Poštarina plačana.	Posamezna Itev. mn V—
itsv. 6.	V Mubljani, dne 5. februarja 1926.	Let© m.

MM	I
	m
	i
-/v.	1
	m
	
	i
Upravništvo ..Domovine" v Ljubljani, Prešernova ulica 54 j Uredništvo ..Domovine", Miklošičeva cesta 16, Telefon 72 1	Sshaja vsak petek.	Naročnina i> tuemstro: četrtletno 7'M Dlo, polletno 15 Din, eeioleU« 3« Din; » Inozemstva* četrtletno 11 Dtn, polletno 24 Din, celoletno 48 Dla. — Ratnn poitns hranilnice, podrninlce t LJnMjanl, št. 10.711.'
		
Zmagovito prodiranje načel SDS
Predsednik SDS Svetozar Pribičevič v Celju in Mariboru — Velike manifestacije za politiko SDS — Poslanec dr. Žerjav o škodljivih posledicah klerikalne politike
Veličastnemu shodu SDS v Ljubljani sta Sledila pred dnevi dva nič manj pomembna Shoda v Celju in Mariboru.
Preteklo soboto zvečer so manifestirali tisoči zavednih in naprednih štajerskih Slovencev v Celju, naslednjega dne v nedeljo pa V Mariboru na shodih, na katerih so govorili predsednik SDS poslanec Svetozar Pribi-č e v i č ter naša slovenska poslanca dr. Gregor 2 e r j a v in dr. Ljudevit Pivko. Tudi Štajerska shoda sta pokazala, da pridobiva SDS vedno več pristašev in da prodirajo njena načela zmagovito v čim dalje večje in igirše množice našega ljudstva. Naši ljudje Spoznavajo po vseh slabih izkušnjah zadnjih let, da je edino prava politika dosledna politika Samostojne demokratske stranke, ki se od prvega početka naše države bori za enakopravnost vseh državljanov naše skupne domovine Jugoslavije.
SVETOZAR PRIBIČEVTČ V CELJU.
NI videlo še Celje takega manifestacij-skega zborovanja kake politične stranke, kakor je bil shod SDS preteklo soboto v Celjskem domu. Ne samo Celjani, ampak tudi iz bližnje in daljne okolice so prihiteli naši pristaši, da pozdravijo svojega političnega voditelja in da se prežeti novega poguma vrnejo domov na delo in v boj za uresničenje našega programa v korist slovenskega ljudstva in vse Jugoslavije.
Ne bomo govorili o lepem sprejemu, ki ga je doživel naš prvoboritelj Svetozar Pribi-čevič v Celju, pač pa hočemo navesti samo nekaj misli, ki jih je povedal ob tej priliki.
Predvsem je naglašal, da daje zgodovjna prav nam, ki smo trdili in trdimo, da so Slovenci, Hrvati in Srbi en narod. SDS je v boju za to idejo zmagala, separatistično gibanje pa je doživelo popoln polom. Kakor pa so doživela separatistična stremljenja popoln polom, tako bo tudi propadel sedanji radikalsko-radičevski poizkuc vladanja v naši državi, ker temelji na neodkritosrčnosti.
Naša stranka je leta 1925. pristala na sodelovanje z radikalsko stranko v to svrho, da bi odstranila z dnevnega reda državnopravna Vprašanja in da bi se lotili reševanja socijal-nih, kulturnih in gospodarskih problemov. Namesto, da bi izvedli to nalogo, pa so radikali posadili na konja Stepana Radiča in so sedaj prišli v zagato, iz katere ne vedo izhoda.
Finančno-gospodarska politika
sedanje vlade je pokazala popoln polom. Naše gospodarstvo propada, bremena pa naraščajo. Denarja ni niti za invalide, niti ga ni dovolj na razpolago za kmetijstvo, četudi je državni proračun narasel na ogromno vsoto 12 in pol milijarde dinarjev. V?e štedenje in črtanje
raznih postavk, s katerim se livalijo radičevci, je zmanjšalo proračun samo za 600 milijonov, naši davkoplačevalci pa bodo morali na leto kljub temu še vedno plačati 2500 milijonov več davka kakor doslej.
Novi politični dogodki
nam bodo v letu 1926. prinesli važne izpre-metnbe. Dosedanje stranke so odigrale svojo vlogo. Med radikale gredo samo oni, ki iščejo osebne koristi, radičevce ubija njihova lastna neiskrenost, propadla pa so tudi vsa se-paratisitčno-avtonomistična gesla kplerlkalne stranke. Avtonomija bi Slovencem ne prinesla sreče, ker morejo biti Slovenci močni samo v zvezi s Srbi in Hrvati.
Bodočnost ie samo v SDS,
ki ima edina jasno začrtan program, zgrajen na modernih načelih in ki zna tudi delati in se ne straši nobenega boja. Močni smo bili na vladi, še močnejši pa smo sedaj v opoziciji. Mi hodimo po ravni poti in ne obljubljamo mnogo, kar pa obljubimo, tudi izvršimo. Že se oglašajo glasovi,
da je imela SDS popolnoma prav,
ko je rekla, da je z Radičem vsako resno delo nemogoče. Razmere v naši državi ne bodo toliko časa urejene, dokler ne pride do izpre-membe sedanjih strank. Nobena poštena politika se ne more voditi brez nas samostojnih demokratov, ki smo iskreni in imamo jasen program. Zato je treba, da se združi pod našo zastavo vse, da bo naša vojska čim jačja in da bo zmaga našega programa čim popolnejša.
Govor predsednika SDS Svetozarja Pribiče-viča je bil sprejet z viharnim odobravanjem in nepopisnimi ovacijami. Nato je govoril
POSLANEC DR. LJUDEVIT PIVKO.
ki je naglašal, da bi Slovenci zavzemali v naši
državni politiki vse drugačnejše stališče, ako bi imeli v Narodni skupščini toliko samostojnih demokratov, kolikor imamo klerikalcev, ki ne morejo pokazati na nobena dejanja za naše ljudstvo. Toda naša stranka pridobva z vsakim dnem na moči in nikdar še ni bila tako močna, kakor je sedaj. Zato pa tudi ni več daleč čas, ko bo mogla uveljaviti vse pravične zahteve našega ljudstva.
Zaupnica vodstvu SDS.
Ko je še govoril celjski župan dr. Juro H r a š o v e c, ki se je zahvalil takoSvetozarju Pribičeviču kakor poslancu dr. Pivku za iskrene besede, je bila na predlog predsednika shoda dr. Kalana izrečena soglasno zaupnica voditelju SDS Svetozar ju Pribičeviču in po-
slancema dr. Ljudevitu Pivku in dr. Gregorju Žerjavu. Nad 3500 zavednih slovenskih mož je ob tej priliki navdušeno manifestiralo za politiko naše stranke.
Še ponoči se je Svetozar Prlbičevič odpeljal v Maribor.
SVETOZAR PRIBICEVIC V MARIBORU.
Nad 4000 mož se je v nedeljo dopoldne zbralo v mariborskem Narodnem domu. Ko je došel v zborovalno dvorano naš vodja Pri-bičevič, je bil tako navdušeno in viharno sprejet, kakor se v Mariboru to še ni pripetilo nobenemu političnemu voditelju.
V početku svojega govora je Pribičevid naglašal važno vlogo slovenskega Maribor a, ki je naše
kulturno središče ua najskrajnejšem severa
naše države. Zato smo mu tudi dali politično oblast. Maribor je naša dika in naš ponos napram Avstriji ter pričakujemo od njega, da bo razširjal edinstveno idejo z Ljubljano, Zagrebom in Beogradom.
Nato je naglašal, kako je žalostno propadla republika Stepana Radiča, ki je bil vedno Ie v besedah junak. V politiki se mo^ rejo vpoštevati
dejanski interesi
naroda. Mi hočemo ustvariti državo, v kateri naj bodo za nas boljše razmere kakor, v tuji državi. Med Srbi, Hrvati in Slovenci ne more in ne sme biti narodnega boja, pač pa je lahko boj za zboljšanje socijalnih in gospodarskih interesov našega ljudstva.
Radičevska skrb za kmeta
se je pokazala najbolj v tem, da nam radičev-sko-radikalska vlada še do danes ni preskrbela izenačenja davkov. Povsod se čujejo pritožbe o neenakosti davčnih bremen, zato smo vedno zahtevali in bomo zahtevali, da se morajo davki izenačiti, ker brez enakopravnosti ni pravega narodnega edinstva. Od te naše zahteve ne bomo odnehali, dokler ne bo ugodno rešena.
Sedanja vlada se maje
in radikali že iščejo drugod pomoči. Mi naj bi bili njihova rezerva. Mi pa hočemo voditi svojo samostojno politiko in po uničenju boljševizma ter Radičevega republikanstva ne bomo sklepali nobenih zvez, kakor bi se komu zljubilo. Naša naloga je sedaj, da zberemo okoli sebe vse poštene narodno misleče ljudi, ki so za socijalni, kulturni in gospodarski napredek našega naroda. Mi smo stranka malih ljudi in najbolj so nam ljubi ti mali ljudje, ki pa
pozdravljen imel kratek nagovor na svoje vo-lilce poslanec dr. Ljudevit Pivko. Po nadalj-nih govorih in zaključitvi so zborovalci spremili poslanca Svetozarja Pribičeviča in ostale voditelje naše stranke v dolgem sprevodu in med navdušenimi ovacijami skozi mesto, pred hotel «Union«, kjer se je vršil skupen obed zastopnikov naših organizacij.
Z lepo uspelim zborovanjima v Celju in Mariboru smo lahko popolnoma zadovoljni. Obe zborovanji pomen jata za nas nov korak do končne zmage načel SDS, načel prave svobode, bratstva in enakopravnosti. Da Je to res, dokazujejo tudi ljuti napadi naših nasprotnikov zlasti pa klerikalcev, ki sikajo od jeze zaradi naših uspehov. Njihova jeza pa je naše veselje.
imajo veliko dušo, ker vemo, da ljubijo državo najbolj oni, ki imajo najmanj od nje. Naša naloga je zbrati vse te elemente skupaj, da pridejo v naši državi do veljave, ki jim gre. In vedno bomo protestirali, da se država za svoje poštene in zveste nič ne briga. Naša politika sloni na
socijalni pravičnosti
in na stremljenju po gospodarskem procvitu našega naroda. To načelo mora zmagati. Bliža se že čas, ko bodo samostojni demokrati prišli do oblasti ter bodo mogli prepo-roditi našo državo v zmislu tega načela. Povsod se zbirajo
nove čete okoli nas.
Ne samo Bosna, Hercegovina, Dalmacija, Lika in Vojvodina, ampak tudi Slovenija je že ponovno pokazala, da hoče temeljito obračunati z vsemi, ki so varali njeno ljudstvo.
Ob koncu svojega govora se je Svetozar Pribičevič zahvalil za lepi sprejem ter naglašal, da je ginjen nad manifestacijami za SDS. ki jih je doživel v Ljubljani. Celju in Mariboru. Njegovemu govoru je sledilo viharno odobravanje.
Nato je govoril, burno pozdravljen,
POSLANEC DR. GREGOR ŽERJAV.
Naglašal je, da je pri nas klerikalizem vedno vzgajal ljudi v laži, da gre za ve--o in s tem odvračal ljudstvo od politične preudarnosti. Za vero pa ni šlo niti prej v Avstriji in niti ne gre sedaj v Jugoslaviji, kjer ščiti ena vera drugo, zaradi česar je vsak kulturni boj izključen.
Po tem se je bavil dr. Žerjav s klerikalno 1 nezmiselno avtonomistično gonjo, ki je le ovirala pravo dela Tako so klerikalci trošili svoje sile za prazen nič in v veliko gospodarsko škodo Slovencev ter so prišli ob ves ugled. Dalje je očrta! dr. Žerjav nedelavnost radičevcev ter naglašal, da je naša glavna za hteva gospodarska enakopravnost.
Govor dr. Žerjava so zborovalci sprejeli z navdušenim odobravanjem. Zatem je burno
Ivan Albreht:
Zlato srce
Povest.
(Dalje.)
VIII.
TI si ur'ce zamudila, ko sem mislil jaz na tč —
Foltan, ki se je jel bati, da sam ne bo dovolj močan za svojo težko nalogo, si je poiskal družico in pomočnico, potovko Lolo.
Lola je bila ženska, ki je bila povsod in nikjer. Njen oče je bil nekje tovarniški delavec, mati pa dninarica. Otrok je bilo v družini kot vrabcev v prosu, pa sama dekleta. Mati, ki je bila lepa ženska, jih je negovala na vse mogoče načine in sanjala najslajše sanje, kar jih premore taka mati. Kljub pomanjkanju je bila srečna, tako srečna, da ni mogla svoje radosti prenašati sama, ampak jo je razodevala tudi drugim ljudem, ako so jo hoteli poslušati.
«Moje hčere bodo v židi in v žametu hodile, pa jim ne bo treba imeti žuljavih rok in ne nositi blatnih cokelj na nogah!«
Ljudje so jo dražili in se ji posmehovali, materino prerokovanje pa je šlo v klas. Kakor so hčere doraščale, tako so odhajale v svet: Gradec, Dunaj, Trst, Budimpešto, povsod so bile. In pošiljale so domov slike, da je mati kar strmela. Ena je bila lepše'oblečena ko druga in nobeni ni bilo videti, da bi imela žuliave roke in da bi nosila blatne coklje. Tudi denarja so včasih poslale, da se
Politični
V petek 29. januarja se je v Beogradu zopet sestala Narodna skupščina z važno in obsežno nalogo, da spravi pod streho
državni proračun,
ki se mora uveljavljati s 1. aprilom. Razprava, ki se je pričela v sredo z nagovorom (ekspo-zejem) namestnika finančnega ministra bo dolgotrajna, podala pa bo tudi pestro sliko našega notranje-političnega življenja, ker je pač običaj, da se govorniki v proračunski debati dotaknejo vseh perečih zadev in vprašanj v državi. Opozicija je dobro pripravljena, da razgali nesposobno državno gospodarstvo sedanje «sel jaške« vlade, ki je že vsa razorana. Izključeno zatorej ni, da se sedanja zveza med radikali in radičevci razbije že pred sprejetjem proračuna. Položaj je tak, da se v Beogradu splošno govori:
Sedanji vladi bije zadnja ura!
Razmerje med radikali in radičevci je radi Radičevega obnašanja postalo nevzdržno. Zadnje dni je Radič zopet imel nekaj večjih zborovanj. Posebno pozornost so vzbudila njegova izvajanja v Sarajevu, kjer je vabil muslimane v svojo stranko, češ, da je potrebno
za nove volitve osnovati enotno fronto
proti Srbom.
Radič je torej naznačil svoje naklepe, da stremi samo za novimi volitvami in da bi rad spravil v fronto proti Srbom i muslimane i Slovence i Bunjevce i Madžare i Nemce. To razodetje je radikale silno ogorčilo in zdaj
ga je oče včasih lahko prav pošteno navlekel. Ob takih prilikah je bil vesel in je pravil tovarišem delavcem:
«Sam ne vem. kaj bi začel, ako ne bi imel takih hčera. Zaslužek je slab, dela malo, no, hčere, te pa, te —«
ln naenkrat se je oglasil mladič, ki je bil pravkar prišel od vojakov:
«Vaše hčere pa res! Pri Lizi se človek tako ogreje, da je veselje!«
Družba se je zagrohotala. stari pa je zmedeno pogledal govorečega:
«Vaše hčere hvalim,« se je zarežal fant in vrgel na mizo sliko. «Ali jo poznate, vašo Lizi?«
Oče je pogledal sliko in ostrmel: bila je Lizi, njegova Lizika, toda ne v svili in ne v žametu. Samo gost pramen las ji je pokrival levo stran prsi, vse ostalo pa je bilo odkrito očem.
S tresočimi rokami je oče raztrgal sliko in razmetal kosce po sobi, fant pa se je zarežal:
«Hoho, stari, kaj pa delaš?! To sem vendar pošteno plačal!«
Tako se je raz vedelo, kako je z dekleti: Lola je bila najmlajša. Nekoč ji je bik) ime Francka, ker pa se je v pismih vedno podpisovala «Vaša Lolo,« se jo je oprijelo ime Lola. Medtem ko so ostale podlegle razmeroma mlade raznim boleznim, je Lola dočakala tisto starost, ko ni ostalo ničesar več vabljivega na njej. Ker ji ni kazalo drugače, se je lotila prerokovanja, zvodništva, ma-zaštva in potovanja ter je tako hodila iz kraja v kraj.
pregled
že tudi vodilni radikalski možje izjavljajo, da je kriza vlade pred durmi; obenem se baje v notranjem ministrstvu že s polno paro vrše priprave za nove volitve.
Naravno, da se v zmešnjavi, ki je nastala, pojavljajo številna ugibanja in napovedi o nadaljnjem političnem razvoju. Mi pa seveda nočemo ničesar prerokovati, marveč samo ponavljamo svoj poudarek, da mora sleherni samostojni demokrat biti mož na svojem mestu, pa naj se zgodi, kar hoče. Hvala Bogu, imamo razlog, da iahko s ponosom zaupam v zavednost in samozavest samostojnih demokratov. Kajti
Pribičevlčeva shoda v Celja in Maribora,
o katerih podrobneje poročamo v posebnem članku, sta s svojim veličastnim uspehom dala dvoje ponovnih dokazov, da naša stranka silno čvrsto napreduje in da je zvestoba njenih članov neomajna. Odveč je poudarjati, da SDS močno raste tudi v ostalih delih države ter da za nove volitve lahko pričakuje podvojeno število pristašev. Ampak naraščanje SDS v Sloveniji in sijajen uspeh njenih zborov sta posebno važna zato, ker so ti zbori dokazali, da Slovenija ni več črna in sepa-. ratistična, marveč da postaja
napredna in jngoslovenska.
