Inštitut za novejšo zgodovino Ljubljana 2009 Jurij Perovšek “V ZAŽELJENI DEŽELI” SLOVENSKA IZKUŠNJA S KRALJEVINO SHS/ JUGOSLAVIJO 1918–1941 ZBIRKA RAZPOZNAVANJA/RECOGNITIONES 9 Jurij Perovšek “V ZAŽELJENI DEŽELI”: SLOVENSKA IZKUŠNJA S KRALJEVINO SHS/JUGOSLAVIJO 1918–1941 Urednik: dr. Aleš Gabri č Izdal in založil: Inštitut za novejšo zgodovino Za založnika: dr. Damijan Guštin Recenzenta: dr. Miroslav Stiplovšek dr. Stane Granda Oblikovalec: Andrej Verbi č Prevod povzetka: Borut Praper Ra čunalniški prelom: Uroš Čuden, MEDIT d.o.o. Tisk: Tiskarna DTP d.o.o. Naklada: 500 izvodov Izid knjige je podprla: Javna agencija za knjigo Republike Slovenije CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 94(497.4) ″1918/1941 ″ PEROVŠEK, Jurij “V zaželjeni deželi” : slovenska izkušnja s Kraljevino SHS/Jugoslavijo : 1918-1941 / Jurij Perovšek ; [prevod povzetka Borut Praper]. - Ljubljana : Inštitut za novejšo zgodovino, 2009. - (Zbirka Razpoznavanja = Recognitiones ; 9) ISBN 978-961-6386-21-0 248631552 5 Ženi Mateji in sinu Florjanu 7 Pregled vsebine PREDGOVOR 9 SLOVENCI IN NASTANEK KRALJEVINE SHS 17 Državnopravni in upravnopoliti čni razvoj Slovenije v letih 1918–1921 19 Politi čni in idejni pogledi slovenskih strank in državnoupravne oblasti na oborožene sile v letih 1918–1919 49 Iz diplomatskega in politi čnega boja za meje 1919–1920 83 Slovenska politika in vprašanje priklju čitve Prekmurja h Kraljevini SHS 1918–1919 120 V KRALJEVINI SHS/JUGOSLAVIJI 135 Unitaristi čni in centralisti čni značaj Vidovdanske ustave 137 Slovenska politika in narodno vprašanje v času veljavnosti Vidovdanske ustave 145 Slovenci in Jugoslavija v tridesetih letih 160 8 Idejnopoliti čni in socialnogospodarski nazori slovenskega meš čanstva v času med svetovnima vojnama 180 Mit in resni čnost prve jugoslovanske države 215 Anton Korošec in temeljna vprašanja Kraljevine SHS/Jugoslavije 241 POVZETEK 261 SUMMARY 271 VIRI IN LITERATURA 281 OSEBNO KAZALO 305 9 PREDGOVOR O prvi Jugoslaviji, s katero se je za čelo dobrih se- demdeset let obsegajo če obdobje jugoslovanske državne izkušnje slovenskega naroda, danes, ko se jugoslovan- sko obdobje vedno hitreje odmika izpred družbenega in politi čnega pogleda sodobnega slovenskega človeka, v javnosti vedno redkeje te če beseda. Kar zadeva 20. stoletje, se je namre č v zgodovinopisni in širši družbe- ni javnosti v zadnjih letih uveljavila vrsta poudarjenih razmišljanj in polemik o vzrokih in usodnih posledicah slovenskih idejnih in politi čnih delitev v 20. stoletju, ki predvsem zadevajo dogajanje med drugo svetovno vojno na Slovenskem in obdobje neposredno po njej. Podob- no, čeprav manj, velja tudi za čas druge jugoslovanske države, za katerega se v glavnem poudarja le njegova temeljna zna čilnost, to je monisti čni idejni in politi čni sistem, ki ga je po letu 1945 vzpostavila in vzdrževala komunisti čna stranka. Slovensko zgodovinopisje je omenjena dogajanja precej že razjasnilo in opredelilo podlago za kompleksen pogled na klju čne idejne, kulturne in politi čne proce- se ter njihove nosilce na Slovenskem v z zgodovinsko prelomnimi dogodki zgoš čenem 20. stoletju. V okviru omenjenih prizadevanj je v zadnjem dobrem desetletju in pol posvetilo opazno pozornost tudi času med obema svetovnima vojnama, to je odlo čujočem obdobju, v ka- terem so bila spo četa vsa klju čna idejna in narodnopo- liti čna vprašanja, s katerimi se je soo čal in jih reševal kasnejši čas, zgodovinsko zaokrožen s slovensko osa- Predgovor 10 mosvojitvijo in prehodom Slovencev v nacijo leta 1991. V tem smislu zgodovinopisje narodovemu zgodovin- skemu spominu že zagotavlja svobodno vrednotenje in osmišljevanje slovenske razvojne poti in njenih zna čil- nosti v prejšnjem stoletju kot najbolj intenzivnem obdo- bju novejše zgodovine. Po prvih monografskih in drugih poglobljenih obravnavah slovenskega idejnega in poli- ti čnega razvoja v prvi jugoslovanski državi iz šestdese- tih, sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja (Metod Mikuž, Mom čilo Ze čevi ć, Janko Prunk, Janko Pleterski) se je namre č v devetdesetih letih in kasneje za čelo pospešeno obravnavanje obdobja prve Jugoslavi- je, bodisi v celoti bodisi v okviru posameznih problem- skih in časovnih sklopov, ki označujejo njegove najbolj klju čne zna čilnosti (Janko Prunk, Anka Vidovi č-Miklav- či č, Jurij Perovšek, Ervin Dolenc, Miroslav Stiplovšek, Egon Pelikan, Jure Gašperič, Bojan Balkovec, Andrej Rahten, Darko Friš, Mateja Ratej, Aleksandra Berberih Slana, Dragan Potočnik, Igor Grdina, Žarko Lazarevi ć, Peter Vodopivec). Kljub temu pa raziskovalce Kraljevine SHS/Jugoslavije čaka še veliko dela. Čas prve Jugosla- vije je bil namre č vpet v izredno razgibano obdobje, ki so ga opredelili konec prve svetovne vojne in z njo povezan razpad oziroma ozemeljsko, politi čno ali revolucionarno preoblikovanje več dotedanjih vodilnih evropskih vele- sil ter nastop novega svetovnega spopada leta 1939, h kateremu je vodil splet vrste idejnih, politi čnih in soci- alnogospodarskih nazorov in usmeritev, ki so medtem zavladale v Evropi in svetu. Narodi, ki so ta razvoj do- življali v novem državnem in kulturno-civilizacijskem okolju, pa so se ob splošnih zgodovinskih spremembah soo čili še s posebnostmi svojega spremenjenega bivanj- skega okvira, kar je od njih terjalo kompleksno vredno- tenje in opredeljevanje v klju čnih vprašanjih tedanjega časa. Med njimi so bili tudi Slovenci, ki so leta 1918 iz avstro-ogrske monarhije prek Države Slovencev, Hrva- tov in Srbov (Država SHS) vstopili v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (Kraljevina SHS). Namen pri čujoče knjige je poglobiti spoznanja o te- meljnih problemskih vsebinah, ki so odlo čilno opredelile zgodovino in ravnanje jugoslovanskih Slovencev v času med svetovnima vojnama. Omenjeno obdobje je obrav- 11 PREDGOVOR navano v dveh vsebinskih sklopih. V prvem, Slovenci in nastanek Kraljevine SHS, je najprej raz členjena dr- žavotvornost, ki so jo Slovenci v 20. stoletju prvi č jasno izrazili že v procesu jugoslovanske državne združitve novembra 1918. Takrat so v okviru Države SHS, ki je obstajala od razpada Avstro-Ogrske, 29. oktobra 1918, do združitve s Kraljevino Srbijo v Kraljevino SHS, 1. de- cembra 1918, na razli čnih ravneh utemeljili svoj nov narodnopolitični položaj, zna čilen za vsako samostoj- no organizirano narodno skupnost. Oblikovali so prvo slovensko nacionalno vlado, Narodno vlado Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani. Pri tem so bili že takrat prepri čani, da je to bil čas “prve slovenske narodne vla- de” (Slovenski narod, 2. november 1918). Obravnavali so tudi vprašanje oblikovanja slovenskega parlamenta oziroma politi čnega telesa, ki naj bi mu bila Narodna vlada odgovorna za svoje ravnanje, ter razpolagali s svo- jimi oboroženimi silami. Po predsedstvu Narodne vlade so deloma opravljali tudi zunanjepoliti čno dejavnost. Nov zgodovinski položaj, v katerem so bili Slovenci po razpadu avstro-ogrske monarhije in nastanku novih držav na njenem nekdanjem ozemlju, je kot posebno vprašanje postavil tudi problem novih narodno držav- nih mej. To vprašanje je v letih 1919–1920 na mednaro- dnopoliti čni ravni reševala mirovna konferenca v Pari- zu, kjer so kot člani delegacije Kraljevine SHS sodelovali tudi slovenski predstavniki. Tedanji slovenski izvedenci za razli čna pomembna podro čja, ki jih je obravnavala mirovna konferenca, poznavalci narodne problematike v posameznih slovenskih mejnih pokrajinah ter politi čni in diplomatski predstavniki so bili v reševanju tega vpra- šanja zelo dejavni. Zato je zmotna ocena, ki se morda še danes kaže v pogledih na to obdobje narodne zgodovine in zagovarja prepri čanje, da so tedanje slovenske elite le malo storile glede reševanja problematike mej. Pri čujo- ča knjiga na podlagi prikaza strokovnega, politi čnega in diplomatskega napora slovenskih članov jugoslovanske delegacije v Parizu za ugodno rešitev mejnega vprašanja z Italijo, Avstrijo in Madžarsko kaže nasprotno. Njihov prispevek v reševanju vprašanja jugoslovanskih meja na slovenskem ozemlju je predstavljen skozi politi čna in diplomatska prizadevanja slovenskega specialista za 12 Koroško dr. Lamberta Ehrlicha na mirovni konferenci v Parizu. Klju čni vir za predstavitev delovanja slovenskih predstavnikov na pariški konferenci v pri čujoči knjigi je bilo obsežno Ehrlichovo besedilo Pariška mirovna konfe- renca in Slovenci 1919/20, napisano v letih 1922–1931. Najprej je bilo v nepopolni razli čici v letih 1960–1971 v 30 nadaljevanjih objavljeno v mese čniku Slovenska dr- žava (Toronto), leta 2002 pa je Inštitut za zgodovino Cer- kve pri Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani izdal ce- lotno besedilo, ki ga je za znanstveno objavo pripravila mag. Marija Vre čar. Ob izvirniku Ehrlichovega besedila, ki ga od leta 2003 hrani Nadškofijski arhiv v Ljubljani, obstajata še dve njegovi nepopolni kopiji. Prvo kot t. i. Žolgerjevo poro čilo (ne pa kot Ehrlichovo besedilo) hrani Arhiv Inštituta za narodnostna vprašanja v Ljubljani, drugo pa najdemo v službi INDOK Ministrstva za zuna- nje zadeve Srbije v Beogradu. Prvi vsebinski sklop knjige zaokroža poglavje o po- gledih slovenske politike v jugoslovanskem delu Sloveni- je in med prekmurskimi Slovenci o priklju čitvi Prekmur- ja h Kraljevini SHS. Kljub poudarjeni skrbi za Koroško in Primorsko, ki je zaznamovala tedanji boj za meje in s tem slovenski zgodovinski spomin, je namre č treba opo- zoriti, da je tudi vprašanje združitve Prekmurja z naro- dno matico v jugoslovanski državi ves čas vzpodbujalo takratno slovensko politiko in narodnopoliti čne težnje prekmurskih Slovencev. Knjiga se zato temu posebej po- sve ča. Priklju čitev Prekmurja h Kraljevini SHS, k čemer so odločilno prispevali slovenski člani jugoslovanske de- legacije v Parizu – dr. Matija Slavi č, dr. Ivan Žolger, dr. Lambert Ehrlich in dr. Milko Brezigar –, je bila poleg Maistrove zagotovitve meje z Avstrijo na Štajerskem tudi edini slovenski oziroma jugoslovanski uspeh v reševanju mejnih vprašanj na Slovenskem po razpadu Avstro-Ogr- ske in oblikovanju jugoslovanske države leta 1918. Eno od osrednjih sporo čil knjige je še, da je bila združitev Prekmurcev z narodno matico dejanje najvišjega nacio- nalnega pomena in je tudi eden od zgodovinskih teme- ljev ozemeljske celovitosti Republike Slovenije, ki je bil postavljen že v času tik po koncu prve svetovne vojne. V drugem vsebinskem sklopu knjige, V Kraljevini SHS/Jugoslaviji, so raz členjeni zna čaj in pomen pr- 13 PREDGOVOR ve Jugoslavije za Slovence ter njihov odnos do klju č- nih problemov tedanjega časa in jugoslovanske države. Predstavljeni so pogledi slovenske politike na temeljno vprašanje prve Jugoslavije – nacionalni problem, ki sta ga spo čela centralisti čni in unitaristi čni državnopravni ustroj Kraljevine SHS/Jugoslavije. Slovenci so se nanj odzvali z ve činsko podporo avtonomisti čno-federalisti č- nemu narodnopoliti čnemu stališ ču, ki ga je poosebljala najmočnejša slovenska politi čna stranka tistega časa – katoliška Slovenska ljudska stranka (SLS). Nadalje so obravnavani idejnopoliti čni in socialnogospodarski nazori slovenske meš čanske politike, to je tistih poli- ti čnih sil, ki so obvladovale tedanjo slovensko politiko in sooblikovale politi čne razmere ter razvoj na jugoslo- vanski ravni. Obravnavani so nazori SLS in slovenskega dela vsedržavne Jugoslovanske demokratske oziroma Samostojne demokratske stranke (JDS/SDS) in Jugo- slovanske nacionalne stranke (JNS); v JDS/SDS je bila v dvajsetih letih politi čno združena ve čina slovenskega liberalnega tabora, ki je bil v tridesetih letih enotno or- ganiziran v JNS. Kar zadeva temeljne idejne in politi čne nazore katoliškega in liberalnega tabora, so prikazana ostra kulturnobojna stališ ča, ki so jih v obeh taborih poudarjali tudi v jugoslovanski državi. Druga če pa sta katoliška in liberalna politika v klju čnih idejnopoliti č- nih vprašanjih časa med obema svetovnima vojnama dosledno odklonili totalitaristi čne sisteme moderne – komunizem, fašizem in nacizem. Obenem je katoliški tabor v dvajsetih letih skozi krš čansko-socialni kon- cept zagovarjal socialno pravi čno državo s strogo soci- alno kontrolo kapitalisti čnega gospodarstva, liberalni pa enakomerno družbeno in gospodarsko emancipacijo vseh slojev prebivalstva. V tridesetih letih sta katoliška in liberalna politika podpirali koncept stanovsko-kor- porativne države in s tem povezano na čelo avtoritarne oziroma po državi disciplinirane demokracije. Vprašanje, kaj je prva jugoslovanska država zgodo- vinsko pomenila za Slovence ter njihov razvoj, je obrav- navano tudi skozi premislek izklju čno negativnih ocen, ki so po njenem razpadu leta 1941 dolga desetletja ob- vladovale zgodovinski spomin na Kraljevino SHS/Jugo- slavijo. Premislek pokaže, da so Slovenci kljub centrali- 14 sti čnemu in unitaristi čnemu državnemu razvoju in okr- njeni demokraciji v prvi Jugoslaviji skozi boj za svoj av- tonomisti čno-federalisti čni narodnopoliti čni cilj utrdili svojo nacionalno zavest in samozavest. Slednjo so kre- pili tudi z v Jugoslaviji vsestransko razvitim slovenskim narodnokulturnim življenjem, vzpostavitvijo celovitega slovenskega prosvetnega sistema in izrazitim gospodar- skim napredkom slovenskega naroda. Slovenci so v prvi Jugoslaviji postali tudi upoštevanja vreden politi čni de- javnik. Ob tem so v politi čno razgibanih dvajsetih letih razvili še moderno demokrati čno družbeno, socialnogo- spodarsko in politi čno misel, primerljivo so časnim de- mokrati čnim tokovom v Zahodni Evropi. Zna čaj prve Jugoslavije in življenje Slovencev v njej sta posebej raz členjena še skozi poglede vodilnega slovenskega politika v obdobju med svetovnima vojna- ma – načelnika SLS dr. Antona Korošca – na temeljna vprašanja Kraljevine SHS/Jugoslavije: nacionalno in socialno vprašanje, vprašanje idejnopoliti čnega zna čaja slovenske in jugoslovanske družbe ter vprašanje zuna- njepoliti čnega položaja jugoslovanske skupnosti. Koro- ščevi pogledi na omenjena vprašanja so bili podlaga že omenjenim idejnim, narodnopoliti čnim in socialnogo- spodarskim nazorom SLS, opozoriti pa je treba še na njegovo ostro politiko, ki jo je v drugi polovici tridesetih let kot notranji minister vodil proti nacisti čni dejavno- sti in nemštvu v Sloveniji in Jugoslaviji. Svoj odnos do nemške manjšine je po kapitulaciji Francije junija 1940 kot minister za prosveto spremenil v želji, da bi pridobil simpatije nacisti čne Nem čije in jo odvrnil od agresije na Jugoslavijo. Kon čni poudarek knjige je, da je Koroš čeva politi čna dejavnost pomembno vplivala na družbene in politi čne razmere v prvi Jugoslaviji. Njegova politika je pustila mo čán pe čat v zgodovinskem spominu na prvo jugoslovansko skupnost in je bila v marsi čem sopomen- ka za vlogo in položaj Slovencev v njej. Knjiga “V zaželjeni deželi” v okviru svojih problem- skih polj odgovarja na vprašanje, koliko je bila jugoslo- vanska skupnost, v katero so Slovenci leta 1918 vstopili z velikimi upi in pri čakovanji svojega emancipacijskega vzpona, v resnici “zaželjena dežela” njihove uresni čitve. Njen naslov je povzet po naslovu obsežnega članka, ki 15 PREDGOVOR ga je oktobra 1918 v štirih nadaljevanjih objavil eden od najvidnejših slovenskih politikov v avstrijski dobi Fran pl. Šuklje. V njem je razmišljal o ureditvi bodo če ju- goslovanske države, ki naj bi predstavljala uresni čitev “vekovitih na čel ljudske samoodlo čbe in svobode zlate!” (Slovenec, 15. oktobra 1918) Temeljna ugotovitev pri- čujoče “Zaželjene dežele” je, da je bila v prvi Jugoslaviji kljub slabim slovenskim izkušnjam z njo (neuresni čen avtonomisti čni državnopravni cilj, vpetost narodnojezi- kovnega in kulturnega razvoja v jugoslovanski unita- risti čni sistem, grožnje o ukinitvi slovenske univerze, nepovratno na jug naravnan dav čni primež, balkanska kulturnocivilizacijska raven, izguba Primorske, ki se ji je Kraljevina SHS odrekla v korist Kraljevine Italije leta 1920) oblikovana dovolj čvrsta narodnoemancipacijska podlaga, ki je Slovencem, obenem z dejanji dokazano narodnoosvobodilno voljo in vojaško sposobnostjo v drugi svetovni vojni, omogo čila, da so pri čeli živeti svojo naslednjo jugoslovansko izkušnjo. Kot vemo, se je ta na podlagi zgodovinske dozorelosti za lastno neodvisno državno življenje kon čala leta 1991 z vzpostavitvijo slo- venske nacionalne države – Republike Slovenije. Knjiga “V zaželjeni deželi” je plod avtorjevega raz- iskovalnega dela na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani in je bila pripravljena v okviru izvajanja razi- skovalnega programa Idejnopoliti čni in kulturni plura- lizem in monizem na Slovenskem v 20. stoletju. Avtor se ob tej priložnosti toplo zahvaljuje Javni agenciji za knjigo Republike Slovenije, ki je finan čno podprla njen izid, ter uredniku inštitutske knjižne zbirke Razpozna- vanja/Recognitiones dr. Alešu Gabri ču, ki je knjigo uvr- stil v njen program. Tako je bila odprta še ena od poti v “deželo” slovenske zgodovine, ki ima veliko razli čnih in zanimivih podob. Lesno Brdo, 25. junija 2009 Jurij Perovšek Slovenci in nastanek Kraljevine SHS 19 SLOVENCI IN NASTANEK KRALJEVINE SHS Slovenske dežele, ki so bile do leta 1918 vpete v avstrijski državni okvir, so se po pretrganju državno- pravnih vezi z Avstrijo in hkratni odpovedi prisege slo- venskega vojaštva habsburškemu vladarju na veliki po- liti čni manifestaciji 29. oktobra 1918 na Kongresnem trgu v Ljubljani 1 znašle v novem zgodovinskem položa- ju. Takrat je bila ustanovljena Država Slovencev, Hrva- tov in Srbov (Država SHS), ki je za ve čino habsburških Jugoslovanov predstavljala vmesno državno stopnjo v procesu jugoslovanske združitve leta 1918. Država SHS je obstajala do 1. decembra 1918, ko se je s Kraljevino Srbijo združila v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (Kraljevina SHS). Država SHS je ob svojem nastanku z izjemo Prekmurja, Medjimurja, Baranje, Ba čke in Ba- nata, ki so bili tedaj še v sestavu madžarske države, obsegala vse jugoslovansko ozemlje bivše avstro-ogrske monarhije: Slovenijo, Hrvaško z Istro in Dalmacijo ter Bosno in Hercegovino. Pred združitvijo s Kraljevino Sr- bijo – tej sta se 25. oziroma 26. novembra 1918 priklju- čili tudi Vojvodina in Črna gora – pa se je njen dejanski ozemeljski obseg zmanjšal. V prvi polovici novembra 1918 je namre č, skladno z Londonskim sporazumom iz leta 1915, vojska Kraljevine Italije pri čela zasedati slo- vensko Primorje, Istro, kvarnerska otoka Cres in Lošinj, severno Dalmacijo in dalmatinske otoke. Državi SHS je kot predsednik Narodnega Vije ća Slovencev, Hrvatov 1 O tem Pleterski, Prva odlo čitev Slovencev za Jugoslavijo, str. 261–268. Državnopravni in upravnopoliti čni razvoj Slovenije v letih 1918–1921 20 in Srbov v Zagrebu (Narodno Vije će), najvišjega organa oblasti v Državi SHS, na čeloval tedanji vodilni slovenski politik, prvak Vseslovenske ljudske stranke (VLS) dr. Anton Korošec. V Državi SHS, ki je bila ob Kraljevini Srbiji druga država-predhodnica 1. decembra 1918 oblikovane Kra- ljevine SHS, so Slovenci za kratek čas zaživeli kot sa- mostojen narod, ki je dosegel svojo lastno nacionalno državnost. 2 Pri tem je treba opozoriti, da je Država SHS, ki je predstavljala politi čni okvir tedanje slovenske na- rodnopoliti čne osamosvojitve, uresni čevala vsa po čela, ki jih zahteva mednarodno pravo za nastanek in obstoj držav. Imela je svoje državno ozemlje, ki so ga tvorile jugoslovanske dežele, ki so 29. oktobra 1918 prekinile državnopravne vezi z Avstrijo in Ogrsko. Prav tako je imela svoje prebivalstvo, saj je z 29. oktobrom 1918 pre- bivalstvo od Avstrije in Ogrske državno osamosvojenih jugoslovanskih dežel pripadalo novi Državi SHS. Država SHS je imela tudi svojo oblast, kajti v jugoslovanskih deželah bivše monarhije po njihovi državni odcepitvi vo- dilni organi Avstro-Ogrske niso ve č izvrševali suverene oblasti. Izvrševale so jo posamezne pokrajinske (naro- dne) vlade, na ravni celotne države pa Narodno Vije će v Zagrebu. 3 Poleg tega je imela Država SHS tudi zunanje odnose z drugimi državami. S tem je izpolnjevala še za- dnjo od zahtev, ki jih predpisuje mednarodno pravo za nastanek in obstoj držav. Mednarodni položaj Države SHS najbolj to čno opre- deljuje dejstvo, da splošno in izrecno mednarodno ni bila priznana, de facto pa je imela zna čaj meddržavno- pravnega subjekta. Tako so že zavezniške vlade oziro ma antantne sile “v dolo čeni meri upoštevale državnoprav- no spremembo, ki je na jugu Avstro-Ogrske nastala 29. oktobra 1918”. 4 Zavezniški glavni poveljnik na solunski fronti, francoski general Louis Franchet d’Espérey, je namre č 6. novembra 1918 v imenu zavezniških voja- ških sil na vzhodu pozdravil “jugoslovansko Narodno 2 O tem Perovšek, Slovenska osamosvojitev, str. 77–106. 3 O tem Čulinovi ć, Državnopravna historija, 1, str. 343–345; isti, Državnopravni razvitak, str. 127–128, 137–138; Tomši č, Razpad Avstro-Ogrske in nastajanje slo- venske državnosti, str. 625. 4 Čulinovi ć, Državnopravna historija, 1, str. 345. 21 SLOVENCI IN NASTANEK KRALJEVINE SHS Vije će v Zagrebu in Ljubljani kot tudi novo kopensko in pomorsko jugoslovansko oboroženo silo”. 5 Spremenjeno državnopravno stanje na jugu nekdanje Avstro-Ogrske so upoštevali tudi v taboru centralnih sil. 3. novembra 1918, torej še v času, ko je obstajala cesarska Nem čija, je nemški poslanik na Dunaju poro čal zunanjemu mini- strstvu v Berlin, kako je Narodna vlada SHS v Ljubljani (Narodna vlada) odgovorila “na direktno telegrafsko pro- šnjo (...) zaradi naših transportov iz Pule”. Sporo čila je, da glede na razpoložljiva transportna sredstva dovoljuje nemškim rajhovskim oficirjem in vojaštvu potovati čez slovensko ozemlje. 6 Poleg tega je tudi zadnji vladar sicer že razpadle habsburške monarhije, Karel I., 30. oktobra 1918 ukazal, da je treba “jugoslovanskemu Narodnemu Vije ću v Zagrebu” predati avstro-ogrsko vojno morna- rico. 7 Njegov ukaz so izpolnili, saj je 31. oktobra 1918 poverjenik za narodno obrambo dr. Mate Drinkovi ć ob- vestil Narodno Vije će, da je “nocoj (...) dospel brzo jav vojnega ministrstva na Dunaju, sekcije za vojno morna- rico, s katerim se predajo vse vojne ladje, vse trdnjave na obalah Ja dranskega morja ter vse mornariške na- prave jugoslovanskemu Narod nemu Vijeću”. 8 Gledanje Karla I. Habsburškega na Državo SHS dobro kaže tudi izjava poveljnika 1. Soške armade nekdanje avstro-ogr- ske vojske, generallajtanta barona Wenzla Wurma, na sestanku, ki ga je z njim 5. novembra 1918 imel pred- sednik ljubljanske Narodne vlade Josip vitez Poga čnik. Wurm je tedaj dejal, “da pripozna suverenost proste ju- goslov. države, katero je priznalo tudi Nj. Veli čanstvo” in je “pri pravljen priti tudi sam (to je Wurm – op. J. P.) k vladi in to ponoviti”. 9 5 Gra đa, 2, Franše d’Espere – Narodnom Vije ću, str. 490. – Kot zanimivost naj opo- zorimo, da je d’Espérey deset let kasneje, od 17. do 19. 10. 1928, ob deseti obletnici preboja solunske fronte obiskal tudi Slovenijo. (Slovenski narod, 16. 10. 1928, Mar- šal Franchet d’Espérey; Jutro, 17. 10. 1928, Naši kraji in ljudje : Maršal Franchet d’Espérey, 18. 10. 1928, Maršal Franchet d’Espérey v naši sredi, 20. 10. 1928, Mar- šal Franchet d’Espérey zapuš ča Slovenijo z najlepšimi vtisi; Slovenec, 17. 10. 1928, Pozdravljen maršal Francije – naš vojvoda!, 18. 10. 1928, Pri maršalu Franchet d’Espéreyu, prav tam, Veli časten sprejem maršala Franchet d’Espéreya v Ljubljani, 20. 10. 1928, Franchet d’Espérey si ogleduje Ljubljano) 6 PAAA, ÖK, f. 108. 7 Čulinovi ć, Državnopravni razvitak, str. 139. 8 Gra đa, 2, M. Drinkovi ć – Narodnom Vije ću SHS, str. 430. 9 Sejni zapisniki, 1, Zapisnik seje Narodne vlade SHS v Ljubljani z dne 5. novembra 1918, str. 75. 22 Državnopravno spremembo na jugu nekdanje habsburške monarhije in oblast zagrebškega Narodne- ga Vije ća je v tistem času priznala še vrsta drugih po- liti čnih in diplomatskih dejavnikov. Konec oktobra in v novembru 1918 so na Narodno Vije će svoje pozdrave, prošnje in obvestila naslovili madžarski Narodni svet, predsednik poljske vlade, dunajski apostolski nuncij kot starešina tamkajšnjega diplomatskega zbora, dr- žavni tajnik za zunanje zadeve Nemške Avstrije dr. Ot- to Bauer, ameriško poslanstvo iz Berna, romunski Na- rodni svet, danski ministrski predsednik, nizozemska kraljevska vlada in bavarsko poslanstvo na Dunaju. 10 Stališ če o suverenosti Narodnega Vije ća se je uveljavilo tudi v diplomatskem vrhu Ruske sovjetske federativne socialisti čne republike. Takratni ljudski komisar za zu- 10 Perovšek, Slovenska osamosvojitev, str. 69–70, 72. Zbrana množica na narodni manifestaciji 29. oktobra 1918 na Kongresnem trgu v Ljubljani (Ilustrirani Slovenec, 28. 10. 1928, str. 1) 23 SLOVENCI IN NASTANEK KRALJEVINE SHS nanje zadeve Georgij Vasiljevi č Či čerin je nanj naslovil dokument, v katerem je “sovjetska vlada (...) želela ne- posredna pogajanja z Jugoslovanskim narodnim ve čem, da bi tako dolo čili pogoje za vrnitev v domovino vseh Ju- goslovanov, ki bi hoteli domov v dežele pod oblastjo Ju- goslovanskega narodnega ve ča s sedežem v Zagrebu”. 11 Država SHS je bila vklju čena v mednarodno življe- nje tudi prek diplomatskih odnosov, ki jih je vzpostavila s Poljsko, Madžarsko, Češkoslovaško, Nemško Avstrijo in Kraljevino Srbijo. 12 Ob tem je treba poudariti, da so Državo SHS individualno mednarodno priznale Nemška Avstrija, Kraljevina Srbija in Madžarska demokrati čna republika. Izvršni odbor za časne Narodne skupš čine za Nemško Avstrijo je namre č 30. oktobra 1918 v poseb- ni noti naznanil predsedniku Združenih držav Amerike Woodrowu Wilsonu ustanovitev nemškoavstrijske drža- ve in obenem priznal Češkoslovaško in Jugoslavijo (Dr- žavo SHS – op. J. P.) “kot popolnoma neodvisni državi”. 13 Poleg tega je 8. novembra 1918, na znani ženevski kon- ferenci o jugoslovanski združitvi, v imenu srbske kralje- vske vlade njen predsednik in minister za zunanje zade- ve Nikola P. Paši ć priznal zagrebško Narodno Vije će “kot reprezentanta in vlado” Slovencev, Hrvatov in Srbov iz nekdanje monarhije. 14 Kot je opozoril dober poznavalec jugoslovanske državne združitve leta 1918, dr. Mom čilo Ze čevi ć, je “srbska vlada objektivno s priznanjem Naro- dnega ve ča SHS priznala tudi novo Državo SHS”. 15 Táko oceno potrjuje tudi izjava srbskega prestolonaslednika Aleksandra Kara đorđevi ća ob jugoslovanski združitvi 1. decembra 1918. Prestolonaslednik Aleksander je tedaj izjavil, da razglaša “zedinjenje Srbije z deželami neodvi- sne države Slovencev, Hrvatov in Srbov v enotno kralje- stvo Srbov, Hrvatov in Slovencev”. 16 Državo SHS je individualno mednarodno priznala še Madžarska demokrati čna republika. Njen diplomat- 11 Klopči č, Kriti čno o slovenskem zgodovinopisju, str. 281. 12 O tem podrobneje Perovšek, Slovenska osamosvojitev, str. 71–72. 13 Suppan, Jugoslawien und Österreich 1918–1938, str. 118. 14 Gra đa, 2, Zapisnik sa konferencije o jugoslovenskom ujedinjenju, str. 523. 15 Zečevi ć, SLS in jugoslovansko zedinjenje, str. 151. 16 Gra đa, 2, Adresa izaslanstva Narodnog Vije ća SHS prestolonasledniku Aleksan- dru i njegov odgovor, str. 675. 24 ski predstavnik, madžarski opolnomo čeni minister in nekdanji veliki župan ba čke županije dr. Aladar Balla, je ob svojem prihodu v Zagreb 9. novembra 1918 izja- vil, da je z “zaupanjem madžarskega Narodnega sveta in madžarske ljudske vlade pooblaš čen”, da pozdravi “Narodno Vije će popolnoma svobodno nastale suverene jugoslovanske države (Države SHS – op. J. P.)”. 17 Tako lahko tudi glede na vpetost v takratne evropske medna- rodne odnose ugotovimo, da je bila Država SHS stvarna državna formacija, v kateri so Slovenci, Hrvati in Srbi iz bivše avstro-ogrske monarhije živeli v novembru leta 1918. Če sedaj preidemo k raz členitvi državnopravne in politi čne samostojnosti Slovenije v Državi SHS, mora- mo najprej poudariti, da sta temeljili v notranjem ustro- ju te države. Ta je bil (kon)federativen in je Slovencem omogo čil, da so se v Državi SHS prvi č v svoji narodni zgodovini uveljavili kot suveren narod, ki razpolaga sam s sabo in samostojno odlo ča o vseh vprašanjih, v kate- rih se kaže neodvisnost samostojne in svobodne naro- dne skupnosti. Slovenci so imeli svojo Narodno vlado, v kateri so bili z izjemo za zunanje zadeve združeni vsi klju čni organi naredbodajne in izvršne oziroma upravne oblasti. Narodno vlado je na predlog Narodnega sveta v Ljubljani – vrhovnega slovenskega politi čnega predstav- niškega telesa, ustanovljenega 16. in 17. avgusta 1918, ki je vodilo boj za samoodlo čbo in združitev Slovencev v jugoslovansko državo – 31. oktobra 1918 imenovalo zagrebško Narodno Vijeće “kot vrhovno oblast države Slovencev, Hrvatov in Srbov”. 18 Narodna vlada je imela dvanajst upravnih oddelkov (poverjeništev): poverjeni- štvo za notranje zadeve, za prehrano, za uk in bogo ča- stje, za pravosodstvo, za socialno skrbstvo, za finance, za promet, za industrijo in trgovino, za javna dela in obrt, za poljedelstvo, za narodno obrambo in za zdra- vstvo. 19 To, že leta 1918 prvo svobodno in demokrati č- no oblikovano slovensko nacionalno vlado so sestavljali predstavniki vseh tedaj obstoje čih slovenskih politi čnih 17 Prav tam, Saopštenje o ma đarskoj delegaciji u Zagrebu, str. 532. 18 UL NV SHS, 4. 11. 1918, Državljani! 19 Prav tam. 25 SLOVENCI IN NASTANEK KRALJEVINE SHS strank: katoliške Vseslovenske ljudske stranke, liberal- ne Jugoslovanske demokratske stranke (JDS) in Jugo- slovanske socialnodemokratske stranke (JSDS). Naj- močnejša stranka v Narodni vladi je bila VLS, ki je poleg predsednika Josipa Poga čnika (pred zlomom monarhije je bil skoraj desetletje podpredsednik dunajskega dr- žavnega zbora) v njej imela šest svojih predstavnikov. Sledili sta ji JDS s petimi in JSDS z enim predstavni- kom. 20 Člani “prve slovenske narodne vlade” – tako jo je že 2. novembra 1918 razumel in imenoval liberalni Slovenski narod 21 – so združeno in brez medsebojnih nasprotovanj vodili vse tedanje slovensko državnopoli- ti čno, gospodarsko, vojaško in kulturno življenje. Med njimi je “vladalo vzorno prijateljstvo in vsi sklepi so bili 20 Predstavniki VLS v Narodni vladi so bili: dr. Janko Brejc (vodil je poverjeništvo za notranje zadeve), dr. Karel Verstovšek (vodil je poverjeništvo za uk in bogo častje), inž. Vladimir Remec (vodil je poverjeništvo za javna dela in obrt), prelat Andrej Kalan (vodil je poverjeništvo za poljedelstvo), dr. Lovro Poga čnik (vodil je poverjeni- štvo za narodno obrambo) in dr. Anton Brecelj (vodil je poverjeništvo za zdravstvo). Predstavniki JDS v Narodni vladi so bili: dr. Ivan Tav čar (vodil je poverjeništvo za prehrano), dr. Vladimir Ravnihar (vodil je poverjeništvo za pravosodje), dr. Vekoslav Kukovec (vodil je poverjeništvo za finance), dr. Pavel Pestotnik (vodil je poverjeni- štvo za promet) in dr. Karel Triller (vodil je poverjeništvo za industrijo in trgovino). Predstavnik JSDS v Narodni vladi je bil Anton Kristan, ki je vodil poverjeništvo za socialno skrbstvo. (UL NV SHS, 4. 11. 1918, Državljani!) 21 Slovenski narod, 2. 11. 1918, Proglasitev narodne vlade. – V zgodovinopisju ugo- tovitev, da je bila Narodna vlada SHS v Ljubljani prva slovenska nacionalna vlada, že dalj časa ni ve č sporna. V širši javnosti pa je še vedno prisotno tudi stališ če, ki kot prvo slovensko narodno vlado poudarja t. i. ajdovsko vlado, to je Narodno vlado Slovenije, oblikovano 5. 5. 1945 v Ajdovš čini. Take ocene je – poleg drugih avtorjev – že leta 1992 jasno zavrnil Bojan Balkovec, ki je svoje delo Prva slovenska vlada začel z naslednjim opozorilom: “Ves čas po letu 1945 je veljalo prepri čanje, da je prva Narodna vlada tista, ki je bila ustanovljena v Ajdovš čini 5. maja 1945, kar pa seveda ni ustrezalo resnici. Pomembnost in prelomnost dogajanj konec leta 1918 sta bili porinjeni vstran in zamenjalo ju je glorificiranje ,petomajske’ vlade. Tudi protesti v javnosti niso bili dovolj za pravilno vrednotenje dogodkov ob koncu prve svetovne vojne.” (Balkovec, Prva slovenska vlada, str. 7) Ob tem naj opozorimo še na poudarke, ki jih je v recenziji omenjene knjige zapisal akad. prof. dr. Janko Pleterski: “Delo mag. Bojana Balkovca ,Prva slovenska vlada’ docela ustreza naslo- vu. Narodna oz. Deželna vlada (v letih 1918–1921) je pomemben pojav v zgodovini slovenske državnosti, a kot takšen premalo znan in malo navzo č v sodobni zavesti. Označevanje in masovna popularizacija narodne vlade, oblikovane 5. maja 1945, kot prve slovenske vlade, je zastrla zgodovinski spomin na dejansko prvo ,narodno vlado’ v letu 1918. V tem smislu je delo mag. Balkovca nujno potreben prispevek k uravnovešenju pozornosti na vse faze v zgodovini slovenske državnosti, ne glede na njihove vsakokratne politi čne nosilce… Podan je dokaz, da je bil v času prehodnih državnih oblik 1918–1921 na ozemlju Države Slovencev, Hrvatov in Srbov in nato Kraljestvu Srbov, Hrvatov in Slovencev, strukturno navzo č prvinski federalizem, v določenih momentih celo konfederalizem, s Slovenijo kot državno enoto.” Avtorje- va “neideološka predstavitev pomembne zgodovinske snovi utegne biti prednost v našem današnjem nervoznem in na vse strani nezaupljivem iskanju naše resni čne identitete.” (Pleterski, Pomen prve slovenske vlade) 26 storjeni soglasno. Delalo je vse in iz srca delalo, vsak na svojem mestu.” 22 Z oblikovanjem Narodne vlade so bili Slovenci “na- vezani izklju čno le na svojo silo in na svoje sposobno- sti”. V tej preizkušnji so se izkazali “za izrazito državo- tvoren faktor, pred vsem pa za sijajne organizatorje”. 23 Z Narodno vlado so namre č imeli svojo državno oblast, kajti Narodno Vije će si je v okviru svojih pristojnosti pri- držalo le vodenje zunanjih in vojaških zadev ter odlo ča- nje o izvrševanju pravice do pomilostitve, razveljavljanja zakonov in imenovanja stopenj višjih uradnikov. 24 Ta razdelitev pristojnosti med slovensko Narodno vlado in zagrebškim Narodnim Vije ćem se je najprej ohranila v prvotni obliki, kasneje pa jo je Narodna vlada presegla in pri čela svojo oblast izvajati tudi na podro čjih, ki so bila sprva v pristojnosti Narodnega Vije ća. S tem je v Slove- niji izvrševala vso državno oblast, torej državno oblast iz svojih pristojnosti in iz pristojnosti Narodnega Vije ća. Slovenska Narodna vlada je namre č posegala tudi na podro čje mednarodnega ob čevanja, 25 njen obstoj pa so upoštevale celo nekatere evropske vlade pri razvijanju svojih diplomatskih povezav. Tako je poljsko ministr- stvo za zunanje zadeve v za četku novembra 1918 javilo Narodni vladi, “da je imenovan za poljskega poverjenika (:chargé d’affaires:) pri jugoslovanski vladi v Ljubljani dr. Marceli Szarota, ki odpotuje nemudoma na svoje mesto”, 26 poljsko predstavništvo na Dunaju pa je sredi novembra 1918 Narodno vlado obvestilo, “da je pover- jen z zastopstvom vojaških interesov poljske države pri Nar. vladi general Adam Nowotny”. 27 Ob tem je bil vzpo- stavljen tudi t. i. redni kanal diplomatskega ob čevanja med vlado Nemške Avstrije oziroma nemškoavstrijskim državnim uradom za zunanje zadeve in vojnim mini- strstvom na eni ter slovensko Narodno vlado na drugi 22 Erjavec, Slovenci, str. 68. 23 Prav tam, str. 67. 24 Krizman, Raspad Austro-Ugarske i stvaranje jugoslovenske države, str. 134–135. 25 O tem Perovšek, Slovenska osamosvojitev, str. 86–89. 26 Sejni zapisniki 1, Zapisnik 14. seje Narodne vlade SHS v Ljubljani, z dne 13. listopada 1918, str. 103. 27 Sejni zapisniki 1, Zapisnik 19. seje Narodne vlade SHS v Ljubljani, z dne 19. listopada 1918, str. 119. 27 SLOVENCI IN NASTANEK KRALJEVINE SHS strani. 28 Predsedniku Narodne vlade Poga čniku se je 14. novembra 1918 predstavil tudi “nadkomisar dr. Josip Fasching (...) kot pooblaš čenec nemško-avstrijskega dr- žavnega urada za zunanje zadeve v Ljubljani”. 29 Poleg tega je Narodna vlada v Sloveniji povsem samostojno vodila še vse vojaške zadeve in po svojih pristojnih orga- nih (poverjeništvu za pravosodstvo in poverjeništvu za narodno obrambo) pomilostila osebe, ki so jih obsodili avstrijski pravosodni organi. Samostojno in po lastnem preudarku je razveljavila tudi nekatere najvišje pravne akte, ki so jih izdali organi avstrijske državne uprave, ter akte z najvišjo pravno mo čjo, ki jih je sprejela avstrij- ska državna oblast. Narodna vlada je prav tako sama imenovala stopnje višjih uradnikov. 30 To prakso je nato v državnopravnem pogledu potrdila posebna Naredba celokupne vlade o prehodni upravi v ozemlju Narodne vlade SHS v Ljubljani (Naredba o prehodni upravi), ki jo je v sporazumu z Narodnim Vije ćem 21. novembra 1918 izdala Narodna vlada. Po tej naredbi je Narodno Vije će kot vrhovni organ oblasti v Državi SHS preneslo izvaja- nje svoje oblasti za slovensko ozemlje na Narodno vlado v Ljubljani. 31 Narodna vlada je bila s tem edina, popolna in pravno najvišja oblast v Sloveniji in nosilka sloven- ske nacionalne suverenosti v Državi SHS. V tej zvezi naj omenimo, da je Narodna vlada o Sloveniji govorila tudi kot o “državi SHS slovenskega obmo čja”. 32 Tako podkrepljena nacionalna emancipacija, ki jo je slovenski narod dosegel v Državi SHS, je še u čvrstila že obstoje čo osnovo za svobodni narodni položaj. Ta je temeljil v dejavnosti Narodne vlade, ki je na razli čnih podro čjih družbenega, politi čnega, vojaškega, gospodar- skega in narodnokulturnega življenja dograjevala slo- vensko (kon)federativno državnost v Državi SHS. Med njimi je najprej na politi čnem podro čju tudi v formalnem 28 O tem Perovšek, Slovenska osamosvojitev, str. 86–87 in op. 29 na str. 87. 29 Sejni zapisniki 1, Zapisnik 15. seje Narodne vlade SHS v Ljubljani, z dne 14. listopada 1918, str. 108. 30 Perovšek, Slovenska osamosvojitev, str. 89–102. 31 UL NV SHS, 21. 11. 1918, Naredba celokupne vlade o prehodni upravi v ozemlju Narodne vlade SHS v Ljubljani. 32 UL NV SHS, 30. 11. 1918, Naredba celokupne vlade SHS v Ljubljani o izpla čilu službenih prejemkov slovenskih ter tujerodnih uslužbencev v SHS za mesec decem- ber 1918. 28 pogledu uveljavila novo slovensko oblast nasproti sta- ri avstrijski državni oblasti, saj je odstavila vse vodilne predstavnike avstrijske državne uprave na slovenskem ozemlju. 33 Ob tem je, tako kot vsaka suverena oblast, opredelila javnopravni odnos, ki je vse fizi čne osebe na slovenskem ozemlju v državni pripadnosti (državljan- stvu) povezoval s Slovenijo oziroma z Državo SHS. 34 Do- lo čila je tudi, da se vsi državni davki, davš čine in pristoj- bine od 1. novembra 1918 dalje pla čujejo, sprejemajo in zara čunavajo v prid Državi SHS. 35 Poleg tega je v svojo last oziroma upravo prevzela vsa posestva in gozdove prejšnje avstrijske države in verskega sklada ter preo- stali avstrijski erar na slovenskem ozemlju (kemi čno to- varno v Mostah, tovarno mila v Šiški, premogovnika v Velenju in v Zabukovici, cinkarno v Celju, smodnišnico v Kamniku, toba čno tovarno v Ljubljani in za kratek čas tudi rudnik živega srebra v Idriji). 36 S tem je ustvarila slovensko državno imetje. Narodna vlada je tudi povsem jasno pokazala, da se je po razpadu avstro-ogrske mo- narhije na Slovenskem uveljavila druga čna oblika vla- 33 Perovšek, Slovenska osamosvojitev, str. 159–160, 163. 34 Prav tam, str. 166–168. 35 UL NV SHS, 21. 11. 1918, Naredba celokupne vlade o prehodni upravi v ozemlju Narodne vlade SHS v Ljubljani. 36 Perovšek, Slovenska osamosvojitev, str. 113. Člani Narodne vlade: zgoraj od leve Janko Brejc, Andrej Kalan, Anton Brecelj, Karel Verstovšek, Vladimir Ravnihar, Vekoslav Kukovec; spodaj Anton Kristan, Ivan Tav čar, Lovro Poga čnik, Karel Triller, Vladimir Remec, Pavel Pestotnik; v sredini Josip Poga čnik (Ilustrirani Slovenec, 28. 10. 1928, str. 348–349) 29 SLOVENCI IN NASTANEK KRALJEVINE SHS davine, saj je z ve č pravnimi akti potrdila zna čaj Države SHS kot meš čanske demokrati čne republike. Odredila je, da se tako civilne kot vojaške sodbe razglašajo v ime- nu zakona, 37 medtem ko so se v avstro-ogrski monarhiji razglašale “v imenu Njeg. Vel. Cesarja”. 38 Odpravila je tudi nazive “,visokorodje’, ,blagorodje’ itd.” ter naslove na oblastne organe, “kakor ,visoki’, ,slavni’ itd.” 39 Naslednjo stopnjo, v kateri je Narodna vlada ute- meljila slovensko narodnopoliti čno osamosvojitev po odcepitvi od Avstrije, je predstavljala ukinitev dotedanje politi čne in upravne razdelitve Slovenije na posamezne pokrajine. Narodna vlada je na Slovenskem prevzela in v sebi združila vse posle nekdanje c. kr. deželne vlade v Ljubljani in Celovcu kakor tudi vse posle nekdanjih c. kr. namestništev v Trstu in Gradcu. 40 Razpustila je tudi deželni odbor dotedanje vojvodine Kranjske 41 in za Koroško, Štajersko, Primorsko ter Kranjsko prevzela in v sebi združila vse posle dotedanjih deželnih odborov ter avtonomnih oblasti in naprav. 42 S tem je presegla prejšnjo upravno dvotirnost, ki je slonela na delitvi v državno in deželne avtonomne vlade, saj je združila vso javno upravo in jo vodila enotno za vso Slovenijo. 43 Tako je politi čno in upravno zedinila Slovenijo, ki je “kot taka postala državnopravna enota”. 44 To je opravila “naglo in brez vsakega ugovora, tako samo po sebi umeven je bil vsem Slovencem program zedinjene Slovenije, ki je bila sedaj prvi č uresni čena, žal le za kratek čas”. 45 Takratna politi čnoupravno Zedinjena Slovenija je bila oblikovana na ozemlju, ki je bilo v upravi Narodne vlade. S tem ozemljem so razumeli “Kranjsko, Goriško, slovenski del Istre, mesto Trst z okolico” ter “Štajersko in Koroško”, 37 UL NV SHS, 4. 11. 1918, Naredba poverjeništva za pravosodstvo, 6. 11. 1918, Naredba poverjeništva za narodno obrambo. 38 Dolenc, Pravna zgodovina za slovensko ozemlje, str. 500. 39 UL NV SHS, 23. 11. 1918, Naredba predsedništva Narodne vlade SHS v Ljubljani. 40 UL NV SHS, 21. 11. 1918, Naredba celokupne vlade o prehodni upravi v ozemlju Narodne vlade SHS v Ljubljani. 41 UL NV SHS, 9. 11. 1918, Naredba Narodne vlade SHS v Ljubljani. 42 UL NV SHS, 21. 11. 1918, Naredba celokupne vlade o prehodni upravi v ozemlju Narodne vlade SHS v Ljubljani. 43 Brejc, Od prevrata do ustave, str. 164–165. 44 Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev, str. 469. 45 Kranjec, Slovenci na poti v Jugoslavijo, str. 60. 30 v kolikor sta bili “ti deželi del države SHS”. 46 Na Šta- jerskem je to pomenilo ozemlje do razmejitvene črte z Nemško Avstrijo okoli Radgone, Šentilja in Kozjaka, za Koroško pa je bilo mišljeno ozemlje do razmejitvene čr- te po toku Zilje in Drave do Velikovca. Glede na ita- lijansko zasedbo Trsta, Goriške, Istre in postojnskega okrožja na Kranjskem med 3. in 23. novembrom 1918 je bila Zedinjena Slovenija iz leta 1918 omejena na ve- čino nekdanje dežele Kranjske, slovenski del nekdanje dežele Štajerske in omenjeni del Koroške. Z izjemo sle- dnje to ozemlje danes tvori približno dve tretjini ozemlja Republike Slovenije. Kar zadeva ozemlje, ki je bilo leta 1918 v upravi Narodne vlade in je danes sestavni del Republike Slove- nije, je treba posebej spomniti na zgodovinske zasluge Rudolfa Maistra, ki je novembra 1918 utemeljil dana- šnjo državno mejo na Štajerskem. Poveljnik 26. črnovoj- niškega okrožja v Mariboru, major Rudolf Maister, ki se je že od 29. oktobra 1918 zavzemal za odlo čno politiko do nemštva, se je namre č 1. novembra 1918 razglasil za vojaškega poveljnika Države SHS v tem mestu. Istega dne mu je Narodni svet za Štajersko na njegovo zahte- vo še formalno podelil poveljniški položaj in generalski čin, s čimer je dobil politi čno podporo. General Maister je ukrepal hitro in še 1. novembra na podlagi svojega osebnega poziva slovenskim vojakom sestavil dve voja- ški enoti, ki sta šteli približno 160 vojakov. Z njima je zasedel ve čino vojašnic in nekaj strateških to čk v me- stu. Obenem je ukazal odhod vseh nemških častnikov in vojakov do 3. novembra; ta dan je Maribor zapustilo več sto nemških oficirjev in vojakov. Nekaj dni kasneje so slovenske vojaške enote na Štajerskem povezali v t. i. Štajersko obmejno poveljstvo, ki ga je vodil general Maister. Vklju čevalo je vse vojaške enote na obmo čju od ogrsko-hrvaško-štajerske meje do črte Dob, Pliberk, kota Travnik in proti jugu do južne meje okrajnih gla- varstev Ptuj, Maribor in Slovenj Gradec. Za utrditev slovenske oblasti na Štajerskem je bil klju čnega pomena Maistrov mobilizacijski poziv z dne 46 UL NV SHS, Naredba celokupne vlade o prehodni upravi v ozemlju Narodne vlade SHS v Ljubljani. 31 SLOVENCI IN NASTANEK KRALJEVINE SHS 9. novembra 1918 vsem moškim letnikov od 1879 do 1900, naj se do 18. novembra zglasijo v vojašnicah v Celju in Mariboru. Na osnovi omenjenega poziva je bil 21. novembra ustanovljen prvi Mariborski polk s tremi bataljoni, dopolnilnim bataljonom in posebnimi enota- mi s skupaj 70 oficirji in 2000 vojaki. To je bila mo čna in pomembna slovenska vojaška formacija, ki je imela 23. novembra 1918 odlo čilno zgodovinsko vlogo. Tega dne so enote Mariborskega polka, skupaj z enotami Celjske- ga pehotnega polka, ki je tedaj štel okoli 1000 mož, v dobro pripravljeni akciji pod vodstvom generala Maistra razorožile in razpustile v za četku novembra ustanovlje- no oboroženo mestno stražo Marburger Schutzwehr. Ta je bila pod poveljstvom nemško usmerjenega mestnega sveta. Štela je 1500 mož in je po Maistrovem prevzemu oblasti v mestu predstavljala vedno ve čjo nevarnost. Od tedaj slovenska oblast v Mariboru in okolici ni bila ve č resno ogrožena. Od 23. novembra 1918 je imel general Maister svo- je vojaške mo či na razpolago za druge pomembne ope- racije, saj tedaj še ni bila dolo čena severna meja nove države. Maister je za čel vojaško prodirati na slovensko narodno mejno obmo čje na Štajerskem in ga zasedel do Radgone, Šentilja in Kozjaka. Že pred tem je njegovo vojaštvo na slovenskem Koroškem zasedlo Mežiško do- lino do Dravograda; to obmo čje je bilo pod Maistrovim poveljstvom. Zasedba slovenskega narodnega mejnega obmo čja na slovenskem Koroškem in Štajerskem je bila izvršeno dejstvo, ki ga je nato potrdila tudi pariška mi- rovna konferenca, ko je določila nov evropski politi čni zemljevid po kon čani prvi svetovni vojni. 47 Narodna vlada je medtem v politi čno-upravno Ze- dinjeni Sloveniji pozorno ustvarjala novo slovensko dr- žavno organizacijo na vseh bistvenih podro čjih njenega delovanja – upravnem, sodnem in vojaškovarstvenem. Že 7. novembra 1918 je ustanovila Upravno komisijo, ki je bila pristojna za izdelavo na črta za preosnovo jav- 47 Ude, Boj za severno mejo, str. 39–81; Švajncer, Slovenska vojska 1918–1919, str. 183, 196–198; Bizjak, Slovenska vojska 1918–1919, str. 51–54; Slovenska novejša zgodovina, 1, str. 194 –196. 32 ne uprave. 48 Ustanovila je tudi ve č drugih pomembnih upravnih teles: Komisijo za mirovno konferenco s pi- sarno za zasedeno ozemlje (ta naj bi reševala vprašanje slovenskih mej), Dopisni urad Narodne vlade v Ljublja- ni (predstavljal naj bi tiskovno agencijo Narodne vlade), Prehodni gospodarski urad v Ljubljani in Uradni list. 49 Obenem z ustvarjanjem temeljev nove slovenske državne uprave je Narodna vlada preoblikovala tudi do- tedanji ustroj sodnih ustanov na slovenskem ozemlju. Dolo čila je nove nazive sodiš č in državnih pravdništev 50 in ob že obstoje čem višjem deželnem sodiš ču v Trstu 48 UL NV SHS, 9. 11. 1918, Naredba poverjeništva za notranje zadeve. 49 Bogataj, Uprava v Sloveniji od prevrata do ustave, str. 383. 50 UL NV SHS, 4. 11. 1918, Naredba poverjeništva za pravosodstvo. Rudolf Maister (1874–1934) (Muzej narodne osvoboditve Maribor) 33 SLOVENCI IN NASTANEK KRALJEVINE SHS ustanovila še višje deželno sodiš če v Ljubljani. To je na obmo čju, ki ga je zajemalo (na nekadanjem Kranjskem, slovenskem Štajerskem in na Koroškem, ki je bilo pod upravo Narodne vlade), predstavljalo najvišjo sodno oblast in je dokon čno razsojalo v vseh pravnih zadevah, v katerih je do tedaj odlo čalo avstrijsko vrhovno in ka- sacijsko sodiš če. 51 Narodna vlada je pohitela vzpostaviti slovensko državno oblast tudi na podro čju varnosti in državne obrambe, saj je organizirala nov in neodvisen slovenski vojaški in varnostni aparat in slovensko voja- ško sodstvo. 52 Slovenska osamosvojitev v novembru 1918 se je iz- razila tudi v ustvarjanju novih družbenih in politi čnih osnov slovenskega narodnega življenja. Narodna vlada je razveljavila avstrijski državni zakon o društvenem pravu in avstrijski državni zakon o shodnem pravu iz leta 1867 ter § 23 avstrijskega državnega tiskovnega za- kona iz leta 1862. 53 S tem je skladno z zahtevami vseh tedanjih slovenskih politi čnih taborov – marksisti čnega, liberalnega in katoliškega – uzakonila svobodo zbiranja, združevanja in svobodno kolportažo. 54 Že na svoji prvi seji 1. novembra 1918 je sprejela tudi sklep, da je ura- dni jezik na Slovenskem – slovenski. 55 Slovenš čina je tako postala tvorni del novega slovenskega družbenega življenja, saj so po dolo čilih Narodne vlade vse uradne službe pri čele poslovati v slovenskem jeziku, vsi napisi na uradnih poslopjih, vsi uradni obrazci in vsi žigi so morali biti slovenski, znanje slovenskega jezika v govo- ru in pisavi pa je postalo pogoj za zaposlitev. Nova vloga slovenskega jezika je bila potrjena tudi v šolstvu, kajti slovenš čina je postala izklju čni učni jezik na vseh ljud- skih in meš čanskih šolah, pripadnikom drugih naro- dov pa so bile, ob zadostnem številu šoloobveznih otrok, 51 UL NV SHS, 21. 11. 1918, Naredba celokupne vlade o prehodni upravi v ozemlju Narodne vlade SHS v Ljubljani. 52 UL NV SHS, 6. 11. 1918, Naredba poverjeništva za narodno obrambo. 53 UL NV SHS, 28. 11. 1918, Naredba poverjeništva za notranje zadeve, Naredba poverjeništva za notranje zadeve, Naredba poverjeništva za notranje zadeve o prosti kolportaži. 54 Te zahteve glej v Naprej, 11. 11. 1918, Veli časten shod v Mestnem domu v Lju- bljani; Slovenski narod, 14. 11. 1918, Poro čilo iz seje na čelstva JDS; Naša mo č, 29. 11. 1918, Jugoslovanska Strokovna Zveza. 55 Sejni zapisniki 1, Zapisnik seje Narodne vlade v Ljubljani, z dne 1. novembra 1918, str. 54. 34 zagotovljene manjšinske šole z državnim (slovenskim) jezikom kot obveznim predmetom. 56 Izredno pomemben izraz slovenske državnosti no- vembra 1918 pa je predstavljala že omenjena Nared- ba o prehodni upravi. Naredbo je izdelala 7. novembra 1918 ustanovljena Upravna komisija, bila pa je “neka- kšna ustava za dežele, ki so bile pod oblastjo Narodne vlade v Ljubljani”. 57 Naredba namreč ni le dolo čala, da je Narodna vlada najvišja oblast na slovenskem oze- mlju, pa č pa je odrejala tudi na čin državnoupravne or- ganiziranosti na Slovenskem in predpisovala dejavnost organov slovenske oblasti. Naredba je tudi podrobno določala način in obliko delovanja politi čne uprave in samouprave v Sloveniji, hkrati pa je po vseh poglavi- tnih podro čjih na novo utemeljila še preostala vitalna vprašanja družbenega in gospodarskega življenja na Slovenskem. Preoblikovanje njegovih temeljev je uvelja- vila na podro čju šolstva, pravosodja, obrtnega nadzora, finančnega upravljanja, pošte, železniškega prometa, trgovskega in obrtnega združenja. Naredba je za čela ve- ljati “z dnem razglasitve (21. novembra 1918 – op. J. P.)”, njeno izvajanje pa se je “naro ča(lo) Narodni vladi SHS v Ljubljani”. 58 Tako sta bili z Naredbo o prehodni upravi še z na črtnim pravnim dejanjem potrjeni sloven- ska državnost in državotvorna sposobnost, uresni čeni v Državi SHS. II Samostojno odlo čanje Slovencev na politi čnem, go- spodarskem, kulturnem in narodnodržavnem podro čju, doseženo v Državi SHS, je omogo čilo tudi obravnavo vprašanja, ali naj se kot najvišji nosilec oblasti v Slove- niji osnuje nacionalni parlament. Takratna slovenska oblast je temu vprašanju namenila opaznejši del svoje pozornosti. Obravnavala ga je v prvi polovici novembra 56 Perovšek, Slovenska osamosvojitev, str. 169–170, 161–162. 57 Balkovec, Prva slovenska vlada, str. 52. 58 UL NV SHS, 21. 11. 1918, Naredba celokupne vlade o prehodni upravi v ozemlju Narodne vlade SHS v Ljubljani. – O Naredbi o prehodni upravi glej tudi Balkovec, Prva slovenska vlada, str. 52–54. 35 SLOVENCI IN NASTANEK KRALJEVINE SHS 1918, ko je bila dolo čena razdelitev oblastnih pristojno- sti med slovenskim Narodnim svetom in Narodno vlado in ko je bilo hkrati obravnavano tudi razmerje med Na- rodnim svetom in Narodno vlado na eni ter zagrebškim Narodnim Vije ćem na drugi strani. Obravnavo omenjenih vprašanj je za čela Narodna vlada. Predsednik Narodne vlade Josip Poga čnik je že 1. novem bra 1918, to je dan po njenem imenovanju, pisno sporo čil Narodnemu svetu, “da je z ustanovitvijo Narodne vlade prešla sama po sebi eksekutiva na njo in ga (Narodni svet – op. J. P.) vsled tega naprosi, da vsako tozadevno stvar, ki pride na Narodni svet, izro či doti č- nemu poverjeništvu (Narodne vlade – op. J. P.)”. 59 Na- rodni svet oziroma njegovo predsedstvo, ki je vodilo vse “politi čne posle N. s.”, 60 se je na nove razmere, na katere je opozoril predsednik Narodne vlade, odzvalo na seji 6. novembra 1918. Na seji je član predsedstva Narodnega sveta in poverjenik za Slovenijo v predsedstvu Narodne- ga Vije ća v Zagrebu dr. Albert Kramer, opozoril, da je postal “državno pravni položaj N. S. (Narodnega sveta – op. J. P.) ... sedaj tak, da nimamo ve č direktnega vpliva na vlado, temve č nam ostane samo funkcija pripravlje- nja (posvetovanja – op. J. P.). N. vlada je sedaj najvišja inštanca, ter spadajo vse zadeve v kompetenco iste.” V krajši razpravi, ki je sledila njegovemu opozorilu, se je pokazalo, da člani pre dsedstva Narodnega sveta ve čino- ma priznavajo Narodno vlado za novo, suvereno sloven- sko državno oblast, saj je le dr. Josip Jeri č ugovarjal, da je “naš N. S. vendar nekaj ve č, kakor le posvetoval- na inštitucija”. Drugi razpravljalci so Kramerjevo oceno podprli. Tako je član predsedstva Narodnega sveta in poverjenik za kmetijstvo v Narodni vladi Andrej Kalan, poudaril, da je Narodna vlada “naš najvišji forum, kate- rega se moramo držati, ker provizori čno ta velja”, med- tem ko je Narodni svet “samo posvetovalna inštanca, ki pripravlja materijal”. Enako je menil tudi član predsed- stva Narodnega sveta Franc Smodej, ki je izjavil, da se “pridružuje mnenju dr. Kramerja glede kompetence N. vlade”. Na podlagi teh mnenj je nato Kramer predlagal, 59 ARS, AS 58, f. 4, Dopisi, november 1918. 60 Jeri č, Narodni svet, str. 147. 36 “naj obstojajo odbori N. S. na deželi še nadalje, glede iz- vedbe posameznih poslov pa naj se obra čajo naravnost na posamezne resorte (poverjeništva Narodne vlade – op. J. P.)”. Njegov predlog je bil sprejet, sprejet pa je bil tudi sklep, “da se vsi dopisi dirigirajo na vlado”. 61 Naslednji dan, 7. novembra 1918, se je tudi Naro- dna vlada ustavila pri vprašanju razmejitve oblastnih pristojnosti med njo in Narodnim svetom. Poudarila je, da je “treba ustvariti čisto jasne razmere med Narodnim svetom, ki nima nikake eksekutive in Nar. vl.”. 62 S tem poudarkom se je ujemalo tudi dejstvo, da je Narodna vlada pred tem, 5. novembra 1918, preko poverjeništva za notranje zadeve že opredelila “razmerje med okraj- nimi glavarstvi in drugimi javnimi uradi na eni stra- ni in Narodnim svetom z njegovimi pododbori na dru- gi strani”. Poverje ništvo za notranje zadeve je namre č razglasilo, da “vse bivše c. kr. oblasti, osobi to okrajna glavarstva, dav čni uradi itd., ki so se podredile Naro- dni vladi SHS v Ljubljani (...) brez odloga za čno zopet poslovati, oziroma da poslujejo dalje, kakor so doslej”, in sicer tako, da ima “vsa eksekutiva (...) zopet preiti izklju čno v roke teh oblasti”. To je konkretno pomenilo, da so se morali “tam, kjer so se javne oblasti podredile Narodni vladi (...), narodni sveti, krajevni in pokrajinski odbori brezpogojno ogibati vsakega pose zanja v uradno poslovanje, ki mora čimprej priti zopet v normalni tir”. 63 Enako je poverjeništvo ukrepalo tudi glede županstev. V naredbi, ki jo je izdalo 6. novembra 1918, je odredilo, da tista “županstva, ki so se podredila Narodni vladi SHS v Ljubljani (...) poslujejo nadalje kakor doslej, odnosno kjer so v zadnjem času ustavila poslovanje, naj takoj zopet pri čno z rednim poslo vanjem”. Pri tem je izrecno poudarilo, da “nobena organizacija (Narodni svet, kra- jevni, pokrajinski odbori) in nobena privatna oseba ni upravi čena, da bi se vtikala v uradno poslovanje teh žu- panstev”, ki so “Narodno vlado SHS v Ljubljani priznala ter uradujejo v njenem imenu in po njenih naro čilih”. 64 61 Gra đa, 2, Zapisnik sa sednice Narodnog sveta, str. 493. 62 Sejni zapisniki, 1, Zapisnik seje Narodne vlade SHS v Ljubljani, z dne 7. listopada 1918, str. 82. 63 UL NV SHS, 6. 11. 1918, Naredba poverje ništva za notranje zadeve. 64 UL NV SHS, 8. 11. 1918, Naredba poverje ništva za notranje zadeve. 37 SLOVENCI IN NASTANEK KRALJEVINE SHS Gornji ukrepi so čisto konkretno utemeljevali po- trebo, da se uredi razmerje med Narodnim svetom in Narodno vlado. Na že omenjeni seji Narodne vlade 7. novembra 1918 so zato sklenili, da se “v ta namen (...) vrši jutri (8. novembra – op. J. P.) skupna seja Nar. vl. s predsedstvom NS”. 65 Pred to sejo, ki je dejansko bila 9. novembra 1918, sta se vsak zase sestala predsedstvo Narodnega sveta in Narodna vlada. Medtem ko je Na- rodna vlada 8. novembra 1918 glede razmerja med njo in Narodnim svetom le skopo ugotovila, da bodo o tem vprašanju na skupni seji dolo čili “provizori čno razmer- je za dobo, dokler se ne skli če plenum NS., v katerem se reši ta stvar definitivno”, 66 je predsedstvo Narodnega sveta o tem obširneje razpravljalo. 9. novembra 1918 se je zbralo na posebni seji, na kateri je ponovno imel glav- no besedo Albert Kramer, ki je poro čal “v imenu pred- sedstva N. V. (Narodnega Vije ća – op. J. P.) v Zagrebu”. Zbrane je seznanil, da Narodno Vije će “ne ve (...), katere informacije so prave, ali one od N. S. (Narodnega sveta – op. J. P.) ali N. Vl. (Narodne vlade – op. J. P.)”. Opozar- jal je, da “predsedstvo N. V.”, ki je “vrhovna oblast (...) odreka N. Vl. kompetenco legislative (zakonodaje – op. J. P.)”, izklju čeno pa je tudi, “da bi imel N. S. (Narodni svet – op. J. P.) legislativno in kontrolno oblast”, saj je “danes le delegacija strank, nima (pa) nikakega prene- šenega delokroga od N. V.”. Zato bi bilo “najbolje, da se napravi tako, da se pomnoži N. S. ter da prene semo del pisarne N. S. v N. Vl., N. S. pa naj bo nekak sosvet, in pomo č N. Vl.”. 67 Čeprav je Narodno Vije će odrekalo Narodni vladi oziroma Narodnemu svetu zakonodajne in nadzorne pristojnosti, pa so v nadaljnjem poteku seje predsed- stva Narodnega sveta za čeli raz pravljati prav o njih. K temu je pomembno prispeval Josip Jeri č, ki je opozoril, naj “se ne prenese cel delokrog na N. V. (Narodno Vi- je će – op. J. P.), ker bodo privedle razmere do tega, da bomo morali varovati svoje interese”. Zato je kljub svoji 65 Sejni zapisniki, 1, Zapisnik seje Narodne vlade SHS v Ljubljani, z dne 7. listopada 1918, str. 82. 66 Sejni zapisniki, 1, Zapisnik seje Narodne vlade SHS v Ljubljani, z dne 8. listopada 1918, str. 86. 67 Gra đa, 2, Zapisnik sa sednice predsedništva Narodnog sveta, str. 534. 38 oceni, da so Narodni svet, Narodno Vije će in Narodna vlada “itak le provizoriji”, zagovarjal stališ če, da je “N. Vl. (...) odgovorna N. V. v vseh stvareh, ki so skupne”, 68 medtem ko “je odgovorna N. S. (Narodnemu svetu – op. J. P.) kar se ti če no tranjih (slovenskih – op. J. P.) stva- ri”. S tem bi “kompeten čni konflikti med N. S. in N. Vl. (...) izginili”. 69 Zamisel o tako urejenem razmerju med Narodnim svetom in Narodno vlado je nato podprl tu- di Kramer, saj je menil, da bi bilo potrebno “N. S. (...) reformira ti v pokrajinski zbor s pritegnitvijo nadaljnjih zastopnikov strank dogovorno s strankami”. Tako pre- oblikovan Narodni svet naj bi imel “v omejenem delo- krogu (...) pravico staviti vladi pre dloge”. To pravico bi preko predsedstva Narodnega sveta imeli tudi “odseki, pododseki in enkete (komisije – op. J. P.) N. S.” Kramer je še predlagal, naj “N. Vl. svoje izdane svete (sklepe – op. J. P.) predloži plenumu N. S.”. Njegove pre dloge so soglasno sprejeli, na njihovi podlagi pa je pre dsedstvo Narodnega sveta sklenilo, da imajo Narodni svet, pre- ko njegovega predsedstva pa tudi “odseki, pododseki in enkete N. S.”, pravico dajati predloge Narodni vladi, ta pa “naj o svojih sklepih in naredbah poro ča plenu mu N. S. v pretres”. Nadalje so sklenili, da se mora “N. S. (...) reformirati na ta na čin, da se pritegnejo še drugi zasto- pniki strank”, pisarna “N. S. (pa) naj dobi uradne pro- store v deželni hiši”, to je v pala či prejšnje c.-kr. deželne vlade, v kateri je bil sedež Narodne vlade. Medsebojno ob čevanje med Narodnim svetom in Narodno vlado, ki naj bi ustanovila tudi “skupni informacijski biro”, bi po- tekalo tako, “da prisostvuje en član predsedstva N. S. sejam N. Vl. in obrat no”. Predsedstvo Narodnega sveta je še sklenilo, naj se “zveza z N. V. (...) vrši (s) posredo- vanjem dr. Kramerja”. 70 Ko so istega dne – 9. novembra 1918 – te sklepe obravnavali na skupni seji predsedstva Narodnega sve- ta in Narodne vlade, se je o njih razvila živahna razpra- va. Zbrane so namre č navedli k obravnavi vprašanja, 71 68 Prav tam. 69 Prav tam. 70 Prav tam. 71 Seje so se udeležili predstavniki predsedstva Narodnega sveta Ivan Hribar (JDS), Milko Brezigar (JDS), Albert Kramer (JDS) in Andrej Kalan (VLS; tudi poverjenik za 39 SLOVENCI IN NASTANEK KRALJEVINE SHS ali naj se oblikuje slovenski parlament oziroma vrhovni organ slovenske narodne oblasti, ki bi mu bila Naro- dna vlada odgovorna. Vendar se ta zamisel ni uveljavila. Predstavniki JDS so jo zavrnili (z izjemo Ivana Tav čarja, ki je izjavil, da “se strinja popolnoma s predlogi N. S.”) in zve čine menili, da mora biti Narodna vlada odgovor- na edinole Narodnemu Vije ću. Tako je Ivan Hribar, ki je v odsotnosti predsednika Narodnega sveta Antona Korošca predsedoval Narodnemu svetu kot njegov naj- starejši član, poudaril, da “smatra N. Vl. za odgovorno edinole N. V. (Narodnemu Vije ću – op. J. P.), vsled česar se ne sme prepustiti, da bi stala kaka inštanca pred N. V.” Enako je menil Vladimir Ravnihar in je prav tako opozarjal, da “smo odgovorni N. V.,” zato bi bila “ano- malija”, če “bi bili odgovorni nekakemu parlamentu v Ljubljani”. 72 Čeprav je Kramer tako naravnano razpravo skušal razširiti s poudarkom, “da ima N. S. še vedno svoje naloge, ter da iste še niso kon čane, ker mora pri- pravljati vse potrebno za našo državo”, 73 je to prepre čil Karel Triller in nepopustljivo vztrajal pri ve činskem li- beralnem stališ ču, da “mi ne rabimo nobenega pokra- jinskega zbora”. Glede nadaljnje vloge Narodnega sveta pa je opozoril, da je “N. S. (...) sklenil, da se smatra za posredovalni organ N. Vl.”. Zato je predlagal, “naj se preide v debato o tem kako tehni čno urediti razmerje med N. S. in N. Vl.”. 74 S Trillerjem je soglašal tudi predstavnik JSDS An- ton Kristan, čeprav je pred tem v svoji razpravi ocenil, “da je N. S. kon čal svoje delo, vsled česar naj ustavi svoje delovanje, ter se razpusti”, namesto njega pa “naj se ustanovi pokrajinski zbor kot nekak deželni odbor” (sestavljalo naj bi ga 50 članov iz Slovenije ter dva za- stopnika Trsta). Svojega mnenja o oblikovanju vrhovne- ga nosilca slovenske narodne oblasti (parlamenta) pa ni kmetijstvo v Narodni vladi) in predstavniki Narodne vlade Anton Kristan (JSDS), Janko Brejc (VLS), Lovro Poga čnik (VLS), Vladimir Ravnihar (JDS), Ivan Tav čar (JDS) in Karel Triller (JDS). – Gra đa, 2, Zapisnik sa zajedni čke sednice predsedni- štva Narodnog sveta i vlade, str. 536. 72 Gra đa, II, Zapisnik sa zajedni čke sednice predsedništva Narodnog sveta i vlade, str. 536–537. 73 Prav tam, str. 537. 74 Gra đa, 2, Zapisnik sa zajedni čke sednice predsedništva Narodnog sveta i vlade, str. 537. 40 spremenil predstavnik VLS Janko Brejc, ki se je zavzel, “da se izpremeni naš N. S. v nekak parlament, kojemu bi bila N. Vl. odgovorna”. Poleg tega je Brejc nasproto- val tudi možnosti, da bi se le predstavniki zagrebškega Narodnega Vije ća s srbsko vlado dogovarjali o jugos- lovanski združitvi. Glede tega je poudaril, da “funda- ment vidi v volji ljudstva”. Skladno s svojim na čelnim demokratičnim gledanjem je tudi menil, naj Narodni svet “odlo či sam, kako se bo spremenil”, hkrati pa je še enkrat poudaril, naj se “v delokrogu, ki nam ga je N. V. (Narodno Vije će – op. J. P.) odkazalo (...) ustvari na vsak na čin parlament”. 75 Ker večina udeležencev skupne seje predsedstva Narodnega sveta in Narodne vlade s tem ni soglašala, je bila zamujena priložnost, da bi bila sprejeta odlo čitev o oblikovanju slovens kega narodnega parlamenta. Ne predsedstvo Narodnega sveta ne Narodna vlada namre č kasneje tega vprašanja nista ve č obravnavala. Zadovo- ljila sta se s sklepom, da se “vsi v seji N. S. (Narodnega sveta – op. J. P.) z dne 9./11. 1918 sprejeti predlogi (...) sprejmejo v celosti”. 76 Toda povedati je treba, da sta že s tem sklepom Narodni svet in Narodna vlada v na čel- nem pogledu zasnovala sistem delitve državne oblasti, ki je zna čilen za predstavniško demokracijo, s čimer je v formalnem pogledu dobil Narodni svet zna čaj vrhovnega predstavniškega telesa, ki v parlamentarizmu izvaja za- konodajno oblast in delno sodeluje tudi v upravni obla- sti. Soglasno sprejeti sklepi predsedstva Narodnega sve- ta – predvsem sklep, naj Narodna vlada poro ča plenumu 75 Prav tam, str. 537, 536. – V zvezi z Brej čevo razpravo Ze čevi ć ocenjuje, da je Brejc “izrazil nesoglasje z možnostjo, da bi samo Narodno ve če SHS lahko odšlo v Beograd na pogajanja s srbsko vlado glede zedinjenja”, zato ker je s tem “najbrž mislil, da mora biti na teh pogajanjih zastopan tudi slovenski parlament”. Ze čevi č še opozarja, da se je za “navidezno akademskimi raz pravami” o razmejitvi medsebojnih pristoj- nosti med Narodnim svetom in Narodno vlado “skrival tudi medsebojni boj za ugled slovenskih klerikalcev in liberalcev v teh organih. Liberalci so poskušali likvidirati Narodni svet, voditelji Slovenske ljudske stranke (in JSDS – op. J. P.) pa so zastopali mnenje, da mora Narodni svet prerasti v narodni parlament, ki bi mu odgovarjala Narodna vlada.” (Ze čevi ć, SLS in jugoslovansko zedinjenje, str. 165). 76 Gra đa, 2, Zapisnik sa zajedni čke sednice predsedništva Narodnog sveta i vlade, str. 537. – Isti sklep je bil soglasno sprejet tudi na seji Narodne vlade, ki je bila popoldne dne 9. 11. 1918. Sklep je bil sprejet ob prisotnosti predstavni kov pred- sedstva Narodnega sveta, ki so ga tokrat zastopali Hribar, Brezigar, Josip Jeri č, Miroslav Kejžar in Kramer. (Sejni zapisniki, 1, Zapisnik seje Narodne vlade SHS v Ljubljani, dne 9. novembra 1918, str. 90). 41 SLOVENCI IN NASTANEK KRALJEVINE SHS Narodnega sveta o svojih odlo čitvah in naredbah v pre- tres, in sklep, da imajo Narodni svet, njegovi pododseki, odseki in komisije pravico dajati Narodni vladi predloge – so namre č Narodnemu svetu omogočali, da bi lahko izvajal zakonodajno oblast in hkrati sodeloval v uprav- ni oblasti. Čeprav je vse to “ostalo na papirju in se ni izvajalo” 77 in čeprav je tedaj zakonodajno oblast izvrše- vala Narodna vlada – tako v obliki zakonodajne pobude kot v obliki delegirane zakonodajne oblasti, to je s tem, da je po svoji ustanovitvi prevzela vse težiš če oblasti v Sloveniji na svoje izvršne in upravne organe –, pa glede na sprejete sklepe pre dsedstva Narodnega sveta lahko ugotovimo, da je v novembru leta 1918 na Slovenskem obstajal organ (Narodni svet), ki so mu formalno priznali pristojnosti, kakršne ima v parlamentarnem politi čnem sistemu njegov nosilec – parlament. Tako so svoj položaj ocenili tudi v Narodnem svetu, ko so 30. novembra 1918 raz členjevali svoje razmerje do Narodne vlade. Kot je v dopisu “Krajevnim odborom N. S.” sporo čal Josip Jeri č, tedaj “t. č.” (to časni) tajnik Narodnega sveta, je namre č Narodni svet ugotavljal, da je “z ustanovitvijo Nar. vla- de (...) prešla vsa izvrševalna oblast (eksekutiva) od Nar. sveta na Nar. vlado ter je Nar. svet postal le posvetovalni organ Nar. vlade, ki ima pravico Nar. vladi staviti predlo- ge in nasvete, kako se naj v naprej izvede organizacija naše nove države Jugoslavije. Razmerje med obema,” je opozarjal Jeri č, pa “je podobno onemu med parlamen- tom in ministrstvom, parlament izdaja postave ali zako- ne, ministrstvo pa jih izvršuje”. 78 Na podlagi te ocene lahko ugotovimo, da tedanja slovenska oblast nikakor ni namenja la pozornosti vpra- šanjem, ki naj bi bila “mnogokrat tudi zelo nebistvena”, 79 77 Jeri č, Narodni svet, str. 155. 78 ARS, AS 58, f. 4, Dopisi, november 1918. 79 Tako v uvodu k zbirki virov o nastajanju jugoslovanske države Dragoslav Jan- ković in Bogdan Krizman ocenjujeta dejavnost novih nacionalnih organov oblasti v času od konca oktobra oziroma v novembru 1918, to je v obdobju, “ko je jugo- slovanska buržoazija v pokrajinah bivše Avstro-Ogrske dobila oblast v svoje roke”. (Gra đa, 1, str. 8). Podobno meni tudi Mom čilo Ze čevi ć, ki glede razprav, ki so 9. 11. 1918 potekale o vprašanju vzpostavitve slovenskega parlamenta, pravi, da so “ti spopadi klerikalcev in liberalcev v zvezi z notranjimi, ve čkrat nepomembnimi vpra- šanji v Narodni vladi in Narodnem svetu (...) odvra čali njihovo pozornost od zdale č pomembnejših dogajanj v Narodnem ve ču SHS”. (Ze čevi ć, SLS in jugoslovansko zedinjenje, str. 165) 42 in da tudi ni šlo za “nedognano in nedomiselno pojmo- vanje narodne politike v glavah tistih, ki so 1918 pre- vzeli odgovornost za zgodovino slovenskega naroda”. 80 Bolj upravi čeno je re či, da se je tedanja slovenska dr- žavna oblast hitro odzvala na nov zgodo vinski položaj, v katerem so bili Slovenci po nastanku Države SHS. Raz- pad Avstro-Ogrske zato “slovenske buržoazne politi čne vrhove (slovenske politike – op. J. P.)” ni “iznenadil in pred nujnostjo prevzemanja oblasti” se ti vrhovi niso “(z) našli nepripravljeni”. 