršcanske vere v latinšcini, kot vzor pa so Laktanciju morda služili sistematicni ucbeniki rimskega prava in govorništva. Osrednja lika v tem delu sta filozof, ki se zavzema za poganstvo, ter sodnik, ki preganja kristjane in išce protislovja v Bibliji. Da bi temu oporekal, uporabi Laktancij filozofsko argumentacijo in se pri tem sklicuje na citate iz Biblije in anticne poganske književnosti. Pri tem vkljucuje tudi grška besedila, na primer sibilinske oraklje in Platona, med latinskimi avtorji pa poleg Cicerona omenja predvsem Vergilija, Lukrecija in Ovidija. Slednji mu služi kot pricevalec proti poganstvu in za kršcansko resnico. Med kršcanskimi avtorji zavzema pri Laktanciju posebno mesto Minucij Feliks, pomemben se mu zdi tudi Tertulijan, nekoliko manj pa Ciprijan, ceš da ni tako prepricljiv v argumentaciji. Namen spisa Božji nauk je dokazati, da je prevlada kršcanstva nujna tudi s poganskega zornega kota. Ta cilj doloca tudi izbor literarnih sredstev in samo formo v obliki ucbenika.12 Epitome iz leta 314 je mocno okrajšana verzija Božjega nauka, ki je nastala na željo nekega Pentadija.13 Ta spis prinaša tudi nekatere popravke izvirnika, navedeni so tudi novi citati iz Platona, Terencija, Vergilija, Horacija in Ovidija. Misel o propadu Rima, ki se v Božjem 11 Uvod z bibliografskimi podatki: Wlosok, L. Caecilius Firmianus Lactantius, 382–385. 12 Gl. Wlosok, L. Caecilius Firmianus Lactantius, 385–392, in Albrecht, Geschichte, 1372–1373. Sodobna tekstnokriticna izdaja: Heck in Wlosok, L. Caelius Firmianus Lactantius: Diuinarum institutionum libri septem. 13 Wlosok, L. Caecilius Firmianus Lactantius, 391–392. Kasnejši nastanek ok. leta 320 predvideva De Decker, Bibliographie raisonée, 117. 127 nauku pojavlja na vec mestih, je tu že opušcena, verjetno zaradi cesarja Konstantina, vsa grška besedila pa so prevedena v latinšcino. O Laktancijevih pismih Probu (štiri knjige), Severu in Demetrijanu (po dve knjigi), ki naj bi obravnavala razlicne teme, vemo samo to, da so ta besedila nastala, ko je Laktancij že postal kristjan – in da so bila precej dolgocasna (Damaz pri Hieronimu, Pisma 35.2).14 Laktancijev spis O jezi (De ira Dei) je nastal po Božjem nauku, ker se nanj veckrat sklicuje, njegova vsebina pa je prav tako apologetske narave. Kršcansko spoznanje temelji na zavrnitvi cašcenja idolov, na veri v enega Boga in njegovem žrtvovanju v Kristusu. Clovek je bil ustvarjen za vero, njegova dobra dejanja vzpodbudijo Boga k milosti, slaba pa k jezi. Jeza je cišcenje duše za obrambo pred grehom. Niprepovedano jeziti se, ampak vztrajati v jezi. Živeti moramo tako, da si te božje jeze ne prislužimo.15 Poleg omenjenih del se Laktanciju pripisuje tudi pesnitev O ptici feniksu (De ave phoenice), ki je Hieronim ne omenja, se pa njegovo ime pojavlja v treh rokopisih; kot avtorja ga omenja Gregor iz Toursa.16 Aprila 311 je Laktancij v Nikomediji doživel objavo Galerijevega tolerancnega edikta in izpustitev zaprtih kristjanov, junija 313 Licinijev prihod po zmagi nad Maksiminom Dajem, nato pa tudi objavo milanskega edikta,17 ki je zanj pomenil dejanski konec preganjanj. Kmalu zatem, morda še leta 313, bi torej lahko zacel pisati delo O smrtih preganjalcev, nato dokoncano poleti 316 ali še nekoliko prej v galski prestolnici Trierju.18 Ker je Licinij prikazan v še povsem pozitivni luci, bi bil terminus ante quem prvi spopad med Konstantinom in Licinijem, cibalska vojna (bellum Cibalense), ki se je koncala z veliko Konstantinovo zmago.19 Toda ali je avtor spisa res Laktancij? Vprašanje je aktualno že vec kot tristo let, povezano pa je predvsem z rokopisno tradicijo in šibko prisotnostjo spisa v anticni književnosti. Preden se mu posvetimo, še na kratko o rokopisu, vsebini spisa, njegovi formi in literarni zvrsti. 14 Za Laktancijeva pisma, poganske in apokrifne spise gl. De Decker, Bibliographie raisonnée, v: De Decker, Bibliographie raisonnée, 56–66. 15 Wlosok, L. Caecilius Firmianus Lactantius, 392–394; Albrecht, Geschichte, 1373. 16 Wlosok, L. Caecilius Firmianus Lactantius, 398–401. O šibkih argumentih za Laktancijevo avtorstvo De Decker, Bibliographie raisonnée, 44–56. 17 Za Galerijev tolerancni edikt in milanski edikt, ki je prinesel versko svobodo tudi kristjanom na Vzhodu, gl. Bratož, Med Italijo in Ilirikom, 256–257. 18 Za uvod v problematiko, namen, cas nastanka in vsebino spisa gl. Wlosok, L. Caecilius Firmianus Lactantius, 377 in 394–398. 19 Za zapletena vprašanja kronologije in potek vojne gl. Bratož, Med Italijo in Ili rikom, 92–101. Ohranjeni rokopis z besedilom De mortibus persecutorum, ki ga je Étienne Baluze suvereno pripisal Laktanciju, je nastal v 11. stoletju v nekem galskem skriptoriju kot delo treh razlicnih prepisovalcev, s cetrto roko pa so bila kasneje zapolnjena neberljiva mesta.20 Rokopis obsega 16 listov formata 24 cm x 16,5 cm, zaradi slabih pogojev hranjenja in kasnejših posegov na nekaterih delih precej poškodovanih,21 vsebuje pa tudi precej napak prepisovalcev, ki jih je v veliki meri odkril in popravil že Baluze, najveckrat brez posebnega opozorila.22 Spis De mortibus persecutorum je posvecen nekemu Donatu, ki je preživel dolgoletni zapor in mucenje, a je vztrajal pri kršcanski veri in tako postal njen izpovedovalec, confessor. Ob prikazu nesrecnih koncev najhujših preganjalcev skuša avtor pokazati, da se je Bog po pravici mašceval nad svojimi sovražniki in da je s tem svetu pokazal svojo moc in dal zgled tudi poznejšim dobam (1.2–7). V tem se morda zgleduje pri Drugi knjigi Makabejcev, s katero ima spis tudi sicer precej sticnih tock, prav tako s Konstantinovim govorom Oratio ad sanctorum coetum, ki ga omenja Evzebij v cesarjevi biografiji in ki je (v grškem prevodu) ohranjen v nekaterih rokopisih tega dela kot dodatek.23 Tendenca spisa De mortibus persecutorum je na podlagi sodobne zgodovine pokazati, da je Bog, ki ga castijo kristjani, najvišji Bog. Kot tak ima moc, da svoje nasprotnike kaznuje in svojim castilcem v dobro cloveštva podeli uspeh in zmago. Po mnenju Antonie Wlosok je s to apologetsko težnjo spis neke vrste nadaljevanje spopada z ideologijo kršcanstvu sovražnih oblastnikov v Laktancijevi peti knjigi Božjega nauka. Kot tak dokazuje sprevrženost uradne razglasitve kristjanov za brezbožne (impii) in sklicevanje preganjalcev na pobožnost (pietas) in pravicnost (iustitia).24 Spis je razdeljen v naslednje sklope in poglavja:25 Predgovor: božji triumf nad sovražniki Cerkve; nagovor izpovedovalca Donata (1) 20 Städele, Lactanz, 9; za nastanek med 1000 in 1161 gl. De Decker, L’historique d’une polémique, 121, op. 2. 21 Gl. Rougé, Remarques sur le premier folio, 30–35. 22 Brandt in Laubmann, De mortibus persecutorum, ix–xvii. 23 Gaetano Lettieri meni, da gre pri tem govoru za Laktancijev vpliv na cesarja, vsebuje namrec precej sorodnosti z njegovim glavnim delom Božji nauk; Let tieri, Lattanzio ideologo, 529. 24 Wlosok, L. Caecilius Firmianus Lactantius, 394. 25 Gl. Städele, Laktanz, 29–30 in Gordon, Lactantius, 63–65. Preganjalci kristjanov pred tetrarhi (2–6) – Ustanovitev Cerkve; Neronovo preganjanje (2) – Domicijanovo preganjanje (3) – Decijevo preganjanje (4) – Valerijanovo preganjanje (5) – Avrelijanovo preganjanje (6) Tetrarhi (7–9) – Dioklecijan: kratka oznaka, politicno delovanje, mdr. edikt o najvišjih cenah (7) – Maksimijan: kratka oznaka, politicno delovanje; Konstancij (praeteritio) (8) – Galerij: kratka oznaka, politicno delovanje (9) Preganjanje kristjanov pod tetrarhi (10–36) – zadržani Dioklecijanovi zacetki preganjanj (10) – Galerijeva razširitev preganjanj, splošno preganjanje (11–15) (a) ukrepi v Nikomediji (12–14) (b) razširitev na celotno državo z izjemo Galije (15) – Donat kot zmagovalec nad hudicem (16) – Dioklecijanov padec (17–19) – Galerijeva strahovlada (20–23) – Galerijev propad, Maksimijanova smrt, Konstantinov vzpon (24–33) – Galerijev tolerancni edikt (34) – Donatova osvoboditev, Galerijeva smrt (35) – Povezava Maksimina Daje z Licinijem, obnova preganjanj pod Maksiminom Dajo (36) Strahovlada pod Maksiminom Dajo (37–41) Spopadi med Maksiminom Dajo in Licinijem, Konstantinom in Maksencijem (42–51) – Konstantin razglasi damnatio memoriae za Maksimijana, Dioklecijanov dokoncni propad in smrt (42) – povezava Maksimina Daje in Maksencija (43) – Konstantinova zmaga nad Maksencijem (44) – Licinijeva zmaga nad Maksiminom Dajo (45–47) – Milanski tolerancni edikt (48) – smrt Maksimina Daje (49) – Licinijevi umori (50–51) Epilog: zahvala Bogu; nagovor Donata (52) 130 Opis preganjanj pod tetrarhi kot osrednje teme spisa se zacne z 10. poglavjem. Kljub temu, da se konca šele v 36., s kratko omembo nadaljnjih preganjanj, ki jih je na Vzhodu izvajal Maksimin Daja, je tej temi dejansko posvecenih le osem poglavij: 10–15 (razširitev ukrepov na celotno cesarstvo) in 34–35 (Galerijev tolerancni edikt, Donatova osvoboditev iz jece in Galerijeva strašna smrt). Tudi v tem delu zavzema najvecji obseg politicna in vojaška zgodovina – Dioklecijanov padec (17–19), Galerijeva strahovlada in njegov propad ob socasnem Konstantinovem vzponu (20–33). Sledi prikaz strahovlade Maksimina Daje (37–41) in spopada med njim in Licinijem na Vzhodu ter Konstantinom in Maksencijem na Zahodu (43–49), prekinjen z Dioklecijanovo smrtjo (42) in milanskim tolerancnim ediktom (48). Z Licinijevimi umori (50) božje sodišce sklene svoje delo – kot pravi avtor: »Tako je Bog premagal vse preganjalce svojega imena, da od njih ni ostalo niti deblo niti kakršnakoli korenina.« Slogovno spis nekoliko odstopa od Laktancijevih spisov filozofskoapologetske narave, stavcne periode so tu krajše, manj ciceronske, kar je lahko povezano tudi s formo, namenom spisa in njegovim pricakovanim bralstvom. Vendar tudi v De mortibus persecutorum najdemo celo vrsto retoricnih figur, prijemov in stilisticnih sredstev: aliteracijo, anaforo, antitezo in hiazem, apostrof, elipso, hiperbaton, paralelizem, podvojitve (npr. nefaria et cruenta ali pax iucunda et serena), ponovno postavljanje atributa na prvo mesto, kar poleg proznega ritma in zakljucnih klavzul daje vsebini primerno vzvišen slog.26 O dovršeni zgradbi spisa – Michael von Albrecht pravi, da gre pravzaprav za govor27 – prica tudi to, da se prvi stavek z nagovorom izpovedovalca Donata navezuje na zadnjega, saj pri obeh nastopa isti glagol (audio),28 Donat pa je nagovorjen tudi na dveh drugih izpostavljenih mestih, najprej ob razširitvi preganjanja na celotno državo z izjemo Galije (16.3) in ob njegovem koncu ob objavi Galerijevega tolerancnega edikta (35.1). Spis v anticni književnosti nima prave primere, ne prej ne pozneje. V zgodovinopisju je bil zato deležen razlicnih kategorizacij, med drugim kot kršcanski pamflet in tendencni spis, Konstantinov panegirik ali konstantinska propaganda ipd. Ceprav ne gre za obicajno zgodovinopisno delo, vsebuje tako elemente poganskega kot kršcan 26 Za navedeno gl. Städele, Laktanz, 40–41. Podrobno besedilno analizo ponuja Gordon, Lactantius, 77–297. 27 Albrecht, Geschichte, 1374. 28 Mort. pers. 1.1: »Audivit dominus […] Donate carissime«; 52.5: »Tu […] Donate carissime, qui a Deo mereris audiri«. 131 skega zgodovinopisja,29 prav tako tudi vrsto zgodovinskih podatkov in velja poleg Evzebijeve Cerkvene zgodovine kot glavni pisni vir za obdobje, ki ga obravnava.30 Da gre tu tudi za prikaz sodobne politicne in vojaške zgodovine, kaže že sumarna obravnava preganjalcev pred tetrarhi, Nerona, Domicijana, Decija, Valerijana in Avrelijana, kot dovolj zgovoren dokaz, kako se je Bog nad svojimi sovražniki mašceval že tu na zemlji.31 Po drugi strani je avtor cesarje, ki so nastopali proti kristjanom ali so bili do njih zadržani in so veljali za dobre, na primer Trajana, Hadrijana in Marka Avrelija, povsem izpustil. Skušal je tudi dokazati sprevrženost tetrarhije, ki jo je uvedel Dioklecijan, nekoc mogocni cesar, ki je nazadnje koncal kot nemocen starec in ki slednjic ni mogel zašciti niti najožjih clanov družine.32 Ukrepi tetrarhov, med njimi še posebej edikt o zamejitvi cen, drobljenje provinc, povecanje vojske, reorganizacija uprave z enormnim povecanjem državnega aparata, zakonodaja, prekomerna gradbena dejavnost in izcrpavanje provinc, vse to naj bi bilo zgrešeno, prineslo naj ne bi nobenega uspeha, le dodatno gorje in trpljenje. Po eni strani je šlo za propad Dioklecijanove politicne ureditve, po drugi pa za zmago (in postopno prevlado) kršcanske vere, ki jo je prinesel cesar Konstantin. Ko želi tistemu, ki bi »želel pisati zgodovino«, popisati dogodke, ki jih je sam doživel, ko dogodke natancno datira, se drži casovnega sosledja, in dodaja tudi izvirne dokumente, se avtor približuje zvrsti »komentarja« (commentarii), literarno nedodelani zbirki gradiva in zapiskov. V doloceni meri se delo približuje tudi tradicionalni rimski historia, socasni zgodovini, a tudi zgodovinski monografiji v Salustijevem slogu, predvsem zaradi osrednje teme, velikega preganjanja, pa prologa in epiloga z moralisticnimi težnjami ter ekskurza o Donatovih preizkušnjah, ki jih je ta uspešno prestal (16).33 Odprto ostaja vprašanje avtorstva. Notica pri Hieronimu, da je Laktancij napisal delo De persecutione, stilna podobnost z drugimi Laktancijevimi spisi in drugi argumenti, ki jih je navedel Baluze – citati 29 Podrobneje o avtorjevem odnosu do kršcanske in tradicionalne rimske histo riografije Maver, De mortibus, 71–90. 30 Van Dam, Eusebius and Lactantius, 59–71. 31 O cesarjih preganjalcih v kršcanskem zgodovinopisju gl. Maver, Preganjanja kristjanov. 32 Tudi leto Dioklecijanove smrti ni tocno znano, kot skrajni letnici nastopata 311 in 318, najverjetnejša pa je 316; CarlŕUhink, Diocleziano, 179–185. 33 Podrobneje o tem Maver, De mortibus persecutorum, 88–89. O možnosti, da je Donat povsem fiktivna oseba ali celo doloceno širše obcinstvo, ki ga Donat predstavlja, piše De Decker, Les circonstances historiques, 362. 132 iz Vergilija, gentilno ime Caecilius, ki je poleg pogostejšega Caelius prav tako izpricano v Laktancijevih delih, in drugi – niso prepricali vseh. Trideset let kasneje je namrec benediktinski pater DenisNicolas Le Nourry v svoji izdaji kot avtorja navedel Lucija Cecilija, v dodani razpravi pa zastopal mnenje, da Laktancij ne more biti avtor takega pamfleta.34 Pozneje je bilo argumentov in zastopnikov teorije, da Laktancij ni avtor, še vec.35 Med vidnejšimi predstavniki je bil tudi Samuel Brandt, najboljši poznavalec Laktancija na prelomu iz 19. v 20. stoletje, soizdajatelj njegovih spisov v zbirki CSEL, ki pa se je kasneje v recenziji odmevne Pichonove knjige Lactance: Études sur le mouvement philosophiques et réligieux sous le de Constanine (1901) dal prepricati v nasprotno (1903). Po vrsti razprav in argumentov ene in druge strani je v preglednem sestavku o Laktanciju iz leta 1989 soizdajateljica moderne izdaje Božanskega nauka (2005–2011), Antonie Wlosok, dolgoletno diskusijo povzela z besedami, da se je mnenje, kako gre za spis De persecutione, ki ga omenja Hieronim, »o cemer se je dolgo dvomilo, danes povsem uveljavilo«.36 Opozorila je tudi na izsledke raziskav, ki so pokazale, da je tudi Licinij prikazan v ugodni luci37 in da tudi pri Maksimijanu in Maksenciju avtor ne podaja samo uradne Konstantinove verzije. Toda zdi se, da vprašanje še ni povsem rešeno. Leta 2010 je Octavian Gordon, avtor filološkega komentarja k De mortibus persecutorum (2009), nasprotovanje Laktancijevemu avtorstvu, o cemer naj bi se »še vedno govorilo v privatnih krogih po univerzitetnih kuloarjih«, utemeljeval z rezultati podrobne besedne analize, posebej Laktancijeve uporabe besede iustitia.38 Njegov pregled nad kuloarji je bil ocitno dober, kmalu zatem je vse postavila na glavo obsežna monografija z naslovom De mortibus persecutorum: Un libelle au service de la propagande constantinienne avtorjev Jeana Rougéja in Daniela De Deckerja iz leta 2013. Kot osnova za tekstnokriticno izdajo latinskega besedila s komentarjem in prevodom, ki predstavlja osrednji del knjige, je služil neobjavljeni rokopis nekdanjega profesorja na Univerzi v Lyonu Jeana Rougéja (1913–1991), ki je v sedemdesetih letih pripravljal novo tekstnokriticno izdajo, a je bil projekt kasneje ustavljen. Osnovna teza knjige je, da gre 34 Le Nourry, Dissertatio. 35 Gl. podrobneje Städele, Laktanz, 8–10; Spinelli, Lattanzio, 21–22, in De Decker, L’historique d’une polémique, 121–132 (z bibl. v op. 90 na str. 131). 36 Wlosok, L. Caecilius Firmianus Lactantius, 397. Podobno leta 2013 ugotavlja tudi Gaetano Lettieri, da ni vec nobenega dvoma o Laktancijevem avtorstvu (Lettieri, Lattanzio ideologo, 46). 37 Gl. Sřby Christensen, Lactantius the Historian, 27–32. 38 Gordon, Is De mortibus persecutorum an Orphan indeed? 27–31. za apokrifni in tendencni spis v podporo konstantinski propagandi. Tudi tradicionalna datacija nastanka (313–316) je postavljena nekoliko širše, v leta med 312 in 324. Kaj torej prinaša knjiga, katere vodilna teza je bila izrecena že veckrat, a se doslej ni uspela uveljaviti? Podrobneje obravnava dolgoletno polemiko o Laktancijevem avtorstvu dela De mortibus persecutorum s številnimi bibliografskimi podatki (str. 121–132), izsledke filoloških raziskav ob primerjavi s »pristnimi« Laktancijevimi spisi (str. 133–175), zgodovinske okolišcine nastanka (str. 361–399), primerjavo s Konstantinovim govorom Oratio ad sanctorum coetum (str. 401–411) ter pomen spisa za zgodovino (str. 413–459). Sledi še krajši povzetek in bibliografija, v dodatku pa sta dva prispevka o statisticni metodi, uporabljeni za ugotavljanje Laktancijevega avtorstva. Besedila so s pomocjo racunalnika »razbita« na besede in crke, kriteriji za ugotavljanje pristnosti so dolžina besed, pogostost uporabe glagola esse, delež samostalnikov in glagolov, delež vokalov in konzonantov, uporaba posameznih crk glede na njihovo mesto znotraj besede (Buchstabenschwerpunkt), številcna vrednost posameznih uporabljenih besed in standardno odstopanje pogostosti. Rezultati teh primerjav so ponazorjeni z grafi, pri cemer pri vseh vrednosti pri spisu De mortibus persecutorum precej odstopajo od ostalih primerjanih spisov (De opificio dei, De ira dei, Divinae institutiones, Epitome divinarum institutionum, De ave Phoenice). Tudi ti seveda ne kažejo povsem enotnih vrednosti, obstajajo dolocena medsebojna odstopanja, ki pa so kljub vsemu precej manjša. Tako avtor zakljuci, da je glede na rezultate analize »težko vztrajati pri Laktancijevem avtorstvu spisa«.39 Kljub temu je treba predstavljeno ugotovitev obravnavati cum grano salis. Že naslednji prispevek namrec ocenjuje uporabljeno metodo – in presodi, da ne gre za formalno utemeljen dokaz, saj pri nobeni od izvedenih primerjav niso narejeni statisticni izracuni, poleg tega pa je za primerjavo na voljo premalo besedil.40 Vprašanje ocitno ostaja odprto. 39 Kraft, Une méthode statistique, 484; gl. tudi De Decker, Sommaire, 461. 40 Horacek, Bref aperçu critique, 488. VIRI IN LITERATURA Izdaje in prevodi (izbor) Baluze, Étienne. Liber de persecutione, sive de mortibus persecutorum, nunc primum editus ex vetustissimo codice MS bibliothecae Colbertinae. Pariz, 1679 (editio princeps). Baluze, Étienne. Miscellaneorum liber secundus, hoc est collectio veterum monumentorum quae hactenus latuerant in variis codicibus ac bibliothecis. Pariz, 16792. Brandt, Samuel in Georgius Laubmann. Lucii Caecilii de mortibus persecutorum liber vulgo Lactantio tributus. CSEL 27/2, Dunaj: F. Tempsky, 1897. Creed, J. L. Lactantius: De mortibus persecutorum. Oxford: Oxford University Press, 1984, 2. izd 1990. Lucii Caecilii Firmiani Lactantii De mortibus persecutorum / Lucije Cecilije Firmijan Laktancije O smrtima progonitelja. Prevod Nenad Cambi in Bratislav Lucin. Split: Književni krug, 2005. Lactance: De la mort des persécuteurs. Uvod, kriticna izdaja, prevod in komentar Jacques Moreau. Sources Chrétiennes 39. Pariz: Cerf, 1954. Laktanz: De mortibus persecutorum / Die Todesarten der Verfolger. Prevod Alfons Städele. Fontes Christiani 43. Turnhout: Brepols, 2003. Lattanzio: Come muoiono i persecutori. Uvod, prevod in opombe Mario Spinello. Collana di testi patristici 180. Rim: Cittŕ Nuova, 2005. Rougé, Jean, in Daniel De Decker. De mortibus persecutorum: Un libelle au service de la propagande constantinienne. Bibliotheca patristica Iassiensis 4. Iasi: Editura Universitatii Alexandru Ioan Cuza, 2013. O tvorenii božiem; O gneve božiem; O smerti gonitelej; Čpitomy božestvennyh ustanovlenij – Lactantius, Lucius Caecilius Firmianus. Moskva: Izdatelstvo Olega Abyško, 20142. Literatura Albrecht, Michael von. Geschichte der römischen Literatur von Andronicus bis Boethius und ihr Fortwirken, 1–2. Berlin: De Gruyter, 2012. Bratož, Rajko. »Die diokletianische Christenverfolgung in den Donauund Balkanprovinzen.« V: Diokletian und die Tetrarchie: Aspekte einer Zeitenwende, ur. Alexander Demandt & al., 115–140. Berlin: Walter de Gruyter, 2004. ——— . Med Italijo in Ilirikom: Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki. Zbirka zgodovinskega casopisa 46. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 2014. CarlŕUhink, Filippo. Diocletiano. Bologna: Societŕ editrice il Mulino, 2019. De Decker, Daniel. »Bibliographie raisonée sur la vie et l’oeuvre de L. Caelius Firmianus Lactantius.« V: De mortibus persecutorum: Un libelle au service de la propagande constantinienne, ur. Jean Rougé in Daniel De Decker. Iasi: Editura Universitatii Alexandru Ioan Cuza, 2013, 11–119. ——— . »L’historique d’une polémique: Le De mortibus persecutorum attribué ŕ Lactance.« V: De mortibus persecutorum: Un libelle au service de la propagande constantinienne, ur. Jean Rougé in Daniel De Decker. Iasi: Editura Universitatii Alexandru Ioan Cuza, 2013, 121–132. ——— . »Les circonstances qui présidčrent ŕ la composition du De mortibus persecutorum.« V: De mortibus persecutorum: Un libelle au service de la propagande constantinienne, ur. Jean Rougé in Daniel De Decker. Iasi: Editura Universitatii Alexandru Ioan Cuza, 2013, 361–399. ——— . »Sommaire.« V: De mortibus persecutorum: Un libelle au service de la propagande constantinienne, ur. Jean Rougé in Daniel De Decker. Iasi: Editura Universitatii Alexandru Ioan Cuza, 2013, 461–462. Demandt, Alexander. Die Spätantike: Römische Geschichte von Diocletian bis Justinijan 284–565 n. Chr. Handbuch der Altertumswissenschaft 3.6. München: C. H. Beck, 2. izd., 2007. Gordon, Octavian. Lactantius de mortibus peresecutorum: Studiu filologic. Bukarešta: Editura Universtătii din Bucuresti, 2009. ——— . »Is De mortibus persecutorum an Orphan Indeed?« Studia Patristica 46 (2010), 27–31. Heck, Eberhard, in Antonie Wlosok. L. Caelius Firmianus Lactantius, Diuinarum institutionum libri septem, Berlin: Teubner, 2005–2011. Horacek, Helmut. »Bref aperçu critique et raisonné de la méthode ici décrite (note de lecture inédite rédigée par Dr. habil. PrivatDozent Helmut Horacek, Université de Sarrebruck).« V: De mortibus persecutorum: Un libelle au service de la propagande constantinienne, ur. Jean Rougé in Daniel De Decker. Iasi: Edi tura Universitatii Alexandru Ioan Cuza, 2013, 487–488. Kraft, Heinrich. »Une méthode statistique appliquée au De mortibus persecutorum de Lactance et pourtant sur la critique d’attribution de ce texte ŕ ce Pčre de l’Eglise par (†) Heinrich Kraft (Étude manuscrite inédite).« V: De mortibus persecutorum: Un libelle au service de la propagande constantinienne, ur. Jean Rougé in Daniel De Decker. Iasi: Editura Universitatii Alexandru Ioan Cuza, 2013, 473–485. Kuhoff, Wolfgang. Diokletian und die Epoche der Tetrarchie: Das römische Reich zwischen Krisenbewältigung und Neuaufbau (284–313 n. Chr.). Frankfurt na Majni: Lang, 2001. Laloševic, Vesna. Cum esset persecutio: Dioklecijanovo doba na podrucju izmedu Akvileje i dunavskog limesa u mucenickim legendama. Split: Književni krug, 2018. Lettieri, Gaetano. »Lattanzio ideologo della svolta costantiniana. « V: Costantino I: Enciclopedia Costantiniana sulla figura e l’immagine dell’imperatore del cosidetto editto di Milano 313–2013, 2. 45–57. Rim: Istituto della Enciclopedia italiana, 2013. Maver, Aleš. »De mortibus persecutorum med kršcansko in pogansko historiografijo.« Keria 6.2 (2004), 71–92. ——— . »Preganjanja kristjanov in cesarji preganjalci pri latinskih kršcanskih zgodovinarjih 4. in 5. stoletja.« Keria 10.1 (2008), 53–76. ——— . Religiosi et profani principes: Rimski cesarji od Avgusta do Teodozija v latinskem kršcanskem zgodovinopisju 4. in 5. stoletja. Maribor: Zgodovinsko društvo dr. Franca Kovacica, 2009. Roberto, Umberto. Diocleziano: Il principe carismatico e autoritario, salvatore dell’impero, che abdicň in cerca di pace e silenzio. Rim: Salerno Editrice, 2016. Rougé, Jean. »Remarques sur le premier folio du manuscrit du De mortibus persecutorum.« Revue des études augustiniennes 30 (1984), 30–35. ——— in Daniel De Decker. De mortibus persecutorum: Un libelle au service de la propagande constantinienne. Iasi: Editura Universitatii Alexandru Ioan Cuza, 2013. Sřby Christensen, Arne. Lactantius the Historian. Křbenhavn: Museum Tusculanum Press, 1980. Van Dam, Raymond. »Eusebius and Lactantius on Constantine in 312–313.« V: Constantine: Religious Faith and Imperial Policy, ur. A. Edward Siecienski, 59–74. London: Routledge, 2017. Wlosok, Antonie. »L. Caecilius Lactantius.« V: Restauration und Erneuerung: Die lateinische Literatur von 284 bis 374 n. Chr., ur. Reinhard Herzog. Handbuch der Altertumswissenschaft 8.5. München: Beck, 1989, 375–404. IZVLECEK Spis z naslovom Knjiga Lucija Cecilija izpovedovalcu Donatu o smrtih preganjalcev (De mortibus persecutorum) je ohranjen v enem samem rokopisu iz 11. stoletja, odkritem leta 1778 v samostanski knjižnici v Moisacu. Ob prvi objavi (1779) ga je Étienne Baluze pripisal kršcanskemu piscu in ucitelju retorike Laktanciju (ok. 250–ok. 325), najbolj znanemu po prvi celoviti obravnavi kršcanske vere, spisu Božji nauk (Divinae institutiones), a kmalu so se pojavili dvomi o njegovem avtorstvu. Tako po formi kot po obravnavani temi, strahotnih koncih cesarjev preganjalcev, ki jih je Bog strogo kaznoval za njihove zlocine, spis v anticni književnosti nima prave primere. Zato je bil deležen razlicnih opredelitev kot kršcanski pamflet, Konstantinov panegirik, konstantinska propaganda ipd. Forma je izrazito retoricna, vsebuje tudi elemente kršcanskega in poganskega zgodovinopisja in hagiografije, zgleduje se po judovski in anticni tradiciji, v njem so opazne sorodnosti z Drugo knjigo Makabejcev in Konstantinovim govorom Oratio ad sanctorum coetum. Po vrsti razprav in clankov za in proti Laktancijevemu avtorstvu, ko se je zdelo že, da dvomov ni vec, je leta 2013 izšla knjiga Jeana Rougéja in Daniela de Deckerja z obnovljeno tezo, da je spis služil konstantinski propagandi in je nastal na pobudo cesarja, podkrepljeno s temeljito študijo drugih Laktancijevih del, in argumenti, oprtimi tudi na izsledke racunalniško pripravljenih analiz. Zdi se, da vprašanje ostaja odprto. KLJUCNE BESEdE: Laktancij, De mortibus persecutorum, panegirik, propaganda, Konstantin LACTANTIUS AND DE MORTIBUS PERSECUTORUM ABSTRACT The Book of Lucius Caecilius to Donatus on the Deaths of the Persecutors (De Mortibus Persecutorum) is preserved in a single 11thcentury manuscript, discovered in 1778 in the monastery library in Moisac. In his editio princeps (1779), Étienne Baluze attributed it to the Christian rhetor Lactantius (ca. 250 – ca. 325), best known for his comprehensive discussion of the Christian faith, The Divine Institutes (Divinae Institutiones). Doubts about its authorship soon arose. Both in form and subject matter, the terrible deaths of the persecuting emperors, severely punished by God for their crimes, the text has no real parallel in lateantique literature. It was variously described as a Christian pamphlet, Constantine’s panegyric, Constantine’s propaganda etc. The form is distinctly rhetorical; it also contains elements of Christian and pagan historiography and hagiography, it is inspired by Jewish and ancient tradition, and there are noticeable similarities with the Second Book of the Maccabees and Constantine’s Oratio Ad Sanctorum Coetum. After a series of debates and articles regarding Lactantius’ authorship, when it seemed that there were no more doubts, a book by Jean Rougé and Daniel de Decker was published in 2013, revisiting the thesis that the work served Constantine’s propaganda and was created at the emperor’s initiative. The book was supported by a thorough study of other Lactantius’ works, as well as arguments based on the results of computeraided analyses. The question seems to remain open. KEYWoRdS: Lactantius, De Mortibus Persecutorum, panegyric, propaganda, Constantine doi: https://doi.org/10.4312/clotho.3.1.141-179 Knjiga Lucija Cecilijaizpovedovalcu Donatu o smrtih preganjalcev Prevedel Milan Lovenjak [1] (1) Gospod je uslišal tvoje molitve, najdražji Donat, ki si jih vsako uro, vsak dan, izlival pred njegovim oblicjem, kot tudi molitve drugih naših bratov, ki so s slavnim pricevanjem za zasluge za vero prejeli vecno krono. (2) In glej, po unicenju vseh sovražnikov, ko je po svetu ponovno vzpostavljen mir, se pred kratkim porušena Cerkev ponovno dviga in se po Gospodovi milosti v še vecji slavi gradi tempelj Boga, ki so ga podrli brezbožni. (3) Bog je namrec vzpodbudil vladarje,1 ki so odpravili zlocinske in krute ukaze tiranov in poskrbeli za dobro cloveškega rodu, tako da je – kot da bi bili pregnani oblaki najbolj žalostnih casov – duše vseh razveselil prijeten in trajen mir. (4) Sedaj, po divjih viharjih crne nevihte, je zrak spet prijeten in ponovno sije željena luc. Bog je sedaj uslišal tudi molitve svojih služabnikov, z nebeško pomocjo dvignil zavržene in ponižane in z unicenjem zarote nevernikov obrisal solze žalujocih. (5) Tisti, ki so zasmehovali Boga, so na tleh, tisti, ki so podrli sveti tempelj, so padli še nižje, tisti, ki so mesarili pravicne, so pogubili svoje škodljive duše z nebeško kugo in z zasluženim trpljenjem. (6) To se je zgodilo pozno, vendar z vso ostrino in kot je primerno. (7) Bog je namrec le odložil njihove kazni, da bi potem preko njih dal velicastne in cudežne zglede, iz katerih bi poznejši rodovi spoznali, da je Bog samo eden in da je on sodnik, ki doloca primerne kazni nevernikom in preganjalcem. (8) Sklenil sem pisati o njihovih smrtih, da bodo vsi tisti, ki temu niso bili prica, in tisti, ki bodo živeli pozneje, vedeli, kolikšno moc in velicino je pokazal najvišji Bog, da bi izbrisal in unicil sovražnike svojega imena. Primerno je torej, da od samega zacetka, od takrat, ko je bila ustanovljena Cerkev, Konstantina in Licinija, ki sta z milanskim ediktom kršcanstvo izenacila z drugimi religijami (prim. pogl. 48). 