ZBIRKA RAZPOZNAVANJA RECOGNITIONES 33 ZA BLAGOR MATER IN OTROK Zaščita mater in otrok v letih 1919–1941 Dunja Dobaja INŠTITUT ZA NOVEJŠO ZGODOVINO Ljubljana 2018 3 ZBIRKA RAZPOZNAVANJA RECOGNITIONES 33 Dunja Dobaja ZA BLAGOR MATER IN OTROK Zaščita mater in otrok v letih 1919–1941 4 PREDGOVOR ZALOŽBA INZ Odgovorni urednik dr. Aleš Gabrič Založnik Inštitut za novejšo zgodovino ZBIRKA RAZPOZNAVANJA / RECOGNITIONES 33 ISSN 2350-5664 Dunja Dobaja ZA BLAGOR MATER IN OTROK Zaščita mater in otrok v letih 1919–1941 Recenzenta dr. Božo Repe dr. Peter Vodopivec Jezikovni pregled Ajda Gabrič Prevod povzetka Borut Praper Oblikovanje Barbara Bogataj Kokalj Tisk Medium d.o.o. Naklada 300 izvodov Izid knjige je podprla Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 614.2(497.4)"1919/1941" 364(497.4)"1919/1941" DOBAJA, Dunja Za blagor mater in otrok : zaščita mater in otrok v letih 1919-1941 / Dunja Dobaja. - Ljubljana : Inštitut za novejšo zgodovino, 2018. - (Zbirka Razpoznavanja = Recognitiones, ISSN 2350-5664 ; 33) ISBN 978-961-6386-86-9 296062720 5 VSEBINA 7 PREDGOVOR 13 ZAČETKI SOCIALNE POLITIKE 21 SOCIALNA POLITIKA V DVAJSETIH LETIH 22 Socialnopolitična uprava 27 Mladinsko skrbstvo 38 Organizacija zdravstvene službe 47 SOCIALNA POLITIKA V TRIDESETIH LETIH 49 Razprave v banskem svetu 87 ZA BLAGOR OTROK 88 Dosežki na področju zdravstva in sociale v slovenskih oblasteh 96 Mladinsko skrbstvo 102 Zaščita mater in otrok 119 Praktično delo za zaščito mater in otrok 145 Skrb za otroke s posebnimi potrebami 163 POLITIZACIJA RODNOSTI 168 Gibanje rodnosti 175 Percepcije vzrokov padanja rojstev na Slovenskem 178 Vpliv porok na gibanje rodnosti 182 Bela kuga 6 189 Nezakonska rojstva 197 Umrljivost otrok 213 POVZETEK 221 SUMMARY 229 VIRI IN LITERATURA 239 IMENSKO KAZALO 7 PREDGOVOR Dandanes je za matere samoumevno, da so od spočetja otroka dalje tako one kot otrok deležne celotne zdravstveno-so- cialne nege in skrbi. V zdravstvenem domu svojega kraja se no- sečnica prijavi na prvi pregled, sledijo mesečni pregledi, v pri- meru rizične nosečnosti še podrobnejše preiskave in navodila. Vsaka nosečnica/mati in njen otrok sta avtomatično vključena v sistem zdravstveno-socialne zaščite, skrbi in nege. Osveščenost mater o nujnosti zdravniških pregledov v nosečnosti in kasneje ter zdravstveno-socialno varstvo, ki ga nudi država nosečnicam, otročnicam, materam z majhnimi in kasneje šoloobveznimi otroki, sta v Sloveniji rezultat intenzivnih prizadevanj posame- znikov, oblasti in kasneje banovine v obdobju med obema voj- nama. Res je, da je velik korak naprej v zdravstveno-socialnem varstvu mater in otrok naredila povojna socialistična družba. Razvila je zaščito, ki je materi resnično vzela vso skrb ne samo glede zdravstvenega varstva, temveč tudi materialne varnosti. Če so bili v obdobju med obema vojnama zakoni s področja delavsko- zaščitne zakonodaje (tudi) v tistem delu, ki je obravnaval zaščito mater delavk in posredno otrok, mnogokrat le črke na papirju, so se v povojnem obdobju nadgrajeni in dopolnjeni dejansko izva- jali. Zakon o socialnem zavarovanju, zakon o plačanem porodni- škem dopustu, o posebni zaščiti matere v delovnem odnosu, skrb 8 PREDGOVOR za zdravstveno vzgojo vseh ljudi in širjenje zdravstvene prosvete zlasti med ženami, vse to so »najbolj otipljivi dokazi skrbi ljud- ske oblasti za zdrav narod«. 1 Povojna oblast je izgrajevala široko mrežo socialnozdravstvenih ustanov za zaščito mater in otrok na temeljih, ki so bili postavljeni že v obdobju med obema vojnama. To potrjuje tudi moja raziskava te tematike. Monografija je podroben pregled prizadevanj in dosežkov ljubljanske in mariborske oblasti ter kasneje banovine glede so- cialnozdravstvene zaščite žensk in otrok. Razpad avstroogrske monarhije in oblikovanje nove jugoslovanske države sta namreč pomenila izgradnjo socialnozdravstvene zaščite na povsem no- vih temeljih. Vojna in povojna doba sta povzročili med mladino obupne razmere. Število sirot in zanemarjenih otrok se je zelo povečalo. Po besedah dr. Iva Pirca, vodje Higienskega zavoda v Ljubljani, ki je med Slovence vpeljal javno zdravstvo po načelih Andrije Štamparja, je nova situacija po letu 1918 zahtevala naj- širši razvoj socialno-higienskega dela, zlasti razvoj zaščite mater in otrok. Zakonodaja je bila neurejena, ustanov za zaščito ma- ter in otrok v bistvu ni bilo, razen stare in majhne porodnišnice ter otroške bolnice, ki je imela kurativni značaj. Zdravniškega osebja je bilo malo, tistega, ki bi se ukvarjalo z zaščito otrok, pa sploh nič. Prav tako ni bilo pomožnega sanitetnega osebja. Mladinsko skrbstvo v avstro-ogrski monarhiji namreč ni bilo panoga javne uprave. Z oskrbo sirot in drugih otrok z obrobja so se ukvarjale karitativne organizacije in kongregacije, ki so imele podporo države, dežele, občin in zasebnikov. Uvodni del monografije podaja kratek splošen okvir ra- zvoja evropske socialne politike in (sodobnega) javnega zdra- vstva. Naslednje poglavje je pregled socialnopolitične uprave in organizacije zdravstvene službe v slovenskem delu jugoslo- vanske države v letih 1918–1929 s poudarkom na organizaciji mladinskega skrbstva. Leta 1922 je bilo mladinsko skrbstvo tudi zakonsko urejeno, in sicer z Zakonom o zaščiti otrok in mla- 1 Dolenjski list, III, št. 22, 30. 5. 1952, str. 1, Skrb za mater in otroka je med temeljnimi nalogami socialistične skupnosti. 9 dine, ki je v monografiji podrobno predstavljen. Prav tako pa so opisani tudi drugi zakoni, ki so bodisi neposredno ali posredno obravnavali zaščito mater in otrok. Tako kot vedno so se tudi v obravnavanem obdobju pojavile kritike na njihov račun. Sodob- niki, kot na primer predstojnik Državne šolske poliklinike v Lju- bljani dr. Božo Škerlj, so opozarjali na nujnost revizije zakonov v korist mater. S tem naj bi zmanjšali umrljivost otročnic za po- sledicami poroda in tudi umrljivost novorojenčkov v prvih dneh življenja. Prispevali pa naj bi tudi k zmanjšanju števila splavov in dvigu števila rojstev. V praksi so si državne, oblastne in kasneje banovinske institucije in ustanove prizadevale za sistematično organizacijo zdravniške zaščite nosečnic, in sicer s povečanjem števila posvetovalnic za nosečnice, v katerih so nadzorovali po- tek nosečnosti in s tem zmanjšali zgodnjo umrljivost novoro- jenčkov. Najboljša zaščita dojenčkov je bila torej zaščita mater. Obe zaščiti sta bili nerazdružljivo povezani. Kljub obsežni pro- pagandi, socialnozdravstvenemu delu in mnogim priložnostim, ki so jih materam nudile otroške ustanove (kot npr. Zavod za zaščito mater in otrok, otroški dispanzerji, posvetovalnice za matere dojenčkov in malih otrok), se matere še vedno niso v zadostni meri obračale na te ustanove takrat, ko je bilo to res potrebno. Zato je bila pomembna naloga osveščanje nosečnic in otročnic o nujnosti preventivnih pregledov otrok in mater. Socialnopolitično upravo in organizacijo zdravstvene službe v slovenskem delu jugoslovanske države s poudarkom na razvoju mladinskega skrbstva sem predstavila tudi za obdobje tridesetih let. Izvajanje socialnopolitične uprave v Dravski ba- novini, ki je v osnovi potekalo po podobnih tirnicah kot že v ob- dobju oblasti, sem opisala s pomočjo sejnih zapisnikov banskega sveta, saj sem med raziskovalnim delom ugotovila, da so le-ti edini vir, ki nazorno prikazuje celotno socialno-zdravstveno problematiko v banovini, njeno organizacijo, izvajanje in pre- dloge banskih svetnikov za rešitev oziroma omilitev socialno- -zdravstvenih problemov posameznih območij banovine. Pri raziskovanju te problematike sem se opirala na temeljno delo s 10 PREDGOVOR področja prizadevanj banskega sveta za omilitev gospodarsko- socialne krize v Dravski banovini v letih 1930–1935, in sicer na Banski svet Dravske banovine 1930–1935 dr. Miroslava Stiplov- ška, in na arhivsko gradivo v Arhivu RS, fond Banski svet. Tudi pri obravnavi dosežkov na socialno-zdravstvenem področju, zlasti kar se tiče zaščite mater in otrok v obdobju oblasti, so mi kot vir med drugim služili sejni zapisniki obeh oblasti in temeljno delo s področja obravnave ljubljanske in ma- riborske oblasti dr. Miroslava Stiplovška z naslovom Slovenski parlamentarizem. Svojo temeljno temo, to je socialno-zdravstveno zaščito žensk in otrok, predstavljam vzporedno s celotno socialno-zdra- vstveno problematiko, saj je le tako moč razumeti postopke v zvezi z omenjeno zaščito in možnosti za njeno dejansko iz- vajanje. Obdobju zadnjega bana Marka Natlačena posvečam posebno pozornost, saj je bil to čas zelo počasnega gospodar- skega okrevanja, ki je omogočil tudi nekoliko kvalitetnejšo zdra- vstveno in socialno zaščito mater in otrok. Hkrati želim izpo- staviti čas bana Natlačena tudi zato, ker je v tem obdobju prišlo do negativne politizacije gibanja števila rojstev. Ban in seveda vladajoča Slovenska ljudska stranka sta »drastično« padanje roj- stev pripisovala širjenju »brezbožnega komunizma« in »svobo- domiselnejših nazorov« v družbi in družini. Uporabljeni viri pričajo o tem, da so oblasti in kasneje ba- novina kljub skromnim finančnim sredstvom storile mnogo na področju mladinskega skrbstva in poskrbele, da so ustanove za zaščito otrok in mladine, ki so bile pod njihovo upravo, dosegale zadovoljivo raven. Posebno poglavje posvečam ljubljanski gluhonemnici ozi- roma poučevanju in skrbi za gluhoneme otroke v obdobju med obema vojnama, s poudarkom na skrbi za predšolske gluhoneme otroke in gluhoneme otroke na nižji stopnji ter na njihovem po- učevanju. Za raziskavo te teme sem se odločila, ker je moje zani- manje vzbudila takratna metoda poučevanja, in sicer glasovno- -govorna metoda. T emeljila je na predpostavki, da ima gluhonemi 11 otrok zdrav govorni organ, ki ga predstavljajo pljuča, sapnik z ja- bolkom ter ustna in nosna votlina. Gluhonemi otrok prav tako joče, zakriči in se smeje kot vsak drug otrok. Glas gluhonemega otroka v vseh teh primerih ni čisto nič drugačen od glasu zdra- vega otroka. Iz tega spoznanja je postopoma zrastlo prizadeva- nje, da bi glas gluhonemega uporabili tudi za govor. Za dosego tega cilja je bila prehojena dolga pot, kajti glasovi, ki se tvorijo ob joku, smehu, kriku itd., so naravne, podzavestne tvorbe, ki jih povzročajo različni organski dražljaji, medtem ko so glasovi go- vora zavestno izoblikovani ter se jih je treba šele priučiti s posne- manjem. Ob prebiranju novejše literature s področja poučevanja gluhonemih otrok sem prišla do spoznanja, da tovrstna metoda poučevanja ni upoštevala individualnih posebnosti otroka. Monografijo zaključim s povzetkom temeljnih ugotovitev. V njem poudarim, da je v Sloveniji obstajala močna volja za iz- boljšanje socialne in zdravstvene organizacije in razmer. Pri tem sta imela oba politična tabora sicer različne poglede glede poti do cilja, a v končni fazi so bili sprejeti postopki, ki so posto- poma izboljševali socialno in zdravstveno organizacijo in zlasti na področju varstva mater in otrok vnašali novosti, primerljive z Evropo. V Sloveniji so bili z doseženim toliko bolj ponosni, ker so vseskozi poudarjali prikrajšanost pri odmeri finančnih sredstev. Bili so prepričani, da so dobili manj, kot jim pripada. Med raziskovalnim delom sem prišla do zaključka, da so dobili zakonsko predpisana sredstva. Monografijo sem zasnovala na analizi arhivskega gradiva v Arhivu Republike Slovenije in Zgodovinskem arhivu Ljubljana, časopisja in literature iz obravnavanega obdobja in sodobne li- terature. Uporabljene vire in literaturo navajam na koncu mo- nografije. Viri in literatura iz obdobja med obema vojnama so mi omogočili poglobljeno predstavitev zdravstveno-socialne zaščite mater in otrok v kontekstu prikaza celotne zdravstveno- -socialne problematike tega obdobja. Dunja Dobaja 12 ZAČETKI SOCIALNE POLITIKE 13 ZAČETKI SOCIALNE POLITIKE 14 ZAČETKI SOCIALNE POLITIKE Socialna politika je sistem prizadevanj in ukrepov države, družbe in posameznikov za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer družbenih skupin in posameznikov. Kar je bilo prvotno socialni problem in je bilo predmet socialne politike, je kasneje postalo sestavni del delovnega prava. Iz socialnih vprašanj so nastale pravne norme. 2 Zunanje znake socialnega vprašanja, to so beračenje, upori, protesti, organiziranje, sta država in družba najprej zatirali z represivnimi sredstvi. Šele takrat, ko so socialni problemi dosegli kritično točko, jih je pričela država sama reše- vati. Pomembno pa je, da je tudi v družbi dozorelo spoznanje o potrebi po reševanju socialnih problemov. 3 Cerkvena skrb za uboge, ki je delovala in še danes deluje v obliki karitativne dejavnosti ter sodi na področje zasebne skrbi za reveže, je starejša od javne. Nastanek in razvoj srednjeve- ških mest in držav sta pospešila organizacijo in delovanje javne skrbi za uboge. Posvetna oblast se je pričela vedno bolj vpletati v sistem delitve miloščin in tudi institucionalne in individualne dobrodelnosti. Vzporedno sta delovali in se dopolnjevali javna skrb za uboge, ki so jo vodile mestne in državne oblasti, in za- sebna skrb, ki so jo vodili cerkveni krogi, razne bratovščine in kasneje društva. 4 Konec 18. in prva polovica 19. stoletja sta bila čas nove po- litike, ki preko povečanega interesa države dojema otroštvo kot polje državnega interesa. 5 Pravna ureditev položaja različnih družbenih skupin na prehodu iz 18. v 19. stoletje je sicer pogosto ostajala le na papirju in se je v pravni praksi redko izvajala, a so se vendarle začrtale splošne smernice, ki so urejale tudi odnos do otrok. Osrednje mesto med pravnimi akti iz tistega časa zavzema Obči državljanski zakonik, ki je kot nadrejeni pravni akt usmerjal tudi vso drugo zakonodajo, ki je veljala v 19. stoletju. Urejal je odnose med starši in otroki. Država je imela pravico »vstopiti« v 2 Kresal, Socialna politika v Sloveniji do druge svetovne vojne, str. 51. 3 Prav tam. 4 Anžič, Socialna politika na območju Ljubljane do druge svetovne vojne, str. 165–166. 5 Čeč, Pravni položaj in življenjske usode otrok revežev in revščini izpostavljenih otrok na koncu 18. in v začetku 19. stoletja, str. 218. 15 omenjene odnose v primerih, ko so starši izrabili svojo avtoriteto ali ko se je otrok posebno nemoralno vedel do staršev. 6 Kljub omenjeni pravni zaščiti otrok je le-ta postala vpra- šljiva, ko je šlo za otroško delo. 7 Kar zadeva otroško delo v te- kstilnih tovarnah, so se naše dežele v 19. stoletju lahko primer- jale z razmerami v Angliji. 8 Oblast otroškega dela v tovarnah ni prepovedala, prepovedala je le prekomerno izkoriščanje, ki bi vodilo v zaostalost v telesnem in duševnem razvoju ter neobi- skovanje šolskega pouka. V drugi polovici 19. stoletja je deželna vlada vodila resor, ki se je imenoval »otroško delo«. Resor je nadzoroval razmere v tovarnah in sestavljal poročila, v katerih so bile tudi pritožbe okrožnega zdravnika o preobremenjenosti otrok. Ponavadi so jo kršitelji odnesli le z denarnimi kaznimi. 9 V primeru dela za preživetje ali za dodatni dobiček so bili do otrok neizprosni tudi starši. Zakonodaja je staršem dovoljevala »razu- mno« kaznovanje, kar so starši pogosto interpretirali po svoje. 10 Pravice otrok so bile v zakonodaji varovane dobi primerno. Zanje so bili odgovorni starši in drugi nadrejeni. Le v prime- rih najhujših zlorab, ki jih niso radi ugotavljali, sta bila možna odvzem otroka in postavitev skrbnika. 11 Po Kazenskem zakonu iz leta 1803 je bilo pretirano kaznovanje otrok ali pomanjkanje varstva otrok, ki se je končalo s telesno poškodbo ali ogroženo- stjo življenja, na formalni ravni kaznovano. Zakon je ob hudih kršitvah omogočal odvzem otroka staršem in njihovo predajo v rejo. Diskurzi in statistika v 19. stoletju pričajo o občasni upo- rabi določenih členov kazenskega zakonika. Njihovo izvajanje je bilo odvisno od sistema nadzora. Primeri zlorab so bili razkriti prej, če so se zgodili v večjem mestu. 12 6 Prav tam, str. 221–222. 7 Stariha, Izkoriščanje otrok in njih pravna (ne)zaščita v 19. stoletju, str. 231–242. 8 Prav tam, str. 235. 9 Prav tam, str. 235–236. V avstrijskih deželah je delovni čas otrok omejil Obrtni zakon iz leta 1859. Prvi zakon, ki je omejeval otroško delo, je Anglija dobila leta 1833, Prusija leta 1839. 10 Prav tam, str. 237. 11 Prav tam, str. 240. 12 Čeč, Pravni položaj in življenjske usode otrok revežev in revščini izpostavljenih otrok na koncu 18. in v začetku 19. stoletja, str. 222. 16 ZAČETKI SOCIALNE POLITIKE Na začetku 19. stoletja se je v avstrijskih deželah poleg ustanov, ki so skrbele za revne in pomoči potrebne (t. i. ubo- žni instituti), začela razvijati pestra društvena dejavnost na po- dročju dobrodelnosti. Župnijski ubožni instituti so bili ukinjeni predvsem zato, ker je skrb za obubožane v drugi polovici 19. stoletja postala sestavni del uprave. Celotno premoženje odpra- vljenih župnijskih ubožnih institutov so prenesli v upravo takra- tnih občin. Predaja ni potekala gladko in se je vlekla desetletja. 13 Konec 19. stoletja so bili na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem sprejeti zakoni o občinski skrbi za uboge. Do prve svetovne vojne na tem področju ni bilo večjih sprememb. Dežela Kranj- ska je leta 1883 dobila zakon, ki je predpisoval dolžnosti občin pri oskrbi ubogih. Občina je morala tistim, ki z lastnimi sredstvi sebi in svoji družini niso mogli priskrbeti osnovnih življenjskih potrebščin, nuditi podporo in oskrbo, kamor je sodila tudi skrb za vzgojo revnih otrok. Občina je bila dolžna nuditi pomoč ubo- gim, ki so imeli v njej domovinsko pravico (domači reveži), in tudi tujim revežem, ki so nujno potrebovali pomoč. Pri slednjih je imela občina pravico izterjati povračilo od domovinskih ob- čin. Občine so bile glede javne oskrbe ubogih podrejene dežel- nemu odboru. Država je s prispevki pomagala le v izrednih raz- merah (npr. elementarne nesreče). 14 Omenjeni zakon je, kot tudi drugi v 19. stoletju sprejeti zakoni, kot na primer domovinski zakon, zakon o bolniških blagajnah in bratovskih skladnicah, o zavarovanju delavcev za primer bolezni in nezgod, ostal v Slove- niji v veljavi še po koncu prve svetovne vojne. Splošen socialni pregled po evropskih državah pokaže, da se je Nemčija ob koncu 18. stoletja soočala s podobnimi social- nimi problemi kot Anglija v začetku 17. stoletja. V Nemčiji se je industrializacija začela kasneje kot v Angliji in Franciji, a je bil njen razvoj hitrejši kot drugje. Zaradi množične mobilnosti prebivalstva kot posledice industrializacije mestne »Hanze« in rudarske stanovske skupnosti niso mogle več zadovoljivo izva- 13 Anžič, Socialna politika na območju Ljubljane do druge svetovne vojne, str. 169. 14 Prav tam, str. 171. 17 jati socialne naloge. Takšna situacija je prisilila državo, da je pre- vzela tiste socialne funkcije, ki so jih dotlej izvajale predindu- strijske skupnosti. Prehod k državnemu skrbstvu so olajšale tudi idejne in politične razmere v tedanji Nemčiji. 15 Rezultat tovr- stnega prehoda je bil tudi Zakon o državnem socialnem zavaro- vanju, ki je obsegal zdravstveno varstvo, varstvo pred nesrečami pri delu in starostno zavarovanje. Temeljna načela (državne) socialne politike (država daje pomoč vsem tistim državljanom, ki se ne morejo sami vzdrževati, in preskrbi delo delazmožnim, a hkrati lahko prisili k delu in kaznuje vse delomrzneže) pa so v veliki meri ostala neuresničena, saj Nemčija ni imela dovolj ekonomskih in administrativnih moči, da bi tak program tudi uresničila. Francija je začela odnos do revežev spreminjati šele konec 18. stoletja, saj je zaradi naraščajoče brezposelnosti postalo ja- sno, da ljudje niso brez dela zato, ker so delomrzneži, temveč zato, ker dela ni dovolj. 16 V »Hospitals« je oblast pošiljala le še za delo nezmožne otroke, ženske, ostarele in bolne. Vsem osta- lim pa je poskušala najti delo. Deklaracija o pravicah človeka in državljana je zagotavljala pravico do dela vsem za delo spo- sobnim in socialno zaščito vsem za delo nezmožnim. Čeprav se njena načela niso izvajala v praksi, so bile njene ideje v francoski družbi prisotne vse do leta 1945, ko jih je začela uresničevati vlada Charlesa de Gaulla. 17 Anglija kot najzgodnejša industrijska dežela je najprej do- življala množične migracije iz vasi v mesta in v zvezi s tem tudi pojave siromaštva. Sprva je oblast poskušala berače in potepuhe disciplinirati z represivnimi ukrepi, a je kmalu postalo jasno, da na tak način ni mogoče reševati brezposelnosti. Naslednja sto- pnja pri reševanju omenjenega vprašanja so bili tako imenovani domovi dela, ki so jih ustanavljale župnije. Tovrstni domovi pa so postajali vedno bolj prisilne in nasilne institucije, ki so jih 15 Rus, Izvor in razvoj socialne politike, str. 21. 16 Prav tam, str. 20. 17 Prav tam. 18 ZAČETKI SOCIALNE POLITIKE začeli kritizirati liberalni misleci 17. in 18. stoletja. Izhajali so iz stališča, da domovi dela ovirajo svobodno gibanje delovne sile in preprečujejo oblikovanje ekonomske cene delovne sile. Cilj liberalnih mislecev je bilo oblikovanje »nove etike civilne odgovornosti«, 18 ki je vključevala tudi vso odgovornost star- šev do otrok. Poroka brez vnaprejšnjega zagotovila za popolno oskrbo otrok je bila nemoralna. Vendar pa »nova civilna odgo- vornost« ni odvezovala države/družbe od naloge, da poskrbi za dela nezmožne. Za te je morala poskrbeti država, prav tako za tiste, ki so iskali delo, pa ga niso mogli najti. Kljub tem premi- kom pa se stanje ob koncu 19. stoletja ni izboljšalo. Postalo je jasno, da mora država uveljaviti aktivnejšo socialno politiko. V začetku 20. stoletja sta bila sprejeta dva zakona, in sicer Zakon o pokojninah in Zakon o nacionalnem zavarovanju, ki je zago- tavljal socialno varnost nezaposlenim in zdravstveno varstvo vsem zaposlenim. 19 Po prvi svetovni vojni je bila skrb evropskih držav v ve- liki meri usmerjena v ureditev socialnega skrbstva, zlasti zaščite mladoletnih oseb, in razvoj javnega zdravstva. V Jugoslaviji se je država na to področje začela vključevati z Ministrstvom za socialno politiko, ki je imelo poverjeništvo za socialno skrb- stvo, v okvir katerega je sodila tudi skrb za mladino. Izgrajeva- nje socialnega skrbstva je podobno potekalo tudi v drugih dr- žavah naslednicah monarhije. Poglejmo primer Češkoslovaške republike. V Češkoslovaški republiki je delo otrok uredil zakon o osemurnem delavniku, ki je določal, da v podjetjih, ki so so- dila pod obrtni red, ne smejo biti proti plačilu zaposleni otroci, dokler ne dokončajo obveznega šolanja in dokler niso stari 14 let. 20 Mladoletni uslužbenci moškega spola do 16 let in žen- skega spola do 18 let so bili lahko zaposleni le pri lahkih delih, ki niso škodovala njihovemu zdravju in ovirala telesnega razvoja. Nezakonski otroci in otroci, ki niso bili v oskrbi svojih staršev, 18 Prav tam. 19 Prav tam, str. 18–20. 20 Jindrich, Glavne smeri češkoslovaške socialne politike v prvem dvajsetletju Češkoslovaške republike, str. 218. 19 so bili pod javnim nadzorom, kar je urejal zakon iz leta 1921. Država si je pridržala nadzor nad vsemi zavodi in institucijami mladinskega skrbstva. Nadzor nad otroki v tuji oskrbi so imela varstvena sodišča, lahko pa se je prenesel tudi na okrajno skrb- stvo za mladino. Na splošno je za otroke skrbela tudi posebna zaščita mater in otrok, ki je bila hkrati posvetovalnica za matere in je sodelovala z dispanzerji in zavetišči. Nova republika je za- konsko uredila tudi kazensko sodstvo za mladoletne. 21 Češko- slovaška republika je kot rezultat svojega intenzivnega dela na socialnem področju leta 1920 ustanovila tudi Socialni institut, ki je bil znanstvena ustanova za podporo socialne politike. Bil je oddelek Ministrstva za socialno skrbstvo. Njegove naloge se bile zbiranje socialnopolitičnega gradiva, študij socialne znanosti in širjenje njenih izsledkov. Institut je razpolagal tudi z obsežno knjižnico. 22 Socialnomedicinske nazore 23 sta začela v jugoslovanski dr- žavi po prvi svetovni vojni propagirati dva zdravnika, in sicer dr. Milan Jovanović Batut, prvi dekan beograjske medicinske fakul- tete, in dr. Andrija Štampar, dolgoletni načelnik Ministrstva za narodno zdravje. Andrija Štampar je izdal brošuro z naslovom O zdravstvenoj politici, ki je izšla leta 1919 v Zagrebu in obsega ves program, ki ga je izvajala jugoslovanska zdravstvena politika. Javno zdravstvo 24 je bilo sprva priključeno notranjemu ministrstvu kot odsek ali oddelek, ker je prevladovalo mnenje, da je zdravstvo samo poseben strokovni del splošne notranje uprave. 25 Bolj ko so nazori socialnih medicincev pridobivali na ugledu, bolj je javno zdravstvo postajalo politično pomembna 21 Prav tam. 22 Prav tam, str. 223. 23 Pojem socialna medicina se je prvič pojavil leta 1848, ko je Jules Guerin v časopisu Gazette Medicale poskušal predstaviti pomembnost vpliva socialnih dejavnikov na zdravje in zahteval, da se del medicine aktivno ukvarja tudi s problemi odnosa medicine in države. V Evropi se socialna medicina kot akademska veda ni uveljavila do leta 1902. V: Zaletel- Kragelj, Uvod v javno zdravje, str. 7–9. 24 Po opredelitvi, ki se v današnjem času še vedno najpogosteje uporablja, je javno zdravje znanost in spretnost preprečevanja bolezni, krepitve zdravja in podaljševanja življenja s pomočjo organiziranih naporov družbe. V: Zaletel-Kragelj, Uvod v javno zdravje, str. 3–9. 25 Zalokar, Osnove zdravstvene politike, str. 7. 20 ZAČETKI SOCIALNE POLITIKE stroka. V skladu s tem so se v inozemstvu in pri nas organizi- rala posebna ministrstva za narodno zdravje. Pri nas smo imeli tako ministrstvo od ustanovitve države pa do leta 1929, ko je izgubilo svojo samostojnost in se priključilo resorju za socialno politiko. Ministrstvo za narodno zdravje je bilo glavni in najvišji organ za izvajanje zdravstvene politike. Praksa je pokazala, da monopoliziranje zdravstva v enem samem resorju ni mogoče. Prosvetnemu ministrstvu so bili podrejeni medicinske fakultete ter higienski pouk v šolah in drugih ustanovah, ki so imele na- logo širiti zdravstveno kulturo. Prometno ministrstvo je moralo upravljati zdravljenje železniškega osebja. 26 Pri izgrajevanju javnega zdravstva so vplivali tudi tuji zgledi. Že leta 1919 je skupina jugoslovanskih zdravnikov obi- skala Združene države Amerike z namenom preučiti tamkajšnje zdravstvene razmere in ustanove. Rockefellerjeva fundacija je zelo bogato podprla domača prizadevanja in si pridobila zasluge pri moderniziranju našega zdravstva. Nemška in francoska me- dicinska šola sta vplivali na medicinske fakultete in klinično medicino. Alojz Zalokar, primarij ginekološko-porodniškega oddelka Splošne bolnice v Ljubljani, je tovrstno usmerjanje v tujino komentiral v tem smislu, da so domači zdravniki delali napako, ko so se preveč navduševali nad tujim in premalo upo- števali specifične domače razmere. 27 26 Prav tam, str. 7–8. 27 Prav tam, str. 11. 21 SOCIALNA POLITIKA V DVAJSETIH LETIH 22 SOCIALNA POLITIKA V DVAJSETIH LETIH SOCIALNOPOLITIČNA UPRAVA Ob odcepitvi od avstro-ogrske monarhije so habsburški Ju- goslovani 29. oktobra 1918 ustanovili Državo Slovencev, Hrva- tov in Srbov (SHS), v kateri so se Slovenci uveljavili kot suveren narod. V Ljubljani so imeli svojo Narodno vlado SHS, v kateri so bili z izjemo zunanjih zadev združeni vsi najvišji organi izvršne oblasti. Narodno vlado so sestavljali predstavniki vseh tedanjih slovenskih političnih strank, med katerimi je bila najmočneje zastopana Vseslovenska ljudska stranka (VLS). Vlada je imela dvanajst upravnih oddelkov (poverjeništev), med njimi tudi za socialno skrbstvo, ki ga je vodil predstavnik Jugoslovanske so- cialnodemokratske stranke Anton Kristan, in za zdravstvo, ki ga je vodil predstavnik VLS Anton Brecelj. Država SHS se je 1. decembra 1918 s Kraljevino Srbijo združila v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS). Prva jugoslovanska vlada je bila oblikovana 20. decembra 1918. V njej so imeli pomembne polo- žaje tudi slovenski politiki. Tako je načelnik VLS Anton Korošec postal podpredsednik vlade, liberalni politik Albert Kramer pa minister za konstituanto in izenačenje zakonov. 28 Po oblikova- nju Kraljevine SHS se slovenska samostojnost, dosežena v Dr- žavi SHS, ni ohranila. S posebnim ukazom regenta Aleksandra 28 Perovšek, Slovenska samostojnost v Državi SHS, str. 188. 23 je bila 20. januarja 1919 ukinjena slovenska narodna vlada. Na- mesto nje je začela delovati Deželna vlada za Slovenijo, katere predsednika in podpredsednika je imenoval regent. Deželna vlada je bila skrčena na šest resorjev, zato so bila tudi njena po- oblastila omejena. V Sloveniji ni imela najvišje upravne oblasti. Ta je prešla na osrednjo beograjsko vlado. V obdobju do spre- jetja vidovdanske ustave 28. junija 1921 je Deželno vlado sprva vodil predstavnik avtonomistično usmerjene VLS Janko Brejc, nato je predsedstvo Deželne vlade prevzel liberalni politik Gre- gor Žerjav, v zadnjem obdobju pred razrešitvijo pa jo je vodil zaupnik notranjega ministra Svetozarja Pribićevića Vilko Bal- tič. S tem je bila Slovenija že pred sprejetjem ustave politično in upravno podrejena jugoslovanskemu državnemu centralizmu. 29 Sprejetje centralistične vidovdanske ustave je pomenilo tudi ko- nec Deželne vlade za Slovenijo. Namesto nje je bila oblikovana Pokrajinska uprava za Slovenijo (PUS), na čelu katere je bil po- krajinski namestnik, ki ga je imenoval kralj. Za pokrajinskega namestnika je bil 11. julija 1921 imenovan nekdanji ljubljanski župan Ivan Hribar. Pokrajinski namestnik je preko vodij sed- mih oddelkov PUS, med katerimi je bil tudi oddelek za socialno skrbstvo, izvajal pokrajinsko upravo pod neposrednim nadzo- rom ministra za notranje zadeve. Drugi uradi, med katerimi je bil tudi zdravstveni odsek, ki so bili že prej neposredno podre- jeni beograjskim ministrstvom, so to ostali še nadalje. PUS je imela prehodni značaj. Po Hribarjevem odstopu marca 1923 je naloge pokrajinskega namestnika opravljal medtem imenovani veliki župan ljubljanske oblasti Vilko Baltič. Za velikega župana mariborske oblasti je kralj Aleksander I. Karađorđević imenoval Miroslava Ploja. Oba velika župana sta svoja položaja zasedla 1. januarja 1924. Po uredbi ministrskega sveta z dne 3. decembra 1924, 30 ki je pričela veljati 12. decembra 1924, je bil oddelek za socialno politiko pri PUS z vsemi odseki ukinjen. Njegovi posli so pre- 29 Perovšek, Uvajanje centralizma, str. 212. 30 Goršič, Pregled socialnopolitične uprave v Sloveniji, str. 278. 24 SOCIALNA POLITIKA V DVAJSETIH LETIH šli na nov oddelek za socialno politiko pri ljubljanski oblasti in na novega referenta za socialno politiko pri mariborski oblasti. Oddelek v Ljubljani in referent v Mariboru sta bila odslej podre- jena oblastni upravi, to je velikima županoma. V okviru oblastne uprave je njun delokrog obsegal 31 zaščito vojnih invalidov, otrok in mladine, zaščito in zavarovanje delavcev, če je šlo za likvida- cijo prejšnjega stanja, stanovanjske zadeve ter javno pomoč in prehrano. Omenjene posle naj bi velika župana prevzela takoj in jih opravljala v svojih oblasteh po veljavnih zakonih in navodilih Ministrstva za socialno politiko. Poseben referent za Maribor v praksi ni bil postavljen. Celotno osebje nekdanjega oddelka za socialno politiko je bilo namreč dodeljeno oblastni upravi v Ljubljani. To pomeni, da je novi oddelek pri ljubljanskem velikem županu obdržal vse ura- dnike. Zato so se posli dejansko vodili tako, da je bil v Ljubljani poleg vložnega zapisnika za oddelek socialne politike tudi še vložni zapisnik za spise, ki so sodili v okoliš mariborske oblasti, pa so se prej ali slej reševali v Ljubljani in pošiljali velikemu žu- panu mariborske oblasti le v podpisovanje. 32 Ko je bilo v proračunu za leto 1926/27 osebje oddelka za socialno politiko pri velikem županu ljubljanske oblasti tako re- ducirano, da so ostali le še trije uradniki, je postalo nujno, da se je omenjeni oddelek razbremenil, in sicer tako, da sta del agend prevzela notranja oddelka obeh velikih županov. Tema notra- njima oddelkoma so bili po teritorialni pristojnosti poverjeni posli, ki so sodili v t. i. javno pomoč. To so bile vse zadeve, ki so se nanašale na ubožne ustanove in uboštvo v smislu deželnih zakonov, vse v zvezi s pobijanjem draginje, z zakonom o izselje- vanju in pravilnikom za izdajanje potnih listov za tujino. Med pristojnosti oddelkov so sodili tudi povračila stroškov za oskrbo v bolnišnicah in hiralnicah in za prevoz, zadeve, ki so se nana- šale na zapuščine v tujini, ter vse prošnje za podelitev ubožne 31 Prav tam. 32 Prav tam, str. 278–279. 25 p o d p or e. 33 Od 15. maja 1926 je veliki župan mariborske oblasti omenjene zadeve reševal na svojem notranjem oddelku v Mari- boru, kamor so odstopili tudi vložni zapisnik za oddelek socialne politike mariborske oblasti, ki so ga do tedaj imeli v Ljubljani. Odslej so v ta zapisnik v Mariboru vpisovali le še spise, ki so se nanašali na pokojninsko zavarovanje in na pokrajinski pokojnin- ski sklad, te spise pa so še vedno reševali na oddelku v Ljubljani. 34 Oddelek za socialno politiko oziroma veliki župan ljubljan- ske oblasti v Ljubljani je po tej delni likvidaciji in po tem, ko so stanovanjske zadeve po zakonu o stanovanjih z dne 15. maja 1925 prešle na stanovanjska sodišča I. stopnje, opravljal za ce- lotno območje Slovenije le še posle v zvezi z zakonsko zaščito otrok, 35 invalidov, 36 pokojninskim zavarovanjem nameščencev 37 ter pokrajinskim pokojninskim skladom. 38 Socialni zavodi na teritoriju vse Slovenije so ostali pod nadzorstvom velikega župana ljubljanske oblasti. Zavodi, ki so bili podrejeni Ministrstvu za socialno politiko in katerih poslo- vanje se je raztezalo delno na ljubljansko in mariborsko oblast, delno pa celo na vso državo, so bili invalidski zavodi (Invalidski dom v Toplicah pri Novem mestu, Državno zdravilišče na Gol- niku, Državna protezna delavnica v Ljubljani, Državni zavod za slepe v Kočevju, Invalidski dom v Ljubljani, Hiralnica v Celju), zavodi za zaščito otrok in mladine (Državni dečji dom, oddelek I in II v Ljubljani, Državni dečji dom v Mariboru, Državno vzga- jališče v Ljubljani, Državni zavod za gluhoneme v Ljubljani, Šola za slepe otroke v Kočevju), Inšpekcija dela v Ljubljani, Borza dela v Ljubljani, Inšpekcija dela za nadzorništvo parnih kotlov v Ljubljani ter ekspozitura inšpekcije dela v Mariboru. 39 Ministr- 33 Prav tam, str. 279. 34 Prav tam. 35 Zakon o zaščiti otrok in mladine z dne 28. 2. 1922 in Pravilnik o dečjih domovih z dne 17. 3. 1924. V: Goršič, Pregled socialnopolitične uprave v Sloveniji, str. 280. 36 Invalidski zakon z dne 17. 11. 1925 in pravilnik za izvrševanje tega zakona z dne 27. 6. 1926. V: Prav tam. 37 Zakon o pokojninskem zavarovanju nameščencev za Slovenijo in Dalmacijo z dne 12. 5. 1922. V: Prav tam. 38 Zakon o pokrajinskem pokojninskem skladu za Slovenijo z dne 19. 2. 1922. V: Prav tam 39 Prav tam. 26 SOCIALNA POLITIKA V DVAJSETIH LETIH stvo za socialno politiko je v svojem proračunu subvencioniralo ter izvajalo državni nadzor nad Okrožnim uradom za zavaro- vanje delavcev v Ljubljani kot krajevnim organom Osrednjega urada za zavarovanje delavcev v Zagrebu, Delavsko zbornico v Ljubljani, Pokojninskim zavodom za nameščence v Ljubljani in Pokrajinskim pokojninskim skladom za Slovenijo v Ljubljani. 27 MLADINSKO SKRBSTVO Mladinsko skrbstvo v avstro-ogrski monarhiji ni bilo pa- noga javne uprave. Z oskrbo sirot in drugih otrok z obrobja so se ukvarjale karitativne organizacije in kongregacije, ki so imele podporo države, dežele, občin in zasebnikov. Tako je bila v me- ščanski šoli Lichtenturnov zavod sirotišnica za deklice v upravi sester sv. Vincencija. Konferenca sv. Vincencija Padovanskega je ustanovila Marijanišče, ki je bilo sirotišnica za dečke. Tudi Salezijanci na Rakovniku v Ljubljani so imeli vzgajališče za za- nemarjene dečke. Vse omenjene zavode je kranjska dežela po deželnem zboru finančno podpirala. Poboljševalnica za mlado- letnike in gluhonemnica sta bili ustanovi v upravi deželne vlade. Zavod za slepe otroke in mladino je bil ustanovljen po prvi sve- tovni vojni, in sicer hkrati z domom za oslepele vojne invalide. Posledica prve svetovne vojne je bilo tudi veliko število osi- rotelih, telesno in duševno zanemarjenih otrok. V slovenskem delu Kraljevine SHS naj bi živelo okoli 75.000 popolnih sirot, polsirot in nezakonskih otrok, kar je predstavljalo 7 % tedanjega prebivalstva. 40 Takšno stanje je spodbudilo Antona Korošca, ki je bil podpredsednik v prvi vladi Kraljevine SHS, da je postal pobudnik izdaje Uredbe o ustanovitvi državnega oddelka za 40 Brecelj, Zgodbe našega zdravstva in javnega skrbstva, str. 457. Dr. Anton Brecelj je bil oblastni odbornik, poročevalec za zdravstvene, humanitarne in socialne zadeve. 28 SOCIALNA POLITIKA V DVAJSETIH LETIH zaščito dece. Uredba je bila podlaga za to, da je poverjeništvo za socialno skrbstvo v Ljubljani dobilo svoj oddelek za zaščito otrok, ki ga je organiziral pravnik France Goršič. 41 Državni oddelek za zaščito otrok je bil ustanovljen za čas, dokler tega področja ne bi prevzelo Ministrstvo za socialno politiko. Področje delovanja državnega oddelka je bilo celotno ozemlje Kraljevine SHS. Njegovi nalogi sta bili pomoč otrokom v stiski, v prvi vrsti vojnim sirotam, in skrb za izvajanje vseh predpisov o zaščiti življenja, zdravja in napredka narodnega naraščaja. Za oblikovanje omenjenega državnega oddelka je bil pooblaščen podpredsednik ministrskega sveta. 42 Državni oddelek za zaščito otrok je bil sestavljen iz osre- dnjega urada in oblastvenih, okrožnih, okrajnih in krajevnih od- borov ter naprav. 43 S pojmom naprave so bili mišljeni otroški domovi in državni ter privatni zavodi. Otroški domovi so bili namenjeni otrokom, ki jih je sodnik proglasil za zanemarjene, ter tistim, ki so bili potrebni zdravljenja ali posebne oskrbe. Ti- ste otroke, ki niso ostali v domu, je oblastveni odbor premestil v primerne družine ali pa v druge državne ali privatne zavode, strokovne šole ali naselbine, ki so bile ustanovljene v ta namen. Poleg otroških domov so bili ustanovljeni tudi posebni državni zavodi za invalidne otroke (gluhonemi, slepi, pohabljeni itd.), poboljševalnice in otroške naselbine na državnih in samostan- skih posestvih s strokovnimi šolami. Z državno podporo so bili ustanovljeni tudi zasebni zavodi, ki jih je nadziral Državni od- delek za zaščito otrok. Zasebni zavodi, ki niso uživali državne podpore, so bili z oddelkom v poslovnih odnosih, saj je bilo to potrebno za nameščanje in v podporo otrokom. Viri za vzdrževanje Državnega oddelka za zaščito otrok so bili državni proračun, občinski in okrajni proračuni ter prosto- 41 Prav tam, str. 456, in UL deželne vlade za Slovenijo, I, št. 74, 11. 4. 1919, str. 239, Uredba o ustanovitvi državnega oddelka za zaščito dece. 42 UL deželne vlade za Slovenijo, I, št. 74, 11. 4. 1919, str. 239, Uredba o ustanovitvi državnega oddelka za zaščito dece. 43 UL deželne vlade za Slovenijo, I, št. 75, 14. 4. 1919, str. 243–244, Pravilnik o ureditvi državnega oddelka za zaščito dece. 29 voljni prispevki. Dohodki iz občinskega proračuna so bili v prvi vrsti namenjeni podpori družinam, ki so dobile v oskrbo otroke, in za krajevne zavode. V kolikor ti viri niso zadoščali, so se začeli uporabljati dohodki iz okrajnih proračunov za dotične okraje. V primeru, da tudi ti viri niso zadoščali, je potrebne podpore kril državni proračun. 44 Zaščito otrok in mladine je v novi skupni državi urejal Za- kon o zaščiti dece in mladine. 45 Po zakonu so bili državne zaščite deležni vojne sirote ter vsi otroci in mladina do 18. leta, ki so bili brez staršev oziroma jim starši niso nudili potrebne zaščite. Ti otroci in mladina so bili predmet skrbstva Ministrstva za soci- alno politiko. Pod okrilje tega ministrstva pa ni sodila tista zapu- ščena mladina, za katero je skrbelo Ministrstvo za pravosodje. Ministrstvo za socialno politiko (oddelek za zaščito otrok in mladine) je izvajalo državno zaščito otrok in mladine po svo- jih organih, oblastnih in krajevnih zaščitah otrok in mladine. Do razdelitve države na oblasti je bila oblastna zaščita za Slovenijo v Ljubljani. Bila je odsek za socialno politiko pri pokrajinski upravi. Po razdelitvi na oblasti pa se je v vsaki oblasti oblikovala oblastna zaščita kot odsek državne oblastne uprave. Oblastna zaščita je organizirala krajevne zaščite, jim dajala navodila za delovanje ter jih nadzirala. Bila je vez med krajevnimi zaščitami in ministrstvom za socialno politiko. Razpolagala je s prostovolj- nimi prispevki za zaščito otrok in mladine, ki jih je prejemala od raznih ustanov in dobrotnikov v svojem okolišu. Oblikovala je predloge za državni proračun za svojo oblast ter redno vršila so- cialno propagando za čim boljšo zaščito otrok in mladine. Skr- bela je za otroke, ki so bili izročeni v skrb zavodom. Prizadevala si je, da bi bili v njihovi oskrbi samo dojenčki in mali otroci, ki jih ni bilo moč izročiti družinam, ter bolehni in duševno zao- stali otroci. Zbirala je točne podatke o nezakonskih otrocih ter podpirala delo za zatiranje umrljivosti dojenčkov. Skrbela je za 44 Prav tam. 45 UL pokrajinske uprave za Slovenijo, IV, št. 83, 9. 8. 1922, str. 554–556, Zakon o zaščiti dece in mladine. 30 SOCIALNA POLITIKA V DVAJSETIH LETIH ustanavljanje in organiziranje privatnih društev, ki so se posve- čala vzgoji mladine ter podpirala izvajanje potrebnih odredb za vzgojo zapuščene mladine, ki je zašla v kazniva dejanja. Področje delovanja krajevnih zaščit je bilo ena občina ozi- roma eno mesto. Krajevno zaščito so sestavljali trije člani ob- činskega odbora, ki jih je določil sam občinski odbor, po en po- verjenik vsake vasi iz okoliša dotične občine (mesta), en učitelj ali učiteljica in po en predstavnik krajevnih privatnih društev, ki so se ukvarjala z zaščito otrok in mladine. Na predlog krajevnih zaščit je oblastna zaščita imenovala poverjenike v posameznih krajih, v prvi vrsti iz vrst učiteljev, učiteljic in duhovnikov, pa tudi izmed drugih oseb, ki so kazale posebno naklonjenost in ljubezen do otrok in mladine. Funkcija poverjenika je bila ča- stna in neplačana. Poverjeniki so bili pomožni organi krajevnih zaščit. 46 Krajevne zaščite so predstavljale državno zaščito otrok in mladine pri krajevnih oblasteh, privatnih ustanovah in med prebivalstvom. Na podlagi poizvedb so popisale otroke in mla- dino, ki jo je bilo treba zaščititi. Izvajale so neposredni nadzor nezakonskih otrok in mladine ter tudi vseh tistih, ki so bili od- dani v rejo. Ustanavljale in vodile so dečje postaje in druge kra- jevne ustanove za otroke in mladino. Intenzivno so sodelovale v boju proti vsem tistim dejavnikom, ki so povzročali zapuščenost otrok in mladine. Pomen zaščite otrok in mladine so popularizi- rale s predavanji, knjigami in časopisi. Poročila o svojem delu so pošiljale oblastni zaščiti. 47 Krajevna zaščita je torej skrbela za to, da so se na njenem območju, to je v občinah, mestih in krajih, ustanovile ustanove za zaščito otrok in mladine, ki so neposredno izvajale zaščito in skrbele za napredek otrok in mladine. Omenjene krajevne usta- nove so se vzdrževale predvsem s prispevki občin, mest, okrajev in oblasti, s prostovoljnimi prispevki in volili. Po potrebi naj bi jih podpirala tudi država. 46 Prav tam. 47 Prav tam. 31 Zakon je predvideval ustanovitev dečje postaje v vsakem kraju. Ta ustanova za zaščito otrok naj bi imela prehodni zna- čaj, kar pomeni, da so bili v njej začasno nastanjeni otroci na primer zaradi bolezni ali smrti v hiši, službene ali daljše odso- tnosti staršev ali pa je bila dečja postaja le vmesna postaja pred oddajo otroka v zavod ali v rejo. Služila pa je tudi kot zavetišče za matere, kjer so bili otroci zdravniško pregledani, matere pa so dobile navodila o negi otrok. V okviru postaje so delovali tudi otroško kopališče, otroško dnevno zavetišče, otroško igrišče in otroška kuhinja za revne otroke. Zavetišče je bilo lahko zdru- ženo z dečjim zabaviščem (vrtcem) in otroško kuhinjo. 48 V obravnavanem obdobju je bila prisotna še ena oblika otroškega dnevnega varstva, to so bila dečja zavetišča v okviru industrijskih obratov. Zakon o zaščiti delavcev 49 je namreč dolo- čal, da morajo lastniki podjetij v neposredni bližini podjetja na- praviti otroška zavetišča za delavske otroke. Po zakonu naj bi se taka zavetišča oblikovala v vseh industrijskih podjetjih, ki so za- poslovala več kot 100 delavcev, med katerimi jih je bilo vsaj 25 z majhnimi otroki, ki niso imeli možnosti domačega varstva. Vse stroške za ustanovitev in vzdrževanje otroških zavetišč so nosili lastniki podjetij. Če so bila v neposredni bližini podjetij državna ali druga javna otroška zavetišča, je lahko pristojna inšpekcija za delo lastnike podjetij oprostila obveznosti oblikovanja lastnih zavetišč, če so se zavezali, da bodo vse otroke svojih delavcev, ki so imeli po zakonu o zaščiti delavcev pravico do oskrbe v zave- tiščih, na lastne stroške namestili v dotičnih državnih ali javnih zavetiščih. 50 Zakon o zaščiti otrok in mladine je urejal tudi oddajanje otrok v rejo. Določal je sicer, da je treba v prvi vrsti storiti vse, da otrok ostane v svoji družini. V primeru, ko sta starša umrla ali pa sta bila fizično in moralno nesposobna skrbeti za otroka, naj bi za otroka skrbeli najbližji sorodniki. Če otrok ni imel no- 48 Prav tam. 49 UL pokrajinske uprave za Slovenijo, IV, št. 74, 13. 7. 1922, str. 485–492, Zakon o zaščiti delavcev. 50 Prav tam. 32 SOCIALNA POLITIKA V DVAJSETIH LETIH benega svojca, ki bi skrbel zanj, se ga je izročilo drugi primerni družini, in sicer po možnosti v istem kraju. Menjavanje okolja je namreč predstavljalo še dodaten stres za osirotelega otroka. Seveda pa ni bilo vedno mogoče najti nadomestne družine za otroka v istem kraju, zlasti v majhnih naseljih. Zakon je določal, da se oddajajo otroci v rejo družinam brez otrok. Z rejniki je bila sklenjena pisna pogodba, v kateri je bilo poudarjeno zla- sti, da morajo z rejencem ravnati tako, kot bi ravnali z lastnim otrokom. Rejniki so bili odgovorni za redno pošiljanje otrok v osnovno šolo, dokler je otroci niso dokončali. Naloga državne in privatne zaščite otrok je bila skrb za to, da otroci in mladina pod njeno zaščito dokončajo osnovno šolo in se nato izučijo v kmetijstvu, obrti, trgovini ali industriji. Po- sebno nadarjeni otroci, ki so bili pod zaščito države, so lahko z odobritvijo Ministrstva za socialno politiko tudi študirali. Rejniki in delodajalci, ki so izučili otroke oziroma mladino, so prejemali plačilo. Pomoč za otroke in mladino je bila redna in izredna. Redna pomoč v denarju in obleki je bila namenjena vzdrževanju in vzgajanju varovancev, izredna pa se je izplače- vala v posebnih primerih, kot so bili bolezen in smrt. Pomoč iz državnih sredstev in drugih dohodkov je odrejala oblastna za- ščita, njeno razdeljevanje pa je izvajala krajevna zaščita. Pomoč iz svojih sredstev je odrejala in razdeljevala krajevna zaščita. 51 Ministrstvo za socialno politiko je ustanavljalo in vzdr- ževalo državne dečje domove. Po Pravilniku o državnih dečjih domovih 52 so imeli ti nalogo negovati, vzgajati in izobraževati otroke. Svoje notranje posle so domovi izvajali samostojno v okviru veljavnih predpisov in po navodilih Ministrstva, ki je nadzorovalo delo v domovih. Ti zavodi so imeli svoje upravno, strokovno in pomožno osebje, ki ga je postavljal minister za so- cialno politiko. Strokovno osebje so sestavljali učitelji, vzgojite- lji, zdravniki in mojstri za posamezne obrti. Državni dečji do- 51 UL pokrajinske uprave za Slovenijo, IV, št. 83, 9. 8. 1922, str. 554–556, Zakon o zaščiti dece in mladine. 52 UL ljubljanske in mariborske oblasti, VI, št. 46, 21. 5. 1924, str. 293–296, Pravilnik o državnih dečjih domovih. 33 movi so sprejemali otroke, ki jih je v stalno ali začasno vzgojo poslala oblastna zaščita ali Ministrstvo za socialno politiko. Začasno je otroka v dom lahko sprejela tudi domska uprava, a je morala o tem takoj poročati pristojni oblastni zaščiti zaradi končne odločbe o njegovi oskrbi. Sprejeti varovanci so bili v domu deležni brezplačnega bivanja, dobivali so hrano, obleko, obutev, zdravniško pomoč in šolsko izobrazbo. Za nekatere otroke so oskrbnino plačevali starši ali varuhi (tisti, ki so to zmogli). Znesek mesečnega plačila je določilo Ministrstvo za socialno politiko na predlog uprave doma. Z odobritvijo Mi- nistrstva za socialno politiko so revnejšim staršem za polovico znižali oskrbnino. Varovanci so lahko v času šolskih počitnic in ob večjih pra- znikih za določen čas obiskali svojo družino (če so jo seveda imeli). Šoloobvezni otroci v domu so med letom vzdrževali stike z domom ali znanci s pismi. Dopisovanje je nadzirala uprava doma. Pravilnik navaja zanimivo določbo glede kaznovanja. Pre- povedoval je namreč telesno kazen, kazen z delom in prepoved posameznih obrokov (zajtrk, kosilo, večerja). Kazni je določil in izvrševal vzgojitelj ali upravnik doma v času, ki je bil za to dolo- čen. Lažje kazni je izvrševal reditelj ob nadzoru vzgojitelja. Ka- zni so obsegale na primer prepoved igranja, druženja z ostalimi varovanci, prepoved priboljškov (kolači, sadje itd.). Kazen ni smela biti daljša od treh dni za eno kaznivo dejanje. V primeru hujših kazni je uprava doma obvestila pristojno preiskovalno oblastvo, da je uvedlo preiskavo. Varovanec je bil odpuščen iz doma, ko se je zaključil pred- pisani čas bivanja v domu. Vzroki odpusta pa so bili lahko tudi oddaja v rejo ali premestitev v drug dom ali zavod. O odpustitvi sta odločala oblastna zaščita ali Ministrstvo za socialno politiko na predlog uprave doma ali na prošnjo sorodnikov. 53 Poleg dečjih domov so obstajali v ljubljanski oblasti še spe- cialni zavodi, ki so vršili svojo nalogo za območje obeh oblasti. To so bili državno vzgajališče, državni zavod za gluhoneme in 53 Prav tam. 34 SOCIALNA POLITIKA V DVAJSETIH LETIH državni zavod za slepe. Državno vzgajališče v Ljubljani je bilo namenjeno zanemarjenim dečkom, starim od 14 do 18 let, imelo pa je tudi oddelek za dečke, stare od 8 do 14 let. Gojenci so se učili rednih šolskih predmetov ter krojaštva, čevljarstva in vrtnarstva. Šola je bila urejena po učnem načrtu za obrtnonada- ljevalne šole. Gluhonemnica je imela osem razredov, v katerih so učili strokovni učitelji (ravnatelj, 12 učiteljev in katehet) po glasovnogovorni metodi. V zavodu za slepo mladino v Kočevju so bili poleg slepih otrok, ki so obiskovali osnovnošolski pouk, tudi odrasli slepi, ki so se ukvarjali s pletarstvom in krtačar- stvom. Zavod je bil pretesen za oboje, pa tudi bivanje mladine in odraslih v enem poslopju ni bilo primerno. 54 Pravice in zaščito vojnih sirot in otrok invalidov je po- drobneje obravnaval invalidski zakon, s katerim so bili zaščiteni vojni in vojaški invalidi ter družine padlih, umrlih in pogrešanih v vojni, družine umrlih invalidov, osebe, nesposobne za opra- vljanje vojaške službe, ter tudi civilni vojni invalidi obeh spolov in njihove družine. 55 Vsi ti so imeli pravico do državne zaščite in pomoči. V zakonu omenjeni otroci brez staršev in siromašnega stanu so imeli pravico do tako imenovane invalidnine, in sicer je ena sirota prejemala invalidnino, določeno za vdovo popolnega invalida, za več sirot pa se je invalidnina zvišala, toda celotni znesek invalidnine so uživali v enakih delih. Isto invalidnino so prejemali tudi otroci, katerih mati je bila še živa, a so ji bili otroci s sklepom sodišča vzeti. V tem primeru mati ni prejemala ne invalidnine ne dodatkov za otroke. Vojne sirote in otroci invalidov (in tudi druge osebe, zašči- tene s tem zakonom) so imeli pravico do vzgoje in izobraževa- nja, kar je bila pot do samostojnega življenja. Za to je poskrbela država s pomočjo oblasti na nižjih nivojih in dobrodelnih dru- štev, in sicer z ustanavljanjem posebnih zavodov. Slepi, gluho- nemi in pohabljeni otroci oseb, zaščitenih s tem zakonom, so 54 Brecelj, Zgodbe našega zdravstva in javnega skrbstva, str. 458. 55 UL ljubljanske in mariborske oblasti, VII, št. 110, 12. 12. 1925, str. 785–791, Invalidski zakon. 35 bili brezplačno sprejeti v vzdrževanje in pouk v specialne šole. V vse javne zavode, v katerih so država ali samoupravna telesa (oblasti, okraji ali občine) učencem nudili popolno ali delno vzdrževanje, so morali ob enakih pogojih v prvi vrsti sprejemati vojne sirote ter otroke staršev invalidov in ostalih oseb, zaščite- nih po invalidskem zakonu. Osebe, zaščitene po omenjenem zakonu, so bile za vsakega zakonskega otroka in tudi za nezakonskega, spočetega pred dogodkom, ki je povzročil invalidnost, in priznanega v šestih mesecih po očetovi razrešitvi od vojaške dolžnosti, prav tako pa tudi za vsakega otroka, posvojenega pred dogodkom, ki je povzročil invalidnost, upravičene do dodatka, ki je na leto zna- šal šestino njihove invalidnine. Pravica do tega dodatka je bila priznana le za otroke do 15. leta, za otroke, ki so redno hodili v šolo, pa do 23. leta. Otroci, ki so bili nesposobni za duševno ali telesno delo, so bili upravičeni do tega dodatka, dokler je trajala nesposobnost, kar je ugotavljala zdravniška komisija. Revne družine padlih, umrlih in pogrešanih oseb, zaščite- nih po tem zakonu, in tudi revne družine popolnih in težkih invalidov so bile upravičene do invalidnine, in sicer: vdova brez otrok do 50 % invalidnine popolnega invalida, vdova z enim otrokom do 65 %, z dvema otrokoma 75 % in s tremi otroki 85 % invalidnine popolnega invalida. Če je imela vdova štiri otroke ali več, je bila upravičena do celotne invalidnine popolnega inva- lida. Vdove in otroci umrlih invalidov častnikov, vojaških ura- dnikov, državnih uradnikov in ostalih državnih uslužbencev so bili upravičeni do nekoliko višjih invalidnin popolnega invalida. Vdove so bile do prejemanja invalidnine upravičene do po- novne poroke ali do smrti. Sirote, če niso bile drugače preskr- bljene ali usposobljene za delo in življenje, so prejemale invali- dnino do 16. leta. Če so bile nesposobne za delo, so jo prejemale, dokler je trajala ta nesposobnost. Tiste sirote, ki so se šolale, so prejemale invalidnino do zaključka šolanja, najdlje pa do 23. leta starosti. 56 56 Prav tam. 36 SOCIALNA POLITIKA V DVAJSETIH LETIH Zaščito mater v porodni in poporodni dobi in s tem posre- dno dojenčkov sta urejala Zakon o zavarovanju delavcev 57 in Za- kon o zaščiti delavcev. 