To je tisto, kar je vzbudilo simpatije tudi pr! tistih, ki sicer niso pristaši SDS, a ljubijo državo. Bodimo torej delavni, samozavestni in pripravljeni na vse, tudi na nove volitve!
Poleg velikih neprilik, ki jih ima vlada z Radičem, se pojavljajo še druge težave. V
K tej ženski se je bil torej zatekel Foltan po pomoč.
«Fanta imam za Gozdnikovo in njegova more biti, pa je konec,« je dejal, ko ji je v kratkem razložil svoje križe in težave. Lola je pokimala in vprašala: «A!i bo kaj kanilo zame?« «Več nego ti je kapljalo v mladih dneh,» jo je nahrulil Foltan.
Lola mu opazke ni zamerila, ampak se je zadovoljno zahihitala:
«Potem pa že, potem. Je že prav. Kadar bo*treba, kar povej!«
Zdaj je imel Foltan več poguma. Sam je razpredel mreže govoric po Pobrežju. Lolo pa je poslal na Kranjsko, kjer je tudi izborno izvršila svojo nalogo. Od Tržiča do Radovljice je šla od vasi do vasi in je povsod pripovedovala zgodbo o ničvredni ženski, ki je tako grdo goljufala tistega Bohinjčevega.
«Kaj. Bohinjčevega?« so se čudili ljudje. «Tega mizarja?«
«Kako pak! Njega, njega! Pa takega fan-< ta, kaj! Ali ga ni .škoda? Tam se je zmotila z drugim, pa s kakšnim! Prismuknjen in pri-frknjen je, ves rod njegov je bolan in skve-< čen, pa je le jela hoditi ž njim! Seve, veste je taka, ki se ne more nič krotiti. —»
Francelj je seveda kmalu izvedel vse novice in je besnel od bolečine. Po cele dni je popival, kadar pa je prišel domov, ga ni smel ogovoriti ne oče ne mati.
Tako je mineval advent in Foltan je bil zadovoljen s svojo setvijo; kajti po njegovi zaslugi je vedelo vse Pobrežje, da je Fran-i celj zapustil Gozdnikovo zato. ker ima naf
prvi vrsti menimo
naš neuspeh v Washlngtonu,
kjer so pogajanja med našo delegacijo In ameriško komisijo za ureditev naših vojnih dolgov zašla na mrtvo točko. Američani nam nočejo odpustiti niti ficka, medtem pa se doma V Jugoslaviji vsa javnost zgraža, da naša delegacija s finančnim ministrom dr. Stojadino-Vičem na čelu troši visoke tisočake. Take stvari nam ubijajo ugled in nas onesoosab Uajo, da bi se uveljavljali tako, kakor bi se morali. Posebno napram sosedom. Italija nas izigrava, kakor hoče, a mi ne moremo ukre niti ničesar, ker nimamo zanesljive opore.
Kako vse drugače znajo Nemci! Ker Ita Iija tlači tudi nemško narodno manjšino, je bila v Nemčiji izdana parola:
Nemški bojkot Italiji!
To se pravi: Noben Nemec naj ne nosi Italijanom denarja in naj ničesar ne kupi od njih!... Italijani so zatulili kakor ranjeni risi, ker živijo pretežno od tistega denarja, ki jim ga tujci nosijo v državo. Posebno prizadeti pa so, ker nemški bojkot na tihem odobravajo tudi Angleži in Francozi. Italijani se zdaj zvijajo kakor gad v precepu, toda nič ne bo pomagalo: z nemško narodno manjšino bodo morali drugače postopati kakor doslej.
Tako znajo Nemci. A mi? Mi ne moremo vščipniti niti Madžarov, ki so poleg francoskih tisočakov ponarejali tudi naš denar. Govori se. da se bo 16. t. m. vršila
konferenca Male antante v Temišvaru.
kjer da se bo razpravljalo o skupnem nastopu Male antante napram Madžarom. Toda konferenca je bila že tolikokrat preložena, da je vsaki novi napovedi malo verjeti, še manj pa zaupati v njen odločni nastop. Nič čudnega, če pa je naša »zaveznica* in soseda Romunija ravno taka sirota kakor mi. Tudi tam ne pridejo iz zagat in jih vsa Evropa opazuje s pomilovanjem. Pa bo tudi z nami tako. če se bo vodila takozvana »soorazumaška« politika, ki namesto sporazuma rodi medsebojno izigravanje. Nič škode zatorej, marveč prav je, da takemu »sporazumu* bije zadnja ura.
DOLENJI LOGATEC Le redko se kaj čita o nagem kraju, a mi ne spimo. Imamo več dobro delujočih društev; prednjači jim seveda Sokol, kateremu posvečamo svoje glavne sile. Po zadnjem občnem zboru je zavladalo v tem društvu popolnoma drugačno življenje. Priglasilo se je letos nad 50 novih članov. V telovadnici se je začelo zopet redno telovaditi in le želeti je, da še ostali člani vsak po svoji moči storijo svojo sokolsko dolžnost. Posebno staršem priporočamo, naj pošiljajo svoje otroke redno k telovadbi, kajti sokolska vzgoja krepča telesno moč in značaj. Vzoren je pevski odsek pod neumornim vodstvom br. Slavka Oblaka, ki šteje 40 članov in članic. Tudi dramatični odsek se pridno pripravlja za nove igre. V soboto 6. t. m. priredi društvo Sokol predpustno maškerado. Sodeluje orkester društva »Sloge* iz Ljubljane. Povabljenih je mnogo gostov iz sosednih krajev, zato obeta biti ta prireditev tudi letos zelo zabavna. Dostojne maske dobro došle. Vabljeni so vsi prijatelji našega društva.
MOŠNJE PRI RADOVLJICI. V nedeljo 17. januarja smo imeli občni zbor našega gasilnega društva. Udeležilo se ga je nad polovico članov. Izvoljeni so bili gg.: za načelnika Janko Reš iz Mošenj, za podnačelnika Jože Ažman iz Zg. Otoka, za tajnika nadučitelj Ivan Stupiea, za odbornike naslednji gg.: Ivan KokaJj, čevljar v Mošnjah; Andrej Globočnik, posestniški sin v Gorici; Jože Va-Ijavec, trgovec v Mošnjah; Franc Sbibar, krojač v Mošnjah. Vsi so bili pravilno izvoljeni, vendar izvolitev ni po volji Radičevi <antanti» iz naše občine. Zapomnijo pa naj si vsi, da naše gasilno društvo ni pofitično, ampak je društvo za vse ne glede na politično pripadnost članov. V naši občini se nahaja nekaj mož, ki bi radi razdrli gasilno društvo. Ti ljudje hujskajo po gostilnah in zasebnih hišah proti društvu. Oni, ki se norčujejo iz društva, bodo sami ostali norci. Drugič kaj več. Zdravo!
GORJE PRI BLEDU. Občni zbor tukajšnjo kra-. jevne organizacije SDS se je vršil 23 januarja , zvečer v gostilni Jan v Spodnjih Gorjah. Gg. tajnik
Cerne in blagajnik Soklič sta dala letna poročila. Iz poročila tajnika se vidi, da je demokratska stranka v prvem letu po ustanovitvi organizacije zelo napredovala. Spomladi sta se udeležila dva člana političnega tečaja v Ljubljani. Odbor je imel več sej in meseca avgusta se je vršilo predavanje o kmetskih kreditih. Predaval je ravnatelj g. Jug iz Ljubljane. Da je organizacija zelo aktivna, se vidi iz tega, da prihaja v Gorje okoli 50 izvodov »Domovine* in 15 izvodov »Jutra* ter samo 5 ali S »Slovencev*. Organiziranih je 41 članov; letos je pričakovati močnega prirastka. Blagajnik poroča. da je imel to leto 398 Din dohodkov in 189 Din stroškov. Zatem je podal delegat iz Ljubljane dr. Rape poročilo o delovanju sedanje vlade, o proračunskih milijardah itd. Govornik je ožigosal še delo posameznih ljudskih predstavnikov v vladi. Zborovanje se je zaključilo šele ob 11. uri. Udeležba je bila zelo zadovoljiva.
RIBNIŠKA DOLINA. Po naši dolini se sedaj mnogo govori o računih cestnega odbora ribniškega okraja. Kako pa tudi ne! Iz razpoloženih računov je razvideti, da ima cestni odbor nad 40.000 Din denarja, naloženega v Hranilnici v Sodražici, a kljub temu izkazuje račun nad 11.000 Din primanjkljaja, katerega bi bilo treba zopet pokriti; upravnih stroškov je nad 23.000 Din, kolodvorska dovozna cesta stane nad 30 000 Din, cesta v Grča-rice 76.500 Din, a vendar se obe cesti nahajata v slabem stanju. Po vsej ribniški dolini se oglašajo občinski odbori z zahtevo na velikega župana po reviziji cestnih računov, pri kateri naj bi sodelovali nanovo predlagani občinski odborniki. Tak sklep je storil na svoji seji ribniški občinski odbor z veliko večino, nadalje sodraški, sledili pa bodo v kratkem še drugi občinski odbori ribniškega okraja. Toda med tem ko glasujejo za ta povsem umesten predlog pametni pristaši obeh strank, se odtegujejo glasovanju duhovniki, ki bi morali iti prvi v boj za ljudske koristi.
SODRAŽICA. Ni je morda občine v Sloveniji, v kateri bi bilo gasilstvo tako razvito kakor pri nas. Imamo v občini štiri dobro razvita gasilna društva, in sicer v Sodražici, Zamostecu, Vincah in Zigmarieah. Vsa društva dobro delujejo in se lepo razvijajo. Nekatera imajo svoje gasilne dome. Tudi s strani občine se mnogo stori in nam di
Kranjskem že brhkega sina, ki bi mu ga bila mlada mati prinesla v balo, ako ne bi bil drugače odjenjal. Domači fantje so se skrivaj rogali Mojci, češ: »Ali ni nas dovolj? Kaj se je morala oprijeti Kranjca?!»
Doma niso nikoli govorili o tem. Le enkrat je omenil Janez, ko sta bila s sestro sama:
«Smo enkrat naj se pokaže pred oči, pa ga bom za vse večne čase pohladil.«
Mojca pa, ki je kljub vsem govoricam le še Iskreneje ljubila svojega izvoljenca, je zaihtela:
»Raje ubij mene!«
Janeza je sestrina ljubezen ganila.
»Ali ne bi bilo škoda za takega človeka fvojega — zlatega srca?« je vzdihnil in takoj nato zaškripal z zobmi. Sestrino gorje ga je trlo bolj nego bi ga bilo moglo lastno.
IX.	i
Kam pa to pride,
kam to ffre, kam to gre...
(Nar. pesem.)
Med tem, ko je Mojca bledela in kopnela, se je razpredla zima po deželi. Mrzli, kratki dnevi, vsi enaki drug drugemu, ostre, dolge noči, strupene s svojo strašno tišino so mučile Gozdnikovo Mojco. Foltanove in LoJine mreže so delovale kakor neviden strup, ki pa je imel zato tem hujše posledice. Mladenka si Že nI več upala izpod strehe, pa tudi oba brata sta najraje tičala doma. Gozdnik je godrnjal, ker je na tihem sam trpel zavoljo hčere, Gozdnlca pa je skrivaj in s strahom ogledovala sj«2ioJjuhljenko._ne. da bi ji mogla po-
magati. Vsak dan je razburil presranjaro družino z novimi bodicami. Po vasi je šlo od ust do ust:
«AH že veš?« »Kaj?«
«1, no — Gozdnikova menda nI več sama.«
»Beži. beži!«
oRes, res, pravijo. Zato ne gre nikamor.* čez par dni spet: »No, kaj je novega?« «Oh, novega, pa še koliko! Pomisli. Gozdnikova je menda — izgubila!« »Kaj poveš?!«
»Res, res! Bog ve, s kom se je spod-taknila, ko je bila pri vsaki mačji procesiji. Saj veš, priložnost —»
«Seve, priložnost pa, priložnost —« »No, potem je ves čas mislila na tistega Kranjca —»
»Aha, to je bil tisti Francelj?« «On, on. Je mislila, da bo tudi nanj zvalila in da jo bo vzel, pa se je izmuznil.« »Škoda dekleta!«
»Jaz pa pravim: nič škoda! Kaj ji je bilo treba tako?! In kako je bila visoka. Domačega človeka, že skoro pogledala ni več.« «In praviš, da je kar —» »Vsi pravijo tako. Ne vem, kdo jo je videl, pa je povedal, da je videti bolj zdelana nego po tretji otročji postelji.«
Tako je šlo dan na dan. Okrog božiča se je bilo razpaslo celo tako daleč, da so se jeli za zadevo zanimati orožniki. Poizvedovali so tu, poizvedovali tam. toda nihče ni hotel nič vedeti.
Tedaj je menil Foltan. da je čas dozorel Odpravil se je torej k Lendauerju in ga pozval, naj pride po plen.
Stari m mladi sta sprejela nemškega Fol-tana z vidnim veseljem, a s še večjim ga je sprejela Truda. Zaplesala je pred njim. se razgalila in, kakor preje Maksu, se je ponudila njemu:
«Ali nisem lepa, kaj? »Lepa si, Trudica, lepa, pa še lepša bi bila, ako bi bila moja,« je šepnil Foltan. Dekle se je zasmejalo in prisedlo:
»Vidite, očka, pa sem le našla ženina!« Izgovorila se je s takim preprostim, a trdnim prepričanjem, da se je celo v Fol-tanu zganilo nekaj kakor sočutje, stari Lendauer pa je zadovoljno hahljaje potrepljal potepuha po rami:
»Tisto uro. ko stopi Maks z Mojco pred oltar, stopiš lahko ti s Trudo, pa bomo imeli kar dve svatbi obenem.««
Potepuh, ki je mislil, da se kmet šali, je pripomnil:
<&No, pa še za vas imam tudi izbrano eno v spodnjem kraju. Lola ji pravijo, šment, kakor nalašč bi bila.«
Maks se je medlo nasmehnil, stari Lendauer pa je dejal sedaj čisto resno:
»Jaz je ne rabim več, tebi bi se morda pa le še prilegla. Pa ne smeš misliti, da so to predpustne govorice! Vse je salabolsko resno. Z Maksom sva se že domenila. Bajto vama prepustim in —
Potem je na dolgo in široko razložil svoj načrt in vprašal končno hčer: »Ali bi ga marala. Truda?«
«D0M0V1NA» št. 6
kjer se goji strogo nemški duh. Začasno jo šola j sijon. Pravi, da je baje misijon
nastanjena v sobic! posestnika Pernata. Avstrijska oblastva so postavila tik ob naši meji pri Sv. Lovrencu krasno novo šolsko poslopje ter nastavila tam tri najboljše učno moči, čeprav dotično šolo ne obiskuje mnogo več otrok kakor našo enoraz-rednico. če želimo, da se nam naše obmejno prebivalstvo, ki je do preobrata bilo stalno pod vse-nemškim vplivom, ne bo odtujevalo, potem naj vlada boljše skrbi za obtnejno šolstvo. Vsekakor jo storjen prvi korak s tem, da so je ta šola, čeprav cnorazrednica, sploh ustanovila.
SREDIŠČE OB DRAVI. Naša krajevna organizacija SDS jo imela svoj redni letni občni zbor 28. januarja t. 1. Udeležba jo bila kljub delavniku izredno lepa. Rotovška dvorana jo bila nabito polna. Zastopani sta bili tudi sosedni organizaciji Obrež-Grabe in Mikalovci. Za predsednika organizacije je bil ponovno soglasno izvoljen g. Franjo Robič, istotako za tajnika g. Jožef Veselko, v odbor in nadzorstvo pa naslednji naši vrli člani gg.: Jakob Zadravec, Lovro Bedo, Julij Borko, Anton Branda, Anton Dogša, Ivatf Hanželič, Avgust Ivanuša, Franjo Jambrovič, Friderik Kanic, Ivan Kocjan, Martin Križan, Geza Mitzky, Andrej Marčec, Ernest Munda, Anton Prosnik, Franjo Stampar, Anton šestan, Matija Veselko. Izredno lepa udeležba na občnem zboru, enodušnost in borbenost, ki je vladala na zborovanju, so najlepši znak, da so ostale naše vrste v Središču ne samo čvrste in neomajene, temveč da so se celo poja-čale. Krajevna organizacija Središče, Id šteje danes 142 članov, je ena izmed najmočnejših podeželskih postojank naše stranke v mariborski oblasti.
SV. LOVRENC V SLOVENSKIH GORICAH.
Nekako težko smo sprejeli to žalostno vest, da nas zapusti naš priljubljeni kaplan g. Zidanšek ter so preseli od nas v Rajhenburg. Vse staro in mlado žaluje za njim in marsikatero oko se je zasolzilo ob njegovem odhodu. Bil je blag dušni pastir tako v šoli kakor v cerkvi. Spoštovali smo ga kot vzornega dušnega pastirja. Bil je tudi prijatelj lovske družbe. Želimo mu na njegovem novem mestu vse najboljše. Priporočamo ga Rajhenburžanom v prijazen sprejem, sebi želimo pa enakega naslednika. Hvaležni Lovrenc a ni.
ŠMARTNO OB PAKI. Naš g. župnik je pred kratkim oznanil, da bomo imeli meseca marca mi-
zelo potreben. Ljudje sicer ne vedo za to potrebo, toda govori se, da bo najbržo vzrok za to potrebo neka do-godba, o kateri govori pri nas že vsak otrok. Mislimo, da bi zadostovalo, če bi opravili duhovne vaje kar prizadeti sami.
MALA NEDELJA. Tu je umrla v cvetoči mladosti 17 let gdč. Pepica M i h a 1 i 5 e v a, učite! jišČ-nica, hčerka g, Mihaliča, veleposestnika v Biiekov-cih. Na zadnji poti jo je spremila ogromna množica ljudi, kar je pokazalo, da jo pokojna mladenka bila jako priljubljena. Za slovo so ji zapeli pretresljivi žalostinki «Nad zvezdami* in »Vigred se povrne*. Blag ji spomin, preostalim našo iskreno sožalje!