81 To dokazuje tudi takrat porojena zamisel, da se kot nosilec vrhovne oblasti v Sloveniji oblikuje narodni parlament. Čeprav v kratkotrajnem obstoju Države SHS le-ta ni zaživel, pa je bila ta zamisel ena od pomembnih zna čilnosti slovenske samostojnosti v novembru 1918. III Po oblikovanju Kraljevine SHS se slovenska samo- stojnost, dosežena v Državi SHS, ni ohranila. Najprej ni bilo uresni čeno zagotovilo srbskega prestolonaslednika Aleksandra Kara đorđevi ća, ki ga je dal ob jugoslovanski združitvi 1. decembra 1918 v Beogradu. Takrat je izja- vil, da bodo v času do sklica Ustavodajne skupš čine pod nadzorom osrednje vlade še naprej delovali avtonomni upravni organi iz Države SHS, “ki bodo za svoje urado- vanje odgovorni avtonomnim predstavništvom”. 82 Slo- venski avtonomisti čno usmerjeni politiki (bili so iz vrst VLS), ki so kot člani delegacije zagrebškega Narodnega Vije ća prisostvovali prvodecembrskemu združitvenemu aktu v Beogradu, so bili na podlagi Aleksandrovega za- gotovila prepri čani, da sta s tem “avtonomija Slovenije” 80 Dolinar, Odsotnost državne misli, str. 29. – Avtor tega sicer tehtnega dela še me- ni, da “namesto, da bi odgovornostniki za prevrat 1918 prevzeli pravno nasledstvo stoletnega kranjskega deželnega zbora, pomnoženega z deželnimi in državnimi po- slanci drugih slovenskih pokrajin v slovenski državni zbor, so v svoji kratkovidnosti in strankarstvu to ustanovo raje obšli. Zelo verjetno, ker so se bali senc Šušterši ča in ,klerikalizma’ nad kranjskim deželnim dvorcem.” (Prav tam, str. 32) 81 Kardelj, Razvoj slovenskega narodnega vprašanja, 2, str. 319–320; isti, Razvoj slovenskega narodnega vprašanja, 3, str. 414; isti, Razvoj slovenskega narodnega vprašanja, 4, str. 414. 82 Gra đa, 2, Adresa izaslanstva Narodnog Vije ća SHS prestolonasledniku Aleksan- dru i njegov odgovor, str. 674, 675. 43 SLOVENCI IN NASTANEK KRALJEVINE SHS ter “ustroj in kompetenca naših tedanjih avtonomnih uprav zaenkrat zadosti zasigurana”. 83 Menili so, da “do sprejema ustave ostane vse pri starem, da naj se to- rej zedinjeni pre čanski kraji tudi naprej upravljajo ta- ko, kakor so se bili upravljali dotlej. Ministrstvom se na to upravo ni dala druga ingerenca, nego da so jo smela nadzirati in ji po potrebi dajati splošna navodila (upute).” 84 Toda takšna pri čakovanja niso bila utemeljena. Po oblikovanju prve jugoslovanske vlade 20. decembra 1918 se je namre č “pokazala tendenca centralizacije”. 85 Slovenska Narodna vlada je na podlagi sporo čila Naro- dnega Vije ća, da so zaradi “imenovanja skupne vlade v Belgradu njegove funkcije prenehale in da (so) ... vse pokrajinske vlade, ki so imele namen skrbeti za upra- vo v prehodni dobi, (…) stavile svoje mandate regentu na razpolago”, 23. decembra 1918 poslala predsedniku vlade Kraljevine SHS Stojanu Proti ću telegram, v ka- terem je podala “skupno demisijo Njegovi kraljevi Vi- sokosti regentu Aleksandru v blagohotno odlo čitev”. 86 Narodna vlada je pri tem upala, da bo obseg njenih pri- stojnosti ohranjen v čim ve čjem obsegu. Toda že nasle- dnji dan, 24. decembra 1918, je notranji minister Sve- tozar Pribi ćevi ć vladi sporo čil, da “od sada u isklju čivu kompetenciju državne vlade u Beogradu spadajo resori 1) spoljnih poslova, 2) rata i pomorstva, 3) državnih fi- nancija, 4) železnica, pošta i brzojava i telefona, 5) osim toga resor za ishranu i obnovu zemlje, 6) trgovine, obrta i industrije, 7) resor za socijalnu politiku /skrb/, i ad hoc obrazovani, 8) resor za pripreme za konstituantu i izjednačenje zakona te (da) se prilikom imenovanja no- ve zemaljske vlade odnosni resori, u koliko su postojali ne če više popunjavati”. 87 Pribi ćevi ćevo sporo čilo je pomenilo, da beograjska vlada do tedaj “obstoje čih avtonomij niti tam ne ma- 83 Brejc, Od prevrata do ustave, str. 166, 211. 84 Prav tam, str. 211. 85 Prav tam. 86 Sejni zapisniki, 1, Zapisnik 38. seje Narodne vlade SHS v Ljubljani, z dne 23. decembra 1918, str. 214. 87 Sejni zapisniki, 1, Zapisnik 39. seje Narodne vlade SHS v Ljubljani, z dne 27. decembra 1918, str. 219. 44 ra spoštovati, kjer bi jih lahko in kjer bi bilo to v o či- tno korist uprave same in konsolidacije razmer v novi državi”. 88 To je pokazal tudi prestolonaslednik Aleksan- der, ki je 20. januarja 1919 s posebnim ukazom odobril ostavke predsednika Narodne vlade in njenih poverje- nikov za prehrano, za trgovino in industrijo, za javna dela, za narodno obrambo, za promet, za finance in za socialno skrbstvo. Hkrati je imenoval predsednika in podpredsednika nove Deželne vlade za Slovenijo (Dežel- na vlada). Njen predsednik je postal član Vseslovenske ljudske stranke Janko Brejc, podpredsednik pa član Jugoslovanske demokratske stranke dr. Gregor Žer- jav. 89 Kot je 24. januarja 1919 v telegramu, naslovlje- nem na Janka Brejca, sporo čil Svetozar Pribi ćevi ć, naj bi s tem Deželna vlada za Slovenijo poleg predsednika in podpredsednika imela “štiri poverjeniška mesta, ki ostanejo še nadalje”. To je pomenilo, da je bilo ob za- menjavi Narodne vlade z Deželno vlado ukinjeno tudi poverjeništvo za zdravstvo, saj so na seji Narodne (De- želne) vlade 24. januarja 1919 ugotovili, da so “štiri po- verjeništva, ki ostanejo še nadalje, (...) poverjeništvo za notranje stvari, za uk in bogo častje, za pravosodstvo in 88 Brejc, Od prevrata do ustave, str. 211. 89 UL NV SHS, 8. 2. 1919; Sejni zapisniki, 1, Zapisnik 51. seje Narodne vlade SHS v Ljubljani, z dne 24. januarja 1919, str. 295. Članek Proglasitev narodne vlade, ki opozarja na oblikovanje “prve slovenske narode vlade” leta 1918 (Slovenski narod, 2. 11. 1918, str. 2) 45 SLOVENCI IN NASTANEK KRALJEVINE SHS za kmetijstvo”. 90 Kot je kasneje zapisal prvi predsednik Deželne vlade za Slovenijo Brejc, so tedaj sicer razume- li, “da so se nekatera poverjeništva, kakor n. pr. vojne, prometa, prehrane, takoj popolnoma ukinila”, saj je bilo to “zaradi zedinjenja v eno državo samo po sebi dano. Ni pa bilo v stvari sami utemeljeno, (...) da ostanejo v bo- do če od vseh dvanajstih samo še štiri poverjeništva”. 91 Deželna vlada je proti temu protestirala, 92 in Beograd, ki ga je predstavljal Pribi ćevi ć, je pokazal, da je deloma pripravljen tudi popuš čati. 93 27. januarja 1919 je na- mre č Pribi ćevi ć, ki je bil pristojen za zamenjavo vlade, 94 Brejcu poslal telegram, v katerem ga je obvestil, da se “nemože (...) imati ništa protiv toga, da odnosni mini- star imenuje za Sloveniju svoga poverenika za socijal- nu skrb, a ministar gradjevina svoga za gradjevine, a unutranja je stvar vaša, u kakvom će oni odnošaju biti prema vladi”. 95 To je pomenilo, da bi bile pristojnosti teh dveh poverjenikov prepuš čene Deželni vladi, ki bi tako imela šest poverjeništev. 96 Tako je tudi bilo, saj je Deželna vlada za Slovenijo kmalu po oblikovanju prve Deželne vlade 28. februarja 1919 in vse do razpustitve zadnje vlade 12. julija 1921 obsegala šest poverjeništev: poverjeništvo za notranje zadeve, poverjeništvo za uk in bogo častje, poverjeništvo za kmetijstvo, poverjeništvo za narodno gospodarstvo, poverjeništvo za pravosodje in poverjeništvo za socialno politiko. 97 Pri tem je pover- jenike za notranje zadeve, za pravosodje, za uk in bogo- častje in za kmetijstvo imenovala Deželna vlada, pover- jenika za narodno gospodarstvo (dejansko za javna de- la) in za socialno politiko pa sta bila imenovana oziroma podrejena ministroma v Beogradu. 98 Čeprav je Deželna vlada dosegla pove čanje števi- 90 Sejni zapisniki, 1, Zapisnik 51. seje Narodne vlade SHS v Ljubljani, z dne 24. januarja 1919, str. 295. 91 Brejc, Od prevrata do ustave, str. 211. 92 Prav tam, str. 211–212. O tem glej tudi Ze čevi ć, SLS in jugoslovansko zedinjenje, str. 222–223. 93 Balkovec, Prva slovenska vlada, str. 42. 94 Prav tam. 95 Zapisnik 52. seje Narodne vlade SHS v Ljubljani, z dne 27. januarja 1919, Zapi- sniki sej 1, str. 302. 96 Balkovec, Prva slovenska vlada, str. 42. 97 Prav tam, str. 184–185. 98 Prav tam, str. 44. 46 la svojih poverjeništev, pa s tem državnopravni položaj Slovenije v Kraljevini SHS ni bil primerljiv s tistim, ki ga je imela v Državi SHS. Deželna vlada za Slovenijo ni bila neodvisna in suverena nacionalna vlada, kot je bila prejšnja Narodna vlada. Obseg njenih upravnih pristoj- nosti ni dosegel prejšnje slovenske samostojne organizi- ranosti, ki je bila v Državi SHS vzpostavljena z Narodno vlado, o čitna pa je bila tudi podrejenost Deželne vlade osrednji vladi v Beogradu. Deželna vlada namre č v Slo- veniji ni predstavljala samostojne in najvišje upravne oblasti, ker je ta prešla na beograjsko vlado. 99 Tako so “v nasprotju z njenimi odloki pritožbe pošiljali centralni vladi in ustreznim ministrstvom v Beogradu”. 100 Z obli- kovanjem nove Deželne vlade je komaj dva meseca po jugoslovanski združitvi zamrla samostojna slovenska oblast, kajti “ta vlada ni imela ve č značaja demokrati č- nega, koalicijskega in avtonomnega predstavništva in je prenehala obstajati kot vrhovna oblast”. 101 Hkrati je osrednja vlada v Beogradu v za četku marca 1919 za- dušila tudi prizadevanja Vseslovenske ljudske stranke in Jugoslovanske socialnodemokratske stranke, da bi v Sloveniji oblikovali poseben deželni zbor, to je slovensko predstavniško in zakonodajno telo, ki bi mu Deželna vlada odgovarjala za svoje delo do sprejetja ustave. 102 S tem se je že uveljavila politika jugoslovanskega centra- lizma, ki je napovedala bodo či centralisti čni jugoslovan- ski državni razvoj. V času od oblikovanja Deželne vlade za Slovenijo do sprejema Vidovdanske ustave 28. junija 1921 se je vprašanje avtonomnosti Slovenije v jugoslovanski drža- vi poudarjeno izražalo v delu predsednika in članov De- želne vlade. Ko je Deželno vlado od 28. februarja 1919 do 6. novembra 1919 in nato od 25. februarja 1920 do 14. decembra 1920 vodil predstavnik avtonomisti čno usmerjene VLS Janko Brejc, si je prizadeval, da bi za- ščitil avtonomno veljavo Deželne vlade in na ta na čin tudi Slovenije. Nasprotno pa je slovenska unitaristi č- 99 Gligorijevi ć, Demokratska stranka, str. 85. 100 Zečevi ć, Na zgodovinski prelomnici, str. 187. 101 Prav tam. 102 O tem podrobneje Ze čevi ć, SLS in jugoslovansko zedinjenje, str. 224–228. 47 SLOVENCI IN NASTANEK KRALJEVINE SHS no in centralisti čno usmerjena liberalna politika ves čas hotela izpodkopati še tisto malo avtonomnosti, ki jo je imela Deželna vlada za Slovenijo. 103 Ko je Deželno vlado vodil eden tedaj najvidnejših liberalnih politikov Gregor Žerjav (predsednik vlade je bil od 7. novembra 1919 do 25. februarja 1920), je podpisal celo naredbi, ki sta bistveno omejili pristojnosti predsedstva Deželne vlade in njenega poverjeništva za notranje zadeve. Na- redbi sta dolo čali, da predsednik vlade v Ljubljani svoje dolžnosti opravlja “pod splošnim nadzorstvom ministra za notranje zadeve in pod posebnim nadzorstvom stvar- no pristojnih ministrov”, 104 poverjeništvo za notranje za- deve pa “stoji pod vrhovnim nadzorstvom ministra za notranje zadeve, ki v svojih internih navodilih dolo ča smer in na čela v upravi in ki sme zahtevati pojasnil”. 105 Nadaljnje rušenje avtonomije Deželne vlade je nato do decembra 1920 prepre čil novi predsednik Brejc. Dober mesec dni po koncu njegovega drugega vodenja Deželne vlade (vmes je med 16. decembrom 1920 in 26. janu- arjem 1921 predsedniške dolžnosti opravljal politi čno nevtralni dekan Pravne fakultete dr. Leonid Pitamic) pa je bila avtonomnost Deželne vlade pokopana. 26. janu- arja 1921 je beograjska vlada za novega predsednika Deželne vlade za Slovenijo imenovala Pribi ćevi ćevega (Pribi ćevi ć je bil takrat minister za šolstvo) zaupnika dr. Vilka Balti ča, ki je bil do tedaj na čelnik v ministrstvu za notranje zadeve v Beogradu. 106 Z Balti čem je vodstvo Deželne vlade prešlo v roke liberalcev, ki jim je kon č- no uspelo onemogo čiti prizadevanja Slovenske ljudske stranke (SLS) 107 za avtonomijo Slovenije. Nova vlada je zavzela strogo uradniško držo in se ni hotela ukvarjati s politi čnimi vprašanji. Vse teko če zadeve je opravljala v znamenju vdanosti in poslušnosti osrednji vladi v Beo- 103 O tem Brejc, Od prevrata do ustave, str. 212–214; Perovšek, Liberalizem in vpra- šanje slovenstva, str. 138–140. 104 UL DVS, 21. 2. 1920, Naredba deželne vlade za Slovenijo, s katero se za časno ureja pristojnost in ustroj predsedništva deželne vlade za Slovenijo. 105 Prav tam, Naredba deželne vlade za Slovenijo, s katero se za časno ureja pristoj- nost poverjeništva za notranje zadeve. 106 Zečevi ć, SLS in jugoslovansko zedinjenje, str. 361. 107 Katoliška Vseslovenska ljudska stranka se je na zboru svojih zaupnikov, 6. in 7. 4. 1920 v Ljubljani, preimenovala v Slovensko ljudsko stranko. – Perovšek, Progra- mi politi čnih strank, str. 73 in op. 8 na tej strani. 48 gradu. 108 S tem so “prenehali kompeten čni boji med De- želno in centralno vlado”, 109 Slovenija pa je bila še pred sprejetjem centralisti čne in unitaristi čne Vidovdanske ustave vpeta v jugoslovanski centralisti čni državni sis- tem. Prva posledica sprejetja Vidovdanske ustave, ki so jo ob čutili v Sloveniji, je bila ukinitev Deželne vlade 12. julija 1921. S tem so bili tudi formalno izni čeni še za- dnji ostanki slovenske samostojnosti, dosežene v Državi SHS. Začelo se je obdobje soo čanja z ustavno centrali- zirano jugoslovansko državo, ki je slovensko politiko na razli čne na čine zaposlovalo do konca prve Jugoslavije leta 1941. 108 Zečevi ć, SLS in jugoslovansko zedinjenje, str. 361. 109 Brejc, Od prevrata do ustave, str. 214. 49 SLOVENCI IN NASTANEK KRALJEVINE SHS I Kot smo opozorili že v prejšnjem poglavju, je bi- la slovenska samostojnost po nastanku Države SHS posebej izražena tudi na vojaškem podro čju. Na tej podlagi so slovenska politika in organi državne oblasti na prelomu let 1918/1919 oblikovali tudi prepozna- ven odnos do vprašanja družbene in politi čne vloge ter zna čaja oboroženih sil kot enega od klju čnih državo- tvornih dejavnikov. Svoj odnos do omenjenega vpra- šanja so posebej poudarili v času od razpada avstro- ogrske monarhije oziroma nastanka Države SHS, 29. oktobra 1918, do 1. februarja 1919, ko je bilo z vzpo- stavitvijo Dravske divizijske oblasti zaklju čeno obliko- vanje Vojske Kraljevine SHS na slovenskem ozemlju. V tem obdobju so namre č “kot povsem samostojna in neodvisna kvaliteta” slovenskega narodnega življenja prvi č v novejši zgodovini delovale tudi slovenske obo- rožene sile. 110 110 Bizjak, Slovenska vojska 1918–1919, str. 244. – Kot opozarja Matjaž Bizjak, “po oblikovanju Dravske divizijske oblasti sicer formalno resda ne moremo ve č govoriti o slovenski vojski, ker so slovenske enote postale del skupne vojske Kraljevine SHS, vendar je to skupnost predstavljal le poveljujo či srbski general in nekaj srbskih vo- jaških enot, obe najtežji vojaški bremeni, oskrba vojske in bojevanje na fronti, pa sta bili še naprej v slovenskih rokah. Slovenska vojaška samostojnost, sicer v malce druga čni obliki, se je na tak na čin podaljševala vse do konca aprila 1919, ko sta ji ponesre čena slovenska ofenziva (na Koroškem – op. J. P.) in uspešna avstrijska protiofenziva dokon čno vzeli status samostojnosti.” (Prav tam, str. 245) Kljub temu se bomo v naši razpravi časovno omejili na 1. 2. 1919, saj so bile tedaj kon čane pri- prave za vzpostavitev oboroženih sil Kraljevine SHS na slovenskem ozemlju. To kaže Politi čni in idejni pogledi slovenskih strank in državnoupravne oblasti na oborožene sile v letih 1918–1919 50 Najpomembnejši dejavnik v odnosu tedanjega slo- venskega družbenega in političnega vrha do oboroženih sil je bila Narodna vlada. V času obstoja Države SHS je storila vse, kar je bilo v njeni mo či, da je vzpostavila in oblikovala samostojen slovenski vojaški aparat, zna čilen za vsako urejeno državno in družbeno organizacijo. 111 Urejala je tudi vrsto drugih vprašanj, ki so bila poveza- na z vojaškimi zadevami in opravljanjem varnostnih na- log, pri katerih so sodelovali tudi pripadniki oboroženih sil. Narodna vlada je bila na podro čju vojaških zadev ve- zana na navodila Narodnega Vijeća le tako, da je morala upoštevati sklep, ki ga je Narodno Vije će sprejelo zaradi italijanske zasedbe južnoslovanskega ozemlja. 15. no- vembra 1918 je namreč odredilo, da se “v kraje, ki so jih zasedli Italijani, (...) naše čete ne smejo odpošiljati”. 112 Ob drugih priložnostih pa je bila vezana na navodila Narodnega Vije ća le po lastni pobudi. Tak primer se je pojavil, ko je 18. novembra 1918 obravnavala vprašanje mobilizacije moških, starih od 19 do 23 let, ter sklenila, da glede tega “pov. za narodno obrambo stopi osebno v zvezo z dr. Drinkovi ćem, pov. NV (Narodnega Vije ća – op. J. P.) za narodno obrambo”. 113 Drinkovi ć je nato generalu Rudolfu Maistru poslal telegram, v katerem ga je obvestil, “da sme poleg letnikov 1895–1899 (to je mo- ških, starih od 19 do 23 let – op. J. P.) mobilizirati še to- tudi razglas Deželne vlade za Slovenijo z dne 31. 1. 1919. V njem je Deželna vlada na podlagi kraljevega povelja z dne 22. 12. 1918 odredila, da preidejo “vse čete, vsi vo- jaški zavodi in vse zadeve, kar jih je doslej spadalo pod poveljstvo II. vojnega okrožja (…), dne 1. februarja t. l. pod poveljstvo poveljnika Dravske divizijske oblasti”. (Sejni zapisniki, 1, Zapisnik 54. seje Narodne vlade za Slovenijo, z dne 31. januarja 1919, str. 320; UL NV SHS, 3. 2. 1919, Razglas; Slovenska novejša zgodovina, 1, str. 193, 194, 212–213) 111 O dejavnosti Narodne vlade na vojaškem podro čju in oblikovanju slovenske voj- ske ter njenem delovanju v obravnavanem obdobju glej Andrejka, Razvoj vojaštva in vojaški dogodki, str. 269–295; Seru čar, Vojne akcije u Koruškoj, str. 25–51; Mikuž, Oris zgodovine Slovencev v stari Jugoslaviji, str. 57–72, 75–93; Ude, Boj za severno mejo, str. 39–119; 149–191; Švajncer, Slovenska vojska 1918–1919, str. 27–86, 103–105, 131–139, 143–146, 181–200, 204–209, 214–216, 219–263; Bizjak, Slo- venska vojska 1918–1919, str. 42–83, 96–104, 115–127, 135–142, 145–146, 152– 160, 162–163, 166, 173–179, 182–188, 192–193, 203–204, 214–216, 218–222, 224–225, 258–260, 270–274; Slovenska novejša zgodovina, 1, str. 192–198, 212, 215–216; Guštin, Dve antantni vojski, str. 73–88. 112 UL NV SHS, 21. 11. 1918, Objava. 113 Sejni zapisniki, 1, Zapisnik 18. seje Narodne vlade SHS v Ljubljani, z dne 18. listopada 1918, str. 117. 51 SLOVENCI IN NASTANEK KRALJEVINE SHS liko drugih letnikov, kolikor jih smatra za potrebne”. 114 Poleg tega je 20. novembra 1918 Uradni list Narodne vlade objavil še naredbo poverjenika Narodnega Vije ća za narodno obrambo, po kateri so imele vse osebe, ki so bile vpisane v seznamu zagovornikov pri pristojnih ci- vilnih pravosodnih oblasteh, pravico “zastopati tudi pri vojaških sodiš čih brez ozira na to ali so vpisane v dose- danje listine vojaških zagovornikov ali ne”. 115 Razen v navedenih primerih Narodno Vije će na Slo- venskem v vojaških zadevah ni predstavljalo dejavnika oblasti. Državno oblast je na tem podro čju izvajala slo- venska Narodna vlada, in sicer po svojem poverjeništvu za narodno obrambo, pa tudi po drugih organih. Pri tem je dejavnost Narodne vlade zajemala vsa vprašanja, ki sodijo med vojaške zadeve. Tako je že 9. novembra 1918 razglasila splošno mobilizacijo za “vse 18-letne do 40-letne vojake”, ki so se morali nemudoma zglasiti “pri svojih slovenskih kadrih v Ljubljani, Borovljah, Celju in Mariboru”. 116 Pomembno pri tem je, da so na predlog Ivana Tav čarja slovenski vojaki takrat prisegali – tako kot vsaki suvereni oblasti – slovenski Narodni vladi. 117 Zato je razumljivo, da je Narodna vlada urejala vpraša- nja, ki so zadevala položaj slovenskih vojakov in častni- kov. Tako je odlo čala tudi o napredovanju častnikov. 118 Organizirala pa je celo vodenje vojaške duhovniške službe v Sloveniji. Msgr. Janezu Klobovsu je 2. novem- bra 1918 poverila “vodstvo vseh vojaških duhovnov na slovenskem ozemlju”. Pred tem je msgr. Klobovs dobil 114 Sejni zapisniki, 1, Zapisnik 19. seje Narodne vlade SHS v Ljubljani, z dne 19. listopada 1918, str. 119. 115 UL NV SHS, 20. 11. 1918, Objava poverjeništva za narodno brambo. 116 UL NV SHS, 9. 11. 1918, Naredba poverjeništva za narodno brambo. Opozarjam še na telegramski razglas, ki ga je Narodna vlada 12. 11. 1918 odposlala vsem okrajnim glavarstvom na Spodnjem Štajerskem. Razglas je imel zna čaj mobiliza- cijskega ukaza, in sicer za vojake v starosti od 18. do 40. leta. Vojaki so se morali zglasiti v Celju in Mariboru. (Sejni zapisniki,1, Zapisnik 13. seje Narodne vlade SHS v Ljubljani, z dne 12. listopada 1918, str. 100) 117 Sklep o zaprisegi slovenskih čet je Narodna vlada sprejela 2. 11. 1918. (Sejni zapisniki,1, Zapisnik seje Narodne vlade SHS v Ljubljani, dne 2. novembra 1918, str. 59.) O izvršeni zaprisegi vojaštva je na šesti seji Narodne vlade, 6. 11. 1918, poro čal njen predsednik Josip Poga čnik. Tega dne je prisegel “kader 17. pešpolka za Narodno v.” (Sejni zapisniki,1, Zapisnik seje Narodne vlade SHS v Ljubljani, z dne 6. novembra 1918, str. 78) 118 Sejni zapisniki,1, Zapisnik 21. seje Narodne vlade SHS v Ljubljani, z dne 22. novembra 1918, str. 127. – Podrobneje glej o napredovanju častnikov v času obstoja Države SHS Švajncer, Slovenska vojska 1918–1919, str. 45–51. 52 “tozadevno cerkveno dovoljenje (...) že od knezoškofa (Antona Bonaventure Jegli ča – op. J. P.)”. 119 Med ukrepi Narodne vlade, ki so se nanašali na po- ložaj vojakov in častnikov, lahko omenimo še nekatere. Narodna vlada je zagotovila, da je lahko vsaka vojaška oseba potrdila svojo identiteto, kajti sprejela je sklep, “da se izda oboroženim legitimacije”. 120 Poleg tega je po- verjeništvo za narodno obrambo ustanovilo tudi svoj go- spodarski urad (intendanco), da je obstajala “centrala v vseh ekonomi čno-administrativnih zadevah (preskrba, denarne dotacije) podrejenih oddelkov”. 121 Ob tem je od- redilo tudi pla čo vsem vojaškim osebam. Častnikom so izpla čevali šaržne prejemke in vojno doklado, za vojake in pod častnike pa so izboljšali dnevne denarne prejem- ke. Po naredbi poverjeništva za narodno obrambo so moštvo in poddesetniki dobivali “4 (štiri) krone, šarže od desetnika dalje 5 (pet) kron na dan poleg hrane”. 122 U činkovitost in kakovost vzdrževanja in opremljenost vojaških enot je Narodna vlada zagotovila še s tem, da je odobrila “poverjeniku za narodno obrambo (...) 3 mili- jone kron kredita za vojaške potrebš čine”. 123 Poleg ukrepov, povezanih s položajem vojakov in ča- stnikov, je Narodna vlada izvajala tudi demobilizacijo vo- jaških oseb. Na podlagi njenega sklepa z dne 11. novem- bra 1918 je poverjenik za narodno obrambo odlo čil, “da se odpuste iz vojaške službe vsi neaktivni častniki razen tistih, ki si jih bo v vojaški službi pridržalo poverjeništvo za narodno obrambo”. Ta ukaz se je nanašal predvsem na vse javne uradnike – profesorje, u čitelje, sodnike, notarje, železni čarje, ki niso bili v železniški službi, po- štne uradnike itn. 124 18. novembra 1918 je bil izdan tudi ukaz o odpustu zdravnikov iz vojaške službe. 125 119 Sejni zapisniki,1, Zapisnik seje Narodne vlade SHS v Ljubljani, dne 2. novembra 1918, str. 59. 120 Sejni zapisniki,1, Zapisnik seje Narodne vlade SHS v Ljubljani, z dne 3. novem- bra 1918, str. 64. 121 UL NV SHS, 9. 11. 1918, Naredba poverjeništva za narodno brambo. – Pripo- minjam, da je naredba vsebovala zelo natan čna in obširna dolo čila o preskrbi in vzdrževanju vojaških enot. 122 Prav tam. 123 Sejni zapisniki,1, Zapisnik 26. seje Narodne vlade SHS v Ljubljani, dne 30. no- vembra 1918, str. 152. 124 UL NV SHS, 12. 11. 1918, Naredba poverjeništva za narodno brambo. 125 UL NV SHS, 18. 11. 1918, Oklic. 53 SLOVENCI IN NASTANEK KRALJEVINE SHS Narodna vlada je obravnavala še nekatera druga vprašanja, ki so se navezovala na podro čje vojaških zadev. Tako je zagotovila, da je bilo usklajeno delova- nje vseh vojaških, splošnoobrambnih in varnostnih sil na ozemlju, ki je bilo pod njeno upravo. V za četku no- vembra 1918 je namreč dolo čila, da sodi poleg vojaških enot tudi “Narodna straža v referat oddelka za narodno obrambo, istotako orožništvo, le uporaba orožništva spada v oddelek za notranje zadeve”. 126 “Glede vojaških, gospodarskih in upravnih zadev, nadalje glede pouka in nadzorstva orožniške službe” pa je konec novembra sklenila, da je orožništvo, ki je obdržalo vse svoje pra- vice, dolo čene še po avstrijskem orožniškem zakonu, 127 podrejeno “orožniškim poveljništvom, oziroma Narodni vladi SHS, oddelek za narodno brambo”. 128 Usklajeno delovanje vojaških, splošnoobrambnih in varnostnih sil je Narodna vlada zagotovila še z eno- tnim ustrojem Narodne brambe (tudi Narodna obrana; Narodne straže) v Sloveniji. Polvojaško organizacijo Na- rodna bramba je ustanovil že Narodni svet, da bi ob predvidenem umiku avstro-ogrske armade z italijanske- ga bojiš ča čez slovensko ozemlje, pa tudi za vzdrževanje javnega reda in miru v obdobju oblikovanja nacionalne državne oblasti zagotovil ohranitev ustaljenih razmer na Slovenskem. Narodna bramba je bila ustanovljena na podlagi avstrijskega predpisa o vzpostavitvi varnostnih straž iz septembra 1918. Na tej podlagi so nato obliko- vali legalne krajevne skupine Narodne brambe, v prvih dneh po 29. oktobru 1918 pa je bila ob pomo či rezerv- nih častnikov vzpostavljena mreža kraljevnih Narodnih straž, oddelkov prostovoljcev, ki so skupaj z orožni- štvom v posameznih krajih vzdrževali javni red in mir. 129 Enotni ustroj Narodne brambe je utemeljilo pover- jeništvo za narodno obrambo, ki je s posebno nared- bo ustanovilo centralni urad Narodne obrane. Njegova 126 Sejni zapisniki,1, Zapisnik seje Narodne vlade SHS v Ljubljani, z dne 5. novem- bra 1918, str. 76. 127 UL NV SHS, 26. 11. 1918, Oklic. 128 UL NV SHS, 21. 11. 1918, Naredba celokupne vlade o prehodni upravi v ozemlju Narodne vlade SHS v Ljubljani. – Opozarjam, da je tako kot vojaštvo tudi orožništvo priseglo slovenski Narodni vladi. (UL NV SHS, 8. 11. 1918, Naredba poverjeništva za narodno obrambo) 129 Slovenska novejša zgodovina, 1, str. 193. 54 naloga je bila – da se že obstoje ča Narodna bramba ne bi cepila – “enotno organizirati vso brambo po deželi, skrbeti za oborožitev, izvežbanje in prehrano mož in častnikov”. 130 Hkrati s to naredbo je poverjeništvo dolo- čilo, naj že obstoje če brambne organizacije (Orlov, So- kolov, gasilcev, lovcev itn.) obstajajo še naprej, zaradi enotnosti pa jih je uvrstilo v organizacijo državne obra- ne. Naredba je za vsak politi čni okraj dolo čala ustano- vitev okrajnega brambnega poveljništva, kateremu je bilo podrejeno sodnookrajno brambno poverjeništvo. Po naredbi so okrajnim brambnim poveljstvom poveljevali častniki, ki jih je imenovala Narodna vlada. Tem častni- kom so bile podrejene orožniške postaje, županstva ter poveljstva že obstoje čih brambnih organizacij. Narodna (državna) bramba je bila po naredbi dejavna v lastni ob- čini, izjemoma v lastnem politi čnem okraju, le v skrajni nevarnosti je lahko prisko čila na pomo č obmejnim ob- činam ali politi čnim okrajem. 131 Kmalu po razglasitvi te naredbe je Narodna vlada 14. novembra 1918 sporazumno z Narodnim svetom razpustila vse Narodne straže oziroma Narodne obra- ne. 132 Vendar ta odlo čitev ni bila v nasprotju z graditvijo vojaškoobrambne in varnostne organizacije v Sloveniji, kot si jo je zamislila Narodna vlada, pa č pa je na voja- škem podro čju razkrivala hitro in ustrezno prilagoditev slovenske oblasti mirnodobnim razmeram. Potem ko je iz Slovenije odšel zadnji kontingent tujih vojakov, je na- mre č Narodna vlada ocenila, da so Narodne straže v Slo- veniji “v popolni meri izvršile svojo dolžnost”. Nevarnost pred razkrajajo čo se soško armado je minila, predvsem po zaslugi Narodnih straž, ki so omogo čile, “da se je prehod te vojske preko Kranjske izvršil v lepem redu in brez posebne škode prebivalstvu in deželi”. Razpustitev Narodnih straž oziroma Narodnih obran se je zato po na črtu Narodne vlade ujemala z uvajanjem normalnih mirnodobnih razmer, v katerih je nameravala v polnem obsegu prevzeti vso javno varnost po svojih organih. “S 130 UL NV SHS, 9. 11. 1918, Naredba poverjetništva za narodno brambo. 131 Prav tam. 132 UL NV SHS, 15. 11. 1918, Razglas Narodne vlade; Slovenski narod, 14. 11. 1918, Razpust narodnih straž. 55 SLOVENCI IN NASTANEK KRALJEVINE SHS pomo čjo orožništva in organiziranega vojaštva” je na- meravala “skrbeti za varnost domovine, življenje in last vsakega posameznika in za notranji red in mir po de- želi”. Zato so morali vsi dotedanji člani Narodnih straž izro čiti vse orožje in strelivo najbližji orožniški postaji. 133 Narodna vlada je obravnavala tudi druga vojaška vprašanja. Tako je bilo njeno poverjeništvo za narodno obrambo tisti organ državne oblasti, ki je bil v Državi SHS pristojen za pregled nad vsemi obstoje čimi voja- škimi enotami in kadrovsko sestavo oboroženih sil na slovenskem ozemlju. 134 Konec novembra 1918 je bilo v sestavi II. vojnega odseka po seznamu 12.375 častni- kov in vojakov. Tedanja slovenska vojska je imela 2 generala, 47 štabnih (višjih) oficirjev, 962 oficirjev in 11.364 vojakov. V njeni oborožitvi je bilo 21.347 pušk, 857 strojnic, 538 topov in 7 letal. Poleg tega je bilo v njenem sestavu tudi 1797 konj, 2232 voz in 417 avto- mobilov. Ob tem je treba upoštevati, da je bila dejanska moč slovenske vojske ve čja, saj je bilo pod neposrednim poveljstvom II. vojnega okrožja še 1773 srbskih oficirjev in vojakov – nekdanjih avstrijskih vojaških ujetnikov, ki jih je tudi treba prišteti k oboroženi sili, s katero je raz- polagala Narodna vlada. 135 Poveljstvo II. vojnega odseka, ki je bilo najvišje vojaško poveljstvo v Sloveniji, je vodil podmaršal v vojski Narodnega Vije ća Nikola pl. Ištva- nović, podrejeno pa je bilo slovenski Narodni vladi. 136 Tako je “slovenska vojska ostala v pristojnosti Narodne vlade za Slovenijo in njenega poverjeništva za narodno obrambo, dejansko poverjenika dr. Lovra Poga čnika”. 137 Narodna vlada je svojo državno oblast na vojaškem podro čju utemeljila tudi v vojaškokazenskem pravosod- ju. Tako je že v prvi naredbi, ki jo je objavil njen Uradni list, razglasila, da “vsi dosedanji zakoni in vse doseda- nje naredbe ostanejo še nadalje v veljavi, enako vse na- rodne vojaške in civilne oblasti ter uradi, dokler vlada 133 UL NV SHS, 15. 11. 1918, Razglas Narodne vlade. 134 UL NV SHS, 14. 11. 1918, Vojaške zadeve. 135 Švajncer, Slovenska vojska 1918–1919, str. 71–72. 136 Seru čar, Vojne akcije u Koruškoj, str. 28; Švajncer, Slovenska vojska 1918– 1919, str. 28–29. 137 Švajncer, Slovenska vojska 1918–1919, str. 29. 56 druga če ne ukrene”. 138 To pa je Narodna vlada storila kmalu zatem. Že 5. novembra 1918 je ustanovila “voja- ško sodišče SHS v Ljubljani”, ki je za čelo poslovati na- slednjega dne. 139 V pristojnosti tega sodiš ča so bila “vsa kazniva dejanja vojaških oseb na slovenskem ozemlju razen dejanj ententnih čet”. 140 Ustanovitev vojaškega sodišča je bila pomembno dejanje, kajti narekovala je spremembo nekaterih zakonov iz avstro-ogrskega voja- škega kazenskega zakonika. S tem je Narodna vlada na vojaškem podro čju opravljala tudi zakonodajno dejav- nost. Poverjeništvo za narodno obrambo je dolo čilo, da preide funkcija javnega tožilca za vse vojaške osebe “na vojaškega pravdnika Narodne vlade SHS, ki je naravno podrejen poverjeniku za narodno brambo”. Razveljavilo je tudi dolo čila vojaškega kazenskega zakonika, ki so zadevala pristojnost vojaškega poveljnika, ter preneslo te pravice (to je pravico kazenskega zasledovanja, odred- 138 UL NV SHS, 4. 11. 1918, Državljani! 139 UL NV SHS, 6. 11. 1918, Naredba poverjeništva za narodno obrambo. 140 Prav tam. Mimohod slovenske vojske pred poveljnikom Štajerskega obmejnega poveljstva generalom Rudolfom Maistrom, 28. novembra 1918 v Mariboru (Muzej narodne osvoboditve Maribor) 57 SLOVENCI IN NASTANEK KRALJEVINE SHS be preventivnega zapora, ustavitve postopka in pravico obtožbe) neposredno na vojaškega pravdnika Narodne vlade. Poleg tega je združilo prejšnje divizijsko in briga- dno sodiš če v eno vojaško sodiš če, pristojno za dejanja, ki so zahtevala kazenski pregon. Dolo čilo je tudi sedeže vojaških sodiš č na slovenskem ozemlju – in sicer v Lju- bljani in Mariboru. Mariborsko vojaško sodiš če je bilo pristojno za osebje iz Štajerskega obmejnega poveljstva v Mariboru, ljubljansko pa za osebje iz preostalega dela II. vojnega okrožja ter iz Koroškega obmejnega povelj- stva v Borovljah. 141 Dejavnost Narodne vlade na vojaškem podro čju lahko ponazori še položaj že omenjenih srbskih častni- kov in vojakov na Slovenskem novembra 1918. 142 6. novembra 1918 je namre č iz avstrijskega vojnega uje- tništva v taboriš ču Gröding blizu Salzburga z vlakom v Ljubljano prispel transport srbskih častnikov in vo- jakov, ki so se nastanili v Ljubljani in ostali v Sloveniji. Častniki in vojaki iz tega transporta in srbski vojaški ujetniki, ki so se na poti iz drugih ujetniških taboriš č v Avstriji ustavili v Ljubljani in ostali v Sloveniji, so bili novembra 1918 organizirani kot Poveljstvo srbskih čet v Ljubljani. 143 Iz njih je bil v drugi polovici novembra 1918 z odobritvijo srbske vlade in Narodnega Vije ća ustano- vljen 26. pehotni polk Poveljstva srbskih čet v Ljublja- ni. 144 Enote takratnega Poveljstva srbskih čet v Ljubljani so “delovale po nalogu ali v soglasju z Narodno vlado v Ljubljani in sodelovale s slovenskimi vojaškimi enota- mi, ki jih je ustanovila Narodna vlada”. 145 Srbski vojaki in častniki so bili za Narodno vlado nedvomno dobrodo- šli, saj so se s tem pove čale vojaške enote, s katerimi je razpolagala. Zato je tudi podpirala in vzdrževala povelj- stvo srbske vojske v Ljubljani in že 10. novembra 1918 141 UL NV SHS, 30. 11. 1918, Naredba poverjeništva za narodno brambo. 142 Od 1773 srbskih častnikov in vojakov, ki so bili novembra 1918 na obmo čju Slovenije, je bilo 81 oficirjev, 223 podoficirjev in 1469 vojakov. – Švajncer, Slovenska vojska 1918–1919, str. 72. 143 Švajncer, Slovenska vojska 1918–1919, str. 109–110, 113. Glej tudi Seru čar, Vojne akcije u Koruškoj, str. 28 in Ze čevi ć, SLS in jugoslovansko zedinjenje, str. 205. 144 Zečevi ć, SLS in jugoslovansko zedinjenje, str. 205; Švajncer, Slovenska vojska 1918–1919, str. 110, 111, 113, 265. 145 Zečevi ć, SLS in jugoslovansko zedinjenje, str. 205. 58 svojemu poverjeniku za narodno obrambo Lovru Poga č- niku odobrila “izpla čilo 10.000 kron za opremo srbskih častnikov”. 146 Slovenska Narodna vlada je srbske vojake uporabljala kot antantno vojsko. Srbski vojaki so Slo- vencem naredili nekaj velikih uslug, zlasti podpolkovnik Stevan Švabi ć, ki je 14. novembra 1918 pri Vrhniki s svojim ultimatom ustavil prodiranje Italijanov proti Lju- bljani. Pri tem je svojo enoto predstavil kot enoto srbske redne in s tem antantne vojske. 147 Naj še dodamo, da je takrat Narodna vlada vsekakor težila k temu, da bi raz- polagala s čim ve č vojaki. Tako je treba razumeti njen sklep z dne 6. novembra 1918, da vzame “v svojo služ- bo češko legijo, broje čo približno 3.500 mož in jo pla ča enako kakor doma če vojaštvo”. 148 Poleg dejavnosti, ki jo je namenila vzpostavitvi in organiziranosti sistema oboroženih sil kot sestavnega dela urejene državne in družbene strukture, je Narodna vlada odločala tudi o njihovi operativni uporabi na se- vernem koroškem in štajerskem bojiš ču. 149 Opredelila se je tudi glede narodnopoliti čnega zna čaja oboroženih sil, ki so bile oblikovane oziroma so delovale na slo- venskem ozemlju od 29. oktobra 1918 do 1. februarja 1919. V času obstoja Države SHS je v glavnem upora- bljala pojma “vojaštvo” in “vojaki”, 150 govorila pa je tu- di o pripadnikih “narodne vojske”. 151 Konec novembra 1918, ko so v bojih na Koroškem sodelovale tudi srbske 146 Sejni zapisniki, 1, Zapisnik 11. seje Narodne vlade SHS v Ljubljani, z dne 10. listopada 1918, str. 95. 147 Švajncer, Slovenska vojska 1918–1919, str. 111–113, 264–265. Podrobneje o srbskih častnikih in vojakih na Slovenskem v novembru 1918 glej str. 109–117, 264–266. 148 Sejni zapisniki, 1, Zapisnik seje Narodne vlade SHS v Ljubljani, z dne 6. novem- bra 1918, str. 79. – O češki legiji glej tudi Švajncer, Slovenska vojska 1918–1919, str. 267–268. 149 O tem glej podrobneje Andrejka, Razvoj vojaštva in vojaški dogodki, str. 278– 284; Seru čar, Vojne akcije u Koruškoj, str. 33–49; Mikuž, Oris zgodovine Slovencev v stari Jugoslaviji, str. 83–93; Ude, Boj za severno mejo, str. 137–139, 150–169; Švajcer, Slovenska vojska 1918–1919, str. 75–79; Guštin, Die Formierung der Stre- itkräfte, str. 263–265, 269–271; Bizjak, Slovenska vojska 1918–1919, str. 122–134; Slovenska novejša zgodovina, 1, str. 196–198, 215–216. 150 Sejni zapisniki, 1, Zapisnik Narodne vlade SHS v Ljubljani, z dne 6. novembra 1918, str. 79, Zapisnik 12. seje Narodne vlade SHS v Ljubljani, dne 11. novembra 1918, str. 98, Zapisnik 13. seje Narodne vlade SHS v Ljubljani, z dne 12. listopada 1918, str. 100, Zapisnik 21. seje Narodne vlade SHS v Ljubljani, z dne 22. novem- bra 1918, str. 126. 151 Sejni zapisniki, 1, Zapisnik 11. seje Narodne vlade SHS v Ljubljani, z dne 10. listopada 1918, str. 93. 59 SLOVENCI IN NASTANEK KRALJEVINE SHS enote, pa se za čenja pojavljati oznaka “jugoslovanske čete”. 152 Po oblikovanju Kraljevine SHS se je pri omenja- nju vojaških enot, častnikov in vojakov uveljavila ozna- ka “jugoslovanski”. 153 Ob tem v noti, ki jo je Narodna vlada 24. decembra 1918 poslala koroški deželni vladi in državnemu uradu za zunanje zadeve Nemške Avstri- je, zasledimo tudi oznake “srbske in jugoslovanske čete” oziroma “srbski in jugoslovanski oddelki”. 154 Pri tem je možno, da je Narodna vlada z imenovanjem jugoslovan- 152 Sejni zapisniki, 1, Zapisnik 25. seje Narodne vlade SHS v Ljubljani, z dne 28. novembra 1918, str. 142, Zapisnik 26. seje Narodne vlade SHS v Ljubljani, dne 30. novembra 1918, str. 147. 153 Sejni zapisniki, 1, Zapisnik 28. seje Narodne vlade SHS v Ljubljani, z dne 4. decembra 1918, str. 164; Slovenski narod, 28. 12. 1918, Nota narodne vlade proti koroškemu Landesausschussu, 31. 12. 1918, Nota narodne vlade proti koroškemu Landesausschussu, 18. 1. 1919, Protestna nota zaradi dogodkov na Koroškem. 154 Slovenski narod, 28. 12. 1918, Nota narodne vlade proti koroškemu Landesaus- schussu, 31. 12. 1918, Nota narodne vlade proti koroškemu Landesausschussu. Stevan Švabi ć (1865–1935) (Spominski zbornik Slovenije, str. 61) 60 skih čet ob srbskih mislila tudi na tedanje slovenske vojaške enote. Zavest o obstoju slovenskih oboroženih sil pa je v za četku leta 1919 zelo jasno izrazila Dežel- na vlada za Slovenijo. To potrjuje njena zahvala nekda- njemu na čelniku generalnega štaba II. vojnega okrožja, podpolkovniku Milanu Ulmanskemu, ko je po vzposta- vitvi Dravske divizijske oblasti prešel v civilni poklic. V pismu, ki mu ga je poslala 17. februarja 1919, mu je namre č ob slovesu “od slovenske narodne vojske” izre- kla najtoplejše priznanje. 155 Kljub poudarjenemu organizacijskemu in operativ- nemu delu na vojaškem podro čju se je Narodna vlada opredelila tudi glede družbenega in politi čnega zna čaja oboroženih sil. Po oblikovanju Kraljevine SHS je podpr- la zamisli za uveljavitev modernega, protimilitaristi čne- ga duha nove armade, na podlagi katerega bi bile oboro- žene sile pomemben dejavnik demokrati čnega življenja in vplivna družbenokulturna institucija. Povod za njeno opredelitev v tem vprašanju je bil nastop srbskega pol- kovnika Milana Pribi ćevi ća na 38. seji Narodne vlade 23. decembra 1918. Pribićevi ć, ki mu je bila poverjena organizacija vojaštva v Ljubljani, je o zna čaju bodo če jugoslovanske vojske poudaril naslednje: Vsi “si mora- mo biti na jasnem, da bo imela nova armada res ko- renine v ljudstvu in da bo vladalo pravo razmerje med vsemi državljani države (Kraljevine – op. J. P.) SHS, ki je pogoj za pravo razmerje vojaštva med seboj. (…) Kar se ti če vojaštva je treba najprej omeniti v splošnem, da bo nova armada res meš čanska, ljudska armada, da ne bo nikak militarizem, ampak da bo vojak državljan in da se bo vojaška služba uredila tako, da bo vojak mislil na vojašnico nazaj s hvaležnostjo v srcu in pripovedo- val z veseljem svojim rojakom v vasi, česar se je nau čil v vojašnici in kako je tam živel. Nova armada bo stala namre č na popolnoma druga čni podlagi, kakor sedanja. Aktivna vojaška služba bo trajala 6 mesecev. Ne bo se pa dogajalo, da bi bili vojaki tako zanemarjeni, kakor so sedaj, zašiti, v bolnicah brez srajce, brez odeje na po- stelji, umazani, bolniki, leže či na postelji v svoji vrhnji 155 Sejni zapisniki, 1, Zapisnik 62. seje Deželne vlade za Slovenijo, z dne 17. febru- arja 1919, str. 376. 61 SLOVENCI IN NASTANEK KRALJEVINE SHS obleki. Vojak mora biti oskrbljen pošteno s hrano, lepo obleko in čedno posteljo. On ne bo samo ekserciral, am- pak bo tudi imel v vojašnici pripomo čke za izobrazbo, n. pr. kurze za analfabete, predavanja razli čne vsebine. (O gospodarskih vprašanjih, predavanja splošno-pou č- nega zna čaja itd.) Vojašnica bo tudi skrbela za razvedri- lo s tem, da se bo med vojaki gojilo petje in plemenita duševna zabava. Častniki in izobraženci v armadi bodo do neukih tovarišev v istem razmerju, kakoršnjo vlada čisto naravno med bolj izobraženimi in manj izobraže- nimi člani naroda v civilu. Zaenkrat se bo ustanovilo 6. polkov: v Spljitu, Banjaluki, Karlovcu, Zagrebu, Petro- varadinu in Ljubljani. Polki bodo nosili imena ne kakih vojaških dostojanstvenikov, ampak mož, ki jih časti ves narod kot svoje dobrotnike. Armado pa moramo imeti, ker moramo celemu sve- tu dokazati, da nam je nadvse resna stvar, ne popustiti v nobenem oziru od naših aspiracij na zapadu proti Ita- liji, in da smo pripravljeni zastaviti vse za ta cilj, da se združimo vsi bratje v eni državi. Da pa se ta cilj doseže in ljudstvu dejansko pokaže, da je nova armada nekaj čisto druzega, kakor prejšnja avstrijska armada, mora sodelovati vsak, kdor novi čas razume. Voditelji naroda naj vstopajo v armado; člani uglednih rodbin naj pošljejo svoje sinove k vojakom; nar. vlada, njeni organi in duhovš čina naj pojasnju- je ljudstvu, kako je s to stvarjo. Glede duhovš čine je govoril že z nadškofom dr. Bauerom v Zagrebu in se bo oglasil tudi pri dr. Jegli ču. Vojaki, ki so se v Avstri- ji odtegovali vojaški službi, naj zlasti vstopijo v novo armado.” 156 – Govoru polkovnika Pribi ćevi ća so “sledili z odobravanjem vsi poverjeniki brez razlike in obljubili sodelovanje v njegovem smislu”. 157 Seji so prisostvovali predstavniki VLS in JDS, medtem ko je bil predstavnik JSDS odsoten. Tako lahko re čemo, da so predstavljena stališ ča podpirali v obeh najve čjih slovenskih politi čnih strankah. Ob drugih priložnostih je podobna na čela za- govarjala tudi JSDS. 156 Sejni zapisniki, 1, Zapisnik 38. seje Narodne vlade SHS v Ljubljani, z dne 23. decembra 1918, str. 210, 211. 157 Prav tam, str. 212. 62 II Poleg Narodne in Deželne vlade so svoje poglede na vojaško problematiko in vprašanje oboroženih sil pose- bej oblikovale tudi slovenske politi čne stranke. Temu podro čju družbenega in politi čnega življenja je najve č pozornosti namenila liberalna JDS. Ko je 28. oktobra 1918 v Zagrebu 25. domobranski pehotni polk prisegel Narodnemu Vije ću, je glasilo JDS Slovenski narod 29. oktobra – na dan ustanovitve Države SHS – navduše- no poro čal, da že imamo “narodno vojsko”. 158 Liberalci so novooblikovane vojaške enote – tako v Državi SHS kot na Slovenskem – najve čkrat razumeli kot enote ju- goslovanske vojske, 159 čeprav je Slovenski narod konec oktobra in v za četku novembra 1918 pisal tudi o (slo- venski) narodni vojski; 160 zavzel se je še za slovenski po- veljevalni jezik v oboroženih enotah namesto prejšnjega nemškega poveljevalnega jezika. 161 Po oblikovanju Kra- ljevine SHS in prihodu prvih enot redne srbske vojske na slovensko ozemlje je kot “naše vojaške sile” še ve- dno razumel tudi tiste, ki so jih predstavljali slovenski častniki in so bile pod poveljstvom slovenske Narodne vlade, 162 lo čeval pa je tudi med srbskimi in “našimi” oziroma srbskimi in slovenskimi vojaškimi enotami. 163 11. januarja 1919 je za slovenske vojaške enote, ki so se bojevale na Koroškem, nedvoumno uporabil oznako “prva narodna vojska Slovencev”. 164 Kljub temu pa so po oblikovanju Kraljevine SHS – kot že tudi v času Države 158 Slovenski narod, 29. 10. 1918, Narodno vojsko imamo. 159 Slovenski narod, 31. 10. 1918, Praznik narodove svobode dne 29. oktobra 1918 v Ljubljani, 2. 11. 1918, Vojaštvo v Celju v naših rokah, 3. 11. 1918, Priznana jugoslovanska armada, 4. 11. 1918, Tujerodni (neslovanski) častniki in vojaki, Po- veljnik jugoslovanskega brodovja, Dnevne vesti : poveljnik jugoslovanske mornarice Ljubljančan, 5. 11. 1918, Dnevne vesti : prisega vojaštva Jugoslavije, 7. 11. 1918, Slovesna zaprisega vojaštva novomeškega okraja, 8. 11. 1918, Slavnostna usta- novitev Narodne obrane v Dol. Toplicah, 25. 11. 1918, Mariborska mestna straža razorožena. 160 Slovenski narod, 31. 10. 1918, Deželna vlada v rokah narodne armade, 5. 11. 1918, Stacijsko poveljstvo v Gorici, 7. 11. 1918, Za časna ureditev službenih pre- jemkov narodne vojske. 161 Slovenski narod, 7. 11. 1918, Dnevne vesti : slovenski poveljevalni jezik. 162 Slovenski narod, 10. 12. 1918, Dnevne vesti : pogajanja v Ljubljani. 163 Slovenski narod, 16. 12. 1918, Narodni praznik v Ljubljani, 14. 1. 1919, Bitka pri Podroščici. 164 Slovenski narod, 11. 1. 1919, Prva narodna vojska Slovencev. 63 SLOVENCI IN NASTANEK KRALJEVINE SHS SHS – v pisanju Slovenskega naroda prevladovale ozna- ke (jugoslovanska) narodna vojska. 165 Liberalni tabor je ob upoštevanju dejanskega stanja glede narodnostne- ga zna čaja takratnih oboroženih enot na slovenskem ozemlju v zvezi s tem vprašanjem uveljavljal tudi svoj jugoslovanski unitaristi čni narodnopoliti čni program; 166 le-ta je po prvodecembrskem združitvenem aktu po- sebej poudarjal novi jugoslovanski državni okvir, ki je nastal z oblikovanjem Kraljevine SHS. Slovenski narod zato verjetno ni komentiral ukinitive II. vojnega okrožja in vzpostavitve Dravske divizijske oblasti, pa č pa je le objavil vest o njenem oblikovanju. 167 V liberalnem taboru so že zelo zgodaj na čeli vpra- šanje družbenega položaja in zna čaja oboroženih sil. Na čelnik JDS in ljubljanski župan Ivan Tav čar je na javnem shodu Narodne obrane, 2. novembra 1918 v Ljubljani, poudaril, da mora biti “v novi demokrati čni državi (...) vojaška oblast lo čena od civilne”. 168 Slovenski narod pa je dva dni kasneje podprl resolucijo o tuje- rodnih častnikih in vojakih, ki so jo sprejeli na shodu. Resolucija, ki jo je predlagal član na čelstva JDS Adolf Ribnikar, je zahtevala, naj se tujerodni častniki in vo- jaki sproti in nemudoma s slovenskega ozemlja pošljejo v domovino. 169 Slovenski narod je k temu še dodal, da je povsem nesprejemljiva misel, da bi morda “tujerodni častniki kot ostanki starega sistema pod firmo jugoslo- vanske kokarde opravljali v jugoslovanski vojski kake posle, ali pa še celo odlo čilne posle. Naravna pamet nam pove, da ljudje, ki so najmanje indiferentni proti našim interesom, ali pa nas celo mrzijo in so preje postavljali vislice za nas, ne morejo nam ni česar koristiti, pa č pa v gotovih slu čajih neizmerno škodovati, da torej ne more- mo imeti niti pi čice zaupanja do njih. Taka škoda se je v 165 Slovenski narod, 11. 12. 1918, Reorganizacija jugoslovanske vojske, 13. 12. 1918, General Krsto Smiljani ć, 17. 12. 1918, Narodni praznik v Mariboru. – Pripo- minjam, da so se decembra 1918 pripadniki častniškega zbora II. vojnega okrožja v Ljubljani opredelili kot jugoslovanski častniki. (Slovenski narod, 12. 12. 1918, Izjava jugoslovanskih častnikov) 166 O liberalnem unitaristi čnem in centralisti čnem narodnopolitičnem programu v tem času glej podrobneje Perovšek, Liberalizem in vprašanje slovenstva, str. 28– 127. 167 Slovenski narod, 1. 2. 1919, Dnevne vesti : podravska divizija. 168 Slovenski narod, 3. 11. 1918, Prvi shod v svobodni Jugoslaviji! 169 Prav tam. 64 posameznih slu čajih že zgodila. Ravnotako mislimo, da bi našim kazinarjem (mišljeni so obiskovalci ljubljanske Kazine, do leta 1918 zbirališ ča Nemcev, zlasti častni- kov, in nemškutarjev – op. J. P.) in doma čim Nemcem že njih lastna čast in instinkt morala povedati, da ni zanje v jugoslovanski vojski primernega mesta. Želimo, da se mirno, na kulturen in dostojen na čin lo čijo od nas in mi od njih. Jugoslovani smo pokazali, da ne delamo sile nikomur in ne skrivimo nobenega lasu, ho čemo pa v svoji vojski biti sami med seboj, razumejo pa naj tudi drugi naše mišljenje.” 170 Slovenski narod je pisal tudi o moralni podobi častnikov. Opozarjal je, da je “oficirski zbor (...) veren odsev naše družbe in javnosti: Kakoršnja je ta, taka bo naša armada. Ozdravimo našo celo druž- bo bolezni nerednosti, lenobe, pijan čevanja, kartanja, nediscipliniranosti in naša vojska bo tudi takoj dobra.” Narod je zahteval neopore čno vedenje častnikov in voja- kov in “tovariške razmere” med njimi. 171 Za vzpostavitev dobro organizirane in disciplinirane vojske so se zavzeli tudi pod častniki ljubljanske garnizije, ki so se na dan združitve v Kraljevino SHS, 1. decembra 1918, zbrali na shodu v Ljubljani. 172 Privrženci liberalne politike so razmišljali tudi o vprašanju uporabe oboroženih sil. Potrebo po njej so videli zaradi nerešenega vprašanja narodnih mej. Za- govarjali so vojaško zasedbo Koroške in odpor proti italijanski zasedbi Primorske. 173 Slovenski narod je ob tem objavil tudi ve č mnenj razli čnih avtorjev, ki so za- govarjali vojaški poseg na Koroškem in proti Italiji, ter pozivov za udeležbo pri posegu na Koroškem. 174 Med vi- dnejšimi liberalno usmerjenimi avtorji je izstopal publi- cist in pravnik dr. Rudolf Krivic, ki je opozarjal, da bo 170 Slovenski narod, 4. 11. 1918, Tujerodni (neslovanski) častniki in vojaki. 171 Slovenski narod, 11. 1. 1919, Prostovoljna disciplina časopisja. 172 Slovenski narod, 7. 12. 1918, Dnevne vesti : sestanek jugoslovanskih pod ča- stnikov. 173 Slovenski narod, 28. 12. 1918, R.(udolf) Krivic, Usodepolni ra čuni, 3. 1. 1919, Ivan Tav čar, Naše bolezni, II. 174 Slovenski narod, 13. 12. 1918, Mi smo pripravljeni! Naše meje ho čemo braniti z orožjem!, 31. 12. 1918, Vsi na shod radi Koroške!, 2. 1. 1919, Na pomo č Koroški!, 3. 1. 1919, Slovenski prostovoljci naprej!, 7. 1. 1919, Vladislav Fabjan či č, Bodimo realni, 8. 1. 1919, Slovenci! Jugoslovani!, 9. 1. 1919, Pod orožje!, 13. 1. 1919, F. P., Iz pisma jugoslovanskega legijonarja, 15. 1. 1919, Milan Plut, Resnica o tržaškem pešpolku. 65 SLOVENCI IN NASTANEK KRALJEVINE SHS Koroška za Slovence izgubljena, če je ne bodo vojaško zasedli. “Napa čno ra čunamo in se zanašamo,” je zapisal v članku Usodepolni ra čuni, “da bomo napram Nemški Avstriji na mirovni konferenci dobili take meje, kakršne bomo hoteli. Kakšna zmota, kakšno nepoznavanje med- narodnih odnošajev! Prvi č: Takega zagotovila nimamo v roki in za njim ne stoji do danes nobena izvršna sila. Drugi č: Če nam na mirovni konferenci tudi priznajo ta- ke meje, kakor jih samo ho čemo, nam s tem še nikdo ni česar ni dal. Kajti velik razlo ček je med: ,pravico imaš do te in te meje’ ter ,v rokah imaš mejo!’ Če ne bomo imeli ozemlja, ki je naše, že v dobi mirovne konference tudi resni čno v rokah, tedaj se mu kar odpovejmo. Saj si morda vendarle ne domišljujemo, da bo kdo za nas pošiljal mednarodno ekspedicijo proti Nemški Avstriji. Ako pa bi sami po mirovni konferenci hoteli z vojaškimi operacijami proti Nemški Avstriji zasesti priznano nam ozemlje, si pa moramo biti svesti, da tega podjetja ne bo nih če prijazno gledal, ker bi ta naš korak po sklenjenem miru bil povod za nemire in malo vojno, ki je Evropa ne bo voljna trpeti.” Zato je možna samo ena pot: “ Če Prehod slovenskih čet prek Drave pri Lipici (Lipisbachu) na Koroškem konec maja 1919 (Muzej novejše zgodovine Slovenije) 66 ho čemo imeti slovenski Korotan, ga moramo zasesti!” 175 Takega mnenja so bili tudi na shodu zaupnikov Jugo- slovanske demokratske stranke 5. januarja 1919 v Lju- bljani. Shod je poudaril nujno potrebo, “da se zasede vsa koroška Slovenija po našem vojaštvu in se tam uve- de naša uprava”. Vlado v Beogradu je prosil, naj takoj ukrepa v tej smeri, pozval pa je tudi “vse Slovence, da se pridružijo akciji naše samopomo či, da rešimo zibelko Slovenstva, naš Korotan”. Shod je še pozdravil “odlo čno nastopanje štajerskih Slovencev, ki so nam zagotovili severno mejo na Štajerskem”, beograjsko vlado in Naro- dno vlado v Ljubljani pa pozval, “da reši nesre čne naše brate v Prekmurju”. 176 V odnosu liberalcev do vprašanja mej se je pokaza- lo tudi njihovo zna čilno poveli čevanje Srbov in srbske 175 Slovenski narod, 28. 12. 1918, R.(udolf) Krivic, Usodepolni ra čuni. 176 Slovenski narod, 6. 1. 1919, Sestanek zaupnikov JDS. – Volja po vojaškem po- segu na Koroškem je bila v liberalnem taboru nesporna, čeprav je kasneje vidni liberalni politik Vladimir Ravnihar (na prelomu let 1918/1919 je bil eden od štirih podpredsednikov JDS in poverjenik za pravosodje v slovenski Narodni vladi) v svojih spominih utemeljeno opozoril na njeno realno težo. Ugovarjal je namre č stališ ču, po katerem naj “bi bili takoj po prevratu zasedli Koroško, tako kakor je bil to tako uspešno storil stotnik (major – op. J. P.), kasnejši general Majster na Štajerskem in noben vrag nas ne bi premaknil z zasedenega ozemlja. To je zelo hipoteti čno rečeno. Kaj bi ukrenila antanta v tem primeru? Koroška je bila druga čen problem, kakor Štajerska. Na pomisleke dra. Tav čarja, poverjenika za prehrano, češ da bi ne mogel prevzeti jamstva za prehrano tega dela ozemlja, se je reklo, da je v Celovcu in v Be- ljaku dovolj živil nakopi čenih, treba je le naglo delati, pa jim prepre čimo odvoz živil. Reklo se je spet, da Nemci sami pri čakujejo zasedbo, da so popolnoma resignirani. Temu nasproti: odkod vzeti toliko vojaštva? Vojaštvo je komaj čakalo, da se po to- liko letih vojne vrne na svoje domove. Naš doma či polk št. 17, kolikor ga je še bilo, je ob splošnem navdušenju z godbo na čelu prikorakal v Ljubljano. Čez noč so se izgubili na vse vetrove. Celo straže, ki smo jih postavili za straženje važnih objektov, skladišč, železnice i. dr., so na lepem izginile. Kakemu mobilizacijskemu povelju bi se nihče ne pokoraval. (...) Seveda po katastrofi je bilo stiskanje pesti in škripanje z zobmi. Demonstranti po ljubljanskih ulicah so bili kar pripravljeni nasko čiti Ko- roško. Potlej je bilo mnogo razglabljanja, kje so bile napake in kdo jih je zakrivil, mnogo ugibanja, kaj vse se je bilo zamudilo. Vzrok, da smo izgubili Koroško, sesta- vlja ve č komponent, ki segajo druga v drugo. Glavni vzrok je bil pa č ta, da so vsilili plebiscit narodu, ki na to ni bil in v onem času tudi ni še mogel biti pripravljen. Bil je smrtni greh, storjen nad slovenskim narodom.” (Mojega življenja pot, str. 144–145) Nekoliko druga čno mnenje je imel o tem vprašanju Ravniharjev sodobnik, tedaj eden najvidnejših predstavnikov JSDS, Albin Prepeluh. V svojih spominih je zapisal: “Seveda je verjetno, da bi takoj ob zlomu z lahkoto zasedli vse kraje, kjer resni čno prebivajo Slovenci. Na drugi strani pa je res tudi to, da takratna Narodna vlada ni razpolagala z znatnejšimi vojaškimi četami. Prostovoljcev za koroško fronto se je le malo priglasilo. Vsakdo se je branil novih borb, ko pa je komaj prišel iz vojne domov. (...) V Ljubljani je bilo sicer opaziti veliko narodnega navdušenja pri mirnih demonstracijah in v javnih lokalih, toda navdušenja za vojno na Koroškem pa ni bilo.” (Prepeluh, Pripombe k naši prevratni dobi, str. 207) – O tedanjih možnostih za (slovensko) vojaško akcijo na Koroškem glej Guštin, Die Formierung der Streit- kräfte, str. 259–274. 67 SLOVENCI IN NASTANEK KRALJEVINE SHS vojske. 177 Bili so prepri čani, da je mejno vprašanje mo- go če rešiti le s srbsko vojaško pomo čjo. Zato so se za- vzemali, da bi vojska Kraljevine Srbije čimprej prispela v Slovenijo. 178 To prepri čanje se je ujemalo s takratnim slovenskim javnim mnenjem, ki je “v srbski kraljevi vojski idealizirano videlo vojsko zmagovalko bratske- ga srbskega naroda. V tem idealiziranem odnosu brez sodb o politi čni realnosti ali ob redkih realnih sodbah je slovensko javno mnenje pri čakovalo neposredno srbsko vojaško pomo č pri nastopu proti Avstrijcem, in ker te ni bilo, so časopisi s pisanjem o akciji podpolkovnika Švabi ća in sploh Srbov, bivših ujetnikov, ustvarjali vtis, da Slovenci nismo sami.” 179 Liberalni politiki in politi čni tisk so pri tem opazno izstopali. Vzneseno so slavili ‘na- še zaščitnike’ – srbsko herojsko armado in srbske juna- ke, ki so vzor ljubezni, samozatajevanja in discipline. 180 Član na čelstva JDS dr. Fran Novak je v svojem poz- dravnem govoru srbskim častnikom in vojakom, ki so jih 15. novembra 1918 povabili na ogled gledališke igre Frana Saleškega Finžgarja Divji lovec v Narodnem gle- dališ ču v Ljubljani, celo poudaril, da “bajno junaštvo” srbske vojske skoraj “nima zgleda v svetovni zgodovini”. Dodal je še: “Vi Srbi ste nam izvojevali živo resnico ene same, nedeljive, nerazdružljive, od So če do Vardarja na zunaj in znotraj, po svojem sestavu in svojih čustvih enotne jedinstvene Jugoslavije.” 181 Podobno je na Srbe in srbsko vojsko gledal tudi Vladimir Ravnihar. Na kon- certu, ki ga je v čast srbskih častnikov in vojakov 16. 177 O tem glej tudi Perovšek, Liberalizem in vprašanje slovenstva, str. 73–85. 178 Slovenski narod, 9. 11. 1918, Pozdravljeni nam, bratje Srbi, v svobodni Jugosla- viji, Srbija na pomo č!, 20. 11. 1918, Politi čne vesti : Lahi, ki so zasedli del našega ozemlja, 7. 1. 1919, Dnevne vesti : čestit boži č. – Enake poglede na vlogo srbske vojske pri reševanju vprašanja mej so izražali tudi prebivalci z ozemlja, ki so ga zasedli Italijani. (Slovenski narod, 25. 11. 1918, Sijajna manifestacija za takojšnje ujedinjenje s Srbijo, 9. 12. 1918, Idrij čan, Iz Idrije) 179 Švajncer, Slovenska vojska 1918–1919, str. 109. 180 Slovenski narod, 9. 11. 1918, Pozdravljeni nam, bratje Srbi, v svobodni Jugo- slaviji, 11. 11. 1918, Pozdrav Srbom, 12. 11. 1918, Narodno gledališ če, 14. 11. 1918, Dnevne vesti : koncert na čast srbskim junakom, 15. 11. 1918, Dnevne vesti: “Glasbena Matica”, 16. 11. 1918, Slavnostna predstava v Narodnem gledališ ču v čast srbski posadki, 18. 11. 1918, Na čast srbskim junakom, 20. 11. 1918, Politi čne vesti : Lahi, ki so zasedli del našega ozemlja, 22. 11. 1918, Pozdrav Srbom, 23. 12. 1918, Sprejem srbskih čet v Ljubljani, 7. 1. 1919, O splošnem politi čnem položaju. 181 Slovenski narod, 16. 11. 1918, Slavnostna predstava v Narodnem gledališ ču na čast srbski posadki. 68 novembra 1918 priredila Glasbena matica v Ljubljani, je povabljene nagovoril: “Vi ste naši spasitelji, stvaritelji naše svobode. Bodite nam tudi u čitelji te svobode.” 182 V vsesplošnem narodnem čustvovanju, ki se je v novem- brskih dneh leta 1918 sprostilo ob zavesti o doseženi slovenski nacionalni svobodi in je prijateljsko in brez predsodkov pozdravljalo vse, ki so med svetovno vojno stali nasproti habsburškemu nemštvu in ob koncu voj- ne simbolizirali njegov vojaški in politi čni zlom, 183 pa so liberalci pokazali tudi nesebi čno človeško čustvovanje do pripadnikov srbske vojske. Ko je po kratki bolezni 26. novembra 1918 v Ljubljani umrl poro čnik Stojan Antonijevi ć, 184 se je od njega na pokopališ ču pri Sv. Kri- žu poleg predstavnika srbske vojske, poro čnika Dušana Jankovi ća, v imenu ljubljanskega prebivalstva poslovil član na čelstva JDS, literarni zgodovinar in publicist dr. Fran Ileši č. 185 Umrlemu srbskemu poro čniku je zagoto- vil tudi posmrtno po čivališ če, saj so ga pokopali “za ča- sno v grobnico rodbin Ileši č–Svetli č”. 186 Veliko bolj kriti čen odnos do oboroženih sil so imeli v socialnodemokratski stranki. JSDS se je postavila na izrazito protimilitaristi čno stališ če in je zahtevala takoj- šnjo demobilizacijo. 187 Tako je eden najvidnejših pripa- dnikov stranke in član njenega izvršilnega odbora ing. Anton Štebi že 31. oktobra 1918 pisal, da tisti, ki so še v avstro-ogrski vojski, zahtevajo “predvsem, da se nas odpusti iz vojaške službe. Siti smo tega ne človeškega 182 Slovenski narod, 18. 11. 1918, Na čast srbskim junakom. – Tako razpoloženje je vladalo tudi med pod častniki ljubljanske garnizije, ki so na že omenjenem sestan- ku, 1. 12. 1918, sprejeli resolucijo, v kateri so poudarili: “Zahvaljujemo in klanjamo se bratski srbski vojski za rešitev izpod tujega jarma.” (Slovenski narod, 7. 12. 1918, Dnevne vesti : sestanek jugoslovanskih pod častnikov) 183 Perovšek, Liberalizem in vprašanje slovenstva, str. 78. 184 Slovenski narod, 28. 11. 1918, Dnevne vesti : pogreb srbskega častnika. 185 Slovenski narod, 29. 11. 1918, Dnevne vesti : pogreb poro čnika Antonijevi ća. – Pogreba poro čnika Stojana Antonijevi ća so se udeležili predsednik Narodne vlade Josip vitez Poga čnik, ljubljanski župan Ivan Tav čar, ljubljanski podžupan Karel Triller, poverjenik za narodno obrambo Lovro Poga čnik, poveljnik II. vojnega okrož- ja podmaršal Nikola pl. Ištvanovi ć, Fran Ileši č, srbski častniški zbor v Ljubljani, mestni ob činski svet, vodje mestnih uradov, predstavniki Sokola, Orla in Slavca, narodno ženstvo na čelu s Franjo Tavčarjevo in Cilko Krekovo, slovensko vojaštvo in številni Ljubljan čani. (Prav tam) 186 Slovenski narod, 29. 11. 1918, Dnevne vesti : pogreb poro čnika Antonijevi ća, 30. 11. 1918, Izjava zahvalnosti. 187 Naprej, 31. 10. 1918, Naš kon čni cilj, Outlaw (ing. Anton Štebi), Prvi pogreški Narodnega vje ća, 12. 11. 1918, Po za črtani poti, 21. 12. 1918, Izpraznite kasarne! 69 SLOVENCI IN NASTANEK KRALJEVINE SHS trpljenja in si ne želimo nadaljevanja v sladkejši obliki, v domovini. V naših srcih je poleg ljubezni do naroda še ona širja in lepša ljubezen, ki oklepa vse narode, ki brati vse narode v medsebojni solidarnosti, ljubezen do člove- štva, ljubezen do ohranitve vseh človeških dobrin.” Zato naj bi bila prva odlo čitev Narodnega Vije ća odločitev o demobilizaciji – “edino tolažilno povelje, ki bo odstranilo z naših ramen za vedno in za povsod vojaško suknjo in morilno orožje”. 188 Pacifizem JSDS je posebej poudarilo tudi njeno glasilo Naprej, ki je 21. decembra 1918 ob- javilo članek Izpraznite kasarne! “Kakor gladnemu kru- ha nam je treba demobilizacije (...), brez obotavljanja in zavlačevanja!” je zapisal Naprej. Opozarjal je, da mo- ra biti po štirih letih vojnega razdiranja in uni čevanja “naša glavna skrb (...), da čim prej spravimo življenje v naše gospodarstvo, da obnovimo proizvajalni proces v kmetiji, v tovarni in vsepovsod. Eden prvih predpogojev je hitra demobilizacija – mobilizacija ljudi za mirovno delo. Če stopiš na ljubljansko ulico, te zbode v o či ne- pregledna množica uniformiranih ljudi, pohajkujo čih brez posla, lehkomiselno zapravljajo čih čas in denar; če stopiš v vojaško pisarno – gne ča ljudi pri delu, ki bi ga lahkotno opravljala dva, trije. Samo v Ljubljani je oko- lo 8000 ljudi pod orožjem, odtegnjenih gospodarskemu delu. (...) Nerazumljivo nam je,” je nadaljeval, “zakaj se naša vlada pri demobilizaciji tako po časi obra ča, zakaj z neverjetno lehkomiselnostjo puš ča v brezdelju cele bri- gade ljudi, ko je potreba po delu na vseh straneh vnebo- vpijo ča. Namesto da bi z vso energijo in urnostjo vra čala ljudi mirovnemu delu, jih kli če še nanovo pod orožje in jih trga iz produkcijskega procesa.” 189 Gornji poudarek se je navezoval na stališ če JSDS, da je vsakršna vojaška akcija, s katero bi skušali rešiti odprto vprašanje slovenskih narodnih mej, neustrezna in zato nepotrebna. 190 Za JSDS je bila namre č misel o nujnosti vojaške rešitve tega vprašanja fraza, ki jo je “treba zavre či med staro železje in enkrat za vselej opro- 188 Naprej, 31. 10. 1918, Outlaw (ing. Anton Štebi), Prvi pogreški Narodnega vje ća. 189 Naprej, 21. 12. 1918, Izpraznite kasarne! 190 Naprej, 21. 12. 1918, Izpraznite kasarne!, 27. 12. 1918, Dopisi : Zagorje ob Savi, 31. 12. 1918, Dr. M.(ilan Korun), Koroška fronta. 70 stiti naše politi čno umstvovanje lažnjivih premis, ki nas zapeljujejo v najusodnejše zmote”. Naprej je takšno od- klonilno stališ če takole utemeljil: “Poglejmo enkrat na sever! Če prav presojamo duševno razpoloženje naših severnih mejašev, se ne moremo ubraniti misli, da bi resen pomenek z antanto, ki je danes dejanski gospo- dar vojaškega in politi čnega položaja v srednji Evropi, in prav tako resen pomenek z odgovornimi krogi Nemške Avstrije napravila mahoma red v severnih pokrajinah in nas spravila v fakti čno posest ozemlja, ki nam po na- šem narodnem pravu pripada. Pot, po kateri hodi naša narodna vlada, se nam zdi popolnoma zgrešena, ker po nepotrebnem razpihava že itak razpaljene strasti in ker po nepotrebnem terja žrtve, ne da bi donašala uspehov. Če se spušča kak general – vojne slave željan – v aven- ture, ga je treba prijeti za uzdo. Ali narod ne more in ne sme služiti osebnim ambicijam teh vojskovodij in je vojne – tudi operetne – do grla sit.” 191 Vero v nevojaško rešitev vprašanja slovenskih in jugoslovanskih mej je Naprej zagovarjal tudi v zvezi z ravnanjem nasproti Italiji. Opozarjal je, da so “apostoli, ki razširjajo misel, da se dá jadranski spor odlo čiti zgolj z orožjem, mnogo opasnejši”. Ker se Italija ni namera- vala umakniti z zasedenega slovenskega in jugoslovan- skega ozemlja in ker “v vseh vrstah našega naroda brez razlo čka politi čnih strank živi odlo čna in neomajna vo- lja, da se združi vse od Jugoslovanov naseljeno ozemlje v novoustanovljeni državi SHS (Kraljevini SHS – op. J. P.), volja, manifestirana tako svobodno in tako odlo č- no, da je o nje istinitosti in globokosti izklju čen tudi najrahlejši dvom”, je Naprej vojno razpoloženje zavra čal s sklicevanjem na samoodlo čbo narodov. “Mi opiramo svoje zahteve na na čelo narodne samoodlo čbe, na na- čelo, ki ga je predsednik Wilson razglasil za konkretni vojni cilj Zedinjenih držav in ki so ga antantne države po svojih odgovornih državnikih prevzele. S tem pa je bila londonska pogodba (Londonski pakt z dne 26. aprila 1915 – op. J. P.) sicer ne izrecno razveljavljena, pa č pa preluknjana in v Londonu Italiji priznane pravice oze- mlja nekdanje avstro-ogrske monarhije imajo danes le 191 Naprej, 21. 12. 1918, Izpraznite kasarne! 71 SLOVENCI IN NASTANEK KRALJEVINE SHS še toliko veljave, kolikor se skladajo s samoodlo čbo na njem naseljenega prebivalstva. Če antanta, torej fran- coska in angleška vlada ostaneta dosledno v skladu s svojimi izjavami in če ostane predsednik Wilson zvest svoji besedi, da narodi ne smejo biti ve č predmet baran- tanja poedinih vlad, Italija ne bo mogla kljubovati vse- mu svetu in rešitev jadranskega konflikta se bo izvršila gladko in nekrvavo; namesto Jugoslovanske vojske, ki bi jo moral jugoslovanski Gambetta (Léon Gambetta – po razglasitvi /tretje/ francoske republike 1870 vojni minister v “vladi narodne obrambe”) šele iz tal izteptati, bodo dokon čali veliko delo našega narodnega ujedinje- nja – ne s puško, ampak z glasovnicami v rokah – stano- valci sedaj od Italijanov zasedenega ozemlja.” 192 Prepuš čanje odločitve o usodi slovenskega ozemlja dejavnikom izven naroda oziroma podrejanje narodove odločitve o tem vprašanju njihovi volji je JSDS dosledno zagovarjala. 193 Tudi ko vlade v Parizu, Londonu in Wa- shingtonu ne bi bile zveste svojim na čelom. Če pa bi se “zgodil ta neverjetni, da ne re čemo nemogo či slu čaj, da se izkažejo Wilson in državniki antante kot preoble če- ni politi čni tolovaji, ki gredo za ropom celih narodov”, bi bila “blazna” misel o neizogibnosti vojne. “Ali naj se Jugoslavija upre celemu svetu vševši Nemce na seve- ru, Madžare na vzhodu, Bulgare na jugu?” je spraševal Naprej. Odgovarjal je, da “s svojim decimiranim, izstra- danim in raztrganim ljudstvom, s svojimi porušenimi domovi in železnicami, s svojimi zanemarjenimi, iz črpa- nimi in opustošenimi polji, s svojimi pogašenimi plavži in izumrlimi tovarnami” in šibkimi denarnimi sredstvi na to ne more misliti. “Znamenje je to, da premišljajmo – ne na novo vojno! – (pa č pa) na čim bistrejše obnovlje- nje razdejanih vrednot, da dahne novo življenje preko tega pokopališča.” 194 JSDS je svoj odklonilni odnos do vsakršnega nasto- 192 Prav tam. 193 Tako je razmišljal tudi Milan Korun, ki je konec decembra 1918 zapisal: “Dokler ne govori Belgrad in ententa, tudi ne moremo odrekati koroškim Nemcem formelne pravice, da si svojo namišljeno posest proti slovenskemu, le v imenu mednarodno nepriznane ljubljanske vlade, nastopajo čemu vojaštvu, branijo.” – Naprej, 31. 12. 1918, M.(ilan) Korun, Koroška fronta. 194 Naprej, 21. 12. 1918, Izpraznite kasarne! 72 pa oboroženih sil oziroma ukrepanja njenih predstavni- kov v zvezi z razmerami ob meji konkretno pokazala ob nekaterih dogodkih na slovenskem Štajerskem oziroma v Mariboru. Ko je poveljnik Štajerskega obmejnega po- veljstva general Rudolf Maister prejel ve č grozilnih pisem in 31. decembra 1918 izmed nemških Maribor čanov iz- bral 21 talcev, da jam čijo s svojim življenjem za njegovo varnost ter red in mir, 195 je Naprej njegovo odločitev pri- merjal z ravnanjem nekdanjih avstrijskih vojaških obla- sti. Zapisal je, da jih “verno posnemajo tudi naši generali in komandanti”, ki so prišli “na pristno avstrijsko misel in za čeli zapirati kot take lastne državljane. Kar ni bilo dovoljeno nemškemu generalu, naj bo dovoljeno jugoslo- vanskemu! Ker naša stranka takih militaristi čnih orgij ne more in no če trpeti, bomo proti takim metodam paci- ficiranja in osvobojevanja vedno nastopali,” je zagotovil Naprej. 196 Po tedaj veljavnem mednarodnem pravu je bi- lo jemanje talcev sicer dovoljeno, toda njihovo streljanje za dejanja drugih oseb je bilo prepovedano; v nasprotju s člove čanskim duhim je namre č, da odgovarja nekdo za dejanje, ki ga ni sam storil ali zasnoval. Maistrov ukrep je vzbudil strah in ogo čenje med mariborskimi Nemci in v sosednji Nemški Avstriji, odobravala pa ga ni tudi Narodna vlada. 