58 Po prvem zakonu so imele žene, zava- rovane pri Okrožnem uradu za zavarovanje delavcev (OUZD), ob porodu pravico do potrebne babiške pomoči in zdravljenja, do podpore za porodnice za čas dveh mesecev pred porodom in dveh mesecev po porodu s tremi četrtinami zavarovane mezde na dan, do podpore za otroško opremo v štirinajstkratnem zne- sku zavarovane mezde in do podpore za dojenje, ki je znašala polovico zavarovane mezde. Tiste matere, ki niso mogle dojiti, so dobile otroško hrano, katere vrednost ni smela biti višja kot vrednost podpore za dojenje. Podpora za porodnice ni smela trajati dlje kot 12 tednov po porodu in ni smela presegati za- varovane mezde. V primeru, da si je žena vseeno kaj prislužila v času, ko je bila upravičena do podpore, ni bila upravičena do podpore za tiste dni, ko je delala. Če žena tudi po koncu prido- bivanja podpore za porodnice ni bila sposobna za delo, se ji je po zakonu za nadaljnje trajanje pridobitne nesposobnosti izpla- čevala hranarina. Statistični oddelek OUZD v Ljubljani je med drugim na- pravil statistični prikaz obolenj in porodov v letu 1928 glede na trajanje porodniške. 59 Pri porodnicah je bil jasno viden vpliv predpisa, po katerem so imele porodnice pravico do podpore dva meseca pred porodom in dva meseca po porodu ne glede na delazmožnost. Zaradi tega je bilo pri njih moč zaznati dva visoko dvigajoča se maksimuma, in sicer na 60. in na 120. dan. Prvi maksimum so predstavljale predvsem porodnice, ki so ho- dile na delo do poroda in uživale podporo dva meseca po po- rodu, drugi maksimum pa je obsegal tiste porodnice, ki so v ce- loti izkoristile štirimesečni dopust. 60 57 UL pokrajinske uprave za Slovenijo, IV., št. 62, 13. 6. 1922, str. 401–416, Zakon o zavarovanju delavcev. 58 UL pokrajinske uprave za Slovenijo, IV, št. 74, 13. 7. 1922, str. 485–492, Zakon o zaščiti delavcev. 59 Bilimovič, Matematična obdelava statističnih podatkov, str. 287. 60 Prav tam. 37 Po Zakonu o zaščiti delavcev je bilo ženam porodnicam prepovedano delo v obrtnih, industrijskih, trgovskih, prome- tnih, rudarskih in podobnih obratih za čas dveh mesecev pred porodom in dveh mesecev po porodu. V tem času so, kot re- čeno, prejemale pomoč po Zakonu o zavarovanju delavcev zo- per bolezen. Porodnic, katerih bolezensko stanje je bilo daljše od dveh mesecev po porodu, delodajalci niso smeli odpustiti, dokler niso popolnoma ozdravele, če ni to trajalo več kot leto dni od poroda. Lastniki obratov so materam morali dati čas za dojenje. Delodajalec naj bi takšni materi poleg rednega odmora omogočil tudi poseben odmor za dojenje otroka, in sicer do 30 minut vsakih 4 do 5 ur dela, če je bil otrok v materinem stano- vanju, oziroma 15 minut vsakih 4 do 5 ur dela, če je bil otrok v otroškem zavetišču podjetja, kjer je mati delala. Zaradi teh od- morov se materam ni smel skrajševati redni odmor niti se jim ni smela zmanjševati mezda. T e pravice so imele tako zakonske kot nezakonske matere. 61 Zakon o zaščiti delavcev je vseboval določbe, ki naj bi varovale delavstvo pred izkoriščanjem pri delu. Tako je uvajal osemurni delovni čas v industriji, osem do deseturni delovni čas v obrti, odmor, nedeljski počitek in, kot rečeno, zaščito žensk in otrok pri delu. Po zakonu otroci pod 14. letom starosti niso smeli biti zaposleni v obrtnih, industrijskih, trgovskih, prome- tnih, rudarskih in njim podobnih obratih. Žene, ne glede na starost, in mladoletni delavci, mlajši od 18 let, niso smeli biti zaposleni ponoči, razen v izjemnih primerih, ko je bil ogrožen obstoj podjetja, če se je delalo s hitro pokvarljivimi surovinami, ali v primeru višje državne potrebe. V prvih dveh situacijah je bil lastnik podjetja dolžan o tem poročati pristojni inšpekciji dela, tretji primer pa je določilo samo Ministrstvo za socialno politi- ko. 62 61 UL pokrajinske uprave za Slovenijo, IV, št. 74, 13. 7. 1922, str. 485–492, Zakon o zaščiti delavcev. 62 Prav tam. 38 SOCIALNA POLITIKA V DVAJSETIH LETIH ORGANIZACIJA ZDRAVSTVENE SLUŽBE Zdravstvena služba v slovenskem delu jugoslovanske dr- žave, ki se je razvijala in usmerjala po normah nekdanje av- strijske zdravstvene zakonodaje, je bila tako močno zasidrana v svojem delovanju, da je po letu 1918 ni bilo mogoče čez noč po- drediti zdravstvenim zakonom, ki so veljali v Srbiji. Zdravstvena zakonodaja v Srbiji je bila zasnovana na povsem drugih vidikih in njen delokrog je bil enostavnejši kot v Sloveniji. 63 V Srbiji je bilo za primer bolezni, nezgode pri delu, onemoglosti, starosti in smrti uvedeno prostovoljno socialno zavarovanje, in sicer z zakonom o obrteh iz leta 1910. Ta zakon se v razmerah balkan- skih vojn in prve svetovne vojne dejansko ni mogel izvajati. V Črni gori pa se tovrstna zakonodaja do prve svetovne vojne še ni niti začela razvijati. 64 Zakonodaja s področja javnega zdravstva v slovenskem delu jugoslovanske države v obdobju med obema vojnama je predstavljala seznam zakonov in drugih predpisov, ki so bili izdani v letih 1918–1940. Izdani so bili na podlagi Postave o ureditvi javne zdravstvene službe (1870), Zakona, s katerim se uravnava zdravstvena služba v občinah, veljavnega za deželo Kranjsko (1888), in Razglasila (1889), ki je določalo službene 63 Dolžan, Razvoj zdravstvene zakonodaje, str. 489. 64 Kresal, Začetki in razvoj delavskega zavarovanja v Sloveniji med obema vojnama, str. 213. 39 dolžnosti okrožnih zdravnikov. Omenjene zakone so novi za- konodajalci deloma spremenili, dopolnili, razširili in precej po- sodobili, in sicer strokovno, vsebinsko in jezikovno. 65 Podaljše- vanje veljavnosti avstro-ogrske zakonodaje ob prehodu v novo državo je bilo splošna praksa. Avstrijski Zakon o pokojninskem zavarovanju nameščencev z dne 16. decembra 1906, ki je bil do- polnjen oziroma spremenjen z dvema cesarskima naredbama, je bil na primer opora pokojninskemu zavarovanju v Sloveniji in Dalmaciji. 66 Nova jugoslovanska država je tudi kazensko zako- nodajo poenotila šele ob koncu dvajsetih let dvajsetega stoletja. Do takrat je v slovenskem delu države še v veliki meri veljalo staro avstrijsko kazensko pravo. 67 Območje današnje Slovenije je bilo po dolgotrajni vojni močno prizadeto in zdravstvene razmere na njem so nudile ža- lostno podobo. Zaradi lakote in vojne izčrpanosti so se močno razširile jetika, španska gripa, koze, pegavica in druge nalezljive bolezni. Obstajala je nevarnost, da se med ljudmi razširijo in trajno ugnezdijo malarija in venerične bolezni. Verjetno je takšno stanje spodbudilo Narodni svet, da je v Narodni vladi za Slovenijo ustanovil oddelek za zdravstvo. Narodna vlada v Ljubljani je zdra- vstvene zadeve podredila poverjeništvu za notranje zadeve. Zdra- vstvenemu oddelku je načeloval nekdanji referent pri deželnem predsedniku, dvorni svetnik Franc Zupanc. Kot posvetovalni or- gan temu oddelku je bil imenovan deželni zdravstveni svet. 68 Kranjske deželne dobrodelne zavode in okrožne zdravnike, ki so sodili na področje nekdanjega kranjskega deželnega od- bora, je upravljal deželni zdravstveni poročevalec Fran Dolšak, ki je bil podrejen Komisiji za likvidacijo kranjske deželne imo- vine. Vse javne dobrodelne zavode v nekdanji štajerski deželi je prevzela Deželna vlada za Slovenijo in jih podredila zdravstve- nemu oddelku Deželne vlade. 69 65 Kocijančič, Zakonodaja javnega zdravstva na Slovenskem, str. 37. 66 Senekovič, Pokojninsko zavarovanje nameščencev, str. 9. 67 Melik, Otroci – storilci kaznivih dejanj na Slovenskem, str. 264. 68 Brecelj, Zgodbe našega zdravstva in javnega skrbstva, str. 438. 69 Prav tam. 40 SOCIALNA POLITIKA V DVAJSETIH LETIH Opisana organizacija zdravstvene službe je obstajala do po- mladi 1919. Medtem se je reorganizirala javna uprava. Večino panog je prevzela osrednja vlada v Beogradu, med njimi tudi zdravstvo. Po sklepu ministrskega sveta z dne 29. aprila je bil usta- novljen Zdravstveni odsek za Slovenijo in Istro. Bil je neodvisen od Deželne vlade in direktno podrejen Ministrstvu narodnega zdravja in kot tak njegov izvršilni organ. Zdravstveni odsek za Slovenijo in Istro je bil edina pristojna ustanova v vseh zdravstve- nih zadevah. Podrejeni sta mu bili sanitetna policija pri političnih oblastvih in vsa kurativna medicina v zdravstvenih zavodih. Mi- nistrstvo za narodno zdravje je imenovalo nov pokrajinski zdra- vstveni svet kot posvetovalni organ zdravstvenega odseka. Kompetenčnih težav ni bilo, ker se Deželna vlada ni vtikala v zdravstvene zadeve, temveč so se vsi zdravstveni posli vršili po odredbah Ministrstva narodnega zdravja oziroma njegovega izvršilnega organa Zdravstvenega odseka za Slovenijo in Istro. Kmalu pa so se pojavile upravne težave, ker so bili domači zdra- vstveni zavodi s podržavljanjem postavljeni pred poslovne in fi- nančne težave. Za potrebe zdravstvenih zavodov je bil državni proračun preskromen, medtem ko naj bi bile kurativne usta- nove v državnem proračunu »bogato upoštevane«. 70 Razloge za takšno stanje so nekateri videli v prisotnosti Andrije Štamparja v Ministrstvu narodnega zdravja. 71 Andrija Štampar je bil ute- meljitelj sodobne socialne medicine v svetu in javnega zdravstva v Jugoslaviji v obdobju med obema vojnama. Socialna medicina si je prizadevala v socialnem življenju različnih družbenih sku- pin spoznavati tiste dobre in slabe vplive, ki so bili odločilni za zdravstveno stanje določenih socialnih skupin. Predmet njenih raziskovanj ni bil več posameznik, temveč družba. Socialna me- dicina je bila prvenstveno preventivna. 72 Načelnik Oddelka za rasno, javno in socialno higieno pri Ministrstvu narodnega zdravja v Beogradu Štampar 73 se je kot 70 Prav tam, str. 439. 71 Prav tam. 72 Zalokar, Socialna medicina, str. 56–57. 73 Preprečevanje bolezni, propagirati telesno in duševno zdravje, izboljševati zdravstvene 41 tak zavzemal za uvajanje socialnomedicinskih načel v delo zdra- vstvene službe in v svoji funkciji spodbujal preventivno medi- cino. Hkrati pa na ministrstvu očitno ni bilo močne osebnosti, ki bi skrbela za potrebe kurativne medicine kot protiutež pre- ventivni medicini. 74 Po prvi svetovni vojni so se začela v medicini uveljavljati načela, zasnovana na novih bioloških spoznanjih. Z rastočim pomenom nauka o dednosti je na pomenu pridobivala rasna higienika ali evgenika, ki je dokazovala, da se lahko splošno zdravstveno stanje naroda dvigne le tako, da se s primernimi ukrepi pospešuje dedovanje dobrih lastnosti in zadržuje na- stajanje bolezenskih nagnjenj. Tudi rasna higiena ni preuče- vala posameznika, temveč skupino. 75 Posamezni jugoslovanski zdravniki (npr. Alojz Zalokar, Bojan Pirc, Svetozar Stefanović) so se v svojih prispevkih, ki so jih objavljali med drugim v Evge- niki, prilogi Zdravniškega vestnika, in v reviji Zdravje, pridružili splošni razpravi o potrebi biološke regeneracije ljudstev po prvi svetovni vojni. Nauk o dednosti je izhajal s stališča, da dobre dedne lastnosti, ki jih še vedno ima podeželsko prebivalstvo, ne bodo vzdržale pritiska rastoče urbanizacije. Leta 1935 je v Züri- chu potekal svetovni kongres evgeničnih organizacij, ki mu je predsedoval Rüdin iz Münchna. Kongresa so se udeležili pred- stavniki evgeničnih organizacij z Danske, iz Nemčije, Anglije in z britanskega Bornea, iz Francije, Holandije, nizozemske Indije, Avstrije, Švice, s Poljske, Češkoslovaške in iz Združenih držav Amerike. Udeleženci kongresa so pozvali vlade, naj preučujejo probleme dedne biologije, populacijske politike in rasne higiene ter uporabljajo rezultate v korist svojih narodov. V Jugoslaviji tovrstni problemi zaenkrat še naj ne bi bili aktualni, a se jih naj ne bi zanemarjalo. 76 V okviru evgenike je v Evropi in Ameriki potekala razprava o sterilizaciji, saj se je število teh medicinskih razmere v okolju in osebno higieno, voditi nadzor nad okužbami in boleznimi. V: Kocijančič, Zakonodaja javnega zdravstva na Slovenskem, str. 31. 74 Brecelj, Zgodbe našega zdravstva in javnega skrbstva, str. 439. 75 Zalokar, Osnove zdravstvene politike, str. 4. 76 Zalokar, Regeneracija, str. 17, 18. 42 SOCIALNA POLITIKA V DVAJSETIH LETIH posegov v desetletju pred tem zelo povečalo. S pomočjo te radi- kalne operativne metode niso skušali zgolj disciplinirati ženske kot spolnega bitja, temveč je sterilizacija postala ena od metod državnega nadzora nad državljani; prerasla je v metodo disci- pliniranja in obvladovanja različnih problematičnih družbenih skupin. Uporaba tako skrajnih oblik izločitve problematičnega prebivalstva v obdobju med obema vojnama ni bila le poseb- nost totalitarnih nacističnih in fašističnih sistemov; sterilizacijo duševno bolnih in drugače neprilagojenih so v tridesetih letih uvedli tudi v severnih evropskih državah. O uvedbi podobnih zakonov so razmišljali tudi drugod po Evropi. Izvzeta ni bila niti Kraljevina Jugoslavija. 77 Po sprejetju vidovdanske ustave junija 1921 je Zdravstveni odsek za Slovenijo ohranil svoj delokrog in neodvisnost tudi od pokrajinskega namestnika, ki je bil poslan, da po ustavnih načelih uredi javno upravo v Sloveniji. Zdravstveni odsek je bil ukinjen, ko sta bili oblikovani ljubljanska in mariborska oblast z velikima županoma. Pri vsakem velikem županu je bil imenovan referent za sanitetno policijo in okrožne zdravnike, in sicer v Ljubljani dr. Ernest Mayer in v Mariboru dr. Ivan Jurečko. Leta 1924 je bil ustanovljen tudi inšpektorat Ministrstva narodnega zdravja v Ljubljani za obe slovenski oblasti. Inšpektor je postal Vladimir Katičić iz Zagreba. V obdobju zdravstvenega odseka in inšpektorata je bilo v Sloveniji ustanovljenih več zdravstve- nih ustanov, tako na primer Rentgenološki inštitut za Slovenijo. Oddelek za ženske bolezni in porodnišnica z babiško šolo sta se osamosvojila kot Bolnica za ženske bolezni in porodnišnica z babiško šolo in se preselila v nekdanji azil za neozdravljivo bolne. V Celju so odprli oddelek za ženske bolezni in porodnišnico, v nekdanjem oddelku za ženske bolezni v splošni bolnišnici je bil ustanovljen Zavod za socialno in higiensko zaščito dece. 78 Andrija Štampar je svoje poglede na vlogo medicine v družbi oblikoval v publikaciji Pet let socialno-medicinskega dela 77 Žnidaršič Žagar, Ženski so pa vzrasle svetlejše dolžnosti nego kuhati in prati, str. 168. Več o tem tudi Cergol, Evgenika na Slovenskem v perspektivi spola, str. 408–425. 78 Brecelj, Zgodbe našega zdravstva in javnega skrbstva, 440–441. 43 v Kraljevini SHS. 79 Svoja socialnomedicinska načela je oblikoval v desetih točkah, v katerih je poudaril, da skrb za nacionalno zdravje ni monopol zdravnikov, temveč so zanj odgovorni vsi ljudje. Ravno zato je pomembno ljudi osveščati o preventivnih postopkih za preprečevanje bolezni. Zdravniki morajo iti med ljudi in imeti občutek za socialna vprašanja. So ljudski učitelji, ki pri izvajanju zdravstvenega varstva ne delajo razlik med bo- gatimi in revnimi. 80 Za uresničitev navedenih načel v praksi je Štampar potre- boval večje število izobraženih in osveščenih sodelavcev, ki bi se vključili v aktivno delo na terenu. V Sloveniji si je Štamparjeva socialnomedicinska načela prizadeval izvajati Ivo Pirc. Kot di- rektor Higienskega zavoda v Ljubljani je veliko pozornosti po- svečal organizaciji take zdravstvene službe na lokalnih, zlasti asaniranih 81 področjih, ki bi bila blizu ljudem, jim trajno ohra- njala visoko raven zdravstvenega varstva ter bila živa vez med prebivalstvom in zdravstvenohigienskimi ustanovami. Maja 1924 je bila na pobudo Ministrstva za narodno zdravje v vsa okrajna glavarstva poslana okrožnica, ki je narekovala, naj nave- dejo kraje z zelo slabimi higienskimi razmerami, ki so bili posle- dično žarišča nalezljivih bolezni. Ministrstvo se je namreč odlo- čilo, da bo po vsej državi vsako leto asaniralo določeno število vasi. V državnem proračunu si je zagotovilo potrebna sredstva. Najprej je izbralo vas, ki bi služila kot vzorčni primer asanacije. Izbrana je bila Lukovica pri Domžalah. Oskrbeli so jo s pitno vodo, uredili so cestne kanale, dvorišča, gnojišča, greznice, stra- nišča ter uredili stanovanjske prostore in hleve v skladu s higi- enskimi načeli. Istočasno so v vasi postavili zdravstveni dom, ki je skrbel za izboljšanje zdravstvenega stanja prebivalstva v vasi in na njenem širšem območju. 82 Ivo Pirc je imel v svojih prizade- 79 Urlep, Andrija Štampar, njegov čas in Slovenci, str. 25. 80 Prav tam. 81 Asanirana področja so bila tista, ki so bila urejena v skladu s sodobnimi higienskimi načeli za preprečevanje nalezljivih bolezni (higiensko neoporečna preskrba s pitno vodo, ureditev greznic in kanalizacije, snažnost v hišah in v hlevih). 82 Zupanič-Slavec, Začetki zdravstvenih domov – Lukovica, str. 173. 44 SOCIALNA POLITIKA V DVAJSETIH LETIH vanjih podpornike, tako na primer Alojzija Zalokarja, primarija na ginekološko-porodniškem oddelku Splošne bolnišnice v Lju- bljani in profesorja teoretičnega in praktičnega porodništva na babiški šoli v Ljubljani, in Boga Dragaša, specialista za bolezni otrok, ki je opravljal pionirsko delo na področju socialne pedi- atrije. 83 V smislu omenjenih načel socialne medicine in javnega zdravstva je bila oblikovana Uredba o zdravstvenem poučevanju prebivalstva (1928). 84 Predpisovala je vsebino in metode pouka prebivalstva, naloge in vlogo higienskih zavodov ter Šole ljud- skega zdravja v Zagrebu. Šola ljudskega zdravja v Zagrebu je bila ustanovljena na pobudo skupine javnozdravstvenih strokovnja- kov pod vodstvom Andrije Štamparja in s finančno pomočjo Rockefellerjeve fundacije. (Rockfellerjeva fundacija je sprva po- nudila pomoč za ustanovitev šole ljudskega zdravja Ljubljani, a so jo zavrnili, češ da nimajo primerne lokacije. Šolo so zato zgradili v Zagrebu.) Otvoritev šole je potekala v začetku oktobra 1927. Šola je bila vrh higienske službe v državi. Prva leta je de- lovala skupaj s Higienskim zavodom. Po uredbi se je ukvarjala z vsemi vprašanji pouka in higiene ter v ta namen oblikovala potrebne programe, po katerih so se izvajale akcije širšega ob- sega. Tako je na primer organizirala seminarje za kmečko pre- bivalstvo, imenovane kmečke univerze. Na seminarjih so jih s sodobnimi pedagoškimi prijemi poučevali o zdravju in zdravem načinu življenja. Šola je imela tudi lasten filmski laboratorij, v katerem so posneli tudi prvi umetniški film v državi, in sicer o zdravilišču Topolšica. 85 Po Uredbi o zdravstvenem poučevanju prebivalstva je bila naloga vseh organov higienske službe obveščati, vzgajati in po- učevati prebivalstvo po načelih sodobne socialne pedagogike. Higienski zavodi so vodili celotno zdravstveno vzgojo v svojem okolišu ter se obenem vzajemno podpirali zaradi lažjega tehnič- 83 Dragaš, Prim. dr. Bogo Dragaš: zdravstveno, socialno in prosvetno delo, str. 7. 84 UL ljubljanske in mariborske oblasti, X, št. 27, 20. 3. 1928, str. 179–180, Uredba o zdravstvenem poučevanju prebivalstva. 85 Urlep, Andrija Štampar, njegov čas in Slovenci, str. 26–27. 45 nega izvajanja svojih dejavnosti in materialnih prihrankov. Vse državne zdravstvene ustanove in zdravstveni zavodi, ki jih je fi- nancirala regionalna slovenska oblast, naj bi podpirali delovanje higienskih zavodov. Če se osredotočimo na zdravstveno varstvo otrok in mla- dine, je uredba določala, da morajo zdravniki ob cepljenju predavati materam o negi dojenčka in o pomenu cepljenj za zatiranje nalezljivih bolezni. Zdravniki, ki so na srednjih šolah predavali higieno, so morali organizirati občasna predavanja o aktualnih vprašanjih s področja higiene. Dijakom zadnjih letni- kov so pred zaključkom šole predavali o veneričnih boleznih in seksualni higieni. Prav tako so morali organizirati redne se- stanke s starši ali varuhi o zaščiti zdravja šolske mladine. Na- vajam primer Slave Kristan-Lunaček, zdravnice Državne šolske poliklinike v Ljubljani, ki je predavala higieno v 4. in 5. razredu Državnega ženskega učiteljišča v Ljubljani, in sicer šest ur na te- den. Kot učno gradivo so pri pouku uporabljali Čitanko o higieni avtorja Iva Pirca. V okviru predmeta so dijakinje v spremstvu učiteljice/zdravnice obiskale higiensko razstavo na ljubljanskem velesejmu in se udeležile poučnih ekskurzij. 86 Po uredbi so morali vsi okrajni in občinski zdravniki na poziv higienskega zavoda za prebivalstvo prirejati predavanja o higieni, in sicer dvakrat na mesec. Higienski zavodi so bili organizatorji higienskih razstav za prebivalstvo. Organizirali so jih na svojih sedežih ali tudi drugje. Pogoste so bile potujoče razstave. 87 V zgodnjih tridesetih letih je bila zdravstvena zakonodaja dopolnjena. Uredila je osrednjo zdravstveno službo, skrb za javno zdravje na nivoju občin in okrajev, delo zdravnikov, medicinskih sester in pomožnega osebja v socialni in zdravstveni službi. 88 86 Izvestja za šolsko leto 1930/31, Državno žensko učiteljišče v Ljubljani 1931, str. 22, 34. 87 UL ljubljanske in mariborske oblasti, X, št. 27, 20. 3. 1928, str. 179–180, Uredba o zdravstvenem poučevanju prebivalstva in Urlep, Andrija Štampar, njegov čas in Slovenci, str. 26–27. 88 Dolžan, Nova zdravstvena zakonodaja, 1931, in Kocijančič, Zakonodaja javnega zdravstva na Slovenskem, str. 38. 46 SOCIALNA POLITIKA V DVAJSETIH LETIH 47 SOCIALNA POLITIKA V TRIDESETIH LETIH 48 SOCIALNA POLITIKA V TRIDESETIH LETIH Kralj Aleksander I. Karađorđević je 6. januarja 1929 uvedel osebno diktaturo, ki jo je utemeljeval z ugotovitvijo, da dote- danji razvoj notranjepolitičnega življenja ni vodil k ureditvi in utrditvi razmer v državi. Imenoval je novo vlado, ki je bila odgo- vorna samo njemu. Jugoslovanski narodni unitarizem je kralj za- konsko, z Zakonom o nazivu in razdelitvi kraljevine na upravna območja z dne 3. oktobra 1929, uveljavil tudi z novim imenom države, to je Kraljevina Jugoslavija. Z omenjenim zakonom je bila uvedena tudi nova upravna razdelitev države na devet ba- novin. Tako sta bili ljubljanska in mariborska oblast združeni v Dravsko banovino s sedežem v Ljubljani. Na čelu banovine je bil ban, ki je v banovini izvajal najvišjo politično in občo upravno oblast. Prvi ban Dravske banovine je bil Dušan Sernec. Svojo diktaturo, centralizem in unitarizem je kralj 3. septembra 1931 uzakonil tudi z ustavo, ki so jo nasprotniki diktature imenovali oktroirana (vsiljena) ustava. Banska uprava Dravske banovine je bila razdeljena na osem oddelkov, med katerimi je bil šesti oddelek Oddelek za socialno politiko in narodno zdravje. Imel je odsek za socialno politiko in odsek za zdravstvo. Banovinske ustanove s področja oddelka za socialno politiko in narodno zdravje, ki jih je vzdrževala ba- novina, so bile: Gluhonemnica v Ljubljani, Deško vzgajališče v Ponovičah, Zavod za slepe otroke v Kočevju in otroška domova v Ljubljani in Mariboru. Socialnopolitično delo v Dravski banovini je obsegalo v glavnem zaščito otrok in mladine, pomoč revnim in onemo- glim, pomoč prizadetim po elementarnih nesrečah, skrb za izseljenstvo in zaščito delavstva. V ta resor je treba prišteti še zavarovanje delavstva in pokojninsko zavarovanje uradnikov. 89 89 Krajevni leksikon Dravske banovine, str. 16. 49 RAZPRAVE V BANSKEM SVETU Seje ljubljanskega in mariborskega odbora in kasneje ban- skega sveta so pokazale, da je kljub različnim stališčem odbor- nikov in kasneje svetnikov obstajala pripravljenost na skupno konstruktivno reševanje socialno-zdravstvene problematike, zlasti mladinskega skrbstva. Obstajalo pa je tudi zavedanje o težavnosti uresničevanja zakonskih določb v praksi zaradi ne- zadostnih finančnih sredstev. S 1. oktobrom 1927 je država pre- pustila slovenskim oblastem v upravo vse zdravstvene posle in zavode, ki so služili kurativni medicini, ter določene socialne ustanove (Mladinski dom v Ljubljani, Vzgajališče v Ljubljani, gluhonemnico v Ljubljani, Zavod za slepo deco v Kočevju, Mla- dinski dom v Mariboru). Do 31. marca 1928 sta oblasti prevzete ustanove še upravljali na račun države s sredstvi, ki so bila v ta namen predvidena v državnem proračunu, nato pa sta bili dol- žni s svojimi proračuni kriti stroške prevzetih zavodov. Tudi ba- novina je imela po zakonu o banovinah natančno določene vire financiranja. Banovinski proračuni so se morali gibati v okviru mogočega. V odvračanju odgovornosti pa so se vodilni pogosto izgovarjali na državo, rekoč: kar smo naredili dobrega, je naša zasluga, vse ostalo pa gre na račun države. To je bil tipičen be- sednjak tega časa. Pri ocenjevanju gospodarskih razmer na Slo- venskem v primerjavi z drugimi jugoslovanskimi predeli je bil v 50 SOCIALNA POLITIKA V TRIDESETIH LETIH Sloveniji prisoten pesimizem. Slovenska stran nikakor ni želela priznati, da je v Sloveniji stanje nekoliko boljše kot v ostalih re- gijah. Če pa je to že priznala, so to dejstvo hitro relativizirali z drugimi, manj ugodnimi podatki. 90 Zato je večkrat ponovljena kritika razpravljavcev, da država ne izpolnjuje svojih obveznosti, neumestna. Umestna pa je bila kritika, da so bili prevzeti zavodi v slabem stanju. Slovenski oblasti in kasneje banovina so izbolj- šali oskrbo v prevzetih zavodih. Uporabljeni viri pričajo o tem, da sta oblasti (in kasneje ba- novina) kljub skromnim finančnim sredstvom storili mnogo na področju mladinskega skrbstva in poskrbeli, da so ustanove za zaščito otrok in mladine, ki so bile pod njuno upravo, dosegale zadovoljivo raven. Ob oblikovanju Dravske banovine si je ban Dušan Sernec prizadeval, da bi na temeljih, ki sta jih izoblikovali obe slovenski oblastni samoupravi, uspešno nadaljeval izvajanje gospodarsko- socialnih in prosvetno-kulturnih programov, pomembnih za razvoj Dravske banovine. Minister za finance je v drugi polo- vici marca 1930, že nekaj dni po predložitvi, potrdil uredbi o banovinskem proračunu Dravske banovine za leto 1930/31 in o banovinskih davščinah za kritje njegovih izdatkov. Hitro in nespremenjeno ministrovo potrditev banovega predloga najviš- jega banovinskega proračuna v državi pa je moč povezati tudi s Koroščevim sodelovanjem v vladi Petra Živkovića. 91 Največ sredstev splošnega proračuna je bilo namenjenih zdravstvu in socialnemu skrbstvu, in sicer 30,4 %. Visoko so bili financirani zdravstveni zavodi in terenska zdravstvena služba. Za kritje oskrbnih stroškov ter plače zdravnikov in drugega ose- bja v bolnicah in za sofinanciranje plač zdravnikov v zdravstve- nih okrožjih so bile določene več kot tri četrtine vseh sredstev tega proračunskega poglavja. Na področju zdravstvene preven- tive in prosvete je banovina z največ sredstvi podprla asanacijo vasi oziroma izboljšanje nezdravih javnih higienskih razmer. Iz 90 Lazarević, Plasti prostora in časa, str. 276. 91 Stiplovšek, Banski svet Dravske banovine 1930–1935, str. 31. 51 postavke za socialno skrbstvo je dobilo sredstva za delovanje pet socialnih zavodov, večje vsote pa so bile namenjene še za reševanje stanovanjske stiske z izgradnjo malih stanovanj in za podpore siromakom ter gradnjo socialnih zavodov. 92 Iz banovinskega proračuna pa ni bilo moč zagotoviti ustre- znih sredstev za velike javne gradnje. Le-te so financirali zlasti z dodatnimi krediti. To je veljalo tudi za nujne naložbe na podro- čju zdravstva in socialnega skrbstva. V obdobju 1929–1930 so se razširile bolnišnice v Celju, Mariboru in na Golniku. Proračun- ska sredstva so porabili za zagotovitev redne dejavnosti zdra- vstvenih in socialnih ustanov. Iz njih so plačevali zlasti osebne dohodke in nabavo nove sodobne opreme za uspešno izvajanje zdravstvenih uslug pri naraščajočem številu pacientov. Znak slabšanja socialnih razmer je bila potreba po številnih plačilih bolniške oskrbe siromašnim bolnikom in oskrbovancem, ki niso bili sposobni plačevati oskrbnih dni v banovinskih in nekaterih zasebnih bolnicah in hiralnicah. 93 Že pri sestavi naslednjega proračuna, to je za leto 1931/32, so sestavljavci pri razporejanju sredstev za posamezne dejav- nosti in ustanove upoštevali prve posledice gospodarske krize. Novi ban Drago Marušič je na prvi seji banskega sveta 20. ja- nuarja 1931 predstavil temeljna izhodišča, po katerih je bil se- stavljen proračun za leto 1931/32. To so bila delo, varčnost in gospodarnost. 94 Sredstva za socialne in zdravstvene ustanove in dejavnosti so predstavljala najmočnejšo postavko splošnega banovinskega proračuna. 95 Tudi na področju socialnega skrbstva, ki je bilo predvsem naloga občin, se je pokazala potreba po pomoči ba- novine. 6,5 milijona dinarjev je bilo namenjenih za izvajanje so- cialnih nalog, in sicer za financiranje banovinskih otroških do- mov v Ljubljani in Mariboru, banovinskega vajeniškega doma v Ljubljani; večje vsote so bile predvidene kot prispevek h gradnji 92 Prav tam, str. 31–32. 93 Prav tam, str. 37–38. 94 SI AS 77, t. e. 1, Stenografski zapisnik 1. seje I. zasedanja banskega sveta, 20. 1. 1931. 95 Stiplovšek, Banski svet Dravske banovine 1930–1935, str. 83. 52 SOCIALNA POLITIKA V TRIDESETIH LETIH malih delavskih in uradniških stanovanj ter socialnih zavodov za ostarele, za podpore ob elementarnih nesrečah ter za pomoč izseljencem in priseljencem, z manjšimi sredstvi pa bi financi- rali tudi prehrano dijakov in brezposelnih ter skrbstvo ogrožene mladine, zlasti prek rejništva in vzgoje v posebnih domovih. 96 Večina izdatkov za zdravstvo je bila namenjena izpolnjeva- nju obveznosti, ki sta jih banovinam nalagala Zakon o bolnicah 97 in Zakon o zdravstvenih občinah. 98 Z Zakonom o zdravstvenih občinah in banovo uredbo 99 o njihovem oblikovanju iz leta 1930 so bile za »pospeševanje narodnega zdravja« ustanovljene 13 samostojnih zdravstvenih 96 Prav tam, 83–84. 97 UL kraljevske banske uprave Dravske banovine, I, št. 41, 18. 3. 1930, str. 523–528, Zakon o bolnicah. 98 Prav tam. 99 SL kraljevske banske uprave Dravske banovine, I, št. 31, 14. 10. 1930, str. 437–441, Uredba o ustanovitvi zdravstvenih občin v področju Dravske banovine. Matere in otroci pri dejavnostih socialnega skrbstva (MNZS, Fototeka, SL 9747) 53 občin in 103 združene zdravstvene občine. 100 Mesta in trgi kot upravne občine z več kot 4000 prebivalci ter občine na podeže- lju z več kot 6000 prebivalci so postale samostojne zdravstvene občine. Mesta in trgi z manj kot 4000 prebivalci ter občine na podeželju z manj kot 6000 prebivalci so lahko v roku treh mesecev sklenile, da ostanejo oziroma postanejo samostojne zdravstvene občine. Sklep o tem so morale posredovati banski upravi. Končno odločitev je sprejel ban, potem ko je pridobil mnenje banskega sanitetnega sveta, ki je bil banov strokovno- posvetovalni organ. Predsedoval mu je načelnik oddelka za soci- alno politiko in narodno zdravje pri banski upravi. 101 Okoliši ti- stih občin, ki niso postali ali niso ostali samostojne zdravstvene občine, so se združili v združene zdravstvene občine. T udi o tem je odločal ban po pridobitvi mnenja banskega sanitetnega sveta in občinskih odborov. 102 Samostojne zdravstvene občine je Zakon o bolnicah iz leta 1930 finančno obremenjeval. Če je namreč na njihovem ozemlju delovala državna ali banovinska bolnišnica, so morale samo- stojne zdravstvene občine iz svojega proračuna za vzdrževanje bolnišnice prispevati od 6 do 10 % celotnih letnih rednih izdat- kov zavoda. Prav tako so morale plačevati bolniške stroške za si- romašne občane, ki se niso nahajali v bolnišnici zaradi duševne bolezni, odprte tuberkuloze ali venerične bolezni. Za te tri sku- pine bolezni je oskrbne stroške bolnišnicam povrnila država. Združene zdravstvene občine po drugi strani niso bile preveč obremenjene, ker je banovina prejemke zdravnika in sestre po- močnice predvidela v svojem proračunu. Bile pa so dolžne skr- beti za redno kvalificirano porodno pomoč, za brezplačno zdra- vljenje svojih siromašnih pripadnikov (niso pa bile dolžne zanje plačevati bolniških oskrbnih stroškov, če so se zdravili v javnih bolnišnicah) in vzdrževanje redne higienske službe, vključujoč 100 SI AS 77, t. e. 1, I. redno zasedanje 1931, Stenografski zapisnik IV. seje prvega zasedanja banskega sveta Dravske banovine v Ljubljani, 23. 1. 1931. 101 Slovenec, LVII, št. 286, 14. 12. 1929, str. 1, Pravilnik o banskih sanitetnih svetih. 102 UL kraljevske banske uprave Dravske banovine, I, št. 41, 18. 3. 1930, str. 521–523, Zakon o zdravstvenih občinah. 54 SOCIALNA POLITIKA V TRIDESETIH LETIH potrebne lokalne asanacije na svojem teritoriju. V vsakoletnem proračunu so morale preskrbeti sredstva, ki so bila po navodilih občinskega zdravnika potrebna za izvajanje teh nalog. Glavni vir finančnih sredstev je bila zdravstvena doklada. 103 Občinski zdravnik v samostojni in združeni zdravstveni občini je po Zakonu o zdravstvenih občinah vodil evidenco o rojstvih in smrti v svoji občini ter o tem izdajal poročila. Skrbel je za izboljšanje zdravja dojenčkov, predšolskih in šolskih otrok, zdravstveno izobraževal prebivalstvo, skrbel za izboljševanje hi- giene v okolišu svoje zdravstvene občine, dajal predloge za ure- ditev območij v skladu s sodobnimi higienskimi načeli in tudi sam sodeloval pri teh delih, zatiral nalezljive bolezni in vodil evidenco o njih, v osnovnih šolah, kjer ni bilo šolskega zdrav- nika, je vršil njegovo službo, imel je ročno lekarno po veljavnih predpisih ter brezplačno zdravil revno prebivalstvo. 104 Sestra pomočnica je po zakonu podpirala občinskega zdravnika v vseh njegovih dolžnostih. Občinski zdravniki so imeli močno podporo v zdravstve- nih domovih na območju zdravstvenih občin. S svojim delom so zdravstveni domovi podpirali delo občinskih zdravnikov in le-te zlasti pri higienskem delu močno razbremenjevali. Zdravstveni domovi so občinske zdravnike razbremenjevali tudi s pregledo- vanjem siromašnih otrok in odraslih ter jim s tem prihranili delo in čas, ki so ga zdravniki potrebovali za težko obolele in za obi- ske bolnikov na svojem območju. Pogoste so bile situacije, ko je bil občinski zdravnik sam zaposlen v zdravstvenem domu in vo- dil njegovo delo, in sicer povsod tam, kjer je bil zdravstveni dom na sedežu občinskega zdravnika. V tem primeru je bilo njegovo delo natančno razdeljeno in v bistvu olajšano, ker je v zdravstve- nem domu ob določenih dnevih in urah opravil mnogo dela, ki bi ga moral kot občinski zdravnik izvesti ob drugem času. Pri obiskih bolnikov na območju zdravstvene občine je opazoval 103 Samouprava: poučno glasilo za župane, občinske odbornike in druge samoupravne funkcijonarje, I, 1930, št. 6–7, str. 73–96, Upravne občine in njihove dolžnosti po »Zakonu o bolnicah« ter »Zakonu o združenih zdravstvenih občinah«, str. 86–88. 104 Prav tam. 55 higienske in zdravstvene razmere po vaseh in svoja opazovanja uporabil pri poslovanju v zdravstvenem domu. Občinskemu zdravniku je bila v pomoč zaščitna sestra, ki je pri obiskih vasi tudi sama opozarjala na pomanjkljivosti in dajala, po navodilih zdravnika, potrebne nasvete. Praksa je skozi leta pokazala, da so zdravstvene občine težko dobile zdravnike. 105 V dveh banovinah (vir ne navaja, v katerih) kar 10 zdravstvenih občin ni moglo dobiti zdravnika. Podobna je bila situacija v zdravstvenih zadrugah. Zdravstvene zadruge so lahko ustanavljale zdravstvene ustanove, postavljale zdravnike, sestre pomočnice, babice in drugo potrebno strokovno osebje, svoje člane po zadružnih zdravnikih zdravile brezplačno ali po posebnih pogojih, ustanavljale zadružne lekarne, izvajale asana- cijo in druga dela za pospeševanje ljudskega zdravja. 106 Da bi pri zdravnikih pregnali ta strah pred podeželjem, je zakonodaja določala, da je moral vsak mladi zdravnik določen čas opravljati delo na vasi in za to dobivati plačilo od države. Šele potem se je lahko specializiral po svojih željah. 107 Zakon o bolnicah je bolnišnice opredelil kot zdravstvene ustanove za zdravljenje bolnikov in strokovno izpopolnjevanje zdravnikov in ostalega sanitetnega osebja. Lahko so bile javne ali zasebne. Javne so bile državne, banovinske in občinske. Na zdravljenje so morale sprejemati vse bolnike, ne glede na to, ali so morali sami plačati stroške zdravljenja. Minister za socialno politiko in narodno zdravje je lahko v soglasju s predsednikom ministrskega sveta in bansko upravo kot državne bolnišnice prevzel splošno in žensko bolnišnico v Ljubljani, ki sta bili do takrat banovinski, ter banovinsko bolnišnico za duševne bolezni na Studencu. V državnih bolnišnicah je višino bolnišničnih pri- stojbin odredil minister za socialno politiko in narodno zdravje, v ostalih pa ban z odobritvijo ministra za socialno politiko in na- 105 Stenografske beleške Narodne skupštine Kraljevine Jugoslavije, 6, knjiga 2, 7. 3. 1937, str. 1160. 106 Dolžan, Nova zdravstvena zakonodaja, str. 163. 107 Stenografske beleške Narodne skupštine Kraljevine Jugoslavije, 6, knjiga 2, 7. 3. 1937, str. 1160. 56 SOCIALNA POLITIKA V TRIDESETIH LETIH rodno zdravje. 108 Pristojbine so plačevali sami bolniki ali drugi zavezani po zakonu: uradi za zavarovanje delavcev, Ministrstvo za vojsko in mornarico, Ministrstvo za socialno politiko in naro- dno zdravje in banovine za svoje uradnike. V primeru, da bolnik ni mogel sam plačevati pristojbine niti je ni zanj plačeval kdo izmed navedenih plačnikov, se je pristojbina krila iz državnih sredstev, a le za duševno bolezen, za odprto tuberkulozo in za venerične bolezni. Za vse druge bolezni so se pristojbine plače- vale iz banovinskih sredstev. 109 Pojavljale so se tudi kritike zakona, in sicer naj zakon ne bi upošteval lokalnih potreb in zadovoljil javnosti. Vprašanje bolni- šnic bi moral po mnenju kritikov reševati širok okvirni zakon, ki bi veljal za vso državo in prepuščal banu čim širše pristojnosti. 110 Praksa je pokazala, da Zakon o bolnicah dejansko ni bil prilagojen razmeram in dejanskim potrebam bolniške službe. Vedno bolj se je kazala potreba, da se organizacija bolnišnic in strokovno delo v njih postavita na nove temelje. Nujno je bilo predvsem odpra- viti problem kroničnega pomanjkanja prostora v njih. V drugi polovici tridesetih let si je Ministrstvo za socialno politiko in narodno zdravje zlasti v času ministrovanja Dragiše Cvetkovića prizadevalo povečati vlogo bolnišnic s pripravo novega Zakona o bolnicah. Vzroki tedanjega slabega stanja v bolnišnicah naj bi bili nezadostna strokovna urejenost bolnišnic in preveliko število malih bolnišnic, ki so terjale precej finančnih sredstev, a hkrati niso mogle zadostiti vsem potrebam sodobne medicine. 111 S 1. aprilom 1931 je financiranje osebja Splošne bolnice, Bolnice za ženske bolezni in Bolnice za duševne bolezni v Lju- bljani prevzela država, s čimer je bil banovinski proračun sicer razbremenjen, a banovina je morala prevzeti stroške oskrbe za siromašne paciente v javnih zdravstvenih zavodih na svojem 108 UL kraljevske banske uprave Dravske banovine, I, št. 41, 18. 3. 1930, str. 523–528, Zakon o bolnicah. 109 Prav tam. 110 Dolžan, Razvoj zdravstvene zakonodaje, str. 490. 111 Stenografske beleške Narodne skupštine Kraljevine Jugoslavije, 6, knjiga 2, 7. 3. 1937, str. 1160. 57 območju ter zdravljenja prebivalcev Dravske banovine v drugih banovinah. Kriti je morala tudi materialne stroške za babiško in strežniško šolo, za terensko zdravstveno službo in za zdra- vljenje siromašnih v zdravstvenih občinah. Banovinski proračun je predvideval tudi sredstva za zdravstveno preventivo. Največ sredstev naj bi izplačali za pomoč pri gradnji vodovodov ozi- roma asanacijo vasi ter za adaptacije zdravstvenih domov in šolskih poliklinik, zatiranje nalezljivih bolezni, plačevanje stro- škov zdravljenja siromašnih v zdraviliščih in za zdravila revnim dijakom. Manjši del sredstev je bil namenjen tudi dodatnemu izobraževanju in štipendiranju zdravstvenega osebja. 112 Poročilo o dejanskem stanju na področju socialne in zdra- vstvene politike v Dravski banovini je na sejah banskega sveta podal vsakokratni načelnik oddelka za socialno politiko in na- rodno zdravje. Poročilu je sledila razprava, v kateri so banski svetniki izpostavili socialne in zdravstvene probleme svojega območja in predloge za izboljšave. Zaščito siromašnih otrok in mladine so izvajali banovinski otroški domovi in zavodi, karitativni zasebni zavodi in rejniki na deželi. Banska uprava je nasprotovala »kaserniranju« otrok v zavodih in si prizadevala za vzgojo otrok v urejenih rejniških družinah, kar je tudi uspešno izvajala. V manjšem obsegu so otroke brezplačno sprejeli posamezni rejniki, večinoma pa je bilo treba rejniškim družinam plačati določen znesek. V začetku leta 1931 je obstajalo 35 primerov, pri katerih so imeli rejniki otroka brezplačno v oskrbi. 113 Veliko otrok pa je seveda stano- valo še v raznih zavodih, ki so bili izven pristojnosti banovinske uprave, kot npr. v Marjanišču, Lichtenturnu ali zavodih šolskih sester v Bistrici in Kočevju. Veliko revnih družin se je obračalo na oddelek za socialno politiko in narodno zdravje pri banski upravi s prošnjami za podporo. V zvezi s tem so načelniki oddelka na sejah banskega 112 SI AS 77, t. e. 1, I. redno zasedanje 1931, Stenografski zapisnik IV. seje prvega zasedanja banskega sveta Dravske banovine v Ljubljani, 23. 1. 1931. 113 Prav tam. 58 SOCIALNA POLITIKA V TRIDESETIH LETIH sveta pogosto poudarjali, da so tiste, ki bi morale podpirati revne družine, v prvi vrsti občine. Problem je nastal, ker je bilo le malo občin sposobnih to načelo tudi izvajati. V težkih pri- merih je takim družinam na pomoč priskočila banovina s pri- mernimi podporami. Večina prošenj je bila ugodno rešenih. 114 V obdobju gospodarske krize je bilo povečano število prošenj za podporo eden izmed izrazitih pokazateljev težkih razmer. Med prosilci so prevladovali brezposelni družinski očetje z mlado- letnimi otroki, vdove in sirote. Kljub temu, da izvajanje določil ubožnega zakona ni bila obveznost banovine, je po svojih mo- čeh poskušala razbremeniti občine ter podprla javno in zasebno dobrodelnost s številnimi podporami. 114 Prav tam. Banovinski dečji dom v Ljubljani (MNZS, Fototeka, SL 1682) 59 Oba banovinska otroška domova sta v začetku leta 1932 na primer sprejela in nato oddala v rejo ali drug zavod 243 otrok. Načelnik oddelka za socialno politiko in narodno zdravje Fran Dolšak je na seji banskega sveta 12. februarja 1932 navedel po- datek, da je bilo v reji 121 otrok. V 37 primerih so rejniki otroke vzeli brezplačno, v 84 primerih pa ne. V slednjih so rejniki dobi- vali mesečno oskrbnino v vrednosti od 50 do 250 dinarjev. 115 V Zavodu za slepo deco v Kočevju je v istem obdobju stanovalo 17 dečkov in 14 deklic. Zavod se je spopadal s pomanjkanjem sred- stev, njegov drugi problem pa je bila oddaljenost od ostalih uč- nih zavodov ter prometnega in kulturnega središča banovine. 116 Gluhonemnica (zavod za izobraževanje gluhonemih otrok) je bila glede na potrebe Dravske banovine premajhna, saj je mo- rala vsako šolsko leto odkloniti polovico prijavljenih otrok. Tisti gluhonemi otroci, ki niso bili deležni vzgoje in izobraževanja v tem zavodu, so bili v glavnem prepuščeni samim sebi in so bili na starost breme domačih občin. To spoznanje je bilo povod za to, da je kraljevska banska uprava predvidela razširitev gluhone- mnice, ki pa se v obdobju med obema vojnama zaradi pomanj- kanja finančnih sredstev ni izvedla. Deško vzgajališče v Pono- vičah je bilo namenjeno vzgoji mladoletnih prestopnikov. Tudi ta zavod, ki je sicer imel prostora za 70 gojencev, se je soočal s prostorsko stisko. V zavodu so bile šola za šoloobvezne otroke ter različne delavnice (krojaška, čevljarska, mizarska), kjer so se otroci usposabljali za obrtniške poklice. Tiste gojence, ki niso kazali sposobnosti za izučitev v kateri od obrti, so zaposlili pri delih na banovinskem posestvu v Ponovičah. Banska uprava se je zavedala tudi nujnosti oblikovanja zavoda za prisilno vzgojo deklet prestopnic in se v namen njegove ustanovitve dogovorila z vodstvom zavoda šolskih sester v Repnjah. Tudi banovinski vajeniški dom v Ljubljani se je nahajal v finančni stiski, saj ga banska uprava ni mogla vzdrževati iz ba- 115 SI AS 77, t. e. 2, II. redno zasedanje banskega sveta 1932, Stenografski zapisnik V. seje II. zasedanja banskega sveta v Ljubljani dne 12. 2. 1932. 116 Prav tam. 60 SOCIALNA POLITIKA V TRIDESETIH LETIH novinskih sredstev. Zato je sprejela potrebne ukrepe za obliko- vanje posebnega kuratorija za upravljanje zavoda, k vzdrževanju le-tega pa naj bi se pritegnili vsi zainteresirani faktorji, kot sta bili mestna občina in zveza obrtnih zadrug. Vajeniški dom je na- stal iz nekdanjega invalidskega doma. Ko je bil le-ta razpuščen, je ostalo 14 vajencev – invalidnih sirot, ki jim je grozilo, da bodo prepuščene cesti. Da se to ne bi zgodilo, je banovina iz svojih sredstev določila poseben kredit za njihovo oskrbo. 117 Pri zdravstveni zaščiti šolske mladine je banovina sode- lovala s finančnim prispevkom za izgradnjo šolske poliklinike v Ljubljani. Država je namreč v večjih mestih gradila šolske poliklinike, zahtevala pa je tudi sodelovanje banovin in občin. Tako se je obvezala zgraditi šolsko polikliniko v Ljubljani pod pogojem, da je mestna občina priskrbela zemljišče, banovina pa je gradnjo finančno podprla. Banovina je v svojem proračunu predvidela tudi znesek, namenjen nabavi zdravil za ubožne di- jake srednjih in strokovnih šol. Ta prispevek je bil v proračun vključen na podlagi Zakona o zaščiti šolske mladine, ki je pred- videval oblikovanje posebnih fondov za skrb za zdravje šolske mladine. Banovinski proračun je predvideval tudi znesek, na- menjen štipendiranju revnejših učenk, ki so se želele usposobiti za poklic zaščitne sestre, ki je bil šele v povojih. Prav tako je predvideval štipendiranje učencev šole za zdravniške pomočni- ke. 118 Zakon o zdravstveni zaščiti učencev je med drugim pred- videval ustanavljanje in podpiranje dijaških kuhinj povsod tam, kjer učenci niso imeli zadovoljive prehrane. Po zakonu so pod- pore za dijaške kuhinje pri srednjih in strokovnih šolah predvi- deli banovinski proračuni. Tako je na primer banska uprava v letu 1931 nakazala podporo v 23 primerih. 119 117 SI AS 77, t. e. 1, I. redno zasedanje 1931, Stenografski zapisnik IV. seje prvega zasedanja banskega sveta Dravske banovine v Ljubljani, 23. 1. 1931. 118 SI AS 77, t. e. 1, I. redno zasedanje 1931, Stenografski zapisnik V. seje prvega zasedanja banskega sveta Dravske banovine v Ljubljani dne 24. 1. 1931. 119 SI AS 77, t. e. 2, II. redno zasedanje banskega sveta 1932, Stenografski zapisnik V. seje II. zasedanja banskega sveta v Ljubljani dne 12. 2. 1932. 61 Na področju socialne in zdravstvene politike je banska uprava usmerila sile predvsem v dosego dveh ciljev. To sta bila razširitev bolnišnic ter podpiranje preventivnih ukrepov za va- rovanje javnega zdravja. V okviru načrta za razširitev bolnišnic je banska uprava kupila vrt kmetijske družbe nasproti Splošne državne bolnice v Ljubljani. Pričeli so tudi preurejati in moder- nizirati kirurški oddelek bolnišnice po zahtevah moderne ki- rurgije. Tudi v Bolnici za ženske bolezni v Ljubljani so na novo zgradili in moderno opremili operacijsko dvorano. Pri javni bol- nišnici v Celju so zgradili in opremili novo porodnišnico. Prav tako so na novo uredili in opremili oddelek za nalezljive bolezni v Splošni bolnici v Mariboru. Vprašanje preskrbe oseb z mo- tnjami v duševnem zdravju v Savinjski dolini se je banska uprava lotila z nakupom graščine Novo Celje pri Petrovčah s posestvom vred. Za nakup in obnovo graščine je banska uprava z odobri- tvijo Ministrstva za finance najela investicijsko posojilo. Nova umobolnica je sprejela 400 bolnikov in v veliki meri razbreme- nila ljubljansko, ki je bila do tedaj edina v Dravski banovini. Lju- bljanska bolnišnica za duševno bolne je pridobila prostor tudi z izselitvijo deškega vzgajališča, ki se je preselilo v Ponoviče. V izpraznjenih prostorih je dobilo prostor do 100 bolnikov. Bol- nica za duševne bolezni Ljubljana-Studenec je razpolagala s 735 bolniškimi posteljami, 120 kar je predstavljalo prekomerno zase- denost, saj je bilo dejansko prostora le za 500 bolnikov. Poleg tega se je zaradi prostorske stiske 300 bolnikov 121 s pomočjo dr- žavnih stroškov oskrbovalo v privatni oskrbi zavetišča sv. Jožefa v Ljubljani. S preureditvijo izpraznjenih prostorov v ljubljanski umobolnici in dograditvijo bolnišnice za duševne bolezni v No- vem Celju naj bi se povečala možnost sprejema vseh tistih bol- nikov, ki so bili potrebni sprejema v zaprt zavod. V banovini je primanjkovalo tudi javnih hiralnic, tako ba- novinskih kot občinskih. Banovinski hiralnici v Vojniku in na 120 SI AS 77, t. e. 1, I. redno zasedanje 1931, Stenografski zapisnik IV. seje prvega zasedanja banskega sveta Dravske banovine v Ljubljani, 23. 1. 1931. 121 Prav tam. 62 SOCIALNA POLITIKA V TRIDESETIH LETIH Ptuju sta imeli skupaj 373 postelj, 122 kar je bilo premalo. Bano- vina si je zato prizadevala, da bi tudi upravne občine aktivneje sodelovale pri preskrbi onemoglih, in sicer z graditvijo občin- skih ali sreskih hiralnic, ker naj bi bila oskrba hiralcev občinska zadeva. Delovanje in financiranje vseh zdravstvenih zavodov na področju banovine je kljub gospodarski krizi ostajalo na zado- voljivi ravni. Materialne izdatke so zavodi krili iz lastnih pri- hodkov, v glavnem iz plačanih oskrbnin. Samoplačnikov je bilo zaradi gospodarske krize sorazmerno malo. Nekaj so plačale za- varovalne ustanove. Največji del bremen pa je morala v skladu z določili Zakona o bolnicah nositi banovina. Ta je plačevala v povprečju 45 % v bolnišnicah nastalih oskrbnih stroškov; le bolnišnici za duševne bolezni je vse neizterljive oskrbne stro- ške povrnila država. Država je bila sicer na podlagi Zakona o bolnicah tudi drugim bolnišnicam dolžna povrniti neizterljive oskrbne stroške, vendar Ministrstvo za socialno politiko in na- rodno zdravje v tistem trenutku še ni razpolagalo z za ta namen potrebnimi sredstvi, kar je seveda precej oteževalo poslovanje zavodov. Da bi čim bolj pocenili vzdrževanje bolnišnic in znižali stroške za oskrbni dan, je banska uprava uvedla strogo racio- nalizacijo bolničarskega gospodarstva. Tako je Splošna državna bolnica v Ljubljani pričela s preskrbo masti in mesa v lastni režiji. Prvi rezultati so bili ugodni. Več zdravstvenih zavodov, kot na primer Splošna bolnica v Mariboru ter javne bolnice v Murski Soboti, na Ptuju in v Brežicah, je imelo lastno pekarno, kar je seveda precej pocenilo izdatke za kruh. Edino proizvo- dnja električnega toka v lastni režiji se ni izkazala za racionalno. Zaradi tega je bila z ljubljansko mestno občino sklenjena po- godba glede dobave električnega toka tem zavodom. Zavodi so bili priključeni na mestno električno omrežje. Takšno varčno poslovanje v bolnišnicah je omogočilo upravam, da so dosegle primerne presežke dohodkov, ki so bili določeni za kritje anuitet investicijskih posojil in drugih izdatkov, povezanih z razširitvijo 122 Prav tam. 63 zavodov. V upravi banovine je bilo tudi zdravilišče Golnik. Za njegovo dograditev je bilo najeto posojilo, ki ga je zdravilišče od- plačalo iz svojih dohodkov. Banska uprava je leta 1931 poskušala omogočiti zdravljenje tudi bolnikom, ki sami niso zmogli pla- čila stroškov zdravilišča. Banovina je upravljala tudi zdravilišči v Dobrni in Rogaški Slatini in načrtovala njuno modernizacijo. V smislu varovanja javnega zdravja je banovina sodelovala pri obsežni higienski akciji države, ki jo je izvajala preko Higi- enskega zavoda. Banovinskih subvencij so bili deležni predvsem novi zdravstveni domovi v Murski Soboti in Dolnji Lendavi ter šolske poliklinike, v prvi vrsti pa asanacijska dela na podeželju. Asanacija vasi je obsegala izgradnjo vodovodov, higienskih vo- dnjakov, stranišč in ljudskih kopališč, predvsem v higiensko za- nemarjenih vaseh. Glavni namen asanacije je bil, da se prebival- stvu zagotovi zdrava pitna voda in prepreči nastanek različnih bolezni. Za že izvedene asanacije (npr. v okraju Krško: Velika in Mala Dolina, Češnjice, Kostanjevica, Župeča vas; v okraju Ptuj: Majšperk; v okraju Kamnik: Nevlje, Vrhpolje, Uševk) je večino Okrožni urad za zavarovanje delavcev-OUZD na Miklošičevi cesti, obsevanje z višinskim soncem (MNZS, Fototeka, SL 2122) 64 SOCIALNA POLITIKA V TRIDESETIH LETIH Okrožni urad za zavarovanje delavcev-OUZD na Miklošičevi cesti, zdravljenje z rentgenskimi žarki (MNZS, Fototeka, SL 2117) finančnih sredstev prispevala banovina (približno 70 %), manjši delež država, ostale stroške pa so nosile občine. Banovina je podpirala različna predavanja, tečaje ter potujoče higienske razstave za higiensko izobrazbo ljudi. Vztrajno je podpirala tudi zasebne pobude za preprečevanje tuberkuloze, raka in alkoho- lizma ter društva za telesno vzgojo, saj je telesna aktivnost eden od bistvenih dejavnikov za krepitev telesne odpornosti proti različnim nalezljivim boleznim. 123 Banska uprava je poudarjala pomen ureditve zdravstvene službe po zdravstvenih občinah. Z Zakonom o zdravstvenih ob- činah se je namreč izvršila velika in globoko segajoča reforma v razvoju splošne javne uprave. S 1. aprilom 1931 so pričele po- slovati združene in samostojne zdravstvene občine. Dotedanja zdravstvena okrožja, ki so bila urejena po nekdanjih odredbah 123 SI AS 77, t. e. 2, II. redno zasedanje banskega sveta 1932, Stenografski zapisnik V. seje II. zasedanja banskega sveta v Ljubljani dne 12. 2. 1932. 65 oblastnih samouprav oziroma po odredbah nekdanjih deželnih odborov, so prenehala poslovati. Bremena, ki so jih do takrat nosila zdravstvena okrožja, so po novem zakonu prešla na ba- novino. V ta namen je bila v banovinski proračun vnesena so- razmerno visoka postavka. Banovina je prevzela stroške za sani- tetni material, zdravila in potne stroške občinskih zdravnikov in sester pomočnic v združenih zdravstvenih občinah. Občinskim zdravnikom je plačevala stroške v obliki pavšalne mesečne pov- prečnine, ki je mesečno znašala okrog 500 dinarjev za enega ob- činskega zdravnika in jo je prejel poleg svoje plače. Potne stroške je prejemala tudi sestra pomočnica, ki je bila v okolišu združene zdravstvene občine dodeljena zdravniku v pomoč. Potne stroške obeh je odredil ban, upoštevajoč krajevne in prometne razmere, potem ko je pridobil mnenje banskega sanitetnega sveta. 124 Za razliko od združenih zdravstvenih občin so morale sa- mostojne zdravstvene občine kot finančno močnejše postaviti in plačevati občinskega zdravnika in sestro pomočnico ter kva- lificirano občinsko babico. Plačevale so tudi bolnišnične pristoj- bine za zdravljenje svojih siromašnih pripadnikov in ustana- vljale ter vzdrževale zdravstvene ustanove v svojem okolišu. Vse stroške v zvezi s tem so vnesle v svoje redne občinske proračune. Osebje v samostojnih zdravstvenih občinah je na podlagi raz- pisa izbral občinski odbor. 125 Banska uprava se je zavedala pomena vzgoje babiškega na- raščaja. V Dravski banovini je bilo, upoštevajoč podatek iz za- četka leta 1934, približno 600 babic. Od tega jih je vsako leto zaradi onemoglosti, starosti, smrti in drugih razlogov prenehalo delati po 2,5 %, to je 15. Babic je bilo premalo. Zakon o zdra- vstvenih občinah je določal, da mora vsaka upravna občina z vsaj 1000 prebivalci v breme svojega proračuna zaposliti kvali- ficirano babico. Dejansko pa je delala le po ena babica na 1900 prebivalcev, zato se je veliko otrok rodilo brez babiške pomoči. 