LJUTOMER. Vsi na noge, kar jih je veselih ljudi, dne 7. t. m., to je na predpustno nedeljo, ko prirede prleški železnišarski delavci proge Orinož-Ljutomer železničarski ples v prostorih gostilno gospo Jožefine Vaupotičeve v Ljutomeru. Igra godba Slavček. Začetek ob 2. (14.) popoldne. Kdor želi vesele zabave, pečenega purana in sladke kapljice, se bo gotovo udeležil naše vesele prireditve. Ker je čisti dobiček namenjen za uboge otroke, vas najprisrčneje vabijo za mnogobrojno udeležbo železničarski delavci. Na veselo svidenje pri Vaupotiču.
Iz dežja pod kap
Gospodična Cecilija je prišla k zdravniku in mu vsa v solzah pripovedovala: «Kaj naj napravim, gospod zdravnik? Že dva tedna se mi vsako noč sanja, da hodim »samo v srajco oblečena po železniškim tiru. In ko tako hodim, prisopiha vsakokrat vlak za menoj in jaz tečem in tečem, dokler se vsa potna ne zbudim.»
<To se bo žo dalo odpraviti,* jo je potolažil zdravnik in napravil preko nje z roko nekake hipnotične gibe. «Tako, sedaj so vam bo sanjalo, da sedite lepo v vlaku.*
Čez nekaj dni pa je Cecilija ponovno posetila zdravnika in ga prosila: «Gospod zdravnik, vsa obupana sem. Sedaj se mi sicer sanja, da se vozim mirno v vlaku, toda v sedanjem zimskem času se v samo srajco oblečena vsakokrat prehladim in dobim nahod. Gotovo ste zadnjič pozabili napraviti tako, da bom tudi zadosti oblečena...»
občina vsako leto večje zneske v svrlio podpore, za kar smo zelo hvaležni. Najstarejše društvo je v Sodražici. Ni še dolgo, kar je proslavilo svojo 25-letnico, in lansko leto je bilo odlikovanih za vestno delo in požrtvovalnost 16 gasilcev, ki neumorno delujejo ves čas društvenega obstanka do danes. Društvo se lepo razvija in ima čez 50 delujočih članov. Lansko leto je bila v Sodražici župna gasilna vaja, katere so se udeležila vsa štiri občinska gasilna društva. Pokazale so se pri vaji velika izurjenost in spretnost, pred vsem pa disciplina. Niso se gasilci strašili slabega vremena in plohe, M se je vlila, da so bili premočeni do kože. Sedanji odbor si je nadel nalogo, da razvije še tekom leta, in sicer koncem junija, svoj gasilni prapor. Potom nabiralnih pol so se nabrali že veliki zneski. Na čelu to akcije stoji tovariš M. Jereb. Prapor ima v delu domača tvrdka Neškudla v Ljubljani, ki je izdelala prapore že številnim društvom na splošno zadovoljnost. Vse priprave za razvitje so v teku. Prirediti se namerava večja slavnost, ki bo najlepša prireditev v naši župi. Prosimo tem potom vsa okoliška društva, da bi ne priredila kakšnih večjih prireditev v istem času. Na pomoč!
PREVALJE. Dne 27. januarja je imelo naše sokolsko društvo svoj redni občni zbor. Starosta br. dr. Senčar je otvoril občni zbor, se zahvalil za lepo udeležbo ter pozdravil delegata mariborske sokolske župe br. Julčeta Novaka. Nato so posamezni društveni funkcionarji poročali o društvenem delovanju v preteklem Htetu. Od važnejših dogodkov jo beležiti, da si je društvo priborilo lastno telovadnico in imelo svojo prvo akademijo. V odbor so bili izvoljeni naslednji bratje: starosta dr. Dušan Senčar, podstarosta dr. Blaž Reichman, načelnik Vinko Vidmar, načelnica • sestra Leni Ahac, ostali odborniki bratje Meze, Birsa, Lichten-egger, Gruden, Sedej, Marčič; namestnika brata Pernuš in Pavlovič; pregledovalca računov brata Spetič in Stres. Sodco po udeležbi in zanimanju, ki ga je kazalo članstvo na občnem zboru, se obeta našemu društvu v bodočem letu večji razmah.
MARENBERG. Sola cnorazrednica se je otvo-rila pri Sv. Treh kraljih tik ob avstrijski meji. V njej poučuje agilen naš učitelj g. Kopriva. Šolo obiskuje 25 otrok. Do sedaj ti otroci ali sploh niso obiskali šole ali pa so jih starši pošiljali v nemško šolo onstran meje k Sv. Lovrencu nad Ivnikom,
Dekle je jelo ogledovati in otipavati potepuha, potem pa je reklo:
«Poskusiti bi bilo treba.»
Pa ga objelo in obsulo s poljubi, da mu je jela kar sapa zastajati. Ko se je utešilo, ie resno pogledalo očeta:
«0, saj bi šlo.«
Foltan je ogledoval zdaj starega, zdaj Maksa.
«Ali mislite res?»
«Res,» je potrdil zdaj tudi Maks. Toda beseda je bila ledena in Foltan je čutil, da je le težko prišla mlademu Lendauerju iz ust. Sicer pa se mu je zdela kupčija imenitna.
«Če je tako,» je dejal, «potem si sezimo v roko in glejmo, da ne bomo preveč zavlačevali.«
Zmenili so se, da se takoj naslednjo nedeljo odpravijo v Pobrežje. Tista noč pa in še dve naslednji, ki jih je preživel Foltan pri Lendauerjevih. sta se mu zdeli nebeško lepi. Truda mu je izkazovala tolikšno uda-liost, da sam sebi ni mogel verjeti, kaj se godi ž njim.
«Ali sem v norišnici ali sem v nebesih,« Je vzkliknil od časa do časa, Trada pa se mu je samo smehljala in ponavljala:
«Ali nisem lepa, kaj?»
X.
Sem hotel s'noči v vas iti, je b'la meglica v jezeri — (Nar. pesem.)
Jutro jc bilo megleno, zrak čist in zvezde kakor obetaiočc lučke, ko so se odpravile
na pot. Najlepšega konja je vpregel Len-dauer, pa so odpolzeli na saneh proti postaji. Maks je občutil svečano veselost, Foltan je bil pa nekam zamišljen. Stari Lendauer pa je modroval kakor sam zase:
«Zdaj bo torej konec naših nadlog. Sapra-lot, dolgo je trajalo, kar tri rodove je požrlo. Takole pred nekaj časa že nisem imel prav nobenega upanja več... No, hi, hi jo, da se je le tako obrnilo!«
Do postaje se je peljal ž njimi tudi bebasti Joža, ki je imel nalogo, čuvati konja in voz do vrnitve očeta in sina. Stari Lendauer je bil namreč prepričan, da se vrne šele v ponedeljek ali v torek in je preskrbel pri znancu ob postaji mesto za žival.
«Ali kaj grize tista Mojca?« je vprašal bebec.
«Nič,» ga je potolažil Foltan.
«Hihihi,» se je zasmejal bebec, «tepe tudi ne?»
«Ne, samo boža,« mu je zatrdil Foltan.
«Potlej jo pa daj meni,» je rekel bebec Maksu.
«Te ne,» je menil stari Lendauer, «ali če boš priden, dobiš drugo.»
Bebasti Joža si je veselo pomel roke in zaukal s takim čudnim glasom, da je konj preplašen poskočil in skoro prekucnil sani.
V takih pogovorih so končno prispeli na postajo in se odpeljali proti Celovcu. Čim bilže so bili temu mestu, tem tesneje je bilo Maksu. Nehote mu je vstajala pred očmi Franccljnova slika in skoro verjeti si ni mogel, da je res on tisti, ki jc pregnal tega pravljičnega junaka.
Foltan je skušal krožiti vesele in zabavne, pa mu tudi ni hotelo gladko iti; skrbelo ga je, kako je opravila Lola. Naročil ji je bil namreč, naj izpelje govorico tako. da bo vsa vas vedela o prihodu snubcev, le Gozd-nikovi nič. Ta naloga ni bila lahka; zato je bil Foltan prav res v skrbeh.
V Celovcu so najeli voz in se odpeljali proti Pobrežju. Kdor je sicer poznal potepuha, ga to nedeljo gotovo ne bi bil spoznal, tako ga je prenaredila čedna obleka, ki mu jo je bil priskrbel Maks. Topla kučma, ki jO je nosil, je z neverjetno prikladnostjo zakrivala njegovo glavo in tako spretno ob-senčevala gube na njegovem obrazu, da je bil videti potepuh za cel križ let mlajši nego je bil v resnici.
Do Pobrežja niso govorili skoro nič. Tam so zavili naravnost k Štembalu, kjer so osta-vili voznika, sami pa so se podali k Gozdni-kovim. Bilo je po veliki maši.
«Dobro srečo in dober dan, gospodar,« je pozdravil Foltan Gozdnika, ki je sedel za pečjo in vlekel ogromno pipo. «Popotne ljudi sem vam pripeljal, popotne ljudi. So me vprašali, kje so Gozdnikovi v Pobrežju. pa sem mislil: Bom pa kar pokazal.*
Gozdnik je s pogledi otipaval čudno: trojico. .	(Dalje prihodnjič.)
V hotelu.
Potnik (sreča na stopnicah hotela kuharico Urško): «No, vi crnolaska. ste kuharica v tem hotelu, kajne?*
Urška: «Kako pa to veste?*
Gost: «No, iz juhe, ki som jo jedel opoldne ..
OSPODARSTVO
Kmetijski pouk
ČUDNE ZAHTEVE NAŠIH ŽIVINOREJCEV.
Pri nas smo radi enostranski in pričakujemo pomoč tam, koder jo je sploh težko dobiti. To velja tudi glede naše živinoreje in živinskih pasem. Danes so nam glede mlečnosti pred očmi tiste mlečne živali, lii se redijo po Švici, po Danskem in drugod. Po teh pasmah hrepenijo naši živinorejci, misleč, da pridejo na ta na-Cin najhitreje do svojega cilja in do boljše mlečnosti.
Nihče se ne vpraša, kje je vzrok, da domače krave tako malo molzejo. Vsak vidi rešitev le .v tuji pasmi. Na prvi pogled toaj* prav. Tuje pasme so bolj molzne in razodevajo to svojo lastnost tudi pri nas, če tudi re v taki meri kakor doma. Pred očmi pa ne sm^mo imeti samo trenotnih uspehov, ampak naš pipled moramo upreti nekolike dalje. Vprašati se moramo, ali bomo pa tudi do?.4gli trajne uspe11" s tujo živino. To vprašanje je važno zlasti pri nas. kjer moramo račuusti z malim posestvom našega kmeta.
Pomisliti je tudi, da rabimo pri nas živino, ki je vsestransko porabna, ki ni le za molžo, ampak tudi za delo in za meso. V takih razmerah ne moremo nikdar zahtevati tiste mlečnosti kakor jo najdemo pri izrazito mlečnih pasmah. Po teh krajih je usmerjena vsa reja edino le na mlečnost Tam se redi izključno le molzna živina. Potrebna dela opravljajo konji, klavno živino pa vpeljujejo večji del iz drugih krajev. Po 6 do 12 krav stoji v hlevu slehernega kmeta. Po vaseh so pa mlekarne in sirarne. Velika je razlika med temi kraji in med našo kmetijo!
Takih uspehov kakor jih imajo ti kraji s svojo mlečnostjo, je pri nas zastonj pričakovati. Zato bo pa tudi zahteve po tako visoki mlečnosti naših krav — čudne in prazne. Tako visoke mlečnosti ne bomo v splošnem nikdar dosegli, ker nam manjka tudi drugih naravnih in gospodarskih pogojev. Gotovo pa je, da so bo dala mlečnost |
pri nas še izredno dvignili, če bomo posnemali pri reji in krmljenju take kraje, kjer imajo danes izvrstno molzno goved. To bo več zaleglo, kakor če vpeljujemo tujo goved, pri tem pa ostane vse drugo pri starem. Zadostna in tečna zimska krma, dobra paša, skrbno odbiranje plemenskih živali, najskrbnejša vzreja telet itd., to bo spravilo živinorejo in vso mlečnost kvišku. In to bo držalo, bolj kakor drže uspehi, ki smo jih do sedaj dosegli s tujo živino. Zlasti tudi v zdravstvenem oziru.
Dokler ne bomo zazrli v domači živini najboljši materijal za naš živinorejski napredek, toliko časa zidamo na pesek.
SLABO GOSPODARSTVO Z MLEKOM.
Po raznih krajih naše deželo nimamo od mleka nobenih pravih dohodkov, bodisi da ga imamo tako malo, da ga je komaj za dom, bodisi da ni nobene pravo prilike za oddajo in za vnovčevanje mleka. V obeh teh primerih se z mlekom bolj slabo gospodari, namreč v tem zmislu, da našo gospodinje ne gledajo dosti na to, ali jo kaj več ali kaj manj mleka pri hiši, zlasti pa da ne gledajo dosti na to, ali je mleko nekoliko boljše ali slabše kakovosti. Gospodarji se pa v teh razmerah sploh premalo brigajo za pridelek mleka. V najtesnejši zvezi s takim gospodarstvom je seveda tudi vsa kravja-reja. V takih odnošajih se nihče ne trudi in prizadeva, da bi krave kaj več molzlo in da bi dajale prvovrstno mleko. V to manjka potrebne pobudo in zato tudi veselja. Da pa na ta način trpi vsa kravjareja in z njo sploh vsa reja, je več kot jasno.
Svoj čas so vladale take' razmere splošno po deželi. Danes pa vidim, da so se razmere že marsikje obrnile na bolje. Kakor hitro so je začelo mleko iz vasij zbirati in oddajati, se je vse gospodarstvo z mlekom zboljšalo. Živinorejci so začeli gledati na to, da so jim kravo več molzle in da se jo proizvajalo tudi kolikor mogoče dobro mleko. Kjer je bila reja krav prej zapostavljena, tam je danes uvaževana in močno cenjena kot važen činitelj vsega gospodarstva. Redni mesečni dohodki za mleko so pripravili gospodarje do tega, da so začeli obračati vso skrb na boljše krmljenje molznic. Zboljšala se je strežba, zboljšala molža in I krma. Vse to je pa pripomoglo, da so začeli skrbeti
tudi za dobre krave, boljšo plemenjake itd. Mleko se pošilja v mlekarne in mesta, kjer ga použijejo v svežem stanju ali pa predelajo v sir in maslo.
In kdo je pripomogel k temu preobratu? Zakaj se je izpremenilo prvotno slabo gospodarstvo z mlekom naenkrat v skrbno in dobro gospodarstvo? Zakaj so se začeli živinorejci zanimati za mlekarstvo kot nov vir svojim dohodkom? — Vse to je ustvarila zavedna gospodarska organizacija. Živinorejci so se po teh krajih strnili v mlekarske zadruge, ki so začele zbirati in kupovati mleko posameznih kmetij in ga naprej oddajati ali pa predelovati. Mleko, po katerem ni prej skoraj nihče vprašal, je šlo v denar. Mleko je pastalo dragocen in važen proizvod gospodarstva in naravno je, da so se poprijeli živinorejci s čim dalje večjim zanimanjem ne le dobrega gospodarstva z mlekom, ampak sploh vso živinoreje, ki se jo po teh krajih' tudi že uspešno dvignila.
V gospodarski organizaciji moremo zazreti tedaj tisto silo, ki nas privede tudi po drugih krajih do tega, da so bo sedanje slabo gospodarstvo z mlekom in kravjorejo izpremenilo na dobro stran. To pa seweda le v krajih, ki imajo za razvoj mlekarstva potrebne naravne in gospodarske predpogoje.
KATERE SORTE JABOLK NAJ SADIM.
Za nove nasade je važno pred vsem vprašanje, katere sorte sadja naj sadim in kje jih dobim. Hvala Bogu, da je zanimanjo za najbolj pripravne sorte sadnega drevja že močno prodrlo med plasti našega kmetskoga naroda. Skoraj povsod se raz-govarjajo naši gospodarji o tem, katere sorte s s najbolj priporočljive za posamezne sadne kraje. To zanimanje so vzbudile posebno sadne raz*tavo, ki se prirejajo v zadnjem času po deželi. Veliko je pripomogla pa tudi današnja sadna trgovina, ki zahteva res dobre namizne sorte in enotno blago. Časi, ko je veljal za dobrega sadjarja tisti gospodar, ki jo imel številne in vsakovrstne sorte, tisti časi so minuli. Danes so najboljši sadjarji tisti naši kmetovalci, ki imajo le nekaj priznano dobrih sort in te v večjem številu. In tako bi morali delati vsi naši sadjarji. Število sort je treba omejiti le na najbolj priznane sorte.
Danes imamo že v vsakem kraju tako izkušene sadjerejce med našimi gospodarji, da ne bo iz-
Iz šentvidskega okoliša
(Stare šaljive dogodbe. Piše Anton Stražar.)
(Dalje.)
Grozen strah Navžarjeve dekle v Ihauu.
Čeprav so potekla že dobra tri leta od tistega časa, ko so brdski «škrici» jedli tiste rake, o katerih sem že pisal, so se ljudje o tem še dostikrat pogovarjali. Samo ob sebi je razumljivo, da je znani brdski adjunkt g. Cuk smrtno sovražil slugo Bernoda. Tako ga je sovražil, da ga niti pogledal ni, kadar so šli kam na komisijski ogled.
Šaljivi zdravnik dr. Rus ga je ob neki priliki tolažil: »Pozabi, pozabi vendar na tiste rake! Kdo bi zameril Bernodu? Siromak je, saj nam ni to iz zlobnosti napravil, pa tudi vedel ni, da bomo baš mi naleteli na tiste rake.»