197 Vendar se nanj ni odzvala tako žol čno kot JSDS. Na svoji seji 3. januarja 1919 je poudarila, “da se ne sme uvajati sistem talcev, katerega smo vsi obsojali ko se ga je posluževala v sedanji vojni Avstrija proti Jugoslovanom. General Maister ima na razpolago kulturnejša sredstva, da vzdrži varnost in mir. Na drugi strani pa Nar. Vlada ne če desavuirati generala Maistra, kateremu gre zahvala, da je Maribor še v naših rokah. General Maister je sam mnenja, da bo rabil talce samo kakih 5 ali 6 dni. Zato se odpošlje šele jutri brzojavka, v kateri se obljubi Nemški Avstriji, da se bo Maistrov ukrep takoj ukinil, ko ne bo zanj ve č nujnega razloga.” Omenjeni telegram so poslali državnemu tajniku Nem- ške Avstrije Ottu Bauerju, Maister pa je svoj ukrep, kot 195 Slovenski narod, 2. 1. 1919, Stroge odredbe v Mariboru; Ude, Boj za severno mejo, str. 101. 196 Naprej, 8. 1. 1919, Po avstrijsko! 197 Ude, Boj za severno mejo, str. 102; Sejni zapisniki 1, Zapisnik 41. seje Narodne vlade SHS v Ljubljani, z dne 3. januarja 1919, str. 236–237. 73 SLOVENCI IN NASTANEK KRALJEVINE SHS je dejal, “iz lastne volje” umaknil 10. januarja 1919. Slo- venska stran ni kot talca ne tedaj ne pozneje ustrelila nobenega Nemca. 198 Če bi še lahko razumeli oster odziv JSDS na Ma- istrov problemati čni ukrep, pa je bolj zanimivo njeno ocenjevanje ravnanja slovenskega vojaštva 27. januar- ja 1919 v Mariboru. Tega dne so mesto obiskali člani posebne ameriške študijske komisije na Dunaju, ki je sicer imela pooblastilo, da dolo či demarkacijsko mejo za upravno in zasedbeno razmejitev med Nemško Avstrijo in Kraljevino SHS na Koroškem. Mariborski Nemci so ob tej priložnosti organizirali velike demonstracije, da bi članom komisije prikazali nemški zna čaj Maribora. Ob tem so na Glavnem trgu pred mestno hišo, ki so ga zapolnili do zadnjega koti čka, namenoma, tudi s streli iz revolverjev, izzivali slovensko vojaštvo, da je moralo uporabiti orožje. Vojaki so demonstrante, med kateri- mi je bilo ve č mrtvih in ranjenih, razgnali. Vodja članov ameriške komisije podpolkovnik Sherman Miles je po demonstracijah izjavil, da jih ne bo vzel na znanje, nje- gov spremljevalec, major prof. Lawrence Martin, pa je ocenil, da uporaba orožja ni bila neupravi čena, čeprav vtis, ki ga je dobil, nikakor ni bil ugoden. 199 Namera ma- riborskih Nemcev ni bila uspešna, Naprej pa je bil pre- pri čan, “da bi se s primernim pojasnilom, s sporazumom in brez terorizma bila dala stvar tudi opraviti. Streljanje na ljudi, ki so brez orožja, pa ni umestno, še toliko bolj neumestno pa je proslavljati čin potem kot politi čni do- godek prve vrste in podžigati z njim narodnostno sovra- štvo, pa bodisi na naši ali na nemški strani.” 200 Razen v vprašanju mej in v izražanju na čelnega protimilitaristi čnega stališ ča se je JSDS opredelila gle- de zna čaja in družbenega položaja oboroženih sil še ob drugih priložnostih. Tako je ob novici, da je neki polkov- nik oklofutal vojaka pred domobransko vojašnico (nek- danja vojašnica med Poljansko in Roško cesto v Lju- 198 Prav tam, str. 237; Ude, Boj za severno mejo, str. 102. 199 Podrobneje o tem glej Ude, Boj za severno mejo, str. 104–114; Slavi č, Državni prevrat v Mariborski oblasti, str. 245–246; Sejni zapisniki, 1, Zapisnik 54. seje Na- rodne vlade za Slovenijo, z dne 31. januarja 1919, str. 315–316, Zapisnik 55. seje Deželne vlade za Slovenijo, z dne 2. sve čana 1919, str. 324–327. 200 Naprej, 30. 1. 1919, Kri v Mariboru. 74 bljani), Naprej protestiral proti ohranjanju avstrijskega duha v oboroženih silah. “Ta bi bila lepa, da bomo v naši vojski trpeli stari ton in nekdanje surovosti. Take ,stebre’ armade bomo porušili do tal, in če so ti stebri še tako aktivni,” je zapisal 28. decembra 1918. 201 V skladu s svojim stališ čem, da je treba vojsko o čistiti surovih in avstrofilskih častnikov, pa je že v za četku decembra 1918 objavil članek Poglavje o o čiš čenju in drugo. Čla- nek so napisali nekdanji vojaki, v njem pa so poudarili, da so “ časi, ko je vsaka surovina v oficirski uniformi lahko poljubno zmerjala, klofutala, suvala in pretepa- la ubogega infanterista (vojaka pehote – op. J. P.), (...) definitivno minili. Ako je inteligenca ,pozabila’ na svoje ,strumnosti’, pa ni bivši prostak–trpin pozabil na vsa poniževanja in krivice, proti katerim ni bilo nobenega pripomočka in nobene pritožbe. Zato pravimo: iz oficir- ske suknje ven, o komur se dokaže, da se je le enega infanterista dotaknil z roko ali pestjo.” Poudarili so še: “Nam v bivšem strogo nemškem avstrijskem duhu vzgo- jeni ljudje sploh ne ugajajo, ali saj iz ve čine ne.” 202 V tem smislu je kasneje Naprej opozarjal še na nujno potrebo po oblikovanju slovenskega vojaškega izrazoslovja, pri čemer je mislil na častnike, “ki so bili vzgojeni v nem- ških kadetnicah, in katerih velik del je zatajeval do za- dnjega časa več kot 3 krat ,svoje’ slovenstvo”. 203 JSDS se je dotaknila tudi vprašanja družbene vloge oboroženih sil. Poudarila je, da se jih ne sme uporablja- ti v notranjepoliti čne namene, zavzela pa se je tudi za korektno ravnanje njenih pripadnikov pri izvrševanju nalog, ki so zadevale vzdrževanje javnega reda in mi- ru. 204 Narodnostnemu zna čaju oboroženih sil so v JSDS 201 Naprej, 28. 12. 1918, Dnevne vesti : na dan z imenom. – Omenjenega avstrij- skega duha je bilo o čitno težko izkoreniniti, saj je Albin Prepeluh v svojih spomi- nih zapisal, da je (spomladi 1919) od nekaterih vojakov prostovoljcev v slovenskih enotah na Koroškem dobil “važne informacije”, po katerih so bili “preprosti vojaki (...) nezadovoljni z višjimi oficirji, zlasti ker nekateri redko prihajajo mednje, a če že pridejo, se drže strogo lo čeno od njih – prav kakor nekdaj v avstro-ogrski armadi. Takšne in podobne pritožbe so se množile.” (Prepeluh, Pripombe k naši prevratni dobi, str. 215) 202 Naprej, 6. 12. 1918, Poglavje o o čiš čenju in drugo. Glej tudi Naprej, 29. 11. 1918, Dnevne vesti : zborovanje rez. častnikov. 203 Naprej, 19. 12. 1918, Dnevne vesti : vojaška slovenš čina. 204 Naprej, 18. 12. 1918, Manifestacija brez delavcev, 19. 12. 1918, “Naši boljševiki”, Dnevne vesti : vojaštvo, kakor policija. 75 SLOVENCI IN NASTANEK KRALJEVINE SHS namenili pozornost šele po oblikovanju Kraljevine SHS. Naprej je pisal o enotni jugoslovanski armadi oziroma o graditvi enotne armade za “novo skupno jugoslovansko državo SHS”, 205 vidni pripadnik JSDS dr. Milan Korun pa je srbsko vojaštvo izena čeval z jugoslovanskim. 206 Tudi v JSDS je bilo prisotno veliko zaupanje v Srbe in srbsko vojsko, ki so ju imeli za rešitelje tedanjih temeljnih slo- venskih narodnopoliti čnih vprašanj in poroka za boljši slovenski razvoj. Tako je po italijanski zasedbi Primor- ske Naprej objavil članek, v katerem je avtor poudaril: “Brezdvomno pa je, da preneha italijanski pravni naslov do za časnega zasedenja naše zemlje v tistem momentu, ko stopi na mesto stare Avstrije, kot posestnik sloven- skih zemelj drug mednarodno pravno priznan faktor, in to je ententni zaveznik: srbski narod.” 207 Kasneje je Naprej objavil še en prispevek, ki je izrazito slavil Sr- be in srbsko vojsko. Avtor dr. Janko Leskovec je hvalil srbske častnike in zagotavljal, da so “skoro brez izje- me abstinenti, zlasti mlajši”. Opozarjal je še na zasluge, za katere bi morali biti po njegovem mnenju Slovenci hvaležni Srbom: “Sre čna konstelacija in požrtvovalnost srbskega naroda sta dosegli, da smo tudi jugoslovanski Benjamini (Slovenci – op. J. P.) oproš čeni tujega gospo- darstva, in da se nam obeta bodočnost, kakršne si prej niti sanjati nismo mogli.” 208 Če zaokrožimo pogled JSDS na pomen in vlogo obo- roženih sil, vidimo, da je v njem izstopal predvsem pro- timilitarizem. Na njegovi osnovi je JSDS ocenjevala vsa vprašanja, ki so bila povezana z vojaškim dejavnikom, in sicer tako dosledno, da je, sklicujo č se na na čelo sa- moodločbe narodov, uporabi vojaške sile nasprotovala tudi glede reševanja mejnih vprašanj. Zna čilno za od- nos JSDS do oboroženih sil je bilo tudi dejstvo, da na prvem velikem strankinem sre čanju po koncu vojne – vseslovenski socialnodemokratski konferenci 19. janu- arja 1919 v Ljubljani – o oboroženih silah ni bila izre- čena nobena beseda. Ob tem se je konferenca do mej- 205 Naprej, 11. 12. 1918, Zadnje vesti : nova jugoslovanska armada. 206 Naprej, 31. 12. 1918, M.(ilan) Korun, Koroška fronta. 207 Naprej, 23. 11. 1918, n. n., Italijanski imperializem. 208 Naprej, 16. 12. 1918, (Janko Leskovec), Srbi in mi. 76 nega vprašanja opredelila tako, da je protestirala proti italijanski zasedbi jugoslovanskih pokrajin in zahtevala pravično dolo čitev narodnostne meje na Koroškem. 209 V času do oblikovanja Dravske divizijske oblasti (o njeni vzpostaviti Naprej ni poro čal) se je odnos JSDS do obo- roženih sil pokazal tudi v pisanju drugega vidnega pri- padnika stranke, inž. Antona Štebija. Ko so po odstopu Narodne vlade v slovenski politiki razpravljali o števi- lu poverjeništev, ki naj bi jih obsegala bodo ča Deželna vlada za Slovenijo, je Štebi v Napreju zagovarjal njeno oblikovanje brez poverjeništva za narodno obrambo. Po njegovem mnenju pa je bilo “neobhodno potrebno, da poslujejo za slovensko ozemlje države SHS (Kraljevine SHS – op. J. P.) do kon čnega izena čenja vseh državnih elementov slede ča poverjeništva še nadalje: poverjeni- štvo za notranje zadeve, za uk in bogo častje, za socijal- no skrbstvo, za industrijo in trgovino, za javna dela in obrt, za kmetijstvo in za promet. To je naravna potreba slovenskega naroda, ako ho čemo, da se našemu razvoju ne stavijo zapreke in težave.” 210 Če sta marksisti čna JSDS in liberalna JDS imeli malo skupnega v pogledih na položaj in vlogo oborože- nih sil, pa sta si bili v tem vprašanju bolj blizu JSDS in katoliška Vseslovenska ljudska stranka. VLS je na čel- no podpirala izražanje protimilitaristi čnih stališ č, saj je njeno glasilo Slovenec 4. januarja 1919 objavilo članek poro čevalca za Jugoslavijo v francoskem časnikarskem uradu v Bernu dr. Janka Hacina, v katerem se je avtor spraševal, po kakšni poti naj se razvija jugoslovanska država. “Gre za to,” je opozarjal, “ali bo naša država kul- turna država, v kateri bodo cvetele znanost, umetnost, poljedelstvo, industrija, trgovina, vse naše duševno in gmotno življenje, kjer bodo vse sile posve čene dušev- nemu in gmotnemu napredku in blagru posameznika in celokupnosti, ali pa da postanemo vojaška država, kjer bodo vse duševne in telesne sile, vsa naša gmotna in duševna sredstva, vsa naša notranja in zunanja po- litika, sploh vse naše zasebno in javno življenje koncen- 209 ZA KPJ, 5, “Vseslovenska” konferenca Jugoslovanske socialno demokrati čne stranke 19. januarja 1919 v Ljubljani, str. 375–376. 210 Naprej, 28. 1. 1919, A.(nton) Štebi, Narodno gospodarski utrinki, I. 77 SLOVENCI IN NASTANEK KRALJEVINE SHS trirano okoli misli: osvoboditev poslednjega dela našega naroda, ki še zdihuje pod tujim jarmom.” Avtor se je za- vedal, da bi neugodna rešitev mejnega vprašanja vodila v krepitev vojaške države oziroma v “tem ve čje in mo č- nejše (…) naše hrepenenje, da osvobodimo svoje brate”. V mislih je imel Slovence na Primorskem, ki so bili na podlagi Londonskega pakta pod italijansko zasedbo. Da ne bi v bodoče med Kraljevino SHS in Italijo “ležala (…) varana vera, ki bo skozi stoletja kri čala po osveti in ka- zni”, se je zavzel, naj jugoslovanska stran pri urejanju meje z Italijo ne privoli v veljavnost Londonskega pakta, pa č pa naj zahteva uresni čitev dolo čil Rimskega pak- ta. 211 “Ne smemo se pregovarjati za to ali ono vas, to in ono mesto, ampak za princip: ali londonski ali rimski pakt, ali sila ali pravica, drugega razgovora ni.” 212 To bi tudi odlo čilo vprašanje o vojaškem ali nevojaškem zna- čaju jugoslovanske države; uveljavitev Rimskega pakta bi zagotovila njen protimilitaristi čni razvoj. O vprašanju slovenskih narodnih oziroma jugoslo- vanskih državnih mej, ki ga je v ve čjem delu svojega članka obravnaval Janko Hacin, je razpravljala tudi VLS. Kljub podpori protimilitarizmu pa je zagovarjala vojaški poseg na Koroškem in na Primorskem, vendar ne tako izrazito in s takšnim poudarkom kot liberalci. 213 Na čelnik VLS dr. Anton Korošec je o tem vprašanju na zborovanju zaupnikov VLS, 16. januarja 1919 v Ljublja- ni, dejal: “ Čeprav v srcu vsi mrzimo oboroženo silo, ka- dar domovina kli če, (…) pojdemo na stražo in v bran.” 214 VLS, ki je bila, tako kot JDS in JSDS, naklonjena Srbom 211 Slovenec, 4. 1. 1919, Janko Ho čevar, Za kaj gre? – Rimski pakt oziroma dogovor med predsednikom Jugoslovanskega odbora dr. Antejem Trumbi ćem in vodjem ita- lijanskega vladnega odbora za sporazum med podjarmljenimi narodi Avstro-Ogrske Andreo Torrejem je bil sklenjen 7. 3. 1918. Njegovo besedilo je nato sprejel kongres t. i. tla čenih narodov Avstro-Ogrske 8.–10. 4. 1918 v Rimu. Besedilo je dolo čalo, da bodo rešili ozemeljska nesoglasja med Italijo in južnimi Slovani sporazumno in pri- jateljsko na temelju narodnostnega na čela in narodne samoodlo čbe. Ker je sklepe kongresa v Rimu odobraval tudi predsednik italijanske vlade Vittorio Emanuele Or- lando, se je zdelo, da je dokon čno dosežen dogovor med italijansko vlado in južnimi Slovani o razmejitvi z Italijo in da je s tem Italija odstopila od Londonskega pakta. Kasneje je Italija od Rimskega pakta, ki ni imel meddržavne veljave, odstopila, te- melj mirovnih pogajanj pa je ostal Londonski pakt. 212 Slovenec, 4. 1. 1919, Janko Ho čevar, Za kaj gre? 213 Slovenec, 10. 12. 1918, Na Koroško!, 17. 1. 1919, Zborovanje zaupnikov Vseslo- venske Ljudske Stranke. Prim. tudi Slovenec, 3. 12. 1918, Dr. Korošec v Radovljici. 214 Slovenec, 17. 1. 1919, Zborovanje zaupnikov Vseslovenske Ljudske Stranke. 78 in “srbskim junakom”, 215 je z njima delila tudi prepri- čanje, da je za ugodno rešitev vprašanja mej odlo čilna srbska pomo č. 216 Obenem pa je razmišljala o možnem negativnem vplivu srbske politike na oborožene sile v bodo či, skupaj s Kraljevino Srbijo oblikovani jugoslo- vanski državi; enako so razmišljali tudi v JSDS. Ko so na seji Narodne vlade 21. novembra 1918 razpravljali o vprašanju, ali naj se bodo ča jugoslovanska država do kon čne odločitve Ustavodajne skupš čine oblikuje kot republika ali monarhija, sta predstavnika VLS in JSDS Janko Brejc in Anton Kristan proti monarhisti čnim za- mislim izrekla ostre in tehtne pomisleke. Po njuni sodbi bi namre č privolitev v monarhisti čno obliko vladavine pomenila nevarnost, da se “ustvari diktatura one osebe (srbskega prestolonaslednika Aleksandra – op. J. P.), ki imenuje in seveda tudi odstavlja voditelje države”. Opo- zarjala sta, da je “pojem o tem, kdaj vlada na Balkanu mir in red, podvržen samovoljnemu tolma čenju provi- zori čne vlade. Tudi se je bati,” sta pripomnila, da se na podlagi odlo čitve politi čnega vrha monarhije “imenuje vojaški guverner v posameznih deželah in se bodo vršile volitve v konstituanto pod razli čnim pritiskom.” 217 Tudi VLS je, enako kot JSDS, namenila pozornost vprašanju narodnostnega zna čaja oboroženih sil šele po oblikova- nju Kraljevine SHS. Slovenec je pisal o vzpostavljanju 215 Omenjena naklonjenost ni izhajala iz ob čutka manjvrednosti v odnosu do Srbov, kot je bilo to zna čilno za liberalce. Glede tega je kasnejši vidni politik VLS Ivan Vesenjak konec novembra 1918 liberalce celo opozoril, “da v junaškem trpljenju preizkušeni sobrat (Srb – op. J. P.) petoliznikov ne mara”. – Slovenec, 26. 11. 1918, J. (Ivan) Vesenjak, Dr. M. Zarnikove zmote. 216 Slovenec, 22. 11. 1918, Slovensko ljudstvo s Srbi in Hrvati v skupni državi, 23. 11. 1918, Klika ruje, 2. 12. 1918, K., Monarhija ali republika, centralizem ali avto- nomija, 3. 12. 1918, Dr. Korošec v Radovljici, 10. 12. 1918, Na Koroško!; Slovenski narod, 23. 12. 1918, Sprejem srbskih čet v Ljubljani. 217 Sejni zapisniki, 1, Zapisnik 20. seje Narodne vlade SHS v Ljubljani, z dne 21. novembra 1918, str. 123–124. – Po poro čilih socialnodemokratskega Napreja pa naj bi v VLS zagovarjali tudi druga čne poglede na vlogo oboroženih sil na notra- njepoliti čnem podro čju. Naprej je sredi decembra 1918 pisal, da naj bi na shodu krš čanskosocialne Jugoslovanske strokovne zveze (JSZ), 8. 12. 1918 na Savi na Gorenjskem, Ivan Gostin čar in član uredništva Slovenca Vekoslav Vrtovec priso- tnim članom JSDS zagrozila, da bodo, če bo treba, proti JSDS uporabili oboroženo silo. (Naprej, 13. 12. 1918, Dopisi : s Save na Gorenjskem, 19. 12. 1918, “Naši boljševiki.”) Glasilo JSZ Naša mo č teh o čitkov ni ne potrdilo ne zanikalo, poudarilo pa je, “da bomo najodlo čnejše, s krepkimi besedami branili svobodo vesti in svobodo združevanja delavcev proti nasilstvu socialne demokracije”. Socialnim demokratom je še sporo čilo: “Vaš boljševizem, posledico nemškega nad človeka bomo strli, o tem bodite uverjeni!” (Naša mo č, 27. 12. 1918, Smešna nasilstva) 79 SLOVENCI IN NASTANEK KRALJEVINE SHS nove jugoslovanske narodne vojske, ki bo predstavlja- la “eno edinstveno vojsko naše edinstvene nove države SHS (Kraljevine SHS – op. J. P.)”. 218 Vzpostavitve Dra- vske divizijske oblasti ni komentiral, objavil je le kratko uradno obvestilo o njenem oblikovanju. 219 Kar zadeva poglede katoliškega tabora na položaj in vlogo oboroženih sil, lahko opozorimo tudi na stališ ča, ki so jih o tem oblikovali v slovenski Cerkvi. O tem je v svojem Dnevniku pisal eden tedaj najvplivnejših slo- venskih narodnih voditeljev – škof Jegli č. Jegli č je svoje mnenje o vlogi in ravnanju oboroženih sil izrekel že 29. oktobra 1918, na veliki narodni manifestaciji na Kon- gresnem trgu v Ljubljani, ko sta bili razglašeni odcepitev slovenskih dežel od Avstrije in ustanovitev samostojne Države SHS. Ko je na manifestaciji spontano nastopil nadporo čnik dr. Mihajlo Rostohar in v imenu zbranega slovenskega vojaštva odpovedal prisego habsburškemu cesarju ter obljubil zvestobo novi državi, je škof Jegli č razburjeno vzkliknil: “To je pa revolucija!” – “Da, Pre- vzvišeni, tako nekako,” mu je suho odvrnil Rostohar. 220 Škof Jegli č se je torej najprej odzval na revolucionalno ravnanje slovenskih častnikov in vojakov, ki so – kot je znano – v pravnem pogledu (z odpovedjo prisege prej- šnjemu suverenu in s prisego novi državi) utemeljili slo- vensko samoodlo čbo, v vojaškem pa obvarovali narodno osvoboditev in državno osamosvojitev v letu 1918. 221 Po oblikovanju Narodne vlade se je Jegli č pozitivno izrazil o razmerah na podro čju vojaštva, saj je 5. novembra 1918 v svoj Dnevnik zapisal: “Zdi se, da imamo dobro vojaško poveljništvo in bo moglo ohraniti red.” 222 Kot lahko beremo v njegovem dnevniškem zapisu z dne 22. novembra 1918, je nato to oceno spremenil, vlogo obo- roženih sil pa je videl tudi pri urejanju notranjepoliti č- nih vprašanj. Ko so v drugi polovici novembra 1918 v slovenski politiki razpravljali o vprašanju oblike vlada- 218 Slovenec, 11. 12. 1918, Reorganizacija jugoslovanske vojske. 219 Slovenec, 2. 2. 1919, Dravska divizijska oblast. 220 Pleterski, Prva odlo čitev Slovencev za Jugoslavijo, str. 264–266. 221 O tem glej podrobneje Pleterski, Prva odlo čitev Slovencev za Jugoslavijo, str. 267–268; Švajncer, Slovenska vojska 1918–1919, str. 16–26; Perovšek, Slovenska osamosvojitev, str. 51–58; Bizjak, Slovenska vojska 1918–1919, str. 39–50. 222 ARS, AS 1871, Jegli čev dnevnik, 5. 11. 1918. 80 vine v bodo či jugoslovanski državi, je namre č razpravo o tem vprašanju pospremil z naslednjim razmišljanjem: “Položaj je neugoden za republiko; pa tudi za volitve predsednika bi bilo težko; zediniti se ne bi mogli, pa bi nastale hude borbe; in kdo bo ukrotil ljudske mase, ki se vedno bolj poprijemajo boljševizma; posebno ker nimamo armade ne na Hrvaškem ne na Slovenskem; vsaj ni nobene discipline in vojaki vpoklicani prav kma- lu domu odidejo. Mora priti monarhija, kateri bi bil na čelu Aleksander. Sestaviti se mora skupno ministrstvo pod regentom Aleksandrom. Ima naj nalog organizirati armado in pripraviti volitve za konstituanto.” 223 Pomen, ki ga je Jegli č pripisoval oblikovanju skupne vlade nove jugoslovanske države in ustanovitvi njenih oboroženih sil, je o čitno izhajal iz njegovega kriti čnega premisle- ka o možni vlogi srbske vojske na slovenskem ozemlju. Ocenjeval je namre č, da bi lahko, če ne bi oblikovali skupne vojske, srbske vojaške enote v Sloveniji nasto- pale kot samostojen vojaški dejavnik. To pa bi liberalci izkoristili v politi čnem boju proti katoliškemu taboru. “Naši se boje Srbov, katere liberalci kli čejo na pomo č, naj bi zasedli jugoslovanske pokrajine,” je že 11. no- vembra 1918 zapisal v svoj Dnevnik. “V tem slu čaju bi bile volitve v konstituanto pod bajoneti Srbov in utegnili bi zmagati liberalci, ki so vedno bolj o čitno za dinastijo Karadjordjević.” 224 III V prelomnih mesecih po koncu oktobra 1918, ko so Slovenci doživeli razpad ene, nastanek druge in njen prehod v tretjo državno skupnost, so slovenska politi- ka in slovenski organi državne oblasti oblikovali prepo- znaven odnos do vprašanja družbene in politi čne vloge ter zna čaja oboroženih sil. Vsi klju čni dejavniki tedanje slovenske oblasti in politike so se zavedali narodnodr- 223 Prav tam. – O tedanjih razpravah o obliki vladavine v bodo či jugoslovanski državi glej Brejc, Od prevrata do ustave, str. 174–177; Ze čevi ć, SLS in jugoslovansko zedi- njenje, str. 167–174; Perovšek, Slovenska osamosvojitev, str. 133–146. 224 ARS, AS 1871, Jegli čev dnevnik, 11. 11. 1918. 81 SLOVENCI IN NASTANEK KRALJEVINE SHS žavnega pomena oboroženih sil. Slovenska Narodna vlada se je odgovorno posvetila vprašanju vzpostavitve in organiziranosti sistema oboroženih sil kot sestavne- ga dela urejene državne in družbene strukture. Glede oboroženih sil na ozemlju, ki je bilo pod njeno upravo, je bila na prelomu let 1918/1919 pri Narodni vladi in nato Deželni vladi za Slovenijo prisotna zavest o obsto- ju (slovenske) narodne oborožene sile, čeprav se je že v tem času uveljavilo tudi razumevanje vojaških enot v jugoslovanskem smislu. Osnovno nalogo oboroženih sil je Narodna vlada najprej videla v zagotavljanju stabilnih varnostih razmer, nato pa v reševanju tedanjega slo- venskega narodnopoliti čnega položaja – vprašanja slo- venskih narodnih mej. To je bilo, kljub opaznemu proti- militaristi čnemu razpoloženju pri Jugoslovanski social- nodemokratski stranki in Vseslovenski ljudski stranki, tudi ve činsko stališ če tedanje slovenske politike, saj sta tako VLS kot Jugoslovanska demokratska stanka pod- pirali misel o vojaškem reševanju tega vprašanja. Med slovenskimi politi čnimi strankami se je tako kot pri Na- rodni vladi pokazal dvojni odnos do narodnopoliti čnega zna čaja tedanjih oboroženih sil. V času obstoja Države SHS pa tudi kasneje so liberalci na tedanje oborožene Mihajlo Rostohar (1878–1966) (AMSU) 82 sile gledali kot na enote jugoslovanske vojske, vendar so obenem pisali tudi o slovenski narodni vojski. Po obli- kovanju Kraljevine SHS, ko sta se o tem opredelili tudi VLS in JSDS, pa je na Slovenskem prevladal pogled, po katerem so oborožene sile razumeli kot jugoslovan- ske oborožene formacije. Posebno vprašanje v slovenski politiki tedanjega časa je bil odnos do Srbov in srbske armade. Za liberalni tabor je bilo zna čilno njeno izrazito poveli čevanje, v srbski vojski pa je videl tudi odlo čilni dejavnik za ugodno rešitev vprašanja slovenskih mej. Podobna stališ ča so zagovarjali tudi v JSDS. Katoliški tabor je bil v tem pogledu, kljub izraženim simpatijam do Srbov, bolj zadržan. Škof Jegli č je v srbski vojski celo videl sredstvo za izvajanje (liberalnega) politi čnega nasi- lja proti katoliškemu gibanju. Ob tem je VLS, tako kot tudi JSDS, v tedanji politi čni razpravi o ureditvi bodo- če jugoslovanske države opozarjala na možnost, da bi lahko v novi državi tudi izkoriš čali oborožene sile v no- tranjepoliti čne namene. Zanimivo je, da je v zvezi z no- tranjepoliti čno problematiko škof Jegli č o čitno pomislil tudi na njihovo uporabo proti boljševisti čnemu razpolo- ženju med ljudmi. Stališ če, ki je združevalo vse tedanje slovenske politi čno državne dejavnike – Narodno vlado in politi čne stranke –, pa je zadevalo vprašanje novega družbenega, kulturnega in politi čnovojaškega zna čaja oboroženih sil. Narodna vlada in politi čne stranke so se ob razli čnih priložnostih zavzele za uveljavitev moderne- ga, protimilitaristi čnega duha nove armade. Kot druž- beni in politi čni dejavnik, ki odlo čilno váruje življenjske narodnodržavne interese, naj bi nova armada temeljila na humanih, pravi čnih in korektnih odnosih med ča- stniki in vojaki. Takim modernim in družbeno naprednim pogledom slovenske politike in oblasti na zna čaj oboroženih sil, ki se jih je dotikala tudi zavest o obstoju slovenske naro- dne vojske, kasnejši čas ni bil naklonjen. Vojska Kra- ljevine SHS, na Slovenskem utemeljena z oblikovanjem Dravske divizijske oblasti, se je razvijala v militaristi č- nem duhu in je postala pomembna opora nedemokra- ti čnega, unitaristi čnega in na velikosrbski hegemoniji vzpostavljenega politi čnega sistema prve jugoslovanske države. 83 SLOVENCI IN NASTANEK KRALJEVINE SHS I Po oblikovanju Kraljevine SHS in vzpostavljanju centralisti čne državne ureditve so bile možnosti za ure- sni čevanje slovenskih narodnoemancipacijskih teženj omejene. Kljub temu pa so se lahko Slovenci v letih 1919–1920 za svoje narodne interese neovirano zavzeli na enem od ključnih državotvornih podro čij, to je pri urejanju zunanjepoliti čnih vprašanj. V omenjenih letih so se namre č v Parizu zbrali predstavniki zmagovitih držav v prvi svetovni vojni in sklenili mirovne pogodbe s predstavniki poraženih držav. Na podlagi omenjenih po- godb so bile dolo čene tudi meje novih oziroma spreme- njene meje že obstoje čih evropskih držav. Mirovna kon- ferenca v Parizu je bila za Slovence izjemno pomembna, saj je dolo čila potek državnih mej na slovenskem naro- dnostnem ozemlju. 225 Tega so se zelo dobro zavedali slo- venski člani delegacije Kraljevine SHS, ki se je prav tako udeležila mirovne konference po koncu prve svetovne vojne. 226 Slovenski člani jugoslovanske delegacije v Pa- 225 O pariški mirovni konferenci po prvi svetovni vojni in njeni obravnavi vprašanja jugoslovanske državne razmejitve, ki je zadevalo slovensko ozemlje, glej Lipuš ček, Ave Wilson, str. 86–255. O zunanji politiki ZDA v obdobju od državljanske vojne do mirovne konference v Parizu glej str. 14–85. 226 Jugoslovanske delegate na mirovni konferenci v Parizu so v prvih štirih do petih mesecih njenega delovanja (konferenca je za čela delo 12. 1. 1919), dokler Kralje- vina SHS ni bila mednarodno priznana, obravnavali kot delegate Kraljevine Srbije. Delegacija Kraljevine SHS se je uradno imenovala “delegacija Srbov, Hrvatov in Slo- vencev pri mirovni konferenci v Parizu”. – Ze čevi ć, SLS in jugoslovansko zedinjenje, Iz diplomatskega in politi čnega boja za meje 1919–1920 84 rizu so se polno zavzeli za ugodno rešitev vprašanja slo- venskih narodnih oziroma jugoslovanskih državnih mej z Italijo, Avstrijo in Madžarsko. Njihova prizadevanja so izhajala iz prepri čljive in odgovorne zaveze slovenstvu, zato je nanje vsekakor treba opozoriti in dopolniti sliko o ravnanju Slovencev v prelomnih trenutkih narodne zgodovine. Delovanje slovenskih članov delegacije Kra- ljevine SHS na mirovni konferenci v Parizu po prvi sve- tovni vojni bomo prikazali skozi vlogo in pomen, ki ju je v tem okviru imel teolog, profesor, diplomat in politik dr. Lambert Ehrlich. Ehrlich je bil eden od najvidnejših in najbolj dejavnih slovenskih poznavalcev koroškega vprašanja, ki so si po prvi svetovni vojni prizadevali za ugodno razmejitev z Avstrijo, pomembno pa je bilo tudi njegovo prizadevanje za rešitev drugih mejnih vprašanj na slovenskem ozemlju. O delu delegacije Kraljevine SHS in njenih slovenskih članov na pariški konferenci je v letih 1922–1931 napisal tudi kompleksno študijo Pariška mirovna konferenca in Slovenci 1919/20, ki je, skupaj s priloženim histori čnim gradivom, od leta 2002 na Slovenskem dostopna v knjižni obliki. 227 Prikaz Ehr- lichovega diplomatskega in politi čnega narodnega na- pora neposredno po prvi svetovni vojni je pomemben tudi zato, ker je v zgodovinskem spominu na njegovo ši- roko dejavnost še vedno predvsem poudarjeno njegovo idejno in politi čno delo v tridesetih letih in na za četku druge svetovne vojne. Slednje pa ne prispeva k urav- noteženemu pogledu na enega od najbolj ustvarjalnih slovenskih javnih delavcev v prvi polovici 20. stoletja, ne glede na razli čne ocene, ki so se uveljavile o njegovi idejni in politi čni misli ter delu. 228 II Ehrlich je na pariški mirovni konferenci po koncu prve svetovne vojne nedvomno opravil veliko delo. V svo- str. 216. Prim. tudi Ehrlich, Mirovna konferenca in Jugoslavija, str. 30; Kranjec, Slovenci v Jugoslaviji, str. 67. 227 Glej Ehrlich, Pariška mirovna konferenca in Slovenci 1919/20, str. 53–640. 228 Podrobneje o Ehrlichovem življenju in delu glej Škulj (ur.), Ehrlichov simpozij v Rimu, str. 5–354. 85 SLOVENCI IN NASTANEK KRALJEVINE SHS jem diplomatskem poslanstvu, ko je kot izvedenec za Ko- roško v delegaciji Kraljevine SHS na mirovni konferenci branil slovensko severno narodno mejo, se je, kot je za- pisal eden prvih Ehrlichovih študentskih sodelavcev in nekdanji predsednik Akademske akcije za izpopolnitev slovenske Univerze Pavel Verbic, “izkazal za spretnega, iznajdljivega, neumornega delavca. Sestavljal je dobro argumentirane spomenice, stavljal predloge, si zapiso- val vse podrobnosti, zbiral dokazilno gradivo, v kriti čnih trenutkih dajal u činkovite pobude.” 229 Podobno so Ehr- lichovo delo ocenili tudi njegovi sodobniki, s katerimi se je delavno sre čal v času pariške konference. Ljubljanski škof Jegli č je 7. junija 1919, dva dni po znanem obi- sku odposlanstva vidnih slovenskih politikov pri pred- sedniku Združenih držav Amerike Woodrowu Wilsonu v Parizu, v svojem Dnevniku zapisal, da v jugoslovanski delegaciji na mirovni konferenci “jako marljivo dela bo- goslovni profesor dr. Lambert Ehrlich iz krške škofije (Celovec). On je desna roka našega Žolgerja.” 230 Dobro leto kasneje pa je predsednik Deželne vlade za Slovenijo Janko Brejc Ehrlichu sporo čil, da je v poro čilu, ki ga je poslal zunanjemu ministrstvu v Beogradu o svojem raz- govoru z vladnim delegatom na mirovni konferenci, slo- venskim tržaškim politikom dr. Otokarjem Ryba řem, 231 “odlo čno poudarjal potrebo Vašega bivanja v Parizu in da se glede meja na sever ne sme ni česar ukreniti, ne da bi se vprašalo poprej Vas”. 232 Ehrlichovega dela v Parizu 229 Verbic, Ehrlichova življenska pot, str. 63. 230 ARS, AS 1871, Jegli čev dnevnik, 7. 6. 1919. – Slovenec dr. Ivan Žolger je bil eden od štirih opolnomo čenih članov delegacije (t. i. politi čne delegacije) Kraljevine SHS na pariški mirovni konferenci. Opolnomo čeni delegati (predsednik delegacije Srb Nikola Paši ć, Hrvat Ante Trumbi ć, Srb Milenko Vesni ć, ki je bil obenem tudi jugoslovanski poslanik v Parizu, in Žolger) so bili edini člani delegacije, ki so lahko sodelovali pri delu mirovne konference. Pri mirovni konferenci so bili akreditirani in so uradno sodelovali v delu plenuma konference, podpisovali osnovne akte jugoslovanske de- legacije, naslovljene na mirovno konferenco, in v imenu Kraljevine SHS podpisovali mirovne sporazume. Opolnomo čeni delegati so vodili jugoslovansko delegacijo in so bili njene glavne osebnosti. Žolger je bil eden od treh jugoslovanskih podpisnikov senžermenske mirovne pogodbe z Avstrijo in trianonske mirovne pogodbe z Madžar- sko. – Mitrovi ć, Jugoslavija na konferenciji mira 1919–1920, str. 9, 10, 13, 15. 231 Vladni delegati Kraljevine SHS na pariški mirovni konferenci (Srb Mato Boškovi ć, Hrvat dr. Josip Smodlaka, Slovenec Otokar Ryba ř) so bili enakopravni opolnomo če- nim delegatom glede oblikovanja predlogov mirovni konferenci, niso pa mogli sodelo- vati na njenih sejah. – Mitrovi ć, Jugoslavija na konferenciji mira 1919–1920, str. 10. 232 A INV, KMK, f. 30, ovoj 6 (pisma dr. Brejcu); rokopis pisma, oddanega v registra- turo 9. 7. 1920; pismo je bilo prepisano 23. 7. 1920. 86 se je “s hvaležnostjo” spominjal tudi v svojem prispevku Od prevrata do ustave, objavljenem v zborniku Slovenci v desetletju 1918–1928. 233 Podobno je v svojih spomi- nih Pripombe k naši prevratni dobi opozoril tudi znani socialisti čni politik in publicist Albin Prepeluh-Abditus, da so bili “med eksperti naše mirovne delegacije (...) do- bri, uporabni ljudje, ki so poznali politi čne in narodne prilike v krajih, v katerih so živeli ali pa se rodili. (...) V politi čnem pogledu,” nadaljuje Prepeluh, “so bili med eksperti najbolj vidne slede če osebnosti: za Primorje bi- vši državni poslanec Trsta dr. Otokar Ryba ř, za Koroško duhovnik dr. Lambert Ehrlich, za vzhodno Štajersko in Prekmurje dr. M. Slavi č, tudi duhovnik. Za splošna po- liti čna vprašanja in zaradi poznanja ljudi in razmer v severni Ameriki je bil dolo čen dr. Ivan Švegel.” 234 233 Brejc, Od prevrata do ustave, str. 182. 234 Prepeluh, Pripombe k naši prevratni dobi, str. 274–275. Lambert Ehrlich (1878–1942) (Ilustrirani Slovenec, 30. 1. 1927, str. 35) 87 SLOVENCI IN NASTANEK KRALJEVINE SHS Ehrlich se je v reševanje koroškega vprašanja po pr- vi svetovni vojni vklju čil še pred prihodom v Pariz. Naj- prej, ko je po ustavljenih vojaških spopadih med Avstrijci in Slovenci, ki so izbruhnili v za četku januarja 1919, kot zastopnik Deželne vlade za Slovenijo na Koroškem spre- mljal anketno komisijo podpolkovnika Shermana Mile- sa, sicer člana posebne ameriške študijske komisije na Dunaju. Milesova komisija je skladno s posebnim pro- tokolom, ki so ga 22. januarja 1919 v Gradcu podpisali predstavniki koroške in slovenske Deželne vlade, imela pooblastilo, da dolo či demarkacijsko mejo za upravno in zasedbeno razmejitev med Nemško Avstrijo in Kraljevino SHS na Koroškem. Razmejitev naj bi dolo čili na podlagi zemljepisne jasnosti meje, želje prebivalstva o državni pripadnosti in narodnostne strukture dežele. Razmejitev med Nemško Avstrijo in Kraljevino SHS bi z neodpove- dljivim premirjem veljala do odlo čitve mirovne konferen- ce o mejah med obema državama. 235 Milesova komisija je potovala po Koroški od 26. januarja do 6. februarja 1919. Člani komisije so bili Sherman Miles, artilerijski poro čnik Le Roy King, zemljepisni izvedenec v ameri- škem generalštabu major Lawrence Martin in profesor na univerzi Columbia v New Yorku Robert J. Kerner. Sredi dela Milesove komisije je koroška vlada spo- znala, da bi bilo mogo če doseči razsodbo komisije, naj slovenske vojaške enote izpraznijo vso Koroško. Komi- sija je namre č potovala skoraj izklju čno po ozemlju, ki je bilo pod avstrijsko zasedbo. Gibala se je samo po glavnih cestah in se ustavljala samo v ve čjih krajih in mestih, ki pa so imela nemški zna čaj. Usodno pri tem je bilo, da so bila mesta po ameriški miselnosti za vsako deželo najvažnejša. 236 Kot je že dobro opisal Prepeluh, 235 Grafenauer, Slovenska Koroška v diplomatski igri 1919, str. 316–320; Suppan, Jugoslawien und Österreich 1918–1938, str. 523–530; Mikuž, Oris zgodovine Slo- vencev v stari Jugoslaviji, str. 83–90. 236 O ameriškem razumevanju urbanih središ č je Ehrlich podal naslednjo razlago: “Amerikanci”, je zapisal, so na mirovni konferenci “polagali izredno važnost na me- sta. V Ameriki se je namre č najprej ustanovilo mesto, in iz tega središ ča se je za čela širiti na okrog kultivirana in obljudena zemlja. Pri nas je v prejšnjih časih bilo le malo mest in masa prebivalstva je bila na deželi. Šele s spremembo ekonomskega življenja je za čelo ljudstvo iz dežele siliti v mesta, a ravno zaradi tega so bila mesta rezultat tega priseljevanja ter izraz etni čne okolice. Amerikanci so mnenja, da mora mesto odlo čevati in da se mora dežela po plebiscitu mesta ravnati. Zaradi tega so bili Amerikanci odlo čno proti temu, da bi Celovec prišel k nam, in glede Maribora 88 so Avstrijci vodjo komisije Milesa in njegovega spremlje- valca Kinga “povsod najljubezniveje sprejemali, odli čne nemške gospe so ju pozdravljale in slavile. Spri čo tega niso bila predavanja dr. Ehrlicha o geografiji in naro- dnih razmerah na Koroškem nobena protiutež nemškim prizadevanjem, zlasti še, ker protestant Miles, sin ge- nerala, ki je pobijal Indijance, gotovo ni bil brez vseh predsodkov. Oba Ameri čana ni ni č mikalo v slovenske hribovske vasi. Kaj naj bi našla tam? Župnike, ki jih nista ljubila, slabe gostilne, ki ne bi mogle postre či bolje od nemških gospa.” 237 V takih okoliš činah je Avstrijcem uspelo prepričati komisijo v svojo korist. Nanjo so vpli- vali s svojim propagandnim gradivom, s svojo interpre- tacijo nemških napisov na pokopališčih in v starejših mati čnih knjigah in z neprestanim popravljanjem vseh neugodnih dejstev, pri čemer je bil posebej uspešen avstrijski spremljevalec komisije, fregatni kapitan Al- bert Peter-Pirkham. Ameri čane je spretno prepri čeval s sprotnimi pripombami o geografiji, zgodovini in kulturi Koroške in tako zavra čal nasprotne trditve in slu čajne opombe. Na stališ ča komisije je vplivalo tudi razpolože- nje slovenskega prebivalstva pod avstrijsko zasedbo, ki tudi niso bili popolnoma zadovoljni.” – Ehrlich, Pariška mirovna konferenca in Slo- venci 1919/20, str. 84. 237 Prepeluh, Pripombe k naši prevratni dobi, str. 213. – Podobno je na ravnanje nemške strani in protestantsko veroizpoved Milesa ter Kinga opozoril ugledni poli- ti čni publicist iz obdobja med svetovnima vojnama Fran Erjavec. Po drugi svetovni vojni je leta 1958 v Parizu sestavil spis Slovenci na mirovni konferenci l. 1919–1920. V njem je zapisal, da sta Miles in King “prepotovala glavne in zato tudi že bolj ali manj ponemčene kraje spornega ozemlja. Kakor vemo”, je spomnil, “so imeli to (ozemlje) tedaj po veliki ve čini zasedeno Nemci, ki so znali tudi sicer z vsemi sredstvi spretno usmerjati oba Amerikanca v svojo korist, do čim je bil od naše strani dolo čen za njih spremljevalca prof. dr. L. Ehrlich. Ta je bil resda odli čen poznavalec Koroške in tamošnjih razmer, toda vsekakor je upravi čen dvom, če je bil za dva mlada prote- stantska ameriška oficirja res najbolj posre čeni spremljevalec – asketi čni duhovnik. Rezultat vse(h) teh in podobnih okoliš čin je bil potem ta, da je bilo Miles-Kingovo poro čilo za nas docela negativno, a ravno to je bilo pa potem ves čas merodajno za Wilsona.” (NUK, RO, ZFE, inv. št. 1/61, Erjavec, Fran. Slovenci na mirovni konfe- renci l. 1919–1920, str. 16) Na Ehrlichova neuspešna prizadevanja, da bi se Mile- sova komisija objektivno seznanila z razmerami na Koroškem, je v svojih spominih opozoril tudi znani liberalni politik Ivan Hribar. Hribar, ki o upravi čenosti izbire Lamberta Ehrlicha za zastopnika slovenske Deželne vlade pri Milesovi anketni ko- misiji ni dvomil, je poudaril: “Ves krvavi trud in vse stvarno dokazovanje koroškega doma čina dr. Ehrlicha je doseglo pri komisiji le pol gluha ušesa.” (Hribar, Moji spomini, 2, str. 425) Ob tej priložnosti pripominjam, da je Ehrlich dobro obvladal angleški jezik. Na to je v svojih spominih opozoril Vladimir Ravnihar, ki je zapisal, da je bil s slovenske strani “komisiji prideljen prof. dr. Ehrlich, ki je bil angleš čini popolnoma veš č”. (Mojega življenja pot, str. 141) 89 SLOVENCI IN NASTANEK KRALJEVINE SHS ni bilo ugodno za jugoslovansko stran. To razpoloženje ni bilo zgolj posledica avstrijskega politi čnega terorja, ampak tudi dejanskega avstrijskega politi čnega vpliva. Vse to je Milesovo komisijo nagnilo na avstrijsko stran. Komisija je po ve činski odlo čitvi svojih članov predlaga- la razmejitveno črto po stari deželni meji po vsem oze- mlju jugovzhodne Koroške, to je po grebenu Karavank na vsej njihovi dolžini. S tem je, ne da bi upoštevala kriterij o narodnostni strukturi dežele, zavzela stališ če, naj se slovenske vojaške enote umaknejo iz Koroške, dokler ne bo določena kon čno veljavna državna meja med Nemško Avstrijo in Kraljevino SHS. 238 Ehrlich je ljubljansko Deželno vlado prvi č obvestil o delu in ravnanju Milesove komisije 31. januarja 1919. Tega dne je razburjen telefoniral iz Velikovca, “da je do- bil od ameriške misije ta utis, da ona želi izvesti v prvi vrsti to, ali želi ljudstvo priti k Nemški Avstriji ali Ju- goslaviji. Ljudstvo se izprašuje v tem oziru le severno od Drave in se izraža pod pritiskom nemške agitacije in nemškega terorizma skoro brez izjeme za Nemško Av- strijo. Samo v nekaterih krajih prihajajo ženske prote- stirat proti temu.” Nadalje je poro čal, da mu je Miles predlagal, “naj on (Ehrlich – op. J. P.) dolo či kraj, ka- mor bosta šla ljudstvo zasliševat”. To je “odklonil, ker bi bil s tem doprinešen dokaz, da se vendar nahajajo na Koroškem še ljudje, ki niso izgubili poguma se izjaviti za Jugoslavijo, čeprav je nemški terorizem silen”. Vlada je Ehrlichovo stališ če sprejela “odobrujo č na znanje”. Njen predsednik Brejc je Ehrlicha še prosil, “naj se pri vsakem človeku, ki pride z misijo v dotiko, konstatira ali zna Slovensko. Dejstvo je, da prihaja mnogo Nemcev od drugod na Koroško in da nastopajo tam kot nemški kmetje, ki žele priti k Nemški Avstriji.” 239 238 Grafenauer, Slovenska Koroška v diplomatski igri 1919, str. 320–322; Pleterski, O prvinah in zna čaju plebiscitne odlo čitve, str. 220. – O delovanju in posledicah ravnanja Milesove anketne komisije glej tudi Ehrlich, Mirovna konferenca in Ju- goslavija, str. 33; Kranjec, Slovenci v Jugoslaviji, 72–73; Trunk, Spomini, str. 126; Kuhar, Poglavje iz tragedije koroških Slovencev, str. 94–155; Mikuž, Oris zgodovine Slovencev v stari Jugoslaviji, 92–97; Ehrlich, Pariška mirovna konferenca in Sloven- ci 1919/20, str. 88–91; Hribar, Moji spomini, 2, str. 424–425; Verbic, Ehrlichova življenjska pot, str. 64. 239 Sejni zapisniki, 1, Zapisnik 54. seje Narodne vlade za Slovenijo, z dne 31. janu- arja 1919, str. 315. 90 Ko je Milesova anketna komisija kon čala svoje de- lo, je Ehrlich 7. februarja 1919 o njem Deželni vladi za Slovenijo podal posebno poro čilo. Poudaril je, da je po njegovem mnenju “imela komisija izgotovljen na črt za demarkacijsko črto že pred nastopom informativnega postopanja”. Sodil je, “da ho če komisija dolo čiti kot de- markacijsko črto Zilico, Zilo in Dravo, tako da Slovenci izgube 70.000 ljudi (velikovški okraj, celovško okolico, ozemlje med Vrbskim in Osojskim jezerom in Ziljsko dolino). Za to mnenje je govorilo ve č razlogov. Tako n. pr. je bilo o čividno, da je komisija štela Slovence sever- no od Drave samo kot nekako kompenzacijo za Nemce južno od Drave. Vedno je naglašala, da mora biti de- markacijska črta jasna in geografi čna, tako da se bo takoj videlo ali jo kdo prekora či. Izpraševala je ljudstvo, ali želi pripadati Nemški Avstriji ali k Jugoslaviji, ne pa toliko kake narodnosti je. V nekaterih krajih severno od Drave so bili Nemci dobro pripravljeni in so prirejali demonstracije za Nemško Avstrijo. Ziljske doline komi- sija ni hotela obiskati, češ da ima samo nalogo priti do italijanske demarkacijske črte na zapadu.” Ko je Ehr- lich ugovarjal, “da lahko pride komisija do italijanske demarkacijske črte tudi v Ziljski dolini, se mu je odgo- vorilo, da bi bilo treba iti na jug in ne na zapad”. Zato je protestiral, ker “komisija ni obiskala Ziljske doline. Prav tako tudi komisija ni obiskala slovenskih ali vsaj narodno-mešanih naselbin med Vrbskim in Osojskim jezerom ter Krko in Glino.” 240 Deželna vlada za Slovenijo je na podlagi Ehrlicho- vega poro čila storila ve č korakov. 10. februarja 1919 je pri vodji ameriške študijske komisije na Dunaju, profesorju evropske zgodovine na Harvardski univerzi Archibaldu Caryju Coolidgeu, zaradi na čina dela Mi- lesove komisije protestiral komisar slovenske Deželne vlade za Koroško Franc Smodej, pozneje pa tudi Ivan Hribar kot jugoslovanski poslanik v Pragi. Predsednik Deželne vlade za Slovenijo Janko Brejc je zaprosil za posredovanje tudi v Beogradu. Vlada Kraljevine SHS je nato 12. februarja 1919 protestirala proti delu komi- 240 Prav tam, Zapisnik 58. seje Deželne vlade za Slovenijo, z dne 7. februarja 1919, str. 343. 91 SLOVENCI IN NASTANEK KRALJEVINE SHS sije pri ameriškem predstavniku v Beogradu Dodgeu, o čitno pa tudi pri jugovzhodnem poveljstvu francoske vojske. To je bilo po pogodbi o premirju med Antanto in Vrhovnim poveljstvom avstro-ogrske vojske, sklenjenim 3. novembra 1918 v Padovi, pristojno za Koroško. Oba protesta sta prišla 13. februarja do ameriške delegaci- je v Parizu. Francoski protest je bil opravljen v obliki ustne note francoskega zunanjega ministrstva ameriški ambasadi. Francoska stran je opozarjala, da je Milesova komisija delovala na ozemlju francoskega poveljstva, na katerem bi bil za podobne korake upravi čen le pristojni poveljnik francoske vojske general Franchet d’Esperey. Konec februarja je pri ameriški delegaciji protestirala še jugoslovanska delegacija na pariški mirovni konferenci. Nalog za protest je prejela 26. februarja, pri ameriški delegaciji pa ga je vložila 28. februarja 1919. V njem je opozorila na neveljavnost graškega protokola, ker so ga podpisali predstavniki slovenske Deželne vlade brez soglasja Beograda. 241 V času, ko je jugoslovanska delegacija v Parizu za- radi načina dela Milesove komisije vložila protest pri ameriški delegaciji, je le-ta že sklenila, da mnenja oziro- ma poročila Milesove komisije ne bo objavila. Na to sta vplivala protest vlade Kraljevine SHS 242 in odklonilno stališ če same delegacije o dejavnosti Milesove komisije na Koroškem. Ameriška delegacija je menila, da je ko- misija prekora čila tako svoje kot tudi njene pristojnosti in jo je, tako kot tudi ameriško vlado, zaradi svojega nastopanja kompromitirala pred drugimi zavezniki. 243 Ameriška delegacija je ocenila, da je zato najbolje de- lovanje Milesove komisije zamol čati, njenih sklepov pa sploh ne razglasiti za neveljavne. 244 S tem se je Mileso- vemu poro čilu uradno odrekla, poro čilo pa je “kot pro- timednarodno praven dokument zamrl(o) v tajnih arhi- vih”. Tam je ostalo do leta 1953. 245 Ameriška delegacija 241 Grafenauer, Slovenska Koroška v diplomatski igri 1919, str. 323–324; Kuhar, Poglavje iz tragedije koroških Slovencev, str. 150 –151. 242 Ehrlich, Mirovna konferenca in Jugoslavija, str. 33; isti, Pariška mirovna konfe- renca in Slovenci 1919/20, str. 90. 243 Grafenauer, Slovenska Koroška v diplomatski igri 1919, str. 323–324. 244 Kuhar, Poglavje iz tragedije koroških Slovencev, str. 152. 245 Gradivo o delovanju Milesove komisije na Koroškem januarja in februarja 1919 je bilo 33 let v arhivu Državnega tajništva ZDA, ki je šele leta 1953 dovolilo, da so 92 se je razbremenila odgovornosti za ravnanje predstavni- kov ZDA pri dolo čitvi razmejitvene črte na Koroškem na seji sveta deseterice 22. februarja 1919; svet deseteri- ce je bil v prvih mesecih delovanja mirovne konference njen najvišji organ, ki so ga sestavljali predsedniki vlad in zunanji ministri petih velesil: ZDA, Francije, Velike Britanije, Italije in Japonske. Ameriški zunanji minister Robert Lansing je namre č na seji sveta 22. februarja predlagal, naj se zaradi spopadov, ki so nastali januarja 1919 na Koroškem, dolo či nevtralna cona med Nemci in Jugoslovani (Slovenci), ker tam še ni dolo čena meja med obema narodoma. Dolo čitev nevtralne cone naj bi prepustili vojaškemu svetu mirovne konference. Njegov predlog so sprejeli, vendar vojni svet oziroma njegova posebna komisija o nevtralni coni na Koroškem nista sklepala. 246 Kljub temu, da se je ameriška delegacija poro čilu Milesove komisije odrekla, pa je bilo le-to zelo pomemb- no za nadaljnji potek diplomatskega boja za Koroško. Poro čilo je namre č postalo podlaga ameriškega stališ ča v vseh razpravah o Koroški. Stališ ča iz Milesovega poro- čila so prevzeli poglavitni ameriški izvedenci v teritorial- ni komisiji (dolo čala je meje držav) vrhovnega sveta ozi- roma sveta četverice, v katerega se je konec marca 1919 preoblikoval dotedanji svet deseterice. Svet četverice so sestavljali predsednik ZDA ter predsedniki vlad Franci- je, Velike Britanije in Italije. Tako kot ameriški izveden- ci v teritorialni komisiji se je tudi ameriški predsednik Wilson v razpravah v svetu četverice opiral na poro čilo Milesove komisije oziroma se je nanj celo neposredno skliceval. Ameri čani so s tem za čeli vnovi č trdovratno zagovarjati mejo na Karavankah. Iz dileme, ki jo je po- rodilo nasprotje med ve činskim mnenjem v Milesovi ko- misiji in lo čenim mnenjem člana komisije Kernerja, ki je namesto razmejitvene črte na Karavankah predlagal razmejitev po črti Drava–Zila–Zilica do Vrat (Kerner je t. i. dravsko razmejitveno črto predlagal zaradi zemljepi- ga prenesli v državni javni arhiv. Gradivo je prvi objavil dr. Alojzij Kuhar v Zborniku – koledarju svobodne Slovenije 1956. Takrat je bila tudi prvi č objavljena njegova razprava Poglavje iz tragedije koroških Slovencev. – Glej Kuhar, Poglavje iz tragedije koroških Slovencev (1956), str. 47–79. 246 Grafenauer, Slovenska Koroška v diplomatski igri 1919, str. 325, 328. 93 SLOVENCI IN NASTANEK KRALJEVINE SHS sne jasnosti in nespornosti, upoštevanja ljudske volje, gospodarske ustreznosti ter uveljavitve modre in pravi č- ne razdelitve spornega ozemlja), je nato izšla misel na plebiscit na Koroškem. S tem se je stališ če ene od odlo- čujočih velesil na podlagi vpliva nemške propagande na delo Milesove komisije bistveno spremenilo v slovensko škodo. 247 Milesovo poro čilo je tako bilo usodno za ves razvoj koroškega vprašanja. Kot je zapisal Ehrlich, so namre č bile “mnogovrstne peripetije in faze koroškega vprašanja, ki se je vleklo od konca februarja do 25. ju- nija (kon čne izdelave členov mirovne pogodbe z Avstrijo – op. J. P.), ... (ni č) drugega kot neprestani boji naše de- legacije proti vplivom in vtisom Milesovega poro čila”. 248 247 Prav tam, str. 322, 324. – Kernerjevo poro čilo, v katerem se avtor ne strinja z Milesom in Kingom, glej v Kuhar, Poglavje iz tragedije koroških Slovencev (1956), str. 65–71. O vlogi in ravnanju ameriške delegacije na pariški mirovni konferenci je po- dal Ehrlich naslednjo oceno: “Amerikanci so prišli na konferenco kot zmagovalci in nadalje tudi kot moralni razsodniki celega sveta. Kadar oni govorijo, se jim zdi, da govori nezmotljiva resnica iz njih, in za argumente niso lahko dostopni. Vsak smisel jim pa manjka za zgodovinski moment. Pri njih odlo čuje samo sedanje stanje. Mi smo polagali v dokaz našega etni čnega položaja veliko važnost na stare zemljevi- de od prejšnjega stoletja in smo mislili, da so to najdragocenejši dokumenti. Toda Amerikanci so jih imeli godne za kak muzej, ne pa za rešitev svetovnih problemov. V germanizaciji kot taki Amerikanci niso videli onega hudodelstva, katerega je treba kaznovati in s tem krivico popraviti, ampak to so smatrali kot rezultat, s katerim je treba sedaj ra čunati. Njim se je germanizacija zdela celo upravi čena, kolikor je nemška moderna in tehni čna kultura zagospodarila nad ,nekultiviranimi’ slovanskimi plemeni. Ravno tako so tudi oni Ameriko kolonizirali in njihova opra- vi čba za ravnanje z Indijanci je ravno v tem, da jim njihova tehnika, njihov napredek daje dozdevni titulus v roke za tako ravnanje.” O vlogi in ravnanju ameriške komi- sije na mirovni konferenci je Ehrlich še napisal: “Kakor že gori omenjeno, so igrali Amerikanci glavno vlogo v koroškem vprašanju. Saj so vse glavne elemente sklepa deseterice glede Koroške doprinesli ravno oni: Karavanke, Možiška (Mežiška – op. J. P.) dolina, naknadna konzultacija v celovški kotlini. Amerikanci so na konferenci sploh prevladali, to pa posebno zato, ker je bila cela Evropa postala v ekonomskem oziru odvisna od njih. Angleži, Francozi in Japonci pa niso hoteli priti ž njimi preve č v nasprotstvo, posebno tam ne, kjer so Amerikanci brez njihove škode lahko uve- ljavljali Wilsonova na čela. Tako se je ve čkrat zgodilo, da so nam Francozi in Angleži rekli, pridobite Amerikance, potem smo tudi mi za vaše predloge.” (Ehrlich, Pariška mirovna konferenca in Slovenci 1919/20, str. 84, 105). – Na tem mestu opozarjam še na mnenje, ki ga je Ehrlich na pariški mirovni konferenci oblikoval o Angležih. Opozarjal je na “velikopotezno, staro angleško politiko, ki je v enem svojih glavnih vidikov bila vedno protislovanska. V angleški politiki prevlada tendenca Slovanom odvzeti morja. V tem sta si Asquit in Lloyd George edina.” (A INV, KMK, f. 30, ovoj 6, Ehrlichovo pismo Brejcu, 4. 5. 1920. 248 Ehrlich, Pariška mirovna konferenca in Slovenci 1919/20, str. 91. 94 III Ehrlich je v Pariz prispel 14. marca 1919. Na pot se je iz Ljubljane odpravil že 12. februarja, vendar se mu je potovanje zaradi težav, ki so mu jih povzro čile policijske oblasti v Celovcu in pa francosko poslaništvo v Bernu, zavleklo na dober mesec dni. 249 Pred odhodom v Pariz je želel predložiti vodji ameriške študijske komisije na Dunaju Coolidgeu dodatno gradivo o položaju koroških Slovencev, vendar mu je ta sporo čil, da je popis stanja na Koroškem zaklju čen in da ne more govoriti z nobe- nim članom študijske komisije o demarkacijski črti. 250 V času, ko se je zadrževal v Bernu, je Ehrlich na Sv. sedež naslovil posebno spomenico. V spomenici, ki jo je se- stavil 24. februarja 1919, je opozoril, da je priklju čitev koroških Slovencev k Jugoslaviji nujna tudi zaradi ver- skega vidika. Zanimalo ga je tudi, ali Sv. sedež podpira to združitev. 251 V času Ehrlichovega prihoda v Pariz je jugoslovan- ska delegacija po zaupnih vesteh izvedela, da namerava teritorialna komisija predlagati za mejo med Avstrijo in Kraljevino SHS Karavanke, s tem, da bi se prebivalstvo celovške kotline o vprašanju državne pripadnosti odlo- čilo na plebiscitu. 252 Slovenski narodnostni interesi na Koroškem so bili življenjsko ogroženi in v teh razmerah je Ehrlich za Ivana Žolgerja 20. marca 1919 pripravil posebno poro čilo o delovanju Milesove komisije. Glav- ni sklep Ehrlichovega poročila je bil, da se komisiji ni posre čilo ugotoviti volje prebivalstva na Koroškem gle- de njegove bodo če državne pripadnosti. V poro čilu je 249 Prav tam, str. 92. – Glej tudi Kuhar, Poglavje iz tragedije koroških Slovencev (1956), str. 77; Sejni zapisniki, 1, Zapisnik 61. seje Deželne vlade za Slovenijo, z dne 14. febr. 1919, str. 368–369. 250 Suppan, Jugoslawien und Österreich 1918–1938, str. 533; Sejni zapisniki, 1, Zapisnik 64. seje Deželne vlade za Slovenijo, z dne 21. februarja 1919, str. 387. 251 VZA DT, SOD, Avstro-Ogrska, fasc. 582. – Pripominjam, da je bil Ehrlich drugi slovenski katoliški duhovnik, ki si je v tistem času na mednarodni ravni prizadeval, da bi bile meje nove jugoslovanske države usklajene z narodnimi mejami. Pred njim je to storil škof Anton Mahni č, ki je 31. 12. 1918 na pariško mirovno konferenco naslovil posebno spomenico, v kateri je zahteval, naj se vsa vzhodna jadranska obala priklju či h Kraljevini SHS. (Benedik, Mahni čevi pogledi na Jugoslavijo, str. 127–133) 252 Grafenauer, Slovenska Koroška v diplomatski igri 1919, str. 332–334; Ehrlich, Mirovna konferenca in Jugoslavija, str. 34; Ehrlich, Pariška mirovna konferenca in Slovenci 1919/20, str. 97. 95 SLOVENCI IN NASTANEK KRALJEVINE SHS Ehrlich opozarjal, da komisija zaradi visokega snega ni obiskala velikega dela slovenskih naselij v odro čnejših krajih in se je gibala v glavnem po cestah, ob katerih živi nemško oziroma ponem čeno prebivalstvo. Komisija tu- di ni obiskala treh slovenskih obmo čij: Ziljske doline z okoli 8000 Slovenci, obmo čje severno od železniške pro- ge Celovec–Beljak s prav tako 8000 Slovenci in obmo čje severno ter severovzhodno od Celovca s približno 7000 Slovenci. Nadalje je Ehrlich poudarjal, da se je komisija mudila na ozemlju, ki so ga zasedle avstrijske enote, 6 do 7 dni, medtem ko je bila na ozemlju, ki so ga zase- dle slovenske enote, le 2 dneva. Na ozemlju, ki so ga zasedle avstrijske enote, tudi ni bilo zagotovljeno svo- bodno sodelovanje pri delu anketne komisije. Avstrijske oblasti niso dovolile vrnitve na domove približno 150 vplivnim Slovencem (županom, u čiteljem, profesorjem, duhovnikom), ki so se januarja 1919 umaknili pred av- strijskimi enotami. Avstrijci so njihovo odsotnost izkori- stili za organiziranje burnih manifestacij v korist Nem- ške Avstrije ob prihodu anketne komisije. Kot tipi čen primer takega ravnanja je navedel Št. Jakob v Rožu, ki je bil znan kot najbolj zavedna slovenska ob čina na Ko- roškem in edina s slovensko šolo. Avstrijci so približno 300 do 400 nemško usmerjenih manifestantov tri dni (od 30. januarja do 1. februarja) s posebnim vlakom vo- zili iz Beljaka in njegove okolice v Št. Jakob in nazaj, da so pred komisijo manifestirali za Nemško Avstrijo. S tem so Slovencem povsem onemogo čili, da bi izrazili svojo voljo. Ehrlich je navedel tudi vrsto primerov avstrijskih pritiskov in nasilja, da bi prepre čili manifestacije posa- meznikov ali skupin v jugoslovanskem smislu. To se je zgodilo v Grebinju, Vovbrah, Djekšah, Borovljah, Št. Ja- kobu, Podgorju v Rožu, Rožeku, Schieflingu in Žrelcu. Da bi vplivala na delo komisije, je vlada Nemške Avstrije na Koroškem pripravila tudi splošno narodno politi čno glasovanje o vprašanju državne pripadnosti. Glasova- nje je bilo ravno v času, ko se je na Koroškem mudila Milesova komisija. Ehrlich je opozarjal, da ni bilo mo- go če pri čakovati, da se bo slovensko prebivalstvo, ki je 30 do 40 let trpelo pod ponem čevanjem, pred komisijo svobodno opredelilo za Jugoslavijo. In to v času, ko je pod nadzorom visokih avstrijskih uradnikov in vojaštva 96 potekalo omenjeno narodno politi čno glasovanje. Dodal je še, da so Slovenci dobro vedeli, da bo na videz korek- tnega in poštenega obnašanja Avstrijcev konec takoj, ko bodo Ameri čani odšli, in bo nato zopet nastopil obi čajni teror. Opozoril je še, da so v času obiska Milesove ko- misije avstrijske oblasti zahtevale od koroških Sloven- cev, da se udeležijo volitev v avstrijski parlament, ki so bile razpisane za 16. februar 1919. Opozoril je tudi na avstrijske kršitve premirja in teror avstrijskih vojaških enot januarja in februarja 1919 v Št. Marjeti, Grebinju, Tinjah, Borovljah in Št. Petru. Ehrlich je v svojem poro čilu posebej opozoril še na politi čni manever, ki so ga Avstrijci izvedli januarja 1919. Tedaj so objavili program t. i. neodvisne republike Koroške po švicarskem vzoru, ki bi imela svojo samou- pravo in bi zagotovila enake pravice za oba naroda. To je, zlasti v prepri čanju, da bodo obdržali gospodarske zveze s Celovcem in Beljakom, veliko Slovencev navedlo k podpori temu programu. Avstrijci so program neod- visne Koroške med Slovenci širili v slovenskem jeziku, čeprav do tedaj nikoli niso uporabljali slovenš čine. V sklepnem delu svojega poro čila je Ehrlich ugoto- vil, da so Slovenci kljub terorju, ki so ga uporabili Av- strijci, v znatnem številu izrazili usmeritev k Jugoslaviji. Po njegovi oceni pa je komisija obiskala le dve petini slovenskega ozemlja Koroške. Ve činske izjave za Nem- ško Avstrijo so bile po njegovem opažanju v naslednjih krajih: Labotu, Grebinju, Vovbrah, Djekšah, Trušnjah, Velikovcu, Dobrli vesi, Grabštajnu, Borovljah, Koženta- vri, Rožeku in Maloš čah (od teh krajev so imeli Slovenci zasedene le Labot, Velikovec in Dobrlo ves). Za Jugosla- vijo so bile ve činske izjave v Št. Rupertu pri Velikovcu, Goselni vesi, Šmihelu pri Pliberku, Apa čah, Šmarjeti, Radišah, v Kapli (Svetni vesi), Št. Janžu v Rožu, Hodi- šah, Škofi čah, Št. Jakobu, Logi vesi in Lo čanah. Razpo- lovljene pa so bile izjave v Dravogradu s Št. Lovrencem, Rudi in okolici, Encelni vesi, Pliberku, Medgorjah, Žrel- cu, Kotmari vesi, Vetrinju, Št. Rupertu pri Celovcu, na celovškem živilskem trgu, v Podgorjah v Rožu, Ledincah in Peravi. Komisija je spraševala tudi približno 200 lju- di, ki so se južno od Velikovca napotili čez dravski most. Približno 60 do 70 % se jih je opredelilo za Jugoslavijo. 97 SLOVENCI IN NASTANEK KRALJEVINE SHS Spraševala je tudi vrsto Slovencev, ki so se umaknili v Velikovec iz krajev, ki so jih zasedli Avstrijci. Kar zadeva spraševanje prebivalstva, je Ehrlich opozoril, da so bile za komisijo izjave žensk manj vredne kot izjave moških. Opozoril je še na ugotovitev komisije, da je bilo ozemlje, ki ga je obiskala, z etnografskega stališ ča slovensko in da je sre čala zelo malo avtenti čnih Nemcev. Poro čilo je sklenil z ugotovitvijo, da rezultati dela Milesove komisi- je, čeprav so deloma neugodni za Jugoslavijo, nikakor ne morejo škoditi dokon čni rešitvi koroškega vpraša- nja. 253 Njegovo poro čilo je Žolger poslal v zaupno sezna- nitev trem članom teritorialne komisije: ameriškemu članu majorju Douglasu W. Johnsonu, sicer profesorju na univerzi Columbia v New Yorku, francoskemu članu prof. Emmanuelu de Martonnu in angleškemu članu A. W. Allenu Leeperju. 254 Kot pravi Ciril Žebot, je bilo Ehrlichovo poro čilo podlaga za ukrepe, ki so bili kon čno uspešni vsaj toliko, da je bil za Koroško dolo čen plebiscit. 255 Ehrlichovo po- ročilo je namre č bilo pomembna protiutež Milesovemu poro čilu. 256 Zato lahko pritegnemo Bogu Grafenauerju, ki je opozoril, da je bil plebiscit “izraz nezaupanja poro- čilu Milesove komisije o proavstrijskem mišljenju koro- ških Slovencev”. 257 V času, ko si je jugoslovanska delegacija prizadeva- la onemogočiti vpliv Milesovega poro čila, pa je Ehrlich za teritorialno komisijo in vse merodajne kroge mirovne konference pripravil še troje dokumentov oziroma spo- menic. 10. aprila 1919 je jugoslovanska delegacija po- slala teritorialni komisiji in odlo čujočim krogom velesil 253 A INV, MIL, f. 146, mapa 1, Raport dr. Lamberta Ehrlicha o radu ameri čke misije (potpukovnik Miles) oko pokušaja odredjivanja demarkacione linije u Koruškoj, 26. 1. do 6. 2. 1919 g. (na osnovu sporazuma u Grazu 22. 1. 1919 g.). – O poro čilu, ki ga je Ehrlich pripravil za Žolgerja, glej tudi Ehrlich, Pariška mirovna konferenca in Slovenci 1919/20, str. 94; Pleterski, O prvinah in zna čaju plebiscitne odlo čitve, str. 218–220. Prim. tudi Zorn, Sherman Miles in Koroška, str. 683–685; Žebot, Nemin- ljiva Slovenija, str. 160–161. 254 Grafenauer, Slovenska Koroška v diplomatski igri 1919, str. 331. 255 Žebot, Neminljiva Slovenija, str. 160. – O delu celotne delegacije Kraljevine SHS na pariški mirovni konferenci, ki je zadevalo koroško vprašanje, glej Grafenauer, Slovenska Koroška v diplomatski igri 1919, str. 325–364; Ehrlich, Mirovna kon- ferenca in Jugoslavija, str. 32–39; isti, Pariška mirovna konferenca in Slovenci 1919/20, str. 88–131. 256 Duh, Ehrlich na mirovni konferenci, str. 37. 257 Grafenauer, Slovenska Koroška v diplomatski igri 1919, str. 365. 98 Ehrlichovo spomenico (t. i. skico) o Celovcu. Spomenica je na podlagi skrbno zbranih zgodovinskih, statisti čnih, zemljepisnih in kulturno-politi čnih dejstev dokazovala, da ima Jugoslavija pravico zahtevati to mesto zase. To je bilo posebej pomembno zato, ker so se velesile prav zaradi Celovca, ki naj bi bilo po Milesovih podatkih pri- stno nemško mesto, odlo čile za plebiscit za vso celovško kotlino. Spomenica je utemeljevala jugoslovansko zah- tevo z narodnostnega vidika. Opozarjala je, da leži me- sto na slovenskem ozemlju in je tudi jezikovno mešano. Nadalje je poudarila, da je Jugoslavija do svoje zahteve upravi čena tudi zaradi zemljepisno-gospodarskih razlo- gov, saj je Celovec po svoji legi prometno in gospodar- sko središ če slovenske Koroške. Poudarila je še, da je Celovec glede prehrane in preskrbe ter industrije nujno vezan na Jugoslavijo. V zaklju čnem delu besedila je spomenica posebej opozarjala, da sta imela Celovec oziroma njegova širša okolica zelo pomembno vlogo v slovenski kulturno po- liti čni zgodovini. Poudarila je, da so od časov slovenske samostojnosti slovenski knezi imeli sedež na Koroškem. Koroški Slovenci so jih v imenu vseh Slovencev slovesno ustoli čevali na Gosposvetskem polju deset kilometrov severno od Celovca. Slovenci so zato na Koroško vedno gledali kot na svoje “Kosovo”. Spomenica je nadalje opo- zorila, da je bil, nasprotno od slovenskega kulturno po- liti čnega izro čila na Koroškem, Celovec za Nemce vedno opora vsenemštva. Vsenemštvo se v svojem širjenju do Jadrana v Celovcu opira na skrajno južni nemški ele- ment. Spomenica je na koncu poudarila, da bi priklju- čitev Celovca k Jugoslaviji izrazila premo č slovenskega elementa na tem ozemlju, medtem ko bi v nasprotnem primeru Slovenci gospodarsko propadli in žrtvovali svoj narodnostni obstoj nemškim sosedom. 258 Druga spomenica, Razsulo slovenskega naroda (L’effonderment de la nation slovène), ki jo je spomladi 1919 v Parizu pripravil Ehrlich, “se bere kot ep tragi čne, 258 Ehrlich, Pariška mirovna konferenca in Slovenci 1919/20, str. 98, 367–378; A INV, KMK, f. 30, ovoj 1 (Celovec). – V zvezi z navedeno Ehrlichovo spomenico pripo- minjam, da je tedaj na zahtevo jugoslovanske delegacije po priklju čitvi Celovca in Beljaka h Kraljevini SHS slovensko javnost posebej opozoril Ivan Švegel. (Slovenec, 16. 4. 1919, /Ivan/ Schwegel, Problem mirovne konference) 99 SLOVENCI IN NASTANEK KRALJEVINE SHS zemljepisne in zgodovinske, pomembnosti slovenskega naroda in prostora”. 259 Iz nje se vidi avtorjeva globoka privrženost slovenstvu, ki so mu velesile na pariški mi- rovni konferenci zanikale pravico do celovitega in svobo- dnega vsenarodnega življenja. Spomenica je na za četku poudarila, da bo, če mirovna konferenca ugodi italijan- skim (meja Julijske Alpe–Snežnik–Reka), nemškim (me- ja na Karavankah) in madžarskim (meja na Muri) zahte- vam, slovenski narod tako oslabljen, da bo nezmožen za lastno narodno življenje. Njegovo stoletno zgodovinsko poslanstvo bo uni čeno. Sosednjim državam bo pripadlo 644.306 Slovencev, to je dve petini slovenskega naroda. Toliko krvi noben narodni organizem ne more izgubiti, ne da bi izkrvavel. Slovenskemu narodu bo vzeta vera v življenje. Spomenica je opominjala, da se bo to zgodi- lo v času, ko se narodi osamosvajajo na podlagi naro- dnostnega na čela in ustanavljajo svoje države. Navajala je tudi vzroke za na črtovano razkosanje Slovencev. Na Goriškem in v Trstu je to strateška meja za Italijo, v be- ljaškem okraju sta vzrok nemški in italijanski imperia- lizem, v celovški kotlini pa gospodarske koristi za Nem- ško Avstrijo. Spomenica je poudarjala, da se pri tem ne upošteva le enega vidika, ko gre za usodo slovenskega naroda: dobrobiti in želj į slovenskega naroda samega. Spomenica je nadalje opozarjala, da je bilo v za- dnjem stoletju zgodovinsko poslanstvo Slovencev pred- straža Jadrana proti vsenemštvu. Slovenci se nemške- mu pritisku na ozemlju, zajetem v pravem kotu med Trstom, Šmohorjem in Svinjo planino, ki se naslanja na Jadran, upirajo že 1300 let in branijo zadnjo veliko pregrado pred Jadranom – Karavanke, do katerih Nem- cem ni uspelo prodreti. Če jim to uspe sedaj, bodo prej ali slej na Jadranu, kajti druge ve čje ovire do morja ni. Spomenica je v sklepu posebej poudarila, da je Koroška izjemna naravna trdnjava (Ture, Karavanke, Karnijske Alpe). Doslej so bili Slovenci njeni soposestniki. O čitala je, da sedaj Slovence me čejo iz te trdnjave in jo izro- čajo Nemcem. Spomenico o Razsulu slovenskega naro- da je vodja jugoslovanske delegacije Nikola Paši ć po- slal predsedniku ZDA Wilsonu in predsednikoma vlad 259 Žebot, Neminljiva Slovenija, str. 162. 100 Velike Britanije in Francije, Davidu Lloydu Georgeu in Georgesu Clemanceauju, Žolger pa jo je med 10. in 15 majem 1919 razposlal vsem merodajnim osebnostim mirovne konference. 260 Sredi maja je v 1000 izvodih iz- šla še brošura o Koroški La Carinthie (Koroška), ki je bila predvsem Ehrlichovo delo. 261 Pri pripravi brošure so sodelovali tudi Žolger, tedanji vodilni slovenski go- spodarski strokovnjak in član gospodarsko-finan čne in prometne sekcije jugoslovanske delegacije na pariški mirovni konferenci, Milko Brezigar, ter član etnograf- sko-zgodovinske sekcije Janko Ma čkovšek. Brošuro so takoj razposlali vsem merodajnim krogom mirovne kon- ference. 262 Poleg omenjenih spomenic oziroma dokumentov, ki jih je oblikoval spomladi 1919, je Ehrlich do 25. junija 1919, ko so bili členi mirovne pogodbe z Avstrijo izdela- ni v kon čni obliki, glede koroškega vprašanja sodeloval še v ve č razgovorih z ameriškimi izvedenci in drugimi predstavniki vodilnih sil na mirovni konferenci. Bil je tudi soavtor ve čjega števila spomenic, ki so jih zlasti slovenski člani jugoslovanske delegacije naslovili na teritorialno komisijo in druge merodajne kroge konfe- rence. 1. aprila 1919 je skupaj z Žolgerjem, Ryba řem, sodelavcem jugoslovanske delegacije dr. Gustavom Gregorinom in članom tiskovne sekcije delegacije Iva- nom Švegljem sodeloval v razgovoru s članom ameriške delegacije Henryjem Whitom. Slovenski predstavniki so ameriškemu delegatu pojasnili negotov položaj sloven- skega naroda, ki je lahko razdeljen med štiri države. Ehrlich je v tem razgovoru Whitu pojasnil slovenske oziroma jugoslovanske zahteve po Beljaku in Celovcu. Sredi aprila 1919 pa se je skupaj z Žolgerjem, članom sekcije jugoslovanske delegacije za mednarodno pravo Leonidom Pitamicem, glavnim tajnikom jugoslovanske delegacije dr. Bogumilom Vošnjakom, Švegljem in čla- nom etnografsko zgodovinske sekcije prof. dr. Matijo Slavi čem udeležil pogovorov z ameriškimi, angleškimi in 260 Prav tam, str. 162–164; Slovenska država, 20. 5. 1954, Ciril Žebot, Slovenski videc in državnik; Ehrlich, Pariška mirovna konferenca in Slovenci 1919/20, str. 380–382; prim. tudi str. 98–100; Duh, Ehrlich na mirovni konferenci, str. 38. 261 Grafenauer, Slovenska Koroška v diplomatski igri 1919, str. 334. 262 Ehrlich, Pariška mirovna konferenca in Slovenci 1919/20, str. 100. 101 SLOVENCI IN NASTANEK KRALJEVINE SHS francoskimi izvedenci za ozemeljska vprašanja: Dayem, Charlesom Seymourom, Johnsonom, Kernerjem, sirom Eyrom Crowom, Haroldom Nicolsonom, Leeperjem, An- dréjem Tardieujem, de Martonnejem, Aubertom in Pier- rom de Lanuxom. Predmet razgovorov je bil vedno isti. Slovenski predstavniki so podajali stvarna pojasnila o koroških Slovencih, da bi onemogo čili vpliv Milesove- ga poro čila in skušali dose či, da bi teritorialna komisija spremenila svoje stališ če o meji na Karavnakah in ple- biscitu. 