124 UL kraljevske banske uprave Dravske banovine, I, št. 41, 18. 3. 1930, str. 521–523, Zakon o zdravstvenih občinah. 125 Prav tam. 66 SOCIALNA POLITIKA V TRIDESETIH LETIH Za izboljšanje položaja bi se moralo letno izučiti več babiškega naraščaja, in sicer vsaj 15–20 kvalificiranih babic. Ministrstvo za socialno politiko in narodno zdravje se je obvezalo, da bo zvi- šalo sredstva za vzdrževanje babiške šole, če bo banska uprava prispevala denar za stavbo za babiški internat, ki bi moral imeti prostora za vsaj 40 gojenk. 126 Po Zakonu o zdravstvenih občinah so morali občinski zdravniki v samostojni ali združeni zdravstveni občini brez- plačno zdraviti siromašno prebivalstvo, ostalo pa po posebni maksimalni tarifi, ki jo je predpisal ban, potem ko je pridobil mnenje zdravniške zbornice in banskega sanitetnega sveta. Kot siromašna je bila opredeljena vsaka oseba, ki ji je njena občina izdala potrdilo, da ne zmore plačati bolniških stroškov. 127 Ta- kšna potrdila so se dejansko izdajala samo občinskim revežem. To pomeni, da tisti, ki so razpolagali z nekaj premoženja, a vse- eno niso bili sposobni plačati zdravniških stroškov in zdravil, niso bili deležni brezplačne zdravniške pomoči. Zaradi tega so banski svetniki dali pobudo, naj banovinski zdravniki nudijo brezplačno zdravniško pomoč tudi tistim, ki so sicer imeli nekaj sredstev, a ne dovolj, da bi poravnali stroške zdravljenja. V pri- merih nalezljivih bolezni pa naj bi stroške za prevoz bolnika v bolnišnico prevzela banovina. 128 Na tovrstne kritike o izvajanju zdravstvene službe na terenu je namestnik bana Oto Pirkma- jer odgovoril, da je le-ta glede predpisov urejena. V praksi pa je seveda prihajalo do neprimernega ravnanja posameznih zdrav- nikov, zlasti pri zdravljenju siromašnih pacientov. Pirkmajer je izrazil pripravljenost banovine za uvedbo polovičnega plačila stroškov tudi za kmete z nizko obdavčitvijo. Zaradi nezadostnih sredstev pa je odklonil ostale predloge za olajšave v zdravstvu. 129 126 SI AS 77, t. e. 6, V. zasedanje, Stenografski zapisnik V. seje petega rednega zasedanja banskega sveta Dravske banovine v Ljubljani, dne 9. 2. 1934. 127 SL kraljevske banske uprave Dravske banovine, I, št. 34, 30. 10. 1930, str. 523–524, Pravilnik o delu občinskih zdravnikov. 128 SI AS 77, t. e. 8, Stenografski zapisnik 6. seje VI. rednega zasedanja banskega sveta v Ljubljani, dne 9. 2. 1935. 129 Prav tam. 67 Banski svetniki so banski upravi sicer izrazili priznanje za reševanje socialnih težav in omilitev socialne stiske, a so bili hkrati večinoma vseskozi kritični do prenizkih sredstev za soci- alo in zdravstvo v banovinskem proračunu. Podprli so subven- cijo bratovskim skladnicam za omilitev socialne stiske upokoje- nih rudarjev in opozarjali tudi na težak položaj rudarskih otrok, ki naj bi hodili v šolo bosi in lačni. Bansko upravo so pozvali k ustanovitvi javne kuhinje, kjer bi se lahko otroci prehranjevali brezplačno. Predlagali so ustanavljanje šolskih kuhinj v indu- strijskih središčih in njihovo razširitev na podeželje, kjer se je povečalo število poljedelskih delavcev in viničarjev, ki so zaradi gospodarske krize ostali brez dohodka. Opozarjali so zlasti na težke razmere v manj razvitih ali nerazvitih območjih na Do- lenjskem, v Halozah, Beli krajini in Prekmurju, kjer so bili ljudje slabo hranjeni in pogosto na robu lakote. Banovina je kot pomoč nerazvitim krajem najela kredit za nakup več vagonov semen, od katerih naj bi kmetje dobili tretjino brezplačno, preostanek pa naj bi vrnili v naravi. Razdelitev otroške opreme v Halozah (MNZS, Fototeka, SL 9745) 68 SOCIALNA POLITIKA V TRIDESETIH LETIH Banski svetniki so bili kritični do prostorske stiske v osre- dnji državni bolnišnici v Ljubljani in njene posledične prena- polnjenosti ter so hkrati opozarjali tudi na potrebo po razši- ritvi banovinskih bolnišnic, v katerih so morali bolniki zaradi prostorske stiske pogosto ležati tudi na tleh, bolnišnice pa so morale zavrniti mnoge bolnike oziroma jih predčasno odpustiti. Tako so svetniki na primer izpostavili brežiško bolnišnico, ki je med drugim potrebovala porodniški oddelek, saj so matere ro- jevale kar med drugimi bolnicami, kar je bilo povsem v naspro- tju z vsemi higienskimi in zdravstvenimi načeli. V bolnišnici v Murski Soboti je primanjkovalo osebja, saj je bilo le-to zapo- sleno ne samo z bolniki, temveč tudi z ekonomskimi posli. Bol- nišnica ni imela centralne kurjave, pralnice in vodovoda. Nujen je bil tudi poseben oddelek za zdravljenje trahoma, očesne bo- lezni, ki je bila v Prekmurju zelo razširjena. Prebivalci so močno občutili pomanjkanje bolnišnice v Kočevju ali v Ribnici, saj sta imela ta kraja zelo slabe železniške povezave z Novim mestom, ljubljanska splošna in tudi ženska bolnišnica pa sta bili, kot re- čeno, tako prenapolnjeni, da sta bolnike tudi odklanjali. Ker je območje Kočevja in Ribnice nujno potrebovalo tudi hiralnico, je sedem občin oblikovalo idejo o izgradnji zasilne bolnišnice, ki bi bila kombinirana s hiralnico. V ta namen so ustanovile po- seben sklad, v katerega je vsaka občina prispevala po 25 par od litra trošarine na vino. 130 Banska uprava je tovrstno samoinicia- tivo pozdravila in ponovno poudarila, da je problematika soci- alnega skrbstva predvsem naloga občin in ko bodo te opravile svoje obveznosti, jim bo tudi banovina pomagala s prispevki in podporami. Banski svetniki so vseskozi opozarjali tudi na pre- skrbo dela nezmožnih prebivalcev, ki so bili brez sredstev; torej na potrebo ustanavljanja hiralnic. Ponekod, na primer v ljuto- merskem okraju, se je preskrba revežev še vedno izvajala tako, da so siromaki hodili od hiše do hiše in prosjačili. V Posavju je obstajala le majhna občinska hiralnica v Radečah. Večino po- 130 SI AS 77, t. e. 5, III. zasedanje – finančni odbor, Zapisnik I. seje finančnega odbora banovinskega sveta Dravske banovine v Ljubljani dne 15. 2. 1933. 69 moči potrebnih so občine morale pošiljati v Vojnik pri Celju, kjer pa je vladala prostorska stiska. 10 % vseh bolnikov, ki so se zdravili v banovinski bolnišnici v Brežicah in v občinski bolni- šnici v Krškem, je sodilo v hiralnico. Svetniki so predlagali, da bi banovina kupila posestvo grofa Ferdinanda Attemsa v Brežicah in ga preuredila v hiralnico za Posavje. Z novo hiralnico bi privarče- vali tudi del oskrbnin, saj je bila dnevna oskrbnina v hiralnici 10 dinarjev, v bolnišnici pa se je gibala od 25 do 28 dinarjev. 131 Glede reševanja problema hiralnic so banski svetniki predlagali, da bi se preskrba najlažje izvršila po okrajih. Okrajne hiralnice naj bi usta- novile občine s pomočjo banovine. Hiralnice pa naj bi razpolagale tudi z nekaj bolniškimi posteljami, kjer bi bolnik lahko dobil prvo pomoč in počakal na prevoz v bolnišnico. Predčasne petomajske volitve v Narodno skupščino leta 1935 so pomenile zlom režima JNS in prehod oblasti na novo režimsko stranko Jugoslovansko radikalno zajednico (JRZ), v katero se je vključila tudi bivša SLS. Njen voditelj Anton Koro- šec je v novi vladi Milana Stojadinovića dobil resor ministra za notranje zadeve. SLS je postala najmočnejša politična stranka v slovenski politiki. Spričo tega je lahko postopoma dosegla pre- cejšnjo neformalno avtonomijo. V banski upravi in v banskem svetu so privrženci JRZ oziroma SLS zamenjali privržence li- beralnega tabora. Banski svet v spremenjeni sestavi je s febru- arskim zasedanjem leta 1936 začel novo obdobje svojega delo- vanja, za katerega je bilo značilno stopnjevanje avtonomističnih prizadevanj ter spričo končane velike gospodarske krize uspe- šnejše reševanje aktualnih problemov. Najpomembnejši korak k uveljavitvi oblasti novega režima v Dravski banovini je bila postavitev nekdanjega prvega pod- načelnika SLS Marka Natlačena za bana Dravske banovine 10. septembra 1935. 132 Glede na to, da je mesto bana zasedel v ob- dobju gospodarskega okrevanja in s tem izboljševanja finanč- 131 SI AS 77, t. e. 8, VI. zasedanje, Stenografski zapisnik 7. seje VI. rednega zasedanja banskega sveta v Ljubljani, dne 11. 2. 1935. 132 Stiplovšek, Banski svet Dravske banovine 1930–1935, str. 275–278. 70 SOCIALNA POLITIKA V TRIDESETIH LETIH nega položaja Dravske banovine, je lahko v večji meri kot pred- hodni bani upošteval predloge in nasvete banskih svetnikov v razpravi. Izboljšanje finančnega položaja Dravske banovine je bilo povezano tudi s tem, da je bila SLS v režimu JRZ močnejši dejavnik, kot je bil to liberalni tabor v obdobju vladavine JNS, kar se je pokazalo tudi pri potrjevanju banovinskih proračunov. Že pri prvem proračunu za leto 1936/37 je minister za finance upošteval banov proračunski predlog in ni prišlo do zniževa- nja. Kljub temu pa Dravski banovini za kritje svojega proračuna ni uspelo dobiti še državnih sredstev. Vsa sredstva za potrebe je morala banovina zbrati sama z lastnimi davčnimi viri ter z dohodki svojih ustanov. Potrjeni banovinski proračuni so bili v celoti realizirani. Druga polovica tridesetih let je za Dravsko banovino tako pomenila povečevanje proračunskih sredstev za kritje njenih dejavnosti ter večjo svobodo bana in banske uprave pri razpolaganju z njimi, ne pa tudi povečevanja samoupravnih pristojnosti banovin. 133 Povečana finančna sredstva so omogočila, da je banovina uspešneje izpolnjevala svoje obveznosti. O dosežkih so ban in načelniki oddelkov banske uprave obširno poročali na vsakole- tnih zasedanjih banskega sveta. Na prvi seji X. rednega zaseda- nja banskega sveta je ban v svojem pregledu socialne politike in ljudskega zdravja od leta 1935 (ob obravnavi banovinskega pro- računa za leto 1939/40) poudaril, da je bila prehojena dolga pot iz najtežje gospodarske krize v zadovoljiv položaj. 134 Po njego- vem prepričanju se stroški za socialno skrbstvo v splošnem niso zmanjšali. 135 Za mladinsko skrbstvo, ki je obsegalo preskrbo rev- nih otrok v zavodih, na deželi, v počitniških kolonijah in v okre- vališčih, preskrbo vajencev in vajenk, podpiranje šolskih kuhinj ter nakup obleke in obutve za božič, je banovina povprečno iz- dala 2.700.000 dinarjev na leto, v zadnjih treh letih skupaj nekaj nad 8.000.000 dinarjev. Za siromašne otroke, ki so bili potrebni 133 Prav tam, str. 275–279. 134 SI AS 77, t. e. 13, Stenografski zapisnik I. seje X. rednega zasedanja banskega sveta Dravske banovine v Ljubljani dne 13. 2. 1939. 135 Prav tam. 71 zdravljenja na morju, je banovina leta 1937 v Kaštelu Štafiliću pri Splitu kupila zemljišče, na katerem je pričela z gradnjo okre- vališča za 150 otrok. Na pobudo in s podporo banovine so šolske sestre iz Slovenske Bistrice leta 1938 v Černečah pri Dravogradu ustanovile zavod za vzgojo vedenjsko problematičnih deklet, v katerem je bilo prostora za 50 gojenk. Od leta 1937, ko je bilo v Mariboru ustanovljeno Društvo za zaščito delavske mladine, je bilo v mariborskem in ljubljanskem vajeniškem domu na račun banovine v oskrbi 100 vajencev letno. Ban Natlačen je na seji banske svetnike obvestil, da se bodo v letu 1939 sredstva za t. i. »odprto oskrbo siromakov«, to je oskrbo siromakov izven zavo- dov in ustanov, že tretjič izročila obema karitativnima zvezama v Ljubljani in Mariboru, ki sta skrbeli za enakomerno porazde- litev sredstev po celi deželi. Po elementarnih nesrečah se je le- tno potrošilo po 900.000 dinarjev. Drugače pa je bilo s sredstvi za prehrano nerazvitih krajev ali krajev, ki so bili začasno pri- zadeti zaradi toče ali suše. Banovinska pomoč se je ravnala po potrebi, državna pa po razpoložljivih sredstvih. Leta 1936/37 je banovina na primer dala 3.554.000 dinarjev, država pa 175 va- gonov brezplačne koruze in 165 brezplačnih vozovnic za prevoz hrane. Leta 1938/39 je banovina dala 2.150.000 dinarjev, država pa 3.250.000 dinarjev, 50 brezplačnih vozovnic ter 300 vozovnic po 1.500 dinarjev. Po podatkih OUZD in Bratovske skladnice je stopnja zaposlenosti delavstva od leta 1935 do 1939 narasla za 18.500 zaposlitev, kar je znašalo 19 % vsega zavarovanega dela- vstva. Zaposlenost je sicer naraščala hitreje od naravnega pri- rastka prebivalstva, vendar je iz prejšnjega obdobja ostalo še ve- liko število nezaposlenih, tako da je bil kljub večji zaposlenosti del prebivalcev še vedno nezaposlen. Mezda se je v zadnjih treh letih povprečno zvišala za 10 %, kar je bila deloma posledica vpliva uredbe o minimalnih mezdah. Ban je navedel podatek, da je bilo leta 1936 27 stavk, v katerih je stavkalo 17.111 delavcev, ki so izgubili 360.000 delovnih dni in 10.600.000 dinarjev zaslužka. Leta 1938 pa je bilo samo 10 stavk s 1020 stavkajočimi delavci, ki so izgubili 26.000 delovnih dni in 880.000 dinarjev zaslužka. 72 SOCIALNA POLITIKA V TRIDESETIH LETIH Zanimiv je tudi podatek, da je bilo pri oblastvih 66 poravnalnih postopkov v mezdnih sporih, od katerih se jih je samo 19 kon- čalo neuspešno. Ban je v svojem poročilu orisal tudi položaj banovinskih bolnišnic. 136 Opravili so vrsto gradbenih del. Pri bolnišnici v Mariboru je bil zgrajen nov paviljon za 240 bolnikov, v bolni- šnici v Celju je bil porodniški paviljon dvignjen za eno nadstro- pje, v bolnišnici na Ptuju je bilo v gradnji povezovalno poslopje med bolnišnico in hiralnico. Hiralnica v Vojniku je dobila novo stanovanjsko poslopje, hiralnica v Gornji Radgoni pa se je po- stopoma adaptirala. Za dvig nivoja strežniške službe v bolnišnicah je banovina ustanovila dve strežniški šoli, in sicer v Ljubljani in v Mariboru. Leta 1938 je bil v Ljubljani ustanovljen Zavod za raziskovanje in zdravljenje novotvorb, ki je bil opremljen z najmodernejšim rentgenom za obsevanje in globoko terapijo. Število združenih zdravstvenih občin se je od leta 1936 do 1939 povečalo za pet, tako da jih je bilo 119. Samostojnih zdravstvenih občin je ostalo sedem. Osebne in stvarne izdatke za zdravljenje siromašnih po združenih zdravstvenih občinah je nosila banovina. V nadalje- vanju svojega poročila je Natlačen naštel obnovitvena dela v zdraviliščih Dobrna, Rogaška Slatina in Golnik. Kar se tiče asanacije podeželja, je Higienski zavod predložil 37 vodovodnih projektov, ki jih je z večinskim deležem finan- cirala banovina. Z banovinskimi prispevki so bili ustanovljeni novi zdravstveni domovi v Logatcu, Brežicah, Metliki, na Ptujski gori, v Kamniku, Slovenj Gradcu, Črnomlju in Ložu pri Starem trgu ter šolska poliklinika na Rakeku. Banovina je s svojimi sred- stvi podprla tudi boj proti tuberkulozi in zdravljenju siromašnih tuberkuloznih bolnikov. Ban je v svojem pregledu socialne in zdravstvene politike od leta 1935 dalje izrazil pobudo za ustanovitev šole za socialne 136 S 1. 4. 1931 so prišle v last in upravo države sledeče bolnišnice: Splošna bolnica v Ljubljani, Bolnica za duševne bolezni Ljubljana Studenec ter bolnica v Novem Celju. Istega dne je banovina prevzela v svojo last in upravo javno žensko bolnico v Novem mestu, ki je bila do tedaj last novomeškega zdravstvenega okrožja, ki je bilo s 31. 3. 1931 ukinjeno. 73 pomočnike in pomočnice, kar se je prakticiralo že v nekaterih drugih državah, kot na primer v Nemčiji in Belgiji. To so bili zavodi, v katerih so se socialni pomočniki in pomočnice izobra- ževali za svoj poklic. Izobraževanje je trajalo štiri leta. V šoli se je poučevala celotna socialna zakonodaja, to je delavska zaščita, delavsko zavarovanje, zaščita mladine, mater, otrok, poučevalo se je o higieni in morali, predvsem pa se je razpravljalo o social- nih vprašanjih iz življenja delavcev. Ustanovitev takih zavodov je ban utemeljeval s tem, da socialna služba občine ne zadostuje potrebam, zlasti ne v industrijskih krajih, zasebno socialno udej- stvovanje po društvih pa je ravno v industrijskih krajih navadno šibko. Zato naj bi bili socialni pomočniki in pomočnice tisti, ki bi posredovali med realnim, mnogokrat krutim pravnim redom in dejanskimi potrebami delavstva. 137 Mnenju bana o gospodarskem stanju (brezposelnost, po- ložaj delavcev itd.) se je pridružil tudi načelnik oddelka za so- cialno politiko in narodno zdravje Anton Kosi, ki je v poročilu o izvedenih nalogah svojega oddelka v letu 1938 poudaril, da še vedno ni moč govoriti o popolni sanaciji gospodarstva, saj so bili sledovi gospodarske krize še prehudi. 138 Brezposelnost je bila sicer v upadu, a je bil zlasti kmečki stan, ki so ga še dodatno prizadele različne elementarne nesreče, blizu obubožanju. Pou- daril je, da je banska uprava porabila vsa razpoložljiva sredstva, da se brezposelnost ni povečala in da so brezposelni vsaj deloma prišli do zaslužka pri izvajanju javnih del. Glavni vir dohodkov za zaposlovanje in podpiranje brezposelnih je bil »bednostni sklad« Dravske banovine. 139 Delo banovine je bilo usmerjeno tudi v pomoč revnim otrokom, 140 predvsem zdravstveno šibkim otrokom, ki so pre- živeli kratke počitnice v hribih in na deželi. Raznim društvom, 137 SI AS 77, t. e. 13, Stenografski zapisnik 1. seje X. rednega zasedanja banskega sveta Dravske banovine v Ljubljani dne 13. 2. 1939. 138 SI AS 77, t. e. 13, Stenografski zapisnik V. seje X. rednega zasedanja banskega sveta Dravske banovine v Ljubljani dne 17. 2. 1939. 139 Prav tam. 140 Prav tam. 74 SOCIALNA POLITIKA V TRIDESETIH LETIH ki so organizirala počitniške kolonije za siromašne in slabotne otroke, je bilo podeljenih 12 podpor v skupnem znesku 20.300 dinarjev. S tem zneskom je bilo oskrbovanih približno 50 otrok. V času šolskih počitnic leta 1938 je bilo v raznih počitniških ko- lonijah in okrevališčih na račun banovinskih sredstev oskrbo- vanih nad 554 siromašnih in bolehnih šoloobveznih otrok. Za obdaritev najrevnejših otrok z obleko in drugimi potrebščinami za miklavževo in božič je banovina finančno podprla razna do- brodelna društva, za obdarovanje siromašne šolske mladine pa je finančno pomagala tudi prosvetnemu oddelku. Ob II. balkan- skem kongresu za zaščito otrok in mladine v Beogradu okto- bra 1938, kjer je razstavljala tudi Dravska banovina, je banska uprava udeležbo finančno podprla. 141 V okviru socialne in zdravstvene zaščite odrasle mladine je bilo pomembno delo za preskrbo vajencev. Društvo za zaščito de- lavske mladine v Mariboru je načrtovalo izgradnjo novega, mo- dernega vajeniškega doma. Banska uprava je prispevala k stro- škom za gradnjo. Za oskrbovanje vajencev so se dajale podpore raznim prosilcem iz sredstev banovinskega proračuna. Prosilci so bili zlasti kmečki in delavski otroci ter sirote brez staršev. 142 Kar se tiče zdravstvene službe v Dravski banovini, je bila le-ta v letu 1938/39 usmerjena v dosego dveh ciljev: pridobitev potrebnih virov za nemoteno delovanje, izpopolnitev in mo- dernizacijo banovinskih zdravstvenih ustanov ter pospeševanje preventivne medicine in higienske propagande. 143 Banovina je imela v svoji upravi sedem bolnišnic, v katerih je bilo približno 1930 bolniških postelj. Kljub temu pa je v bolnišnicah še vedno primanjkovalo prostora. Prenapolnjeni so bili zlasti oddelki za kirurgijo. Zaradi potrebe po razširitvi bolnišnic in njihovi mo- dernizaciji do stopnje, ki jo »zahteva visoka zdravstvena kul- tura Slovenije in vedno večja industrializacija banovine«, 144 je banovina načrtovala najetje investicijskega posojila v znesku 141 Prav tam. 142 Prav tam. 143 Prav tam. 144 Prav tam. 75 60.000.000 dinarjev pri OUZD v Zagrebu. Prednostni nalogi sta bili izgradnja in opremljanje banovinskih obmejnih bolnišnic v Mariboru, Murski Soboti, na Ptuju, v Slovenj Gradcu in Celju, saj je opazno število bolnikov, posebno premožnejših, poiskalo zdravstveno oskrbo v tujini, kar je za banovino pomenilo mo- ralno in gospodarsko škodo. Vse osebne izdatke banovinskih zdravstvenih ustanov je plačevala banovina iz svojega proračuna, nanjo pa je prešel tudi velik del stvarnih izdatkov bolnišnic. Tako je v letu 1938 bano- vina plačala 72 % vseh izdatkov banovinskih bolnišnic, le 28 % so bolnišnice krile same iz plačanih oskrbnih stroškov. V letu 1938 je bilo vloženih približno 14.000 prošenj revnih ali manj premožnih bolnikov za odpis ali čim večje znižanje oskrbnih stroškov. Banovina, ki je morala na podlagi Zakona o bolnišni- cah le-tem povrniti neizterljive oskrbne stroške, je banovinskim bolnišnicam plačevala le prispevke, ki so bili določeni v special- Obisk kneginje Olge na kirurškem oddelku ženske bolnišnice v Ljubljani, leta 1940 (MNZS, Fototeka, SL 10546) 76 SOCIALNA POLITIKA V TRIDESETIH LETIH nih proračunih bolnišnic in so dosegali višino razlike med pro- računskimi izdatki in dohodki posameznega zavoda. V septembru 1938 je bila objavljena tudi nova banova uredba o ustanovitvi zdravstvenih občin v Dravski banovini, ki je bila izdana na osnovi komasacije upravnih občin. Po novi uredbi se je število samostojnih zdravstvenih občin znižalo na sedem, število združenih zdravstvenih občin pa zvišalo na 119. Vse stroške za zdravljenje siromašnih v združenih zdravstve- nih občinah je nosila banovina. Kljub racionalizaciji zdravniške službe in predpisovanja zdravil po združenih zdravstvenih obči- nah so postajali v ta namen določeni krediti banovinskih prora- čunov z leti premajhni in jih je bilo treba povečevati. 145 Banska uprava si je prizadevala, da bi upravne občine, ki so imele po komasaciji večjo finančno moč, živahneje sodelovale pri starostni preskrbi svojih revnih onemoglih občanov z usta- navljanjem občinskih hiralnic. Pri uresničevanju svojega drugega cilja, to je varovanja jav- nega zdravja, je banovina po svojih finančnih močeh sodelovala s široko zasnovano vsedržavno akcijo, ki jo je izvajala preko Hi- gienskega zavoda in njegovih ustanov. 146 Zdi se, da je bila Dravska banovina po letu 1935 na poti go- spodarskega okrevanja in izboljševanja razmer na socialnem in zdravstvenem področju. Dejansko stanje v posameznih delih ba- novine pa so banski svetniki osvetljevali na zasedanjih banskega sveta. Svetniki so imeli le vlogo svetovalcev in so lahko banu le opisali »razsežnosti mizerije, ki vlada v njihovem kraju« 147 ter ga prosili, da bi se pri posameznih proračunskih postavkah upošte- vale potrebe območja, od koder so prihajali. V ospredju je bilo delavsko vprašanje, ki naj bi se uredilo le s pravično mezdno po- litiko. 148 Banski svetniki so kot posledico prenizkih mezd izposta- vljali tudi problem alkoholizma. Slabo plačan delavec je namreč 145 Prav tam. 146 Prav tam. 147 Stiplovšek, Banski svet Dravske banovine 1930–1935, str. 279. 148 SI AS 77, t. e. 13, Stenografski zapisnik V. seje X. rednega zasedanja banskega sveta Dravske banovine v Ljubljani dne 17. 2. 1939. 77 segal po alkoholnih pijačah, ker so bile poceni, hrana pa je bila draga. Tovrsten problem je bil prisoten tudi na podeželju. Opo- zarjali so zlasti na problem viničarjev. Že leta 1928 je to vpraša- nje z uredbo o viničarskem redu dokaj ugodno rešila nekdanja mariborska oblastna skupščina. Ker pa takrat še ni bilo posebne potrebe po ureditvi in zakoniti določitvi mezd, je bilo treba ta problem rešiti sedaj. Morali so določiti minimalne mezde za vi- ničarsko delavstvo. 149 Banski svet je julija 1939 odobril viničarski red, a učinek ni bil povsem zadovoljiv. Vinogradniki so si ga sa- movoljno tolmačili v škodo viničarjev. Predvsem v Halozah so se naturalne dajatve zaračunavale v plačo preko svoje vrednosti. 150 Zaradi slabega položaja industrijskega delavstva so najbolj trpeli delavski otroci, ki so bili večkrat prepuščeni sami sebi. Njihove matere so namreč delale v tovarni (ženska delovna sila je bila cenejša), očetje pa so bili doma in so v svoji apatičnosti zaradi slabih socialnih razmer prepuščali mladino ulici. Zato so banski svetniki podali predloge, naj banska uprava izda nalog industriji, da zaposluje predvsem družinske očete, žene pa naj bi se vrnile k svojemu osnovnemu poslanstvu, to je biti doma, skrbeti za gospodinjstvo in vzgajati otroke. 151 Tudi v obdobju po letu 1935 so bila v ospredju opozorila o neurejeni babiški službi, ki je prispevala k umrljivosti otrok, po- rodnic in izvajanju splavov, ki so bili takrat prepovedani na pod- lagi Kazenskega zakonika iz leta 1929. 152 Kot primer tovrstne neurejenosti je bila izpostavljena Bela krajina. V letu 1938 se je v Vinici rodilo 58 otrok, a je samo v dveh primerih pri porodu pomagala babica. V občini Vinica je delala samo ena babica, če- prav je bila »občina dolga 6 ur hoda«. 153 Enako slabe razmere so 149 Prav tam. 150 SI AS 77, t. e. 15, XII. redno zasedanje banskega sveta Dravske banovine, 12. 2. 1940, Ekspoze bana. 151 SI AS 77, t. e. 13, Stenografski zapisnik V. seje X. rednega zasedanja banskega sveta Dravske banovine v Ljubljani dne 17. 2. 1939. 152 Kazenski zakonik je dovoljeval splav le v primeru, ko je bilo ogroženo življenje matere. Splav je moral izvršiti zdravnik v bolnišnici. V: Kazenski zakonik za kraljevino SHS, 1929, str. 64, 65. 153 SI AS 77, t. e. 13, Stenografski zapisnik V. seje X. rednega zasedanja banskega sveta Dravske banovine v Ljubljani dne 17. 2. 1939. 78 SOCIALNA POLITIKA V TRIDESETIH LETIH vladale v občini Sinji Vrh. Ker so bile babice slabo plačane, so se morale ukvarjati še z dodatnimi posli, na primer s poljedel- stvom, kjer so prihajale v stik z umazanijo. Če je takšna babica nato odšla k porodnici, je obstajala nevarnost, da ji je zanesla tudi kakšno okužbo, čeprav so Pravila za babice 154 strogo dolo- čala, da mora babica skrbeti za svojo čistočo. Nekatere babice pa so se ukvarjale tudi z opravljanjem splavov kot dodatnim virom zaslužka. Zato so banski svetniki poudarili nujnost zavarovanja babic pri Okrožnem uradu za zavarovanje delavcev, da bi bile na ta način preskrbljene za starost, saj so bile mnoge v starosti brez dohodkov in so bile prisiljene prosjačiti. Zunanjepolitični dogodki konec tridesetih let so vplivali tudi na dejavnosti kraljevske banske uprave na socialnem po- dročju. Svojo obsežno nalogo socialnega skrbstva je ta lahko vršila le v okviru razpoložljivih sredstev. Finančna sredstva so bila v prvi vrsti namenjena izvajanju karitativne službe, ki bi jo v normalnih razmerah lahko uspešno vršile občine in dobrodelne družbe. Odsek za socialno politiko je imel na razpolago za splo- šno socialno skrbstvo 1.775.000 dinarjev v rednem proračunu in še dodatne 4.400.000 dinarjev iz bednostnega sklada. 155 Be- dnostni sklad je banovina ustanovila z namenom, da pomaga brezposelnemu delavstvu industrijskih centrov. Banska uprava se je zato pri iskanju virov obrnila predvsem na lastnike tovarn in delojemalce, ki so v ta fond največ prispevali, čeprav so se sredstva iz njega dejansko uporabljala za vse pomoči potrebne. Sistem je izzval kritike, češ da je načelno res treba pomagati vsem v stiski, a zato naj v ta sklad prispeva celotna javnost, ne pa samo zavarovanci OUZD, Trgovskega bolniškega društva in bratovskih skladnic. S sredstvi bednostnega sklada pa ni bilo mogoče ugoditi različnim socialnim potrebam. Predvidena sredstva so bila kljub skrajnemu varčevanju že oktobra 1940 skoraj v celoti izčrpana. 154 UL ljubljanske in mariborske oblasti, VI, št. 57, 27. 6. 1924, str. 361–363, Pravila za babice. 155 SI AS 77, t. e. 15, Stenografski zapisnik 5. seje XIII. rednega zasedanja banskega sveta Dravske banovine v Ljubljani dne 21. 2. 1941. Oddelek za socialno politiko in narodno zdravje kraljevske banske uprave Dravske banovine, Poslovno poročilo za XIII. zasedanje. 79 Svetovni dogodki so vplivali na nekatere panoge in obrti, tako da je bilo že moč govoriti o delni krizi teh podjetij. Njena posle- dica so bili odpusti delavcev, skrajšanje delovnega časa in tudi ustavitev obratovanja. Glavni vzroki teh motenj v poslovanju so bili pomanjkanje surovin in naročil ter onemogočen izvoz. Socialno skrbstvo je bilo osredotočeno predvsem na mladin- sko skrbstvo, ki mu je bil namenjen velik del kreditov. 156 Mladinsko skrbstvo se je tudi v tem obdobju izvajalo deloma v banovinskih domovih, deloma s pomočjo karitativnih organizacij in deloma z rejništvom na deželi. Banovina je vzdrževala dva otroška do- mova, v Ljubljani in Mariboru. Prvi je imel prostora za 30 otrok v predšolski dobi, drugi pa za 130 oskrbovancev, in sicer za 70 šoloobveznih dečkov in 60 deklic. Ta, večji dom je v Zavodu šol- skih sester v Černečah pri Dravogradu vzdrževal še poseben za- vod za vzgojo vedenjsko problematičnih deklet v starosti od 14 do 18 let. V obravnavanem obdobju je bilo v zavodu 30 deklet, pro- stora pa je bilo za 40 oskrbovank. Oba otroška domova sta služila predvsem kot matična zavoda za sprejemanje otrok v oskrbo ter njihovo oddajo v rejo (pri predšolskih otrocih) ali v uk k raznim obrtnikom ali pa v službo (pri šoloobveznih). Oba zavoda skupaj sta v letu 1940 sprejela 145 otrok ter oddala 123 otrok. Banska uprava je imela več otrok v oskrbi tudi pri raznih privatnih kari- tativnih zavodih. V letu 1940 je bilo tako oskrbovanih 75 otrok. Cilj pa je bil, da bi se čim več otrok dalo v rejo dobrim in zdravim kmečkim družinam, bodisi proti plačilu celotne ali delne oskrb- nine bodisi brezplačno, in bi s tem otroke vzgajali v zavedanju o pomembnosti poštenega dela in ljubezni do zemlje. Mesečna oskrbnina za posameznega otroka je znašala od 200 do 300 dinar- jev. V letu 1940 je bilo tako oskrbovanih 194 otrok. Banska uprava je v letu 1940 priskrbela 34 siromašnim in zapuščenim otrokom skrbnike, ki so bili pripravljeni opraviti to delo brezplačno. Otroci v reji so bili pod stalnim nadzorom banske uprave. 156 SI AS 77, t. e. 15, Stenografski zapisnik V. seje XIII. rednega zasedanja banskega sveta Dravske banovine v Ljubljani dne 21. 2. 1941. Oddelek za socialno politiko in narodno zdravje kraljevske banske uprave Dravske banovine, Poslovno poročilo za XIII. zasedanje. 80 SOCIALNA POLITIKA V TRIDESETIH LETIH Približno tri četrtine stroškov za preskrbo otrok v otroških domovih, v zasebnih zavodih in v reji na deželi je krila banska uprava, eno četrtino pa domovinska občina oziroma svojci. V skrbi za zdravje otrok in mladine je banska uprava na svoje stroške poslala v počitniške kolonije in v okrevališča slabotne in bolehne otroke revnih družin. Tako je bilo na primer v času šolskih počitnic v letu 1940 v počitniški dom kraljice Marije pri Sv. Martinu na Pohorju poslanih 80 otrok, od tega jih je bilo 40 iz rudarskih revirjev, v počitniške ustanove ljubljanske Šolske poliklinike na Rakitni, v Medvodah in v Lukovici pa 86 otrok. V času šolskih počitnic je bilo na stroške banske uprave v koloni- jah in okrevališčih oskrbovanih 654 otrok. 157 Glede na negotove razmere in bližajočo se vojno je banska uprava skrb posvečala tudi evakuaciji otrok v primeru vojne. Pri oddelku za socialno politiko in narodno zdravje je bil ustano- vljen odsek za evakuacijo in zaščito otrok. Naloga odseka je bila skrb za mladino tako v miru kot v primeru vojne, še zlasti, če bi bilo treba evakuirati civilno prebivalstvo. Odseku je kot posve- tovalni organ stal ob strani banovinski odbor za evakuacijo in zaščito otrok. 158 Banska uprava je sofinancirala poskusno eva- kuacijo otrok iz občin Kamnik, Trbovlje, Hrastnik in Jesenice na deželo oziroma v kolonije. 159 Iz sredstev bednostnega sklada je banska uprava finančno podprla razna dobrodelna društva za obdaritev najrevnejših otrok za božič in prosvetni oddelek kraljevske banske uprave za obdaritev siromašne šolske mladine z obleko in perilom. 160 V veliki meri je podpirala tudi razna društva in humanitarne ustanove, ki so se ukvarjale z mladinskim skrbstvom, in poma- gala oddelku Higienskega zavoda za zdravstveno zaščito mater, dojenčkov in otrok v Ljubljani, ki zaradi nezadostnih državnih kreditov ni mogel oskrbovati vseh dojenčkov siromašnih mater. 157 Prav tam. 158 SI AS 77, t. e. 15, Stenografski zapisnik I. seje XIII. rednega zasedanja banskega sveta dravske banovine v Ljubljani dne 17. 2, 1941. 159 SI AS 77, t. e. 15, Stenografski zapisnik V. seje XIII. rednega zasedanja banskega sveta Dravske banovine v Ljubljani dne 21. 2. 1941. 160 Prav tam. 81 V okviru socialne in zdravstvene zaščite odrasle mladine je bila pomembna skrb za vajence, ki so stanovali v vajeniških domovih v Ljubljani (tu je bilo prostora za 150 oskrbovancev) in v Mariboru (kjer so imeli prostor za 44 oskrbovancev). Banska uprava je finančno podprla načrt izgradnje novega modernega vajeniškega doma v Mariboru. Želeli so podpreti zlasti sinove siromašnih podeželskih delavcev in kočarjev, ki so imeli veliko nepreskrbljenih otrok. 161 Ban Natlačen je poudaril, da ni moč niti državni niti po- krajinski upravi očitati, da se je v 20 letih svojega delovanja premalo zanimala za ljudsko zdravje. Prepričan je bil, da se je mnogo žrtvovalo in storilo; zlasti v zadnjem obdobju so izdatki v ta namen iz leta v leto rastli. Hkrati pa je odkrito priznal, da doseženi uspehi niso sorazmerni z vloženimi napori. 162 Rezultati naj bi bili porazni zlasti pri reševanju vprašanja bolnišnic. Med- tem ko naj bi bile banovinske bolnišnice na splošno na dostojni ravni, je bila osrednja državna bolnišnica v Ljubljani v zelo sla- bem stanju, ki je bilo v nasprotju z zahtevami moderne medici- ne. 163 Splošna bolnišnica se je v obdobju med obema vojnama ves čas spopadala s prostorsko in finančno stisko. Naval bolni- kov je bil iz leta v leto večji, zato so v posamezne bolniške sobe začeli nameščati nove stalne in zasilne postelje, tako da je število postelj v letu 1938 naraslo na 949, kar je bilo kar 299 postelj preveč. 164 Zato so postali rigoroznejši pri sprejemanju bolnikov. V zadnjih letih pred drugo svetovno vojno je bilo odklonjenih več kot 3000 bolnikov letno. Časopisi so objavljali vesti o pre- napolnjenosti bolnišnice s pozivom, naj prihajajo v bolnišnico samo nujni primeri. S tem se prostorska stiska ni zmanjšala. Na nekaterih oddelkih je postala navada, da so bili trije bolniki na dveh posteljah oziroma dva na eni postelji. Nekateri so ležali kar na nosilih ali pa na tleh. Da so se postelje hitreje praznile, so ne- 161 Prav tam. 162 SI AS 77, t. e. 15, Stenografski zapisnik I. seje XIII. zasedanja banskega sveta Dravske banovine dne 17. 2. 1941. 163 Prav tam. 164 Meršol, Bolnišnice v Sloveniji, str. 494. 82 SOCIALNA POLITIKA V TRIDESETIH LETIH katere bolnike predčasno poslali domov. Tako je bilo na primer v letu 1936 predčasno odpuščenih 61 % vseh sprejetih bolnikov (več kot 18.000). 165 Vzrokov za takšno stanje naj bi bilo več. Glavni razlog je ban videl v tem, da je bila zdravstvena politika v državi že od začetka postavljena na napačne temelje. Zdravstvena služba je bila namreč postavljena na dva popolnoma ločena tira. Na pr- vem je bila preventivna zdravstvena služba, ki je bila oblikovana z velikimi finančnimi žrtvami in je imela nalogo aktivno izvajati zdravstveno službo med ljudmi, to je osveščati ljudi o preven- tivnih postopkih za preprečitev različnih bolezni. Mnenje bana Natlačena je bilo, da kljub velikim žrtvam in bogatim finančnim prispevkom zdravstvene ustanove niso bile dorasle svoji nalogi, ker brez sodelovanja kurativnih ustanov naj ne bi imele pogo- jev za uspešno delovanje. Posledica visokih izdatkov za preven- tivne ustanove je bila, da so bile prikrajšane ustanove kurativne stroke, to je bolnišnice. V tem dvotirnem sistemu je bila bolni- šnicam namenjena podrejena vloga, to je izključno zdravljenje bolezni. Njihov pomen za narodno zdravstvo se je podcenjeval. Po izjavah bana so bile ponižane v »popravljalnice zlomljenih udov in pokvarjenih organov«. Posledica takšnih stališč je bilo tudi redno prikrajševanje pri financiranju in s tem vedno večje propadanje bolnišnic pri nas, medtem ko naj bi drugod po svetu postale središča zdravstvene politike in doživele ogromen raz- mah in napredek. Ban Natlačen se je zavzel za preoblikovanje zdravstvene službe, in sicer tako, da se preventivna in kurativna panoga medicine združita in bolnišnice spet postanejo središče zdravstvene politike. V tem je videl veliko nalogo za bodočnost. Seveda so se morale bolnišnice za to širšo nalogo tudi urediti in usposobiti. Za uresničitev tega cilja pa bi bilo treba doseči, da službo bolnišnic enega teritorija ureja in nadzoruje ena sama oblast. Stališče bana in banske uprave je bilo, da vse javne bol- nišnice v banovini sodijo pod izključno kompetenco banske uprave. Za uresničitev njihovega cilja pa je bilo pomembno tudi 165 Prav tam. 83 medsebojno povezovanje vseh bolnišnic po načelu delitve dela v en sam sistem zdravstvenih ustanov, ki bo šele kot celota spo- soben prevzeti vse naloge kurativne in preventivne medicine. Zato je ban predlagal izpopolnitev obstoječih bolnišnic in gra- dnjo novih v nekaterih krajih, kjer se je kazala potreba za to. Po njegovih ocenah je Dravska banovina potrebovala 6.900 bolni- ških postelj. V obravnavanem obdobju jih je imela 4.900, torej jih je manjkalo 2000. 166 Ban je predlagal tudi delitev bolnišnic v tri skupine. V prvi skupini naj bi bila osrednja bolnišnica kot zdravstveno središče svojega področja, ki bi skrbelo za vodenje načrtne zdravstvene politike. Bolnišnice drugega reda bi služile zdravljenju splošnih kirurških in internih dolgotrajnih bolezni. Bolnišnice tretjega reda pa bi bile namenjene oskrbi neozdra- vljivih. Vse tri skupine bi bile med seboj povezane in bi si med- sebojno pomagale. V okviru tega načrta je predlagal ustanovitev dveh osrednjih bolnišnic, in sicer v Ljubljani in Mariboru. Iz- med bolnišnic drugega in tretjega reda bi bile za izpopolnitev omrežja potrebne še nove bolnišnice v Murski Soboti, na Go- renjskem in v Cerknici ter povečanje in izpopolnitev bolnišnic na Ptuju, v Celju, Slovenj Gradcu, Brežicah in Novem mestu. Če naj bi bolnišnice prevzele tudi vodstvo preventivne medicine, bi se morale za to usposobiti. Ban je predlagal, da bi imela vsaka bolnišnica poleg notranjih bolniških oddelkov tudi zunanji od- delek, ki bi bil posrednik med zunanjo in notranjo oskrbo. V njem bi se izvajali posli prave zdravstvene zaščite za celotno po- dročje bolnišnice. Ustanove preventivne medicine, ki naj bi bile vključene v sestav bolnišnic, bi podpirale zunanji oddelek pri preventivnih zdravstvenih delih. Zunanji oddelek naj bi skrbel tudi za socialno zaščito bolnih in ogroženih. 167 Ban Natlačen je priznal, da organizacija banovinskih bolni- šnic že sama na sebi ni enostavna. Situacija je postala še bolj za- pletena, ker je bilo treba v Ljubljani postaviti tudi kliniko za Me- dicinsko fakulteto. Natlačen je banske svetnike opozoril, da bo 166 Prav tam. 167 Prav tam. 84 SOCIALNA POLITIKA V TRIDESETIH LETIH treba v Ljubljani rešiti dva problema hkrati, to je povečati število postelj do tiste višine, ki odgovarja osrednjemu zdravstvenemu zavodu, in postaviti tudi bolnišnico za fakultetni študij. Osre- dnja bolnišnica bi morala imeti po njegovih ocenah približno 1000 postelj, klinični zavod pa bi moral imeti še celo vrsto inšti- tutov in laboratorijev. 168 S preureditvijo zdravstvenih zavodov bi odpadel tudi odliv domačih premožnejših bolnikov v tujino. Ta je namreč škodoval gospodarskim interesom banovine, toliko bolj, ker se je zaradi zunanjepolitične situacije zmanjševalo tudi število samoplačni- kov. V letu 1940 je bilo vloženih okrog 19.000 prošenj revnih ali manj premožnih bolnikov za odpis ali čim večje znižanje oskrb- nih stroškov. 169 Podražitev vzdrževalnih stroškov za oskrbni dan je prisilila kraljevsko bansko upravo, da je s 1. januarjem 1941 v vseh svojih bolnišnicah zvišala oskrbne pristojbine. Banovina bi sicer morala na podlagi Zakona o bolnišnicah plačevati bol- nišnicam ugotovljene oskrbne stroške v celoti, a jim je plače- vala le prispevke v vrednosti razlike med proračunskimi izdatki in dohodki. Te vsote so bile v primerjavi z vrednostjo oskrbnih stroškov majhne. Zato so morale bolnišnice obratovati zelo varčno. Kljub težki finančni situaciji pa je poskušala banovina čim bolj izpopolniti svoje zdravstvene zavode tako glede obnove kot glede opreme. V ta namen ji je služila postavka za razširjenje in gradbeno izpopolnitev banovinskih bolnišnic in hiralnic, ki ga je upravljala banovinska hranilnica v Mariboru in v katerega so se stekale plačane oskrbnine v banovinskih bolnišnicah. Iz premoženja tega konta je banovina leta 1940 krila stroške grad- benih del pri banovinski hiralnici na Ptuju, nabavo medicinskih instrumentov za bolnišnico v Celju ter nakup inventarja za bol- nišnico v Murski Soboti. 170 168 Prav tam. 169 SI AS 77, t. e. 15, Stenografski zapisnik V. seje XIII. rednega zasedanja banskega sveta dravske banovine v Ljubljani dne 21. 2. 1941. Oddelek za socialno politiko in narodno zdravje kraljevske banske uprave Dravske banovine, Poslovno poročilo za XIII. redno zasedanje. 170 Prav tam. 85 Ministrstvo za socialno politiko in narodno zdravje je glede bolnišnic ugotavljalo, da stanje kljub vloženim naporom še ve- dno ni bilo zadovoljivo. Osnovni problemi so bili nezadostno število bolnišnic in njihove premajhne kapacitete, nepravilna te- ritorialna razporeditev bolnišnic ter še vedno preslaba opremlje- nost obstoječih bolnišnic. Za rešitev problema je bila že v času ministrovanja Dragiše Cvetkovića predlagana uredba z zakon- sko močjo, ki je predvidela ustanovitev Narodnega sanitetnega fonda. S tem naj se ne bi samo izboljšale razmere v bolnišnični službi, temveč bi se zagotovila finančna sredstva za vzdrževanje obstoječih in ustanavljanje novih bolnišnic. Za izboljšanje raz- mer v bolnišnični službi je ministrstvo pod vodstvom ministra Miloja Rajakovića ustanovilo inšpekcijsko službo, ki bi zbrala podatke o razmerah v bolnišnicah, ki bi bili osnova za obliko- vanje načrtov za ustanavljanje novih bolnišnic, njihovo notranjo ureditev, izboljšanje organizacije dela v obstoječih in novih bol- nišnicah ter sestavo učinkovitih zakonskih predpisov, ki bi bili v skladu z dejanskimi potrebami. 171 V drugi polovici tridesetih let je država oziroma Ministrstvo za socialno politiko in narodno zdravje predstavilo konkretne rešitve na področju zdravstvene politike, ki so bile blizu potrebam ljudi in dejanskemu stanju na terenu. Zdi se, da bi lahko prišlo do velikih premikov in rezulta- tov, če ne bi izbruhnila vojna. Kriza se je kazala tudi na podeželju. Ljudje, ki so še pred nedavnim iskali zdravniško pomoč pri privatnem zdravniku in si sami plačevali stroške za zdravljenje in zdravila, so se začeli zatekati k banovinskemu zdravniku. Stroške za zdravljenje siro- mašnih po združenih zdravstvenih občinah je nosila banovina. Problem je bil zopet pomanjkanje financ. Banska uprava je sodelovala tudi pri skrbi za pospeševanje javnega zdravja, in sicer pri široko zasnovani državni akciji, ki jo je izvajala preko Higienskega zavoda in njegovih ustanov po ce- lotni banovini. Šlo je za asanacijo vasi in v zvezi s tem za gradnjo 171 Ekspoze Ministra socijalne politike i narodnog zdravlja u Narodnoj skupštini o budžetu Ministarstva za 1939–1940 godinu, str. 4. 86 SOCIALNA POLITIKA V TRIDESETIH LETIH vodovodov, higienskih vodnjakov in kopališč. V različnih delih banovine so namreč obstajale težave s pitno vodo, na primer v občini Št. Peter (Otočec) na Dolenjskem, kjer je bilo veliko studencev, a je bila voda v njih večinoma kalna in blatna in tako povsem neprimerna za zdravje ljudi. Pitna voda je bila slaba tudi v Beli krajini, zato so se tam več let zapovrstjo pojavljale različne bolezni. Tako je v letih 1937 in 1938 v Vinici izbruhnil tifus. Banovina je v sodelovanju z zasebno iniciativo še naprej bila borbo proti največji socialni bolezni tuberkulozi. V bano- vini je uspešno delovalo 19 protituberkuloznih dispanzerjev. 172 V svoji lasti je imela tudi zdravilišče za tuberkulozo na Golniku, ki je služilo tudi socialnim in zdravstvenim potrebam nepremo- žnega prebivalstva, saj je banska uprava bodisi sama prevzela plačilo oskrbnih stroškov za siromašne bolnike bodisi je te stro- ške vsaj delno krilo zdravilišče. Banovina je bila tudi lastnik zdravilišč Dobrna in Rogaška Slatina. Pred glavno sezono in po njej je omogočila zdravljenje tudi manj premožnim slojem, in sicer ob visokih popustih vseh zdraviliških pristojbin. 173 V banovinski lasti in upravi sta bili tudi dve hiralnici, in sicer v Vojniku in na Ptuju. Hiralnica v Vojniku je razpolagala s 225, ptujska pa 134 posteljami. 174 Obe sta bili stalno zasedeni, večje število revnih in onemoglih pa je čakalo na sprejem. Ban in celotna banska uprava sta si prizadevala, da bi upravne ob- čine aktivneje sodelovale pri starostni preskrbi svojih siroma- šnih onemoglih občanov, in sicer z ustanavljanjem občinskih ali okrožnih hiralnic. Nekatere občine so sicer uredile preskrbo onemoglih siromakov, vendar je občinskih hiralnic še vedno pri- manjkovalo. 172 SI AS 77, t. e. 15, Stenografski zapisnik V. seje XIII. rednega zasedanja banskega sveta dravske banovine v Ljubljani dne 21. 2. 1941. Oddelek za socialno politiko in narodno zdravje kraljevske banske uprave Dravske banovine, Poslovno poročilo za XIII. redno zasedanje. 173 Prav tam. 174 Prav tam. 87 ZA BLAGOR OTROK 88 ZA BLAGOR OTROK DOSEŽKI NA PODROČJU ZDRAVSTVA IN SOCIALE V SLOVENSKIH OBLASTEH Delo na področju zdravstva in socialnega skrbstva je izva- jal oddelek za zdravstvo in dobrodelnost pri ljubljanskem obla- stnem odboru. Oddelek se je v enem letu izpopolnil s potrebnim osebjem in je uspešno izvajal svoje naloge. 175 Prevzem zdra- vstvenih in socialnih ustanov v upravo ljubljanskega oblastnega odbora je imel pozitivne posledice, saj naj bi se postopoma iz- boljšalo upravljanje prevzetih zavodov. Odboru se je posrečilo doseči ravnotežje v oblastnem proračunu in s tem nuditi zavo- dom zadostna sredstva za normalno delo. Zavodi, ki so bili pod državno upravo obremenjeni z visokimi dolgovi, so prvo po- slovno leto, odkar so bili v oblastni upravi, zaključili brez dolgov. Gospodarski nivo prevzetih zavodov se je dvignil. 176 Ljubljanski oblastni odbor je prevzel upravo nad naslednjimi zdravstve- nimi in socialnimi zavodi: bolnišnicami (Splošna bolnišnica v Ljubljani, Bolnica za ženske bolezni v Ljubljani skupaj z babiško šolo, Bolnica za duševne bolezni Ljubljana Studenec, Javna bol- nica v Brežicah), socialnimi ustanovami (Mladinski dom v Lju- bljani, Vzgajališče v Ljubljani, Gluhonemnica v Ljubljani, Zavod za slepo deco v Kočevju) in zdraviliščem Golnik. Nad občinsko 175 Natlačen, Oblastne samouprave v Sloveniji, str. 347. 176 Prav tam, str. 345. 89 bolnico v Krškem, Žensko bolnico in Bolnico usmiljenih bratov v Novem mestu pa je prevzel nadzor. 177 Mariborski oblastni od- bor je prevzel v upravo vse bolnišnice in zavode za onemogle v mariborski oblasti (bolnišnice v Mariboru, na Ptuju, v Celju, Murski Soboti, Slovenj Gradcu in Čakovcu ter hiralnici na Ptuju in v Vojniku), zdravilišči Rogaška Slatina in Dobrna ter Dečji dom. Tudi okrožni lekarnarji so prešli pod pristojnost oblastnih odborov. Oblastni in sreski sanitetni referenti, vse higienske ustanove ter zdravilišče Topolšica pa so ostali v pristojnosti Mi- nistrstva za socialno politiko in narodno zdravje. 178 V prevzetih zavodih so začeli izvajati adaptacije in popra- vila, ki so jih prej zaradi nizkih proračunskih sredstev odlagali iz leta v leto. Tako so adaptirali Mladinski dom na Streliški ulici v Ljubljani, načrtovali gradnjo nove bolnišnice za duševne bo- lezni, saj je v dotedanji vladala velika prostorska stiska in je bila bolj podobna hiralnici kot bolnišnici, načrtovali so moderni- zacijo zdravilišča Golnik itd. Za vzgojo strokovno usposoblje- nega strežniškega osebja je ljubljanski oblastni odbor ustanovil Oblastno strežniško šolo, ki je z delom pričela sredi septembra 1928. Ljubljanski oblastni odbor je pripravil vrsto uredb, ki jih je sprejela ljubljanska oblastna skupščina, na primer uredbo o okrožnih zdravnikih in o prejemkih zdravniškega osebja v obla- stnih zdravstvenih zavodih. Na njihovi podlagi je oblastni odbor izdelal in izdal več pravilnikov za zdravstvene zavode in na novo porazdelil zdravstvena okrožja. V obdobju oblasti je bila v pripravi Uredba o babiški službi v korist siromašnih slojev, ki je bila pomemben korak na po- dročju varstva mater in otrok. 179 Stanje babiške službe je bilo namreč slabo, zlasti po oddaljenih in siromašnih krajih. Lju- bljanski oblastni odbor je vedno bolj spoznaval pomen zane- sljive in lahko dosegljive babiške pomoči za zdravje kmečkih in delavskih mater ter njihovih otrok. Zato je tudi pripravil uredbo, 177 Prav tam, str. 345–346. 178 SI AS 93, t. e. 10, I. zasedanje, Stenografski zapisnik o četrti seji oblastne skupščine, ki se je vršila dne 20. 4. 1927. 179 Brecelj, Zgodbe našega zdravstva in javnega skrbstva, str. 443. 90 ZA BLAGOR OTROK ki naj bi uredila babiško službo, zagotovila strokovno pomoč tudi materam v oddaljenih krajih ter dala vrednost babiškemu stanu. Uredbo so poslanci konec oktobra 1928 soglasno spre- jeli. 180 Glede strokovnega nadzorstva je predvidevala, da so bile babice podrejene pristojnemu okrožnemu zdravniku. Službeni okoliš babic naj bi obsegal eno ali več občin ali delov občin do- ločenega zdravstvenega okrožja. Izven svojega okoliša babica ni bila dolžna opravljati službenih poslov, razen v nujnih primerih (takrat je imela pravico do odškodnine po minimalni babiški ta- rifi). Pomembno določilo je bila tudi službena tajnost. Uredba je določala tudi plačo okrožnih babic. Ta je prvih pet let znašala med 150 in 300 dinarjev in se nato povečevala glede na službena leta. 181 Ljubljanski oblastni odbor je tudi bolnišnice na območju ljubljanske oblasti, ki niso bile v njegovi upravi, to je Žensko javno bolnico v Novem mestu, Bolnico usmiljenih bratov v Kan- diji in občinsko Javno bolnico v Krškem, rešil prejšnjega težkega stanja in jim pomagal s tem, da jim je redno vračal oskrbne stroške za siromašne pripadnike ljubljanske oblasti. Odbor je podpiral tudi zasebna dobrodelna društva na območju oblasti. Tako je na primer finančno pomagal Društvu za varstvo otrok v Trbovljah, Vincencijevi konferenci na Viču in v Trbovljah, Ško- fijskemu društvu za varstvo sirot v Ljubljani ter zavodoma Ma- rijanišče in Lichtenturn. 182 Na področju socialnega skrbstva je bilo delo ljubljanskega oblastnega odbora usmerjeno predvsem na podpiranje gradnje malih stanovanj, zlasti enodružinskih stanovanjskih hišic, in s tem reševanje stanovanjskega problema mnogih družin. Že na prvih sejah ljubljanske oblastne skupščine je bila namreč med prvimi zahtevami tudi pomoč zoper stanovanjsko bedo. Lju- bljanska oblastna skupščina je že v svojem prvem proračunu upoštevala to potrebo in na svoji seji 16. marca 1928 sprejela 180 SI AS 92, t. e. 31, Stenografski zapisnik desete seje II. zasedanja ljubljanske oblastne skupščine, 26. 10. 1928. 181 Prav tam. 182 Natlačen, Oblastne samouprave v Sloveniji, str. 346–347. 91 uredbo o ustanovitvi sklada za gradnjo malih stanovanj. Na njeni podlagi je ljubljanska oblast določila 15.000.000 dinarjev za pomoč občinam in gradbenim zadrugam za gradnjo malih stanovanj. Podporo so dobivale občine in zadruge v obliki brez- obrestnih ali nizkoobrestnih posojil in jamstva oblasti. Oblast je podprla zlasti stanovanjske akcije v Trbovljah, v Dolenjem Lo- gatcu in v Kranju, kjer je bila stanovanjska stiska zelo pereča. 183 Velika naloga za bodočnost je bila tudi oskrba revežev. Zakon o zaščiti ubogih, starih in onemoglih iz leta 1922 184 je sicer določal, da mora za vsakega reveža (razen za vojne inva- lide) skrbeti občina, v kateri ta biva. Dejansko pa se zakon ni izvajal, ker Ministrstvo za socialno politiko ni izdalo pravilnika in ga v bistvu tudi ni moglo, dokler v državi ni bilo enotnega za- kona o občinah. 185 Zakon o občinah iz leta 1933 in Zakon o me- stnih občinah (Celje, Ljubljana, Maribor, Ptuj) iz leta 1934 sta določala, da posameznikovo članstvo v občini, pridobljeno po prejšnjih predpisih, ostane v veljavi, dokler se po določilih teh dveh zakonov ne pridobi novo. Oba nova občinska zakona sta temeljila na stališču, da je domovinstvo isto kot članstvo v ob- čini oziroma pristojnost. Pomembni sta bili zlasti določbi glede preskrbe ubogih. Oba zakona sta določala, da imajo pravico do občinske podpore tisti člani občine, ki obubožajo in ne morejo pridobiti sredstev ter nimajo nikogar, ki bi jih bil po zakonu dol- žan vzdrževati. Predhodniki obeh zakonov so bili Avstrijski dr- žavni zakon iz leta 1896, Zakon o domovinstvu iz leta 1863 in ogrski Zakon o občinah iz leta 1886. 186 Bivanje v določeni občini ni pomenilo, da je oseba tudi član občine. Revež je bil upravičen do pomoči tiste občine, katere član je bil oziroma v kateri je bil pristojen. Na območju obeh oblasti je živelo veliko revežev. Občine so bile obremenjene, saj karitativne organizacije same niso mogle zadovoljiti vseh potreb na tem področju. Zato je bila 183 Prav tam, str. 347–348. 184 Brecelj, Zgodbe našega zdravstva in javnega skrbstva, str. 459. 185 Prav tam. 186 Penko, Članstvo občine, str. 1–4. 92 ZA BLAGOR OTROK potrebna pomoč ljubljanske oblasti zlasti davčno šibkim pode- želskim občinam, ki pa je v danem trenutku še ni bilo mogoče priskrbeti zaradi pomanjkanja dobrega temelja za pravično po- razdeljevanje bremen, to je občinskega in domovinskega držav- nega zakona. V dani situaciji je imel ljubljanski oblastni odbor v načrtu pospeševanje ustanavljanja zavetišč za reveže po okrajih. Zavetišča bi izročili v upravo krajevnim ustanovam. Ljubljanska oblast, v kateri je imela prevladujočo vlogo SLS, je bila deležna tudi kritike s strani opozicije. Opozicijski poslanci iz vrst Samostojne demokratske stranke (SDS), Sloven- ske kmetske stranke (SKS) in Socialistične stranke so SLS oči- tali, da je pozabila na svoje obljube ob uvedbi oblasti, da ne bo treba uvesti novih davkov, temveč bodo sredstva dobili iz držav- nega proračuna. To pomeni, da so po trditvah opozicije oblasti prevzemale ustanove od države, ne da bi zanje pridobile tudi finančno kritje, slovenski davkoplačevalci pa so bili že do takrat daleč najbolj obremenjeni v državi. Na tovrstne kritike je SLS odgovarjala z argumentom, da je takšno stanje posledica dol- gotrajnega centralizma, ki so ga pomagali utrditi prav politiki iz vrst samostojnih demokratov in kmetijcev. 187 Na pomanjkljivosti v razvoju zdravstva in socialnega skrb- stva so na sejah ljubljanske oblastne skupščine opozarjali tudi po- slanci iz vrst SLS. Njihova kritika je bila seveda dobronamerna. Tako je na primer Josip Nemanič 188 sicer pozdravil pozitivne premike na področju zdravstva in socialnega skrbstva, a hkrati opozoril, da podeželsko prebivalstvo nima dovolj ugodnosti. Opozoril je na oddaljenost bolnišnic od kmečkega prebivalstva in pomanjkanje prevoznih sredstev. Predlagal je organiziranje različnih predavanj na podeželju o negi bolnika, glede na to, da vsi niso mogli poiskati pomoči v bolnišnici. Nadalje je predlagal, da bi se zopet vpeljala praksa zdravniških dni za oddaljene ob- čine. Kaplan Matej Tomazin pa je izrazil nujnost prevzema pre- 187 Stiplovšek, Prizadevanja samouprav ljubljanske in mariborske oblasti za gospodarski in socialni napredek Slovenije, str. 373. 