V hudi zimi leta 1873. je znani Koran tov oče znova peljal komisijske gospode, zdravnika dr. Rusa, adjunkta Čuka, poleg še enega vojaškega zdravnika in brdskega pisarja. Komisija se je to pot peljala v Ihan; obesil se je tamkaj neki vojak. Takrat so bili vojaki še na Prevojah [ pri Št. Vidu. Kaj je gnalo ubogega siromaka v tako žalostno smrt, je bilo neznano.
Dasi je hodil Bernod peš, je vendar bil na licu mesta prej kakor komisijski gospodje z yozom.
Ko so bili komisijski gospodje gotovi z delom, so odšli, Bernodova naloga pa je bila še pokopati mrtveca.
Jamo je Bernod kmalu izkopal; preden pa je položil mrtveca vanjo, mu je še pretipal vse žepe, če ima kaj v njih drobiža. Plen je bil majhen. Nekai. kar ga ie najbolj zanimalo nri obešencu.
so bili njegovi škoro še novi škorrtji. Poskušal mu jih je hitro potegniti doli, a ni šlo, ker je bilo vse zmrznjeno.
Pa mož si je znal kmalu pomagati. Vzel je iz svojega koška sekirco in mrtvecu kar pri kolenih odsekal obe nogi. Svoj plen je spravil v košek, pa ga lepo pokril s prtom.
Pri Navžarjevi gostilni v Ihanu se je Bernod ustavil, preštel je borno svoje imetje in krenil v prijazno gostilno, da dobi kaj za pogasitev žeje, pa tudi za okrepitev lačnega želodca. Svoj košek je nesel v hlev in ga postavil lepo za vrata, kajti Bog ne daj, da bi se s tem mrtvaškim orodjem prikazal Navžarjevi materi pred nos!
Ko se je Bernod krepčal v gostilni, je šlo dekle v hlev, da pomolze krave. Radovedna kakor vse Evine hčere, je hotela videti, kaj neki ima vse mrtvaški ptič Bernod v tem košu.
Nudil se ji je zanjo grozen prizor: V košu so stali pokoncu škornji, iz njih pa so gledale vse krvave noge. Do smrti prestrašeni dekli je padla polna golida z namotženlm mlekom na tla, poleg nie pa se je zgrudila tudi radovedna dekla.
Bernod je ravno plačeval račun gostilničarki, > ; jjrijavka dekle v hišo: «Oh, mati, mati, kaj sen! jaz sedaj doživela! Lepo vas prosim, na-ženifcc tega zlodjevega dedca iz hiše. Le pomislite, onemu ubogemu vojaku, ki se je obesil gori za na-o cerkvijo, je ta tolovaj vzel čevlje kar z nogami do kolen vred; pa pri nas v hlevu ima vse to v svojem košu Ah, ta Marija po-magavka, kak človek je to!»
Mati Navžarica je jezno pograbila ves denar, kar ga je imela v mošnjičku, kajti vedela ni, nar, kar ga je imela v mošnjiču, kajti vedela ni, kateri ie bil Bernodov in kateri od drugih ljudi,
ter ga vrgla vsega pred Bernoda na mizo in za vpila: «Tukaj imaš! Ne maram ne tebe ne tvojega denarja! Glej, da se mi takoj pobereš, ti zverinski človek!*
Bernod je hitro pograbil denar po mizi in jo odkuril. Šele, ko je bil na koncu vasi, je preštel ves drobiž! bilo ga je nekaj čez pet goldinarjev.
Prav zadovoljen je bil in je govoril sam s seboj: «Danes me je pa Bog pogledal skozi veliko okno. Srečen sem bil, zelo srečen. Škornje imam dobre, pa še denar. Nate, ubogi vojak, tudi ne bom pozabil, bom zmolil kak očenaš 7.a tvojo dušo.»
Zgodba vojaške ljubice.
Kdo bi zameril našim dekletom, če imajo rade «zavber» fante vojake. Imela so jih »dekleta rada in jih še bodo imela, čeprav so gospodje fajmoštri hudi in se jezijo nad tem stare brezzobe ženice.
Tudi Fikoževa Micka iz Zaboršta pri Št.Vidu je bila pred kakimi petdesetimi leti z vsem srcem zaljubljena v brhkega korporala Dermacigarja. Ta korporal je bil doma s samega Dunaja. Ker Zaboršt ni daleč od Prevoj, sta se Micka In njen ljubček pogostoma skupaj shajala.
Očetu Fikožu se je imenitno zdelo, da tako visok gospod hodi k njegovi hčeri vasovat; kajti oče je le najboljše žele! svoji brhki hčerki Micki. Misli! si je: Sreča za našo ubogo bajto, ako vzame oni imenitni Dunajčan trgovec mojo hčer; ji vsaj ne bo treba vedno etepavati črnega ajdovega močnika in v oblicah krompirja.
Seveda očetu Fikožu ni bilo zrano, da hodi brhki korporal z njegovo hčerko tudi po skrivnih in pregrešnih notih ...
hiranje sort zadelo na nobene posebne težave. Na vsak način se je držati le takih sort, ki so za do-tičen kraj preizkušeno dobre. Le take dajmo razmnoževati bodisi s precepljevanjem mauj vrednih sort, ki jih imamo danes po naših sadnih vrtovih, ali pa z novim zasajenjem. Kar je slabih vrst, te pa opustimo. Škoda za prostor, ki ga zavzemajo. Sadjarsko in vrtnarsko društvo, ki se je začelo v zadnjih letih s svojimi podružnicami širiti po naši deželi, deluje povsod na to, da se pomnožujejo le najbolj priznane in preizkušene sorte in da se zavržejo vse druge manj ali malcvredne sorte. S precepljevanjem bo šlo to delo še najuspešneje od rok.
Za sadno drevje, ki ga želimo sedaj na novo saditi, se je pa nemudoma pobrigati. Naročiti ga dajmo pri znanih drevesnicah, ki nam jamčijo za prave sorte. Vse te drevesnice se bodo morale za-naprej še bolj prilagoditi našim tozadevnim potrebam. Vzgajati jim bo le take sorte, ki se vsled svojih dobrih lastnosti priporočajo za naše razmere in po katerih se najbolj poprašuje. Treba je. da drevesnice podpirajo težnje sadjerejeev in da delajo z njimi z roko v roke. Takn bo napredovalo drevesničarstvo in z njim vred tudi na le sadjarstvo. V precepljevanju in v novih nasadih nam je pričakovati boljše bodočnosti v sadjarstvu in sadni trgovini!
KRMA se je prodajala na zagrebškem sejmu: navadna detelja in lucerna po 125 do 150 Din: seno, prvovrstno po 100 do 180 Din, drugovrstno po 75 do 90 Din, stisnjeno po 80 do 86 Din za 100 kg. _
Kratke vesti
e= Vrednost denarja. Na zagrebški borzi se je dobilo dne 3. t. m. v devizah: 100 avstrijskih šilingov za 799-70 do 803-70 Din, 100 italijanskih Ur za 227-55 do 228-75 Din, 1 dolar za 56-65 do 56-95 Din, 100 češkoslovaških kron za 167-88 do 168-88 Din.
—	Cene na vinskem sejmu v Metliki. Dne
28. januarja t. 1. se je vršil v Metliki vinski sejem, na katerem je bilo sicer mnogo dobrih lažjih vinskih vzorcev, vendar je bilo kupcev malo. Cene so se gibale med 6 in 7 Din za liter.
—	Cene na ljubljanskem sejma za kožuhovino,
ki se je vršil pred kratkim, so bile naslednje: lisičje kože 215 do 305 Din, kože kun b e 1 i e 625 do 730 Din, kun zlatic 766 do 910 Din, dihurjev 185 Din, jazbecev 61 Din, p o 1 -h o v 4 Din, zajcev 22 Din za prvovrstne, srn 31 Din, divjih koz 55 Din, volkov 299 do 315 Din, divjih mačk 85 Din, veveric 41 Din za prvovrstne, krtov 3 Din, domačih mačk 20 Din, domačih zajcev 5 Din za komad. Prvovrstnega blaga je bilo malo. Slabo blago je bilo seveda cenejše. Drugo leto se bo priredil ta sejm v znatno večjem obsegu in za vso državo.
= Cene hmelja v Zatcn (češkoslovaška,). Kupčija s hmeljem na žateškem trgu je srednja; najvefi se trguje za izvoz. Cene so zaradi močne ponudb«
oslabele. Plačuje se za žateški hmelj letnika 1925. 4000 do 4200 Kč za 50 kg (to je okrog 130 do 140 Din za kg).
Tedenski tržni pregled
ŽITO. Cene zopet malo popuščajo. Na novo-sadski in somborski blagovni borzi so bile zadnje dni naslednje povprečne cene na debelo: pšenica 290 do 300 Din. turščica stara 158 Din. nova 110 de 115 Din, rž 190 do 200 Din. oves 180 do 185 Din, ječmen za krmo 140 do 150 Din, jari ječmen 180 do 190 Din, moka «0» 460 do 490 DiD za 106 kg.
ŽIVINA. Na zagrebškem sejmu so bile za kilo giam žive teže naslednje cene: voli prvovr.-tnj 10 do 11 Din, drugovrstni 8-50 do 9-50 Din. tretie-vrsni 7 do 8 Din; krave, prvovrstne 7 do 8-50 Din, drugovrstne 5 do 6 Din, tretjevrstne 3 do 4 Din junice. prvovrstne 8 do 10 Din, drugovrstne 6-50 do 7 Din; teleta 10 do 12 Din; svinje, hrvatske mesne 12 do 13 Din, pitane 13 do 14-50 Din.
Po našem velikem shodu v Ljubljani
(Z dežele.)
Četudi sem preprost kmet, sem se vendar udeležil našega velikega shoda v Ljubljani. Gnala me je na shod tudi radovednost, da vidim in slišim govoriti voditelja naše Samostojne demokratske stranke g. Svetozarja Pribičeviča. Ni mj žal, čeprav sem daleč od Ljubljane, da sem napravil to dolgo pot.
Ker pa zdaj po shodu časopisi nasprotnih strank vedo toliko pisati o tem shodu, češ, da je bila polovica poslušalcev od nasprotnih strank, se meni le čudno zdi. da pri tolikih tisočih ne bi hO o nobenega ugovora. Ni treba, da bi nasprotniki inuli večino, zadostuje jih le nekaj sto, recimo tisoč, in tako število že lahko ugovarja. Imel sem že priliko videti, ko je le par odločnih oseb med številnimi zborovalci odločno ugovarjalo in nazadnje shod razgnalo. No. za razbijanje shodov nisem bi! nikdar vnet in tudi ne odobravam kaj takega. Saj zadostuje ugovarjanje. Vsega tega pa na našem shodu nisem videl.
Ko je prišel g. Pribičevič na oder v veliki dvorani. ki jo je težko z očmi premeriti, tako je ve-lika. je vse vpilo: »Žjvio. živio naš Pribičevič!* Vse je mahalo s klobuki in z rokami ter kar konca ni hotelo biti temu pozdravu. Tak pozdrav je bil že
Prav radi so domačini vpraševali korporala, ko jo je takole popoldne mahal proti Zaborštu, kam gre.
Korporal je odgovoril običajno: «Ih grem gori na Fikož. Stari Fikož ni doma. Ih dobro Micko poplavševat...» Še dandanes pripovedujejo šentvidski očanci, kako se jim je zabavno zdelo, ko jim je ta korporal tako odgovarjal.
Usodna jesen je prišla; Mickin ljubček je odšel na dopust, Micka pa je ostala sama in bridko je jokala, kajti od njegovega znanja in ljubezni ji je nekaj ostalo.
Da se uboga Micka izogne sramoti, je sklenila, da odpotuje za svojim ljubčkom.
Pregovorila je očea, da je prodal kravo in oba dva prešiča. S tem denarjem si je kupila lepo gosposko obleko in je odšla. Tako je Micka «prirajžala» na Dunaj. Prav slab sprejem je imela sirota. Njen zapeliivec se je med tem časom že poročil z neko Dunajčanko. Videla je njegovo ženo, ki je sedela poleg njega, poleg tistega, ki je v preobilni meri izkazoval ljubezen njej, ubogi,Micki.
Njen zapeljivec se ji je še posmehoval in jo vabil, če hoče pri njem ostati za deklo v pomoč kuharici, kajti za drugo ni sposobna.
Do smrti potrta in uničena se je vračala Micka z Dunaja, seveda po odgonu na državne stroške, kajti bila je čisto brez denarja. S seboj je nosila tudi malo hčerko kot trajen spomin svoje ljubezni. Še preden je namreč odpotovala z Dunaja, je v bolnici porodila hčerko.
Doma ji seveda ni kazalo biti več, kajti oče Fikož je klel kot stari vozniki. Kaj bi se ubogi možak ne jezil, ko je bil ob kravo in orešiče!
Micka je odšla s svojo malo hčerko nekam na Dolenjsko k sorodnikom. Nazaj je ni bilo več. Stari Fikož pa je moral dolgo, dolgo stradati in varčevati, da si je znova mogel kupiti k-avo in prešiče. V tistem žalostnem času, ko ni mogel v zimah klati prešičev, je dobival od brdskega graščinskega gozdarja vse ustreljene lisice, katere je jedel na kislem krompirju.
Vselej, kadar sta z ženo jedla tak kisli krompir z Hsičjirn mesom, je ženi očital: «Ti, stara, ali vidiš, ali spoznaš sedaj, kam neumna hčer privede svoje starše...»
Pretkani Mihec
Visokošolec Mihec Zavba ima nekoliko prazno-vernega strica, katerega vedno in vedno pumpa za denar. Da bi svojega tako izkoriščanega strica malo potolažil, si je izmislil Mihec, vpoštevajoč stričevo praznovernost, naslednje: Sestavil je nekak recept ter ga poslal stricu s pripombo, da lahko s pomočjo tega recepta izdeluje zlato, vendar pa pri izdelovanju ne sme misliti na krokodila, ker se mu sicer recept ponesreči.
Lahkoverni stric je recept sprejel z velikim Veseljem, misleč, da se je Mihec končno moral že vendar nečesa naučiti, saj že dosti dolgo časa trga hlače v črni šoli. Pa se je stric takoj spravil na delo, toda pri delu je neprestano mislil samo na krokodila.
Poskusil je še naslednje dni, toda krokodil mu je vedno brodil po glavi. To ga je končno ujezilo in je pisal svojemu nečaku: «Bog s tvojo pametjo! Kaj, za vraga, si me spomnil na krokodila! Nikoli nisem prej mislil naaj, sedaj pa še ponoči sanjam o njem ...»
zunaj pred SokolsHm domom. Ne verjamem, da bi ga nasprotniki tako navdušeno pozdravljali in nro ploskali med govorom ter koncem govora. Nihče ni vedel ne za mraz ne za sneg, ki je ta dan padal pošteno iz oblakov. G. Pribičevič je govoril skoro dve uri. Čeprav je govoril skrbskohrvatski, sem ga prav dobro razumel, le kakšna beseda mi je sem in tja bila nejasna. Povedal je g. Pribičevič, za čem gre stranka, kako je potrebno, da se združijo v naS stranki vsi stanovi Posebno je naglašal važnost našega kmetskega stanu, ki ga je v naS državi največ in ki ima še lepo bodočnost, ko se bo enkrat zavedal tudi politično in se opnjstfl tistih svojih voditeljev, ki mu obetajo le ziate gradove, a skoro ničesar ne store zanj. PriroAfiJ d je posebno naše klerikalca, ni pa nobene žaljiv« besede rekel čez vero; nasprotno, celo poudarjal jo, da bo naša Samostojna demokratska stranka vero ščitila, a pobijala zlorabljanje vere v politične namene.
Še mnogo drugega sme slišali na tem velikem rhodu. Stali smo notri drug poleg drugega, da »e oiii ganiti nismo mogli, in to cele tri ure. Noho-nega niso vprašali pri velikih vratih, kjer je bfl vhod, od katere stranke si in ali imaš povaink,. Vsakdo je imel prost« pot. Kako je bilo vse dru-gsfi kakor zadnjič na Radičevem shodu, ko je moral vsakdo imeti vabilo.
Še huje je pa glede tega pri klerikalcih. Ti šele
gledajo, kdo prestopi prag v sobo in dvoraao, kjer oni zborujejo. Česa se neki bojijo, če imajo miruo vest?
Naša kakor naših voditeljev pota so jasna; nismo in ne bomo jih menjali kar če« noč kakor drugi. Ker sem sam vse videl in slišal na našem shodu, si ne morem lažnivega pisanja našit nasprotnikov drugače razlagati, kakor da navdaja klerikalce, radioevske samostojnež« in vse druge naše nasprotnike sama zavist in nevoščljivost. da se je ta naš shod vršil tako veličastno in pri tako velikem številu udeležencev, ki jih je bilo po mojem mišljenju gotovo med 6000 do 7000. To se vidi, kako napreduje naša 6tranka, kateri nasprotniki tako radi napovedujejo konec. Naša stranka daaes ni na krmilu, pa bo za to imela priložnosti še dostikrat in tedaj 6e bo držala pravil ter političnega načrta, kakor smo ga slišali zadnjič v Ljubljani od g. Pribičeviča.
Nasprotni časopisi pišejo, da kmetov ni bilo mnogo na shodu. To storijo pač zato, da bi zmanjšali pomen shoda. No, naj bo tru povedano, da je bilo kmetskega ljudstva z dežele prav dosti. Če bi bilo ugodnejše vreme, bi nas kmetov bilo še mnogo več. Mnogo je nas bDo in ko se bo vršil prihodnji tak shod, nas bo toliko, da bo strah vse naše nasprotnike.
Velik, veličasten, lep in nad vse dostojen shod je bil to. Še tako nevoščljivo pisanje in govorjenje ne zmanjša njegovega pomena. Nikomur ni bilo žal, da se ga je udeležil. Naj Svita naša voditelj* se. Svetozar Pribičevič in dr. Gregor Žerjav!