263 Ehrlich je bil zelo dejaven tudi po teh razgovorih. Po ofenzivi slovenskih sil na Koroškem aprila 1919, ki je, poleg tega, da je bila neuspešna, ustvarila tudi zelo neugoden vtis pri ameriški delegaciji, sta o tem po na- svetu člana francoske delegacije P. de Lanuxa Žolger in Ehrlich v za četku maja pripravila posebno poro či- lo (L’ofensive allemande en Carinthie depuis le 29 av- ril 1919). Poro čilo je poudarjalo, da je ofenziva nastala zaradi nenehnih izzivanj in kršitev premirja z avstrijske strani. Opozarjalo je tudi na teror avstrijskih enot v slo- venskem delu Koroške, ko so Avstrijci v za četku maja izvedli uspešen protinapad. Poro čilo je bilo med 10. in 12. majem 1919 razposlano vsem merodajnim krogom mirovne konference. 264 V tem času je Ehrlich intenzivno sodeloval tudi pri novih naporih jugoslovanske delegacije glede vprašanja državne meje z Avstrijo in plebiscita. 12. maja 1919 je namre č svet četverice sprejel sklep, naj tvorijo Ka- ravanke mejo med Nemško Avstrijo in Kraljevino SHS ter naj se za Celovško kotlino izvede plebiscit. S tem je nastala resna nevarnost, da bo Koroška izgubljena. 265 263 Prav tam, str. 99. 264 Prav tam, str. 103, 386–389. 265 Grafenauer, Slovenska Koroška v diplomatski igri 1919, str. 338–339; Ehrlich, Mirovna konferenca in Jugoslavija, str. 34. – Žolger, Pitamic in Ehrlich so še pred sprejetjem omenjenega sklepa sestavili na črt za primer, kako naj bi izvedli plebiscit, če bi se konferenca odlo čila zanj. Na črt so sestavili na željo francoskega izvedenca P. de Lanuxa, ki je 11. 5. 1919 Žolgerja prosil, naj ga jugoslovanska delegacija pripravi zato, da bo mogel predsednik teritorialne komisije Tardieu v svetu četve- rice vsaj v tem pogledu uveljaviti jugoslovanska stališ ča. Na črt je skušal zagotoviti osnovne pogoje za nepristansko izvedbo plebiscita. Zahteval je korenito spremembo dotedanjega upravno-politi čnega in šolskega sistema na plebiscitnem podro čju, to je odstranitev zgolj nemško govore čih uradnikov in nastavitev takih, ki obvladajo nemški in slovenski jezik, spremembo šolskega sistema, in petletni rok za izved- bo plebiscita. Ob tem je jugoslovanska delegacija 12. 5. 1919 še pisno zaprosila 102 V takem položaju je jugoslovanska delegacija sklenila, da je treba izdelati nov, kompromisen predlog za raz- mejitev z Avstrijo. 266 Predlog so 12. maja 1919 izdelali Žolger, Ryba ř in Ehrlich. Ob tem, ko so skr čili zahteve v Prekmurju na današnje meje, so proti Avstriji predlaga- li naslednjo razmejitev: na Koroškem naj bi se celotno predvideno plebiscitno ozemlje razdelilo v dva dela po črti od vrha Maloško Poldne v Karavankah proti severu, zahodno od Baškega jezera do Drave, vzdolž Drave do Rožeka, od tod do zahodnega brega Vrbskega jezera, po Vrbskem jezeru, Glinici in Glini do ustja v Krko in po Krki navzgor do meje plebiscitnega ozemlja. Južni del od te črte naj bi brez glasovanja pripadel Jugosla- viji, severni pa Avstriji. Z navedeno razmejitvijo, t. i. zeleno črto, ki je obveljala tudi kot meja kasnejše co- ne A, so avtorji novega jugoslovanskega razmejitvenega predloga iz dotedanjih zahtev izlo čili Celovec z njegovo severno ponem čeno okolico, ker so bili prepri čani, da je bilo ravno to ozemlje glavni vzrok za sklep četverice o plebiscitu. Obenem so nekoliko popravili zahtevano mejo na Štajerskem, kjer so z opustitvijo zahtev po So- boti in Lu čanah izena čili jugoslovansko zahtevo z mejo, za sprejem pri Wilsonu in Lloydu Georgeu. Ker ji nista odgovorila, je 14. 5. 1919 svojo prošnjo ponovila, a brez uspeha. Zato sta Vesni ć in Paši ć Wilsonu in Lloydu Georgeu poslala pismi s spomenico Peu a peu. Glavnino spomenice sta v no či z 11. na 12. 5. 1919 sestavila Žolger in Ehrlich. Spomenica je v kratkih potezah opisala obupen položaj Slovencev, ki jim grozi izguba Goriške, Primorske, Koroške in Prek- murja. Spomenica je protestirala tudi proti plebiscitu na Koroškem in zahtevala, da se kot nadomestilo za izgubo beljaškega sektorja (po sklepu četverice z dne 12. 5. 1919 je Beljak pripadel Avstriji) Celovški bazen takoj dokon čno priklju či h Kraljevi- ni SHS. (Ehrlich, Pariška mirovna konferenca in Slovenci 1919/20, str. 100, 104) 266 Prvotni predlog celotne jugoslovanske (slovenske) severne meje, ki ga je jugo- slovanska delegacija 18. 2. 1919 uradno predložila predsedniku mirovne konfe- rence Clemanceauju, je bila črta, ki je zajemala vso Celovško kotlino in slovenski del Ziljske doline: Rosskoffel pri Pontablju–vzhodno mimo Šmohorja–gorovje med Dravsko in Ziljsko dolino od Šmohorja do Gummern–preko Osojskega jezera na Osojske Ture–Šenturška gora–Štalen–Svinška planina–Labod–Dreieckkogel na šta- jersko-koroški meji. Na Štajerskem se je zahtevana črta nadaljevala preko Radlja in Remšnika do Mure nad Ernovžem, po Muri do Obrajne in od Obrajne do Gruisle na nekdanji avstrijsko-ogrski meji, medtem ko je na Ogrskem zajemala Prekmurje s porabskimi Slovenci do Monoštra. Ta meja je na Štajerskem zajemala ozemlje, ki ga je tedaj Maister prakti čno že zasedel, na Koroškem pa Kanalsko dolino zahodno od Pontablja, slovenski del sodnih okrajev Šmohor in Beljak (tu je potekala tudi preko narodne meje), sodne okraje Podklošter, Rožek, Celovec mesto in deželo, Borovlje, politi čni okraj Velikovec brez ob čine Pustrica, slovenski del ob čine Št. Janž na Mo- sti ču in občine Labot, Ojstrica in Dravograd. – Grafenauer, Slovenska Koroška v diplomatski igri 1919, str. 327. 103 SLOVENCI IN NASTANEK KRALJEVINE SHS ki jo je predložila teritorialna komisija. 267 Jugoslovan- ska delegacija je Žolgerjev, Ryba řev in Ehrlichov pre- dlog sprejela 14. maja, ga še enkrat potrdila 18. maja, njeni predstavniki pa so ga utemeljili pred teritorialno komisijo 20. maja 1919. 268 Teritorialna komisija nove- ga jugoslovanskega predloga ni sprejela, pa č pa je svet četverice 30. maja 1919 sprejel sklep, naj se plebiscit izvede v celotni celovški kotlini (vklju čno z ozemljem do Treibacha, Št. Vida ob Glini in Trga). Novi predlog plebiscita je bil ugoden v toliko, da v njem ni bilo ve č avstrijske meje na Karavankah, marve č je bilo plebi- scitno ozemlje postavljeno pod mednarodno upravo kot popolnoma nerešeno vprašanje. Neugoden pa je bil v toliko, ker bi bil plebiscit izveden v celotni celovški ko- tlini, v kateri so imeli Nemci ve čino prebivalstva. Po- leg tega naj bi vsak glasoval v ob čini, kjer je imel stal- no bivališ če, tako da bi vsi Nemci, ki so jih avstrijske oblasti nastavile v slovenskem delu dežele, glasovali v slovenskih ob činah. Ti dve dolo čili sta sami po sebi popolnoma onemogo čali jugoslovansko zmago na ple- biscitu. 269 Jugoslovanska delegacija se je na ta sklep sveta četverice odzvala že 31. maja 1919 pono či, ko sta Žolger in Ehrlich za ameriške delegate sestavila spome- nico It is unjust. Spomenico sta sestavila po nasvetu, ki ga je Paši ću dal ameriški delegat White. Spomenica je poudarjala, da se jugoslovanska delegacija ne more ubraniti vtisa, da ho čejo velesile Jugoslovane na vsak na čin izriniti iz Koroške. Opozarjala je še, da mirovna 267 Grafenauer, Slovenska Koroška v diplomatski igri 1919, str. 339; Ehrlich, Pa- riška mirovna konferenca in Slovenci 1919/20, str. 105. – Pripominjam, da so si slovenski člani jugoslovanske delegacije še dober mesec dni kasneje prizadevali, da bi Kraljevina SHS dobila ozemlje južno od “zelene črte” brez plebiscita. O tem so predsednik Deželne vlade za Slovenijo Brejc, ki se je tedaj mudil v Parizu, Vošnjak in Ehrlich najprej 11. 6. 1919 govorili z lordom Hadingom in ta je po razgovoru obljubil, da bo o tem obvestil predsednika vlade Velike Britanije Lloyda Georgea in britanskega zunanjega ministra Balfourja. Dne 21. 6. 1919 pa so o tem vprašanju govorili še s tajnikom Lloyda Georgea, Philipom Kerrom. – Ehrlich, Pariška mirovna konferenca in Slovenci 1919/20, str. 122, 128. 268 Grafenauer, Slovenska Koroška v diplomatski igri 1919, str. 339–341. – Zemlje- vide in statisti čne preglede, na katere so se pred teritorialno komisijo sklicevali ju- goslovanski predstavniki, so v no či z 19. na 20. 5. 1919 pripravili člani etnografsko- zgodovinske sekcije jugoslovanske delegacije Fran Kova či č, Matija Slavi č, Janko Mačkovšek in Lambert Ehrlich. (Ehrlich, Pariška mirovna konferenca in Slovenci 1919/20, str. 106) 269 Grafenauer, Slovenska Koroška v diplomatski igri 1919, str. 341–346. 104 konferenca ni upoštevala niti enega od številnih jugo- slovanskih predlogov o rešitvi koroškega vprašanja. 270 Žolger in Ehrlich sta sestavila tudi noto, s katero se je jugoslovanska delegacija 9. junija 1919 odzvala na sklep sveta četverice z dne 4. junija. Tega dne je svet četverice sklenil, naj se celovška kotlina razdeli na coni A in B, v katerih se mora izvršiti plebiscit. Plebiscit naj bi se najprej opravil v coni A, potem pa v coni B. Svet četverice je hkrati pozval jugoslovansko delegacijo, naj sporo či svoje stališ če, kdaj naj se plebiscit izvrši. Kot se je pokazalo v naslednjih dneh, se je ob tem svet nagi- bal k rešitvi, da bi do plebiscita v celovški kotlini ostala dotedanja uprava, ki bi bila pod nadzorom mednarodne plebiscitne komisije. To pa bi dejansko pomenilo sistem avstrijske dominacije in izklju čitev Slovencev iz javnih uradov. 271 Jugoslovanska delegacija je temu z omenje- no noto ostro nasprotovala. Noto so poslali predsedni- ku mirovne konference Clemanceauju in predsedniku teritorialne komisije Tardieuju. V noti je jugoslovanska delegacija sporo čila, da ne more naznaniti roka, kdaj naj se plebiscit izvrši, ker bi s tem privolila v obstoje či avstrijski upravni sistem na Koroškem. Nota je obenem zahtevala, naj se dotedanji nem čurski sistem koroške uprave spremeni. 272 To vprašanje je mirovna konferenca rešila 25. junija 1919, ko so na podlagi sklepov vrhov- nega sveta (sveta četverice) z dne 21. in 23. junija 1919 dokon čno dolo čili mejo med conama A in B. Meja med njima je tekla po Dravi do enega kilometra vzhodno od Rožeka, od tod do zahodnega dela Vrbskega jezera, po- tem sredi jezera po Glinici in Glini do izliva Gline v Kr- ko, nato po Krki navzgor do meje plebiscitnega ozemlja. Mežiška dolina in Jezersko sta s tem že brez plebiscita pripadla Kraljevini SHS. Poglavitna pridobitev teh do- lo čb za Jugoslavijo je bilo dejstvo, da je imela pravico do vojaške zasedbe in do jugoslovanske uprave v coni A, čeprav je bila njena uprava pod mednarodnim nad- 270 Ehrlich, Pariška mirovna konferenca in Slovenci 1919/20, str. 114. 271 Grafenauer, Slovenska Koroška v diplomatski igri 1919, str. 350–354; Ehrlich, Mirovna konferenca in Jugoslavija, str. 36–37. 272 Ehrlich, Mirovna konferenca in Jugoslavija, str. 37; Ehrlich, Pariška mirovna konferenca in Slovenci 1919/20, str. 121. 105 SLOVENCI IN NASTANEK KRALJEVINE SHS zorom. 273 S tem je bil, kot je zapisal Ehrlich, diplomatski “boj za Koroško kon čan”. 274 Pred koncem diplomatskega “boja za Koroško” je Ehrlich v njem še enkrat aktivno sodeloval. Potem ko so ob ponovnem izbruhu spopadov med Slovenci in Av- strijci slednji v za četku maja 1919 v protinapadu poti- snili slovenske enote na Karavanke in se nato niso ho- teli vrniti na izhodiš čne položaje, je konec maja sledila splošna jugoslovanska vojaška akcija. Jugoslovanske sile so zasedle ozemlje do črte Djekše–Krka, po umiku avstrijskih enot pa so 6. junija zasedle Celovec in Gospo- svetsko polje. Predsednik avstrijske vlade in avstrijske delegacije na pariški mirovni konferenci Karl Renner je zato 14. junija 1919 protestiral pri vrhovnem svetu in – skladno s sklepom sveta z dne 4. junija, po katerem naj bi bila celovška kotlina nevtralno ozemlje med Nemško Avstrijo in Kraljevino SHS, ki bi ga zasedle mednaro- dne čete – zahteval, da jugoslovanske enote izpraznijo Koroško do Karavank. Renner je pri mirovni konferenci s svojo zahtevo naletel na ugoden odziv. Enakega mne- 273 Grafenauer, Slovenska Koroška v diplomatski igri 1919, str. 355–356. 274 Ehrlich, Mirovna konferenca in Jugoslavija, str. 39. O diplomatskem boju za Koroško na mirovni konferenci glej tudi Mikuž, Oris zgodovine Slovencev v stari Jugoslaviji, str. 112–118. Maistrovi borci ob oklepnem vozilu na Koroškem leta 1919 (Muzej novejše zgodovine Slovenije) 106 nja kot Renner je bil tudi Wilson, ki je še istega dne Vesni ća v posebnem pismu pozval, naj jugoslovanske enote zapustijo Koroško. Wilsonovo pismo in Renner- jeva zahteva sta Žolgerja in Ehrlicha navedla k temu, da sta sestavila še eno spomenico (Apercu du develope- mant des incidents carinthiens). Spomenica je podajala pregled vseh dogodkov na Koroškem od decembra 1918 dalje. Poudarila je, da so bili Jugoslovani prisiljeni spro- žiti omenjeno ofenzivno akcijo, saj je bila povod zanjo majska avstrijska ofenziva z vsemi grozodejstvi, ki so bila tedaj storjena. Spomenico so poslali članu ameri- ške delegacije Arthurju Hughu Frazieru, Kerru in Tar- dieuju. Jugoslovanske enote so del zasedenega ozemlja zapustile v drugi polovici junija 1919, ko je vrhovni svet 24. junija 1919 jugoslovanski in avstrijski vladi ukazal, naj se avstrijske čete umaknejo na sever, jugoslovanske pa na jug od meje med conama A in B. 275 275 Ehrlich, Pariška mirovna konferenca in Slovenci 1919/20, str. 125; isti, Mirovna konferenca in Jugoslavija, str. 37–38. Glej tudi Mikuž, Oris zgodovine Slovencev v stari Jugoslaviji, str. 102–112; Grafenauer, Slovenska Koroška v diplomatski igri 1919, str. 356; Guštin, Poraz na Koroškem, str. 230. General Krsta Smiljani ć, general Rudolf Maister in ljubljanski škof Anton Bonaventura Jegli č v Sin či vasi na Koroškem 16. avgusta 1919 (Muzej novejše zgodovine Slovenije) 107 SLOVENCI IN NASTANEK KRALJEVINE SHS Ehrlich je tvorno sodeloval tudi v diplomatskem boju za slovensko (jugoslovansko) severno mejo na Šta- jerskem in v Prekmurju. Njegovo sodelovanje v boju za mejo na Štajerskem je bilo povezano s pripombami, ki jih je avstrijska delegacija 6. avgusta 1919 predlo- žila mirovni konferenci glede na črta mirovne pogodbe z Nemško Avstrijo. Nemška Avstrija je tedaj zahtevala, naj se dovoli plebiscit tudi za dolo čitev meje na Štajer- skem. Plebiscit naj bi bil izveden v treh conah: v conah severno in južno od Drave, to je med Pohorjem in Dravo ter med Dravo in Remšnikom, in pa v t. i. Murski kotli- ni, to je v Apaški kotlini in Radgonskem kotu. Pri tem se Avstrijci niso ustrašili nobenih sredstev, niti tega ne, da so Slovence ob Dravi in na Ptujskem polju razglasili za Vende, ki da so napol Nemci. Trdili so še, da je prebival- stvo na vsem omenjenem ozemlju v gospodarskem po- gledu povsem navezano na Gradec in da so ves promet, industrijo in kulturo na tem ozemlju razvili Nemci. 276 Jugoslovanska delegacija je 11. avgusta v obsežni noti zavrnila avstrijske zahteve. Noto, ki jo je poslala terito- rialni komisiji, sta sestavila Žolger in Ehrlich. Nota je zavra čala avstrijske dokaze o štajerskih Vendih, ki naj ne bi bili Slovenci. Ugotavljala je, da je sporno ozemlje, ne le v narodnostnem, temve č tudi v upravnem pogledu vedno sodilo k južni Štajerski. Opozorila je še, da Av- strijci tudi v gospodarskem pogledu nimajo pravice do vsega, kar jih morda zanima. 277 Po ve č obravnavah v te- ritorialni komisiji in na sejah vrhovnega sveta je slednji 29. avgusta 1919 kon čno odločil, da na Štajerskem ne bo plebiscita in da je treba na tem obmo čju sprejeti reko Muro kot mejo med Avstrijo in Kraljevino SHS. Hkra- ti je odlo čil, da Radgona pripade Avstriji, Maribor pa Kraljevini SHS. 278 S tem je bila dolo čena jugoslovanska državna meja na Štajerskem. Ehrlich je bil dejaven tudi pri reševanju vpraša- 276 Ehrlich, Mirovna konferenca in Jugoslavija, str. 40; isti, Pariška mirovna konfe- renca in Slovenci 1919/20, str. 136; Grafenauer, Slovenska Koroška v diplomatski igri 1919, str. 358. 277 Ehrlich, Pariška mirovna konferenca in Slovenci 1919/20, str. 141. Prim. tudi Grafenauer, Slovenska Koroška v diplomatski igri 1919, str. 359. 278 Grafenauer, Slovenska Koroška v diplomatski igri 1919, str. 359–363. O vpraša- nju meje na Štajerskem na pariški mirovni konferenci glej tudi Mikuž, Oris zgodo- vine Slovencev v stari Jugoslaviji, str. 118–121; Slavi č, Naše Prekmurje, str. 52–54. 108 nja severne meje v Prekmurju. V diplomatski boj zanjo se je vklju čil po tem, ko teritorialna komisija okoli 20. marca 1920 ni podprla jugoslovanskega predloga raz- mejitve v Prekmurju, po katerem naj bi Kraljevina SHS dobila Prekmurje s porabskimi Slovenci do Monoštra. Komisija je vrhovnemu svetu predlagala mejo na Muri do izliva v Dravo. S tem bi bilo Prekmurje za Kralje- vino SHS izgubljeno. Jugoslovanska delegacija je tedaj zastavila vse svoje sile, da bi spremenila stališ če teri- torialne komisije. Člani jugoslovanske delegacije so to poskušali dose či tudi v osebnih stikih z vplivnimi pred- stavniki komisije in vidnimi izvedenci velesil za ozemelj- ska vprašanja. Pri tem je sodeloval tudi Ehrlich. 10. aprila 1919 sta s Slavi čem obiskala de Martonneja, 15. aprila Johnsona, 17. aprila Leeperja in 28. aprila 1919 Pierra de Lanuxa. 279 Prizadevanja članov jugoslovanske delegacije so bila uspešna v toliko, da je ameriški član teritorialne komisije Johnson 12. maja 1919 vrhovne- mu svetu predlagal mejo po jugoslovanskem predlogu, a brez Porabja. 280 Johnsonov predlog v vrhovnem svetu ni dobil ve čine, pa č pa ga je 20. maja 1919 sprejela te- ritorialna komisija. Ker vrhovni svet po 12. maju dolgo časa ni obravnaval prekmurskega vprašanja, je medtem jugoslovanska delegacija poskušala za Kraljevino SHS pridobiti še Porabje z Monoštrom. 9. julija 1919 je Žol- ger poslal predsedniku teritorialne komisije Tardieuju in njenima članoma Johnsonu in Leeperju noto o ute- meljenosti takega popravka meje. Povod zanjo so bile napovedi, da namerava mirovna konferenca Nemški Av- striji prisoditi nemška ozemlja na Madžarskem. Žolger je poudaril, naj v tem primeru konferenca prisodi Pora- bje z Monoštrom Kraljevini SHS. Noto o utemeljenosti popravka meje (zaradi gospodarske vezanosti Porabja z Monoštrom na slovensko Prekmurje) je 11. julija poslal tudi francoskemu članu teritorialne komisije Auber- tu. Obenem so posamezni člani delegacije skušali še v osebnih stikih pridobiti merodajne udeležence mirovne konference za omenjeni popravek. Slavi č in Ehrlich sta 279 Ehrlich, Pariška mirovna konferenca in Slovenci 1919/20, str. 149, 150–151. Glej tudi Slavi č, Naše Prekmurje, str. 214. 280 Vrbnjak, Matija Slavi č in njegovo delo za Prekmurje, str. 329–330. 109 SLOVENCI IN NASTANEK KRALJEVINE SHS 17. julija 1919 obiskala de Martonneja, 19. julija pa čla- na teritorialne komisije Harolda W. V. Temperleyja. 281 Prizadevanja jugoslovanske delegacije in njenih članov, da bi dosegli popravek meje, niso bila uspešna, ker je medtem vrhovni svet 9. julija 1919 že sprejel predlog teritorialne komisije za mejo v Prekmurju. Mejo je do- lo čil ob razvodnici med Rabo in Muro na severu in raz- vodnico med Lendavo in Krko na vzhodu. S tem je bila določena meja, kakršna je za črtana še danes. Porabje z Monoštrom je ostalo izven Kraljevine SHS. Vrhovni svet je končno sklepal o Prekmurju 1. avgusta 1919 in potr- dil julija dolo čeno mejo. Obenem je privolil v zahtevo ju- goslovanske delegacije z dne 16. julija 1919, da vojska Kraljevine SHS v že ozna čenih mejah zasede Prekmurje. Jugoslovanske čete so Prekmurje zasedle 12. avgusta, slovenski uradniki pa so v Prekmurju takoj prevzeli vso oblast. Prekmurje je nato v mednarodnopravnem pogle- du dokon čno pripadlo Kraljevini SHS s podpisom tria- nonske mirovne pogodbe z Madžarsko 4. junija 1920. 282 IV S podpisom senžermenske mirovne pogodbe z Av- strijo 10. septembra 1919 283 se je “kon čalo prvo poglavje diplomatske borbe za jugoslovansko-avstrijsko mejo po prvi svetovni vojni. Drugo pa se je za čelo takoj za tem s pripravami na koroški plebiscit.” 284 Ozemeljske dolo čbe 281 Ehrlich, Mirovna konferenca in Jugoslavija, str. 41–42; isti, Pariška mirovna konferenca in Slovenci 1919/20, str. 154–155; Slavi č, Naše Prekmurje, str. 49–50, 215; Vrbnjak, Matija Slavi č in njegovo delo za Prekmurje, str. 329–330. 282 Ehrlich, Mirovna konferenca in Jugoslavija, str. 42; Slavi č, Naše Prekmurje, str. 50, 217; Vrbnjak, Matija Slavi č in njegovo delo za Prekmurje, str. 331; Perovšek, Priklju čitev Prekmurja, str. 243. – O Trianonski mirovni pogodbi glej Vinaver, Ju- goslavija i Ma đarska 1918–1933, str. 22, 44, 114; Kyovsky, Trianonska mirovna pogodba, str. 253–255. 283 Jugoslovanski zastopniki Nikola Paši ć, Ante Trumbić in Ivan Žolger so pogodbo podpisali šele 5. 12. 1919. Podpis se je zavlekel zaradi protesta proti dolo čbam o manjšinah, ki jih je pogodba predpisovala tudi Kraljevini SHS na vsem njenem ozemlju (tudi na ozemlju predvojne Srbije). – Grafenauer, Slovenska Koroška v di- plomatski igri 1919, str. 364. 284 Grafenauer, Slovenska Koroška v diplomatski igri 1919, str. 364. Iz obsežne literature o plebiscitu na Koroškem opozarjam predvsem na razpravi Pleterskega, O prvinah in zna čaju plebiscitne odlo čitve, str. 215–270, in Tomši ča, Problemi so- dobnega meddržavnega plebiscita, str. 379–435. Glej tudi Mikuž, Oris zgodovine Slovencev v stari Jugoslaviji, str. 178–184. 110 senžermenske mirovne pogodbe so namre č glede južne Koroške dolo čale, da o pripadnosti zasedbenih con A in B Kraljevini SHS ali Republiki Avstriji odlo či meddržav- ni plebiscit. Dolo čeno je bilo, da bo plebiscit najprej v coni A, ki je bila pod jugoslovansko zasedbo, in če bo za Kraljevino SHS ugoden, se bo izvedel še v coni B, ki je bila pod avstrijsko zasedbo. 285 Ehrlich si je tudi v drugi fazi mirovne konference 286 zavzeto prizadeval za rešitev koroškega vprašanja ozi- roma za uspešen izid plebiscita. Čeprav je tedanji so- dobnik Albin Prepeluh v svojih spominih ugotavljal, da “Slovenci v nobenem pogledu nismo bili zadostno pripravljeni na to mirovno konferenco”, 287 so slovenski člani jugoslovanske delegacije dejansko vložili izjemen strokovni in tudi zelo konkreten politi čni napor, da bi dosegli združitev Slovencev v jugoslovanski državi. Za- to gotovo drži ocena Mom čila Ze čevi ća, ki pravi, “da so slovenski zastopniki v delegaciji navzlic kratkemu raz- dobju in razmeroma pasivnemu odnosu politi čnih kro- gov v Sloveniji dosti prispevali k delu jugoslovanske de- legacije na mirovni konferenci. Njihova dokumentacija je bila resno pripravljena in v delegaciji, kjer se je delo za čelo v ozra čju nezaupanja in ljubosumja, so se bolj kot drugi zavzemali za dobre odnose in konstruktivne rešitve.” 288 Kot se je spominjal delegat vlade Kraljevine 285 Stergar, Senžermenska mirovna pogodba, str. 236–237; Mitrovi ć, Jugoslavija na konferenciji mira 1919–1920, str. 147. 286 Mirovna konferenca v Parizu je dejansko prenehala delovati sredi januarja 1920. Po januarju 1920 je pod imenom mirovna konferenca delovala t. i. veleposlaniška konferenca. Ta je kot stalno telo obravnavala vprašanja, ki so neposredno izhajala iz dela in sklepov mirovne konference. Izraz mirovna konferenca se je po januarju 1920 uporabljal tudi za občasna sre čanja predsednikov vlad Francije, Velike Bri- tanije in Italije. – Mitrovi ć, Jugoslavija na konferenciji mira 1919–1920, str. 207. 287 Prepeluh, Pripombe k naši prevratni dobi, str. 272. Prepeluh je k tej ugotovitvi zapisal naslednje: “Razen malega števila emigrantov, ki so bili člani Jugoslovan- skega odbora v Londonu in ki so skušali po svojih mo čeh v antantnih deželah in v Severni Ameriki slediti Tomažu Masaryku in Edvardu Benešu, niso razvili Slo- venci nobene mo čnejše in sistemati čne propagande proti avstro-ogrski monarhiji in Habsburgom. Doma ča agitacija za majniško deklaracijo tudi ni mogla ustvariti sposobnih ljudi za konkretne naloge, ki jih je kmalu morala reševati mirovna konfe- renca v takem ozra čju nasprotujo čih si interesov na mednarodno tako zelo spornem ozemlju, kakršno je slovensko.” – Prav tam. 288 Zečevi ć, SLS in jugoslovansko zedinjenje, str. 217. – O delu slovenskih članov delegacije Kraljevine SHS na mirovni konferenci v Parizu leta 1919–1920 glej tudi Brejc, Od prevrata do ustave, str. 182–187; Prepeluh, Pripombe k naši prevratni dobi, str. 274–277, 278; Himmelreich, Slovenski člani jugoslovanske delegacije na pariški konferenci, str. 163–179. 111 SLOVENCI IN NASTANEK KRALJEVINE SHS SHS na pariški mirovni konferenci Josip Smodlaka, so bili slovenski člani jugoslovanske delegacije njena red- ka izjema. “Medtem, ko pri nas ni bilo sledu organizira- nosti, je bila pri njih (Slovencih – op. J. P.) organizacija dela izvedena do podrobnosti. Imeli so svojega zgodovi- narja, geografa, kartografa, statistika, risarja, pisarni- ške uradnike in tipkarice; iz Ljubljane so pripeljali celo pisarniškega slugo. Skupaj jih je bilo deset. To osebje je bilo nameš čeno v posebnem krilu hotela (delegacija Kraljevine SHS je imela sedež v hotelu Beausite v Pari- zu – op. J. P.) in oskrbljeno z vsem potrebnim za delo. V pisarnah, ki so bile vzor reda in snage se je delalo po ves dan, dostikrat tudi v pozne no čne ure. Nih če ni bil križem rok. Tipkanje strojev ni prenehalo od jutra do mraka.” Smodlaka je še zapisal, da so stvari v sloven- skem “krilu naše pariške delegacije dejansko izgledale tako, kot da je Slovenija samostojna država pod protek- toratom Jugoslavije. Slovenci se od nas niso odtujevali, z nami so soodlo čali o skupnih zadevah, niso pa imeli radi, da se drugi vmešujejo v slovenske stvari. (...) Med Srbi in Slovenci,” je še opozoril, “ni bilo spopada intere- sov. Srbskim politikom je ustrezalo, da Slovenci zasto- pajo slovenske interese v Parizu, da ne bi na njih padla odgovornost v primeru neuspeha.” 289 Ehrlich je v boju za rešitev koroškega vprašanja v času po podpisu senžermenske mirovne pogodbe poka- zal nedvomno dober politi čni občutek pri obravnavanju razli čnih vprašanj, povezanih s plebiscitom. To dokazu- jejo pisma, ki jih je spomladi 1920 iz Pariza pisal pred- sedniku Deželne vlade za Slovenijo Janku Brejcu. Tako je v pismu z dne 15. aprila 1920 Brejcu svetoval, da bi 289 Zapisi Dra Josipa Smodlake, str. 120–121. – Na delovanje slovenskih članov jugoslovanske delegacije na pariški mirovni konferenci je v svojem že omenjenem spisu opozoril tudi Fran Erjavec. “Razen delegatov smo poslali tedaj seveda v Pariz še celo tropo najboljših naših strokovnjakov za vsako izmed neštetih vprašanj (prof. Pitamica, dr. Šveglja, dr. Vošnjaka, prof. Slavi ča, prof. Ehrlicha, ing. Ma čkovška, dr. Ryba řa itd.).” Ti “so potem, zaprti v svoje pisarne, vsi pridno pisali odli čne stro- kovne referate, risali zemljevide, sestavljali statistike i. dr., toda skoro nih če izmed Slovencev”, je opozoril Erjavec, “ni imel tudi ne potrebnih izkušenj v veliki svetovni politiki in iz raznih drugih razlogov tudi ni znal najti prepotrebnih družabnih zvez z odlo čujočimi činitelji, kar je le prepogosto celo mnogo važnejše kot pa še tako temeljito sestavljeni referati, ki jih le malokdo bere. Te zveze”, je pripisal, “so imeli le nekateri Srbi”. (NUK, RO, ZFE, inv. št. 1/61, Erjavec, Fran. Slovenci na mirovni konferenci l. 1919–1920, str. 4) 112 bilo kljub nekaterim slovenskim kandidatom, o katerih se je v glavnem zelo pohvalno izrazil, najbolje, če bi v medzavezniški plebiscitni komisiji na Koroškem Kralje- vino SHS zastopala “srbska dostojanstvena oseba”. 290 Ta bi “najbolj ustrezala tej nalogi, in sicer najprej iz: notranje-politi čnih razlogov, ker bi se koroški plebiscit na ta način dvignil iz regijonalne sfere slovenstva na 290 A INV, KMK, f. 30, ovoj 6 (pisma dr. Brejcu). – V skladu s 50. členom senžermen- ske mirovne pogodbe je imela medzavezniška plebiscitna komisija nalogo pripraviti plebiscit v obeh conah plebiscitnega ozemlja in zagotoviti njegovo nepristransko izvedbo. Komisijo naj bi sestavljalo šest članov, ki bi jih imenovale ZDA, Velika Britanija, Francija, Italija, Kraljevina SHS in Republika Avstrija. Potem ko senat ZDA ni ratificiral senžermenske mirovne pogodbe, predsednik ZDA ni imenoval čla- na v medzavezniško plebiscitno komisijo. S tem je glede sestave te komisije nastal položaj, ki ga senžermenska mirovna pogodba ni predvidevala. V tem položaju je vrhovni svet mirovne konference 8. 6. 1920 odlo čil, da plebiscitno komisijo sestavlja pet članov, ki jih imenujejo Velika Britanija, Francija, Italija, Republika Avstrija in Kraljevina SHS. Člana, ki bi ju imenovala vlada Kraljevine SHS in vlada Republike Avstrije, bi se lahko sej komisije udeleževala le s posvetovalnim glasom. Plebisci- tna komisija je bivala v Celovcu, zato so jo imenovali tudi Celovška medzavezniška plebiscitna komisija. (Tomši č, Problemi sodobnega meddržavnega plebiscita, str. 403, 404) Slovenci pri jugoslovanski delegaciji na mirovni konferenci v Parizu: spredaj z leve Bogumil Vošnjak, Gustav Gregorin, Hrvat Dinko Trinajsti ć, Otokar Ryba ř, Lambert Ehrlich; z leve stoje Franjo Vilfan, Milko Brezigar, Jožef Ribari č, Tomaž Šorli, Janko Ma čkovšek, Ivan Čok, Drago Maruši č, Ivan Gruden, Rudolf Steinmetz, Jurij Trunk, Bruno Hugo Stare; manjka Ivan Žolger (Ilustrirani Slovenec, 1. 12. 1928, str. 387) 113 SLOVENCI IN NASTANEK KRALJEVINE SHS ob če-državni niveau in bi se srbstvo v neki višji meri zainteresiralo ter (bi se) angažirala njegova odgovornost. V komisiji sami,” je pojasnjeval Ehrlich, “bo imel Srb boljšo in lažjo pozicijo posebno proti Italijanom na eni strani in na drugi strani proti nemško-avstrijski propa- gandi.” Menil je, da je “oseba, katero ste Vi že ve čkrat omenili: podpolkovnik Nedi ć, (...) primerna. Tukajšnje informacije glede njega so precej ugodne, sicer pa ga Vi gotovo poznate boljše kot jaz.” 291 V pismu je Ehrlich Brejca še opozoril, da ne kaže vložiti formalnega protesta zaradi nastanitve medzave- zniške plebiscitne komisije v Celovcu. Formalni protest, za kar bi bila sploh “kompetentna edinole belgrajska vlada, ker je glede avstrijske pogodbe kompetenca de- legacije z dnevom podpisa prenehala”, bi namre č “znal roditi slabe posledice. Vznevoljil bi komisijo in mi bi morda ne bili v položaju nadomestiti na primeren na- čin Celovec.” Po Ehrlichovem mnenju “bi bilo boljše pri vseh danih prilikah naše stališ če naglašati, ali zdržati se formalnega diplomati čnega koraka, kakor bi bil pro- test”. Ehrlich se je v pismu ustavil tudi pri napadu gla- sila Slovenske ljudske stranke Slovenec na zunanjega ministra Kraljevine SHS Anteja Trumbi ća. Omenil je Sloven čevo trditev, “da Trumbi ć po svojem privatnem mnenju ni bil za priklopitev Slovencev naši državi”. 292 V zvezi s pisanjem slovenskega politi čnega tiska o An- teju Trumbi ću je Ehrlich opozoril tudi na glasilo libe- ralne Jugoslovanske demokratske stranke Slovenski narod. Po Narodu naj bi na čelnik SLS Anton Korošec na strankinem shodu, 7. aprila 1920 v Ljubljani, Trumbi ća 291 A INV, KMK, f. 30, ovoj 6 (pisma dr. Brejcu), Ehrlichovo pismo z dne 15. 4. 1920. – Pripominjam, da je vlada Kraljevine SHS maja 1920 za jugoslovanskega predstav- nika v Celovški medzavezniški plebiscitni komisiji imenovala rektorja beograjske univerze, geografa in antropologa prof. dr. Jovana Cviji ća, ki je bil pred tem član etnografsko-zgodovinske sekcije jugoslovanske delegacije na pariški mirovni kon- ferenci. Za njegovega namestnika pa je imenovala Jovana Jovanovi ća, dotedanjega poslanika Kraljevine SHS v Londonu. (Brejc, Od prevrata do ustave, str. 201–202; Kranjec, Slovenci v Jugoslaviji, str. 74–75; Suppan, Jugoslawien und Österreich 1918–1938, str. 625) – Pripominjam tudi, da je podpolkovnika Milana Nedi ća Brejc poznal iz časa, ko je Nedi ć kot srbski častnik sodeloval pri vojaških operacijah proti Avstrijcem maja in junija 1919. 292 A INV, KMK, f. 30, ovoj 6 (pisma dr. Brejcu), Ehrlichovo pismo z dne 15. 4. 1920. – Trditev, da naj bi bilo po Trumbi ćevem osebnem mnenju “ujedinjenje Slovencev v kraljestvu SHS velika napaka”, je objavil Slovenec 4. 4. 1920. – Slovenec, 4. 4. 1920, Politi čne novice : spor zaradi Reke. 114 ozna čil “za neke vrste narodnega izdajalca, in pa člove- ka, kateremu bi se vsekakor ne smeli zaupati zunanji posli države”, kar pa ni bilo to čno. 293 Ehrlich je odlo čno poudaril, da so “ti napadi (...) neupravi čeni in je tudi posebno trenotek za take napade skrajno neugoden. Ne morem se odtegniti vtisu,” je zapisal, “da je ta polemika nastala vsled zelo spretnega manevra intrigantov. Srbi bi se radi, vsaj gotovi krogi (Paši ćeva velikosrbska Na- rodna radikalna stranka – op. J. P.), otresli dr. Trum- bi ća in zdaj pa so Slovenci tisti, ki ga napadajo.” Zato je poudaril: “Dr. Trumbi ć je stal brezpogojno med vojsko in po vojski na stališ ču, da morajo Slovenci priti v ju- goslovansko državo. V tem oziru je branil kot junak na- šo pozicijo proti mogo čnim vplivom drugih. To nam bo lahko dokazati iz raznih virov.” Glede na to je poudaril, “da uživa Trumbić velik ugled in da posebno za nas Slo- vence ne kaže, da bi zdaj podlegel vplivom, ki že dolgo rujejo proti njemu”. 294 V drugih pismih Brejcu se je Ehrlich osredoto čil na vprašanje varnostno policijskega položaja in propagan- dne dejavnosti na Koroškem. Ko je postalo jasno, da bo veleposlaniška konferenca v Parizu na avstrijski pri- tisk odprla demarkacijsko črto med conama A in B, 295 kar se je dejansko zgodilo v za četku avgusta 1920, 296 je Ehrlich v pismu z dne 4. maja 1920 Brejca opozoril, da bo s tem “meja (...) popolnoma otvorjena med cono A in B in popolnoma svoboden bo dostop vsem elemen- tom v našo cono. Nemci bodo skušali izzvati nemire v velikem slogu in (...) za nas sledi iz tega, da morajo biti naše policijske čete zelo mo čne, zelo disciplinirane in da na vsak na čin prepre čijo v prvem hipu kak umeten iz- bruh nemirov. Pri tem bodo našli v francoskih častnikih 293 A INV, KMK, f. 30, ovoj 6 (pisma dr. Brejcu), Ehrlichovo pismo z dne 15. 4. 1920. – Omenjene trditve Slovenski narod ni objavil, pa č pa je zapisal, da bi vlado, ki v vprašanju zahodne meje na mirovni konferenci “ne bi neizprosno zastopala ži- vljenjskih interesov našega naroda niti toliko, kolikor nam jih priznava Wilson, (...) upravi čeno zadela obtožba narodnega izdajstva”. Ob tem Trumbi ć ni bil omenjen. (Slovenski narod, 10. 4. 1920, Protest proti popustljivosti glede Reke). Prav tako tudi Korošec na zboru zaupnikov SLS 7. 4. 1920 v Ljubljani Trumbi ća ni omenil. (Slovenec, 8. 4. 1920, Zbor zaupnikov Slovenske ljudske stranke) 294 A INV, KMK, f. 30, ovoj 6 (pisma dr. Brejcu), Ehrlichovo pismo z dne 15. 4. 1920. 295 Brejc, Od prevrata do ustave, str. 202–203; Kranjec, Slovenci v Jugoslaviji, str. 75; Tomši č, Problemi sodobnega meddržavnega plebiscita, str. 395, 406–407. 296 Kranjec, Slovenci v Jugoslaviji, str. 75. 115 SLOVENCI IN NASTANEK KRALJEVINE SHS oporo,” je sporo čil Ehrlich. To mu je zagotovil franco- ski zastopnik v medzavezniški plebiscitni komisiji grof Charles Chambrun, ki “bi rad vedel, kam naj dislocira svoje oficirje, kje so najbolj nevarne to čke. Blagovolite me o tem takoj obvestiti,” je pripisal Ehrlich. Obenem pa je navedel svoje mnenje: “Jaz sem mislil: Rožek, Ži- hpolje, Borovlje, Grabstein, Tinje, Voubre, Velikovec.” 297 Na vprašanje varnostnih razmer in nadzora položaja v jugoslovanski coni A je Brejca opozoril še v pismu z dne 27. maja 1920. Takrat je zapisal: “Policija naj bo izredno močna, da se more prepre čiti že v kali vsaka namenje- na ali zapri četa demonstracija, ki bi imela za posledico vojaško intervencijo (mišljena je intervencija medzave- zniških, Slovencem nenaklonjenih italijanskih vojaških sil – op. J. P.).” 298 Prav tako, če ne še bolj zavzeto, je Ehrlich obravna- val vprašanje jugoslovanske plebiscitne propagande. Že v pismu, ki ga je Brejcu pisal 27. aprila 1920, je “glede koroškega plebiscita” opozoril, da bi “kazalo (...) skrbeti za to, da se javlja na Koroškem o priliki bivanja komi- sije tudi nekoliko jugoslovanske bourgeoizijske državne kulture. V vile, na južni obali Vrbskega jezera naj bi pri- šli na po čitnice (plebiscita pred julijem itak ne bo), slo- venski, hrvatski in srbski profesorji ali drugi zastopniki meščanskih krogov, ki znajo jezike, tako n. pr. naj bi prišli oni gospodje iz Zagreba, iz Belgrada, kakor profe- sor Cviji ć, Gjeorgjevi ć (zgodovinar in etnolog ter profesor beograjske univerze dr. Tihomir Đorđevi ć – op. J. P.) itd. na letoviš če na Koroško. Tudi po celem Rožu, na Klopin- skem jezeru, na Baškem jezeru naj se jih nekoliko nase- li. Zdi se mi, da bi Vi na primernem mestu sprožili idejo, da naj se sestavi tozadevni komite (...). Treba je zdaj za četi s tem, da ne bodo vile na Vrbskem jezeru oddane. (...) Nadalje,” je svetoval Ehrlich, “se mora kazati o prili- ki plebiscita na Koroškem nekaj pristnega slovenskega 297 A INV, KMK, f. 30, ovoj 6 (pisma dr. Brejcu). – Pripominjam, da je Ehrlich dobre tri tedne kasneje, v pismu, ki ga je 27. 5. 1920 pisal Brejcu, svetoval, naj “proti po- polni odstranitvi demarkacijske črte med cono A in B (...) protestira ob dani priliki belgrajska vlada iz slede čih razlogov: tihotapstvo živil, uvoz in preplavljenje našega teritorija z nemškimi bankovci, nevarnost importa orožja iz cone B.” (A INV, KMK, f. 30, ovoj 6 /Pisma dr. Brejcu/) 298 A INV, KMK, f. 30, ovoj 6 (pisma dr. Brejcu). 116 ali jugoslovanskega folklora. Tako naj Rožani sestavijo svoj sloviti pevski zbor, (...) nadalje naj bi ob kaki priliki kako slovensko pevsko društvo iz Ljubljane nastopilo in gotovo bi bilo treba na letoviš čih imeti kako godbo. Nadalje narodne noše.” 299 Podobna opozorila je Ehrlich Brejcu namenil tudi v že omenjenem pismu z dne 4. maja. Sodil je, da je treba “proti propagandi, ki jo bodo Nemci v velikem slogu z zunanjimi nastopi, z demonstracijami etc. organizirali (...) rabiti dvoje orožje. Iz Jugoslavije mora biti vse polno naše inteligence, voditeljev itd. na Koroškem za zunanji sijaj. Posebno morajo vsi, ki znajo jezike, na Koroško, profesor Pretnar (romanist, slavist in leksikograf dr. Janko Pretnar – op. J. P.), dr. Vodopivec (okrajni glavar v Ljubljani in predsednik Komisije za mirovno konfe- renco pri Deželni vladi za Slovenijo dr. Fran Vodopivec – op. J. P.), profesor Pitamic (Leonid Pitamic, profesor za javnopravne predmete Pravne fakultete v Ljubljani – op. J. P.). (...) Posebno bo treba tudi povabiti zastopnike komisije v kake lepe vile ob Vrbskem jezeru.” Nadalje je treba “nastopiti takoj z ofenzivo. Namre č propaganda v (avstrijski – op. J. P.) coni B se mora za četi v velikem slogu. Treba je dati Nemcem opravka v njihovem lastnem taboru (pod črtal J. P.). Razumem dobro, da je vse to kar pišem zelo komplicirano, a bodite uverjeni,” je poudaril, “da je plebiscit boj na žive in mrtve, ki ga je treba orga- nizirati v velikem slogu.” V podkrepitev zapisanega je Ehrlich Brejca seznanil, da je na zelo resno vprašanje grofa Chambruna izjavil, “da bomo zmagali v coni A z 80 % in da je v coni B po taki zmagi realno upanje za vspešni boj. To idejo je treba povsod kolportirati, da bo komisija našla povsod isti glas. Za zmago je brezpogojno potrebna jasna zavest, da zmagamo.” K temu je še pri- bil: “Posebno pa ne sme se širiti splošno prepri čanje, da je cela Antanta proti nam itd. (pod črtal J. P.). To samo ovira polet dela.” 300 Glede jugoslovanske propagande na Koroškem je Ehrlich v že prav tako omenjenem pismu z dne 27. maja 1920 dopuš čal tudi možnost, da bo “zelo ovirana. Ura- 299 Prav tam. 300 Prav tam. 117 SLOVENCI IN NASTANEK KRALJEVINE SHS dniki, duhovniki, u čitelji, nadalje vsi, ki nimajo glaso- valne pravice, bodo morda ovirani.” 301 Zato “naj bi šli na vsak na čin Grafenauer (nekdanji koroški slovenski državnozborski poslanec na Dunaju Franc Grafenauer – op. J. P.), Smodej (Franc Smodej, komisar ljubljanske Deželne vlade za Koroško – op. J. P.), Roži č na Koroško. Posebno g. Smodej. Proti komisiji bo treba gotovo ne- koliko odlo čno nastopati”, je opozoril. “Našim zastopni- kom bi Smodej bil najbolja opora.” Ehrlich je posebej svetoval, “da se priredi kakih deset velikih verskih ma- nifestacij v slogu nekdanjih konstantinovih slavnosti. In sicer posebno pri Sv. križu, v Globasnici, Doberlivasi, Tinjah, pri Sv. Grobu, na Sv. Mestu, na Žihpoljah itd.” Posebej je priporo čil “dr. Rožmana, prof. v Ljubljani za te manifestacije”. Za ta nasvet je imel “posebne razloge. Ta vrsta propagande bo najvarnejša,” je dodal. 302 Ehrlich je iz Pariza o vprašanju propagande pisal tudi predsedniku Komisije za mirovno konferenco pri Deželni vladi za Slovenijo Franu Vodopivcu. 24. septem- bra 1920 mu je sporo čil, da je “propaganda v francoskih listih (...) važen, a silno težaven problem: vprašanje de- narja in organizacije”. To je pojasnil takole: “Govoril sem spet z ravnateljem Gaulois (pariški politi čni dnevnik Le Gaulois – op. J. P.) osebno: izjavil mi je suho in kratko: za članek o plebiscitu bi mu moral položiti na mizo 35 abonnements ( časopisnih naro čnin – op. J. P.). To Vam kaže vse v jasni lu či. – A pripravljen bi bil za principijelno simpati čno tendenco glede naše politike, ako bi osrednja vlada prišla glede abonnements z nadaljnimi predlogi. Za plebiscit,” je še zapisal, “je o čitno prepozno.” 303 In resni čno se je tedaj za čel čas za plebiscitno pro- pagando na Koroškem bližati koncu. Ehrlich ga je med drugim izkoristil tako, da je za dolgoletni osrednji kul- turni in politi čni list koroških Slovencev Mir pripravil ob- sežen prispevek, v katerem je bralce dognano prepri če- 301 Prav tam. – Osebe brez glasovalne pravice so bile tiste, ki niso izpolnjevale pogo- jev za glasovanje na plebiscitu. Glasovale so lahko samo osebe, ki so najkasneje na dan 1. 1. 1919 dosegle starost 20 let in imele ta dan v katerem koli kraju znotraj celotnega plebiscitnega ozemlja svoje stalno bivališ če in so se tam (v coni A ali B) rodile ali imele domovinsko pravico ali so tam stalno prebivale že pred 1. 1. 1912. (Tomši č, Problemi sodobnega meddržavnega plebiscita, str. 407). 302 A INV, KMK, f. 30, ovoj 6 (pisma dr. Brejcu), Ehrlichovo pismo z dne 27. 5. 1920. 303 A INV, KMK, f. 30, ovoj 6 (pisma dr. Brejcu). 118 val, naj glasujejo za priklju čitev k jugoslovanski državi. Prispevek, ki ga je naslovil Opomin koroškim Slovencem za plebiscit, je v Miru izšel 5. in 6. oktobra 1920. 304 Ehr- lich je v njem koroške Slovence opozarjal, da bo plebiscit odločil o tem, ali se ho čejo postaviti na stran premaga- ne in bankrotirane Nem čije in Avstrije, ki bosta morali “brez konca in kraja” pla čevati visoko vojno škodo, ali pa na stran zmagovite Antante. Opozarjal je na zgodovinske krivice, ki so jih Nemci povzro čili Slovanom, in poudaril, da velja za Slovane samo eno: “Proč od Nemcev, lo čimo se za ve čne čase!” Zato morajo koroški Slovenci glasovati “za Jugoslavijo, da bo enkrat mir med narodi!” In “edina možnost, da se napravi ta mir, je, da se Slovenci lo čijo od Nemcev in da so Nemci sami med seboj”. 305 Ehrlich je ob tem podrobno raz členil zna čaj vsenemškega gospodoval- nega duhá in prizadeto opozarjal na nasilje in zlo čine Nemcev oziroma Avstrijcev v severni Franciji, na Nizo- zemskem, v Luxemburgu, Belgiji, Bukovini ter Bosni in Srbiji med svetovno vojno. Sorojake je opozoril, da se bodo pri plebiscitu odlo čili o naslednjem: ali se želijo po- staviti na stran zmagovite Antante ali premagane Nem- čije? Ali želijo konec narodnemu prepiru in hujskanju s strani Nemcev? Ali se želijo znova podrediti vsenemštvu, ki je ves svet spremenilo v vojni požar? In ali želijo pri plebiscitu “pohvaliti in odobriti (tako) nemško kulturo?” Zavrnil je tudi bojazen, da bi bil gospodarski položaj ko- roških Slovencev, če bi se odlo čili za Jugoslavijo in bi bile zato gospodarske povezave s Celovcem in Beljakom pretrgane, slabši. “Na celem svetu je med državami ob mejah takozvani obmejni promet v navadi,” je opozoril, “in Celovec bo prosil našo državo in naše kmete, da pri- peljejo v Celovec.” 306 To so bili poudarki, ki jih je izrekel tik pred plebiscitom. Na svoje rojake jih je naslovil iz Pariza, kjer je leto in pol opazoval razvoj svetovnih do- godkov in je, kot je poudaril, čutil pravico in dolžnost, to “vprašanje jasno naslikati in Vam kazati posledice plebi- scita 10. oktobra 1920”. 307 304 Znanstveno objavo Ehrlichovega članka s komentarjem in pojasnili glej v Perov- šek, Članek Ehrlicha “Opomin koroškim Slovencem”, str. 795–817. 305 Perovšek, Članek Ehrlicha “Opomin koroškim Slovencem”, str. 799, 800, 804. 306 Prav tam, str. 816. 307 Prav tam, str. 798. 119 SLOVENCI IN NASTANEK KRALJEVINE SHS Ehrlichov Opomin je bilo zadnje dejanje, ki ga je storil v svojem neumornem in izstopajo čem prizade- vanju za uspešno rešitev koroškega vprašanja po pr- vi svetovni vojni. Kot vemo, plebiscit za jugoslovansko oziroma slovensko stran ni bil ugoden, tako da so bili vsi izjemni napori Lamberta Ehrlicha in drugih članov jugoslovanske delegacije na pariški mirovni konferenci v kon čni posledici zaman. Meja na Karavankah je po- stala dejstvo, ki se je vrezalo v slovensko narodno telo in že skoraj devetdeset let zaznamuje njegovo nadaljnjo zgodovinsko izkušnjo. 120 Vprašanje vklju čitve vsega slovenskega ozemlja v Kraljevino SHS je bilo po njenem oblikovanju celovito vpeto v tedanjo slovensko narodno misel in politiko. V času vojaškopoliti čnega in diplomatskega boja za meje po prvi svetovni vojni so tako sodobniki kot svoj jasen narodnopoliti čni cilj poudarili tudi vklju čitev Prekmurja v jugoslovansko skupnost. To so izrekli tako Slovenci in njihova politika v jugoslovanski državi kot tudi pre- kmurski Slovenci, ki so poudarjali hotenje po združitvi s svojimi sonarodnjaki. Pri tem je treba opozoriti, da omenjena problematika še ni zgodovinopisno iz črpa- na, posebej če jo primerjamo s primorskim in koroškim vprašanjem v času takoj po prvi svetovni vojni, ki sta že dolgo predmet opazne raziskovalne pozornosti. Zavest o vklju čenosti Prekmurja v slovensko naro- dno telo je še pred razpadom Avstro-Ogrske izrazil Na- rodni svet za Štajersko, ki je ob svoji ustanovitvi 26. septembra 1918 kot prvo od svojih najpomembnejših nalog poudaril dolo čitev jasne narodne meje proti nem- ški Štajerski in Madžarski. Za njeno izdelavo v Prek- murju je dolo čil narodnoobrambnega delavca in teologa Matijo Slavi ča. 308 Še pred razpadom monarhije pa so tu- di v Prekmurju, ki je bilo v Avstro-Ogrski od drugih slo- 308 Slavi č, Državni prevrat v Mariborski oblasti, str. 219–220. – O Narodnem svetu za Štajersko, ki je v času od 26. 9. do 30. 12. 1918 utemeljil vsa najpomembnejša dejanja narodne osvoboditve na slovenskem Štajerskem ob koncu prve svetovne vojne, glej str. 215–269. Slovenska politika in vprašanje priklju čitve Prekmurja h Kraljevini SHS 1918–1919 121 SLOVENCI IN NASTANEK KRALJEVINE SHS venskih dežel lo čeno z dualisti čno državno mejo, izrazili zavest o pripadnosti slovenski narodni skupnosti. Slo- vensko prebivalstvo je 20. oktobra 1918 na zborovanju, ki ga je v Murski Soboti pripravilo Madžarsko izobra- ževalno društvo za Vendsko krajino z namenom, da bi se prebivalci izrazili za ogrske državljane, z vzklikanjem “Mi smo Slovenci! Živela Jugoslavija!” izreklo svojo slo- vensko in jugoslovansko usmeritev. 309 Na zborovanju se je zbralo približno 1500 udeležencev, le 300 med njimi pa večinskega slovenskega in jugoslovanskega prepri- čanja ni podprlo. “Zavedni ogrski Slovenci” so sprejeli posebno izjavo, v kateri so protestirali proti “nasilju, ki nam ne dovoli, da bi na zunaj pokazali in izrazili svoje slovensko narodno prepri čanje”. Obenem so na zagreb- ško Narodno Vije će naslovili prošnjo, “naj na mirovnem kongresu zastopa naše narodne pravice in pojasni ne- človeško madžarsko zatiranje in nasilstvo, s katerim se nam brani, da bi se mogli sami izjaviti za naše narodno zedinjenje”. Narodno Vije će so še prosili, “da za slu čaj ljudskega glasovanja (plebiscita – op. J. P.) doseže, da se pred glasovanjem brezpogojno prepre či vsak madžar- ski vpliv in odstranijo okrajni glavarji, notarji, orožni- ki, finance, u čiteljstvo in poštni uradniki. Namesto teh naj pride nekaj slovenskih mož, ki bodo na zborovanjih pojasnili pomen samoodlo čbe in cilje jugoslovanske ter ogrske vlade. Prepri čani smo,” so poudarili, “da potem med nami ne bo kmeta, ki bi se izrekel pro corona hun- garica (za madžarsko krono – op. J. P.). Dovolj nam je tiso čletnega suženjstva. Naša želja je, da se združimo z ostalimi brati Slovenci ter s Hrvati in Srbi.” 310 Opredelitev za slovenstvo in skupno narodno življe- nje slovenskega prebivalstva z obeh bregov Mure je torej bila vpeta že v čas slovenskih osamosvojitvenih priza- devanj v zadnjem obdobju obstoja Avstro-Ogrske. 311 Na veliki narodni slovesnosti 29. oktobra 1918 v Ljubljani 309 Slavi č, Naše Prekmurje, str. 37; Fujs, Prekmurci v dvajsetem stoletju, str. 67; Kokolj, Prekmurje v prevratnih letih, str. 67–70. 310 Slovenec, 12. 11. 1918, Protest in prošnja ogrskih Slovencev. 311 O slovenskem nacionalnem osamosvajanju in graditvi slovenske državnosti v času od ustanovitve Narodnega sveta za slovenske dežele in Istro 16. in 17. 8. 1918 do razpada Avstro-Ogrske 29. 10. 1918 glej Perovšek, Slovenska osamosvojitev, str. 15–59. 122 so jo izrazili tudi zbrani manifestanti, ki so med drugi- mi nosili napis: “Pozdravljeni sodržavljani Medžimurci in Prekmurci!” 312 Napis je imel pomenljivo sporo čilo, saj sta po razpadu Avstro-Ogrske Prekmurje in Medžimurje ostala v sestavu madžarske države. Želja Prekmurcev, da zapustijo njen okvir, je bila po 29. oktobru 1918 vse bolj o čitna. Že 3. novembra 1918 se je ve č sto Prek- murcev udeležilo shoda v Ljutomeru, kjer so zbrani ma- nifestanti pozdravili nastanek Države SHS. Na shodu je govoril “tudi predstavnik Prekomurcev (…) in prosil, naj tudi nje sprejmemo pod okrilje Jugoslavije, kar je izzvalo (…) val navdušenja”. Po shodu so za Prekmurce v ljutomerski šoli pripravili še posebno zborovanje. 313 Še pred oblikovanjem Kraljevine SHS, 1. decembra 1918, je Slovenec objavil tudi članek, ki je opozarjal na do- tedanja prizadevanja prekmurskih Slovencev po naro- dnostni ohranitvi. Avtor “Prekmurec” je članek sklenil s poudarkom, da se morajo prekmurski Slovenci na pod- lagi etnografskih in zemljepisnih dejstev “priklju čiti (…) Jugoslaviji. To je tudi želja njih samih, kar se vidi iz izjave (Proklamacija ogrskih Slovencev iz avgusta 1918 – op. J. P.), ki smo jo čitali v časopisih še tedaj, ko je bila majniška deklaracija aktuelna. Ta izjava se glasi: ,Tudi mi od vseh drugih Slovencev pozabljeni in zapu- ščeni, celo našim najbližjim sosedom nepoznani ogrski Slovenci se priklju čujemo skupni jugoslovanski dekla- raciji, da s tem svetu pokažemo, da nas še ni pogoltnila madžarska povodenj, da čutimo v sebi dovolj mo či, da se otresemo madžarskega jarma, ki nas že stoletja pri- tiska, in sicer mi vsi brez razlike vere, strank in politi č- nih nazorov, smo enodušno prožeti s to edino mislijo: Jugoslovanska majniška deklaracija se mora izvesti.’” Avtor je opozoril, da so prekmurski Slovenci s to izja- vo “dovolj jasno izrazili svojo vro čo željo in trdno voljo, da se zedinijo s svojimi brati, drugimi južnimi Slovani. Naša dolžnost pa je, da teh 100.000 duš našega naroda ne zapustimo in da ga ne prepustimo žalostni usodi, da se utopi v tujem, neslovanskem jezi čnem morju, ker 312 Naprej, 30. 10. 1918, Dnevne vesti : v sprevodu so nosili naslednje napise. 313 Slovenski narod, 12. 11. 1918, Narodne manifestacije : manifestacija v Ljutome- ru; Kokolj, Prekmurje v prevratnih letih, str. 73–74. 123 SLOVENCI IN NASTANEK KRALJEVINE SHS to bi bil neodpustljiv narodni greh. Ne, država SHS ne sme dopustiti in dovoliti, da se to Prekmurcem dogodi. Sedaj, ko se odlo čuje usoda naroda za stoletja, ako ne za vedno, je moralna in sveta dolžnost države SHS, da napne vse sile za to, da bodo tudi prekmurski Sloven- ci z drugimi Slovani zedinjeni in pripojeni naši skupni svobodni državi. To zahteva pravi čnost in to je tudi naša sveta dolžnost, da zberemo vsaj vse one drobce naše- ga raztrganega naroda, ki nam jih tiso čletno suženjstvo še ni potuj čilo.” Zato je “neobhodno potrebno, da naše čete takoj in brez odlašanja zasedejo celo Prekmurje”. 314 Stališ če, da sodi Prekmurje v jugoslovansko državo, je bilo v Slovencu poudarjeno tudi sredi novembra 1918. Slovenec je tedaj zapisal, da nemški in madžarski na- rod nista vredna, “da se jima žrtvuje samo ena koroška ali ogrsko-slovenska vas, da, samo en jugoslovanski človek, samo ena ped slovenske zemlje, da bi ugodili njunim narodnim aspiracijam in želji po razširjenju ali obdržanju njihove krivi čne posesti”. 315 Želja prekmurskih Slovencev po slovenski združi- tvi je izvirala iz njihove pripadnosti, ki so jo čutili do Slovencev čez Muro in je izražala jasno politi čno naro- dno zavest. Njeno oblikovanje v madžarski državi, ki je upoštevala le en narod, je bilo veliko dejanje narodne samograditve. V njenem razvoju je bila pomembna knji- ževna dejavnost prekmurskih protestantskih in katoli- ških piscev, ki so vzpostavili prekmurski knjižni jezik. Pomembna so bila tudi prizadevanja mnogih, predvsem štajerskih Slovencev, da Mura poleg politi čne ne bi bila tudi kulturna pregrada v slovenski narodni celoti. Pre- stop iz kulturnega samozavedanja v osmišljanje nadalj- njega narodnega, politi čnega, gospodarskega in duhov- nega razvoja Slovencev na Ogrskem pa je na prehodu v 20. stoletje, to je v času, ko se je stopnjevala raznarodo- valna politika, izpeljal krog doma čih katoliških duhovni- kov. Iz njega so izšli kasnejši voditelji narodnega gibanja v Prekmurju, usmerjenega v združitev z drugimi Sloven- 314 Slovenec, 28. 11. 1918, Prekmurec, Prekmurski Slovenci. – O jugoslovanskem gibanju med Slovenci na ogrski strani dualisti čne meje in zgoraj navedeni Prokla- maciji ogrskih Slovencev glej Kokolj, Prekmurje v prevratnih letih, str. 63–64. 315 Slovenec, 13. 11. 1918, Roke pro č – od naše Koroške in od naše ogrske Slovenije! 124 ci v jugoslovanski državi. 316 Te težnje so Prekmurci po oblikovanju Kraljevine SHS še mo čneje izražali. Zah- tevali so uveljavitev svojih narodnostnih pravic in pri- klju čitev h Kraljevini SHS, obenem pa so v ljubljanskem tisku opozarjali na svoje slovensko narodno stališ če. 317 14. decembra 1918 so predstavniki “ogrskih Slovencev”, zbrani v Filovcih, na jugoslovanske oblasti naslovili tudi prošnjo, naj odredijo “ čimprejšnjo okupacijo tukajšnjega ozemlja po jugoslovanskih četah, ki bi tako prepre čile mažarski vladi sedanja grozna zatiranja slovenskega na- roda, ki je moral v zadnjih časih postati žrtev mažarskih vislic”. Prošnjo je dva dni kasneje objavil Slovenec z na- menom, da slovenska javnost “izve o našem narodnem gibanju proti mažarskemu prostaštvu in nasilnosti”. 318 Predstavniki Prekmurcev – Josip Godina, Ivan Jeri č in Miško Kühar – so bili tudi člani posebne deputacije, ki je v prvi polovici marca 1919 obiskala predsednika jugo- slovanske vlade Stojana Proti ća, podpredsednika vlade Antona Korošca in ministra za konstituanto in izena če- nje zakonov Alberta Kramerja in jih prosila, naj jugoslo- vanska vojska zasede Prekmurje. Dobili so zagotovila, da bo prekmursko vprašanje na pariški mirovni konferenci ugodno rešeno, od Protića pa so dobili še dovoljenje, da smejo jugoslovanska letala metati letake v Prekmurju. Deputacija je še pred odhodom v Beograd 4. marca 1919 iz Ljubljane poslala telegram članu delegacije Kraljevine SHS na mirovni konferenci v Parizu Matiji Slavi ču, v ka- terem je protestirala proti poskusom “odtujiti prekmur- ske Slovence od Jugoslavije”. 319 Pripadnost slovenstvu in željo po vklju čitvi v jugo- slovansko državo so Prekmurci po oblikovanju Kraljevi- ne SHS množi čno izrazili na dveh shodih: 26. decembra 1918 v Radgoni in 17. januarja 1919 v Beltincih. Shoda 316 Ude, Boj za severno mejo, str. 241–258; Liška, Porajanje in rast narodne za- vesti prekmurskih Slovencev, str. 260–271; Fujs, Slovenska zavest in Slovenci v Prekmurju, str. 82–84; ista, Kako so se Prekmurci odlo čili za Slovenijo, str. 36; ista, Prekmurci v dvajsetem stoletju, str. 66–67; Slavi č, Naše Prekmurje, str. 23–37, 273–279, 287–291; Kerec, Prekmurska zavest in slovenstvo, str. 93–94. 317 Slovenec, 21. 12. 1918, Jugoslavija : iz Prekmurja, 26. 1. 1919, Pozdrav prek- murskim Slovencom, 21. 6. 1919, Prekmurec, Boljševizem v Prekmurju, 2. 8. 1919, Pismo iz Prekmurja. 318 Slovenec, 16. 12. 1918, Ogrski Slovenci proti Madžarom. 319 Ude, Boj za severno mejo, str. 278–279; Kokolj, Prekmurje v prevratnih letih, str. 123–124. 125 SLOVENCI IN NASTANEK KRALJEVINE SHS v Radgoni, ki ga je pripravil Narodni svet za Štajersko, se je udeležilo ve č kot 3000 ljudi. Kot je poro čal Slove- nec, je v Radgono kljub slabemu vremenu “dospelo (…) toliko prekmurskega ljudstva, kakor ga še to mesto ni videlo”. Na shodu, ki mu je predsedoval Prekmurec Ivan Jeri č, sta poleg drugih govorila tudi poveljnik Štajerske- ga obmejnega poveljstva general Rudolf Maister in Ma- tija Slavi č. Sprejeli so resolucijo, ki jo je poleg Slovenca objavil tudi prekmurski list Novine; urejal ga je viden graditelj narodnega samozavedanja v Prekmurju du- hovnik Jožef Klekl ml. Sporo čilo resolucije je bilo: “Prvi tabor prekmurskih Slovencev zbran 26. decembra 1918 v Radgoni, pozdravlja novo skupno vlado neodvisne dr- žave SHS (Kraljevine SHS – op J. P.) ter jo prosi, da vza- me kmalu pod svoje okrilje slovensko Prekmurje, da bo zanj konec tiso čletne sužnjosti pod Ogri ter za četek no- vega svobodnega narodnega življenja. (…) Kakor ne želi- mo sebi narodne smrti,” je nadaljevala resolucija, “tako protestira I. tabor prekmurskih Slovencev proti temu, da bi spadali primorski in goriški Slovenci pod Italijo, ker to bi bila njih narodna smrt. Vlada naj stori vse po- trebno, da se to prepre či in da bodo v državi SHS zdru- ženi v resnici tudi vsi Slovenci.” Resolucija je pozdravila tudi jugoslovanskega prestolonaslednika Aleksandra in poudarila željo, da bi ga lahko kmalu pozdravili “kot osvoboditelja prekmurskih Slovencev”. 320 Še bolj množi čen je bil shod v Beltincih. Na njem je 5000 zborovalcev poudarilo željo po priklju čitvi Prek- murja h Kraljevini SHS, čeprav so tedaj Madžari Prek- murcem obljubljali avtonomijo. Prekmurski Slovenci so se nato tudi na zborovanju v Kan čevcih, 19. januarja 1919, odlo čili, da pod nobenim pogojem ne bodo ostali v madžarski državi. Ustanovili so celo društvo, da bi pod isto zastavo združili vse slovenske kraje, tudi tiste, ki so še višje od Monoštra. Obljubili so si, da bodo rešili in branili imetje in življenje vsakega rojaka, če bi ga ma- džarska vlada zaradi tega sestanka zatirala. 321 320 Slovenec, 4. 1. 1919, Tabor prekmurskih Slovencev v Radgoni; Kokolj, Prekmur- je v prevratnih letih, str. 88; Slavi č, Naše Prekmurje, str. 37–38, 200, 248. 321 Slovenec, 23. 1. 1919, Prekmurski Slovenci za Jugoslavijo, 25. 2. 1919, Klic iz Prekmurja, 23. 4. 1919, Madžarska strahovlada v Prekmurju; Ude, Boj za severno mejo, str. 264; Slavi č, Naše Prekmurje, str. 39, 97– 98; Kokolj, Prekmurje v prevra- 126 Ob manifestacijah za priklju čitev k Jugoslaviji pa so se iz Prekmurja slišale tudi kriti čne besede o premajhni pozornosti, ki jo slovenska politika namenja rešitvi tega vprašanja, 322 izre čene pa so bile tudi prošnje, naj bodi- si jugoslovanske bodisi antantne čete čimprej zasedejo Prekmurje. 323 Glede na pomen, ki so ga tedaj pripiso- vali rešitvi primorske in koroške mejne problematike, so bila opozorila Prekmurcev sicer upravi čena, vendar pa je treba poudariti, da je bilo Prekmurje po razpadu Avstro-Ogrske vseskozi v zavesti slovenske politike in širše javnosti. Narodni svet za Štajersko je bil namre č že novembra in decembra 1918 povezan s slovenskim tnih letih, str. 98–100; Ehrlich, Pariška mirovna konferenca in Slovenci 1919/20, str. 148. – O vprašanju avtonomije t. i. Slovenske krajine v januarju in februarju 1919 glej Kokolj, Prekmurje v prevratnih letih, str. 92–112. 322 Slovenec, 25. 2. 1919, Klic iz Prekmurja. Prim. tudi Fujs, Prekmurci v dvajsetem stoletju, str. 67. 323 Slovenec, 9. 4. 1919, Obupen glas iz Prekmurja, 23. 4. 1919, Madžarska straho- vlada v Prekmurju, 5. 8. 1919, Obupen klic iz Prekmurja. Matija Slavi č (1877–1958) (Kronika slovenskih mest, 1934, št. 3, str. 243) 127 SLOVENCI IN NASTANEK KRALJEVINE SHS narodnim gibanjem v Prekmurju. Rojaki iz Prekmurja so pošiljali informacije po kurirjih ali po pismih, ki so jih na pošto dajali na štajerski strani Mure. Celo Rabski Slovenci so prihajali k Narodnemu svetu v Maribor s po- ročili in po informacije. 324 Skrb štajerskega Narodnega sveta za Prekmurje se je posebej odrazila tudi v ravna- nju tedanjega najboljšega poznavalca Prekmurja in nje- gove problematike, Matije Slavi ča. Slavi č, ki je še pred zlomom monarhije prepotoval Prekmurje z namenom, da spozna razpoloženje za jugoslovansko idejo, se je v Prekmurje znova napotil v prvi polovici novembra 1918 in s propagandnimi letaki sonarodnjake vzpodbujal k porajanju novega narodnega življenja. Slovenec je 21. decembra 1918 objavil tudi poziv Pozdravljeni, bratje Slovenci, slišite klic ogrskih bratov!, ki ga je oblikoval Slavi č. 325 Poziv je govoril o prebujeni narodni zavesti v Prekmurju in sonarodnjake opozarjal, naj ne pozabijo “svojih bratov med Rabo in Muro. (…) Mi prekmurski Slovenci stanujemo onkraj Mure, od Ljutomera ob šta- jerski meji navzgor do Rabe. (…) Jugoslavija sega torej do Rabe. Ne pozabite, rojaki, tega naglaševati. Nas je na Ogrskem okoli 100.000 Slovencev.” 326 O Prekmurju so spregovorile tudi slovenske poli- ti čne stranke. Kot je 16. januarja 1919 poudaril teda- nji vodilni slovenski politik Anton Korošec, so se vse stranke – katoliška Vseslovenska ljudska stranka, li- beralna Jugoslovanska demokratska stranka in mar- ksisti čna Jugoslovanska socialnodemokratska stranka – povezale v skupnem delu za osvoboditev okupirane Primorske in pravi čno mejo “na Koroškem, Štajerskem in Ogrskem”. 327 JDS in VLS oziroma njuni predstavni- ki so ob razli čnih priložnostih od jugoslovanske vlade in mirovne konference v Parizu zahtevali, da zagotovita priklju čitev Prekmurja h Kraljevini SHS. 328 Stranki sta zahtevo po priklju čitvi Prekmurja poudarili kot svoje 324 Slavi č, Naše Prekmurje, str. 87. 325 Prav tam, str. 88, 200. 326 Slovenec, 21. 12. 1918, Od Rabe do Adrije. 327 Slovenec, 17. 1. 1919, Zborovanje zaupnikov Vseslovenske Ljudske Stranke. 328 Slovenski narod, 6. 1. 1919, Sestanek zaupnikov JDS, 28. 1. 1919, Sijajna ma- nifestacija JDS za naše meje, 4. 4. 1919, Kaj ho čemo?; Slovenec, 16. 3. 1919, S pravico na dan!, 24. 6. 1919, Parlamentarno delo. 128 na čelno programsko stališ če. 329 VLS, JDS in JSDS so na skupnem zborovanju slovenskih strank in zastopnikov vseh slovenskih politi čnih in nepoliti čnih kulturnih, gospodarskih in strokovnih organizacij 12. maja 1919 v Ljubljani poudarile tudi zahtevo, “da se dovoli drža- vi Srbov, Hrvatov in Slovencev (Kraljevini SHS – op. J. P.) zasesti one severno od Mure leže če pokrajine v bivši Ogrski, v katerih prebiva slovenski narod, da se na ta na čin ta narod reši tuje narodne nadvlade, ter prisodi (…) te pokrajine državi Srbov, Hrvatov in Slovencev”. Zborovalci so obenem na predsednika Deželne vlade za Slovenijo Brejca naslovili prošnjo, da sprejete resolucije takoj posreduje predsedniku Združenih držav Amerike ter ministrskim predsednikom Francije in Anglije, dele- gaciji Kraljevine SHS na mirovni konferenci v Parizu in ministrstvu za zunanje zadeve v Beogradu. 330 Za zased- bo Prekmurja se je spomladi 1919 zavzela tudi Deželna vlada. Na seji 14. aprila 1919 je namre č sklenila, “da se naprosi ministrski predsednik in vojni minister s šifrira- no brzojavko, da nemudoma odredi vojaško intervencijo v rešitev naših rojakov v Prekmurju in na Koroškem”. 331 Poleg izražanja politi čnih stališ č za priklju čitev Pre- kmurja h Kraljevini SHS so vse tri slovenske stranke še poskrbele, da se je lahko javnost v jugoslovanski Slove- niji seznanila z narodnojezikovnimi, socialnimi, gospo- darskimi, kulturnoprosvetnimi, verskimi in politi čnimi razmerami ter zgodovinskim razvojem v Prekmurju. 332 Glavno sporo čilo člankov, ki so v vodilnih slovenskih strankarskih glasilih izšli od srede novembra 1918 do srede marca 1919, je bilo, da je prekmursko “ljudstvo (…) s čudovito vztrajnostjo pretrpelo hude čase notra- njih uporov, verskih bojev, turških navalov in ohranilo svoj prvotni katoliški in slovenski zna čaj” 333 in da se je 329 Slovenski narod, 3. 3. 1919, Zborovanje izvrševalnega odbora JDS; Slovenec, 13. 5. 1919, Poslednji klic naroda. 330 Naprej, 13. 5. 1919, Za pravico in samoodlo čbo narodov. 331 Sejni zapisniki, 2, Zapisnik 88. seje Deželne vlade za Slovenijo, z dne 14. aprila 1919, str. 148. 332 Slovenski narod, 15. 11. 1918, Politi čne vesti : Kako je z ogrskimi Slovenci?, 24. 3. 1919, M. R., Srednjo šolo za Mursko polje!; Naprej, 7. 12. 1918, O prekmurskih Slovencih; Slovenec, 7.–9., 11., 12., 14. 3. 1919, P. S., Ogrski Slovenci, 21. 3. 1919, P. S., Literatura ogrskih Slovencev. 333 Slovenec, 14. 3. 1919, P. S., Ogrski Slovenci. 129 SLOVENCI IN NASTANEK KRALJEVINE SHS ta pomembna veja slovenstva na podlagi svoje narodne zavesti odlo čila za jugoslovansko državo. 334 V času, ko Prekmurje vanjo še ni bilo vklju čeno, to je do 12. avgu- sta 1919, so vodilna slovenska politi čna glasila podrob- no poro čala tudi o nasilju, ki so ga Madžari oziroma madžarska meš čanska in od 21. marca do 1. avgusta 1919 boljševisti čna državna oblast izvajali nad prek- murskimi Slovenci. 335 O nasilju madžarskih oblasti so govorili tudi na seji Narodne vlade v Ljubljani. Vlada se je 13. decembra 1918 seznanila s spomenico, ki jo je “deputacija iz Medmurja (…) predložila poverjeništvu za nar. obrambo (…) o grozotah, ki se tam dogajajo”. Spo- menico je posredovala Narodnemu Vije ću “s prošnjo, da zasedejo čimpreje srbske ali druge ententne čete Pre- kmurje in Medmurje”. 336 Podobno je že 20. novembra 1918 ravnal tudi Albert Kramer. Bil je med predlagatelji sklepa Osrednjega odbora Narodnega Vijeća, da se za- radi nasilja madžarskih oblasti zaprosi vrhovnega po- veljnika antantnih čet na Balkanu generala d’Espereja, naj “antantne čete zasedejo vsaj tisti del našega naro- dnega ozemlja v nekdanji Ogrski, ki se razprostira od Drave do Rabe na severu in od nekdanje avstrijske me- je do Krke”. 337 Proti nasilju nad prekmurskimi Sloven- ci je 16. januarja 1919 protestiral tudi zbor zaupnikov VLS za Štajersko, ki se je zbral v Celju. Zbor je poslal “svojim trpe čim bratom v tužnem Korotanu in Prekmurju svoje pozdrave, prešinjene z globokim so čustvovanjem za njihovo trpljenje”, in zahteval, “da se brezmejnim si- lovitostim in tolovajstvom nemških in madžarskih tolp takoj napravi konec”. 338 V jugoslovanski Sloveniji so najve č pozornosti pre- kmurskemu vprašanju namenili na Štajerskem. To se 334 Slovenski narod, 15. 11. 1918, Politi čne vesti : Kako je z ogrskimi Slovenci?; Naprej, 7. 12. 1918, O prekmurskih Slovencih. 335 Slovenski narod, 18. 11. 1918, Madžarska grozodejstva na Prekmurskem, 7. 3. 1919, Neodrešena domovina : preganjanje Slovencev na Prekmurskem, 2. 6. 1919, Neodrešena domovina : iz Prekmurja; Slovenec, 4. 1. 1919, Prekmurje osvobojeno, 25. 2. 1919, Klic iz Prekmurja, 23. 4. 1919, Madžarska strahovlada v Prekmurju, 17. 5. 1919, Narodni svet za Prekmurje slovenski javnosti!, 18. 5. 1919, Politi čne novice : vprašanje Prekmurja; Naprej, 15. 3. 1919, Razno : terorizem v Prekmurju. 336 Sejni zapisniki, 1, Zapisnik 33. seje Narodne vlade SHS v Ljubljani, z dne 13. decembra 1918, str. 187. 337 Gra đa, 2, Zapisnik sa sednice Središnjeg odbora Narodnog Vije ća SHS, str. 625. 338 Slovenec, 17. 1. 1919, Zbor štajerskih zaupnikov V. L. S. 130 ni pokazalo le v dejavnosti štajerskega Narodnega sve- ta, pa č pa tudi tamkajšnjega slovenskega vojaštva. Po zaključku narodnega shoda v Radgoni, 26. decembra 1918, se je namre č general Maister sestal s predstavni- ki prekmurskih Slovencev in se odlo čil, da vojaško za- sede Prekmurje. Vojaško zasedbo Prekmurja je podpiral tudi štajerski Narodni svet. Zaradi nepremišljenega in zato spodletelega prodora hrvaškega kapetana Jureta Juriši ća konec decembra 1918 v Prekmurje, ki je pri- vedel do okrepitve madžarskih vojaških enot, zasedbe Prekmurja nato ni bilo. Položaj so zapletle tudi potrebe po okrepitvi mejne črte proti Štajerski in za pomo č slo- venskim enotam na Koroškem ter nezanimanje Naro- dne vlade v Ljubljani za na črtovano Maistrovo akcijo v Prekmurju. Omenjene Juriši ćeve akcije so se udeležili tudi prekmurski prostovoljci. Med njimi je izstopal po- ročnik Josip (Jožef) Godina, ki je za nekaj dni zasedel rojstno vas Dolnjo Bistrico v črensovski župniji. 339 Voja- ške akcije v Prekmurju so spremljali osrednji slovenski časniki, 340 ki so poseg slovenskega vojaštva v tem delu Slovenije napovedovali že v za četku decembra 1918. 341 Kljub izgubljeni priložnosti za zasedbo Prekmurja pa misel nanjo ni zamrla. Obudili so jo spomladi 1919. Tudi tedaj se je pokazala odlo čenost Prekmurcev, da sa- mi osvobodijo svoje kraje. Na pobudo generala Maistra so se namre č intenzivno zbirali prostovoljci po celotnem Prekmurju. Prostovoljci – zbranih oziroma evidentiranih jih je bilo okoli 500 – naj bi zasedli Mursko Soboto in nato poklicali na pomo č jugoslovanske čete. To bi bil za- dosten razlog za Maistrovo intervencijo. V za četku maja so Štajerskemu obmejnemu poveljstvu sporo čili, da so pripravljeni na vstajo v Prekmurju. Ker pa se je v tistem času zgodil polom slovenskih sil na koroški fronti, je bi- 339 Ude, Boj za severno mejo, str. 264–266, 269–278; Kokolj, Prekmurje v prevratnih letih, str. 87–91; Slavi č, Naše Prekmurje, str. 200, 247–254; Fujs, Kako so se Pre- kmurci odlo čili za Slovenijo, str. 37; ista, Prekmurci v dvajsetem stoletju, str. 67; Bizjak, Slovenska vojska 1918–1919, str. 132–133. 340 Slovenski narod, 2. 1. 1919, Medžimurje in Prekmurje v naših rokah, 3. 1. 1919, Operacije v Prekmurju in Medžimurju; Slovenec, 3. 1. 1919, Jugoslavija : naši v Prekmurju, 4. 1. 1919, Prekmurje osvobojeno, Najnovejše : Prekmurje v nevarnosti; Naprej, 7. 1. 1919, Politi čni pregled : hudi spopadi med Ogri in Jugoslovani. 341 Slovenec, 6. 12. 