188 Prav tam. 93 ventivne medicine, saj je v nekaterih predelih ljubljanske oblasti vladala prava beda. Oblastni referent za socialno in zdravstveno politiko Brecelj ga je v odgovor na to pripombo opomnil, da je odvisno od države, kdaj bo prepustila preventivno medicino. 189 Higienski zavod v Ljubljani je bil namreč kot državna ustanova podrejen Ministrstvu za zdravstvo v Beogradu. Natlačen je v obdobju, ko je bil ban Dravske banovine, na prvi seji XIII. zasedanja februarja 1941 izrazil pomisleke nad dvotirnostjo v zdravstveni službi, se pravi ločitvijo med na eni strani kurativno zdravstveno službo in na drugi strani preven- tivno zdravstveno službo. Na omenjeno dvotirnost so opozarjali tudi na državnem nivoju. O tem bo govora v nadaljevanju. Na podlagi uredbe o razdelitvi samoupravnih poslov so se posli mariborske oblasti razdelili na pet panog, ki jih je upra- vljalo pet oddelkov. Eden izmed njih je bil oddelek za socialne zadeve in zdravstvo, katerega naloge so bile opredeljene na tretji seji mariborske oblastne skupščine 25. februarja 1927. 190 Te na- loge so bile skrb za humanitarne zadeve, sodelovanje pri dela- vskem strokovnem izobraževanju, skrb za zdravstvo v oblasti, upravljanje in izrabljanje zdravilne vode in vrelcev, preprečeva- nje blagovnega in denarnega oderuštva, skrb za prehrano na- roda ob slabih letinah in elementarnih nesrečah ter skrb za vse socialnopolitične naloge v oblasti. 191 Mariborska oblast se je soočala s pomanjkanjem ustanov za zaščito otrok in odsotnostjo zavoda za odrasle osebe z mo- tnjami v duševnem razvoju. Zavodi za duševne bolnike v lju- bljanski oblasti so sicer sprejeli tudi osebe iz mariborske oblasti, ki so se v času avstro-ogrske monarhije nahajale v bolnišnicah za duševne bolnike v Feldhofu, Celovcu in Budimpešti, a tudi zavodi ljubljanske oblasti so se soočali s prostorsko stisko. Oseb z motnjami v duševnem zdravju iz mariborske oblasti je bilo okoli 500, veliko pa se jih je nahajalo še v domači oskrbi, čeprav 189 Prav tam. 190 SI AS 93, t. e. 10, I. zasedanje, Stenografski zapisnik o tretji seji oblastne skupščine, ki se je vršila dne 25. 2. 1927. 191 Prav tam. 94 ZA BLAGOR OTROK so bili dejansko potrebni zaprte zaščite. 1. aprila 1927 je bilo v ljubljanskih zavodih 417 oskrbovancev iz mariborske oblasti, konec leta pa le še 344. Zdravniki so odpustili tiste, za katere so menili, da so pripravljeni na domačo oskrbo. 192 Ljubljanski oblastni odbor je prvotno predlagal mariborskemu oblikovanje skupnega zavoda za osebe z motnjami v duševnem razvoju s kapaciteto 800–1000 postelj, izhajajoč iz stališča, da bi bil sku- pen zavod finančno sprejemljivejši. 193 Kasneje si je ljubljanski oblastni odbor premislil zaradi problemov pri skupni upravi in preobsežno zasnovanega zavoda, ki bi bil oddaljen od središča mariborske oblasti. Odbor je prišel tudi do zaključka, da sku- pen zavod ni pametna odločitev v finančnem smislu. Maribor- ski oblastni odbor je idejo o skupnem zavodu podprl in je bil presenečen nad drugačno odločitvijo Ljubljane, toliko bolj, ker je izhajal s stališča, da je mariborska oblast v finančno slabšem položaju od ljubljanske, saj je ljubljanska oblast za vzdrževanje svojega zavoda za duševno bolne prejemala finančna sredstva, mariborska oblast pa ni imela ne tovrstnega zavoda ne sredstev zanj. Ljubljanski oblastni odbor je mariborskega prepričal v smi- selnost svoje odločitve z argumentom, da je ljubljanski zavod v tako slabem stanju, da bo treba intenzivno razmišljati o novem in v tem smislu vanj investirati vsaj toliko, kolikor bi morala ma- riborska oblast investirati za izgradnjo lastnega. 194 Položaj zdravstvenih zavodov v mariborski oblasti se je s prevzemom s strani oblasti na splošno izboljšal. Pomemben do- sežek je bila ureditev novega porodniško-ginekološkega oddelka Splošne bolnice v Mariboru v nekdanjem mariborskem sanato- riju v Krčevini. 195 Ljubljanska kreditna banka, ki je bila prvotno lastnik sanatorija, ga je nameravala zapreti in preurediti v sta- novanjske namene. Mariborski oblastni odbor ga je kupil zaradi 192 SI AS 93, Mariborski oblastni odbor, Stenografski zapisnik o seji mariborske oblastne skupščine v Mariboru dne 22. 12. 1927. 193 SI AS 93, Mariborski oblastni odbor, Zapisnik o skupni seji ljubljanskega in mariborskega odbora dne 23. 10. 1927. 194 Prav tam. 195 SI AS 93, 55/VI/4, Oblastni odbor MB, Ginekološko-porodniški oddelek Splošne bolnice Mariborske. 95 potrebe po novem porodniško-ginekološkem oddelku. Ker v proračunu oblastne skupščine ni bilo predvidenih sredstev za ta namen, je mariborski oblastni odbor zaprosil oddelek za sa- moupravne proračune pri Ministrstvu za finance za naknadno odobritev sredstev. Novi oddelek Splošne bolnice je bil v per- sonalnem in administrativnem oziru povsem podrejen vodstvu bolnišnice v Mariboru. Izdatki za novi oddelek so bili v povpre- čju nekoliko višji kot za matični zavod, in sicer zaradi ločenosti od matičnega zavoda in posebnih potreb oddelka. 196 Z dodatnimi sredstvi za osebne in materialne stroške so prvič po sedmih letih v letu 1928 vse večje bolnišnice dohodke porabile za tekoče izdatke in ne tudi za pokrivanje dolgov. Tega leta naj bi sanirali tudi precej zadolženi bolnišnici v Slovenj Gradcu in Čakovcu. V istem letu je mariborski oblastni odbor načrtoval tudi večja gradbena dela v bolnišnicah v Celju, Mari- boru in Murski Soboti. Upoštevajoč posebne razmere v Prek- murju in Medmurju (razširjenost trahoma in malarije) oblastni odbor še ni mogel pripraviti posebne uredbe o okrožni zdra- vstveni službi. Se je pa obvezal, da bo poskrbel za izboljšanje zdravstvene službe v Medmurju z nastavitvijo novih zdravnikov. Poslanci mariborske oblastne skupščine so tudi odobrili nakup stavbe v Celju za potrebe otroškega zavetišča. 197 196 Prav tam. 197 Stiplovšek, Slovenski parlamentarizem 1927–1929, str. 235–236. 96 ZA BLAGOR OTROK MLADINSKO SKRBSTVO Mladinsko skrbstvo je ljubljanski oblastni odbor precej preuredil in izpopolnil. V državni upravi se to namreč ni pre- več razvijalo in državna podpora zanj je bila vsako leto manjša. Ljubljanski oblastni odbor je prevzel Dečji dom I, nastanjen v prostorih Invalidskega doma v Šentpetrski vojašnici, ki je imel v oskrbi okoli 40 predšolskih otrok. Prostori so bili neprimerni tako s higienskega kot z zdravstvenega stališča, hrana za otroke je bila slaba. Zavod je od države za vsakega oskrbovanega otroka dobival skromnih 8 dinarjev. S to vsoto so bili plačani hrana, pe- rilo in vsa nega. Dečji dom II v prostorih nekdanjega otroškega vrtca v Ljubljani je oskrboval približno 40 šoloobveznih otrok. Dom je bil, ko ga je prevzel ljubljanski oblastni odbor, premaj- hen, ni imel niti kuhinje niti zadostnih dnevnih prostorov. Ob prevzemu je odbor združil oba otroška domova v en Mladinski dom. Ta je vse šoloobvezne otroke oddal v zasebne zavode, in sicer dečke v Marijanišče v Ljubljani in v Zavetišče sv. Jožefa v Šentvidu nad Ljubljano, deklice pa v Lichtenturnov zavod v Lju- bljani in v Zavod šolskih sester v Repnjah. Slabotni in posebnega varstva potrebni predšolski otroci so ostali v Mladinskem domu, druge pa so s 1. avgustom 1928 začeli oddajati v rejo kmečkim družinam. Oddelek za zdravstvo in socialno skrbstvo je namreč izhajal s stališča, da so razmere pri kmečkih družinah za razvoj 97 mestnih sirot v telesnem in duševnem smislu veliko boljše kot pa v zavodih. Ljubljanski oblastni odbor je tudi upal, da se pri teh otrocih vzbudi veselje do dela in zlasti veselje do zemlje in zdravega kmečkega načina življenja. SLS je menila, da je moč pri kmečkem stanu najti zdravo družinsko okolje, ki še ni oku- ženo s škodljivimi mestnimi vplivi. Sicer pa je bilo kmetijstvo vodilna gospodarska panoga, kmetje pa glavna volilna baza SLS. Ob pošiljanju mestnih sirot na deželo je ljubljanski oblastni od- bor izrazil tudi upanje, da se bo s tem izboljšala higiena v kmeč- kih družinah, saj je bilo predvideno, da bo posebna mladinska skrbnica stalno nadzirala telesno in duševno stanje rejencev ter ravnanje z njimi. V letu 1928 je oblastni odbor vzdrževal 175 otrok, od kate- rih jih je bilo 60 predšolskih, 115 pa šoloobveznih. Šoloobvezni so bili razporejeni po zavodih, 25 predšolskih otrok so oskrbo- vali v Mladinskem domu, 35 pa pri družinah na deželi. Po be- sedah predsednika ljubljanske oblastne skupščine Marka Natla- čena so bili z rejništvom doseženi uspehi zadovoljivi. 198 Ljubljanska oblast je prevzela tudi tri zavode za vzgojo otrok s posebnimi potrebami, in sicer gluhonemnico v Lju- bljani (90 otrok) in Zavod za slepe otroke v Kočevju (30 otrok) ter vzgajališče za dečke (45 otrok). 199 Gluhonemnica je nudila oskrbo in šolsko vzgojo gluhonemi mladini ter jo usposabljalo za življenje. Zavod pa je bil pretesen za vse otroke, ki so bili v njegovi oskrbi, saj so kapacitete zadoščale le za 50–60 otrok. Oblastna uprava se je zavedala nujnosti razširitve zavoda, a v času oblastnih samouprav do nje zaradi pomanjkanja finančnih sredstev ni prišlo. 200 Mnenje vodilnih v gluhonemnici je bilo drugačno. Bili so prepričani, da je vzrok zavlačevanja nepripra- vljenost uradnih oblasti. V vzgajališču za dečke, ki se je nahajalo v prisilni delavnici, je bilo okoli 40 dečkov, ki so obiskovali osnovno šolo ali pa so se 198 Brecelj, Zgodbe našega zdravstva in javnega skrbstva, str. 458, in Natlačen, Oblastne samouprave v Sloveniji, str. 346–347. 199 Natlačen, Oblastne samouprave v Sloveniji, str. 347. 200 Več o tem fond SI AS 2032 Zavod za gluhe in naglušne Ljubljana. 98 ZA BLAGOR OTROK že učili kakega rokodelstva. Oblastni referent za zdravstvo in so- cialno skrbstvo zdravnik Anton Brecelj je izrazil potrebo po loči- tvi vzgojno problematičnih dečkov od tistih, ki jih je sodna oblast izročila zavodu zaradi kakšnega prekrška. 201 Opozoril je tudi na nujnost ustanovitve novega tovrstnega zavoda za deklice. V zavodu za slepo mladino je bilo v obravnavanem obdobju 25–30 slepih otrok, ki so se izobraževali v osnovni šoli. V istem zavodu pa je bilo tudi 30–40 slepih odraslih, ki so se ukvarjali s pletilstvom in krtačarstvom. Zavod se je spopadal s prostorsko stisko pa tudi bivanje mladine in odraslih v skupnem poslopju ni bilo primerno. 202 Mariborska oblast se je soočala s pomanjkanjem ustanov za zaščito sirot, ker so bili v nekdanji deželi Štajerski vsi tovr- stni zavodi skoncentrirani v Gradcu in njegovi bližini. Štajerska je imela pred prvo svetovno vojno 38 zavodov z 2871 gojenci. Od teh je bilo le mariborsko otroško zavetišče s 40 otroki na ozemlju kasnejše mariborske oblasti. 203 V nekdanji deželi Štajer- ski je živela ena v zavodu oskrbovana sirota na 417 prebivalcev, medtem ko je bila v mariborski oblasti ena v zavodu oskrbovana sirota na 15.000 prebivalcev. Ljubljanska oblast je bila v veliko boljšem položaju, saj je imela na svojem območju kar 17 obla- stnih in privatnih sirotišnic in raznih drugih mladinskih zavo- dov, v katerih je bilo konec leta 1927 oskrbovanih 112 sirot. To pomeni, da je v tej oblasti živela ena oskrbovana sirota na 494 prebivalcev. 204 Zaradi preobremenjenosti in pomanjkanja usta- nov za zaščito otrok si je mariborska oblast prizadevala dolo- čeno število sirot poslati v oskrbo ljubljanski oblasti, a je le-ta pri sprejemu jasno dajala prednost sirotam iz svoje oblasti. Ko- nec leta 1927 je bilo sicer v zavodih ljubljanske oblasti 157 otrok iz mariborske oblasti (v Gluhonemnici 32, v Zavodu za slepe otroke 10, v oblastnem vzgajališču za zanemarjeno mladino 10, v vseh drugih sirotišnicah in zavodih pa 105), mnogi pa so bili 201 Brecelj, Zgodbe našega zdravstva in javnega skrbstva, str. 458. 202 Prav tam, str. 458–459. 203 SI AS 93, II. zasedanje, Stenografski zapisnik VIII. seje oblastne skupščine mariborske oblasti v Mariboru dne 28. 3. 1928. 204 Prav tam. 99 odklonjeni in prepuščeni usodi posameznikov ali domovinskih občin. 205 Mariborska oblast si je, zavedajoč se svojega položaja, zadala več nalog: ustanoviti več sirotišnic z oddelki za otroke do 6. leta starosti, saj je mariborski otroški dom sprejemal le otroke od 6. leta dalje, ustanoviti zavode za otroke s posebnimi potrebami, ustanoviti dnevna zavetišča za šoloobvezne otroke v mestih in industrijskih krajih in ustanoviti poboljševalnico ter prisilno delavnico. Oblastni odbor je prve korake za dosego teh ciljev storil z nakupom posestva v Celju, na katerem naj bi zgra- dil zavod za osirotelo mladino, ki bi sprejemal tudi otroke pod 6. letom starosti, torej tudi dojenčke. 206 V obstoječem Oblastnem dečjem domu, kjer je v obravna- vanem času bivalo 40 šoloobveznih otrok obeh spolov, telesno in duševno normalno razvitih, je imela mariborska mestna ob- čina na podlagi pogodbe med mestno občino in Ministrstvom za socialno politiko z dne 28. januarja 1927 pet brezplačnih mest za mestne otroke, če so odgovarjali sprejemnim pogojem zavoda. 207 V smislu te pogodbe se je mestna občina obvezala v domu urediti tako imenovano dečjo postajo, ki bi bila name- njena začasnemu sprejemanju nenadno osirotelih otrok (zapu- ščenih otrok na ulici, izgubljenih otrok, otrok, katerih svojci ali skrbniki so bili oddani v bolnišnico ali zapor ali pa so nenadoma odpotovali). Mestna občina sicer ni uredila dečje postaje, a je dom od mestnega mladinskega urada vseeno sprejemal otroke, ki jih je le-ta iz nujnih razlogov oddajal v začasno oskrbo. Obla- stni dečji dom je od mestnega mladinskega urada dejansko spre- jemal tudi otroke s posebnimi potrebami, čeprav ti uradno niso sodili v dom, in na ta način pomagal mestni občini. V neurejeni dečji postaji je bilo v letu 1927 oskrbovanih 27 otrok, v prvi po- lovici leta 1928 pa 20 otrok. 208 205 Prav tam. 206 Prav tam. 207 SI AS 93, Mariborska oblast, Obl. dečji dom 1928, VI/3/6, 47, Oblastni dečji dom in mestna dečja postaja, preureditev, 24. V. 1928. 208 Prav tam. 100 ZA BLAGOR OTROK V Oblastnem dečjem domu sta bila očitno motena notra- nje poslovanje in nadzor, saj prostori niso bili primerno razpo- rejeni glede na to, da so v domu bivali otroci obeh spolov in tudi taki s posebnimi potrebami. Kot je razumeti iz vira, se je mestna občina odločila urediti dečjo postajo na drugi lokaciji. Ob tej priliki je mariborski oblastni odbor predlagal, da se v obstoječi Oblastni dečji dom v prihodnje sprejema le šoloobvezne deklice in otroke obeh spolov od 1. do 6. leta starosti, v novo mestno dečjo postajo pa naj bi sprejemali le šoloobvezne dečke od 6. leta starosti in po možnosti vajence. V izjemnih primerih naj bi v obe ustanovi sprejemali tudi otroke s posebnimi potrebami. 209 Kakšen je bil nadaljnji razvoj dogodkov glede tega predloga, vir ne navaja. Mariborska oblast je imela na svojem območju tudi pomo- žno šolo, ki je avgusta 1926, ko je prosvetni oddelek predložil Ministrstvu za prosveto nov pravilnik o ustanovitvi pomožnih šol, postala samostojen zavod. Dne 18. marca 1913 je bil z do- voljenjem štajerskega deželnega odbora ustanovljen pomožni razred na I. dekliški osnovni šoli. Do leta 1917 se je število otrok s posebnimi potrebami tako povečalo, da je bilo treba odpreti 2. razred pomožne šole. Zaradi pretesnih prostorov je bila po- možna šola združena s I. deško šolo. 16. decembra 1920 je bila pomožna šola z odločitvijo višjega šolskega sveta preurejena tako, da je imela dva temeljna slovenska razreda z eno nemško vzporednico. 30. septembra 1921 je višji šolski svet razširil dvo- razredno pomožno šolo v trirazredno z eno vzporednico. Ker se je šola širila, je postajalo nujno, da se osamosvoji. Že v začetku septembra 1923 je mestni šolski svet vložil na višjo šolsko oblast prošnjo za osamosvojitev, ki pa jo je slednja pogojevala z ustre- znimi prostori. Preteklo je kar nekaj časa, da je pomožna šola dosegla samostojnost. 210 Ravnatelj pomožne šole je postal učitelj Anton Skala. Po podatkih, ki jih je zbral ravnatelj Skala, naj bi bilo v mariborski oblasti v šolskem letu 1927/28 1.255 otrok s 209 Prav tam. 210 Skala, Pomožna šola v Razlagovi ulici, str. 31, 32. 101 posebnimi potrebami, od katerih jih je, kot rečeno, zaradi po- manjkanja tovrstnih zavodov v mariborski oblasti v zavodih lju- bljanske oblasti bivalo 157. 211 211 SI AS 93, II. zasedanje, Stenografski zapisnik VIII. seje oblastne skupščine mariborske oblasti v Mariboru dne 28. 3. 1928. 102 ZA BLAGOR OTROK ZAŠČITA MATER IN OTROK Nova situacija, ki je nastala s koncem vojne in nastankom nove države leta 1918, je terjala tudi najširši razvoj higienskega dela, zlasti pa razvoj zaščite mater in otrok. Po prvi svetovni vojni ni bilo ustanov za zaščito mater in otrok, razen stare po- rodnišnice in otroške bolnišnice, ki je služila zaščiti bolnega otroka. Zakonodaja je bila neurejena. Zdravniškega osebja je bilo malo, tistega, ki bi se ukvarjalo z zaščito otrok, ni bilo. Po- možnega sanitetnega osebja tudi ni bilo. 212 Eden izmed strokov- njakov, ki so soustvarjali predvojno zdravstveno zaščito mater in otrok, je bil dr. Bogdan Derč, prvi slovenski specialist pediater. Med prvo svetovno vojno je bil mobiliziran, po njej pa se je vrnil v Ljubljano. Leta 1919 je postal predstojnik otroške bolnišnice v Ljubljani, v okviru katere je leta 1933 ustanovil posvetovalnico za matere z dojenčki. Urad državne zaščite dece in mladine za Slovenijo v Lju- bljani je izvedel štetje vseh sirot pod 18. letom starosti glede na stanje dne 31. decembra 1919. 213 Po nalogu poverjeništva za pravosodje v Ljubljani so sodelovala vsa varstvena sodišča, ki so obstajala pred koroškim plebiscitom. Le štiri okrajna sodi- šča (prekmurski sodišči v Murski Soboti in Dolnji Lendavi ter 212 Pirc, Zdravstvene prilike in delo higijenskih ustanov v Sloveniji 1922−1936, str. 281. 213 Goršič, Pregled (Socialna politika), str. 156. 103 koroški sodišči v Borovljah in Rožeku) niso mogla posredovati podatkov, ker so madžarski uradniki prekmurske spise odnesli v Szombathely, avstrijski uradniki iz Roža pa koroške v Celovec. Štetje sirot je potekalo po zaščitnih okrožjih, na kateri se je dr- žavna zaščita otrok in mladine za Slovenijo 214 razdelila v začetku leta 1919: a) Ljubljanski okrožni zaščiti sta pripadala okoliša ljubljan- skega in novomeškega okrožnega sodišča, torej nekdanja vojvo- dina Kranjska in pred koroškim plebiscitom tudi okoliša okraj- nih sodišč v Borovljah in Rožeku. b) Mariborska okrožna zaščita je obsegala okoliša okrožnih sodišč v Mariboru in Celju, torej slovensko Štajersko in Prek- murje, pred koroškim plebiscitom pa tudi okoliše okrajnih so- dišč Dobrla vas, Pliberk, Velikovec in Železna Kapla. Po štetju 31. decembra 1919 je bilo v ljubljanskem zašči- tnem okrožju 32.360 sirot, v mariborskem pa 45.371, skupno to- rej 77.731 sirot. 215 To število pa naj se ne bi skladalo z dejanskim stanjem, saj v času štetja v sodne sirotinske knjige še niso bili vpisani vsi tisti otroci, katerih očetje so bili naknadno proglašeni za mrtve. 216 Konec oktobra 1918 je z Dunaja v Ljubljano prišla Angela Boškin. Na Dunaju si je pridobila diplomo skrbstvene sestre in postala prva medicinska sestra in socialna delavka v Sloveniji in Jugoslaviji. V Ljubljani je zaman iskala naslove socialnih in so- cialno-zdravstvenih ustanov, da bi si priskrbela zaposlitev, kajti takih organizacij v tem mestu ni bilo. Poleg nekaj prostovolj- nih dobrodelnih društev je delala samo nadzornica za mladin- sko varstvo Alojzija Štebi. Deželna vlada za Slovenijo je namreč po vojni pri poverjeništvu za socialno skrbstvo oblikovala od- delek za zaščito mladine. Štebijeva je spoznala vrednost šolane zdravstvene in socialne delavke, kakršna je bila Angela Boškin. 214 S tem pojmom je mišljeno tudi območje, ki je s koroškim plebiscitom pripadlo Avstriji, a brez zahodnega dela, ki ga je zasedla Italija, ker za to območje ni bilo podatkov. V: Goršič, Pregled (Socialna politika), str. 156. 215 Prav tam, str. 157. 216 Prav tam. 104 ZA BLAGOR OTROK Predstavila ji je težavne razmere, ki so tedaj vladale v socialno- zdravstvenem skrbstvu. Kljub velikim potrebam ni bilo za to delo ne sredstev ne ljudi. Štebijeva je posebej opisala bedo in ne- prosvetljenost v delavskih naseljih, kjer so zlasti otroci občutili vojne razmere in v velikem številu obolevali in umirali. Alojzija Štebi je želela, da se delokrog skrbstvene sestre najprej vzpo- stavi med tovarniškimi delavkami v Tržiču, a so si tam delovne naloge razdelile že redovnice, ki so socialne probleme reševale z zbiranjem darov. Očitno je bilo, da bo kvalificirana socialna delavka le težko uveljavila naprednejše delovne metode. Na po- budo Štebijeve se je Boškinova zaposlila na Jesenicah kot skrb- stvena sestra. 217 27. januarja 1919 je bil v jugoslovanski državi napisan prvi dekret o nastavitvi skrbstvene sestre, predhodnice današnjih me- dicinskih sester v patronažni službi in današnjih socialnih delav- cev. V delokrog Angele Boškin so sodili kraji Koroška Bela, Javor- nik, Sava in Jesenice. Okrožni zdravnik Frančišek Kogoj, župan in župnik so prepoznali pomembnost prihoda Angele Boškin. Socialne probleme je na tem območju do tedaj reševala civilna ženska dobrodelna organizacija, ki je zbirala darove za socialno ogrožene. Boškinova se je seznanila s socialnimi razmerami na območju Jesenic in tudi s svetovnimi in političnimi nazori ljudi, zlasti pa je spoznala nezaupljivost delavskih slojev do predstavni- kov oblasti in različnih uradov. Zavedala se je, da se mora ljudem približati z občutkom in jih navdušiti za svoje delo. Ob hišnih obi- skih je spoznala, da so ljudje, zlasti otroci, podhranjeni, umazani in v mnogih primerih zaostali v razvoju. Njene naloge so bile obi- skovanje mater, ki se jim je bližal porod, seznanjanje mater s po- membnostjo higiene in čistoče ob rojevanju in tudi sicer ter po- učevanje o pravilni negi dojenčkov. Boškinova ni imela namena vmešavati se v delo babic, temveč si je prizadevala njihovo delo olajšati in jim pomagati. Rezultat njenega dela na Jesenicah je bila tudi ustanovitev posvetovalnice za matere in dojenčke. 218 217 Bole Lovrenčič, Naša prva medicinska sestra Angela Boškinova, str. 123–126. 218 Prav tam, str. 127. 105 Na Jesenicah je ostala do maja 1922, ko se je preselila v Ljubljano na pobudo Matije Ambrožiča, specialista za otroške bolezni, ki si je prizadeval izpopolniti organizacijo socialno- zdravstvene zaščite otrok, zlasti v Ljubljani. 219 Naloga Angele Boškin v Ljubljani je bila ureditev otroškega zavetišča v Bohori- čevi ulici. Dotlej je bila tam propadajoča sirotišnica z 90 otroki, za katere sta skrbeli dve redovnici. Boškinova je najprej ločila otroke po starosti in šoloobvezne premestila v otroško zave- tišče v Streliški ulici, bolne pa poslala v otroško bolnišnico. V zavetišču v Bohoričevi ulici je vpeljala red, ustrezno higieno in ustrezno prehrano. Pri tem delu so ji pomagale Antonija Šiffrer, absolventka gimnazije, ki se je pripravljala za poklic skrbstvene sestre, Ana Kurent, ki je bila dotlej bolniška negovalka za tu- berkulozne bolnike v Topolšici, in Marija Gril, ki jo je za to delo pridobila članica društva Dečji dom Franja Tavčar. 220 Konec leta 1922 je Zavod za socialno-higijensko zaščito dece dobil nove prostore v poslopju stare porodnišnice v Lju- bljani. K organizaciji dela v zavodu, ki je dejansko pričel z delom julija 1923, je bila povabljena tudi Angela Boškin s sodelavkami. Spomladi leta 1923 je bila premeščena v zavod kot prva stro- kovno usposobljena sestra. 221 Dela je bilo že takoj na začetku veliko, saj so sestre same očistile vse prostore, pripravile opremo in sešile perilo. Razporejene so bile po posameznih oddelkih in so si morale med seboj pomagati. Ko so bile sprejete prve štiri matere z otroki, so prvotne štiri sestre dobile dodatno pomoč. 222 Zavod se je ob odprtju soočal tudi z negativnim, celo na- zadnjaškim odnosom nekaterih, ki so menili, da je takšen zavod nepotreben, češ »ljudi je že tako preveč, čemu torej še tolikšna skrb za te zanemarjene otroke« ali pa »ženi ni potrebna prosve- tljenost, za oskrbo otroka ji zadošča materinski instinkt«. Kriti- kom zavoda se je zdelo škoda porabljenih sredstev. Ob sprejemu prvih štirih mater je časopis Slovenec zapisal: »4 plačane moči 219 N. J., Prof. dr. Matija Ambrožič, str. 131–132. 220 Prav tam. 221 Prav tam. 222 Bole Lovrenčič, Naša prva medicinska sestra Angela Boškinova, str. 128. 106 ZA BLAGOR OTROK varujejo 4 matere z njihovimi dojenčki!« Na tovrstne kritike je ostro odgovoril dr. Ambrožič s svojimi argumenti o pomemb- nosti socialno-zdravstvene zaščite mater in otrok. 223 Kaj je botrovalo k nastanku omenjenega zavoda? Pri zdravstvenem in socialnem odseku Pokrajinske vlade za Slovenijo je manjkal zavod, kjer naj bi se uredilo središče za zdravstveno in socialno zaščito otrok. Po prvi svetovni vojni so številne države posvečale populacijski politiki veliko skrb. Za- ščita mater in otrok je postala prednostna naloga. Leta 1922 je tedanji načelnik higienskega oddelka pri Ministrstvu za zdravje Andrija Štampar poslal k zdravstvenemu odseku za Slovenijo pediatra Matijo Ambrožiča. Zdravstveni odsek je konec leta 1922 pripravljal otroški dispanzer, saj do tedaj ni bilo ustanov za zaščito dojenčkov in otrok razen stare porodnišnice in otro- ške bolnišnice. Dispanzer naj bi bil hkrati tudi izvršilni organ ter ustanova zdravstvenega odseka. V istem času si je društvo Dečji in materinski dom kraljice Marije prizadevalo oblikovati ustanovo, ki naj bi po novejših načelih služila zdravstveni za- ščiti otrok od rojstva naprej. Zdravstveni odsek je povabil slo- vensko ženstvo k sodelovanju, saj so si oboji prizadevali za isti cilj. Odsek je predlagal ustanovitev otroškega in materinskega doma ter otroškega dispanzerja, in sicer pod isto streho. Dru- štvo je to pobudo pozdravilo in tako je v sodelovanju med zdra- vstvenim odsekom in zasebnim društvom prišlo do ustanovitve Zavoda za zdravstveno zaščito mater in otrok, ki se je do leta 1928 imenoval Zavod za socialno-higijensko zaščito dece. 224 Bil je središče državne zaščite dojenčkov in majhnih otrok. Vzdr- ževanje zavoda je v veliki meri prevzela država. Od skromnih začetkov se je zavod postopoma razvil v centralno ustanovo tako za strokovno proučevanje bolezni in higiene dojenčkov in majhnih otrok kakor tudi za strokovno-praktični pouk. Ker je večinoma sprejemal otroke iz okolice ljubljanske občine, je bil v bistvu njena pomožna socialno-zdravstvena ustanova. Po 223 Prav tam, str. 128, 129. 224 Pirc, Zdravstvene prilike in delo higijenskih ustanov v Sloveniji 1922−1936, str. 282. 107 navedbah kasnejšega predstojnika zavoda dr. Boga Dragaša 225 je bilo sodelovanje med državnim zavodom in mestno občino dobro in tesno. Občina je za svoje varovance v otroškem domu (zaprta zaščita zavoda) in v otroških selskih kolonijah (odprta zaščita zavoda) skrbela s finančnimi sredstvi, strokovno plat pa je prevzel zavod. Zavod je bil tudi pomožna ustanova kasnejše Dravske banovine, ki je bila njegovo širše delovno področje, in v bistvu tudi pomožna ustanova Medicinske fakultete za del pe- diatričnega pouka. 226 Bil je tudi pomožna ustanova OUZD, ker je pod svojo streho ščitil in sprejemal njegove članice z otroki ali samo otroke. Članice OUZD in njihovi dojenčki so bili v za- vodu oskrbovani daljši ali krajši čas. Poleg vseh ugodnosti, ki so jih tukaj uživale, so po Zakonu o zavarovanju delavcev dobivale še porodnino in dojnino, ki jim ju je nakazoval OUZD. Zavod oziroma Dečji dom pa je kril vse stroške za članico in njenega otroka, in sicer za stanovanje, hrano, obleko, obutev in sploh vso oskrbo. OUZD ni prispeval sredstev, če se je otrok zdravil v zavodu, pač pa le, če se je zdravil v bolnišnici. Na ta način sta obenem dajala podporo zavod iz lastnih sredstev in OUZD, kar je pomenilo dvojni izdatek. 227 Dragaš je predlagal, da bi ustva- rili boljši pregled nad prejemniki podpor in preprečili zlorabe s strani prosilcev. Predlagal je, da bi takšno osrednjo bazo podat- kov organiziral Zavod za zdravstveno zaščito mater in otrok, saj je že imel urejeno administracijo in zaščitne sestre, ki bi lahko vršile redno kontrolo. 228 Do take ureditve evidence prejemnikov sicer ni prišlo, vendar pa so se med vojnama vse do konca tride- setih let pojavljala opozorila o zlorabljanju podpor. Na to je med drugim opozarjal direktor higienskega zavoda Ivo Pirc. Nameni Zavoda za zdravstveno zaščito mater in otrok so bili 229 ureditev sodobnega medicinskega zavoda kot osrednje ustanove za Slovenijo, ustanovitev prve šole za zaščitne sestre 225 Dragaš, Zavod za zdravstveno zaščito mater in otrok – matica za zaščito otrok, str. 117. 226 Prav tam. 227 Prav tam. 228 Prav tam. 229 Prav tam, str. 115−116. 108 ZA BLAGOR OTROK za dojenčke in majhne otroke, izvajanje prosvetnega dela med ljudmi na deželi s prirejanjem razstav in praktičnih tečajev o negi in prehrani ter higieni dojenčkov in majhnih otrok, odprtje posvetovalnice za matere dojenčkov in majhnih otrok ter usta- novitev otroške poliklinike v okviru Zavoda, mlečne kuhinje v njem in podeželske otroške kolonije. 18. avgusta 1923 je Ministrstvo za narodno zdravje odo- brilo ustanovitev Šole za zaščitne sestre, 12. oktobra istega leta pa še pravilnik za to šolo. Šola z enoletnim programom je pričela s poukom 3. januarja 1924. Sprva je imela 17 učenk, a jih je 7 med letom izstopilo. 230 Prvo generacijo zaščitnih sester so izšo- lali prav za nego dojenčkov in malčkov v Zavodu za zdravstveno zaščito mater in otrok. Absolventke so prejele naziv otroška za- ščitna sestra. Namen šole je bil izobraziti sestre za področje za- ščite dojenčkov in majhnih otrok, zaščite mladine in posvetova- nja z materami. 231 T udi Angela Boškin je obiskovala to šolo, saj je morala v novi državi svoja spričevala nostrificirati. Hkrati pa je na šoli tudi poučevala, in sicer kot inštruktorica za patronažno službo. Učila je do leta 1926, ko je bila premeščena v posveto- valnico za matere in otroke v Trbovljah. 232 Prvi predstojnik šole in tudi predavatelj Matija Ambrožič je glede na takratne potrebe šolo usmeril v socialnopediatrično smer. Zavedal se je pomena nenehnega strokovnega izpopolnjevanja zaščitnih sester. S svo- jimi poznanstvi v svetu je dosegel, da se je že v Ljubljani izšolana sestra Antonija Šiffrer odšla strokovno izpolnjevat v tujino, in sicer v Toronto. 233 Leta 1926 je bilo v Sloveniji 22 diplomiranih sester, 14 pa jih je bilo še na šolanju. Zaščitne sestre so konec leta 1926 ustanovile Društvo zaščitnih sester, ki mu je dolga leta predsedovala Angela Boškin. V okviru zavoda je bila ustanovljena otroška poliklinika, ki je v svojem ambulatoriju pomagala bolnim revnim otrokom od 230 Pirc, Zdravstvene prilike in delo higijenskih ustanov v Sloveniji 1922−1936, str. 283, 284, 286. 231 Zaletel, Zdravstvena nega, str. 5. 232 Bole Lovrenčič, Naša prva medicinska sestra Angela Boškinova, str. 129. 233 N. J., Prof. dr. Matija Ambrožič, str. 132. 109 rojstva do dopolnjenega štirinajstega leta. Ta oddelek zavoda je predstavljal odprto zaščito otrok kurativnega značaja. Od leta 1923 do konca leta 1935 so preiskali 124.000 otrok. Posveto- valnica za matere in otroška poliklinika sta, kot oddelka odprte zaščite, tvorila skupaj otroški dispanzer. Za uspešno delo in kot pripomoček odprti zaščiti otrok so v zavodu organizirali tudi zaprto zaščito otrok. Tej je služil oddelek Dečji in materinski dom kraljice Marije, ki je bil sicer last zasebnega društva, a je bil priključen zavodu. Mlečna kuhinja je pripravljala hrano ne samo za paciente na oddelkih za zaprto zaščito zavoda, ampak po potrebi tudi za otroke v odprti zaščiti. Materam je izdajala pravilno pripravljene mlečne obroke za tiste dojenčke, ki so bili prehransko ogroženi zaradi socialnih razmer ali ker jih matere same niso mogle dojiti. Za veliko število otrok, potrebnih zaščite, je zavod postal premajhen, pa tudi zavodska oskrba je postala otroku nepo- trebna, ko je dovolj okreval. Zato je bilo treba misliti na razbre- menitev zavoda in obenem na preskrbo otrok. Leta 1926 so se začele priprave na podeželske otroške kolonije. Leta 1927 je za- čel zavod pošiljati večje število otrok v urejene kmečke družine, to je v podeželsko kolonijo. 234 Izbrana je bila vas Lukovica pri Domžalah. Zavod je imel tako zvezo z rejnicami preko dispan- zerja v Lukovici. V obdobju od ustanovitve podeželske kolonije pa do srede tridesetih let je bilo tu nameščenih 258 otrok, od katerih je le eden umrl v mrzli zimi leta 1929. Kolonijo je finan- ciralo Društvo doma kraljice Marije. Leta 1928 je zavod izbral dobre rejnice tudi v ljubljanski okolici, in sicer v Vevčah, Vod- matu in v Devici Mariji v Polju. Tu je bilo letno okrog 100 otrok, torej od leta 1928 pa do konca leta 1935 800 otrok, od katerih jih je le 6 umrlo. 235 Zavod za zdravstveno zaščito mater in otrok v Ljubljani je imel tudi socialno-propagandni oddelek za Ljubljano in vso 234 V virih se uporablja izraz »kolonija«. Ta izraz navajam tudi sama, saj nisem našla drugega primernejšega izraza. 235 N. J., Prof. dr. Matija Ambrožič, str. 132. 110 ZA BLAGOR OTROK banovino, stalno muzejsko zbirko s predstavitvijo svojega dela in svojo šolo za otroške vzgojiteljice in negovalke v družinah in otroških zavodih. Šola, ki je nudila enoletno izobraževanje, je bila ustanovljena leta 1928. Z njo se je Slovenija v veliki meri osamosvojila, kar se tiče nege otrok, saj so Slovenci dobili prve slovenske vzgojiteljice in negovalke, prej pa so bili vezani na tuje. S tem se je tudi za slovenske ženske ustvaril nov vir zaslužka, ki ga v Sloveniji in v vsej skupni državi do tedaj ni bilo. 236 Zavod je služil mladim diplomiranim zdravnikom, ki so morali opravljati enoletno prakso v otroškem zdravstvu, izobra- ževal je babice o zaščiti in oskrbi novorojenčkov, bodoče matere o negi in higieni dojenčkov ter učenke ljubljanskih gospodinj- skih šol o praktični negi, prehrani in higieni dojenčkov. Prire- jal je tečaje za učiteljice osnovnih in srednjih šol o otroški negi, zaščiti in higieni. Izobraževal je žene in matere, ki so prebivale v domu, o negi otroka, otroški higieni, osebni higieni, gospo- dinjstvu in delu gospodinjskih pomočnic. Tako je imela mati, ki je bila sprejeta v zavod, dvojno korist. Skupaj z otrokom je bila preskrbljena in si hkrati pridobila izobrazbo, zato da si je ka- sneje lažje poiskala zaposlitev. Zavod je služil splošni bolnišnici kot posvetovalni organ in ščitil otroke, ki so bili sicer bolni v bolnišnici, a niso potrebovali nege na otroškem oddelku. 237 Zavod za zaščito mater in otrok se je postopoma izpopol- njeval. Prva tri leta so bila namenjena predvsem adaptacijskim delom, urejanju posameznih oddelkov, nabavi ustreznega ma- teriala in izobrazbi osebja. V letu 1926 pa je delo v zavodu že potekalo intenzivnejše. Otroška poliklinika je tega leta zabele- žila izredno veliko število ambulantno zdravljenih otrok, in si- cer 8623. 238 V okrevališča je bilo poslanih 40 otrok. Finančna sredstva so bila v tem letu izčrpana, tako da v naslednjem letu niso predvidevali novih pošiljanj v okrevališča. Posvetovalnica za matere, drugi oddelek otroškega dispanzerja, je imela v tem 236 Prav tam, str. 116. 237 Prav tam, 116–117. 238 Pirc, Zdravstvene prilike in delo higijenskih ustanov v Sloveniji 1922−1936, str. 289. 111 letu 1930 ambulatnih sprejemov, od tega 433 novih, predvsem otrok do enega leta starosti. Hišnih obiskov otroških zaščitnih sester je bilo 1945. Iz mlečne kuhinje, tretjega oddelka otro- škega dispanzerja, je prejemalo hrano 9442 otrok. To so bili tisti otroci, ki jih je oskrboval Dečji in materinski dom kraljice Ma- rije. Šola za otroške zaščitne sestre kot oddelek Higienske šole materinstva je imela v tem letu 22 učenk, od katerih jih je kar 13 izstopilo. Zavod za zaščito mater in otrok je v tem letu priredil tudi 20 tečajev za žene in odrasla dekleta o negi in higieni otrok, večinoma skupaj s kmetijsko-gospodinjskimi tečaji. Organiziral je tudi razstave o negi in higieni otrok. Tako se je s svojim raz- stavnim materialom udeležil razstave Mati in dete na Sušaku. Izdelal je tudi material za dve mobilni razstavi o higieni in negi otrok za Zavod za tropske bolezni v Skopju. Dom za matere in otroke je leta 1926 na novo sprejel 88 otrok, od tega 50 z materjo in 38 brez matere. Z materjo je bilo sprejetih 48 nezakonskih otrok in 2 zakonska, brez matere pa 26 zakonskih in 12 nezakonskih otrok. Umrli so 3 otroci. 239 Zavod je februarja 1926 v svojo kompetenco prevzel posve- tovalnico za matere in oskrbovalnico za dojenčke v Trbovljah. Posvetovalnico je sodobno uredil in tja namestil diplomirano in dobro usposobljeno zaščitno sestro Angelo Boškin. V Trbovljah je Boškinovo čakalo veliko dela. Tam sta bila le dva zdravnika, pri čemer je oporo našla le v dr. Antonu Cizlju, medtem ko je drugi zdravnik ostajal zvest tradicionalnim pogledom in zavra- čal novosti na področju zdravstveno-socialne zaščite mater in otrok. V Trbovljah je vladala huda revščina in posledično je tam živelo veliko število socialno povsem zapuščenih otrok. Prosti- tucija je bila razširjena celo že pri 12-letnih deklicah. Boškinova je v rudarskem Zasavju službovala 10 let. V tem času je dodobra spoznala razmere, hodila med ljudi, jim pomagala in jih spod- bujala, poučevala mlada dekleta, predavala higieno in nego do- jenčka v trboveljski gospodinjski šoli itd. 240 239 Prav tam, str. 289–290. 240 Bole, Naša prva medicinska sestra Angela Boškinova, str. 129. 112 ZA BLAGOR OTROK Konec novembra 1926 je začel poslovati tudi otroški di- spanzer v zdravstvenem domu v Lukovici. Istega leta je začela na pobudo dr. Ambrožiča v Lukovici redno delovati podežel- ska otroška kolonija kot oddelek Dečjega in materinskega doma kraljice Marije, ki je bil priključen zavodu. To je bila prva so- dobno urejena rejniška kolonija za dojenčke, ki jih matere niso mogle imeti pri sebi, v slovenskem delu jugoslovanske države. Kolonija je bila pod strokovnim nadzorom zdravnikov in sester zavoda. Zaščitne sestre so redno obiskovale družine in urejale socialne probleme med starši in otroki. V letu 1928 je bilo v ko- loniji 35 otrok. Tradicije rejniške kolonije v Lukovici obstajajo še danes. 241 V Hrastniku je bila februarja 1927 na pobudo zavoda usta- novljena posvetovalnica za matere. Oblikovan je bil kuratorij, ki je pod državno upravo vodil posvetovalnico in dajal finančna sredstva za njeno vzdrževanje in redno delovanje. Posvetoval- nica je bila prvi tip take ustanove, za katero so skrbele lokalne inštitucije. 242 V istem letu so potekale predpriprave za gradnjo otroškega dispanzerja v Tržiču, vodstvo zavoda pa se je skupaj z zdravstvenim zastopom Šentvid nad Ljubljano pripravljalo na otvoritev otroškega dispanzerja, katerega začetek delovanja je bil predviden v letu 1928. Takrat so kljub velikim finančnim te- žavam v zavodu nadaljevali z adaptacijskimi deli. Ustanovljen je bil tudi poseben oddelek za socialno zaščito mater in otrok, v katerem je bila zaposlena socialna asistentka. Na pobudo zavoda je bil na konferenci sestrskih šol leta 1928 v Zagrebu sprejet sklep, da se vse civilne sestre v javnih službah uniformira. S tem se je olajšal tudi nadzor nad sestrami. Septembra 1928 se je pričel šestmesečni tečaj za otroške nego- valke in vzgojiteljice, ki je bil prvi tak v državi in je vzgajal nove sodelavke za propagando za socialno in zdravstveno zaščito otrok. Te vzgojiteljice so bile v prvi vrsti namenjene za delo v družinah. 241 N. J., Prof. dr. Matija Ambrožič, str. 132. 242 Pirc, Zdravstvene prilike in delo higijenskih ustanov v Sloveniji 1922−1936, str. 291. 113 Z OUZD je vodstvo zavoda sklenilo začasen sporazum, tako da je za članice ali družinske članice (matere) posvetovalne ure opravljalo ločeno od posvetovalnih ur zavoda. Predvideno je bilo, da bi OUZD dajal vsa zdravila, pomoč v materialu (plenice, perilo itd.), na razpolago pa bi dal tudi lastno zaščitno sestro. Za hrano (mleko) naj bi zavodu plačeval odškodnino. Če se bi ome- njeni sporazum uspešno izvajal, je bil Okrožni urad pripravljen zavodu do določene mere tudi finančno pomagati. Očitno pa se sporazum ni začel tudi dejansko izvajati, saj ni dobil podpore s strani ministrstva. 243 V letu 1929 je vodstvo zavoda dalo pobudo za ureditev raz- mer pri podeljevanju podpor iz različnih virov. Dogajalo se je namreč, da je ena oseba ali ena družina hkrati prejemala pod- pore različnih organizacij. Tako so se pojavljale prošnje istih oseb pri državi, banovini, občini, OUZD, pri zasebnikih, verskih organizacijah in društvih. Če je bila takšna pomoči potrebna oseba spretna, je lahko dobila podporo povsod. Zato je vod- stvo zavoda predlagalo, da se uredi evidenca zaščite in podpore potrebnih. V ta namen je maja 1929 sklicalo sestanek, ki so se ga udeležili predstavniki banovine, občine Ljubljana, občin lju- bljanske okolice, cerkvene oblasti, OUZD ter vseh dobrodelnih in podpornih društev. 244 Namen je bil doseči dogovor o načinu zaščite in socialnega skrbstva, zlasti glede zaščite otrok in mla- dine, v Dravski banovini. Na sestanku je bila izvoljena komisija, ki bi pripravila vse za uresničitev sklepov sestanka. Žal se nikoli ni sestala. Cerkvena, verska in druga humanitarna društva pa so tri leta kasneje ustanovila svojo karitativno zvezo. Tudi občina je po opisanem sestanku kot nadomestilo za denarno podporo brezposelnim in revnim pričela izdajati bone. Sestanek je torej imel vsaj nekaj pozitivnih posledic. Seveda so obstajali tudi primeri, ki so bili upravičeni ne samo do podpore, pač pa tudi do večjega in boljšega stanovanja, a so bili na stanovanjskem uradu zavrnjeni. 243 Prav tam, str. 293−295. 244 Prav tam, str. 298. 114 ZA BLAGOR OTROK Pomembne ustanove za preventivno varstvo ljudskega zdravja so bili zdravstveni domovi, katerih ustanavljanje je leta 1921 odredilo Ministrstvo za zdravstvo v Beogradu. Sprva so bile to izolirane ustanove, večkrat zelo skromne, nanje pa so neprijazno gledale bolnišnice kot ustanove kurativne medicine. Zaradi tega je poskušala država zdravstvenim domovom in njihovim zaposlenim ponuditi dobro eksistenco. Zdravniki so običajno dobili stanovanje v isti stavbi, zdravstveni dom je do- bil avtomobil, pa tudi sodelavcem so bili namenjeni spodbudni dohodki. Zdravstveni domovi so bili v prvi vrsti namenjeni pre- ventivni medicini, a je kmalu prišlo do povezave preventivne, kurativne in socialne medicine. Ljudi so poučevali o higieni, prehrani, preskrbi s čisto pitno vodo itd. Delo zdravstvenih do- mov je bilo pod nadzorom Higienskega zavoda v Ljubljani, ki je bil državna inštitucija. Delilo se je na delo v ambulanti in teren- sko delo. Glavno delo je potekalo ob določenih dnevih v zdra- vstvenem domu. Izvajal ga je zdravnik ob pomoči sestre. V zdra- vstvenem domu so pregledovali dojenčke, predšolske in šolske otroke ter obolele za tuberkulozo. Materam in nosečnicam so nudili nasvete, prirejali so tudi predavanja. Na terenu pa so v glavnem delovale zaščitne sestre. V okviru zdravstvenega doma so bili otroški dispanzer, šolska poliklinika, protituberkulozni dispanzer, ki se je ponekod kmalu osamosvojil in začel delovati kot samostojna enota, ter splošna zdravstvena posvetovalnica. V okvir zdravstvenega doma je sodilo tudi ljudsko kopališče, ki je ljudem omogočilo vzdrževanje osebne higiene. 245 Prvi slovenski in hkrati eden prvih jugoslovanskih zdra- vstvenih domov je bil ustanovljen leta 1926 v Lukovici pri Dom- žalah. V celoti je deloval na temelju Štamparjevih zamisli. Na tem primeru poglejmo, kako so zdravstveni domovi delovali na področju zdravstvene zaščite otrok in mladine. V posvetoval- nici za matere in dojenčke so materam dajali nasvete za pravilno prehrano dojenčkov in s tem v marsikaterem primeru preprečili obolenja na prebavilih, zaščitna sestra pa je po domovih nad- 245 Zupanič Slavec, Okrajne ustanove – zdravstveni domovi in njihovo poslanstvo, str. 168, 171. 115 zorovala upoštevanje nasvetov ter poučevala matere o pravilni negi dojenčkov. V otroški polikliniki so brezplačno ambulantno zdravili otroke v predšolski dobi in tudi dojenčke. Vpliv posve- tovalnice in otroške poliklinike na zdravje dojenčkov je bil pozi- tiven, saj se je njihova umrljivost postopoma zmanjševala. Tako je bilo v župniji Brdo pred asanacijo 8 smrti dojenčkov na okoli 1400 ljudi, kolikor jih je tam živelo, v drugi polovici tridesetih let pa se je to število prepolovilo. 246 Šolska poliklinika je vsem učencem nudila brezplačno zdravljenje. Iz sredstev Društva za narodovo zdravje v Lukovici so slabotni, najrevnejši šolarji iz oddaljenih vasi eno zimo do- bivali med odmorom mleko in kruh, toplo perilo pa so dobi- vali več zim zapored. V preventivne namene je bila vsako leto dvakrat pregledana šolska mladina, revni so dobili brezplačna zdravila, premožnejšim pa se je pomagalo z nasveti. V okvir zdravstvenega doma oziroma otroškega dispan- zerja je sodila tudi podeželska otroška kolonija. Po Pravilniku o kolonijah za dojenčke in majhne otroke 247 so imele kolonije nalogo namestiti svoje varovance pri dobrih rejnicah v okolici otroškega dispanzerja, zagotoviti rejnicam plačilo za vzdrževa- nje otrok in zagotoviti svojim varovancem v odprti zaščiti zdrav razvoj s strokovnim nadzorom, poučevanjem rejnic in pregledi otrok. V kolonijo so bili sprejeti otroci, ki iz kakršnegakoli ra- zloga niso imeli dobrega družinskega okolja, ki pa jim glede na njihovo zdravstveno stanje in razvoj ni bila potrebna zaprta za- ščita v specialnih ustanovah, to je domovih in bolnišnicah. V kolonijo so v glavnem sprejemali otroke od treh mesecev do dopolnjenega tretjega leta, v izjemnih primerih pa tudi otroke, mlajše od treh mesecev ali starejše do dopolnjenega šestega leta. Prednost pri sprejemu v kolonijo so imeli tisti otroci, ki so bili v zaprti zaščiti kakšnega zavoda, a bi se z njihovim odhodom v zavodu sprostilo mesto za potrebnejšega otroka. 246 Pirc, Zdravstvene prilike in delo higijenskih ustanov v Sloveniji 1922−1936, str. 404. 247 UL kraljevske banske uprave Dravske banovine, I, št. 1, 20. 11. 1929, str. 13–16, Pravilnik glede kolonij za dojence in male otroke. 116 ZA BLAGOR OTROK Otroke je v kolonijo sprejemal in jih iz nje odpuščal pred- stojnik kolonije, ki je bil obenem tudi direktor otroškega dis- panzerja, ali od njega pooblaščeni pomožni zdravnik. Za spre- jete otroke se je plačevala oskrbnina, ki je obsegala stroške za vzdrževanje pri rejnicah in režijski in nadzorni dodatek kolo- nije. Višina stroškov za vzdrževanje se je določila za vsak primer posebej, in sicer s pogodbo med rejnicami in vodstvom kolonije. Režijski in nadzorni dodatek za kolonijo je ob sprejemu določil organ kolonije, ki je otroka sprejel. Ta dodatek je znašal 10–30 % stroškov za vzdrževanje in se je uporabljal v okviru odobrenega proračuna za obče potrebe kolonije in kolonijskega dispanzerja. Oskrbnino so starši ali varuhi otrok plačevali v celoti, delno ali sploh ne. Če starši ali njihovi namestniki niso mogli plačevati popolne oskrbnine, so plačali po svojih zmožnostih, preostanek pa je krila kolonija iz svojih sredstev, odobrenih s proračunom ali s plačilom otrokove domovinske občine. Brezplačno so se sprejemali samo tisti otroci, katerih starši ali varuhi niso zmogli plačevati ničesar. V teh primerih je stroške plačevala domovin- ska občina. V koloniji so bili otroci izročeni v rejo zdravim, čistim, ra- zumnim in marljivim rejnicam, ki niso bivale predaleč od sredi- šča kolonije oziroma dispanzerja. Zaščitna sestra kolonije, to je sestra otroškega dispanzerja, je poizvedovala za primernimi rej- nicami. Izbor rejnic je potrjeval zdravnik otroškega dispanzerja, ki je preveril njihovo zdravstveno stanje in zdravje domačih ter stanovanjske razmere. Tovrsten pregled je opravljal vsako leto. Otroška zaščitna sestra kolonije je otroke, ki jih je sprejel zdrav- nik, nameščala po hišah rejnic. Rejnice so morale hraniti in negovati otroke po navodilih, ki sta jim jih dala zdravnik in zaščitna sestra, v nasprotnem pri- meru so jim bili otroci vzeti. Svoje varovance so morale po do- govorjenem urniku redno prinašati v posvetovalnico za matere. Zaščitna sestra je obiskovala dojenčke in otroke v drugem letu starosti vsaj enkrat na teden, otroke v tretjem letu vsaj enkrat v 14 dneh, starejše otroke pa vsaj enkrat na mesec. Obiskovale so 117 jih lahko tudi izven tega termina. V primeru otrokove bolezni ga je morala rejnica privesti k zdravniku v dispanzer. Če je šlo za hujšo bolezen, je otroka na domu rejnice obiskal zdravnik. Kolonije za dojenčke in majhne otroke so se ustanavljale prvenstveno na kmečkih območjih. Kolonije, ki so jih vodili večji otroški dispanzerji v mestih, so lahko imele dva oddelka, mestnega in kmečkega. Če je bil kmečki oddelek toliko daleč, da rejnice z otroki niso mogle obiskovati dispanzerja v mestu, se je v kmečkem oddelku organizirala posebna posvetovalnica za matere, in sicer samostojno ali pa kot ekspozitura mestnega dispanzerja. Otrok je bil iz kolonije odpuščen na željo staršev ali varuhov. Razlogi za odpust pa so lahko bili tudi drugačni: če je minil dogo- vorjeni rok ob sprejemu, če se je ugotovilo, da bi lahko imel otrok tudi izven kolonije dobre pogoje za eksistenco, če se je ugotovilo, da je za otroka primernejša zaprta zaščita v domu, če je otrokovo zdravstveno stanje zahtevalo, da se ga odda v bolnišnico, če je rej- nica zbolela ali iz kakšnega drugega razloga ni mogla več imeti otroka, če so koloniji manjkala sredstva, odobrena s proračunom, za otroka, za katerega je plačevala celotno oskrbnino ali njen del, če za otroka, ki ni bil sprejet brezplačno, nista bila plačana dva mesečna obroka ali če je dopolnil sedem let. 248 Zdravniki in zaščitne sestre zdravstvenih domov naj bi to- rej delovali po načelu: poišči bolnika in ne čakaj, da bolnik pride k tebi. Ugotovi, kdo je zaščite in pomoči potreben, nudi mu jo brezplačno, če vidiš, da bi drugače ostal brez potrebne zaščite. V tem smislu naj bi zaščitna sestra obiskovala hiše v celotnem okraju in iskala pomoči potrebne, in sicer z namenom, da se bi ljudje začeli zavedati, da morajo sami, ko je treba, poiskati zdravnika v zdravstvenem domu. Na ta način naj bi tudi osve- ščali matere o tem, da pripeljejo svoje bolne otroke v zdravstveni dom, kjer jih bo zdravnik pregledal, ugotovil stanje bolezni in jih zdravil. V zdravstveni dom pa naj bi matere na preventivne 248 UL kraljevske banske uprave Dravske banovine, I, št. 1, 20. 11. 1929, str. 13–16, Pravilnik glede kolonij za dojence in male otroke. 118 ZA BLAGOR OTROK preglede prinašale tudi zdrave dojenčke in otroke in bile ob tem opozorjene na morebitne posebnosti ali pomanjkljivosti v ra- zvoju otroka ter dobile potrebna navodila za nadaljnjo uspešno nego. Po nasvete glede pravilne nege otroka, pa tudi glede sebe, zlasti v času nosečnosti, naj bi prišle tudi same. Ob ustanavljanju zdravstvenih domov je bilo prisotno za- vedanje, da bo verjetno pogosteje potrebna socialna kot zdrav- niška zaščita. Zato naj bi zdravniki in sestre posvečali več po- zornosti socialni medicinski pomoči. Zdravnik naj bi postal tudi socialni delavec, ne samo zdravilec. Njegovo delo bi zajelo vse, brez razlike. Takšen način dela bi bil, po zagovornikih socialno- medicinskih načel, katerih utemeljitelj je bil Andrija Štampar, pot do dviga ljudskega zdravja. V naslednjih desetih letih se je na temelju Štamparjevih izhodišč v slovenskem delu jugoslovanske države zgradilo 10 zdravstvenih domov, nekaj šolskih poliklinik, otroških posvetovalnic, dispanzerjev in otroških okrevališč. Delo po opisanih socialnomedicinskih načelih pa ni pote- kalo brez težav. Pojavili so se kritiki, in sicer predvsem zdravniki, zvesti starim načelom o kurativni medicini. Trdili so, da državna zdravstvena služba, kot jo uvaja nova higienska organizacija, ni dobra, ker naj bi bil edino sistem neodvisnih zdravnikov in svo- bodne konkurence sposoben primerno zdravstveno poskrbeti za ljudi. 249 Preventivna medicina, kot si jo je zamislil Andrija Štampar, je bila nekaj novega. Nova medicinska smer si je morala svoj prostor izboriti z udarnostjo, borbenostjo in vztrajnostjo. Če ne bi preventivna medicina pokazala toliko energije, bi še vedno gospodarili principi individualnega zdravljenja. Preventivna medicina ni mirno čakala, da bi ji do veljave pripomogla šele kakšna večja zdravstvena katastrofa. 250 249 Urlep, Andrija Štampar, njegov čas in Slovenci, str. 26. 250 Zalokar, Osnove zdravstvene politike, str. 9–10. 119 PRAKTIČNO DELO ZA ZAŠČITO MATER IN OTROK Zaščita otrok in mladine se je opirala na določila Zakona o zaščiti dece in mladine z dne 28. februarja 1922 in na določila Zakona o zdravstveni zaščiti učencev z dne 30. avgusta 1930. Izvajala se je, kot rečeno, deloma v banovinskih otroških do- movih, deloma s pomočjo karitativnih organizacij in s pomočjo družinske vzgoje na deželi. Banovinska otroška zavoda sta bila Dečji dom v Ljubljani in Dečji dom v Mariboru, matična zavoda za sprejemanje otrok v oskrbo ter njihovo oddajo k rejnikom na deželi. Oba sta vodila evidenco vseh gojencev na svojem terito- riju in tudi nadzor nad rejniki in rejenci. 251 Banska uprava je izhajala s stališča, da je problematika soci- alnega mladinskega skrbstva predvsem naloga občin in ko bodo te opravile svoje obveznosti, jim bo tudi banovina pomagala. Dejansko je tovrstno finančno breme zmoglo le malo občin. Poslovanje občin naj bi v veliki meri oviralo izvajanje uspešne zaščite otrok in mladine. Problematične so bile zlasti podeželske občine, ki so za mladinsko skrbstvo prispevale veliko premalo. V proračunskih izdatkih občin ni bilo posebne postavke, ki bi določala višino izdatkov za mladinsko skrbstvo. To pomeni, da je bilo mladinsko skrbstvo financirano z različnih strani. 252 Fi- 251 Krajevni leksikon Dravske banovine, str. 16. 252 Jagodic, Občinski proračuni in zaščita otrok, str. 198. 120 ZA BLAGOR OTROK nančna bremena pa tudi niso bila enakomerno porazdeljena po občinah. Najbolj obremenjena so bila štiri avtonomna mesta, in sicer Ljubljana, Maribor, Celje in Ptuj, medtem ko podeželske občine skoraj niso razpolagale s finančnimi sredstvi za mladin- sko zaščito, čeprav so bila vprašanja glede mladinske zaščite ve- liko bolj pereča na deželi kot v mestih. V omenjenih mestih je imela povprečna družina le dva otroka, medtem ko so jih imele družine v podeželskih občinah pet ali več. Tega problema v ob- dobju med vojnama niso rešili, čeprav so obstajali predlogi, da se v proračunih izdatkov in dohodkov občin za leto 1941/42 v 3. postavko 13. partije, ki je bila namenjena socialnemu skrbstvu, vnese znesek za zaščito otrok in mladine. Če bi želele podeželske občine doseči isto stopnjo organizacije zaščite otrok, kot so jo imela štiri avtonomna mesta, bi morale zanjo skupno prispevati približno 25 milijonov dinarjev, česar pa ni bilo mogoče storiti naenkrat, temveč le postopoma (npr. 10 dinarjev na prebivalca, starega do 14 let). 