142 predstavim, kdo so bili njeni preganjalci in s kakšnimi kaznimi jih je kaznovala strogost nebeškega sodnika. [2] (1) Kot beremo zapisano, so Judje proti koncu vladavine cesarja Tiberija2 križali našega Gospoda Jezusa Kristusa na deseti dan pred aprilskimi kalendami3 v letu, ko sta bila konzula dva Gemina.4 (2) Ko je tretji dan vstal, je zbral ucence, ki jih je strah zaradi njegovega prijetja pognal v beg, ostal z njimi štirideset dni, odprl njihova srca in jim razlagal spise, ki so jim bili do takrat nerazumljivi in zapleteni. Narocil jim je in jih poducil, kako naj oznanjajo njegov nauk in resnico, in jim razložil sveto ucenost Nove zaveze. (3) Ko je izpolnil to nalogo, ga je ovil nevihtni oblak in ga skritega pred cloveškimi ocmi dvignil v nebo. (4) Ucenci – takrat jih je bilo enajst – ki so namesto izdajalca Juda medse sprejeli Matija, so se kmalu zatem5 razpršili po vsem svetu, da bi pridigali o evangeliju, kot jim je zapovedal njihov ucitelj – Gospod. Tako so petindvajset let, vse do zacetka dobe cesarja Nerona, po vseh provincah in mestih postavljali temelje Cerkve. (5) Ko je že vladal Neron,6 je Peter prišel v Rim in naredil nekaj cudežev z mocjo tega istega Boga, ki mu je dal to moc, številne je spreobrnil k pravicnosti in postavil zvest in trden tempelj Bogu. (6) Ko je bilo to sporoceno Neronu in ko je izvedel, da vsak dan, ne samo v Rimu ampak vsepovsod, velika množica ljudi opušca cašcenje malikov in z obsojanjem stare vere prehaja k novi,7 se je – strašen in neusmiljen tiran, kot je bil – lotil rušenja nebeškega templja in unicevanja pravicnosti ter je kot prvi med vsemi preganjal božje služabnike,8 dal je križati Petra in ubiti Pavla. (7) Vendar to ni ostalo nekaznovano. Bog je namrec videl tlacenje svojega ljudstva. Vržen s cesarskega dostojanstva in odstranjen z najvišjega položaja je tiran nenadoma nemocen izginil, 2 Tiberij je vladal od 19. avgusta leta 14 do 16. marca 37. 3 V rokopisu je na tem mestu post namesto ante (gl. Moreau, De la mort 2, 194). 4 Torej 23. marca leta 29 po Kr., konzula sta bila Lucij Rubelij Gemin (L. Rubellius Geminus) in Gaj Fufij Gemin (C. Fufius Geminus). Po drugem izrocilu je bil datum Kristusove smrti 25. marec 33. Kristusovo smrt omenja tudi Tacit ob opisu Neronovih preganjanj kristjanov po velikem požaru v Rimu leta 64 (Annales 15.44.3). 5 Mathia & Paulo v rokopisu je napaka prepisovalca za Mathia post paulo, verjetno z okrajšavo post na eno crko, p‘ ali pt (gl. Gordon, De mortibus, 30–31). 6 Neron je vladal od 13. oktobra 54 do 8. junija 68. 7 Podobno navaja Dioklecijanov odlok proti manihejcem, izdan 31. marca 302, da se zaradi nove religije ne sme zanemarjati stare (podrobneje o tem Roberto, Diocleziano, 189–194). 8 Tacit poroca, da je Neron kristjane obtožil velikega požara v Rimu in sovraštva do cloveškega rodu, kar je bil vzrok silovitih preganjanj (Anali 15.44.3–5). 143 tako da pri tej zlobni zveri ni znan niti kraj pokopa.9 (8) Zato nekateri nespametneži verjamejo, da je bil zgolj nekam prestavljen, da je ostal živ in da se bo po Sibilini prerokbi »pobegli morilec matere vrnil s konca sveta«, tako da bo prvi preganjalec kristjanov tudi zadnji in bo predhodnik Antikristovega prihoda, (9) cemur pa ne gre verjeti. Nekateri naši sveti razglašajo, da bo tako, kot sta bila dva preroka10 živa prenešena in se bosta vrnila ob koncu casov pred sveto in vecno oblastjo Kristusa, ki se je zacela spušcati – na enak nacin menijo, da bo prišel tudi Neron kot predhodnik in glasnik hudica, preden bo ta prišel opustošit zemljo in unicit cloveški rod. [3] (1) Nekaj let zatem je nastopil drugi, nic manjši tiran [Domicijan]. Ko je izvajal nezaslišano tiranijo, bi lahko še dolgo varno sedel na vratu svojim podložnikom in vladal, ce ne bi iztegnil necistih rok proti Gospodu.11 (2) Ko je bil na pobudo demonov napeljan k preganjanju pravicnega ljudstva, je padel v roke sovražnikov in placal kazen. Pri tem mašcevanju ni bilo dovolj, da je bil ubit v svoji palaci, pac pa je bil izbrisan tudi spomin na njegovo ime.12 (3) Potem ko je postavil številne cudovite stavbe, ko je zgradil Kapitol in druge velicastne spomenike, je senat tako preganjal njegovo ime, da niti na napisih ni ostala nobena sled in da je bil mrtev z najstrožjimi ukrepi obsojen na vecno sramoto. (4) Tiranove odredbe so bile razveljavljene, tako da Cerkev ni bila le obnovljena v svoje nekdanje stanje, ampak je zablestela še bolj sijajno in še bolj cvetoce. V naslednjem obdobju, ko so številni dobri rimski vladarji prevzeli krmilo in vodenje cesarstva, Cerkev ni utrpela nobenega napada sovražnikov in je razširila svoje roke proti vzhodu in zahodu.13 (5) Noben kraj na zemlji ni bil tako odrocen, da tja ne bi 9 Po Neronovi smrti so se razširile govorice, da je le pobegnil cez Evfrat, od koder bo ponovno pridobil oblast, a Svetonij poroca, da sta ga pokopali njegovi dojilji Egloga in Aleksandrija v družinski grobnici Domicijev (Svetonij, Neron 50). 10 Navezava na obe prici oziroma preroka iz Janezove Apokalipse (Razodetje 11,314), ki tam sicer nista imenovana, a ju v eksegezi ponavadi identificirajo z Elijo in Henohom (Städele, Laktanz, 97, op. 9). 11 Domicijan je vladal od 14. septembra 81 do 18. septembra 96. O njegovem preganjanju piše tudi Evzebij, Hist. eccl. 3.17–20. V kršcanskem izrocilu nastopa kot drugi preganjalec kristjanov, ki pa ni tako strašen kot Neron (gl. Bratož, Rimska zgodovina, 255–256 in 426). 12 Doletela ga je kazen s »prekletstvom spomina« (damnatio memoriae), iz vseh javnih dokumentov in z vseh spomenikov so izbrisali njegovo ime. 13 Izpušceni so cesarji, ki so prav tako veljali za preganjalce, Trajan, Mark Avrelij, Septimij Sever in Maksimin Tracan. Posebej pomembni pricevanji iz Trajanove dobe sta pismo Plinija Mlajšega, namestnika v provinci Pont in Bitinija med 111 in 113, v katerem cesarja sprašuje, kako naj ravna s kristjani, in kratek cesarjev 144 prodrla vera, nobeno ljudstvo ni živelo po tako divjih obicajih, da ne bi sprejelo resnicnega cašcenja Boga in se spreobrnilo k pravicnosti. Toda potem je bil dolgi mir ponovno prekinjen. [4] (1) Po mnogih letih se je namrec pojavila prekleta zver Decij,14 ki je preganjal Cerkev; kdo bi namrec preganjal pravicnost, ce ne zlocinec? (2) In kot da bi le za to dosegel najvišje casti, je zacel divjati proti Bogu in kmalu padel. (3) Odpravil se je namrec proti Karpom, ki so takrat zasedali Dacijo in Mezijo, takoj so ga obkolili barbari in unicili skupaj z velikim delom vojske.15 Tako ga ni doletela niti cast pokopa, temvec je slecen in gol, kot je to primerno za sovražnika Boga, obležal kot hrana zverem in pticam. [5] (1) Ne dolgo zatem je Valerijan,16 ki ga je zgrabilo podobno besnenje, dvignil umazane roke proti Bogu in kljub kratki vladavini prelil veliko pravicne krvi. Bog ga je kaznoval s povsem novo in nenavadno kaznijo, da bi poznejšim rodovom služil kot zgled, kako bodo sovražniki Boga za svoje zlocine vedno prejeli zasluženo placilo. (2) Ko so ga ujeli Perzijci, ni izgubil samo cesarske oblasti, ki jo je sramotno zlorabljal, ampak tudi svobodo, ki jo je odvzel drugim in je potemživel v najsramotnejšem ujetništvu. (3) Kralj Perzijcev Šapur,17 tisti, ki ga je ujel, je namrec takrat, ko se je hotel povzpeti na voz ali konja, odgovor (Plinij, Pisma 10, 96 in 97; prevod v: Fran Ksaver Lukman, Kristusovi pricevalci, Celje 1983, 21–22; gl. o tem podrobneje Bratož, Rimska zgodovina 426–428). 14 Vladal je od septembra/oktobra 249 do junija 251. O Decijevem preganjanju pišeta tudi Ciprijan, De lapsis in Epistulae, in Evzebij, Hist. ecc. 6.40.4. Preganjanje je sprožil Decijev odlok o obveznem žrtvovanju bogovom (supplicatio) za vse prebivalce, verjetno izdan leta 249 (podrobneje o tem Hekster, Rome and Its Empire, 70–77). 15 Decij je kot prvi rimski cesar padel na bojnem polju v bitki z Goti pri Abritu (Abrittus), ok. 70 km severozahodno od Marcianopole v severni Bolgariji. V bitki na mocvirnem terenu je umrl tudi njegov sin Herenij Etrusk, vojska pa je bila skoraj v celoti unicena. 16 Valerijan je vladal od 253 do 260, ko je padel v perzijsko ujetništvo, umrl je po letu 262. Izdal je dva edikta proti kristjanom, prvega 257, drugega 258. Njegova preganjanja, ki jih omenjata Evzebij (Hist. eccl. 7.10–12) in Ciprijan (Epistulae, 76–80), je ustavil njegov sin Galijen (Evzebij, Hist. eccl. 7.13); gl. Glas, Valerian: Kaisertum und Reformansätze, 275–305). 17 Vladal je med letoma 241 in 272. Med letoma 244 in 260 je premagal tri rimske cesarje, Gordijana III., Filipa Arabca in Valerijana. Na skalnem reliefu v NaqšiRustemu pri Perzepolisu je upodobljen perzijski kralj na konju, pred njim pa oseba v rimski opravi, ki kleci, verjetno cesar Valerijan. Da je Šapur I. lastnorocno zajel cesarja Valerijana, poroca trojezicni napis Res gestae divi Saporis (gl. Bratož, Rimska zgodovina, 325, z delnim prevodom). 145 ukazal Rimljanu, naj se skloni, in mu stopil na hrbet, ga zasmehoval in govoril, da je prava resnica to, ne pa tisto, kar Rimljani slikajo na zidovih in plošcah. (4) Tako je on, ki je bil po pravici premagan, živel še toliko, da je bilo rimsko ime še dolgo v posmeh barbarom. (5) K njegovi kazni je bilo dodano tudi to, da je imel sicer sina cesarja,18 vendar v njem ni našel mašcevalca svojega ujetništva in najhujšega suženjstva, niti ga ta ni poskušal odkupiti. (6) Ko je pozneje koncal necastno življenje v tej sramoti, so mu odrli kožo z mesa, jo obarvali z rdeco barvo in shranili v templju barbarskih bogov kot spomin na najslavnejše zmage, da bi jo lahko vedno kazali našim poslancem, ceš da se Rimljani ne smejo prevec zanašati na svojo moc, ko poleg perzijskega kralja vidijo ostanke ujetega rimskega vladarja. (7) Bog je zadal takšne kazni svojim skrunilcem; ali ni cudno, da se je sploh še kdo drznil, ne storiti, ampak sploh pomisliti na kakšno dejanje proti velicini edinega Boga, stvarnika in vladarja nad vsem? [6] (1) Avrelijan, ki je bil divje in nagle narave, je, ceprav se je spominjal Valerijanovega ujetništva, pozabil na njegov zlocin in kazen in je s svojimi okrutnimi dejanji izzval božjo jezo.19 Ni mu bilo dovoljeno, da bi izpeljal, kar je nameraval, ampak je bil zaustavljen že takoj na zacetku svojega besnenja. (2) Njegovi kruti razglasi še niso prispeli do oddaljenih provinc, ko je v Kenofruriju, kraju v Trakiji, v krvi ležal na tleh, potem ko so ga zaradi lažne obsodbe ubili njegovi prijatelji.20 (3) Zaradi takih in tako številnih zgledov bi se morali poznejši tirani krotiti – vendar se niso ustrašili, temvec so še drzneje nastopili proti Bogu. [7] (1) Ko je Dioklecijan,21 ki je bil izumitelj novih zlocinov in spodbujevalec zlih dejanj, vse že popolnoma unicil, ni mogel zadržati rok niti pred Bogom. (2) Zaradi pohlepa in strahopetnosti je preobrnilves svet. Še tri druge je pritegnil v svojo vladavino, tako da je bil svet razdeljen na štiri dele, vojska pa veckrat povecana; vsak je hotel imeti veliko vecje število vojakov kot prejšnji vladarji, ki so sami vladali celotni državi.22 (3) Število tistih, ki so prejemali, je zacelo postajati toliko vecje od števila tistih, ki so morali dajati, da je prekomernost dajatev izcrpala moc zemljiških najemnikov, polja so se opušcala, obdelana zemljišca pa 18 Valerijanov sin in naslednik Galijen je vladal od septembra/oktobra 253 dalje kot ocetov sovladar in do približno septembra 268. Prekinil je z ocetovo versko politiko in z ediktom odredil konec preganjanja kristjanov. 19 Vladal je med septembrom 270 in septembrom/oktobrom 275. 20 Avrelijan je umrl kot žrtev oficirske zarote v Trakiji. 21 Za uvod v Dioklecijanovo dobo gl. Demandt, Spätantike, 57–75, in Bratož, Med Italijo in Ilirikom, 58–60; novejše monografije so objavili Roberto, Diocleziano (2014), Rémy, Dioclétien (2016), in CarlŕUhink, Diocletiano (2019). 22 Za sistem tetrarhije gl. Roberto, Diocleziano, 89–127, in Kolb, Tetrarchia. 146 spreminjala v gozdove. (4) In da bi se vse napolnilo s strahom, so bile province razdeljene na košcke,23 številni upravitelji, množica uradov, mnogi financniki, nadzorniki in namestniki prefektov so nadzorovali posamezne predele in že skoraj vsako mesto; le redko so se ukvarjali s civilnimi zadevami, pogosto pa z obtožbami in zaplembami. Neskoncni odvzemi stvari brez števila niso bili samo pogosti, temvec stalni, pri tem so se dogajale neznosne krivice. (5) Kako bi se lahko sploh prenašalo to, kar je bilo potrebno za vzdrževanje vojske? Zaradi velikega pohlepa ni dovolil, da bi se zmanjšala njegova zakladnica, temvec je stalno in s posebnimi zahtevami poveceval bogastvo, namenjeno za izdatke, da bi to, kar je nagrabil, ostalo celo in nedotaknjeno. (6) Ker je z razlicnimi nepravicnimi dejanji povzrocil veliko draginjo, je z zakonom skušal dolociti cene stvarem, namenjenim prodaji.24 (7) Zaradi majhnih in neznatnih stvari je bilo takrat prelite veliko krvi, blago zaradi strahu ni prišlo v prodajo in nastopila je še vecja draginja, vse dokler ni bil po smrti številnih zakon razveljavljen. (8) Temu se je pridružila še nekakšna neskoncna strast po gradnjah,25 v provincah pa nic manjša izterjava delavcev, obrtnikov, tovornih vozov in vsega, kar je potrebno za izvajanje gradbenih del. (9) Tu so se gradile bazilike, tam dirkališce, tukaj kovnica denarja, tam delavnica orožja, tukaj hiša za ženo, tam za hcer. Povsem iznenada je bil porušen vecji del mesta. Vsi so se 23 Število provinc se je povecalo z 48 pred Dioklecijanom na 95 v casu ok. 314, ko je nastal Laterculus Veronensis, seznam diecez s pripadajocimi provincami (Eck, Neuorganisation der Provinzen, 133–140). Kasneje v pozni antiki se je število provinc povecalo na 120. Dioklecijan si je ocitno prizadeval za izboljšano administrativno in davcno politiko z razdeljeno in gosto prepleteno ter birokratsko hierarhijo. Med provincami in prefekturami Laterculus Veronensis kot nove enote omenja dieceze, ki so jih upravljali vikarji (vicarius) kot namestniki pretorijanskega prefekta (praefectus praetorio). Najmanjše upravne enote so bila še naprej mesta (civitates) z lastno samoupravo (gl. Demandt, Die Spätantike, 67). 24 Besedilo edikta, na podlagi katerega je Dioklecijan zamejil cene živil, blaga in storitev, je deloma znano na podlagi cez sto tridesetih fragmentov napisnih kopij iz Grcije in vzhodnih provinc. Izdan je bil med 1. novembrom in 31. decembrom 301 v imenu vseh štirih tetrarhov (praef. 1–4), vsebinsko se navezuje na denarno reformo, ki je stopila v veljavo 1. septembra 301. Temeljni objavi z rekonstrukcijo latinskega in grškega besedila: Lauffer, Diokletians Presiedikt, in Giacchero, Edictum Diocletiani. Mort. pers je eden redkih pisnih virov, ki edikt omenjajo (gl. Lauffer, Diokletians Preisedikt, 58–59). Za Dioklecijanove zakone gl. Dillon, The Emperor’s New Prose, 285–343 (za edikt 320–338). 25 O Dioklecijanovi infinita cupiditas aedificandi prim. Roberto, Diocleziano, 143–144. Dejansko so imele od tega korist tudi province, saj so bile obnovljene ali zgrajene tudi številne ceste in drugi infrastrukturni objekti. 147 izseljevali z ženami in otroci, kot da so mesto osvojili sovražniki. (10) In ko so bila ta dela ob pogubi provinc koncana, je rekel: »Ni zgrajeno prav. Potrebno je narediti drugace.« Tako je bilo nujno ponovno rušiti in spreminjati, da bi potem lahko spet rušili. Pri tem ga je vedno vodila nora želja, da bi Nikomedijo izenacil z Rimom. (11) Tega niti omenjal ne bom, kako številni so umrli zaradi bogastva in lastnine. To je namrec postalo povsem obicajno in zaradi navajenosti na slabo že skoraj dopustno. (12) Njegova posebnost pa je bila naslednje. Kjerkoli je videl kakšno dobro obdelano zemljišce ali sijajnejšo stavbo, je takoj pripravil obtožbo in smrtno obsodbo za lastnika, kot da tujega ne bi mogel odvzeti brez prelivanja krvi. [8] (1) Kaj pa njegov brat Maksimijan, imenovan Herkulij?26 Zelo mu je bil podoben; ne bi namrec mogla biti povezana v tako zvestem prijateljstvu, ce ne bi bili pri obeh prisotni isti duh, enak naklep, ista volja in enotno mnenje. (2) Samo v tem sta se razlikovala, da je bil pri prvem [Dioklecijanu] vecji pohlep, vendar tudi vec strahopetnosti, pri drugem pa je bil pohlep manjši, imel pa je vec moci – a ne da bi delal dobro, ampak da bi delal slabo. (3) Ko je imel v oblasti Italijo in so se mu podvrgle najbogatejše province kot Afrika ali Hispanija, ni bil tako prizadeven, da bi varoval bogastvo, ki mu je v obilju pritekalo iz njih. (4) Ko je bilo potrebno, ni manjkalo zelo bogatih senatorjev, pod lažnimi obtožbami obtoženih poseganja po oblasti, tako da je bil senat stalno brez najboljših clanov. V okrutno cesarsko blagajno se je stekalo nepravicno pridobljeno bogastvo. (5) Razuzdanost tega kužnega cloveka ni služila samo za kvarjenje mož, kar je že samo po sebi odvratno in vredno prezira, ampak tudi za skrunitev hcerk odlicnikov. Kamorkoli se je namrec odpravil, je tam iz objema staršev takoj trgal device. (6) V teh stvareh je užival, kajti menil je, da je sreca njegove vladavine v tem, da nicesar ne odtegne svoji zli strasti in poželenju. (7) Konstancija ne omenjam, kajti bil je povsem drugacen od ostalih in vreden, da bi sam vladal svetu.27 [9] (1) Drugi Maksimijan [Galerij],28 ki ga je Dioklecijan sprejel za zeta, ni bil le slabši od teh dveh, ki ju je obcutil naš cas, temvec najslabši 26 Maksimijan se je rodil okrog 250 v bližini Sirmija. Leta 285 je postal cezar, 286 pa avgust za zahodni del cesarstva (Italijo, Galijo, Britanijo in Afriko), njegova prestolnica je bila Mediolan (Milano). Od takrat naprej se je imenoval Mark Avrelij Valerij Maksimijan. 27 Konstancija avtor zaobide, ceprav je bil udeležen pri ukrepih tetrarhov (prim. tudi 15.7 in 18.11). Po imenovanju za cezarja je bilo njegovo ime Flavij Valerij Konstancij Herkulij. 28 Galerij je postal cezar na Vzhodu leta 293, ko se je porocil z Dioklecijanovo hcerko Valerijo. Od takrat naprej se je imenoval Gaj Galerij Valerij Maksimijan, 148 od vseh slabih, ki so kadarkoli živeli. (2) V tej zveri je bilo barbarstvo po naravi in zverinskost, tuja rimski krvi: to ni cudno, saj je njegova mati izvirala iz obmocja onstran Donave in se je zaradi napadov Karpov, potem ko je prišla cez reko, zatekla v Dacijo. (3) Tudi njegovo telo je bilo skladno z njegovo nravjo, veliko po rasti, z veliko mesa, ki je naraslo in se napihnilo do grozljive velikosti. (4) Tako je z besedami, dejanji in videzom pri vseh vzbujal grozo in strah. Tudi njegov tast se ga je zelo bal, vzrok tega strahu pa je bilo naslednje. (5) Perzijski kralj Narzes29 je spodbujen z zgledom svojega starega oceta Šapurja poskušal z veliko vojsko zavzeti Vzhod. (6) Takrat se mu Dioklecijan, ki je bil ob vseh nemirih plašen in malodušen, ravno tako pa se je bal tudi Valerijanovega zgleda, ni upal iti nasproti, pac pa je tega [Galerija] poslal v Armenijo, sam pa je ostal na Vzhodu in cakal na razplet. (7) Ta [Galerij] pa je s pripravljeno zasedo brez težav premagal barbare, ki imajo navado, da se podajo na vojno z vsemi svojimi recmi; ovirala sta jih njihova številcnost in ukvarjanje s svojo opremo. Potem ko je pognal kralja Narzesa v beg, se je vrnil z velikim plenom in dobrinami, kar ga je navdalo z ošabnostjo, Dioklecijana pa s strahom. (8) Po tej zmagi je postal tako prevzeten, da ni bil vec zadovoljen z nazivom cezarja. Ko je slišal, da ga kdo tako naslavlja v pismih, ki so mu bila poslana, je z grozljivim glasom krical: »Kako dolgo še cezar?« (9) Potemse je obnašal skrajno prevzetno. Želel je, da bi veljal in bil imenovan za Marsovega sina, kot da je drugi Romul, in je svojo mater Romulo obtožil prešuštva, da bi se zdelo, kako sam izvira od boga Marsa.30 (10) Vendar ne bom vec govoril o njegovih dejanjih, da ne pomešam zaporedja dogodkov. Kajti šele takrat, ko je po odstavitvi tasta prejel cesarski naziv, je zacel scela blazneti in prezirati vse. (11) Diokles – tako se je namrec imenoval, preden je postal cesar – bi, potem ko je unicil državo s takimi naklepi in ob takih kolegih, ceprav si zaradi svojih zlocinov ne bi zaslužil nic dobrega, vendarle lahko še dolgo srecno vladal, ce ne bi svojih rok umazal s krvjo pravicnih. (12) Sedaj bom opisal, kaj je bil vzrok preganjanja. a ga pisec Mort. pers. vedno imenuje (drugi) Maksimijan. Sodba o njem je še posebej negativna, namenjeno mu je tudi najvec prostora, ceš da je glavni krivec za preganjanja. A viri ponujajo precej drugacno sliko o njem in o Dioklecija novem odnosu in pricakovanjih od njega (gl. Leadbetter, Galerius, 114–155; za Galerija kot zakonodajalca gl. Brandt, Galerio legislatore, 17–24). 29 Narzes je vladal od 293–302. Leta 296 je vdrl v Armenijo in naslednje leto pre magal Galerija, leta 298 pa ga je Galerij porazil (za Galerijevo perzijsko vojno gl. Leadbetter, Galerius, 88–100). 30 Dvojcka Romul in Rem sta bila sinova Marsa in vestalke Reje Silvije. 149 [10] (1) Ko je deloval na Vzhodu – zaradi strahu je preiskoval, kaj se bo zgodilo v prihodnosti – je žrtvoval drobnico, da bi iz jeter izvedel, kaj se bo zgodilo. (2) Takrat so si njegovi služabniki, ki so poznali gospodarja in so mu pomagali pri žrtvovanju, celo zaznamovali z znamenjem nesmrtnosti; to je pregnalo demone in zmotilo žrtvovanje. Haruspeksi so bili vznemirjeni, ker v drobovini niso našli obicajnih znamenj, in so žrtvovanje ponavljali, kot da ga sploh ne bi izvedli. (3) Vendar zaklane žrtve niso pokazale nicesar, dokler ni predstojnik haruspeksov Tagis, ki je morda kaj posumil ali kaj videl, zatrdil, da žrtvovanje zato ni pokazalo nicesar, ker so bili pri božjih receh prisotni brezbožniki. (4) Takrat je on [Dioklecijan] besnec od jeze ukazal, da morajo žrtvovati ne samo tisti, ki so sodelovali pri žrtvovanjih, temvec vsi v palaci, tistim, ki bi to zavrnili, pa zagroziti s šibanjem. V pismih, ki jih je poslal nacelnikom vojaških enot, je ukazal, da morajo k brezbožnim žrtvovanjem prisiliti tudi vojake, ce pa bi kdo to zavrnil, naj bo odpušcen iz vojaške službe. (5) Tako dalec sta šla njegova jeza in bes, vendar ni proti božji postavi ali veri ukrenil nicesar. (6) Ko je preteklo nekaj casa, je prispel v Bitinijo, da bi tam prezimil. Takrat je tja prispel tudi cezar Maksimijan [Galerij], podžgan v zlocinski želji, da bi k preganjanju kristjanov spodbudil muhastega starca, ki je s tem že tudi zacel. Kot sem izvedel, je bil vzrok njegovega besnenja naslednji. [11] (1) Njegova mati, ki je bila zelo praznoverna ženska, je castila bogove gora,31 skoraj vsak dan je prirejala žrtvovanja in na obredne gostije vabila svoje sovašcane. Kristjani se jih niso udeleževali in so, medtem ko se je ona gostila s sovašcani, vztrajali v postu in molitvi. (2) Tako jih je zacela sovražiti in je svojega sina, ki ni bil nic manj praznoveren, z ženskimi obtožbami nagovarjala k odstranjevanju teh ljudi. (3) Skozi vso zimo sta se [Dioklecijan in Galerij] posvetovala, pri tem ni smel biti navzoc nihce drug, vsi so bili prepricani, da razpravljata le o najvažnejših državnih zadevah. Starec se je dolgo upiral njegovi norosti in opozarjal, da bi bilo zelo nevarno vznemiriti cel svet in prelivati kri številnih, saj so ti vajeni rade volje umirati, dovolj bi bilo že, ce bo ta vera prepovedana ljudem v palaci32 in vojakom. (4) Vendar ni mogel ublažiti norosti nadutega cloveka [Galerija]. Zato je sklenil poiskati mnenje prijateljev.33 (5) Njegova narava je bila namrec pokvarjena. Ko 31 Ni cisto jasno, katere poganske bogove je castila Galerijeva mati, morda Silvana. 32 Za cesarske uradnike v palaci gl. Porena, L’amministrazione palatina, 63–110. 33 Že v dobi principata je imel cesar svet visokih uradnikov in zaupnikov, consilium principis, ki se je v Dioklecijanovih upravnih reformah preoblikoval v sacrum consistorium. Njegovi clani so se imenovali comites intra consistorium ali comites consistoriani (gl. Demandt, Spätantike, 276–277). Na omenjem sestanku v 150 je sklenil narediti kaj dobrega, je to storil brez posvetovanja, da bi bil pohvaljen samo on; ko pa kaj slabega, je vedel, da bo to grajano, in je na posvet poklical številne, da bi lahko pripisal krivdi drugih tisto, kar je zagrešil sam. (6) Tako so poklicali maloštevilne uradnike in maloštevilne pripadnike vojske, da bi se jih izprašalo po vrstnem redu njihovega položaja. Nekateri so zaradi lastnega sovraštva govorili proti kristjanom, da bi jih bilo kot sovražnike boga in državne vere treba odstraniti, drugi, ki so cutili drugace in so spoznali prepricanje tega cloveka, pa so se temu mnenju prikljucili zaradi strahu ali da bi ugajali. (7) Toda tudi takrat se cesar [Dioklecijan] ni uklonil in ni dal soglasja, temvec se je odlocil vprašati bogove in je poslal haruspeksa k miletskemu Apolonu. Ta je odgovoril kot sovražnik božje vere. (8) Tako je bil odvrnjen od svoje namere in ker ni mogel nasprotovati prijateljem, cezarju ali Apolonu, je samo še poskušal ohraniti zmernost, da bi lahko to odlocitev izpeljal brez prelivanja krvi – medtem ko je cezar hotel zažgati žive vse tiste, ki so odklonili žrtvovanje. [12] (1) Za izvršitev teh stvari so iskali primeren in srecen dan, izbrane so bile terminalije,34 ki so sedem dni pred marcevskimi kalendami [23. februarja], da bi tej veri koncno postavili neke vrste mejo. To je bil dan, ki prinesel je smrt in vzrok za strahoto,35 ki je doletela njih [cesarje] in ves svet. (2) Ko je napocil ta dan, oba starca [Dioklecijan in Maksimijan] sta takrat opravljala konzulat, eden osmega, drugi sedmega, je ob zori prefekt s poveljniki, tribuni in nacelniki zakladnice prispel do cerkve. Razbili so vrata, iskali božji kip in zažigali spise, ki so jih našli. Dovoljeno je bilo plenjenje, dogajale so se ugrabitve, zastraševanja, vsesplošen beg. (3) Onadva sta vse to opazovala, cerkev, ki je stala na hribu, je bila namrec iz palace dobro vidna, in se prerekala, ali ne bi bilo morda bolje podtakniti požara. (4) Prevladalo je mnenje Dioklecijana, ki se je bal, da bi v velikem požaru zagorel tudi ostali del mesta. Cerkev so namrec obdajale številne in velike zgradbe. (5) Prišli so torej pretorijanci v urejenem sestavu, s sekirami in drugim orodjem so pritisnili z vseh strani in to cudovito svetišce v nekaj urah zravnali z zemljo. [13] (1) Naslednji dan je bil objavljen edikt,36 v katerem je bilo doloceno, naj se pripadnikom te vere odvzamejo vse casti in vse dosNikomediji sta sodelovala tudi praeses Bitinije Sosijan Hierokles in Porfirij (gl. Leadbetter, Galerius, 130–131). 