1918, Slovenci zasedajo ogrsko Slovenijo; Slovenski narod, 6. 12. 1918, Iz Avstrije : jugoslovanske čete v Medjimurju; Naprej, 6. 12. 1918, Politi č- ni pregled : hrvatske čete zasedajo Medmurje. 131 SLOVENCI IN NASTANEK KRALJEVINE SHS la obljubljena pomo č preklicana. Akciji v Prekmurju sta nasprotovala tudi Dravska divizijska oblast in Deželna vlada v Ljubljani. 342 O pripravah na vstajo v Prekmurju in njeni opustitvi je slovensko javnost v posebni izjavi obvestil Narodni svet za Prekmurje, ki je deloval od za- četka marca do srede maja 1919 v Ljutomeru. 343 Ven- dar na Prekmurje niso pozabili. Od srede marca 1919 je Mariborska letalska stotnija v Prekmurju dnevno trosila velike koli čine letakov, v katerih so Prekmurce osr čevali k narodnemu samozavedanju in za novo jugoslovansko državo. 344 Medtem ko je spomladi in poleti 1919 madžarsko državo pretresal revolucionarni nemir in se je od 29. 342 Ude, Boj za severno mejo, str. 285; Kokolj, Prekmurje v prevratnih letih, str. 144–147; Fujs, Kako so se Prekmurci odlo čili za Slovenijo, str. 38; Bizjak, Slovenska vojska 1918–1919, str. 133. 343 Slovenec, 17. 5. 1919, Narodni svet za Prekmurje slovenski javnosti!; Ude, Boj za severno mejo, str. 279. 344 Pivka, Mariborska letalska stotnija, str. 305–308; Ude, Boj za severno mejo, str. 278, op. 60; Kokolj, Prekmurje v prevratnih letih, str. 133–123; Švajncer, Sloven- ska vojska 1918–1919, str. 234; Slavi č, Naše Prekmurje, str. 87–88. – Po poro čilu Slovenca z dne 4. 1. 1919 naj bi letala Mariborske letalske stotnije letake metala na Prekmurje že 30. in 31. 12. 1918 (Slovenec, 4. 1. 1919, Prekmurje osvobojeno). O metanju letakov na Prekmurje pred marcem 1919 glej tudi Ude, Boj za severno mejo, str. 278, op. 60. Lahki bombnik Brandenburg mariborske letalske stotnije, ki so jih uporabljali tudi za trošenje letakov v Prekmurju (Kronika slovenskih mest, 1935, št. 4, str. 312) 132 maja do 3. junija 1919 pod vodstvom nekdanjega bolj- ševika Vilmoša Tkalca celo pojavila kratkotrajna Mur- ska republika, 345 si je delegacija Kraljevine SHS na mi- rovni konferenci v Parizu na vso mo č prizadevala, da bi Prekmurje pripadlo jugoslovanski državi. Izstopali so slovenski člani delegacije Žolger, Ehrlich, Brezigar in posebej izvedenec za Prekmurje, Matija Slavi č. 346 Slavi č je na podlagi svojega velikega poznavanja narodnostnih, jezikovnih, zemljepisnih, gospodarskih, politi čnih in zgodovinskih razmer v Prekmurju izdelal vrsto odli čnih elaboratov, s katerimi je v diplomatskem boju na mi- rovni konferenci pomembno pripomogel k odlo čitvi vr- hovnega sveta konference 9. julija 1919, da Prekmurje pripade Kraljevini SHS. 347 Ko je 12. avgusta 1919 Pre- kmurje zasedlo jugoslovansko vojaštvo, so o tem takoj poro čali osrednji slovenski časniki. 348 Slovenski narod je ob tem dodal, da so jugoslovanske čete prinesle “tudi tej doslej zapuš čeni veji našega naroda tako dolgo in težko pri čakovano svobodo”, 349 Slovenec pa opozoril, da bo morala narodna matica hitro in uspešno poskrbeti, “da (… Prekmurcem – op. J. P.) zacelimo gospodarske in kulturne rane, ki jih je vsekalo stoletno suženjstvo in strašni režim po vojski”. 350 Narodno izpolnitev, ki so jo v slovenski politiki ob- čutili ob priklju čitvi Prekmurja h Kraljevini SHS, je naj- bolj doživeto izrazil Slovenski narod. 14. avgusta 1919 je v obširnejši predstavitvi Prekmurcev in njihove zgo- dovine zapisal: “Zdi se nam, kakor bi se vra čal brat z dolgega, dolgega potovanja v doma čo hišo. Brat, ki ga 345 O revolucionarnih razmerah na Madžarskem od 21. 3. do 1. 8. 1919 in pojavu t. i. Murske republike glej Titl, Murska republika 1919, str. 5–99; Viri za zgodovino KSS 1919–1921, 134–146, str. 280–303; Kokolj, Prekmurje v prevratnih letih, str. 126–144, 148–191; Fujs, Kako so se Prekmurci odlo čili za Slovenijo, str. 37–38. 346 Kyovsky, Trianonska mirovna pogodba, str. 244–253; Slavi č, Naše Prekmurje, str. 213–233; Ehrlich, Pariška mirovna konferenca in Slovenci 1919/20, str. 147–155. 347 Vinaver, Jugoslavija i Ma đarska 1918–1933, str. 80–81; Slavi č, Naše Prekmurje, str. 93–161; Vrbnjak, Matija Slavi č in njegovo delo za Prekmurje, str. 325–331; Ehr- lich, Pariška mirovna konferenca in Slovenci 1919/20, str. 148–151. 348 Slovenec, 13. 8. 1919, Prekmurje osvobojeno, 14. 8. 1919, Prekmurske meje; Slovenski narod, 13. 8. 1919, Najnovejša poro čila : osvoboditev Prekmurja ; naše čete zavzele Mursko Soboto, 17. 8. 1919, Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev : T. V., Zasedenje Prekmurja; Naprej, 13. 8. 1919, Jugoslovanske čete zasedle Prek- murje, 14. 8. 1919, Zasedenje Prekmurja. 349 Slovenski narod, 13. 8. 1919, Najnovejša poro čila : osvoboditev Prekmurja. 350 Slovenec, 13. 8. 1919, Prekmurje osvobojeno. 133 SLOVENCI IN NASTANEK KRALJEVINE SHS dolga, dolga leta nismo videli, komaj nam je še malo obraz v spominu, velika razdalja nas je lo čila, le pismo je prišlo tupatam od njega: znamenje življenja. Res, da kmalu brat brata ne pozna, toda sprejemamo ga pri- srčno. Zavedamo se, da smo sinovi ene majke, stisni- mo si roke, povemo si svoje doživljaje, potožimo križe in težave in se pogovorimo o prihodnosti.” 351 Prekmur- ci so jo množi čno pozdravili 17. avgusta 1919, ko so na velikem narodnem taboru v Beltincih, na katerem se je po razli čnih podatkih zbralo od 12.000 do 20.000 ljudi, proslavili osvoboditev Prekmurja in njegovo izro- čitev jugoslovanski civilni upravi. 352 Prekmurje se je na- to “nenavadno hitro vklju čilo v politi čni, gospodarski in duhovni utrip nove države”. 353 Združitev Prekmurcev z narodno matico je bila dejanje najvišjega nacionalnega pomena in je eden od zgodovinskih temeljev ozemeljske celovitosti Republike Slovenije, ki je bil postavljen že v času tik po koncu pr- ve svetovne vojne. Postavila ga je narodno emancipacij- ska volja, ki je vodila Slovence v tedanjem preurejanju evropskih mejá in ki je – tudi glede Prekmurja – do- kazala svoj vseslovenski zna čaj. Vklju čitev Prekmurja v Kraljevino SHS in Maistrova zagotovitev meje proti Av- striji na Štajerskem sta bila tudi edina slovenska (ju- goslovanska) vojaškopoliti čna in diplomatska uspeha v reševanju mejnih vprašanj na Slovenskem po razpadu Avstro-Ogrske in oblikovanju jugoslovanske države leta 1918. 351 Slovenski narod, 14. 8. 1919, Nekaj o Prekmurcih. – O tedanjih razmišljanjih o razvoju Prekmurja na upravnopoliti čnem, gospodarskem, prometnem, kulturnem in šolskem podro čju po njegovi vklju čitvi v jugoslovansko državo glej Slovenski na- rod, 4. 9. 1919, M. R., Gospodarske, kulturne in politi čne težnje muropoljskih Slo- vencev. Glej tudi Slovenski narod, 24. 3. 1919, M. R., Srednjo šolo za Mursko polje!; Sejni zapisniki, 2, Zapisnik 105. seje Deželne vlade za Slovenijo v Ljubljani, z dne 8. junija 1919, str. 244. 352 Slovenski narod, 19. 8. 1919, Narodni tabor v Prekmurju; Slovenec, 19. 8. 1919, Ljudski tabor v Prekmurju; Kokolj, Prekmurski Slovenci 1919–1941, str. 20. – Slo- venski narod je v številki, v kateri je poro čal o narodnem taboru v Beltincih, pona- tisnil tudi članek, ki ga je leta 1873 objavil Slovenski u čitelj o tedanjih šolskih in verskih razmerah med prekmurskimi Slovenci. Članek je med drugim poudaril, da so Prekmurci “veja (...) krepke slovenske lipe, – ljudje so naše krvi in naše govorice”. (Slovenski narod, 19. 8. 1919, Šole in druge razmere ogrskih Slovencev pred c. 50 leti) 353 Fujs, Prekmurci v dvajsetem stoletju, str. 69. – O nadaljnjem družbenem, politi č- nem, gospodarskem in kulturnem razvoju Prekmurja v Kraljevini SHS/Jugoslaviji glej Kokolj, Prekmurski Slovenci 1919–1941, str. 21–625. V Kraljevini SHS/ Jugoslaviji 137 V KRALJEVINI SHS/JUGOSLAVIJI Med vprašanji, ki so temeljno ozna čila življenje Slovencev v Kraljevini SHS/Jugoslaviji, je posebej iz- stopal nacionalni problem. V ustavnem in politi čnem pogledu ga je z uzakonitvijo unitarizma in centralizma v dvajsetih letih utemeljila Vidovdanska ustava, ki so jo sprejeli na srbski narodni praznik – Vidov dan –, 28. junija 1921. Po dnevu njenega sprejetja se je nato zanjo uveljavilo ime Vidovdanska ustava. 354 Glavna zna čil- nost Vidovdanske ustave, ki je bila glede klasi čnih pra- vic in svoboš čin, hkrati pa še v socialno-ekonomskem pogledu veliko bolj demokrati čna kot v nacionalnem, 355 je bil narodni unitarizem. Ta je Slovencem, Hrvatom in Srbom (drugih nacionalnih imen ni ustava niti omenja- la) odvzemal narodno individualnost in jih kot izmišlje- no (jugoslovansko) nacionalno celoto vpenjal v strogo centralisti čni jugoslovanski državni okvir. To je že izo- blikovane narodne entitete obsojalo na formalnopravni nacionalni izbris, s čimer je Vidovdanska ustava že v prvih letih obstoja Kraljevine SHS “zaostrila nacionalno vprašanje do njegovih skrajnosti”. 356 Narodni unitari- zem Vidovdanske ustave so namre č utemeljevala po- sebej v ta namen premišljena dolo čila, da je “službeni jezik kraljevine (...) srbsko-hrvatsko-slovenski”, njeni 354 O delu Ustavodajne skupš čine Kraljevine SHS in sprejetju Vidovdanske ustave glej Slovenska novejša zgodovina, 1, str. 240–246. 355 Strobl–Kristan–Ribi či č, Ustavno pravo SFRJ, str. 33–34. 356 Čulinovi ć, Državnopravna historija, 2, str. 262. Unitaristi čni in centralisti čni značaj Vidovdanske ustave 138 državljani pa – z izjemo manjšin “drugega plemena in jezika” – “srbsko-hrvatsko-slovenske narodnosti”. 357 Na čelo nacionalne enotnosti, po katerem naj bi bili Slovenci, Hrvatje in Srbi zgolj “plemena” enega same- ga, t. i. jugoslovanskega naroda, so poleg teh uvelja- vljala še druga ustavna dolo čila: dolo čilo, da morata kralj in prestolonaslednik v svoji prisegi pred Narodno skupš čino izjaviti, da bosta varovala “edinstvo naroda”, dolo čilo, da morajo vse šole “dajati moralno vzgojo in razvijati državljansko zavest v duhu narodnega edin- stva”, dolo čilo, da se lahko prepovesta časopisje in tisk, ki bi izzivala k “plemenskemu razdoru”, ter dolo čilo, da je vsak državljan dolžan “služiti interesom narodne skupnosti”. 358 Vzporedno s tem, ko je Vidovdanska ustava ustav- nopravno uzakonila “nacionalno jugoslovanstvo, če- prav ga formalno ni ozna čevala z njegovim pravim imenom”, 359 je po na čelu “en narod – ena država” uza- konila tudi jugoslovanski državni centralizem. Le-ta je bil v ustavo vgrajen kot logi čna posledica nacionalnega unitarizma. Jugoslovanski državni centralizem oziroma na čelo t. i. državne enotnosti sta politi čno sankcionirala ustavno dolo čilo o prisegi narodnih poslancev na “edin- stvo države” ter prepoved izhajanja oziroma razširjanja “ časopisov in natisnjenih spisov, ki izzivajo k mržnji do države kot celote”, 360 v državnopravnem pogledu pa ga 357 UL DVS, 27. 7. 1921, Ustava kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. 358 Prav tam. – O ustavnopravnem vzpostavljanju nacionalnega unitarizma v Vi- dovdanski ustavi glej tudi Čulinovi ć, Državnopravna historija, 2, str. 262–263; isti, Jugoslavija izme đu dva rata, 1, str. 355; isti, Razvitak, str. 182. 359 V tej zvezi je Ferdo Čulinovi ć opozoril, da je Vidovdanska ustava formalno uza- konila srednjo linijo med stališ čem o jugoslovanskem narodnem pluralizmu na eni ter stališ čem o jugoslovanskem nacionalnem integralizmu na drugi strani. Ustava je namre č jugoslovanski pluralizem ohranila v dolo čilih, v katerih je utemeljila na- čelo troimenega naroda (srbsko-hrvaško-slovenskega), v dolo čilu o imenu države (Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev in ne Jugoslavija), v dolo čilu o državnem grbu (sestavljali so ga srbski, hrvaški in slovenski grb), v dolo čilu o uradnem jeziku (srbsko-hrvaško-slovenskem), v dolo čilu o narodnosti (srbsko-hrvaško-slovenski) in v dolo čilu, da so lahko kraljevski namestniki samo rojeni Srbi, Hrvati in Sloven- ci. Kot pravi Čulinovi ć, Vidovdanska ustava zato formalnopravno “ni uzakonjala integralnega jugoslovanstva, je pa sprejemala idejo nacionalne enotnosti narodov jugoslovanskih dežel”. Nacionalni unitarizem, ki ga je s tem uzakonila, tako “ni bil formalno jugoslovanski po svojem nazivu”, po formulacijah ustave pa je to “nekako bil po svoji vsebini”. ( Čulinovi ć, Državnopravna historija, 2, str. 263; isti, Državno- pravni razvitak, str. 182) 360 UL DVS, 27. 7. 1921, Ustava kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. 139 V KRALJEVINI SHS/JUGOSLAVIJI je utemeljilo dolo čilo, ki je odrejalo, kako se v kraljevini izvršuje upravna oblast. Po tem dolo čilu so upravo v kraljevini izvajali “po oblastih, okrožjih (okrugih), okra- jih (srezih) in ob činah”. Razdelitev na najve čje upravne enote, t. i. oblastí, naj bi opravili “po prirodnih, social- nih in ekonomskih razmerah”, in sicer tako, da je lah- ko imela posamezna oblast najve č 800.000 prebivalcev. Omenjeno dolo čilo je tudi odrejalo, da vsaki oblasti na- čeljuje “veliki župan, ki ga postavlja kralj in ki opravlja po državnih organih posle državne uprave v oblasti”. 361 S tem je Vidovdanska ustava dosledno utemeljila zdru- ževanje vseh jugoslovanskih dežel v državnopravno enotno državo, saj so po njenem besedilu posamezne upravne oblasti predstavljale zgolj dele enotnega in nedeljivega državnega teritorija, ki so bili medsebojno povezani z eno državno oblastjo na enotnem državnem podro čju. 362 Uzakonitev na čela državne enotnosti, po katerem je Vidovdanska ustava imela “celotno podro čje Kraljevine SHS za enotni državni teritorij”, 363 je porodila ve č raz- li čnih posledic. Najbolj o čitna med njimi je bilo dejstvo, da je ustava onemogo čala ohranitev nacionalno zao- kroženih in zgodovinsko utemeljenih upravnih enot. 364 To je konkretno pomenilo, da je dosledno prelomila z dotedanjimi ostanki tradicionalnih državnopravnih hi- stori čnih individualnosti na jugoslovanskem ozemlju. Vidovdanska ustava je zanikala nekdanjo državnost Kraljevine Hrvaške, Slavonije in Dalmacije, Kraljevine Srbije in Kraljevine Črne gore, prav tako pa je zanikala tudi državnost, ki so jo Slovenci dosegli na poti v jugo- slovansko skupnost – v Državi SHS. To je med drugim zelo jasno pokazalo dolo čilo, po katerem je bil na čelo do tedaj obstoje čih pokrajinskih uprav, ki naj bi za ča- sno še delovale, postavljen t. i. pokrajinski namestnik. Pokrajinski namestnik, ki ga je na predlog ministra za notranje zadeve imenoval kralj, je izvrševal “pokrajin- sko upravo po šefih oddelkov pod neposrednim nadzo- 361 Prav tam. 362 Čulinovi ć, Državnopravni razvitak, str. 183. 363 Čulinovi ć, Državnopravna historija, 2, str. 264. 364 Pleterski–Boži č, Politi čna in socialna zgodovina Jugoslavije, str. 44; ista, Dela- vsko gibanje in ZKJ, str. 65. 140 rom ministra za notranje zadeve in kot organ pristojnih ministrov”. 365 Tako je bilo skladno z interesi velikosrb- ske nadvladovalne politike ustavno zagotovljeno centra- listi čno vodenje države za čas (ustava je dolo čila obdo- bje štirih mesecev), dokler vlada Narodni skupš čini ne poda predloga “zakona o razdelitvi države na oblasti in o ureditvi oblasti ( člena 95. in 96.), kakor tudi o pre- nosu dosedanje pokrajinske pristojnosti na ministrstva in oblastne uprave ( člen 134.)”. 366 Vlada velikosrbsko usmerjenega Nikole Paši ća je take pravne akte (uredbe) razglasila 26. aprila 1922. 367 Tako je bila po Uredbi o razdelitvi države na oblasti Kraljevina SHS mimo vseh narodno-zgodovinskih meril povsem aritmeti čno razde- ljena na 33 oblastí, med katerimi sta bili dve oblasti, lju- bljanska (s sedežem v Ljubljani) in mariborska (s sede- žem v Mariboru), oblikovani na slovenskem ozemlju. 368 S tem je bila Slovenija upravno razkosana na dva dela, kar je Slovencem izpodbijalo enega od osnovnih pogojev 365 UL DVS, 27. 7. 1921, Ustava kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. – V Sloveniji je Deželna vlada “v zmislu člena 134. ustave prenehala” s posebno naredbo Pokra- jinske uprave za Slovenijo z dne 2. 8. 1921. Vodstvo Pokrajinske uprave, ki je s tem stopila na mesto prejšnje slovenske Deželne vlade, je prevzel po kralju imenovani pokrajinski namestnik Ivan Hribar. (UL PUS, 10. 8. 1921, Razglas o ustroju pokra- jinske uprave za Slovenijo) 366 UL DVS, 27. 7. 1921, Ustava kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. 367 UL PUS, 15. 5. 1922, Uredba o razdelitvi države na oblasti; Zakon o ob či upravi; Zakon o oblastni in sreski samoupravi. – Opozarjam, da je UL PUS Uredbo o ob či upravi in Uredbo o oblastni in sreski samoupravi napa čno imenoval zakon. To je bila pravna netočnost, saj omenjenih pravnih aktov ni sprejel parlament (tedanja Zakonodajna skupš čina), pa č pa jih je v kraljevem imenu razglasil in objavil mini- strski svet (vlada). 368 UL PUS, 15. 5. 1922, Uredba o razdelitvi države na oblasti. – Ljubljanska oblast je obsegala naslednje obmo čje: mesto Ljubljana, politi čne okraje Črnomelj, Kamnik (razen občin Motnik, Trojane in Špitali č), Ko čevje, Kranj (s koroško ob čino Jezer- sko), Krško, Litija, Ljubljana-okolica, Logatec, Novo mesto in Radovljica ter sodne okraje Brežice, Sevnica (ob čini Veliki Kamen in Mr čna sela), Laško (razen ob čine Sv. Rupert) in Kastav. Mariborska oblast pa je obsegala naslednje obmo čje: mesta Celje, Maribor in Ptuj, politi čne okraje Ljutomer, Maribor, Prevalje, Ptuj in Slovenj Gradec, sodne okraje Kozje (razen ob čin Veliki Kamen in Mr čna sela), Celje, Vransko, Gornji Grad in Šmarje, ob čine Sv. Rupert (iz sodnega okraja Laško), Motnik, Trojane in Špitali č (iz politi čnega okraja Kamnik) ter Prekmurje in Medjimurje. Po navede- ni uredbi so bile poleg ljubljanske in mariborske oblikovane še naslednje oblasti: primorsko-krajiška (s sedežem v Karlovcu), zagrebška (Zagreb), osiješka (Osijek), sremska (Vukovar), baška (Novi Sad), beograjska (Beograd), podunavska (Smede- revo), podrinjska (Šabac), valjevska (Valjevo), šumadijska (Kragujevac), moravska ( Ćuprija), požarevska (Požarevac), timoška (Zaje čar), niška (Niš), vranjska (Vranje), kosovska (Priština), skopska (Skopje), bregalniška (Štip), bitoljska (Bitolj), raška ( Ča čak), užiška (Užice), kruševska (Kruševac), zetska (Cetinje), splitska (Split), du- brovniška (Dubrovnik), tuzlanska (Tuzla), sarajevska (Sarajevo), mostarska (Mo- star), travniška (Travnik), vrbaška (Banja luka) in bihaška (Biha ć). 141 V KRALJEVINI SHS/JUGOSLAVIJI za skladen nacionalni razvoj v Kraljevini SHS – upravno celovitost njihovega narodnega ozemlja. Centralisti čno državno ureditev v Kraljevini SHS pa je posebej poudarila Uredba o ob či upravi. Uredba je določala, da v posamezni oblasti ob čo upravo na podro- čju notranjih zadev, prosvete, agrarne reforme, poljedel- stva, zgradb, trgovine in industrije, narodnega zdravja, socialne politike, vere ter gozdov in rudnikov izvaja veli- ki župan. Druga podro čja, ki jih Uredba ni omenjala, pa so bila neposredno prenesena na pristojna ministrstva. Veliki župan je bil “politi čni predstavnik vlade”, 369 ki je deloval po navodilih in pod nadzorom notranjega mini- stra in drugih pristojnih ministrov. Ob tem, ko je vlada usmerjala in nadzorovala delovanje velikega župana, pa je preko njega nadzorovala tudi izvajanje ustavno zago- tovljene oblastne samouprave. Uredba je namre č pred- pisovala, da veliki župan kot politi čni predstavnik vlade le-to “predstavlja (...) tudi proti oblastni samoupravi”. 370 Centralisti čnega državnega ustroja v Kraljevini SHS ni zamejevalo niti dejstvo, da so oblastí v dolo čenem obse- gu imele svojo samoupravo, katere pristojnosti so segale tako na podro čje izvršne kot tudi naredbodajne oblasti. Omejitev oblastne samouprave je pred tem po- drobneje uzakonila Vidovdanska ustava, ki je posegla v osnovne pristojnosti, na katerih je temeljilo delovanje oblastnih samouprav. Po ustavi namre č odlo čitve obla- 369 UL PUS, 15. 5. 1922, Uredba o razdelitvi države na oblasti. 370 UL PUS, 15. 5. 1922, Zakon o ob či upravi. – Po Uredbi o oblastni in sreski sa- moupravi so v podro čje oblastne samouprave sodile naslednje zadeve: oblastne fi- nance, gradbeni predpisi in oblastna javna dela, skrb za pospeševanje oblastnih go- spodarskih interesov, podpiranje obrti, industrije in zadružništva, uprava oblastnih imovin, skrb za narodno zdravje, socialne naloge in oblastne humanitarne naprave, oblastne prometne naprave, sodelovanje pri pospeševanju prosvete v oblasti, sode- lovanje pri strokovnem izobraževanju in sodelovanje pri pospeševanju pomorskega ribištva v oblasti, ustanavljanje in vzdrževanje hranilnic ter kreditnih zavodov, zbi- ranje in urejanje statisti čnih podatkov za potrebe oblastne samouprave, splošna skrb za pospeševanje gospodarskih in kulturnih nalog oblastnega interesa ter daja- nje mnenj na zahtevo vlade “o zakonskih predlogih, ki se ti čejo oblasti, kakor tudi vob če o vseh drugih predmetih, o katerih zahteva vlada njih mnenje”. Oblastno samoupravo sta izvajala oblastna skupš čina in njen izvršilni organ – oblastni odbor –, ki sta imela štiriletni mandat. Oba organa sta bila voljena. Oblastno skupš čino so izvolili s splošnim, enakim, neposrednim in tajnim glasovanjem, oblastni odbor pa je izvolila oblastna skupš čina. (UL PUS, 15. 5. 1922, Zakon o oblastni in sreski sa- moupravi) Oblastna samouprava je zaživela zelo pozno, saj so bile volitve v oblastne skupš čine šele 23. 1. 1927. O delovanju oblastne samouprave na Slovenskem glej Stiplovšek, Slovenski parlamentarizem 1927–1929, str. 123–480. 142 stnih skupš čin in njihovih izvršilnih organov – obla- stnih odborov – niso bile dokon čne, kajti nadzor nad njihovim poslovanjem je bil še vedno pridržan predstav- nikom centralne državne oblasti. Ta je preko ministra za finance nadzirala finan čni promet samoupravnih enot (oblasti in srezov), preko velikega župana pa delo- vanje oblastnih samouprav, saj je ustava dolo čala, da državna oblast nadzira “posle samoupravnih oblastev po oblastnem velikem županu in posebnih strokovnih organih”. 371 Pri tem je bil veliki župan samostojen v toli- ko, da je lahko po lastni pobudi zadržal izvršitev vsake odločbe samoupravnih organov, ki ne bi bila utemeljena v ustavi, zakonih ali v oblastnih uredbah. Zoper njegovo odločbo je bila možna pritožba le na Državni svet, to je na vrhovno upravno sodiš če, katerega člane sta dolo čila kralj in Narodna skupš čina. 372 Samouprava in samou- pravne pristojnosti oblastí, ki jih je dopuš čala Vidovdan- ska ustava, so bile s tem dejansko podrejene odlo čitvam velikega župana in Državnega sveta, ki je bil delegiran organ vrhovnih organov centralne državne oblasti. 373 To je pomenilo, da je oblastna samouprava po ustavi teme- ljila le v tehni čni razdelitvi opravljanja državnih zadev, ko so po na čelu jure delegatio samoupravni organi na oblastni oziroma okrajni ravni po pooblastilu centralnih državnih organov izvrševali del njihovih nalog, pri tem pa so bili hkrati podrejeni centralni vrhovni upravi. 374 Tako Vidovdanska ustava in v njej temelje či upravni in samoupravni sistem tudi povsem umetno oblikovanim upravno-teritorialnim enotam nista zagotovila samo- stojnega odlo čanja pri opravljanju javnih zadev. Ob tem, ko so Vidovdanska ustava in v njej teme- lje če pravne uredbe vzpostavljale centralizem na ravni državne uprave in ga ohranjale na ravni samoupravne- 371 UL DVS, 27. 7. 1921, Ustava kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. 372 Prav tam. – V zvezi s pritožbo, ki jo je zoper odlo čbo velikega župana ustava dovo- ljevala na Državni svet, je treba dodati, da je le-ta bila ni čna, če Državni svet o njej ni odlo čil najkasneje v roku enega meseca od dneva njenega prejema. Kar zadeva postopek dolo čanja članov Državnega sveta, pa je ustava predpisala naslednje: čla- ne Državnega sveta je postavljal kralj, in sicer tako, da je polovico članov Državnega sveta na predlog Narodne skupš čine imenoval sam, medtem ko je drugo polovico na njegov predlog izvolila Narodna skupš čina. 373 Čulinovi ć, Državnopravna historija, 2, str. 266. 374 Prav tam. Glej tudi Čulinovi ć, Državnopravni razvitak, str. 184. 143 V KRALJEVINI SHS/JUGOSLAVIJI ga izvajanja oblasti, je bil le-ta uveljavljen tudi v zvezi z nekaterimi drugimi, enako pomembnimi vprašanji, ki so opredeljevala zna čaj in državnopravno bistvo Kralje- vine SHS. Državni centralizem je bil namre č izražen tu- di v pogledu državljanstva, saj je ustava dolo čala, da je Preambula Vidovdanske ustave (UL DVS, 27. 7. 1921, str. 423) 144 “državljanstvo (...) v vsej kraljevini eno”. 375 To dolo čilo je predstavljalo nujno posledico ukinitve prejšnjih držav- nosti posameznih jugoslovanskih dežel in ustvarjanja enotne Kraljevine SHS. 376 Kraljevina SHS je bila poleg tega centralizirana še preko enotne organizacije državne oblasti, ki je bila ena in osredoto čena v kralju, Narodni skupš čini in beograjski vladi. Tem vrhovnim organom državne oblasti so bili podrejeni vsi uradniški državni organi, ki so bili po na čelu birokratskega centralizma povsem odvisni od višjih in kon čno od najvišjih organov državne oblasti. Le-ti so imeli popolno uredbodajno in nadzorno pravico nasproti nižjim organom in so lahko po uveljavljenih zakonskih predpisih spremenili, odpra- vili ali preklicali vsak akt podrejenega državnega orga- na. Tako je bila v Kraljevini SHS celotna organizacija državne oblasti podobna piramidi, na vrhu katere je kot njen najvišji organ stal kralj, čeprav je bila po ustavi aequo loco (na isto mesto) z njim de facto postavljena tudi Narodna skupš čina. 377 V Kraljevini SHS je tako bil ustvarjen skrajno domi- šljen centralisti čni državni sistem, ki je, obenem z uza- konitvijo nacionalnega unitarizma, Slovence postavil pred temeljno eksistencialno razpotje: ali sprejeti uto- pitev v izmišljenem jugoslovanskem narodu, ki naj bi predstavljal edino logi čno nacionalno podobo unitarno- centralisti čno utemeljene jugoslovanske države, ali pa se taki nacionalni usodi upreti in se na podlagi zavesti o svoji narodni individualnosti boriti za pravico do svoje- ga jezika, kulture in lastne nacionalne državnosti, ki bi jo zagotovila avtonomisti čno ali federativno preurejena jugoslovanska državna zveza. To razpotje je nato sko- zi razli čne politi čne in državnopravne stopnje v razvoju prve jugoslovanske države opredeljevalo slovensko na- rodno politiko vse do konca Kraljevine Jugoslavije leta 1941. 375 UL DVS, 27. 7. 1921, Ustava kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. 376 Čulinovi ć, Državnopravna historija, 2, str. 265. 377 Prav tam. 145 V KRALJEVINI SHS/JUGOSLAVIJI Po sprejetju Vidovdanske ustave je narodno vpra- šanje stopilo v ospredje jugoslovanske in slovenske po- litike. Glede na narodnopoliti čno izbiro, pred katero so bili Slovenci po sprejetju ustave, sta se na Slovenskem oblikovali dve nasprotujo či si usmeritvi: avtonomisti č- no-federalisti čna in unitaristi čno-centralisti čna. Obe sta se razvijali od nastanka jugoslovanske države, 378 posebej pa so ju izrazili že v času ustavne razprave v Ustavodajni skupš čini Kraljevine SHS v prvi polovici le- ta 1921. Takrat sta se skladno s svojimi dotedanjimi pogledi na avtonomisti čno-federalisti čno stališ če po- stavili katoliška Slovenska ljudska stranka in liberalna Narodno socialisti čna stranka (NSS), za avtonomijo pa se je v tem času v posebni izjavi zavzelo tudi 43 vidnih slovenskih kulturnih delavcev razli čnega svetovnega nazora in politi čnih usmeritev. Druge politi čne stranke – Jugoslovanska demokratska stranka in Samostojna kmetijska stranka (SKS) iz liberalnega tabora ter JSDS in Komunisti čna partija Jugoslavije (KPJ) iz marksisti č- nega tabora – so zagovarjale centralisti čno državno ure- ditev. 379 Po sprejetju ustave so v slovenski politiki svoje narodnopoliti čne programe še nadgradili, saj je Vidov- danska ustava kot temeljni državni zakon v dvajsetih letih utemeljila nadaljnje stopnjevano opredeljevanje v vprašanjih, ki so zadevala nacionalni problem. 378 Slovenska novejša zgodovina, 1, str. 226–230, 233, 237–240. 379 Perovšek, Slovenska politika in vprašanje državne ureditve, str. 431–445. Slovenska politika in narodno vprašanje v času veljavnosti Vidovdanske ustave 146 Kljub velikim ideološkim in politi čnim razhaja- njem v slovenski družbi je obe temeljni narodnopoliti čni usmeritvi na Slovenskem podpiralo ve čje število razli č- nih politi čnih strank. Jugoslovansko unitaristi čno in centralisti čno stališ če, ki ga je uzakonila Vidovdanska ustava, so do leta 1923 oziroma v prvi polovici dvajsetih let zagovarjale KPJ, Samostojna kmetijska stranka in obnovljena Narodno napredna stranka, v drugi polovi- ci dvajsetih let ga je zagovarjala Narodno socialisti čna stranka, v vsem obdobju veljave ustave, to je do leta 1929, pa so ga zagovarjali v slovenskih delih vsedržav- ne Narodne radikalne stranke, vsedržavne Socialisti čne stranke Jugoslavije (z izjemo t. i. Bernotove skupine v drugi polovici dvajsetih let) in vsedržavne Jugoslovan- ske demokratske stranke, ki se je leta 1924 preobliko- vala v Samostojno demokratsko stranko (SDS); ostri za- govorniki programa jugoslovanskega unitarizma in cen- tralizma so bili tudi slovenski pripadniki Orjune, bojne in teroristi čne organizacije JDS/ SDS. 380 Najpomembnejši in najvplivnejši nosilec jugoslo- vanskega unitarizma in centralizma na Slovenskem so bili liberalci, povezani v Jugoslovanski demokratski ozi- roma Samostojni demokratski stranki. Skupaj z drugi- mi unitaristi čnimi in centralisti čnimi politi čnimi silami na Slovenskem so delili prepri čanje, da je z nastankom jugoslovanske države nastopilo odlo čilno obdobje obli- kovanja enotnega jugoslovanskega naroda, kar naj bi bil naraven in zgodovinsko utemeljen zaklju ček do te- daj nepovezanega razvoja posameznih južnoslovanskih etnij. Njihovo zbiranje v novo, višjo in politi čno mo č- nejšo jugoslovansko narodno skupnost naj bi zato po- menilo narodno-državni smisel bivanja v centralisti čni Jugoslaviji, saj le taka država izravnava vse narodne, kulturne, gospodarske in državnopravne razlike med njimi; hkrati pa jim, pretopljenim in povzdignjenim v jugoslovanski državni narod, šele zagotavlja resni čno zgodovinsko svobodo in osmišlja dotedanji narodno- 380 Perovšek, Liberalizem in vprašanje slovenstva, str. 28–109, 124–174, 181–201, 238–284; isti, Slovenci in Jugoslavija 1918–1941, str. 61; isti, NRS na Ko čevskem 1921–1923, str. 267. 147 V KRALJEVINI SHS/JUGOSLAVIJI emancipacijski napor. 381 Jugoslavija, sestavljena iz po- sameznih nacionalnih državnopravnih enot, je zato bila za slovenski unitaristi čni liberalizem popoln nesmisel; tako zaradi tega, ker bi bile posamezne avtonomne “dr- žavice” plen sosednjih držav, kot tudi zato, ker liberalci niso verjeli, da bi lahko bila jugoslovanska vojska se- stavljena iz srbske, hrvaške, slovenske in nemara še muslimanske, saj bi jih tujci v odlo čilnem trenutku na- gnali drugo na drugo. Poleg tega so proti avtonomisti čni opciji nastopali tudi iz gospodarskih razlogov in potreb, kajti svarili so, da bi si Slovenija, obdana s “kitajskim zidom avtonomije”, zaprla pot v druge dele države. JDS je zato odklanjala avtonomno Slovenijo in jo posmehlji- vo imenovala “državica od Ljutomera do Kranjske gore”. Prekmurje je iz nje izvzela, ker je bilo po njenem mnenju samoumevno, da si ga “vzame Radi ć”. 382 JDS oziroma SDS sta svoje unitaristi čno prepričanje nepopustljivo branili, pri tem pa ju je vodila misel, ki jo je februarja 1924 poudaril vodilni slovenski liberalni politik dvajse- tih let, Gregor Žerjav: “Slovenski del naroda prevesti v Jugoslovenstvo, na danih uspehih našega kulturnega in gospodarskega dela graditi naprej v smeri čim ve čje združitve, udejstvovati organizatorne slovenske sposob- nosti v vseh delih naroda, da zrastemo v nerazdvojno jugoslovensko celoto, združiti vse ustvarjajo če sile med Slovenci v to akcijo, to je želja slovenske demokracije. S tem bi bil za Slovence problem malega naroda povolj- no rešen. (pod črtal J. P.)” 383 Slovenski unitaristi čni li- beralizem je zato odklanjal “vsako ne čisto razvijanje slovenskega jezika” 384 in leta 1926 menil, da bo “pisme- na slovenš čina l. 1950 precej bližja srbohrvaš čini in narobe”. 385 Poglabljanje specifi čne slovenske nacionalne zavesti je bilo torej odve č. Druga temeljna misel, ki je vodila slovenske liberal- ce v njihovi privrženosti jugoslovanskemu unitarizmu in centralizmu, pa je izhajala iz ideološkega nasproto- vanja najmočnejši slovenski politi čni stranki – katoliški 381 Perovšek, Jugoslovanstvo in vprašanje narodov, str. 14. 382 Perovšek, Liberalizem in vprašanje slovenstva, str. 252, 253. 383 Jutro, 5. 2. 1924, Jugoslovenska demokracija na pohodu. 384 Slovenski narod, 14. 3. 1925, Slovenski jezik. 385 Jutro, 1. 9. 1926, uvodnik z dne 31. avgusta. 148 SLS. V njeni avtonomisti čni usmeritvi so namre č videli le prizadevanje, da bi “klerikalizem dobil v svoje roke vso Slovenijo”. 386 To bi pomenilo, da bi bila v Sloveniji vzpostavljena škofovska vlada, Slovenija pa bi postala papežka provinca. 387 Po unitaristi čni liberalni oceni bi imel tak razvoj usodne posledice in liberalci so v tej zvezi razkrili svoje idejno sporo čilo, kakšne razmere bi nastopile, “ če bi bila Slovenija nekaka avtonomna dr- žava, kakor jo hoče SLS”. Njen teror bi “za desetletja vzdrževal v Sloveniji klerikalno nadvlado”, je leta 1926 zapisal vodilni liberalni dnevnik Jutro, “nižje in višje upravne instance, javna varnost, vse bi bilo pod ko- mando škofov in politikujo če duhovš čine, proti katerih ukrepom ne bi bilo nobene odpomo či ve č (...). Klerikalci so danes v srečnem položaju”, je kulturnobojno svarilo Jutro, “da jim ni treba premišljevati, kako bi z nasiljem 386 Jutro, 20. 11. 1923, uvodnik z dne 19. novembra. 387 Domovina, 25. 3. 1926, Gregor Žerjav, Naglavni greh klerikalne stranke; Jutro, 14. 8. 1925, uvodnik z dne 13. avgusta. Gregor Žerjav (1882–1929) (Spominski zbornik Slovenije, str. 89) 149 V KRALJEVINI SHS/JUGOSLAVIJI zatrli meš čansko vojno v avtonomni Sloveniji! (pod črtal J. P.)” 388 Taka stališ ča pa na Slovenskem niso imela resnejše podpore. Slovenci so namre č ve činsko podprli avtono- misti čno-federalisti čni nacionalni program, ki je terjal zakonodajno avtonomijo upravno enotne Slovenije z la- stnim parlamentom in vlado. Avtonomisti čno-federali- sti čno stališ če so dvajsetih letih zagovarjali Slovenska ljudska stranka, Narodno socialisti čna stranka (v prvi polovici dvajsetih let), Prepeluh-Lon čarjevo Združenje slovenskih avtonomistov (ZSA), Nova čanova Sloven- ska zemljoradniška oziroma Slovenska republikanska stranka (SRS), Zveza delovnega ljudstva (volilni blok kr- ščanskih socialcev, komunistov in ljubljanske krajevne frakcije Socialisti čne stranke Jugoslavije, oblikovan za ob činske volitve v Ljubljani 3. decembra 1922), Socia- listi čna stranka delovnega ljudstva (SSDL), Slovenska republikanska stranka kmetov in delavcev (SRSKD), od leta 1923 komunisti, od srede dvajsetih let pa še Slo- venska kmetska stranka (vanjo sta se leta 1926 združili Samostojna kmetijska stranka in SRSKD) in t. i. Ber- notova skupina iz marksisti čnega tabora. 389 Pri tem je treba opozoriti, da je med zagovorniki avtonomizma še vedno živel tudi spomin na nacionalno državnost, ki so jo Slovenci dosegli v Državi SHS. Tako je na shodu SLS, 25. februarja 1923 v Šentvidu, član strankinega na čel- stva Janko Brejc spomnil, da je bila slovenska Narodna vlada iz novembra 1918 “v vsakem oziru popolnoma avtonomna, samosvoja, od nobene tuje oblasti odvisna ljudska vlada” in prvo ministrstvo “zedinjene, samostoj- ne Slovenije”. V njej je dobil slovenski narod najširšo samoupravo, saj smo jo “do najvišje stopnje izpopolnili, tako da smo jo v pravo pravcato lastno državnost pov- zdignili in s tem maksimum ljudske samouprave dose- gli, ki je sploh mogo č. Kajti narod, ki ima vso upravo v 388 Jutro, 23. 1. 1926, uvodnik z dne 21. januarja. 389 Prunk, Zveza delovnega ljudstva, str. 227; Perovšek, Oblikovanje program- skih na črtov o nacionalni samoodlo čbi, str. 20–26; isti, Prepeluh in SRSKD, str. 194–198; isti, Slovenski avtonomizem socialisti čne smeri 1923, str. 163–176; isti, Kermavner in nacionalni problem v dvajsetih letih, str. 103–111; Grdina, Kratka zgodovina SZ in SRS, str. 77–95; Perovšek, Liberalizem in vprašanje slovenstva, str. 120–123, 178–180, 204–237; Stiplovšek, Slovenski parlamentarizem 1927–1929, str. 36–113; Slovenska novejša zgodovina, 1, str. 271–273, 288–289. 150 svojih rokah, ni samo avtonomen,” je poudaril Brejc, “ampak naravnost samostojen je. In to je bila Slovenija ob prevratu.” 390 Podobno je na slovensko državnost v le- tu 1918 gledala tudi politi čna skupina, zbrana ob tedni- ku Avtonomist. Skupina je aprila 1921 pod vodstvom Albina Prepeluha-Abditusa, dr. Dragotina Lončarja in Frana Erjavca izstopila iz JSDS zaradi njenih unitari- sti čnih in centralisti čnih stališ č in je nato vodila svojo novo politi čno akcijo mimo socialne demokracije, 391 pri tem pa je še vedno zagovarjala globljo, socialno preo- brazbo slovenske družbe. 392 Prepeluh-Lon čarjeva avto- nomisti čna skupina oziroma njeno Združenje sloven- skih avtonomistov, ki ga je oblikovala 1. junija 1922, 393 je februarja 1923 odlo čno poudarilo, da je bila Slove- nija novembra 1918 “svobodna državica”. In te državi- ce ni Slovencem vzel nih če, pa č pa so jo sami izro čili Beogradu v svoji “politi čni otro čnosti” in “megleni ,ju- goslovanski’ narodnostni pijanosti”. Zato je zahtevalo, naj Slovenci dobijo nazaj tisto, kar so Beogradu izro čili v “nacionalni nezavesti”. 394 Prav tako je – sicer iz pov- sem drugega zornega kota – dejstvo slovenske držav- nosti v novembru 1918 priznavala tudi slovenska uni- tarnocentralisti čna liberalna politika. Jutro je leta 1925 zapisalo, da so novembra 1918 “imeli Slovenci, četudi ne formalno, a prakti čno, svojo državo, svoje suverene (...), svoje ministre, svojo vojsko, svojo zunanjo politiko, svoje finance”. Toda takrat bi se “naša slovenska drža- va razrušila”, je pristavilo Jutro, če je ne bi “rešil nagli skok v (jugoslovansko – op. J. P.) nacijonalno in držav- no edinstvo”. 395 Po sprejetju Vidovdanske ustave so zahteve po av- tonomisti čno-federalisti čni preureditvi jugoslovanske države skorajda preplavile tedanjo slovensko politiko. Do širše uveljavitve takih zahtev je prišlo že leta 1922, kajti v tem letu so poleg SLS slovensko avtonomisti č- no-federalisti čno stališ če izražali tudi drugi politi čni su- 390 Slovenec, 27. 2. 1923, Avtonomija Slovenije po prevratu. 391 Kermavner, Albin Prepeluh-Abditus, str. 534. 392 Vodopivec, Avtonomisti čna misel Albina Prepeluha, str. 206. 393 Avtonomist, 3. 6. 1922, Organizacijska vest. 394 Avtonomist, 3. 2. 1923, Politika in politika. 395 Jutro, 14. 6. 1925, uvodnik z dne 13. junija. 151 V KRALJEVINI SHS/JUGOSLAVIJI bjekti (NSS, ZSA, SRS, Zveza delovnega ljudstva). 396 Po tako podprtem vstopu avtonomisti čno-federalisti čnega stališ ča v slovensko politiko dvajsetih let je le-to že na- slednje leto doseglo svojo polno politi čno in programsko raven. 18. marca 1923 so bile prve volitve v Narodno skupš čino Kraljevine SHS po sprejemu unitaristi čne in centralisti čne Vidovdanske ustave, s tem pa so dozore- le politi čne razmere, v katerih so slovenske avtonomi- sti čno-federalisti čne sile dokon čale in nato predstavile svoje narodnopoliti čne programe. Ob tej priložnosti se je poudarjeno izrazila slovenska avtonomisti čno-fede- ralisti čna narodna usmeritev, saj se je zanjo opredelila velika ve čina volilcev, ki so s tem volitve odlo čili v škodo in hud poraz slovenskih unitarnocentralisti čnih sil. 397 Slovenska avtonomisti čno-federalisti čna narodno- programska stališ ča je ob skupščinskih volitvah leta 1923 zagovarjalo večje število politi čnih subjektov (SLS, NSS, SRS, ZSA, SSDL), vsebinsko najbolj dovršeno pa sta jih oblikovali Slovenska republikanska in Sloven- ska ljudska stranka. 398 Obe stranki sta v dvajsetih letih prvi povsem konkretno utemeljili pravico in zahtevo po državnosti slovenskega naroda v okviru južnoslovan- ske državne skupnosti. SRS, ki je bila prepri čana, da je slovenski narod dovolj zrel, da se upravlja sam in diha “na svoja lastna plju ča”, je za Slovence zahtevala popol- no narodno suverenost in državnost po vzoru Švice in Združenih držav Amerike. Zagovarjala je preoblikova- nje Kraljevine SHS v Federativno republiko Jugoslavijo (FRJ), v katero naj bi bila poleg Slovenije, Hrvaške in Srbije vklju čena še Bolgarija. Ko je v za četku februarja 1923 podrobno pojasnila svoj državnopravni program, je poudarila, da bi bila Slovenija znotraj Federativne re- publike Jugoslavije samostojna država, ki bi imela svoj državni zbor in svojo državno upravo ter bi bila na dru- ge federativne enote vezana samo kot enakopravni dr- 396 Perovšek, Slovenski avtonomizem socialisti čne smeri 1923, str. 169–173; Grdi- na, Kratka zgodovina SZ in SRS, str. 84–86, 88–89, 91–92. 397 O politi čno programskih na črtih, ki jih je za skupš činske volitve leta 1923 obli- kovala slovenska unitarnocentralisti čna politika, glej Perovšek, Nacionalnopoliti čni koncepti unitaristi čnih sil 1923, str. 65–83. 398 O avtonomisti čnih državnopravnih zamislih NSS, ZSA in SSDL glej Perovšek, Slovenski avtonomizem socialisti čne smeri 1923, str. 170–175. 152 žavni del FRJ. FRJ bi bila sestavljena država, v kateri bi bili skupni le vojska (pri čemer bi Slovenci služili vo- jaški rok v Sloveniji), zunanje ministrstvo (v katerem bi bilo po sporazumno ugotovljenem klju ču tudi dolo čeno število Slovencev in Hrvatov), finance (te bi bile skupne samo v skupnih zadevah), denar (le-ta bi bil enoten sa- mo po sliki, bankovci pa bi imeli po klju ču samo slo- vensko, samo hrvaško, samo srbsko in samo bolgarsko besedilo), trgovske pogodbe s tujimi državami, carinska služba in tarifa, ter predsednik FRJ. Ta naj bi bil eno mandatno obdobje Slovenec, drugo Hrvat, tretje Srb in četrto Bolgar, njegovo mandatno obdobje pa naj bi bilo “tri ali štiri leta”. 399 Čeprav SRS svojih izvirnih zamisli ni uspelo traj- neje uveljaviti v slovenskem politi čnem življenju – na volitvah je ostala brez poslanskega mandata, kmalu za- 399 Perovšek, Oblikovanje programskih na črtov o nacionalni samoodlo čbi, str. 20– 24. Glej tudi Grdina, Kratka zgodovina SZ in SRS, str. 91–95, in Prunk, Radi ć in Slovenci, str. 26–28. Anton Nova čan (1887–1951) (Nova čan, Izbrano delo, str. 9) 153 V KRALJEVINI SHS/JUGOSLAVIJI tem pa je prenehala delovati –, je v marsi čem obogatila slovenska narodnoemancipacijska prizadevanja v Kra- ljevini SHS. Le-ta so v dvajsetih letih ostala na enako visoki programsko politi čni ravni. Tako kot SRS se je namre č za nacionalno, politi čno, socialno in gospodar- sko samostojnost Slovenije v južnoslovanski skupnosti leta 1923 zavzela tudi Slovenska ljudska stranka. Ko- nec februarja 1923 je izdala obsežno brošuro Sodite po delih!, v kateri je bil v posebnem razdelku natisnjen tudi “kratek obris politi čnega programa Slovenske Ljudske Stranke, kakor je bil sprejet na številnih zborovanjih ter predložen po naših poslancih v konštituanti”. Na- men programa je bil dati “jasno sliko, kako ho če naša Slovenska Ljudska Stranka državo urediti”. 400 Po ome- njenem programu bi bila Slovenija del skupne države, ki bi jo poleg Slovencev tvorili še Hrvati, Srbi in tudi Bolgari. Ta skupnost, utemeljena na podlagi na čela sa- moodločbe narodov, bi bila urejena na federativni dr- žavnopravni na čin. V njej bi bili skupni državljanstvo, zunanje in vojaške zadeve, denar, najvažnejša prome- tna sredstva in skupne finance (zanje bi se uvedel sku- pni davek, medtem ko bi bili vsi drugi davki prepuš če- ni posameznim avtonomnim državnopravnim enotam). Skupne državne zadeve bi urejal osrednji parlament, vse druge pa avtonomne pokrajinske oblasti. Avtono- mno Slovenijo bi vodila slovenska vlada, ki bi jo izvolil doma či, slovenski parlament. V njegovi pristojnosti bi bili opredelitev razmerja med Cerkvijo in državo, dolo- čitev cerkvenih pravic in dolžnosti, šolska zakonodaja, organizacija politi čne in finan čne uprave ter sodstva in stanovskopravna zakonodaja. Poleg tega bi bili v pri- stojnosti slovenskega parlamenta še socializacija, nad- zorstvo tovarn, produkcije in konsuma, ustanavljanje strokovnih kme čkih, delavskih in obrtniških šol, zdra- vstvo, socialna politika in socialno zavarovanje. S tem bi bila zagotovljena politi čna, gospodarska, socialna, kulturna in narodna samostojnost slovenskega ljud- stva – to je slovenska samoodlo čba, ki jo je politi čni program SLS tolmačil kot pravico slovenskega naroda, da v lastnih stvareh na lastnih tleh gospodari sam. In 400 Sodite po delih, str. 70. 154 uresni čenje te pravice – je poudaril program – “odgo- varja naši zahtevi po avtonomiji”. 401 Pri tako utemeljeni zahtevi po avtonomiji je Sloven- ska ljudska stranka vztrajala tudi v naslednjih letih. Tako je v brošuri Boj za obstoj in svobodo Slovenije, ki jo je izdala pred volitvami v Narodno skupš čino 8. februarja 1925, poudarila, da “zahteva samostojnost Slovenije in slovenskega naroda v državi”, pri čemer jo vodi na čelo “ljudstvu (...) samoodlo čba!” 402 Poleg tega je svojo zahtevo o uresni čitvi “naše velike misli o avtono- mni Sloveniji” in popolni zmagi “slovenske zakonodajne avtonomije!” zelo jasno ponovila tudi v brošuri Na novo delo za avtonomijo Slovenije, ki jo je izdala za volitve v oblastne skupš čine 23. januarja 1927. 403 Seveda pa tudi v obdobju po skupš činskih voli- tvah leta 1923 SLS ni bila edina slovenska politi čna sila, ki bi poudarjeno zahtevala avtonomisti čno oziro- ma federalisti čno preoblikovanje jugoslovanske države. V oblikovanju slovenske avtonomisti čno-federalisti čne volje dvajsetih let namre č pomeni leto 1923 zelo važno zarezo tudi zato, ker se je v drugi polovici tega leta – v okviru široke javne teoretskopoliti čne razprave, ki je o nacionalnem vprašanju potekala v glasilih legalne Ne- odvisne delavske stranke Jugoslavije (NDSJ) – na sta- liš če nacionalne samoodlo čbe postavila tudi Komuni- sti čna partija Jugoslavije. KPJ je na podlagi stališ č, ki so prevladala v tej razpravi, opustila svoje dotedanje unitaristi čne in centralisti čne poglede in je odtlej po- udarjala ve čnarodni zna čaj jugoslovanske skupnosti, v vprašanju državne ureditve pa odlo čno zagovarjala federativni državnopravni princip. 404 Ta povsem nov na- cionalni program KPJ je bil oblikovan ob pomembnem prispevku slovenskih komunistov, ki so že v politi čni resoluciji pokrajinskega sveta KPJ za Slovenijo, sprejeti 401 Perovšek, Oblikovanje programskih na črtov o nacionalni samoodlo čbi, str. 15, 16. – Podrobneje glej o narodnopoliti čnem programu, ki ga je oblikovala SLS za volitve v Narodno skupš čino Kraljevine SHS 18. 3. 1923, str. 10–20. 402 Boj za obstoj in svobodo Slovenije, str. 83. 403 Na novo delo za avtonomijo Slovenije, str. 3, 21. 404 Izvirno teoretskopoliti čno gradivo, nastalo v času omenjene razprave, in nov, federativni nacionalni program KPJ, sprejet na njeni 3. državni konferenci, 1.–4. januarja 1924 v Beogradu, sta objavljena v zborniku dokumentov Razprava o na- cionalnem vprašanju. 155 V KRALJEVINI SHS/JUGOSLAVIJI 22. julija 1923, opozorili, da mora KPJ – če sploh želi uspešno delovati v nesrbskih pokrajinah – “ čisto kon- kretno zahtevati samostojnost Slovenije, Hrvaške, Bo- sne in Hercegovine, Makedonije in Črne gore v okviru Podonavsko-balkanske federacije”. 405 Ob tem je eden od najvidnejših in teoreti čno najbolj prodornih slovenskih komunistov v dvajsetih letih, inž. Dragotin Gustin či č, tedanjo slovensko avtonomisti čno-federalisti čno voljo nadgrajeval z vsebinsko zelo udarnim razmišljanjem, v kakšen federativni državni okvir bi Slovenci in Hrvati sploh hoteli vstopiti. V članku Glose k narodnostnemu vprašanju, ki je decembra 1923 in v za četku januarja 1924 v dveh nadaljevanjih izšel v slovenskem glasilu NDSJ Glas svobode, je opozoril, da no čejo slovenski proletarci zlasti “o kaki balkanski federaciji sploh ni- česar več slišati – vsaj za bližnjih 50 let ne ve č”. Zato morajo “sodrugi iz Srbije, ki to parolo še forsirajo, (...) vedeti, da bi živeli v balkanski federaciji brez Slovencev, pa tudi brez nekaterih drugih jugoslovanskih provinc, ako bi se le osnovala v centralni Evropi kaka druga socialisti čna federacija. (...) To so gotovo trpke bese- de,” je zapisal, toda srbijanska “politi čna morala, nji- hovi osebni medsebojni boji, njihovo gospodarstvo in njihova kompletna organizacijska nesposobnost nas niti najmanje ne vabi v Balkansko federacijo.” Mi za- to “nikakor ne moremo razumeti”, je nadaljeval, “zakaj bi morali biti rajši v skupni državi s Srbijo, Bosno in Hercegovino, Črno goro, Makedonijo, Bolgarijo, Gr čijo in Romunijo, kakor pa z Avstrijo, Ogrsko, Češko, Mo- ravsko itd.” Pri tem je na svoje srbske tovariše naslo- vil tudi naslednje besede: “Gotovo, prijatelji, mi smo z vami, z vsem Balkanom, mi ho čemo z vami v skupno federacijo, toda kot gospodarsko in tehni čno mnogo slabši, pridite vi k nam, v srednjo Evropo! Vi rabite ve- like pomo či, da se uredite in organizirate v moderno gospodarsko življenje in te pomo či vam mi, Slovenci in Hrvatje, sami ne moremo nuditi. (...) Mi sami bi bili tu- di v proletarski federaciji samo vaše žrtve, kakor smo danes žrtve radikalske Jugoslavije (mišljena je politika vladajoče velikosrbske Narodne radikalne stranke – op. 405 Razprava o nacionalnem vprašanju, str. 72. 156 J. P.) in bi morali gospodarsko in kulturno zaostajati, kakor se to danes godi.” 406 Čeprav lahko za obdobje po skupš činskih volitvah marca 1923 in po razpravi jugoslovanskih komunistov o nacionalnem vprašanju po eni strani ugotovimo, da se oblikovanje slovenske avtonomisti čno-federalisti čne volje v tem času vsebinsko ni ve č posebej poglabljalo ali spreminjalo, pa je po drugi strani treba poudariti, da so avtonomisti čno-federalisti čne zahteve do konca vidov- danskega parlamentarizma našle pot v vse politi čne ta- bore na Slovenskem. Najprej moramo opozoriti na Pre- peluh-Lon čarjeve avtonomiste, od konca oktobra 1924 organizirane v Slovenski republikanski stranki kmetov in delavcev. Zagovarjali so oblikovanje jugoslovanske fe- derativne skupnosti, v kateri bi bili po švicarskem ali pa po vzoru severnoameriških združenih držav udejanjeni narodna samoodlo čba in lastna slovenska državnost. Slovenija bi bila s federativno jugoslovansko državo 406 Prav tam, str. 352, 354–355. Dragotin Gustin či č (1882–1974) (Ilustrirani Slovenec, 24. 7. 1927, str. 247) 157 V KRALJEVINI SHS/JUGOSLAVIJI povezana samo v tistih zadevah, ki bi se sporazumno opredelile kot skupne (zunanja politika, denar, pošta), vse druge zadeve pa bi si zakonodajno in upravno zase pridržale posamezne zvezne države. S tem bi bila za- gotovljena slovenska narodna suverenost, 407 ki so jo v drugi polovici dvajsetih let zagovarjali tudi nekateri do- tedanji zagovorniki jugoslovanskega unitarizma in cen- tralizma. Prvi med njimi so bili pripadniki t. i. Bernotove skupine, ki je že januarja 1925 v svojem glasilu Naprej opozorila, “da more privesti do izboljšanja položaja sa- mo federativna republika”. 408 Ta skupina, ki je leta 1926 uveljavila federalisti čno stališ če v slovenskih socialisti č- nih vrstah, 409 je na svojem zboru, 1.–3. januarja 1926 v Trbovljah, poudarila, da je izklju čno “hegemonisti čni centralizem glavna ovira mirnega sporazuma med naro- di SHS (Slovenci, Hrvati in Srbi – op. J. P.)”. Hkrati je na podlagi federalisti čnega stališ ča zahtevala, naj se Kra- ljevina SHS preoblikuje v državo “z enim zakonodajnim telesom in z eno parlamentarno republikansko vlado za vse skupne zadeve SHS”, pri tem pa naj se uveljavi “po- polna pravica samoodlo čbe in samouprave za vse naro- de v državi, pokrajini, okrožju, okraju in ob čini”. 410 V okviru liberalnega tabora pa so se na federali- sti čno stališ če postavili pripadniki nekdanje Samostoj- ne kmetijske stranke, ki so se 2. maja 1926 združili s SRSKD v Slovensko kmetsko stranko (SKS). Slovenska kmetska stranka je v državnopravnem pogledu odlo čno zagovarjala federativni program, ki so ga v celoti podpi- rali tudi prejšnji, sprva unitaristi čno in centralisti čno usmerjeni samostojni kmetijci. To je vsekakor krepilo slovenska narodno emancipacijska prizadevanja v drugi 407 Perovšek, Albin Prepeluh, str. 196–197. 408 Naprej, 10. 1. 1925, Diktatura PP režima. – Zaradi navedenega opozorila ter po- udarka, da je koalicijska vlada velikosrbskega radikalskega politika Nikole Paši ća in tedanjega vodilnega jugoslovanskega unitaristi čnega in centralisti čnega politika Svetozarja Pribi ćevi ća “vir nacionalne mržnje med Slovenci, Hrvati in Srbi”, je poli- cijska direkcija v Ljubljani še istega dne – 10. 1. 1925 – prepovedala razširjanje in prodajo 2000 že tiskanih izvodov te številke Napreja; 924 jih je tudi zaplenila. (ARS, AS 351, Policijska direkcija v Ljubljani, št. 25/2. Preds., zaplemba Napreja, št. 2, 10. 1. 1925) 409 Podrobneje glej o oblikovanju t. i. Bernotove skupine in politi čnih cepitvah v slo- venskem socialisti čnem taboru v dvajsetih letih Mikuž, Razvoj slovenskih politi čnih strank, str. 121–126. 410 Program in pravilnik SSJ, priloga XVII. redni strankin zbor v Trbovljah, natisnje- na 6. 10. 1927. 158 polovici dvajsetih let, saj je Slovenska kmetska stranka vzdrževala in ohranjala slovenske federalisti čne težnje vse do konca vidovdanskega parlamentarnega sistema. Pri tem je potrebno opozoriti, da je bila SKS edina po- membnejša politi čna stranka, ki je v tem času izražala takratno slovensko avtonomisti čno-federalisti čno voljo, saj sta liberalna Samostojna demokratska stranka in slovenska pokrajinska organizacija Socialisti čne stran- ke Jugoslavije zastopali unitaristi čno stališ če, Narodno socialisti čna stranka je prenehala obstajati, Bernotova politi čna skupina ni imela pomembnejše politi čne teže, slovenski komunisti pa so bili kljub svojemu poudarje- nemu federalisti čnemu stališ ču zaradi potisnjenosti v ilegalo zgolj obroben dejavnik slovenske politike. Glede na to, da je tudi vodilna slovenska avtonomisti čna si- la – Slovenska ljudska stranka – jeseni 1926 opustila aktivni politi čni boj za zakonodajno avtonomijo Slove- nije in je nato v letih 1927–1929 svoja avtonomisti čna prizadevanja usmerila v samostojno urejanje ekonom- sko-socialnega in prosvetno-kulturnega razvoja v okvi- ru delovanja obeh slovenskih oblastnih samouprav, 411 je zato za celovito poznavanje ustvarjalnih prvin slo- venske avtonomi čno-federalisti čne volje dvajsetih let izredno pomembno narodnopoliti čno stališ če, ki ga je oblikoval ljubljanski odbor SKS 1. avgusta 1928. Ta- krat je SKS zelo odlo čno poudarila, da za Slovence zah- teva lastno slovensko državnost s popolno finan čno in zakonodajno avtonomijo znotraj federativno preurejene jugoslovanske države. 412 To jasno stališ če je dober teden dni pred uvedbo kraljeve diktature še podkrepil vodilni liberalni kmetijski politik dvajsetih let, Ivan Pucelj, ki je 28. decembra 1928 na ob čnem zboru Kmetijske druž- be v Ljubljani poudaril: Priborili “si bomo (...) svobodno Slovenijo”. 413 Nekaj dni pred tem je tudi pojasnil, kaj je za SKS pomenila svobodna Slovenija. “Naš cilj je,” je za- pisal v članku Boži č 1928, “da mora slovenski narod do- se či v okviru sedanjih državnih meja svojo samostalnost, 411 O tem glej podrobneje Slovenska novejša zgodovina, 1, str. 290–293; Stiplovšek, Slovenski parlamentarizem 1927–1929, str. 75–301. 412 Kmetski list, 8. 8. 1928, Kdo predstavlja Slovenijo? 413 Kmetski list, 2. 1. 1929, Kako je sedaj? 159 V KRALJEVINI SHS/JUGOSLAVIJI svojo lastno državnost, popolno svobodo in neodvisnost da bo lahko razvil in izživel vso svojo energijo, vso silo in mo č in zdravje.” 414 Ta Pucljeva zahteva je bila tudi zadnji javni in jasno poudarjeni izraz slovenske avtonomisti čno-federalisti č- ne volje, preden je kralj Aleksander 6. januarja 1929 izvedel svoj znani državni udar. Njegov udar je kon čal prvo desetletje jugoslovanske države, ki ga je vseskozi ozna čeval spopad jugoslovanske unitarnocentralisti čne nacionalne politike in velikosrbskega hegemonizma na eni in narodnoemancipacijskih prizadevanj nesrbskih narodov na drugi strani. V tem spopadu je imel zadnjo besedo jugoslovanski kralj, ki je presekal avtonomisti č- no-federalisti čna prizadevanja v Kraljevini SHS. Toda kraljevi državni udar je bil izveden v času, ko je bila na Slovenskem že izoblikovana povsem dozorena, v sa- molastnem narodnem razvoju utemeljena in z veliko narodno ve čino podprta avtonomisti čno-federalisti čna politi čna usmeritev. Svoje zagovornike je imela v vseh politi čnih taborih in jo je sprejemala ve čina sicer ideolo- ško in politi čno neenotnega slovenskega naroda. S tem pa je bila ustvarjena podlaga, v kateri je slovenska av- tonomisti čno-federalisti čna volja svojo življenjsko mo č črpala tudi po letu 1929. 414 Kmetski list, 19. 12. 1928, Ivan Pucelj, Boži č 1928. 160 V prvem desetletju obstoja jugoslovanske države se je pokazalo, da za narode, ki so se združili v njej, nova državna skupnost ni “zaželjena dežela”. Kraljevina SHS je s svojim centralisti čnim državnopravnim ustrojem nesrbskim narodom onemogo čala, da bi samostojno in neodvisno odlo čali o svojem narodnopoliti čnem razvoju, z ustavno uzakonjenim jugoslovanskim narodnim uni- tarizmom pa si je prizadevala zatreti njihovo nacionalno čustvovanje, kulturo in bit. Toda tudi za velikosrbski narodnopolitični interes, ki je jugoslovanski unitarizem in centralizem uporabljal kot politi čno sredstvo za vzpo- stavljanje svoje hegemonije nad drugimi narodi, Kralje- vina SHS ni predstavljala idealne države. Velikosrbske- mu hegemonizmu, ki je, zaverovan v prestiž nekdanje srbske kraljevine, gledal na Jugoslavijo kot na svojo lastnino, je namre č táko prilaš čanje zanikala politi čna volja nesrbskih, nacionalno usmerjenih, proticentrali- sti čnih in protihegemonisti čnih sil, ki so terjale enako- pravnost in avtonomisti čno-federalisti čno preureditev jugoslovanske države. In ker so te sile ovirale popolno velikosrbsko nadvlado, je bil tudi po mnenju velikosrb- ske politike, ki je to nadvlado v celoti hotela dose či, v jugoslovanski državi potreben temeljni in brezpogojni politi čni preobrat. Tako Kraljevina SHS ni bila država, ki bi bila po meri enih in drugih: po meri avtonomistov in federalistov in po meri le sebe upoštevajo čega velike- ga srbstva. Ob izteku prvega jugoslovanskega desetletja je bil Slovenci in Jugoslavija v tridesetih letih 161 V KRALJEVINI SHS/JUGOSLAVIJI spopad med tema dvema, izrazito nasprotnima gleda- njema na jugoslovansko državo, odlo čen v velikosrbsko, beograjsko korist – in sicer nedemokrati čno in izven- parlamentarno. Potem ko je poslanec velikosrbske Na- rodne radikalne stranke Puniša Ra či ć 20. junija 1928 v Narodni skupščini streljal na poslance opozicijske in federalisti čne Hrvatske kme čke stranke (HKS), dva med njimi ubil ter ranil hrvaškega narodnega voditelja in pr- vaka HKS Stjepana Radi ća, ki je zaradi dobljenih ran 8. avgusta 1928 umrl, ter po hudi krizi države, ki je temu zlo činu sledila, je v srbski vladarski hiši Kara đorđevi ćev rojeni jugoslovanski kralj Aleksander 6. januarja 1929 določil Jugoslaviji novo državnopoliti čno pot. Na ta dan je izvedel državni udar in s posebnim razglasom “vsem Srbom, Hrvatom in Slovencem” oznanil, da je razveljavil Vidovdansko ustavo in razpustil Narodno skupš čino. To je storil zaradi “nezdravega politi čnega stanja v državi”, ki je zahtevalo, da se “doseže ostvaritev onih ustanov, one državne uprave in one državne ureditve, ki bo naj- bolj ustrezala splošnim narodnim potrebam in držav- nim koristim”. In te koristi je Aleksander videl v izni če- nju temeljnih demokrati čnih prvin meš čanskega sveta. Z razveljavitvijo ustave in razpustitvijo Narodne skup- ščine je ukinil meš čanskodemokrati čni parlamentarni sistem in uvedel svoj monarhisti čni absolutizem, obe- nem pa je z opozorilom, da je najvišji smoter njegovega vladanja “ čuvati narodno edinstvo in državno celoto”, 415 napovedal, da jugoslovanski unitarno centralisti čni pri- mež ne bo popustil in da bo narodom tudi v bodo če zaprta možnost za poln in svoboden nacionalni razvoj. Novo politi čno stanje v državi je kralj uzakonil z ve č pravnimi akti. Svoj vladarski absolutizem je 6. januarja 1929 utemeljil v Zakonu o kraljevski oblasti in o vrhov- ni državni upravi. Po tem zakonu je bil kralj nosilec vse oblasti v državi, saj mu je bila vlada neposredno odgo- vorna, izdajal in razglašal je zakone, postavljal državne uradnike in podeljeval vojaške čine. Njegova oseba je bi- la nedotakljiva, kralju se ni smelo “ni č postavljati v od- 415 UL LMO, 7. 1. 1929, Mojemu dragemu narodu! Vsem Srbom, Hrvatom in Slo- vencem! 162 govornost”, prav tako pa tudi ni smel biti tožen. 416 Istega dne, to je 6. januarja 1929, je kralj z Zakonom o zaš čiti javne varnosti in reda v državi onemogo čil še gonilno silo meš čanskega parlamentarizma – politi čne stranke –, saj je prepovedal in razpustil vse. 417 Nato je do konca leta na novo uzakonil tudi jugoslovanski narodni uni- tarizem in državni centralizem. V Zakonu o izpremembi in dopolnitvi zakona o zaš čiti javne varnosti in reda v državi z dne 6. januarja 1929 (zakon je bil razglašen 1. marca 1929) je skladno z jugoslovanskim unitaristi č- nim na čelom razglasil, da je kaznivo ustvarjati “razdor med plemeni” ter vzpodbujati “plemensko razdvojenost ali plemenski razdor”. Dopolnjeni Zakon o zaš čiti države obstoja jugoslovanskih narodov tako ni priznaval, am- pak jih je videl kot sklenjeno enoto, ki mora kot taka tudi ostati skupaj. Zato je kot kaznivo dejanje oprede- lil vsako propagando ali ustvarjanje razpoloženja, “da bi se del kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev izlo čil iz celote ali kot samostalna država ali da bi se spojil s tujo državo ali da bi se izpremenila današnja državna ureditev”. 418 V 3. oktobra 1929 razglašenem Zakonu o nazivu in razdelitvi kraljevine na upravna obmo čja pa je šel kralj še dlje. Jugoslovanski narodni unitarizem je zakonsko uveljavil tudi z novim imenom države, saj je ime kraljevine, ki so ga do tedaj sestavljala imena treh “plemen” – srbsko, hrvaško in slovensko –, spremenil v eno, jugoslovansko ime, ki je prekrivalo vse narodne individualnosti. Od oktobra 1929 je tako obstajala Kra- ljevina Jugoslavija, v kateri so bila po dolo čilih tega za- kona odpravljena tudi vsa društva in ustanove, “katerih plemensko obeležje, smoter ali delovanje je v nasprotju z državnim in narodnim edinstvom”. 419 Z Zakonom o nazivu in razdelitvi kraljevine na upravna obmo čja je bila uvedena tudi nova upravna raz- delitev države. Kraljevina Jugoslavija je bila razdeljena na devet banovin: Dravsko s sedežem v Ljubljani, Sa- vsko s sedežem v Zagrebu, Vrbasko s sedežem v Banja- 416 UL LMO, 11. 1. 1929, Zakon o kraljevski oblasti in o vrhovni državni upravi. 417 UL LMO, 17. 1. 1929, Zakon o zaš čiti javne varnosti in reda v državi. 418 UL LMO, 12. 3. 1929, Zakon o izpremembi in dopolnitvi zakona o zaš čiti javne varnosti in reda v državi z dne 6. januarja 1929. 419 UL DB, 9. 10. 1929, Zakon o nazivu in razdelitvi kraljevine na upravna obmo čja. 163 V KRALJEVINI SHS/JUGOSLAVIJI luki, Primorsko s sedežem v Splitu, Drinsko s sedežem v Sarajevu, Zetsko s sedežem na Cetinju, Dunavsko s sedežem v Novem Sadu, Moravsko s sedežem v Nišu in Vardarsko s sedežem v Skopju. 420 Vendar pa upravna razdelitev na banovine ni izpodbijala jugoslovanskega državnega centralizma. Banovine niso bile oblikovane po tradicionalnih zgodovinskih državnopravnih merilih, temve č po politi čnih. 421 Njihovo oblikovanje je temeljilo v prizadevanju centralisti čne oblasti, da izbriše nekdanje politi čne meje med jugoslovanskimi pokrajinami in pre- lomi z vsemi državnopravnimi historicizmi. 422 Banovine tako niso trgale državnopravne enotnosti jugoslovanske- ga ozemlja, ampak so bile upravno-teritorialne enote, ki so bile kljub svojim zakonsko zagotovljenim pristojno- stim na podro čju obče uprave še vedno neposredno po- drejene centralni državni oblasti. Ban, ki je v banovini izvajal najvišjo politi čno in ob čo upravno oblast, je bil po Zakonu o nazivu in razdelitvi kraljevine na upravna obmo čja “predstavnik kraljevske vlade v banovini”. Na predlog ministra za notranje zadeve ga je ob soglasju predsednika vlade imenoval kralj. 423 Prav tako je kralj – po Zakonu o banski upravi, uveljavljenem 7. novembra 1929 – na predlog resornega ministra imenoval na čel- nike oddelkov banske uprave. Člane banskega sveta, to je posvetovalnega organa bana, pa je na banov predlog postavljal in zamenjeval minister za notranje zadeve. 424 420 Prav tam. – Pripominjam, da je bila ob navedenih banovinah kot posebna uprav- na enota oblikovana še “uprava mesta Beograda, Zemuna in Pan čeva”. Bila je pod neposredno upravo in nadzorom ministra za notranje zadeve in je imela naziv Upra- va mesta Beograda. Kar zadeva ozemeljski obseg Dravske banovine, opozarjam, da je bil po dopolnitvi Zakona o nazivu in razdelitvi kraljevine na upravna obmo čja iz leta 1931 njen kon čni obseg tale: obsegala je ozemlje, zamejeno “od kraja, kjer se če severna meja sreza Čabra državno mejo”, nato pa je bilo njeno ozemlje zamejeno “z državno mejo proti Italiji, Avstriji in Madžarski od kraja, kjer prehaja državna meja proti Madžarski na reko Muro (severovzhodno od Čakovca)”. Meja Dravske banovine je potem tekla od reke Mure po “vzhodni, odnosno južni meji srezov Lendave, Lju- tomera, Ptuja, Šmarja, Brežic, Krškega, Novega mesta, Metlike, Črnomlja, Ko čevja in Logatca, obsezajo ča vse omejene sreze”. Nadalje je banovina zajemala še “ob čino Štrigovo iz sreza Čakovca in vasi Dubravo in Dubravo Breg iz ob čine Križovljana- Cestice v srezu Varaždinu in vasi Presiko, Badli čan in Prhovec iz občine Gornji Mihaljevac sreza Čakovca”. (SL KBU DB, 10. 9. 1931, Zakon o izpremembah in dopolnitvah v zakonu o nazivu in razdelitvi kraljevine na upravna obmo čja) S tem je bilo v Dravski banovini združeno vse slovensko ozemlje v Kraljevini Jugoslaviji. 421 Čulinovi ć, Državnopravni razvitak, str. 190. 422 Prav tam. Glej tudi Čulinovi ć, Državnopravna historija, 2, str. 286. 423 UL DB, 9. 10. 1929, Zakon o nazivu in razdelitvi kraljevine na upravna obmo čja. 424 UL KBU DB, 20. 11. 1929, Zakon o banski upravi. 164 Tako banovine niso zanikale centralizma, čeprav so predstavljale specifi čen na čin upravne decentralizacije jugoslovanske unitarne države. 425 Nedemokrati čen na čin vladanja in unitaristi č- no opredeljen jugoslovanski narodni in državni razvoj je kralj Aleksander 3. septembra 1931 uzakonil tudi z ustavo. Ustavo je oktroiral, to je brez sodelovanja parla- menta predpisal in razglasil sam. 426 Ustava iz leta 1931, ki so jo privrženci kraljeve diktature po mesecu, v ka- 425 Prim. Čulinovi ć, Državnopravni razvitak, str. 190. 426 SL KBU DB, 10. 9. 1931, Proglas Njegovega Veli čanstva kralja Aleksandra I. narodu; prav tam, preambula v ustavo kraljevine Jugoslavije. Aleksander I. Kara đor đevi ć (1888–1934) (Kralj Aleksandar I. kao graditelj jugoslovenskog jedinstva, vezni list) 165 V KRALJEVINI SHS/JUGOSLAVIJI terem je bila razglašena, imenovali kar Septembrska ustava, nasprotniki diktature pa Oktroirana (vsiljena) ustava, je bila sklepno dejanje, s katerim je bil pravno utemeljen kraljev absolutisti čni način vladanja. 427 Sis- tem absolutisti čne monarhije ter narodnostni razmah pobijajo ča unitarizem in centralizem – to je bila z ustavo določena resnica jugoslovanske države tridesetih let. 428 In vprašanje, kako živeti to resnico ter na njeni podlagi opredeliti svoj nacionalni interes, je v desetletju pred drugo svetovno vojno ozna čevalo razmerje med Slovenci in Jugoslavijo, med narodom in državo. 427 Kraljeva absolutna državna oblast je bila utemeljena v vrsti ustavnih dolo čil, naj- bolj razvidno pa v tistih, ki so opredeljevala izvajanje zakonodajne in izvršne oblasti. Zakonodajno oblast sta izvrševala kralj in Narodno predstavništvo (sestavljala sta ga Narodna skupš čina in Senat) skupaj, toda primarni zakonodajni dejavnik je bil kralj. Le njemu je namre č pripadala pravica do razglašanja zakonov, in sicer “z uka- zom, ki obseza tudi zakon, sklenjen po narodnem predstavništvu”. Podrejeni položaj Narodnega predstavništva nasproti kralju je izhajal tudi iz dolo čila, po katerem je imel le kralj pravico sklicati Narodno predstavništvo na redno ali izredno zasedanje. Poleg tega je imel kralj pravico razpustiti Narodno skupš čino in razpisati nove vo- litve. Kralj je bil primarni dejavnik tudi pri izvajanju izvršne oblasti. Le-to je izvajal po odgovornih ministrih, ki jih je imenoval sam, s tem pa je bila vlada neposredno podrejena in odgovorna kralju. Narodno predstavništvo – konkretno Narodna skup- ščina – je sicer lahko poleg kralja sodno obtožila ministre zaradi kršitve ustave in državnih zakonov, a v politi čnem pogledu vladi ni bila nadrejena. S tem je najvišji dejavnik vse oblasti v državi ostal kralj, ki ni bil politi čno nikomur odgovoren. Za vsa njegova dejanja je namre č bil “odgovoren minister, odnosno ministrski svet, ki je sopodpisal”. Kralj je lahko ob izrednih razmerah tudi suspendiral ustavo, to je s svojim ukazom za časno uvedel nujno potrebne izredne ukrepe, veljavne “v vsej kraljevini ali samo v enem delu neodvisno od ustavnih in zakonskih predpisov”. Njegov položaj nosilca vse oblasti je bil uveljavljen tudi na sodnem podro čju, saj so razsodbe in rešitve sodiš č, ki so izvrševala sodno oblast, izrekali in izvrševali “v imenu kralja”. (SL KBU DB, 10. 9. 