253 Učinkovito zaščito otrok v občinah je ovirala pogosta nekomunikacija med občinami. V večini primerov pristojne službe za zaščito otrok niso mogle dobiti domovinskega lista iz matične občine otroka. Potrebni so bili večmesečne urgence in različna dopisovanja. Za tiste otroke, pri katerih ni bilo mogoče ugotoviti pristojne občine (na primer pri nezakonskih otrocih), so obstajali predlogi, da se jim priznava pristojnost tiste občine, v kateri so se rodili. Na ta način bi se izognili neprijetnostim in tudi otroku bi dali domovinski kraj. Na primerih ljubljanske in mariborske mestne občine je moč videti težave, s katerimi so se posamezne občine soočale, a so vseeno dosegale uspehe. 253 Prav tam, str. 199–200. 121 Ljubljanska mestna občina v skrbi za otroke in mladino Ljubljanska mestna občina je menila, da bo težko prenašala rastoče stroške za pomoči potrebne posameznike in družine. Mestno načelstvo je sicer priznavalo, da je bilo v Ljubljani za zdravstveno-socialno zaščito otrok že precej narejenega, in sicer po zaslugi usklajenega delovanja mesta, državne in banovinske uprave ter več privatnih dobrodelnih društev, 254 usklajeno delo- vanje pa kljub temu ni moglo prikriti dejstva, da se je mladinsko skrbstvo, za katerega je bil odgovoren poseben referat ljubljan- skega mestnega socialno-političnega urada, razvijalo tako hitro, da so mu finančne zmožnosti mestne občine težko sledile. Do leta 1923, ko je bil pod županom Ljudevitom Peričem organizi- ran poseben socialno-politični urad, ljubljanski magistrat ni po- znal tovrstnega poslovanja v zvezi s socialno politiko, temveč so bile socialne zadeve kot postranski opravek razdeljene med raz- lične uradnike. Leta 1923 pa je bil novi socialno-politični urad s posebnim načelnikom in osebjem organiziran v štiri oddelke, in sicer v osrednjo pisarno ter v oddelke za starostno, mladinsko in delavsko skrbstvo. Leta 1927 je bil združen s popisovalnim in domovinskim uradom, leta 1928 pa ga je občinski svet ponovno osamosvojil in reorganiziral. 255 Ko je mladinski urad po letu 1928 začel zbirati gradivo o socialnem položaju predšolske in šolske mladine v Ljubljani, je dobil slabe rezultate. Izkazalo se je, da je bila mladina potrebna fizične in moralne pomoči v najširšem obsegu. Organizirana je bila pomoč v obliki rednih podpor, oskrbe v zavodih, rejnin, izredne podpore, začasne otroške postaje, dnevnih zavetišč in počitniških kolonij. 256 Redne podpore je pred letom 1928 podeljeval ubožni svet, sestavljen iz vseh okrajnih načelnikov in župnikov vseh lju- bljanskih župnij, po tem letu pa je delovanje ubožnega sveta 254 Socialno zdravstvo avtonomnega mesta Ljubljane v letu 1930, str. 42. 255 Jagodic, Osnove sodobne zaščite otrok v Sloveniji, str. 183. 256 Prav tam. 122 ZA BLAGOR OTROK prenehalo in o podporah je začel odločati večinoma socialno- politični odbor. Ljubljanska mestna občina je revnim staršem, zlasti vdovam, ki s svojim zaslužkom niso mogle preživljati svo- jih otrok, dodeljevala redno podporo. V letu 1930 je bilo takšnih otrok 343. Redne podpore mladoletnikom so v letu 1930 znašale 330.000 dinarjev, to je 27.500 dinarjev mesečno. 257 V drugi po- lovici tridesetih let so redne mladinske podpore mesečno do- segale že 30.000 dinarjev (letno 360.000) in jih je bilo deležnih okrog 600 otrok. 258 Poleg rednih podpor so starši za svoje otroke prejemali tudi izredne podpore, bodisi v denarju, obleki, hrani ali šolskih potrebščinah. Iz leta v leto je število izrednih podpor sicer pa- dale, rastel pa je znesek za redne podpore, ker je naraščalo šte- vilo gojencev v zavodih in družinah. Ljubljanska mestna občina je osirotelo in od staršev za- nemarjeno mladino nameščala v razne zavode: v Marijanišče, Lichtenthurnov zavod, banovinski Dečji dom, Zavod za zdra- vstveno zaščito mater in dece, Zavodu šolskih sester v Repnjah, Zavetišče sv. Jožefa v Šentvidu, Salezijanski zavod na Rakovniku, Dečji dom v Mariboru in v Deško vzgajališče v Ponovičah. Za gojence v teh zavodih je mestna občina v letu 1930 plačevala od 200 do 400 dinarjev na mesec. Obenem je poskrbela tudi za nji- hovo obleko in šolske potrebščine. 259 Oskrbovalnina je v drugi polovici tridesetih let znašala približno enako, to je od 250 do 400 dinarjev za posameznika. 260 Ukvarjala se je tudi z mislijo na gradnjo lastnega otroškega doma, saj so bile potrebe po njem velike. Vsi zavodi, ki se jih je v ta namen posluževala mestna občina, so bili namreč prenapol- njeni. 261 Do realizacije tega načrta ni prišlo, verjetno tudi zato, ker je moderno mladinsko skrbstvo opuščalo zaprti sistem mla- dinskega skrbstva (oskrba v zavodih) in se vedno bolj obračalo k 257 Socialno zdravstvo avtonomnega mesta Ljubljane, str. 43. 258 Jagodic, Osnove sodobne zaščite otrok v Sloveniji, str. 184. 259 Socialno zdravstvo avtonomnega mesta Ljubljane, str. 43. 260 Jagodic, Osnove sodobne zaščite otrok v Sloveniji, str. 184. 261 Socialno zdravstvo avtonomnega mesta Ljubljane, str. 43. 123 odprtemu sistemu, v katerem se je otroku želelo dati pozitiven vpliv, ki ga prinaša družinsko življenje. V tem kontekstu naj bi bil predlagani otroški dom le nekakšna prevzemna postaja, v katero bi se otroci zatekali le začasno, do določitve nadaljnjega načina njihove oskrbe. Rejnine so sodile v okvir rednih mladinskih podpor. V prvi vrsti so bile namenjene za osirotele otroke, ki so bili oddani v rejo raznim rejnicam. V letu 1930 je imela mestna občina pri rejniških družinah 17 rejencev, ki so bili pod nadzorom Zavoda za zaščito mater in otrok. Oskrbnina je znašala okrog 300 dinar- jev na mesec za vsakega rejenca. Poleg rejnine je občina posre- dovala tudi obleko, obutev in druge potrebščine. 262 Rejništvo je bilo iz leta v leto bolj razširjen način zaščite otrok. Ljubljanska mestna občina je imela leta 1928 v reji samo 12 otrok, konec tridesetih let pa že 72. Število se je povečevalo, ker so bili rezultati pozitivni. Sorazmerno s tem so rastli tudi stroški. 263 Ljubljana ni imela otroškega doma, ki bi bil nekakšno pri- bežališče, kjer bi se ugotavljalo fizično in moralno stanje otrok, predno bi jih poslali v zavode, v rejo družinam ali v poboljševal- 262 Prav tam, str. 44. 263 Jagodic, Osnove sodobne zaščite otrok v Sloveniji, str. 184. Otroško zavetišče v Zeleni jami (MNZS, Fototeka, Fotografski atelje Pavlovčič, SL 1679) 124 ZA BLAGOR OTROK nice. Zato je mestna občina ustanovila začasno dečjo postajo v Obrtniškem vajenskem domu. Postaja je služila za primere, če je mati nenadoma umrla in so otroci ostali brez oskrbe ali če je bil dokazan slab vpliv staršev na otroka in je bilo nujno potrebno, da se je otrok vzel iz družine. Dnevna zavetišča so otroke sprva sprejemala le zaradi nad- zora, ker so bili njihovi starši čez dan zaposleni ali odsotni. V času gospodarske krize pa so dobila zavetišča poleg nadzornega tudi podporni značaj. V zavetiščih so imeli otroci stalen nad- zor in dobro vzgojo. V dnevna zavetišča so se sprejemali samo šoloobvezni otroci delavskih in uradniških slojev. Nadzor nad učenjem v zavetiščih je vodila šolska oblast, upravljal pa jih je mladinski urad mestne občine. Vseh otrok, ki so obiskovali za- vetišča, je bilo redno okoli 240–260. V zavetiščih so se otroci pod nadzorom učiteljic pripravljali za šolo, v prostem času pa so se igrali. Proti manjšemu plačilu so lahko prejemali tudi hrano. Mnogi pa so dobivali hrano brezplačno, če je to določil mla- dinski urad glede na njihov socialni položaj. Ljubljanska mestna občina je priznavala, da ta zavetišča niso povsem odgovarjala higienskim predpisom. Zaradi vsakoletnega navala na otroška zavetišča je občina poudarjala potrebo po otvoritvi novih. 264 Zavetišča ljubljanske mestne občine svojih prostorov niso imela v občinskih zgradbah, temveč v ta namen najetih prosto- 264 Socialno zdravstvo avtonomnega mesta Ljubljane, str. 44–45. Zavetišče v Trnovem, Ljubljana (MNZS, Fototeka, SL 1678) 125 rih. Tako je bilo zavetišče sv. Florijana v Florijanski ulici (na da- našnjem Gornjem trgu), zavetišče na Taboru v stavbi Sokola in zavetišče v Šiški v prostorih Sokolskega doma v Šiški. Glede pro- storov je bilo zavetišče na Taboru najboljše, medtem ko sta imeli ostali dve zavetišči slabe prostore. V načrtu so imeli še dvoje za- vetišč, in sicer v Trnovem in za Bežigradom. Potrebe po zavetišču pa so obstajale tudi v Mostah in na Viču. To je bila tedaj periferija mesta, kjer je živelo prebivalstvo v najtežjih socialnih razmerah. Za vzdrževanje dnevnih zavetišč je imela mestna občina posebna sredstva, ki so po podatkih s konca tridesetih let letno znašala okrog 200.000 dinarjev. V redkih primerih so oskrbnino plačevali starši, v večini primerov so plačevali malenkostno od- škodnino ali pa še tega ne. 265 Opisano urejeno delovanje občinskega mladinskega skrb- stva se nam nekako postavi pod vprašaj ob pregledu arhivskega gradiva Komisije za pregled poslovanja socialno-političnega urada pri ljubljanski mestni občini. 266 Pretresljivo je poročilo Komisije z dne 15. junija 1936, 267 ki je ugotovilo nepravilnosti v poslovanju mladinskega oddelka mestnega socialnopolitičnega urada v Ljubljani. Tako kartoteke prosilcev niso nudile prave 265 Jagodic, Osnove sodobne zaščite otrok v Sloveniji, str. 185. 266 SI_ZAL_LJU/0506, t. e. 1, a. e. 1–19, Komisija za pregled poslovanja socialnopolitičnega urada. 267 SI_ZAL_LJU/0506, t. e. 1, a. e. 1, Poročilo. Kuhinja otroškega zavetišča v Trnovem (MNZS, Fototeka, SL 2137) 126 ZA BLAGOR OTROK slike o kvaliteti in kvantiteti podpor, saj na kartonih prosilcev niso bili knjiženi npr. božičnice, preskrba v počitniških koloni- jah in zavetiščih, kurivo in šolske knjige; prav tako so bili po- manjkljivo dokumentirani podatki glede rojstva, poklica, stanu, domovinstva (pristojnosti) in bivališča. Osrednja kartoteka so- cialnopolitičnega urada ni bila primerna baza za delo revizij- ske komisije. Drug problem je bilo dejstvo, da so se nekatere nakaznice za podpore izdajale le v originalih, tako da v social- nopolitičnem uradu revizijska komisija ni mogla najti kopij, ki bi bile podlaga za njeno delo. Komisija je šele po dolgotrajnem iskanju originalov, ki jih je našla v mestni registraturi in blagaj- niških dnevnikih mestnega knjigovodstva, ustvarila temelj za svoje delo. Nadalje je ugotovila, da je mladinski oddelek poslo- val brez kakršnegakoli pravilnika, kar je omogočilo, da so od mla- dinskega oddelka dobivale podpore celo osebe, stare več kot 50 let. Podpore so prejemali tudi starejši tuji državljani, med njimi je bilo zlasti veliko Primorcev, Rusov, Poljakov in Čehov. Neka- teri izmed teh podpirancev podpore dejansko niso bili potrebni in tudi niso prebivali v Ljubljani. Na drugi strani pa so ostali brez podpor otroci, ki so bili zaradi socialnega in gmotnega položaja svojih staršev obsojeni na pomanjkanje: npr. štiriletni deček, ki ga je mati zanemarjala in ga celo fizično trpinčila, dve leti in pol stara deklica, ki jo je mati stradala in zanemarjala, in otroci A. I., ki je bolehal za rakom, njegova žena pa za tuberkulozo, zato so otroci pogosto stradali in beračili. 268 Komisija je zahtevala izboljšanje stanja in izvedla zaslišanje posameznih prejemnikov podpor. 269 Glede oskrbe rejencev komisija zaradi pomanjkanja časa in transportnih sredstev ni mogla priti do konkretnejših ugo- tovitev. Kljub temu je ugotovila, da se podpore v naravi, ki so bile knjižene na kartonih rejencev, niso ujemale z navedbami rejnic oziroma mater rejencev. Prav tako vse rejnice niso bile preverjene. Nekatere so bile na slabem glasu tako v moralnem kot materialnem smislu. 270 268 Prav tam. 269 SI_ZAL_LJU/0506, t. e. 1, a. e. 1, 2, 4, 7, 10. 270 SI_ZAL_LJU/0506, t. e. 1, a. e. 1, Poročilo. 127 Revizijska komisija tudi ni bila zadovoljna z delovanjem otroških dnevnih zavetišč, ki jih je vzdrževala ljubljanska me- stna občina. 271 Dnevna zavetišča so bila namenjena otrokom, katerih starši ali zakoniti zastopniki so bili celodnevno odsotni zaradi službenih obveznosti. Ker otrok zaradi tega niso mogli imeti pod nadzorom, naj bi tovrstno skrb prevzela zavetišča, ki bi otrokom nudila tudi primerno vzgojo in hrano. V tem smislu je bilo pričakovati, da bi za poslovanje dnevnih zavetišč obstajali predpisi, ki bi opredelili smernice in naloge. Komisija pa pri pre- gledovanju dnevnih zavetišč ni našla nobenih pravil. Tako glede sprejema otrok ni veljalo osnovno načelo teh ustanov, temveč so v veliki večini sprejemali otroke, katerih starši ali vsaj matere niso bili zaposleni. Otroci bi torej lahko bili pod nadzorom star- šev/matere. Komisija je zahtevala, da o sprejemu posameznega otroka odloča socialnopolitični odbor na svojih sejah, ne pa da se otroci sprejemajo na zahtevo posameznih referentov v soci- alnopolitičnem uradu. 272 Glede najetih prostorov dnevnih zavetišč je revizijska ko- misija ugotovila, da na splošno niso primerni in je potrebna nji- hova prenova. Posebno slabi so bili prostori dnevnega zavetišča pri sv. Florijanu na Gornjem trgu. Stavba je bila stara, prostori niso bili zračni in svetli, tako da so se šoloobvezni otroci težko pripravljali za šolo. Komisija je predlagala povečanje zavetišča še za en prostor, tako da bi zavetišče lahko sprejelo 90 otrok. Tudi prostori dnevnega zavetišča v Sokolskem domu v Šiški naj bi bili premajhni, zlasti pa naj bi občina plačevala previsoko najemnino, saj je morala plačati tudi vse davščine v zvezi z na- jemnino. Komisija je predlagala najem drugih prostorov. Tudi stroški najema prostorov zavetišča na Taboru v Sokolskem domu naj bi bili previsoki, a so bili ti prostori v bistvu najboljši, saj so bili zračni in svetli. 273 271 SI_ZAL_LJU/0506, t. e. 1, a. e. 11, Splošno poročilo o reviziji v mestnih dnevnih zavetiščih, 12. 6. 1936. 272 Prav tam. 273 Prav tam. 128 ZA BLAGOR OTROK S prehrano v otroških dnevnih zavetiščih je bila komisija zadovoljna. Hrana je bila dobra in zadostna. Zavetišči v Zg. Šiški in pri sv. Florijanu sta imeli lastno kuhinjo. Jedilnik je za vsak teden posebej sestavila vodja zavetišča, pregledal ga je tudi me- stni zdravnik. Zavetišče na Taboru pa ni imelo lastne kuhinje in je dobivalo hrano iz hiralnice na Japljevi ulici. Komisija je pri- pomnila, da se pripeljana hrana skoraj nikoli ne porabi v celoti, bodisi zato ker vsi otroci ne pridejo v zavetišče bodisi zato ker nekateri otroci nočejo jesti. Preostale hrane je bilo škoda, saj so jo v hiralnici uporabili za pomije. Vrnjena hrana je bila namreč že premešana, v njej pa so bili tudi ostanki kruha. Komisija je pozvala vodstvo zavetišča, naj skrbneje postopa pri delitvi obro- kov, saj bi preostanek hrane lahko dostavili zavetišču sv. Flo- rijana, ki bi to hrano razdelil svojim otrokom. Glede na to, da je bila po oceni komisije hrana iz mestne hiralnice na Japljevi ulici dobra, bi lahko dnevni zavetišči v Šiški in pri sv. Florijanu opustili svoji kuhinji in prejemali hrano iz hiralnice. S tem bi se zmanjšali tudi stroški za kurjavo in odpadli bi stroški za nabavo živil. Mestna hiralnica bi lahko z manj denarja kuhala boljše. 274 Revizijska komisija je bila najbolj zadovoljna ob pregledu zavetišča pri sv. Florijanu. Bilo naj bi dobro organizirano, v za- vetišču je vladal red in mir. Otrokom je pri domačih nalogah pomagala tudi vzgojiteljica. Nekoliko slabše je Komisija ocenila razmere v dnevnem zavetišču v Šiški, a še vedno bolje kot na Ta- boru, kjer mladina naj ne bi bila vljudna in disciplinirana in naj ne bi imela pravega nadzora vzgojiteljice. Tudi pregled arhiva tega zavetišča ni bil zadovoljiv. Komisija je dobila vtis, da delo v njem poteka brez prave volje in truda vodstva. Zaradi tega je predlagala, da se v bodoče v vseh dnevnih zavetiščih izvajajo tudi nenapovedani obiski in se s stalnim nadzorom ustvari take pogoje, ki bodo v korist mladini. V končni fazi je bilo v interesu mestne občine, da je njen denar koristno porabljen. 275 274 Prav tam. 275 Prav tam. 129 V kolikšni meri so se vse zlorabe pri podeljevanju podpor in druge pomanjkljivosti pri delovanju občinskega mladinskega skrbstva odpravile, ni bilo moč ugotoviti. Sklepamo pa, da je po- stopoma prihajalo do odpravljanja pomanjkljivosti, zlasti glede podeljevanja podpor, saj je bila izvedena precej obsežna pre- iskava. Vseh ostalih pomanjkljivosti in predlogov revizijske ko- misije za izboljšanje pa verjetno ni bilo moč izvesti, sploh glede na bližajočo se vojno, ko se je vzpostavil nov sistem socialnega dela v pogojih okupacije. Mestno mladinsko skrbstvo v Mariboru Mariborsko mestno mladinsko skrbstvo 276 je bilo sestav- ljeno iz mestnega mladinskega sveta, okrajnih mladinskih za- stopnikov in socialnopolitičnega oddelka mestnega poglavar- stva. Mestni mladinski svet je bil posvetovalni organ, sestavljen iz članov mestnega sveta, predstavnikov socialnopolitičnega oddelka, mestnega fizikata, sodišča, policije, cerkve ter po enega predstavnika vsakega društva, ki se je ukvarjalo z zaščito in vzgojo otrok in mladine. Okrajnih mladinskih predstavnikov je bilo pet, in sicer v vsakem mestnem okraju eden. Vsi so bili učitelji ali učiteljice ter so predstavljali neposredno vez med otroki in socialnopolitičnim oddelkom. Socialnopolitični od- delek je opravljal vse posle mestnega mladinskega skrbstva po pravilniku socialnopolitične uprave mariborske mestne občine, zakonu o mestih, štajerskem deželnem zakonu z dne 27. avgusta 1896 in zakonu o zaščiti otrok in mladine z dne 28. februarja 1922. 277 Osrednja ustanova mestnega mladinskega skrbstva je bil mestni mladinski dom, ki je imel dva oddelka, in sicer otroško postajo (internat) in dnevno zavetišče. Otroška postaja je nudila popolno oskrbo tridesetim v Mariboru pristojnim osirotelim ali 276 Jagodic, Osnove sodobne zaščite otrok v Sloveniji, str. 185. 277 Prav tam. 130 ZA BLAGOR OTROK zapuščenim otrokom. Otrokom, ki so bili pristojni drugje, pa se je tovrstna oskrba nudila le v nujnih primerih, dokler niso bili poslani v domače občine. Tiste, ki so se težko učili, je dom po- slal v nadaljnjo oskrbo na deželo, ostali pa so bili po obveznem šolanju odpuščeni iz zavoda, še prej pa jim je bilo priskrbljeno primerno vajeniško mesto. 278 V dnevnem zavetišču je bilo približno 100 otrok, ne glede na njihovo pristojnost. V drugi polovici tridesetih let je bilo od- prto novo dnevno zavetišče za Magdalensko predmestje, kjer je bilo prostora za približno 100 oseb. V dnevnem zavetišču so šo- loobvezni otroci dobivali delno oskrbo, to je kosilo in malico. 279 V drugih zavodih je mestna občina konec tridesetih let vzdrževala 10 otrok, in sicer tri v banovinskem vzgajališču v Po- novičah, pet v sirotišnici šolskih sester v Mariboru in Slovenski Bistrici in dva v postaji za dojenčke državnega zdravstvenega doma v Mariboru, in sicer deloma zaradi pomanjkanja prostora v lastnem zavodu, deloma pa zaradi posebne vzgoje in nege. 280 Tako kot v Ljubljani je tudi v Mariboru delovalo mestno generalno varuštvo, ustanovljeno na podlagi občinskega držav- nega zakonika. 281 Zastopalo je pravne koristi sirot, nezakonskih otrok in mater. V drugi polovici tridesetih let je imelo 301 varo- vanca. Generalno varuštvo je zajemalo samo otroke, ki so živeli v Mariboru, ne glede na pristojnost, izven Maribora pa samo tiste, ki so bili pristojni v Mariboru. Od 301 otroka jih je 299 bivalo v Mariboru, izven Maribora 2, v Mariboru je bil pristojen 201, drugje pa jih je bilo pristojnih 100. 282 Velik uspeh mestnega mladinskega skrbstva je bil po na- vedbah načelnika mestnega socialnega urada Brandnerja upad otroškega beračenja na območju mestne občine, čeprav berače- nje ni povsem izginilo. Največja težava, s katero se je spopadalo 278 Prav tam. 279 Prav tam. 280 Prav tam, str. 185–186. 281 Prav tam, str. 186. 282 Prav tam. 131 mestno mladinsko skrbstvo, so bile težke stanovanjske razmere. Teh mu ni uspelo rešiti. 283 Morebitne nepravilnosti in pomanjkljivosti v delovanju mariborskega mladinskega skrbstva, kot smo jih navedli na pri- meru ljubljanske mestne občine, niso bile predmet raziskovanja, zato jih na tem mestu ne navajamo. V ospredje smo postavili Ljubljano. Nove higienske ustanove v Dravski banovini Za razvoj higienske organizacije v Kraljevini Jugoslaviji je bilo pomembno leto 1930, ko je bila izdana Uredba o organi- zaciji in področju higienskih zavodov, zdravstvenih domov in zdravstvenih postaj, 284 s katero je bil enotno urejen ustroj vseh higienskih ustanov v državi. Leto 1930 je bilo tudi uspešno glede ustanavljanja novih higienskih ustanov v Dravski banovini. Higi- enske ustanove so opravljale tudi zdravstveno zaščitno delo pri najvažnejših socialnih boleznih otrok in mladine. V ta namen so delovali otroški dispanzerji in šolske poliklinike. V Ljubljani sta bili dve osrednji ustanovi, in sicer Zavod za zdravstveno zaščito mater in otrok in Šolska poliklinika. Pri vsakem okrajnem in krajevnem zdravstvenem domu pa sta delovala otroški dispan- zer (s polikliniko in posvetovalnico) in šolska poliklinika. Poleg tega sta delovali še samostojni posvetovalnici za matere v Trbo- vljah in Hrastniku. V letu 1930 so bili ustanovljeni državna Šolska poliklinika v Novem mestu, otroški dispanzer v Kranju, zdravstveni domovi v Rogatcu, Medvodah in Šentvidu (prvi in edini dom v Dravski banovini, ki je bil v lasti občine) ter zdravstveni dom s centralno protitrahomsko postajo v Murski Soboti. Istega leta je bil usta- novljen tudi počitniški dom za slabotne otroke na Rakitni. 283 Prav tam, str. 186. 284 SL kraljevske banske uprave Dravske banovine, I, št. 6, 6. 6. 1930, str. 65–67, Uredba o organizaciji in področju higienskih zavodov, zdravstvenih domov in zdravstvenih postaj. 132 ZA BLAGOR OTROK V nadaljevanju si bomo kot primer ogledali delovanje otro- škega dispanzerja v Kranju in zdravstvenega doma v Rogatcu. Otroški dispanzer v Kranju je deloval hkrati s šolsko poli- kliniko le enkrat na teden, medtem ko je posvetovalnica za ma- tere in dojenčke delovala ločeno, a tudi le enkrat tedensko, kar je bilo premalo, saj je zanjo vladalo veliko zanimanje. V letu 1931 je tako otroški dispanzer v Kranju prvič obiskalo 154 dojenčkov, 250 majhnih otrok in 27 šolskih otrok iz daljne okolice, ki niso sodili na področje šolske poliklinike. 285 Ponovno ga je obiskalo 374 dojenčkov, 182 majhnih otrok in 27 šolarjev. Obiskov za- ščitnih sester na domu je bilo 315. Šolska poliklinika v Kranju, ustanovljena leta 1928, je sodila pod okrilje Šolske poliklinike v Ljubljani, ki je v Kranj pošiljala svojega zdravnika v sprem- stvu zaščitne sestre. V polikliniki se je v letu 1931 zdravilo 1795 učencev, opravljenih pa je bilo 2359 pregledov. V začetku leta 1931 so se še vršili nedokončani sistematski pregledi in nato še kontrolni pregledi. Skupaj je do konca leta potekalo 735 pregle- dov in 120 pregledov novincev. V novem šolskem letu je bilo sistematsko pregledanih 563 učencev. Vseh šolskih pregledov leta 1931 je bilo 1418. Starši so bili vedno bolj navdušeni nad šolskimi pregledi. Posvetovanj s starši je bilo v tem letu 570. 286 Šele leta 1936 sta se kranjska šolska poliklinika in otroški dis- panzer združila v Zdravstveni dom Kranj, do takrat pa sta sodila v delovno področje Zdravstvenega doma v Tržiču. Zdravnica dr. Tekla Kenk - Pance iz Tržiča je opravljala delo tudi v Kranju. Delokrog zdravstvenega doma v Rogatcu 287 je obsegal tri velike občine, in sicer Rogatec, Stoperce in Žetale v Dravski ba- novini ter občino Hum ob Sotli v Savski banovini. Zdravstveni dom je imel splošno ambulanto, otroški dispanzer z otroško po- likliniko in posvetovalnico za matere, ki pa je imela slabši obisk kot poliklinika. Matere so se očitno raje zatekale k zaščitnim sestram. Sicer so pa na območju, ki ga je pokrival zdravstveni 285 Zdravje, št. 1, 1932, str. 20, Letno poročilo Dečjega dispanzerja in Šolske poliklinike v Kranju. 286 Prav tam. 287 Prav tam, str. 21. 133 dom, vladale slabe higienske in zdravstvene razmere. Kraji so bili hriboviti, poljedelstva je bilo malo, obrati so zaradi gospodarske krize skrčili delo na minimum ali pa za nedoločen čas povsem prenehali z delom. S tem je bilo seveda prizadetih mnogo dru- žin, ker so bili odpuščeni tudi družinski očetje, katerih zaslužek je bil edini vir preživetja družine. V takih razmerah ljudje niso imeli sredstev za nakup stvari, ki bi izboljšale njihove higienske in bivalne razmere. V letu 1931 je bil obisk zdravstvenega doma zadovoljiv. Najbolj je bila obiskana šolska poliklinika, na področje katere je sodilo šest šol s približno 1050 učenci. Po šolah so izvajali sistematske preglede učencev. Večina učencev je bila telesno slabo razvita, imeli so slabo zobovje, bili so slabokrvni, rahi- tični, nekateri celo golšavi. Tudi v otroškem dispanzerju je pote- kalo mnogo zdravniških pregledov. Leta 1931 so se pri majhnih otrocih in šoloobveznih pojavile tudi nalezljive bolezni, kot npr. davica in ošpice. Dva otroka sta umrla. V okvir zdravstvenega doma je sodilo javno kopališče, kjer so si otroci, ki niso bili va- jeni umivanja, pridobili vsaj nekaj občutka za čistočo. 288 Z organiziranim in sistematičnim delom za zdravstveno zaščito dojenčkov in mladine so bili doseženi uspehi. Od leta 1926, ko je z delom pričel prvi zdravstveni dom v Lukovici, pa do srede tridesetih let se je v župniji Brdo umrljivost dojenčkov znižala s 23 na 16 (na 100 živorojenih otrok), to je za 30 %. 289 V župniji Tržič se je zaradi dela otroškega dispanzerja zdravstve- nega doma v Tržiču umrljivost dojenčkov, starejših od 3 mese- cev, znižala z 22,3 % v petletju pred začetkom delovanja zdra- vstvenega doma na 13,4 % v prvem petletju njegovega delovanja, to je za 30 %. Vendar pa se je v istem času za 25 % povečala umrljivost dojenčkov do tretjega meseca starosti. 290 Povečana umrljivost dojenčkov zlasti v prvih mesecih po rojstvu naj bi bila značilna za industrijske kraje, kjer so zlasti delavske matere 288 Prav tam. 289 Pirc, Razvoj in delo higienske organizacije v Sloveniji, str. 514. 290 Prav tam. 134 ZA BLAGOR OTROK večkrat rojevale in skrbele za novorojenčke v zdravstveno in hi- giensko neprimernih prostorih in pogojih. Mnoge matere so se zaradi ekonomskih razlogov kmalu vrnile na delo, svojim do- jenčkom pa mnogokrat niso mogle zagotoviti primernega var- stva v času svoje odsotnosti. Treba je upoštevati tudi dejstvo, da so bile mnoge delavske matere že pred porodom izpostavljene težkemu delu, slabi hrani in slabim stanovanjskim razmeram, kar pomeni, da so se otroci rojevali slabotni. Takšno stanje naj bi preprečili z boljšo skrbjo za nosečnice in s tem tudi za še ne- rojene otroke. Negativni rezultati so se pokazali tudi na območju zdra- vstvenega doma v Mariboru (Maribor mesto, oba mariborska okraja), kjer umrljivost dojenčkov ni padla, temveč je celo rastla, čeprav je v Mariboru deloval otroški dispanzer kot ena prvih otroških higienskih ustanov v slovenskem delu jugoslovanske države. 291 Verjetno so bili v samem mestu vzroki tega pojava po- dobni tistim, navedenim zgoraj, v okolici mesta pa dejstvo, da je šlo za siromašne, viničarske kraje, v katere je osveščanje mater o negi dojenčkov težko prodiralo. Zdravstveno-socialno delo za zaščito otrok je imelo po- zitivne rezultate v šestih župnijah na področju zdravstvenega doma v Rogatcu, kjer se je umrljivost dojenčkov znižala s 16,5 na 100 živorojenih otrok (1930–1933) na 12,1 (1934–1937), to je za 27 %. Na območju zdravstvenega doma v Cerkljah ob Krki, kjer je živelo izključno kmečko prebivalstvo, se je z zdravstveno za- ščito dojenčkov in nosečnic umrljivost dojenčkov od leta 1929, ko je zdravstveni dom pričel z delom, pa do konca tridesetih let zmanjšala za 50 %. 292 Bolj ali manj podobne rezultate so dosegle tudi druge ustanove za zdravstveno zaščito mater in dojenčkov. Obdobje od leta 1931 do 1934 je bilo zaradi gospodarske krize kritično tudi za zdravstveno-socialno službo. Finančna sredstva Ministrstva za socialno politiko in narodno zdravje so bila zmanjšana. Število zdravniških pregledov dojenčkov je ra- 291 Prav tam. 292 Prav tam. 135 stlo do leta 1930, nato pa je močno padlo zaradi krčenja sred- stev za higienske ustanove v letu 1931 in v naslednjih letih. Delo je bilo močno ovirano, a ustanove za zdravstveno in socialno zaščito otrok so morale delovati dalje v okviru danih finančnih možnosti. 293 Posledica gospodarske krize je bilo tudi veliko število ne- preskrbljenih otrok, katerih starši jih niso mogli preživljati. Otroci z obrobja so bili izročeni v varstvo t. i. generalnemu va- ruhu, ki je zastopal pravne koristi sirot, nezakonskih otrok in mater. Generalno varuštvo je vpeljal pravnik Albert Levičnik, ki je bil leta 1908 med ustanovitelji in tudi dolgoletni predse- dnik Društva za otroško varstvo in mladinsko skrbstvo v lju- bljanskem sodnem okraju. Od leta 1917 pa do leta 1932 je bil 293 Pirc, Zdravstvene prilike in delo higijenskih ustanov v Sloveniji 1922−1936, str. 145. Državni dečji dispanzer na Slomškovem trgu v Mariboru (MNZS, Fototeka, SL 5422) 136 ZA BLAGOR OTROK generalni varuh pri okrožnem sodišču za ljubljansko policijsko okrožje. Njegov naslednik je postal nadsvetnik Oton Vidic. Le- vičnik je o svojem delu poročal tudi odboru Društva za otroško varstvo in mladinsko skrb v sodnem okraju Ljubljana. Tako je na primer poročal o porastu števila varovancev v letu 1930. 294 V začetku tega leta mu je Okrajno sodišče v Ljubljani izročilo 34 varstvenih primerov z 39 varovanci. Od teh je še istega leta odpadel en primer z enim varovancem. Upoštevajoč še prejšnja leta, je imel v letu 1930 pod svojim okriljem 577 varovancev in varovank v 525 varstvenih primerih. Zdravstveno stanje otrok je bilo zadovoljivo. Njegov delokrog je obsegal pošiljanje poročil varstvenemu sodišču in drugim oblastem ter opravljanje raznih poslov v zvezi s sprejemanjem, knjiženjem in razdeljevanjem alimentacijskih prispevkov in drugih prejemkov, kot so pokoj- nine, invalidnine, podedovano premoženje. Generalni varuh je tudi zastopal mladoletne otroke v zapuščinskih razpravah po umrlem staršu. Generalni varuh Oton Vidic je tako na primer zastopal mladoletnega nezakonskega S. H. v zapuščinski raz- pravi po umrli materi, ki ni zapustila oporoke. Edini dedič je bil sin S. H. 295 Generalni varuh je bil v letu 1930 v devetih primerih prisi- ljen vložiti tožbo zaradi priznanja očetovstva, 296 v desetih prime- rih pa izterjati alimentacijske prispevke. Za prejemke in izdatke je vodil poseben račun, ki ga je blagajnik Društva za otroško varstvo in mladinsko skrbstvo redno pregledoval. Njegovo poročilo za leto 1930 je društvo poslalo ljubljanskemu magistratu in ga hkrati prosilo, da mu tudi za leto 1931 nakloni podporo v dotedanji vi- šini 2000 dinarjev za kritje stroškov generalnega varuha. 297 294 SI_ZAL_LJU/0489, Reg. I, 2113, l. 1933, Poročilo glavnega varuha z dne 30. 12. 1930. 295 SI_ZAL_LJU/0503, Socialno politični urad 88-101, Zapisnik z dne 24. 11. 1938 in Razdelitev zapuščinskega premoženja. 296 V drugih evropskih državah so za ugotavljanje očetovstva uporabljali analizo krvi. Za naša sodišča je bila v tem obdobju tovrstna analiza še vedno novost, ki pa bi jo bilo treba uveljaviti v praksi. V: Košir, Krvne skupine in vprašanje očetovstva, str. 243–247, in Lučovnik, Dokaz s preizkusom krvi v pravdah za ugotovitev očetovstva, str. 265–277. 297 SI_ZAL_LJU/0489, Reg. I, 2113, l. 1933, Prošnja Društva za otroško varstvo in mladinsko skrbstvo, 1. 1. 1931. 137 Očitno pa so se pojavljale tudi kritike dela generalnega va- ruha. V začetku leta 1932 je bilo namreč na župana naslovljeno pismo z neberljivim podpisom, katerega avtor opozarja, da je ge- neralno varuštvo v obliki, kot je obstajala do tedaj, zastarelo. 298 Njegovo delo naj bi bilo preveč birokratsko, ker ni temeljilo na di- rektnih stikih s prizadetimi, temveč zgolj na izvrševanju sklepov varstvenega sodišča. Posloval naj bi suhoparno in primorano, saj je, tako avtor pisma, čeprav je bil odgovoren za 593 varovancev, glede priznanja očetovstva interveniral samo v 10 primerih, med- tem ko 45 % nezakonskih očetov sploh ni bilo znanih ali pa niso želeli priznati očetovstva. Zato je avtor pisma predlagal ustanovi- tev takega generalnega varuštva pri mestni občini, ki bi nudilo ne samo pravno, temveč tudi socialno in zdravstveno zaščito. Tudi finančno naj bi se takšno varuštvo bolj izplačalo. Ob koncu svoje kritike je poudaril, da je tovrstno varuštvo, kot ga predlaga, uve- deno v vseh večjih zahodnoevropskih mestih. 299 Vira, ki bi širše komentiral to kritiko, ni. Glede na to, da je imel generalni varuh na okrajnem sodišču uradne ure za nezakonske matere in vse, ki so se zavzemali za pravno zaščito otrok, je kritika o brezosebnosti dela generalnega varuha morda nekoliko prestroga. Vsakdo, ki je želel, je imel dostop do njega. Društvo za otroško varstvo in mladinsko skrbstvo je že ju- nija 1932 apeliralo na mestno načelstvo, da za bodoče prora- čunsko leto zviša postavko za generalnega varuha, saj dotedanji prispevek ni kril niti polovice stroškov. 300 Otrokom brezposelnih staršev, sirotam in drugim pomoči potrebnim otrokom so stisko lajšala tudi različna dobrodelna društva, med njimi na primer Krščansko žensko društvo. 301 To je v okviru svojega dobrodelnega delovanja na ljubljansko me- stno načelstvo naslovilo pismo, v katerem je opisalo neznosne razmere v barakarskem naselju ob Vodovodni cesti v Ljubljani. 298 SI_ZAL_LJU/0489, Reg. I, 2113, l. 1933, Pismo županu z dne 22. 1. 1932. 299 Prav tam. 300 SI_ZAL_LJU/0489, Reg. I, 2113, l. 1933 Prošnja Društva za otroško varstvo in mladinsko skrb v sodnem okraju Ljubljana na Mestno načelstvo v Ljubljani z dne 18. 6. 1932. 301 SI_ZAL_LJU/0489, Reg. I, 2098, 1931. 138 ZA BLAGOR OTROK Tam je po navedbah društva bivalo 168 otrok najrevnejših slo- jev, ki so bili brez vsakega nadzora, primerne vzgoje, brez pri- merne obleke in obutve, ker so bili očetje brezposelni ali pijanci, matere pa odsotne zaradi različnih opravkov. Ti otroci so bili na dobri poti, da propadejo. Društvo je njihovo stisko lajšalo z različnimi obdarovanji, v letu 1931 pa se je odločilo ustanoviti dnevno zavetišče za 30 najbolj potrebnih otrok. Seveda je to po- tegnilo za sabo finančne težave, saj društvo te ideje ni moglo uresničiti samo s svojimi in banovinskimi prispevki, temveč je bila potrebna tudi finančna pomoč občine. Občina naj bi tudi zgradila primerno stavbo. Krščansko žensko društvo je me- stnemu načelstvu predlagalo znesek 1500 dinarjev mesečno. 302 Karitativna društva (npr. Sveta vojska, Krščanska ženska zveza) so bila v glavnem vključena v Karitativno zvezo, ki je pri lajšanju stiske revnih sodelovala z mestnimi občinami. Za zače- tek aprila 1931 je socialnopolitični urad ljubljanskega mestnega načelstva predvidel skupno sejo predstavnikov mestne občine in karitativnih organizacij. 303 Poglejmo primere reševanja stisk pomoči potrebnim na primeru ljubljanske mestne občine. Zaradi vse slabših socialnih razmer je na začetku leta 1931 šolski nadzornik za mesto Ljubljana v pismu krajevnemu šol- skemu odboru predlagal razširitev dnevnega zavetišča v Spo- dnji Šiški z namenom, da bi to lahko sprejelo vsakega učenca iz šolskega okoliša, ki bi ga predlagalo učiteljstvo. Na ta način naj bi pomagali socialno ogroženim učencem. 304 Revnim šolskim otrokom je občina preko svojega socialnopolitičnega urada po- magala z nakupom šolskih knjig in drugih šolskih potrebščin. Zaradi velikih potreb vsem ni mogla pomagati, tako da veliko število otrok še vedno ni imelo vseh predpisanih šolskih knjig. Starši so se pritoževali na socialnopolitični urad, da učitelji ni- majo razumevanja za pomanjkljive šolske potrebščine in grozijo učencem s kaznimi in celo izključitvijo iz šole. 305 Za rešitev te 302 SI_ZAL_LJU/0489, Reg. I, 2098, 1931, dokument z dne 3. 3. 1931. 303 SI_ZAL_LJU/0489, Reg. I, 2098, 1931, dokument z dne 2. 4. 1931. 304 SI_ZAL_LJU/0489, Reg. I, 2098, 1931, dokument z dne 31. 1. 1931. 305 SI_ZAL_LJU/0503, Socialno politični urad, 88–101, a. e. 91, Gospod načelnik!. 139 situacije je bilo predlagano, da bi občinski svet sestavil posebno resolucijo na Ministrstvo za prosveto, v kateri bi ga pozvalo, da z ministrskim odlokom omogoči revnim otrokom uporabo sta- rejših izdaj šolskih knjig, ki so bile dostopne po znižani ceni. 306 Po navedbah bana Dravske banovine Draga Marušiča bi morali pozimi 1932 računati s približno 30.000 brezposelnimi ter podpore potrebnimi reveži, ker pa je imela večina med njimi tudi številne družine, tudi s približno 90.000 do 100.000 družin- skimi člani teh brezposelnih. 307 Za lajšanje stisk revnega ljubljanskega prebivalstva (med katerim je bilo tudi mnogo otrok in mater) je konec januarja 1932 mestna organizacija Narodna odbrana v Ljubljani izdelala predlog načrta za pobiranje prispevkov in oblačil po hišah me- sta in okolice. 308 S tem je želela preprečiti pogoste obiske revnih, ki so prosili hrano, denar in oblačila, ter doseči, da bi pomoč do- bili tisti, ki so jo resnično potrebovali, saj so po hišah prosjačili tudi taki, ki do pomoči niso bili upravičeni. Načrt je določal, da bi za pobiranje denarnih prispevkov angažirali potrebno število zanesljivih in sposobnih oseb iz vrst brezposelnih, ki bi dobile posebne legitimacije ter zaprte nabiralnike. Vsakemu nabiralcu naj bi se določil rajon, v katerem bi pobiral prispevke, javnost pa bi bila o pobiralni akciji obveščena preko dnevnega časopisja. Vsak nabiralec naj bi za svoje delo poleg običajne podpore, ki je je bil že tako deležen, prejel še posebno nagrado v procentu- alnem razmerju od nabranih vsot. Ločeno od tistih, ki bi nabi- rali denarne prispevke, bi zaposlili tudi pobiralce oblačil. Ti bi to delo opravljali s pomočjo vozov po posameznih ulicah, prav tako pa bi bili opremljeni z legitimacijami. Darovalci bi bili o obisku pobiralca predhodno obveščeni preko dnevnega časo- pisja. Sprejeto blago naj bi nabiralci odpeljali v skupno skladišče, kjer bi ga razvrstili. 306 Prav tam. Iz vira ni razviden pisec dokumenta. 307 SI_ZAL_LJU/0489, Reg. I, 2098, 1931, Poročilo bana. 308 SI_ZAL_LJU/0489, Reg. I, 2098, 1931, Osnutek načrta za pobiranje denarnih prispevkov in oblačil po hišah mesta Ljubljane in okolice. 140 ZA BLAGOR OTROK T a načrt je bil posredovan ljubljanski mestni občini. Očitno le-ta mestni organizaciji Narodne odbrane ni dala nikakršnega odgovora, saj jo je predsednik odbora konec marca 1932 na to opozoril v posebnem dopisu, v katerem je ponovno poudaril po- men dobrodelne akcije, s katero bi omejili beračenje po hišah, ki je postalo že »skrajno nadležno«. 309 Socialnopolitični odsek občinske uprave je 11. oktobra 1932 odobril več predlogov za izvedbo dobrodelne akcije. 310 Me- stna občina bi podpirala brezposelne iz proračunskih sredstev za brezposelne in iz sredstev, nabranih z dobrodelno akcijo. Ob- čina je načrtovala, da bo organizirala akcijo za brezposelne tudi na ta način, da bi mestni delavci pobirali prispevke pod geslom »delavec za delavca«, da bi se organizirala velika »dobrodelna akademija« na Taboru, v kateri bi sodelovala razna društva in plesne šole, organizirala pa bi se tudi akcija med delodajalci, ki bi od vsakega uslužbenca prispevali en dinar na teden. Občina je že imela organizirano razdeljevanje brezplačne hrane opoldan in zvečer. Hrano je dobivala iz javne kuhinje v Delavski zbornici. Načrtovali so, da bi hrano prispevali tudi železničarska in ura- dniška menza. 311 Kljub opisanim načrtom za dobrodelno akcijo, s katero je ljubljanska občina želela pomagati pomoči resnično potrebnim in preprečiti zlorabe pri pobiranju podpor, je v praksi prihajalo do zlorab. V začetku leta 1933 je Jakob Jožef Naglas, lastnik tovarne s pohištvom, opozoril mestno načelstvo, da je prosto- voljno pristopil k dobrodelni akciji za podporo brezposelnim tako, da je vsak mesec prispeval za vsakega delavca po 4 dinarje in vsak njegov delavec 2 dinarja na mesec. Kljub temu pa so k njemu hodili prosit za podporo številni brezposelni, ki pa jim ni želel dati nikakršne pomoči glede na dejstvo, da je to že plačeval v okviru dobrodelne akcije. Prosilci so mu odgovorili, da ne do- 309 SI_ZAL_LJU/0489, Reg. I, 2098, 1931, Pomožna akcija mestne občine ljubljanske v Ljubljani. 310 SI_ZAL_LJU/0489, Reg. I, 2098, 1931, Poročilo mestne občine banski upravi Dravske banovine odd. VI. 311 Prav tam. 141 bijo ničesar, ker podporo dobijo le Primorci, torej emigranti iz Italije. Avtor pritožbe je od mestnega načelstva zahteval strožji nadzor pri razdeljevanju podpor. 312 Revnim otrokom se je stisko lajšalo tudi s pošiljanjem v po- čitniške kolonije. Leta 1931 je posebna strokovna komisija za Dravsko banovino prvič organizirala otroško počitniško kolo- nijo za delavske otroke v Breznici na Gorenjskem. 313 Starši naj bi po svojih močeh prispevali del stroškov. Nekaj so prispevale tudi strokovne organizacije, posamezniki in razne ustanove, a je bilo sredstev še vedno premalo, saj naj bi za 60 dni, kolikor bi trajala kolonija, za 90 prijavljenih otrok (od tega 62 iz Ljubljane) potrebovali 27.000 dinarjev brez honorarjev za nadzorstvo in vodstvo učiteljstva. Komisija, ki je kolonijo pripravljala, se je s prošnjo za sofinanciranje obrnila na samega ljubljanskega žu- pana. 314 Na seji socialnopolitičnega odseka mestnega načelstva v Ljubljani 7. julija 1933 je bilo sklenjeno, da se za rudarske otroke iz Trbovelj prispeva 6.000 dinarjev, in sicer iz fonda počitniške kolonije. S tem zneskom naj bi 10 rudarskih otrok poslali na morje z II. mestno kolonijo. 315 Organizirane so bile tudi zim- ske kolonije. Tako je ljubljanska Šolska poliklinika v šolskem letu 1932/1933 prvič organizirala zimske počitnice na Rakitni v povezavi s smučarskim tečajem pod zdravniškim nadzorom. Prvo leto se je prijavilo 27 otrok. Očitno so bile tovrstne štiri- najstdnevne zimske kolonije uspešne, saj je število prijavljencev stalno naraščalo. Žal pa v te kolonije niso mogli sprejeti večjega števila siromašnejših otrok, saj je primanjkovalo finančnih sred- stev. Organizatorji so želeli najti potrebna sredstva in vključiti v tovrstne kolonije tudi otroke iz socialno šibkih slojev. 316 Šolska poliklinika je organizirala tudi poletne počitniške kolonije na 312 SI_ZAL_LJU/0489, Reg. I, 2113, l. 1933, Pismo J. J. Naglasa mestnemu načelstvu v Ljubljani, Odboru za podporo brezposelnih, februar 1933. 313 SI_ZAL_LJU/0489, Reg. I, 2098, 1931, Mestnemu magistratu. 314 Prav tam. 315 SI_ZAL_LJU/0489, Reg. I, 2113, 1933, Uradno poročilo, 8. 7. 1933. 316 Pirc, Zdravstvene prilike in delo higijenskih ustanov v Sloveniji 1922−1936, str. 344. 142 ZA BLAGOR OTROK Rakitni. Tam je bil zgrajen tudi bazen z večjim igriščem. Vzpo- redno s to počitniško kolonijo je Šolska poliklinika organizirala še druge. V šolskem letu 1930/1931 je v ta namen uporabila pro- store zdravstvenega doma v Medvodah in v Lukovici, da bi čim večjemu številu slabotnih otrok omogočila okrepitev. Zlasti v Medvodah se je število otrok vsako leto večalo in v šolskem letu 1934/1935 doseglo maksimum, to je 54. V Lukovici, kjer je bilo manj prostora, pa je bilo vsakič le po 20 deklic. V obeh koloni- jah so imeli otroci možnost kopanja v naravi. Šolska poliklinika sama ni imela dovolj finančnih sredstev za namestitev vseh otrok v treh kolonijah. Na pomoč so priskočili fond za zdravstveno zaščito učencev, protituberkulozni dispanzer, banovina, občine, Rdeči križ, deloma pa so oskrbovalnino krili starši. 317 Kljub prizadevanju za lajšanje stiske revnih otrok in mater je socialni oddelek mestnega načelstva v Ljubljani dnevno dobi- val prošnje za pomoč, tudi po koncu gospodarske krize, posle- dice katere so se še vedno čutile. 318 Na mestni socialni urad se je obrnilo tudi otroško zavetišče na Viču v Ljubljani, ki je zaprosilo za povrnitev stroškov šivanja 12 deških oblek iz blaga, ki ga je mestno načelstvo podarilo svojim varovancem v domu, in sicer v vrednosti 320 dinarjev. Prošnji je bilo ugodeno. Vsaki prošnji pa niso ugodili. Upraviteljstvo uršulinske ljudske šole v Ljubljani je novembra 1937 poslalo mestnemu socialnemu uradu prošnjo za prispevek v vrednosti 4500 dinarjev, ki naj bi bil namenjen božičnemu obdarovanju 30 revnih učenk, ki so bile hčere de- lavskih ali celo brezposelnih staršev, hčere vdov ali sirote brez staršev. Prošnja je bila zavrnjena z utemeljitvijo, da bo mestno poglavarstvo samo izvedlo obširno božično obdarovanje reve- žev, kar je povezano z velikimi stroški. 319 Dohodki prebivalstva v času gospodarskega okrevanja niso toliko narastli, da bi lahko hitro in v celoti odpravili posledice velikega obubožanja. Ni se znižala le javna poraba zaradi prora- 317 Prav tam, str. 343. 318 SI_ZAL_LJU/0489, Reg. I, 2211, l. 1937. 319 SI_ZAL_LJU/0489, Reg. I, 2211, l. 1937, Mladinsko zavetišče na Viču, 20. 3. 1937 in SI_ ZAL_LJU/0489, Reg. I, 2222, l. 1937, Prošnja za podporo za revne učenke. 143 čunskega varčevanja, temveč je zelo padla tudi življenjska raven, ki je imela posledice na zdravstveni in demografski podobi slo- venskega dela jugoslovanske države. 320 V obdobju gospodarske krize si zlasti kmečko prebivalstvo, ki je bilo izločeno iz sistema bolniškega zavarovanja, ni moglo kriti stroškov zdravstvene oskrbe in zdravil. To pomeni, da bi si morali sami plačati zdravljenje, sredstev za to pa niso imeli. Iz te stiske je zrastla ideja o zdravstveni zadrugi. V Ponikvah na Dolenjskem je bila pod predsedstvom domačega župnika in javnega delavca Antona Mrkuna ustanovljena prva slovenska zdravstvena zadruga, ki je prevzela tudi funkcijo zdravstvenega doma. Povod za njeno ustanovitev je bila gospodarska kriza. Pristopnina je znašala 10 dinarjev. Vsak član je plačeval 5 di- narjev mesečnega prispevka. Če je k zadrugi pristopil družinski oče, je vsak član družine dobil brezplačno zdravniško pomoč v ambulanti v Ponikvah. Za zdravnikove obiske na domu se je pla- čal minimalni znesek. V času gospodarske krize so imeli kmetje malo denarja, zato jim je bilo omogočeno plačevanje prispevkov v naravi, to je npr. s krompirjem, drvmi, zelenjavo ipd. Zadruga je imela lastno zadružno lekarno, ki jo je upravljal zadružni zdravnik. Člani zadruge so dobili vsa zdravila 30 % ceneje kot v drugih lekarnah. Zadruga je odprla tudi polikliniko za dojenčke in majhne otroke ter posvetovalnico za matere. Revne matere so dobile brezplačne plenice in druge potrebščine za nego do- jenčka. Matere so dobile brezplačen pouk in navodila glede rav- nanja z otroki, da ohranijo zdravje. Zadružnemu zdravniku je v ambulanti pomagala zaščitna sestra, ki je obiskovala matere na domu in jim svetovala glede nege otrok. Večkrat je izvedla tudi razkužitev prostorov in obleke za umrlimi bolniki. Za lažje izvajanje socialnega dela je zadruga ustanovila zdravstveni sklad. Revni člani zadruge so bili upravičeni tudi do majhnega kredita na kratke obroke. 321 320 Lazarević, Prebivalstvo, družba, gospodarstvo pri Slovencih v tridesetih letih, str. 38–39. 321 Pirc, Zdravstvene prilike in delo higijenskih ustanov v Sloveniji 1922−1936, str. 450–452. 144 ZA BLAGOR OTROK Ustanavljanje zdravstvenih zadrug je določal Zakon o zdravstvenih zadrugah, 322 ki je predvideval ustanavljanje takšnih zadrug za pospeševanje narodnega zdravja. Zadruge so lahko ustanavljale zdravstvene ustanove, postavljale zadružne zdrav- nike, sestre pomočnice, babice in drugo potrebno strokovno osebje, zdravile svoje člane po zadružnih zdravnikih brezplačno ali po posebnih pogojih, ustanavljale zadružne lekarne, izva- jale dela za asanacijo ter druga dela za pospeševanje narodnega zdravja. Načrte za ustanovitev zdravstvenih zadrug je odobrila banska uprava na predlog pristojnega higienskega zavoda. 323 322 SL kraljevske banske uprave Dravske banovine, II, št. 27, 22. 4. 1931, str. 605–606, Zakon o zdravstvenih zadrugah. 323 Prav tam. 145 SKRB ZA OTROKE S POSEBNIMI POTREBAMI Leta 1930 je Zakon o narodnih šolah, 324 prvi za vso državo, postavil temelje za ureditev šol za otroke s posebnimi potre- bami. Zakon je določal, da morajo v te šole hoditi tisti otroci, ki so nesposobni slediti pouku v narodnih šolah. Med otroke s posebnimi potrebami je prišteval slepe, gluhoneme ter telesno in duševno zaostale otroke. Določal je, da se šole za te otroke vzdržujejo z državnimi, banovinskimi ali skupnimi stroški. Pro- gram in način poučevanja v teh šolah je predpisal minister za prosveto s posebnim pravilnikom. Posebne šole so bile urejene internatsko. Na podlagi zakona je minister za prosveto odobril in s proračunskimi sredstvi tudi podpiral šole in ustanove za otroke s posebnimi potrebami, ki so jih ustanovila samoupravna telesa s privatno iniciativo ali humanitarna društva. 325 Ministrstvo za prosveto je pooblastilo svojega svetnika in vodjo oddelka za t. i. defektne otroke Antona Skalo, da organi- zira šolstvo za otroke s posebnimi potrebami v vsej državi. Nje- gova naloga je bila, da poskrbi za pravilnike in učne načrte za gluhonemnice, zavode za slepe in pomožne šole, ki jih do tedaj še ni bilo. Dolgoletni ravnatelj ljubljanske gluhonemnice Franc 324 UL kraljevske banske uprave Dravske banovine, I, št. 25, 28. 1. 1930, str. 281–301, Zakon o narodnih šolah. 325 Prav tam. 146 ZA BLAGOR OTROK Grm in učiteljski zbor gluhonemnice sta bila vira informacij in pomoči pri organiziranju šol za otroke s posebnimi potrebami. Že pred prvo svetovno vojno in zlasti po njej je bila ljubljanska gluhonemnica oziroma njen ravnatelj Grm mentor in učitelj ne samo vsem učiteljem in učiteljicam, ki so se odločili, da bodo vzgajali gluhoneme, pač pa tudi učiteljem duševno zaostalih otrok. Tudi omenjeni svetnik Ministrstva za prosveto Anton Skala je leta 1923 prišel k ravnatelju Grmu, da mu je ponudil še zadnja navodila za polaganje izpita za strokovnega učitelja pomožne šole. 326 Pred ustanovitvijo ljubljanske gluhonemnice so se gluho- nemi otroci obeh spolov z nekdanje Kranjske šolali v tujih za- vodih, predvsem v Linzu in Gradcu v Avstriji. Stroški za njihovo šolanje so se krili z dohodki iz ustanov in volil za gluhoneme, ki so jih naklonili dobrotniki, med njimi je bil najbolj poznan žu- pnik in dekan v Ribnici Ignacij Holzapfel (1799–1868). Sredstva so zadostovala le za omejeno število otrok, ki so jih v avstrijskih zavodih vzgajali v nemškem učnem jeziku. 28. oktobra 1900 so otvorili zavod za gluhoneme ob da- našnji Zaloški cesti v Ljubljani (poleg današnjega Kliničnega centra). Celotne stroške za zemljišče, stavbo in inventar je sko- raj izključno krila Holzapflova ustanova. 327 Za prvo šolsko leto 1900/1901 je bilo prijavljenih 32 gluhonemih otrok, sprejetih pa je bilo 22 dečkov in 4 deklice. Prvi ravnatelj je bil Štefan Primo- žič. Učiteljstvo je plačeval deželni odbor, doklade učiteljstvu za izredno težko delo pa deželna vlada. Zavod se je upravljal po statutu, ki ga je izdala deželna vlada. Uradni poslovni jezik je bila nemščina, pouk pa je potekal v slovenščini. Zavodno učitelj- stvo se je izobraževalo in opravljalo strokovni izpit na zavodih za gluhoneme v Gradcu, Linzu in na Dunaju. 328 Delo v gluhonemnici je prekinila prva svetovna vojna v le- tih 1914–1918. V zavodu se je sprva nastanila vojska, kasneje pa 326 Skala, Nekaj misli ob štiridesetletnici, str. 16, 17. 327 Kunst, Naši gluhonemi v preteklem stoletju, str. 8–10. 328 Dermelj, Zgodovinski dogodki našega zavoda, str. 14. 147 vojaška bolnišnica. Tam se je takrat šolalo le 12–14 gojencev viš- jih razredov. Vsi drugi so ves vojni čas ostali doma brez pouka. 329 Ljubljanska gluhonemnica je po letu 1918 ostala brez sred- stev. Sprva so skromno dotacijo za vzdrževanje zavoda dajale ustanovljene pokrajinske oblasti, in sicer poverjeništvo za so- cialno skrbstvo, nato nekaj časa šolska oblast, dokler ni zavoda prevzelo Ministrstvo za socialno skrbstvo v Beogradu. 330 Le-to je neredno pošiljalo finančna sredstva, ki so zadostovala komaj za sproti. Konec dvajsetih let je gluhonemnica prešla pod upravo ljubljanske oblasti, ki je prevzela tudi vse stroške za njeno vzdr- ževanje. Gluhonemnica je bila zgrajena le za potrebe nekdanje Kranjske, to je za 50–60 otrok. Po prvi svetovni vojni se je za- čela soočati s prostorsko stisko. Bila je edina gluhonemnica v slovenskem delu jugoslovanske države; vanjo so bili sprejeti 329 Prav tam, str. 14, 15. 330 Jakopič, Gluhonemnica v Ljubljani (1900–1945), str. 164. Gluhonemnica na Zaloški cesti v Ljubljani (MNZS, Fototeka, SL 2136) 148 ZA BLAGOR OTROK tudi gluhonemi iz mariborske oblasti, ki so se do takrat šolali v nemških zavodih. Naval otrok na gluhonemnico in prošnje pri- zadetih staršev so se povečevali iz leta v leto, kar po eni strani priča o uspešnosti dela zavoda, njegovem pomenu in spoznanju staršev, da je gluhonemnica edini zavod, ki njihovim otrokom lahko nudi strokovno pomoč in jih usposobi za delazmožne člane družbe, po drugi strani pa je bil vzrok za porast v gluho- nemnico prijavljenih otrok tudi porast bolezni, ki so povzročale gluhoto (npr. vnetje srednjega ušesa, vnetje možganske mrene, ošpice, meningitis, španska gripa itd.). 331 Ob povečanem navalu otrok sta ravnateljstvo zavoda in učiteljski zbor pokazala veliko razumevanja. V prizadevanjih, da bi gluhonemnica v čim ve- čjem obsegu opravljala svojo kulturno in socialno nalogo, sta upravni oblasti predlagala, da bi leto za letom sprejemali več novincev. S tem pa sta dejansko prispevala k prenatrpanosti za- voda. 332 Zaradi prostorske stiske, ki je bila iz leta v leto večja, vsi prijavljeni otroci niso bili sprejeti. Za šolsko leto 1938/1939 je bilo na primer vloženih 79 prošenj za sprejem otrok v zavod. Od teh je bilo 6 otrok spoznanih za nesposobne, 5 primernih za pomožno šolo, 23 sposobnih in sprejetih, kar 45 pa je bilo zavrnjenih zaradi prostorske stiske. 333 Število odklonjenih otrok je torej zadostovalo za vpis za naslednje šolsko leto, saj so lahko sprejeli le 15–23 otrok, kar je bilo že preveč glede na kapacitete zavoda. S tem se je odprl nov problem: kam z otroki, ki se bodo še prijavili. 334 Strokovni učitelj v gluhonemnici Metod Kumelj je predstavil približno oceno števila šoloobveznih gluhonemih otrok v Dravski banovini konec tridesetih let: 335 od dopolnje- nega 8. do dopolnjenega 16. leta starosti naj bi jih bilo med 320 in 360. Od leta 1937 so bili v gluhonemnici uvedeni tudi pripra- vljalni razredi kot oddelki predšolske vzgoje, v katere so otroci 331 SI AS 2032, t. e. 1, mapa Razširjanje – povečanje zavoda, Dopis ravnateljstva gluhonemnice banu z dne 7. 