34 Praznik boga meja Termina (Iuppiter Terminus; gl. Ovidij, Fasti 2.50; 2.639–684; Avguštin, De civitate Dei 7.7. 35 Vergilij, Eneida 4.169–170. 36 Ta edikt omenja tudi Evzebij, Hist. eccl. 2.4; 8.5.1. 151 tojanstvo, naj bodo podvrženi mucenju, ne glede na to, iz katerega stanu izhajajo ali kateri položaj zasedajo, naj bo proti njim veljavna vsakršna obtožnica, sami pa ne smejo ukreniti nicesar zaradi krivic, zakonoloma in ropanja, ki bi jih doleteli; izgubili so tudi svobodo in pravico glasovanja. (2) Ta edikt je nekdo, ceprav to ni bilo prav, res pogumno odstranil in raztrgal ter pri tem porogljivo pripomnil, da so v njem objavljene zmage nad Goti in Sarmati.37 (3) Takoj so ga privedli [pred sodnike] in ne samo mucili, temvec so ga, kot je bilo doloceno z zakonom, pekli na ognju, kar je s cudežno potrpežljivostjo zdržal, nato pa sežgali. [14] (1) Toda cezar [Galerij] ni bil zadovoljen z dolocbami edikta; Dioklecijana je nameraval napasti na drug nacin. (2) Da bi ga spodbudil k odlocitvi za najokrutnejša preganjanja, je namrec ukazal, naj tajni pomocniki zanetijo požar v palaci,38 za kar so potem, ko je del palace že zgorel, obtožili kristjane in jih razglasili za državne sovražnike. Tako je poleg palace istocasno gorelo tudi samo ime kristjanov; ceš da so se skupaj z evnuhi dogovorili o odstranitvi cesarjev, oba vladarja pa da bi bila skoraj živa sežgana v lastni palaci. (3) Dioklecijan, ki je sicer vedno skušal dajati premeten in pameten vtis, ni nicesar posumil, temvec je podžgan zaradi jeze takoj ukazal muciti vse svoje ljudi. (4) Sam je predsedoval procesom in izrocal nedolžne mucenju z ognjem, na mucenje so obsojali tudi vsi sodniki in uradniki v palaci. (5) Tekmovali so med sabo, kdo bo prvi kaj izvedel, vendar ni nihce odkril nicesar, saj ni nihce mucil cezarjevih [Galerijevih] služabnikov. Tudi sam [Galerij] je bil prisoten, pritiskal je in ni dopustil, da bi se besnenje nepremišljenega starca zmanjšalo. (6) Po preteku petnajstih dni je dal ponovno zanetiti požar; tega so sicer prej opazili, vendar njegovega povzrocitelja ponovno niso odkrili.39 (7) Tedaj se je cezar sredi zime pripravil na pot, se odpravil še istega dne in razlagal, kako beži zato, da ne bi bil živ zažgan. [15] (1) Cesar sedaj ni vec toliko besnel proti domacim kot proti vsem; od vseh je k omadeževanju z žrtvovanjem najprej prisilil hcer Valerijo in ženo Prisko. (2) Nekoc najvplivnejši evnuhi, na katere se je prej opirala celotna palaca in tudi on sam, so bili pobiti; duhovniki in njihovi pomocniki so bili zajeti in obtoženi brez kakršnegakoli dokaza ali priznanja, odvedeni skupaj z vsemi svojimi. (3) Ljudje obeh spolov 37 Iz Sirskega martirologija (Martyrologium Syriacum) je znano ime moža, ki je edikt odstranil, Euthi(o)s (gl. Städele, Laktanz, 122, op. 38). 38 Požar omenjata tudi Evzebij, Hist. ecc. 8.6.6., in Konstantin v govoru Oratio ad sanctorum coetum, 25. 39 Tega drugega požara ne omenja noben drug vir. 152 in vseh starosti so bili zajeti, da bi bili sežgani, vendar ne posamic, kajti bila jih je že velika množica, ampak so bili vsi hkrati obdani z ognjem. Služabnike so utopili v morju z mlinskim kamnom okrog vratu. (4) Nic manj nasilno ni bilo preganjanje ostalega ljudstva. Kajti sodniki so bili poslani v vsa svetišca in so vse ljudi silili k žrtvovanju. (5) Zapori so bili polni, iznašli so nezaslišane nacine mucenja in da nikomur ne bi sodili na lahek nacin, so bili na sodišcih pred sodniškim tribunalom postavljeni žrtveniki, kjer bi obtoženi najprej lahko žrtvovali in tako predstavili svojo obrambo; do sodnikov so pristopali kot do bogov. (6) Do Maksimijana in Konstancija so prihajala pisma, naj ravnata enako, za njuno mnenje v tako važnih stvareh pa ni nihce niti vprašal. Stari Maksimijan se je temu glede Italije rad uklonil, saj ni bil prevec prizanesljiv. (7) Konstancij pa je zato, da se ne bi zdelo, kako ne posluša ukazov starejših, dopustil rušenje svetih shajališc, zidov, ki se jih da ponovno zgraditi, vendar pa je pravi božji tempelj, ki je v ljudeh, ohranil nedotaknjen. [16] (1) Tako je bil tlacen ves svet in povsod, razen v Galiji, so od vzhoda do zahoda besnele tri najhujše zveri. (2) Da, ce imel stotero bi ust in stotero jezikov, zraven pa glas iz železa, ne mogel bi vsega našteti, kar so ti zagrešili in kakšne jih cakajo kazni,40 ki so jih sodniki izrekli pravicnim in nedolžnim v provincah. (3) Resnicno, kaj je potrebno to pripovedovati, zlasti tebi, najdražji Donat, ki si bolj od ostalih izkusil nevihto besnecega preganjanja? (4) Kajti ko si dospel v roke prefekta Flakcina, nemajhnega morilca, nato pa Hierokla, bivšega namestnika in nato upravitelja, ki je bil zacetnik in svetovalec pri izvedbi preganjanja, in potem v roke njegovega naslednika Priscilijana,41 si vsem pokazal zgled nepremagljivega poguma. (5) Devetkrat si bil podvržen mucenju in razlicnim mukam, devetkrat si premagal svoje nasprotnike s slavnim pricevanjem vere, devetkrat si v bitkah premagal hudica in njegove pripadnike, z devetimi zmagami si slavil triumf nad tem svetom in njegovimi strahotami. (6) Kako prijeten je bil Bogu tisti prizor, ko te je videl kot zmagovalca, v katerega voz niso bili vpreženi beli konji ali divji sloni, pac pa sami triumfatorji! (7) To je resnicni triumf, ko zagospodariš nad gospodarji. Premagani in ukroceni so bili namrec zaradi tvoje vrline, ko si z neomajno vero in mocjo duha iznicil njihove necastne ukaze in preziral vse uredbe in strahote tiranske oblasti. (8) Proti tebi niso mogli nic bici, klešce, ogenj, železo ali razlicne vrste 40 Vergilij, Eneida 6.625–627; prevod Fran Bradac. 41 O Flakcinu in Priscilijanu ni znanega nic, Sosijan Hierokles, znan tudi kot filozof in pisec, je bil vikar dieceze Oriens, upravitelj (praeses) province Bitinije in v letih 310/311 prefekt Egipta (podrobneje Kuhof, Diokletian, 271–272, z bibl.). 153 mucenja: nobena sila ti ni mogla odvzeti vere in ponižne vdanosti. (9) To zares pomeni biti ucenec Boga, pravi Kristusov vojak, ki ga noben sovražnik ne more premagati, noben volk ugrabiti iz nebeškega tabora, nobena past preslepiti, nobena bolecina streti in nobeno trpljenje zlomiti. (10) Slednjic, po tistih devetih slavnih bitkah, v katerih si premagal hudica, se ta ni vec drznil spopasti s tabo, saj je v tolikih spopadih izkusil, da te ne more premagati. (11) Ko ti je bil pripravljen venec zmage,42 je nehal izzivati, da ga ne bi takoj vzel; in ceprav ga do sedaj še nisi prejel, je zaradi tvojih vrlin in zaslug ostal nedotaknjen v Gospodovem kraljestvu. Toda vrnimo se k vrstnemu redu dogodkov. [17] (1) Potem ko je zagrešil ta zlocin, se je Dioklecijan – sreca ga je takrat že zapustila – nemudoma napotil v Rim, da bi proslavil vicenalije, 43 ki so bile na dvanajsti dan pred decembrskimi kalendami [20. novembra 303]. (2) Po opravljenih praznicnih slovesnostih je nestrpen in jeznega duha odhitel iz mesta, ker ni mogel prenašati svobode rimskega ljudstva, ceprav so se že bližale januarske kalende, ko bi lahko prevzel deveti konzulat. (3) Niti trinajst dni ni mogel zdržati, da bi konzulat prevzel v Rimu raje kot v Raveni, ampak je odpotoval sredi najvecje zime in zaradi mraza in dežja dobil neko lažjo bolezen, ki pa je bila dolgotrajna; trpel je celo pot in v glavnem potoval v nosilnici. (4) Tako je minilo vse poletje [leta 304], ko je na poti ob obali Donave prispel v Nikomedijo, bolezen se je takrat že precej poslabšala; ceprav je videl, da ga zelo muci, se je vendar dal prinesti v javnost, da bi posvetil dirkališce, ki ga je zgradil leto dni po izpolnitvi vicenalij. (5) Potem ga je zajela taka onemoglost, da so pri vseh bogovih prosili za njegovo življenje, dokler ni na decembrske ide [13. decembra 304] nenadoma nastopilo žalovanje v palaci, žalost in solze uradnikov, strah in tišina po celotnem mestu. (6) Govorilo se je, da je ne samo umrl, ampak da je bil že tudi pokopan; toda naslednje jutro se je razširil glas, da je živ, obrazi domacih in uradnikov so zasijali. (7) Ni manjkalo takih, ki so sumili, da njegovo smrt skrivajo, dokler ne pride cezar, zato da se vojaki ne bi uprli. (8) Ta sum se je okrepil in nihce vec ni verjel, da je živ, dokler se ni na marcevske kalende [1. marca 305] pojavil v javnosti, komaj prepoznaven, ker ga je skoraj celo leto mucila bolezen. 42 Mucenci so prejeli venec zmage po svoji smrti od Boga v nebesih (gl. Mort. pers. 1.1). 43 Dvajsetletnico vladavine. Praznovanje nastopa vladavine (»rojstvo cesarja«) so obhajali vsakih pet let v Rimu, slovesnosti so trajale cel mesec. Morda je dejansko prišlo do nesoglasij med Dioklecijanom na eni in senatom in rimskim ljudstvom na drugi strani, morda so bile cesarjeve zahteve, recimo adoratio, prevec – ali pa slovesnosti premalo – razkošne (Städele, Laktanz, 130–131). (9) Na decembrske ide [13. decembra 304], potem ko se ga je že lotila nekakšna premrlost, podobna smrti, si je ponovno opomogel – vendar ne povsem. Postal je duševno bolan, tako da je bil kdaj povsem brez razuma, kdaj pa je spet prišel k zavesti. [18] (1) Nekaj dni kasneje je prispel cezar [Galerij], ne zato, da bi cestital ocetu, ampak da bi ga prisilil k sestopu z oblasti. Nedavno se je sprl s starejšim Maksimijanom in ga prestrašil z možnostjo državljanske vojne. (2) Dioklecijana je najprej napadel obzirno in prijateljsko, ceš da je že star in ne najbolj zdrav, da ni vec sposoben vodenja cesarstva in da se mora po velikih naporih odpociti. Hkrati mu je omenjal tudi primer Nerve, ki je oblast predal Trajanu.44 (3) Ta [Dioklecijan] pa je odgovarjal, da bi bilo po eni strani neprimerno, ce bi se po sijaju visokega položaja spustil v temo obicajnega življenja, po drugi pa bi bilo to tudi zelo nevarno, saj si je med tako dolgo vladavino nakopal sovraštvo mnogih. (4) Nerva je vladal samo eno leto in ker bremena in tolikerih skrbi zaradi starosti ali neizkušenosti ni mogel prenašati, je krmilo države izpustil iz rok in se vrnil v zasebno življenje, v katerem je nato ostarel. Ce pa bi on [Galerij] želel doseci naslov cesarja (avgusta), ni nobene ovire, da se ne bi za avguste poimenovali vsi. (5) Ta pa, ki je že gojil upanje, da bo postal vladar vsega sveta, je po ugotovitvi, da mu menjava razen naslova ne bo prinesla nicesar ali ne prav veliko, odgovoril, da se mora trajno ohraniti njegova [Dioklecijanova] ureditev, po kateri morata biti v državi dva višja cesarja, ki vladata, in dva nižja, ki pomagata; med dvema je slogo ohraniti lažje, med štirimi enakimi pa nikakor. (6) Ce [Dioklecijan] ne bi želel odstopiti, bo moral on sam [Galerij] poskrbeti, da ne bo vec na nižjem položaju ali zadnji. Preteklo je že petnajst let, odkar je bil poslan v Ilirik, to je na obrežje Donave, da bi se boril z barbarskimi ljudstvi, medtem ko so drugi udobno vladali nad vecjimi in mirnejšimi deželami. (7) Ko je utrujeni starec to slišal, potem ko je že prejel pisma starega Maksimijana, v katerih je ta napisal to, kar je mlajši govoril, in tudi, da ta že povecuje svojo vojsko, je v solzah rekel: »Naj bo tako, ce ti to ugaja«. (8) Preostalo je še to, da bi na skupnem posvetu vseh [cesarjev] izbrali cezarje. »Zakaj je potreben posvet, ce morata druga dva sprejeti to, kar narediva midva?« »Res je tako. Imenovati pa morava njuna sinova.« 44 Nerva je vladal od 18. septembra 96 do 27. januarja 98. Konec oktobra 97 je adoptiral Trajana, ki je postal njegov sovladar s statusom cezarja. 155 Maksimijan [starejši] je imel sina Maksencija,45 (9) ki je bil zet mladega Maksimijana [Galerija], cloveka pogubne in zle narave, tako ošabnega in kljubovalnega, da ni spoštoval niti oceta niti tasta in ga zato ni maral nobeden od njiju. (10) Tudi Konstancij je imel sina Konstantina,46 odlicnega mladenica, ki je bil najbolj vreden tega dostojanstva. Njegov postavni videz, vojaška vztrajnost, dobra narava in redka prijaznost so mu priskrbeli priljubljenost pri vojakih in naklonjenost navadnih ljudi. Takrat je bil v Nikomediji in ga je Dioklecijan že zdavnaj imenoval za tribuna prvega reda. (11) »Kaj naj se torej zgodi?« »Ta [Maksencij] ni primeren,« je rekel [Galerij]. »Ce me prezira, ko nima oblasti, kaj bo storil šele takrat, ko jo bo prevzel?« »Ta pa je priljubljen in bo vladal tako, da bo veljal za boljšega in prizanesljivejšega od svojega oceta.« »Tako bi se zgodilo to, da ne bom mogel narediti, kar bi želel. Imenovati je treba dva taka, ki bosta pod mojo oblastjo, ki se bosta bala in ki ne bosta storila nicesar drugace kot na moj ukaz.« (12) »Koga bova torej imenovala?« »Severa,«47 je odgovoril ta. »Tistega plesalca, vdanega pijaci, ki mu je noc za dan in dan za noc?« »Vreden je tega, ker se je izkazal kot zvest vojaški poveljnik in ker sem ga že poslal Maksimijanu, da ga poduci.« (13) »Naj bo tako. Koga predlagaš kot drugega?« »Tega,« je rekel in pokazal na mladega Daja, nekega mladenica polbarbarskega izvora, za katerega je nedavno zahteval, da se po njegovem [Galerijevem] imenu poimenuje za Maksimina. Kajti tudi njemu samemu je Dioklecijan delno zamenjal ime, zaradi znamenja, ker mu je Maksimijan [starejši] s posebno zanesljivostjo izkazoval zvestobo. 45 Maksencij je postal cezar 28. oktobra 306, avgust pa spomladi 307 (verjetno aprila). Njegovo cesarsko ime je bilo Mark Avrelij Valerij Maksencij (zanj gl. Donciu, L’empereur Maxence, posebej poglavje o virih, 10–38). 46 Konstantin se je rodil 27. februarja 272 ali 273 v Naisu. Za avgusta je bil imenovan 25. julija 306 v Eburaku, današnjem Yorku, od takrat se je imenoval Gaj Flavij Valerij Konstantin. Poleg Evzebijeve biografije je o njem ohranjen tudi spis Origo Constantini neznanega avtorja, ki se po izdajatelju imenuje Anonymus Valesiani 1 (komentirana izdaja König, Origo Constantini). Za Konstantinovo dobo gl. Puech, Constantin (2011) in Giardina, L’»epoca« di Constantino, 29–48. Za sodbo o Konstantinu pri kršcanskih piscih 4. in 5. stoletja, ki nikakor ni samo pozitivna, gl. Maver, Religiosi et profani principes, 156–171. 47 Sever je bil nizkega rodu in je izviral iz Ilirika. Za cezarja je bil imenovan 1. maja 305, za avgusta pa poleti (avgusta) 306. Njegov cesarsko ime je bilo Flavij Valerij Sever. 156 (14) »Kdo je ta, ki ga ponujaš,« [je vprašal Dioklecijan.] »Moj sorodnik,« je odgovoril. Oni pa je zamrmral: »Cloveka, ki mi ju ponujaš, nista vredna, da bi jima predali skrb za državo.« »Preizkusil sem ju že,« je rekel. »Potem moraš paziti, ker boš ti prevzel upravljanje države. (15) Jaz sem delal dovolj in skrbel za to, da je pod mojo vladavino država ostala neokrnjena. Ce se bo zgodilo kaj slabega, to ne bo moja krivda.« [19] (1) Potem ko je bilo tako sklenjeno, sta na majske kalende [1. maja 305] to tudi izpeljala. Vsi so opazovali Konstantina, nobenega dvoma ni bilo; prisotni vojaki in najuglednejši iz vojske, ki so bili izvoljeni in poklicani iz legij, so bili pozorni samo nanj, nad njim so bili navdušeni, želeli so, da bi bil izbran, in se zanj zaobljubljali bogovom. (2) Okrog tri tisoc korakov iz mesta je bil hrib, na vrhu katerega je tudi sam Maksimijan prejel škrlat, tam je bil steber z Jupitrovim kipom. Odšli so tja. (3) Sklican je bil zbor vojakov. Starec je v solzah nagovoril vojake. Sam da je že bolehen, po naporih si želi pocitka, vladanje želi prepustiti bolj zdravim in imenovati druge za cezarje. Vsi so v napetem pricakovanju opazovali in cakali, kaj se bo zgodilo. (4) Tedaj je nenadoma razglasil Severa in Maksimina48 za cezarja; vsi so ostrmeli. Konstantin je stal zgoraj na tribunalu; spraševali so eden drugega, ce je Konstantin morda spremenil ime, ko je vprico vseh Maksimijan [Galerij] odrinil Konstantina, iztegnil roko nazaj, potegnil naprej [Maksimina] Daja in ga, potem ko si je slekel zasebno oblacilo, postavil na sredino. Vsi so se cudili, kdo je in od kod. (5) Ob vznemirjenju zaradi nepricakovane novosti si ni nihce drznil ugovarjati. Temu je Dioklecijan nadel svoj škrlat, ki ga je prej odložil in ponovno postal Diokles. (6) Potem so sestopili, stari »kralj« se je na vozu skozi mesto odpeljal ven in v domovino. Daja, ki je šele pred kratkim zapustil drobnico in gozdove, je hitro postal šcitonoša, kmalu zatem telesni stražar, nato tribun in že naslednji dan cezar. Prejel je Vzhod, da ga bo tlacil in zatiral, in je kot nekdo, ki ne ve nicesar o vodenju vojne in o vodenju države, postal pastir – ne crede, ampak vojakov. [20] (1) Maksimijan [Galerij] je potem, ko sta bila izrinjena oba [cesarja] starca, dosegel, kar je želel, pocutil se je kot edini gospodar vsega sveta, kajti Konstancija, ceprav ga je bilo treba imenovati prvega, je preziral, ker je bil po naravi blag in ga je oviralo telesno zdravje. (2) 48 Maksimin Daja je bil prav tako kot ostali tetrarhi izkušen vojaški poveljnik, preden je bil v Nikomediji povzdignjen v cezarja za diecezo Oriens. Od takrat naprej se je imenoval Galerij Valerij Maksimin. V avgusta je bil povzdignjen verjetno 1. maja 310. 157 Upal je, da bo v kratkem umrl; ce pa ne bi umrl, bi ga bilo mogoce zlahka odstraniti tudi proti njegovi volji. Kaj naj bi namrec storil, ce bi ga trije prisilili odložiti oblast? (3) Sam je imel starega prijatelja Licinija, s katerim sta prijateljevala od zgodnje vojaške službe, tega je spraševal za nasvet pri vseh poslih. Toda ni ga želel imenovati za cezarja, da mu ga ne bi bilo treba imenovati »sin«, zato da bi pozneje namesto Konstancija lahko njega imenoval za avgusta in brata. (4) Takrat bi bil zares prvi in bi lahko po svoji volji tolkel po vsem svetu, dokler ne bi slavil vicenalij in bi se, potem ko bi imenoval za cezarja svojega sina, ki je imel takrat devet let, sam odpovedal oblasti. Tako bi se, ko bosta Licinij49 in Sever prevzela vrhovno vodenje cesarstva, Maksimin [Daja] in Kandidijan50 pa dobila položaj nižjih cezarjev, obkrožil z neosvojljivim zidom, za katerim bi lahko preživel varno in mirno starost. (5) Sem so bile usmerjene njegove namere. Toda Bog, ki si ga je naredil za sovražnika, je vse njegove zamisli iznicil. [21] (1) Potem ko se je polastil najvišje oblasti, se je obrnil k tlacenju sveta, ki ga je naredil sebi dostopnega. (2) Kajti po zmagi nad Perzijci, ki imajo obicaj in navado, da se suženjsko podrejajo svojim kraljem, njihovi kralji pa ljudstvo uporabljajo kot lastne sužnje, je ta malopridnež isto želel uvesti tudi v rimskem svetu. Od svoje zmage naprej je ta obicaj brez sramu hvalil. (3) Ker tega ni mogel ukazati povsem ocitno, je delal na nacin, da je ljudem odvzemal svobodo. Najprej je ukinil pooblastila magistratom. Na mucenje je poslal ne samo dekurione,51 pac pa tudi najuglednejše ljudi po mestih, ki so imeli naziv egregii in perfectissimi, tudi ce je bilo to v zelo majhnih in civilnih pravdah. Ce se je zdelo, da si zaslužijo smrt, so bili postavljeni križi, za manjše prekrške pa so bili pripravljeni okovi. (4) Svobodne in ugledne družinske matere so ugrabljali za delo v tkalnicah. Ce je bilo potrebno koga bicati, so zanj v hlevu namestili štiri kole, na katere prej niso razpenjali niti sužnjev. (5) Kaj pa njegove zabave in užitki? Imel je medvede, ki so mu bili po velikosti povsem podobni, v casu svoje vladavine jih je zbiral po celotni državi. Ko se je želel zabavati, je poimensko izbral enega in ga ukazal privesti. (6) Tem je metal ljudi, ne da bi jih pojedli takoj, ampak postopoma; ko so bili njihovi udje raztrgani, se je sladko smejal, nikoli ni obedoval brez cloveške krvi. Za tiste brez uglednega položaja 49 Licinij je bil v avgusta povzdignjen 11. novembra 308 na posvetu tetrarhov v Karnuntu. Od takrat naprej se je imenoval Gaj Valerij Licinijan Licinij. Cesar je bil do abdikacije 19. septembra 324, umrl je zgodaj leta 325 v Tesaloniki. 50 Kandidijan je bil Galerijev sin, rojen ok. 296. Bil je zarocen s hcerko Maksimina Daje, leta 313 ga je ubil Licinij. 51 Clane mestnih svetov. 158 je bila kazen ogenj. (7) To vrsto kazni je najprej dovolil uporabiti proti kristjanom, izdal je odredbe, naj jih po mucenju sežgejo ob pocasnem ognju. (8) Ko so jih mocno privezali, so jim pod noge polagali majhen ogenj, samo toliko, da so se jim zaradi vrocine skrcila in popokala stopala in se locila od kosti. (9) Zatem so prižigali in ugašali bakle in jih izmenicno pristavljali vsem udom, tako da nobeno mesto na telesu ni ostalo nepoškodovano. Istocasno so jim obraz polivali s svežo vodo in jim namakali usta, da zaradi izsušitve grla ne bi prehitro umirali. (10) To se je ob celodnevnem žganju kože, potem ko je moc ognja prodrla do notranjih organov, koncno tudi zgodilo. (11) Takrat so naredili grmado, na kateri so sežgali že ožgana telesa. Zbrane kosti so zmleli v prah in vrgli v reke ali v morje. [22] (1) Kar se je naucil pri mucenju kristjanov, je iz same navade izvajal pri vseh. (2) Pri njem ni bila nobena kazen lahka; ne otok, ne zapor, ne rudnik – pac pa ogenj, križ in divje zveri so bile pri njem vsakodnevne in zlahka prisojene kazni. (3) Služabnikom in uradnikom je bilo za opomin dosojeno vroce železo. V smrtnih obsodbah je bila smrt z mecem dodeljena le maloštevilnim, kot neke vrste privilegij, ce so si zaradi starih zaslug izprosili lažjo smrt. (4) V primerjavi s povedanim je naslednje povsem nedolžno – ugasnilo je govorništvo, zagovorniki so bili odstranjeni, pravniki pregnani ali pobiti. Književnost je sodila med pokvarjene umetnosti in tisti, ki so jo poznali, so bili razglašeni za sovražnike, pregnani in iztrebljeni. Zakoni so bili ukinjeni, pri vsem je vladala samovolja, ki je bila dovoljena tudi sodnikom. V province so brez pomocnikov pošiljali sodnike iz vojaškega stanu – brez kakršnekoli izobrazbe. [23] (1) Prava nesreca za državo in vsesplošna žalost pa je bil davek, ki je bil hkrati naložen provincam in mestom.52 Pobiralci davkov so bili razposlani na vse strani in so izterjevali vse, tako da se je zdelo, kot da gre za napad sovražnika in grozljive ugrabitve. (2) Polja so bila izmerjena do zadnje grude, trte in drevesa prešteta, živali vseh vrst popisane, zabeleženo je bilo tudi število ljudi. V mestih so se združili mestni in podeželski prebivalci, vsi trgi so bili napolnjeni z družinami, vsak je prišel z otroki in sužnji, mucilne naprave in bici so jecali, sinovi so se obešali sami vprico staršev, najbolj vdani sužnji so pricali proti gospodarjem, žene proti možem. (3) Ko bi zmanjkalo vsega drugega, so ljudi z mucenjem silili, da so pricali proti sebi, in ko je bolecina zmagovala, so jim pripisovali še to, cesar sploh niso imeli. (4) Nobenega opravicila ni bilo zaradi starosti ali slabega zdravja, privedeni so bili bolni in nemocni, pri vsakem so ocenili starost, otrokom so leta 52 Galerij je cenzus verjetno izvedel leta 306. 159 dodajali, starcem odvzemali. Vse je bilo prežeto z žalostjo in trpljenjem. (5) To, kar so Stari nekoc poceli premaganim po vojnem pravu, si je on [Galerij] drznil proti Rimljanom in podvrženim ljudstvom, ker so bili njegovi predniki podvrženi cenitvi, ki jo je zmagoslavni Trajan izvedel kot kazen za vedno uporne Dacane.53 (6) Od takrat se je davek pobiral po glavi in vsota se je placevala tudi za življenje posameznikov.54 Niso zaupali istim cenilcem, ampak so pošiljali vedno nove, ene za drugimi, da bi ti odkrili še vec, dajatve so bile vedno podvojene, ne zato, ker bi našli vec, ampak zato, da bi po svoji volji dodajali in da se ne bi zdelo, kako so bili poslani zaman. (7) Medtem se je zmanjševalo število živali, ljudje so umirali, a niti od umrlih niso prenehali pobirati dajatev, tako da ni bilo dovoljeno zastonj niti živeti niti umreti. Ostali so samo še reveži, od katerih ni bilo mogoce izterjati nicesar; pred vsemi vrstami krivic sta jih šcitila njihova beda in nesreca. (8) Vendar se je ta milostljivi clovek usmilil tudi njih, da ne bi trpeli pomanjkanja. Ukazal jih je zbrati, na ladjah odpeljati na morje in potopiti. Kako usmiljen clovek, poskrbel je, da nihce ne bi bil revež, ko je sam vladal! (9) Ker je pazil, da se ne bi kdo z lažmi izognil davkom, je v nasprotju z vsemi zakoni cloveškosti pobil množico resnicno revnih. [24] (1) Že se mu je približala božja sodba, nastopil je cas, ko so njegove reci zacele razpadati in se rušiti. (2) Ni še razmišljal o tem, da bi strmoglavil ali pregnal Konstancija, ker je bil zaposlen s stvarmi, ki sem jih zgoraj predstavil; pricakoval je njegovo smrt, vendar ni verjel, da bo umrl tako hitro. (3) Ko je bil zelo bolan, mu je pisaril, da naj mu pošlje sina Konstantina, ki ga že dolgo ni videl. (4) Ta [Galerij] pa si nicesar ni želel manj. Mladenica je namrec pogosto zahrbtno napadal, saj si proti njemu odkrito ni upal ukreniti nicesar zaradi nevarnosti državljanske vojne in tega, cesar se je najbolj bal, da bi vzbudil sovraštvo vojakov. Pod pretvezo vadbe in zabave ga je izpostavljal boju z divjimi zvermi. (5) Toda vse to je bilo zaman, kajti cloveka je varovala božja roka. V skrajni nevarnosti ga je Bog osvobodil iz njegovih rok. Po številnih prošnjah, ko tega ni vec mogel zavracati, je [Galerij Konstantinu] izrocil pismo in ukazal, naj odpotuje naslednje jutro po prejemu ukazov, bodisi da ga 53 Po zmagi nad Dacani leta 106 je Trajan zasegel ogromen vojni plen in Dacanom naložil velike dajatve. 54 Med Dioklecijanovimi reformami je bil temeljite prenove deležen tudi davcni sistem. Najpomembnejši davek je bila annona, dajatev v naravi, ki so jo morali letno oddajati zemljiški posestniki in je služila preskrbi vojske. Po nacinu izterjave se imenuje tudi capitatioiugatio. Od 297 davcni seznami niso zajemali le zemlje, temvec tudi ljudi. Senatorji so poleg tega placevali še collatio glebalis in kot izredni davek njihovega stanu aurum oblaticium (gl. Demandt, Die Spätantike, 68). 160 je v resnici nameraval brez razloga zadržati – ali pa pred njim poslati Severu pismo, naj ga pridrži. (6) Ko je on [Konstantin] to spregledal, se je, medtem ko je cesar po vecerji pocival, v naglici odpravil na pot in pobegnil tako, da je iz številnih obcestnih postaj odpeljal vse javne konje. (7) Naslednji dan je cesar nalašc podaljšal spanec do poldneva in ga [Konstantina] dal poklicati. Rekli so mu, da je odpotoval takoj po vecerji. Takrat je zacel besneti in kricati. Zahteval je javne konje, da bi ga pripeljal nazaj. Sporocili so mu, da je državna poštna služba povsem brez konj. Komaj je zadrževal solze. (8) Oni [Konstantin] pa je z neverjetno naglico prispel k ocetu, ki je že umiral. Priporocil ga je vojakom in mu predal oblast. Tako je Konstancij umrl na svojem ležišcu, kot si je vedno želel.55 (9) Po prevzemu cesarske oblasti ni Konstantin Avgust storil nicesar, preden ni kristjanom dopustil vrnitve k veri in k njihovemu Bogu. To je bil njegov prvi ukrep pri obnovi svete vere. [25] (1) Nekaj dni pozneje so k podli zveri [Galeriju] prinesli njegovo [Konstantinovo] z lovorom okrašeno podobo.56 Dolgo je razmišljal o tem, ali naj jo sprejme. (2) Malo je manjkalo, pa bi sežgal njo in tistega, ki jo je prinesel, vendar so ga od tega besnega dejanja odvrnili prijatelji, ki so ga opomnili na nevarnost, da bi vsi vojaki, ki so jim bili kot cezarji doloceni povsem neznani ljudje, podprli Konstantina in se mu pridružili, ce bi prišel z oboroženo silo. (3) Tako je podobo sprejel, ceprav nerad, in mu poslal škrlat, da bi se zdelo, kot da ga je sam imenoval za sovladarja. (4) S tem so propadle njegove namere, saj poleg obstojecega števila ni mogel imenovati dodatnega (avgusta), kot je to želel. (5) Kljub temu se je domislil, da je Severa, ki je bil po letih starejši, imenoval za avgusta, Konstantina pa ne za cesarja (avgusta), kar je pravzaprav že bil, ampak za cezarja ob Maksiminu, da bi ga z drugega mesta postavil na cetrto. [26] (1) Zdelo se je, da so se zanj stvari nekako uredile, ko so mu iznenada prinesli drugo strašno novico, da je njegov zet Maksencij v Rimu postal cesar. Vzrok tega prevrata je bilo naslednje. (2) Potem ko je [Galerij] sklenil z uvedbo davka na imetje oropati svet, je šel v svojem norenju tako dalec, da ni hotel od tega izvzeti niti rimskega ljudstva. V Rim so že poslali cenilce, da bi popisali ljudstvo. (3) Skoraj istocasno je ukinil vojašnico pretorijancev v Rimu. Tako so maloštevilni vojaki, 55 Konstancij je umrl 25. julija 306 v Eburaku v Britaniji za neko boleznijo. 