Konec radičevske vlade
Komaj je minulo sedem mesecev, odkar je na krmilu »seljaška* stranka, že je vsej javnosti in tudi njej sami jasno, da tako ne bo šlo naprej. Gospod Radič ustreli vsak dan kakšnega novega kozla, pa tudi njegovi pomočniki se obnašajo jako nespretno. Na naše slovenske zahteve imajo še posebno piko; vsi Štirje radičevski ministri, vsak v svojem delokrogu, odklanjajo gospodarske zahteve Slovencev.
Dediščine zavožene radičevske vlade si nihče prav ne želi. Naši klerikalci edini bi radi sedli k vladni mizi, a kaj, ko jih nihče ne vzame resno in jih nihče ne mara.
V vladi se tako rekoč počiva, kajti radi-kalci in radičevci se za noben nov zakon ne morejo sporazumeti. Lani smo imeli sodnijski zakon, ki bi omogočil, da bi v vsej državi sodili po enem postopku, že skoro pod streho, šolski zakon istotako, zakon o šumah in rudarstvu je bil povsem pripravljen, zdaj pa so ti načrti kar izginili. Tudi zakon o izenačenju neposrednih davkov, ki sta ga gg. Pašič in Radič slovesno obljubila položiti na mizo Narodne skupščine vsaj za 1. januar 1926., je izginil v ministrskih tor bah. Tudi g. Pucelj, ki Je prve tedne hotel samostojne demokrate kar na solati pojesti, je že precej popustil in vidi, da jim je veliko knvico delal, četudi tega še noče priznati. Videl bo pa tudi, da večje nepremišljenosti v svojem življenju ni zagrešil, kakor je bila ta, da je za skledo obljub-
ljene, a ne sprejete leče zajadral s svojo SKS v radičevščino.
Kakor čujem, so radičevci tudi pri nas začeli s hujskanjem kakor svoj čas na Hrvatskem, hočejo baje prekositi klerikalce, češ, kdor bolj hujska in pretirava, več kalinov dobi. Videli pa bodo da Slovenci niso več tako lahkomišljeni in da jim hujskanja že presedajo.
Medtem je radičevska vlada sklenila tudi za leto 1926. pobirati stare davke v Sloveniji, kar utemeljuje s tem, da je Slovenija baje bogata. Kako morejo g. Radič in radikalci to trditi? Slovenija je pridna in skromna, bogata pa, žal, ni.
Ker vidimo, da so nas klerikalci speljali na rob propada, radičevci pa nas hočejo kar vanj poriniti, moramo pripravljati vsaj boljšo bodočnost. Zato je imela Samostojna demokratska stranka januarja meseca več velikih shodov; največji pa so bili v Ljubljani, Celju in Mariboru, kjer je vsega skupaj prišlo 14.000 ljudi. Na teh shodih so se utrdile naše vrste za boj proti SLS, ker smo prepričani, da ne bo boljše, dokler slovenski volilci zaupajo klerikalcem, ravno tako slabo pa bi bilo, če bi svojo moč posodili zagrebškemu spre-menljivcu, ki je danes napihnjen kakor polna hma, drugi teden pa kaže ves drug obraz, ob mlaju pa bo izginil.
Narodni poslanec dr, Gregor Žerjav.
Žene in dekleta za „Bom©viii©44
V	čltateljskem krogu »Domovine? je mnogo j naših vrlih žena in deklet. Nanje najbolj pritiskajo naši nasprotniki, češ, »Domovina® je proti veri, odvračajte može, da ne bodo čitali »Domovine«.
Naša dekleta in žene, ki »Domovino* same bero, pa so priča, da v »Domovini* ni nič po-hujšljivega, pač pa samo domoljubna naklonjenost do ljudstva, ki se mu hoče pomagati z izobrazbo.
Zato žene in dekleta odločno odklanjajo napade na »Domovino* m agitirajo zanjo z vso vnema Tako je prav!
V	Ljubljani se je osnoval Odbor prijateljic »Domovine*, ki si je nadel nalogo, čim bolj razširjati »Domovino* med ženami in
dekleti ter tudi moškim omahljivccm klicati, naj drže glavo bolj pokoncu.
Vabimo vse čitateljice »Domovine«, naj na podpisani naslov naznanijo svoje ime, da jim potem pismeno damo navodila. Z delom ne bodo imele stroškov, samo dobro besedo bo treba založiti za našo »Domovino* pod geslom:
»Ljuba .Domovina', blagor danes čakaš le od sina. Ko pa hčerke primemo za delo, zmage prapor zavihra veselo 1»
V Ljubljani, 31. januarja 1926.
Odbor prijateljic «Dotnovine», Ljubljana, Prešernova ulica 54, uprava «Domovine».
*	Bralcem in bralkam «Domovine>! Kakor smo ie najavili, bo začela izhajati v cPoniovini> nova Stražarjeva povest. Njen naslov bo: «Od vojaka do graščaka>. Opozorite vse, ki še niso naročniki, naj se nemudoma na-roče na naš list Povest bo izredno zanimiva; njen početek je v sredi 18. stoletja, ko je vladala še znana avstrijska cesarica Marija Terezija. Povest je polna napetih doživljajev iz takratnega vozarskega življenja. Vse to se je večinoma godilo v obližju znane starodavne brdske graščine in v okolici znamenitega Črnega grabna v sedanjem kamniškem okraju. Povest bo začela kmalu izhajati.
*	Rdeče, zelene dopisnice nazaj! Ali ste že uporabili rdeče in zelene dopisnice ter nam poslali imena novih naročnikov?
*	Ali ste že poravnali naročnino vsaj ta prvo četrtletje 1926? Kdor še ni plačal, naj to nemudoma stori, da ne bo zastanka v pošiljanju
! * Vračanje naših izseljencev. Po izkazu iz-seljeniškega komisarijata v Zagrebu o statistiki vračanja naših državljanov iz izvenevropskih držav v našo kraljevino, se je meseca oktobra 1925. vrnilo v našo državo 373 moških, 92 žensk, celokupno tedaj meseca oktobra 465 oseb, in sicer se je vrnilo iz Zedinjenih držav 361, iz Kanade 5, iz Avstralije 1, iz Argentinije 5, iz Brazilije 1. Od 1. januarja 1925. do 30. oktobra 1925. se je vrnilo v domovino iz izvenevropskih držav celokupno 4863 oseb, od teh 552 v Srbijo, 1334 v Vojvodino, 186 v Črno goro, 1548 v Hrvaško in Slavonijo, 408 v Dalmacijo, 643 v Slovenijo in 192 v Bosno in Hercegovino.
* Don Juraj Biankini opasno obolel. Stari častitljivi borec za narodno stvar, bivši dolgoletni dalmatinski poslanec in bivši ministrski podpredsednik don Juraj Biankini je hudo obolel za pljučnico. Zaradi njegove visoke starosti je nevarnost, da s. Biankini podleže zavratni bolezni.
*	Imenovanje jugoslovenskega kardinala. Listi poročajo, da bo takoj po sklenitvi konkor-data s Vatikanom imenovan prvi jugoslovenski kardinal. Baje bo imenovan beograjski nadškof dr. R o d i č za kardinala. Vatikanu je na tem, da s tem imenovanjem počasti našo jugosloven-sko prestolico. Kardinal naj bo v prestolici kot prvi zastopnik rimsko-katoliške cerkve v naši državi.
*	Srebrni poroki. Te dni sta praznovala srebrno poroko v ožjem krogu svoje dražine gosp. Ivan M e g 1 i č, ključavničarski mojster v Ljubljani, in njegova zakonska družica Zofija. — Danes obhajata srebrno poroko g. Jožef Ber-g e r, davčni izterjevalec v Mariboru, in njegova družica Marija. — Obema paroma iskrene čestitke!
*	Albert Thomas v Beogradu. V Beograd prispe danes direktor mednarodnega urada za delo Albert Thomas. V naši prestolici ostane več dni, da se podrobno informira o delavskih razmerah v Jugoslaviji in o vprašanju, kdaj bodo ratificirane razne mednarodne pogodbe, tikajoče se zaščite delavcev. Thomas, bivši francoski minister, je odličen prijatelj našega naroda.
*	Častna občana Murske Sobote. Gerentski sosvet v Murski Soboti je imenoval g. dr. O. Pirk-majerja, velikega župana v Mariboru, in g. G. Li-povška, sreskega poglavarja v Murski Soboti, za časna občana, in sicer za zasluge, katere sta si pridobila s podporno akcijo ob priliki velike po-vodnji v Murski Soboti.
*	Sprememba v gerentstvu. Dosedanji gerent občine Murski Črnci v Prekmurju Štefan Kosed-nar je na lastno prošnjo razrešen gerentskih dolžnosti. Za novega gerenla v občini je imenovan J jžef Vogler, posestnik v Murskih Črncih.
*	Jubilej. Petdesetletnico rojstva je praznoval te dni Franjo Cvetico, sreski šolski nadzornik v Murski Soboti, v krogu svoje rodbine v V up j vasi na Murskem polju. Odličnemu šolniku in vrlemu narodnemu delavcu iskreno čestiiamo!
*	Novo okraja« sodišče v Prekmnrju. Več občin goriškega Prekmurja se je obrnilo na ministrstvo pravde v Beogradu, da pospeši ustanovitev okrajnega sodišča v Gornji Lendavi, ki je naravno središče večjega dela te pokrajine. Za to sodišče, ki je že itak predvideno v zakonskem načrtu ministrstva pravde, prihaja v poštev nad 40 občin s približno 22.000 prebivalci.
*	Nove poštne znamke. Ministrstvo za pošte in brzojav je prejelo dva milijona novih poštnih znamk po 1 Din, ki jih začne takoj razpošiljati posameznim poštnim direkcijam. Znamke nove emisije po 1 Din so nekoliko ožje, a višje kakor iosedanje. Kakor prejšnje imajo tudi nove znamke podobo kralja Aleksandra, le obraz je obrnjen "na desno stran. Znamke izgotavlja naša državna tiskarna v Beogradu. Zaenkrat se izdelujejo znamke po 1 Din v rdeči barvi.
*	Pismo iz Prištine. Pišejo nam: Sprejmi, draga <Domovina>, pozdrave tudi od nas, ki služimo vojaški stan daleč doli na jugu v Prištini na Kosovem polju! Dovoli nam majhen prostor v našem priljubljenem listu, ki smo ga tako radi čitali, ko smo bili še doma. Tu v Prištini nas je mnogo Slovencev, ki se kratkočasimo v dolgih zimskih večerih s tem, da si zapojemo kakšno slovensko pesem. Spominjamo se na naše pretekle predpustne čase, ki smo jih vsako leto z veseljem pričakovali in ae zabavali med slovenskimi dekleti. Zdaj pa nas je dolžnost privedla daleč doli v Makedonijo, da odslužimo kralju in domovini. Potem pa se zopet vrnemo v našo ljubo Slovenijo.
Spet bodo ptičice zapele in rožice lepo cvetele; pa bodo rožice bledele in ptičice slovo spet vzele, ko fantje mi se vrnemo, za <likof> skup se zberemo. Živeli vsi slovenski fantje in dekleta ter vsi oni, ki so dobrega in veselega srca.
*	Kovanje zlatnikov po 20 Din. V Parizu so pričeli s kovanjem zlatnikov po 20 Din. Koncem tekočega meseca bo odpotoval v Pariz kot dele-
gat finančnega ministrstva profesor Tomič, ki bo prevzel izgotovljene zlatnike.
*	Visoka starost. V Št. Jerneju na Dolenjskem je umrla kočarica Marija Bakšetova v visoki starosti 92 let. Do zadnjega je opravljala razna kmetijska dela. Naj v miru počival
*	Občni zbor zveze gostilničarskih zadrug za slovensko štajersko, Prekmiirje in Mežiško dolino se je vršil 28. januarja v prostorih hotela Balkan. Zastopanih je bilo 17 zadrug. Za zveznega načelnika je bil izvoljen g. Drago Bernardi, hotelir v Celju. Poročilo dosedanjega posle vode-čega podnačelnika g. Bernardija in tajnika zveze so bila odobrena. Sprejeta je bila resolucija proti uzakonitvi načrta novega protidraginjskega zakona. Občni zbor se je izrekel tudi za odpravo starega protidraginjskega zakona. V preteklem poslovnem letu je dosegla zveza, da je ljubljanski veliki župan odstopil mariborskemu velikemu županu del občinskih davščin na prenočišča v znesku 210.600 Din. Ta znesek je naložen v mariborski Mestni hranilnici in je namenjen za vzdrževanje gostilničarskih šol.
*	Končno besedilo zakona o pobijanja draginje. Iz Beograda poročajo, da bo ministrstvo za socijalno politiko začelo te dni izdelovati končno besedilo načrta protidraginjskega zakona na podlagi vseh dobljenih mišljenj in pripomb tako iz krogov konsumentov kakor iz krogov producentov in trgovcev.
*	Trboveljske novice. V nedeljo 7. t. m. bo končala Ljudska visoka šola s predavanji iz zgodovinskega področja. Naslov zaključnega predavanja se glasi: Zemljepisni značaj Jugoslavije. Predaval bo g. profesor Melik. — Uradni dan glavarstva ne občini se bo vršil v sredo 10. t. m. O razglasitvi uradnih dni sodišča v letošnjem letu ni Se nič znanega. Obvestila o tem pričakujejo ljudje z veliko nestrpnostjo. — V nedeljo 34. t. m. se bo na glavni skupščini Bratovske »kladnice sklepalo poleg sprememb v novem pravilniku o ureditvi penzij staroupokojencem. Pomagati ee jim bo moglo le na la način, če se bodo delodajalci in delojemalci sporazumeli za večj« prispevke Bratovski sklndnici. — Rudarsko glavarstvo je zaradi oiniljenja redukcije delavstva odredilo, da se odpravijo nadure in da se uvede praznovanje nedelj. Vse to pa ne bo izdatno vplivalo in zato bo treba gledati, da se najdejo sredstva, ki bodo uspešno za branila vsako nadaljnje odpuščanje delavstva. — V nedeljo 7. t m. se bodo zbrali pri Forteju na Vodi vojni invalidi ter oddali svoje dokumeute, ki so potrebni v svrho prevedbe po novem invalidskem zakonu. Z vsemi temi dokumenti se bo nato odpeljal pooblaščenec v Laško k sodišču in jih prijavil. S tem bodo prihranjeni invalidom precejšnji stroški, ki bi jih imeli, če bi se morali posamič voziti v Laško. — Oblačilna zadruga za ves laški okraj bo imela 7. t. m. občni zbor.
*	Smrtna kosa. Umrl je g. Ivan Malner, posestnik v Zlebiču pri Ribnici. Pokojnik je bil vzor značajneža, skrben mož in dober oče svojim otrokom. — V Ljubljani je preminula v starosti 75 let gospa Rozalija Pravharjeva, vdova M e h 1 e, hišna posestnica. Pokojnica je bila skrbna mati in ljubezniva žena. — V zdravilišču na Golniku je umrl po dolgem trpljenju v staro-!sti 33 let poštni uradnik gosp. Anton Pečnik. Bolezen si je nakopal v vojni. — Blag jim spomin!
*	Led na Jadranskem morju. Koncem prejšnjega meseca je v Kaštelanskem zalivu zmrznilo morje 1 cm na debelo. Led seveda ni dolgo trajal. Tamkajšnji ljudje ne pomnijo, da bi kdaj zamrznilo morje v tem zalivu.
*	Matere, pazite na otroke! Pišejo nam: Žena posestnika Bresovnika, po domače Ternika v Sv. [Janezu nad Marenbergom, je dala dne 23. januarja svojega štiriletnega fantka v kuhinji na okno tik kotla, v katerem se je nahajala vrela voda. Mati se je za nekaj minut iz kuhinje odstranila., fantek pa je med tem časom padel v vrelo vodo. Poparjeno in opečeno dete je po strašnih mukah umrlo lele drugega dne.
* Moda kratkih kril in klerikalno časopisje.
Glavno glasilo SLS «Slovenec>, ki se tiska v tiskarni ljubljanskega škofa in v čigar uredništvu sedi od škofa postavljeni duhovnik za nadzorstvo, je začel zadnji čas priobčevati modne slike, s katerimi navdušuje ženske za kratke lase (tako zvano deško frizuro) kakor tudi za kratka krila. Tudi pod vratom so <Slovenčeve» modne podobe globoko izrezane. Ljubljančanje vprašujejo, kaj neki se je zgodilo, da so se gospodje okrog «Slovenca> tako modernizirali. Na deželi pa so radovedni, kako se vse to strinja z ropotanjem po prižnicah čez modo in plese. Še lansko leto je neki župnik nagnal dekleta iz cerkve, ker niso imele rut na glavi. Sedaj je menda vse dovoljeno, ker sicer bi škofov list «Slovenec», ki je ljudstvu e posebnim pastirskim listom priporočen, ne mogel delati reklame za deške frizure pri ženskah in tudi ne bi mogel tako cžmahtno* opisovati kratke kiklice. Če bo šlo tako naprej, bodo gospodje še zamorske plese priporočali tudi ljudem na deželi, kakor jih letošnjo zimo skoro vsak večer plešejo tudi v klerikalnih lokalih in na klerikalnih prireditvah. Nas v ostalem zelo veseli, da se je gospoda postavila na modernejše stališče. S temi našimi besedami hočemo le ožigosati liinavščino, ki jo uganja v takih stvareh klerikalno časopisje, zlasti pa «Domoljub» in njegovi agitatorji, ki se spodtikajo celo nad nedolžnimi, četudi pikrimi smešnicami v «:Domovini». Ljudje naj uvidijo, da sta pri klerikalcih vera in greh samo orodje, ki ga porabljajo in zlorabljajo za strašilo zaslepljenih ljudi. Kdor zna rabiti svoje možgane, je to že itak davno spoznal.