11. 1938. 332 Kumelj, Odprite vrata v gluhonemnico na stežaj!, str. 88. 333 SI AS 2032, t. e. 1, mapa Razširjanje – povečanje zavoda, Dopis ravnateljstva gluhonemnice banu z dne 7. 11. 1938. 334 Prav tam. 335 Kumelj, Odprite vrata v gluhonemnico na stežaj!, str. 87. 149 vstopili tudi že s šestimi ali sedmimi leti. Pred uvedbo pripra- vljalnih razredov je bila najnižja starost za vstop v gluhonemnico 8 let, in sicer zaradi počasnejšega duševnega, deloma pa tudi telesnega razvoja. Kumelj v svoji oceni ni upošteval gluhonemih otrok, starih 6 in 7 let, zaradi česar lahko sklepamo, da je bilo število šoloobveznih gluhonemih otrok še večje. Poleg tega je treba upoštevati dejstvo, da so v slovenskem delu jugoslovanske države še vedno obstajali kraji, kjer ljudje niso bili seznanjeni z možnostjo pouka in izobrazbe gluhonemih otrok. Za gluho- neme otroke iz oddaljenih krajev se včasih sploh ni izvedelo ali pa so oblasti zanje izvedele prepozno. 336 V Dravski banovini je bilo le 40 % gluhonemih otrok deležnih specialnega pouka v gluhonemnici, 60 % pa jih je ostajalo neizšo- lanih. V obdobju med obema vojnama tako ni bil rešen osnovni problem, to je uvedba obveznega pouka gluhonemih otrok. Postopno naraščanje števila gojencev nam prikazuje spo- dnja tabela. Kot vzorčni primer so vzeta tri šolska leta, in sicer prvo, prvo po koncu prve svetovne vojne in zadnje pred začet- kom druge svetovne vojne. Število gojencev v treh šolskih letih 337 Šolsko leto Število razredov Število otrok 1900/1901 2 (I. a, I. b) 26 1919/1920 5 (I. a, I. b, II. a, II. b, IV.) 73 1939/1940 8 (I. a, I. b, II. a, II. b, III-VI., VII. a, VII. b, VIII.) 136 Število otrok se je torej od začetka delovanja šole pa do za- dnjega pred drugo svetovno vojno povečalo kar za petkrat, kar je ustvarjalo nemogoče bivalne in učne razmere v zavodu. Sprva je imel zavod predvidene le 4 učilnice, v šolskem letu 1938/1939 je pouk potekal že v 11, v letu 1940 pa že v 13 učilnicah. 338 336 Prav tam. 337 Dermelj, Gluhonemi gojenci v dobi štirideset let, str. 154–168. 338 Dermelj, Gluhonemnica danes in v prihodnje, str. 20. 150 ZA BLAGOR OTROK Stalno naraščanje števila gojencev je prisililo upravo gluho- nemnice, da je začela razmišljati o razširitvi zavoda. Z dopisom z dne 13. junija 1929 je ravnateljstvo zavoda uradno opozorilo oblastni odbor in prosvetno upravo o nujnosti razširitve zavo- da. 339 Od leta 1929 dalje so ob pomoči Podpornega društva za gluhonemo mladino potekala intenzivna prizadevanja vodstva gluhonemnice za razširitev zavoda. Uradno oblast in širšo jav- nost je gluhonemnica opozarjala na nujnost vzgoje in izobra- ževanja gluhonemih otrok, saj se jih s tem usposobi za samo- stojno življenje in preživljanje in prepreči, da so v breme družbe in družine. Gluhonemi so se usposobili predvsem za rokodelske poklice, kjer njihova gluhota ni bila večja ovira. V obdobju med obema vojnama ne ljubljanska oblast ne banovinska uprava, ki sta prevzeli gluhonemnico v svojo upravo, zaradi nezadostnih finančnih sredstev nista rešili vprašanja raz- širitve šole za gluhoneme otroke. V obdobju med obema vojnama je ljubljanska gluhone- mnica v svojih nalogah in namenu ostajala zvesta prvotnemu or g ani z ac ij s k em u st a t ut u, 340 ki je določal, da se v zavodu otroci obeh spolov nravstveno in versko vzgajajo in poučujejo s po- močjo strokovno usposobljenih učiteljev ter se pripravljajo za različne obrti. Nov učni načrt ljubljanske gluhonemnice je bil po vsej verjetnosti dokončno izoblikovan v letu 1931. 341 Pričel se je s pregledom učnih predmetov, torej predmetnikom. Na osem- razredni gluhonemnici so poučevali sledeče predmete: jezi- kovni pouk, iz vsakdanjega življenja (doživetja v domu, v do- movini, v svetu, v človeškem življenju in kulturi), prirodopis, domoznanstvo (zemljepis), zgodovina, družboslovje, računstvo, pisanje, risanje, delovni pouk in telesna vzgoja. V prvem razredu ni bilo veroučnih ur. Število učnih ur je bilo v vseh osmih razre- dih enako, to je 32 ur. 342 Po koncu prve svetovne vojne je vodstvo gluhonemnice med učne predmete vključilo tudi učne sprehode, 339 SI AS 2032, t. e. 1, Kdaj so bile seje komisij za nadzidavo gluhonemnice. 340 SI AS 2032, t. e. 1, Organizacijski statut Kranjskega ustanovnega zavoda za gluhoneme. 341 Jakopič, Zgodovina učnih načrtov, str. 189. 342 Prav tam. 151 saj so na njih otroci videli in opazovali resnično življenje, učitelj pa je zlasti sprehode izkoristil za vadbo govora. V gluhonemnici se je namreč poučevalo po vokalni metodi, o čemer nekoliko kasneje. Pouk je potekal v slovenskem jeziku. Veroučnega gra- diva ni bilo v učnem načrtu. Verjetno je imel katehet svoj lastni učni načrt, potrjen od pristojne cerkvene oblasti. 343 Predmetnik in učni načrt sta vsebovala dve osnovni smernici, to je pouk gla- sovnega govora, govornih osvojitev pojmovnega sveta ter prak- tično usmeritev učencev v smeri izobrazbe, ki so jo potrebovali gluhonemi v določenem poklicu. 344 Ljubljanska gluhonemnica je bila glede uporabe učil in učnih pripomočkov zaradi nenehne finančne stiske skromna. Imela je enake učne pripomočke in učila kot navadne ljudske šole, le poudarek je bil bolj na vizualnih predstavah in dotiku. Ni sicer razpolagala z modernejšo opremo za gluhoneme, je pa moč iz konferenčnih zapisnikov videti, da so bili učencem na voljo aparati »T. S. F.«, 345 a iz vira ni razvidno, za kakšne apa- rate gre. Ti aparati so bili učencem na voljo med učnimi urami v razredu in tudi izven pouka. Nahajali so se v dveh dvoranah za igre in v dveh dvoranah, namenjenih študiju akustike. 346 Ravna- telj Grm je na učiteljski konferenci 24. septembra 1920 347 glede učnih pripomočkov učitelje opozoril, da je treba uporabljati predvsem staro zavodno zalogo. Česar ne bi bilo na zalogi, a je bilo nujno potrebno, bi morali nabaviti. Potožil je, da pri ob- stoječi draginji z vsoto, ki mu je v ta namen nakazana, komaj vzdržuje zavod. Bil je mnenja, da bi bilo moč zavodno blagajno razbremeniti, vsaj kar se tiče učnih pripomočkov. Predlagal je, da bi pozvali starše otrok, vsaj tiste premožnejše, da bi nekaj prispevali. Za otroke siromašnih staršev in sirote pa bi zavod še nadalje priskrbel učne pripomočke. 348 343 Prav tam. 344 Prav tam. 345 SI AS 2032, t. e. 2, Zapisnik redne mesečne konference učiteljskega zbora gluhonemnice v Ljubljani, dne 22. 12. 1936. 346 Prav tam. 347 SI AS 2032, t. e. 2, Zapisnik učiteljske konference z dne 24. 9. 1920. 348 Prav tam. 152 ZA BLAGOR OTROK Ali je prišlo do konkretnih dogovorov v zvezi z ravnatelje- vim predlogom, v gradivu nisem zasledila. Sklepam pa, da so premožnejši starši in tudi privatni dobrotniki pomagali pri na- bavi učnih pripomočkov. Gluhonemi učenci so imeli tako kot učenci ljudskih šol učne knjige. Leta 1921 je izšlo Berilo za osnovne šole, litogra- firana čitanka za prva dva razreda osnovne šole za gluhe. Leta 1923 je Vilko Mazi uredil Čitanko za izredne osnovne šole, ki so jo sestavili učitelji državne gluhonemnice v Ljubljani, izdala pa Pokrajinska uprava za Slovenijo 1. maja 1923. Namenjena je bila učencem višjih razredov. 349 Primanjkovalo je tudi učil, torej predmetov, ki so jih učitelji uporabljali pri poučevanju. Tudi glede njih je ravnatelj pozival učitelje, naj pazijo nanje in nenehno opozarjajo otroke, da učil ne smejo trgati ali umazati. 350 Pogoj za uspešno vzgojo in izobrazbo gluhonemih otrok je bil strokovno usposobljen učiteljski kader, s čimer se je lju- bljanska gluhonemnica lahko pohvalila. Glede kadra se je lahko primerjala z drugimi evropskimi gluhonemnicami. Veliko vlogo pri izobrazbi učiteljstva je imel ravnatelj Franc Grm, ki je po prvi svetovni vojni izvedel reformo pouka. 351 Velik poudarek je bil na rednem strokovnem izobraževanju in izpopolnjevanju uči- teljskega kadra. Ravnatelj Grm je strokovne učitelje pošiljal na izpopolnjevanje v tujino. V letu 1921 sta na primer odšla v ino- zemstvo učitelja Karel Puhar in Vilko Mazi. Obiskala sta gluho- nemnico na Dunaju, kjer je deloval priznani pedagog Baldrian. Ugotovila sta, da smo imeli Slovenci že enako raven pedagoške usposobljenosti kot Dunaj. 352 Ljubljanska gluhonemnica je v ob- dobju med obema vojnama pridobivala na ugledu doma in v tu- jini ter veljala za najboljši tovrsten zavod v Kraljevini Jugoslaviji. Grm je že ob imenovanju za ravnatelja leta 1907 spoznal enostranskost teoretičnega in praktičnega pouka gluhonemih 349 Jakopič in Savić, Pota do besede, str. 64. 350 SI AS 2032, t. e. 1, ovoj 1/3, Službene objave, na primer objava z dne 27. 11. 1927. 351 SI AS 2032, t. e. 3, Naš zavod v prvih petdesetih letih obstoja 1900–1950. 352 Jakopič, Gluhonemnica v Ljubljani, str. 165. 153 otrok, ki je v glavnem temeljil na načinu poučevanja gluhone- mih, kakršnega je zagovarjala nemška strokovna literatura. Že- lel je prekiniti izključno orientacijo na nemško strokovno lite- raturo, zato se je sam najprej naučil francosko in nizozemsko in bil tako sposoben spremljati tudi drugo strokovno literaturo in svoje znanje prenašati na mlajše kolege. Leta 1932 se je na štu- dijskem potovanju seznanil s francoskim fonetikom Mariche- lom in obiskal njegov laboratorij v Parizu, kjer se je dokončno odločil za fonetiko kot temelj za učenje govora. 353 Glasovnogovorna metoda je temeljila na trditvi, da ima gluhonemi otrok zdrav govorni organ, ki ga predstavljajo pljuča, sapnik z jabolkom ter ustna in nosna votlina. Gluhonemi otrok prav tako joče, zakriči in se smeje kot vsak drug otrok. Glas glu- honemega otroka v vseh teh primerih ni čisto nič drugačen od glasu normalnega otroka. Iz tega spoznanja je postopoma zra- stlo prizadevanje, da bi glas gluhonemega uporabili tudi za go- vor. Za dosego tega cilja je bila prehojena dolga pot, kajti glasovi, ki se tvorijo ob joku, smehu, kriku itd., so naravne, podzavestne tvorbe, ki jih povzročajo različni organski dražljaji, medtem ko so glasovi govora zavestno izoblikovani ter se jih je treba šele priučiti s posnemanjem. 354 Glasovi človeškega govora ustvarjajo na govornem organu, zlasti na jabolku (grlu), otipljive sledove. Z otipavanjem učitelje- vega in svojega grla oziroma s položitvijo roke pred usta je lahko gluhonemi otrok z večjo ali manjšo spretnostjo posnemal tvorbo vsakega glasnika, ki sestavlja našo govorico. Z vezanjem glasni- kov v določene skupine so nastale besede, ki jih je učitelj preo- blikoval v pojme in postopoma povezal v stavke. Težava je bila v tem, da je gluhonememu otroku manjkala slušna kontrola in si je šele z vztrajno vajo utrdil pravilno ali vsaj kolikor toliko razu- mljivo izgovorjavo. 355 Velika večina glasov človeškega govora ima v svoji tvorbi tudi bolj ali manj izrazito vidno podobo, ki se kaže 353 Jakopič in Savić, Pota do besede, str. 68. 354 Mazi, Deset let Podpornega društva za gluhonemo mladino 1930–1940, str. 5–6. 355 Prav tam, str. 6. 154 ZA BLAGOR OTROK predvsem na ustnicah. Te optične podobe gluhonemi bere z ust in tako posluša z očmi. Opazovanje ustnic pri govoru je bil zato eden od najpomembnejših predmetov v gluhonemnici. 356 Gluhonemi otroci so bili v gluhonemnico sprejeti na pod- lagi sprejemnega izpita. Datum tovrstne preizkušnje ni bil fi- ksen. 357 Tisti gojenci, ki so v ljubljansko gluhonemnico prestopili iz graškega zavoda, niso opravljali sprejemnega izpita, ampak so bili avtomatično sprejeti v prvi razred. 358 Ravnateljstvo glu- honemnice je z okrožnico vsako leto pozvalo vsa upraviteljstva ljudskih šol v banovini, ki so vodile sezname otrok, zaradi te- lesnih ali duševnih hib nesposobnih za obisk ljudske šole, naj njihove starše obvestijo, da vsaj do konca meseca avgusta na ravnateljstvo vložijo prošnje za sprejem gluhonemih otrok v za- vod. 359 Ko je ravnateljstvo prejelo vse prošnje, je pozvalo otroke k sprejemnemu izpitu. Namen tovrstne preizkušnje je bil, da so bili v zavod sprejeti le tisti otroci, ki razen gluhonemosti niso imeli nobene duševne ali telesne hibe. Le s takimi otroki je bilo mogoče izpolniti namen, ki ga je imela gluhonemnica. Le-ta v obravnavanem obdobju ni mogla sprejeti tudi otrok, ki so imeli poleg gluhonemosti tudi duševne in druge telesne hibe, saj za- radi prostorske stiske tudi vseh otrok, ki so bili le gluhonemi, ni mogla sprejeti. Vodstvo gluhonemnice se je tega problema zavedalo in si je postavilo za eno od svojih prihodnjih nalog, da bo s pomočjo posebnih metod vzgajala in pripravljala na ži- vljenje tudi take otroke, ki imajo poleg pomanjkanja sluha tudi drugačne težave. 360 Uresničitev te naloge bi bila mogoča le z raz- širitvijo gluhonemnice. Sprejemni izpit so otroci opravljali pred komisijo strokov- nih učiteljev v gluhonemnici in pred zavodnim zdravnikom. Se- stavljen je bil iz dveh delov: inteligenčnega izpita, ki je potekal s 356 Prav tam. 357 SI AS 2032, t. e. 2, Zapisnik učiteljske konference z dne 25. 6. 1919, nadaljevane dne 28. 6. 1919. 358 Prav tam. 359 Zakovšek, Šolska doba gluhonemega otroka, str. 48. 360 Prav tam. 155 pomočjo nemih testov, in zdravniškega pregleda, ki je pokazal otrokove telesne in duševne sposobnosti. 361 Pomembno je bilo zlasti, da se sprejemna komisija prepriča, ali zna otrok razloče- vati barve, oblike, velikost, lego itd. Preizkusiti je bilo treba tudi motorične sposobnosti otrok, opazovati otrokovo pozornost, določiti, kolikor je bilo to mogoče, stopnjo gluhosti. 362 S sprejemnim izpitom je bilo moč v veliki meri ugotoviti otro- kove sposobnosti za šolanje, a rezultati, ki so jih otroci dosegali pri šolskem pouku, niso bili vedno v skladu z mnenjem komisije. Nekateri otroci so namreč v času šolanja pokazali nezmožnost za sledenje pouku, kljub temu da so opravili sprejemni izpit. Za gluhoneme predšolske otroke pri nas v obravnavanem obdobju ni bilo posebnih vrtcev. Gluhonemi otroci so bili pred vstopom v gluhonemnico v domači oskrbi. Strokovnjaki pa so opozarjali na prednosti predšolske vzgoje. Gluhonemi otroci iz- ražajo svoje veselje in notranja občutja pri igri z neartikuliranimi glasovi. To je njihov govor. V letih pred vstopom v šolo je treba ustvariti pogoje za govorni razvoj gluhonemega otroka, pojme in predstave je treba narediti razumljive. Takšne vzgoje gluho- nemi otroci v domačem okolju v glavnem niso bili deležni. Ne- artikulirani glasovi so bili največkrat zadušeni, ker jih starši niso razumeli ali pa so se jih celo sramovali. V svoji nevednosti niso bili pozorni na ogledovanje in so tako zanemarili najpomemb- nejši dejavnik za tvorbo človeškega govora pri gluhih. Posledica gluhote je bil tudi upočasnjen duševni razvoj, ker si je otrok ustvarjal nepopolne predstave, predvsem tiste, ki jih spremljajo zvoki. Nepoznavanje otrokovega duševnega razvoja lahko pri- vede starše gluhonemih otrok do usodnih vzgojnih prekrškov, kar ima za posledico, da se otrokov značaj razvija v napačno smer. 363 Da bi se preprečile vse te pomanjkljivosti v razvoju glu- honemega otroka, je nujno potrebna predšolska vzgoja. Do leta 1937 v Dravski banovini ni bilo organizirane predšolske vzgoje. 361 Prav tam, str. 48–49. 362 Prav tam. 363 Ravnikar, Važnost predšolske vzgoje, str. 96–97. 156 ZA BLAGOR OTROK Na učiteljski konferenci 16. junija 1937 364 je učiteljski zbor so- glašal, da se pri kraljevski banski upravi vloži prošnja za ustano- vitev pripravljalnega razreda. Prošnja je bila pozitivno rešena. V šolskem letu 1937/38 je bil na ljubljanski gluhonemnici uve- den pripravljalni razred, v katerem je bilo 17 otrok (10 dečkov in 7 deklic) med 6. in 10. letom starosti, njihova razredničarka je postala strokovna učiteljica Zora Pianecki. 365 Ljubljanska glu- honemnica je bila prva v Kraljevini Jugoslaviji, ki je odprla pri- pravljalni razred. Najnižja starost gluhonemih otrok v pripra- vljalnem razredu je bila 6 let. V njem pa so bili tudi tisti starejši gojenci, ki so bili duševno še tako nerazviti, da niso bili sposobni za pouk v 1. razredu. 366 Vsi ostali sprejeti otroci so bili dodeljeni v 1. razred. Celoten pouk v pripravljalnem razredu je temeljil na igri. Z njo so se otroci postopoma vključili v kolektiv, igra jim je dajala zavest lastne sposobnosti. Pri pouku je učitelj v prvi vrsti upora- bljal govor. S tem so se otroci postopoma navadili na ogledova- nje ust in spoznali, da je govor sredstvo sporazumevanja. Zaradi lažjega kontakta in kontrole je otrok uporabljal naravne kretnje, ki so bile otrokom na tej stopnji edino izrazno sredstvo. Ker je podlaga za lep in pravilen govor pravilna in racionalna poraba zraka v pljučih, so otroci pod vodstvom učitelja izvajali razne dihalne vaje (npr. pihanje skozi cev v vodo, da je vzvalovila). Uči- telj je veliko pozornosti posvečal tudi ritmiki govora. Otroci so v ritmičnem redu ploskali z rokami, trkali na mizo, posnemali hojo raznih živali, korakali itd. 367 Ker se gluhonemi otrok ne more vključiti v igro polnočutnih otrok, da bi se mu vzbudila in razvijala fantazija, je le-ta pri njem zelo skromna ali pa je sploh ni. Zato je učitelj v pripravljalnem razredu pozornost posvečal tudi tej. Pomemben pripomoček pri razvijanju fantazije so bile pravljice v slikah, zlasti če so otroci konec pravljice sami narisali. Učitelj je otroke v pripravljalnem 364 SI AS 2032, t. e. 2, Zapisnik klasifikacijske konference, ki se je vršila dne 16. 6. 1937. 365 SI AS 2032, t. e. 2, Zapisnik klasifikacijske konference, ki se je vršila dne 1. 6. 1938. 366 Zakovšek, Šolska doba gluhonemega otroka, str. 50. 367 Ravnikar, Predšolska vzgoja gluhonemih, str. 36. 157 razredu navajal tudi k natančnemu opazovanju in logičnemu raz- mišljanju. Svoje predstave in pojme so gluhonemi otroci radi na- zorno prikazovali tudi z modeliranjem. Ročne spretnosti so vadili tudi z zgibanjem papirja, striženjem, lepljenjem itd. Hkrati so bile to tudi dobre vaje za pozornost, razumevanje dejanj, obvladova- nje volje in vzbujanje čuta odgovornosti. 368 Gluhota tudi telesno slabo vpliva na otroka. Ker se gluho- nemi otroci v najnežnejšem obdobju malo gibajo, že zaradi ne- gotovosti v hoji (drsajoči korak), je tudi njihov krvni obtok po- časnejši in v povezavi s tem se lahko pojavijo zdravstvene težave. Zato so v pripravljalnem razredu veliko pozornosti namenjali te- lesni vzgoji. 369 Opisani način poučevanja je bil pri večini učencev pripra- vljalnega razreda uspešen. V prvi generaciji je 15 od 17 otrok prestopilo v 1. razred, dva učenca sta razred ponavljala, splošni učni uspeh je bil prav dober. 370 Zanimivo je, da je bil že naslednje šolsko leto splošni učni uspeh v pripravljalnem razredu slab in od 14 otrok so bili kar 4 predlagani za odpust. 371 Iz vira sicer niso razvidni razlogi, a sklepamo lahko, da nekateri učenci niso poka- zali zadovoljivega napredka pri učenju zaradi nezmožnosti slediti pouku. Prvi in drugi razred sta predstavljala nižjo stopnjo v vzgoji in pouku gluhonemih. Na tej stopnji so se otroci priučili glasov- nega govora in ogledovanja. Naučili pa so se tudi brati, pisati in računati do 20. Spoznali so svojo najbližjo okolico, in sicer tako, da so znali imenovati dele telesa, obleke, šolske potrebščine, opremo v razredu, v sobi in na hodnikih, naučili pa so se tudi imena svojih učiteljev in sošolcev. 372 Tako kot otroci v ljudskih šolah so imeli tudi otroci v lju- bljanski gluhonemnici točno začrtan vsakdanjik. Gluhonemnica je bila šola in hkrati internat za gluhoneme otroke. Njihov de- 368 Prav tam in Ravnikar, Važnost predšolske vzgoje, str. 98. 369 Ravnikar, Važnost predšolske vzgoje, str. 98. 370 SI AS 2032, t. e. 2, Zapisnik klasifikacijske konference, 1. 6. 1938. 371 SI AS 2032, t. e. 2, Zapisnik klasifikacijske konference, 16.–17. 6. 1939. 372 Zakovšek, Šolska doba gluhonemega otroka, str. 51, 52. 158 ZA BLAGOR OTROK lovni dan se je pričel že ob 6. uri zjutraj. Po zajtrku je sledil pouk, ki se je pričel ob 8. uri. Šolske klopi so bile razporejene v pol- krogu, v sredini pa je bil učitelj. 373 Prvi dve šolski uri sta trajali od 8.00 do 9.30, sledil je 30-minutni odmor, ki so ga otroci preživeli na vrtu ob spremstvu nadzornega učitelja. Večina otrok je priha- jala z dežele in jim je stik z naravo veliko pomenil. Po koncu od- mora sta sledili še dve šolski uri, ki sta trajali od 10.00 do 11.30. Sledilo je kosilo, nato pa opoldanski odmor. Ob lepem vremenu so ga otroci preživeli na vrtu. Ob 14.00 so se vrnili v zavod in se pripravili za učni sprehod. 374 Popoldnevi so bili namenjeni utr- jevanju snovi. Od 18.00 do 19.00 so imeli gojenci prosto za za- bavo. Sledila je večerja, po večerji pa čiščenje obutve, umivanje in spanje. Pred spanjem so otroci še molili. 375 Tudi ob nedeljah, praznikih in šole prostih dnevih so otroci dan začeli že zgodaj. Vodstvo gluhonemnice in strokovni učitelji so od gojencev zahtevali red, čistočo in vestno izpolnjevanje učnih obveznosti, a so hkrati v odnosu do gojencev zagovarjali pristen, materinski in očetovski odnos. Celoten zavod je deloval kot velika družina. Učitelji so bili gluhonemim otrokom oče, mati in učitelj v eni osebi in jim na ta način lajšali težak prehod v gluhonemnico. Ta domačnost in družinskost je razvidna zlasti iz ravnateljevih na- vodil, v katerih pogosto uporablja namesto besede zavod »dom« (ko se otroci vrnejo »domov«). 376 V virih pa se večkrat uporablja izraz »zavodna družina«. 377 Glede na to, da so gojenci prihajali predvsem iz socialno šibkih okolij, kjer zanje večkrat ni bilo pri- merno poskrbljeno, so v gluhonemnico pogosto prihajali plašni, a so se postopoma odprli in se počutili varne ter sprejete. Dobro počutje gojencev je bil pomemben pogoj za učne uspehe. Ob počitnicah in večjih praznikih, ko so se otroci vrnili na svoje domove (seveda tisti, ki so imeli starše oziroma pogoje za 373 Erbežnik, En dan življenja v gluhonemnici, str. 55–57, in SI AS 2032, t. e. 1, ovoj 1/3, Okrožnica, 16. 9. 1926. 374 Prav tam, str. 58–60, in SI AS 2032, t. e. 1, ovoj 1/3, Službene objave 31. 8. 1937-30. 6. 1942. 375 Erbežnik, En dan življenja v gluhonemnici, str. 59–60. 376 SI AS 2032, t. e. 2, Zapisnik lokalne učiteljske konference z dne 30. 12. 1918. 377 SI AS 2052, t. e. 1, mapa 1. 159 preživljanje počitnic doma), so učitelji dali otrokom navodila, kako naj živijo doma. Svetovali so jim, naj bodo dostojni, vlju- dni, zmerni v hrani, pridni pri delu; poučili so jih o zdravju, o na- lezljivih boleznih, o strupenih rastlinah in živalih itd. Ravnatelj je učiteljem svetoval, naj navodila napišejo na listek, ki ga dobi vsak otrok, in sicer zato, da so jim to brali tudi starši doma. 378 Ali je vodstvo gluhonemnice pričakovalo angažiranost staršev glede vadbe govora z otrokom, ko so bili ti doma, in v kolikšnem obsegu, iz razpoložljivih virov nisem ugotovila. Skle- pam pa, da sta pri tem veliko vlogo igrala individualna osve- ščenost staršev in njihov interes. Iz virov pa je razvidno, da je gluhonemnica pričakovala od staršev (tistih, ki so to zmogli), da poskrbijo za otrokove osebne stvari, to je oblačila in obutev. 379 Očitno je gluhonemnica zaradi vedno večjega števila gojencev vedno težje oskrbovala otroke z njimi. Strošek so predstavljali tudi šolski izleti. Ravnatelj je pozval učitelje, naj po otrocih po- šljejo sporočilo staršem, da naj po svojih zmožnostih prispevajo za šolski izlet. 380 Seveda je gluhonemnica od staršev pričakovala, da v času, ko je otrok pri njih, primerno poskrbijo zanj, mu nudijo varnost in ga ob koncu bivanja doma varno in točno določenega dne pripeljejo nazaj v gluhonemnico. Za mnoge starše je dejstvo, da je otrok v strokovni oskrbi v gluhonemnici, predstavljalo olajša- nje, hkrati pa skrb, saj so otroci večinoma prihajali iz oddaljenih krajev in so bili stiki med otroki in starši omejeni le na počitnice. Kljub oddaljenosti pa so starši svoje otroke obiskovali tudi med letom, če so za to seveda imeli možnosti. Učenci višjih razredov ljubljanske gluhonemnice so svoja občutja o življenju v gluhonemnici objavljali v šolskem glasilu Sonček (1937–1941). Zapisov, v katerih bi gluhonemi otroci na nižji stopnji sami spregovorili o svojih občutkih, nisem zasle- dila. Zabeleženo je le to, da je zavodna mladina gojila tesne stike 378 SI AS 2032, t. e. 2, Zapisnik učiteljske konference z dne 28., 29. in 30. 4. 1922. 379 Prav tam. 380 SI AS 2032, t. e. 2, t. e. 1, Službena objava, 14. 3. 1940. 160 ZA BLAGOR OTROK s starši, ki so jim večkrat na mesec ter ob različnih praznikih tudi pisali. V pismih so opisovali svoje življenje v zavodu, potek učenja itd. Pisma so pričeli pisati takoj, ko so se naučili nekaj besed, zato so bile dopisnice otrok na nižji stopnji polne kratkih stavkov, s katerimi so mnogo povedali in razveselili starše. Starši so otrokom odgovarjali ter v pisma prilagali znamke in dopisni- ce. 381 Tovrstnega gradiva v virih nisem zasledila. Gojenci ljubljanske gluhonemnice so po večini izhajali iz socialno šibkih družin, kjer so bili higienski in bivalni pogoji ugodni za razvoj različnih bolezni, tudi takih, ki povzročajo glu- honemost. Seveda so tam živeli tudi otroci, ki so bili gluhonemi že od rojstva, a večinoma je šlo za naknadno pridobljeno glu- hoto. Marsikdaj bi se starši verjetno lahko izognili gluhonemosti otroka, če bi mu pravočasno nudili zdravniško pomoč, a si le-te niso mogli privoščiti. Ponekod je bila problem tudi prevelika od- daljenost zdravnika. 382 381 SI AS 2052, t. e. 1, mapa 1. 382 Kumelj, Odprite vrata v gluhonemnico, str. 91. Gluhonemi otroci so praznovali obhajilno slavje. (MNZS, Fototeka, SL 9528) 161 Zaradi urejenih higienskih in bivalnih razmer so bili pri- meri gluhote, ki bi nastala po boleznih, v bolje situiranih slojih redki. Če se je tu pojavila gluhota, je bila po večini posledica dednega obolenja. Višji socialni sloji so svojim otrokom lahko nudili tudi privatno vzgojo in pouk. 383 Gluhote zaradi bolezni pa nista bila vedno kriva revščina in pomanjkanje, temveč tudi malomarnost, brezbrižnost in skopost, 384 kar pomeni, da se starši v določenih primerih niso zavedali posledic vnetnih obolenj ušes in otrokom niso pravoča- sno nudili zdravniške pomoči. 383 Prav tam. 384 Puhar, Socialni položaj bivših in sedanjih gojencev, str. 65. 162 ZA BLAGOR OTROK 163 POLITIZACIJA RODNOSTI 164 POLITIZACIJA RODNOSTI Druga polovica tridesetih let je bil čas, ko je katoliško usmerjeno časopisje v Dravski banovini vedno intenzivneje opozarjalo na po njegovem pravo bistvo ženske, to je, da se za- veda svojega poslanstva, ki ji ga nalaga krščanstvo. Časopisje je poudarjalo, da so njegov cilj vzorne katoliške družine, in opo- zarjalo pred nevarnostjo propadanja družin. Glavno nevarnost je videlo v tako imenovani beli kugi, to je v umetni prekinitvi nosečnosti. V drugi polovici tridesetih let je bil v dnevnem ča- sopisju in javnem življenju Dravske banovine vse bolj prisoten izraz bela kuga, s čimer so označevali problem splava. O njem so pisali ne samo v katoliško usmerjenem časopisju, temveč tudi v liberalnem, prav tako pa je o njem ostro spregovoril tudi ban Marko Natlačen v svojem ekspozeju o gibanju prebivalstva na seji banskega sveta 12. februarja 1940. O tej problematiki so raz- pravljali tudi v drugih delih kraljevine. Tako je imel na primer docent zagrebške univerze dr. D. Tomašić na zagrebški Ljudski univerzi leta 1936 predavanje o splavu s stališča sociologije, ki naj bi privabilo množico poslušalcev iz vseh slojev. Leta 1935 je zdravniški kongres v Beogradu obravnaval tudi problem splava, in sicer so bili na kongresu predstavljeni metode in vzroki za omejevanje rojstev skozi zgodovino. 385 Katoliško usmerjeno ča- sopisje je krivca za propadanje družin po eni strani videlo v ko- munizmu, ki naj bi razvrednotil pravo bistvo ženske, po drugi strani pa tudi v liberalizmu, ki naj bi zagovarjal svobodo tako na gospodarskem kot duhovnem področju. 386 Posledica takšnega stanja naj bi bila po mnenju katoliškega tabora tudi nizka ro- dnost v banovini. V času burnega prehoda na kapitalistične vrednote in način življenja, ko se je družba vedno bolj profesionalizirala, je mate- rinstvo preraslo okvire naravnega poslanstva in postalo poklic, in sicer najprimernejši, najnaravnejši poklic vsake poročene 385 Mariborski Večernik »Jutra«, XVII, št. 40, 18. 2. 1936, str. 4, Bela kuga v zgodovini in danes. Podatka o tem, kdaj se je pojem bela kuga prvič pojavil v zgodovini in kdo je prvi uporabil ta pojem, mi ni uspelo pridobiti. 386 Dobaja, Podoba ženske v slovenskem katoliškem časopisju med drugo svetovno vojno, str. 361−365. 165 ženske. Vsako drugo delo je veljalo za drugotno, celo nežensko. Tovrstni pogledi so bili glede na realne razmere skoraj cinični, saj je bil pri nas delež žensk med delovnim prebivalstvom že tra- dicionalno izredno visok in nepogrešljiv. Ženske so bile vklju- čene v različne oblike in statuse pridobitnega dela najprej in predvsem zaradi lastne in družinske eksistence, kasneje pa tudi zaradi osebnih ambicij in veselja do dela. 387 Slovenska ljudska stranka (SLS) je konec tridesetih let nizko rodnost izrabljala kot politično geslo. 388 Ker je ta stranka na političnem prizorišču veljala za predstavnico interesov rim- skokatoliške cerkve, je politično problematiziranje nizke rodno- sti potekalo v tesni povezavi s promocijo katoliških vrednot. Ban Marko Natlačen je v začetku leta 1940 v banskem svetu prebral poročilo o gibanju prebivalstva v Dravski banovini, ki je po njegovih trditvah kazalo žalostno podobo. 389 Tudi v obdobju gospodarskega okrevanja je bil namreč opazen padec števila roj- stev v Dravski banovini. Ban Natlačen je ta pojav označil za »so- cialno bolezen, ki je že okužila meščanstvo, se globoko ugnez- dila med delavstvom in segla v mnogih krajih tudi že po kmetu, ki je do zadnjega ostal skoro nedotaknjen od nje«. 390 Upadanje rodnosti je bilo po banovih besedah tudi moralna bolezen, 391 saj se je bela kuga vedno bolj širila po mestih in marsikje že prodrla na deželo. Ban je obsodil tiste zdravnike, ki so svoje medicinsko znanje zlorabljali in morili »zaradi umazanih judeževih grošev naraščaj naroda!« 392 Na banov ekspoze so se odzvali posamezni banski svetniki. Peter Rozman je opozoril na določen paradoks v družbi: 393 de- lavci so bili v praksi marsikdaj kaznovani prav zaradi velikega 387 Žnidaršič, Novo materinstvo, str. 329. 388 Ratej, Samoiztrebljenje naroda, str. 15. 389 Prav tam. 390 SI AS 77, t. e. 14, Stenografski zapisnik 1. seje XII. rednega zasedanja banskega sveta Dravske banovine v Ljubljani dne 12. 2. 1940. 391 Prav tam. 392 Prav tam. 393 SI AS 77, t. e. 14, Stenografski zapisnik 5. seje XII. rednega zasedanja banskega sveta Dravske banovine v Ljubljani dne 16. 2. 1940. 166 POLITIZACIJA RODNOSTI števila otrok. Mnogi delodajalci so menili, da so produktivnejši delavci ali delavke tisti brez otrok. Opozoril je, da obstajajo podjetja, kjer je v kolektivni pogodbi navedeno, da ženska po porodu ne sme več nazaj na delo v tovarno. To je postavljalo žensko pred dilemo, ali naj se odreče materinstvu in ostane v službi ali se poroči, postane mati in »stori to, kar je njena višja in najsvetejša dolžnost, ter pride ob kruh«. 394 Opozoril je tudi na dvoličnost nekaterega časopisja (ne pove, katerega), ki je na eni strani »strastno in navdušujoče« govorilo proti beli kugi, na drugi pa je objavljalo zaposlitvene oglase, v katerih se je iskal na primer viničar brez otrok, kar je bilo v nasprotju s krščanskim naziranjem. 395 Svetnik je nadalje navedel, da mnoge delavske matere puščajo bolne otroke same v higiensko neprimernih sta- novanjih (posledica tega je bil velik odstotek umrljivosti otrok v industrijskih krajih) in odidejo na delo, saj si ne morejo pri- voščiti varstva. Delodajalci pa v večini niso upoštevali določbe v Zakonu o zaščiti delavcev, po kateri so bila posamezna večja podjetja dolžna zgraditi otroška zavetišča. Zato je Rozman po- zval, da morajo biti številčne družine zakonsko zaščitene, ne pa izpostavljene »zasmehovanju in stradanju«. 396 V obdobju med obema vojnama je nastajala vrsta besedil, tako strokovnih kot laičnih, ki so pojasnjevala posebnosti žen- ske narave in iskala njeno bistvo. Izhajala so z dveh predpostavk, in sicer, da je med spoloma prisoten večni konflikt kot rezultat naravne razlike ter da je med moškim in žensko neenakopravno razmerje, kar pomeni, da je moški vzor, idealni model, ki se mu lahko ženska zgolj približa, saj je bistveno bolj podvržena naravi svojega spola, ki se deli na obdobje otroštva, pubertete, noseč- nosti in materinstva ter obdobje klimakterija. 397 Z zaposlovanjem žensk izven doma, z njihovimi ambici- jami po izobrazbi in opravljanju tudi intelektualnih poklicev je bilo za ženske nujno, da so si izborile pravico do lastnega telesa 394 Prav tam. 395 Prav tam. 396 Prav tam. 397 Žnidaršič, Ženske so pa vzrasle svetlejše dolžnosti nego kuhati in prati, str. 160–162. 167 in izsilile razvoj novih, zanesljivejših tehnik obvladovanja lastne plodnosti. Bitko za emancipacijo ženskega telesa so pričele bo- jevati ženske, ki so bile organizirane v različnih mednarodnih in nacionalnih ženskih gibanjih ali pa so delovale posamezno, v začetku 20. stoletja. V ženskah je dozorelo spoznanje, da bodo lahko resnično svobodne šele, ko se bodo rešile spon nenehno ponavljajočega se kroga nosečnost-porod-dojenje-nosečnost 398 oziroma ko bodo lahko same odločale o vstopu v obdobje noseč- nosti in materinstva ter imele same pravico s kontracepcijskimi sredstvi preprečevati zanositev. 399 Tovrstna prizadevanja so iz- zvala varuhe morale s katoliško cerkvijo na čelu. Ta je zavračala vse oblike kontracepcije razen spolne vzdržnosti. Izzvala pa so tudi medicinske kroge, ki so jih tovrstna vprašanja razdelila, in javno mnenje, ki je ženske zahteve po kontracepciji povezovalo s propadanjem moralnih norm v družbi, krizo družine in pro- padanjem naroda. Na Slovenskem so se tovrstne javne razprave pričele v dvaj- setih in tridesetih letih 20. stoletja. Sodobnike je najbolj skrbelo padanje rodnosti in so to v svojih razpravah tudi mrzlično do- kazovali, pri čemer niso upoštevali zakonitosti t. i. evropske de- mografske tranzicije. Njene značilnosti so bile upadanje umrlji- vosti porodnic in novorojenčkov, upadanje umrljivosti majhnih otrok, padanje umrljivosti celotnega prebivalstva, rahlo podalj- šanje pričakovane življenjske dobe in na koncu tudi upadanje števila rojstev. 400 398 Prav tam, str. 169. 399 Ena prvih žensk, ki je javno zagovarjala kontracepcijo, je bila Angležinja Anne Besant (1847–1933), ki se je dala prostovoljno aretirati, zato da bi preko sojenja dosegla javnost. V: Prav tam. 400 Prav tam, str. 172. 168 POLITIZACIJA RODNOSTI GIBANJE RODNOSTI Ban Natlačen, ki je opozarjal na padanje števila rojstev, je bil prepričan, da so zaskrbljujoči podatki o gibanju slovenskega prebivalstva 401 izraz slabitve slovenskega narodnega gospodarstva oziroma podoba padanja njegove socialne ravni in odraz padanja njegovih moralnih moči. 402 Ob vstopu v skupno jugoslovansko državo naj bi Slovenci imeli zadovoljivo rodnost. Rodnost in na- ravni prirastek naj bi znašala okrog 30 promilov letno, kar je bilo sicer manj kot pri Srbih in Hrvatih, kjer naj bi dosegala okrog 37 promilov letno. 403 Kljub počasnemu padanju je po podatkih bana povprečna rodnost v slovenskem delu jugoslovanske države v le- tih 1922–1932 znašala še 28,4 promilov v primerjavi s 34,5 pro- mili v ostali državi. Od leta 1933 dalje pa naj bi se dotedanje po- časno padanje števila rojstev zelo pospešilo in od tedaj je rodnost v Dravski banovini konstantno padala. Tako je leta 1932 znašala še 27,1 promila, leta 1933 25,2 promila in leta 1939 okrog 21,5 promila. V sedmih letih je slovenska rodnost padla za skoraj 6 promilov. 404 Po Natlačenovih besedah se je zmanjšala predvsem v 401 Iz banovega ekspozeja je moč razbrati, da ban Natlačen govori o gibanju (samo) slovenskega prebivalstva na območju Dravske banovine. 402 SI AS 77 t. e. 14, Stenografski zapisnik 5. seje XII. zasedanja Banskega sveta, 12. 2. 1940, Gibanje prebivalstva. Ban Natlačen ne pojasni izvora podatkov, ki jih navaja v ekspozeju o gibanju prebivalstva. 403 Prav tam. 404 Prav tam. 169 času gospodarske krize, a se je njeno upadanje nadaljevalo tudi po njej, ko je gospodarstvo doživljalo konjunkturo in rast. Resda se je zmanjšala tudi smrtnost, a je bilo to znižanje mnogo manjše od padca rodnosti. V letih 1922–1932 je smrtnost v slovenskem delu jugoslovanske države znašala 17,4 promila, v letih 1933–1938 pa 14,7 promila in ta razlika naj ne bi mogla nadomestiti izgube, povzročene z izpadom rojstev. Posledica tega je bila, da se je na- ravni prirastek v slovenskem delu jugoslovanske države zmanjšal. V letih 1922–1932 je še dosegal 10,9 promila letno, leta 1938 pa le še 7,5 promila. 405 Po Natlačenovih besedah je bilo slovensko pre- bivalstvo sestavljeno tako, da so bile generacije srednje starosti številčno sorazmerno močno zastopane, kar pomeni, da je bil tisti del slovenskega prebivalstva, ki je bil v rodni dobi, zelo močno zastopan. T a velika množica rodnega prebivalstva pa naj ne bi pri- spevala dovolj rojstev. Glede na ljudsko štetje leta 1931 je bilo v Ljubljani 725 petindvajsetletnic in 573 tridesetletnic, medtem ko je znašalo povprečno število ženskih novorojenk v letih od 1933 do 1935 le 328. 406 Padanje rodnosti naj bi prizadelo predvsem slo- venska mesta, med podeželskimi okraji pa naj bi bila prizadeti predvsem Murska Sobota, Logatec, Radovljica, Laško, Ljubljana okolica in Celje okolica. To naj bi po Natlačenovem mnenju pri- čalo o razširitvi socialne bolezni padanja rojstev od meščanstva preko delavstva do v mnogih krajih tudi kmeta. Slovenski naravni prirastek naj bi bil leta 1930 s prirastkom v ostali državi v raz- merju približno 1:14, leta 1937 pa le še v razmerju 1:20. Stališča bana oziroma vladajoče SLS o po njihovem mne- nju drastičnem padanju števila rojstev v Dravski banovini je podprl tudi direktor Higienskega zavoda Ivan Pirc. 407 Vzrok za takšno stanje je videl v nevarnosti bele kuge, ki naj bi se razširila iz Francije in nekdanje Nemčije, »ne iz Hitlerjeve«, tudi v Dra- vsko banovino. 408 405 Prav tam. 406 Prav tam. 407 Pirc, Naroda rast – zdravje družin, 1940. 408 Prav tam, str. 12. Pirc govori o beli kugi na Slovenskem, pri čemer misli območje Dravske banovine. 170 POLITIZACIJA RODNOSTI Gibanje rodnosti v Sloveniji v letih 1921–1938 409 Iz grafikona je razvidno, da je število rojstev od leta 1921 dalje konstantno padalo. V obdobju od leta 1921 do leta 1938 se je povečalo le trikrat, in sicer leta 1924, 1930 in 1936. Pa- dec rodnosti je bil zlasti opazen v okrajih Laško, Litija, Logatec, ljubljanska okolica, Maribor desni breg, celjska okolica, Gornji Grad, Dravograd, Črnomelj in Radovljica, pri čemer je treba upoštevati, da v podeželskih okrajih ni bil nič manjši kot v me- stih oziroma v industrijskih okrajih. 410 Konstantnost padanja rodnosti, pogostost večjih padcev in večji padec v zadnji periodi ilustrirajo vso težo problema pada- nja števila rojstev v slovenskem delu jugoslovanske države. Sicer rodnost v Sloveniji, torej v delu, ki je pred Jugoslavijo pripadal avstro-ogrski monarhiji, tudi v času pred prvo svetovno vojno v primerjavi z drugimi pokrajinami nikdar ni bila visoka (v letu 1901 je znašala 33,5 promila), vendar se je držala na primerni višini do leta 1925, ko se je padanje začelo. 411 V letu 1930 je bilo sicer moč zaznati dvig rodnosti, a je ta že naslednje leto spet pa- 409 Prav tam, str. 13. 410 Prav tam, str. 13–14. 411 Prav tam, str. 14. Rojstva v Sloveniji na 1000 prebivalcev (1921−1938) Rojstva Leto 1921 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 32 33 34 35 36 37 1938 35 30 25 20 15 10 5 0 171 dla in še posebej izrazito upadala v naslednjih letih gospodarske krize od leta 1931 dalje. Rodnosti je v letih 1921–1930 padla za 1/19, v letih 1931–1935 pa že za 1/5. 412 Sodobni raziskovalci 413 gibanja rodnosti in smrtnosti v Dravski banovini opozarjajo na pomanjkljivosti Pirčevih ana- liz rodnosti in smrtnosti. V Spominskem zborniku Slovenije je Pirc leta 1939 objavil podatke o nataliteti po okrajih v obdobju 1921–1938, v Krajevnem leksikonu Dravske banovine pa pov- prečja za obdobje 1921–1931, pri čemer ni navedel vira osnov- nih podatkov. Verjetno je uporabil podatke iz popisov prebival- stva 1921 in 1931 in uradne podatke o številu živorojenih otrok. Zaradi tega naj bi bila analitična vrednost navedenih podatkov relativno majhna. Podatki se namreč nanašajo na vsakokratno teritorialno razdelitev na okraje, in sicer 21 okrajev do leta 1924, 24 do leta 1937, 25 do leta 1937 itd. Primerjava podatkov obeh omenjenih publikacij naj bi pokazala na velika neskladja, zato lahko na njihovi osnovi sklepamo le o smereh razvoja in regio- nalnih razlikah. 414 V obdobju med obema vojnama je podatke o gibanju prebi- valstva v Dravski banovini objavil tudi dr. Fran Zwitter. 415 Povzel je podatke Državnega higienskega zavoda v Ljubljani oziroma ravnatelja učiteljišča v Ljubljani Nandeta Marolta. Zwitter je re- lativne številke opredelil kot aritmetično sredino rezultatov za posamezna leta, ki jih je preračunal direktor ljubljanskega uči- teljišča Marolt. Podatke o gibanju števila rojstev in smrti je objavljal tudi Statistički godišnjak, a so obstajala določena odstopanja od po- datkov Higienskega zavoda. 416 412 Pirc, Zdravstveno stanje in demografski podatki, str. 483. 413 Šircelj, Rodnost v Sloveniji od 18. do 21. stoletja, str. 66. 414 Prav tam, str. 66. Več o neskladjih podatkov iz obeh navedenih publikacij v Šircelj, Determinanta rodnosti v Sloveniji. 415 Zwitter, Prebivalstvo na Slovenskem od XVIII. stoletja do današnjih dni. 416 Prav tam, str. 97. 172 POLITIZACIJA RODNOSTI Relativna števila rojstev za Dravsko banovino po Zwittru 417 Leta Rojstva na 1000 prebivalcev Smrti na 1000 prebivalcev Naravni prirastek 1920–1924 29,6 20,0 9,6 promilov 1925–1929 28,0 17,2 10,8 promilov 1930–1934 26,3 15,9 10,4 promilov Rojstva, smrti in naravni prirastek v Dravski banovini za leto 1929 in 1931 po Statističnem godišnjaku 418 Leto Rojstva na 1000 prebivalcev * Smrti na 1000 prebivalcev Naravni prirastek 1929 29.288 19.087 10.201 1931 31.941 19.374 11.890 * Podatki se nanašajo le za živorojene otroke. V: Statistički godišnjak, 1929. Upoštevajoč podatke, ki jih navaja Pirc, se je v Jugoslaviji rodnost (na tisoč prebivalcev) po banovinah gibala tako, kot prikazuje spodnja tabela. Podatke je povzel po Splošni državni statistiki in opozoril na neznatne razlike med podatki o rodnosti v Dravski banovini, ki jih je navajala Splošna državna statistika, in »našimi«, pri čemer je verjetno mislil na podatke Higienskega zavoda. Gibanje rodnosti v Jugoslaviji na tisoč prebivalcev 419 Banovina 1931 1937 Donavska 28,1 20,3 Dravska 27,3 22,1 Moravska 35,1 24,96 Savska 31,2 25,1 Zetska 35,1 31,3 417 Prav tam. 418 Statistički godišnjak, 1929 in 1931, str. 116–119. 419 Pirc, Naroda rast – zdravje družin, str. 15. Drinska 40,0 32,85 Primorska 36,5 34,2 Vardarska 38,95 34,9 Vrbaška 40,45 40,0 Banovina 1931 1937 173 V letu 1931 je bila rodnost po vsej državi večja kot v Dra- vski banovini, v letu 1937 pa je bila nižja le v Donavski banovini. Padec rodnosti od leta 1931 do 1937 je bil največji v Moravski banovini. V istem obdobju je rodnost v vsej državi padla s 33,6 na 27,9 promila. 420 Naravni prirastek v Dravski banovini je znašal komaj 3/4 ali celo 2/3 povprečnega naravnega prirastka za vso državo. Na- ravni prirastek v Savski banovini je bil približno enak tistemu v Dravski. Tam je bila rodnost sicer višja, a je bila večja tudi umr- ljivost. Rodnost je bila najnižja v Donavski banovini. Zlasti njen severni del je slabo napredoval zaradi majhne rodnosti in visoke umrljivosti. Najvišjo rodnost so imele Vrbaška, Drinska in Var- darska banovina. 421 V mnogih evropskih državah se je število rojstev konec tridesetih let ponovno pričelo dvigovati, kar je bila predvsem 420 Prav tam. 421 Pirc, Zdravstveno stanje in demografski podatki, str. 486. Soba za dojenčke v sanatoriju Šlajmerjev dom (MNZS, Fototeka, SL 2160) 174 POLITIZACIJA RODNOSTI posledica učinkovite propagande in novo vpeljanih ukrepov oblasti za povečanje števila rojstev. Pirc je opozoril, da je svojo rodnost popravila zlasti Hitlerjeva Nemčija. 422 V slovenskem delu jugoslovanske države ni bilo moč opaziti postopnega dvi- govanja števila rojstev, pač pa njegov konstanten padec. V letu 1921 je rodnost znašala 30,2 promila, v letu 1938 pa je padla na 21,67 promilov. 423 422 Pirc, Naroda rast – zdravje družin, str. 16. 423 Pirc, Zdravstveno stanje in demografski podatki, str. 483. 175 PERCEPCIJE VZROKOV PADANJA ROJSTEV NA SLOVENSKEM V večini današnjih industrijsko razvitih držav je rodnost pričela upadati v 19. stoletju, drugod pa v 20. stoletju. Ta pojav je poskušala teoretično razložiti vrsta znanstvenikov. Najstarejša in najbolj znana je klasična teorija demografskega prehoda, ki ima začetke v prvi polovici 20. stoletja. Po mnenju avtorjev te- orije demografskega prehoda (Landry, Thompson, Davis, No- testein) je bil upad rodnosti posledica sprememb v družbenem življenju, ki sta jih prinesli industrializacija in urbanizacija. Te spremembe so najprej povzročile padec umrljivosti, nato pa zaradi povečanega števila preživelih otrok postopoma še zniže- vanje rodnosti. Poleg tega sta industrializacija in urbanizacija ustvarili način življenja, v katerem je bilo preživljanje več otrok tako drago, da se je večina staršev odločila za majhno družino. Opisana teorija se je z leti dopolnjevala. Izoblikovalo se je spo- znanje, da rodnost ni padla iz enega samega vzroka, temveč kot posledica kombinacije več različnih vzrokov (npr. izboljševanja zdravja, zvišanja izobrazbe in informiranja). 424 Na splošno lahko rečemo, da na slovenskem podeželju v 19. stoletju zavestnega načrtovanja rojstev še ni bilo. Otroci so se rojevali po načelu »kolikor jih Bog da«. Ženske so rojevale od 424 Šircelj, Rodnost v Sloveniji od 18. do 21. stoletja, str. 30–33. 176 POLITIZACIJA RODNOSTI poroke do konca svoje plodne dobe, približno do 45. leta staro- sti. Ženske, ki so rojevale proti koncu 19. stoletja in v začetku 20. stoletja in so bile še poročene ob koncu svoje rodne dobe, so povprečno rodile 6 otrok. 425 Kljub temu, da večina prebival- stva verjetno ni zavestno omejevala števila rojstev, so se stopnje rodnosti med deželami zelo razlikovale. To je bila predvsem po- sledica različnih možnosti za poroke in različne družbene spre- jemljivosti nezakonskih otrok. Konec šestdesetih let 19. stoletja so bile poročne omejitve odpravljene in razlike med deželami so se začele zmanjševati, a izginile niso. 426 Iz maloštevilnih podat- kov lahko sklepamo, da se je v slovenskih mestih zavestno ome- jevanje števila rojstev pričelo že v drugi polovici 19. stoletja in se šele nato širilo tudi izven mest. Pogostejše pa je postalo šele po prvi svetovni vojni. Pričevanj o tem, kako so pari omejevali šte- vilo rojstev, ni. Sodeč po razmerah v drugih evropskih državah sklepamo, da sta bili najbolj razširjeni metodi prekinjen odnos in varni dnevi, verjetno pa tudi splav. 427 Večina sodobnikov, ki se je ukvarjala z iskanjem vzrokov za padanje števila rojstev, naravnim vzrokom manjše rodnosti ni pripisovala velikega vpliva. Zdravnik Bojan Pirc je med vzroke prišteval navado, da se pozneje stopa v zakon, celibat, bolezen in zgodnjo smrt zakonca. 428 Alenka Puhar opozarja na pravico staršev do odločanja o usodi svojih otrok, dokler se niso poro- čili, se pravi tudi o tem, s kom se bodo poročili, kdaj in ali sploh. Njihov odgovor je bil pogosto: sploh ne. Posledica tega je bila, da so posamezniki ostajali sami in so svoje življenje preživeli v strežbi staršem, v vlogi večnih tet in stricev, ki so bili na domači kmetiji za nekoliko boljše hlapce in dekle in za svoje delo pogo- sto sploh niso bili plačani. Ali pa je mati »čuvala« sina za duhov- niški poklic in »hotela za vsako ceno doživeti novo mašo pred oltarjem, ko se je vse oziralo vanjo in ji zavidalo kot nikdar no- 425 Prav tam, str. 93. 426 Prav tam, str. 94. 427 Prav tam. 428 Žnidaršič, Ženski so pa vzrasle svetlejše dolžnosti nego kuhati in prati, str. 174. 177 beni nevesti«. 429 V drugi polovici 19. stoletja je bila poročena le slaba tretjina Slovencev. Kranjska je bila po številu porok na 14. mestu med 17 avstrijskimi deželami, Koroška pa na zadnjem. Alenka Puhar si zastavlja vprašanje: »Ali se res lahko v nedogled slepimo, da so bili tega krivi predvsem razlogi socialne in eko- nomske narave?« 430 Bližji je bil sodobnikom sklep, da je padec rodnosti posle- dica razširjene uporabe kontracepcije in umetnih prekinitev nosečnosti. Vzroke za prostovoljno omejevanje števila otrok so videli v želji po udobnem življenju. 431 Vedno večji materializem naj bi v človeku zatrl naravno željo po otrocih. Z naraščanjem blagostanja rodnost upada. Drugi razlog za ta pojav je bilo moč zaznati zlasti pri premožnejšem delu prebivalstva, če pri njem ni bil odločilen prvi nagib. Premožnejši sloji naj bi prvi pričeli z omejevanjem rojstev, tako v Sloveniji (na območju, ki je sodilo v okvir jugoslovanske države) kot tudi drugod, in sicer zato, ker naj bi se bali, da vsakemu od otrok ne bi mogli dati ali zapustiti dovolj. Na ta način naj bi se izognili prevelikemu razkosavanju premoženja. Tretji razlog naj bi bil prevladujoč v manj premo- žnih in siromašnih družinah, uradniških, maloobrtniških, dela- vskih in kmečkih. Žene iz teh družin naj bi se zaradi pomanjka- nja denarja bale nosečnosti, stroškov za porod in otroka in za stanovanje. Bale so se tudi za svojo službo. Odločilni moment naj bi bil pri teh slojih strah pred pomanjkanjem in ne toliko resnično pomanjkanje. T udi pri kmečkih ženah naj bi postajal ta nagib vedno bolj pogost, a s to razliko, da je prišel do izraza šele pri četrtem, petem ali kasnejšem otroku, odvisno od velikosti posesti in vpliva svobodomiselnejših idej iz mesta. 432 429 Puhar, Prvotno besedilo življenja, str. 258. 430 Prav tam, str. 258–259. 431 Pirc, Narodna rast – zdravje družin, str. 18. 432 Prav tam. 178 POLITIZACIJA RODNOSTI VPLIV POROK NA GIBANJE RODNOSTI V zahodni in srednji Evropi so v preteklosti veljali predpisi, ki so vplivali na pozno sklepanje porok in razširjenost celibata. Namen tovrstnih omejitev je bilo verjetno tudi omejevanje šte- vila gospodinjstev in s tem števila prebivalstva, da se ne bi pove- čalo preko meja, ki so jih določali razpoložljivi viri preživljanja. V času, ko ljudje še niso omejevali števila rojstev v zakonu, je bilo število otrok neodvisno od velikosti posesti, ki je bila vir njihovega preživljanja. 433 V avstrijskih deželah so bile možnosti ustvarjanja eksistenčnih osnov za nove družine najbolj neugo- dne na Koroškem, kjer so prevladovale večje in srednje kmečke posesti ter nedeljivost kmečkih posesti. 434 Zato se je dedič lahko poročil šele tedaj, ko je prevzel posestvo, ostali sinovi se pa sploh niso mogli poročiti, neporočeni so ostali tudi številni posli na večjih in srednjih kmečkih posestvih. Tako stanje je še utrjeval zakon, da so morali imeti tisti, ki so bili brez premoženja in ki so se želeli poročiti, v ta namen posebno dovoljenje občine (Ehe- konsens). Ta zakon je veljal do leta 1868, ponekod (npr. na Tirol- skem) pa še dlje. Posledica tega je bil velik odstotek nezakonskih otrok na Koroškem, ki pa vseeno ni zadostoval za izenačenje natalitete v primerjavi z drugimi avstrijskimi deželami. 435 433 Šircelj, Rodnost v Sloveniji od 18. do 21. stoletja, str. 100. 434 Zwitter, Prebivalstvo na Slovenskem od XVIII. stoletja do današnjih dni, str. 80. 435 Prav tam. 179 Nasprotno so bile eksistenčne osnove za poroke in ustvar- janje družine bistveno ugodnejše na Primorskem, kjer so pre- vladovale male kmečke posesti. Zemlja je bila tam razdeljena na majhne parcele in posestva so bila lahko deljiva. Zato je bilo število porok in rojstev visoko, starost nevest nižja, število ne- poročenih majhno in odstotek nezakonskih rojstev neznaten. Kranjska in južni del Štajerske pa sta predstavljali prehodno ozemlje med visokoalpskimi deželami in Primorsko po svoji agrarni strukturi in s tem tudi v demografskem pogledu. 436 Pozne poroke in visok delež nezakonskih rojstev so ostali značilnosti Koroške in deloma tudi Štajerske še dolgo potem, ko je bil leta 1868 odpravljen zakon, ki je poroko pogojeval z dovo- ljenjem občine. V Strojni in Črni na Koroškem se je povprečna starost ob poroki začela zniževati šele po letu 1900. Delež neza- konskih rojstev pa je upadal še počasneje. Kulturne norme v naj- širšem pomenu besede so sčasoma postale relativno neodvisne od ekonomske in socialne osnove, ki jih je oblikovala. 437 Po Pirčevih ugotovitvah v obdobju med svetovnima voj- nama število porok ni bistveno vplivalo na število rojstev, kar prikazuje tudi spodnja tabela. Število porok v slovenskem delu Jugoslavije na 1000 prebivalcev po posameznih letih 438 Leto Število porok Leto Število porok 1921 10,3 1930 7,8 1922 8,5 1931 7,4 1923 7,9 1932 6,7 1924 7,7 1933 6,6 1925 7,1 1934 6,4 1926 7,3 1935 6,8 1927 7,3 1936 7,1 1928 7,3 1937 7,9 1929 7,8 1938 8,0 436 Prav tam. 437 Šircelj, Rodnost v Sloveniji od 18. do 21. stoletja, str. 101. 438 Pirc, Narodna rast – zdravje družin, str. 19. 180 POLITIZACIJA RODNOSTI Glede na tabelo je na število porok vplivala gospodarska kriza, kar je razvidno iz padca v letih 1932–1935. Če bi bilo zmanjšano število porok v tem obdobju krivo za velik padec roj- stev v letu 1933, ko je število rojstev naenkrat upadlo za 2000, bi moralo tudi kasnejšemu povečanju števila porok v letu 1937 in 1938 slediti povečano število rojstev; če še ne v letu 1938, pa vsaj v letu 1939, kar pa se ni zgodilo. 439 Da število porok v obravnavanih letih ni vplivalo na pove- čanje števila rojstev, potrjuje tudi primerjava s številom porok v drugih evropskih državah, kar prikazuje spodnja tabela. Število porok na 1000 prebivalcev 440 Leto Anglija Nemčija Italija Švedska Francija 1931 15,6 16,0 13,4 14,0 15,6 1932 15,3 15,7 12,8 13,5 15,1 1933 15,8 19,3 13,8 14,0 15,1 1934 16,8 22,4 14,7 15,5 14,2 1935 17,1 19,5 13,2 16,4 13,6 Kljub dejstvu, da je bilo v navedenih evropskih državah z izjemo Italije število porok dvakrat večje kot v Dravski bano- vini, kar naj bi imelo vzrok v povečanem številu ločitev in po- večanem številu ponovnih porok ločencev, je bila rodnost v njih manjša kot v Dravski banovini. Izjema je bila Italija, ki je imela med zgoraj naštetimi državami največjo rodnost in najnižje šte- vilo porok. Izhajajoč iz tega je Pirc zavrnil izgovor, da število rojstev v Dravski banovini pada, ker se zaradi gospodarske krize ljudje ne morejo poročiti. 