1931, Ustava kraljevine Jugoslavije) 428 Ustava Kraljevine Jugoslavije je jugoslovanski narodni unitarizem uzakonila z naslednjimi dolo čili: z dolo čilom, da je uradni jezik kraljevine “srbsko-hrvatsko- slovenski”, z dolo čilom, ki ni dopuš čalo “združevanja na verski ali plemenski ali pokrajinski osnovi za strankarsko-politi čne namene niti za namene telesne vzgo- je”, z dolo čilom, da morajo vse šole “dajati moralno vzgojo in razvijati državljansko zavest v duhu narodnega edinstva”, in z dolo čili, po katerih je bil kralj “zaš čitnik narodnega edinstva” in njegovih trajnih interesov. Državni centralizem pa je uza- konila z naslednjimi dolo čili: z dolo čilom, po katerem je bilo državljanstvo “v vsej kraljevini eno”, z dolo čili, po katerih je bil kralj zaš čitnik “državne celotnosti” in njenih trajnih interesov, ter z dolo čili, ki so centralni državni oblasti omogo čala, da je prek svojih predstavnikov – banov – ohranila svojo polno naredbodajno in nad- zorno oblast nasproti banovinam. Ustava je obenem onemogo čila tudi samostojno delovanje banovinske samouprave – banovinskega sveta in banovinskega odbora. Ban oziroma z zakonom dolo čen organ sta namre č imela pravico “ustaviti vse skle- pe banovinskega sveta in banovinskega odbora ali ob činskega zbora in odbora, ki nasprotujejo ustavi, zakonom in uredbam”. Poleg tega je lahko kralj banovinski svet razpustil še pred iztekom štiriletne mandatne dobe, nato pa bi razpisali “nove voli- tve za doti čno banovino”. (SL KBU DB, 10. 9. 1931, Ustava kraljevine Jugoslavije) Dolo čila, ki so zadevala banovinsko samoupravo, so imela zgolj na čelni zna čaj, saj le-ta v praksi ni zaživela. 166 Slovenski narod in njegova politika sta omenjeno razmerje tudi v tridesetih letih razumela na dvojen na- čin. Unitarnocentralisti čni, to je s privolitvijo v utopitev Slovencev v centralisti čni državi enega, jugoslovanske- ga naroda, in avtonomisti čno-federalisti čni, ki je terjal slovensko narodno in državnopravno emancipacijo v federativno preurejeni jugoslovanski skupnosti. Najprej je v tridesetih letih kazalo, da bo med Slovenci politi čno močnejši unitaristi čni in centralisti čni narodno držav- ni program. Njegovi nosilci, liberalci, so bili vklju čeni v unitaristi čno in centralisti čno vsedržavno Jugoslovan- sko radikalno kmetsko demokracijo (leta 1933 preime- novano v Jugoslovansko nacionalno stranko), edino po- liti čno organizacijo, ki je lahko delovala v državi v prvi polovici tridesetih let. 429 Liberalci so v politi čnem siste- mu monizma in v okviru stranke, ki je bila po njihovih besedah “ustanovljena kot sredstvo za izvajanje nove državne politike, instalirane z manifestom 6. januarja 1929 in potrjene z ustavo 3. septembra 1931”, 430 še po- glabljali svoj, že v dvajsetih letih oblikovani unitaristi čni in centralisti čni nacionalni program. 431 Ta program so v 429 JRKD je glede nacionalne problematike poudarjala, da “smatra narod Srbov, Hr- vatov in Slovencev kot nacionalno celoto, eno po krvi in jeziku in po svojih čustvih, po kontinuiteti ozemlja, na katerem živi nelo čeno, in po skupnih življenjskih intere- sih narodnega obstoja” – vse “v cilju oja čevanja narodne skupnosti za eno jugoslo- vensko narodno in državno misel”. V vprašanju državne ureditve je zahtevala, “da se na čelo zedinjenja izvede do konca”, da “bo sistem enotnosti državnih in politi čnih oblasti ter poslov izveden stvarno ter enako na vsem državnem podro čju”. Na tej podlagi je nasprotovala “vzdrževanju in osnovanju izjemnih pokrajinskih privilegijev” in podpirala le enotno državo “z enotno parlamentarno vlado, odgovorno enemu na- rodnemu predstavništvu”. Tako kot JRKD je tudi JNS poudarjeno zagovarjala na čelo jugoslovanskega narodnega unitarizma. Trdila je, da sestavljajo Srbi, Hrvati in Slo- venci, “žive č na nepretrganem ozemlju zemljepisne in narodopisne celote, po svojem poreklu, jeziku, svojih trajnih težnjah, po enakosti zgodovinske usode in doživljajev ter po nikdar ugasli zavesti o skupnosti enoten jugoslovenski narod”. Poudarila je tu- di, da “mora biti kraljevina Jugoslavija zgrajena in urejena kot edinstvena nacional- na država”, v kateri je “državno in narodno edinstvo (...) neizpremenljivo zajam čeno z eno državno ustavo za vso kraljevino”. Ta naj ima “eno Narodno predstavništvo za vso državo”, ki “sklepa zakone z obvezno mo čjo za vso državo in za vse državljane po predpisih ustave”. Program JNS je še zahteval, da mora upravna oblast služiti državi ter “ čuvati in š čititi državne interese”. – Jutro, 16. 12. 1931, Nova stranka ustano- vljena : v čeraj je bil sprejet program Jugoslovenske radikalne kmetske demokracije, 21. 7. 1933, Konstituiranje Jugoslovenske nacionalne stranke : program stranke. 430 Jutro, 19. 2. 1935, JNS in volitve. 431 O unitaristi čni in centralisti čni liberalni narodnopoliti čni usmeritvi v tridesetih letih glej Perovšek, Nekdanja SDS in nacionalno vprašanje 1929–1931, str. 179– 188; isti, Slovenski liberalci in narodno vprašanje 1931–1933, str. 255–276; isti, JNS in narodno vprašanje 1933–1935, str. 633–649; isti, JNS in narodno vprašanje 1935–1936, str. 1–16; isti, Na poti v moderno, str. 180–189. 167 V KRALJEVINI SHS/JUGOSLAVIJI tridesetih letih podpirali tudi liberalni zagovorniki av- tonomisti čno-federalisti čne usmeritve iz druge polovice dvajsetih let – nekdanji samostojni kmetijci. 432 Z JRKD/ JNS so ga delila tudi liberalno usmerjena gibanja, zbra- na ob glasilih Pohod, Borba in Boj, liberalne mladinske organizacije in društva ter liberalno-unitaristi čne sku- pine na ljubljanski Univerzi. 433 Liberalci so imeli narodno in državno enotnost za “ne- dotakljivo podlago vsega našega državnega življenja”. 434 Zato so pozdravljali težnjo, “da se popolnoma odstranijo razlike med sestavnimi deli državne (jugoslovanske – op. J. P.) narodnosti in da se v vsem življenju afirmirajo in uveljavijo unitaristi čna stremljenja”. 435 Poudarek, da jugoslovanstvo predstavlja “bistvo vsega našega nacio- nalnega življenja”, 436 je razkrival jedro liberalnega gleda- nja na slovensko in jugoslovansko vprašanje. 437 Po njem so imeli Slovenci že z Jugoslavijo “svojo lastno narodno državo”. 438 Vprašanje slovenstva z vsemi njegovimi po- javnimi oblikami – univerzo, slovenskimi srednjimi in osnovnimi šolami, javno uporabo slovenš čine itd. – so zato liberalci presojali skozi “zavest jugoslovenske celo- te in edinstva”, ki slovenstvo, enakopravno hrvatstvu in srbstvu, “samo vklju čuje v harmoni čno urejeno in celo- ti prospešeno (uspešno – op. J. P.) sožitje”. Pomembno naj bi bilo le, kako slovenstvo “spraviti v vsestransko koristen sklad z jugoslovensko celoto”. 439 To so liberal- ci pojasnili v komunikeju, ki so ga pod vodstvom slo- venskega liberalnega prvaka v tridesetih letih, Alberta Kramerja, vodilni politiki JNS iz Dravske, Savske in Pri- morske banovine 19. in 20. avgusta 1935 oblikovali na skupnem sestanku v planinskem domu liberalnega ma- riborskega župana dr. Franja Lipolda na Pohorju. V tem 432 Perovšek, Liberalizem in vprašanje slovenstva, str. 274–275. 433 Mikuž, Oris zgodovine Slovencev v stari Jugoslaviji, str. 423–431, 487–488, 490– 492; Kremenšek, Slovensko študentovsko gibanje 1919–1941, str. 144–147, 245– 254, 337–341; Vidovi č-Miklav či č, Mladina med nacionalizmom in katolicizmom, str. 6, 23, 28, 30–33, 207, 210, 219–222, 224, 227, 239–240, 244–245. 434 Jutro, 6. 10. 1929, Na poti v lepšo bodo čnost Jugoslavije. 435 Jutro, 4. 10. 1929, Živela kraljevina Jugoslavija! 436 Jutro, 10. 10. 1929, Prvi bani imenovani. 437 Glej Jutro, 13. 11. 1931, Nov duh v naši politiki, 1. 7. 1932, Vidovdanski kresovi, 2. 2. 1935, Nekaj potrebnih ugotovitev, 5. 5. 1935, Volitve. 438 Jutro, 13. 1. 1933, Slovenci tostran in onstran mej. 439 Jutro, 17. 1. 1933, Ogroženo slovenstvo. 168 komunikeju, imenovanem tudi Pohorska deklaracija, so liberalci – potem ko so po skupš činskih volitvah 5. maja 1935 izgubili oblast – opredelili svoj nadaljnji narodno- politi čni program. Po njem so bili Srbi, Hrvati in Sloven- ci “v etni čnem oziru en narod”, jugoslovanska nacional- na enotnost pa “ čuvstvo notranje, po usodi povzro čene povezanosti Srbov, Hrvatov in Slovencev in prepri čanje, da tvorimo vsi eno edinico, katere niti eden del ne bi mo- gel živeti svobodno in neodvisno življenje”. Zato imajo “samo v edinstvu nacije (...) poedini deli naroda možnost, da razvijajo svoje posebne kulturne tekovine in o čuvajo svoje tradicije, povezujo č jih s tradicijami narodne celote. Jugosloveni kot narod”, je bilo sporo čilo Pohorske dekla- racije, “se morejo razvijati samo v unitaristi čni državi”, v kateri je samo na osnovi resni čnega jugoslovanstva “mogoča polna in prava ravnopravnost vseh delov naro- da in vseh pokrajin države”. 440 Taki poudarki Pohorske deklaracije so razkrivali 440 Jutro, 22. 8. 1935, Beseda jugoslovenskih nacionalistov. Albert Kramer (1882–1943) (Spominski zbornik Slovenije, str. 91) 169 V KRALJEVINI SHS/JUGOSLAVIJI tudi liberalno politi čno opredelitev v vprašanju držav- nopravnega zna čaja jugoslovanske skupnosti. Liberalna politika, ki je poudarjala, da le mo čna in monarhisti č- na jugoslovanska država in tesna povezanost s Srbi in Hrvati Slovencem zagotavljata nadaljnji obstoj, politi č- no svobodo ter kulturni in gospodarski napredek, 441 je v vprašanju državne ureditve zagovarjala “strogo jugoslo- vensko, vseh separatisti čnih, plemenskih in partijskih vezi svobodno upravno politiko države”. 442 Torej dosledni državni unitarizem, kar se je najbolj izrazito pokazalo ja- nuarja 1933, ko so liberalci izredno ostro nastopili proti t. i. Ljubljanskim punktacijam, federativnemu državno- pravnemu programu, ki ga je Slovenska ljudska stranka oblikovala 31. decembra 1932. Ta program, ki je poleg srbske in hrvaške terjal tudi vzpostavitev slovenske fe- derativne enote v jugoslovanski državi in priznanje slo- venske narodne individualnosti, imena, zastave, finan č- ne samostojnosti ter politi čne in kulturne svobode, 443 je za liberalno politiko predstavljal “blazno zahtevo”, “naro- dni greh in zlo čin”. 444 In sicer zato, ker glede na liberal- no unitaristi čno doktrino ni bil ni č drugega kot “poskus razkosati Jugoslavijo s pomo čjo federacije” in ustvariti novo državo, “v kateri naj bi bile pravzaprav tri”. 445 Po besedah vidnega pripadnika JNS in ljubljanskega župa- na dr. Dinka Puca bi to ogrozilo obstoj jugoslovanske skupnosti, Slovence pa pahnilo v novo suženjstvo. S fe- derativnim preoblikovanjem države bi namre č dejansko bila “proglašena samostojna Slovenija”, katere obstoj bi bil vprašljiv. “Kdo bi jo priznal?” je spraševal, “kdo bi jo š čitil? Ali ne vidimo grabežljivih o či, kako se željno ozi- rajo na naše kraje, ki so bili od nekdaj cilj poželenja so- 441 Jutro, 8. 1. 1933, Slovenci ogor čeno zavra čajo in ostro obsojajo politiko razdira- nja, 10. 1. 1933, Separatisti čne punktacije, 11. 1. 1933, Resolucija banovinskega vodstva JRKD, 26. 1. 1933, Slovenci svojemu kralju, 29. 1. 1933, Separatisti čne punktacije in severna meja, 4. 3. 1933, Adresa Slovencev. 442 Jutro, 9. 10. 1929, uvodnik z dne 8. oktobra. 443 Jutro, 11. 1. 1933, Nih če se ne sme igrati z življenjskimi narodnimi interesi. – Podrobneje glej o Ljubljanskih punktacijah Slovenska novejša zgodovina, 1, str. 339–342 in Gašpari č, SLS pod kraljevo diktaturo, str. 164–175. 444 Jutro, 11. 1. 1933, Nih če se ne sme igrati z življenjskimi narodnimi interesi. – O podobnih oznakah Ljubljanskih punktacij glej tudi Jutro, 8. 1. 1933, Slovenci ogor čeno zavra čajo in ostro obsojajo politiko razdiranja, 10. 1. 1933, Separatisti čne punktacije, 29. 1. 1933, Separatisti čne punktacije in severna meja. 445 Jutro, 8. 1. 1933, Slovenci ogor čeno zavra čajo in ostro obsojajo politiko razdiranja. 170 sednjih narodov, ker je Slovenija klju č do morja, prehod od zahoda na vzhod, z juga na sever.” 446 Ob teh skrajnih opozorilih, ki so poudarjala za- vzemanje za “strogo in brezkompromisno politiko ju- goslovenskega državnega edinstva”, 447 pa so Ljubljan- ske punktacije liberalce vseeno navedle k stališ ču, naj bi prenesli “ čim ve čji delokrog upravnih in vseh jav- nih poslov na nižje upravne edinice vse do one mere, ki jo dovoljujejo življenjski interesi državne in narodne skupnosti”. 448 Tako opredeljena upravna decentralizaci- ja je seveda ostajala znotraj koncepta unitarne države, napovedovala pa je kasnejše, ne tako trdo liberalno gle- danje na rešitev jugoslovanskega državnega vprašanja. Temeljilo je v zahtevah po doslednem udejanjenju uni- tarizma, to je “popolne in resni čne enakopravnosti vseh pokrajin države in vseh delov naroda”, kar “izklju čuje vsako hegemonijo”. 449 Take zahteve niso bile novost v slovenski liberalni politiki, saj je podobne postavila že v drugi polovici dvajsetih let, ko se je v okviru Kme č- ko demokratske koalicije uprla velikosrbstvu in njego- vi hegemoniji. 450 Svoje razumevanje unitarizma, ki naj bi zagotavljal uravnotežen državni razvoj, so liberalci v drugi polovici tridesetih let, ko je vodenje slovenske politike prevzela avtonomisti čno-federalisti čna SLS, vsebinsko še razširili. Poudarjali so, da se “državna po- litika ne sme in ne more voditi pod pretežnim vplivom sa- mo enega dela naroda”, 451 pa č pa je treba “pokazati, da smo Srbi, Hrvati in Slovenci enakovredni nositelji naše nacionalne suverenosti in enakopravni voditelji naše države”. 452 Opozarjali so, da “naš državni problem ni iz- črpan s hrvaško-srbskim vprašanjem”, ampak “zahteva kategori čno polno sodelovanje nas Slovencev s polnim uveljavljanjem naših morali čnih, politi čnih, gospodar- 446 Jutro, 26. 1. 1933, Slovenci svojemu kralju. – Podrobneje o odzivu liberalne po- litike na Ljubljanske punktacije glej Perovšek, Slovenski liberalci in narodno vpra- šanje, str. 269–272. 447 Jutro, 9. 1. 1933, Proti separatisti čni izjavi Koroš čeve skupine. 448 Jutro, 8. 1. 1933, Slovenci ogor čeno zavra čajo in ostro obsojajo politiko razdi- ranja. 449 Jutro, 13. 11. 1931, Nov duh v naši politiki. 450 Perovšek, Liberalizem in vprašanje slovenstva, str. 258–268. 451 Jutro, 22. 8. 1935, Beseda jugoslovenskih nacionalistov. 452 Jutro, 5. 7. 1936, Novo razdobje v nacionalni politiki. 171 V KRALJEVINI SHS/JUGOSLAVIJI skih in kulturnih mo či”. S tem bi zadostili “upravi če- nim zahtevam posameznih delov naroda in interesom posameznih pokrajin, ne da bi se naša notranja mo č, ki leži v edinstvu, razbila, temve č nasprotno, da bi se oja čila”. 453 Poleg zagovarjanja decentralizirane unitarne drža- ve pa se je med liberalci v tridesetih letih uveljavilo tudi stališ če, ki je zahtevalo dejansko slovensko nacionalno emancipacijo. Zagovarjale so ga posamezne narodnode- mokrati čne skupine, ki so se zaradi podpiranja nede- mokrati čnega režima in politike jugoslovanskega uni- tarizma razšle z JNS. Omenjene skupine so terjale ena- kopravnost Slovencev in njihovo samovlado, torej táko jugoslovansko državo, ki bo slovenskemu narodu jam- čila njegov obstoj, neoviran razvoj in svobodno izražanje samega sebe na vseh podro čjih jezikovno-kulturnega, narodnega, gospodarskega in politi čnega življenja. Ve čji del teh skupin se je oblikoval sredi tridesetih let (sloven- ski ma čkovci, Zveza društev kme čkih fantov in deklet, demokratično preobraženo slovensko Sokolstvo), prvi, ki so – v letih 1932–1933 – prelomili s slovensko libe- ralno unitarno politiko, pa so bili literarni kritik Josip Vidmar (v knjigi Kulturni problem slovenstva) ter kul- turni in znanstveni delavci narodnoliberalne usmeritve, zbrani ob reviji Sodobnost. 454 Njihov pojav ter nastop narodno usmerjene demokrati čne skupine, zbrane ob glasilu Slovenija (že v letu 1932), 455 sta že v času kra- ljeve diktature pokazala, da tudi v liberalnem taboru obstaja avtenti čna slovenska usmeritev, temelje ča v mi- sli najvidnejših slovenskih liberalnih duhov iz obdobja 453 Jutro, 27. 6. 1935, Sprememba režima. 454 O oblikovanju narodnodemokrati čnih skupin v liberalnem taboru sredi tridese- tih let in prelomu liberalno usmerjenih kulturnih in znanstvenih delavcev z unitari- sti čno politiko JNS glej Mikuž, Oris zgodovine Slovencev v stari Jugoslaviji, str. 423, 423–433, 484–487, 489, 492–495, 497–500, 504–505, 526–531, 536–538; Nedog, Ljudsko frontno gibanje, str. 63–65, 67, 69–72, 107–108, 131–134, 248; Filipi č, Po- glavja iz revolucionarnega boja, 2, str. 163, 205, 208–209, 226–228; Perovšek, Oris življenja in dela Josipa Rusa, str. 11–14; isti, Lon čarjevi narodni in idejnopoliti čni pogledi, str. 51–52; Prunk, Kulturnopoliti čni profil revije Sodobnost, str. 866–867; isti, Slovenski narodni vzpon, str. 258–259, 273; Vidovi č-Miklav či č, Mladina med nacionalizmom in katolicizmom, str. 193–197, 194–201, 207; Slovenska novejša zgodovina, 1, str. 344–345, 423. O širokem in ostrem odzivu liberalne unitaristi čne politike na Vidmarjevo knjigo Kulturni problem slovenstva glej Perovšek, Slovenski liberalci in narodno vprašanje, str. 263–266. 455 Prunk, Slovenski narodni vzpon, str. 259–260. 172 med obema svetovnima vojnama – Ivana Prijatelja, Jo- sipa Vidmarja in Lojzeta Udeta. 456 Zahteve po slovenski narodni emancipaciji pa se- veda niso predstavljale zgolj ekskluzivnega stališ ča li- beralnih narodnodemokrati čnih skupin. Posebej so jih poudarili tudi v drugih politi čnih taborih in znotraj ra- znorodnih politi čnih skupin, gibanj in povezav. Sloven- sko nacionalno stališ če so v drugi polovici tridesetih let poudarjali Kmečko-delavsko gibanje (z glasili Slovenska zemlja, Ljudska pravica, Delavska politika, Delavski ob- zornik, Neodvisnost, Edinost), socialno-napredno giba- nje, zbrano ob glasilu Slovenska beseda, in katoliško- korporativisti čno usmerjeni skupini, zbrani ob glasilih Straža v viharju in Mi mladi borci. Najbolj prodorno pro- gramsko in politi čno osmislitev pa je v tem času imelo v okviru ljudskofrontnega gibanja. To gibanje, katerega temeljni nosilci so bili komunisti, slovensko usmerjena narodnodemokrati čna inteligenca, krš čanski socialisti in narodnodemokrati čno preobraženo slovensko Sokol- stvo, sta združevala samozavestno poudarjanje sloven- ske narodne samobitnosti ter jasna in odlo čna zahteva po slovenski narodni samoodločbi in avtonomisti čno-fe- derativnem preoblikovanju jugoslovanske države. 457 Kljub takim premo črtnim zahtevam pa je bila tudi v drugi polovici tridesetih let glavna nosilka politi čnega boja za slovensko narodnostno uveljavitev najmočnejša politi čna organizacija na Slovenskem – nekdanja SLS. SLS 458 je bila od 19. avgusta 1935 skupaj z nekdanjo Narodno radikalno stranko in nekdanjo Jugoslovansko muslimansko organizacijo združena v režimsko vsedr- žavno Jugoslovansko radikalno zajednico (JRZ). Kar za- 456 O narodnopoliti čni misli Ivana Prijatelja, Josipa Vidmarja in Lojzeta Udeta v času med obema svetovnima vojnama glej Prijatelj, Borba za individualnost slovenskega jezika (1924), str. 47–75; isti, Borba za individualnost slovenskega jezika (1926), str. 15–67; isti, Slovensko, slovansko in južnoslovansko vprašanje, str. 57–138; isti, Kulturna in politi čna zgodovina Slovencev; Vidmar, Kulturni problem slovenstva; Ude, Slovenci in jugoslovanska skupnost, str. 187–354. 457 Mikuž, Oris zgodovine Slovencev v stari Jugoslaviji, str. 433–436, 492–504, 531– 538; Nedog, Ljudsko frontno gibanje, str. 54, 58; Prunk, Slovenski narodni vzpon, str. 272–277, 281–286, 290–295. 458 Po uvedbi kraljeve diktature so v politi čnem življenju tridesetih let za posamezne politi čne opcije oziroma nekdanje politi čne organizacije, ki so delovale pred njeno uvedbo, uporabljali tudi prejšnje strankarske nazive. To se je ohranilo tudi v zgo- dovinopisju. 173 V KRALJEVINI SHS/JUGOSLAVIJI deva narodno problematiko, je JRZ branila nacionalno in državno enotnost in dopuš čala lokalno samoupravo, “ne da bi pri tem trpelo na čelo unitaristi čne ureditve”. 459 SLS v drugi polovici tridesetih let zaradi svoje za- vezanosti režimu JRZ 460 najprej ni poudarjala svojih av- tonomisti čno-federalisti čnih stališ č. Živ je bil tudi spo- min na konfinacijo njenih najvišjih voditeljev (Antona Korošca, dr. Frana Kulovca, dr. Marka Natla čena in dr. Antona Ogrizka) v letih 1933–1934, s katero se je režim Jugoslovanske nacionalne stranke odzval na Ljubljan- ske punktacije. 461 Tako je bilo iz ust posameznih stran- kinih funkcionarjev mogo če slišati tudi besede o čitnega prilagajanja jugoslovanskemu narodnemu in državne- mu unitarizmu. 11. avgusta 1935 je na zborovanju v Komendi Marko Natla čen izjavil, da Slovenci, Hrvati in Srbi (pa tudi Nemci in Madžari) tvorijo “jugoslovanski narod v politi čnem smislu”, medtem ko v etni čnem pred- stavljajo “tri narodne edinice”, ki se morajo razvijati “v okviru ideje višje jugoslovanske skupnosti”. 462 Še bolj do- lo čen je bil v tem pogledu podpredsednik banovinskega odbora JRZ za Dravsko banovino (to je slovenskega dela JRZ) in minister brez listnice v Stojadinovi ćevi vladi, dr. Miha Krek, ki je 1. junija 1936 na državnem kongresu JRZ v Beogradu zaklical: “Mi tudi danes nimamo druge večje narodne želje, razen da ostanemo za vedno del ve- like in mo čne Jugoslavije. (...) Kri je povezala stanove v Jugoslaviji in kri veže ves jugoslovanski narod v splošno človeško zajednico.” 463 V letih 1935–1937 je bila skoraj pozabljena tudi misel na avtonomijo. Stranka oziroma slovenski del JRZ se je namre č v tem času v glavnem za- dovoljil le z na čelnimi zahtevami po enakopravnosti Slo- 459 Prunk, Slovenski narodni vzpon, str. 269. – JRZ je v svojem programu poudarila, da je “za narodno in državno edinstvo, za edinstvo teritorija in za enotno državljan- stvo ter (da) bo te ideje propagirala in zastopala”. Kar zadeva izvajanje upravne oblasti, je sodila, da je “državno upravo (...) potrebno tako organizirati, da se bo po- edinim krajem dala možnost, da bodo morali urejati svoje lokalne potrebe, admini- strativne, gospodarske, finan čne, kulturne ter druge, v kolikor so vezane za poedine kraje, a na na čin, ki ne bo dovajal lokalne uprave v nasprotje z državo, z njenimi cilji in potrebami”. (Slovenec, 20. 8. 1935, Program Jug. radikalne zajednice) 460 Prunk, Slovenski narodni vzpon, str. 278. 461 O konfinaciji voditeljev SLS v letih 1933–1934 glej Gašpari č, SLS pod kraljevo diktaturo, str. 178–180. 462 Ponedeljski Slovenec, 12. 8. 1935, Govor dr. Marka Natla čena: Kako pojmujemo jugoslovanski narod in jugoslovansko edinstvo. 463 Ponedeljski Slovenec, 2. 6. 1936, Ustanovni državni kongres JRZ. 174 vencev, Hrvatov in Srbov. 464 Kljub temu pa je SLS našla pogum, da je spomnila na svoj izvirni narodni in avto- nomisti čni slovenski program. To je storila v posebni izjavi, ki jo je Slovenec objavil 20. februarja 1936. V njej je zapisala: “Mi nismo stvorili Jugoslavije niti kot kakšna tuja narodna manjšina, ker smo pa č Srbom in Hrvatom sorodni, niti kot najmanjši del kakšnega v goli domišljiji obstoje čega jugoslovenskegu naroda, ampak kot sloven- ski narod, ki je, naj bo še toliko majhen, ostalima bratski- ma narodoma kot svoja celota popolnoma enakopraven in nima nih če pravice, da bi od njega zahteval, naj se šte- vil čno mo čnejšima narodoma asimilira v škodo samega sebe ter žrtvuje svoj jezik, svoj kulturni zna čaj in nazor ter svoje naravne in nravstvene osobitosti.” Sodelovanje v JRZ smo sprejeli zato, ker smo si za cilj postavili “de- mokrati čno vladavino na podlagi neokrnjene polne ena- kopravnosti Slovencev, Srbov in Hrvatov, ki ni mogo ča druga če kakor v samozakonodajni ljudski upravi, v ka- teri vsak svoje narodne in pokrajinske zadeve sam vla- da, skupno pa je to, kar je za državno celoto neobhodno nujno.” 465 Zaradi te izjave je Državno tožilstvo v Ljubljani prepovedalo razpe čevanje Slovenca z dne 20. februarja 1936, in sicer z utemeljitvijo, “da izziva plemenski raz- dor”, ki ogroža javni red in mir, s čimer je bil “podan u čin zlo činstva”. Odziv Državnega tožilstva je vsekakor bila velika posebnost, saj je bilo cenzurirano režimsko politi čno glasilo. 466 Svoje narodnoavtonomisti čne zahteve je nato SLS poudarjala tudi v kasnejših letih ter je vse do razpada Kraljevine Jugoslavije v svojih programskopoliti čnih iz- javah zagovarjala potrebo po avtonomisti čnem preobli- kovanju države. Avgusta 1937 je terjala popolno poli- ti čno, kulturno in gospodarsko samoupravo Slovenije, 467 zahtevo “za samoupravno Slovenijo” in s tem ohranitev slovenske kulture, jezika in narodne samobitnosti pa je posebej poudarila na dan volitev v Narodno skupš či- 464 Slovenec, 26. 6. 1935, V znamenju pomirjenja duhov, 25. 7. 1937, Po sprejetju konkordata, Ponedeljski Slovenec, 8. 6. 1936, Mi smo dobri Jugoslovani in ostane- mo dobri Slovenci. 465 Slovenec, 20. 2. 1936, Naš protest. 466 Stiplovšek, Banski svet Dravske banovine 1930–1935, str. 295. 467 Prunk, Slovenski narodni vzpon, str. 279. 175 V KRALJEVINI SHS/JUGOSLAVIJI no, 11. decembra 1938. 468 Misel na avtonomijo oziroma pravico “slovenskega naroda do najširše samostojne zakonodajne notranje uprave v politi čnem in gospodar- skem ter kulturnem pogledu v skupni državi s Srbi in Hrvati” 469 je vodila SLS tudi po sklenitvi znanega spora- zuma med predsednikom kraljeve vlade in JRZ Dragi- šem Cvetkovi ćem in predsednikom HKS ter Kme čko de- mokratske koalicije dr. Vladkom Ma čkom, 26. avgusta 1939, o oblikovanju Banovine Hrvaške. 470 Potem ko je bila istega dne izdana Uredba kraljevskih namestnikov o Banovini Hrvaški, 471 s katero je le-ta v okviru Kraljevi- ne Jugoslavije dobila poseben državnopravni položaj in dolo čena znamenja državnosti, 472 se je SLS že sredi sep- tembra 1939 odlo čno zavzela za vzpostavitev slovenske banovine. 473 SLS je do take zahteve imela pravnoformal- no in politi čno osnovo, saj je še ena Uredba kraljevskih namestnikov, izdana 26. avgusta 1939, dolo čala, da se “predpisi Uredbe o banovini Hrvaški (...) lahko s Kra- ljevimi uredbami razširijo tudi na ostale banovine”. 474 V tem smislu je bila slabe tri tedne zatem, 14. septembra 1939, po nalogu predsednika vlade Cvetkovi ća oblikova- na posebna komisija, ki je imela nalogo pripraviti “vse potrebne zakonske predloge za prenos kompetenc v smi- 468 Slovenec, 11. 12. 1938, Pojdimo z navdušenjem, korajžo in ponosom po svojo veli častno zmago. 469 Slovenec, 30. 8. 1939, Sporazum in Slovenci. 470 O sporazumu Cvetkovi ć-Ma ček glej monografijo Boban, Sporazum Cvetkovi ć- Maček. 471 Banovino Hrvaško s sedežem v Zagrebu so po navedeni Uredbi sestavljali doteda- nja Savska in Primorska banovina (to je Hrvaška s Slavonijo in Dalmacijo) ter srezi Dubrovnik, Šid, Ilok, Br čko, Grada čac, Derventa, Travnik in Fojnica. V pristojnosti Banovine so bili poljedelstvo, trgovina in industrija, gozdarstvo, rudarstvo, gradbe- ništvo, socialna politika, zdravstvo, telesna vzgoja, pravosodje, prosveta, notranje zadeve in vse zadeve, ki so že pred tem sodile v pristojnost banovin. Druge zadeve s podro čja izvajanja državnoupravne oblasti so ostale v pristojnosti centralne državne oblasti. Z navedeno Uredbo sta bili zagotovljeni tudi finan čna samostojnost Banovi- ne Hrvaške in vzpostavitev avtonomne organizacije oblasti v njej. Banovina je imela svoj Sabor in bana, ki sta v okviru pristojnosti, prenesenih na banovino, izvajala zakonodajno in upravno oblast. Pri tem so vladarsko funkcijo in oblast jugoslovan- skega kralja ohranili tako, da sta zakonodajno oblast izvajala “Kralj in Sabor sku- pno”, medtem ko je upravno oblast izvajal “Kralj preko Bana”. Slednje je pomenilo, da je hrvaškega bana imenoval in razreševal kralj. Temu je pred nastopom svoje dolžnosti ban prisegel zvestobo. – SN KJ, 26. 8. 1939, Uredba o Banovini Hrvatskoj. 472 Čulinovi ć, Državnopravni razvitak, str. 204, 205. 473 Slovenec, 12. 9. 1939, Za prenos kompetenc na slov. banovino, 15. 9. 1939, Banovina Slovenije stopa v ospredje. 474 SN KJ, 26. 8. 1939, Uredba o proširenju propisa uredbe o banovini Hrvatskoj na ostale banovine. 176 slu dolo čil o razširitvi predpisov za hrvatsko banovino na druge banovine, med temi tudi na dravsko banovino”. 475 SLS je nato v okviru banske uprave Dravske banovine, v kateri je imela od srede tridesetih let vso oblast, spro- žila obširne priprave za ustanovitev slovenske banovi- ne. 476 Obenem je skozi vso zimo 1939–1940 opozarjala na svojo zahtevo po avtonomnem položaju Slovenije v jugoslovanski državi. 477 Strankin voditelj Korošec jo je na študijskem dnevu Akademske zveze, 7. marca 1940 v Ljubljani, izrekel takole: “Ako povemo (...), da si želimo našo državo Jugoslavijo videti čimpreje tako preurejeno, kakor se sedaj ureja na Hrvaškem, smo povedali vse, o čemer ne želimo in ne maramo voditi nobenih nadaljnjih diskusij.” 478 Podobne poudarke je na zborovanju mestne or- ganizacije JRZ v Mariboru, 4. maja 1940, izrekel vidni predstavnik SLS in minister za zgradbe v Cvetkovi ćevi vladi, Miha Krek. Opozoril je sicer, da rešitve vprašanja slovenske samouprave ni mogo če pospešiti, 479 a obenem zagotovil, da je, “odkar je urejeno tudi vprašanje financ banovine Hrvatske (...), zahteva po naši banovini Slove- niji postala sedaj mnogo utemeljenejša in opravi čljivej- ša”. Dejal je tudi, da “vse politi čne skupine v vsej državi, vsaj vse tiste, ki so na čeloma sprejele politiko narodne- ga sporazuma, tako one v vladi, kakor druge v opoziciji, smatrajo banovino Slovenijo kot najnaravnejšo prvo na- slednjo stopnjo izvajanja notranje ureditve države. Vsi Slovenci to žele, to ho čejo in to zahtevajo in ni razloga, da bi še oklevali”. Zato se “bomo odlo čno in brezobzirno po- stavili (…) v bran nasproti slehernemu, ki bi iz kakršnih koli destruktivnih, partizanskih (politi čno-strankarskih – op. J. P.) razlogov sedaj še oviral ostvaritev slovenske- 475 Slovenec, 15. 9. 1939, Komisija za prenos kompetenc na banovino Slovenijo. – V komisijo so bili imenovani minister za pravosodje dr. Lazar Markovi ć, minister za zgradbe Miha Krek in pomo čnik bana Dravske banovine dr. Stanko Majcen. (Vodu- šek Stari č, Liberalni patriotizem, str. 61, op. 4) 476 Slovenska novejša zgodovina, 1, str. 332, 396–397. 477 Prunk, Slovenski narodni vzpon, str. 288. 478 Slovenec, 8. 3. 1940, Dr. A. Korošec slovenski mladini. 479 “Ne vemo,” je dejal Krek, “ali bomo banovino dobili že danes ali jutri ali pojutri- šnjem, eno pa vemo, da jo bomo gotovo dobili, ker bomo brezpogojno vztrajali ob svoji zahtevi.” (Slovenec, 8. 5. 1940, Minister dr. Krek o našem notranjepoliti čnem položaju) 177 V KRALJEVINI SHS/JUGOSLAVIJI ga programa in uzakonitev banovine Slovenije”. 480 Zbo- rovalci so nato sprejeli resolucijo, ki je zahtevala, “da se zakonito osnuje čimprej naša slovenska samouprava, banovina Slovenija”. 481 Predsedniku vlade Cvetkovi ću so poslali tudi telegram, v katerem so poudarili, da “pri ča- kujejo vsi enodušno, da se čimprej uzakoni in oživotvori banovina Slovenija”. 482 Naslednji dan, 5. maja 1940, je stališ če o nujno po- trebnem oblikovanju banovine Slovenije Krek ponovno poudaril na skupnem taboru Kme čke zveze in Zveze po- ljedelskih delavcev v Prekmurju, zbranem v Murski So- boti. Kot bistveni del politi čnega programa SLS oziroma “naš politi čni evangelij” je izrekel zahtevo, da se doseže “samoupravna ureditev države, ki se mora raztegniti tu- di za Slovenijo”. 483 To “temeljno zahtevo slovenskega na- roda, da tudi on dobi v državi vse, kar mu gre”, je konec avgusta 1940 ponovil tudi Slovenec. 484 Táko politi čno programsko usmeritev SLS je potrdil tudi Kulovec, ko je po Koroš čevi smrti 14. decembra 1940 prevzel stran- kino vodstvo. Na seji širšega banovinskega odbora JRZ, 17. decembra 1940 v Ljubljani, je poudaril, da bo vedno “delal za cilje, za katere se je boril naš veliki pokojnik, za zmago krščanskih na čel v javnem življenju in za sloven- sko avtonomijo”. 485 Čeprav so priprave na oblikovanje Banovine Slovenije v banski upravi Dravske banovine zaradi vse bolj groze če vojne po letu 1940 prekinili, 486 je zahtevo po njeni vzpostavitvi, ki je “ne smemo opustiti”, Kulovec ponovno poudaril 2. februarja 1941. 487 Slove- nec jo je dva dni zatem utemeljil takole: “Proti uresni- čenju te dolgoletne želje in zahteve slovenskega naroda res ne more biti nobenih stvarnih pomislekov ve č. Ako je bilo mogo če poklicati v življenje banovino Hrvatsko, bo neprimerno lažje uresni čiti slovensko banovino, ko 480 Slovenec, 8. 5. 1940, Minister dr. Krek o našem notranjepoliti čnem položaju. 481 Slovenec, 9. 5.1940, Minister dr. Krek o našem zunanje-politi čnem položaju. 482 Podoben telegram, “s toplo željo, da bi njegova obljuba avtonomije Slovenije bila kmalu izpolnjena”, so Cvetkovi ću poslali tudi s shoda JRZ v Trbovljah, 21. 4. 1940. (Slovenec, 23. 4. 1940, Dva pomembna shoda ministra dr. Kreka) 483 Slovenec, 7. 5. 1940, Veli časten kme čko-delavski tabor v Soboti. 484 Slovenec, 25. 8. 1940, Obletnica blejskega sporazuma. 485 Slovenec, 18. 12. 1940, Novo vodstvo JRZ v Sloveniji. 486 Slovenska novejša zgodovina, 1, str. 397. 487 Slovenec, 4. 2. 1941, Smernice našega politi čnega vodstva : na čelni govor pred- sednika dr. Frana Kulovca v Celju. 178 smo Slovenci v državi kulturno, jezikovno in zemljepi- sno še neprimerno bolj jasno obeleženi kakor pa Hrvati ali Srbi.” 488 Zahteva po avtonomiji je torej bila – kot je 15. februarja 1941 dejal Kulovec na seji mestne organi- zacije JRZ v Mariboru – “naše na čelno stališ če”. Kljub razumevanju za “prednost in nujnost neodložljivih splo- šnih državnih problemov” in razmer “v današnjih ča- sih evropske in svetovne vojne” je po njegovih besedah avtonomija ostajala temeljna opredelitev slovenskega naroda, ki “ne bo prenehal s svojim politi čnim bojem za široko samoupravo, za banovino Slovenijo, dokler si je ne bo izvojeval”. 489 Kulovec je nato 2. marca 1941 na razširjeni seji okrajnega odbora JRZ v Ljutomeru še en- krat “pod črtal zahtevo slovenskega naroda po širši sa- moupravi – slovensko banovino”. 490 Skladno z njegovim poudarkom je sredi marca 1941 Slovenec zapisal, da je zahteva Kulov čeve politike “slovenska avtonomija, ki jo 488 Prav tam, Celjski govor dr. Kulovca. 489 Slovenec, 18. 2. 1941, Dr. Kulov čev govor o vprašanjih naše politike. 490 Slovenec, 4. 3. 1941, Vlada sporazuma ho če dostojanstveno ohraniti naš mir. Fran Kulovec (1884–1941) (Spominski zbornik Slovenije, str. 105) 179 V KRALJEVINI SHS/JUGOSLAVIJI bomo v novi državni ureditvi prej ali slej tudi dobili. (...) Naši cilji so vendar iz govorov dr. Kulovca in drugih vo- dilnih politi čnih osebnosti popolnoma jasni,” je opozoril Slovenec. “Na znotraj nadaljnja preureditev države.” 491 Tak je bil tudi med slovenskim narodom in velikim delom njegove politike uveljavljeni cilj slovenskega ži- vljenja v Jugoslaviji. Dvaindvajset let trajajo ča jugoslo- vanska izkušnja je namre č Slovence dodobra utrdila v prepri čanju, da je zanje jugoslovanska država, ki se ji sicer niso odrekali, resni čno sprejemljiva le, če se njena notranja bit spremeni in se v Jugoslaviji uveljavi sloven- ski narodnoemancipacijski interes. Toda to se v Kralje- vini Jugoslaviji ni zgodilo. Zgodovina Slovencem ni do- volila izvedeti, ali je v tej državi možno dose či enakopra- ven in suveren narodnopoliti čni položaj. Ob zahtevah, napovedih in pri čakovanjih, večjih ali morda manjših možnostih za preureditev jugoslovanske države, le-te po napadu sil osi na Kraljevino Jugoslavijo 6. aprila 1941 ni bilo ve č. Nastopil je nov, vojni čas in s tem druga če utemeljena vsebina slovenske narodne in politi čne zgo- dovinske izkušnje. 491 Slovenec, 16. 3. 1941, Naša pot. 180 Slovensko meš čanstvo, porojeno v avstrijski dobi iz narodnogospodarskega in socialnopoliti čnega prizade- vanja po svoji in splošni slovenski emancipaciji, je leta 1918 vstopilo v jugoslovansko državo kot kompleksno izoblikovan politi čni in družbeni dejavnik. Oba temeljna idejnopoliti čna pola, ki opredeljujeta zgodovinsko podo- bo meš čanskega sveta – liberalni in katoliški –, sta v ča- su do razpada habsburške monarhije že povsem jasno oblikovala svoje nasprotujo če si poglede na klju čna vpra- šanja slovenskega idejnega, družbenega in politi čnega razvoja. Proces ideološke in socialnopoliti čne diferenci- acije, ki je zajel slovensko družbo v zadnjih desetletjih 19. stoletja, je namre č slovensko liberalno in kasneje še katoliško meš čansko politiko odlo čilno utemeljil v obdo- bju po oblikovanju politi čnih strank v devetdesetih letih tega stoletja. Slovenska liberalna meš čanska usmeritev se je v idejnem, socialnem in politi čnem pogledu od leta 1894 izražala prek Narodne stranke oziroma Narodno napredne stranke za Kranjsko (od leta 1900 oziroma 1906 pa še prek Narodno napredne stranke za Goriško in Narodne stranke za Štajersko), katoliška usmeritev pa prek Slovenske ljudske stranke oziroma Vsesloven- ske ljudske stranke, v kateri se je po njenem “prevzemu oblasti na Kranjskem 1908 polagoma krepil meš čanski sloj”. 492 Ti dve usmeritvi znotraj slovenskega meš čan- stva sta si nato, razen ob prelomnih zarezah narodove 492 Lukan, Krš čansko socialno gibanje, str. 47. Idejnopoliti čni in socialnogospodarski nazori slovenskega meščanstva v času med svetovnima vojnama 181 V KRALJEVINI SHS/JUGOSLAVIJI zgodovine (leta 1918 ob razpadu habsburške monarhije in v klju čnih na čelnih opredelitvah po okupaciji Kralje- vine Jugoslavije leta 1941), vseskozi nasprotovali, njuni vsaksebi stoje či idejni, politi čni in socialnogospodarski nazori pa so označevali bit slovenskega meš čanstva v času med obema svetovnima vojnama. Predstavljali so zna čaj tistih politi čnih sil, ki so obvladovale tedanjo slo- vensko politiko in so sooblikovale politi čne razmere ter razvoj v prvi jugoslovanski državi. Na njihova narodno- politi čna stališ ča smo opozorili v prejšnjih poglavjih, v pri čujočem pa bomo predstavili druge temeljne nazo- re slovenske meš čanske politike v letih 1918–1941. V obravnavo nismo vključili tistih strank in gibanj (Nova- čanovo Slovensko republikansko stranko, razli čne obli- ke Prepeluh-Lon čarjevega avtonomisti čnega gibanja, gibanje Bojevnikov ob Stanetu Vidmarju, narodnode- mokrati čno skupino okoli lista Slovenija, liberalne na- rodnodemokrati čno in krš čanskosocialisti čno usmer- jene slovenske intelektualce, Kme čko-delavsko gibanje Vekoslava Kukovca, slovenske ma čkovce, skupino Slo- venska beseda Dinka Puca, demokrati čno preobraženo slovensko Sokolstvo in Lon čar-Doboviškovo Slovensko kme čko-delavsko stranko), katerih vodilni predstavniki so po svojem socialnem izvoru ali položaju sicer sodili v meščanski družbeni sloj, zagovarjali pa so nemeš čanski oziroma socialnoreformni politi čni program. 493 Prav tako ni obravnavan tisti del meš čanske politike, ki politi čno in programsko ni temeljil v izvirni socialnogospodarski in idejnopoliti čni akciji. To so bili slovenski radikalci, saj je bil njihov politi čni nastop le posledica širitve srb- ske Narodno radikalne stranke v Slovenijo. 494 493 Kermavner, Albin Prepeluh-Abditus, str. 531–551; Mikuž, Oris zgodovine Slo- vencev v stari Jugoslaviji, str. 503–504, 537–538; Nedog, Ljudsko frontno gibanje, str. 63–67, 69–75, 96–97, 110–113; Prunk, Pot krš čanskih socialistov v OF, str. 49–204; isti, Politi čne koncepcije slovenskega meš čanstva, str. 125–126; isti, Slo- venski narodni vzpon, str. 231–232, 251–260, 272–273, 275–277, 282, 284–286, 292–295; Perovšek, Oblikovanje programskih na črtov o nacionalni samoodlo čbi, str. 23–25; isti, Oris življenja in dela Josipa Rusa, str. 8–l5; isti, Prepeluh in SRSKD, str. 194–198; isti, Lon čarjevi narodni in idejnopoliti čni pogledi, str. 42–54; isti, Slo- venski avtonomizem socialisti čne smeri 1923, str. 83–87, 101–103, 113–116; Grdi- na, Kratka zgodovina SZ in SRS, str. 77–96. 494 O nastanku in razvoju Narodno radikalne stranke v Sloveniji glej podrobneje Ze- čevi ć, Na zgodovinski prelomnici, str. 103–108; Perovšek, Narodno radikalna stran- ka na Ko čevskem, str. 261–271. 182 Eno od bistvenih zna čilnosti, ki se pokažejo pri obravnavi temeljnih programskih vodil slovenskega me- ščanstva v času med svetovnima vojnama, predstavlja vztrajanje obeh meš čanskih polov zlasti pri njunih idej- nih in politi čnih nazorih, medtem ko so pri socialnogo- spodarskih nastale opazne vsebinske spremembe. Oba pola slovenskega meš čanstva sta svoje klju čne program- ske usmeritve poudarila že v prvih letih po nastanku jugoslovanske države. V idejnem pogledu sta na njune nazore vplivala predvsem državnopoliti čna uveljavitev boljševizma (komunizma), fašizma in nacizma ter dej- stvo, da so bili Slovenci kar zadeva “klerikalno-liberalni spor” po letu 1918 še vedno zazrti v nadaljnji ideološki boj. 495 Liberalni in katoliški idejnopoliti čni pol sta po na- stanku jugoslovanske države poudarila tudi vsak svoj socialnogospodarski program, ki sta ju v tridesetih letih prenovila, saj so posledice svetovne gospodarske krize (1929–1934) porajale tudi globalne spremembe v misel- nosti socialne in gospodarske politike. 496 Prvi, ki so v obdobju 1918–1941 celovito predsta- vili svoje poglede na nadaljnji slovenski idejni, politi čni in socialnogospodarski razvoj, so bili liberalci, ki so še v času habsburške monarhije, 29. in 30. junija 1918 v Ljubljani, ustanovili novo, organizacijsko in politi č- no enotno Jugoslovansko demokratsko stranko. Vanjo so se združile dotedanje Narodno napredna stranka za Kranjsko, Narodno napredna stranka za Goriško in Na- rodna stranka za Štajersko. 497 Takrat je bil sprejet tudi strankin program, v katerem so bila predstavljena vsa na čelna stališ ča in usmeritve takratnega slovenskega liberalizma. Program je zavra čal vsako strankarsko zlo- rabljanje vere, v drugih temeljnih politi čnih na čelih pa je terjal enakopravnost vseh državljanov in posebej še žensk. Zagovarjal je tudi na čelo, da nima nih če – bodi- 495 Vidovi č-Miklav či č, Mladina med nacionalizmom in katolicizmom, str. 46. – O tem glej tudi: Mojega življenja pot, str. 267–268; Šušterši č, Moj odgovor, str. 15–21. 496 Vidovi č-Miklav či č, Vloga in organiziranost mladine, str. 97. 497 O nastanku JDS na Slovenskem glej podrobneje Perovšek, Na poti v moderno, str. 193–222. – JDS, ki so jo leta 1918 ustanovili slovenski liberalci, se je v prvi polovici leta 1919 z drugimi unitaristi čno in centralisti čno usmerjenimi jugoslovan- skimi liberalno-demokratskimi politi čnimi strankami in skupinami združila v vse- državno JDS. (O procesu, ki je vodil k oblikovanju vsedržavne JDS, glej Perovšek, Liberalizem in vprašanje slovenstva, str. 124–130) 183 V KRALJEVINI SHS/JUGOSLAVIJI si posameznik bodisi stan ali institucija – nikakršnih predpravic, in opozarjal, da noben stan ne sme živeti na račun drugih stanov. V tem smislu je podpiral enako- merni socialni dvig vseh stanov, zlasti socialno šibkih, ob opozorilu, da je nedemokrati čno, če imajo enostran- sko družbeno premo č gospodarsko šibkejši. Vzporedno s tem se je program zavzel za odpravo smrtne kazni ter državno in brezplačno šolstvo. V zvezi z gospodarskimi vprašanji je podpiral podržavljenje velikih obratov (že- leznice, premogovniki, izraba vodnih sil), sicer pa je za- govarjal osebno podjetnost in zadružno združevanje za- sebnega gospodarstva, če za to obstaja ustrezen interes. Na kmetijskem podro čju se je zavzel za odpravo fidejko- misov in za prepre čevanje drobitve kmetij. Glede soci- alne problematike je program terjal splošno bolniško, nezgodno in starostno zavarovanje, brezplačno zdravni- ško pomo č za siromašne ter splošno delavsko socialno zakonodajo. V zvezi z delavskim vprašanjem je zahteval, da mora biti delavec zaš čiten pred kapitalisti čnim izko- riš čanjem in udeležen pri dobi čku iz proizvodnje. Pro- gram je podpiral zahteve po kolektivni pogodbi in pri- znaval upravi čenost zahteve po 8-urnem delavniku. 498 Posamezne idejne, socialne in politi čne prvine strankinega programa je kmalu po ustanovitvi JDS po- sebej poudaril še prvi strankin na čelnik, eden od naj- vidnejših slovenskih liberalnih politikov in ljubljanski župan, Ivan Tav čar. Iz njegovih pojasnil je bilo razvidno, da želi slovensko liberalno meš čanstvo zmanjšati vpliv Katoliške cerkve na slovensko družbeno in politi čno ži- vljenje ter ohraniti svojo socialno in gospodarsko mo č pred tistimi, ki je nimajo. Že uveljavljeno socialnogospo- darsko razmerje mo či v slovenski družbi naj bi ostalo nespremenjeno, saj bi le to bilo porok za solidne druž- bene razmere in demokrati čno politi čno življenje. Tav- čar se je pri tem opiral na misel, da “tudi v državah, v katerih se je demokracija najbolj razvila, obstajajo razli- ke, in nikjer ne opažamo, da bi posamezne osebe imele enako ceno, enak pomen in enako veljavo”. 499 Ob pou- 498 Perovšek, Programi politi čnih strank, str. 23–28. 499 Slovenski narod, 27. 6. 1918, Ivan Tav čar, Pozdrav Jugoslovanski demokratski stranki! 184 darku, da JDS priznava enakost vseh družbenih slojev, je zavra čal kakršno koli nadvlado aristokracije, kme č- kega, trgovskega ali uradniškega stanu nad drugimi stanovi. Posebej odlo čno je zavra čal politi čno nadvlado duhovš čine ter nasprotoval možnosti, “da bi delavstvo, ki v nobeni kulturni državi ne tvori ve čine prebivalstva, imelo nadvlado nad vsemi drugimi stanovi”. Temeljni družbenopoliti čni koncept liberalizma je bila po njego- vih besedah harmonija “v imenu celokupnosti, tako da se bo življenje naroda lahko primerjalo velikemu stroju, ki dela za celokupnost, pri katerem pa ima vsako kolo in tudi vsako kolesce odkazano svojo posebno nalogo, tako da stroj obstane, če vzameš iz njega kolo ali pa tudi najmanjše kolesce. In ta harmonija v politi čnem in gospodarskem življenju,” je poudaril Tav čar, “mora biti prvi ideal, pa tudi prvi cilj naše Jugoslovanske demokrat- ske stranke.” 500 Pri svojih klju čnih programskih na čelih, ki jih je opredelila nekaj mesecev pred nastankom jugoslovan- ske države, je slovenska liberalna meš čanska politika vztrajala vse obdobje med letoma 1918–1941. V tem času so njene strankarske predstavnice (JDS, SDS, JRKD, JNS) ve čkrat predstavile svoje idejne, politi čne in socialnogospodarske nazore – bodisi v razli čnih na- čelnih programskih izjavah bodisi pri obravnavi tedaj aktualnih politi čnih vprašanj. Liberalci so o komuniz- mu, ki so ga kot vsi drugi v tistem času opredeljevali kot boljševizem, menili, da je ruski socialni in državni eks- periment “pokazal zmotnost in neizvedljivost socialisti č- nih teorij”. Le-te namre č “ne vidijo pravega človeka pred sabo in (...) ne ra čunajo z njegovimi povpre čnimi raz- položenji in nagibi. Najracionalnejša produkcija ostane tudi v bodočnosti poslovna in zasebna,” je opozoril Slo- venski narod, “ker je kljub vsem izrastkom najcenejša, najpopolnejša in najpodjetnejša. Socijalna vprašanja pa bodo tudi v bodočnosti spadala v delokrog razvitega sr č- nega življenja.” 501 Zato so liberalci privolili le v “pametne socijalne reforme, iz katerih naj se rodi soglasje med 500 Slovenski narod, 8. 7. 1918, Ivan Tav čar, Nekoliko pripomb h gospodarskemu programu JDS. 501 Slovenski narod, 24. 1. 1924, Vladimir Ilji č-Uljanov-Ljenin. 185 V KRALJEVINI SHS/JUGOSLAVIJI delodajalci in delavci in ljubezen med vsemi stanovi, vse drugo so samo utrinki surove sile”. 502 In to surovo silo je liberalna meš čanska politika vi- dela v komunizmu, ki je “program najve čje nekulture, najve čje nesvobode in tiranstva, kakor ga ni izvrševal ni- ti nekdanji ruski car”. 503 Boljševiki so “iz na čelnih vzro- kov dovolili vsesplošen požig, razdejanje in uni čevanje takozv. meš čanske kulturnosti in civilizacije, ra čunaj- o č, da bo na razvalinah preteklosti sama od sebe vzni- kla socijalisti čna družba prihodnosti”, je pisal liberalni meščanski tisk. 504 Opozarjal je, da komunizem pomeni zrušenje vsega, “kar obstaja danes zakonov, ustanov ter javnih in privatnih dobrin”, ter vzpostavitev oblasti “nekaterih ljudi, ki bi razpolagali z življenjem, svobodo in imetjem državljanov”; 505 pomeni “diktaturo manjšine nad ve čino”, “brezobzirno diktaturo enega stanu nad vsem ostalim prebivalstvom”. 506 S tem stališ čem je bil usklajen poudarek, da je treba “boljševizem in njegove posredne ali neposredne sorodnike (...) zatreti, četudi s silo. Kdor pa nanj pristaja se je sam postavil izven zakona”. 507 Za liberalno meš čansko politiko je komuni- sti čno gibanje predstavljalo “gadjo zalego”, ki ji je treba “streti glavo”. 508 Liberalci so v komunisti čnem gibanju videli judovski vpliv, ker je “levi čarski komunizem skoro izklju čno stvar židovskega narodnega zna čaja”, pa tudi “boljševiško revolucijo so vodili in ravnali židje”. 509 Slo- venski liberalizem je torej ob zavra čanju komunizma po- kazal svoj protisemitski zna čaj. 510 Predvsem pa je vztra- jal v svojem prepri čanju, “da je komunizem kot ideja v resnici to, za kar so ga sociologi in psihologi proglašali 502 Slovenski narod, 18. 4. 1920, Ivan Tav čar, Komunizem? 503 Prav tam. 504 Slovenski narod, 24. 1. 1924, Vladimir Ilji č-Uljanov-Ljenin. 505 Jutro, 31. 12. 1920, Za red in svobodo : vladni razglas proti hujska čem. 506 Slovenski narod, 8. 6. 1924, Vsi na branik države in nacije! 507 Jutro, 3. 6. 1924, uvodnik z dne 2. junija. 508 Slovenski narod, 23. 7. 1921, †Milorad Draškovi ć. 509 Jutro, 2. 2. 1937, Po moskovskem procesu. O tem glej tudi Jutro, 17. 1. 1935, Dva tipi čna boljševiška voditelja. 510 Slovenski liberalci so na svojo protisemitsko naravnanost opozorili že kmalu po nastanku jugoslovanske države. Na zboru zaupnikov slovenskega dela JDS, 6. 7. 1919 v Ljubljani, so sprejeli posebno resolucijo proti Judom, v kateri so od jugo- slovanske vlade zahtevali, naj posveti naraš čajo čemu priseljevanju Judov najve čjo pozornost ter ga z vsemi dopustnimi sredstvi omejuje. – Perovšek, Programi politi č- nih strank, str. 32. 186 že ves čas, namre č le utopija, ki se nikjer in nikdar do- seči ne da. Zato pa so tudi brezplodne in nesmiselne vse neizmerne žrtve, ki so nujno združene z vsakim posku- som realizacije komunisti čnega programa. Z majhnim odlomkom teh žrtev in naporov se dajo dose či mnogo večji, lepši in trajnejši uspehi za duševni in materialni napredek vsakega naroda, predvsem pa onih socialno šibkih stanov, za katerih odrešenika se po nemarnem izdaja komunizem,” je ob dvajsetletnici oktobrske revo- lucije zapisalo Jutro. 511 Toda verjetno najostrejšo libe- ralno obsodbo in zavrnitev komunizma je že leta 1920 podal Tav čar, ki je ob ustanovitvi komunisti čne stranke na Slovenskem, 11. aprila 1920, zapisal naslednje be- sede: “Lahko palite hiše, lahko jemljete po hišah, lahko morite po hišah – vse to bo trajalo kratek čas, potem pa se vam bo tako godilo, kakor se godi komunistom na Ogrskem (mišljen je zlom Madžarske sovjetske republi- ke 1. avgusta 1919 – op. J. P.), kjer je celi komunizem poginil na vislicah!” 512 Tako kot komunizem je slovenski liberalizem ostro zavra čal tudi politi čni katolicizem. Le-tega je dosledno lo čeval od izražanja verskega prepri čanja ter eti čnega in socialnega pomena verskega življenja, saj so bili libe- ralci z dogmati čno-zakramentalnega vidika v zasebnem življenju lojalni katoli čani. 513 Liberalna meš čanska poli- tika je poudarjala, da spoštuje “verstvo kot naraven či- nitelj v človeškem čustvovanju” 514 in da bi bila “duhovna obnova (...) v znamenju krš čanstva tudi za Slovence po- trebna in od vsakega nacionalno čute čega zaželjena”. 515 Kot je ob II. evharisti čnem kongresu za Jugoslavijo, ki je bil od 28. do 30. junija 1935 v Ljubljani, zapisalo Jutro, bi to pomenilo “jasno in nedvoumno priznanje visokih eti čnih na čel, ki tvorijo bistvo krš čanskega verovanja”. – “Slovenci smo s sprejetjem krš čanstva tako reko č šele stopili v zgodovino,” je ob tej priložnosti poudaril vodil- 511 Jutro, 9. 11. 1937, Dvajset let boljševisti čne Rusije. 512 Slovenski narod, 18. 4. 1920, Ivan Tav čar, Komunizem? 513 Bergant, Kranjska med dvema Ivanoma, str. 18, 103. – O priznavanju in spošto- vanju verskega prepri čanja pri liberalcih v času po nastanku jugoslovanske države glej Perovšek, Programi politi čnih strank, str. 25, 30, 37. 514 Perovšek, Programi politi čnih strank, str. 57. 515 Jutro, 12. 9. 1924, uvodnik z dne 11. septembra. 187 V KRALJEVINI SHS/JUGOSLAVIJI ni liberalni politi čni list. “Vse, kar je bilo pred tem, leži v megleni nejasnosti. Krš čanski svetovni in življenjski nazor je ve č ko tiso č let nepretrgoma najve čjemu delu našega ljudstva edini nazor, ki vodi njegove rodove na življenjskih poteh. In če ne bi bil ni č drugega nego to, bi že pomenil zaradi svojega izredno dolgega vpliva na uso- do našega naroda uvaževanja vredno socialno, moralno in duševno silo. Dejstvo, da je moderna doba izobliko- vala tudi druge nazore, ne izpremeni ni česar na stalno- sti in globoki zakoreninjenosti krš čanstva, ki je pri nas izraženo v katoliški veroizpovesti. (...) Nobena ,sodobna’ ideologija ni tako mo čna in prepri čevalna, da bi mogla nadomestiti veliko kulturno, eti čno in psihološko vsebi- no krš čanstva, ki je še vedno neiz črpen rezervoar mo- ralnih sil v našem ljudstvu in ki pomeni zaradi tega tu- di socialno silo neprecenljive vrednosti, saj predstavlja duhovno povezanost s preteklostjo ter ve čnostna na čela v minljivih vrtincih časa.” Hkrati pomeni tudi “socialno oblikujo čo silo, ki nujno vodi k solidarizmu, napolnjuje svoje vernike z zavestjo višje odgovornosti ter daje njiho- vemu dejanju in nehanju globlji smisel”. Danes se “pri ocenjevanju krš čanstva in posebej še katoli čanstva”, je nadaljevalo Jutro, “polaga važnost na njegovo nadoseb- no, družbeno, narodno, ob čečloveško vrednost. Njegova socialna naloga ni, da rešuje to, česar ne bo mogo če re- šiti pred tokom časa, marve č da oznanja ideale ljubezni do bližnjega, člove čnosti, miru in dobrote, visoke nrav- ne vzore odpovedi in požrtvovalnosti, ki so tako zvezani z duhom Kristovega nauka, da jih nobena bodo ča tiso č- letja ne bodo mogla in smela zatajiti.” Zato “se ves naš narod, najsi sicer lo čijo posameznike osebna naziranja, globoko zaveda moralne vloge čiste verske misli v soci- alnem in narodnem življenju”. 516 Opozorimo naj, da so navedene Jutrove besede na katoliški strani toplo spre- jeli. Slovenec je poudaril, “da so izginile te (kongresne – op. J. P.) dni vse politi čne razlike in da so tudi glasila skupin, ki so kulturno usmerjene ve č ali manj druga če nego mi, proslavila evharisti čno manifestacijo kot mani- festacijo krš čanskega idealizma in nravstva ter dokaza- la, da vsak pravi Slovenec nosi Boga v svojem srcu in da 516 Jutro, 28. 6. 1935, V znamenju križa. 188 je vsak pošten slovenski človek, četudi nismo prav vsi v vseh na čelih popolnoma istih misli, trdno prepri čan, da nas iz sodobne duhovne zmede in tudi iz gospodar- ske stiske (globoko zna čilno je, s kolikim razumevanjem in vnemo so doprinesli k sijaju evharisti čnega kongresa tudi naši gospodarski /liberalni – op. J. P./ krogi) ne more rešiti ni česar drugega kakor religiozni idealizem in nravstvena trdnost krš čanstva in njegove kulture.” 517 Povsem druga če pa je liberalna meš čanska politika gledala na – kot je pisal njen politi čni tisk – vpraša- nje “klerikalizma, to je izrabe cerkve in vere v politi čne svrhe”. 518 Poudarjala je, da je “klerikalizem (...) politi čna organizacija duhovnikov in cerkvenih dostojanstveni- kov, ki nastopa z edinozveli čavnim politi čnim ter dru- gim programom in ki odreka ostalim strankam vsako upravi čenost”. 519 Opozarjala je, da politi čna predstavni- ca nasprotnega idejnopoliti čnega tabora, katoliška Slo- venska ljudska stranka, “ne bazira svoje strankarske 517 Slovenec, 2. 7. 1935, Ljubezen vse zmaga. 518 Slovenski narod, 23. 8. 1924, Malo poduka. Glej tudi Jutro, 12. 9. 1924, uvodnik z dne 11. septembra; Slovenski narod, 21. 7. 1933, Na čela in smernice Jugosloven- ske nacionalne stranke; Perovšek, Programi politi čnih strank, str. 57. 519 Slovenski narod, 23. 8. 1924, Malo poduka. Množica ob zaklju čku II. evharisti čnega kongresa za Jugoslavijo 30. junija 1935 na Stadionu za Bežigradom v Ljubljani (II. evharisti čni kongres za Jugoslavijo, str. LXXXI) 189 V KRALJEVINI SHS/JUGOSLAVIJI moči na prepri čanju svojih ožjih politi čnih in socijalnih programov, marve č (…) cerkvene in verske propagande”. Ker imata vera in Cerkev univerzalno poslanstvo, je za- to “najve čja cerkvena in tudi dogmati čna kratkovidnost (…) omejevati to misijo na pripadnike ene stranke”. 520 Liberalno stališ če je bilo, naj “duhovš čina ne izrablja svojega verskega vpliva na razne postranske, zlasti strankarsko politi čne svrhe”. 521 Zato so se liberalni po- litiki leta 1921 zve činoma zelo ostro zavzeli za sprejem t. i. kanzelparagrafa, to je ustavne dolo čbe, po kateri verski predstavniki svoje duhovne oblasti pri izvrševa- nju verskih obredov in drugih službenih dolžnosti ne bi smeli uporabljati v strankarske namene. To dolo čilo je nato bilo vklju čeno v besedilo obeh ustav, oblikovanih v času prve jugoslovanske države. 522 Z uvedbo kancelparagrafa, h kateri so odlo čilno prispevali slovenski liberalci, 523 je liberalizem proti poli- ti čnemu katolicizmu dosegel pomembno politi čno zma- go, zlasti če upoštevamo, da je bil zanj “klerikalizem (...) nevarnejši notranji sovražnik nego svobodomiselni komunizem”. 524 Liberalna meš čanska politika je posebej poudarjala, da ima “v politikujo či duhovš čini (...) ljud- stvo vsak dan nove dokaze o diametralni razliki med dejanji in besedami onih, ki so po svojem poklicu po- zvani biti v moralnem pogledu vodniki naroda”. 525 Li- beralci so za politikujo če duhovnike našli precej hude besede. “Duhovnik, ki zlorablja vero za politiko, ni božji namestnik, temve č je v resnici služabnik hudi ča, ki ga je obsedel in ho če delati preko nevrednega duhovnika,” je leta 1924 zapisalo na podeželju razširjeno glasilo JDS Domovina. 526 Opozarjala je tudi, da “politikujo či duho- vščini ni ni č za vero, ona se ne boji ne Boga in ne hudi ča, le na to gleda, kako bi vse dobila pod krivo palico”. 527 In 520 Slovenski narod, 28. 8. 1923, Po katoliškem shodu. 521 Jutro, 23. 7. 1933, Po kongresu JNS. 522 UL DVS, 27. 7. 1921, Ustava Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev; Ustav kra- ljevine Jugoslavije, str. 4. – O pogledih slovenske politike na vprašanje kancelpa- rafa glej podrobneje Perovšek, Slovenska politika in uvedba kancelparagrafa, str. 105–117. 523 Perovšek, Slovenska politika in uvedba kancelparagrafa, str. 108. 524 Slovenski narod, 25. 8. 1923, Mrtvi klerikalizem. 525 Jutro, 12. 9. 1924, uvodnik z dne 11. septembra. 526 Domovina, 21. 3. 1924, Misijonski napadi na “Domovino”. 527 Domovina, 16. 1. 1925, Resen klic vsem, ki žele sebi in svojim dobro. 190 prav to ni “v interesu blagotvornega delovanja katoliške cerkve med Slovenci”, je poudarjal liberalni meš čanski pol. “Saj ni ve č skrivnost, da škoduje klerikalizem katoli- ški cerkvi in veri veliko ve č, kakor ji pa koristi. S politiko in s politi čnim pritiskom ni mogo če pridobivati vernike ter jih utrjevati v ljubezni in udanosti do Božanstva.” 528 Te- mu je dodal še naslednje: Naj zato “klerikalne stranke (mišljena je SLS – op. J. P.) ne vežejo svojih programov to se pravi svojih tuzemskih, gospodarskih, socijalnih in drugih programov z bistvom nebeške misije katoliške cerkve ter naj izvrše lo čitev politike od vere in cerkve”. 529 Tako bi lahko odpravili “boj med klerikalizmom in libe- ralizmom, z drugimi besedami dejstvo obstoja klerika- lizma med Slovenci”. Liberalci so ob tem poudarili, da klerikalizma, ki je danes “prokleto resen fakt (...) niso ustvarili liberalci, najmanj slovenski naprednjaki”. 530 Ti zagovarjajo izklju čno in zgolj le svobodo prepri čanja, ki naj jo vsakdo svobodno izraža in uveljavlja. 531 Svoboda prepri čanja, ki ni podrejena nikakim dogmam, 532 in pre- pri čanje “o nujnosti odprave klerikalizma (...) v intere- su čistega politi čnega življenja ter pristnega narodovega napredka” 533 je bilo osnovno liberalno idejno vodilo v času med svetovnima vojnama. Liberalci so ga vklju čili tudi v eno od temeljnih razlag svojih duhovnih, eti čnih, kulturnih in filozofskih maksim v času med obema sve- tovnima vojnama. “Besedica liberalizem,” je leta 1924 zapisal najstarejši slovenski liberalni politi čni časopis Slovenski narod, “v bistvu pomeni svobodoljublje v du- ševnem oziru, ljubezen do notranje miselne svobode in samostalnosti, nadalje voljo do izvirnega življenja po svobodnih zakonih lastne vesti. Tak je liberalizem, ki se je propovedoval pri nas. Moramo takoj re či, da je še danes na mestu, ker pomeni edino resno, stvarno in možno podlago kulturnega napredka. Ko smo se torej oprijeli takega liberalnega pokreta, smo ravnali dobro, 528 Slovenski narod, 23. 8. 1924, Malo poduka. O takih stališ čih glej tudi Slovenski narod, 28. 8. 1923, Po katoliškem shodu. 529 Slovenski narod, 6. 9. 1924, Mnogoli čnost in oportunizem. 530 Slovenski narod, 23. 8. 1924, Malo poduka. 531 Perovšek, Programi politi čnih strank, str. 57. 532 Prav tam, str. 52. 533 Slovenski narod, 23. 8. 1924, Malo poduka. 191 V KRALJEVINI SHS/JUGOSLAVIJI ker smo s tem uvedli v slovensko kulturo svež element samotvorne energije na duševnem polju. Liberalizem pri nas ni nastopal proti pozitivnemu verstvu, ki ga je vsik- dar spoštoval in celo branil. Pa č pa je zagovarjal princip svobode na duševnem polju, kjer je smatral, da le on more regulirati medsebojne odnošaje razli čnih nazorov v kulturi, verstvu, filozofiji in življenju sploh. To, samo to, je bil liberalizem pri nas. Mogo če, da pomeni liberali- zem pri drugih narodih še nekaj drugega, recimo primes protestantske propagande. – Mi vpoštevamo liberalizem v navedenem plemenitem pomenu besede, kot duševno svobodoljubje. Liberalizem je še vedno na duševnem po- lju to, kar je bil za politi čno življenje demokratizem in parlamentarizem po dolgih stoletjih suženjskega poda- ništva v fevdalni in absolutisti čni dobi Evrope.” 534 Na osnovi svojih demokrati čnih in svobodoljubnih idejnih in politi čnih izhodiš č so liberalci presojali tu- di italijanski fašizem in nemški nacizem. Do fašizma so imeli dvojni odnos. Liberalna meš čanska politika, ki je podpirala jugoslovanski unitarnocentralisti čni narodnodržavni program, je po eni strani fašizem za- govarjala kot odlo čilni dejavnik italijanske narodne in državne enotnosti, 535 po drugi strani pa ga je odlo čno odklanjala zaradi njegove grobe protislovenske naro- dnodržavne politike in nedemokrati čnega zna čaja. 536 Liberalni meš čanski družboslovni in politi čni tisk je poudarjal, da fašizem predstavlja teroristi čno in tota- litaristi čno gibanje, 537 ki se je razvilo “iz stavkolomskih tolp. (...) Do oblasti fašisti niso prišli normalnim potom, z volilno zmago,” je opozorilo Jutro. “Na državno krmi- lo se niti niso povzpeli z organizirano revolucijo, ki bi jo odobravala ve čina naroda, marve č z grotesknim ko- medijantskim pohodom na Rim (...). Fašizem je nasilna 534 Prav tam. 535 Jutro, 2. 10. 1938, Nekaj naukov za nas. 536 O protislovenskem zna čaju italijanskega fašizma in fašisti čni protislovenski narodnodržavni politiki glej Kacin-Wohinz, Primorski Slovenci pod italijansko za- sedbo; ista, Narodnoobrambno gibanje primorskih Slovencev; ista, Prvi antifaši- zem v Evropi; Pelikan, Tajno delovanje primorske duhovš čine pod fašizmom; Ka- cin-Wohinz–Pirjevec, Zgodovina Slovencev v Italiji, str. 29–79; Slovenska novejša zgodovina, 1, str. 510–552. 537 Slovenski narod, 1. 11. 1922, O fašistovskem pokretu, 13. 11. 1926, 12. novem- bra l. 1926; Vr čon, Fašizem in lastnina, str. 167. 192 vlada oborožene, obupne manjšine, ki strahuje ogro- mno večino italijanskega svobodoljubnega naroda,” je dodalo Jutro. “Fašistovski režim gazi celo ob či pravni princip” in “pljuje v lice” demokraciji in na čelu parla- mentarne večine. 538 Liberalni teoretiki so ob tem opozo- rili, da fašizem nima oprijemljive notranje vsebine in da je “fašisti čna ,doktrina’ zaenkrat le še neurejena zmes vseh mogo čih teorij in hipotez, ki se pa strinjajo samo v pobijanju takozvanega demo-liberalnega reda predfa- šisti čne dobe”. 539 Kljub temu pa je Jutro že zelo zgodaj opozorilo, da je fašizem grožnja za evropski mir. 540 A v liberalnem taboru so bili prepri čani, da bo “z železno neizprosnostjo” zgodovine, po kateri propade vsakdo, kdor se postavi v popolno nasprotje s tokom časa, pro- padel tudi fašizem, saj si je “hujšega nasprotja duhu modernega časa, kakor je fašisti čni na čin vladanja (...), težko predstavljati”. 541 Liberalna napoved je bila takale: S strahovlado “po boljševisti čnem vzorcu, s sankcioni- ranjem metod, ki so v navadi pri nemških ultradesnih politi čnih morilcih, si fašizem izstavlja žalostno spri če- valo obupne, čeprav do zob oborožene manjšine, ki se z barbarskimi sredstvi odteguje dnevu sodbe, a se mu odtegnila ne bo”. 542 Enako odklonilno kot fašizem je slovenska liberal- na meš čanska politika ocenjevala tudi nacizem. Že ta- koj po prihodu Hitlerja na oblast in kasnejši združitvi vse državne in vojaške oblasti v njegovih rokah je opozo- rila, da “ima novi nemški imperializem še visoke cilje”, 543 Nem čijo pa je videla kot državo, v kateri “vlada narodno- socialisti čna totaliteta”. 544 In to ne le proti Židom, tem- več proti vsakomur, “kadar njegovo dejanje in nehanje režimu kljukastega križa ne bo po volji”; torej tudi “proti marksistom, liberalcem in ultramontanistom”! 545 Libe- ralna meš čanska družboslovna misel pa je opozorila, da 538 Jutro, 6. 11. 1926, Fašistovska inkvizicija v Italiji. 539 Vrčon, Fašizem in lastnina, str. 165. 540 Jutro, 11. 11. 1926, uvodnik z dne 10. novembra, 27. 4. 1927, uvodnik z dne 26. aprila. 541 Slovenski narod, 13. 11. 1926, 12. novembra l. 1926. 542 Jutro, 6. 11. 1926, Fašistovska inkvizicija v Italiji. 543 Jutro, 1. 2. 1933, Hitler in Italija. 544 Jutro, 29. 8. 1934, Nem čija in Italija, Nem čija in Avstrija. 545 Jutro, 18. 9. 1935, Protižidovski zakoni v Nem čiji. 193 V KRALJEVINI SHS/JUGOSLAVIJI je “narodno-socialisti čna Nem čija izraz ogromnega ra- dikaliziranja nemških nacionalnih stremljenj”. 546 Te so liberalci ocenjevali na dva na čina. Opozarjali so, da so “Nemci (...) res do smešnosti čudni v svojem bolestnem narodnostnem fanatizmu. Na eni strani je njihovo glav- no na čelo raznarodovati tujerodce, na drugi strani pa potem z lu čjo iš čejo čiste nordijske rase in si o čitajo slovaško ali celo slovensko pokolenje.” 547 Tedanjo nem- ško nacionalno idejo pa so razumeli tudi druga če. “Svet mora ra čunati z dejstvom, da sta Hitler in njegov režim danes mo čna kakor še nikdar,” je že leta 1934 pisalo Jutro. Zato je “zelo verjetno, da bo ideja kljukastega kri- ža za daljši čas vodilna misel Nem čije. V tej okolnosti pa ti či tudi trajna grožnja za evropski mir.” 548 Naklo- njenosti liberalnega meš čanskega pola do nacizma kot ideološke izbire ni bilo. 549 Tako kot je slovensko liberalno meš čanstvo v ča- su med svetovnima vojnama še vedno izhajalo iz svojih osnovnih idejnih in politi čnih nazorov, je tudi na po- dro čju socialne problematike in gospodarskih vprašanj izhajalo iz svojih že pred tem uveljavljenih socialnogo- spodarskih na čel. Ocenjevalo je, da se more narodna celota uspešno razvijati le, če se enakomerno dvignejo vsi stanovi naroda in zlasti šibki sloji. V tem smislu je odklanjalo vsako politiko, po kateri naj bi en sloj živel na stroške drugih slojev. Obstoje ča družbena stratifika- cija naj se ne bi spreminjala, saj bi bilo dovolj, če bi v imenu socialne pravi čnosti posredovali med obstoje čimi sloji in razredi za ublažitev interesnih nasprotij. Name- sto razrednega boja naj bi razvijali “ čut solidarnosti med razredi, ker je na njenem temelju edino mogo če osnova- ti trdno narodno in državno stavbo”. Te naloge po libe- ralni oceni ne bi oviralo snovanje stanovskih strokovnih organizacij. Njihovo ustanavljanje je meš čanska liberal- na politika podpirala, ker je v njih videla najuspešnejše sredstvo za okrepitev gospodarsko šibkega delavstva, obrtništva in kmetijstva. 550 546 Melik A., Ob združitvi Avstrije z Nem čijo, str. 47. 547 Jutro, 10. 2. 1933, Slovanska kri v nemških voditeljih. 548 Jutro, 21. 8. 1934, Po plebiscitu. 549 Kristen, Nacizem, str. 265. 550 Perovšek, Programi politi čnih strank, str. 57–58. 194 Take socialnogospodarske nazore je slovenski libe- ralizem v tridesetih letih, ko se je težiš če sodobnega po- liti čnega delovanja preneslo na gospodarska in socialna vprašanja, vsebinsko razširil. 551 To je bil čas utrjevanja misli o korporacijskem sistemu države in “novem člo- veku”, ki bo sposoben sodelovati pri graditvi “novega” reda, to je novega na čina socialnopoliti čnega, kultur- nega in gospodarskega življenja. 552 Liberalci so nasproti revolucionarnemu na čelu razrednega boja poudarjali t. i. socialno solidarnost, potrebo intervencije države proti kapitalisti čnemu na čelu, s ciljem zaš čititi socialne in- terese ve čine. 553 Hkrati so se v okviru t. i. nacionalnega solidarizma zavzemali za disciplinirano ali nadzorovano demokracijo, ki bo zmožna rešiti socialnogospodarske in kulturne probleme v interesu celote. Obenem so za- vračali vsak totalitarizem, bodisi z leve bodisi z desne. 554 Na čelo skladnosti in solidarnosti vseh slojev, poudar- janje dirigiranega gospodarstva in priznavanje zasebne lastnine kot temeljnega pogoja za uspešen nadaljnji go- spodarski razvoj so v tridesetih letih v liberalno social- nogospodarsko doktrino vpeli tudi koncept stanovske oziroma korporativne ureditve države. Ta koncept se je v tem času – na takšnih ali druga čnih idejnih temeljih – preizkušal v razli čnih državah, tako tudi v Jugoslaviji oziroma v Sloveniji, tedaj imenovani Dravska banovi- na. 555 Liberalci so svoj stanovsko-korporativni koncept, ki je presenetljivo spominjal na Tav čarjevo zamisel o harmoni čnem in kot stroju organiziranem narodnem, politi čnem in gospodarskem življenju, utemeljevali na vztrajnem delu za omilitev tedanje gospodarske krize in za splošno izboljšanje življenjskih razmer. 556 Sodili so, da je treba v dobi gospodarske in socialne stiske gospo- darsko in socialno preosnovo izvršiti na podlagi smo- trnega gospodarskega na črta ob sodelovanju vseh sta- 551 Vidovi č-Miklav či č, Mladina med nacionalizmom in katolicizmom, str. XI. 552 Prav tam, str. XVI in 243. 553 Prav tam, str. 244 in Vidovi č-Miklav či č, Pogledi na francosko revolucijo, str. 224. 554 Vidovi č-Miklav či č, Pogledi na francosko revolucijo, str. 224–225; ista, Mladina med nacionalizmom in katolicizmom, str. 244. 555 Vidovi č-Miklav či č, Mladina med nacionalizmom in katolicizmom, str. XVII. 556 Jutro, 9. 11. 1931, Triumf narodne in državne misli. 