56 Ob nastopu vladavine je novi cesar poslal svojim socesarjem in drugim visokim osebnostim portret v obliki doprsnega kipa iz voska ali naslikan na plošco. Te upodobitve so služile hkrati tudi kot predloge za kipe, novce in podobno. S sprejetjem škrlatnega plašca je Galerij priznal Konstantina za clana vladarskega kolegija (Städele, Laktanz, 158–159). ki so v Rimu ostali v vojašnici, zgrabili priložnost ter pobili uradnike, kar se ni zgodilo proti volji ljudstva, ki je bilo že vznemirjeno, in Maksencija oblekli v škrlat. (4) Ta novica o nepricakovanih dogodkih je Galerija nekoliko vznemirila, vendar ne prevec prestrašila. Sovražil je tega cloveka [Maksencija], treh cezarjev pa ni mogel imenovati. Zdelo se mu je dovolj, da je že enkrat storil to, cesar ni hotel. (5) Poklical je Severa in ga spodbudil, da bi sprejel cesarsko oblast. Z Maksimijanovo vojsko ga je poslal v boj z Maksencijem in v Rim. Tam pa so njegove vojake že veckrat pricakali z dobrodošlico, tako da mestu niso sklenili le prizanesti, ampak so si želeli tam tudi živeti. (6) Maksencij se je zavedal svojega zlocina in ceprav bi po dednem pravu lahko pridobil na svojo stran ocetove vojake, je premišljeval o možnosti, da bi tast Maksimijan, ki se je bal ravno tega, pustil Severa v Iliriku in se sam prišel spopast z njim. Iskal je nacin, kako bi se zavaroval pred grozeco nevarnostjo. (7) Svojemu ocetu [Maksimijanu], ki je potem, ko je odložil oblast, živel v Kampaniji, je poslal škrlat in ga drugic imenoval za avgusta. Ta pa si je želel spremembe in ker je oblast odložil proti svoji volji, jo je zdaj rade volje sprejel. (8) Sever je šel potem naprej in je z vojsko prispel pred mestno obzidje. Vojaki pa so takoj odvrgli svoja bojna znamenja in se predali tistemu, proti kateremu so prišli. (9) Kaj je preostalo zapušcenemu drugega kot beg? Proti njemu je že prihajal Maksimijan, ki je ponovno prevzel oblast, ob njegovem prihodu se je zatekel v Raveno in se tja zaprl z maloštevilnimi vojaki. (10) Ko je videl, da bo izrocen Maksimijanu, se mu je predal in škrlatno oblacilo izrocil tistemu, od katerega ga je prejel. (11) S tem je dosegel zgolj pravico do blažje smrti. Kajti bil je prisiljen umreti pocasi, z odprtimi žilami. [27] (1) Herkulij, ki je poznal Maksimijanovo [Galerijevo] norost, je zacel razmišljati o tem, kako ga bo novica o Severovi smrti razjezila, da bo prišel z vojsko; mogoce se mu bo prikljucil tudi Maksimijan z dvojnimi cetami, ki se jim ne bi mogel postaviti po robu. Po utrditvi mesta in skrbnih pripravah je odpotoval v Galijo, da bi na svojo stran pridobil Konstantina, ko bi mu dal mlajšo hcer za ženo. (2) Ta [Galerij] je medtem z zbrano vojsko napadel Italijo ter prispel do mesta z namero uniciti senat in pobiti ljudstvo, vendar so bili vsi dostopi zaprti in utrjeni. Upanja na vdor ni bilo, napad bi bil težak, za obleganje obzidja je bilo cet premalo. Ker ni Rima še nikoli videl, je menil, da ni veliko vecji od ostalih mest, ki jih je poznal. (3) Tedaj so se nekatere legije prestrašile zlocina, v katerem bi tast napadel zeta in rimski vojaki Rim, odvrgli so bojna znamenja in zapustili njegovo poveljstvo. (4) In ko so podvomili tudi drugi vojaki, se je njegova [Galerijeva] ošabnost zlomila, zapustil ga je pogum in se je, bojec se Severovega konca, vrgel pred vojake na tla in jih prosil, naj ga ne izrocijo sovražniku, dokler jih ni z velikimi obljubami uspel pridobiti. Potem se je obrnil in zacel naglo bežati, pri cemer bi ga bilo zlahka mogoce ujeti, tudi ce bi mu kdo sledil le z maloštevilno vojsko. (5) Ker se je tega bal, je vojakom dovolil, da se cimbolj razpršijo, plenijo in unicujejo, tako da bi zasledovalci ostali brez oskrbe. (6) Tisti del Italije, kjer se je gibala ta kužna vojska, je bil povsem izropan, žene napadene, device oskrunjene, ocetje in možje muceni, da bi predali svoje hcere, žene in imetje. Drobnico in živino so odpeljali kot plen, odvzet barbarom. (7) Na tak nacin se je vrnil na svoje obmocje nekdanji rimski cesar, sedaj ropar Italije, vse je opustošil kot kak sovražnik. (8) Ko je prejel cesarsko cast, se je razglasil celo za sovražnika rimskega imena, hotel ga je spremeniti, da se ozemlje ne bi vec imenovalo »rimsko«, ampak »dacansko« cesarstvo. [28] (1) Po njegovem [Galerijevem] begu se je drugi Maksimijan vrnil iz Galije in vladal skupaj s sinom [Maksencijem]. Toda do mladega je bila pokornost vecja kot do starca, ker je sin oblast prejel prej in ker je imel vecjo moc, ter ker je sam vrnil oblast ocetu. (2) Starec je težko prenašal, da ne more svobodno poceti, kar bi si želel, in je sinu zavidal z otroškim ljubosumjem. Razmišljal je, kako bi mladenica odstavil in si povrnil nekdanjo moc; to se mu je zdelo enostavno, ker je imel vojake, ki so zapustili Severa. (3) Sklical je ljudstvo in vojake, kot bi želel imeti govor o slabem položaju v državi. Ko je že veliko govoril o tem, je z roko pokazal na sina in rekel, da je on izvor vsega zla in zacetnik vseh nesrec, ki jih trpi država, ter mu strgal škrlat z ramen. (4) Ta [Maksencij] pa je slecen sestopil s tribunala, vojaki so ga sprejeli. Prestrašen zaradi njihove jeze in kricanja je bil nezvesti starec pregnan iz Rima kot drugi Tarkvinij Ošabni. [29] (1) Po vrnitvi v Galijo, kjer se je nekaj casa mudil, je odpotoval k sovražniku svojega sina Maksimijanu [Galeriju], kot da želi z njim govoriti o ureditvi položaja v državi – v resnici pa zato, da bi ga ob priložnosti za pomiritev ubil in mu odvzel njegov del cesarstva, ker je ostal brez svojega. (2) Ko je prispel tja, je bil tam Diokles,57 ki ga je njegov zet malo pred tem poklical, da bi naredil tisto, cesar ni prej, vprico njega predal oblast Liciniju namesto Severu. Tako se je to zgodilo vprico obeh. Na tak nacin jih je bilo istocasno šest [cesarjev]. (3) Namere starega Maksimijana so propadle, pripravljal se je na tretjo bitko; poln slabih misli in zlocinov se je vrnil v Galijo, da bi z zvijaco 57 Dioklecijanovo ime, preden je postal cesar. Kasneje ga pisec spet imenuje Dioklecijan (Mort. per. 41.1 in 42.2). 163 obkolil cesarja Konstantina, svojega zeta in zetovega sina58 – in je zato, da ne bi bil sumljiv, odložil cesarsko oblacilo. Ljudstvo Frankov je bilo pod orožjem. (4) Maksimijan je tega [Konstantina], ki ni nicesar sumil, pregovoril, da naj s sabo ne vodi svoje celotne vojske, barbare da je mogoce premagati z maloštevilnimi vojaki; tako bi sam imel vojsko, ki bi jo prevzel, njega [Konstantina] pa bi zlahka premagal zaradi maloštevilnosti vojakov. (5) Mladenic je verjel izkušenemu in starejšemu, poslušal je svojega tasta, odpravil se je tako, da je vecji del vojske pustil tam. Maksimijan je pocakal nekaj dni, da bi Konstantin prispel na ozemlje barbarov, nenadoma ponovno pograbil škrlat, vdrl v državno blagajno in zacel darežljivo deliti, kot je bil vajen, o Konstantinu si je izmislil stvari, ki pa so potem doletele njega samega. (6) Cesarju je bilo hitro sporoceno, kaj se je zgodilo. S cudežno naglico se je vrnil z vojsko. Presenetil ga je, ko še ni bil dovolj pripravljen, in vojaki so se vrnili k svojemu cesarju. (7) Oni [Maksimijan] je zavzel Masilijo in zavaroval vrata. Cesar se je približal in ga nagovoril, ko je stal na obzidju, vendar ne ostro in sovražno, vprašal ga je, ali je želel kaj, cesar ni dobil, in zakaj pocne nekaj, kar zanj ni primerno. Ta pa je z obzidja odgovoril s kletvinami. (8) Takrat so se naenkrat za njegovim hrbtom odprla vrata, vojake so spustili noter. Pred cesarja so privedli upornega avgusta, necastnega oceta, nezvestega tasta. Poslušal je o zlocinih, ki jih je storil, slekli so mu obleko in mu, potem ko so ga opomnili, podarili življenje. [30] (1) Potem ko je izgubil casti cesarja in tasta, ni mogel prenesti ponižanja, ampak je že snoval drugo zaroto, ki jo je enkrat že nekaznovano zagrešil. (2) Poklical je svojo hcer Favsto in jo skušal s prošnjami in laskanjem pregovoriti, da bi izdala soproga, obljubil ji je drugega, uglednejšega moža. Prosil je le to, naj pusti odprta vrata spalnice in naj bo ta manj skrbno zastražena. (3) Obljubila je, da bo tako storila, in je o tem nemudoma porocala možu. Dogovorjeno je bilo, da bodo pripravili past, s katero se bo jasno pokazal zlocin. Podtaknili so nekega malopridnega evnuha, ki naj bi umrl namesto cesarja. (4) Oni [Maksimijan] je vstal sredi gluhe noci, zdelo se mu je, da je vse primerno za zaroto. Stražarjev je bilo malo, pa tudi stali so bili nekoliko dlje proc; povedal jim je, da je imel sanje, ki bi jih rad povedal sinu. Vstopil je oborožen, ubil evnuha in prišel ven s hvalisavim pripovedovanjem, kaj je zagrešil. (5) Takrat se je na drugi strani pojavil Konstantin s skupino oboroženih mož. Truplo ubitega so odnesli iz spalnice, morilec, ujet pri 58 Zaradi porok in posvojitev je prihajalo do zapletenih sorodstvenih odnosov, pisec se tu iz njih verjetno norcuje. 164 dejanju, pa je obmolknil, tako kot stoji trd kamen, marpezijska stena.59 Obtožen je bil necastnega dejanja in zlocina. Dovoljeno mu je bilo izbrati nacin smrti in privezal je zanko visoko na tram, da necastne bi smrti umrl.60 (6) Tako je ta najvecji rimski cesar, ki je po preteku daljšega obdobja z veliko slavo praznoval dvajsetletnico vladavine, svoje odvratno življenje koncal z grdo in sramotno smrtjo, z izpahnjenim in zlomljenim ošabnim vratom. [31] (1) Bog, mašcevalec svoje vere in svojega ljudstva, je oci obrnil od tega [Maksimijana] proti drugemu Maksimijanu [Galeriju], zacetniku necastnih preganjanj, da bi tudi nad njim pokazal moc svoje velicine. Tudi ta je že sam premišljeval o praznovanju dvajsetletnice lastne vladavine. (2) Kot je že prej obremenil province z davki v zlatu in srebru, jim je sedaj, da bi izpolnil obljube, v imenu praznovanj vicenalij zadal drugi udarec s sekiro. (3) Kdo bi lahko primerno opisal, kako je bil cloveški rod tlacen zaradi izterjevanja dajatev, zlasti v žitu? Vojaki vseh uradov, bolje receno mesarji, so preganjali vsakega posameznika. Nihce ni vedel, komu je treba najprej ugoditi, za tiste, ki niso imeli nicesar, ni bilo milosti. Mnogi so morali vzdržati raznovrstna mucenja, ce niso mogli dati tega, cesar sploh niso imeli. (4) Obdani s številnimi stražarji niso imeli niti trenutka, da bi zajeli sapo, v nobenem delu leta niti malo pocitka. Pogosto je nastal spor zaradi istih ljudi med uradniki in med vojaškimi sodniki. Nobeno obmocje ni bilo brez cenilcev, nobena trgatev brez nadzornika, nic ni ostalo za življenje tistim, ki so delali. Ceprav je bilo neznosno, da se je tistim, ki so hrano ustvarili s svojim delom, jemalo od ust, bi bilo to še možno prenašati, ce bi se dalo upati na boljšo prihodnost. (5) Kaj pa obleke vseh vrst? In zlato? In srebro? Ali ne bi bilo teh stvari mogoce kupovati šele po prodaji pridelkov? Od kod naj vzamem, brezumni tiran, ce mi odvzemaš ves pridelek in mi grobo trgaš vse, kar je šele zacelo roditi? (6) Kdo ni bil oropan vseh dobrin, da bi on zbral vse blago pod svojo vladavino za proslavo, ki je kljub temu ne bo mogel praznovati?61 [32] (1) Imenovanje Licinija za cesarja [avgusta] je razjezilo Maksimina, ni hotel, da bi njega imenovali cezar ali da bi bil na tretjem mestu. (2) Zato mu je oni [Galerij] veckrat poslal odposlance in ga prosil, naj se mu ukloni, naj se drži ureditve, umakne starejšemu in izkaže cast osivelemu. (3) Ta [Maksimin Daja] je postal še predrznejši in se je skliceval na prednost glede na cas vladanja, trdil je, da mora biti on prvi, ker je prej prejel škrlat, prezrl je prošnje in ukaze dru59 Vergilij, Eneida 6.471. 60 Vergilij, Eneida 12.603, prevod Fran Bradac. 61 Napoved, da Galerij ne bo docakal dvajsetletnice svoje vladavine. 165 gega. (4) Zver [Galerij] je trpela in tulila; govoril je, da je to zahvala, ker je cloveka nizkega rodu postavil za cezarja ter pricakoval, da mu bo poslušen, ta pa zdaj pozablja na te usluge in sramotno zavraca njegove želje in prošnje. (5) Premagan zaradi [Maksiminove] trme je [Galerij] popustil in odložil ime cezarja ter sebe in Licinija imenoval za avgusta, Maksimina in Konstantina pa za sinove avgustov. Zatem mu je Maksimin pisal, da bi ga obvestil, kako je bil na Marsovem polju nedavno s strani vojakov imenovan za avgusta. Galerij je to novico sprejel z žalostjo in bolecino ter ukazal, naj se vsi štirje imenujejo za cesarje [avguste]. [33] (1) Že je teklo osemnajsto leto [njegove vladavine],62 ko ga je [Galerija] Bog udaril z neozdravljivo boleznijo.63 Na spodnjem delu rodil se mu je naredila nevarna rana, ki se je še razrašcala. (2) Zdravniki so rezali in zdravili. Nastala je brazgotina, vendar se je rana ponovno odprla, iz strgane vene je iztekala kri že v skorajda taki meri, da je bilo ogroženo življenje. Iztekanje krvi so komaj zaustavili. Zdravljenje se je moralo zaceti znova. Spet je nastala brazgotina. (3) Vendar je že rahel premik telesa rano spet odprl in izteklo je še vec krvi kot prej. Bledel je in hujšal ter telesno oslabel, šele takrat se je krvavenje spet ustavilo. (4) Zdravljenje na rano ni imelo vec ucinka; rak je že napadel sosednje dele telesa in kolikor bolj so rezali, bolj se je širil. Kolikor bolj so zdravili, bolj se je razrašcal … ucitelji stran so stopili, Hiron, Filiridov sin, in Amitaonijev Melamp.64 Od vsepovsod so privedli odlicne zdravnike, vendar cloveške roke niso prinesle napredka. (5) Zatekali so se k malikom, Apolona in Asklepija so naprosili za zdravilo. Apolon ga je predpisal, vendar se je bolezen še poslabšala. (6) Konec ni bil vec dalec, vsi spodnji deli telesa so bili že zajeti. Zunanje razpadanje je prodiralo v notranjost, ves predel medenice je razpadal. Kljub temu ga nesrecni zdravniki niso prenehali negovati in zdraviti, ceprav brez upanja, da bi premagali bolezen. (7) Ko je zajelo notranjost, je zlo prehajalo globlje in zavzelo vse, znotraj so se zaredili crvi. Smrad se ni razširil samo po palaci, temvec tudi po celotnem mestu. To ni bilo cudno, saj sta se pomešala oba telesna odvoda. (8) Razjedali so ga crvi, telo je razpadalo 62 Med 1. marcem 310 in 1. marcem 311. 63 Galerijevo bolezen omenjajo tudi Evzebij (Hist. eccl. 8.16.3–5), Zosim (Historia nova 2.11) in Anonymus Valesianus (Origo Const. 3.8). Podobna bolezen in nato smrt je doletela tudi selevkidskega vladarja Antioha IV. Epifana leta 164 pr. Kr., o cemer piše 2. knjiga Makabejcev (9.112) v Stari zavezi. O podobnih smrtih drugih vladarjev, ki so bili hkrati tudi preganjalci in tirani, gl. Cook, Lactantius on the Death, 385–403. 64 Vergilij, Georgike 3.549–550. 166 ob nevzdržnih bolecinah. Grozljiv krik se do zvezd je razlegal, kakšno tuljenje, ko bik že ranjen beži od oltarja.65 (9) Na razpadajoci zadnji del telesa so polagali vroce kuhano meso, da bi toplota izvlekla crve. Ko se je vse to razprlo, jih je gomazela neverjetna množina, vendar jih je zaradi razpadajocega tkiva nastajalo še vec. (10) Ko se je zlo razširilo, so postajali deli telesa brezoblicni. Zgornji del se je vse do rane posušil, ob strašnem hujšanju se je obledela koža usedala globoko med kosti, spodnji del telesa pa se je nasprotno napihnil, stopala so postala brezoblicna. (11) To se je dogajalo vse leto, dokler ni bil ukrocen zaradi bolecin koncno primoran priznati Boga. V razmakih med napadi bolecine je krical, da bo obnovil božji tempelj in da namerava zadostiti za svoj zlocin. Ko je že umiral, je izdal naslednji odlok.66 [34] (1) »Med vsem drugim, kar smo vedno sprejeli zaradi dobrobiti in koristi države, smo doslej želeli, da bi bilo vse v skladu s starimi zakoni in rimsko družbeno ureditvijo, in skrbeli za to, da bi se tudi kristjani, ki so zapustili nacin življenja svojih prednikov, vrnili k zdravemu razumu. (2) Iz nekega vzroka je te kristjane popadla tolikšna samovolja in tolikšna norost, da niso vec sledili uredbam starih, ki so jih uvedli morda ravno njihovi predniki, temvec so po svoji volji, ko se jim je zljubilo, sebi ustvarili zakone, katerim so se podredili, in so z vseh strani zbrali pripadnike razlicnih ljudstev. (3) Ko smo izdali ukaze, da se je treba vrniti k starim uredbam, so se številni izpostavili nevarnosti, mnogi so tudi umrli. (4) Ker so številni vztrajali v svojih prepricanjih in ker smo uvideli, da ne opravljajo obredov bogovom niti ne izvajajo obredov, ki bi jih morali, ter ne castijo kršcanskega Boga, smo z mislijo na svojo najmilejšo prizanesljivost in vecno navado, po kateri smo navajeni vsem ljudem stalno izkazovati milost, menili, da jim moramo oprostiti. Tako naj bodo spet kristjani in naj obnovijo svoja shajališca, s tem da ne smejo poceti nicesar proti ureditvi države. (5) V drugem pismu bomo uradnikom napisali, katere ukrepe naj izvajajo. Sledec tej naši oprostitvi morajo svojega Boga prositi za zdravje nas, države in sebe, tako da bo država obvarovana z vseh strani in da bodo lahko varni živeli na svojih domovih.« [35] (1) Ta edikt je bil objavljen v Nikomediji dan pred majskimi kalendami v casu osmega Galerijevega in petega Maksiminovega 65 Vergilij, Eneida 2.222–224. 66 Besedilo Galerijevega tolerancnega edikta v grškem prevodu navaja Evzebij (Hist. eccl. 8.16.1 in 8.171–1). Za edikt prim. podrobneje Kuhoff, Diocletian, 871– 881, Marcone, Editto di Galerio, Bratož, Forma e contenuto, 25–46, in Brandt, Galerio legislatore, 17–24. 167 konzulata.67 (2) Po odprtju jec si bil takrat osvobojen ti, najdražji Donat, skupaj z ostalimi izpovedovalci vere, potem ko je bila jeca šest let tvoj dom. (3) On [Galerij] pa zaradi tega dejanja ni prejel milosti od Boga, temvec je po nekaj dneh, potem ko je priporocil Liciniju svojo ženo in sina ter ju izrocil v njegove roke, ko so mu razpadli že skoraj vsi udje, umrl zaradi grozljive bolezni.68 (4) To se je v Nikomediji razvedelo sredi istega meseca, ko naj bi na marceve kalende praznovali njegove vicenalije.69 [36] (1) Ob tej novici70 je z Vzhoda pohitel Maksimin, tako da je vzpostavil obcestne postaje z namenom zavzeti province in je – medtem ko se je Licinij še mudil – zavzel vse ozemlje do Halkedonske soteske.71 Vdrl je v Bitinijo, kjer je takoj pripomogel k svoji priljubljenosti, ko je na veliko veselje vseh ukinil davek. (2) Med obema cesarjema je takrat nastal spor in skorajda vojna. Nasprotni obali sta zasedla z vojsko, vendar sta pod dolocenimi pogoji sklenila mir in prijateljstvo in v isti soteski potrdila zvezo s stiskom desnice. (3) Oni [Maksimin] se je brezskrbno vrnil ter v Siriji in Egiptu pocel enako kot prej. Najprej je ukinil splošno pomilostitev kristjanov, ki je bila izdana, in spodbudil poslanstva mest, naj zahtevajo, da se kristjanom ne dopusti ponovno graditi shajališc znotraj mest. S tem je želel doseci vtis, da je zaradi nagovarjanja drugih ukazal narediti to, kar je želel izvesti sam. (4) V soglasju z njimi je uvedel imenovanja svecenikov na nov nacin, po enega za posamezno mesto izmed najuglednejših mešcanov, ki so morali vsakodnevno prinašati žrtve vsem njihovim bogovom, podpirati stare sveceniške službe, paziti, da kristjani ne bi gradili svojih stavb in da se ne bi zbirali ne javno ne zasebno, temvec da bi jih zajeli in jih po svojem pravu prisilili k žrtvovanjem ali izrocili sodnikom.72 (5) To mu je bilo še premalo, zato je na celo vsake province postavil po enega svecenika izmed ljudi višjega stanu in tako enim kot drugim zapovedal, da morajo nastopati obleceni v bela oblacila. (6) Pripravljal se je na to, da bi storil, kar je že na Vzhodu. Ko je na zunaj kazal prizanesljivost, je božje služabnike prepovedal ubijati, vendar jih je ukazal pohabljati. (7) Tako so izpovedovalcem iztikali oci, jim sekali roke in noge ter rezali nosove ali ušesa. 67 Torej 30. aprila. 68 Galerij je bil pokopan v Romulijani (dan. Gamzigrad pri Zajecaru, Srbija), kjer so odkrili njegov mavzolej. 69 Torej 1. marca. 70 O Galerijevi smrti. 71 Mesto Halkedon v Mali Aziji nasproti Bizanca. 72 O Maksiminovih preganjanjih piše tudi Evzebij (Hist. eccl. 9, pogl. 4–6). [37] (1) Medtem ko je to pocel, ga je [Maksimina] prestrašilo Konstantinovo pismo, zato je hlinil, da je spremenil svoje ravnanje, vendar je kljub temu tiste [izmed kristjanov], ki so mu padli v roke, dal skrivaj utopiti v morju. Tudi ni opustil navade vsakodnevnega žrtvovanja v palaci. (2) Prvi je iznašel tudi to, da živali, s katerimi se je hranil, niso ubijali kuharji, temvec so jih žrtvovali sveceniki na oltarjih, tako da se na mizo ni prinašalo nicesar, od cesar ne bi bil del ali celota žrtvovan ali polit z vinom – tako da je vsak, ki je bil poklican k pojedini, od tam odšel omadeževan in umazan. (3) V drugih zadevah je bil podoben svojemu ucitelju, kajti ce je še kaj ostalo ali ce sta Diokles ali Maksimijan še kaj pustila, je on vse to odvzel brez kakršnegakoli sramu. (4) Tako so se zapirale zasebne žitnice, pecatila so se skladišca, davki so se izterjevali že za naslednja leta. Zaradi tega sta kljub obilnim pridelkom izbruhnili lakota in nezaslišana draginja. (5) Crede goveda in ovac so plenili za vsakodnevna žrtvovanja, s cemer je svoje bližnje tako pokvaril, da so prezirali žito. Razsipal je brez ozira in brez mere, vse svoje spremstvo, ki je bilo zelo številno, je nagrajeval z dragimi oblekami in z zlatim denarjem, navadnim vojakom in novincem je dajal srebro, barbare je pocastil z darovi vseh vrst. (6) Kar je odvzemal živim, je odnašal ali podarjal svojim, ki so zahtevali tuje. Morda bi si za to zaslužil celo zahvalo, kajti po obicaju prizanesljivih razbojnikov je odnašal plen brez prelivanja krvi. [38] (1) Najvecji zlocin, do katerega drugi [vladarji] niso prišli, je bila njegov strast do zapeljevanja. Tega ne znam imenovati drugace kot slepo in nebrzdano, vendar s temi besedami teh stvari zaradi gnusnosti ni mogoce izraziti; jezik izgublja moc zaradi velikosti zlocina. (2) Evnuhi in zvodniki so stikali vsepovsod. Kjerkoli so našli kak lepši obraz, so se morali ocetje in možje umakniti. Plemenitim ženam in devicam so slekli obleko in pregledali vse ude, da kak del telesa ne bi bil nevreden cesarskega ležišca. Ce se je katera branila, so jo utopili v vodi, kot bi bila cistost pod njegovim zvodništvom zlocin razžalitve velicanstva. (3) Nekateri so potem, ko so jim oskrunili žene, ki so jih tako castili zaradi njihove cistosti in zvestobe, ubili sami sebe, saj niso mogli prenesti bolecine. Pod to pošastjo ni bilo mogoce ohraniti nobene cistosti, ce ni kaka posebna iznakaženost odvrnila barbarskega poželenja. (4) Koncno je uvedel tudi navado, da se ni smel nihce porociti brez njegovega dovoljenja, da bi bil pri vsaki poroki prvi preizkuševalec. (5) Onecašcene v svobodi rojene device je podarjal za žene svojim sužnjem. Tudi njegovi spremljevalci so pod takim vladarjem posnemali onecašcenja in nekaznovano skrunili spalnice svojih gostiteljev – kdo bi jih namrec lahko kaznoval? Hcere navadnih ljudi so lahko ugrabljali, kot se je komu zahotelo. Hcere odlicnikov, ki se jih ni smelo ugrabljati, so zahtevali kot izraz posebnega privilegija – in ce je cesar tak zahtevek podprl, ga ni bilo mogoce zavrniti, sicer bi sledila smrt ali kak barbar za zeta. (6) Kajti med njegovimi telesnimi stražarji ni bilo skoraj nikogar razen tistih, ki so jih Goti v casu vicenalij pregnali s svojih zemljišc in so se predali Maksimijanu na pogubo ljudstva; tisti, ki so bežali pred barbarskim suženjstvom, so sedaj gospodovali nad Rimljani. (7) Obkrožen s takimi spremljevalci in obdan s takimi stražarji je imel Vzhod za zabavo. [39] (1) Potem ko je uzakonil svoj razvrat tako, da je štel za pravilno vse, cesar bi si zaželel, se ni zadržal niti pred avgusto, ki jo je nekoc imenoval za svojo mater. (2) Po Maksimijanovi [Galerijevi] smrti je prišla k njemu Valerija, ki je menila, da bo v njegovem delu države varnejša, še posebej zato, ker je že imel ženo. (3) Toda ta divja žival se je vnela od znotraj. Ženska je še vedno nosila crna oblacila, ker se cas žalovanja še ni iztekel, ko je že poslal odposlance, da bi jo zaprosil za roko, pri cemer je nameraval svojo ženo odsloviti. Odgovorila je pogumno, kot je znala samo ona. (4) Najprej, da ne more govoriti o poroki v žalnih oblacilih, dokler je pepel njenega moža, njegovega oceta, še vedno topel; dalje, da bi on ravnal sramotno, ce bi odslovil zvesto ženo, kar bi gotovo storil tudi njej; slednjic pa ne bi bilo primerno za žensko njenega imena in stanu, ce bi brez upoštevanja obicajev in izrocil vzela drugega moža. (5) Sporoceno mu je bilo, kaj si je drznila. Njegovastrast se je sprevrgla v jezo in bes. Žensko je takoj izobcil, zasegel je njeno lastnino, ji odvzel spremstvo, dal evnuhe pobiti z mucenjem, njo samo pa z materjo poslal v izgnanstvo – in sicer ne na dolocen kraj, temvec tako, da jo je v sramoti preganjal sem in tja, njene prijateljice pa obsodil pod pretvezo prešuštva. [40] (1) Bila je neka ženska senatorskega rodu, ki je od sinov že dobila vnuke. To je imela Valerija rada kot drugo mater; mislil je, da ga je zavrnila po njenem nasvetu. Namestniku <…> je narocil, naj jo sramotno ubije. (2) Njej sta bili pridruženi še dve ženski enakega položaja. Ena od njiju, ki je pustila v Rimu hcer za devico vestalko, je skrivaj prijateljevala z Valerijo, druga pa je imela moža senatorja in avgusti [Valeriji] ni bila posebej blizu. Obe so ubili zaradi velike telesne lepote in cednosti. (3) Ženski so nenadoma zgrabili vojaki, ne da bi jima sodili, ampak da bi se zgodil zlocin; ni bilo namrec nobenega tožnika, pac pa so našli nekega Juda, ki je bil kriv drugih zlocinov in je v upanju, da bo oprošcen, lažno prical proti nedolžnima. Pravicni in prizadevni sodnik je odšel s stražo iz mesta, da ga ne bi kamenjali. Ta tragedija se je dogajala v Niceji. (4) Juda so zaslišali z mucenjem in je prical, kot mu je bilo zapovedano; mucitelji pa so jima s pestmi preprecili, da bi ugovarjali. Ukazano je bilo, da obe nedolžni odpeljejo. 