*	Smrt najstarejšega Bosanca. V Pologu je nedavno umrl najstarejši Bosanec Peter Maričič. Bil je star nad 100 let. Vsi sinovi in vse hčere so mu umrli. Zanimivo je, da je znal Maričič brati in pisati.
*	Grozen samomor trgovca. Te dni zjutraj so našli delavci, zaposleni v lesnih skladiščih pod Skednjem pri Trstu, razmesarjeno moško truplo. Glava jo bila odtrgana od života. V mrtvecu so kmalu spoznali tržaškega trgovca Frana Kavčiča. Kakor se je ugotovilo, se je vlegel nesrečnik na železniški tir in mirno čakal, da mu je voz, ki ga je odrinila lokomotiva po tiru, odrezal glavo. Kavčič je izvršil svoj obupni korak baje zaradi težkih materijaluih skrbi. Zapustil je ženo in tri nedorasle otroke.
*	Samomor. Te dni je izvršil posestniški sin Ludovik Zakoč v Križevcik v Prekmurju samomor, in sicer se je ustrelil zaradi spora s starši. Bil jo takoj mrtev.
*	Samomor Slovenko v Osijeku. V Osijeku se je prošlo soboto zastrupila 231etna vzgojiteljica Alojzija Karlinova, uslužbena pri industrijcu M. Kraftu. Pokojnica, ki je bila skromno in po-šleno dekle, je izvršila samomor iz nesrečne ljubezni.
*	Iz zaporov pobegnil. France Salomon, doma iz Anž pri Brežicah, je znan potepuh in vlačugar. Dasiravno star šele 30 let, ima na vesti že več hudodelstev. Zadnje čase je bil ponovno aretiran zaradi tatvine ter je čakal obsodbe v zaporih okrajnega sodišča v Sevnici. Moža pa v zaporu ni držalo in je zato iz luknje neznano kam pobegnil.
*	Nevaren pes! Trinajstletno dijakinjo Maro Ropertovo, slanujočo v Florijanski ulici v Ljubljani, je popadel neznan pes jazbečar ter ji raz-mesaril z zobmi desno nogo. Na krik deklice je prihitel stražnik, ki je psa odgnal ter izročil Ropertovo v oskrbo rešilni postaji. Pes je bil oddan na opazovanje h konjaču.
*	Ta pa ni od nožnega spola. V Gaberju pri Celju je v prepiru naskočila z nožem Julijana Pavškova, brezposelna delavka, delavca Kvasa. Oddana je bila v policijske zapore.
*	Krvav pretep. V Dobrunjah je bila te dni neka predpustna prireditev, ki je končala s pretepom. Delavec Fran Žitnik iz Bizovika je napadel posestnikovega sina Antona Remca in njesarskoca vajenca Dominika Lambereeria. oba
iz Dobrunj, in ju s kolom udaril po glavi. Oba so morali prepeljati v bolnico.
♦	Roparski napad. Te dni zvečer se je.vračal iz Maribora posestnik Toplak iz Dornave pri Ptuju proti domu. Na cesti pri Rogoznici ga je napadel neznanec z nožem, ga ranil in eropaL Toplaku, ki so ga morali prepeljati v bolnico, je napadalec vzel k sreči samo 200 Din, ker je imel posestnik ostali denar skrit v zadnjem hlačnem žepu.
*	Umor. V Apneniku nad Pleterjem je tamkajšnji posestnik Tomašič izvršil grozen umor. Za njegovo 181etno pastorko je pohajal posesti nikov sin Jože Klemenčič, kar pa Tomšiču ni bilo po godu. Ko je te dni pastorka zopet prišla v Klemenčičevi družbi domov, je Tomiič pograbil kuhinjski nož in ga Klemenčiču zasadil v prša. Klemenčič je kmalu nato umrl. Tomšič je bil aretiran.
/Z POPOTNIKOVE TORBE
NOVICE IZ ŠMARSKEGA OKRAJA.
Šmarje pri Jelšah, koncem januarja.
Na svojem popotovanju najdem marsikaj zanimivega za svojo bisago, ki jo moram večkrat izprazniti, da imam zžTnove novice dovolj prostora. Hodil sem po šmarski fari in prišel sem mimo neke hiše, v kateri gospodarita mož in žena, član Orla in bivša članica Marijine družbo. Še nista doigo časa poročena, a njuno življenje je že polno prepirov, ki jih provzroča moževo pijančevanje. Celo pesmi že zlagajo na račun tega žalostnega življenja. Kaj imajo v Katoliškem izobraževalnem društvu vaje za takšno nesrečno življenje?
V šmnrskera okraju je že tu in tam začela šokira peti smrtno pesem po naših gozdih. Čeravno bi se to ne smelo delati brez dovoljenja oblastev, se vendar to često zgodi, češ, saj oblastva tudi ne branijo plačevati davke. Ubogi naš kmet Ips res no ve, kje naj vzame denar za vedno večje davke. Kdor nima vinogradov ali gozda, si mora za davke denar izposoditi Pa tudi s tera je križ, ker ga že malokdo ima za posojilo na razpolago. Namesto v. hranilnice, roma denar iz posojilnice.
Pred volitvami v Narodno skupščino je g. Pucelj obetal, da se bo dalo davčno vprašanje lepo rešiti, če bo kmet volil njega «kmeta». No, on je bil izvoljen in šo v vladi je sedaj njegova stranka. O davčni razbremenitvi pa še ne vemo ničesar. Mogoče misli g. Pucelj, da se davčno vprašanje rešuje na ta način, da pomaga radičevcem navijati davčni vijak. Ce se bo še kdaj prikazal pri nas, mu bomo tako navili njegova politična ušesa, da si bo zapomnil, kdo smo Štajerci.
Zakaj ne pride g. Pucelj sedaj k nam? Naš poslanec g. dr. Pivko je takoj po volitvah prišel v naše kraje, da čuje naše želje, čeprav ga pred volitvami ni bilo k nam. Res, lažje je v <Kmet-skem listu» napadati naše poslance, ki malo govore, a tem več delajo.
Šmarski popotnik.
NOVA REPUBLIKA IN DRUGO.
Vičanski vrh pri Vel. Nedelji, februarja.
Da ne boste mislili, da mi tukaj samo spimo, moram enkrat sporočiti nekaj naših novic. Ker hočejo povsod prevrate in prekucije ter razne oblike novih vlad in držav, smo tudi mi tukaj sklenili, da ustanovimo novo republiko, in sicer po vzoru ruskih boUševikov.
Ker smo že vnaprej vedeli, da nam naši sosedje ne bodo radi priznali naše nove države, smo si postavili tudi svojo armado, s katero smo mislili izsiliti priznanje. Za vojskovodjo smo si izbrali tako imenovanega generala Hindenburga s strahovitimi mustačanJ in še groznejšim pogledom. Da pa ne bo kdo mislil, da mi nismo sovražniki metilnega alkohola, smo poprej, preden smo se podali na vojni pohod v Ključarovce, popili cele sode šmarnice ter si s tem .vlili do-gum v srca.
Pa je ta naš presneti Hindenburg vzel s seboj samo dve vreči municije in še ti dve sta sc mu izgubili v odločilni bitki. Veste, dragi bralci »Domovine«, kaj se je sedaj zgodilo? Naš slavni Hindenburg je bil premagan in je na bojišču obležal z razbito glavo... Kjučarovčani so ga potem pobrali in odnesli kot vojnega ujetnika na Senik, kjer so ga izročili v oskrbo usmiljenemu Samaritami. Sicer so ga drugi dan zopet vrnili brez odkupnine, toda zabičali so mu, da ne bo našel več milosti, če bo še enkrat šel kot oženjen mož s fanti na vojno.
Tako se je torej končala ta naša vojna in z njo.tudi naša republika. Nauk vsem oženjenim možem bodi: Ne hodite ponoči s fanti krokat!
No, sedaj pa še nekaj veselejšega. Tukaj se ie poročil g. Anton Kirič iz Vičanec z gdč. Julko Hebarjevo z Vičanskega vrha. Mlademu paru obilo sreče!
Vas, cenjeni g. urednik, in vse bralce naše ljube «Domovine« srčno pozdravlja in Vam vsem želi vesel «fašenk»
Mrkevčlti JUra iz Bečkovca.
+ Misijoni. Kakor doznavamo z dežele, so v več farah napovedani za letos misijoni. O teh miEijonih si misleči človek ni prav na jasnem, zakaj so potrebni, ko imamo vendar po vseh farah lastne dušne pastirje, ki so v polni meri usposobljeni za poučevanje krščanskega nauka. Ali so podeželski župniki in kaplani premalo sveti možje za tako stvar? Ali njihova beseda ne odtehta misijonarjev? 2al, da stvar z misijoni ni takšna. Kakor vemo iz izkušnje, so ti misijoni prečesto navadna politična agitacija za klerikalno stranko in so torej zloraba verskega čuvstva preprostega človeka. Ako domači duhovnik, na katerega so ljudje že preveč navajeni, ne zaleže, je treba poklicati tuje, to je misijonarje, ki preproste duše begajo naravnost s strahotnimi stvarmi. Zlasti na ženske se ti gospodje spravljajo najrajši, kajti preprosto ženstvo se da najlaže zbegati. Zato zahtevajo ti misijoni tudi vedno več žrtev zblaznelosti. Da se na misijonih agitira za klerikalno časopisje ne samo raz prižme, nego tudi po spovednicah, je znano. Za ugled naše vere je nujno potrebno, da se opustijo take zlorabe vere v politične svrhe na debelo. Maša duhovščina vobče naj se drži vere, naj odvaja ljudi od pijančevanja, naj skrbi za omiljenje podivjanosti med mladino in podobno. Kadar bo naša duhovščina takšna, se ne bo nihče več obregal vanjo.
Vinsko zdravilo
Bilo je pred vojno, ko je nekega solnčnega dne prišel k vinogradniku Smoležu na obisk njegov boter Završčan. Mladi Smolež je posadil botra za mizo pod košato lipo, ki je delala prijetno senco.
Sam je hitel po vrč vina, dočiin je gospodinja prinesla gostu dober prigrizek.
Smolež je nalil kozarca in trčila sta z Za-vrščanom na dobro zdravje. »Prokleto kisli cviček je to,« se je krepko izrazil boter, ko je odložil kozarec in od vina skremženi obraz skušal spraviti v prejšnje poteze.
«Kaj hočemo, ta letnik je že tak. Ko bi vi, boter, stali v takem vremenu zunaj v vinogradu, bi gotovo ne bili sladkejši,« je odgovoril mladi gospodar.
»Še nohte bo ljudem ta kislica porinila raz prste in obroči na sodih tudi bržčas ne bodo dolgo držali,« je povzel besedo zopet boter. »Juri,« tako je bilo ime mlademu Smoležu, «temu vinu moraš dati kako zdravilo.«
»S kakim mazilom .pa ga naj namažem?»»
«Ni mazilo,« pravi boter, «ampak prašek je, in dobiš ga skoro v vsaki lekarni. Ta prašek, saharin, se vsiplje v sod in vino postane dobro; tista grozna kislina ga mine. Povem ti, sladko
postane tako, da še angelce slišiš, če se ga malo nasrkaš.«
Smoležu se pocedijo sline. Ko ga je boter še prepričal o silnem napredku človeške iznajdljivosti, sta hitro poklicala Gostača in ga poslala v trg v lekarno, da kupi za tri goldinarje vinskega prahu.
«Kaj?» se zavzame preprosti mož, «vinski prašek? Kaj mislita, da je danes 1. april? Ne, jaz že ne grem.«
»Slišiš,« mu prigovarja boter, «pa saharin reci, če že nočeš reči vinski prašek; saharin reci, pa ga dobiš.«
«Za tri goldinarje ga prinesi. Če bo pomagalo, ga dobiš tudi ti par kozarcev.«
Mož je šel. Šele proti večeru se je vrnil in prinesel zaželjeni «pakeljc». Vsi trije jo uberejo hitro v klet in Smolež vsuje cel zavitek v sod, nato pa vino dobro premeša.
«Zdaj pa ga malo poskusimo!«
In natočil je hitro tri merice, eno zase, eno za botra, eno pa za Gostača. Moč in okus popravljenega vina sta bila naravnost čudovita. Vsem trem se je zaletelo, kašljali so, pljuvali okrog sebe in si brisali mokre oči, nato pa so se zvedavo in radovedno spogledovali v zajokanih pogledih.
»Jaz pač rečem, da je prašek premočen za vino,« začne previdno Gostač, ki ga je prinesel.
«Hm, pa si tudi pravega kupil?« ga vprašata oba hkrati.
«Kako pa si rekel v lekarni?« poizveduje še boter.
»No, tako je bilo: doma sem prej še svoji ženi povedal, in ona je rekla, da se reklama tega praška bere skoro v vsakem listu. Potem pa mi je napisala, in jaz sem tisti listek v lekarni pokazal; še vi ga lahko pogledate, tu je!»
Smolež in boter zgrabita listek. Učinek je bil strašen. Komaj ga pogledata, ju še huje strese nego prej požirek vina. Napisano je bilo namreč: »Za tri goldinarje caberlina.«
Le s težavo je mož pete odnesel. Ko sfa ga butala gori po stopnicah, je kričal in pljuval boter: »O-o-h, fej, gnusoba! Toliko slabega sem že počrebal na svetu! Da bi pa moral še prašek za bolhe in stenice ter uši požreti, oh, kaj takega se mi pa še ni pripetilo.«
Kakšen vrišč pa je še nastal, ko je za nezgodo doznala tudi gospodinja! Moža je oklofutala, botra spodila ter tako naredila konec nesrečni komediji.	Zapisal S. F.
Župnik je hodil in hodil gledat v gozd, a; seženjska polena so. bila šc vedno na starem' mestu.
Znova je prišel drugo Veliko noč hlapec spovedi. Župnik ga ni nič vprašal po storjenih grehih, ampak le, ali je opravil naloženo pokoro.
Pa mu odgovri Šimen: »Veste, gospod, jaz b£ bil zažgal le, ko bi imel pri sebi vžigalice, tako; si pa sedaj tudi vi mislite, da imate polena pri lepem potu, čeprav jih nimate. Veste, gospod,' mene je prevarilo, naj pa še vas...»
Jezno je župnik zaloputnil linico, hlapec pa je to leto nahitro opravil vse skupaj: spoved! in pokoro.	Anton Stražar,
Pokora Brglezovega hlapca
(Smešna zgodbica.)
Kmet Brglez na Rebri je bil prav zadovoljen s svojim hlapcem Šimnom. Samo nekaj ni bilo po volji ne gospodarju ne gospodinji. Šimen je bil priden kakor ura, le molitvi in cerkvi se je odtegoval, če se je Ie mogel. Ako ga je gospodar silil, naj gre ob nedeljah v cerkev, je vselej odgovarjal: Veste, očka, jaz se Boga tako bojim, da si še kot ubogi grešnik v cerkev ne upam.
Pa je prišel na Reber nov strog župnik, ki je prav trdo prijel Brgleza: «Veste, oče, vaš hlapec mora hoditi v cerkev in tudi k spovedi, drugače vi ne boste več cerkveni ključar!«
Kaj bi bilo hujšega za pobožnega gospodarja. Rad je imel hlapca, ali župniku se pa tudi za vse na svetu ni hotel zameriti.
Prav z leplin je pregovoril hlapca, da bo hodil v cerkev in da bo šel za Veliko noč k spovedi.
Tako je Šimen po dolgih letih šel k spovedi. Župnik, ki ga je seveda takoj spoznal, je bil tega zelo vesel.
Hlapec je na kratko povedal svoje grehe, male in velike, pa tudi krščenih je bilo cele koše vmes. Povedal je dalje tudi velik greli, da je mislil zažgati bajto Dimčevi Katri, to pa samo zato, ker ga ni marala, ko jo je snubil. Zažgal bi ji bil gotovo, samo vžigalic hi tisti večer imel s seboj.
Pa mu je župnik naložil pokoro, da mora sleherni večer, namesto da bi vasoval, nositi iz njegovega gozda seženjska polena k lepemu potu iz jarka, kamor nihče ne pride blizu s konji.
Upijanjeni vol
(Dogodbica.)
Pri Liparju so pripravljali ženitovanje. Gospodinja je napekla potic in kolačev, iz kuhinje je dišalo ocvrtje in pred kletjo je stal na vozu sod vina, ki ga je pretakal hlapec pod gospodarjevim nadzorstvom.
»Le urno, le urno!« ga je priganjal. »Urediti morava še mize in pripraviti stole; tudi zelenja bo treba nasekati in okrasiti ženitovanjsko sobo.»
»Žejen sem, očka,« je omenil hlapec. »To so izkušnjave...»
»PA boš po dovršenem de!u,» ga je zavrnil gospodar. Hotel ga le glede na njegovo počasnost še robato ošteti, kar je preprečila gospodinja, ki ga je poklicala v kuhinjo na važen razgovor.
Gospodarjeva odsotnost je bila hlapcu jako po godu. Hitro je izpraznil nekaj kozarcev, nato je natočil škaf vina, ozrl se je okrog sebe, če ga kdo ne vidi, nakar ga je nesel v hlev, postavil v kot In pokril z lahkim pokrovcem. Popolnoma neopažen se je vrnil Iz hleva ter je nadaljevaf svoje deio.
Pod vplivom zaužite pijače je hlapcu oživeli moč; začel se je gibati, mahoma Je bil izpraznjen sod in odstranjen izpred hiše. Gospodar je priče! ukazovati drugo delo. Takrat pa se je pojavilo rjovenje živine. Hlapec je tekel v hlev in za nJim je stopal gospodar v strahu, da se je prigodlla kaka nezgoda.
»Vol se je odtrgal,« je povedal hlapec, ki gal je medtem že privezal. Obenem pa je tudi opazil, da mu je izpil vse vino, pripravljeno za priboljšek.