195 V KRALJEVINI SHS/JUGOSLAVIJI nov in slojev. Kot bistveno zahtevo socialnogospodarske politike so poudarili “zaš čito in u čvrstitev kme čkega in delavskega stanu (...), ker le potem se bodo mogli harmoni čno razvijati tudi ostali produktivni sloji”. 557 V tem smislu je slovensko liberalno meš čanstvo skladno s programom JNS zagovarjalo vzajemnost “gospodar- skih interesov vseh vrst v duhu narodne solidarnosti”. Zagovarjalo je tudi skladnost osebnega in družbenega interesa na gospodarskem podro čju in zadružništvo kot obliko gospodarske organizacije, ki jo je treba po- sebej podpirati. Liberalci so tudi v tem času zagovarjali privatno lastnino, ki pa se ne sme uporabljati v škodo narodne skupnosti. V razvijanju in podpori osebnega gospodarskega napora so videli bistveni pogoj za gospo- darski napredek. Obenem so priznavali “potrebo snova- nja gospodarskih korporacij in sindikatov zainteresira- nih slojev pod pogojem, da vpliva država po pravu svoje vrhovne oblasti na njihovo delo in medsebojne odnošaje v korist socialnega miru”. 558 V okviru razmerja med po- sameznikom in državo so se opredelili tudi o vprašanju demokracije. V tem pogledu so zagovarjali stališ če, da “prava demokracija zahteva na eni strani od državljana disciplino in spoštovanje zakonov in oblasti, na drugi strani pa od državne oblasti spoštovanje državljanskih pravic”. 559 Ko so slovenski liberalci take socialnogospo- darske in politi čne usmeritve JNS zagovarjali kot svoj družbeni in gospodarski program, so poudarili, da je “s tem svojim programskim stališ čem (...) JNS zapustila zastarele liberalne nazore o gospodarskih in socialnih problemih”. 560 “Liberalna demokracija je v politi čnem, gospodarskem in socialnem pogledu pokopana,” je le- ta 1935 posebej opozoril pisec v reviji slovenskih libe- ralno-unitaristi čnih kulturnih in znanstvenih delavcev Misel in delo. “ Če je pa temu tako,” je nadaljeval, “bi s te strani ne smelo biti nobenega ugovora proti korpo- rativizmu.” Zakaj danes, “v povojnem času, ko grozijo 557 Jutro, 8. 1. 1933, Slovenci ogor čeno zavra čajo in ostro obsojajo politiko razdi- ranja. 558 Slovenski narod, 21. 7. 1933, Na čela in smernice Jugoslovenske nacionalne stranke. 559 Jutro, 18. 12. 1931, Na delo za novo vsedržavno stranko! 560 Jutro, 23. 7. 1933, Po kongresu JNS. 196 vidni in neugotovljeni činitelji pretvoriti gospodarsko krizo v stalno stanje, nima demokratski državni red ve č moči, da bi obvladal položaj. Reforma v avtoritativnem smislu je potrebna, ali pa je treba na mesto demokra- cije postaviti docela druga čen sistem, in to v skladu z narodovo individualnostjo.” 561 Taki pogledi so potrjevali preusmeritev slovenskega liberalizma od na čela svobo- dnega liberalnega gospodarstva k t. i. gospodarstvu po na črtu, državnemu intervencionizmu, stanovsko-kor- porativnemu sistemu in na čelu po državi disciplinirane demokracije. 562 II Svoja temeljna programska na čela, ki so zadeva- la idejna, politi čna in socialnogospodarska vprašanja, je zelo pozorno oblikovala tudi politi čna predstavnica katoliškega tabora – Slovenska ljudska stranka. Na idejnopoliti čnem podro čju je posvetila veliko pozornost vprašanju komunizma oziroma boljševizma. Strankin na čelnik Anton Korošec je komunizem že 7. aprila 1920, ko je SLS na velikem zboru v Ljubljani sprejela svoj nov program, 563 ozna čil “za edino resnega nasprotnika, s ka- terim se moramo baviti”. Hkrati s priznanjem, da mu SLS ne odreka socialnega mišljenja, je napovedal tudi naslednje: “Boj prihodnosti, boj, ki se bo resno bojeval med strankami, je samo boj med krš čanskim socializ- mom in med komunizmom.” 564 SLS je pri takih stališ čih vztrajala tudi v tridesetih letih. Ko je Slovenec poleti 1936 pojasnjeval, kdo je enakovreden tekmec katoliciz- mu, je posebej poudaril: “Edini, ki se poleg katolicizma bije za bodo čnost je komunizem. (...) Samo dvoje je da- 561 M.G.V., Korporacijska država v Italiji, str. 123. 562 Več o liberalnem socialnogospodarskem programu v tridesetih letih glej Vidovi č- Miklav či č, Mladina med nacionalizmom in katolicizmom, str. 218–233; ista, Vloga in organiziranost mladine, str. 97–99, 105–106. 563 O tem glej podrobneje Ze čevi ć, SLS in jugoslovansko zedinjenje, str. 307–312. 564 Slovenec, 8. 4. 1920, Zbor zaupnikov Slovenske ljudske stranke. – V smislu gor- nje Koroš čeve napovedi gre razumeti tudi opozorilo tajnika SLS Frana Kulovca, ki je na strankinem zboru o komunistih dejal: “Nasproti tem prekucijskim elementom moramo postaviti nasproti mo čno organizacijo, ki bo varovala red v državi in ki bo pospeševala rešitev velikih socialnih vprašanj.” (Prav tam). 197 V KRALJEVINI SHS/JUGOSLAVIJI nes: ali bo naša bodo čnost katoliška ali pa bo komuni- sti čna, JNS-arska (liberalna – op. J. P.) gotovo ne bo.” 565 SLS, ki je že leta 1920 med svoja temeljna politi čna izhodiš ča uvrstila boj s komunisti čno stranko, ker je v njej videla najve čjo civilizacijsko nevarnost, 566 je ko- munizem razumela kot brutalen materialisti čni svetov- ni nazor. Komunizem oziroma boljševizem zanika “vse znake krš čanske preteklosti (...), zametava vse osnove, ki v človeškem življenju odmerjajo duševnosti prednost pred snovnostjo: skratka, boljševizem ho če iztrebiti vse ideje in vso religioznost, ki je stvorila tekom dveh ti- so čletij krš čansko kulturo”, je leta 1930 zapisal Slove- nec. 567 Ob opozorilih o protiduhovnem in brezbožnem zna čaju komunizma in marksisti čne filozofije 568 so v ka- toliškem taboru posebej poudarili, da je komunizem ob pomo či ene najstrašnejših revolucij na svetu 569 – boljše- visti čne – človeku vzel “njegove naravne, po naravnem pravu neodsvojljive svoboš čine, razbil je družino in si iz državnega aparata ustvaril vsemogo čno teroristi čno osebje, s katerim zasužnjuje družbo, ko ji pri tem obe- ta, da bo s pomo čjo mehaniziranega gospodarstva in na osnovi vrlo konfuznih gospodarskih teorij po tolikih in tolikih žrtvah in morijah v bodo čnosti neko č ustva- ril sre čen paradiž na zemlji (...). Komunizem je nauk sovraštva, ki ne odseva le v nepomirljivem razrednem boju, ampak tudi v okrutnem terorizmu od človeka do človeka brez ozira na njegov gospodarski položaj ali kul- turno opredeljenost.” 570 Poudarili so še, da komunizem človeku jemlje individualne pravice in svoboš čine in ga razume “kot stroj ali pa kot navadno kolektivno žival”. 571 Zato je kon čni cilj boljševiškega etosa “tostransko od- rešenje človeštva z ustvaritvijo novega, brezosebnega kolektivnega človeka”. 572 “Ker je komunizem sovražnik 565 Slovenec, 26. 7. 1936, Kje je sovražnik? 566 Slovenec, 8. 4. 1920, Zbor zaupnikov Slovenske ljudske stranke. 567 Slovenec, 14. 2. 1930, Dežela brez Boga. 568 Slovenec, 1. 5. 1920, Majnik, 7. 6. 1931, Velik sovražnik, 13. 12. 1934, V senci Petra Velikega, 22. 3. 1935, Zarja thermidorja v Rusiji, 24. 3. 1937, Drin. (Ivan Ah- čin), Vsem, ki so dobre volje, 31. 3. 1937, Tri okrožnice, 14. 4. 1937, Huda utvara, 1. 8. 1939, Beseda po kongresu; Peti katoliški shod, str. 321. 569 Slovenec, 7. 9. 1924, K Marijanskem kongresu. 570 Slovenec, 24. 3. 1937, Drin. (Ivan Ah čin), Vsem, ki so dobre volje. 571 Slovenec, 18. 11. 1932, Ruska komunisti čna mladina. 572 Slovenec, 7. 4. 1932, Kolektivizem. 198 svobodnega človeka in svobodne družbe,” so nadalje opominjali v katoliškem taboru, “je naravno tudi so- vražnik svobodnih narodov. (...) Kajti komunisti čnemu materializmu so v njegovi vse izravnajo či mehani čni ci- vilizaciji napoti ne le svobodni poedinci ali svobodni sta- novi, ampak tudi svobodni narodi, katerim sicer puš ča njih govorico, ne pa v nacionalnem smislu samolastne- ga življenja z izrazito svojsko nacionalno kulturo.” 573 Katoliška politika je zato komunizmu o čitala nenaro- dni in protinarodni zna čaj, 574 čeprav je tudi sama trdila, da “vernemu kristjanu pomenja narodnost veliko, toda ne najvišje vrednote”. Kristjani namre č “cenimo notra- njo vrednost življenja po ve čnostnem merilu, po našem odnosu do Boga. To je nekaj trajnega, neminljivega, med tem, ko je vse drugo le prehodno, minljivo. Tudi narod.” 575 Katoliška raz člemba komunizma pa ob vpra- šanju svobode narodov še ni bila iz črpana. Enako kot liberalna je namre č vsebovala tudi protisemitski vidik, saj je opozarjala, da je boljševizem v glavnem judovsko delo, 576 komunizem pa povsem “židovsko-posvetna, zgolj materialisti čno usmerjena utopija”. 577 V katoliškem ta- boru so še poudarili, da je “boljševizem (...) najstraho- tnejša politi čna dogmatičnost, ki jo je svet kdaj videl, ki ob sebi ne le (ne) trpi drugih strank in politi čnih skupin, ampak ne prenese niti najmanjše kritike in oddvojeno- sti mišljenja v lastnem taboru”. 578 Katoliška politika je seveda priznavala, da “ne sa- mo v usodnem letu 1917, ampak cela desetletja prej se imoviti sloji niso brigali za socialno pravi čnost in si niso vzeli truda, da bi tudi ,malemu’ človeku omogo či- li dostojno življenje”. Zato se danes kruta boljševiška 573 Slovenec, 24. 3. 1937, Drin. (Ivan Ah čin), Vsem, ki so dobre volje. 574 Slovenec, 26. 8. 1936, Streli v Moskvi. 575 Slovenec, 28. 7. 1937, Drin. (Ivan Ah čin), Nacionalna religija. 576 Slovenec, 7. 11. 1937, Dvajsetletnica sovjetov. 577 Slovenec, 14. 4. 1937, Huda utvara. – O tem glej tudi Slovenec, 19. 2. 1937, Teror se nadaljuje, 8. 4. 1937, Neizprosen zakon usode. Pripominjam, da je o zvezi med judovstvom in boljševizmom Slovenec novembra 1934 v šestih nadaljevanjih objavil zapis o knjigi Hermanna Fehsta, Boljševizem in židovstvo, v kateri avtor dokazuje, da je bila boljševiška revolucija v Rusiji judovska, zato je nesprejemljivo govoriti o nekem slovanskem boljševizmu in slovanski revoluciji. O tem glej Jenšterle, Sokolji in orlovski pogledi na zibelko boljševizma, str. 20–21. Podrobneje glej o pogledih slovenskega katolicizma na Jude in judovstvo v Pelikan, Akomodacija, str. 96–137. 578 Slovenec, 17. 6. 1937, Drin. (Ivan Ah čin), Moskovski procesi. 199 V KRALJEVINI SHS/JUGOSLAVIJI stvarnost nadaljuje kot neprestan opomin in svarilo Evropi, 579 komunizmu pa je še vedno glavni zaveznik gospodarska stiska, ki jo spretno izrablja sebi v prid. 580 In ker je diktatura proletariata kon čni cilj vsega materi- alisti čno socialisti čnega delavskega gibanja, 581 Slovenija pa se no če pogrezniti v mo čvirje materializma, 582 kato- liški ideologi niso dvomili, komu pripada zgodovinska naloga voditi boj proti komunizmu. To sta zahodna kr- ščanska kultura in družba. 583 Po objavi znane papeške okrožnice Divini Redemptoris, 19. marca 1937, v kateri je Pij XI. izrecno poudaril, da je “komunizem (...) ne- kaj bistveno slabega, zato prav v nobeni stvari ne bo z njim sodeloval, komur je mar krš čanska kultura”, 584 je Slovenec razglašal, da levji delež v borbi proti komu- nizmu pripade vsekakor krš čanstvu, zlasti katolicizmu. Slednji s svojo trdno cerkveno organizacijo predstavlja najmočnejši jez proti komunisti čnemu brezboštvu. 585 Za slovenski katolicizem je bilo povsem razumljivo, da so- delovanje z boljševizmom v kakršnikoli obliki in s ka- teregakoli vidika ter namena ni dopustno. Tudi če ko- munisti čna propaganda “ozna čuje za svoj najbližji cilj obrambo demokracije pred novodobnim nacionalizmom (...) ali pa (…) obrambo kakšnega naroda pred imperia- listi čno-nacionalnim nasiljem”. Ker je torej “popolnoma jasno, da komunizem nobenega svojega politi čnega cilja ne more zasledovati, niti ga dejansko zasleduje, da ne bi mu (ne da bi mu – op. J. P.) pomenil sredstva za ure- sni čenje ateisti čne družbe in brezbožnega ob čega reda”, je poudaril Slovenec, “je prav tako jasno, da katolik z njim v nobenem oziru in na noben na čin ne more sode- lovati, ker bi ga s tem samo krepil in pospeševal njegove kon čne namene, najsi je v tem ali onem slu čaju njegovo delovanje začasno naperjeno samo v kakšno smer, ki 579 Slovenec, 7. 4. 1937, Ljudska fronta – pred 20 leti. 580 Slovenec, 4. 6. 1936, Jugoslovanska radikalna zajednica. – O tem glej tudi Slo- venec, 24. 3. 1937, Drin. (Ivan Ah čin), Vsem, ki so dobre volje. 581 Slovenec, 2. 8. 1921, Opomin. 582 Slovenec, 9. 9. 1924, Slavnostni dnevi I. Marijanskega kongresa. 583 Slovenec, 24. 3. 1937, Drin. (Ivan Ah čin), Vsem, ki so dobre volje. 584 Divini Redemptoris, str. 150. – Leta 1937 je okrožnica Divini Redemptoris izšla v slovenskem prevodu. Prevajalec dr. Aleš Ušeni čnik je k okrožnici napisal tudi uvod in pojasnila. (Okrožnica Pija XI. Divini Redemptoris o brezbožnem komunizmu) 585 Slovenec, 24. 3. 1937, Drin. (Ivan Ah čin), Vsem, ki so dobre volje. 200 tudi kristjanu mogo če prija, recimo obramba demokra- cije”. Toda ker je “boljševizem najve čji mojster taktike, ker mu ni treba imeti nobenih ozirov na kakšno moralo, je to taktiko (...) treba izpregledati, da spoznamo nemo- žnost in celo škodljivost katerekoli kooperacije s komu- nizmom. Ta taktika vidi danes v demokraciji oziroma v njeni obrambi samo sredstvo za svoj cilj, ki je brezbožna diktatura, s katero bi zamenjali demokracijo vsi, ki bi v svojem iluzionizmu želeli biti v tej borbi komunistom za pomožno četo. Taka navidezna demokracija nima ni če- sar skupnega s krš čansko demokracijo,” je opozoril Slo- venec. Krš čanska demokracija bo namre č uresničena “z enotno fronto vseh pozitivnih kristjanov, nikakor pa ne po sodelovanju s komunističnim ateizmom. Vsaka taka borba, najsi bo tudi za kakšen cilj, ki na zunaj izgleda dober, prinaša korist samo komunizmu, ne pa njegovim zaveznikom,” so bili katoliški politi čni opomini. “Zato je čas, da se likvidirajo vse iluzije in prizna tista realnost, ki jo jasno gleda okrožnica (Divini Redemptoris – op. J. P.) z avtoritarno zahtevo, da se ne udajamo bodisi iz de- mokrati čnih bodisi iz socialnih ali narodnostnih vidikov utvari, kakor da bi mogli v zvezi z voditelji brezbožnega družabnega zamisla te cilje pospešiti in dose či. Mogo ča je samo ena kooperacija, kooperacija vseh, ki koreninijo v krš čanski kulturi Evrope.” 586 Gornje ideološke in politi čne ocene so vse do kon- ca prve jugoslovanske države vzpodbujale slovensko katoliško politiko k odlo čnemu odklanjanju komuniz- ma. 587 Druga idejnopoliti čna usmeritev, proti kateri je slovenski katolicizem v času med svetovnima vojnama nastopal z vso svojo idejno, politi čno in propagandno močjo, pa je bil liberalizem. Katoliška misel in politika sta poudarjali, da liberalizem “pod pretvezo, da stremi po polnem usovršenju osebnosti, zagovarja avtonomno moralo in je pristaš naziranja, da je človek sam sebi 586 Slovenec, 14. 4. 1937, Huda utvara. 587 O tem glej podrobneje Pirc, Aleš Ušeni čnik in znamenja časov, str. 240–242, 284–285; Prunk, Politi čni profil in delo Antona Korošca, str. 44–45; Filipi č, Anton Korošec in marksisti, str. 95, 103–105; Vidovi č-Miklav či č, Mladina med nacionaliz- mom in katolicizmom, str. 100, 103–109, 115–116, 153–154, 157–158, 167–168, 170–172, 176–178, 247, 249; ista, Vloga in organiziranost mladine, str. 104, 106– 107; Pleterski, Politika naroda, str. 54–56; Pelikan, Vizije “družbene prenove”, str. 64. 201 V KRALJEVINI SHS/JUGOSLAVIJI norma in zakon. Krš čanstvo,” sta pojasnjevali, “je na eti čnem in gospodarskem polju vedno odklanjalo ta- kšen liberalizem, ki za sebe zahteva v vsakem oziru vso svobodo in nima nikakih socialnih ozirov na družbo. Ta pretirani individualizem se na idejnem in verskem polju javlja kot od Boga in družbe emancipiran člove- ški duh v znamenju liberalizma, v gospodarskem pa kapitalizma.” 588 Zato se morajo katoli čani zavedati, ko- liko zla je povzro čilo liberalno kapitalisti čno gospodar- stvo na vseh podro čjih družbenega življenja, posebej na duhovnem. V liberalnem kapitalisti čnem gospodarstvu je namre č utelešena “najizrazitejša oblika brezbožnega materializma”. 589 V tem smislu je imela slovenska kato- liška družbena in politi čna misel državni socializem in komunizem za “idejna otroka” liberalizma. 590 Poudarila je tudi, da so “nagel razvoj tehnike, družbo razkrajajo či nauki liberalizma in individualizma (...) do skrajnosti potencirali najslabše strani kapitalisti čnega sistema (... ter) ustvarili hude socialne razmere, ki so vrgle dela- vstvo v črno revščino, ga odtujile cerkvi in vrgle v naro- čje marksizma”. 591 Na podlagi takih ugotovitev so v ka- toliškem taboru v liberalizmu in komunizmu videli ve č sti čnih to čk kakor nasprotij. Nasprotovala naj bi si “le kot gospodarska sistema, nikakor pa ne kot duhovna in nravna činitelja. Obema je namre č skupno nasprotstvo do organsko podanega urejevalnega po čela, do samou- pravnega gospodarstva, ki bi slonelo na organskih na- rodnih edinicah, s pomo čjo katerih bi edino bilo mogo če zopet urediti zdrav odnos gospodarskih kompetenc med državo, družbo in poedincem.” 592 Slovenska katoliška politika je bila na podlagi takih pogledov odlo čena premagati “duha starega kulturnega in gospodarskega liberalizma”, 593 čeprav je priznavala, da je liberalizem “sprejel mnoge ideje v krš čanskih poj- mih svobode in enakosti o čiš čenega člove čanstva”. 594 588 Slovenec, 7. 4. 1932, Kolektivizem. 589 Slovenec, 11. 4. 1937, Drin. (Ivan Ah čin), Kapitalizem. 590 Slovenec, 27. 5. 1931, Osnove moderne katoliške sociologije. 591 Slovenec, 20. 5. 1931, Socialne naloge Cerkve. 592 Slovenec, 1. 8. 1937, Drin. (Ivan Ah čin), Skrajnosti utrujajo. 593 Slovenec, 29. 6. 1938, V službi najvišjih vzorov. 594 Slovenec, 7. 6. 1931, Velik sovražnik. 202 Toda temeljno stališ če, ki so ga v katoliškem taboru iz- razili že leta 1923, je bilo, “da je slovensko ljudstvo emi- nentno katoliško ljudstvo in da je vse skoro polstoletno delo svobodomiselstva, da naše ljudstvo od cerkve od- trga ali vsaj to zvezo zrahlja, bilo popolnoma zastonj”. 595 Slovenec je liberalizem ozna čeval kot slovenski krš čan- ski tradiciji, morali in narodni zavesti tuj in protiljudski dejavnik, 596 liberalce pa za tiste ljudi, ki so se “v našem narodu (...) ponesre čili”. 597 “Naš najve čji sovražnik (...) je liberalizem, ki se je z njim od Nemcev okužil dobršen del naše inteligence,” je bilo julija 1928, ob proslavi šestde- setletnice slovenskega tabora v Žalcu, izre čeno izrazi- to protiliberalno katoliško stališ če. 598 Takrat je zamera veljala predvsem liberalnemu časopisju. 6. julija 1928, v času hude politi čne krize, ki je nastala po strelih v Narodni skupš čini 20. junija 1928, je namre č Jutro objavilo obtožujo čo Koroš čevo karikaturo. Karikatura je Korošca, ki je bil tedaj minister za notranje zadeve, prikazovala oble čenega v okrvavljeno obredno duhovni- ško obla čilo, z žandarsko kapo na glavi in z dvignjeno krvavo gumijevko v desnici nad sklonjeno Kristusovo podobo. Pod sliko je bil podnapis: “Sin božji je trpel za druge in krvavel pod trnjevo krono. To je bilo v Judeji. V Jugoslaviji pa drugi trpe zaradi namestnika božjega, ki krvavi od policijskega pendreka.” 599 V naslednjih dneh je Jutro objavilo tudi ve č kriti čnih člankov o moralni 595 Slovenec, 30. 8. 1923, V tvojem taboru je Slovenija. 596 Slovenec, 15. 7. 1928, Veliki dan, 31. 7. 1928, Proti moralnemu rovarstvu. – O protiljudskem zna čaju slovenskega liberalizma je Slovenec zapisal tudi naslednje: “Posebna lastnost starega liberalca je bila, da je bil vedno proti svojemu ljudstvu. Res je vpil ,živijo Slovenci’, toda ti Slovenci so bili zanj dvoje vrste, ,gospodje’ in navadni ljudje. Govoril je pa č star liberalec o demokratizmu, toda ob sami misli na splošno in enako volivno pravico se je križal. Zna čilno za miselnost takega liberalca je bilo češčenje vsega tujega. Kaj bo Slovenec! S tujcem iti skupaj, njega posnema- ti, to je bil ideal ,naprednega’ Slovenca. In celo liberalen uradnik! Ljudstvo je radi njega, ne on radi ljudstva. Kadar deli pravico, izkazuje milost.” Slovenec je ob tem še spraševal, “kje je vzrok, da ostanki protiljudskega liberalizma, podedovanega iz stare rajnke Avstrije, ne izginejo popolnoma iz našega naroda, ki vendar druga če demokratično čuti”? Odgovoril je, da sta temu “vzrok naš ,napredni’ tisk in duševna plitvost gotovega dela naše inteligence”. (Slovenec, 31. 7. 1928, Proti moralnemu rovarstvu) – O socialnogospodarskem zna čaju slovenskega liberalizma pred nastan- kom jugoslovanske države glej Perovšek, Liberalizem in vprašanje slovenstva, str. 14–25. 597 Slovenec, 17. 7. 1928, Slovesna zaobljuba slovenskega naroda v Žalcu. 598 Prav tam. 599 Jutro, 6. 7. 1928, str. 3. 203 V KRALJEVINI SHS/JUGOSLAVIJI podobi slovenskega politi čnega katolicizma. V njih so na čenjali tudi vprašanje politi čne odgovornosti notra- njega ministra Korošca za zlo čin v Narodni skupš čini. 600 Jutrova karikatura je na katoliški strani spodbudi- la odlo čen odziv. Svoj boj bomo usmerili v cilj, da uni či- mo Jutro in njemu sorodno časopisje, da “o čistimo Slo- venijo jutrovskega strupa in blata”, je bil takratni kato- liški bojni politi čni klic. 601 Takšen klic se iz katoliškega tabora ni prvi č slišal. Leto poprej je tajništvo SLS zaradi pisanja glasila SDS za podeželje Domovina poudarilo, da liberalci “zastrupljajo (...) studence po vsej deželi”. Obenem je izjavilo, da “bi bilo znamenje naše dekaden- ce, če ne bi z vsemi silami šli v boj, da iztrebimo s slo- venskih tal to neslovensko, to protinarodno (liberalno – op. J. P.) stranko” in njen politi čni tisk. 602 Kar zadeva 600 Jutro, 11. 7. 1928, Zakaj klerikalni listi tako besne, 13. 7. 1928, Politi čni otro čaji ali hazarderji?, 15. 7. 1928, Nedolžno prelita kri vpije do neba!, Obsodba, ki je res obsodba!, karikatura Po neslavnem padcu Vuki čevi ć-Koroš čeve okrvavljene vlade. 601 Slovenec, 17. 7. 1928, Slovesna zaobljuba slovenskega naroda v Žalcu. – O poli- ti čnih odzivih predstavnikov SLS na karikaturo Antona Korošca, objavljeno v Jutru, 6. 7. 1928, glej Stiplovšek, Slovenski parlamentarizem 1927–1929, str. 240–245. 602 Nekaj izvle čkov iz “Domovine”, str. 4. Jutro, 6. julija 1928, str. 3 204 odnos katoliške strani do liberalnega časopisja, 603 je ve- ljalo prepri čanje, da se ga je treba “otresti (...) z vso od- lo čnostjo”. “Gotove judovske klike so dolgo tudi drugod držale razvoj ljudstva nazaj potom časopisja,” je konec julija 1928 zapisal Slovenec. “Veliki narodi so te okvire židovstva že strli. Čas je, da se tudi mi otresemo vpliva te družbe, ki ho če držati ljudi v puhli površnosti in jih ne pusti, da bi sami mislili.” 604 In še en hud o čitek so v obdobju med svetovnima vojnama na katoliški strani namenili liberalnemu časopisju. Opozorili so, da je slo- venski liberalizem “tako prepojen z antiklerikalizmom, da misli, da se tudi proti skupnemu nasprotniku (ko- munizmu – op. J. P.) ne more boriti ramo ob rami s krš čanskimi ljudmi. (...) Ko prebiramo njih časopisje,” je pisal Slovenec, “ni težko odkriti prikrito in neprikrito ljubimkanje z boljševizmom, ker menda v svoji strastni zaslepljenosti mislijo, da jim bodo komunisti in drugi prevratni elementi pomagali zrušiti ,klerikalizem’ v dr- žavi, potem pa bo III. internacionala zopet nje ustoli čila na oblast!” 605 Hkrati s komunizmom in liberalizmom je katoliška politika odklanjala tudi fašizem in nacizem. Vse totali- taristi čne ideologije moderne – komunizem, fašizem in nacizem – je izena čevala, ker je sodila, da so jim skupni nasprotovanje temeljnim resnicam in eti čnim osnovam krš čanstva, prisilna monopolizirana politi čna in social- na gibanja, vzgoja mehani čnega kolektivisti čnega člove- ka 606 in odlo čenost, da človeštvu ne prihranijo “najve čje 603 O razširjenosti in kakovosti liberalnega politi čnega tiska je eden tedaj najvidnej- ših predstavnikov slovenskega katoliškega tabora, ljubljanski škof Jegli č, v za četku dvajsetih let podal precej zgovorno oceno. V svoj Dnevnik je 1. 10. 1920 zapisal, da so bili pred Majniško deklaracijo, to je 30. 5. 1917, “po deželi samo naši listi, sedaj se pa vsled spretne agitacije nasprotni (liberalni – op. J. P.) razširjajo. (...) Naših časnikov se bere okoli 30.000 iztisov, nasprotnih pa okoli 80.000.” Jegli č je tudi na- vedel, da imata vodilna slovenska katoliška lista Slovenec in Domoljub velik deficit, zato je za njihovo izhajanje potrebno iskati novih virov. Ugotovil je še, da katoliško časopisje ni dovolj privla čno, zato je treba “poskrbeti za strokovne članke, za dober politi čni pregled, za veliko novic in za lepo beletristi čno berilo. (...) V tem oziru,” je sklenil, “nas nasprotni listi mnogo prekašajo.” – ARS, AS 1871, Jegli čev dnevnik, 1. 10. 1920. 604 Slovenec, 31. 7. 1928, Proti nemoralnemu rovarstvu. 605 Slovenec, 24. 3. 1937, Drin. (Ivan Ah čin), Vsem, ki so dobre volje. – O katoliških protiliberalnih pogledih konec tridesetih let glej tudi Prunk, Krš čansko-socialni po- gled na francosko revolucijo, str. 182–183. 606 Slovenec, 7. 6. 1931, Velik sovražnik, 13. 5. 1932, Vzgojimo človeka, 31. 3. 1937, Tri okrožnice. 205 V KRALJEVINI SHS/JUGOSLAVIJI in najtragi čnejše izkušnje v zgodovini”. 607 Ko so v kato- liškem taboru ocenjevali fašizem, so opozorili, da je v Italiji uvedel “diktaturo kot trajno ustanovo, udajajo č se blodni misli, da je mogo če z nasilnimi sredstvi ze- diniti ali vsaj ukrotiti duhove enega celega kulturnega naroda in jih upreči v en sam politi čni voz”. 608 Fašizem je uvedel boljševiške metode vladanja in s svojo brezob- zirno tiranijo ustvarja ugodna tla komunizmu, je pou- daril Slovenec. 609 Vodi ga hotenje vladati svetu. Prizna- va le “železno pravo, ki je pravo mo čnejšega: avtoriteto, ki sloni na sili; hierarhi čen red, ki je pa čisto lai čen. Namen je absolutna vlada naroda, ki je ,najvrednejši’, podjarmljenje ,inferiornih plemen’, mir, ki sloni na stra- hu in trepetu pred Gospodujo čim. Kar krš čanstvo ra- zume pod religijo, to za državo po fašisti čnem smislu ni ni č drugega kakor stara rimska ,pietas’”, je nadaljeval Slovenec. “To je zgolj kulti čna pobožnost brez vpliva na potek, razvoj in smisel javnega življenja, na ob čestveni etos, na državo.” 610 Kljub takim ocenam pa je slovenska katoliška po- litika v fašizmu videla “brez dvoma (...) mnogo simpa- ti čnih potez tudi za katoli čana, saj so mnoge njegove zahteve vzete iz katoliškega idejnega zaklada. Spomni- mo samo na njegova prizadevanja za moralni dvig, za odpravo razrednega boja in ustvaritev korporativne dr- žave,” je zapisal Slovenec. In dodal: “Kar je pozitivnega na fašizmu, to je vzeto iz krš čanstva in v tej smeri more biti fašizem res tudi del protiboljševisti čne fronte.” 611 Bi- stvene sporne to čke med fašizmom in slovenskim poli- ti čnim katolicizmom so se tako kazale v vprašanju od- nosa med državo, družbo in Cerkvijo, v vprašanju vloge Cerkve v državi in družbi ter v odnosu do rasisti čnih teorij. Skupne pa so bile zahteve po odpravi razredne- ga boja, stanovsko-korporativisti čni ureditvi družbe in v protiliberalizmu. 612 Nekatere skupne nazore – odprava razrednega bo- 607 Slovenec, 7. 6. 1931, Velik sovražnik. 608 Slovenec, 7. 11. 1926, Za zaš čito slovenske narodne manjšine v Italiji. 609 Slovenec, 13. 11. 1926, Dovolj!, 17. 11. 1926, Mussolinizem. 610 Prav tam. 611 Slovenec, 14. 5. 1933, Fašizem proti boljševizmu. 612 Pelikan, Razcep v katoliškem taboru, str. 379. 206 ja, protiliberalizem, protisemitizem – je imel slovenski politi čni katolicizem tudi z nacizmom, čeprav se je z njim sicer ostro razhajal. To pa zato, ker pomeni “tako- zvani narodni socializem (...) uni čevanje vseh moralnih, kulturnih in politi čnih vrednot človeštva” in ker je za čel “oznanjati prvenstvo plemena, napadalnih in osvajal- nih nagonov plave bestije (...) in snuje na teh roparskih, nasilniških in amoralnih instinktih svojo vero v ,izveli- čanje in vstajenje človeštva’. Novi fašisti čni človek bo,” je zapisal Slovenec, “prost vseh spon dosedanjih nra- vstvenih ozirov in norm civilizacije, ki vežejo med seboj vse narode, dovedel do zmage svojo raso, to je ono, ki bo najbolj znala uveljaviti svojo nrav, svojo kri in svojo nagonsko kulturo v boju z drugimi, kakor je to zakon med roparskimi živalmi džungle. Zavladal bo najbrez- obzirnejši, najsilnejši, najmanj na moralne zakone in kulturna pravila vezani, ki si bo podjarmil vse druge kot sužnje in na njih zgradil ,sre čnejšo’ bodo čnost člo- veštva.” Narodni socializem gradi na “temeljih razdirajo- čega animali čnega egoizma” svojo “fašisti čno pasemsko miselnost in politi čno doktrino”, je še opozoril Slovenec. In ne pomeni ni č drugega kot “povratek v primitivno barbarstvo, ki ga je bilo grško in rimsko paganstvo že več sto let pred Kristusom premagalo, in fašisti čno sve- tovno naziranje kljub frazam novodobnega modroslovja, v katero se odeva, razodeva le veliko izrodstvo moralno težko bolnega sloja sodobne človeške družbe”. 613 Slovenska katoliška politika je nacizem odklanjala tudi zaradi njegovega državnega kulturobojnega stališ ča proti krš čanskemu (katoliškemu in protestantskemu) verskemu življenju. Opozarjala je, da je narodni sociali- zem namesto vere nasilno vzpostavil poganski nacionali- zem. 614 Toda nacionalizem, ki u či o nadvrednosti ene ra- se ali rase sploh, so opozorili v katoliškem taboru, lahko vodi, “enako kakor komunizem, čeprav po drugi poti in na drug na čin, (samo) do razkroja človeške družbe”. Zato nemški narodni socializem ni “ni č manj nevaren, kakor radikalno (komunisti čno – op. J. P.) brezboštvo”. 615 Toda 613 Slovenec, 8. 7. 1934, Dragocen nauk. 614 Slovenec, 28. 7. 1937, Nacionalna religija, 1. 8. 1939, Beseda po kongresu. 615 Slovenec, 31. 3. 1937, Tri okrožnice. 207 V KRALJEVINI SHS/JUGOSLAVIJI kljub temu, da sta bila fašizem in nacizem za katoliško stran njena prepoznavna sovražnika, 616 je v tem delu slo- venske politike “prevladovalo stališ če, da sta brezbožni komunizem in boljševizem vendarle ve čje zlo, ker sta ne- pomirljiva sovražnika krš čanske kulture, katolicizma in s tem tudi slovenskega naroda. Zato velja brezkompro- misni boj predvsem njima.” 617 Seveda ne moremo biti v zadregi v odgovoru na vprašanje, kateri idejni, socialni, gospodarski in poli- ti čni nazor je bil ob bolj ali manj ostrem odklanjanju vsega obstoječega za slovenski katolicizem edina in pra- va idejnopoliti čna pot. To je bil koncept katoliške ob- nove in z njim povezanega t. i. totalnega krš čanstva. Katoliški tabor, ki je poudarjal, da “krš čanstvo seže do korenin človeške duše in ho če preosnovati mišljenje”, 618 je že na V. katoliškem shodu, 25.–28. avgusta 1923 v Ljubljani, pokazal, da se ni bistveno oddaljil od zahtev Mahni čevega radikalnega katolištva. 619 Čeprav so reso- lucije, ki so jih sprejeli na shodu, kazale milejšo zuna- njo podobo, so namre č njihove ocene in programi trdno vztrajali pri idejni razdvojenosti ter nepomirljivosti slo- venske družbe. Katoliška cerkev na Slovenskem je zase zahtevala položaj, ki bi ji omogo čal postopno ponovno pokristjanjevanje že precej sekularizirane družbe. 620 To je že na za četku shoda napovedal Slovenec, ki je pouda- ril, da je potrebno najti pot k veliki obnovi slovenskega ljudstva v krš čanskem smislu. 621 Shod je zahteval, naj bosta v šolah vzgoja in pouk v vseh predmetih, ki zade- vajo versko-nravna vprašanja, uravnavana po na čelih katoliške vere, verouk, ki naj bo obvezen predmet v vseh državnih šolah, pa naj pou čujejo le od cerkve poobla- ščeni duhovniki. Nadalje je poudaril, da zgolj kultur- no udejstvovanje katoli čanov za uveljavljanje katoliških na čel v družbi in državi ne zadostuje, saj “so katoli čani dolžni udejstvovati se tudi v politi čnem življenju v smi- 616 Vidovi č-Miklav či č, Mladina med nacionalizmom in katolicizmom, str. 249. O od- nosu katoliškega pola do fašizma in nacizma glej tudi str. 103–106, 168. Glej tudi Prunk, Politi čni profil in delo Antona Korošca, str. 45, 51. 617 Vidovi č-Miklav či č, Mladina med nacionalizmom in katolicizmom, str. 249. 618 Slovenec, 1. 5. 1920, Majnik. 619 Dolenc, Kulturni boj, str. 156, 189. 620 Prav tam. 621 Slovenec, 25. 8. 1923, V. katoliški shod v Ljubljani. 208 slu na čel katoliške cerkve”. Po zahtevi V. katoliškega shoda je imelo tudi katoliško časopisje dolžnost, da do- sledno zagovarja katoliška na čela in jih uveljavlja na vseh podro čjih javnega življenja. 622 Smernice idejnemu, družbenemu, kulturnoprosvetnemu, gospodarskemu in politi čnemu življenju naj bi torej dajal edinole krš čan- ski svetovni nazor, 623 ki ga utemeljujeta “božji primat in kristocentri čnost vsega sveta”, 624 uresni čena “po total- nem krščanstvu”. 625 To bi po poudarkih iz konca tride- setih let pomenilo uveljavitev “katoliškega vesoljskega nauka kot absolutnega objektivnega merila človekove nravstvene osebnosti v družinskem, ob činskem in dr- žavnem življenju, kot norme vsega človeškega nravstve- nega udejstvovanja na vseh obmo čjih kulture, v med- narodnih odnosih in tudi, ter prav posebno, v najva- žnejših odlo čitvah narodovega bitja ter člove čanstva kot usmerjevalke vsega našega delovanja”. Zato mora biti civilizacija “v bistveni in notranji odvisnosti od kulture, kakor jo oplemenituje vera. To je v religioznem (krš čan- skem – op. J. P.) pogledu oznaka našega časa, ki uvaja novo bodo čnost.” 626 Tem načelom so bile v tridesetih le- tih podrejene tudi razli čne organizacijske oblike javnega katoliškega delovanja. 627 V letih pred drugo svetovno vojno je katoliška po- litika posebej poudarjala, da bo v boju za pravi, du- hovni smisel in namen življenja ter proti nasprotnikom krš čanske misli “vso težo boja nosila katoliška Cerkev, to je gotovo”. V ta boj naj bi bil vklju čen tudi napor “za socialno preureditev družbe ne na razredni podla- 622 Peti katoliški shod, str. 316, 318, 332. 623 Slovenec, 25. 8. 1923, V. katoliški shod v Ljubljani, 8. 6. 1924, Naša borba, 17. 7. 1928, Slovesna zaobljuba slovenskega naroda v Žalcu, 12. 8. 1928, Moderni človek in katol. vera, 19. 5. 1931, Nastop slovenskega odposlanca, 7. 6. 1931, Velik sovražnik, 20. 1. 1933, Katoliška vzgoja mladine – anahronizem, 4. 5. 1936, Velika skupš čina Krš čanske šole, 5. 5. 1936, Zahteve Krš čanske šole, 14. 4. 1937, Huda utvara. 624 Slovenec, 2. 9. 1934, Evharistija – vir obnove. 625 Slovenec, 14. 4. 1937, Huda utvara. 626 Slovenec, 1. 8. 1939, Beseda po kongresu. 627 O tem glej Prunk, Pot krš čanskih socialistov v OF, str. 125–128; isti, Politi čne koncepcije slovenskega meš čanstva, str. 128–129; Mahni č M., Mahni čeva vloga, str. 199–214; Vidovi č-Miklav či č, Katoliška prosveta med cerkvijo in stranko, str. 61–78; ista, Mladina med nacionalizmom in katolicizmom, str. 40–42, 45–46, 51– 72, 81–92, 100–121, 148–184, 247–252; ista, Vloga in organiziranost mladine, str. 102–103; Pelikan, Straža v viharju, str. 401; isti, Mladci, str. 407. 209 V KRALJEVINI SHS/JUGOSLAVIJI gi, ampak na soglasju stanov v pravici in ljubezni, za državo, ki bo slonela na pametni podreditvi v zavesti dolžnosti in pravic vsakega posameznika kot samostoj- ne osebe”. 628 S tem je katoliška politika potrdila svoj program stanovsko korporativne države in priznavanja avtoritarne demokracije, ki je v tridesetih letih nado- mestil prejšnji krš čansko socialni družbenogospodar- ski program. Le-tega je SLS po oblikovanju jugoslovan- ske države poudarila na zboru svojih zaupnikov, 6. in 7. aprila 1920 v Ljubljani. Zbor je izrazil prepri čanje, da je popolna rešitev socialnega vprašanja možna le na temelju krš čanskih na čel, zato ga ne bo uspela rešiti “nobena socialna struja, ki temelji na podlagi materi- alisti čnega svobodomiselstva”. 629 Takrat predstavljeni krš čanski socialnogospodarski program 630 je zahteval socialno pravi čno urejeno državo s strogo socialno kon- trolo kapitalisti čnega gospodarstva. Obsegala naj bi varstvo delavcev in nameš čencev, nadzor proizvodnje, plač, cen ter prometa s proizvodi. Program je nadalje zahteval, naj imajo uslužbenci v industrijskih podjetjih pravico do sodelovanja pri upravi in do udeležbe pri do- bi čku. Zavzel se je za podružbljenje velikih industrij- skih in družbeno pomembnih obratov (premogovnikov, rudnikov, plavžev), ki bi jih vodili upravni odbori, pro- porcionalno sestavljeni iz zastopnikov javnih oblasti ter delavcev, uradnikov in konzumentov. Prav tako se je za- vzel za podružbljenje ve čjih gozdnih posestev, ki bi bili pod upravo gozdnih zadrug, ob čin ali države. Program 628 Slovenec, 1. 8. 1939, Beseda po kongresu. 629 Perovšek, Programi politi čnih strank, str. 71. 630 Na tem mestu je treba opozoriti, da je dobra tri leta kasneje tudi V. katoliški shod sprejel posebno resolucijo o socialnem vprašanju (Peti katoliški shod, str. 321–325). Kot opozarja najboljši poznavalec krš čansko socialnega oziroma krš čansko socia- listi čnega gibanja v prvi jugoslovanski državi, Janko Prunk, pa je bila resolucija V. katoliškega shoda že “nekak kompromis med skrajno krš čansko socialno delavsko strujo in sredinskimi ideologi SLS okoli Aleša Ušeni čnika. Resolucija se namre č ni popolnoma ujemala s socialnim nazorom skrajne krš čanskosocialne struje, ker po njenem mnenju ni dovolj krepko poudarila popolnega notranjega nasprotja med krš čanstvom in kapitalizmom in nekaterih modernih delavskih socialnih zahtev ter se ni zavzemala za popolno pravi čnost, temve č je te zahteve pojmovala samo za primerne oblike reformiranih socialnih odnosov.” S tem je SLS “postajala vse bolj konservativna in nedemokrati čna in ni hotela sprejemati naprednih levih idej svo- jega demokrati čnega delavskega krila”. (Prunk, Pot krš čanskih socialistov v OF, str. 70. – O nazorih in delovanju slovenskih krš čanskih socialcev v letih neposredno po prvi svetovni vojni glej str. 51–69) 210 je zagovarjal enotno in popolno socialno zavarovanje (bolniško, nezgodno, starostno, onemoglostno, brezpo- selno) vseh državljanov, zahteval ustanovitev delavske zbornice (nadzorovala bi delavna razmerja v podjetjih in oblikovala delavsko zakonodajo), zagotovitev minimal- nih delavskih pla č, zaš čito žensk in otrok pred izkori- ščanjem v obrtnih in industrijskih podjetjih ter uvedbo enotne delavske zakonodaje. Zagovarjal je tudi izvedbo agrarne reforme. Pri razdelitvi veleposestev naj bi upo- števali zlasti kmete, ki imajo premalo zemlje. Kot eno glavnih opor delovnega ljudstva je program poudaril tu- di nadaljnji razvoj zadružništva. 631 Ker narodno gospodarstvo ne sme biti “naravnano na čim ve čji dobi ček posameznika, ampak na smotr- no preskrbo vseh s potrebnimi tvarnimi dobrinami”, 632 je krš čansko socialni program SLS zagovarjal dolo čitev primerne najvišje premoženjske stopnje za posamezni- ka. 633 V tem smislu naj bi se zasebna lastnina omeji- la. 634 “Ne gre namre č, da bi tisti, ki ima velika premo- ženja, lahko poljubno razpolagal ž njimi, ne glede na svojega revnega bližnjika.” 635 To so bile glavne usmeritve krš čansko socialnega programa iz dvajsetih let, ki je še posebej vztrajno zagovarjal potrebo za “gmotni blagor in dvig delovnih slojev, (pa) ... tudi za temeljito izpre- membo sedanjega družabnega reda v tem zmislu, da se izpremeni v koreninah delovno razmerje”. Omenjene spremembe seveda ne bi dosegli z nasiljem. Utemeljila bi jo “ali organizacijska pogodba, po kateri bi delavec bil uradnik v službi družbe in temu primerno gmotno po- stavljen in osiguran, (ali) družbena pogodba, po kateri bi delavci postali pravi solastniki podjetij, ali naravnost družbena pogodba delavcev samih med seboj, kjer bi delavci sami oziroma delavske korporacije bile lastniki”. Tako bi uveljavili osnovna eti čna na čela krš čanstva v naglo razvijajo čih se socialnih razmerah kapitalizma. 636 631 Perovšek, Programi politi čnih strank, str. 72–74. – Ve č o takratnih pogledih SLS in katoliških socialnih ter gospodarskih mislecev in politikov na agrarno reformo glej v Čepi č, Agrarna reforma, str. 35–38. 632 Slovenec, 8. 9. 1928, Socialni dan. 633 Sodite po delih, str. 74. 634 Slovenec, 8. 9. 1928, Socialni dan. 635 Sodite po delih, str. 74. 636 Slovenec, 8. 9. 1928, Socialni dan. 211 V KRALJEVINI SHS/JUGOSLAVIJI V času gospodarske krize, ko je papež Pij XI. z okro- žnico Quadragesimo anno, objavljeno 15. maja 1931, pozval k nujni preureditvi socialnega, gospodarskega in kulturnega življenja po krš čanskih na čelih, pa je ve čji del slovenskega katoliškega tabora zagovarjal korpora- tivni družbeni in gospodarski program. Program je na temelju papeževe okrožnice poudarjal potrebo po sode- lovanju stanov z organiziranjem avtonomnih korporacij po socialnih opravilih. Sestavljali naj bi jih delavci in de- lodajalci; tudi tedanje krš čanske sindikalne organizacije naj bi utirale pot korporacijam, ki naj bi bile bistveni or- gani resni čnega socialnega reda. 637 “Ako se danes iz ka- osa liberalno kapitalisti čnega gospodarstva kažejo obrisi novega gospodarskega reda na osnovi družabnih stanov, ne pomenja to drugega kakor povratek k resni čni svobo- di in odklon od lažne svobode, ki je vodila v samodrštvo,” je stanovsko korporativno ureditev leta 1937 zagovarjal eden od vodilnih oblikovalcev idejnih in politi čnih nazo- rov v SLS, urednik Slovenca dr. Ivan Ah čin. 638 In nada- ljeval: “V resnici tudi gospodarstvo sili k ‘redu v svobo- di’, ko svoboda poedinca ne bo ve č neomejena, ampak ji bodo postavljene pravi čne meje v stanovski družbi. V stanovskem redu bo gospodarska svoboda postavljena pod zakon družbe, bo torej družabno urejena.” Tako bo- do ustvarjene družbene razmere, ko bo red pomenil re- snično svobodo. 639 Po pojasnilih, ki jih je slab mesec po objavi okrožnice Quadragesimo anno podal Slovenec, bi stanovsko-korporativni sistem tudi zagotovil, da bi pre- segli nenaravni družbeni položaj, ko delavec na delovni trg postavi svojo delovno mo č, delodajalec pa jo kupi. V družbi bi se ponovno oblikovali “celoto spopolnjujo či členi – stanovi, v katerih bodo ljudje organizirani po po- 637 Vidovi č-Miklav či č, Quadragesimo anno, str. 24. – O okrožnici Quadragesimo an- no ter na činu in posledicah njenega uresni čevanja na Slovenskem glej tudi Prunk, Pot krš čanskih socialistov v OF, str. 106–111; isti, Politi čni profil Antona Korošca, str. 44–45, 48; isti, Slovenski narodni vzpon, str. 257, 281–282; Pirc, Aleš Ušeni č- nik in znamenja časov, str. 222–226, 233; Filipi č, Anton Korošec in marksisti, str. 107; Vidovič-Miklav či č, Mladina med nacionalizmom in katolicizmom, str. 47–49, 56, 60, 63, 68, 76, 92–95, 145, 160, 247–248; ista, Vloga in organiziranost mladine, str. 100–101; Juhant, Sto let katoliškega družbenega nauka, str. 16–17; isti, Qua- dragesimo anno, str. 67–68; Pelikan, Vizije “družbene prenove”, str. 59–60; Dolenc, Slovenski intelektualci in njihove delitve, str. 196–197. 638 Slovenec, 11. 4. 1937, Drin. (Ivan Ah čin), Kapitalizem. 639 Prav tam. 212 klicih in ne ve č po tem, kako mesto zavzemajo ,na delov- nem trgu’.” Družbene razmere bi se korenito izboljšale, kajti “stanovske korporacije ne bodo imele razloga, da se med seboj pobijajo po na čelu razrednega boja do uni če- nja slabotnejšega, ampak bodo imele vsestranski inte- res, da vsak stan napreduje in se krepi kot konzument in kot producent – iz česar more rezultirati le skupno do- bro. Da pa si vendar ne bi kak stan osvojil predominan- tnega stališ ča nad drugimi, bo stvar skupnih zastopstev in posvetovanj, da se prepre či nepotrebno medsebojno trenje.” 640 V katoliškem taboru so obenem izrecno pou- darili, da stanovsko korporativni program od socializma lo či spoštovanje zasebne lastnine. Ta je nedotakljiva in država je nikomur ne more odvzeti. Lahko pa usmerja njeno uporabo in jo usklajuje s skupnimi interesi. Tako se “z omejitvijo neomejenega uživanja lastnine (...) la- stninska pravica ne odpravlja, ampak utrjuje, se lastni- na ne izpodkopuje, temve č notranje okrepljuje”. 641 Stanovsko korporativna misel, ki se je v tridesetih letih uveljavila kot socialnogospodarski program slo- venske katoliške politike, 642 je poleg zahtev po preobli- kovanju socialnega reda posebej opozarjala na nevar- 640 Slovenec, 12. 6. 1931, Za novi red. 641 Slovenec, 29. 5. 1931, Lastninska pravica. – O slovenski katoliški stanovsko- korporativisti čni misli in družbeni akciji glej tudi Jeraj, Konkretne osnove korpora- cijskega reda, str. 169–176; isti, Korporacijski red in družabna reforma Jugoslavije; Ah čin, Osnutek zakona, str. 186–194; Ušeni čnik, Socialno vprašanje; Puš, Kme čki stan; Žebot, Korporativno narodno gospodarstvo. Od novejših avtorjev glej Vido- vi č-Miklav či č, Kme čko stanovsko gibanje, str. 213–234; ista, Mladina med nacio- nalizmom in katolicizmom, str. 40, 84, 91–98, 102–103, 105, 116–117, 137–147, 156, 162–163, 168, 179–180, 248, 250; ista, Vloga in organiziranost mladine, str. 100–101, 103–104, 106; Dragoš, (Eks)centri čnost katoliških modelov na Sloven- skem, str. 42–43; Pelikan, Vizije “družbene prenove”, str. 59–60, 63; isti, Akomo- dacija, str. 68–93. 642 Stanovsko misel na katoliški osnovi so v slovenskem katoliškem gibanju upošte- vali že od leta 1891, ko jo je papež Leon XIII. utemeljil v okrožnici Rerum novarum. V prvem desetletju po nastanku jugoslovanske države so jo v programskem pogledu jasno poudarili na zboru zaupnikov SLS, aprila 1920 v Ljubljani, na V. katoliškem shodu, avgusta 1923 v Ljubljani, in na katoliškem Socialnem dnevu, ki je bil 8. 9. 1928 prav tako v Ljubljani. Zbor zaupnikov SLS aprila 1920 je poudaril, da stoji SLS “na stališ ču vzajemnosti stanov. V varstvo in brambo interesov posameznih stanov organizira somišljenike v stanovsko politi čnih organizacijah.” (Perovšek, Programi politi čnih strank, str. 73) Podobno je tudi V. katoliški shod v resoluciji, ki jo je sprejel socialni odsek, poudaril, da je “organizacija po stanovih, razredih in slojih (...) ne samo dovoljeno, ampak tudi priporo čljivo sredstvo za dvig moralne stopnje in gmotnega blagostanja ljudstva”. (Peti katoliški shod, str. 323) Stališ če katoliške- ga Socialnega dne pa je bilo: “Ne razredni boj, stanovska vzajemnost je odrešilna.” (Slovenec, 11. 9. 1928, Nova postava) 213 V KRALJEVINI SHS/JUGOSLAVIJI nost brezbožnega komunizma. 643 SLS, ki je odklanja- la povezavo med krš čanstvom in socializmom, je zato odklonila tudi družbeno akcijo krš čanskih socialistov. Le-ti so se opredelili proti stanovsko korporativisti čne- mu programu, ki ga je avtoritarno zagovarjalo strankino vodstvo. To je v prvi polovici tridesetih let vodilo do raz- hoda krš čanskih socialistov s SLS in do hudih naspro- tovanj med SLS in strujo dr. Andreja Gosarja, ki je bila zagovornica krš čanskega socialnega aktivizma. 644 Priza- devanje za brezpogojno utiranje poti stanovski družbi, ki je predstavljalo eno od vidnih zna čilnosti družbenega 643 Slovenec, 19. 5. 1931, Mednarodno zborovanje katoliškega delavstva : iz govora Jožeta Langusa, slovenskega odposlanca na proslavi štiridesetletnice okrožnice Re- rum novarum, 14. maja 1931 v Rimu. 644 O tem glej podrobneje Prunk, Pot krš čanskih socialistov v OF, str. 110, 132; Pirc, Aleš Ušeni čnik in znamenja časov, str. 222–224; Sim či č, Krš čanskosocialni aktivi- zem Andreja Gosarja, str. 92–94; Vidovi č-Miklav či č, Mladina med nacionalizmom in katolicizmom, str. 92–97; Pelikan, Gosarjeva knjiga Za nov družbeni red, str. 402; isti, Vizije “družbene prenove”, str. 61–62, 66. Ivan Ah čin (1897–1960) (Zbornik Koledar svobodne Slovenije, 1961, str. 210) 214 in politi čnega življenja na Slovenskem v tridesetih letih, je tako imelo vidne posledice tudi v slovenskem katoli- škem gibanju. S svojo protikomunisti čno usmeritvijo pa je v takratnem “ času nestrpnih” imelo tudi konkreten ideološki in politi čni značaj. Slovensko meš čanstvo je v prvi jugoslovanski drža- vi preudarilo vsa klju čna idejna, politi čna in socialno- gospodarska vprašanja, ki so opredelila čas med obema svetovnima vojnama. Raz členilo je tudi zna čaj novega vojaškega spopada, ki je v Evropi izbruhnil leta 1939. O njem so v obeh slovenskih meš čanskih taborih pouda- rili, da bo imel totalen zna čaj, ki bo temeljno spremenil podobo tedanjega sveta. 645 Tako se je tudi zgodilo, a z usodnimi posledicami za meš čansko družbo in njene politi čne sile v Srednji in Vzhodni Evropi. Tu so po kon- cu druge svetovne vojne komunisti prevzeli oblast – v Sloveniji in Jugoslaviji na revolucionaren na čin 646 – in radikalno izbrisali meš čanstvo kot dejavnik nadaljnje- ga idejnega, kulturnega, socialnega, gospodarskega in narodnopoliti čnega razvoja. Nazori, ki jih je slovensko meščanstvo oblikovalo v prvi jugoslovanski državi, so nato le še spominjali na stanje duhá v do tedaj vodil- nem delu slovenske družbe. Tako na liberalni kot na katoliški strani pa so si bili bolj podobni kot ne. Podobni zlasti v zavra čanju komunizma, fašizma in nacizma, v protisemitskem stališ ču in v zavzemanju za stanovsko korporativni sistem ter disciplinirano oziroma avtoritar- no demokracijo v tridesetih letih. Razhajali pa so se v razli čnem razumevanju emancipacije delavsko-kme č- kega sloja v dvajsetih letih, v trajnem katoliško-liberal- nem svetovnonazorskem nasprotovanju in v gledanju na nacionalni problem. To so bile klju čne zna čilnosti slovenske vladajoče politike v Kraljevini SHS/Jugosla- viji, z zgodovinskimi izzivi, ki so nastopili po letu 1945, pa se je soo čila nova revolucionarna oblast. 645 Perovšek, “Stojimo po vsej verjetnosti pred najstrahotnejšo totalno vojno”, str. 62–68, 72–73; isti, Na poti v moderno, str. 223–248. 646 O idejnih, družbenih in politi čnih spremembah, ki so v Srednji in Vzhodni Evropi nastopile po koncu druge svetovne vojne, glej 1945 – a break with the past. O ko- munisti čnem prevzemu oblasti na Slovenskem po koncu druge svetovne vojne glej Vodušek-Stari č, Prevzem oblasti 1944–1946. 215 V KRALJEVINI SHS/JUGOSLAVIJI I “Glejte, danes je država tako urejena: Srbi vladajo, Hrvati razgovarjajo, mi pla čujemo,” je 8. februarja 1926 v Narodni skupš čini Kraljevine SHS dejal na čelnik SLS in vodilni slovenski politik med obema svetovnima voj- nama Anton Korošec. 647 Z omenjenimi besedami je dobro povzel tedaj in tudi kasneje na Slovenskem uveljavljeno misel o bistvu prve jugoslovanske države. Vprašanje pa je, ali lahko le tako ocenjujemo prvo jugoslovansko sku- pnost in položaj Slovencev v njej. Zato nas zanima, ali je bila prva Jugoslavija (tudi) zgodovinski prostor slo- venskega narodnokulturnega in socialnogospodarskega napredka in politi čne uveljavitve ali pa so v njej Sloven- ci le “delali in pla čevali” zanjo. Odgovor na to vprašanje zadeva tudi ocene, oblikovane po letu 1945. V drugi, federativni državni skupnosti jugoslovanskih narodov je namre č novi (komunisti čni) nosilec politi čne oblasti preko svojega idejnega, politi čnega, izobraževalnega in tudi znanstvenega sistema – razen v golem dejstvu, da se je njen nastanek sploh zgodil – poudarjal, da je bilo v “stari” Jugoslaviji vse slabo. Vzrok za to je bila vodilna družbena, gospodarska in politi čna vloga meščanstva v njej. Ob tem so poudarjali tudi druge zna čilnosti prve jugoslovanske države: nerešeno nacionalno, socialno in agrarno vprašanje, velikosrbski hegemonizem in z njim 647 Slovenec, 9. 2. 1926, Prora čunski govor dr. Antona Korošca. Mit in resni čnost prve jugoslovanske države 216 povezano nizko politi čno kulturo, dav čno izžemanje Slo- venije in – zlasti po uvedbi kraljeve diktature leta 1929 – nedemokrati čni politi čni sistem, ki naj bi mu bila druga Jugoslavija celovit zgodovinski antipod. Kot pri vsakem vprašanju, ki se ocenjuje zaostre- no, lahko tudi resnico o prvi jugoslovanski državi naj- demo med obema omenjenima pogledoma nanjo: Koro- ščevim, oblikovanim v hudih notranjepoliti čnih bojih, ki so zaznamovali razvoj prve Jugoslavije, in pogledom, ki je živel skozi politi čni sistem in družbeno misel druge jugoslovanske skupnosti. Zato bomo opozorili na tiste zna čilnosti v slovenskem razvoju v prvi Jugoslaviji, ki dopolnjujejo doslej bolj ali manj uveljavljene poglede na tedanji slovenski zgodovinski položaj. S tem želimo opozoriti še na en vidik v ocenjevanju Kraljevine SHS/ Jugoslavije, ki ga je treba upoštevati pri obravnavi tega obdobja slovenske zgodovine. II V unitaristi čno in centralisti čno opredeljeni jugo- slovanski skupnosti bi Slovencem, ustavnopravno ob- Grb Kraljevine SHS/Jugoslavije: dvoglavi beli orel v poletu na srebrnem š čitu, nad njim krona; orel ima na prsih srbski (bel križ na š čitu s štirimi ognjili), hrvaški (rde če-bela šahovnica) in slovenski grb (tri celjske zvezde, š čitnik v obliki polmeseca) (Ljubljana, die Hauptstadt der Slowenen, naslovnica) 217 V KRALJEVINI SHS/JUGOSLAVIJI sojenim na nacionalni izbris, resni čno lahko preostalo le še “delo in pla čevanje” novi državi. Srbi so namre č za- radi svoje zgodovinske samozavesti, števil čne moči, be- ograjskega državnega centralizma, prevlade v vojaškem in policijskem aparatu ter odlo čilne vloge pri oblikova- nju državne politike v prvi Jugoslaviji imeli gospodujo č položaj, Hrvati kot drugi najmo čnejši politi čni dejavnik v državi pa so na osnovi zavesti o svoji histori čni držav- nopravni individualnosti nenehoma pretresali jugoslo- vansko politiko z razpravo o vprašanju notranje državne preureditve. Tako naj bi bili nasproti Srbom in Hrva- tom “samo mi Slovenci” – kot je dejal Korošec – “ubo- ga raja, zapostavljena pastorka, ki naj stoji vedno ob strani”. 648 Toda tako le ni bilo, kajti Slovenci so v prvi Jugoslaviji kljub njenemu unitarnocentralisti čnemu ustroju in nedemokrati čnemu državnopolitičnemu ra- zvoju v marsi čem tudi zgodovinsko pridobili. Tako je bil tisti del slovenskega naroda, ki je živel v okviru jugoslo- vanske države, razbremenjen dotedanjega nemškega in madžarskega nacionalnega pritiska in je imel možnost v novi jugoslovanski stvarnosti ponovno opredeliti in poudariti svoj narodnopoliti čni program. Pri tem je ju- goslovansko državno bistvo vzpodbudilo veliko ve čino Slovencev, da so podprli avtonomisti čno-federalisti čno usmeritev in skozi avtonomisti čna prizadevanja sloven- ske politike poglobili zavest o svoji etni čni, kulturni in politi čni entiteti ter odlo čitev ohraniti in u čvrstiti svojo narodno individualnost ter si zagotoviti nemoten naci- onalni in kulturni razvoj. Na podro čju avtonomisti čne narodne politike so bili delno uspešni, saj so v drugi polovici dvajsetih in nato še v drugi polovici tridesetih let dosegli neke vrste “tiho avtonomijo”. Pot do slovenske “tihe avtonomije” v drugi polovici dvajsetih let so bile volitve v oblastne skupš čine, 23. januarja 1927, na podlagi katerih je zaživela oblastna samouprava, ko so lahko oblastí prek voljenih skup- ščin za čele samoupravno urejati nekatere pokrajin- ske gospodarskosocialne in kulturnoprosvetne zadeve. Zmagovalka oblastnih volitev v Sloveniji je bila SLS, ki je na podlagi svojega avtonomisti čnega programa v lju- 648 Slovenec, 16. 11. 1926, Zbor zaupnikov Slovenske ljudske stranke. 218 bljanski in mariborski oblastni skupš čini dobila ve čino glasov. Njeni poslanci so za predsednika ljubljanske in mariborske oblastne skupš čine in njunih izvršilnih or- ganov – oblastnih odborov – izvolili predstavnika SLS. Prav tako sta bila iz vrst SLS tudi velika župana lju- bljanske in mariborske oblastí, ki ju je 28. februarja 1927 imenoval kralj. Ker je SLS ocenila, da lahko v obstoje čih politi čnih razmerah prek oblastnih samou- prav vsaj deloma uresni či svoje avtonomisti čne zamisli in hkrati tudi svojo oblastno dominacijo v Sloveniji, je februarja 1927 stopila tudi v vlado. Tako se je po dolgo- letni opoziciji odlo čila za pragmati čno politiko. Uvedba oblastnih samouprav je pomenila delno ublažitev ostrega centralisti čnega sistema Vidovdanske ustave. Njihovo delovanje v Sloveniji so zaznamovala in- tenzivna prizadevanja SLS, da bi pod njenim vodstvom čim bolj samostojno urejali pomembne gospodarsko-so- cialne in kulturno-prosvetne zadeve, ki jih je centrali- sti čna državna uprava ve č let neustrezno reševala ali zanemarjala. Obe slovenski samoupravi sta, skladno z določili ustave in kasnejšo vladno Uredbo o oblastni in sreski samoupravi, v prvi polovici leta 1927 od ljubljan- skega in mariborskega velikega župana prevzeli vrsto pristojnosti: nadzor nad ob činami in okrajnimi samou- pravami ter upravljanje bivšega deželnega premoženja. Kasneje sta organizirali tudi svoje oblastne denarne za- vode. V času, ko je bila SLS še v vladi – do srede aprila 1927 –, je beograjska Narodna skupš čina slovenskima oblastnima skupš činama dala tudi pravico, da v mejah ustave in državnih zakonov spreminjata, dopolnjujeta in razveljavljata bivše deželne zakone. S tem je bila sloven- skima oblastnima skupš činama omogočena razširjena uredbodajna pristojnost. Leto dni kasneje, marca 1928, sta obe slovenski samoupravi po posebnem pooblasti- lu Narodne skupš čine edini v državi dobili tudi pravico spreminjati nekatere pomembne naredbe Narodne in Deželne vlade iz let 1918–1921. S tem sta edini v državi imeli pravico sprejemati ne le izvršilne naredbe k zako- nom, ki jih je sprejemala Narodna skupš čina, pa č pa sta lahko izdajali tudi uredbe z zakonsko mo čjo oziro- ma sta de facto za čeli izvajati celo omejene zakonodajne funkcije. Ta privilegij je bil pogojen s sodelovanjem SLS 219 V KRALJEVINI SHS/JUGOSLAVIJI v vladi. Asimetri čno udejanjenje oblastne samouprave v Sloveniji je sprožilo kritike zlasti na Hrvaškem, kjer so o slovenskih oblasteh celo pisali kot o “državi v državi”. Po sklenitvi znanega Blejskega sporazuma med SLS in velikosrbsko Narodno radikalno stranko, julija 1927, na podlagi katerega je SLS po ponovni zmagi na par- lamentarnih volitvah septembra 1927 ponovno stopila vlado in v njej ostala do kraljeve diktature, so se številne pristojnosti in ustanove prenesle od posameznih mini- strstev na slovenski oblastni samoupravi. Ljubljanska in mariborska oblastna samouprava sta v drugi polovici leta 1927 od vseh samouprav v državi od posameznih resornih ministrstev prevzeli najve č zadev in ustanov na podro čju javnih gradenj, kmetijstva, neagrarnih panog, zdravstva, socialnega skrbstva in strokovnega šolstva. Prav tako je njuna oblastna prora čuna za leto 1928 in 1929, s katerima sta si zagotovili gmotne temelje za svoje delovanje in ki sta bila najvišja v državi, minister za finance potrdil hitro in brez zapletov. Pri tem pa je centralisti čnim oblastem uspelo dose či tudi svoj cilj, to je razbremenitev obveznosti osrednjega prora čuna pri financiranju posameznih oblastí. Tiste samouprave, med katerimi sta posebej izstopali slovenski, ki so ho- tele uspešno izvajati svoje naloge, so namre č morale pri oblikovanju svojih prora čunov poiskati pretežno lastne vire. To je pomenilo dodatno dav čno obremenitev slo- venskega prebivalstva, kar je opozicija ostro kritizirala. Uvedba diktature je kon čala slabo dveletno obdo- bje, ko so Slovenci – zlasti na gospodarskosocialnem podro čju – veliko pomembnih zadev znatno upravljali sami. Pri tem sta obe oblastni samoupravi, kolikor je le omogo čala zakonodaja, delovali kot ena slovenska upravna enota. Neuspešni pa so bili napori, da bi obe oblastni skupš čini zasedali skupaj kot nekakšen slo- venski parlament. Slovenski oblastni skupš čini sta si tudi prizadevali, da bi, seveda kompeten čno omejeno, delovali po zgledu beograjskega parlamenta. Pri obrav- navanju vrste vprašanj, tudi politi čnih, je prišel do iz- raza pluralizem pogledov vseh tedanjih 12 strank, ki so bile zastopane v slovenskih oblastnih skupš činah. Tako lahko o času njihovega delovanja – od formalnega kon- stituiranja 23. februarja 1927 do uvedbe kraljeve dik- 220 tature 6. januarja 1929, ko so bile oblastne skupš čine ukinjene – govorimo tudi kot o času, ko je v prvi Jugo- slaviji zaživel slovenski parlamentarizem. V tem smislu sta bili ljubljanska in mariborska oblastna skupš čina celo neke vrste predhodnici slovenskega parlamenta, izvoljenega aprila 1990. V vmesnih obdobjih so namre č bila slovenska parlamentarna predstavniška telesa se- stavljena strankarsko monolitno. Slovenski samoupravi sta najve čje uspehe dose- gli na gospodarskem podro čju – pri javnih gradnjah in vzpodbujanju razvoja agrarnih panog. Njun izjemno po- memben dosežek je bila tudi ureditev zdravstva v pove- zavi z reševanjem socialne problematike. Izboljšali sta še razmere na podro čju prosvete in kulture. Takratni vodilni politi čni dejavnik na Slovenskem, Slovenska ljudska stranka, je, ob ostri kritiki opozicije, delova- nje obeh oblastnih samouprav izkoriš čala tudi za svo- je strankarske koristi. Vendar je treba poudariti, da so njuni najpomembnejši dosežki koristili vsem oziroma splošnim slovenskim interesom. Slovenci so prek delovanja oblastnih samouprav v letih 1927–1929 pokazali voljo in sposobnost, da sa- mostojno rešujejo pomembna vprašanja svojega razvo- ja. Ne glede na pretirane in tudi omalovažujo če ocene rezultatov delovanja obeh slovenskih oblastnih samou- prav je treba poudariti dejstvo, da so se gmotne razmere in organiziranost vseh dejavnosti in ustanov, ki sta jih prevzeli, že v kratkem času znatno izboljšali v primerja- vi z njihovim stanjem v času dolgoletnega centralisti č- nega upravljanja. Toda uspešno delovanje slovenskih samouprav, ki je bilo bistveno bolj u činkovito kot v dru- gih 31 oblasteh v državi, je kljub temu ostalo še dale č od udejanjenja že v dvajsetih letih celovito izoblikovanih programov o zakonodajni avtonomiji Slovenije z lastnim parlamentom in vlado. 649 Z uvedbo diktature kralja Aleksandra 6. januarja 1929 so bili ukinjeni vsa samoupravna telesa in orga- ni ljubljanske in mariborske oblastí. Jeseni 1929 sta bili oblikovani Dravska banovina in njena kraljevska 649 Stiplovšek, Slovenski parlamentarizem 1927–1929, str. 12–13, 106–302, 325– 331, 346. 221 V KRALJEVINI SHS/JUGOSLAVIJI banska uprava. V banovini je vse posle ob če uprave in dotedanje samouprave prevzel ban, ki je svoje naloge na gospodarskem, socialnem in kulturno prosvetnem podro čju ter glede javne varnosti opravljal pod vrhov- nim nadzorstvom in po navodilih resornih beograjskih ministrstev, neposredno pa je bil vezan na notranjega ministra. Možnosti, da bi Slovenci – tako kot v letih 1927–1929 prek oblastnih samouprav – samostojno re- ševali pomembna vprašanja svojega razvoja, ni bilo ve č. Boj za avtonomijo Slovenije se je vrnil na za četek. 650 Kljub vpetosti Slovenije v centralisti čni državni sis- tem pa je v drugi polovici tridesetih let znova zaživela “tiha” slovenska avtonomija. Banski svet, ki je kot banov posvetovalni organ za čel delovati leta 1931, je okrepil 650 Stiplovšek, Ukinitev oblastnih samouprav in oblikovanje banske uprave Dravske banovine, str. 93, 96–97; isti, Slovenski parlamentarizem 1927–1929, str. 316–317, 325. Ljubljanski magistrat, kjer je zasedala ljubljanska oblastna skupš čina (Ilustrirani Slovenec, 17. 4. 1927, str. 121) 222 svojo vlogo pri sprejemanju prora čuna. Poglavitna nalo- ga banskega sveta je bila dajanje pripomb k banovemu predlogu prora čuna glede gospodarskih, socialnih, zdra- vstvenih in kulturnoprosvetnih dejavnosti in ustanov, in sicer tako s stališ ča potreb v njem zastopanih okrajev in mest kot tudi širše, za vse obmo čje banovine, vendar banski svet o prora čunu ni smel sklepati. 651 Kasneje pa so razprave o prora čunu iz ozkih lokalnih okvirov pre- rasle v temeljite obdelave vseh pere čih gospodarskih, fi- nan čnih, socialnih, zdravstvenih, šolskih in kulturnih zadev ter delovanja javne uprave. Ob časno so posegale tudi na politi čno podro čje in so odsevale vse aktualno dogajanje v Sloveniji. Táko delovanje banskega sveta je vzpodbudila SLS po tem, ko je poleti 1935 vstopila v vla- do. Voditelj SLS Korošec, ki je postal notranji minister, je poskrbel, da so vodilne oblastne položaje v Dravski banovini in ve čino v banskem svetu dobili pripadniki njegove stranke. S prevlado privržencev SLS v banskem svetu, ki so – tako kot v prvi polovici tridesetih let, ko je bila banska uprava v liberalnih rokah – oblastne privile- 651 Stiplovšek, Ukinitev oblastnih samouprav in oblikovanje banske uprave Dravske banovine, str. 102–103. Stavba Narodnega gledališ ča v Mariboru, kjer je zasedala mariborska oblastna skupš čina (Pokrajinski arhiv Maribor) 223 V KRALJEVINI SHS/JUGOSLAVIJI gije izrabljali tudi za strankarske koristi, so se v Sloveniji specifi čno spet povrnile razmere iz časa delovanja obla- stnih samouprav. Banski svet je postajal vedno bolj teh- ten dejavnik pri reševanju zadev, pomembnih za social- nogospodarski in kulturnoprosvetni napredek Slovenije. Nastopilo je novo obdobje v prizadevanjih za avtonomno Slovenijo. Množile so se zahteve po njeni gospodarski, finančni, socialni in kulturni samostojnosti, po enako- pravnosti slovenskega jezika v uradnem poslovanju, vse pogosteje pa se je v razpravah v banskem svetu namesto oznake Dravska banovina pojavljalo ime Slovenija. Te zahteve so banski svetniki postavljali na vsakem zaseda- nju. Vrh avtonomisti čnih prizadevanj banskega sveta je bil 17. februarja 1940, ko je sprejel resolucijo o ustanovi- tvi posebne državnopravne enote Banovine Slovenije. Ob tem so banski svetniki še poudarili, da je treba banski svet takoj nadomestiti z izvoljenim banovinskim zborom, ki bo poleg ostalega odlo čal o vseh vprašanjih banovin- skega prora čuna in bo imel tudi zakonodajne pravice. Resolucija o ustanovitvi Banovine Slovenije je odražala obstoje če stanje na Slovenskem, kjer je življenje v drugi polovici tridesetih let dejansko potekalo samostojno, po slovensko, čeprav za to formalnopravno ni bilo nobene zakonske podlage. 652 Zahteva po ustanovitvi Banovine Slovenije februarja 1940 je bila postavljena v času, ko je v banski upravi Dra- vske banovine od septembra 1939 dalje potekalo inten- zivno delo za ustanovitev slovenske banovine. Pripravili so besedila vrste uredb: uredbe o ustanovitvi slovenske banovine, uredbe o organiziranosti banskega oblastva in banovinskega zbora kot slovenskega parlamentarnega predstavništva, uredbe o volitvah v banovinski zbor in o njegovem poslovniku, uredbe o upravnem sodiš ču za Slovenijo in uredbe o banovinskem prora čunu. Pripra- vljeni so bili tudi predlogi o prenosu zadev s posameznih ministrstev na urade v Ljubljani. Leta 1940 je nekdanji minister SLS Andrej Gosar v posebni publikaciji objavil 652 Zečevi ć, Neki pogledi u Srbiji, str. 72; Prunk, Slovenske predstave o avtonomiji, str. 140; Stiplovšek, Die verfassungsrechtliche Lage und die Autonomiebestrebun- gen Sloweniens 1918–1941, str. 39; isti, Slovenski parlamentarizem 1927–1929, str. 335, 338–339. 224 še študijo Banovina Slovenija, v kateri je utemeljil šte- vilne državnopravne, gospodarske in finan čne razloge za oblikovanje slovenske banovine. Priprave za ustanovitev Banovine Slovenije so nato zaradi naraš čajo če vojne ne- varnosti prekinili. Zato na zadnjem zasedanju februarja 1941 banski svet o ustanovitvi slovenske banovine ni več razpravljal, 653 Slovenija pa je državnopravno ostala v enakem položaju, kot je bila do tedaj. III Po slovensko in hkrati oprto na formalnopravno osnovo pa je po letu 1918 potekalo življenje na kulturno- prosvetnem podro čju. Z oblikovanjem prve jugoslovan- ske države so namre č odpadle vse pred tem z nemškim nacionalizmom pogojene politi čne ovire in zavladale so, zlasti v prvih letih do Vidovdanske ustave, mnogo ugo- dnejše razmere za rast in izpopolnjevanje slovenske kul- ture in šolstva. Najpomembnejši pridobitvi tega časa sta bili slovenizacija in izpopolnitev šolstva na Slovenskem ter ustanovitev prve slovenske univerze leta 1919 v Lju- bljani. Slovenizacija šolstva je bila izvedena do konca leta 1920. To je bil pomemben narodni napredek, saj je bila še leta 1900 nemš čina učni jezik na tretjini osnov- nih šol na spodnjem Štajerskem in na desetini osnovnih šol na Kranjskem. V prvih letih po oblikovanju Kraljevi- ne SHS so ustanovili tudi skoraj 150 novih razredov po slovenskih osnovnih šolah, pove čalo pa se je tudi število slovenskih u čiteljev. Ob obisku ameriške študijske ko- misije za bodo čo razmejitev med Kraljevino SHS in Re- publiko Avstrijo so namre č štajerski Nemci 27. januarja 1919 v Mariboru organizirali nasilne demonstracije, v katerih so sodelovali tudi nemški u čitelji, ki so na ulice pripeljali cele razrede otrok. Slovenska šolska oblast je po teh dogodkih za čela intenzivneje odpuš čati nemško usmerjene u čitelje in nastavljati slovenske. Po demon- stracijah na Štajerskem so odpustili 36 srednješolskih in 200–300 osnovnošolskih u čiteljev. Ve čina odpuš če- 653 Zečevi ć, Neki pogledi u Srbiji, str. 72; Stiplovšek, Slovenski parlamentarizem 1927–1929, str. 339–342. 225 V KRALJEVINI SHS/JUGOSLAVIJI nih nemških u čiteljev se je izselila v Avstrijo. Zato je bil zelo dobrodošel prvi val slovenskih u čiteljev, ki so v ju- goslovansko državo pribežali iz Primorske. Samo do ita- lijanske šolske reforme (popolna italijanizacija šolstva), ki so jo za čeli izvajati leta 1923, je iz Primorske v Kra- ljevino SHS pribežalo 355 slovenskih u čiteljev, pozneje pa še 200–300. 654 V letih tik po oblikovanju Kraljevine SHS so slove- nizirali tudi skoraj vse srednje šole na slovenskem oze- mlju. Pred tem je bila slovenska samo zasebna škofijska gimnazija (Zavod sv. Stanislava) v Št. Vidu nad Ljublja- no. Sedem srednjih šol je bilo povsem nemških, šest pa dvojezi čnih. Za potrebe nemške manjšine je nato nekaj let ostala samo realna gimnazija v Ljubljani, sicer pa je imela nemška manjšina okoli 40 manjšinskih osnovnih šol z nemškim u čnim jezikom, najve č na Ko čevskem. Madžarska manjšina je imela v Prekmurju 16 osnovnih šol. Po nastanku jugoslovanske države so poslovenili tudi vseh osem u čiteljiš č, od katerih je bila prej polovica dvojezi čnih, medtem ko slovenskega u čiteljiš ča ni bilo. V Ljubljani so ustanovili tudi Trgovsko akademijo. Krono vseh prizadevanj na izobraževalnem in znanstvenorazi- skovalnem podro čju pa je predstavljala ustanovitev lju- bljanske univerze s petimi fakultetami (filozofsko, prav- no, teološko, tehni čno in nepopolno medicinsko). To je bila nedvomno najpomembnejša pridobitev za razmah in pravo konstituiranje slovenske znanosti. Ljubljanska univerza je kmalu dobila simboli čni pomen vseh sloven- skih kulturnih pridobitev v novi državi. S tem, ko se je po letu 1918 slovenš čina uporabljala kot uradni jezik v vseh uradih in ko so na univerzi pospešeno razvijali slo- vensko strokovno terminologijo, je slovenš čina postala – kljub narodnounitaristi čno zasnovani jugoslovanski državi – celovit kultiviran evropski jezik. Ta proces so sicer slovenski izobraženci po časi razvijali že pol stoletja pred oblikovanjem jugoslovanske države, zaokrožen pa je bil šele po njeni ustanovitvi. 