441 K demografskemu stanju v slovenskem delu Kraljevine Ju- goslavije (in tudi drugod) so po mnenju takratne prevladujoče politične strukture v Dravski banovini, to je SLS, prispevali tudi slabše izpolnjevanje verskih dolžnosti, beg mladih ljudi z de- 439 Prav tam. 440 Prav tam. 441 Prav tam, str. 20. 181 žele v mesto, industrializacija podeželja, »tajna propaganda za preprečitev spočetja«, ki naj bi se širila od žene do žene, upo- raba kontracepcije ter olajšana možnost prekinitve nosečnosti (splava). 442 442 Prav tam, str. 21–22. 182 POLITIZACIJA RODNOSTI BELA KUGA Število umetno prekinjenih nosečnosti v okoliščinah, ko bi nosečnost lahko potekala normalno, se je povečevalo tudi zaradi razvite tehnike opravljanja splavov, ki so jo lahko osvojili tudi laiki. Tudi nekateri zdravniki so za primeren honorar opravljali splave, a takih je bilo le malo. Večinoma naj bi šlo za primere, ko so zdravniki le dokončali od laika začeti nasilni splav, kar je bila njihova dolžnost, saj so na ta način rešili žensko pred izkrvavi- tvijo ali drugimi zapleti. S pojmom nasilni splav opisujemo od- ločitev ženske za prekinitev nosečnosti, ki jo je poskušala izvesti sama ali pa je poiskala pomoč pri osebi, ki se je ilegalno ukvar- jala z opravljanjem splavov. Marsikdaj so takšni nasilni posegi povzročili zaplete, npr. krvavitve. Po podatkih Bolnice za ženske bolezni v Ljubljani naj bi v letih 1925–1940 nasilno povzročeni splavi predstavljali 4/5 vseh splavov. Po besedah predstojnika Alojzija Zalokarja naj bi se razmere slabšale, tako da se je odstotek spontanih splavov zmanjševal. 443 Ocenil je, da je bilo v slovenskem delu jugoslo- vanske države v tem obdobju med 24 in 40 splavov na 1000 po- rodov. V letu 1934 je bilo v Bolnici za ženske bolezni v Ljubljani 506 primerov, ko so zdravili posledice splavov, medtem ko je bilo v letu 1920 takih primerov 153. 444 Upoštevati je treba, da 443 Pirc, Narodna rast – zdravje družin, str. 23. 444 Prav tam, str. 24. 183 so prišli v bolnišnico le težji primeri posledic splavov in da so se lažje, ki jih je bilo mnogo več, zdravile pri splošnih zdravnikih ali pa brez zdravnika. Večje število splavov pa naj bi se končalo brez zapletov. 445 Splav je bil v Jugoslaviji do leta 1929 strogo prepovedan. Kazenski zakonik iz leta 1929 je namerni splav sicer še vedno prepovedoval in zanj določal kazen, vendar je prvič predvidel tudi dovoljeni splav. Na podlagi mnenja zdravstvene komisije so zdravniki v bolnišnici lahko opravili splav, če so z njim noseči ženski rešili življenje ali odstranili nevarnost za njeno zdravje. 446 Ti zakonski predpisi so pri nas veljali do leta 1952. 447 Kazenski zakonik je glede namerne odprave plodu predvideval stroge ka- zni. Noseča ženska, ki je sama odpravila plod ali pa naročila ne- komu drugemu, da je to storil, je bila kaznovana z zaporom do treh let. V posebnih primerih je sodišče to kazen lahko omililo. Neporočena nosečnica je bila lahko tudi oproščena in je ni do- letela kazen. 448 S strogim zaporom je bil kaznovan tudi tisti, ki je splav opravil. Če je to storil zdravnik, farmacevt, babica ali kdo drug, ki je izvajal splave za plačilo, je bil kaznovan z zaporom do petih let. Zdravnik ali babica sta bila kaznovana z zaporom do enega leta tudi, če sta dokončala že začeto odpravo plodu ter o tem v treh dneh nista obvestila pristojne oblasti. Kdor je dal noseči ženski sredstvo za odpravo plodu ali ga je sam uporabil na njej proti njeni volji, je bil kaznovan z zaporom do pet let. Če je ženska zaradi nasilno povzročenega splava umrla, je bil stori- lec kaznovan z zaporom najmanj petih let. Kazen ni doletela ti- stega zdravnika, ki je splav opravil ob predhodni prijavi pristojni oblasti po zdravniškem komisijskem mnenju ali je odpravil plod zato, da je rešil življenje materi oziroma zaščitil njeno zdravje, če to ni bilo mogoče na noben drug način. 449 445 Prav tam. 446 Kazenski zakonik za kraljevino SHS, 1929, str. 64–65. 447 Šircelj, Rodnost v Sloveniji od 18. do 21. stoletja, str. 89–90. 448 Kazenski zakonik za kraljevino SHS, 1929, str. 64–65. 449 Prav tam. 184 POLITIZACIJA RODNOSTI Oblastni referent Anton Brecelj je ob vladni predložitvi za- konskega osnutka o splavu leta 1926, ki naj bi ga večina odseka zakonodajnega odbora »mehanično – poslušno« sprejela, izra- zil kritiko. 450 Njegova kritika odraža stališče takrat v slovenskem delu skupne države vladajoče SLS. V določbi, ki pravi »ne ka- znuje se zdravnik, ki noseči ženski povzroči splav, da bi ji rešil življenje ali jo obvaroval velike nevarnosti za življenje«, je videl zakonito dovoljenje za poljubno splavljanje, saj naj bi dovolje- vala mnogo več, kot je dopuščala sovjetska vlada. V Sovjetski zvezi je bilo dovoljenje za splav omejeno na prve tri mesece nosečnosti in na državne bolnice ali porodnišnice, kjer je bilo navadno več zdravnikov in je bila presoja, ali je splav upravičen ali ne, stvarnejša. Po jugoslovanskem zakonskem osnutku pa je bilo opravljanje splava prepuščeno svobodni presoji in izvršitvi enega samega zdravnika. Brecelj je v navedeni določbi videl »vir gorja za ves naš narod«, izgubljanje pridobljenih kulturnih vre- dnot in samovoljo centralne politike. Poudaril je, da pri sestavi zakonskega osnutka ni sodeloval noben hrvaški ali slovenski strokovnjak (pravnik ali zdravnik). Na pobudo prof. dr. Metoda Dolenca so slovenski pravniki, zdravniki in bogoslovci izrazili svoje načelno stališče o splavu, toda v Beogradu niso bili upo- števani. Poudarili so, da nihče nima pravice nerojenemu človeku kratiti življenja, tudi lastna mati ne. Družba ima dolžnost, da z vsemi zakonitimi sredstvi zavaruje življenje nerojenega človeka. Če zdravnik po temeljitem preudarku meni, da se življenje no- seče ženske lahko ohrani le z umetnim splavom, naj se posvetuje še z dvema izkušenima in zanesljivima zdravnikoma. Če so si edini, da je splav potreben, naj bi se le-ta izvršil v javni bolni- šnici, v porodnišnici ali sanatoriju. Vsako drugačno izvajanje splava naj bi bilo umor. 451 Vprašanju splava so posvetili tudi Zdravniški kongres v Be- ogradu, ki je potekal od 29. septembra do 2. oktobra 1935, na katerem so posamezni govorniki pokazali široko znanje. Kon- 450 Brecelj, Zakonita zaščita nerojenih – pri nas odpravljena, str. 202. 451 Prav tam, str. 203. 185 gresa se je udeležilo tudi 28 zdravnikov iz Dravske banovine. Namenjen je bil sicer vprašanju rasne higiene v zvezi s splavom in zaščito mater, a je večina razpravljavcev obravnavala argu- mente za uzakonitev socialne indikacije za splav in proti njej, to je, ali dovoliti ali ne dovoliti umetno prekinitev nosečnosti v primeru, ko se nosečnica nahaja v težkih socialnih razmerah in ni izgledov za izboljšanje. 452 Zaradi težkih gospodarskih razmer so po prvi svetovni vojni v večini držav preučevali vprašanje re- gulacije rojstev in socialno indikacijo za splav. Samo dve evrop- ski državi, Sovjetska zveza in Latvija sta uzakonili legalni splav zaradi socialnih indikacij, medtem ko je bil v skoraj vseh drugih državah dovoljen le splav zaradi medicinskih indikacij. Eno naj- zanimivejših predavanj za legalizacijo socialne indikacije splava je imel na kongresu zdravnik Jovan Mijušković iz Beograda. V svojem govoru je ugotavljal, da so se po vojni iz ekonomskih razlogov zelo razširili kriminalni splavi po podeželju in med delavstvom, kar naj bi prispevalo k manjšemu število otrok. A manjše rodnosti naj ne bi povzročali le socialni razlogi, temveč tudi »biološka utrujenost« prebivalstva. 453 Predstojnik Bolnice za ženske bolezni Alojz Zalokar je na vprašanje, ali je prva sve- tovna vojna na prebivalstvu pustila posledice, ki bi lahko trajno zmanjšale plodnost, odgovoril, da porodnišnica sicer ne razpo- laga s tovrstnimi podatki in zato ni moč dati nobenega dolo- čenega odgovora, je pa moč trditi, da je pomanjkanje osebne higiene, ki se je pojavilo zaradi pomanjkanja perila, obleke, mila in stanovanj po vojni, ustvarilo možnost okužbe med porodom. Očiten je bil tudi vpliv gonoreje na porodnice. Ta dva momenta naj bi pojasnjevala tudi pogostejše obolevanje žensk med poro- dom in večje število seps. 454 Uzakonitev splava iz socialnih razlogov je Mijušković na kongresu utemeljeval s tem, da se bo izvajanje ilegalnih spla- vov kljub prepovedi nadaljevalo. Opravljajo jih laiki, ki v mno- 452 Meršol, Zdravniški kongres v Beogradu od 29. IX. do 2. X. 1935, str. 437. 453 Prav tam. 454 Zalokar, Vojna, mir in naš narodni pomladek, str. 188. 186 POLITIZACIJA RODNOSTI gih primerih povzročijo kasnejše zaplete pri ženski, lahko celo smrt. Tudi splavi, izvršeni iz medicinskih razlogov pri zdrav- niku, lahko v 0,7 % primerov privedejo do poškodb, zastrupitve krvi in smrti in tako kot ilegalni splav pustijo trajne duševne posledice pri ženski, a vseeno je strokovno izvedeni splav manj nevaren. Legalizacijo splava je Mijušković utemeljeval kot ne- izogibno glede na okoliščine. Zakoniti splavi naj bi se izvajali brezplačno v bolnišnicah in klinikah. 455 Za legalizacijo socialne indikacije za splav je poleg drugih spregovoril tudi zasebni zdravnik Jože Potrč iz Sv. Urbana pri Ptuju. V svojem predavanju je navedel podatek, da je Glavni sa- nitetni svet v Beogradu ocenil, da je v letu 1928 število splavov v Jugoslaviji dosegalo 60–70 % števila vseh rojstev otrok, kar bi znašalo letno okrog 300.000 splavov, od katerih je bilo sponta- nih in legalnih manj kot 50.000. Po izkušnjah bolnišnic se je to število v času gospodarske krize še povečalo. V teh številkah se je odražal neuspeh zakonskega prepovedovanja splava, zato naj bi se uzakonil splav iz socialnih razlogov in s tem postopoma odstranil kriminalni splav. 456 Večina razpravljavcev se je izrekla za legalizacijo socialne indikacije za splav, saj bi le na ta način preprečili kriminalni splav. So pa poudarili, da splav pri ženski lahko povzroči du- ševno stisko, ki vodi v bolezen. Govornica dr. Vilma Janiševa - Rašković je poudarila pomembno dejstvo, ki so ga moški kolegi nekako pozabili, namreč da je treba ženske poučiti o kontracep- ciji. Zavzela se je tudi za nezakonsko materinstvo. 457 Proti legalizaciji socialne indikacije za splav se je med dru- gim izrekel predstojnik Bolnice za ženske bolezni v Ljubljani Alojz Zalokar, ki je vztrajal na stališču, da morajo zdravniki ostati na polju medicinske indikacije in ne posegati na socialno področje, saj zanj niso kompetentni. Legalizacijo splava iz so- cialnih razlogov je imel za večje zlo. 458 Njegovemu mnenju so 455 Meršol, Zdravniški kongres v Beogradu od 29. IX. do 2. X. 1935, str. 437–438. 456 Prav tam, str. 438. 457 Prav tam. 458 Prav tam. 187 se pridružili tudi drugi govorniki, med njimi ginekolog Stavra Hristić iz Beograda, ki je imel splav za zločin; zdravniki pa niso zločinci, temveč tisti, ki svoje delo usmerjajo k rasti populaci- je. 459 Proti legalizaciji socialne indikacije za splav se je izrekel tudi zdravnik Valentin Meršol iz Ljubljane, ki je bil prepričan, da tovrstna legalizacija ne bo zmanjšala števila nelegalnih odpra- vljanj plodu, temveč bo le prispevala k porastu števila umetnih prekinitev nosečnosti. Opozoril je na zlorabe pri pridobivanju potrdil o siromaštvu kot dokazilu za socialno indikacijo za splav. Glede na to, da je bila večina prebivalstva relativno siromašna, bi imela pravico do socialne indikacije za odpravo plodu večina nosečih žensk. Zdravniki bi prihajali v paradoksen položaj; po eni strani bi poskušali ohranjati pri življenju neozdravljivo bolne in starce, po drugi strani pa odvzemali življenje še nerojenim otrokom. 460 Jugoslovansko zdravniško društvo je na svojem XVII. kongresu v Beogradu po vsestranski debati sprejelo resolucijo, v kateri so ugotovili, da število splavov v državi raste, in sicer zlasti nezakonitih, nestrokovno izvedenih. Prisotni so pouda- rili potrebo po poučevanju ljudi o lahkomiselnem pojmovanju odprave plodu ter o njegovih škodljivih posledicah. Kongres je sprejel sklep o učinkoviti socialni zaščiti in ekonomski pomoči družinam, materam in nosečnicam. Glede na njegove sklepe bi bilo treba z zakonom zagotoviti zaščito in pomoč nezadostno preskrbljenim nezakonskim in drugim otrokom, ki jih starši ne morejo preživljati. Dokler ne bo sprejet zakon, ki bo resnično zaščitil družino, materinstvo in otroke, je Jugoslovansko zdrav- niško društvo zahtevalo revidiranje kazenskega zakonika v tem smislu, da se poleg medicinske indikacije priznajo tudi rasno- biološke in duševno-higienske indikacije kakor tudi socialno- ekonomski elementi, kjer so bili prisotni. Odprava plodu naj bi se izvajala pod optimalnimi strokovnimi pogoji sodobne medi- cine. Za siromašne naj bi bil poseg brezplačen. Resolucija je po- 459 Prav tam, str. 439. 460 Prav tam, str. 441. 188 POLITIZACIJA RODNOSTI udarila potrebo po povečanju števila babic na podeželju, števila bolnišnic ter bolniških postelj. T udi najmanjše bolnišnice bi mo- rale imeti urejene pogoje za porod in izvajanje splavov. Zavzela se je za ustanovitev centralnega urada za zaščito družin, mater in otrok. 461 Formalno je torej na kongresu prevladalo stališče legaliza- cije socialne indikacije za splav. Zagovorniki njene uzakonitve so pokazali veliko mero odprtosti pri tako občutljivem vpraša- nju, ki še danes povzroča nesoglasja, čeprav je v Sloveniji ženski dana zakonska pravica, da do drugega meseca nosečnosti sama odloča o plodu. Formalni sklep kongresa je presenetljiv, če upo- števamo, da je bil duh časa naravnan po merilih uradne katoli- ške cerkve, ki je strogo zavračala umetno prekinitev nosečnosti. Ostalo je zgolj pri sklepu, saj v obdobju med obema vojnama v Kraljevini Jugoslaviji ni prišlo do konkretnih sprememb glede tega vprašanja. 461 Prav tam, str. 440. Ginekološka soba sanatorija Šlajmerjev dom (MNZS, Fototeka, SL 2159) 189 NEZAKONSKA ROJSTVA Status nezakonskega otroka je opredeljeval pravni sistem iz leta 1852, ki se je s Hrvaške razširil tudi v Slovenijo. Nezakonski otrok je bil po tem sistemu v sorodstvu le z materjo, ne pa tudi z njenimi sorodniki, imel je materin priimek, državljanstvo in pravico do nasledstva. Oče je lahko otroka priznal in če je želel, ga je lahko vzdrževal, vzgajal in izobraževal, sicer pa je bilo vse to prepuščeno materi. 462 Nezakonski otrok ni bil v sorodstvenem razmerju z očetom in njegovimi sorodniki, ni imel njegovega priimka in po njem ni mogel dedovati. Sčasoma so si nezakonski otroci pridobil tudi slednje pravice. Do druge svetovne vojne je bilo izenačenje položaja nezakonskih in zakonskih otrok možno le z pozakonjenjem, in sicer s poroko vsaj enega od staršev in priznanjem otroka s strani obeh poročenih. 463 Pogostnost nezakonskih rojstev je bila po posameznih slo- venskih pokrajinah zelo različna. Na Koroškem in Štajerskem je bil delež nezakonskih rojstev najvišji, saj je pogosto dosegel ali celo presegel tretjino letnega števila vseh rojstev; na Dolenjskem in Primorskem so bila nezakonska rojstva redkost. Na Dolenj- skem so starost ob poroki narekovale predvsem gmotne razmere, a je do poroke lahko prišlo veliko hitreje kot na Koroškem in 462 Habinc, Nezakonski otroci, str. 44. 463 Prav tam. 190 POLITIZACIJA RODNOSTI Štajerskem, ker Dolenjci niso v tolikšni meri upoštevali pravila o nedeljivosti posestva. 464 Na Primorskem so prevladovale male kmečke posesti, zemlja je bila razdeljena na majhne parcele, po- sestva so bila lahko deljiva. Zato je bilo tu število porok in rojstev visoko, starost nevest nižja, število neporočenih majhno in odsto- tek nezakonskih rojstev neznaten. 465 Za Prekmurje pravni zgodo- vinar Sergij Vilfan domneva, da je zaradi velikega deleža zemlje, ki so ga imeli v rokah dominikanci, zemljiško gospostvo skrbelo predvsem za to, da je imelo dovolj delovne sile in zato ni toliko omejevalo cepitve kmetij. Zato so se verjetno poročali mladi in skoraj vsi. 466 Različna pogostnost nezakonskih rojstev se je odražala tudi v odnosu prebivalstva do nezakonskih otrok in njihovih mater. Na Koroškem in verjetno tudi na Štajerskem so bili veliko str- pnejši do njih kot pa na Kranjskem. Pozne poroke in razširjenost celibata na Koroškem in deloma na Štajerskem so prispevale k temu, da so v 19. stoletju postala nezakonska rojstva v teh de- želah nekaj vsakdanjega, če niso bila taka že v 18. stoletju. Zato je bila možnost poroke za nezakonsko mater s Koroške večja kot za nezakonsko mater z Dolenjske. Na Koroškem so se ne- zakonske matere v večini primerov poročile z očeti svojih otrok ali pa z drugim partnerjem, vendar šele, ko sta bila sposobna preživljati družino. Na Dolenjskem so se dekleta z nezakonskim otrokom poročila kmalu po otrokovem rojstvu ali pa sploh ne – slednjih je bilo več. 467 Fenomen koroških nezakonskih otrok pri kmečkih poslih je poglobljeno preučil dunajski socialni zgodovinar Michael Mitterauer, in sicer po družinskih knjigah iz druge polovice 18. in začetka 19. stoletja za 13 far v dolinah rek Gline, Krke in Me- tnice (severozahodno od Celovca). 468 Ugotovil je, da je bila Ko- roška poseben primer, kjer so poročeni hlapci in dekle v veliki 464 Šircelj, Rodnost v Sloveniji od 18. do 21. stoletja, str. 78. 465 Zwitter, Prebivalstvo na Slovenskem od XVIII. stoletja do današnjih dni, str. 80. 466 Šircelj, Rodnost v Sloveniji od 18. do 21. stoletja, str. 78. 467 Šircelj, Rodnost v Sloveniji od 18. do 21. stoletja, str. 69, 84. 468 Ramšak, »Mama me je s policijo gnala nazaj, ko sem dobila sina«, str. 290. 191 meri živeli ločeno in delali kot posli na različnih kmetijah. Po- sledica tega je bil visok delež nezakonskih otrok, precej višji kot drugod v Evropi. Velik odstotek nezakonskih otrok na območju južne Koroške (naselja Strojna, Črna in Sela) je dokazala tudi Marija Makarovič. 469 Tudi za obdobje od leta 1850/51 do 1910 Mitterauer ugotavlja, da je število nezakonskih otrok na Koro- škem močno presegalo povprečje v drugih avstrijskih deželah in v ostalih evropskih državah. Delež nezakonskih rojstev na 100 živorojenih otrok v izbranih avstrijskih deželah po Michaelu Mitterauerju 470 Dežela 1850/51 1857 1869 1880 1890 1900 1910 Koroška 33,92 % 40,88 % 47,20 % 46,34 % 44,17 % 46,78 % 37,02 % Štajerska 23,67 % 27,24 % 29,96 % 25,42 % 25,13 % 23,54 % 24,06 % Kranjska 7,07 % 10,30 % 10,84 % 8,13 % 7,84 % 6,39 % 6,36 % Primorska 6,55 % 8,09 % 6,65 % 7,76 % 5,60 % 6,36 % 7,77 % Dalmacija 3,19 % 3,21 % 3,39 % 13,01 % 3,43 % 4,20 % 3,87 % Najpogostejši razlogi za nezakonske otroke na Koroškem so bili posestne razmere in dedovanje, pogoji dela in vloga kmečkih poslov, vpliv verskih faktorjev, sorodstvena razmerja in oblika družine, snubitev in pomen devištva ter splošna zdra- vstvena in spolna nepoučenost. 471 Izstopajoč vzrok je bilo po- manjkanje osnovnih pogojev, da bi mlad par z otrokom zaživel skupaj. Pogosto sta neporočena partnerja z nezakonskim otro- kom živela vsak na svojem domu ali pa pri kmetih, kjer je bil eden ali sta bila oba posla. Takšno stanje je lahko trajalo več let, preden so se oblikovali pogoji za skupno življenje, se pravi, da je nastal v enem ali drugem domu prostor (zaradi smrti ali odseli- tve) za skupno življenje oziroma sta bila partnerja gospodarsko sposobna ustvariti si svoj lasten dom. Takšno večletno ločeno življenje je vplivalo tudi na partnerski odnos, saj nista imela mo- žnosti razviti pristnega partnerskega odnosa. 469 Prav tam, str. 290–291. 470 Prav tam, str. 291. 471 Prav tam, str. 296. 192 POLITIZACIJA RODNOSTI Nezakonske otroke so dekle pogosto dajale v rejo ali pa pustile pri svojih starših (ali sorodnikih), če so služile izven do- mačega kraja. Če pa je nezakonski otrok ostal pri materi, je bil bodisi sam doma ali pa odhajal z materjo na dnino. Nekatere matere z več nezakonskimi otroki, predvsem dekle, so otroke v starosti od 6 do 10 let dajale služit kmetom za pastirje in pestr- ne. 472 Za plačilo so dobili hrano, zasilno ležišče in enkrat na leto obleko in obutev. 473 Takšne podobe življenja niso bile značilne le za nezakonske otroke ali za Koroško. V marsičem veljajo za večino slovenskih otrok, ki so se rodili bajtarjem, kajžarjem, vi- ničarjem, malim kmetom in tovarniškim delavcem. 474 Od konca šestdesetih let 19. stoletja so opazne spremembe v deležu nezakonskih rojstev po deželah. Delež se je znižal na Štajerskem in Primorskem, manj na Kranjskem in Koroškem, v Prekmurju pa sprememb ni bilo. S to spremembo se je po- gostnost nezakonskih rojstev na Štajerskem, ki je prej sledila Koroški, približala vrednostim v Prekmurju in na Kranjskem. 475 Razlago za to spremembo lahko najdemo v povezavi s podatki o porokah. Število porok se je med letoma 1868 in 1876 močno povečalo v vseh pokrajinah, razen v Prekmurju, kjer se je ves čas enakomerno povečalo. To povečanje je verjetno posledica sprostitve omejevanja poročne svobode. Ko so bila po dveh in- tervencijah centralne vlade leta 1867 in 1868 odpravljena ženi- tna dovoljenja, t. i. zglasnice, na Štajerskem, Koroškem in Gori- škem, so tovrstna dovoljenja ostala le na Kranjskem. Za njihovo ohranitev se je namreč zavzemal kranjski deželni zbor, v drugih deželah pa so namero centralne vlade podprli. Odprava ženi- tnih dovoljenj, za katera je bila predpisana pristojbina, je pripa- dnikom nižjih socialnih slojev omogočila enostavnejše sklepa- nje zakonskih zvez. Posledično se je delež nezakonskih rojstev zmanjšal. Na povečanje števila porok in zmanjšanje števila ne- 472 Prav tam, str. 297. 473 Puhar, Prvotno besedilo življenja, str. 36. 474 Prav tam. 475 Šircelj, Rodnost v Sloveniji od 18. do 21. stoletja, str. 82. 193 zakonskih rojstev je vplival tudi zakon iz leta 1868, po katerem je bilo dovoljeno kmetije svobodno deliti. 476 Proces, ki se je pričel ob koncu 19. stoletja in je prispe- val k zmanjševanju deleža nezakonskih rojstev na Štajerskem in Koroškem, pa ni bil tako močan, da bi postopoma zabrisal regionalne razlike. Te so ostale in bile prisotne tudi v obdobju Dravske banovine, ko je v drugi polovici tridesetih let prišlo do politizacije zakonskih in nezakonskih rojstev. Mrzlična opozo- rila o naraščanju nezakonskih rojstev, kot jih lahko npr. zasle- dimo pri Pircu, 477 tako postanejo vprašljiva, saj ne upoštevajo zakonitosti v razvoju te problematike. V Dravski banovini je leta 1930 delež nezakonskih otrok znašal 11,3 % vseh rojenih otrok. Ta vrednost je ostala v bistvu nespremenjena do leta 1938, ko se je znižala na 10,5 %, 478 leta 1940 pa na 9,6 %. V obdobju 1934–1939 je bil delež nezakonskih rojstev najnižji v okrajih na jugozahodu banovine in v okraju Lendava, najvišji pa v okraju Dravograd, obeh mariborskih okrajih in okraju Slovenj Gradec. 479 Neporočene nosečnice sta v prvi polovici 20. stoletja na Koroškem, kjer nezakonska rojstva niso bila neznan pojav, va- ška skupnost in družina gledali po strani, na vasi so jih opra- vljali in deležne so bile marsikatere opazke, a hujših sankcij ni bilo, čeprav je bil že psihološki pritisk dovolj hud. Nezakonske matere so doma ali na kmetiji, kjer so služile, v najslabšem pri- meru spodili, nekatere so šle od hiše same. Marija Makarovič na podlagi vpisov v krstnih knjigah s konca 18. in popisov prebival- stva iz 19. stoletja domneva, da so dekle na Strojni na Koroškem tudi po tem, ko so rodile nezakonskega otroka, še naprej služile pri istem kmetu, tudi po več let. Vzrok tega ni bila dobrota go- spodarja, temveč domneva, da bo dekla zaradi otroka v večnem 476 Prav tam. 477 Pirc, Narodna rast – zdravje družin, str. 25, in Pirc, Zdravstveno stanje in demografski podatki, str. 487. 478 Milan Bosanac v svojem delu Vanbračna porodica navaja za obdobje 1936–1939 v Dravski banovini 12,2 % nezakonskih otrok. V: Habinc, Nezakonski otroci, str. 44. 479 Šircelj, Rodnost v Sloveniji od 18. do 21. stoletja, str. 83. 194 POLITIZACIJA RODNOSTI strahu pred izgubo dela ubogljivejša. Poleg tega pa so bili neza- konski otroci tudi cenena delovna sila za manjša kmečka dela. 480 O odnosu delavskega okolja do nezakonskih mater na Pre- valjah konec dvajsetih let 20. stoletja je pisal Karel Doberšek. 481 Leta 1927 naj bi bilo v Prevaljah od 309 šoloobveznih otrok 63 nezakonskih, leta 1928 pa od 80 vpisanih otrok 17 nezakonskih novincev. Vzroke za nezakonska rojstva je Doberšek videl v pro- padu industrije, vojni in splošnih življenjskih razmerah. Pozival je, naj bodo sodišča strožja pri izterjevanju preživnin, saj je le 1/5 nezakonskih otrok prejemala alimentacije. Odnos okolja do nezakonskih otrok in mater se mu ni zdel obsojajoč, temveč str- pen, česar pa ni bilo moč trditi za kmečko okolje. 482 Štajerska je glede števila nezakonskih otrok sledila Koroški. Konkretnejše študije o nezakonskih rojstvih na Štajerskem ni- sem zasledila, zato lahko zgolj sklepam, da so bili razlogi za- nje podobni kot na Koroškem. Odnos do nezakonskih mater in otrok je bil verjetno na splošno strpnejši kot na Dolenjskem, a je pri tem treba upoštevati lokalne posebnosti. Tako je na pri- mer v okolici Jurkloštra na Štajerskem nezakonska mati (rekli so ji »posebna«) veljala za grešnico, na katero so ljudje gledali huje kot na žensko, ki ni mogla imeti otrok. Njeni domači so bili žalostni in zaskrbljeni, z njo so čustvovali tudi sovaščani. 483 Z leti se je odnos do nezakonskih mater postopoma sicer izbolj- šal, a nezakonska mati in otrok vseeno nista bila enakopravni del skupnosti. Pred drugo svetovno vojno je bila v Podsredi na Štajerskem odločitev o krstu nezakonskih otrok povsem v ro- kah duhovnika. 484 Nezakonski otroci tudi niso mogli imeti imen po svetnikih. 485 Veliko strpnejši odnos do nezakonskih otrok naj bi vladal na Ptuju. V obdobju med letoma 1830 do 1930 v šoli 480 Prav tam. 481 Prav tam, str. 292. 482 Prav tam, str. 293. 483 Habinc, Nezakonski otroci, str. 45. 484 Prav tam. 485 Podobno je veljalo na Koroškem. V romanu Prežihovega Voranca Samorastniki lahko beremo: »Tudi tega drugega fanta duhovnik ni dovolil krstiti za Ožbeja, kakor je Meta želela, temveč mu je dal svoje posebno ime: Gaber.« V: Puhar, Prvotno besedilo življenja, str. 32. 195 in cerkvi naj ne bi bilo razlik med zakonskimi in nezakonskimi otroki. Slednji naj bi prejeli tudi vse cerkvene zakramente, prav zato, da ne bi bili zaznamovani. Imena naj bi jim dala mati in ne duhovnik. 486 Nenaklonjenost nezakonskim otrokom in njihovim ma- teram opisujejo tudi pričevanja iz Črmošnjiško-Poljanske do- line. 487 V okolju, kjer se je večina otrok rodila v zakonski sku- pnosti, sta bila prisotna občasna nestrpnost in zaničevanje. Nekatere kajžarske in tudi kmečke ženske so rodile po enega ali več nezakonskih otrok. Iz pripovedovanja je mogoče razbrati, da so nezakonsko mater zasramovali starejši ljudje, zlasti mo- ški, med njimi tudi starejši, še neporočeni fantje. Očitali so ji, da ima »punkarta«. Ko so hodili mimo njene hiše, so v šipe metali kamenje. Tudi nezakonskega otroka so v šoli in na ulici zasme- hovali drugi otroci. Opisano pričevanje izvira iz leta 1935/36. 488 Zaradi nevzdržnih razmer je nezakonska mati z otrokom zapu- stila vas in se odločila poiskati službo drugje. Nezakonske matere so večinoma izvirale iz nižjih socialnih slojev. V Črni na Koroškem in na Prevaljah so med nezakonskimi materami prevladovale delavke, nekaj pa je bilo tudi kajžarskih in kmečkih hčera in gostačk. Vrste poslov so se v 19. in 20. stoletju polnile z nezakonskimi otroki dekel in hlapcev. 489 Nezakonskim materam na Dolenjskem življenja ni oteževala le zaznamovanost z nezakonskim rojstvom, pač pa zlasti dejstvo, da so izvirale iz najšibkejših socialnih slojev, kar je zmanjševalo možnost poroke in preživetja njihovih otrok. Največ možnosti za poroko so imele hčerke posestnikov, sledile so jim hčerke bajtarjev in gostačev. Po- mislekov glede nezakonskega otroka, ki naj bi ga nevesta pripe- ljala v zakon, je bilo malo, če je imela dovolj dote. 490 Nezakonske matere so bile v povprečju mlajše od tistih, ki so rodile, ko so bile (že) poročene. V obdobju 1896–1900 je bila 486 Habinc, Nezakonski otroci, str. 45. 487 Makarovič, Črmošnjiško-Poljanska dolina in njeni ljudje, str. 226. 488 Prav tam, str. 227. 489 Šircelj, Rodnost v Sloveniji od 18. do 21. stoletja, str. 85. 490 Prav tam. 196 POLITIZACIJA RODNOSTI na Kranjskem in Štajerskem polovica žensk, ki ob rojstvu svojih otrok niso bile poročene, mlajših od 25 let. Razlika med pov- prečno starostjo žensk ob rojstvu prvih zakonskih otrok in pov- prečno starostjo ob rojstvu nezakonskih otrok je bila najmanjša na Koroškem zaradi pogostnosti nezakonskih rojstev in ker je prvemu nezakonskemu otroku lahko sledilo še več nezakonskih bratov in sester. 491 491 Prav tam, str. 84. 197 UMRLJIVOST OTROK Umrljivost otrok, rojenih izven zakonske zveze, je bila skoraj do konca 20. stoletja višja od umrljivosti otrok, rojenih v zakonski zvezi. Kljub temu regionalnih razlik v umrljivosti otrok ne moremo pripisati samo pogostnosti nezakonskih roj- stev. To potrjuje primer Prekmurja, kjer je bila v drugi polovici 19. stoletja umrljivost dojenčkov najvišja med slovenskimi de- želami, čeprav je bil delež nezakonskih rojstev tu zelo nizek. Prekmurje je imelo najvišji delež umrljivosti dojenčkov tudi še v tridesetih letih 20. stoletja, in sicer zaradi prenaseljenosti in iz tega izhajajočih težkih življenjskih razmer. V Prekmurju je dedovanje po ogrskem dednem pravu kmetije tako razdrobilo, da se samo od teh prebivalstvo ni moglo preživljati. Industrije ni bilo, dnina na veleposestvih ni mogla zaposliti vse delovne sile, zato so mnogi odhajali na sezonsko delo. 492 V drugi polovici 19. stoletja sta Prekmurju glede deleža umrljivosti dojenčkov sledili Koroška in Štajerska, v tridesetih letih 20. stoletja pa se- verovzhodna Štajerska (okraji Maribor, Ptuj, Ljutomer). 493 Na Koroškem se je v sedemdesetih in osemdesetih letih 19. stoletja umrljivost dojenčkov še vedno gibala med 22 in 25 %. Še v začetku 20. stoletja je vsak peti koroški otrok umrl v prvih 492 Šircelj, Rodnost v Sloveniji od 18. do 21. stoletja, str. 85. 493 Prav tam. 198 POLITIZACIJA RODNOSTI mesecih življenja. Podatki o umrljivosti otrok za druge dežele, razen za Prekmurje, so nekoliko boljši, a odraslosti vseeno ni do- segel niti vsak drugi Slovenec. 494 Navedeni podatki so bili ugo- tovljeni pri rednih popisih prebivalstva in prikazujejo povprečje. Na pomembnost socialnih razmer za preživetje dojenčkov kažejo tudi razlike med mesti in podeželjem. Ob koncu 17. in na začetku 18. stoletja je bila smrtnost v mestih večja od rodnosti, na podeželju pa je bilo ravno nasprotno. 495 Smrtnost v mestih je bila visoka tudi pri otrocih, kar kaže primer Maribora. V obdobju 1664–1700 je bilo v mrliške knjige mariborske župnije vpisanih tudi 661 otrok. Leta 1860 so umrli otroci predstavljali kar 35,5 % vseh umrlih. 496 Na območju Slovenije naj bi se mortaliteta pri- čela zniževati že proti koncu 18. stoletja. To rahlo znižanje pa so najprej prekinile francoske vojne, nato lakote zaradi slabih letin in epidemija kolere sredi 19. stoletja. 497 Splošna umrljivost do- jenčkov, torej otrok do prvega leta starosti, se je v 19. stoletju v avstrijskih deželah gibala med eno tretjino in eno četrtino. Sredi 19. stoletja je v prvem letu življenja umrlo 29,3 % otrok, 498 v ka- snejših desetletjih pa je pričela smrtnost nekoliko upadati. Hitro in dolgoročno se je mortaliteta znižala šele v osemdesetih leta 19. stoletja. Na nivoju mest in podeželja so se razmere začele posto- poma spreminjati v korist mest. V tridesetih letih 20. stoletja je bila umrljivost dojenčkov v mestih že bistveno nižja kot na podeželju, 499 kar je bilo posledica intenzivnega dela za zdra- vstveno in socialno zaščito žensk in otrok, ki jo je mestno prebi- valstvo prej osvojilo kot podeželsko. Po drugi strani se je nataliteta najhitreje zniževala v ob- dobju med vojnama. To pomeni, da sta v Sloveniji nataliteta in mortaliteta upadali skoraj hkrati. Največje spremembe sta doži- 494 Puhar, Prvotno besedilo življenja, str. 36. 495 Radovanovič, Mesto Maribor v luči matičnih knjig 17. stoletja, str. 34. 496 Prav tam. 497 Šircelj, Rodnost v Sloveniji od 18. do 21. stoletja, str. 95. 498 Puhar, Prvotno besedilo življenja, str. 36. 499 Prav tam, str. 85–86. 199 veli v obdobju med obema vojnama. 500 Število rojstev je padalo hitreje, kot se je zmanjševalo število smrti. 501 Ta pojav naj bi pri- čal o tem, da Slovenci v tem obdobju še niso bili pripravljeni na načrtovanje rojstev, ker še niso bili ustvarjeni pogoji za zmanj- šanje števila smrti v istem razmerju. Slovencem se je odprla pot k regulaciji rojstev, ki so jo deloma že tudi osvojili, niso pa v isti meri obvladali smrtnih primerov in jih tudi niso mogli pre- prečiti ter s tem znižati splošne umrljivosti, na primer z nego dojenčkov, s pravočasnim in strokovnim zdravljenjem bolezni, z ustrezno higieno itd. Umrljivost je bila najvišja v okrajih ptujska okolica, Dolnja Lendava, Maribor - levi breg, Ljutomer in Mur- ska Sobota. To so bili pretežno viničarski okraji, kjer so vladali revščina, slabe higienske razmere in kulturna zaostalost. 502 Zaskrbljujoča za slovenski narod naj bi bila tudi visoka umr- ljivost otrok v obravnavanem obdobju. 503 Letno je umrlo 4000 otrok, mlajših od enega leta, in sicer predvsem na podeželju. V vseh slovenskih mestih jih je letno umrlo približno 200. 504 Vzroki visoke umrljivosti dojenčkov na podeželju so bili slaba in nepra- vilna prehrana, nalezljive bolezni in pomanjkljivo znanje mater o negi dojenčkov in majhnih otrok. Umrljivost dojenčkov je bila visoka zlasti v severnih okrajih Dravske banovine, to je v Dolnji Lendavi, Murski Soboti, na levem in desnem bregu Drave v Ma- riboru, v Ljutomeru, v okolici Ptuja, Konjicah in Slovenj Gradcu. Primerjava Dravske banovine z drugimi deli države je po- kazala, da je tu umrl samo vsak osmi oziroma deveti dojenček v prvem letu starosti, v Savski banovini pa je umrl vsak peti do- jenček, kar je bila najvišja stopnja smrtnosti v državi. 505 Vendar pa je bila v Dravski banovini umrljivost samo relativno majhna. V njej se je rodilo najmanj otrok v vsej državi, zato bi jih moralo kar največ ostati živih. 500 Šircelj, Rodnost v Sloveniji od 18. do 21. stoletja, str. 95. 501 Pirc, Zdravstveno stanje in demografski podatki, str. 26. 502 Prav tam. 503 Prav tam, str. 27. 504 Prav tam. 505 Pirc, Zdravstveno stanje in demografski podatki, str. 487–488. 200 POLITIZACIJA RODNOSTI Medtem ko je umrljivost otrok v Dravski banovini na pode- želju rasla, se je v mestih postopoma zmanjševala. Lep napredek pri postopnem zniževanju umrljivosti dojenčkov je doseglo me- sto Ljubljana. 506 V Ljubljani je umrljivost dojenčkov znašala le še 5 %, povprečna umrljivost v Dravski banovini pa je še vedno dosegala 12 %. Umrljivost dojenčkov je bila najvišja v štajerskih okrajih, razen v Celju in Gornjem Gradu. Umrljivost dojenčkov v vseh drugih okrajih se je gibala okoli povprečja. 507 Otroška umrljivost v Ljubljani od 1918 do 1930 508 Leto Živorojeni otroci Do 1. leta umrli Od 2. do 15 leta umrli 1918 422 83 94 1919 587 95 129 1920 699 107 109 1921 741 135 115 1922 799 96 75 1923 850 102 79 1924 880 96 57 1925 830 63 96 1926 810 87 62 1927 661 72 51 1928 718 70 54 1929 726 62 25 1930 792 79 26 Tabela umrljivosti po starosti kaže, da je v obdobju od prve svetovne vojne dalje otroška umrljivost v Ljubljani postopoma padala, kar je bil znak izboljševanja socialno-higienskih razmer in uspešne zdravstvene propagande. Umrljivost dojenčkov do prvega leta starosti je od leta 1918, ko je znašala 19,6 %, stalno padala. V letu 1930 je bila sicer nekoliko višja ter je znašala 9,9 %. 506 Socialno zdravstvo avtonomnega mesta Ljubljane, str. 11. 507 Pirc, Zdravstveno stanje in demografski podatki, str. 488. 508 Socialno zdravstvo avtonomnega mesta Ljubljane, str. 11. 201 Od vseh smrtnih primerov je umrlo v letu 1930 19,6 % otrok do 15. leta starosti, kar je bilo razmeroma veliko. 509 Umrljivost dojenčkov do 1 meseca starosti v Ljubljani od 1918 do 1930 510 Leto V 1. mesecu umrli 1918 37 1919 63 1920 66 1921 57 1922 43 1923 41 1924 49 Število novorojenčkov, umrlih pred dopolnjenim prvim mesecem starosti, je sicer upadalo, a po navedbah mestnega zdravnika premalo. Vzroka za to sta bila verjetno še vedno pre- slabo skrbstvo za nosečnice oziroma premajhna poučenost bo- dočih mater o negi novorojenčka. Nezadostna skrb za nosečnice je bila verjetno tudi razlog za visok odstotek mrtvorojencev. Odstotek mrtvorojenih v slovenskem delu Jugoslavije je bil razmeroma visok tako v razmerju z drugimi banovinami kot tudi z drugimi državami. Od obdobja 1921–1925 do obdobja 1931–1935 se je popravil samo za 0,1 %. Med najslabšimi okraji v tem pogledu sta bila Brežice in Radovljica, sledila sta jima Ma- ribor - levi breg in Celje - okolica. Med okraji, v katerih je bilo ob rojstvu mrtvih povprečno število otrok, so bili Črnomelj, Novo mesto, Krško, Laško, Šmarje pri Jelšah in Slovenj Gradec. 511 509 Prav tam, str. 11–12. 510 Prav tam, str. 13. 511 Pirc, Zdravstveno stanje in demografski podatki, str. 487. 1925 33 1926 56 1927 43 1928 26 1929 34 1930 37 Leto V 1. mesecu umrli 202 POLITIZACIJA RODNOSTI Mrtvorojeni v Ljubljani od 1918 do 1930 512 Leto Število mrtvorojenih Povprečno število mrtvorojenih otrok na 1000 prebivalcev v % 1918 10 2,4 1919 19 3,2 1920 19 2,7 1921 27 3,6 1922 25 3,1 1923 27 3,2 1924 16 1,8 1925 32 3,9 1926 22 2,7 1927 30 4,5 1928 13 1,8 1929 20 2,8 1930 20 2,9 V Dravski banovini je bila v desetletju 1929–1939 stopnja mrtvorodnosti 21–25 promila. Več mrtvorojenih otrok je bilo med nezakonskimi rojstvi. Leta 1930 je bila stopnja mrtvorodno- sti med nezakonskimi otroki za tretjino višja od mrtvorodnosti med zakonskimi otroki. Glede na povezanost med stopnjo de- leža mrtvorojenih otrok in zakonskim stanom matere sklepamo, da je bila mrtvorodnost višja tam, kjer je bilo več nezakonskih otrok (Koroška, Štajerska), oziroma tam, kjer so bile socialne razmere slabše. Primerjava med stopnjama mrtvorodnosti v Črni na Koroškem in Dravski banovini v letih 1929–1939 po- kaže, da je bila le-ta v Črni za tretjino višja od banovinskega povprečja. Del te razlike je gotovo povezan z visokim deležem nezakonskih otrok v Črni. 513 V Dravski banovini se je delo za zdrav rod gibalo v dve smeri, in sicer so si prizadevali povečati število rojstev in hkrati 512 Socialno zdravstvo avtonomnega mesta Ljubljane, str. 14. 513 Šircelj, Rodnost v Sloveniji od 18. do 21. stoletja, str. 91–92. 203 znižati število smrti. Oboje naj bi dosegli s pospeševanjem ra- zvoja zdravstva, zlasti bolnišnic, socialno-medicinskih in higi- enskih ustanov ter s socialnopolitičnimi ukrepi. 514 V skupni jugoslovanski državi je glede smrtnosti dojenčkov prednjačila Savska banovina. Sodobni hrvaški zgodovinarji, ki se ukvarjajo s to problematiko, 515 izpostavljajo problem izjemno visoke smrtnosti dojenčkov, zlasti na hrvaškem podeželju. Upo- števajoč statistične podatke Godišnjaka Banske vlasti Banovine Hrvatske 1939 (publikacija izšla 26. avgusta 1940) naj bi smrtnost dojenčkov povprečno znašala 150 promilov. 516 Do leta 1940 naj bi na območju današnje Hrvaške vsak peti živorojeni otrok umrl v prvem letu življenja. 517 Takšno stanje je bilo posledica slabih zdravstvenih razmer, veliko premajhnega števila zdravnikov in previsokih cen zdravstvenih storitev za siromašno podeželje. 518 Zaradi premajhne angažiranosti države pri reševanju zdravstve- nih, higienskih in socialnih razmer se je sredi leta 1939 začela akcija uglednih strokovnjakov s področja zdravstvene zaščite in takrat najmočnejše prosvetno-kulturne organizacije na Hr- vaškem, organizirane v okviru Hrvatske seljačke stranke, to je Seljačke sloge. 519 Vodstvo akcije je prevzel ugledni strokovnjak dr. Ernst Mayerhofer, ki je leta 1923 ustanovil Kliniko za otro- ške bolezni Medicinske fakultete Univerze v Zagrebu (Kliniko za dječje bolesti Medicinskog fakulteta Sveučilišta u Zagrebu). Bil je prvi profesor pediatrije na tej fakulteti. Mayerhofer je bil zagovornik tako imenovane unitaristične pediatrije, ki je zdru- ževala kurativno in preventivno medicino in je imela socialno- medicinsko komponento za svojo glavno dejavnost. Pediater je bil torej nosilec socialnega občutka in naziranja. Izhajal je s stališča, da se morajo kmečke žene aktivno vključiti v proces iz- 514 Pirc, Zdravstveno stanje in demografski podatki, str. 486. 515 Navedeni so rezultati raziskav Suzane Leček in Željka Dugaca v članku Majke za zdravlje djece: zdravstveno prosvjetna kampanja Seljačke sloge (1939–1941), objavljenem v Časopisu za suvremenu povijest, 38, št. 3, januar 2007, str. 983–1005. 516 Prav tam, str. 983. 517 Prav tam. 518 Prav tam. 519 Prav tam, str. 984. 204 POLITIZACIJA RODNOSTI boljšanja zdravstvenih razmer na podeželju. Njegova prizadeva- nja je podpirala Seljačka sloga, ki je storila veliko za izobraževa- nje kmečkega prebivalstva in ohranjanja tradicionalne kulture. Do leta 1939, ko je začela sodelovati z Mayerhoferjem, je štela 45.000 članov v 865 podružnicah po vaseh. 520 Skupna akcija, katere cilj je bil zmanjšati visoko smrtnost otrok v prvem letu življenja, se je v začetku sicer zdela uspešna, a končni rezultati kljub temu niso izpolnili pričakovanj. Pred- vsem zato, ker se je akcija začela v letu 1939, se pravi v času, ko se je v Evropi že začela druga svetovna vojna. Čeprav je bila Hrvaška in s tem celotna Jugoslavija še leto in pol v relativnem miru, so prebivalci vojno že občutili na vseh področjih življenja. Poleg tega je pri vsaki takšni akciji, tudi v idealnih razmerah, po- treben določen čas za širjenje in doseg polnega razmaha. Akcija, ki je potekala pod geslom »Majke za zdravlje djece«, tega časa ni imela. Poleg tega je Seljačka sloga več pozornosti posvečala drugim akcijam, ki jih je začela že prej in jih želela speljati do konca (na primer opismenjevanje, ustanavljanje kmečkih so- dišč). Kljub temu, da zastavljeni cilji niso bili povsem doseženi, so se ženske (in tudi moški) seznanile z načeli moderne medi- cine in del jih je začel spreminjati tradicionalne navade. Začeta akcija se je sicer obračala predvsem na ženske, a je hkrati z no- vimi idejami o skrbi za otroke in o zdravju in higieni na splošno seznanjala tudi moške in jih pozivala, da so opora spremembam in ne ovira zanje. 521 To je bilo toliko bolj pomembno, ker je šlo za močno patriarhalna okolja. Problem visoke smrtnosti otrok do prvega leta starosti ni bil zgolj slovenski in hrvaški, saj so o tej problematiki razpravljali tudi na prvem jugoslovanskem kongresu pediatrov v Ljubljani leta 1934. Glavni temi drugega jugoslovanskega kongresa za za- ščito otrok leta 1938 pa sta bili zaščita zdravja kmečkega otroka in vzgajanje strokovnega socialno-medicinskega osebja. 522 520 Prav tam. 521 Prav tam, str. 1002–1003. 522 Prav tam, str. 987. 205 Umrljivost do prvega leta starosti po banovinah za leta 1924–1937 523 Banovina Število otrok, umrlih do 6. meseca starosti Število otrok, umrlih med 7. mesecem in 1. letom starosti Dravska 2.471 559 Drinska 4.464 2.734 Donavska 7.000 1.534 Moravska 2.688 1.064 Primorska 2.991 1.506 Savska 9.461 3.307 Vardarska 5.716 2.992 Vrbaška 3.721 3.053 Zetska 2.564 1.351 Beograd 362 106 Poglavje zaključujem z analizo rojstev na območju Krškega, opravljeno s pomočjo rojstnih matičnih knjig Upravne enote Krško. Analize ne navajam zato, ker bi to območje izstopalo, saj krški okraj ni sodil med območja, kjer je bilo zaznati občutno padanje rodnosti. Tudi izračuni na podlagi rojstnih matičnih knjig za obdobje 1930–1939 to potrjujejo. Ne gre torej za ka- kšno posebno območje. Analizo navajam kot primer naključno izbranega območja, ki sem ga v teku svojega raziskovalnega dela imela priložnost vzeti v obravnavo. Kljub temu, da to mejno območje med Dolenjsko in Štajersko po ničemer ne izstopa od drugih, vendarle potrjuje ugotovitve o gibanju rodnosti in neza- konskih rojstev v obravnavanem obdobju. Na Koroškem, Gorenjskem, v hribovitem predelu seve- rozahodne (danes avstrijske) Štajerske in ob zgornji Soči so majhne možnosti za delitev kmetij omejevale možnosti sklepa- nja zakonske zveze, kar se je kazalo v visoki starosti mladopo- ročencev ob prvi poroki in visokem deležu samskih družinskih članov in poslov. To je posledično vplivalo na delež nezakonskih rojstev, ki je bil največji na Koroškem in Štajerskem. Drugače je 523 Statistički godišnjak, 1938–1939, str. 122. 206 POLITIZACIJA RODNOSTI bilo na Primorskem, kjer so prevladovale majhne kmečke po- sesti in so se posestva lažje delila med vse potomce. Poleg tega pa so zlasti v bližini mest obstajale možnosti za vrsto stranskih zaslužkov. T o je omogočilo, da se je tamkajšnje prebivalstvo lahko poročalo pri nižji starosti, kar se je med drugim kazalo v večjem deležu poročenih ljudi in zakonskih rojstev ter majhnem deležu nezakonskih rojstev. Delež slednjih je bil najmanjši v primerjavi z drugimi notranjeavstrijskimi deželami. Južni (slovenski) del Šta- jerske in večji del Kranjske sta predstavljala prehodno ozemlje med omenjenima skrajnostma. Dolenjska in vzhodni predeli Šta- jerske so imeli drobne in deljive posesti. Možnost delitve kmetij in stranskega zaslužka ter izseljevanje odvečne delovne sile sta pre- bivalcem Kranjske in južne Štajerske zagotavljala večje ekonom- ske in socialne možnosti, da so se poročili mlajši kot na Koroškem in posledično je bil tudi delež nezakonskih rojstev manjši. 524 Zaradi spleta gmotnih, socialnih in psiholoških dejavnikov so največ nezakonskih otrok rodila prav dekleta iz nižjih social- nih plasti kmečkega prebivalstva, zaradi česar so se jim, z izjemo Koroške in Štajerske, zmanjšale možnosti za poroko. Etnograf- sko gradivo kaže, da so mladi na Koroškem zgodaj začeli spolno živeti. Delež hlapcev in dekel je bil zelo visok, oboji so odšli od doma že v času pubertete. Dekleta, ki so v novem kraju prvič občutila relativno svobodo in samostojnost, so se lahko dokaj nenadzorovano družila s fanti. Hčere malih kmetov in bajtar- jev so služile z dnino in se pri tem zaradi pomanjkanja nadzora domačih (in vaščanov) pogosto zapletle s sinovi gospodarjev ali celo s samim gospodarjem. Čeprav je vaška skupnost izvajala močan družbeni nadzor nad ravnanjem svojih članov, je bila do dekel, dninark, gostačk in beračic popustljivejša. 525 Zdi se, da so bile norme spolne morale, ki so omejevale predzakonsko spolno življenje, najstrožje prav na Kranjskem. Tu je bila povprečna starost ob prvi poroki le malo nižja kot na Štajerskem, kjer je bil delež nezakonskih rojstev precej višji 524 Rožman, Demografski trendi s poudarkom na zunajzakonski mladostniški rodnosti v Sloveniji med letoma 1900 in 1998, str. 201–202. 525 Prav tam, str. 203. 207 kot na Kranjskem in le nekoliko nižji kakor na Koroškem. Ta- kratna spolna morala je devištvo povzdigovala na vrh vredno- stne lestvice krščanskih kreposti deklet. Na tej morali je temeljil družbeni nadzor, ki je podkrepljen z grožnjo hudih sankcij učin- kovito omejeval spolne stike med mladimi in neporočenimi. Te norme so bile najbolj ukoreninjene na Kranjskem in Primor- skem. Domnevamo lahko, da je veliko število nezakonskih roj- stev na Koroškem in Štajerskem nujno pripeljalo k strpnejšemu odnosu skupnosti do neporočenih mater in da so vendarle imele boljše možnosti za preživljanje svojih otrok. 526 Od srede 19. stoletja je delež nezakonskih rojstev močno padal na Štajerskem, manj na Kranjskem in Koroškem. Raz- lago za spremembo lahko poiščemo v povezavi s podatki o po- rokah. 527 Število porok se je med letoma 1868 in 1876 močno povečalo v vseh pokrajinah, razen v Prekmurju, kjer je bilo po- večevanje bolj enakomerno in ne tako izrazito kot drugje. 528 Po- večanje števila porok je verjetno posledica delne odprave ome- jevanja poročne svobode. Odprava ženitnih dovoljenj, za katera je bila predpisana pristojbina, je pripadnikom nižjih socialnih slojev omogočila enostavnejše sklepanje zakonskih zvez. Delež nezakonskih otrok se je zmanjšal, in sicer najbolj na Štajerskem, kjer so do tedaj predpisane omejitve izvajali v večjem obsegu kot drugod. Na porast števila porok in zmanjšanje števila nezakon- skih rojstev je vplival tudi zakon iz leta 1868, po katerem je bilo dovoljeno kmetije svobodno deliti. Proti koncu 19. stoletja so se regionalne razlike pričele zmanjševati. Delež nezakonskih roj- stev se je najprej znižal na Štajerskem, nato na Koroškem. Toda ta proces ni bil tako močan, da bi popolnoma izbrisal regionalne razlike. Te so ostale tudi v obdobju med obema vojnama. Naj- nižji delež nezakonskih rojstev so imeli okraji v jugozahodnem delu Dravske banovine, najvišjega pa še vedno okraji na Koro- škem (Dravograd, Slovenj Gradec) in oba mariborska okraja. 529 526 Prav tam, str. 203–204. 527 Šircelj, Rodnost v Sloveniji od 18. do 21. stoletja, str. 82. 528 Prav tam. 529 Prav tam, str. 82, 83. 208 POLITIZACIJA RODNOSTI Sredi 19. stoletja so Štajerska, Kranjska in Primorska do- živele padec natalitete, medtem ko Koroška in Prekmurje ne. Sledil je dvig, ki se je po intenzivnosti in trajanju razlikoval glede na dežele. Nataliteta se je najbolj povečala na Kranjskem in Pri- morskem, razvoj na Štajerskem pa je bil svojevrsten. Dvig ravni natalitete med 1860 in 1880 je bil tako neznaten, da lahko govo- rimo o konstantnem padanju natalitete od desetletja 1820–1830 dalje. Zato je bila tudi razlika med ravnjo natalitete na začetku in koncu stoletja največja na Štajerskem. 530 Na Kranjskem in Šta- jerskem se je rodnost znižala že pred letom 1910, v drugih deže- lah pa šele po njem. 531 Med obema vojnama je povsod upadala, tako da je bila leta 1938 že v 9 okrajih nižja od 20 promilov. 532 Posebej hitro se je zniževala v osrednji Sloveniji in v Prekmurju. Področja nadpovprečne natalitete so ostala ista: Dolenjska, Ko- roška in severovzhodni del Štajerske. Gorenjska z okolico Lju- bljane, okolica Celja skupaj z zasavskimi revirji in Prekmurje pa so bila področja z nizko rodnostjo. Področja z nizko rodnostjo se ujemajo s področji večjih industrijskih centrov, razen Prek- murja, ki je imelo poseben zgodovinski in demografski razvoj. 533 Rojstva za obdobje 1930–1939 v sedmih župnijah na območju, ki ga danes zajema Upravna enota Krško 534 Leto Župnija Krško Župnija Leskovec Župnija Raka Župnija Sv. Križ Župnija Veliki Trn Župnija Videm Župnija Zdole 1930 48 172 78 128 42 45 27 1931 64 198 71 115 37 46 21 1932 50 162 78 137 38 44 30 1933 50 167 60 101 42 46 28 1934 56 147 75 98 47 42 27 1935 64 146 63 119 34 36 20 530 Prav tam, str. 61. 531 Prav tam, str. 64, 65. 532 Prav tam, str. 67. 533 Prav tam. 534 Podatki so iz rojstnih matičnih knjig posameznih župnij. Knjige hrani Upravna enota Krško. V analizo ni vključena župnija Brestanica, kar pomeni, da je dejansko število rojstev večje. 209 1936 73 158 58 114 39 34 25 1937 71 118 66 109 37 31 23 1938 54 146 54 107 49 30 23 1939 64 145 58 106 39 32 12 SKUPAJ 594 1559 661 1134 404 386 236 Vseh rojstev 4974 V letih 1930–1939 je bilo največ rojstev v župniji Lesko- vec, najmanj pa v župniji Zdole. V obdobju gospodarske krize je moč zaznati večji padec števila rojstev v župnijah Leskovec in Sv. Križ pri Kostanjevici, medtem ko v drugih župnijah ni bilo večjih padcev. V letu 1935, ko je gospodarstvo postopoma okre- valo, ni bilo večjih dvigov števila rojstev, v večini župnij je prišlo do manjšega padca, razen v Sv. Križu in v Krškem. Do dviga pa je v večini župnij prišlo v letu 1936, in sicer najizraziteje v Le- skovcu. Leta 1939 se je število rojstev v primerjavi z letom 1930 dvignilo le v župniji Krško, medtem ko je v ostalih župnijah moč zaznati padec rojstev, najbolj v župniji Leskovec. Območje Krškega je po izračunih, ki jih je objavil Ivo Pirc v delu Narodna rast – zdravje družin, 535 sodilo med območja, kjer je bila stopnja nezakonskih rojstev med 5 in 10 %, kar po- meni, da omenjeno območje ni sodilo med kritična tako kot Ko- roška in nekateri deli Štajerske (na primer Maribor - levi breg, Ljutomer). 536 Pirc ne poda dokončnega odgovora na vprašanje o vzrokih velike razlike v številu nezakonskih rojstev v posame- znih okrajih. 535 Pirc, Narodna rast – zdravje družin, str. 25. 536 Prav tam. 210 POLITIZACIJA RODNOSTI Nezakonska rojstva na območju Krškega 1930–1939 537 Leto Župnija Krško Župnija Leskovec Župnija Raka Župnija Sv. Križ Župnija Veliki Trn Župnija Videm Župnija Zdole 1930 5 14 13 2 3 6 2 1931 3 6 12 2 3 6 1 1932 8 14 7 2 3 5 3 1933 7 10 2 1 3 2 0 1934 9 11 5 2 3 1 1 1935 8 7 7 7 2 2 0 1936 12 9 3 4 4 4 2 1937 8 3 6 2 0 2 1 1938 6 7 2 2 0 2 2 1939 6 5 5 1 2 0 1 SKUPAJ 72 86 62 25 23 30 13 Vseh nezakonskih rojstev 311 Med nezakonske matere so vključene tudi vdove, saj v roj- stnih matičnih knjigah pri rojstvih otrok vdov ni navedeno ime očeta. Seveda pa je nezakonsko rojstvo pri vdovah treba vzeti z zadržkom. Rojstne matične knjige ne navajajo, ali je oče otroka, ki ga je rodila vdova, pokojni mož ali nekdo drug, s komer je bila vdova v stiku po moževi smrti. Po občem državljanskem zako- niku iz leta 1811, ki je bil v obravnavanem obdobju posodobljen še vedno v veljavi, je bil nezakonski otrok tisti, ki ga je rodila si- cer zakonska žena, toda pred dobo ali po dobi, ki je bila zakonito določena glede na sklenjeni ali razvezani zakon. Tisti otroci, ki jih je žena rodila po preteku 180 dni po sklenjenem zakonu in pred potekom 300 dni po moževi smrti ali po popolni razvezi zakona, so bili zakonskega rodu. Otroci, ki niso bili rojeni v tej zakoniti dobi, so veljali za nezakonske. Nezakonski otroci niso imeli enakih pravic kot zakonski. 538 Zakonik ne omenja neza- 537 Rojstne matične knjige župnij, Upravna enota Krško. 538 Občni državljanski zakonik z dne 1. junija 1811 v besedilu treh delnih novel, slovenski prevod iz leta 1928, str. 37, 41, 42. 211 konskih otrok, ki so jih rodile samske matere, torej ženske, ki niso bile nikoli poročene ali razvezane. Navaja le, da se otroci, ki so bili rojeni izven zakona, a so se njihovi starši pozneje poročili, štejejo s svojim potomstvom vred za rojene v zakonu, vendar pa ne morejo izpodbijati prvorojenstva in drugih že pridobljenih pravic zakonskim otrokom, rojenim v zakonu. 539 Največ nezakonskih rojstev je bilo v župniji Leskovec, naj- manj pa v župniji Zdole. Na splošno v obravnavanih letih ni bilo večjih nihanj v številu nezakonskih rojstev, tudi v obdobju go- spodarske krize ne. Zanimiva je župnija Veliki Trn, kjer je bilo število nezakonskih rojstev pet let zapored enako in to ravno v obdobju gospodarske krize. Zanimivo je tudi leto 1935, ko je go- spodarstvo počasi okrevalo. Takrat so bila v župnijah Leskovec, Raka in Sv. Križ števila nezakonskih rojstev enaka, v vsaki po 7, v župnijah Videm in Veliki Trn pa sta se rodila po 2 nezakonska otroka. V večini župnij se je število nezakonskih rojstev takrat zmanjšalo, najbolj v župniji Leskovec. Leta 1939 je bilo v pri- merjavi z letom 1930 število nezakonskih rojstev v vseh župni- jah nižje, najbolj v župnijah Leskovec, Raka in Videm. Socialna pripadnost nezakonskih mater na območju Krškega 1930– 1939 540 Socialni status Število nezakonskih materinstev Dninarica 37 Služkinja 46 Kmečka delavka 12 Kmetica 8 Gospodinja 1 Delavka 20 Kmečka hči 72 Hči hišarja 30 Pletilja 2 539 Prav tam, str. 44. 