Oton Župančič:
Pesem žebljarjev.
vJd štirih do ene,
od štirih do ene
so zarje rumene,
so trate zelene,
od štirih do ene
voda nam kolesa, mehove nam žene,
nad nakli smo sključeni;
vsi, fantje, možje in dekleta in žene
od štirih do ene
že vsi smo izmučeni.
Voda nam kolesa, mehove nam žene
od štirih do ene,
od štirih do ene.
Pol treh, pol treh —
spet puha nam meh!
Žareči žeblji so nam v očeh,
do osmih zvečer žeblji, žeblji v očeh.
Od štirih do ene
voda nam kolesa, mehove nam žene,
do osmih od treh
žareči žeblji, žeblji v očeh . . .
Smo jih v polje sejali?
Po polju naši žeblji cveto —
poglej v nebo:
vanj smo jih kovali
od štirih do ene, do osmih od treh,
da nam bodo tudi ponoči v očeh . . .
anski Zvon" 1. XXXII. 1912.
2
Oton Župančič: Jezero.
Pa ondan sem pred zrcalom postal: o, kakor da sem po sebi koval! O, kakor da delam ves božji dan greh od štirih do ene, do osmih od treh!
Od štirih do ene,
od štirih do ene
voda nam kolesa, mehove nam žene,
do osmih od treh
žareči žeblji, žeblji v očeh . . .
op
=0=
DO
Jezero.
Vse ure dneva, ki čez svod hite, odsevajo v zrcalu te vode, vse zarje vanjo omakajo perot, vse zvezde vanjo pišejo svoj pot.
Kar je resnic, to v jezeru je slik: gora, drevo in otok in zvonik, oblak in ptič, prebežnika višin — vse podvojeno gleda iz globin.
In jezero igra se z bleskom tem,
preliva svit in sence, in očem
je večno čudo — in ko zreva vanj,
sva vplela sebe v čar njegovih sanj . . .