170 To sta spremljala jok in žalovanje – ne samo moža, ki je bil ob svoji zvesti ženi, temvec vseh, ki so bili zbrani zaradi tega gnusnega in nezaslišanega zlocina. (5) Da ju nezadovoljno ljudstvo ne bi iztrgalo iz rok njunih krvnikov, so ju pospremili vojaki v oklepih in lokostrelci. Tako so ju odvedli h kazni sredi cete oboroženih vojakov. (6) In ker so njune služabnike pregnali, bi tam ostali nepokopani, ce ju ne bi pokopalo skrivno usmiljenje prijateljev. A tudi tisti zvodnik ni prejel obljubljene oprostitve, temvec so ga privezali na leseno rogovilo [križ] in takrat je razkril celotno skrivnost; v zadnjem izdihljaju je pred vsemi prical, da sta bili umorjeni nedolžni. [41] (1) Avgusta je bila izgnana v samotne predele Sirije in je o tej nesreci prek tajnih slov obvestila svojega oceta Dioklecijana. (2) Ta je po poslancih prosil, da bi se hci vrnila k njemu, kar pa ni pomagalo. Prosil je znova in znova, vendar vrnitev ni bila odobrena. (3) Nazadnje je poslal nekega svojega sorodnika, vojaka in sposobnega cloveka, naj ga [Maksimina] zaprosi glede na njegova [Dioklecijanova] prejšnja dobra dela. Tudi ta ni nic opravil in je sporocil, da so vse prošnje zaman.73 [42] (1) Istocasno so na Konstantinov ukaz porušili Maksimijanove kipe in postrgali slike, kjerkoli je bil upodobljen. Ker sta bila pogosto upodobljena oba starca skupaj, so hkrati odstranili podobe obeh. (2) Tako je Dioklecijan še živ videl to, kar se ni zgodilo še nobenemu cesarju, in je zaradi dvojne bolecine sklenil, da mora umreti. Iz obupa se je v bolecini metal sem in tja, ni spal in ni jedel. V stokanju, jecanju in napadih joka se je metal zdaj na ležišce in zdaj spet na tla. (3) Tako je vladarja, ki je bil dvajset let najsrecnejši, Bog ponižal do neuglednega življenja, mu zadal nesrece in ga privedel do tega, da je zasovražil življenje ter na koncu umrl zaradi lakote in tesnobe. [43] (1) Ostal je še eden od božjih sovražnikov, Maksimin, katerega padec in pogubo bom opisal zdaj. (2) Ker je gojil zamero do Licinija, ki ga je Maksimijan [Galerij] postavil nadenj, je z njim nekaj prej sklenil prijateljstvo. Ko je slišal, da je bila Konstantinova sestra zarocena z Licinijem, je [Maksimin Daja] pomislil, da sta se dva cesarja zarotila proti njemu. (3) V tajnosti je napotil poslance v Rim, da bi z Maksencijem sklenil zavezništvo in prijateljstvo. Poslal mu je tudi prijazno pismo. Poslanci so bili prijazno sprejeti; sklenjeno je bilo prijateljstvo, kipa obeh so postavili skupaj. (4) Maksenciju se je to zdelo kot božja pomoc; že je namrec napovedal vojno Konstantinu pod pretvezo, da želi mašcevati ocetovo smrt. (5) Iz tega se je porodil sum, da je pogubni starec [Maksimijan] samo hlinil nesoglasja s sinom, s cimer bi 73 Avtor skuša prikazati, kako velika je bila božja kazen za Dioklecijana, ki je padel tako nizko, da ni mogel zašcititi niti svojih najbližjih. 171 ostalim pripravil pot v propad in bi potem, ko bi jih vse odstranil, sebi in svojemu sinu prisvojil oblast nad celim svetom. (6) Vendar je bilo vse to popolnoma napacno. Njegova namera je bila odstraniti sina in vse ostale in ponovno ustoliciti sebe in Dioklecijana. [44] (1) Med njima [Maksencijem in Konstantinom] se je že zacela državljanska vojna. Ceprav se je Maksencij zadrževal v Rimu in mu je bilo prerokovano, da bo umrl, ce se bo znašel zunaj mestnih vrat, je kljub temu vodil vojno s sposobnimi poveljniki. (2) Maksencij je imel vec sil, ker je dobil od Severa vojsko svojega oceta in ker je svojo lastno pred kratkim privedel iz dežele Mavrov in Getulov.74 (3) Spopadli so se, Maksencijevi vojaki so zmagovali, nato pa se je Konstantinu povrnil pogum in je pripravljen na kakršenkoli izid vojsko pomaknil bližje do obzidja ter se utaboril nasproti Milvijskega mostu. (4) Približeval se je dan Maksencijevega prevzema oblasti, šesti dan pred novembrskimi kalendami, ki bi sklenil pet let njegove vladavine. (5) Konstantin je bil med spanjem opomnjen, da naj na šcite nariše nebeški znak Boga in tako zacne bitko. Storil je, kot mu je bilo zapovedano, in je dal z zvrnjeno crko X, zaokroženo pri vrhu, narisati na šcite Kristusov znak.75 S tem znamenjem oborožena vojska je zgrabila za mece. Sovražnik je prišel naproti brez cesarja in je preckal most, vojski sta se spopadli v enako široki bojni vrsti, oboji so se borili z najvecjo mocjo, da, ne eni ne drugi ne znajo bežati …76 (7) V mestu [Rimu] je izbruhnil upor, vojskovodjo [Maksencija] so obtožili, da je opustil skrb za blaginjo države – na svoj rojstni dan77 je namrec priredil cirkuške igre – ko je nenadoma ljudstvo v en glas vzkliknilo, da Konstantina ni mogoce premagati. (8) Prestrašen zaradi tega vzklika se je umaknil in ukazal pogledati v sibilinske knjige, v katerih so odkrili, da bo na ta dan umrl sovražnik Rimljanov. (9) Ob tem odgovoru je preprican v zmago stopil naprej in se podal v bitko. Za njegovim hrbtom se je most zrušil. Zatem se je bitka zaostrila, nad bojno vrsto je bila božja roka. Maksencijevi 74 Iz Afrike, od koder je prišlo kakih 20.000 vojakov. Maksencij je imel sicer za obrambo Rima na voljo okrog 40.000 vojakov (Kuhoff, Diokletian, 897). 75 Avtor opisuje stavrogram ( ), ki je bil prvotno ligatura grških crk tau (T) in rho (P). Po Evzebijevi okrog 339 napisani biografiji (1.28 in nasl.) je Konstantin videl križ cez sonce z napisom »s tem boš zmagal« (t..t. ...a), ki mu ga je Kristus v naslednjih sanjah ukazal uporabiti kot zašcitni znak. Kot kaže, je Konstantin to pozneje prikazal sam, videnja so pogost topos pri opisih dobrih cesarjev. Ko je Konstantin pred spopadom dal na šcite narisati zmagovalni znak, je bitka postala neke vrste spopad bogov, v kateri se je Kristus prvic izkazal kot pomocnik v bitki (gl. Demandt, Spätantike, 83). 76 Vergilij, Eneida 10.757, prevod Fran Bradac. 77 Mišljen je »rojstni dan« Maksencija kot cesarja, dan nastopa njegove vladavine. 172 vojaki so se prestrašili, obrnil se je v beg in pohitel do porušenega mostu, množica bežecih ga je stisnila in potisnila v Tibero.78 (10) Ko se je ta resnicno srdita bitka koncala, je bil z velikim veseljem senata in rimskega ljudstva Konstantin sprejet kot cesar; izvedel je za Maksiminovo nezvestobo, saj je zasegel njegova pisma, našel je kipe in slike. (11) Senat je Konstantinu v zahvalo za njegovo vrlino dodelil najvišji naslov, ki ga je zase zahteval Maksimin. Ko je ta izvedel za novico o osvoboditvi mesta, jo je sprejel tako, kot bi bil premagan sam. (12) Ko je izvedel za senatovo odlocitev, se je od bolecine tako razvnel, da je odkrito priznal sovraštvo in je najvišjega cesarja obsipal z žalitvami in zasmehovanjem. [45] (1) Ko je uredil zadeve v mestu, se je Konstantin zaradi bližajoce zime umaknil v Mediolan. Tja je prispel tudi Licinij, da bi sprejel svojo ženo.79 (2) Ko je Maksimin videl, da sta oba zaposlena s pripravo porocnih svecanosti, je sredi najhujše zime premaknil vojsko iz Sirije in jo izcrpano v dvojnem maršu privedel v Bitinijo. (3) Zaradi velikega deževja, sneženja, blata, mraza in naporov so pomrle vprežne živali vseh vrst, žalostni pogled na njihova trupla vzdolž ceste je vojakom napovedoval izid prihodnje vojne in podoben poraz. (4) Sam ni ostal le znotraj svojega ozemlja, pac pa je po prehodu cez ožino z vojsko prispel pred vrata Bizanca. Tam je bila vojaška posadka, ki jo je za tak primer namestil Licinij. To je poskušal Maksimin najprej pridobiti z darovi in obljubami, nato pa prestrašiti s silo in obleganjem, vendar niso pomagale ne sila ne obljube. (5) Potem ko je minilo že enajst dni, kar bi lahko poslali sle in pisma cesarju [Liciniju], so se vojaki predali, ne zaradi nezvestobe, ampak zaradi majhnega števila. Od tod je šel naprej do Herakleje, kjer je bil zadržan na enak nacin in je izgubil nekaj dni. (6) Licinij je v naglici z maloštevilno vojsko prispel do Adrianopla;80 ko je oni [Maksimin] sprejel predajo Perinta in se je tam nekoliko zadržal, je šel naprej do postaje na osemnajsti milji; naprej ni mogel, ker je Licinij že zasedel naslednjo postajo, oddaljeno prav toliko milj. (7) Ta [Licinij] je v okolici zbral vse vojake, kolikor jih je mogel, in se odpravil proti Maksiminu, a bolj zato, da bi ga zadržal, kot da bi zacel bitko ali upal na zmago. Maksimin je namrec poveljeval vojski 78 Konstantinova zmaga v bitki pri Milvijskem mostu je imela daljnosežne posledice (gl. Demandt, Spätantike, 82–85). Prinesla je prevlado kršcanstva, ki bi se sicer gotovo vsaj zamaknila. Senat je po zmagi Konstantinu posvetil slavolok s prizori iz te bitke, v Maksencijevi baziliki pa so postavili velik Konstantinov kip. Konstantin je na veliko podpiral tudi gradnjo cerkva. 79 Konstantinovo polsestro Konstancijo. 80 Dan. Edirne v evropskem delu Turcije blizu meje z Grcijo in Bolgarijo. 173 sedemdeset tisoc oboroženih, sam pa jih je zbral komaj trideset tisoc. (8) Njegovi vojaki so bili razpršeni na vse strani in jih zaradi stiske s casom ni bilo mogoce zbrati. [46] (1) Ko sta se vojski približali ena drugi, se je zdelo, da se bo bitka kmalu zacela. (2) Tedaj je dal Maksimin Jupitru zaobljubo, da bo v primeru zmage iztrebil in popolnoma unicil ime kristjanov. (3) Naslednjo noc je k specemu Liciniju pristopil Gospodov angel in ga opomnil, naj takoj vstane in s celotno vojsko moli k najvišjemu Bogu; ce to stori, bo zmaga njegova. (4) Potem je sanjal, da je po teh besedah vstal in da je isti angel, ki ga je opomnil, stal poleg njega in ga ucil, kako in s katerimi besedami naj moli. (5) Tedaj se je prebudil iz spanca in ukazal poklicati pisarja ter mu narekoval besede, kot jih je slišal: (6) »Najvišji Bog, prosimo te, sveti Bog, prosimo te. Vso pravicnost izrocamo tebi, svoje rešenje izrocamo tebi, svojo oblast izrocamo tebi. Po tebi živimo, po tebi smo zmagovalci in srecni. Najvišji, sveti Bog, usliši naše prošnje; k tebi stegujemo svoje roke, usliši nas, sveti, najvišji Bog.« (7) To so zapisali v vec primerkih in razdelili vsem poveljnikom in tribunom, da poducijo svoje vojake. Vsem je zrasel pogum, verjeli so, da jim je bila z neba sporocena zmaga. (8) Cesar je kot dan za bitko dolocil majske kalende, ko se je dopolnila osma obletnica njegovega [Maksiminovega] imenovanja; na ta nacin bo premagan na dan svojega prihoda na oblast, tako kot je bil oni [Maksencij] premagan v Rimu. (9) Maksimin je želel priti bolj zgodaj; dan prej je zjutraj razporedil bojno vrsto, da bi naslednji dan praznoval obletnico kot zmagovalec. V tabor je bilo sporoceno, da se je Maksimin že premaknil. Vojaki so zgrabili za orožje in krenili naproti. Vmes je bila nerodovitna in gola ravnina, ki jo imenujejo Ergen.81 (10) Obe bojni vrsti sta videli druga drugo. Licinijanci so odložili šcite, sneli celade, stegnili roke proti nebu, sledili zgledu poveljnikov in za cesarjem izgovarjali molitev. Vojska, ki jo je cakala poguba, je zaslišala mrmranje tistih, ki so molili. (11) Ti so trikrat ponovili molitev, si polni poguma nadeli celade na glave in dvignili šcite. Cesarja sta stopila naprej na pogovor. (12) Maksimin se ni dal pregovoriti k miru, preziral je Licinija in je mislil, da ga bodo vojaki zapustili, ker je bil pri darovih zadržan, sam pa bolj razsipen. Vojno je namrec zacel, ker je mislil, da bo Licinijevo vojsko pridobil brez spopada in da bo potem z dvojnimi silami krenil nad Konstantina. [47] (1) Pomaknili so se bliže, zapele so trobente, prapori so se pomaknili naprej. Licinijanci so zaceli boj in napadli sovražnike. Ti od strahu niso mogli niti izvleci mecev niti metati kopij. (2) Maksimin je jezdil pred bojno vrsto in poskušal licinijance zavesti zdaj s proš81 Ime je dobila po istoimenski reki v Trakiji. 174 njami, zdaj z darovi. Toda nikjer ni bil uslišan. Bil je celo napaden in je pobegnil nazaj k svojim. Njegova bojna vrsta je bila razbita brez odpora, tolikšno število legij, tolikšno vojaško moc so potolkli maloštevilni. (3) Nihce se ni spomnil na svoj ugled, nihce na svoj pogum, nihce na stara odlikovanja – kot bi bili žrtvovani smrti, ne kot da bi prišli v bitko, tako jih je najvišji Bog izrocil sovražniku, da jih je pobil. Nenadoma je izgubila življenje velika množica. (4) Maksimin je uvidel, da se je vse odvilo drugace, kot je pricakoval. Odvrgel je škrlat, zgrabil suženjsko obleko, pobegnil in prešel morsko ožino. Polovica njegove vojske je padla, druga se je predala ali obrnila v beg; sram pred begom je namrec odpravil pobegli cesar. (5) Ta [Maksimin] pa je na majske kalende, to je cez eno noc in en dan <…>, prispel v Nikomedijo na drugo noc, ceprav je kraj bitke oddaljen sto šestdeset milj; zgrabil je ženo in otroke ter skupaj z nekaterimi spremljevalci iz palace pohitel proti Vzhodu. (6) Toda v Kapadokiji se je ustavil, potem ko so se okrog njega zbrali vojaki, ki so pobegnili z Vzhoda. Tako je spet oblekel cesarsko oblacilo. [48] (1) Licinij je sprejel del [Maksiminove] vojske, jo prerazporedil med svoje in prepeljal vojsko v Bitinijo nekaj dni po bitki. Prišel je v Nikomedijo in se zahvalil Bogu, s pomocjo katerega je zmagal in na junijske ide [13. junija], v letu, ko sta bila on in Konstantin tretjic konzula [313], napisal namestniku naslednje pismo o obnovi Cerkve ter mu ukazal, naj ga javno objavi.82 (2) »Potem ko sva se midva, jaz, cesar Konstantin, in jaz, cesar Licinij, srecno sestala v Mediolanu in obravnavala vse, kar zadeva javno korist in varnost, sva med drugimi stvarmi, za katere sva menila, da bodo koristile številnim ljudem, sklenila, da morava najprej izdati odredbe, ki bodo vsebovale cašcenje božanstev, da bi kristjanom in vsem drugim omogocila svobodno sledenje veri, kot bo kdo želel, tako da bodo vsa božanska bitja, ki sedijo na nebeškem prestolu, nam in vsem ostalim, ki so pod najino oblastjo, prijateljska in milostna. (3) Zato sva štela za koristno in pravilno, da je treba sprejeti takšno odlocitev, po kateri ta možnost ne bo odvzeta nikomur, najsi se predaja kršcanskim nazorom ali tisti veri, ki jo ima za najprimernejšo, tako da nam bo najvišje božanstvo, ki ga castimo po svobodni volji, lahko v vsem ponujalo obicajno naklonjenost in dobrohotnost. (4) Zato naj tvoja vdanost ve, da se nama je zdelo primerno preklicati vse pogoje, ki so v prejšnjih razglasih prihajali v tvoj urad, in da je treba odstraniti vse tisto, kar se je zdelo povsem narobe in tuje najini milosti, tako da lahko zdaj vsak posameznik svobodno in nemoteno 82 Besedilo t. i. milanskega edikta o toleranci kršcanske vere prinaša tudi Evzebij, Hist. eccl. 9.10.3–4 (za edikt gl. Lenski, Significance of the Edict, 27–56). sledi kršcanski veri brez kakega strahu, da bo pri tem oviran. (5) Menila sva, da morava tvoji skrbi te stvari predstaviti zelo izcrpno, da boš uvidel, kako sva tem istim kristjanom dopustila popolno in svobodno izpoved svoje vere. (6) Ker jasno vidiš, da sva jim to odobrila, lahko tvoja vdanost razume, da sva podobno odprto in neomejeno cašcenje svoje vere dopustila tudi ostalim zavoljo miru v našem casu, tako da ima vsak neomejeno svobodo v cašcenju tistega, kar izbere. To sva naredila zato, da se ne bi zdelo, kako podcenjujeva katerikoli nauk ali vero. (7) Razen tega sva oba, kar zadeva kršcansko skupnost, dolocila tudi naslednje. Ce se izkaže, da je kdo v preteklem obdobju iz sredstev naše ali kakšne druge zakladnice kupil prostor, v katerem so se imeli kristjani navado zbirati – v zvezi s cimer so v tvojo skrb prihajali dopisi v skladu s prej dolocenimi predpisi – potem se morajo ta ista mesta vrniti kristjanom brez kakršnegakoli placila ali odškodninskega zahtevka in brez kakršnegakoli dvoumja. (8) Ce pa je kdo takšna mesta dobil v dar, jih mora prav tako cimprej vrniti istim kristjanom. Tako tisti, ki so jih kupili, kot tudi tisti, katerim so bila podarjena, se morajo, ce želijo zaupati najini dobrohotnosti, obrniti na najinega namestnika, da bo najina milost poskrbela tudi zanje. Vse to je treba s tvojim posredovanjem prenesti kršcanski skupnosti brez kakršnegakoli odloga. (9) Ker je znano, da so imeli kristjani v lasti ne le kraje, kjer so se obicajno zbirali, temvec tudi drugo, kar je zakonito pripadalo njihovi skupnosti – torej cerkvam, ne posameznemu cloveku – boš vse to brez kakršnegakoli dvoumja ali razprave po prej navedenih odredbah ukazal vrniti tem istim kristjanom, to je njihovi skupnosti in obcini; vsak, ki to vrne brez odškodnine, lahko pricakuje odškodnino od najine dobrohotnosti. (10) V vseh teh stvareh boš moral dati omenjeni kršcanski skupnosti svojo podporo, da se bodo najine odredbe cimprej cimbolj dobrovoljno izpolnile, da bo najini modrosti tudi s tem zagotovljen javni mir. (11) Kot sva že omenila zgoraj, bo na ta nacin božja naklonjenost do naju, ki sva jo izkusila v tako važnih stvareh, za vse case ugodno ostala ob najinih podvigih za splošno sreco. (12) Da bi te najine odredbe z najino dobrovoljnostjo lahko prišle do vseh, boš ta javni razglas obesil kot svoj lastni razglas in ga objavil tako, da izvajanje najine dobrohotnosti nikomur ne bo ostalo neznano.« (13) Po objavi tega pisma je Licinij tudi ustno ukazal, da se morajo zbirališca povrniti v prejšnje stanje. Tako je od unicenja Cerkve do njene obnove preteklo deset let in štirje meseci. [49] (1) Ko je Licinij zasledoval tirana z vojsko, se je ta [Maksimin] umaknil in pohitel k soteskam gorovja Taver. Tam je z gradnjo obzidja in stolpov skušal zapreti pot, a ker je bil od tam pregnan, ker so zmagovalci prodirali povsod, je slednjic pobegnil v Tarz. (2) Ko je bil tam obkoljen po kopnem in po morju in ni imel vec upanja na izhod, se je zaradi tesnobe in strahu zatekel k smrti kot zdravilu za nadlogo, ki mu jo je Bog nakopal na glavo. (3) Toda pred tem se je natlacil s hrano in nalil z vinom, kot to pocnejo tisti, ki mislijo, da to delajo zadnjic, in spil strup. Vendar je napolnjenost želodca zmanjšala njegovo moc, tako da ni mogel takoj delovati, temvec je sprožil le neke vrste mlahavost, podobno kugi. Tako se je njegovo življenje v trpljenju podaljšalo. Takrat je zacel v njem besneti strup. (4) Zaradi njegove moci se mu je vnela notranjost, neznosne bolecine so ga privedle do blodenj, tako da je bil štiri dni obseden z brezumjem, z rokami je kopal po zemlji in jo jedel, kot bi bil lacen. (5) Potem je po dolgih in strašnih mukah z glavo tolkel ob zid, tako da so mu oci stopile iz jamic; ko je koncno izgubil vid, je videl Boga, kako mu sodi ob služabnikih v belih oblacilih. (6) Glasno je zakrical kot tisti, ki jih mucijo, da tega ni storil on, ampak drugi. Zatem je, kot bi bil v svojih mukah v to prisiljen, zacel priznavati Kristusa in takoj zatem moliti in prositi, naj se ga usmili. (7) Tako je sredi muk, kot bi ga živega žgali, izrocil svojega grešnega duha in umrl na grozljiv nacin. [50] (1) Tako je Bog premagal vse preganjalce svojega imena, da od njih ni ostalo niti deblo niti kakršnakoli korenina. (2) Kajti takoj, ko je Licinij prišel na oblast, je najprej izdal ukaz, naj ubijejo Valerijo, cesar se Maksimin v svojem besu ni drznil niti po svojem begu, ko je že gledal lastno smrt, in enako tudi Kandidijana, ki ga je rodila konkubina in posvojila Valerija, ker sama ni mogla imeti otrok. (3) Ta ženska se je, potem ko je izvedela za Licinijevo zmago, preoblekla in pomešala med njegove spremljevalce, da bi videla, kaj se bo zgodilo s Kandidijanom. Ker se je pojavil v Nikomediji in ker se je zdelo, da uživa naklonjenost, je bil ubit, ne da bi prej karkoli slutil. (4) Ob novici o njegovi smrti je ona [Valerija] takoj pobegnila. Tudi Severovega sina Severijana, ki je Maksimina spremljal na begu, je dal [Licinij] prav tako obsoditi na smrt in ubiti pod obtožbo, da je nameraval po njegovi [Maksiminovi] smrti obleci škrlat. (5) Vsi ti so se že dolgo bali Licinijevega zla in so raje bivali pri Maksiminu, z izjemo Valerije, ki je zahtevo, naj odstopi od svojih nasledstvenih pravic na vse Maksimijanove [Galerijeve] dobrine, zavrnila tako Liciniju kot Maksiminu. (6) Tudi Maksimu, najstarejšemu Maksiminovemu sinu, ki je imel takrat osem let, in njegovi sedemletni hcerki, ki je bila zarocena s Kandidijanom, je on [Licinij] vzel življenje. Najprej pa je dal njuno mater vreci v Oront, kjer je sama pogostokrat ukazala v valovih utopiti castne ženske. (7) Tako so vsi neverni po resnicni in pravicni božji sodbi prejeli to, kar so poceli drugim. [51] (1) Valerijo, ki je petnajst mesecev potovala po razlicnih provincah, so koncno prepoznali pri Tesaloniki, zajeli so jo skupaj z materjo in kaznovali. (2) Obe ženski so kaznovali pred veliko množico, ki je socustvovala z njima zaradi tolikšnega padca. Bili sta obglavljeni, njuni telesi pa so vrgli v morje. Tako sta jima bila cednost in stan v pogubo. [52] (1) Menil sem, da moram vse to verodostojno popisati – govorim namrec nekomu, ki je s tem seznanjen – tako kot se je zgodilo, da ne bi izginil spomin na tako velike stvari in da bi, ce bi kdo želel napisati zgodovino, ne izkrivil resnice in ne bi zamolcal grehov teh ljudi do Boga ali božje sodbe proti njim. (2) Njegovi vecni milosti se moramo zahvaliti, da se je koncno ozrl na zemljo in sklenil svojo credo, ki so jo opustošili grabežljivi volkovi in je bila delno tudi razgnana, obnoviti ter zbrati in iztrebiti divje zveri, ki so božji credi unicile pašnike in raztrgale ograde. (3) Kje so tista velika in med pogani slavna imena Jupitrovcev in Herkulijcev, ki sta si jih najprej nerazumno prisvojila Diokles in Maksimijan, pozneje pa so jih prevzeli in obdržali njuni nasledniki? Gospod jih je unicil in postrgal z oblicja zemlje. (4) Slavimo torej z navdušenjem zmagoslavje Boga, proslavljajmo Gospodovo zmago s hvalnicami, slavimo z dnevnimi in nocnimi molitvami, slavimo, da bi mir, ki ga je po desetih letih dal svojemu ljudstvu, potrdil na veke. Ti pa, najdražji Donat, ki si si zaslužil, da te Bog usliši, prosi Boga, naj bo svojim služabnikom blago in usmiljeno naklonjen, naj vse hudiceve zvijace in napade odvrne od svojega ljudstva in naj v cvetoci Cerkvi ohrani vecni mir. LITERATURA Brandt, Hartwin. »Galerio legislatore.« V: Costantino prima e dopo Costantino / Constantine before and after Constantine, ur. Giorgio Bonamente, Noel Lenski in Rita Lizzi Testa, 17–24. Bari: Edipuglia, 2012. Bratož, Rajko, Rimska zgodovina, prvi del: Od zacetkov do nastopa cesarja Dioklecijana. Zbirka Zgodovinskega casopisa 33. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 2007. Bratož, Rajko. Med Italijo in Ilirikom: Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki. Zbirka zgodovinskega casopisa 46. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 2014. Bratož, Rajko. »Forma e contenuto della toleranza religiosa dall’edito di Gallieno all’edito di Galerio.« V: Costantino prima e dopo Costantino / Constantine before and after Constantine, ur. Giorgio Bonamente, Noel Lenski in Rita Lizzi Testa, 25–46. Bari: Edipuglia, 2012. CarlŕUhink, Filippo. Diocletiano. Bologna: Societŕ editrice il Mulino, 2019. Corcoran, Simon. The Empire of the Tetrarchs: Imperial Pronouncements and Government AD 284–324. Oxford: Oxford University Press, 2. izd., 2000. Cook, Patrick. »Lactantius on the Death of Galerius: A ReReading of De Mortibus Persecutorum 33.« Vigiliae Christianae 73 (2019): 385–403. Demandt, Alexander. Die Spätantike: Römische Geschichte von Diocletian bis Justinijan 284565 n. Chr. Handbuch der Altertumswissenschaft 3.6. München: C. H. Beck, 2. izd., 2007. Dillon, John Noël. »The Emperor’s New Prose: The Style of the Legislation of Diocletian.« V: Diocleziano: La frontiera giuridica dell’impero, ur. Werner Eck in Salvatore Puliatti, 285–343. Pavia: Pavia University Press, 2018. Donciu, Ramiro. L’empereur Maxence. Bari: Edipuglia, 2012. Eck, Werner. »Die Neuorganisation der Provinzen und Italliens unter Diokletian.« V: Diocleziano: La frontiera giuridica dell’impero, ur. Werner Eck in Salvatore Puliatti, 111–151. Pavia: Pavia University Press, 2018. Giacchero, Marta. Edictum Diocletiani et collegarum de pretiis rerum venalium. Genova: Istituto di storia antica e scienze ausiliarie, 1974. Glas, Toni. Valerian: Kaisertum und Reformansätze in der Krisenphase des Römischen Reiches. Paderborn: Ferdinand Schöningh, 2014. Gordon, Octavian. Lactantius de mortibus persecutorum: Studiu filologic. Bukarešta: Editura Universtătii din Bucuresti, 2009. Kolb, Frank. »La Tetrarchia: Struttura, fondamento e ideologia del potere imperiale.« V: Diocleziano: La frontiera giuridica dell’impero, ur. Werner Eck in Salvatore Puliatti, 3–43. Pavia: Pavia University Press, 2018. König, Ingemar. Origo Constantini: Anonymus Valesianus 1. Trier: Verlag Trierer Historische Forschungen, 1987. Kuhoff, Wolfgang. Diokletian und die Epoche der Tetrarchie: Das römische Reich zwischen Krisenbewältigung und Neuaufbau (284–313 n. Chr.). Frankfurt na Majni: Lang, 2001. Lauffer, Siegfried. Diokletians Preisedikt. Berlin: Walter de Gruyter & Co., 1971. Leadbetter, Bill. Galerius and the Will of Diocletian. Roman Imperial Biographies. London: Routledge, 2009. Lenski, Noel. »The Significance of the Edict of Milan.« V: Constantine: Religious Faith and Imperial Policy, ur. A. Edward Siecienski, 27–56. London: Routledge, 2017. Marcone, Arnaldo. »Editto di Galerio e fine delle persecuzioni.« V: Costantino prima e dopo Costantino / Constantine before and after Constantine, ur. Giorgio Bonamente, Noel Lenski in Rita Lizzi Testa, 47–57. Bari: Edipuglia, 2012. Maver, Aleš. Religiosi et profani principes: Rimski cesarji od Avgusta do Teodozija v latinskem kršcanskem zgodovinopisju 4. in 5. stoletja. Maribor: Zgodovinsko društvo dr. Franca Kovacica, 2009. Moreau, Jacques, izd. Lactance De la mort des persécuteurs. Sources Chrétiennes 39. Pariz: Cerf, 1954. Porena, Pierfrancesco. »L’amministrazione palatina di Diocleziano e dei tetrarchi: Comitatus, consilium, consistorium.« V: Diocleziano: La frontiera giuridica dell’impero, ur. Werner Eck in Salvatore Puliatti, 63–110. Pavia: Pavia University Press, 2018. Puech, Vincent. Constantin: Le premier empereur chrétien. Pariz: Elipses, 2011. Rémy, Bernard. Dioclétien: L’empire restauré. Pariz: Armand Colin, 2016. Rougé, Jean, in Daniel De Decker. De mortibus persecutorum: Un libelle au service de la propagande constantinienne. Bibliotheca patristica Iassiensis 4. Iasi: Editura Universitatii Alexandru Ioan Cuza, 2013. Sřby Christensen, Arne. Lactantius the Historian. Křbenhavn: Museum Tusculanum Press, 1980. Städele, Alfons, prev. Laktanz De mortibus persecutorum / Die Todesarten der Verfolger. Fontes Christiani 43. Turnhout: Brepols, 2003. doi: https://doi.org/10.4312/clotho.3.1.181-192 Homerjeva Odiseja, drugi spev (ß) Prevedel Kajetan Gantar Komaj se v jutru je Zarja prikazala z rožnimi prsti, že Odisejev se ljubljeni sin je dvignil z ležišca, haljo ogrnil in ostri si mec obesil cez rame, lepe sandale na svetle nogé negovane privezal, bogu podoben v obraz odšel je iz spalnice svoje, brž klicarjem, ki glas jim zvonko odmeva, je ukazal, sklicejo naj mu na zbor vse bujno lasate Ahajce. Ti so glasnó zaklicali – in v hipu se ljudstvo je zbralo, vsi na zbor so prišli, vsi zbrali se v polnem številu. Z bronastim kopjem v rokah še sam se na zbor je odpravil, 10 vendar ne sam, stopinje dva urna sta psa mu sledila. Pravo božansko prikupnost je cezenj Atena razlila, vse je osuplo strmelo, ko takšen je mednje prihajal, sédel na prestol ocetov. Starejši so dali mu prostor. Zbranim je prvi nato Ajgiptij junak spregovoril, bil je že skljucen od let, saj dosti je hudega skusil, ljubi mu namrec je sin z Odisejem božanskim odrinil v Ilion, konj bogato deželo, na ladjah prostornih, Antif vojšcak, ki pozneje ubil ga Kiklop je divjaški v jami obokani, zadnji obed si iz njega pripravil. 20 Še tri sinove je imel, od njih se Evrínom s snubaci rad je pajdašil, a dva sta se brigala le za oceta. Vendar vseeno nikoli ni v žalosti njega pozabil. S solzo v oceh je zacel in zbrane tako ogovoril: »Cujte me zdaj, Itacani! Poslušajte, kaj bom povedal! Nismo na trgu pri nas zborovanja še níkdar imeli, kar Odisej božanski odplul je na ladjah prostornih. Kdo pa nas danes je sklical? Komú se je to zahotelo? Kdo od mlajših ljudi? Ali kdo od starcev priletnih? Ali je slišal mordá, da naši se vracajo z vojske? 30 Hoce mordá sporociti nam vsem, kar prvi je zvedel? Ali kaj drugega rad bi sporocil nam ali povedal? Zdi se, da mož je žlahtnih nravi, da nam sreco prinaša. Zevs daj, da srecno iztece se, kar si je v srcu zamislil.