540 Rojstne matične knjige župnij, Upravna enota Krško. 212 POLITIZACIJA RODNOSTI Brez poklica 9 Hišarica 2 Vdova 12 Dekla 12 Hči goslača 2 Socialni status ni naveden 17 Natakarica 1 Hči viničarja 1 Hči najemnika 1 Hči zidarja 3 Hči lončarja 1 Hči mlinarja 2 Hči tesarja 1 Hči kovača 1 Hči kočarja 1 Delavska hči 1 Kočarica 1 Vajenka 2 Odvetniška uradnica 1 Šivilja 4 Med nezakonskimi materami so bile številčno najbolj za- stopane samske kmečke hčere, služkinje, dninarice in hčere hi- šarjev. Okolje, ki je predmet analize, je bilo pretežno podežel- sko, zato tako visoko število kmečkih nezakonskih mater. Zaradi bližine Krškega so se podeželska dekleta zaposlovala tudi kot služkinje pri premožnejših družinah in kot delavke. 213 POVZETEK ZA BLAGOR MATER IN OTROK Zaščita mater in otrok v letih 1919–1941 214 POVZETEK Kljub finančnim in drugim težavam ter kritikam sta si oblastna in kasneje banovinska uprava prizadevali za čim boljšo zdravstveno in socialno zaščito mater in otrok. Materam je bila na voljo vrsta socialno-zdravstvenih ustanov, ki so jim bile v pomoč pri negi otrok. Še vedno pa večina mater teh možnosti ni izkoristila oziroma se je nanje obrnila šele takrat, ko je bilo prepozno. Posvetovalnic za matere, ki so imele osrednjo vlogo pri propagiranju higiene in nege dojenčkov in majhnih otrok, ni redno obiskovala niti polovica mater. Očitno se v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja prepričanje o njihovem velikem pre- ventivnem pomenu še vedno ni široko uveljavilo. Zlasti na po- deželju ni bilo velikega napredka. K temu je verjetno prispevala tradicionalna miselnost, ki ji načela preventivne medicine niso bila blizu. Upoštevati pa je treba tudi prezaposlenost kmečkih mater z gospodinjskimi in kmečkimi opravili. Zanimivo je opa- žanje dr. Boga Dragaša, ki je vodil državni Zavod za zaščito ma- ter in otrok v Ljubljani, glede obiskov posvetovalnic za dojenčke. V več primerih so matere redno prihajale v posvetovalnico le tako dolgo, dokler so dobivale podporo. Najbolj opazno naj bi bilo to v posvetovalnicah bolniških blagajn. Dokler so dobivale podporo v perilu, mazilu, prašku, olju itd., so redno prihajale v posvetovalnice, kakor hitro pa je bila tovrstna podpora zaradi pomanjkanja sredstev ukinjena, se je zmanjšal tudi obisk. 541 Podaljšana roka posvetovalnic za matere so bile šolane zaščitne sestre, ki so samoiniciativno obiskovale matere in jim praktično pokazale, kako naj negujejo dojenčke in majhne otroke. Sredstvo za praktično in nazorno poučevanje mater o negi otroka so bili tudi tečaji na deželi s potujočo razstavo, ki so se izkazali kot zelo učinkoviti pri pouku mater. Očitno bi se z omenjenimi tečaji in razstavami dosegli še večji rezultati, če bi to dovoljevale finančne razmere. Sistematično šolanje bodočih mater naj bi se začelo že v šoli. Takšen pouk se v šolah v obravnavanem obdobju sicer še ni vpeljal, je pa Zavod za zaščito mater in otrok večkrat izve- 541 Dragaš, Zaščita mater, dojencev in predšolskih otrok, str. 36. 215 del tečaje za mlade matere v zadnjih letnikih višjih srednjih šol in meščanskih šol, v obrtnih in nadaljevalnih šolah za učenke, stare od 16 do 18 let, ter v učiteljišču. Za uspešno zaščito mater in otrok je bilo pomembno, da je imel otroški zdravnik tudi socialni čut. Izobrazba zdravnikov socialne medicine naj bi bila pomanjkljiva. Obstajali so predlogi za oblikovanje nadaljevalnih tečajev v otroških bolnišnicah in zavodih za zaščito otrok. Pri reformi medicinskega študija naj bi tem predmetom posvetili več pozornosti. V državnem Zavodu za zaščito mater in otrok v Ljubljani so se zdravniki stažisti sicer izobraževali v tej panogi, a nezadostno. Tako slovenski oblasti kot banovina so se zavedale pomena babic, katerih delo je bilo pomembno predvsem na podeželju. Slovenski oblasti sta s sprejetjem Uredbe o okrožnih babicah v samoupravni službi, ki je določala, da mora imeti vsaka poro- dnica ob porodu babiško pomoč, v veliki meri rešili problem nadzora pri rojstvih. Tako so tudi manjši okoliši dobili svoje ba- bice, ki sta jih oblasti plačevali iz svojih sredstev. Babice niso prejemale visokih plač, toda bile so dolžne oskrbovati vse poro- dnice v svojem okolišu, revne brezplačno, druge pa po najnižjem ceniku. Banska uprava je leta 1932 Uredbo ukinila zaradi prepri- čanja, da bo Zakon o zdravstvenih občinah bolje uredil babiško službo. Po tem zakonu je banovina na področju združene zdra- vstvene občine zaposlila zdravnika in sestro pomočnico. Stroški zanju so se krili iz banovinskega proračuna. Po drugi strani pa je bila upravna občina z najmanj 1000 prebivalci na področju združene zdravstvene občine dolžna na svoje stroške zaposliti kvalificirano babico. Če bi bile tudi babice financirane iz bano- vinskega proračuna, združenim zdravstvenim občinam ne bi primanjkovalo babic, saj bi tudi manjše (revnejše) upravne ob- čine imele vsaka svojo babico, medtem ko jo ob obstoječem na- činu financiranja niso imele. Ljubljanska babiška šola je izučila premajhno število babic glede na potrebe. S tem problemom so se spopadale tudi druge banovine. V Kraljevini Jugoslaviji so bile štiri babiške šole (v Ljubljani, Zagrebu, Beogradu in Skopju). 216 POVZETEK Letno naj bi v državi diplomiralo le okrog 80 babic. Potrebne so bile zlasti na podeželju, saj je v mestih večina žensk rodila v porodnišnici ali sanatorijih. Treba je upoštevati tudi, da je bilo socialno stanje babic slabo. Niti strokovno niti materialno niso bile dovolj preskrbljene za vsakdanje življenjske potrebe, kar je bil eden od pomembnih vzrokov, da se babice niso mogle z vsemi svojimi močmi posvetiti socialno-zdravstveni in prosvetni nalogi med materami. Za izboljšanje razmer na podeželju v Dravski banovini je predstojnik Bolnice za ženske bolezni v Ljubljani in profesor teoretičnega in praktičnega porodništva na ljubljanski Babiški šoli Alojzij Zalokar zahteval, da so morali banovinski zdravniki, ki so službovali na podeželju, opraviti šestmesečni staž iz po- rodništva in ginekologije, če so hoteli ohraniti naziv. Zahtevo je utemeljeval s tem, da je bilo na podeželju veliko število pa- toloških porodov in zaradi tega smrtnih primerov. Za uvedbo šestmesečnega staža je dobil tudi odobritev oblasti, saj je bil član banovinskega zdravstvenega sveta. Oblasti in banovina tudi niso rešile problema Obče dr- žavne bolnice v Ljubljani in Bolnice za ženske bolezni, ki sta se spopadali s premalo prostora in preskromnimi finančnimi sredstvi za vzdrževanje, tako kot ostale bolnišnice v državi. Leta 1931 je bilo v Bolnici za ženske bolezni že vse pripravljeno za nadgradnjo bolniškega poslopja za eno nadstropje, s čimer bi bolnišnica pridobila 70 novih postelj, toda finančna kriza je preprečila izvedbo načrta. V ženski bolnišnici je bilo leta 1923 zaradi poroda ali bolezni sprejetih 1892 žensk, leta 1938 pa že 3720, 542 kar priča o zaupanju žensk v bolnišnično oskrbo. Treba pa je tudi upoštevati, da je bolnišnica v mnogih primerih re- ševala tudi patološke porode s podeželja, in sicer prav zaradi pogostega nepoznavanja ginekologije in porodništva pri bano- vinskih zdravnikih in pomanjkanja strokovne babiške pomoči. Prostorski problem omenjenih bolnišnic je bil rezultat splošne bolnišnične politike v državi, ki je že ob izdaji Zakona o 542 Meršol, Bolnišnice v Sloveniji, str. 495. 217 bolnicah leta 1930 spoznavala, da zakon v praksi ne deluje. Že ob njegovem izidu so si prizadevali za nov zakon, ki bi celostno zajel problematiko. Zdi se, da Zakon o bolnicah v osnovi ni bil slab, a je bilo zaradi toliko različnih interesov in zlasti v obdo- bju gospodarske krize pomanjkanja finančnih sredstev praktično izvajanje zakona nemogoče. V obdobju Dragiše Cvetkovića kot ministra za zdravstvo in socialno politiko se je vzpostavljal red in pojavili so se konkretni predlogi za rešitev vsestranskega pro- blema bolnišnic v državi. Minister Cvetković je osnovni problem videl v napačno zastavljeni zdravstveni politiki. Namesto obliko- vanja velikih in močnih bolnišnic po zgledu bolnišnic v zahodni Evropi s strokovno podkovanim zdravniškim kadrom in sodobno tehnično opremo so v jugoslovanski državi ustanavljali bolnišnice v vsakem mestu. Te niso dosegale primernega nivoja ne po stro- kovni usposobljenosti ne po tehnični opremljenosti. Banska uprava je na eni svojih zadnjih sej 543 v programu za prihodnost socialnemu skrbstvu še nadalje namenjala osrednje mesto. Posebno pozornost je posvečala mladinskemu skrbstvu. Finančna sredstva, ki so bila za ta namen na razpolago, so bila po njenem mnenju vseskozi nezadostna. Zavedala se je, da bo treba sredstva čim bolj racionalno uporabiti. Kljub stalnemu po- manjkanju sredstev je bila banska uprava na splošno zadovoljna s tistim, kar je bilo doseženega na področju mladinskega skrb- stva v primerjavi z obdobjem, ko so bile mladinske ustanove pod državno upravo. Nepreskrbljene šoloobvezne otroke je oddala v zavode, mlajše pa je večinoma poslala v rejo na deželo in si na ta način prizadevala otrokom iz mest in industrijskih krajev ponuditi možnost, da pridejo v stik z zemljo in si pridobijo de- lovne navade. Rejništvo je bilo precej razširjeno tako v obdobju oblasti kot v obdobju banovine. Z rezultati so bile tako oblasti kot banovina zadovoljne. Kljub uspehom v mladinskem skrb- stvu pa je bil le-tega deležen samo vsak tretji ali četrti pomoči 543 SI AS 77, t. e. 15, Stenografski zapisnik 5. seje XIII. rednega zasedanja banskega sveta Dravske banovine v Ljubljani dne 21. 2. 1941. Oddelek za socialno politiko in narodno zdravje kraljevske banske uprave Dravske banovine. Poslovno poročilo za XIII. redno zasedanje. 218 POVZETEK potreben otrok. Zato so delo intenzivneje usmerili tudi na ob- močje Celja, kjer je bilo veliko revščine. Mladinske ustanove so bile namreč oblikovane predvsem za delo na območju Ljubljane in Maribora. Delo banske uprave je bilo usmerjeno tudi v skrb za mladoletne prestopnike in otroke s posebnimi potrebami. Zaradi negotovih zunanjepolitičnih razmer konec tridese- tih let in bližajoče se vojne se je banska uprava usmerila v novo obliko zaščite otrok. Skrb je posvetila tudi evakuaciji otrok na deželo v primeru vojne. Pri oddelku za socialno politiko in na- rodno zdravje je bil ustanovljen odsek za evakuacijo in zaščito otrok. Njegova naloga je bila skrb za mladino tako v miru kot v primeru vojne, zlasti še, če bi bilo treba evakuirati civilno prebi- valstvo. Odseku je kot posvetovalni organ pomagal banovinski odbor za evakuacijo in zaščito otrok. Za pomoč siromakom, onemoglim in njihovim družinam je nameravala banska uprava tudi v prihodnje nakazovati pod- pore karitativnim ustanovam in občinam. Kolikor bi ji dopu- ščala sredstva, bi podpirala ustanavljanje zavetišč za onemogle in drugih podobnih zavodov. V pomoč brezposelnim naj bi nakazovala podpore občinam, ki so brezposelne zaposlile pri manjših javnih delih. Banska uprava je načrtovala tudi finančno podpreti občine pri dodeljevanju podpor za prizadete zaradi ele- mentarnih nesreč, in sicer izključno za nabavo potrebne hrane in semen. Zaradi pogostih naravnih nesreč si je zadala nalogo, da začne reševati vprašanje obveznega zavarovanja proti toči. Zdravstveno politiko je banska uprava skušala izvajati po istih principih kot do takrat, seveda kolikor so to dopuščali zu- nanjepolitični dogodki. Na področju kurativne medicine naj bi bilo delo banske uprave posvečeno predvsem najnujnejšim po- trebam ljudi. Skušala bi pridobiti potrebna sredstva za nemo- teno delovanje zdravstvenih ustanov, v prvi vrsti pa naj bi začela izvajati program razširitve in modernizacije bolnišnic. Tudi na področju ohranjanja in pospeševanja javnega zdravja je bila pot banske uprave jasno začrtana. Ban in celotna banska uprava sta bila prepričana, da se bodo stroški za bolnišnice znižali, če se bo 219 dvignila higiena ljudi. Izboljšanje bivališč, preskrba z zdravo pi- tno vodo in asanacija vasi naj ne bi le varovali ljudi pred nalezlji- vimi boleznimi, pač pa dvignili tudi njihov kulturni nivo. Pripra- vljeni so bili projekti za izvedbo asanacij v 17 srezih, na primer v Brežicah, Celju, Črnomlju, Kamniku, Gornjem Gradu, Litiji in Radovljici. Asanacije naj bi izvajali postopoma glede na potrebe. Pripravljeni so bili tudi načrti za ustanovitev štirih novih zdra- vstvenih domov, in sicer v Žužemberku, Črnomlju, Trbovljah in Novem mestu. Glede na to, da je bila Dravska banovina preho- dna in prometna pokrajina in s tem bolj izpostavljena različnim boleznim, v prvi vrsti tuberkulozi, naj bi banovina tudi v pri- hodnje podpirala protituberkulozno akcijo, ki jo je kot centrala vodila protituberkulozna liga v Ljubljani. Zunanjepolitični dogodki niso omogočili uresničitve za- stavljenih ciljev. Delo zadnjega bana Natlačena in banske uprave je ostalo nedokončano. 220 POVZETEK 221 SUMMARY FOR THE GOOD OF MOTHERS AND CHILDREN The Protection of Mothers and Children between 1919 and 1941 222 SUMMARY Despite its financial problems, other difficulties, and criti- cism, the administrative unit and subsequently the Banate Ad- ministration strived to ensure the best possible health and so- cial protection of mothers and children. Mothers had a range of social and health institutions that provided childcare aid at their disposal. Still, most mothers would refrain from taking advan- tage of these options or turned to these institutions only when it was already too late. Not even half of the mothers made regular use of the maternity counselling services that played the central role in promoting hygiene, infant and child nursing. The convic - tion that these activities were profoundly important for preven- tion had obviously not yet asserted itself broadly until the 1920s and 1930s. Progress was especially slow in the countryside. The traditional frame of mind, unfamiliar with the principles of pre- ventive medicine, probably contributed to this. However, we should also take into account that peasant mothers were far too busy with household and agricultural chores. The observation of Dr Bogo Dragaš, Head of the state Institute for the Protec- tion of Mothers and Children, regarding the visits to the infant counselling services is very interesting. Mothers would often at- tend counselling only for as long as they kept receiving support. Allegedly this was most noticeable in the consultation rooms of medical insurance funds. Until the mothers kept receiving aid in the form of laundry, ointments, washing powder, oil, etc., they attended counselling regularly. However, as soon as such sup- port was abolished due to the shortage of resources, attendance dwindled as well. 1 Trained nurses, who took it upon themselves to visit the mothers at their own initiative in order to demonstrate, in prac- tice, how to care for babies and small children, were a sort of an extension of the counselling services. Educational courses in the countryside with a travelling exhibition were yet another way to provide practical and clear childcare education to mothers, and they turned out to be very effective. These courses and ex - 1 Dragaš, Zaščita mater, dojencev in predšolskih otrok, p. 36. 223 hibitions would have surely yielded even better results, had the financial circumstances allowed it. The systematic education of future mothers was supposed to begin already in school. This was not yet implemented in schools during the period under consideration. However, the Institute for the Protection of Mothers and Children did carry out a number of courses for young mothers in the final years of higher secondary and bourgeois schools, craft schools and con- tinuation schools for pupils between sixteen and eighteen years of age, and at the teacher’s college. To ensure the successful protection of mothers and chil- dren, it was important for paediatricians to possess a social sense as well. The education of doctors specialising in social medicine was supposedly deficient. A few proposals for the organisation of continuation courses in children’s hospitals and institutes for the protection of children were drawn up, and during any fur- ther medical study reforms, these subjects would supposedly be paid more attention to. At the state Institute for the Protection of Mothers and Children in Ljubljana, medical interns were in- structed in this subject, but not sufficiently. The Slovenian administrative units as well as the Banate were aware of the importance of midwives and their work, es- pecially in the countryside. With the adoption of the Decree on the District Midwives in the Self-Management Service by the two Slovenian administrative units, which stipulated that every woman in labour required the help of a midwife, the problem of birth monitoring was largely solved. Thus also the smaller dis- tricts acquired midwives, paid by the administrative units from their own resources. The midwives’ salaries were not enviable, but they nevertheless had a duty to take care of all the women in labour in their district. Their services were free of charge for the poor, and subject to the lowest fees in case of others. In 1932, the Ban’s Administration abolished this Decree, as it was convinced that the Health Municipalities Act would be a better way of settling the matter of midwifery. Pursuant to this Act, the 224 SUMMARY Banate employed a doctor and an assistant nurse in the area of the joint health municipality. The expenses were covered from the Banate budget. On the other hand, any administrative mu- nicipality with the population of at least a thousand people in the area of the joint health municipality was obligated to employ a qualified midwife at its own expense. If the midwives were fi- nanced from the Banate budget as well, the joint health munici- palities would not be short on them, as the smaller (poorer) ad- ministrative municipalities would each have their own midwife. However, this was not the case in accordance with the existing system of financing. Not enough midwives graduated from the midwifery school in Ljubljana to meet the demand. This was a problem that the other Banates had to face as well. There were four midwifery schools in the Kingdom of Yugoslavia: in Lju- bljana, Zagreb, Belgrade, and Skopje. Supposedly only around eighty midwives per year graduated in the whole state. They were in especially high demand in the countryside, as in the cit- ies women would normally give birth in maternity hospitals or sanatoriums. The miserable social conditions of midwives have to be taken into account as well. Neither in terms of professional exper- tise nor materially were they well-off enough to take care of their everyday needs, which was one of the most important reasons why midwives could not focus all their strength on performing their social, health, and educational role among mothers. In order to improve the situation in the rural regions of the Drava Banate, Alojzij Zalokar, the Head of the Ljubljana Gyn- aecological Hospital and professor of theoretical and practical obstetrics at the midwifery school in Ljubljana, demanded that the Banate doctors who worked in the countryside pass a six- month internship in obstetrics and gynaecology if they wanted to keep their title. Zalokar substantiated this demand with the fact that in the countryside the incidence of pathological births and number of consequent fatalities were considerable. He also acquired an agreement from the administrative unit to in- 225 troduce the six-month internship, as he was a member of the Banate’s health committee. The administrative units and the Banate were not able to solve the problem of the General State Hospital in Ljubljana and the Gynaecological Hospital, which had to face the short- age of space and financial resources intended for maintenance, just like the other hospitals in the state. In 1931 the Gynaeco- logical Hospital was ready to extend the hospital building by a floor and thus acquire seventy new beds, but the financial crisis prevented the plan from being realised. In the year 1923, 1,892 women were admitted to the Gynaecological Hospital because of childbirth or illness, while in 1938 this number was already 3,720. 2 This attests to the trust that the women placed in hospi- tal care. It also has to be taken into account that, in many cases, the hospital had to solve the pathological childbirths that had taken place in the countryside as well – precisely because the Banate doctors often lacked the expertise in gynaecology and obstetrics, and due to the shortage of the assistance that mid- wives could provide. The spatial issues in the aforementioned hospitals resulted from the general hospital policy in the state, which had begun to realise that the legislation did not function in practice already in 1930, when the Hospitals Act had been enacted. Already at the moment of the new Act’s publication, efforts were invested into drawing up new legislation with a more integrated ap- proach. It does seem that the Hospitals Act was not bad at its core. However, due to such a variety of interests and the short- age of financial resources, in particular during the economic crisis, its practical implementation was impossible. During the period when Dragiša Cvetković was the Minister of Health and Social Policy, order was finally established and concrete propos- als for the resolution of the multi-faceted problem of hospitals in the state appeared. Minister Cvetković saw the poorly-out- lined health policy as the main problem. Instead of establishing 2 Meršol, Bolnišnice v Sloveniji, š. 495. 226 SUMMARY large and strong hospitals with expert medical staff and modern technical equipment in accordance with the Western European model, in the Yugoslav state hospitals were established in every city. These, however, did not reach an appropriate level, neither in terms of expertise nor technical capabilities. At one of its last sessions 3 , the Ban’s Administration kept focusing on social welfare as the central issue of its programme for the future. It paid special attention to youth welfare. In its opinion, the amount of financial resources available for this purpose had always been insufficient, and it was aware that the funds would have to be used as rationally as possible. In spite of the constant lack of resources, the Ban’s Administration was generally quite happy with what had been achieved in the field of youth welfare in comparison with the period when the youth institutions had still been in the domain of the state adminis- tration. The unprovided-for children of mandatory school age were sent to institutions, while the younger children would most often be sent to foster care in the countryside. In this man- ner the authorities strived to provide the children from the cit- ies and industrial parts with an opportunity to get in touch with the land and acquire a work culture. Foster care was relatively widespread both in the period of the administrative units and in the period of the Banate. Both the administrative units and the Banate were satisfied with the results. However, despite the successes ensured by the youth foster care, only every third or fourth child in need of assistance was provided with it. There- fore the work also focused on the city of Celje, where poverty was extensive. As it was, the youth institutions had mostly been dedicated to the work in the area of Ljubljana and Maribor. The efforts of the Ban’s Administration also focused on the concern for juvenile offenders and children with special needs. 3 SI AS 77, t. e. 15, shorthand minutes of the 5th meeting of the XIII regular session of the Drava Banate Ban’s Council in Ljubljana on 21 February 1941. The Department of Social Policy and National Health of the Royal Ban’s Administration of the Drava Banate. Management report for the XIII regular session. 227 Due to the uncertain foreign-political circumstances at the end of the 1930s and the imminent war, the Ban’s Administra- tion focused on a new form of child protection: it also became concerned with the evacuation of children to the countryside in the case of war. A separate Section for the Evacuation and Protection of Children was established with the Department of Social Policy and National Health. Its task was to care for the youth during peacetime as well as in the case of war, especially if the civilian population ever needed to be evacuated. The Ban’s Committee for the Evacuation and Protection of Children as- sisted this Section as a consultative body. In order to help the poor, the infirm and their families, the Ban’s Administration intended to provide support to charity institutions and municipalities also in the future. In so far as the resources allowed it, it intended to support the establishment of shelters for the infirm and other similar institutions. In order to aid the unemployed, it would supposedly transfer funds to the municipalities, which provided smaller-scale public works to the unemployed. The Ban’s Administration also planned to financially support the municipalities in their efforts to ensure grants for those who suffered due to natural disasters, intended exclusively for the purchase of the necessary food and seeds. As natural disasters were frequent, it took it upon itself to start solving the issue of the obligatory insurance against hail. The Ban’s Administration tried to implement the health policy following the same principles as before, as far as this was allowed by the foreign-political developments, of course. In the field of curative medicine, the work of the Ban’s Administration was supposed to be dedicated predominantly to the most ur- gent needs of the people. It endeavoured to secure the resources needed to ensure the smooth operation of health institutions and planned to implement a hospital expansion and modernisa- tion programme. As far as the field of the preservation and pro- motion of public health was concerned, the plans of the Ban’s Administration were clear-cut, as well. The Ban and the whole 228 SUMMARY of his Administration were convinced that the hospital expenses would decrease when the people’s hygiene improved. The im- provement of housing, the supply of clean drinking water, and the sanitation of villages would supposedly not only protect the people from infectious diseases, but increase their cultural level as well. The projects for the sanitation of seventeen districts were prepared, including, for example, the towns of Brežice, Celje, Črnomelj, Kamnik, Gornji Grad, Litija, and Radovljica. The sanitation was to be carried out gradually, in accordance with the needs. Plans for the establishment of four new com- munity health centres in Žužemberk, Črnomelj, Trbovlje, and Novo mesto were also drawn up. The Drava Banate was a transit region with considerable amounts of traffic; and as such more exposed to a variety of diseases, primarily tuberculosis. There- fore the Banate would, also in the future, keep supporting the anti-tuberculosis action, headed by the anti-tuberculosis league in Ljubljana. Unfortunately, the foreign-political developments pre- vented the realisation of the envisioned goals, and the work of the last Ban Natlačen and the Ban’s Administration remained incomplete. 229 VIRI IN LITERATURA 230 VIRI IN LITERATURA Arhivski viri SI – Arhiv Republike Slovenije AS 92 – Oblastni odbor ljubljanske oblasti AS 93 – Oblastni odbor mariborske oblasti AS 77 – Banski svet Dravske banovine AS 2032 – Zavod za gluhe in naglušne Ljubljana (ZGN) AS 2052 – Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije SI_ZAL – Zgodovinski arhiv Ljubljana SI_ZAL_LJU/0489 – Reg. I SI_ZAL_LJU/0503 – Socialnopolitični urad SI_ZAL_LJU/0506 – Komisija za pregled poslovanja socialnopolitič- nega urada Rojstne matične knjige župnij 1930–1939, Upravna enota Krško. Periodični tisk Dolenjski list, 1952. Mariborski Večernik »Jutra«, 1936. Slovenec, 1929. Samouprava: poučno glasilo za župane, občinske odbornike in druge samoupravne funkcijonarje, 1930. Zdravje: glasnik higijenskih ustanov, 1932. Uradni list deželne vlade za Slovenijo, 1919. UL PUS – Uradni list pokrajinske uprave za Slovenijo, 1922. Uradni list ljubljanske in mariborske oblasti, 1924, 1925, 1928. Uradni list kraljevske banske uprave Dravske banovine, 1929, 1930. SL – Službeni list kraljevske banske uprave Dravske banovine, 1930, 1931, 1934. Literatura 1919−1929 Deset let državne slovenske osnovne in meščanske šole v Mariboru. Maribor: Učiteljski dom, 1929. Anžič, Sonja. Socialna politika na območju Ljubljane do druge sve- tovne vojne. V: Zaviršek, Darja (ur.), Leskošek, Vesna (ur.). Zgo- dovina socialnega dela v Sloveniji: med družbenimi gibanji in po- 231 litičnimi sistemi. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo, 2006, str. 165–179. Bilimovič, Aleksander. Matematična obdelava statističnih podatkov Okrožnega urada za zavarovanje delavcev v Ljubljani. Slovenski pravnik, 44, 1930, št. 11–12, str. 282–289. Bole Lovrenčič, Cita. Naša prva medicinska sestra Angela Boškinova. Obzornik zdravstvene nege, 3, 1969, str. 123–130. Brecelj, Anton. Zakonita zaščita nerojenih – pri nas odpravljena. Soci- alna misel, V, 1926, št. 9, str. 201–204. Brecelj, Anton. Zgodbe našega zdravstva in javnega skrbstva. V: Mal, Josip (ur.). Slovenci v desetletju 1918–1928: zbornik razprav iz kulturne, gospodarske in politične zgodovine. Ljubljana: Leonova družba, 1928, str. 437–461. Cergol, Ana. Evgenika na Slovenskem v perspektivi spola. Zgodovinski časopis, 63, 2009, št. 3–4, str. 408–425. Čeč, Dragica. Pravni položaj in življenjske usode otrok revežev in re- vščini izpostavljenih otrok na koncu 18. in v začetku 19. stoletja. V: Škoro Babić, Aida (ur.), Jeraj, Mateja (ur.), Košir, Matevž (ur.), Balkovec, Bojan (ur.). Zgodovina otroštva. Ljubljana: Zveza zgo- dovinskih društev Slovenije, 2012, str. 217–230. Dermelj, Ljubo. Gluhonemi gojenci v dobi štirideset let. V: Dostal, Rudolf (ur.), Supančič, Drago (ur.). Štirideset let gluhonemnice v Ljubljani 1900–1940. Ljubljana: Ravnateljstvo gluhonemnice v Ljubljani, 1940, str. 154–169. Dermelj, Mirko. Gluhonemnica danes in v prihodnje. V: Dostal, Ru- dolf (ur.), Supančič, Drago (ur.). Štirideset let gluhonemnice v Ljubljani 1900−1940. Ljubljana: Ravnateljstvo gluhonemnice v Ljubljani, 1940, str. 20−22. Dermelj, Mirko. Zgodovinski dogodki našega zavoda. V: Ermenc, Zvonko (ur.), Kmetec, Vera (ur.), Pianecki, Zora (ur.). Jubilejni zbornik zavoda za gluho mladino v Ljubljani 1900–1950. Lju- bljana: (s. n.), 1950, str. 13−19. Dobaja, Dunja. Podoba ženske skozi meščansko časopisje med drugo svetovno vojno. Diplomska naloga. Univerza v Ljubljani, Filozof- ska fakulteta, 1998. Dobaja, Dunja. Podoba ženske v slovenskem katoliškem časopisju med drugo svetovno vojno. V: Žižek, Aleksander (ur.). Ženske skozi zgodovino: zbornik referatov 32. Zborovanja slovenskih zgodovinarjev. Celje: ZZDS, 2004, str. 361−366. 232 VIRI IN LITERATURA Dobaja, Dunja. Podoba ženske v slovenskem katoliškem časopisju med drugo svetovno vojno. Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino, 52, 2004, št. 1, str. 91−106. Dolžan, Janko. Nova zdravstvena zakonodaja: zakoni, uredbe in pra- vilniki. Ljubljana: Merkur, 1931–1932. Dolžan, Janko. Razvoj zdravstvene zakonodaje. V: Lavrič, Jože (ur.), Mal, Josip (ur.), Stele, France (ur.). Spominski zbornik Slovenije: ob dvajsetletnici Kraljevine Jugoslavije. Ljubljana: Jubilej, 1939, str. 489–490. Dragaš, Ana Zlata. Prim. dr. Bogo Dragaš: zdravstveno, socialno in pro- svetno delo. Celje/Ljubljana: Celjska Mohorjeva družba, 2014. Dragaš, Bogoljub. Osnove sodobne zaščite otrok v Sloveniji: Zavod za zdravstveno zaščito mater in otrok – matica za zaščito otrok. Kronika slovenskih mest, 3, 1936, št. 2, str. 115–123. Dragaš, Bogoljub. Zaščita mater, dojencev in predšolskih otrok. V: Pirc, Ivo (ur.). Zdravje v Sloveniji II. Zdravstvene prilike in delo higijenskih ustanov v Sloveniji 1922-1936: spomenica ob petnaj- stletnici Higijenskega zavoda v Ljubljani. Ljubljana: Higijenski zavod, 1938, str. 36. Ekspoze Ministra socijalne politike i narodnog zdravlja u Narodnoj skupštini o budžetu Ministarstva za 1939−1940 godinu. Socijalni arhiv, V, 1939, št. 1–12, str. 1–5. Erbežnik, Ivan. En dan življenja v gluhonemnici. V: Dostal, Rudolf (ur.), Supančič, Drago (ur.). Štirideset let gluhonemnice v Ljubljani 1900–1940. Ljubljana: Ravnateljstvo gluhonemnice v Ljubljani, 1940, str. 55–61. Goršič, France. Pregled socialnopolitične uprave v Sloveniji. Slovenski pravnik, XLII, 1928, št. 11–12, str. 278–284. Goršič, France. Pregled (Socialna politika). Naši zapiski: mesečnik za politiko in gospodarstvo, kulturno in socialno življenje, 13, 1921, št. 6–7, str. 155–157. Habinc, Mateja. Nezakonski otroci. Glasnik Slovenskega etnološkega društva, 36, 1996, št. 2–3, str. 44–46. Izvestja za šolsko leto 1930/31, Državno žensko učiteljišče v Ljubljani 1931. Ljubljana: Samozaložba zavoda, 1931. Jagodic, Vojko. Občinski proračuni in zaščita otrok. Samouprava: Glasilo Županske zveze v Ljubljani, 6, 1940, št. 11, str. 197–200. Jagodic, Vojko. Osnove sodobne zaščite otrok v Sloveniji. Kronika slo- venskih mest, 3, 1936, št. 3, str. 183–211. 233 Jakopič, Bogo. Gluhonemnica v Ljubljani (1900–1945). Kronika: časo- pis za slovensko krajevno zgodovino, 20, 1972, št. 3, str. 163−168. Jakopič, Bogo. Zgodovina učnih načrtov in programov šol za gluhe na Slovenskem. Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino, 27, 1979, št. 3, str. 185–192. Jakopič, Bogo, Savić, Ljubomir. Pota do besede: pregled vzgoje in izo- braževanja slušno prizadetih na Slovenskem. Ljubljana: Zavod za usposabljanje slušno in govorno prizadetih, 1986. Jindrich, Dr. Alois J. Glavne smeri češkoslovaške socialne politike v pr- vem dvajsetletju Češkoslovaške republike. Misel in delo: kulturna in socialna revija, IV, 1938, str. 213–223. Kazenski zakonik za kraljevino SHS, 1929. Krajevni leksikon Dravske banovine: krajevni repertorij z uradnimi topografskimi, zemljepisnimi, zgodovinskimi, kulturnimi, gospo- darskimi in tujskoprometnimi podatki vseh krajev dravske banovine. Ljubljana: Uprava Krajevnega leksikona dravske banovine, 1937. Kresal, France. Socialna politika v Sloveniji do druge svetovne vojne. V: Borak, Neven (ur.), Lazarević, Žarko (ur.). Prevrati in slovensko gospodarstvo v XX. stoletju: 1918–1945–1991. Ljubljana: Cankar- jeva založba, 1996, str. 49–64. Kresal, France. Začetki in razvoj delavskega zavarovanja v Sloveniji med obema vojnama. Zgodovinski časopis, 24, 1970, št. 3−4, str. 209–245. Kocijančič, Mario. Zakonodaja javnega zdravstva na Slovenskem od F. V. Lipiča do I. Pirca (1814–1940). V: Zupanič Slavec, Zvonka (ur.). Razvoj javnega zdravstva na Slovenskem med prvo in drugo svetovno vojno in njegov utemeljitelj dr. Ivo Pirc. Ljubljana: IVZ RS, 2005, str. 31–40. Košir, Alija. Krvne skupine in vprašanje očetovstva. Slovenski pravnik, 49, 1935, št. 9−10, str. 243–247. Kunst, Ivan. Naši gluhonemi v preteklem stoletju. V: Dostal, Rudolf (ur.), Supančič, Drago (ur.). Štirideset let gluhonemnice v Ljubljani 1900−1940. Ljubljana: Ravnateljstvo gluhonemnice v Ljubljani, 1940, str. 8–11. Kumelj, Metod. Odprite vrata v gluhonemnico na stežaj!. V: Dostal, Rudolf (ur.), Supančič, Drago (ur.). Štirideset let gluhonemnice v Ljubljani 1900−1940. Ljubljana: Ravnateljstvo gluhonemnice v Ljubljani, 1940, str. 86–95. Lazarević, Žarko. Prebivalstvo, družba, gospodarstvo pri Slovencih v tridesetih letih. V: Vodopivec, Peter (ur.), Mahnič, Joža (ur.). Slo- 234 VIRI IN LITERATURA venska trideseta leta: simpozij 1995. Ljubljana: Slovenska matica, 1997, str. 33–42. Lazarević, Žarko. Plasti prostora in časa: iz gospodarske zgodovine Slovenije prve polovice 20. stoletja. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2009. Leček, Suzana, Dugac, Željko. Majke za zdravlje djece: zdravstveno prosvjetna kampanja Seljačke sloge (1939–1941). Časopis za suvremenu povijest, 38, 2007, št. 3, str. 983–1005. Lučovnik, Hinko. Dokaz s preizkusom krvi v pravdah za ugotovitev očetovstva. Slovenski pravnik, 40, 1926, št. 12, str. 265–277. Makarovič, Marija. Črmošnjiško-Poljanska dolina in njeni ljudje: Kočevarji staroselci in Slovenci iz preteklosti v sedanjost. Ljubljana: Založba ZRC, 2005. Mazi, Vilko. Deset let Podpornega društva za gluhonemo mladino 1930–1940. Ljubljana: Podporno društvo za gluhonemo mladino v Ljubljani, 1941. Melik, Jelka. Otroci – storilci kaznivih dejanj na Slovenskem. V: Škoro Ba- bić, Aida (ur.), Jeraj, Mateja (ur.), Košir, Matevž (ur.), Balkovec, Bojan (ur.). Zgodovina otroštva. Ljubljana: ZZDS, 2012, str. 256–265. Meršol, Valentin. Bolnišnice v Sloveniji. V: Lavrič, Jože (ur.), Mal, Josip (ur.), Stele, France (ur.). Spominski zbornik Slovenije: ob dvajsetle- tnici Kraljevine Jugoslavije. Ljubljana: Jubilej, 1939, str. 490–506. Meršol, Valentin. Zdravniški kongres v Beogradu od 29. IX. do 2. X. 1935. Zdravniški vestnik, 7, 1935, št. 12, str. 436–443. N. J. Prof. dr. Matija Ambrožič. Obzornik zdravstvene nege, 3, 1969, str. 131–133. Natlačen, Marko. Oblastne samouprave v Sloveniji. V: Mal, Josip (ur.). Slovenci v desetletju 1918–1928: zbornik razprav iz kulturne, gospodarske in politične zgodovine. Ljubljana: Leonova družba, 1928, str. 339–357. Občni državljanski zakonik z dne 1. junija 1811 v besedilu treh delnih novel, slovenski prevod iz leta 1928. Penko, Alojzij. Članstvo občine. Ljubljana: Priloga Samouprave, 1939. Pirc, Ivo. Naroda rast – zdravje družin. Ljubljana: Prosvetna zveza v Ljubljani, 1940. Pirc, Ivo. Razvoj in delo higienske organizacije v Sloveniji. V: Lavrič, Jože (ur.), Mal, Josip (ur.), Stele, France (ur.). Spominski zbornik Slovenije: ob dvajsetletnici Kraljevine Jugoslavije. Ljubljana: Jubi- lej, 1939, str. 506–517. 235 Pirc, Ivo: Zdravje v Sloveniji II. Zdravstvene prilike in delo higijenskih ustanov v Sloveniji 1922−1936: spomenica ob petnajstletnici Hi- gijenskega zavoda v Ljubljani. Ljubljana: Higijenski zavod, 1938. Pirc, Ivo. Zdravstveno stanje in demografski podatki. V: Lavrič, Jože (ur.), Mal, Josip (ur.), Stele, France (ur.). Spominski zbornik Slo- venije ob dvajsetletnici Kraljevine Jugoslavije. Ljubljana: Jubilej, 1939, str. 483–489. Perovšek, Jurij. Slovenska samostojnost v Državi SHS. V: Fischer, Jasna (gl. ur.). Slovenska novejša zgodovina 1: od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije 1848– 1992. Ljubljana: Mladinska knjiga; Inštitut za novejšo zgodovino, 2006, str. 186−192. Perovšek, Jurij. Uvajanje centralizma. V: Fischer, Jasna (gl. ur.). Slo- venska novejša zgodovina 1: od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije 1848–1992. Lju- bljana: Mladinska knjiga: Inštitut za novejšo zgodovino, 2006, str. 211−212. Puhar, Alenka. Prvotno besedilo življenja: oris zgodovine otroštva na Slovenskem v 19. stoletju. Ljubljana: Studia humanitatis, 2004. Puhar, Karel. Socialni položaj bivših in sedanjih gojencev. V: Dostal, Rudolf (ur.), Supančič, Drago (ur.). Štirideset let gluhonemnice v Ljubljani 1900–1940. Ljubljana: Ravnateljstvo gluhonemnice v Ljubljani, 1940, str. 61–66. Radovanovič, Sašo. Mesto Maribor v luči matičnih knjig 17. stoletja. Kronika: časopis za zgodovino in narodopisje, 39, 1991, št. 1−2, str. 32−39. Ramšak, Mojca. »Mama me je s policijo gnala nazaj, ko sem dobila sina« ali O nezakonskih otrocih in njihovih starših na Koroškem v 19. in prvi polovici 20. stoletja. Ljubljana: Etnografski muzej, 1997. Ravnikar, Marija. Predšolska vzgoja gluhonemih. V: Ermenc, Zvonko (ur.), Kmetec, Vera (ur.), Pianecki, Zora (ur.). Jubilejni zbornik za- voda za gluho mladino v Ljubljani 1900−1950. Ljubljana: (s. n.), 1950, str. 34–37. Ravnikar, Marija. Važnost predšolske vzgoje. V: Dostal, Rudolf (ur.), Supančič, Drago (ur.). Štirideset let gluhonemnice v Ljubljani 1900–1940. Ljubljana: Ravnateljstvo gluhonemnice v Ljubljani, 1940, str. 96–99. Ratej, Mateja. Samoiztrebljenje naroda. Dnevnik (Objektiv), 3. 1. 2009, str. 15. 236 VIRI IN LITERATURA Rožman, Irena. Demografski trendi s poudarkom na zunajzakonski mladostniški rodnosti v Sloveniji med letoma 1900 in 1998. Tra- ditiones, 32, 2003, št. 2, str. 193−209. Rus, Veljko. Izvor in razvoj socialne politike. Družboslovne razprave, 6, 1989, št. 8, str. 15–32. Senekovič, Bogumil. Pokojninsko zavarovanje nameščencev. Slovenski pravnik, 39, 1925, št. 1/2, str. 7–20. Skala, Anton. Pomožna šola v Razlagovi ulici. V: Humek, Drago (ur.). Deset let drž. Slovenske osnovne in meščanske šole v Mariboru: 1919–1929. Maribor: Učiteljski dom v Mariboru, 1929, str. 31– 32. Skala, Anton. Nekaj misli ob štiridesetletnici. V: Dostal, Rudolf (ur.), Supančič, Drago (ur.). Štirideset let gluhonemnice v Ljubljani 1900−1940. Ljubljana: Ravnateljstvo gluhonemnice v Ljubljani, 1940, str. 16–18. Socialno zdravstvo avtonomnega mesta Ljubljane v letu 1930. Lju- bljana: Mestno načelstvo ljubljansko, 1931. Stariha, Gorazd: Izkoriščanje otrok in njih pravna (ne)zaščita v 19. sto- letju. V: Škoro Babić, Aida (ur.), Jeraj, Mateja (ur.), Košir, Matevž (ur.), Balkovec, Bojan (ur.). Zgodovina otroštva. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 2012, str. 231–242. Statistički godišnjak 1929. Kraljevina Jugoslavija: Opšta državna stati- stika Beograd, knjiga I. Statistički godišnjak 1931. Kraljevina Jugoslavija: Opšta državna stati- stika Beograd, knjiga III. Statistički godišnjak 1938–1939. Kraljevina Jugoslavija: Opšta državna statistika Beograd, knjiga IX. Stenografske beleške Narodne skupštine Kraljevine Jugoslavije, 6, knjiga 2, 7. 3. 1937, str. 1157–1308. Dostopno na: Zgodovina Slovenije – SIstory, http://sistory.si/11686/3621 (datum dostopa 31. 1. 2018). Stiplovšek, Miroslav. Banski svet Dravske banovine 1930−1935. Pri- zadevanja banskega sveta za omilitev gospodarskosocialne krize in razvoj prosvetno-kulturnih dejavnosti v Sloveniji ter za razši- ritev samoupravnih in upravnih pristojnosti banovine. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete Ljubljana, 2006. Stiplovšek, Miroslav. Prispevki za zgodovino sindikalnega gibanja na Slovenskem. Maribor: Obzorja, 1989. Stiplovšek, Miroslav. Prizadevanja samouprav ljubljanske in maribor- ske oblasti za gospodarski in socialni napredek Slovenije jeseni 237 1927. V: Mihelič, Darja (ur.). Gestrinov zbornik. Ljubljana: Za- ložba ZRC, 1999, str. 365–377. Stiplovšek, Miroslav. Slovenski parlamentarizem 1927−1929: avtono- mistična prizadevanja skupščin ljubljanske in mariborske oblasti za ekonomsko-socialni in prosvetno-kulturni razvoj Slovenije ter za udejanjanje parlamentarizma. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 2000. Šircelj, Milivoja. Determinanta rodnosti v Sloveniji: doktorsko delo. Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 1991. Šircelj, Milivoja. Rodnost v Sloveniji od 18. do 21. stoletja. Ljubljana: Statistični urad RS, 2006. Upravne občine in njihove dolžnosti po »Zakonu o bolnicah« ter »Za- konu o združenih zdravstvenih občinah«. Samouprava: poučno glasilo za župane, občinske odbornike in druge samoupravne funkcijonarje, I, 1930, št. 6 in 7, str. 85–88. Uratnik, Filip. Socialno skrbstvo in socialna zakonodaja. V: Mal, Jo- sip (ur.). Slovenci v desetletju 1918–1928: zbornik razprav iz kul- turne, gospodarske in politične zgodovine. Ljubljana: Leonova družba, 1928, str. 461–483. Urlep, Franc. Andrija Štampar, njegov čas in Slovenci. V: Zupanič Sla- vec, Zvonka (ur.). Razvoj javnega zdravstva na Slovenskem med prvo in drugo svetovno vojno in njegov utemeljitelj dr. Ivo Pirc. Ljubljana: IVZ RS, 2005, str. 23–30. Zakovšek, Jože. Šolska doba gluhonemega otroka. V: Dostal, Rudolf (ur.), Supančič, Drago (ur.). Štirideset let gluhonemnice v Lju- bljani 1900−1940. Ljubljana: Ravnateljstvo gluhonemnice v Lju- bljani, 1940, str. 47−54. Zaletel, Marija. Zdravstvena nega. Obzornik Zdravstvene nege, 39, 2005, št. 1, str. 5–9. Zaletel-Kragelj, Lijana, Eržen, Ivan, Premik, Marjan. Uvod v javno zdravje. Ljubljana: Medicinska fakulteta, 2007. Zalokar, Alojz. Osnove zdravstvene politike. Misel in delo: kulturna in socialna revija, III, 1937, št. 1, str. 3–17. Zalokar, Alojz. Regeneracija. Misel in delo: kulturna in socialna revija, I, 1934, št. 1−2, str. 17–19. Zalokar, Alojz. Vojna, mir in naš narodni pomladek. Njiva, 1, 1921, št. 8, str. 185–189. Zalokar, Alojzij. Socialna medicina. Naši zapiski: mesečnik za politiko in gospodarstvo, kulturno in socialno življenje, 13, 1921, št. 3, str. 55–59. 238 VIRI IN LITERATURA Zupanič Slavec, Zvonka. Okrajne ustanove – zdravstveni domovi in njihovo poslanstvo. V: Zupanič Slavec, Zvonka (ur.). Razvoj jav- nega zdravstva na Slovenskem med prvo in drugo svetovno vojno in njegov utemeljitelj dr. Ivo Pirc. Ljubljana: IVZ RS, 2005, str. 167–170. Zupanič Slavec, Zvonka. Začetki zdravstvenih domov – Lukovica. V: Zupanič Slavec, Zvonka (ur.). Razvoj javnega zdravstva na Slo- venskem med prvo in drugo svetovno vojno in njegov utemeljitelj dr. Ivo Pirc. Ljubljana: IVZ RS, 2005, str. 171–175. Zwitter, Fran. Prebivalstvo na Slovenskem od XVIII. stoletja do dana- šnjih dni. Ljubljana: Znanstveno društvo v Ljubljani, 1936. Žnidaršič Žagar, Sabina. Novo materinstvo: Novi pogledi na matere in njihovo materinjenje od konca 19. stoletja do druge svetovne vojne. Annales, 13, 2003, št. 2, str. 327−338. Žnidaršič Žagar, Sabina. Ženski so pa vzrasle svetlejše dolžnosti nego kuhati in prati. Podoba in pojavnost žensk na Slovenskem: Slo- venke od sredine 19. stoletja do 2. svetovne vojne. Ljubljana: Peda- goški inštitut, 2009. 239 IMENSKO KAZALO 240 IMENSKO KAZALO A Ambrožič, Matija 105, 106, 108, 112 Anžič, Sonja 14, 16, 230 Aleksander, regent  Karađorđević, Aleksander I. Attems, Ferdinand 69 B Baldrian 152 Baltič, Vilko 23 Batut Jovanović, Milan 19 Besant, Anne 167 Bilimovič, Aleksander 36, 231 Bole Lovrenčič, Cita 104, 105, 108, 111, 231 Boškin, Angela 103, 104, 105, 108, 111 Brecelj, Anton 22, 27, 34, 39, 41, 89, 91, 93, 97, 98, 184, 231 Brejc, Janko 23 C Cizelj, Anton 111 Cvetković, Dragiša 56, 85, 217, 225 Cergol, Ana 231 Č Čeč, Dragica 14, 15, 231 D Davis, Kingsley 175 De Gaulle, Charles 17 Derč, Bogdan 102 Dermelj, Mirko 146, 149, 231 Dermelj, Ljubo 149, 231 Dobaja, Dunja 164, 231, 232 Doberšek, Karel 194 Dolenc, Metod 184 Dolšak, Fran 39, 59 Dolžan, Janko 38, 45, 55, 56, 232 Dragac, Željko 203 Dragaš, Ana Zlata 44, 232 Dragaš, Bogo 107, 214, 222, 232 Dugac, Željko 203, 234 E Erbežnik, Ivan 158, 232 G Goršič, France 23, 25, 28, 102, 103, 232 Gril, Marija 105 Grm, Franc 145, 146, 151, 152 H Habinc, Mateja 189, 193, 194, 195, 232 Holzapfel, Ignacij 146 Hribar, Ivan 23 Hristić, Stavra 187 J Jagodic, Vojko 119, 121, 122, 123, 125, 129, 232 Jakopič, Bogo 147, 150, 152, 153, 233 Jindrich, Alois J. 18, 233 Jovanović Batut, Milan 19 Jurečko, Ivan 42 241 K Karađorđević, Aleksander I. 22, 23, 48 Katičić, Vladimir 42 Kocijančič, Mario 39, 41, 233 Kogoj, Frančišek 104 Korošec, Anton 22, 27, 50, 69 Kosi, Anton 73 Košir, Alija 233 Kramer, Albert 22 Kresal, France 14, 38, 233 Kristan, Anton 22 Kristan Lunaček, Slava 45 Kumelj, Metod 148, 149, 160, 233 Kunst, Ivan 146 Kurent, Ana 105 L Landry, Adolphe 175 Lazarević, Žarko 50, 143, 233, 234 Leček, Suzana 203, 234 Levičnik, Albert 135, 136 Lučovnik, Hinko 234 M Makarovič, Marija 193, 195 Marichel 153 Marolt, Nande 171 Marušič, Drago 51, 139 Mayer, Ernest 42 Mayerhofer, Ernst 203, 204 Mazi, Vilko 152, 153, 234 Melik, Jelka 39, 234 Meršol, Valentin 81, 185, 186, 187, 216, 225, 234 Mijušković, Jovan 185, 186 Mitterauer, Michael 190, 191 Mrkun, Anton 143 N Naglas, Jakob Jožef 140 Natlačen, Marko 10, 69, 71, 72, 81, 83, 88, 90, 93, 97, 164, 165, 168, 169, 234 Nemanič, Josip 92 Notestein, Frank 175 N. J. 105, 108, 109, 112, 234 P Padovanski, sv. Vincencij 27 Penko, Alojzij 91, 234 Perič, Ljudevit 121 Perovšek, Jurij 22, 23, 235 Pianecki, Zora 156 Pirc, Bojan 41 Pirc, Ivo 8, 43, 45, 102, 106, 107, 108, 110, 112, 115, 141, 143, 169, 171, 172, 173, 174, 177, 179, 180, 182, 193, 199, 200, 201, 203, 209, 234, 235 Pirkmajer, Oto 66 Ploj, Miroslav 23 Pribičević, Svetozar 23 Primožič, Štefan 146 Puhar, Alenka 176, 177, 192, 194, 198, 235 Puhar, Karl 152, 161 242 IMENSKO KAZALO R Radovanovič, Sašo 198, 235 Rajaković, Milivoj 85 Ramšak, Mojca 190, 235 Rašković Janiševa, Vilma 186 Ratej, Mateja 165, 235 Ravnikar, Marija 155, 156, 157, 235 Rozman, Peter 165 Rožman, Irena 206, 236 Rus, Veljko 17, 236 S Savić, Ljubomir 152, 153 Senekovič, Bogumil 39, 236 Sernec, Dušan 48 Skala, Anton 100, 145, 146, 236 Stariha, Gorazd 15, 236 Stefanović, Svetozar 41 Stojadinović, Milan 69 Stiplovšek, Miroslav 10, 50, 69, 76, 92, 95, 236, 237 Š Šiffrer, Antonija 105, 108 Šircelj, Milivoja 171, 175, 178, 179, 183, 190, 192, 193, 195, 198, 199, 202, 207, 237 Škerlj, Božo 9 Štampar, Andrija 8, 19, 40, 42, 44, 106, 118 Štebi, Alojzija 103, 104 T Tavčar, Franja 105 Thompson, Warren J. 175 Tomašić, D. 164 U Urlep, Franc 43, 44, 45, 118, 237 Uratnik, Filip 237 V Vidic, Oton 136 Vilfan, Sergij 190 Z Zakovšek, Jože 154, 156, 157, 237 Zaletel, Marija 19, 237 Zaletel–Kragelj, Lijana 19, 237 Zalokar, Alojz 19, 20, 40, 41, 44, 118, 182, 185, 186, 216, 224, 237 Zalokar, Alojzij  Zalokar, Alojz Zupanc, Franc 39 Zupanič–Slavec Zvonka 43, 114, 238 Zwitter, Fran 171, 172, 178, 190, 238 Ž Žerjav, Gregor 23 Živković, Petar 50 Žnidaršič Žagar, Sabina 42, 165, 166, 176, 238 243 BESEDA O AVTORICI Dunja Dobaja, rojena 1971 v Ljubljani, je končala študij zgodovine na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Leta 2002 se je zaposlila na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani. Več let je sodelovala v projektu izdelave zbirke smrtnih žrtev na območju Republike Slovenije med drugo svetovno vojno in neposredno po njej, sedaj pa je zaposlena kot raziskovalka. Leta 2014 je doktorirala na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Njeno raziskovalno področje je socialna zgodovina v obdobju med obema svetovnima vojnama in v času druge svetovne vojne na Slovenskem s poudarkom na socialno–zdravstveno zaščiti mater in otrok, poučevanja gluhonemih otrok, ukradenih otrok v času vojne ipd. O tem je objavila več znanstvenih in strokovnih člankov in jih nekajkrat predstavila na znanstvenih konferencah. Sodelovala pa je tudi v projektih s področja vojaške zgodovine. 244 245 V ZBIRKI ŽE IZŠLO 1. Jurij Perovšek. Na poti v moderno : poglavja iz zgodovine evrop- skega in slovenskega liberalizma 19. in 20. stoletja. Ljubljana 2005. 2. Bojan Godeša. Slovensko nacionalno vprašanje med drugo sve- tovno vojno. Ljubljana 2006. 3. Aleš Gabrič. Šolska reforma 1953–1963. Ljubljana 2006. 4. Damijan Guštin. Za zapahi : prebivalstvo Slovenije v okupatorjevih zaporih 1941–1945. Ljubljana 2006. 5. Peter Vodopivec. O gospodarskih in socialnih nazorih na Slovens- kem v 19. stoletju. Ljubljana 2006. 6. Mojca Šorn. Življenje Ljubljančanov med drugo svetovno vojno. Ljubljana 2007. 7. Vida Deželak-Barič. Komunistična partija Slovenije in revolu- cionarno gibanje 1941–1943. Ljubljana 2007. 8. Žarko Lazarević, Aleksander Lorenčič (ur.). Podobe moderniza- cije : poglavja iz gospodarske in socialne modernizacije Slovenije v 19. in 20. stoletju. Ljubljana 2009. 9. Jurij Perovšek. »V zaželjeni deželi« : slovenska izkušnja s Kralje- vino SHS/Jugoslavijo 1918–1941. Ljubljana 2009. 10. Žarko Lazarević. Plasti prostora in časa : iz gospodarske zgodovine Slovenije prve polovice 20. stoletja. Ljubljana 2009. 11. Ervin Dolenc. Med kulturo in politiko : kulturnopolitična razha- janja v Sloveniji med svetovnima vojnama. Ljubljana 2010. 12. Jurij Hadalin. Boj za Albanijo : propad jugoslovanske širitve na Balkan. Ljubljana 2011. 13. Maja Gombač. »Modni pêle mêle« slovenske družbe med svetov- nima vojnama. Ljubljana 2011. 14. Eva Mally. Slovenski odpor : Osvobodilna fronta slovenskega naroda od 1941 do 1945. Ljubljana 2011. 246 15. Aleksander Lorenčič. Prelom s starim in začetek novega : tranzi- cija slovenskega gospodarstva iz socializma v kapitalizem (1990- 2004). Ljubljana 2012. 16. Jurij Perovšek. Samoodločba in federacija : slovenski komunisti in nacionalno vprašanje 1920–1941. Ljubljana 2012. 17. Jure Gašparič. Državni zbor 1992–2012 : o slovenskem parlamen- tarizmu. Ljubljana 2012. 18. Peter Vodopivec. Francoski inštitut v Ljubljani 1921–1947 / L ‘institut français de Ljubljana 1921–1947. Ljubljana 2013. 19. Jože Prinčič. Pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti 1945–1991. Ljubljana 2013. 20. Jurij Perovšek. O demokraciji in jugoslovanstvu : slovenski libera- lizem v kraljevini SHS/Jugoslaviji. Ljubljana 2013. 21. Vlasta Stavbar. Politik Vekoslav Kukovec : politično delovanje do leta 1918. Ljubljana 2014. 22. Alenka Kačičnik Gabrič. To smemo že tako dolgo : kmečke služ- nosti in njihova odprava. Ljubljana 2014. 23. Andrej Studen. Neprilagojeni in nevarni : podoba in status Ciga- nov v preteklosti. Ljubljana 2015. 24. Meta Remec. Podrgni, očedi, živali otrebi : higiena in snaga v dobi meščanstva. Ljubljana 2015. 25. Žarko Lazarević. Spremembe in razmišljanja : gospodarsko- zgodovinske refleksije. Ljubljana 2015. 26. Žiga Koncilija. Politično sodstvo : sodni procesi na Slovenskem v dveh Jugoslavijah. Ljubljana 2015. 27. Marjetka Rangus. Parlamentarne prakse socialistične Jugosla vije : v iskanju ravnotežja med skupščinskim sistemom in parlamen- tarizmom. Ljubljana 2016. 28. Meta Remec. Bakh, tobak in Venera : grehi in skušnjave v dolgem 19. stoletju. Ljubljana 2016. 29. Filip Čuček. Svoji k svojim : na poti k dokončni nacionalni razmejitvi na Spodnjem Štajerskem v 19. stoletju. Ljubljana 2016. 30. Gašper Mithans. Jugoslovanski konkordat : Pacem in discordia ali jugoslovanski »kulturkampf«. Ljubljana 2017. 31. Bojan Cvelfar. Srbska pravoslavna cerkev na Slovenskem med svetovnima vojnama. Ljubljana 2017. 32. Monika Kokalj Kočevar. Mobiliziranci v nemško vojsko z gorenjske v letih 1943–1945. Ljubljana 2017. Več o publikacijah Inštituta za novejšo zgodovino na: http://www.inz. si/razpoznavanja.php Cena: 19 EUR