»Tako nenavadno čudno se obnaša,« Je Lipar opazoval vola in odmigaval z glavo. »Vedno bolj živahen postaja, zdajzdaj bo začel besneti.«
»Spočit je,« je hlapec odbijal gospodarjev sumy iakaj žival je nenadoma pričela ttrfiti ter se spf njati po jaslih. Zdaj se je postavila na zadnje in zdaj zopet na sprednje noge, brcala je in suvala z rogovi.
Liparja je začel obhajati opravičen strah, da mu bo vol poginil. V resnici pa ca je jelo skrbeti, ko se je žival kakor besna vrgla na tla in ot©~' pavala z nogami okrog sebe.
«Hitro po Boštjana!« je zaklical hlapcu, ki pa vzlic gospodarjevi bojazni ni kazal nikakega raz<^ burjenja.
«Počakajte! Živali bo prešlo brez zdravnika,* se je ustavil naročilu.
»Po Boštjana, pravim! Ta bi bila lepa, da bi mi poginil vol sedaj, ko obhajamo ženitovanjel Kako naj bo v hiši veselje, če jo obiskuje nesreča!«
Nerad in zelo počasi se je odpravil hlapec pd soseda Boštjana, ki se je pečal z zdravljenjem živine. Prišel je bos in golorok, da ga otme občutne nezgode.
»Kaj bo, Boštjan, kaj bo?« je stokal Lipar* «Ob dvajset tisoč sem kakor ob en dinar! Svetuj mi, kaj mi je storiti!«
«Najboljše je, ako ga pobijemo,« je svetovali ko je ogledal vola. «Imel boš vsaj meso, ako g? hočeš rabiti, ali pa ga prodaj konjedercu.«
«Rabili ga ne bomo; nočem, da bi kdo rekel* da smo za ženitovanje zaklali bolnega vola.«
«Kakor hočeš, ampak zako'ii ga. ti rečem; sa^ vidiš, da bo skoro poginil.«
«Ne pustim ga zaklati,» se Je postavil hlapec. »Žival je dobila napad, ki preide brez posledic. Jutri bo izven nevarnosti, boste videli.«
»Nič ne veš,« ga je zavrnil Boštjan. »Vol bo poginil, ti pravim, saj že pojema ...»
»Potem pa v božjem imenu!« je Llpar pristal na Boštjanove besede. »Jernej, pripravi nož in sekiro!«
»Ne prenaglite se, oče! Samo mene poslušajte, pa se ne boste kesali!«	•
»Lipar, mene poslušaj!« je silil Boštjan. »Hlapec se boji dela, zato ugovarja.«
»Zaklali ga ne boste!« se je Jernej raztogotil. t Vol bo ozdravil, stavim vso svojo letno plačo.«
«SlišaIi smo, kaj si rekel,« ga je Boštjan prijel za besedo. »Pa ga pustimo; ako pogine, zapade letni zaslužek.«
»Velja!« Jernej je segel v roko Liparju in Boštjanu, nato pa je prinesel volu škaf vode, ki jo je slastno popil. Počasi ga je jela zapuščati besnost In v nekaj urah mu je popolnoma odleglo.
»Ozdravljen je!« je polical gospodarja po sosedovem odhodu. «Ali ni bilo prav, da ste me ubogali?«
»Velike nesreče si me obvaroval,« ga je pohvalil Lipar. »Za plačilo dobiš sto dinarjev in Vina, kolikor ga moreš popiti.«
Jernej Je sedel za mizo, polnil je kozarec ter Jih izlival v svoje nenasitno grlo. Kmalu pa je omagal — prijela se ga ie bolezen, ki je zapustila Vola. Po Boštjana menda niso poslali...
S o t e š Č a n.
?--!----
Skopuhovo darilo
Luč ob svinjaku pri Capariu v zgodnji jutranji nri je pričala, da je nesreča po dolgih ovinkih obiskala tudi vaškega skopuha, katerega se ie do sedaj previdno izogibala. Katra, domača gospodinja, je drgala rejenega prašiča z mokro cunjo; pomagal jI je hlapec s krtačo, mož pa Je molče opazoval njuno delo.
»Škoda ga je,« je jokala Caparica. »Vedela jSem, da se bo zgodilo nekaj takega. Nikdar nisi jdovolil dati krače sv. Antonu.«
»Zakaj mi ravno sedaj to očitaš?« je porasel ,gkopuh. »Pomisli, da krača že Dekaj stane in j)e ne more uživati Čemu mu bo torej meso?«
»NeJe vernik d, pravi nejevernik! Zato pa se dogajajo nesreče.«
»TucB Trakarju so obolele svinje in on je ven-idar veren mož.«
»Jeieš, vsak čas bo poginila.« Ca par si je obrisal solzo z rokavom ter se je odstranil od svinjaka. Nejevoljen Je bil tudi na Katro zavoljo očitanja, katerega se vzlic prizadevanju nI mogel Otresti. Morda Je res kaj zagrešil, ker ni privoščil krače svetniku, ki Je v živalskih nezgodah velik pomočnik.
Vijr,r hoče Izbrisati greh, mora popraviti kri-T»1 tudi Capar, čeprav tega do zdaj j nesreče pa Je sklenil zadostiti . v osti tn v ta namen bo podaril bolnega prašiča župniku, ki je kot božji namestnik V> zvezf s svetnikom, od katerega pričakuje pomoči.
Podal se je na polje, kjer je srečal župnika, sprehajajočega se med rodovitnimi njivami. Odločil se je, da mu odkrije svoj načrt Spoštljivo ga le pozdravil in dostavil, ali bi se mogla nekaj pogovoriti.
»O, prosim, prosim,« mu je odvrnil, iznenaden oad skopuhovo prijaznostjo.
«Rad bi nekaj podaril. Katra je dejala, da bi tnlo koristno za dušo, če bi se enkrat izkazai do-brotljivega in nekaj daroval. Namenil sem vam prašiča, ki ga bo še danes hlapec pripeljal v ptpnišče. V povračilo pa molite zame in za pCatro, pa še kakšno mašo darujte za nameček.«
Župnik ni mogel prav verjeti, da govori s Skopuhom, zakaj še nikdar ni prišlo kaj podob-pga iz njegovih ust. Nazadnje si je mislil, da ga je kak posebni dogodek ali preobrat v njegovi juši nagnil do izjemnega dejanja.
Zadovoljen s svojo odločitvijo se je Capar farni! s polja, da izvede obljubo in dostavi žup-
i niku namenjeno darilo. Tako mu bo prašič vsaj nekaj zalegel, če mora že res iz njegovega hleva. Pravkar je hotel naročiti hlapcu, naj ga naloži in zapelje v župnišče, ko je prihitela Katra z novico, da je prašič popolnoma ozdravel.
Capar se Je skoro opotekel, tako ga je iz-nenadilo njeno poročilo. Nič več nI hotel misliti na obljubo in tudi ženi ni ničesar omenil; bal se ie, da bi mu ob priložnosti oponosila, da je snedel dano besedo.
Župnik je čakal na Caparjevega hlapca, a ni ga bilo od nikoder. Koncem tedna pa sta se zopet srečala s skopuhom, kateremu se je poznalo na obrazu, da se sramuje.
«No, očka, kaj je s prašičkom?« ga je prijazno nagovoril.
»Vem, vem,« mu je odvrnil s povešenira obrazom. »Ozdravel je, ta hudiman, zato vam nisem mogel napraviti veselja...»	S.
Zamenjana župnija
(Dogodblca.)
Kljub svojim zmožnostim, ki so dosegale marsikakega duhovniškega odličnjaka, je dobil župnik Matevželj na opetovano prošnjo najslabšo faro na deželi. Štela je majhno število ovčic, čijih pašniki so bili revni in nerodovitni. Zato so bili tudi župnikovi dohodki jako pičli in niso pokrili njegovih izdatkov.
Njegovi prošnji za premestitev niso hoteli nikdar ugoditi. Zato je začel sam resno misliti na to, kako bi prišel na boljšo župnijo. Spomnil se Je svojega znanca, župnika v Zelodju, in nekaj mu je reklo, da bi ga mogel pridobiti za svoj načrt. Njegova župnija je bogata in farani so darežljivi osobito ob času bere in pozimi, kadar koljejo prašiče.
Kot nalašč mu je prišlo pismo iz Zelodja: župnik mu je naznanil svoj obisk. Zdaj ga mora pripraviti, da bo voljan zamenjati mesto. O tem mu je nekoč že nekaj omenil in prijatelj ni ugovarjal. Najbrž pride pogledat okolico m če mu bo ugajala, je upanje, da se bosta pomenila.
Premišljal je in ugibal, kako bi izvabil župnika v nastavljeno past. Nenadoma mu je zasijala dobra misel.
Vzel je klobuk in palico ter se je napotil v vas, da poišče prijateljev in jih poprori za uslugo.
»Z vsem sem vam na razpolago,« se je ponudil Keber, vaški posestnik. »Kar povejte, kaj želite, pa vam bom ustregel.«
»Jutri me obišče prijatelj, višii cerkveni dostojanstvenik, ki bo obenem ogledal našo faro,« je poudaril duhovnik. »O vsem, kar bo videl in slišal, bo poročaj na merodajnem mestu. Nočem, da bi bili moji farani slabo opisani, zato bi želel, da mi jutri dopoldne prinese vsak po svoji najboljši moči kakšno darilo, katero bom po njegovem odhodu vrnil ali plačal v denarju po primerni ceni.«
»Prinesel bom vrečo pšenice,« je obljubil posestnik. »Ali bo prav?«
»Prav, prav, prijatelji Seveda jo dobiš nazaj, kakor sem povedal.«
Župnik se je zahvalil ter je odšel k sosedu z enako prošnjo In vabilom.
»Poslal bom mernik krompirja,« se je sosed postavil in pripomnil, da bo že poslal hlapca ponj proti večeru.
»Jaz vam priženem teleta,« se je priklonil sosed Urankar. »Saj se zanesem, da ga boste vrnili.«
»Moja dekla bo prignala svinjo,« se je zavezal Rezlar. »Nazaj je ni treba goniti, bo že sama prišla ponjo, saj je blizu in rada kam z le ti.«
Pohorka mu je obljubila masla in jajc, vaški mesar pa mu je ustregel s klobasami in slanino, rekoč, da se ne mudi za plačilo.
Drugega dne dopoldne se je pripeljal župnikov prijatelj. Povedel ga je v najlepšo sobo, iz katere je bil krasen razgled po okolicL Bolj kot lepota kraja pa je tujemu gospodu ugajala dare?' v ost prebivalcev, zakaj vsake pol ure je kdo priromal s kakim darilom. Ta je pristokal z vrečo pšenice, drugi s košem kromniria. tretji ie prignal
teleta, četrti svinjo; branjevka Je prinesla Jajc in masla, mesar pa se je prismejal s klobasami
In slanino.
»Saj bi ne bilo treba,« se je župnik branil navideznih dobrot.
»Eh, kaj te malenkosti!« so ga zavračevall. »Saj nam bo Bog Itak vse povrnil!«
»Zares dobro ljudstvo I« je strmel tuji duhovnik in ko sta bila z župnikom sama, ga je prav zaupno vprašal, ali so njegovi farani vedno taka dobro razpoloženi.
»Skoro vedno,« mu je odgovoril. »Ni ga dneva, da bi me kdo ne počastil. Pa se branim ter jim prepovedujem, a vse nič ne pomaga. S silo pa jih človek ne more odbiti; naj imajo svoje veselje.«
»Seveda, bilo bi nehvaležno. Pusti jih, naj Izvajajo, kar jim srce narekuje. Saj so srečnj v: svoji dobrotUivosti in ti imaš nazadnje največ od tega. Vidim, da se ti tukaj dobro godi. Vsak hip bi bil pripravljen s tabo zamenjati.«
»Dobro. Pa zamenjajva v božjem imenu. Bridko mi je, da ti povem, zapustiti to radodarno ljudstvo; toda kraj mi ne ugaja, zato sem se odločil, sprejeti tvojo ponudbo.«
»Veljal« Prijatelja sta si segla v roko in še tisti teden sta se preselila. Tako se je župniku Matevželju posrečilo priti po zvijači na boljšo faro, prijatelj pa se je pokoril na njegovem mestu, ker se je dal zapeljati.	S.
Preplašeni junak v
(Dogodblca.)
Koritarja, kočarja na Ježevem bregu, je poznala vsa okolica zaradi njegove gostobesed-nosti in bahavostL Veroval je v strahove ob znamenju na bregu; ti pa mu niso mogli do živega, ker jih je »panal«, kar ga je naučil neki čarovnik iz črnih bukev.
»Gorje mu, kdor bi se me ponoči podstopil.« je pravil nekega večera v vaški krčmi. »Ne bo se ' ganil z mesta, tako ga bom .zagovoril'.«
»Ni hudir!« se mu je rogal sosedov Cene.
»Res je, res. Strahovi me poznajo in vedo, da ni varno igrati se z menoj.«
»Do zdaj še nisem videl prikazni,« ga je zavrnil Čoparjev Anže.
»Vsak ni rojen pod tako zvezdo. Jaz jih pa vidim, a se jih ne bojim.«
»Pa zakaj se vas bojijo?« so poizvedovali fantje.
»Poduhati jim dam, in to jim ne diši...»
Cene se je sklonil proti bahaču in zapazil, da mu moli Iz žepa samokres. V glavo mu je šinila misel, naj mu ga izmakne. Medtem ko so drugi nadlegovali Koritarja z različnimi vprašanji, mu je vzel orožje iz žepa, pobral je iz njega krogle ter mu ga je zopet neopaženo vrnil. Nato se je odstranil z izgovorom, da gre počivat, ne da je komu kaj omenil o svojem načrtu. Šel je v Kori-tarjevo kočo; doma si Je spotoma nataknil masko, predstavljajočo mrtvaško glavo, in ogrnil rjulio. Tako našemljen je sedel za mizo in čakal junaškega gospodarja.
Okrog enajste ure je prikolebal Koritar domov iz gostilne. Napravil je luč, ki mu je odkrila čudno prikazen. Zona mu je pregnala vinske občutke, takoj pa se je ojunačil ter je segel po samokres. Nameril je in izprožil. Strah se je nekoliko zamajal. Možu se je zdelo, da orožje ni užgalo. Pritisnil je drugič in tretjič — vselej z istim neuspehom. Tedaj mu je odpovedal pogum, izpustil je samokres ter jo je odkuril iz koče proti gostilni.
»Ježeš, strahovi!« je planil skozi vrata, da jih je skoro podrl.
»Kje pa so?« so vpraševali pozni gostje v klpečem vinskem razpoloženju.
»Na bregu, v moji koči... Smrt sedi za mizo. Streljal sem, a prikazen se nI zmenila za to...»
»Pokaži, da vidim,« je Anže zahteval samokres. Prepričal se je, da so krogle izstreljene.
»Potem se pa niso prijele,« je nor-""1"-' — strašen. »Zadel sem eotov^ *
»Pojdimo jo pogledat!* so vpili, drveč na prosto. Nalomili so kolov in palic v bližnjem plotu in drli v divjem kriku proti koči, v kateri pa niso našli ničesar, kajti Cene jo je bil že pobrisal, ker bi bil postal položaj zanj lahko jako opasen.	Zapisal Soteščan.
STRAHOTEN PRIMER VERSKE BLAZNOSTI NA FRANCOSKEM.
Francozi slovijo za napreden in prosvetljen narod, toda dogodek, ki se je nedavno pripetil v fari Bombon, dokazuje pred vsem svetom, da tudi v Franciji še niso tako daleč, kakor se to domneva. Zgodba, o kateri zadnje čase razpravljajo vsi evropski listi — razen klerikalnih seveda — se je vršila takole:
V vasi Bombon pastiruje župnik Desnoyes. Ko je nedavno nedeljo vršil pred oltarjem jutranje opravilo, se je pred cerkev v avtomobilih pripeljala iz mesta Bordoja družba deseterih lepo oblečenih žensk In dveh moških. Podali so se v cerkev in pridno molili. Ko pa je župnik končal opravilo in ko se je začela cerkev prazniti, se je družba dvanajsterih podala za župnikom v zakristijo in zaklenila obojna vrata.
Kmalu nato so farani, ki so še stali pred cerkvijo, slišali, da župnik v zakristiji obupno ječi in kliče na pomoč. Poklicali so takoj orožnike in šiloma odprli vrata. Prizor, ki se jim je nudil, je bil grozoten: Župnik je ležal na tleh, slečen do pasu, oba tuja moška sta ga držala za roke in noge, ženske pa so ga pretepale s šibami, dočim je najstarejša med njimi opravljala molitve za izganjanje hudega duha...
Župnik je bil ves krvav in v nezavesti. Va-ščani m orožniki so mu jedva oteli življenje ter pmepače aretirali Pri zasliševanju pretepaških oseb se je dognalo, da gre t« za primer verske blaznosti. Ženske in oba moška so mirne duše priznali, da so župnika hoteli s pretepanjem očistiti, ker da je obseden od hudiča. Dejali so, aa jim je to naročila solzna Mati Božja. Pa ne le pretepsti, marveč docela razmesariti so hoteli župnika, ki sam izpoveduje, da so se prismuknjene babnice že pripravljale, da mu ožgejo podplate ter cdrežejo jezik, nos in ušesa, kar so k sreči preprečili vaščani in orožniki.
Zdaj se pred sodiščem vrši podrobno zasliševanje, ki izpričuje naravnost neverjetno versko zmedenost. Izkazuje se, da so omenjene ženske in oba moška, dasi boljših stanov, tercijalska družba. Njihova voditeljica je gospa Mesmin, ki je prepričana, da je župnik Desnoyes v zvezi s samim hudičem in da jo je že parkrat urekel. Zato da ji je solzna Mati Božja v sanjah sporočila, da je treba župniku Desnoyesu izgnati hudiča. Mesrninova in njen mož, ki je istotako zmeden, sta torej zbrala družbo tercijalskih pri-smod in odpeljali so se v Bombon nad župnika.