« To je dejal. In hvale vesel je bil sin Odisejev. Nic vec ni maral sedeti, zaželel si je govoriti. Stopil je v sredo med zbrane, medtem pa Pejsénor mu v roko žezlo je dal, glasnik, ki na vse se je dobro razumel. Najpoprej ogovoril je starca, takole mu rekel: »Stari, ta clovek ni dalec od tebe, takoj ga spoznal boš: 40 jaz sem, ki sklical sem zbor, ker tarejo hude skrbi me. Nimam novic, da naši bi že se vracali z vojske. Jasno sporocil bi vam, ce kar koli kot prvi bi zvedel. Tudi o javnih zadevah ne bom zdaj z vami razpravljal. Lastna le stiska me tare, ki zgrinja nad mojo se hišo, dvojno gorje: oceta sem žlahtnega izgubil, ki tukaj vladal vam nékdaj je vsem, bil z vami je dober kot oce. Zdaj pa se nadme zgrinja še vecje gorje, ki bo kmalu vso našo hišo razdrlo, imetje nam vse bo propadlo: mater, ki ni ji do tega, ves cas nadlegujejo snubci, 50 ljubi sinovi ocetov, ki najbolj so vplivni v deželi. Ni jim do tega, da šli bi k Ikáriju, v hišo njegovo, da bi njen oce odlocil o tem, kam hci naj gre z doto, komu bi dal jo on sam in koga bi maral za zeta. Dan za dnem zahajajo k nam, v domaco nam hišo, koljejo naše nam junce in ovce in tolste kozlice, z njimi se sami gostijo in pijejo žlahtno crnino, brez sramu. Kaj vse gre po zlu, ker pri hiši moža ni, kakor je bil Odisej, da bi ubranil nas tega prekletstva! Mi jih ne moremo – nismo jim kos – od hiše odgnati, 60 reveži bomo na veke, ker nismo se zmožni braníti. Oj, da mi dana je moc in oblast, kako bi jih spódil! To, kar pocnó, je nevzdržno. Ni prav, da dom mi propada, res ni lepó! Tudi vi spreglejte že svojo krivicnost! Da vas ni sram pred ljudmi, ki tu naokoli živijo, sram pred sosedi. Se sami bogov cisto nic ne bojite? V svoji nevolji lahko se cez noc razjezijo nad vami! Prosim, rotim vas pri Zevsu z Olimpa, pri Témis, boginji, njej, ki možé sklicuje na zbor in z zborov odslavlja: Nehajte včndar in mene pustite, prijatelji moji, sam naj se v žalosti grizem! Ce kdaj Odisej je, moj oce, zlo prizadel iz zamere Ahajcem v prelepih golenkah, vi v povracilo zdaj meni povzrocate zlo iz sovraštva s tem, da jih hujskate! Sam z veliko bi vecjim užitkom gledal, da vi se ob credah, ob mojih pridelkih gostite. Kajti kar vi bi mi snedli, si upal nazaj bi dobiti: toliko casa po mestu bi hodil, z besedo rotil vas, svoje zahteval nazaj, dokler ne bi vsega izterjal. Zdaj pa je polno srce bolecin, ki so neozdravljive.« To je ves v jezi dejal. In trešcil je žezlo na zemljo, 80 ves v solzáh, da ganjene vse je prevzelo socutje, Vsi so zavili se v molk, nihce si med njimi ni upal s trdo besedo na dan, da Telémahu dal bi odgovor. Le Antínoos mu je odvrnil in rekel takole: »Kaj se tu ustiš, Telémah? Ne znaš krotiti jezika? Kaj nas tu klevetaš, z golido sramote oblivaš? Snubci ahajski prav res tu nismo ti krivi nicesar, kriva ti tvoja je mati, ki plete zahrbtne ukane. Tretje je leto že mimo, že kmalu prešlo bo cetrto, kar se igra s koprnecimi željami v prsih Ahajcev, 90 v srcih nam upanje zbuja, saj vsakemu nekaj obljublja, vsakemu nekaj sporoca, a v srcu si misli drugace. V svoji zvijacnosti tole je izmislila novo ukano: v dvor je postavila statve velike, da tkala na njih bi fino, lepo umerjeno platno. Nato pa nam rekla: ›Snubci vi moji! Saj vem, da umrl Odisej je božanski. Le pocakájte še malo in prej me ne silite v zakon, dokler da prta ne stkem, da ne bi mi delo propadlo, prt, ki tkem ga Laertu, ko usoda ga smrti zadene. Kajti ce sam brez mrtvaškega prta bi ležal junak nam, 100 on, ki nam vse je pridóbil, pa sam bi ležal brez prta kaj bi ocitkov katera Ahajk naokoli raznesla!‹ S temi besedami vse nas prepricala v moških je srcih. In tako cez dan velicastno predivo je tkala, a cez noc ga razdirala v soju je bakel prižganih. S takšno ukano tri leta skrivaj je slepila Ahajce. Ko pa so v letu cetrtem se bližale ure pomladne, ena od žensk, ki vse je to vedela, vse je izdala: in smo jo ujeli, ko ravno razdirala svetlo je prejo. Prt je nato pod prisilo, ceprav le nerada, skoncala. Glej, vse to potrdijo ti snubci lahko, da boš vedel, k srcu si vzemi, in to naj tudi vedó vsi Ahajci: mater odpravi domov, prisili jo, naj poroci se, s komer ji oce bo ukazal in tudi njej sami bo ugajal. Toda ce še naprej bo težila sinove Ahajcev, v srcu si izmišljala, ker umetnin prekrasnih je vešca, (teh darov ji Atena je dala v obilju, ji dala je pamet, dala vešcino ukan, kot nismo jih še o nobeni slišali, kar je kdaj prej Ahajk lepolasih živelo, ne o Tiró, o Alkméni, ne z lepim nacelkom Mikéni: 120 v pameti ni Penélopi teh nobena dorasla, tudi nobeni od njih ni kaj takega šinilo v glavo): toliko casa zapravljali bodo ti tvoje imetje, praznili kašce ti, dokler bo v srcu gojila te misli, kot so jih vanj vsadili bogovi. S tem slavo veliko sebi ustvarja, a tebi imetje kopni in izginja. Mi pa ne gremo na delo od tod, nikamor ne gremo, dókler ne izbere moža med Ahajci, naj kogar že hoce.« Njemu pa modri Telémah v odgovor takole je rekel: »Le kako naj, Antínoos, njo, ki je mene rodila, 130 njo, ki je mene vzredila, zdaj z doma naženem? Moj oce – živ ali mrtev je – bogve – na tujem. Ce sam zdaj od sebe mater k Ikáriju pošljem, grdó za to mu bom placal, hudo izgubo od deda utrpél. Povrh še kak démon kazen dodal bi, ce mati nad mano, ko šla bi od hiše, kletev Erínij izrece. Ves svet bi se zgražal nad mano. Níkdar zato ne bom materi takšne besede izrekel. Torej, ce vsaj še malo ponosa obcutite v srcih, z mojega doma pójdite, drugod si ravnajte gostije, jejte na svoj racun, od hiše do hiše hodíte! 140 Toda ce to se vam zdi bolj prav, bolj pošteno in lepše, enega samega imetje zapravljati brez poplacila, vse mi požríte! Jaz sam pa bom molil k nesmrtnim bogovom! Morda pa Zevs le kdaj vse to izravna, poracuna; morda takrat boste vi brez placila koncali v tej hiši!« To je Telémah govoril. A Zevs gromovnik poslal je z vrha planin dva orla, z višav sta navzdol se spustila. Sprva sta orla letela v višavah, kot vel je piš vetra, drug ob drugem vzporedno razpenjala svoje peruti. Toda potem ko prišla sta nad trg, ki je šumno odmeval, 150 krila obeh so v vrtincu udarila druga ob druga, zviška sta zrla na glave ljudi, ki so zlo zaslutíli, drugemu drug sta s kremplji razpraskala vrat si in glavo, desno nato odletela naprej nad hišami v mestu. Vsi ob pogledu na let teh ujed so osupli strmeli, v srcu ugibali, kakšen naj konec bi to pomenilo. Starec, junak Halithérses, tedaj povzel je besedo, Mástorjev sin, ki med vsemi vrstniki je slôves užival, pticje da lete pozna, prihodnost iz njih prerokuje. Z modro besedo je zbor ogovoril in rekel takole: 160 »Zdaj, Itacani, me dobro poslúšajte, kaj vam bom rekel, najbolj od vseh pa naj snubci prisluhnejo mojim besedam! Hudo prekletstvo se nadnje vali, saj ni vec prav dalec sam Odisej od svojih najdražjih. Že blizu nekje je, vsem tem možem že snuje pogubo in žalosten konec. Tudi nas druge lahko, doma na Itaki soncni, hudo zadene gorje. Zato je potreben razmislek, moder nasvet, kako naj bi snubce lahko umirili. Naj že odnehajo včndar, ker to bo zanje najbolje! Ni to prazna napoved, vse to govorim iz izkušnje. 170 Tudi nad njim se je izpólnilo vse, kar sem prej napovedal, v casih preteklih, ko šli so Argejci na vojsko nad Trojo, z njimi obenem na vojsko je šel Odisej premeteni. Vse napovedal sem, kaj bo prestal, vse tovariše izgúbil, vsem nepoznan nato se bo sam po dvajsetih letih vrnil domov. In vse to se ravno sedaj izpolnjuje.« Pa ga Evrímah je, Pólibov sin, takole zavrnil: »Stari, odidi domov in vrni se k svojim otrokom, njim vedežuj, da ne bo jih v prihodnje kaj zla doletelo! V teh stvareh sem jaz zanesljivejši prerok od tebe. 180 Ptice letijo povsod, kjer žarki nam sijejo sonca, ni pa vsak let pomenljiv. Odiseja je smrt doletela dalec na tujem. Prav škoda, da z njim ni še tebe pobrala. Ne bi se zdaj pred nami razglašal kot videc in prerok, ne bi podžigal v Telémahu jeze in ne bi ga hujskal, v upanju kajpak, da to ti bo placal z bogato nagrado. Tole ti zdajle povem – in to se bo tudi zgodilo: ti, ki si vešc in izkušen – ce tegale mladega fanta hujskal boš, šcuval, z besedo spodbujal, da nam bo v nadlego, njemu boš samemu s tem le še vecje težave nakopal, 190 186 sam pa tudi ne bo proti snubcem dosegel nicesar! Tebi pa, stari, prisodimo globo! Kako se boš grizel v srcu, ko boš placeval, kako te bo to prizadelo! Sam pa pred drugimi tole Telémahu modro svetujem: svojo naj mater prisili, da vrne na dom se k ocetu, tam naj pripravijo svatbo in vse, kar je treba za doto, doto bogato, ki z njo bo šla ljubljena hcerka od hiše! Mislim, da prej ne bodo odšli sinovi Ahajcev, prej ne bo snubljenja konec, ker nimamo cesa se bati, najmanj Telémaha, naj še tako govori in se usti. 200 Tudi prerokb nam ni mar, ki z njimi nas, stari, strahuješ, praznih prerokb, saj z njimi samo si še bolj nam odvraten. Vse premoženje bo šlo za gostije, nihce ne bo placal, dokler se ona tako norcuje iz snubcev ahajskih. Mi pa vse dni po njej koprnimo, le njo si želimo, hocemo njeno krepost in lepoto, ne maramo druge ženske nobene, ceprav vsak od nas bi lahko si jo našel!« Njemu razumni Telémah tako je odvrnil in rekel: »Cujte, Evrímah in drugi, kar tu vas je snubcev ponosnih. Nic vec vas prosil ne bom, ker škoda je vsake besede. 210 To že bogovi vedo, to vsem Ahajcem je znano. Prosim le, dajte mi jadrno ladjo in dvajset mornarjev, rad bi šel z njimi na pot in z njimi spet semkaj se vrnil. Šel bi rad v Šparto, odplul še dalj v peskoviti bi Pilos, tam poizvem, kdaj dolgo odsotni se oce mi vrne, mórda je komu kaj znano o tem, mordá Govorico pošlje mi Zevs, ki najvec novic zemljanom prinaša. Tam ce slišim mordá o ocetu, da vraca domov se, še eno leto bom zdržal, ceprav še v takšni bom stiski. Toda ce zvem, da ni vec med živimi, da preminul je, 220 brž ko se vrnem domov, v preljubo domaco deželo, grob mu nasujem, poslednje casti mu dostojno izkažem, kot se spodobi, a mater pustim, da mož jo odpelje.« To je povedal in sédel. Nato se med njimi je dvignil Mentor, ki bil Odiseju brezgrajnemu zvest je tovariš. Preden z ladjevjem odplul je, mu dom in vse je zaupal, naj mu oceta posluša, imetje naj varno mu pazi. Z mislijo dobro govoril je zbranim in rekel jim tole: »Zdaj, Itacani, me dobro poslúšajte, kaj vam bom rekel. Naj nikoli vec kralj noben dobrotljiv in prijazen ne bodi, 230 takšen, ki z žezlom v rokah so v srcu mu misli pravicne! Kralj naj bo trd in težak, pocne naj samo hudobije, ker med vami nihcč se vec Odiseja ne spomni, kralja, ki bil je podložnikom blag in dober kot oce. Vendar pa nimam moci, da bi snubcem ošabnim preprecil dela nasilna poceti s pokvarjeno pametjo svojo: sami se z glavo igrajo, ko žro Odisejevo hišo, trdno prepricani, ceš, saj se níkdar domov vec ne vrne. Vam pa vsem drugim zamerim, da tu le tiho sedite, niti besede ne zinete snubcem, naj nehajo véndar: 240 njim, ki so v takšni manjšini – a vas je veliko število!« Njemu Evénorjev sin Lejókrit tako je odvrnil: »Kaj si izustil, ti, Mentor nesramni, bedak slaboumni? Naj nas utišajo? Najsi bili bi še v vecjem številu, ne bi se zlepa zaradi gostije tu z nami spopadli. Tudi ce sam Odisej Itacan domov bi se vrnil, v srcu od želje prevroce gorec, da snubce ponosne, nas, ki se v hiši njegovi gostimo, na cesto požene: žena njegova vrnitve, ceprav bi po njej koprnela, ne bi vesela bila: v spopadu s premnožico snubcev 250 bridek zadel bi ga konec. Ni modro bilo, kar si rekel. Zdaj naj se ljudstvo razide, vsak k svojemu delu odide. Njemu pa Mentor pripravi naj pot in z njim Halithérses, ta, ki ocetu bila sta tovariša vse od zacetka. Vendar pa mislim, da rajši naprej bo na Itaki cakal svežih novic, ker nikoli ne bo koncal potovanja.« To je govoril. In že zborovanje je hitro koncano. Ljudstvo razšlo se je, vsak je odšel po svojih opravkih. Snubci pa spet so odšli v Odiseja božanskega hišo. Dalec od njih je Telémah šel sam na morsko pešcino, 260 v sivem si morju umil je roké in molil k Ateni: »Sliši me ti, ki vceraj v naš dom prišla si, boginja! Ti si velela, naj z ladjo odplujem cez morje megleno, tam poizvem, kdaj vrne se oce, že dolgo odsoten. Toda Ahajci ne dajo mi tvojega ukaza izpolníti, zlasti ne snubci ošabni, ki devljejo v nic me zlohotno.« To je v molitvi dejal – in že prišla je Atena, Mentorju cisto enaka v obraz in po glasu podobna, 188 blizu do njega stopila, besede krilate mu rekla: »Nic vec poslej ne bodi slabic in neveden, Telemah! 270 Naj te prevzame pogum, navdihuje ocetova srcnost, pa kakor on dosegel boš vse v besedah, v dejanjih. Tudi ta pot ne bo ti zaman, ne bo brez uspeha. Ce bi ne bil njegove krvi, iz Penélope rojen, ne bi zaupal, da v kar se zdaj spušcaš, zares boš izpeljal. Malo sinov se rodi, ki ocetu bili bi enaki; slabših veliko je vec, le redko kdo boljši kot oce. Ker pa poslej ne boš slabic omahljiv in neveden, ker Odisejeva bistrost te ni povsem zapustila, trdno zaupaš lahko, da to delo boš srecno opravil. 280 Vec se ne meni za snubcev nakane in njihove misli, norcev, ki nimajo pojma o pameti ne o pravici, saj ne vedo, kako jim je smrt že tik za petami, crna usoda, ki vse bo na mah, na en dan pogubila. Ti pa nikar ne odlašaj s potjo, ki si nanjo namenjen: jaz grem s teboj, ki tvojemu bil sem prijatelj ocetu, ladjo ti urno opremim, na plovbo te varno pospremim. Najpoprej v spremstvu se snubcev zdaj vrni domov in pripravi jed si za pot, pa vina natoci si v vrce dvorocne, cvrste bisage napolni z jecmenom in z moko pšenicno, 290 hrano krepcilno možem. Jaz sam med možé se odpravim, zberem za pot prostovoljce. Na Itaki, z morjem obdani, mnogo je ladij na voljo, že starih, pa tudi novejših. Eno od teh ti izberem, seveda med vsemi najboljšo. Brž ko bo moštvo na krovu, odplovemo v morja prostranstva.« To govorila Atena je, Zevsova hci. Ko Telémah slišal boginjin je glas, ni vec se mudil in okleval, šel je domov, zaskrbljen in potrt in v srcu otožen. Našel je snubce ošabne, ko pravkar s kozlickov odrli kože pri njem so doma, na dvorišcu pa pekli odojke. 300 Tu mu Antinoos, ves nasmejan, je stopil naproti, tlesknil ga krepko z rokó, ogovoril in rekel mu tole: »Ti, ki visoko se nosiš in v duhu neugnan si, Telémah, le nic zlega v besedah ne snuj, ne pocenjaj v dejanjih! Rajši z menoj se odžejaj s pijaco, nasiti z jedaco! Vse bodo prav naredili, pripravili vse ti Ahajci, ladjo s posadko izbranih veslacev, da hitro pripluješ v Pilos pobožni in tam poizveš o žlahtnem ocetu.« 189 Bistri Telémah na to ga je s takšno besedo zavrnil: »Ni mogoce, Antínoos, jaz da bi v družbi divjakov 310 z vami se mirno zabaval, brezskrbno v gostiji užival. Mar ni dovolj, da doslej ste mi snubci pognali že mnogo mojega imetja, ko bil nebogljen sem otrok, nedorasel? Zdaj pa, ko že sem odrasel in drugih nasvete poslušam, hkrati pa v prsih mi raste pogum, pri sebi razmišljam, kaj naj storim, da pogubno usodo na vas bi usmeril. Ali naj v Pilos odidem? Naj tukaj, med ljudstvom, ostanem? Šel bom na pot, ki ne bo brez uspeha, ceprav bo naporna, šel bom popotnik, saj ladje z veslaci ne morem dobiti, kajti tako se vam je zazdelo, da bolje je zame.« 320 To je dejal. Iz dlaní Antínou svojo je róko rahlo izvlekel. Pripravljali snubci so v hiši gostijo, vmes so s posmehom ga drážili, zbijali šale iz njega. Rekel je kdo domišljavih fantínov na primer takole: »Tale Telémah nam snuje pogubo, pogin nam pripravlja. Mórda iz Pila pešcenega sčm pomagace pripelje, mórda si v Šparti jih najde – zato s tako ihto se žene – mórda pa pojde še dlje, v Efíro, tja v plodno deželo, tam smrtonosne nabere zelí, da strup nam nasuje v vrcih mešalnih v pijaco, da vse nas z njo bo pogúbil.« 330 Toda za njim nekdo drug domišljavih fantinov dejal je: »Kdo ve – pa kaj ce še on, ce odplul bo na ladji trebušni, dalec blodec – kot oce njegov Odisej – bo poginil? S tem le še vec nam bo dela napravil: saj morali bomo imetje si vse med seboj razdeliti. Le hišo pustímo materi, z njo tudi enemu nas, ki ga sama bo izbrala.« To govorili so. On pa navzgor odšel je, v prostorno izbo ocetovo, tja, kjer zlata je in brona obilje, v skrinjah je polno oblek, vse polno omamnega olja, poleg pa vrci, do vrha napolnjeni z vinom presladkim, 340 z žlahtno starino, z nemešano pristno pijaco božansko, cakajo v vrsti ob zidu prislonjeni, kdaj Odisej se vrne domov, utrujen od vseh bolecin in naporov. Zraven zapahnjena tesno spojena so vrata dvokrilna. Tam za njimi vse dni in noci je bedela skrbnica, starka, ki s pametjo svoje modrosti vse to je pazila, Opsova hci Evriklęja, Pejsénora deda potomka. Njo tedaj Telémah je v izbo poklical in rekel: »Sladkega vina mi, mama, zdaj v vrce dvorocne natoci, kar imaš drugo najboljše za tem, ki ga hraniš za njega, 350 tega nesrecnika – v upu, da kdaj Odisej bogorodni vrne domov se, ce smrti in bridki usodi utece. Dvanajst mi vrcev napolni, tesnó jih zamaši s pokrovi. Moke nato nasuj mi v dobro sešite mehove, dvajset naj mernikov bo jecmenove moke iz mlina. Ti edina to veš: vse to je pripravljeno zame. Vse to vzel bom nocoj, takoj ko odpravi se mati moja mi v zgornje prostore, da legla bi spat in pocivat. Kajti namenjen sem v Šparto in v Pilos ob morski pešcini, tam poizvedel bi rad, ce vrne se ljubi mi oce.« 360 To je dejal. Zaihtela je vtem Evriklęja, skrbnica, plánila v žalosten jok in rekla krilate besede: »Kaj ti je, ljubi otrok, le kaj ti je padlo na pamet? Kam bi rad v svet široki, le kam bi rad v daljne dežele, sinko edini, naš ljubi, odšel? Odisej bogorodni dalec od doma med tujim je ljudstvom umrl nesrecno! Brž ko odideš, napletejo snubci kaj zla ti za hrbtom, ti da v zasedi koncal bi, da vse bi razgrabili sami. Tukaj ostani, pri svojih doma! Nobene ni sile, sam da bi rinil v nesreco in taval po morju pušcobnem!« 370 Bistri Telemah nato ji je tole besedo odvrnil: »Nic se mi, mama, ne boj! Ta nacrt mi sam bog je navdihnil. Ti mi prisezi samo, da materi tega ne omeniš, dókler ne mine mi dan enajsti, mordá že dvanajsti, razen ce sama opazi in zve, da odrinil sem zdoma. Nocem, da lepa bi lica si v žalosti z jokom skazíla.« To je dejal. Pri bogovih svetó mu je starka prisegla. Brž ko je izrekla do konca besede slovesne prisege, vina mu zvrha nalila v posode je, v vrce dvorocne, moke jecmenove v dobro sešite mehove nasula. Sam Telémah pa v hišo odšel je, med drušcino snubcev. Vtem svetlooki boginji Ateni prišlo je na misel spet nekaj drugega. Šla je – Telémahu enaka – po mestu vsenaokrog in k vsakemu možu stopila in rekla, naj pod vecer se zberejo vsi ob jadrni ladji. 191 Šla je k Noémonu, Frónija sinu, da naj ji posodi jadrno ladjo. Res rade je volje ji ladjo obljubil. Že je sonce zašlo, vse ceste so sence zastrle. Jadrno ladjo Noémon je v morje potisnil in nanjo zložil orodje je vse, ki tovori ga ladja na vesla. 390 V koncu zaliva je ladjo zasidral, kjer že so se zbrali vrli tovariši. Vsakega njih je boginja hrabrila. Vtem svetlooki boginji Ateni prišlo je na misel spet nekaj drugega. V hišo božanskega je Odiseja naglo odšla, cez snubce dremávico sladko razlila, zmedla v pijanosti vse, da iz rok so jim padale caše. Vsi so razšli se po mestu k pocitku, nobeden nic vec ni tamkaj sedel, ker spanec že vsem je padal na veke. Vtem je Atena Telémaha k sebi poklícala iz hiše. Ta je prišel iz palace, ki v njej se prijetno prebiva, 400 ona pa – Méntorju v glas in stas podobna – je rekla: »Tvoji tovariši vsi v prelepih golenkah, Telémah, že pri veslih sedijo in cakajo tvoje povelje. Pójdiva torej takoj, nic vec ne odlagaj odhoda!« S temi besedami ga je priganjala Palas Atena. Šel za njo je Telémah in hodil po njenih stopinjah. Že sta do ladje prišla, že cisto do morske obale, tam na produ sta našla tovariše z bujnimi kodri. Njim nato Telémah je s sveto mocjo spregovoril: »Dajmo, tovariši, hitro po hrano, ki v moji je hiši 410 vsa že pripravljena! Mati nicesar ne ve in ne sluti, tudi nobena od dekel; le eni skrivnost sem zaupal.« To je dejal in stopil naprej, za njim so šli drugi. Vse so znosili na krov in vse pod palúbo zložili, kot jim je ljubljeni sin Odisejev ukazal in rekel. Tudi Telémah se vzpel je na krov, pred njim še Atena sedla h krmilu je, tik poleg nje pa je sédel Telémah. Fantje so ladjo od kopna odvézali in se še sami vkrcali nanjo, posedli v klopi in prijeli za vesla. Veter ugoden poslala na pot je boginja Atena, mocni zahodnik je pihal cez morja temacno pustinjo. 192 Fante Telémah z besedo spodbujal je in jim veleval, naj poskrbe za opremo: storili so, kot je ukazal. Jambor iz jelke stesan so dvignili, vpik ga vsadíli sredi na krovu ob tramu poprecnem, obenem z jermeni dobro spletenimi bela so jadra lepó naravnali. Veter je jadro v sredini napel; ko je ladja drsela, velik škrlatni je val vršel na vsako stran premca. Ladja si sredi valov je utirala cesto in tekla. Toda ko vse so vrvi pricvrstíli na ladji crneli, 430 vrce so, zvrha napolnjene z vinom, postavili predse, pitne darove izlili iz njih so nesmrtnim bogovom, Zevsovi hceri pa najbolj od vseh, svetlooki boginji. Vso noc si ladja je utirala pot, vse do jutranje zore. doi: https://doi.org/10.4312/clotho.3.1.195-204 Liutprand Kremonski, Antapodosis 6: Podoba Bizanca na latinskem Zahodu desetega stoletja Prevedel Kajetan Škraban Liutprand Kremonski je bil škof, diplomat in zgodovinar langobardskega porekla, ki je deloval v sredini 10. stoletja. Njegova zgodovinopisna dela Antapodosis, Relatio de legatione Constantinopolitana in Historia Ottonis so nadvse pomembna za poznavanje politicne zgodovine 10. stoletja, zlasti za dogajanje na Apeninskem polotoku. Hkrati pa velja tudi obratno: literarna vrednost njegovih del v veliki meri izhaja iz pogosto duhovite, mestoma pa tudi izrecno napadalne kritike politicnih nasprotnikov in nekdanjih zaveznikov. Nekaj zgodovinskega ozadja: Berengar, ivrejski mejni grof, pod katerim je v zacetku svoje kariere služil Liutprand, je leta 945 premagal italijanskega kralja Hugona Arleškega, ki se je umaknil v izgnanstvo, nadomestil pa ga je njegov sin Lotar, ceprav je de facto, kakor poroca Liutprand v spodnjem odlomku, zavladal Berengar. Ko je cez nekaj let Lotar umrl, najbrž nasilne smrti, je želel Berengar Lotarjevo vdovo Adelajdo porociti s svojim sinom Adalbertom. Adelajda je poroko zavrnila in si prislužila nekakšen pripor, iz katerega jo je leta 951 »rešil« Oton, tedaj še nemški kralj, s cimer se je nazadnje le neposredno vpletel v italijansko politiko. Ko je leta 960 Berengar napadel še Papeško državo, se ji v bran postavi tudi Oton, s cimer je položil temelje za cesarsko kronanje leta 962, ki pomeni nastanek novega »rimskega cesarstva«. Liutprand že pred tem stopi v njegovo službo in Antapodosis (Povracilo ali Mašcevanje) napiše kot obracun s svojim nekdanjim gospodom. Šesta, zadnja in najkrajša knjiga tega dela, vsebuje opis diplomatske poti v Konstantinopel, ki jo je opravil v Berengarjevem imenu. Leta 949 se je namrec v ne povsem pojasnjenem kontekstu 196 odpravil na bizantinski dvor Konstantina VII. Porfirogeneta. Mesto ga navduši: z najbolj izbranimi besedami opisuje razkošje, dvorno bogastvo in samega cesarja Konstantina. Morda najlepši odlomek, ki opisuje tehnološko napreden avtomat, broneno drevo, na katerem šcebetajo mehanske ptice, pa si je pot utrl celo v moderno poezijo. William Butler Yeats v svoji nekoliko kavafisovski pesmi pravi takole: Onkraj narave si ne bom nikdar podob naravnega sveta privzel, le takšno, kot jo skuje Grk, zlatar, iz tankih plošcic in prevlek; da ne zadrema kinkajoc vladar; mogoce bom na zlati veji pel gospodi iz Bizanca na uho o vsem, kar je bilo, kar je in bo.1 Povsem drugacno izkušnjo je imel Liutprand na svoji drugi poti, na katero ga je leta 968 poslal njegov novi gospod, Oton I., prvi cesarSvetega rimskega cesarstva. Šlo je za pomembno diplomatsko misijo, saj je imel Liutprand nalogo pridobiti Ano Porfirogeneto za ženo prestolonaslednika Otona II. Nikefor Fokas, tedanji bizantinski cesar, ki je s svojim samozavestnim vojskovanjem mocno utrdil državo, Otonovega predloga ni sprejel ugodno: bizantinsko cesarstvo si je vlogo naslednika rimskega cesarstva prisvajalo mnogo dlje in tudi bolj upraviceno kakor novonastalo cesarstvo pod Otonom, zato se mu je zdel Otonov predlog žaljiv.Prav spor o nazivih, ki ga opisuje Liutprand v Porocilu o odpravi v Konstantinopel (Relatio de legatione Constantinopolitana) dobro pokaže mehanizme nasledstvene identifikacije, ki so zaznamovali diplomatske stike med cesarstvoma. Poleg tega pa je nadvse ucinkovito literarno besedilo, ki bizantinski dvor prikaže v povem drugacni luci kakor Antapodosis. Liutprand kara vse od »vulgarnih navad« in »ukazovalnih evnuhov« do »ogabnega« smolnatega vina in Nikeforove »pigmejske postave«. Odprava je propadla in Oton II. se je slednjic porocil s Teofano, manj pomembno plemkinjo. Liutprand je zaradi svojega živahnega pripovedovanja, humorja in obcasne pikantnosti zagotovo med najzanimivejšimi latinskimi avtorji 10. stoletja, svoje sodobnike pa je navduševal tudi zaradi eksotike, ki so jo prinašali »bizantinski« deli njegovega opusa. Pa ne le njih: zaradi dveh povsem nasprotnih opisov Konstantinopla in Bizanca je 1 William Butler Yeats, Zbrana poezija 2, prev. Nada Grošelj (Ljubljana: Hiša poezije, 2015), 96. kot eden izmed pomembnih clenov v izgradnji »imaginarija grštva«, ki je soustvarjal odnose med cesarstvoma in kulturnima ter verskima središcema, postal tudi pogost predmet raziskovanja sodobnih (kulturnih) zgodovinarjev in zgodovinark. Prevod je nastal po izdaji, ki jo je za Brepols oskrbel Paolo Chiesa,2 ter se opira tudi na tistega, ki je nastal za bolj dostopno in komentirano razlicico za italijansko zbirko Fondazione Lorenzo Valla.3 2 Paolo Chiesa, ur., Liudprandi Cremonensis opera omnia (Turnhout: Brepols, 1998). 3 Paolo Chiesa, ur., Liutprando: Antapodosis (Milano: Arnaldo Mondanori Editore / Fondazione Lorenzo Valla, 2015). 198 LIUTPRAND KREMONSKI: POVRACILO 6 I Proemij Narava trenutka, v katerem se nahajam, bi prej terjala, da sem pisec tragedij kakor pa zgodovinar, ce ne bi moj Gospod pred menoj pogrinjal mize vprico mojih nasprotnikov.4 Ne morem opisati, koliko neprijetnosti me pretresa na tujem. Zunanjemu cloveku bolj pritice jokati kakor pisati, toda notranjemu, ki ga utrjujejo Apostolovi nasveti, ti napori prinesejo slavo, saj vemo, da stiska rodi potrpljenje, potrpljenje preizkušenost, preizkušenost upanje. Upanje pa ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan.5 Naj se torej zunanji clovek podredi notranjemu in naj se ne le ne odvraca od svojih nesrec, ampak naj v njih raje najde svoj mir. In ko se bo polotil pisanja in opisoval, kako kolo usode ene povzdigne, spet druge pa zatre, bo pozabil na trenutne neprijetnosti in se celo veselil spremenljivosti ter se tako otresel strahu pred slabim – ki se pravzaprav še zgoditi ne more, ce ne poseže vmes ravno smrt ali šibkost udov – ter tako pricakoval le dobro. Ce pa se bodo okolišcine spremenile, bodo kvecjemu prinesle rešitev, ki je sedaj ni na obzorju, kar je trenutno nesrecnega, pa bodo pobile. Naj torej zacne s pisanjem in doda temu, kar je opisano zgoraj, še teh nekaj resnicnih dogodkov, ki sledijo. II O tem, da cesar Konstantin pošlje Berengarju poslanca Ko je v provansalskih deželah umrl kralj Hugon,6 je Berengarjevo ime zaslovelo v mnogih deželah, zlasti v grških. V resnici je namrec vladal vsej Italiji, medtem ko je kralj Lotar7 vladal le po nazivu. Konstantin, 8 ki je vladal Konstantinoplu, potem ko se je znebil Romana in njegovih sinov, je slišal, da Berengar po svoji moci prekaša Lotarja in je prek nekega Andreja, ki se je po službi, ki jo je opravljal, imenoval »comiscurtis«,9 poslal Berengarju pismo, v katerem je pisalo, da bi si mocno želel sprejeti njegovega poslanca, ki bi mu lahko ob 4 Ps 23,5. 5 Rim 5,35. 6 Hugon Provansalski (ali Arleški), kralj Italije v obdobju 926–945. 7 Lotar, Hugonov sin in kralj Italije v obdobju 948–50. 8 Konstantin VII. Porfirogenet, bizantinski cesar makedonske dinastije. 9 Grški naziv (sicer etimološko latinskoitalskega izvora, kakor velik del bizantin skega upravnega besednjaka) se je glasil ..µ.. (t..) ...t.., šlo je za civilnega uradnika z ne povsem pojasnjenimi sodnimi in policijskimi pooblastili. 199 vrnitvi prenesel Konstantinovo globoko naklonjenost. Spisal mu je tudi priporocilna pisma za Lotarja, ceš da se je Berengar izkazal za njegovega zvestega služabnika, saj je po božji volji njegov skrbnik. Konstantin je namrec za Lotarjevo usodo gojil nemajhno skrb ter je o njem razmišljal naklonjeno zaradi ljubezni do svoje snahe, ki je bila Lotarjeva sestra.10 III O tem, kako zvijacno je Berengar v Konstantinopel poslal poslanca, ne da bi ga za to kakorkoli poplacal Berengar pa, ki je bil do vrha poln zvijac, je premišljeval, koga bi bilo najbolje poslati, ne da bi mu hkrati ponudil sleherno placilo za tako dolgo pot, ter k sebi poklical mojega ocima, pri katerem sem bil tedaj na skrbi. »Kako prav bi mi sedaj prišlo, da bi tvoj pastorek obvladal gršcino,« mu je dejal. Moj ocim mu je odvrnil: »Polovico svojega bogastva bi dal za to.« Oni pa: »Niti stotina ti ni treba zapraviti. Konstantinopelski cesar me v pismu prosi, naj k njemu pošljem svojega poslanca in ne morem se domisliti nikogar, ki bi to mogel storiti bolje zaradi svoje umerjenosti duha ali primerneje zaradi zgovornosti. Odvec bi ti bilo praviti, s kakšno lahkoto bo požiral grško ucenost, ko je že v mladih letih goltal latinsko.« Mojega ocima je to navdalo z upanjem in nemudoma mi je pokril vse stroške ter me poslal v Konstantinopel z množico darov. IV Kdaj je poslanec odšel iz Pavie in kdaj je prispel v Konstantinopel Ob avgustovih kalendah11 sem zapustil Pavio in po tridnevnem potovanju po reki Pad prispel v Benetke. Tam sem srecal evnuha Salomona, grškega poslanca koitonita,12 ki se je vracal s poti v Španijo in Saško ter nameraval odpotovati v Konstantinopel. Ob sebi je imel Liutefreda, nadvse bogatega trgovca iz Mainza in poslanca mojega gospoda, tedaj kralja in danes cesarja, opremljenega z mnogimi darovi. Osmi dan pred septembrskimi kalendami13 smo odpluli iz Benetk ter prispeli 10 Gre za Berto oziroma Evdokijo, kot je bila imenovana na bizantinskem dvoru, ki je bila zarocena s Konstantinovim sinom Romanom. 11 Tj. 1. 8. 12 V gršcini imenovan ...t...t.., njegova uradna funkcija je bila skrb za cesarsko spalnico (...t..) in zaklepanje vrat; prav iz tega odlomka pa lahko navsezadnje sklepamo, da se je dejanska vloga tega uradnika od izvorne že precej odcepila. 13 Tj. 25. 8. 200 v Konstantinopel petnajsti dan pred oktobrskimi kalendami;14 in ne bi bilo napak opisati, kako izjemno in cudovito so nas tam sprejeli. V O cudoviti sprejemnici, ki jo imenujejo Magnaura, in o sprejemu poslanca V Konstantinoplu je poleg cesarske palace sprejemna dvorana cudovitih razsežnosti, ki jo Grki, ce namesto digame postavim u, imenujejo Magnaura,15 torej »magna aura«.16 Konstantin je ukazal pripraviti to dvorano tako za špansko delegacijo, ki je prišla kmalu za tem, kot za naju z Liutefredom. Pred cesarjevim prestolom je stalo nekakšno broneno, a pozlaceno drevo, njegove veje pa so bile polne raznolikih, prav tako bronastih, a pozlacenih ptic, ki so glede na svojo vrsto spušcale razlicne pticje glasove.17 Cesarjev prestol je bil sestavljen tako umetelno, da se je zdaj zdel nizek, takoj zatem nekoliko višji, kmalu pa zelo visok, varovali pa so ga neznansko veliki levi, za katere je težko reci, ali so bili iz lesa ali brona, prav gotovo pa so bili prekriti z zlatom ter so s svojimi repi udarjali ob tla, iz odprtih ust, v katerih so se premikali jeziki, pa se jim je izvijalo rjovenje. V to palaco sta me torej, namešcenega na svoja pleca, pred cesarja odnesla dva evnuha. Ko so ob mojem prihodu zarjoveli levi ter glede na svojo vrsto zašcebetale ptice, me ni to prav nic navdalo ne s strahom ne z obcudovanjem, saj so me o tem poducili tisti, ki so takšna cudesa že poznali. Ko sem se v poklon cesarju trikrat priklonil in dvignil glavo, sem cesarja, ki sem ga prej videl sedeti le malo vzdignjenega nad tlemi, sedaj zagledal, kako je v drugih oblacilih sedel skoraj tik pod stropom. Kako se je to zgodilo, nisem mogel ugotoviti, razen ce 14 Tj. 17. 9. 15 Poleg Velike palace je stala tudi Magnaura, najbrž prezidana senatna stavba. V njej so v casu makedonske dinastije, najbrž pa tudi kasneje, sprejemali tuje poslance nekako tako, kot to opisuje Liutprand. 16 Tj. »velik piš«, v resnici ime najbrž izhaja iz »magna aula«, tj. »velika sprejemnica «. Liutprand nas s svojo jezikoslovno opombo najbrž opominja, da je bil diftong [au], kot ostali diftongi, v njegovem casu že dolgo monoftongiziran, saj se je . izgovarjal priporniško oziroma, kot se izrazi Liutprand, kakor F (ki ga imenuje digama). 17 Iznajdbe povsem enake vrste so poznali v tudi Bagdadu, tedaj glavnem mestu Abasidskega kalifata. Obstajajo tudi porocila bizantinskih poslancev na bagdadskem dvoru, ki porocajo o pozlacenih drevesih in mehanskih pticah. Danes se domneva, da so jih razvili bagdadski ucenjaki ob pomoci prevodov del, ki so jih napisali anticni mehaniki, kakršen je bil Heron Aleksandrijski. 201 ga niso tja dvignili s škripcem, s kakršnim dvignejo klade za prešo. Z menoj ni govoril neposredno, saj bi – tudi ce bi hotel – to storil le stežka zaradi velike razdalje, ki naju je locevala, zato je z menoj govoril prek logoteta18 in me povprašal po Berengarjevem življenju in zdravju. Ko sem mu odgovoril na postavljena vprašanja, mi je logotet pomignil in tako sem zapustil palaco ter se umaknil v domovanje, ki so ga uredili zame. VI O darovih, ki jih je moral Berengarjev poslanik cesarju pokloniti iz svojega žepa v imenu Berengarja, saj ta ni poslal nicesar A naj mi bo dovoljeno opomniti na to, kar sem potem storil za Berengarja, da se bo vedelo, kakšno naklonjenost sem gojil do njega in kakšno povracilo sem nato dobil od njega za vse dobro, kar sem storilzanj. Španski poslanci in že omenjeni Liutefred, poslanec mojega današnjega gospoda in tedanjega kralja Otona, so v imenu svojih gospodov cesarju Konstantinu prinesli mnogo daril. Jaz pa v Berengarjevem imenu nisem prinesel nicesar razen pisma, pa še to je bilo polno laži. Mocno me je skrbelo, da se ne bi osramotil, in veliko sem premišljeval, kaj naj glede tega storim. Ko sem se tako potil od skrbi ter kolebal, mi je prišlo na misel, da bi darove za cesarja, ki sem jih prinesel v lastnem imenu, predstavil kakor Berengarjeve in ta majhen dar, kolikor bi se pac dalo, okrasil z besedami. Poklonil sem mu torej devet poprsnih šcitov najboljše kakovosti, sedem šcitov z zlatimi bulami, dve srebrni, a pozlaceni caši, nato pa mece, kopja, bodala, pa še štiri sužnje karzimasije, ki so bili cesarju izmed vsega naštetega najdražji. Karzimasije namrec Grki imenujejo skopljene decke, ki jim odstranijo testise in ud. To zaradi zaslužka, ki ga iz tega iztržijo, pogosto pocno trgovci iz Verduna ter decke nato izvažajo v Španijo. VII O tem, da je cesar Berengarjevega poslanca povabil k svoji mizi Po vsem tem so minili trije dnevi, ko me je cesar odredil poklicati v palaco. Z menoj je tokrat govoril osebno ter me povabil na gostijo, po obedu pa obdaroval mene in moje spremstvo. Ker se ravno ponuja priložnost, menim, da velja pisati, ne pa molcati o tem, kakšna je bila miza, zlasti na praznicne dni, in kakšne igre so se pred mizo odvijale. 18 Logoteti so imeli sprva dolžnosti na podrocju financne uprave, z razvojem državne birokracije pa so se povzpeli med najpomembnejše uradnike na dvoru. VIII O cudoviti palaci Dekanea in treh velikih zlatih posodah Nekoliko severneje od hipodroma se nahaja izredno visoka in lepa palaca, ki jo imenujejo Dekaennea akkoubita. Ime ni takšno zaradi same stavbe, ampak ima ociten razlog: v gršcini namrec deka pomeni »deset«, ennea pa »devet«, akkoubita pa prihaja iz besede cubare, torej pomeni zleknjen, naslonjen. Ime torej izhaja iz tega, da na dan, ko je bil Kristus rojen po mesu, postavijo v to palaco devetnajst miz, na katerih cesar in njegovi gostje ne jedo sede kakor na druge dni, ampak zleknjeni, ter ne obedujejo s srebrnih, ampak z zlatih posod. Po obedu pa v treh zlatih posodah prinesejo sadje, vendar zaradi neznanske teže tega ne storijo cloveške roke, ampak ga morajo pripeljati na vozickih, prekritih s škrlatom. Dve izmed teh posod nato položijo na mizo takole: skozi luknjo v stropu so napeljane tri vrvi, obrobljene s pozlacenim usnjem, s katerih visijo zlati obroci. Te potisnejo skozi rocaje, ki molijo iz posod, nato pa štirje ali še vec mož s premicnim škripcem, ki visi izpod stropa, dvigne ter nato spusti posodi na mizo oziroma z nje. Ne bom opisoval vseh iger, ki sem jih tam spremljal, saj je takšno pisanje prezamudno. Toda ne bo odvec, ce opišem eno zares izredno. IX O cudoviti predstavi, ki se je odvijala med vecerjo Vstopil je neki clovek, ki je nosil na celu, ne da bi si pri tem pomagal z rokami, štiriindvajset ali še nekaj vec pedi dolg kos lesa, ki je imel en komolec pod vrhom pritrjeno dva komolca dolgo precno os. Vstopila sta tudi dva decka, ki sta bila povsem gola, razen v ledja, ki sta jih imela prepasana, ter splezala na drog ter na njem izvajala akrobacije, nato pa se po njem spustila z glavo navzdol, ne da bi ga premaknila za eno samo ped, tako da se je zdelo, kot da je drog pricvršcen v zemljo. Prvi se je nato spustil, drugi pa ostal gori in izvajal takšne norcije, da me je od obcudovanja pustil povsem brez besed. Dokler sta bila na drogu oba, se je zdelo vse skupaj še nekako možno, saj sta, ceprav na povsem neverjeten nacin, s svojo podobno težo držala v ravnovesju drog, po katerem sta plezala. Ko pa je na drogu ostal samo še eden, me je njegova sposobnost, da je vzdrževal ravnotežje, hkrati izvajal akrobacije in se spustil z droga živ in zdrav, tako ocarala, da moje zacudenje ni ušlo niti samemu cesarju. Tako je poklical tolmaca in me vprašal, kaj me je bolj ocaralo – decek, ki se je gibal s takšnim obcutkom za ravnotežje, da se leseni drog ni niti premaknil, ali moški, ki je drog na svojem celu nosil tako trdno, da ga niso mogli niti za ped premakniti ne teža deckov ne njune akrobacije. Ko sem odgovoril, da 203 težko recem, kaj od tega se mi je zdelo thaumastoteron,19 je izbruhnil v krohot ter dejal, da se tudi sam podobno težko odloci. Toda menim, da ne morem zamolcati še ene cudovite stvari, ki sem jo videl v tej palaci. V tednu pred praznikom, ki ga imenujejo baiophoros, mi pa cvetna nedelja, cesar v zlatu pokloni vojakom in razlicnim veljakom ter uradnikom dolocene darove, kolikor pac vsakomur pripada glede na položaj. Ker je želel, da sem ob tem obdarovanju navzoc, me je dal poklicati. Bilo je takole. Postavili so mizo, ki je v dolžino merila deset komolcev, v širino pa štiri, in je bila prekrita z vreckami, na katerih je posamic pisalo, kolikšne zneske vsebujejo, glede na to, koliko je komu pripadalo. Uradniki in vojaki pa pred cesarja niso stopali vsi hkrati, ampak ko jih je poklical glasnik, ki je na glas prebiral na vrecah napisana imena v skladu z dostojanstvom, ki je pripadlo posameznim nazivom. Izmed teh je bil prvi poklican rektor palac, ki je dobil toliko novcev, da denarja ni mogel vzeti z rokami, ampak si ga je oprtal na ramena, zavitega v štiri skaramangije.20 Nato sta bila poklicana o domesticos tis ascalonas in o delongaris tis ploos,21 izmed katerih je prvi poveljnik kopenske vojske, drugi pa mornarice. Njima je bila namenjena enaka vsota, saj sta tudi po nazivu enaka, denarja in vojaških plašcev, ki sta jih prejela, pa zaradi kolicine nista odnesla na plecih, ampak z veliko truda s pomocjo drugih ljudi. Nato je na vrsto prišlo štiriindvajset magistroi, vsakemu izmed njih je cesar poklonil štiriindvajset liber zlata in dva vojaška plašca. Njim so sledili patrikioi, ki so dobili dvanajst liber zlatnikov in po en vojaški plašc, vendar ne vem, koliko je bilo teh patricijev in tako tudi ne, koliko liber zlata je bilo razdeljenih. Nato so poklicali nepregledno množico, ki so jo sestavljali protospatharioi, spatharioi, spatharokandidatoi, koitonites, manklabitai in protokaraboi,22 ki so v skladu s svojim nazivom dobili po sedem, šest, pet, štiri, tri, dve ali eno libro zlatnikov. A ne misli si, da je bila vsa ceremonija izvedena v enem samem dnevu: zacela se je v cetrtek in trajala od prve do cetrte ure, nadaljevala v petek in koncala 19 Gr. »najcudovitejše«. Liutprand skuša latinske bralce 10. stoletja, ki gršcine nika kor niso bili vešci, mestoma ocarati s svojim znanjem tega jezika. 20 Nadvse dragoceni plašci, eden najbolj luksuznih izdelkov, ki so jih izdelovali Bizantinci. 21 Med nazivi, ki sledijo, nekateri sploh niso ustrezno zgodovinsko pojasnjeni, vecinoma gre za vojaške nazive. 22 Vecinoma visoki civilni uradniki. v soboto, vsaj kar se tice cesarja. Tistim namrec, ki so dobili manj kot libro, tega zneska ni podelil sam cesar, ampak parakoimomenos,23 in to je trajalo še ves teden pred veliko nocjo. Ker sem podeljevanju denarja prisostvoval in ga spremljal z velikim obcudovanjem, me je cesar prek logoteta vprašal, ali mi stvar ugaja. Odgovoril sem mu: »Ugajalo bi mi, ce bi tudi meni prineslo kakšno korist; kakor bi tudi bogataš, ki trpi v plamenu in vidi Lazarja v njegovem blaženem pocitku, v tem užival le, ce bi mu to kako koristilo.24 Njemu se to ni zgodilo – kako, mi povej, naj bi torej to ugajalo meni?« Cesar se je zasmejal, malo tudi od sramu, nato pa mi pomignil, ceš, naj pristopim; rade volje mi je poklonil velik plašc in libro zlata, jaz pa sem ju še raje sprejel. 23 Nekakšni komorniki, vecinoma evnuhi, ki so bili med najpomembnejšimi dvornimi uradniki. 24 Lk 16,2325. doi: https://doi.org/10.4312/clotho.3.1.207-233 Laconicum Europaespeculum – Lakonskoogledalo Evrope Prevedel Izidor Janžekovic V prvi polovici 18. stoletja je bila objavljena serija devetih oziroma desetih latinskih tiskov z naslovom Lakonsko ogledalo Evrope (Laconicum Europae speculum). Podobe z napisi je zasnoval Paul Decker mlajši (16851742), Johann Wolfgang Baumgartner (17091761) je postavil le tisk za Nizozemca, same bakroreze so izdelali razlicni bakrorezci (Christian Friedrich Lottes, Johann Georg Pinz, Philipp Andreas Kilian, Andreas Hoffer), uredil in izdal pa jih je Martin Engelbrecht (1684–1756) v Augsburgu okrog leta 1730. Celotni naslov je daljši, Lakonsko ogledalo Evrope, v katerem je brez predsodkov, posmehovanja ali zanicevanja predstavljenih njenih devet posebej uglednih narodov in ljudstev, ki se v dolocenih lastnostih in znamenjih razlikujejo, vse zaradi radovednosti in zabave (Laconicum Europae speculum: quo IX. illius praecipuae nationes et populi, absque omni praeiudicio, ludibrio et opprobrio, saltem curiositatis et oblectationis gratia, certis characteribus et symbolis discernuntur, ob oculos positum).1 V naslovu je torej pojasnjen tudi razlog za nastanek teh tiskov, izšli so »zaradi radovednosti in zabave« (curiositatis et oblectationis gratia). Podobno kot ostale razpredelnice ljudstev ti Engelbrecht, Laconicum Europae speculum. Pri prevodu sem si pomagal s številnimi latinskimi slovarji in glosarji. Kljucen za razumevanje besedila je za srednjeveško in zgodnjenovoveško latinšcino Du Cange, Glossarium mediae et infimae Latinitatis. Koristna sta bila tudi Niermeyer, Mediae Latinitatis lexicon minus, in Bartal, Glossarium mediae et infimae Latinitatis regni Hungariae. Pri prevajanju v slovenšcino mi je pomagal Wiesthaler, Latinskoslovenski slovar. Za pregled prevoda in številne rešitve mojih nerodnosti se zahvaljujem Martinu Benediku, za pomoc pri dolocenih izrazih in prevodih še Davidu Movrinu, naposled pa tudi Anji Božic za skrben pregled in številne predloge za izboljšavo. Za vse morebitne nejasnosti in napake sem odgovoren sam. 208 bakrorezi niso bili mišljeni kot predstavitev realnih podob, temvec so bili namenjeni tudi zabavi.2 Najbolj znana razpredelnica ljudstev je sicer oljna slika anonimnega slikarja s Štajerske iz 18. stoletja, t.i. štajerska Völkertafel (slika 1), zgodovinski vir par excellence za zgodnjenovoveške etnicne stereotipe v Evropi. Temeljila je na prakticno enakem bakrorezu Josepha Friedricha Leopolda (LeopoldStich), ki je prav tako kot Lakonsko ogledalo Evrope nastal v Augsburgu v zacetka 18. stoletja. Obe razlicici, Leopoldov bakrorez in štajerska Völkertafel, sta prakticno enaki sliki z manjšimi razlikami, napisani v razlicnih narecjih.3 Razpredelnica ljudstev predstavi sedemnajst stereotipov ali znacilnosti za deset narodov: vedenje, znacilnost in znacaj, razum, fiziognomijo, znanje, hibe, bolezni, bogocastje, podnebje, temperament itd. Ceprav so bili opisi skopi, so bili prežeti z mocno sporocilnostjo. Evropski narodi so razporejeni na osi, ki poteka od zahoda proti vzhodu, od Španca do Turka ali Grka. Tiski še nikoli niso bili prevedeni v slovenšcino in besedilo je kljub majhnemu obsegu nekoliko zahtevno. Glede na razporeditev na štajerski razpredelnici narodov sem tudi Lakonsko ogledalo Evroperazdelil od Španca do Grka. V nasprotju s štajersko razpredelnico ljudstev pri izvirnih Engelbrechtovih podobah iz okrog leta 1730 sicer ni upodobitve za Turka ali Grka. Namesto tega je bil upodobljen Nizozemec (Batavus), ceprav pri tem niso bile naštete vse znacilnosti. Zanimiva je izkljucitev Turkov s seznama »devet posebej uglednih narodov in ljudstev« v Evropi. Morda so bili za Engelbrechta v Augsburgu Turki že oddaljeni – ali pa je povezoval »ugled« s kršcanstvom in Turke izkljucil. Izhodišce za prevod je sicer tiskana verzija iz leta 1767, kjer je namesto Nizozemca dodan prav Grk, besedilo pa od tistega na upodobitvah odstopa v zelo redkih nepomembnih podrobnostih. Avtor je z »Grkom« imel v mislih evropska oziroma balkanska ljudstva, ki so živela v otomanskem cesarstvu. To mešanje pripadnosti »narodu« in »državi« je za zgodnji novi vek precej tipicno, kar potrjujejo tudi 2 To Lakonsko ogledalo Evrope je v 18. stoletju izšlo v razlicnih oblikah in prevodih; prim. Weitenauer, Compendium scientiarum et eruditionis omnigenae, 230–43. Podobe so nastale tudi v španšcini, hrani jih ekvadorski narodni muzej v Quitu (Casa de la Cultura). Med drugim so jih namestili tudi na pregradno ali špansko steno oziroma paravan, ki ga hrani muzej Franza Mayerja v Ciudad de Méxicu; Kubiak, »Obraz Innego«, 311–32. 3 Stanzel, Europäer – ein imagologischer Essay; Stanzel, Europäischer Völkerspiegel. zgodnejša besedila. Herberstein se recimo v Moskovskih zapiskih Turkov ne loti posebej podrobno, a zapiše, da »evropski Turki, ki govore slovanski jezik, imenujejo Konstantinopel Carigrad, to je kraljevsko mesto.«4 Tako so ocitno podložniki v jugovzhodni Evropi, ki so prišli pod otomansko cesarstvo, obveljali za »evropske Turke«. V prevodu sem ohranil izvirnikovo kolektivno ednino. Danes je sicer ta raba opešala, a je bila nedavno še precej pogosta. Tako recimo Fran Milcinski (1867–1932) v Butalcih zapiše: »To je bilo tiste dni, ko je Turek, krivoverna ta nesnaga, strašil po deželi in robil živino in mladino.«5 Avtor je bil sicer sam relativno nedosleden. Tako recimo pogosto preskakuje med ednino in množino. Razlicna ljudstva so vedno navedena v ednini, razlicne znacilnosti oziroma stereotipi pa v ednini ali v množini. Pri prevajanju sem sicer precej zvesto sledil latinskemu izvirniku in ohranil avtorjevo nedoslednost, le pri redkih izjemah sem prevod priredil zaradi lažje razumljivosti v slovenšcini. Vecina znacilnosti ali stereotipov v Lakonskem ogledalu Evrope je enaka kot pri štajerski Völkertafel, pri cemer se je avtor gotovo naslonil na predhodno upodobitev, se pravi predvsem na Leopoldov bakrorez, ki je prav tako nastal v Augsburgu. Pridevniki se namrec pojavljajo v primerniku in presežniku, ceprav naj bi vsak tisk stal zase. Toda poleg sedemnajstih stereotipov je Lakonsko ogledalo Evrope dodalo še dodatnih devet znacilnosti: temperament, podnebje in zrak, nebesno znamenje, pijaco in hrano, moc (samo za Nizozemca), sposobnost za posel, umetnost in opravila, odnos do žensk, njihovo etnogenezo ter želje za skupno dobro. Posamezni narodi so bili upodobljeni kot vecfiguralna alegoricna kompozicija na dvoru in s petindvajsetimi znacilnostmi ali stereotipi v barocnih kartušah, ki obkrožajo to kompozicijo (slika 2).6 Znacilnosti so precej nakljucno razvršcene okrog podob in so pri vsakem narodu drugje, a so v prevodu razvršcene v enakem vrstnem redu, kot se pojavljajo na štajerski razpredelnici narodov, da je primerjava stereotipov lažja. 4 Herberstein, Moskovski zapiski, 26. 5 Milcinski, Butalci, 12. 6 Engelbrecht, Laconicum Europae speculum. Slika 1. Štajerska razpredelnica ljudstev iz 18. stoletja (Steirische Völkertafel). Slika 2. Tisk z upodobitvijo lastnosti Rusov, Laconicum Europae speculum (Engelbrecht 1730, nepaginirano). BIBLIOGRAFIJA Bartal, Antonius. Glossarium mediae et infimae Latinitatis regni Hungariae. Leipzig: B.G. Teubner, 1901. Du Cange, Charles du Fresne et al. Glossarium mediae et infimae Latinitatis, 10 zv. Niort: L. Favre, 1883–1887. Engelbrecht, Martin (urednik in založnik). Laconicum Europae speculum. Augsburg, 1730. Herberstein, Sigismund. Moskovski zapiski. Ljubljana: Slovenska matica, 2001. Kubiak, Ewa. »Obraz Innego – przedstawienie Królestwa Polskiego z Museo Casa de la Cultura w Quito.« V: Vom »Troglodytenland« ins Reich der Scheherazade: Archäologie, Kunst und Religion zwischen Okzident und Orient; Festschrift für Piotr O. Schplz zum 70. Geburstag, ur. Magdalena Dlugosz. Berlin: Frank & Timme, 2014, 311–32. Milcinski, Fran. Butalci. Ljubljana: Založba Karantanija, 1999. Stanzel, Franz K. Europäer – ein imagologischer Essay, 2. izd. Heidelberg: Carl Winter, 1998. Stanzel, Franz K. (ur.). Europäischer Völkerspiegel: Imagologischethnographische Studien zu den Völkertafeln des frühen 18. Jahrhunderts. Heidelberg: Carl Winter, 1999. Steirische Völkertafel. Volkskundemuseum Wien, dostopno na spletu. Weitenauer, Felix Anton von. Compendium scientiarum et eruditionis omnigenae: sive tabulae variis ss. patrum, theologorum, ac ascetarum doctrinis efformatae, ut moveant: Exquisitis iuristarum, medicorum, philosophorum, philologorum, et historicorum sententiis, ac aphorismis adornatae, ut doceant; Praeclaris mathematicorum, ethicorum, et politicorum problematibus, proverbiis, et observationibus illustratae, ut delectent. Augsburg: Wagner, 1767. Wiesthaler, Fran. Veliki latinskoslovenski slovar. Ljubljana: Kres, 1993–2007. Laconicum Europae speculum: quo IX. illius praecipuae nationes et populi, absque omni praeiudicio, ludibrio et opprobrio, saltem curiositatis et oblectationis gratia, certis characteribus et symbolis discernuntur, ob oculos positum Lakonsko ogledalo Evrope, v katerem je brez predsodkov, posmehovanja ali zanicevanja predstavljenih njenih devet posebej uglednih narodov in ljudstev, ki se v dolocenih lastnostih in znamenjih razlikujejo, vse zaradi radovednosti in zabave 216 MORES Hispanus Gallus Italus Germanus Anglus Suecus Polonus Hungarus Moscowita Graecus Gravis. Levis. Tectus. Apertus. Pulcher. Asper. Durus. Crudus. Agrestis. Protheus. GENIUS ET NATURA Hispanus Gallus Italus Germanus Anglus Suecus Polonus Hungarus Moscowita Graecus INGENIUM Hispanus Gallus Italus Germanus Anglus Suecus Polonus Hungarus Moscowita Graecus Mirabilis. Affabilis. Zelotypus. Optimus. Amabilis. Terribilis. Terribilior. Terribilissimus. Simillimus. Mendacissimus. Sapiens. Prudens. Perspicax. Sagax. Solidum. Firmum. Arduum. Strenuum. Tardum. Maximum. PO VEDENJU Španec Resen. Francoz Lahkomiseln. Italijan Skrivnosten. Nemec Odkritosrcen. Anglež Šved Prijeten. Osoren. Poljak Naporen. Madžar Okruten. Rus Kmecki. Grk Nestanoviten. PO ZNACILNOSTI IN ZNACAJU Španec Krasen. Francoz Zgovoren. Italijan Ljubosumen. Nemec Optimalen. Anglež Prisrcen. Šved Strašen. Poljak Strašnejši. Madžar Najstrašnejši. Rus Nadvse podoben. Grk Skrajno manipulativen. PO RAZUMU Španec Pameten. Francoz Preudaren. Italijan Ostroumen. Nemec Bistroumen. Anglež Neomajen. Šved Vztrajen. Poljak Naporen. Madžar Živahen. Rus Pocasen. Grk Izreden. 218 PHYSIOGNOMIA Hispanus Gallus Italus Germanus Anglus Suecus Polonus Hungarus Moscowita Graecus SCIENTIA Hispanus Gallus Italus Germanus Anglus Suecus Polonus Hungarus Moscowita Graecus VESTITUS Hispanus Gallus Italus Germanus Anglus Suecus Polonus Hungarus Moscowita Graecus Virilis. Puerilis. Generis communis. Generis omnis. Generis feminini. Taetricus. Rotundus. Truculentus. Incultus. Delicatus. Theologus. Polemicus. Canonista. Iurista. Philosophus. Philologus. Linguista. Latinus. Graecus. Pseudopoliticus. Modestus. Protheus. Honestus. Simius. Gallus. Coriaceus. Togatus. Coloratus. Pelliceus. Femineus. PO FIZIOGNOMIJI Španec Možat. Francoz Deški. Italijan Obicajen. Nemec Raznovrsten. Anglež Šved Poženšcen. Resnoben. Poljak Zaobljen. Madžar Robusten. Rus Zanemarjen. Grk Delikaten. PO ZNANJU Španec Teolog. Francoz Polemik. Italijan Kanonist. Nemec Jurist. Anglež Šved Filozof. Filolog. Poljak Lingvist. Madžar Latinec. Rus Grk. Grk Psevdopolitik. OBLACI SE Španec Skromno. Francoz Raznovrstno. Italijan Dostojno. Nemec Opicje. Anglež Šved Francosko. V usnje. Poljak Gosposko. Madžar Raznobarvno. Rus V krzno. Grk Poženšceno. 220 VITIA Hispanus Gallus Italus Germanus Anglus Suecus Polonus Hungarus Moscowita Graecus AMANT Hispanus Gallus Italus Germanus Anglus Suecus Polonus Hungarus Moscowita Graecus Superbus. Fraudulentus. Luxuriosus. Prodigus. Turbulentus. Superstitiosus. Ostentator. Inconstans. Deterior. Fallacior. Gloriam. Militiam. Aurum. Potum. Delicias. Escas. Nobilitatem. Rebellionem. Fustem. Philautiam. MORBUS, QUO DECUMBUNT Hispanus Gallus Italus Germanus Anglus Suecus Polonus Hungarus Moscowita Graecus Hypocondriaco. Suo. Peste. Pede. Tabe. Hydrope. Plica. Phrenetico. Asthmate. Debilitate. PO HIBAH Španec Ošaben. Francoz Goljufiv. Italijan Razvraten. Nemec Zapravljiv. Anglež Nemiren. Šved Vraževeren. Poljak Našopirjen. Madžar Nestanoviten. Rus Nizkoten. Grk Prevarantski. LJUBIJO Španec Slavo. Francoz Vojaštvo. Italijan Zlato. Nemec Pijaco. Anglež Naslado. Šved Jedaco. Poljak Plemstvo. Madžar Vstajo. Rus Palico. Grk Sam sebe. BOLEZEN, ZA KATERO UMRO Španec Hipohondrija. Francoz Njegova (= sifilis). Italijan Kuga. Nemec Putika. Anglež Jetika. Šved Vodenica. Poljak Pletenica. Madžar Norost. Rus Naduha. Grk Oslabelost. 222 TERRA, QUAM INHABITANT Hispanus Gallus Italus Germanus Anglus Suecus Polonus Hungarus Moscowita Graecus Fecundam. Excultam. Delicatam. Bonam. Humidam. Montosam. Silvestrem. Praedivitem. Glacialem. Dulciorem. IN VIRTUTE BELLICA Hispanus Gallus Italus Germanus Anglus Suecus Polonus Hungarus Moscowita Graecus Magnanimus. Astutus. Providus. Invictus. Archithalassus. Infractus. Impetuosus. Turbulentus. Laboriosus. Pigerrimus. IN CULTU RELIGIONIS Hispanus Gallus Italus Germanus Anglus Suecus Polonus Hungarus Moscowita Graecus Optimus. Bonus. Melior. Devotior. Minus constans. Simplicissimus. Multiplex. Indiscretus. Superstitiosus. Simillimus. DEŽELA, KJER ŽIVIJO Španec Rodovitna. Francoz Lepo obdelana. Italijan Krasna. Nemec Dobra. Anglež Vlažna. Šved Hribovita. Poljak Gozdnata. Madžar Bogata. Rus Ledena. Grk Ocarljiva. PO VOJAŠKI VEŠCINI Španec Pogumen. Francoz Prebrisan. Italijan Previden. Nemec Nepremagljiv. Anglež Prvi na morju. Šved Zlomljen. Poljak Napadalen. Madžar Prevratniški. Rus Težaven. Grk Skrajno len. v BOGOCASTJU Španec Najboljši. Francoz Dober. Italijan Boljši. Nemec Pobožnejši. Anglež Bolj nestalen. Šved Skrajno preprost. Poljak Raznovrsten. Madžar Neizbircen. Rus Vraževeren. Grk Zelo podoben. 224 DOMINI, QUOS AGNOSCUNT Hispanus Gallus Italus Germanus Anglus Suecus Polonus Hungarus Moscowita Graecus ABUNDANT Hispanus Gallus Italus Germanus Anglus Suecus Polonus Hungarus Moscowita Graecus Monarcham. Regem. Patriarcham. Augustum. Mixtum. Dominum. Electum. Invitum. Despoticum. Tyrannum. Fructibus. Mercibus. Vino. Frumento. Pascuis. Metallis. Pellibus. Omnibus. Apibus. Mollibus. TEMPUS CONSUMUNT Hispanus Gallus Italus Germanus Anglus Suecus Polonus Hungarus Moscowita Graecus Ludendo. Fallendo. Loquendo. Bibendo. Laborando. Comedendo. Rixando. Otiando. Dormiendo. Aegrotando. ZA VLADARJA PRIZNAVAJO Španec Monarha. Francoz Kralja. Italijan Patriarha. Nemec Cesarja. Anglež Razlicne. Šved Gospoda. Poljak Izvoljenega. Madžar Neželenega. Rus Despota. Grk Tirana. IMAJO OBILICO Španec Pridelkov. Francoz Dobrin. Italijan Vina. Nemec Žita. Anglež Pašnikov. Šved Rudnikov. Poljak Krzna. Madžar Vsega. Rus Cebel. Grk Mehkužnežev. CAS PREŽIVLJAJO Španec Z igrami. Francoz Z goljufanjem. Italijan S klepetanjem. Nemec S popivanjem. Anglež Z delom. Šved S prehranjevanjem. Poljak S prickanjem. Madžar Z brezdeljem. Rus S spanjem. Grk Z bolehanjem. 226 ANIMALIA, QUIBUS COMPARANDUS Hispanus Gallus Italus Germanus Anglus Suecus Polonus Hungarus Moscowita Graecus Elephas. Vulpes. Lynx. Leo. Equus. Taurus. Ursus. Lupus. Alces. Elurus. MORIUNTUR ET SEPELIUNTUR Hispanus Gallus Italus Germanus Anglus Suecus Polonus Hungarus Moscowita Graecus In lecto. In bello. In terrae motu. In potu. In aqua. In terra. In stabulo. Acinace. In nive. In fraude. TEMPERAMENTUM ILLORUM Hispanus Gallus Italus Germanus Anglus Suecus Polonus Hungarus Moscowita Graecus Melancholicus. Sanguineus. Cholericus. Phlegmaticus. Sanguineocholericus. Melancholicosanguineus. Cholericophlegmaticus. Cholericosanguineus. Phlegmaticomelancholicus. Melancholicocholericus. ŽIVALI, s KATERIMI JIH GRE PRIMERJATI Španec Slon. Francoz Lisica. Italijan Ris. Nemec Lev. Anglež Konj. Šved Bik. Poljak Medved. Madžar Volk. Rus Los. Grk Macka. UMRO IN SO POKOPANI Španec V postelji. Francoz V vojni. Italijan V potresu. Nemec V pijaci. Anglež V vodi. Šved V zemlji. Poljak V hlevu. Madžar Pod sabljo. Rus V snegu. Grk V prevari. NJIHOV TEMPERAMENT Španec Melanholik. Francoz Sangvinik. Italijan Kolerik. Nemec Flegmatik. Anglež Sangvineokolerik. Šved Melanholikosangvinik. Poljak Kolerikoflegmatik. Madžar Kolerikosangvinik. Rus Flegmatikomelanholik. Grk Melanholikokolerik. 