Pred sodiščem se ti verski zmedenci obnašajo tako, da jih je treba le pomilovati. S svetim prepričanjem, da so ravnali prav po naročilu same solzne Matere Božje, izpovedujejo ves dogodek. Ko so v sobi preiskovalnega sodnika zagledali tudi župnika Desnoyesa, ki je še ves polomljen in zbit, so začeli kričati: «Uh, ta človek je v zvezi s hudičem! To je satan v človeški podobi, ki je urekel našo dobro majčico Mesminovo!...* Nato pa so izpovedali take verske zmedenosti, da se je preiskovalni sodnik kar prijemal za glavo. Navajali so, da župnik Desnoyes potom ptičev, ki letijo nad njegovo župnijo, razširja kužne bolezni in da povsod, kjer ti ptiči sedejo, zrastejo strupene gobe. Skratka, pripovedovati so največje kolobocije z izrazi strašne tercijalske mržnje do župnika Desnoyesa.
Vpraša se, kakšen je bil razlog, da so se omenjeni navzeli prepričanja, da je župnik De-snoyes v zvezi s satanom. To je tako: gospa Mesmin že dolgo trpi na domišljiji, da jo muči liudobni duh. Obračala se je za pomoč celo v Rim in sam papež Pij X. ji je pred leti poslal
apostolski blagoslov z željo, da bi se njeno stanje obrnilo na bolje. Pa ni dosti pomagalo. Zatorej se je gospa Mesminova lani sama odpravljala na svetoletno božjo pot v Rim. Poprej pa je še vprašala župnika Desnoyesa za nasvet. Ker je župnik poznal njeno živčno razkrojenost, ji je romanje odsvetoval. Gospa Mesmin se je krčevito razjokala, končno pa se je le odpravila v Rim, kjer je bila pri papežu. In ko se je zopet vrnila, je strašno zasovražila župnika Desnoyesa, češ, zdaj pa vemo, da je on v zvezi s hudičem, ker odsvetuje koristne in pobožne stvari.
Ker je župnik Desnoyes že večkrat prej skušal s pametno besedo ublažiti blazne domišljije gospe Mesminove, se je zdaj ob povratku iz Rima ona vsega tega spomnila ter sklepala, da je župnik Desnoyes v slnžbi samega satana in da jo on muči z vražjo močjo. Ko se ji končno še v sanjah prikaže solzna Mati Božja, je bil naglo storjen sklep, da je treba župnika Desno-yesa »očistiti« s pretepanjem, z ožiganjem podplatov ter z odrezanjem jezika, ušes in nosu ...
Zasliševanje pred sodiščem se še nadaljuje in bomo poročali o končnem rezultatu tega strahotnega primera verske blaznosti, ki že dolgo nima para v zgodovini katoliškega sveta.
X Mesto, ki skoro ne posna pešcev, je ameriško mesto Holljrwood. Angleški pisatelj Arlen, ki je prišel v to mesto, mudeč, da bo našel pravi Babilon, piše, da je Bollywood rnesto neumornega dela in mnogo solidnejše kakor London. Ljudje imajo o življenju v tem filmskem mestu popolnoma napačno naziranje. Zanimivo je tudi to, da Hollywood skoro ne pozna pešcev, kajti vse se vozi z avtomobili. Tudi ta ©kolnost govori za to, da se v Hollywoodu noč in dan dela, zaradi česar ljudje ne utegnejo hoditi peš.
X Najzaptiščenejši narod mi svetu. Neka ameriška znanstvena ekspedieija, ki je preiskovala Južno Afriko, je odkrila v puščavi Kalahari ljudi izredno majhnih postav in neznatnih duševnih zmožnosti. Ta narod ni zamorski, dasi je črne polti. Uživajo ti pritlikavci baje mravljinčja jajčeca, miši, gaščerice, kače in škorpijone. Kakor je torej podoba, morajo imeti prav krepke želodce. Govorijo ti pritlikavci, ki se skrivajo po puščavi kakor živali, prav svojevrsten jezik, ki obstoja samo iz sedmih glasov.
ZA SMEH IN KRA TEK ČAS
Praktični nasveti
Ne dajajte otrokom prevročega mleka! Želodčni katar, ki ga imajo otroci, je ponajveč posledica prevročega mleka. Mleko, ki ga daješ otrokom, bodi le zmerno toplo.
Umivanje in drgnjenje z mrzlo vodo, posebno po gornjem delu telesa, je za zdravje velike važnosti, ker varuje človeka vsakovrstnega prehla-jecja. Osebe, ki imajo zelo občutljivo kožo, naj začnejo z mlačno vodo ter naj znižujejo toploto stopinjo za stopinjo, vendar pa sme biti končno voda le preveč mrzla. Tako umivanje je posebne važnosti pri otrocih, ker jih varuje pred celo vrsto otroških bolezni. Najprimernejši čas za umivanje ali drgnjenje z mrzlo vodo je zjutraj, ko vstaneš. Umivati pa se ne smeš v preveč mrzli sobi, na kar je paziti zlasti sedaj v zimskem času.
Kako odpraviš potenje nog. Za tO priporočajo naslednji recept: 5 gramov kloralnega hidrata, ki ga dobiš v lekarni, raztopi v pol litra vode in si z njo vsak večer umivaj noge, kadar se ti pote.
Krvavenje nosu ustaviš, če sedeš na stol, deneS roke na glavo, nagneš glavo nazaj, dihaš z odprtimi usti in si zamašiš nosnice. — Ce je krvavenje prehudo, teci po zdravnika, a tačas zamaši nosnico, iz katere drvi kri, z vato in drži glavo visoko in mirno. — Vata, ki je namočena v razredčeni kromovi kislini, ustavi krvavenje iz nosa. Dober je tudi gorak ali mrzol obkladek, ki ga deni na tilnik.
Vlom.
Visokošolec Žaba (na policiji); « Danes ponoS so pri meni vlomili tatovi ter . mi odnesli 33 predmetov.*
Policijski uradnik: »Ali mi lahko natančneje opišete ukradene predmete?*
Žaba: »Da, prav natančno. Bilo je 32 igralnih kart in 1 steklenica vina, skupno 33 komadov ...»
Težko vprašanje.
Učitelj: »Kdo je bil prvi mož?* Otroci soglasno: »Adam.* Učitelj: «ln kdo je bila prva žena?* Soglasen odgovor: »Eva.* Učitelj: «!n kdo je bil najpotrpežljivejši in najpohlevnejši mož?*
Vsi soglasno: »Mojzes*. Učitelj: «Kako pa se je imnovala najpotrpež-Ijivejša iu najpohkvnejša žena">»
V razredu nastane popolna tišina. Otroci gledajo sedaj drug drugega, sedaj učitelja, toda nihče ne najde odgovora. Končno se dvigne majhna roka.
Učitelj: »No, Jožek, kako se imenuje ta žena?*
Jožek: »Gospod učitelj, saj takšne žene sploh ni...»
V dobro vpisano.
Miha Potepin se je nahajal že tri mesece v preiskovalnem zaporu. Pri obravnavi je bil obsojen oa dva meseca ječe, pri čemer se ura je vračunal preiskovalni zapor.
Ker je bil torej takoj izpuščen, se je pred zv pustitvijo sodne dvorane obrnil na presedaika itf mu dejal: »Prosim lepo, gospod višji sodni svetnik, da mi en mesec, ki sem ga preveč odsedel, vračunate v dobro . . .»
Dopovedal mu je. »
Melhijor jo bil slep že od rojstva. Ko je pft kozarec mleka, je dejal: »Ko bi saj vedel, kako mleko izgleda.*
»Mleko je belo,* je odgovoril Gašper.
»Gašper, saj veš, da sem slep. Kaj je belo?» »Belo je, no, recimo, gos je bela.* »Kako izgleda gos?* »Gos je ptič s krivim vratom.* »Kaj je krivo, Gašper?*
»Primi me tukaj za roko, ko jo vpognem, je kriva. To je krivo.*
»Hvala. Gašper, zdaj vem, kako izgleda mleko,* se je razveselil Melhijor.
Pri sodišču.
Sodnik: »Obtoženec, zakaj ste ukradli svojem« sosedu gosli? Ali znate svirati nanje?*
Obtoženec: »Ne. ne znam, pa moj sosed tudi ne zna, zato sem mu jih ukradel...»
Res dobra peč.
Gospa razkazuje in razlaga plinovo peč novi služkinji MarijaneL
Cez dva dni vpraša gospodinja služkinjo, ali sa že dobro razume na peč.
»O, seveda,* pravi Marijanca. »Tako dobre peči še nisem videla. Ogenj, katerega st« predvčerajšnjim napravili, gori še sedaj.*
Pojem borze.
Pepček: »Ata, kaj je to, borza?* Ata: »Majhen mošnjiček, kamor spravljamo prt* hranke, in veliko poslopje, kjer jih kgubimo.*
Zgrešen namen. Dijak čep: »Ali morem govoriti % dijakont Zejnom?«
Gospodinja: »Zal, ni mogoče! Včeraj je taka pil na svoje zdravje, da je danes bolan.*
Zviiača.
Možek: »Zakaj si vedno izposojuješ gramofon od soseda? Saj ga nikdar ne pustiš igrati.*
Zenka: »Saj ravno zato. Dokler fe pri meni ne more igrati pri sosedu.*
Važno vprašanje
pri sedanjem nezanesljivem vremenu je zaščita telesa od Škodljivih posledic zazebe. Ze pri manjih bolečinah v udih, glavi ali križu, pri znakih nahoda se ne sme lahkomišljeno čakati, temveč treba poskušati takoj ono bolečine olaj-Sujoče domače sredstvo, katero so radi in razno-
vrstno uporabljali že naši roditelji in dedje, posebno pri revmatičnih bolečinah. To že celih 27 let priljubljeno domače sredstvo in kosme-tikum je Fellerjev blagodišeči <FJsaflujd». Drgnenje in umivanje z Elsaflujdom lajša bolečine, krepi in osvežuje mišice in živce, stori neobčutljivim proti mrzlemu zraku. Odznotraj in odzunaj mnogo močnejši in izdatnejši kot francosko žganje. 6 dvojnatih ali 2 veliki specijalni
steklenici za 63-— Din; 12 dvojnatih ali 4 velike specijalne steklenice 99"— Din; 36 dvojnatih ali 12 velikih specijalnih stoklenie za 250— Din, že obenem z zabojem in poštnino razpošilja po povzetju lekarnar Eugen V. Feller v Stubici Donjoj, Elsatrg 360, Hrvatska.
Posamezne steklenice Elsa-flnida se dobe v lekarnah iD sorodnih trgovinah ob znižanih cenah po 9 Din.
Prijateljev nasvet.
Miha: «Prav gotovo sem bolan, ker nimam ni-takega teka več. Prej sem bil vedno lačen kakor yolk, vesele voljo kakor žrebc in zvečer sem zaspal kakor medved. Kaj naj napravim?«
Jaka t »Vprašaj za svet živinozdravnikal*
Pomanjkljiv opis.
Goapa: »Kako jo bil oblečen mož, ki vas je onega dne nadlegoval na stopnjicah?>
Služkinja: «Imel je dolgo čevlje in športno čepico.«
- Gospa: »Ničesar drugega ni imel na sebi? Kaj Je bil drugače gol? ..
MALI OGLASI
LISTNICA UREDNIŠTVA, šešče pri Sv. Pavlu pri Preboldu. Je preveč osebno in žaljivo v zmislu novega tiskovnega zakona. Prosimo pa, da nam kaj pišete od tamkaj
0	drugih dogodkih. V Sv. Pavlu in bližnjih tamoš-njih krajih imamo malo dopisnikov in bi nas prav veselilo, fte bi nam hoteli večkrat poročati o vsem, kar se dogodi zanimivega pri vas.
Sv. Lenart v Slovenskih goricah. Kar ste napisali, ste si ali gladko izmislili ali pa ste napačno videli. Kdor je res naš somišljenik, si takih stvari ne izmišljuje. Verjemite nam, da se Vam oiJf n i s o
1	Odprle.
Strtenica pri Pristavi. Vaše povesti pridejo na Vrsto. Ko bodo objavljene, so priporočamo za nove,

Mnogi ne vedo, da je glavni vzrok mnogih trpljenj in bolezni slabo negovano in zato občutljivo telo. Ni domišljavost, temveč le izpol-njenje prirodnega zakona, če negujemo polt in lase. Za racionalno nego telesa slišimo vedno spet hvaliti: Feller je vo pravo kavkaška Elsa po-mado za obraz in kožo, Fellerjevo močno Elsa po-mado za lase, Elsa milo zdravja in lepote, ki ne zahvaljuj« svoje pristaše samo prijetnim vonjem, temveč tudi koristnim sestavinam, ki oplemenju-jejo koža Elsa milo se dobi 5 vrst: Elsa lilijino mlečno, glicerinsko, boraksovo, katransko ter lHiilo za britje. Za poizkušnjo se moreta naročiti |2 lončka pomade za 38 Din; 5 mil za 52 Din, že iz zavojnino in poštnino pri lekarnarju Eugenu LV. Fellerju, Stubica Donja, Elsatrg 360, Hrvatska.
Krojači, pozor!
Prodam zelo dober Pfafov šivalni stroj. — Janko Bogataj, Železniki nad škofjo Loko. 17
Kdor želi dobiti po res zelo nizki ceni pomladansko obleko,
bodisi za žensko, moškega, fanta ali dekleta, potem vse drugo manufakturno blago in vsakovrstne rute za na glavo, naj zahteva vzorce in pošlje svoj naslov upravi »Domovine* pod šifro «Pomlad 1926».
Vzorci se mu takoj pošljejo.	18


• 3
Psrssda sa posestvo 15 I
j
i
ki mori dva orala, zelo rodovitne zemlje, je na najlepši šolnini legi in oddaljeno 10 minnt od železniško postaje in trga Šmarja pri Jelšah. Hiša, na novo zidana šelo tik pred vojno, ima dve sobi, knbinjo in nriteklino, poleg hiše pa je tudi potrebno gospodarsko poslopje. Vso jo krito z opeko. Pri hiši sta sadonosnlk in vrt, pripravna za upokojenca ali kakega rokodelca. Vse je na krasnem razglo lu. Ceno posestva in vse dro^o pove iz prijaznosti Oton Arzertaek pri Sv. Roku (Šmarje pri Jefšsh). v-i (,;»•*>->••'! r->ra«iwi}a priložite znamke.
s «*)» «s» « ]• e)» Hj» «1» «s|e> c|» «i» a|» «i» «1» «1»® 6. V	JL
ICas prihaja, j
A	da si za poletje preskrbito dobre in —
|	vredno	«
V	"fgj «6»	5
|€ewl| 1
A	ki jih dobite samo pri
! Francu Slok&lu |
|	SsvijarJu v 8,a!kam. 15 |
~ Pravtam kupite tudi po najnižji coni navadno •§• nanjo lu čovljarslio potrobščlae. »
V
Ravno došla	velika zaloga
m aiauf akt urnega blaga
najnovejše mode, po izredno nizki ceni, posebno priporočljivo za ženine in neveste, katerim se da znaten popust.
to se priporoča Hiitsii Safltiiii, Sliafia Loko.
STJEPUŠI^I
S I S A E
priporoča	9
^ boljše tamburice, strune, par-^ titure, šole in ostale potrebščine za vsa glasjila Odlikovan na pariški izložbi
E 358/25/21.
V	globoki žalosti naznanjam v svojem in imenu vseh sorodnikov, da je danes mirno v Gospoda zaspal naš iskrenoljubljeui oče, stari oče in tast, gospod
klii pssssSnik.
Pogreb dragega pokojnika bo v sredo zjutraj v čatežu pri Veliki Loki.
V	Ljubljani, dne 18. januarja 1926.
MiklSH v
šef knjigovodstva direkcije državnih železnic.
Izdaja za konzorcij »Domovine« Adolf Ribnikar.
Dne 32. *mar»oa. 192S., ob 9.	dopoldne, bo pri pod-
pisanem sodišču v sobi št. 20, dražoa nepremičnin:
vlož. št. 220, kat. obd. Drasiči, cenilna vrednost 382.578 Din, najmanjši ponudek 242.400 Dm;
vlož. št. 183, kat. obč. Slamna vas, cenilna vrednost 3000 Din, najmanjši ponudek 2000 Dm;
vlož. št. 151, kit. obč. Krasinc, csuilna vrednost 7385 Din, najmanjši ponudek 5390 Din;
vlož. št. 56, kat obč. Rosalnice in 625 kat. obč. Drašiči, cenilna vrednost 47.467 Din, najmanjši ponudek 73.050 Din.
K nepremičnini vlož. št. 58, kat. obč. Rosalnice, spadajo sledeče pritekline: električni motor s žago in mlinom v csnilni vrednosti 62.100 Din.
Pravice, katere bi ne pripuščale dražbe, je oglasiti pri sodišču najpozneje pri dražbenem naroku pred začetkom dražoe, sicar bi se jia ne moglo več uveljavljati glede nepremičnine v škodo zdražitelja, ki je ravnal v dobri veri.
V ostalem se opozarja na dražbeni oklic, ki je nabit na uradni deski sodišča v Metliki.
Okj»p«jao ss£»5&i3«e v	©s&dL. II.,
u	'	dne 6. januarja 1926.
v • v
aailslošieieira c. 13
fiajtppBznejse mm
Udružsae opekaras, d. d. v Ljubljani
prej VIDIO-IC^EZ, tovarna na Viču in Brdu
nudijo v poljubui množini, takoj dobavno, najboljše preizkušene midele strešnikov, z ono ali dvema zarezam*, kakor tudi bobrovcev (biber) in
asiclaaLO opeko.
Stekleni strešnih stalno na zalogi.
Na željo se pošljeta takoi popis in ponudbal
Urejuje Filip Omladii.
Za Narodno tiskarno Fran Jezeršek