228 CLIMA POLI ET AERIS Hispanus Gallus Italus Germanus Anglus Suecus Polonus Hungarus Moscowita Graecus Siccum, sed valde bonum. Temperatum et iucundum. Calidum, sed humido mixtum. Varium, sed ubique sanum. Nebulosum, sed fecundum. Austerum, sed innoxium. Frigidum, sed frugiferum. Bonum et sponte benignum. Nivosum et miserum. Optimum et neglectum. ZODIACI SIGNIS SUBSUNT Hispanus Gallus Italus Germanus Anglus Suecus Polonus Hungarus Moscowita Graecus Cancro. Geminis. Librae. Virgini. Arieti. Piscibus. Capricorno. Sagittario. Aquario. Scorpio. IN POTU ET CIBO Hispanus Gallus Italus Germanus Anglus Suecus Polonus Hungarus Moscowita Graecus Parcus et sobrius. Bonus et optime paratus. Temperatus et frugalis. Multus et exquisitus. Lautus et conditus. Durus et simplex. Sumptuosus et opiparus. Copiosus et prodigus. Miserrimus, sed assuetus. Delicatus et generosus. PODNEBJE IN OZRACJE Španec Suho, a zelo dobro. Francoz Zmerno in prijetno. Italijan Toplo, a pomešano z vlago. Nemec Raznovrstno, a povsod blagodejno. Anglež Oblacno, a rodovitno. Šved Ostro, a neškodljivo. Poljak Hladno, a rodovitno. Madžar Dobro in samo po sebi ugodno. Rus Zasneženo in bedno. Grk Najboljše in neizkorišceno. NEBESNO ZNAMENJE, POD KATERIM ŽIVIJO Španec Rak. Francoz Dvojcka. Italijan Tehtnica. Nemec Devica. Anglež Oven. Šved Ribi. Poljak Kozorog. Madžar Strelec. Rus Vodnar. Grk Škorpijon. PIJACA IN HRANA Španec Skopa in trezna. Francoz Dobra in odlicno pripravljena. Italijan Zmerna in skromna. Nemec Obilna in izbrana. Anglež Razkošna in zacinjena. Šved Surova in preprosta. Poljak Draga in bogata. Madžar Obilna in potratna. Rus Skrajno bedna, a v navadi. Grk Slastna in odlicna. APTITUDO ILLORUM AD NEGOTIA, ARTES ET RES GERENDAS Hispanus Gallus Italus Germanus Anglus Suecus Polonus Hungarus Moscowita Graecus Ad speculationes rerum sublimium, metaphysica tiones ipsorum entium, et partum montium; in risum omnium. Ad negotiationes, ad legationes et fascinationes. Plusquam viri in primo impetu, plusquam feminae in malo exitu. In choro et foro ad novem musas, Apollini charas, et ubi boni nulli meliores, ubi mali nulli peiores. In sago et toga ut olim barbari, iam vere incliti, invicti milites, summi artifices et rerum caesares. Ad artem nauticam et omnem scientiam per totum mundum iam famosissimam. Ad laboriosa et periculosa ut veri filii Martis et Palladis. Ad artem mechanicam, ad linguam exteram, si vitent otium aut discordiam. Ad machinationes et invasiones in terras exteras, ad proiciendum corpus et animam. Ad serviendum et obediendum ad principis nutum sive sit aequum, sive iniustum. Ad stratagemata, ad problematica, ad studia omnia et haeresis dogmata. UXORES ILLORUM QUO MODO SOLEANT TRACTARI Hispanus Bonam amat, multumque honorat; sin secus, negligit, et aliam invenit. Gallus Dat pulchris nimiam libertatem et gloriam; ex pompa vestium virtutis exitium. Italus Has quaerit sedule, observat strenue, concludit rigide, ne fiant impiae. Germanus Sunt eis omnia cum viris communia, quia oeconoma, nec serva nec domina. Anglus Concedit profanas omnes delicias et iam ipsas plerumque caligas. Suecus Honeste tractat, rite observat, et strenue imperat. Polonus Devotam aestimat, modestam adamat, sed mala vapulat, ut se se corrigat. SPOSOBNOST ZA POSEL, UMETNOST IN OPRAVILA Španec Za vznesena umovanja, metafizicarjenja o lastnih bitnostih in tresenju gora;vsakogar tarca posmehovanja. Francoz Za kupcije, delegacije in sleparije; možati v prvem zaletu, babji ob slabem razpletu. Italijan V zboru in na trgu so Apolonu in devetero muzam dragi; kjer so dobri, ni nihce boljši, kjer so slabi, ni nihce slabši. Nemec Nekoc sloveli so barbari, danes so ugledni v togi in bojni opravi; vojaki brez porazov in izvrstni obrtniki, vseh stvari oblastniki. Anglež Danes znani po mornarskih spretnostih, vsepovsod slove po raznovrstnih vednostih. Šved V nevarnosti ali garaštvu kot sinovi Ateni in Marsu. Poljak Za tuje jezike in tehnicne vešcine, ce le ne zaidejo v brezdelje in razprtije. Madžar Za spletke in vpade v tuje dežele, za zanemarjanje dušne in telesne potrebe. Rus Uslužni in pokorni na vsak mig vladarja, naj bo pošten ali pokvarjen. Grk Za spletkarjenje in disputacije brez rešitve, za vsakovrstne nauke in hereticne doktrine. KAKO RAVNAJO s SVOJIMI ŽENSKAMI Španec Ce je dobra, jo ljubi in zelo spoštuje; ce ne, si najde drugo in jo pusti ob strani. Francoz Popustljiv je z lepoticami in jih pretirano slavi – razkošje oblacil, cednosti pogin. Italijan Marljivo išce in jih budno opazuje; v izogib brezbožnosti jih strogo omejuje. Nemec Ženskam je vse skupno z moškimi; ceprav skrbe za hišo, niso ne služabnice, ne gospodarice. Anglež Pristane na vse posvetne rádosti; ceprav jih danes najveckrat zataji. Šved Z njimi ravna pošteno in kot je obicajno; gospoduje – neomajno. Poljak Ce je vdana, jo spoštuje, in dobrosrcno vroce ljubi; da se znebi malopridnosti, pa seže po šibi. Hungarus Moscowita Graecus Vult nunquam barbaram, sed semper placidam et sic morigera erit charissima. Ut diligatur, verberibus tractatur, nam modus Schlavonicus ipsis est proprius. Ut insolentiam contineat femineam, spiritus refrenat, multum humiliat, exinde adorat. QUAE AB ISTIS DESIDERANTUR a BONO PUBLICO Hispanus Gallus Italus Germanus Anglus Suecus Polonus Hungarus Moscowita Graecus Maior industria, commercia propria, exteros non spernat, fastum deponat, acquisita non perdat. S. Ludovici imitatio, Palaestinae recuperatio, sciant promissum cadere in debitum. Nomen Sanctissimi magis impleant, leges quas dictitant, non ita negligant, pro re communi potius consulant. Principum concordia, religio unica, prisca sinceritas, vitae frugalitas. Maior observantia in capita regia, absint dissidia ex haeresi varia. Se inter limites contineat, et milites, nam male parta dilabuntur, haeredes regni puniuntur. Regni tranquillitas, vitae sobrietas, nervus rerum omnium, bonum est aerarium. Regi sit fidelis, legi non rebellis, universi vincuntur, ubi singuli congrediuntur. Pergat bonis avibus, in addiscendis artibus. Sciat quod sit otium diaboli pulvinarium. Sapiat cum Phrygibus, utatur suis dotibus, nam tertius habet praemium, si inter duos proelium. Madžar Divjakinje ne mara, všec mu je blaga narava; bolj kot mu služi, bolj se mu priljubi. Rus Kot jo obožuje, jo tudi mlati; slovanske šege se je privadil držati. Grk Da obrzda žensko ošabno samovoljnost, jo veliko ponižuje; ko to doseže, jo povelicuje. CESA SI JE OD NJIH ŽELETI ZA SKUPNO DOBRO Španec Vecja vnema, lastna trgovina, tujcev naj ne zanicuje, naj se znebi praznikov, in z dobickom varcuje. Francoz Svetega Ludvika posnemanje in zavzetje Palestine, zavedanje, da obljuba zapade v dolg. Italijan Svetemu imenu naj bolj zadostijo, zakone raje upoštevajo, kot o njih le govorijo, za skupno dobro naj bolje skrbijo. Nemec Sloga med vladarji, verska enotnost, starodavna poštenost in življenjska skromnost. Anglež Vec pokornosti do kronanih glav, manj razprtij zaradi vseh vrst herezij. Šved Naj se znotraj svojih meja in vojske drži; kar je pridobljeno po krivici, se hitro razprši, kaznovani so kraljestva dedici. Poljak Mirno kraljestvo in v življenju treznosti, ni boljšega zaklada od obce sile in moci. Madžar Naj se ne upira zakonu in naj bo kralju zvest, razdeljenost v spopadu – skupen poraz. Rus Pod znamenji ugodnimi naj nadaljuje uk v umetnosti; naj dobro zna, da je brezdelje leglo vsega zla. Grk Naj izkoristi svoje danosti in s Frigici po pameti ravna, saj kjer se prepirata dva, tretji dobicek ima. doi: https://doi.org/10.4312/clotho.3.1.235-242 Homerske himne v slovenšcini Boris Šinigoj Homerske himne. Uredil Brane Senegacnik. Prevodi in uvodi Blaž Božic, Lara Unuk, Blaž Zabel in Polonca Zupancic. Spremne besede Brane Senegacnik, Blaž Zabel in Polonca Zupancic. Ljubljana: Družina, 2019. 335 strani, 60 €. Njim pa so vztrepetala srca v prsih … Himna 3 Apolonu, v. 524 Integralni komentirani prevod Homerskih himn, ki jih zdaj prvikrat lahko beremo v slovenskem jeziku, je sredi prevladujocega trivialnega slovstva in pojemajocega duha v slovenski kulturi nedvomno izjemen dosežek tako na podrocju navdihnjenega oživljanja anticnega izrocila kot tudi subtilnega ohranjanja in negovanja zbornega poeticnega jezika. V njem izpricuje osupljiv prevajalski talent in redko dovzetnost za religiozno intonacijo grških himnicnih poezij, ki se sicer slogovno vpisujejo v Homerjevo epsko izrocilo, najmlajša generacija klasicnih filologinj in filologov, ki so smelo zastavili skupni prevajalski projekt pod mentorstvom profesorja in urednika izdaje Braneta Senegacnika, tudi avtorja poglobljenih spremnih besedil »Homerske himne: mostovi med ljudmi in bogovi« in »Misteriji, ki so za zmeraj ostali misteriji«. Pred bralcem se v ritmiziranem prostem verzu, ki kljub opustitvi šestomerne homerske stopice izvirnika, ali pa morda prav zaradi nje, izpricuje izjemno svež poeticni naboj, zvrstijo zbrane himne olimpskim, pa tudi drugim grškim bogovom in polbogovom. Kratki uvodni himni Dionizu sledijo štiri daljše, posvecene Demetri, Apolonu, Hermesu in Afroditi, potem pa se do konca zbirke zvrstijo krajše, pri cemer nekatere štejejo vsega nekaj verzov. Med njimi poleg že omenjenih, Aresa, Artemide, Atene, Here, Hefajsta, Pozejdona, Zevsa, Hestije in Muz, srecamo tudi božanstva in polbogove, ki širijo olimpski panteon: htonicno Mater bogov, arkadijskega Pana, arhaicno Zemljo, mater 236 vsega, Hiperionova otroka Helija in Seleno ter pobožene Asklepija, Herakleja in Dioskura. Zacnimo z daljšo Himno 2 Demetri, ki z razgibano vecplastnostjo pripovedi o boginjinem neutolažljivem iskanju svoje v podzemlje ugrabljene hcerke Perzefone ne pritegne le najvec sodobnih razlagalcev, ampak z opisom prihoda v starko preoblecene Demetre na elevzinski dvor prejme svoj odjek tudi v novejši poeziji in celo casopisju. Na osrednji zaplet te himnicne epizode na prelomu preteklega stoletja najprej naveže Konstantin Kavafis v pesmi ..a..p. (Prekinitev)1 s pomenljivim namigom na nespametno cloveško vpletanje v delovanje bogov na primeru elevzinske kraljice Metanejre, ki podobno kot Pelej pri Tetidi v pretirani skrbi za sina usodno prekine boginjin postopek otrokovega poboženja v plamenih. Himnicni opis Demetrine zamere zaradi kraljicinega vpletanja, ki se izlije v napoved nesrecne usode Elevzincev, znova odjekne v casopisnem porocilu o skrivnostni starki, ki je sredi prejšnjega stoletja vstopila v avtobus na poti med Atenami in Korintom.2 Ker ni imela denarja za placilo vozovnice, jo je sprevodnik odpravil z avtobusa ravnov mestu Elevzina. Toda voznik ni vec mogel pognati vozila. Šele ko so potniki zbrali denar za njeno vozovnico in je spet vstopila, je avtobus speljal. Tedaj je starka spregovorila kot v prerokbi: »To bi morali storiti že prej, pa ste sebicni, in ker sem že med vami, vam povem še nekaj: kaznovani boste za to, kako živite; ostali boste brez zelišc, celo brez vode!« In še preden je grožnjo izrekla do konca, je izginila. Cetudi nas mika, da bi opisanemu dogodku pripisali le nakljucno podobnost, ne gre zanikati oddaljene bližine med zaprepadenostjo potnikov in doživetjem svete groze, ki v homerski himni oblije Metanejro že ob prvem srecanju z Demetro, ceprav je v starki še ne prepozna. Kajti globlje kot sam motiv prerokbe nas zmore v zakljucku himne nagovoriti razodetje nepogrešljive in daljnosežne vloge božjega strahu ali strahospoštovanja do bogov (.e.. s.ßa.) sprico vzvišenih skrivnosti in svetih obredov, ki jih boginja v obliki misterijev vpelje v Elevzini. Doživetje božjega strahu posvecenim vanje ne odvzame le daru govora, ampak jih za vselej bivanjsko zaveže molku. Tako ohra 1 Prim. Konstantin P. Kavafis, Zbrane pesmi, prevod, opombe in spremna beseda Dragica Fabjan Andritsakos (Ljubljana: KUD Logos, 2020), 30–31. 2 Porocilo iz casnika Hestia z dne 7. februarja 1940 je v francoskem prevodu ohra nil klasicni filolog Charles Picard v clanku »Déméter, puissance oraculaire«, Revue de l’Histoire des Religions 122 (1940), 102–103; navedeno po: Mircea Eliade, Zgodovina religioznih verovanj in idej, 2. knjiga, prev. Mojca Mihelic et al. (Ljubl jana: DZS, 1996), 245–46. nijo svete skrivnosti neoskrunjene, pomirijo božanstvo in obenem preženejo lastno grozo pred smrtjo ter se podobno kot vsaj za rodovitni del leta ljubljena Kori tudi sami rešijo zatohlega mrtvila podzemlja in postanejo deležni božanske blaženosti v življenju onkraj smrti. V tem smislu pomeni Himna 2 Demetri dosti vec od obicajnega proojmiona k epski pesmi, kot sicer ucinkuje krajša razlicica (13), ki šteje le tri verze, ceprav tudi v slednji naslovitev »vzvišena boginja« (seµ.. .e.) vsaj etimološko ohranja sled božjega strahu (s.ß.µa.). Dionizu so posvecene kar tri himne. Med njimi tematsko izstopa Himna 7 Dionizu ob sicer utecenih motivih o njegovem poreklu, slavni materi Semeli in dvojnem rojstvu iz Zevsovega stegna ter razvpitem »vlivanju blaznosti v ženske« in hrupnem sprevodu nimf pod vodstvom »bršljanolasega gromovnika« v preostalih dveh himnah (1, 26). V njej je podana zgodba o tirenskih pomoršcakih, ki ugrabijo Dioniza v podobi kraljevskega mladenica, vendar ga ujeti v pohlepno objestnost in napuh (.ß...) ne prepoznajo. Kot v Platonovi prispodobi o ladji iz Politeje ostane priseben le umni krmar: ko v ugrabljenem prepozna (...sa.) boga, v slutnji nesrece roti može, naj ga nemudoma spustijo na kopno. Toda vodja (..... – prevod ga pomotoma zamenja s krmarjem), ki se nadeja dobicka od ugrabitve, ga osorno zavrne in ukaže razpeti jadro. Tedaj se zvrstijo cudežni dogodki, ki zaprepadenim mornarjem razodenejo Dionizovo božansko naravo. Na krov privre sladko vino z vonjem po ambroziji, vinska trta z zrelimi grozdi in crn bršljan, obložen s cvetovi in plodovi, ovijeta jambor, venci prerasejo odprtine za vesla, sredi krova se ustopi besna medvedka, sam Dioniz pa se na premcu spremeni v rjovecega leva. Ko lev zgrabi vodjo, ostali možje pred zlo usodo poskacejo v morje, kjer se spremenijo v delfine. Božje usmiljenje se dotakne le preudarnega krmarja, ki mu zdaj razodeti Dioniz nakloni »najvišji blagoslov« (pa...ß...). Poleg Dioniza so tri himne posvecene le še boginji ljubezni, Afroditi, in Apolonu, pri cemer se mu v naslovu tretje pridružijo Muze. V obsežni Himni 3 Apolonu je izrocilo zaradi motivske »podvojenosti« razbralo dva sklenjena himnicna speva: »Delijskemu Apolonu«, ki opeva Apolonovo rojstvo na skalnatem otoku Delosu, kjer mu mati Letoja izvoli tudi prvi »sveti okraj« (t.µe...), in »Pitijskemu Apolonu«, ki poje o dramaticni ustanovitvi Fojbovega svetišca v Delfih. Kot celota himna poleg omenjenih dveh v sklepnem delu opeva še tretji glavni dogodek, iniciacijo kretskih mornarjev za prve delfske svecenike. Tu se Apolon, ki v zacetnih verzih obeh glavnih spevov pride na Olimp kot velicastno božanstvo, prvic z ozarjenim lokom in drugic z uglajeno formingo (f..µ...), nenadejano pojavi v domala zaobrnjeni Himni 7 238 Dionizu, ko v podobi delfina nenadoma skoci na kretsko ladjo in ugrabi njene mornarje za svecenike svojega novega delfskega svetišca. Ce pustimo ob strani Apolonov zmagoslavni poboj delfske zmajevke, kjer se izkaže kot nezmotljivi Strelec iz daljave (..at.ß....), v himni vedno bolj stopa v ospredje v vlogi Kitarista, kar nakazuje že verz 131, v katerem si komaj rojeni bog najprej izvoli kítharis (v prevodu liro) in šele nato lok. To vlogo še utrdi z ubiranjem forminge (glagol f..µ... sicer že sam vsebuje ime glasbila, ki kot ...a... oznacuje liri sorodno homersko brenkalo), ko v drugo prispe na Olimp. Ob milem odpevanju Muz nesmrtne v hipu povzdigne v zanos ter s cudovitim igranjem navsezadnje ugrabi srce tudi izvoljenim Krecanom in jim na poti v prostore svetišca, kamor bo dovoljeno vstopiti le njim, z božansko Muzo v prsi položi »medenozveneco pesnitev«. Tako ni presenetljivo, da v tudi kratki, heziodovsko intonirani Himni 25 Muzam in Apolonu srecamo Fojba predvsem v vlogi Glasbenika in voditelja Muz kot boginj navdiha, iz katerega se rojevajo pevci in igralci na kítharis (...a..sta.). To še po dolgih stoletjih med drugim prejme presunljivo doživet hiperborejski odjek v poemi Homo Muzagetes (Zimske Muze) sodobne sankpeterburške pesnice Elene Švarc.3 Še krajša Himna 21 Apolonu pa nas z motivom laboda (......), ki Fojba »glasno opeva z zamahi peruti«, ponese celo onkraj dežele Hiperborejcev, kolikor spevno prhutanje labodjih peruti osupljivo odmeva v starodavni turkmenski legendi o Eflatunu (Platonu) kot iznajditelju glasbila dutar, ki ga je zasnoval, da bi posnemal cudovito zvenece prhutanje božanskega ptica Kaknusa (Feniksa).4 In kot je nekoc »blagoglasni aojd z zvonko formingo v rokah vselej v zacetku pa tudi na koncu« opeval Apolona, v ubranem zvenu azijskega dvostrunskega glasbila še danes odzvanja nesmrtni spev božanskih peruti. Motiv glasbe znova stopi v ospredje v najdaljši izmed ohranjenih homerskih himn, Himni 4 Hermesu. Ta sicer izstopa po lahkotnejšem tonu in igrivih paradoksih, saj kakor v parodiji na svecano Himno 3 Apolonu drzno sprevraca njene motive. Tako se v nasprotju s Fojbovo zvesto predanostjo oznanjanju »nezmotljive Zevsove volje« Hermes ne rodi le kot »zviti, z vsemi žavbami namazani otrok (pa.. p...t..p.., a.µ...µ.t..)«, ampak komaj rojen tudi že zabrenka (.........e.) na glasbilo, ki ga tik pred tem iznajde sam. Cim namrec zapusti rodno 3 Elena Švarc, Zakaj vsi ne vidijo angelov: Izbrane pesmi 1972–2010, prevod, opombe in spremna beseda Boris Šinigoj (Ljubljana: KUD Logos, 2020), 134–53. 4 Viktor Beliajev, Viktor A. Uspenski, Turkmenskaia muzyka (Moskva: Gos. Izdvo muzykal’nyi sektor, 1928), 89; prim. B. Šinigoj, »Afganistanska glasba: petje slavcev med granatovci«, KUD Logos, 10. 4. 2021, dostopno na spletu. votlino, že iz želve (.....), ki ji nakloni ironicne besede, »ko boš umrla, boš zelo lepo pela«, izdela glasbilo sedmerih strun ter ob njegovem strašnem zvenu, ki v smrtnih bitjih vzbuja sveto grozo, zapoje pesem o svojem božanskem poreklu. Ko nadaljuje s cudežnimi deli ter se na krilatih sandalih zažene v predrzno krajo Apolonovega goveda, mu božanski sin preslavne Letoje (prevod ga v verzu 189 pomotoma pripiše Hermesovi materi Maji) nemudoma pride na sled. Vendar Fojba po dramaticnem soocenju mlajši brat Hermes navsezadnje pomiri z lepim petjem in brenkanjem na želvje glasbilo, ki je tu (v. 423) v celotnem korpusu Homerskih himn pravzaprav edinokrat v izvirniku izrecno imenovano lira (...a). Tedaj Hermes, cigar spevna umetnost (t....) povsem prevzame Apolonovo srce, starejšemu bratu spravljivo podari želvje glasbilo, da bo odslej pod njegovimi spretnimi prsti ter v vešcih rokah posvecenih aojdov venomer pricevalo o lepem in dobrem skladju vseh stvari, ki zmorejo pouciti in ocarati um (....). Ne da bi se nadalje spušcali v podrobnejšo razclembo Homerskih himn, se zdi, da na tem mestu vznikne temeljno vprašanje celotne zbirke, ki obenem zadeva najglobljo srciko poezije kot take: vprašanje o izvornem smislu poezije. Ne le kolikor se v himnah nadvse pretanjeno prepletajo epski in lirski motivi, ampak tem bolj, kolikor se prav tu v himnicnem zanosu na meji upovedljivega najgloblje razodeva skrivnost medsebojne povezanosti, ki se kakor nevidni most izteza prek brezdanjega prepada med božanskim in cloveškim, med strašnim donenjem nebeške lire in sveto grozo cloveka, med neubranljivo intonacijo od zgoraj in trepetom ugrabljenega clovekovega srca spodaj, med nedosežnim muzicnim navdihom in uglasbenim spevom, ki se poraja iz njega, med nesmrtnim ubiranjem božanskih strun in smrtnimi trzaji zemskega brenkala. To vprašanje dodatno osvetlijo še nekatere himne v zbirki. Med njimi je nedvomno ena najlepših Himna 5 Afroditi. V nasprotju s krajšima razlicicama 6 in 10, v katerih aojd opeva boginjino rojstvo iz morske pene in nesmrtno lepoto, ki osupne tudi bogove na Olimpu, vsebuje Himna 5 paradoksno razkritje boginjine lastne nemoci pred mocjo ljubezni same. Po nagovoru Muzi, povzetem po zacetnem verzu Odiseje, naj pricne z opevanjem Afroditinih del, in treh krajših spevih, ki opevajo Ateno, Artemido in Hestijo kot edine, ki jim Kiprida v srcih ne more vzbuditi ljubezenskega poželenja, sledi osrednji spev. V njem Afrodita po Zevsovem naklepu sama podleže moci ljubezni, ko se nehote že na prvi pogled strahovito zaljubi v smrtnika, lepega pastirja Anhiza. Preden mu v spremstvu razvnetih zveri pohiti v objem, se v ciprskem svetem gaju tako ozaljša, da mladi pastir, ki ravno osamljen igra na kítharis, ob njeni lepoti zaprepaden ostrmi. Vendar je ne prepozna, prava epifanija božanstva napoci šele, ko ga boginja po opojni ljubezenski noci prebudi iz sna in se mu razodene v vsem božanskem velicastvu. Tedaj Anhiz doživi resnicno prebujenje in vztrepeta v božjem strahu, da bo sprico storjenega ostal brez življenjske moci. Vendar mu Kiprida kljub sramoti, ki si jo je nakopala med nesmrtnimi bogovi, ker je podlegla ljubezni do smrtnika, nakloni ljubega sina Eneja, ki ga je spocela prevzeta od »strahotne bolesti«. Med ostalimi olimpskimi bogovi sta nadalje po dve krajši homerski himni posveceni trem boginjam, ki jih Afrodita ni mogla zapeljati v poželenje: Artemidi (9, 27), Ateni (11, 28) in Hestiji (24, 29). Cetudi je obema himnama Artemidi skupno, da najprej opevata boginjo kot devico, ki siplje strelice, in mojstrico lova, ne gre prezreti, da se Himna 27 Artemidi sklene s plesom in pesmijo Muz in Harit pod boginjinim vodstvom na cast materi Letoji v delfskem svetišcu. S tem aojd Apolonove sorojenke ne pocasti le s Fojbovo muzagetsko vlogo, ampak v ospredje znova postavi božanski izvor pesništva, plesa in glasbe. Pri himnicnem opevanju Palade pa poleg znacilnih epitetov boginje boja in modrosti, kot so »sovjeoka«, »preudarnega uma«, »devica «, »tritogeneja« in podobno, v daljši Himni 28 Ateni, ki motivno nadgrajuje krajšo razlicico (11), znova nepogrešljivo stopi v ospredje doživetje božjega strahu (s.ßa.), tokrat v obliki, ki zbuja zaprepadenost. Sveta groza ob zlato ozarjenem boginjinem rojstvu iz Zevsove glave v popolni bojni opravi namrec povsem nenadejano prevzame nesmrtne olimpske bogove same. Kratki himni, ki sta posveceni Hestiji, cašceni zavetnici domacega ognjišca, h kateri so se praviloma najprej obracali v molitvah in ji vselej naklonili pitno daritev kot prvi in zadnji med nesmrtnimi bogovi, nas nato vrneta v Apolonovo in Hermesovo bližino. V Himni 24 Hestiji namrec boginja v aojdovi prošnji nastopi kot skrbnica Fojbovega svetega domovanja v Delfih, ki naj v spremstvu modrega Zevsa z naklonjenim srcem in milostjo pospremi njegovo pesem. Himna 29 Hestiji pa dostojanstveno Kronosovo prvorojenko, ki je na prvem mestu ne castijo le v bivališcih umrljivih ljudi, temvec tudi v domovih nesmrtnih bogov, v sklepni prošnji za podporo umnosti in mladostni moci skupaj s Hermesom imenuje »izvrstna branika (..µata .a..)« umrljivih ljudi, ki utrpevamo minljivost in tegobe življenja na zemlji. S htonicno Himno 14 Materi bogov v ospredje znova stopi glasba, ki s trušcem tolkal, pomešanim s predirljivimi zvoki avlosov in rjovenjem divjih zveri ter odjekom z gora in gozdnatih gajev, v nasprotju z apolinicno ubranostjo tokrat v vsega nekaj verzih silovito razkrije svojo neukroceno ekstaticno plat. Toda ta svoje dopolnitve v zbirki Homer 241 skih himn paradoksno ne doseže v opevanju dionizicne razbrzdanosti, ampak v arkadijski Himni 19 Panu. Še vec, v idilicnem napevu trstenk Hermesovega kozonogega sina, dvorogega boga arkadijskih pastirjev in gorskih nimf, se vedno bolj prepletata htonicno in božansko pocelo, vse dokler himne ne sklene Panova apoteoza na Olimpu, kjer nesmrtni bogovi z Dionizom na celu sinjegrivega dajmona v Hermesovem narocju z veseljem sprejmejo medse. V Homerskih himnah seveda ne manjka tudi drugih religioznih motivov, ki povezujejo delovanje nesmrtnih bogov z življenjem umrljivih ljudi. Tako v Himni 20 Hefajstu srecamo poudarek na vzgoji ljudi; ti naj ob pomoci svetlooke Atene ne živijo kakor zveri, ampak naj obvladajo »sijajne vešcine«, ki jim omogocajo dostojno življenje v miru. Sklepna prošnja za srcno ohranitev »nenevarne postave miru« odlikuje tudi orfiško navdihnjeno Himno 8 Aresu, ki poleg miroljubne naravnanosti izstopa tudi slogovno, in sicer z bujnim nizanjem epitetov nadvse bojevitega »branitelja Olimpa«. V Himni 22 Pozejdonu pa izmed delovanj nesmrtnih bogov v ospredje stopi še pomembnejša vloga rešenika (s.t..) ljudi v stiski na primeru morjeplovcev, ki z ladjo tonejo v viharju. Temu se pridružujeta tudi Zevsova decka kot zvesta »rešitelja smrtnikov in jadrnih ladij« z dobrimi znamenji v podobi Elijevega ognja v sklepu Himne 33 Dioskuroma. Najdrznejšemu med poboženimi heroji pa je posvecena Himna 16 Asklepiju, slovitemu Apolonovemu sinu, zdravilcu bolezni, ki se ni hotel zadržati le pri lajšanju bolecin, ampak si je po pricevanju izrocila kakor v predpodobi novega življenja onkraj smrti drznil obujati mrtve. V tej luci tudi Sokratova predsmrtna prošnja Kritonu, naj Asklepiju ne pozabijo darovati petelina,5 prejme povsem nasproten pomen, kot mu ga po zgledu nesrecnega baselskega filologa pripišejo nedovzetni. Ne samo, da za filozofa življenje nikakor ni bolezen, ampak je, kolikor nas pripravlja na zagrobno življenje, nadvse dobrodošla vaja v umiranju6 – prav kakor so to že pred Platonom in njegovimi verovali tako misti v Elevzini kot tudi orfiki in pitagorejci. Kaj naj sklenemo za konec? Ceprav se komu zdi, da Homerske himne predstavljajo le še filološko kurioziteto iz anticnih casov, ki se je po zaslugi neznanih prepisovalcev v srednjeveških skriptorijih in njihovih helenofilskih naslednikov po cudnem nakljucju ohranila vse do danes, dovzetnim dušam še vedno nudijo obilo duhovne spodbude in muzicnega navdiha. Nenazadnje Himna 22 Zevsu s poslednjo besedo o vrhovnem božanstvu kot »dovrševalcu vsega (te..sf....)« prejme 5 Platon, Fjdn. 118a. 6 Ibid., 81a. svoj simbolicni odzven tudi v imenu slovitega kitarskega mojstra iz Valencije,7 ki je na prelomu preteklega stoletja v daljnosežnem apolinicnem zanosu pod svojim okriljem zbral vse najboljše izdelovalce kitar z domacega Olimpa.8 Zemlja, mati vsega, žena zvezdnatega neba, Hera, kraljica nesmrtnih, Herakles levjesrcni, žareci Helij, Selena širokih peruti … Ah, bodi dovolj, o milozvocna Muza, prozaicnega ubiranja homerske lire, da smem zdaj tudi sam k drugi pesmi preiti. 7 Telesforo Julve Jordán (1887–1945). 8 Gre za slovito šolo luthierjev iz Valencije, ki je z odlicnimi glasbili oskrbela številne kitariste po vsem svetu. James Greenberg, »Historic Guitar Makers of the Valencia School«, Zavaleta’s La Casa de Guitarras, 19. 5. 2015, dostopno na spletu. CONTENTS ARTICLES TRANSLATIONS 05 Matej Hriberšek The University and Teaching Years of Josip Pipenbacher 41 Jernej Šcek and Igor Škamperle Salutati, Ficino, and Machiavelli: From the Egg to the Apple of Civic Humanism 77 Iva Jevtic Veridiction in The Mirror of Simple Souls by Marguerite Porete 101 Domen Iljaš andMiran Špelic OFM O vere ius summum, summa malitia: The Genre and Intent of Jerome’s Ep. 1 123 Milan Lovenjak Lactantius and De Mortibus Persecutorum 141 The Book by Lucius Caecilius to Donatus the Confessor, on the Deaths of the Persecutors Milan Lovenjak 181 Homer’s Odyssey, Book 2 (ß) Kajetan Gantar 195 Liutprand of Cremona, Antapodosis 6: The Image of Byzantium in the Latin West of the 10th CenturyKajetan Škraban 207 Laconicum Europae speculum – The Laconic Mirror of Europe Izidor Janžekovic REVIEWS 235 The Homeric Hymns in Slovenian Boris Šinigoj