655 654 Dolenc, Leto 1918 kot kulturna prelomnica, str. 262–263; isti, Glavni problemi slovenske kulture, str. 87–88. 655 Dolenc, Glavni problemi slovenske kulture, str. 88; isti, Leto 1918 kot kulturna prelomnica, str. 263. 226 Poleg temeljnega pogoja za samostojen kulturni razvoj – slovenizacije šolstva in ustanovitve nacional- ne univerze – je h kulturnemu napredku Slovencev v jugoslovanski državi pomembno prispevalo tudi usta- navljanje številnih novih stanovskih, strokovnih, intere- snih in kulturnih organizacij ter ustanov in društev. Po razpadu avstrijske države so bila na Slovenskem usta- novljena Narodna gledališ ča v Ljubljani, Mariboru, Ce- lju in na Ptuju, zaživela je Narodna galerija v Ljubljani, ustanovljeni pa so bili še Glasbeni konservatorij, Or- kestralno društvo, Etnografski inštitut oziroma muzej, Umetnostno zgodovinsko društvo, Znanstveno društvo za humanisti čne vede, Geografsko društvo, Društvo slo- venskih leposlovcev, Društvo slovenskih upodabljajo čih umetnikov, Zveza slovenskih pevskih zborov in Društvo ljubiteljev slovenske umetnosti. Delovati sta za čeli tudi narodnoobrambni organizaciji Jugoslovanska matica in Gosposvetski zvon; organizaciji sta pospeševali gospo- darske in kulturne interese Jugoslovanov (in Slovencev), ki so ostali zunaj meja Kraljevine SHS. Ustanovljeni sta bili tudi Bogoslovna akademija in po dolgih letih priza- devanj avgusta 1938 Akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani. Omeniti velja, da sta bivša licejska oziroma Študijska knjižnica za Kranjsko v Ljubljani in knjižni- ca Zgodovinskega društva v Mariboru dobili pravico do obveznega izvoda vsake v Sloveniji tiskane publikacije. S tem je bilo utemeljeno sistemati čno zbiranje vsega na- rodovega tiska na enem mestu. Poleg navedenih novih slovenskih kulturnih društev in znanstvenokulturnih ustanov so svoje delo nadaljevala tudi kulturnoprosve- tna društva, ki so bila ustanovljena že v avstrijski dobi: u čiteljska društva, Glasbena matica, Slovenska matica, društvo Pravnik ter narodnoobrambni kulturni organi- zaciji Družba sv. Cirila in Metoda in Slovenska straža. Do tedaj tradicionalne nemške narodnokulturne usta- nove oziroma “postojanke” – Filharmonija, društvo Ka- zina v Ljubljani in Nemška hiša v Celju – pa so po letu 1918 prešle v slovenske roke. 656 Stopnjevano narodnopoliti čno samozavedanje in slovenska kulturna samozavest v jugoslovanski drža- 656 Dolenc, Kulturni boj, str. 40–87; isti, Glavni problemi slovenske kulture, str. 88. 227 V KRALJEVINI SHS/JUGOSLAVIJI vi, na katero je vplivala tudi bistveno višja kulturno- civilizacijska raven Slovenije v primerjavi z drugimi deli države, sta dala Slovencem nov polet tudi v kulturno ustvarjalnem delu. V prvi jugoslovanski državi se je zelo pove čala literarna produkcija. Na leto je izhajalo pov- pre čno skoraj 100 izvirnih slovenskih leposlovnih del ter med 40 do 50 prevodov. Primerjava pri izhajanju časnikov med avstrijskim in jugoslovanskim obdobjem pokaže, da je v desetletju pred prvo svetovno vojno iz- šlo povprečno 14 novih slovenskih časopisov na leto, v dveh desetletjih po njej pa je bilo to povpre čje 37 perio- di čnih publikacij. Podobno je bilo pri knjižni ponudbi. V takrat najve čji splošni ljudski knjižnici na Slovenskem, Šentjakobski knjižnici v Ljubljani, je bilo leta 1915 raz- merje med slovenskimi in nemškimi knjigami 1:7 v ko- rist nemških. Do za četka druge svetovne vojne se je to razmerje popravilo na 1:1,5 – še vedno v korist nemških –, medtem ko je bilo razmerje proti knjigam v drugih tu- jih jezikih (srbohrvaškem, češkem, poljskem, ruskem, Sedež Univerze v Ljubljani ob desetletnici ustanovitve z obema najzaslužnejšima ustanoviteljema (Ilustrirani Slovenec, 23. 6. 1929, str. 193) 228 italijanskem, francoskem, angleškem in esperantskem) ob čutno v korist slovenskih knjižnih enot. 657 Čas prve jugoslovanske države, posebej pa dvajseta leta lahko označimo tudi kot enega od politi čno mobi- lizacijskih vrhov v razvoju slovenske kulture. K temu je prispevalo dejstvo, da so se tedaj pomena dobre in množi čne, ne le politi čno organizacijske mreže, pa č pa tudi strankarsko ali vsaj ideološko opredeljenih kultur- nih organizacij, zavedali vsi slovenski politi čni dejavni- ki. Politi čno organizacijsko delovanje slovenske politike na kulturnem podro čju je zato vzpodbujalo in krepilo slovenski kulturnoprosvetni razvoj, kar je bil prav tako pomemben vzrok, da je bila konec dvajsetih let v kultur- nih društvih organizirana vsaj četrtina aktivnega pre- bivalstva takrat še pretežno patriarhalne družbe. 658 V dvajsetih letih je bilo v Sloveniji na kulturnoprosvetnem podro čju organizirano od 100.000 do 130.000 ljudi. Od teh se jih je vsaj dve tretjini na novo v članilo v kulturne organizacije prav v tem času. V tridesetih letih, ko so za- radi prepovedi politi čnih strank nepoliti čne organizacije postale še pomembnejše, je bila rast članstva mnogo manjša. To je bila verjetno posledica gospodarske in po- liti čne krize (diktatura) ter dejstva, da je idejnopoliti čni boj za množice na podro čju kulture v dvajsetih letih že iz črpal ve čji del tovrstnega zaledja med prebivalstvom. Kljub temu, da je kultura pri tem najve čkrat ostajala v službi ideologije in politike, pa je ta tekmovalno organi- zirana dejavnost med širokim slojem prebivalstva širila organizacijske sposobnosti, bralno kulturo in splošno razgledanost ljudi. To je Slovenijo – v nasprotju s pri- zadevanji vlade – kakovostno samo še bolj lo čevalo od preostalih pokrajin v državi. 659 Slovenci so v prvi jugoslovanski državi kljub njene- mu unitarnocentralisti čnem ustroju na kulturno pro- svetnem podro čju doživeli znaten napredek. Tega ne iz- podbija dejstvo, da so bile nove kulturne ustanove ve č- krat finan čno podhranjene (to velja zlasti za mariborsko gledališ če) in da je Univerzi (ob sprejemanju prora čuna) 657 Dolenc, Leto 1918 kot kulturna prelomnica, str. 264. 658 Dolenc, Kulturni boj, str. 263–357. 659 Prav tam, str. 376; isti, Glavni problemi slovenske kulture, str. 93–94. 229 V KRALJEVINI SHS/JUGOSLAVIJI večkrat grozila ukinitev; na udaru sta bili zlasti tehni č- na in nepopolna medicinska fakulteta. Dolga leta je bila ovirana tudi ustanovitev Akademije znanosti in ume- tnosti. Ob tem so slabo delovale tudi nove strokovne po- vezave v jugoslovanskem okviru ali pa so celo propadle. Tako kot prej Dunaj pa je tudi Beograd skušal zavirati nezadržno preraš čanje Ljubljane v slovensko narodno- politi čno in kulturno središ če. Pri tem ni bil uspešen, kar je veljalo tudi za samolasten slovenski kulturni ra- zvoj v jugoslovanski državi, ki je po svojih dosežkih bi- stveno presegel obdobje pred letom 1918. 660 IV Slovenci so v prvi Jugoslaviji napredovali tudi na gospodarskem podro čju. Pri tem je bila Slovenija že ob nastanku Kraljevine SHS v sorazmerno ugodnem polo- žaju, saj je vanjo vstopila z že prepoznavno gospodarsko osnovo: prometnim omrežjem (železnice, zametki tele- komunikacij – telegraf, telefon), zagotovljeno energetsko oskrbo (rudniki, za četki elektrifikacije), razvito mrežo institucij finan čnega posredništva (banke, regulativne hranilnice, kreditne zadruge) in izobraženostjo potenci- alne delovne sile (90% prebivalstva je bilo pismenega). Za hitrejši industrijski pospešek je manjkal en sam po- goj – velik in carinsko zaš čiten doma či trg. 661 Vprašanje zaš čitnega carinskega sistema, ki bi za- dostno prepre čeval vstop tujega, predvsem potrošnega blaga, je sistemsko rešila jugoslovanska država in ta- koj po svojem nastanku z visoko carinsko tarifo zaš či- tila doma čo industrijo. Leta 1925 je še dolo čila visoke carinske pregrade pri vstopu tujih potrošnih dobrin. S tem se je ob odsotnosti tuje konkurence za slovenska podjetja odprl širok in predvsem potrošnega blaga la čen jugoslovanski trg. Za razvoj slovenskega gospodarstva je bilo vzpodbudno tudi politi čno ozra čje v jugoslovan- 660 Dolenc, Leto 1918 kot kulturna prelomnica, str. 265; Slovenska novejša zgodo- vina, 1, str. 415–440. 661 Lazarevi ć, Od regionalnega k slovenskemu narodnemu gospodarstvu, str. 277– 278; isti, Na južnih obzorjih, str. 190. 230 ski državi, ki je bilo v prvih letih po njenem oblikovanju izrazito nenaklonjeno gospodarski aktivnosti tujcev. Ko sta bili izvajani nacionalizacija (poslovenjenje) oziroma nostrifikacija tujih gospodarskih subjektov, so se slo- venski podjetniki naslonili na državo in njene zakonske mehanizme prisile pri izlo čanju tuje konkurence. Na- men teh postopkov je bil, da doma či državljani pridobijo večinsko last tujih podjetij in pomembne položaje v njih. Čeprav u činki te akcije niso dosegli pri čakovanj, pa jih vseeno velja pozitivno oceniti. V tej zvezi lahko omenimo primer Trboveljske premogokopne družbe (TPD). TPD je morala četrtino svojih delnic dati na voljo jugoslovanski ban čni skupini – njen sestavni del so bili tudi slovenski ban čniki – in preseliti svoj sedež z Dunaja v Ljubljano. S tem je prešla pod jugoslovansko zakonodajo, ne glede na lastniško strukturo, ki je bila v glavnem še vedno sestavljena iz avstrijskih in francoskih ban čnih konzor- cijev. Za slovenske in jugoslovanske oblasti je bila no- strifikacija TPD pomemben dosežek, saj so s tem dobile nadzor nad podjetjem in vpogled v njegovo vsakodnev- no poslovanje. TPD je po svojem pomenu in mo či dale č presegala slovenske meje, pa tudi jugoslovanski prostor ji je komaj zadoš čal. Bila je najve čje jugoslovansko pod- jetje. V njeni lasti so bili vsi slovenski rudniki premo- ga, bila pa je tudi lastnica ve č opekarn, cementarn in tovarn apna v Revirjih. Delnice TPD so kotirale kar na osmih borzah – treh jugoslovanskih (Ljubljana, Zagreb, Beograd) in petih tujih (Dunaj, Pariz, Praga, Lyon, Že- neva). Omenimo naj še, da je delniška glavnica TPD v obdobju med svetovnima vojnama predstavljala 35% vsega slovenskega delniškega kapitala. 662 Ugodni izhodiš čni pogoji za razvoj slovenskega gospodarstva v jugoslovanski državi so izhajali tudi iz spremenjene vloge Slovenije v novem gospodarskem prostoru. Slovenija je kot neizstopajo če in regionalno gospodarstvo v konkuren čnem in ekonomsko razvitem avstrijskem prostoru leta 1918 prestopila v gospodarsko nerazvit prostor, v katerem je bila poglavitna dejavnost kmetovanje. Tako je, kljub temu da je bila pred vsto- 662 Lazarevi ć, Na južnih obzorjih, str. 197; isti, Zna čilnosti industrializacije med voj- nama, str. 43–44, 46; isti, Podjetništvo in slovenske banke, str. 141–144. 231 V KRALJEVINI SHS/JUGOSLAVIJI pom v Kraljevino SHS še vedno prevladujo če agrarna družba (dve tretjini prebivalstva se je preživljalo s kme- tijstvom), “ čez no č” postala gospodarsko in tehnološko najrazvitejši del jugoslovanske države. V Sloveniji so se infrastrukturni elementi, ustvarjeni v avstrijski dobi, še dobro desetletje kazali kot izrazita prednost pred jugo- slovanskimi tekmeci. 663 Zgodil se je zgodovinski obrat “z juga na sever”. 664 Ta sprememba gospodarskega prosto- ra je povzro čila sprostitev podjetniške pobude in naglo industrializacijo Slovenije, katere glavni pospeševalec je bilo jugoslovansko povpraševanje. Sproženi so bili veliki modernizacijski procesi v slovenskem gospodarstvu, po- sledi čno tudi modernizacija slovenske družbe kot celote. Slovenija je v letih do druge svetovne vojne doživela prvi naglejši industrializacijski pospešek, saj se je njena in- dustrijska proizvodnja do druge svetovne vojne pove čala za dvainpolkrat. S tem se je podvojilo tudi število razpo- ložljivih delovnih mest. Poenostavljeno je mogo če trditi, da je v tem času vsak mesec začela obratovati nova to- varna. Treba pa je opozoriti na dejstvo, da je bil nagel industrijski razvoj omogo čen tudi z odsotnostjo ve čjih socialnih dajatev. Nagla rast, ko je tudi najve č novoo- snovanih tovarn odprlo vrata delavcem, je bila zna čilna za predkrizna dvajseta leta, medtem ko sta trideseta leta ozna čevala konsolidacija in bolj umirjen razvoj. Vzroke upada industrializacije v tridesetih letih lahko poiš če- mo v posledicah velike gospodarske krize, ki je v letih 1930–1934 zajela tudi Jugoslavijo, in v dejstvu, da se je medtem za čela ali nadaljevala industrializacija drugih jugoslovanskih podro čij. To je seveda upo časnjevalo hi- trost slovenskega gospodarskega razvoja. 665 Drugi temeljni strukturni napredek slovenskega gospodarstva v prvi Jugoslaviji je bilo dokon čno obliko- vanje slovenskega ban čnega sistema s števil čno pomno- žitvijo bank. Nastanek jugoslovanske države je – podob- 663 Lazarevi ć, Na južnih obzorjih, str. 196; isti, Od regionalnega k slovenskemu na- rodnemu gospodarstvu, str. 277, 278; isti, Zna čilnosti industrializacije med vojna- ma, str. 45. 664 Dolenc–Gabri č–Rode, Koraki v času, str. 62. 665 Lazarevi ć, Na južnih obzorjih, str. 199–200, 202, 203; isti, Od regionalnega k slovenskemu narodnemu gospodarstvu, str. 278; isti, Velika gospodarska kriza, str. 130–132. 232 no kot v industriji, ki je dobila manjkajo či pospešek z odprtjem novih trgov – omogo čil tudi razmah doma čega ban čništva. V Ljubljani se je število bank dvignilo s treh na devet, podružnice pa so imele v 31 krajih. Naraslo je tudi število podružnic neljubljanskih bank v sloven- skem glavnem mestu. Ljubljana je v novi državi postala osrednje slovensko finan čno središče, obenem pa tretje v državi. Kapitalski trg je dopolnjevala še borza, ki pa ni imela vidnejše vloge. Slovenska gospodarska pobu- da se je med obema vojnama v glavnem financirala z neposredno ban čno udeležbo pri investicijah. Banke so finan čno podpirale in omogo čale razmah slovenske in- dustrije, s tem pa sta izjemno narasla vloga in pomen bank. V slovenskem gospodarstvu je tedaj nastopil čas vladavine bank, in to slovenskih bank. Tako so samo tri najmo čnejše slovenske banke – Zadružna gospodarska banka, Ljubljanska kreditna banka in Kreditni zavod za trgovino in industrijo – skupaj nadzorovale skoraj polo- vico delniškega kapitala v Sloveniji. (Kar zadeva tuji ka- pital, ki je prevladoval v kapitalsko intenzivnih panogah, naj omenimo, da se je konec tridesetih let razmerje med doma čimi in tujimi kapitalskimi vložki v slovenski indu- striji prevesilo v korist slovenske strani.) Omeniti tudi velja, da so slovenske banke v tridesetih letih v primerja- vi z drugimi bankami v državi zaradi svoje trdne podlage sorazmerno dobro prestale veliko gospodarsko krizo. 666 Slovenci so v prvi Jugoslaviji napredovali tudi na podro čju telekomunikacij, tako poštnih kot tudi tele- grafskih in telefonskih zvez. Ta razvoj je bil posledica vsesplošnega slovenskega kulturnega in gospodarskega vzpona, ki je terjal u činkovito komunikacijsko mrežo. Modernizacija Slovenije je bila vidna tudi pri elektrifika- ciji. Leta 1931 je bilo povezano in sklenjeno dotlej lo če- no slovensko omrežje za distribucijo elektri čne energi- je. Napredek je bil viden tudi na strokovnem podro čju. Že leta 1919 so na ljubljanski univerzi za čeli predava- nja ekonomije. Obenem je na Tehni čni fakulteti za čela delovati vrsta inštitutov, ki so omogo čili izobraževanje 666 Lazarevi ć, Na južnih obzorjih, str. 200, 204; isti, Od regionalnega k slovenske- mu narodnemu gospodarstvu, str. 278; isti, Velika gospodarska kriza, str. 132, 134–135; isti, Podjetništvo in slovenske banke, str. 144, 146–149, 151–152, 155. 233 V KRALJEVINI SHS/JUGOSLAVIJI strokovnjakov za vodenje industrijske proizvodnje. Za povsem praktična dela je skrbela vrsta obrtnih, tehni č- nih in kmetijskih srednjih šol. Poudariti je treba, da so po ustanovitvi jugoslovanske države doma či slovenski strokovnjaki in mojstri povsem nadomestili tuje. 667 U činki strukturno spremenjenega slovenskega go- spodarskega položaja v jugoslovanski državi pa niso bili ugodni za agrarne panoge. Prizadeli so jih izguba do- tedanjih trgov in izpostavljanje veliko mo čnejši konku- renci iz južnih predelov države ter carinska tarifa, ki je odražala težnjo po čimprejšnji industrializaciji države. Negativno so vplivale tudi široko razprte škarje cen v škodo kmetijstva. Kmetijstvo je bilo, razen v nekaj in- flacijskih letih po nastanku nove države, v konstantni strukturni krizi. Proces prilagajanja zahtevam časa (modernizacija in racionalizacija proizvodnje po komer- cialni logiki), v katerem je bilo potrebno prese či notranje slabosti kmetijstva (razdrobljenost kmetij, tehnološko 667 Lazarevi ć, Na južnih obzorjih, str. 201. Elektrifikacija Dravske banovine (Ilustrirani Slovenec, 19. 6. 1932, str. 104) 234 zaostala proizvodnja z nizkimi donosi, prenaseljenost podeželja), je potekal vsa leta do druge svetovne vojne. Potekal je po časi in bole če, ne da bi se dokon čal. Po- časno prestrukturiranje kmetijstva (dvig produktivnosti in kvalitete) je spremljala visoka družbena in gospodar- ska cena, ki se je kazala predvsem v veliki zadolženosti kme čkega prebivalstva. 668 Bistveno izboljšanje splošnega gospodarskega po- ložaja Slovenije v jugoslovanski državi pa je imelo tudi svojo drugo plat. Z obratom “z juga na sever” je Slove- nija, do leta 1918 vzdrževani del avstro-ogrske monar- hije – prejemnik sredstev, v jugoslovanski državi posta- la njihov dajalec. To je bilo izvedeno z odlivom njenih ustvarjenih gmotnih sredstev v državni prora čun skozi dav čni sistem. Najprej naj opozorimo, da so bile jugo- slovanske pokrajine iz nekdanje Avstro-Ogrske do leta 1928 dav čno dvojno obremenjene v primerjavi z drugim delom države. V Avstro-Ogrski je namre č poleg drugih pridobitniških davčnih postavk obstajal tudi davek na dohodek, ki ga v nekdanji Kraljevini Srbiji niso pozna- li. Ker je v severnem delu države avstro-ogrski dav čni zakon ostal v veljavi še celo desetletje, je zato predele nekdanje monarhije zadevala še dodatna dav čna obre- menitev. Za severne kraje države je bil to ne le gospo- darski, ampak tudi psihološki problem. Kon čal ga je zakon o neposrednih davkih leta 1928. S tem zakonom, iz katerega je bilo zaradi odpora srbskih poslancev iz- lo čeno plačevanje dohodnine, so bili davki izena čeni za celo državo. Kljub poenotenju dav čne zakonodaje pa je še vedno ostalo nerešeno vprašanje dejanskega izvaja- nja zakona oziroma doslednosti pri njegovi izterjavi, saj naj bi bili v južnih predelih države veliko manj vestni kot v severnih. To naj bi bila posledica neprimerno bolj urejene uprave (in v njeni sestavi dav čne službe) kot preostanku dolgoletne avstrijske uradniške tradicije. 669 Svoje pa je verjetno prispevalo tudi vprašanje osebne državljanske discipline in odgovornosti. 668 Prav tam, str. 197. O problematiki slovenskega kmetijstva med obema svetov- nima vojnama glej Lazarevi ć, Kme čki dolgovi na Slovenskem, str. 43–48, 51–156, 166–167; isti, Velika gospodarska kriza, str. 128–130, 133–135. 669 Lazarevi ć, Na južnih obzorjih, str. 204–205. 235 V KRALJEVINI SHS/JUGOSLAVIJI Poleg dvojnega dav čnega bremena v letih 1918– 1928 in znane povojne menjave avstrijskih kron za srb- ske dinarje v razmerju štiri krone za dinar, kar je šlo v škodo kronskega obmo čja, 670 pa o gmotnem odlivu iz Slovenije najbolj nazorno govorijo naslednji podatki: Slovenija je v državni prora čun vpla čevala ve č (13% ju- goslovanskega dav čnega izkupi čka) kot je bil njen delež prebivalstva (8%), razlika med tistim, kar so davkopla- čevalci nakazali v prora čun, in tistim, kar se je po raz- li čnih poteh vrnilo v Slovenijo, pa je sredi tridesetih let znašala dobro petino. Slovenci so bili tudi veliko bolj obdav čeni kot drugi Jugoslovani. Tik pred drugo svetov- no vojno je višina povpre čnih državnih davkov na osebo v Sloveniji presegala jugoslovansko povpre čje za 44%. Opozorimo lahko še, da se je povpre čni letni narodni dohodek na prebivalca jugoslovanskih dežel, ki je pred prvo svetovno vojno znašal 62% slovenskega, do druge svetovne vojne zvišal na 70% povpre čnega slovenskega narodnega dohodka na osebo. Slovenija je tako gospo- darsko relativno zaostajala ob sicer vsestransko ob ču- tnem napredku v jugoslovanski skupnosti. 671 Slovenci so v prvi Jugoslaviji dejansko “pla čevali”. Če strnemo slovenske gospodarske pridobitve v prvi Jugoslaviji, lahko – poleg slovenizacije poslovanja na vseh podro čjih – najprej poudarimo, da je vklju čitev Slovencev v jugoslovansko skupnost sprožila pospešene procese gospodarske modernizacije. Ta se je vidno od- ražala v industrializaciji, s katero je bil sprožen proces, ki je razkrajal obstoje čo strukturo prevladujo če agrar- ne družbe in jo s prehajanjem kme čkega prebivalstva v druge panoge po časi nadomeš čal z novo. Slovenija je bila pred drugo svetovno vojno pred sklepnim korakom prehoda v industrijsko družbo. Polovica prebivalstva se je že preživljala z delom v industriji, rudarstvu, trgovini, obrti in drugih neagrarnih panogah, primerjava vredno- sti kmetijske in industrijske produkcije pa je bila v raz- merju 1:4 v korist industrije. 672 670 Prav tam, str. 195. Glej tudi str. 194. 671 Prav tam, str. 205–206. 672 Prav tam, str. 202; Lazarevi ć, Od regionalnega k slovenskemu narodnemu go- spodarstvu, str. 279, 280. 236 Obenem se je v dobrih dvaindvajsetih letih prve Ju- goslavije izoblikoval celovit slovenski narodnogospodar- ski sistem (narodno gospodarstvo), ki je povezal sloven- ske kraje v jugoslovanski državi, Ljubljana pa je utrdila svojo vlogo osrednjega slovenskega gospodarskouprav- nega, finančnega, a tudi mo čnega industrijskega sredi- š ča. Iz Ljubljane so tekle niti investicij po vsem sloven- skem ozemlju. Slovenci so se v prvi Jugoslaviji dokon čno gospodarsko uveljavili in si tako okrepili samozavest. Ta ni bila namišljena, temve č je slonela na stvarnih dejstvih, ki jih niti slovenska majhnost (šest odstotkov državnega ozemlja) ni mogla ovre či. Osem odstotkov prebivalstva je ustvarjalo dobro četrtino vse jugoslovanske proizvodnje in je zasedalo dobro petino delovnih mest. Slovenske zmogljivosti so v metalurški in kovinski industriji po- menile kar 51%, v tekstilni in usnjarski 37%, v papirni 38%, v kemi čni, steklarski in lesni četrtino, v proizvodnji elektrike pa petino jugoslovanskih zmogljivosti. To se je odražalo tudi v družbenem in osebnem standardu, ki je znatno presegal državno povpre čje. 673 Pomembna prido- bitev te dobe je bilo tudi dejstvo, da so Slovenci v prvi Jugoslaviji dobili svojo gospodarsko elito, kajti vodilni slovenski gospodarstveniki so lahko v jugoslovanskih razmerah začeli utrjevati svojo vlogo podjetnikov, veletr- govcev, industrialcev in finan čnikov. Ta, sicer ne preve č široka skupina ljudi je imela najve č zaslug, da je Slove- nija pred drugo svetovno vojno v jugoslovanskem okviru pomenila znatno gospodarsko silo, kar ji je omogo čalo hiter gospodarski in družbeni razvoj. 674 V Preden zaklju čimo prikaz položaja in razvoja slo- venskega naroda v prvi Jugoslaviji, moramo spregovori- ti še o neposredni politi čni vlogi Slovencev v njej. Dosti- krat se namre č ocenjuje, da so bili Slovenci v takratni jugoslovanski politiki predvsem “jezi ček na tehtnici” v zapletenih srbsko-hrvaških odnosih in so na ta na čin 673 Lazarevi ć, Na južnih obzorjih, str. 202–203. 674 Lazarevi ć, Podjetništvo in slovenske banke, str. 141, 156. 237 V KRALJEVINI SHS/JUGOSLAVIJI sodelovali v notranjepoliti čnem razvoju jugoslovanske države. To deloma sicer drži, vendar ne gre pozabiti, da so Slovenci v prvi Jugoslaviji pomembno sooblikovali dr- žavno politiko. V prvi Jugoslaviji, ki je nastala po volji in ob aktivnem sodelovanju slovenske politike – ob srbski in hrvaški je bila tretji zgodovinski dejavnik jugoslovan- ske državne združitve leta 1918 675 –, so Slovenci, razen položaja ministra vojske in mornarice ter zunanjega mi- nistra, dosegli vse najvišje vladne položaje. Tudi položaj podpredsednika in predsednika jugoslovanske vlade, ki ju je od 20. decembra 1918 do 16. avgusta 1919 oziro- ma od 27. julija do 31. decembra 1928 zasedal Anton Korošec. Poudariti velja, da je bil Korošec edini nesrb- ski predsednik jugoslovanske vlade v Kraljevini SHS/ Jugoslaviji. Leta 1939 je postal še predsednik Senata Kraljevine Jugoslavije, ki je v tridesetih letih skupaj z Narodno skupš čino sestavljal takratni dvodomni jugo- slovanski parlament (Narodno predstavništvo Kraljevi- ne Jugoslavije). Vodilni slovenski politiki so v tridesetih letih zasedali tudi pomembne položaje v obeh vsedržav- nih režimskih jugoslovanskih strankah. Slovenski libe- ralni prvak v tridesetih letih Albert Kramer je bil od leta 1933 glavni tajnik Jugoslovanske nacionalne stranke, Anton Korošec pa je bil od leta 1936 podpredsednik Ju- goslovanske radikalne zajednice. Slovenci so bili v prvi jugoslovanski državi upošte- vanja vreden politi čni dejavnik. Od 41 oblikovanih ju- goslovanskih vlad v letih 1918–1941 so sodelovali v 33 vladah, politiki iz katoliškega, liberalnega in marksisti č- nega tabora pa so v tem času zasedali 74 ministrskih mest. 676 (V avstro-ogrski monarhiji je bil le en Slovenec, dr. Ivan vitez Žolger, od 30. avgusta 1917 do 6. maja 1918 minister brez listnice v vladi Ernesta Seidlerja.) 675 O tem glej podrobneje Perovšek, Liberalizem in vprašanje slovenstva, str. 86– 103; isti, Slovenska osamosvojitev 1918, str. 133–147; isti, Srbsko-slovenski odnosi 1918–1941, str. 229. – O manjšinskem protijugoslovanskem razpoloženju v sloven- ski politiki in prebivalstvu na slovenskem ozemlju v letih 1918–1919 glej Perovšek, Slovenska osamosvojitev, str. 140–141; Cvirn, Die Slowenen und ihr Verhältnis zum neuen Staat, str. 87–95; Studen, Izjava zanesljivega Slovenca, str. 129–142. Kar zadeva osnovni ve činski odnos Slovencev do Jugoslavije, naj spomnimo, da se ji Slo- venci, že zaradi dokaj utemeljenega strahu pred nemško in italijansko nevarnostjo, niso odrekali. (Melik V., Problemi v razvoju slovenske narodne identitete, str. 52) 676 Kaser, Handbuch der Regierungen südosteuropas, 2, str. 3–50. 238 Vpetost slovenske politike v jugoslovanski državni ra- zvoj se je kazala še v sodelovanju s srbsko politiko, ki je bila najmo čnejši politi čni dejavnik v prvi jugoslovanski državi. Srbi so se na slovensko politiko opirali ob uresni- čevanju vrste državnopravnih in politi čnih usmeritev. Slovenci so zanje veljali bodisi za zanesljiv sestavni del jugoslovanskih unitaristi čnih sil bodisi za dobrodošle- ga in tudi potrebnega zaveznika v najve čkrat zapletenih notranjepoliti čnih razmerjih in hudih krizah države, ki so jih porajali nerešeno nacionalno vprašanje in social- ne napetosti. 677 Prav tako so bili v politiki prve Jugosla- vije prepoznavni skozi avtonomisti čna prizadevanja SLS in njeno sodelovanje z avtonomisti čno-federalisti čnimi silami izven Slovenije (Hrvaško republikansko kme čko stranko in Jugoslovansko muslimansko organizacijo) v prvi polovici dvajsetih let. In kaj nam pokaže strnjen pogled na slovensko iz- kušnjo z “zaželjeno deželo”? Vstop vanjo – najprej v “ma- lo Jugoslavijo” (Državo SHS), nato pa v skupaj s Kralje- vino Srbijo oblikovano Kraljevino SHS/Jugoslavijo – je Slovencem poleg razočaranj prinesel tudi nesporne ko- risti. Leta 1918 se je za ve čino Slovencev kon čalo kar 11 stoletij dolgo življenje v pretežno nemški državni enoti, ki je, če tedaj habsburški državni okvir ne bi bil razbit, slovenskemu narodu grozilo s ponem čenjem; naslednje leto so se z narodno matico združili tudi prekmurski Slovenci in se osvobodili narodnega pritiska madžarske države. Če ostanemo pri odhodu Slovencev iz Avstrije, ki je zgodovinsko utemeljil njihov vstop v jugoslovansko skupnost, ga lahko najbolj nazorno pojasnimo z bese- dami enega tedaj najvidnejših slovenskih narodnopo- liti čnih voditeljev, škofa Jegli ča. Leta 1920 je v svojem dnevniku zapisal: “Res, bil sem zvest Avstrijec in gabila se mi je o čitna in posebno skrivna koruptna agitacija zoper Avstrijo. Želel pa sem od nekdaj, da bi se Jugo- slovani v okviru Avstrije združili v eno celoto. Vedel sem pa, da je izvršitev te želje nemogo ča brez izredno hude prekucije. No, vojska je pa vse tako pretresla in preobr- nila, da se mi je ta združitev zdela mogo ča. Ker je na to merila majniška deklaracija, mi je bila draga. Ker se pa 677 Perovšek, Srbsko-slovenski odnosi, str. 230. 239 V KRALJEVINI SHS/JUGOSLAVIJI ljudje niso zato vnemali, ali bolj prav, ker se niso znali prav orientirati in se niso gibali, jaz sem pa čutil, da bo vse izgubljeno in bomo ponem čeni (podčrtal J. P.), ako se v tem ugodnem času ne dvignemo, sem storil korake, da smo se podpisale vse stranke (mišljena je t. i. ljubljan- ska izjava z dne 15. septembra 1917, izhodiš če znanega deklaracijskega gibanja v letih 1917–1918 – op. J. P.). Moj podpis je bil merodajen in za čelo se je gibanje, ki je omogo čilo Jugoslavijo. Hvala Bogu, ki je vse okolnosti tako vodil, da so bili moji koraki popolnoma zakoniti.” 678 Seveda pa lahko odlo čitev Slovencev za Jugoslavi- jo pojasnimo tudi z vsebinsko bolj raz členjeno razlago. Njihova odlo čitev je, razen v navedeni Jegli čevi oceni, temeljila tudi v pri čakovanju, da bodo “imeli v novem državnem okviru bistveno ve čje možnosti za odlo čanje o svojih temeljnih družbenopoliti čnih, socialno-eko- nomskih in kulturno-prosvetnih zadevah kot v razpadli avstroogrski monarhiji, torej široke avtonomisti čne ozi- roma federalisti čne pravice”. 679 Torej, da bodo v klju č- nih vprašanjih nadaljnjega narodnega razvoja uživali sadove “zaželjene dežele”. Kot vemo, ni bilo tako. Poleg neuresni čenega avtonomisti čnega cilja in vpetosti na- rodnojezikovnega in kulturnega razvoja v jugoslovanski unitaristi čni sistem so se morali Slovenci soo čiti tudi z nižjo, t. i. balkansko kulturnocivilizacijsko ravnijo, ki je obvladovala jugoslovanski politi čni, kulturni in gospo- darski prostor. Potem ko so vstopili v Jugoslavijo oziro- ma “prestopili na Balkan”, jih je na izobraževalno znan- stvenem podro čju spremljala tudi ve čkrat izre čena gro- žnja o ukinitvi šele v jugoslovanski državi ustanovljene slovenske univerze. Hkrati so bili na gospodarskem po- dro čju ujeti v trdno privit in na jug naravnan dav čni pri- mež. Na zunanjepoliti čnem podro čju pa je bila porazna izguba Primorske, ki se ji je Kraljevina SHS mednaro- dnopravno odrekla v korist Kraljevine Italije s podpisom rapalske mirovne pogodbe 12. novembra 1920. Te slabe slovenske izkušnje z Jugoslavijo so ublaži- le ugodne zna čilnosti in pridobitve v razvoju Slovencev v prvi jugoslovanski skupnosti. Tako so Slovenci nekaj 678 ARS, AS 1871, Jegli čev dnevnik, 14. 7. 1920. 679 Stiplovšek, Prizadevanja za avtonomijo Slovenije, str. 77. 240 let le imeli “tiho avtonomijo”, ki je dokazovala, da so sposobni sami, po avtonomni poti urejati in voditi svoje nacionalno, kulturno, gospodarsko in tudi politi čno ži- vljenje. To jih je utrdilo v prepri čanju, da je njihov ve čin- ski narodni avtonomisti čno-federalisti čni cilj utemeljen, kar je utrjevalo slovensko nacionalno zavest in samo- zavest. Slednjo so krepili tudi v Jugoslaviji vsestransko razvito slovensko narodnokulturno življenje, vzpostavi- tev celovitega slovenskega prosvetnega sistema in izra- zit gospodarski napredek slovenskega naroda. Slovenci so postali v prvi Jugoslaviji poleg gospodarskega in kul- turnega tudi upoštevanja vreden politi čni dejavnik, ki je sooblikoval tedanjo državno politiko. Kot viden dejavnik v jugoslovanski državi so bili tudi privla čna sila in mo- ralna opora sonarodnjakom zunaj jugoslovanskih meja. Glede na tak napredek Slovencev v prvi jugoslovanski državi lahko na koncu ugotovimo, da je bila v “zaželjeni deželi” oblikovana dovolj čvrsta narodnoemancipacijska podlaga, na podlagi katere so lahko Slovenci, obenem z dejanji dokazano narodnoosvobodilno voljo in vojaško sposobnostjo v drugi svetovni vojni, pri čeli živeti svo- jo naslednjo jugoslovansko izkušnjo. Kon čali so jo leta 1991 z vzpostavitvijo samostojne slovenske nacionalne države – Republike Slovenije. 241 V KRALJEVINI SHS/JUGOSLAVIJI I Prvo jugoslovansko skupnost je v sorazmerno krat- kem času njenega obstoja zaznamovala vrsta trajno nerešenih vprašanj – nacionalno in socialno vpraša- nje, vprašanje idejno politi čnega zna čaja jugoslovanske družbe, zunanjepoliti čni položaj kraljevine. Omenjena vprašanja so vzpodbujala slovensko in jugoslovansko politiko k odgovorom na vrsto razli čnih in pomembnih vprašanj ter k oblikovanju zapletenih politi čnih odnosov in razmerij v državi. O njih so se opredeljevali vsi tedanji politi čni dejavniki in jih razli čno doživljali v posameznih idejnih, družbenih, politi čnih in narodnih okoljih. V za- klju čnem delu naše študije se bomo osredoto čili na po- glede in dejavnost, ki jih je v omenjenih vprašanjih obli- koval vodilni slovenski politik v času med svetovnima vojnama, Anton Korošec, ki je kot na čelnik tedaj naj- močnejše slovenske politi čne organizacije – Slovenske ljudske stranke – skoraj vse obdobje prve jugoslovanske države sooblikoval njen politi čni značaj in razvoj. Izhodišče Koroš čeve politi čne presoje in delovanja v unitaristi čni, centralisti čni in po velikosrbski nadvlado- valni politiki vodeni Kraljevini SHS/Jugoslaviji je bilo, da je kardinalno politi čno vprašanje jugoslovanske sku- pnosti nacionalni problem. Korošec, ki je bil glavni no- silec avtonomisti čnih zahtev Slovenske ljudske stranke, je to temeljno strankino stališ če že leta 1923 zelo po- vedno poudaril takole: “Z avtonomijo no čemo oslabiti Anton Korošec in temeljna vprašanja Kraljevine SHS/ Jugoslavije 242 in raztrgati države, ampak dati vsakemu delu države možnost, da nadaljuje svojo kulturno misijo in da vzlju- bi po avtonomiji državno edinstvo, ki mu zasigurava in omogo čuje njegov svoboden razvoj. Z avtonomijo pa si ho čemo zasigurati tudi, da smo na svoji zemlji mi go- spodarji, da si ohranimo svoj jezik, svojo kulturo, da si ohranimo našo solidno ekonomijo, tradicijo poštene javne uprave z dobrim uradništvom, smisel za oseb- no in pravno sigurnost v socialnem društvu, skratka da živimo in se razvijemo kot Slovenci pod slovenskim solncem svobodno po svoji individualnosti. Ne oslabiti, ampak oja čiti ho čemo z avtonomijo državo, jo napraviti za prijetno bivališ če vseh narodov (...). In da se narodno no čemo potopiti v srbsko-hrvatskem morju, kdo nam ho če to zameriti?” 680 O tem je spregovoril tudi v svojem znanem prora čunskem govoru 8. februarja 1926 v Na- rodni skupš čini Kraljevine SHS. Tedaj je zagovornikom jugoslovanske nacionalne enotnosti dejal: “Slovenci (smo) etni čno bližnji Srbom in Hrvatom, bližnji enim in drugim, nismo pa isti. Mi nismo neprijatelji narodnega edinstva, ker narodno edinstvo, kakor ga vi ho čete, ne obstoja. Tisti, ki pravijo, da obstaja, izražajo svojo željo, ne izražajo pa dejstva. Oni govorijo samo tisto, kar bi želeli, da bo, česar pa ni, ali kar nameravajo dose či. (...) Mi Slovenci pa lahko s sigurnostjo trdimo, da se čutimo (...) kot svoj lasten narod, kot narod, ki ho če živeti svoje lastno življenje. (...) Vam Srbom je lahko govoriti o naro- dnem edinstvu,” je nadaljeval Korošec. “Mogo če bi tudi jaz tako govoril, če bi bil Srb. Vi nimate ni česar izgubiti, ampak samo dobiti.” Nam pa je to težko, saj “imamo narodno zgodovino, ki je, čeprav je žalostna, vendar le- pa”, nam je to težko, saj “imamo narodno kulturo, lepo bogato literaturo, mi s tem ne moremo soglašati. Ako bi narod čez noč sprejel drug jezik, bi prekinil kontinuiteto svojega dela in je ne bi mogel nadaljevati. Sigurno je, da se narod ne more odvre či, kakor poleti odložimo zimsko suknjo. (...) Ako ho čete, da se odre čemo svojemu jeziku, svoji individualnosti, potem tega nikdar ne sprejmemo in nikdar ne bomo mogli sprejeti.” 681 Korošec je v svojem 680 Slovenec, 15. 3. 1923, Veli časten shod javnih in zasebnih nameš čencev. 681 Slovenec, 9. 2. 1926, Prora čunski govor dr. Antona Korošca. 243 V KRALJEVINI SHS/JUGOSLAVIJI prora čunskem govoru še enkrat poudaril stališ če, ki ga je mesec dni pred tem zapisal v članku O politi čnem programu Slovencev. V njem je opozoril, da je “od ča- sa narodnega preroda do danes (…) želja slovenskega naroda po enotnem, skupnem, nerazdeljenem, samo- stojnem državnopravnem življenju stopnjema napredo- vala. Danes je njemu ideal v državi Srbov, Hrvatov in Slovencev (Kraljevini SHS – op. J. P.) dobiti čim najve čjo državnopravno samostojnost, naj se potem že imenuje avtonomija ali federacija. Prirodni nagon zdravega or- ganizma po samostojnosti, zavest najve čje kulturnosti in prepri čanje o svoji lastni gospodarski mo či nagiba slovenski narod, da si sam oblikuje svojo usodo. Ni pri- čakovati, da bi se narod odrekel svojemu jeziku in svoji narodni individualnosti. Bil bi to prvi slu čaj v zgodovini, da se narod prostovoljno odre če svoji samobitnosti.” 682 682 Korošec, O politi čnem programu Slovencev, str. 4. Anton Korošec (1872–1940) (Ilustrirani Slovenec, 8. 5. 1932, str. 77) 244 Ker se je Korošec globoko zavedal, da sta centralizem in hegemonija, bodisi v republikanski bodisi v monarhi- sti čni obliki “smrt za našo slovensko individualnost”, 683 je že v prvi polovici dvajsetih let opozoril, da se Sloven- ci ne bodo odrekli svoji avtonomisti čni državnopravni ideji in “nemogo če (je) z brahialno (surovo – op. J. P.) silo prisiliti nas, da bi druga če mislili. Ni toliko pušk, ne toliko vislic, ne toliko je č, da bi ž njimi mogli udušiti željo slovenskega naroda po svobodi, kakor si jo je sam zamislil v tej državi.” 684 Na čelu slovenske avtonomije se Korošec ni nikoli odpovedal, kot “najboljši in pravzaprav edini dober poznavalec vsedržavnega politi čnega življe- nja iz vrst (…) SLS” 685 pa je upošteval preprosto dejstvo, da tako široka avtonomija, kot jo je za črtal program stranke, v jugoslovanski državnopoliti čni stvarnosti ni bila izvedljiva. 686 Zato je sredi dvajsetih let opozoril, da sta ob zavezanosti strankinemu programu “čisto nekaj drugega (...) na čin in taktika, kako priti do ustvarja- nja idealnega in nedotakljivega programa. V na činu in taktiki, tu je mogo če z nami razgovarjati, tu smo gib- ki, tu se znamo prilagoditi vsakemu položaju.” 687 Na tej podlagi se je SLS konec leta 1926 za čela zavzemati za izvedbo volitev v oblastne skupš čine, v okviru katerih ji je nato uspelo uresni čiti nekatere vidike svojega avto- nomisti čnega programa. Prav tako sta stranka in njen voditelj Korošec v drugi polovici tridesetih let zagotovila, da je Dravska banovina v številnih pogledih že delovala samostojno. Eno od odlo čilnih dejstev, ki je SLS in Ko- rošcu pomagalo, da je v drugi polovici dvajsetih in nato tridesetih let zaživela t. i. tiha slovenska avtonomija, je bilo vodenje pragmati čne politike, to je sodelovanje SLS in Korošca v vladah beograjskega režima. Ob nacionalnem problemu, ki je najbolj zaznamoval njegovo dejavnost v prvi Jugoslaviji, je Korošec obrav- naval še vrsto drugih vprašanj, ki so pomembno ali celo odločujoče vplivala na družbeno in politi čno življenje v 683 Slovenec, 25. 11. 1924, Volivni govor dr. Korošca. 684 Slovenec, 10. 7. 1923, Seja vodstva S. L. S. v Celju. 685 Gašpari č, SLS pod kraljevo diktaturo, str. 171. 686 O tem glej podrobneje Slovenska novejša zgodovina, 1, str. 246–249, 269–270, 280–281, 283–285, 290–291. 687 Slovenec, 16. 11. 1926, Zbor zaupnikov slovenske ljudske stranke. 245 V KRALJEVINI SHS/JUGOSLAVIJI državi. Ko je v času pred sprejemom prve jugoslovanske ustave v politi čni javnosti in strankah potekala razpra- va o monarhisti čni ali republikanski obliki vladavine, se je opredelil za monarhizem 688 in tega stališ ča kasneje ni spreminjal. Spremenil pa ni tudi na čelnega stališ ča, da imajo Katoliška cerkev in njeni predstavniki pravico do javnega izražanja svojih stališ č v družbenih, idejnih in politi čnih vprašanjih. To je poudaril že v ustavni raz- pravi spomladi 1921, ko je ostro nastopil proti uved- bi kanzelparagrafa. 689 Kolikor je bilo v njegovi mo či, je Korošec vplival tudi na to, da bi pedagoški proces in vzgojo mladine vodili u čitelji, ki so pripadali katoliške- mu idejnopoliti čnemu taboru. Prav tako si je prizadeval, da bi se u čitelji in u čenci z državnih šol lahko vklju če- vali v katoliško telesnovzgojno organizacijo Orel. To je pokazalo njegovo ravnanje poleti in jeseni 1924, ko je v kratkotrajni vladi Ljube Davidovi ća vodil ministrstvo za prosveto. 690 V tem času je pokazal tudi razumevanje za reševanje težkega gmotnega položaja gledališ č v Lju- bljani, Zagrebu, Splitu, Skopju in Beogradu. Ko je vodil prosvetno ministrstvo, so tudi podelili “državne štipen- dije štirinajstim umetnikom, med njimi je bilo pet Slo- vencev, za nadaljevanje študija v tujini. To je bila zadnja večja ugodnost Koroš čevega ministrstva za Slovence.” 691 Korošec je imel vidno vlogo tudi pri reševanju ne- katerih zunanjepoliti čnih vprašanj. To se je pokazalo že sredi oziroma v drugi polovici dvajsetih letih, ko se je podrobneje posvetil obravnavi zunanjepoliti čne proble- matike. Zagovarjal je stališ če, da mora biti jugoslovan- ska zunanja politika “v temelju miroljubna, na Balkanu vodilna, v Mali ententi ravnopravna, ob strani Fran- cije egoisti čna, z ozirom na Italijo skrajno previdna in 688 Zečevi ć, SLS in jugoslovansko zedinjenje, str. 335; isti, Neki pogledi u Srbiji, str. 63; Dolenc, Kulturni boj, str. 321–322; Rahten, SLS v jugoslovanski skupš čini, str. 66. 689 SB US K SHS, 1, 15. redni sestanek, 15. 4. 1921, str. 19. 690 Dolenc, Kulturni boj, str. 195–198, 274. – Kot opozarja Jure Gašpari č, Korošec ni sodeloval na seji vlade, ki je slabo leto po uvedbi kraljeve diktature, 4. 12. 1929, sprejela Zakon o ustanovitvi Sokola Kraljevine Jugoslavije, na podlagi katerega je bila ukinjena orlovska organizacija. Korošec “torej ni mogel sprejeti ali zavrniti pre- dloga zakona. Toda dejstvo, da je kljub vsemu bil minister vlade, ki je slednjega ‘vzela na znanje’, ostaja in ga posledi čno bremeni politi čne odgovornosti.” (Gašpari č, SLS pod kraljevo diktaturo, str. 90. Ve č o ukinitvi Orla glej na str. 88–91) 691 Dolenc, Kulturni boj, str. 198. 246 oprezna”. 692 Glede Italije je opozoril, da njena vzhodna jadranska obala nima gospodarskega zaledja, Italija pa si želi “premoga, železa boksita, in tega vsega ima samo v zaledju dovolj”. Zato “Italijan ne vidi samo Trbovelj, ampak pozna tudi dalmatinske, hercegovske in bosen- ske rudnike. Mi ne vemo ni č, kaj bi v takem slu čaju (italijanski agresiji – op. J. P.) naredila Francija, niti ne vemo, ali je sploh naša zunanja politika predvidela tak slučaj v razgovorih s Francijo. Češka bi bila odkritosr č- no nevtralna, Romunija službeno nevtralna, a romun- ski narod bi odkrito simpatiziral z romansko sestro. Vsi drugi naši sosedi naokoli bi oživeli in odkrito stopili na stran Italije.” 693 Italija je tedaj za Korošca predstavljala najve čjo zunanjepoliti čno nevarnost za jugoslovansko državo. Zato je ocenil, da bi si morala Kraljevina SHS, ob do- brih odnosih s Francijo, prizadevati tudi za boljše od- nose z Veliko Britanijo. “Mi rabimo Anglijo nujno, da zadrži Italijo, ako bi v nepremišljenem trenutku hotela stegniti svojo roko po delu Balkana,” je leta 1926 pisal v Socialni misli. “In to dandanes, ko še Italija vedno živi v fašistovski hipnozi, ni izklju čeno. Sploh bi morali mi mnogo bolj opozarjati evropsko javnost na nevarnosti, ki nam pretijo od Italije. Njo bi morali opisovati kot edi- no nevarnost za mir na Balkanu, kar je tudi v resnici. A sedaj se mi s svojimi malimi spor čki z drugimi sosedi predstavljamo Evropi kot element nemira! Približanje Angliji od naše strani bi bilo tem laže, ker stojita naš in angleški kraljevski dvor že itak v izbornih odnošajih. Toda mi rajši odstopamo Trst, Gorico in Reko, nego da bi se potrudili, da dobimo tudi albionske (albanske – op. J. P.) sinove za svoje prijatelje.” Poleg ureditve odnosov z albansko sosedo se je Korošec ob tej priložnosti zavzel tudi za vzpostavitev prijateljskih odnosov z Bolgarijo. 694 Junija 1927 jo je z vednostjo ministra za zunanje zadeve dr. Vojislava Marinkovi ća tudi obiskal, da bi se kot na- čelnik SLS seznanil z razmerami v sosednji državi. 695 Do 692 Korošec, Nekaj evropske politike, str. 51. Prim. tudi isti, Balkanska politika, str. 148. 693 Korošec, Nekaj evropske politike, str. 50. 694 Prav tam, str. 50, 53.. 695 Ratej, Politika SLS pred sklenitvijo blejskega sporazuma, 46–47. 247 V KRALJEVINI SHS/JUGOSLAVIJI nove stopnje v Koroš čevem odnosu do Italije pa je prišlo v času, ko je od konca julija do konca decembra 1928 vodil jugoslovansko vlado. Tedaj so v Narodni skupš čini ratificirali t. i. nettunske konvencije, gospodarsko-po- morske dogovore, ki sta jih 20. julija 1925 sklenili Kra- ljevina Italija in Kraljevina SHS o ureditvi gospodarskih razmer na Reki in v Zadru. Konvencije, ki so olajšale gospodarski prodor Italije na ozemlje Kraljevine SHS, so postale predmet politi čnega izsiljevanja opozicijskih parlamentarnih strank, zato jih tedanja vlada po skle- nitvi ni predložila v ratifikacijo Narodni skupš čini. Po obdobju napetih odnosov med državama, ki so bili po- sledica italijanske ofenzivne zunanje politike, so diplo- matski predstavniki Kraljevine Italije in Kraljevine SHS maja 1927 sklenili sporazum, s katerim se je jugoslo- vanska stran obvezala k ratifikaciji konvencij v Narodni skupš čini. To so nato storili v času Koroš čeve vlade. 696 Korošec, ki se je želel izogniti zaostrovanju odnosov z Italijo, upoštevati pa je moral tudi kraljeve želje po zbližanju med državama, je zaradi omenjenih razlogov ratifikacijo nettunskih konvencij štel za prednostne na- loge svoje vlade. Konvencije so bile Narodni skupš čini predložene že 16. junija 1928, vendar so dogodki, pove- zani z atentatom na poslance Hrvaške kme čke stranke 20. junija 1928, njihovo obravnavo prepre čili. Do ratifi- kacije je prišlo šele po oblikovanju Koroš čeve vlade, 27. julija 1928. Nettunske konvencije so bile ratificirane 13. avgusta 1928. Zagovarjanje in ratifikacija konvencij sta Korošca in njegovo stranko kot deklarirana nasprotnika italijanske imperialisti čne politike postavila v neprijeten položaj. Toda želja po soodlo čanju v zunanjepoliti čnih vprašanjih, ki so neposredno zadevala tudi Slovence, ter usmeritev Koroš čeve vlade, ki je zagovarjala spošto- vanje in varovanje mednarodnih pogodb, krepitev prija- teljskih odnosov s sosednjimi državami in vzpostavljanje novih, sta bili na čelna podlaga za ratifikacijo omenjenih konvencij. 697 Po mnenju Mateje Ratej je bila ratifikacija nettunskih konvencij “Koroš čev najpomembnejši pri- 696 Ratej, SLS v vladi Antona Korošca, str. 116. 697 Prav tam, str. 116–118. Prim. tudi Rahten, SLS v jugoslovanski skupš čini, str. 147–148, 161. 248 spevek k reševanju zunanjepoliti čnih vprašanj jugo- slovanske države v dvajsetih letih prejšnjega stoletja”, čeprav avtorica opozarja, da “ni prinesla izboljšanja po- ložaja Kraljevine SHS v odnosu do Kraljevine Italije”. 698 II Glede drugih temeljnih problemov, ki so ozna čili čas prve Jugoslavije, velja najprej opozoriti, da je Koro- šec, ki se je že ob koncu svojih bogoslovnih študij izo- blikoval v osebnost, izrazito nagnjeno k reševanju druž- benih vprašanj in s posluhom za socialne probleme, 699 dobro zaznaval tudi socialne napetosti v tedanji sloven- ski in jugoslovanski družbi. Svoj pogled na reševanje socialnih in gospodarskih vprašanj je zelo jasno opre- delil že v svojem govoru v Ustavodajni skupš čini Kralje- vine SHS, 15. aprila 1921. Poudaril je, da mora ustava državljanom zagotoviti tako gospodarsko kot socialno in politi čno enakopravnost. Zato je predlagal oblikovanje dvodomne skupš čine, ki bi jo poleg politi čne sestavljala tudi socialno-gospodarska zbornica. Oba doma bi bila enakopravna, s tem, da bi prvi sklepal o vseh program- skih politi čnih vprašanjih, drugi pa bi sprejemal zakone socialnega in gospodarskega zna čaja. Drugi skupš čin- ski dom naj bi volili stanovi in stanovske organizacije. “Sedaj je čas stanovske organizacije,” ko se vsi stanovi organizirajo in zahtevajo sodelovanje v zakonodaji, je poudaril Korošec. In če imamo tako demokrati čno usta- novo, kot jo predstavlja socialno-gospodarska zborni- ca, to ne pomeni ni č drugega, kot da si prizadevamo za “pomiritev gospodarskih nasprotij med stanovi”. V tem smislu se je zavzel za socializiranje (podružbljenje) industrije in kapitala, saj “osvobojenje srbskega, hrva- škega in slovenskega naroda ni popolno, dokler se ne osvobodimo vsega kapitalisti čnega sistema, pa naj si bode to zemljiški kapital ali kapital industrijskih podje- tij ali kapital, naložen v hišah ali ban čni kapital. (...) Mi vidimo, da je danes ves proletariat mobiliziran v vojski 698 Ratej, SLS v vladi Antona Korošca, str. 116, 117. 699 Štuhec, Odgovor Antona Korošca na socialne okrožnice, str. 120. 249 V KRALJEVINI SHS/JUGOSLAVIJI proti kapitalizmu,” je opozoril Korošec. “Mislim, da je naloga našega naroda, da prisko či proletariatu v tem boju na pomo č in da se bori za osvoboditev proletariata od kapitalisti čnega sistema. Mi smo imeli v naši državi ,Obznane’. Po mojem mnenju bi bila najboljša in naju- spešnejša ,Obznana’ ta, ako sklenemo za našo Ustavo to dolo čbo, da bomo socializirali industrijska podjetja, hiše in kapital.” Korošec je bil prepri čan, da so “priva- tna podjetja popolnoma zrela za to, da se socializirajo”, in ni videl druge rešitve kot te, “da pri čnemo s sociali- zacijo naše produkcije, s socializacijo našega konsuma, da tako dobimo novih dohodkov za naše gospodarstvo”. O podjetjih, ki pa jih ne bi mogli socializirati, oziroma v primerih, ko bi bila socializacija težko izvedljiva, pa bi morala “vršiti država svojo socialno dolžnost s tem, da močno obdav či dobi ček. Splošno pa moram re či,” je kon čal, “da socializacija v naši državi ne bo težka, ker je po ve čini agrarna. Zato pa mislim, da mi tem lažje ustrežemo principu socializacije, da ga spravimo v usta- vo in da tako odpremo vrata gospodarski ravnopravno- sti v naši državi.” 700 Na podlagi teh stališ č, ki so izhajala iz strankinega krš čansko socialnega družbeno-gospodarskega progra- ma, je Korošec v dvajsetih letih zahteval rešitev najnuj- nejših gospodarskih in socialnih vprašanj. Zagotovila naj bi jo prav uvedba drugega, socialno-gospodarskega parlamentarnega doma. Kot je leta 1922 zapisal v So- cialni misli, je namre č “zavest socialne ravnopravnosti (...) tako napredovala, da se ji bodo morala otvoriti nova toriš ča javnega delovanja in odlo čevanja”. 701 Korošec je poudarjal, da “moramo dobiti nov družabni red, v ka- terem bo gospodarska in socialna enakopravnost vseh stanov postala dejstvo”, saj “socialna evolucija človeštva (še) ni ustavljena. (...) Ta nov red je treba pripraviti s široko razpredeno organizacijo. Zato stanovsko zavedni ljudje v stanovsko-strokovne organizacije, gospodarski 700 SB US K SHS, 1, 15. r. s., 15. 4. 1921, str. 15–16. – Prizadevanja Antona Koroš ča in Jugoslovanskega parlamentarnega kluba, ki ga je vodil, za vzpostavitev posebne socialno-gospodarske zbornice niso bila uspešna, saj je Vidovdanska ustava uvelja- vila enodomno skupš čino Kraljevine SHS. Posebne socialno-gospodarske zbornice ni uvedla tudi Oktroirana ustava, razglašena 3. 9. 1931. 701 Korošec, Razred, stan, stroka, str. 123. 250 talenti v zadružne, izobraženci v prosvetne, a borbene prirode v politi čne organizacije! Razredni boj sprejema- mo samo v toliko,” je opozarjal, “v kolikor razlo čujemo samo dva razreda: v enem gospodarsko šibke in tla če- ne, v drugem gospodarsko presaturirane. Gospodarsko slabi in tla čeni stanovi (pa) morajo biti solidarni v svo- jem boju.” 702 Glede njihove medsebojne solidarnosti je na delavski razred naslovil naslednje pomenljive bese- de: “Delavcu ho čemo pomagati v borbi za socialno prav- do in enakopravnost in ne moremo si misliti, da lepša bodo čnost delavskega stanu leži v farški gonji in da se je zaradi nje treba celo prodati braniteljem kapitalizma (liberalcem – op. J. P.).” 703 Korošec je imel najboljšo priložnost, da dejavno pri- stopi k reševanju socialnih vprašanj v drugi polovici leta 1928, ko je bil predsednik vlade Kraljevine SHS. Njegova vlada je sprva pokazala na čelno pripravljenost za reše- vanje socialne problematike, saj je v nastopni deklara- ciji napovedala sprejetje Zakona o kme čkih posojilih in Zakona o kon čanju agrarne reforme. Vladna skupš čin- ska ve čina je nato sredi avgusta 1928 potrdila nujnost predloga Zakona o razdolžitvi kmetov, nujnost predloga Zakona o kon čanju agrarne refrome v Dalmaciji ter nuj- nost predloga Zakona o likvidaciji kme čkih dolgov in o likvidaciji begovskih posestev v Bosni in Hercegovini. Zaradi njene nepripravljenosti na sodelovanje z opozici- jo pa nato omenjeni zakoni niso bili sprejeti. 704 Po objavi papeške okrožnice Quadragesimo anno, 15. maja 1931, na podlagi katere je ve čji del sloven- skega katoliškega tabora v tridesetih letih zagovarjal korporativni družbeni in gospodarski program, je tudi Korošec jasno optiral za korporativni družbeni red. 705 Ideje korporativnega reda, ki je hotel vzpostaviti ravno- težje med posameznikom in kolektivom, je uresni čeval kot predsednik slovenskega in jugoslovanskega zadru- žništva (Zadružne zveze v Ljubljani in Glavne Zadružne zveze Kraljevine SHS/Jugoslavije), ki ju je vodil od leta 702 Slovenec, 1. 11. 1921, Dr. Korošec o dnevnih vprašanjih. 703 Slovenec, 5. 7. 1927, Zbor zaupnikov SLS v Ljubljani. 704 Slovenska novejša zgodovina, 1, str. 316–317. 705 Štuhec, Odgovor Antona Korošca na socialne okrožnice, str. 123. 251 V KRALJEVINI SHS/JUGOSLAVIJI 1917 oziroma 1919. 706 Kot zagovornik stanovsko kor- porativne misli, ki je v svojih zahtevah po preoblikova- nju socialnega reda ostro nasprotovala komunizmu, pa je tudi Korošec, posebej poudarjeno v tridesetih letih, nastopal proti komunistom in njihovi revolucionarni družbeni doktrini. Za njegov odnos do komunizma sta bili zna čilni dve obdobji: prva polovica dvajsetih let, ko je v komunizmu še videl družbeni pojav, ki lahko tudi drugim socialnim gibanjem ponudi nekatere družbene in gospodarske rešitve, in kasnejši čas, ko je svoj odnos do komunizma radikalno zaostril. 707 Korošec je v okviru obravnave socialnega vpraša- nja o komunizmu spregovoril na že omenjenem zboru zaupnikov SLS aprila 1920, ko je kot edini sili, ki se bosta bojevali za vodilno vlogo v prihodnosti, ozna čil krš čanski socializem in komunizem. Kasneje je dodal, da “moramo (biti) objektivni in iskreno zreti na Rusijo. Tam se je ustvarilo mnogo novega, od česar je ono, kar je slabo, propadlo, a kar je dobrega, živi. Ruski sovjetski sistem temelji na stanovskih organizacijah. Rusija mora biti v tem pogledu visoka šola za evropsko politiko.” 708 Kljub svojim nepopustljivim stališ čem, ki jih je kot mi- nister za promet zagovarjal v pogajanjih s stavkujo čimi železni čarji aprila 1920, 709 je sredi dvajsetih let, ko ko- munisti čno gibanje ni ve č ogrožalo družbene ureditve v državi, tudi kritiziral ostre odzive oblasti na delavske stavke. “Pri nas se strašno hudo postopa proti boljševi- kom,” je dejal na velikem protikorupcijskem shodu 30. maja 1926 v Ljubljani. “ Če delavstvo stopi v stavko, ne s tem namenom, da ruši državo, ampak da si pribori pravice, tedaj nastopijo proti njemu z zakonom o zaš čiti države.” 710 Korošec je tedaj na čelno dopuš čal zaostren boj delavstva za uveljavitev njegovih gmotnih in delov- nih zahtev, seveda če ni bil povezan z uresni čevanjem revolucionarnih družbenih in politi čnih ciljev. 706 Slovenec, 15. 12. 1940, Osmrtnica Zadružne zveze v Ljubljani; Štuhec, Odgovor Antona Korošca na socialne okrožnice, str. 123. 707 O tem glej podrobneje Filipi č, Anton Korošec in marksisti, str. 83–107. 708 Slovenec, 30. 10. 1925, Dr. Korošec v Splitu. 709 Kos, Železni čarska in splošna stavka aprila 1920, str. 56–58. 710 Slovenec, 31. 5. 1926, 30. maja leta 1926 : druga deklaracija : s Slovenijo vsa država v boj proti našemu najve čjemu sovragu! 252 Seveda pa je Korošec ostal globoko prepri čan na- sprotnik revolucije in s tem tudi revolucionarnega de- lovanja komunistov. Kot predsednik vlade in notranji minister je v drugi polovici leta 1928 nižjim državnim organom ukazal odlo čno in strogo ukrepanje proti vsem organizacijam in posameznikom, za katere bi sumili ali ugotovili, da so povezani s komunisti. 711 Opozoril je, da je treba storiti vse “za kon čno zadušitev komunisti čnega gibanja pri nas”. 712 Boju proti komunizmu se je odlo čno posvetil tudi v drugi polovici tridesetih let, ko je znova postal minister za notranje zadeve. 713 Komunisti čno gi- banje je bilo tedaj zelo dejavno, tako v jugoslovanskem kot v mednarodnem prostoru. Korošec je na to posebej opozoril 6. marca 1936, ko je v prora čunski razpravi v Narodni skupš čini Kraljevine Jugoslavije poro čal o delu notranjega ministrstva v letu 1935. Poudaril je, da je to leto “preteklo v znamenju velike komunisti čne ak- tivnosti”, zato so bili storjeni “potrebni koraki za pobi- janje te aktivnosti ter so oblasti mogle v tem pogledu beležiti lepe uspehe. Ministrstvo je še vedno mnenja,” je nadaljeval Korošec, “da je treba protikomunisti čno bor- bo nadaljevati opirajo č se na zakonske odredbe in na izkušnje, a vse to s ciljem, da bi se dosegli kar najboljši uspehi v iztrebljenju komunisti čne propagande.” O ko- munizmu je izrekel še naslednje na čelne besede: “Meni se zdi nepotrebno in popolnoma odve č, da bi pred tem visokim forumom razlagal in opozarjal na to vsestran- sko nevarnost. Vsakdo mi bo priznal, da se je proti tej nevarnosti treba boriti. Napak pa bi bilo, če bi pomislil, da se tak nasprotnik lahko premaga samo s policijo, z zaporom, z obsodbami. Policijska sablja, sodni zapori, to so samo trenutni in kratkoro čni ukrepi. (…) Idejo je tre- ba postaviti proti ideji!” In “v službo te velike borbe 711 ARS, AS 1472, Okrožnice ministra za notranje zadeve dr. Korošca za pobijanje komunistične nevarnosti (avgust 1928–januar 1929). 712 Prav tam, Okrožnica z dne 24. 8. 1928. 713 Najbolj znano Koroš čevo protikomunisti čno stališ če iz prve polovice tridesetih let pa je t. i. Koroš čeva Oporoka, izjava, ki jo je dal slovenskima visokošolcema Fran- cu Casarju in Cirilu Žebotu, ko sta ga junija 1934 obiskala v konfinaciji na otoku Hvaru. Takrat je poudaril: “Pro č z liberalnimi in marksisti čnimi frazami, ki so tuje našemu narodu. (..) Obsojamo kapitalisti čni in komunisti čni gospodarski red. (...) Odklanjamo totalitetno ureditev države, izoblikovane v komunizmu in fašizmu, ki odvzema ostalim družabnim edinicam in poedincem vsako avtonomijo in svobodo.” – Filipi č, Anton Korošec in marksisti, str. 107. 253 V KRALJEVINI SHS/JUGOSLAVIJI za ideje se morata postaviti Cerkev in šola, se morajo po- staviti politi čne stranke, kulturna in socialna društva ter gospodarske organizacije ter celokupno njihovo članstvo. (…) Mora se dvigniti val za valom, da zajame ves narod. Vsaka nemarnost in vsaka popustljivost bi brez dvoma prinesla našemu narodu le veliko škodo. Vsi, ki ljubijo svobodo in demokracijo, so povabljeni, da se borijo proti veliki nevarnosti komunizma. (…) Notranje ministrstvo bo tudi nadalje, kakor tudi doslej, brez strahu, brez oma- hovanja vodilo borbo za vse ideale naše jugoslovanske domovine.” 714 Korošec je razumel boj proti komunizmu kot osre- dnje vprašanje politi čnega in družbenega življenja. Kot notranji minister se mu je opazno posvetil in dosegel pomembne uspehe pri omejevanju komunisti čne dejav- nosti v državi. 715 Tudi kasneje, ko ni bil ve č na tem po- ložaju, je ve čkrat spregovoril o komunizmu. Pozival je k odlo čnemu boju proti njemu oziroma, kot je dejal na študijskem dnevu Akademske zveze v Ljubljani 7. mar- ca 1940, “proti najve čji sramoti naše dobe”. 716 Ta boj naj bi temeljil v jasnih socialnih, gospodarskih in moralnih na čelih. Korošec jih je poudaril v svojem novoletnem govoru na beograjskem radiu, 1. januarja 1937, ko je na kratko predstavil svoj odnos do obeh katoliškemu taboru nasprotnih idejnih in družbenih nazorov: “No če- mo individualizma, ki nas vodi v skrajni liberalizem in v družabno anarhijo. Odklanjamo tudi kruti kolektivi- zem, ki nas vodi v komunizem. Komunizem je pa najve- čji in najhujši tiran vsake svobode in demokracije. Pot je nasilja in krvi. Naša pot vodi v sredini. No čemo uničiti sleherne svobode individua, kakor tudi odklanjamo, da bi se v morju kolektivizma potopili.” 717 Korošec je bil kot notranji minister precej dejaven 714 Slovenec, 7. 3. 1936, Poro čilo notranjega ministra. – O razvoju in delovanju ko- munisti čnega gibanja v drugi polovici tridesetih let na Slovenskem in v jugoslovan- ski državi glej podrobneje Filipi č, Poglavja iz revolucionarnega boja, 2. 715 Slovenec, 8. 7. 1936, Ob činske volitve jeseni 3. 1. 1937, Dr. Korošec voš či sre čno novo leto!, 4. 3. 1937, Ekspoze dr. Antona Korošca v Narodni skupš čini. – O delo- vanju jugoslovanskega policijskega aparata proti komunistom v času, ko je Korošec vodil ministrstvo za notranje zadeve, glej Pregled zgodovine Zveze komuniostov Ju- goslavije, str. 168–169, 177–178, 189; Filipi č, Poglavja iz revolucionarnega boja, 2, str. 158–159, 178, 243–244; Slovenska novejša zgodovina, 1, str. 387. 716 Slovenec, 8. 3. 1940, Dr. A. Korošec slovenski mladini. 717 Slovenec, 3. 1. 1937, Dr. Korošec voš či sre čno novo leto! 254 tudi v zvezi z ob čutljivim vprašanjem Nemcev v jugoslo- vanski državi. Odnos do nemške manjšine je namre č vplival na mednarodni položaj Jugoslavije, v katerem je Nem čija po oblikovanju vlade dr. Milana Stojadino- vi ća leta 1935 imela vedno bolj pomembno vlogo. Ko- rošec, ki je imel do nemškega nacizma na čelno in v prakti čni politiki odklonilno stališ če, 718 je vodil ostro politiko proti nacisti čni dejavnosti in nemštvu v Slove- niji in Jugoslaviji (razpuš čanje organizacij Kulturbun- da; prepoved predavanj predavateljev iz tretjega rajha; izgon nacisti čnih organizatorjev in propagandistov, ki so delovali med nemško manjšino; prepoved celjskega nacisti čnega časopisa Deutsche Zeitung; nadzorova- nje in prepre čevanje ilegalne dejavnosti nacistov; pre- pre čevanje politi čne strnitve nemške narodne skupine na nacionalsocialisti čni podlagi; izdaja uredb, ki so jugoslovanskim državljanom nemške narodnosti ozi- 718 Prunk, Politi čni profil in delo Antona Korošca, str. 45; Biber, Nacizem in Nemci v Jugoslaviji, str. 181. Mednarodni katoliški mladinski tabor junija 1938 v Ljubljani; z leve v ospredju sedita kneginja Olga in knez namestnik Pavle Kara đor đevi ć, stoji notranji minister Anton Korošec (Spominski zbornik Slovenije, str. 107) 255 V KRALJEVINI SHS/JUGOSLAVIJI roma tujim državljanom omejevale nakup zemljiš č in nepremičnin). 719 Kot notranji minister je leta 1938 celo poslal zunanjepoliti čnega urednika dnevnika Slovenec, dr. Alojzija Kuharja, v Nem čijo, da bi izvedel za nemške na črte glede slovenskih krajev. Kuhar je s ponarejenim potnim listom na ime Jochan Pichler, predstavljal se je kot jugoslovanski državljan nemške narodnosti, odšel v razli čne nemške ustanove, ki so se ukvarjale s temi vprašanji (Inštitut za Nemce v tujini v Stuttgartu, arhiv Univerze v Münchnu, ki se je ukvarjala s preu čevanjem Južnih Slovanov). V teh ustanovah se je prepri čal, da so bile domneve o vklju čevanju slovenskega ozemlja v nemški ekspanzionisti čni državni na črt in vlogi nemške manjšine pri tem utemeljene. 720 Kuhar je tako potrdil Koroš čevo bojazen, “da bi enotno usmerjena in odkrito nacisti čno organizirana nemška narodnostna manjši- na, podobno kot sudetski Nemci, poskušala – to pa se je v resnici tudi dogajalo – sprožiti nemško okupacijo Slovenije”. 721 Odnos do Nemcev se je v Jugoslaviji spre- menil šele po Koroš čevem odhodu s položaja notranjega ministra decembra 1938. Simpatije predsednika jugo- slovanske vlade Stojadinovi ća do nacistov in fašistov ter gospodarsko opiranje Jugoslavije na Nem čijo in Italijo so namreč odlo čilno vplivali, da se je Stojadinovi ć pod nemškim pritiskom odlo čil odstraniti Korošca s položa- ja notranjega ministra. Zamenjal ga je Milan A ćimovi ć, do tedaj upravnik mesta Beograda, ki je bil že dalj časa povezan z gestapom kot policijski strokovnjak za borbo proti komunizmu. 722 Korošec je svoj odnos do nemške manjšine spre- menil šele po kapitulaciji Francije junija 1940. 723 Tedaj je nastalo novo razmerje v mednarodnih odnosih z vsaj za časno popolno prevlado sil osi na evropski celini. Po poro čilih sodobnikov naj bi bil Korošec zaradi strahu pred Nemci povsem na tleh. “Takšen Koroš čev odziv te- daj ne le da ni pomenil nikakršne izjeme, temve č je celo 719 Biber, Nacizem in Nemci v Jugoslaviji, str. 56, 64, 100, 101, 107, 125, 169–175, 203–204. 720 Godeša, Odnos SLS, str. 92, op. 76. 721 Biber, Nacizem in Nemci v Jugoslaviji, str. 181. 722 Prav tam, str. 152–153; Slovenska novejša zgodovina, 1, str. 399. 723 Biber, Nacizem in Nemci v Jugoslaviji, str. 225. 256 predstavljal povsem obi čajen odmev na tedanji medna- rodni položaj.” 724 V tistem času, ko so sile osi obvlado- vale evropsko celino, se je namre č zdelo, da prihodnost pripada nacisti čno-fašisti čnemu novemu redu. Po pad- cu Francije so se tudi v jugoslovanski vladi zaradi zuna- njepoliti čnega položaja države zavedali nujnosti pribli- ževanja Jugoslavije Nem čiji. Iz tega vidika nov Koroš čev odnos do Nemcev, ki ga je od julija 1940 oblikoval kot minister za prosveto, na čelno ni bil sporen; zanj je uži- val tudi podporo predsednika nove jugoslovanske vlade Dragiše Cvetkovi ća in kraljevskega namestnika kneza Pavla Kara đorđevi ća. 725 Ob tem pa je treba opozoriti, da je resni čno približevanje Nem čiji v vladi zagovarjal le Korošec. Cvetkovi ć in Korošec sta poleti in jeseni 1940 popu- ščala zahtevam nemške manjšine, Korošec pa si je v za- dnjih mesecih svojega življenja prizadeval za tesno poli- ti čno sodelovanje med Jugoslavijo in tretjim rajhom. 726 Kot prosvetni minister je izdal ve č uredb, ki so olajša- le položaj nemške manjšine na šolskem podro čju, 727 5. oktobra 1940 pa je bila na njegovo pobudo izdana Uredba o vpisovanju oseb judovskega rodu za u čence univerz, visokih šol z veljavo univerze, višjih, srednjih, u čiteljskih in drugih strokovnih šol. 728 Uredba je omejila vpis u čencev judovskega rodu za omenjene šole tako, da njihovo število v primerjavi s številom vseh vpisanih ni smelo presegati razmerja med številom državljanov judovskega rodu z vsemi drugimi. Za vsako vrsto šol posebej naj bi to število dolo čila vrhovna šolska oblast, torej ministrstvo za prosveto. Omejitev je veljala že za vpis v prve letnike teh šol v šolskem letu 1940/41, kljub temu da se je šolsko leto že pri čelo. Za vpisane v višje letnike teh šol uredba ni veljala. Izjema so bili u čenci judovskega rodu, katerih starši so bili zaslužni za do- 724 Godeša, Odnos SLS, str. 92. 725 Prav tam, str. 93. 726 Biber, Nacizem in Nemci v Jugoslaviji, str. 227, 228. 727 23. 8. 1040 sta bili izdani Uredba o nemški šoli s pravico javnosti v Novem Vrba- su in Uredba o ustanovitvi popolne privatne gimnazije s pravico javnosti v Beogra- du, 19. 9. 1949 pa je bila izdana Uredba o ustanovitvi nepopolne nemške privatne gimnazije v Apatinu. – Čulinovi ć, Jugoslavija izme đu dva rata, 2, str. 171. 728 O tem glej podrobneje Dolenc, Zmaga ali poraz h Koroš čevi antisemitski uredbi, str. 199–209. 257 V KRALJEVINI SHS/JUGOSLAVIJI movino. Popolna prepoved vpisa pa je veljala za tuje dr- žavljane judovskega rodu. 729 Korošec se je v tem času lotil judovskega vprašanja “predvsem zaradi želje, da bi pridobil simpatije nacisti č- ne Nem čije in jo odvrnil od agresije na Jugoslavijo in še posebej na Slovenijo”. 730 Pred tem namre č nasproti Ju- dom ni zagovarjal ostrih stališ č. Tako je še 11. septem- bra 1938, na velikem narodnem taboru v Črenšovcih v Prekmurju, spravljivo govoril o judovskem vprašanju. Tedaj je kot notranji minister med drugim dejal: “Pri nas v Jugoslaviji, čemur ste vi pri ča, ne obstoji židovsko vprašanje. Jugoslavija je izmed redkih držav, katere to vprašanje ne vznemirja. To je najboljši dokaz, da židje pri nas uživajo polno zaš čito zakonov, da se židje pri nas tretirajo kot ravnopravni državljani. Vse dobrote zakona se delijo enako židom kakor drugim državljanom, kaj- pada tudi vse strogosti zakona.” O priseljevanju Judov v državo pa je zagovarjal naslednje stališ če: “Nobena dr- žava na svetu v današnjih prilikah ne želi, da se ji pove- ča število njenih manjšin, naj si bo manjšina jezikovna, verska ali druga. Tega na čela se drži tudi kraljevina Ju- goslavija. Mislim, da je to v sedanjih prilikah pametno in zelo trezno stališ če.” 731 Ervin Dolenc je zato stvarno ugotovil, da si lahko Koroš čev obrat v stališ čih do judo- vskega vprašanja razlagamo “v kontekstu pove čanega priseljevanja Židov v takrat še nevtralno Jugoslavijo in v kontekstu ugajanja ter manifestativnega prilagajanja nacisti čni rasisti čni politiki po padcu nacistom ljubega premiera Stojadinovi ća in po padcu zadnje realne ovire nemški ekspanzionisti čni politiki v Evropi, Francije”. 732 V tej zvezi gre razumeti tudi njegovo odredbo iz avgusta 1940, naj v šolah v bodo če omejijo pouk francoš čine in angleš čine ter dajo ve č ur na razpolago za pouk jezikov “naših velikih sosedov”, to je nemš čine in italijanš čine, in pripravljanje ukrepov proti prostozidarjem. 733 Nem- 729 Prav tam, str. 199. 730 Vidovi č-Miklav či č, Idejnopoliti čni značaj SLS 1935–1941, str. 52. Prim. tudi Ple- terski, Opozorila in opomba k posvetu o dr. Antonu Korošcu, str. 231. 731 Ponedeljski Slovenec, 12. 9. 1938, Dr. Korošec Slovenski krajini in njenemu vo- ditelju Kleklu. – Navajam po Vidovi č-Miklav či č, Idejnopoliti čni značaj SLS 1935– 1941, str. 52. 732 Dolenc, Zmaga ali poraz h Koroš čevi antisemitski uredbi, str. 200. 733 Prav tam, str. 204; Godeša, Odnos SLS, str. 93. 258 ška diplomacija je novo Koroš čevo politiko ugodno spre- jela, čeprav so njeni strokovnjaki ocenjevali, da za njo še vedno stoji stari “nemški sovražnik, posebej zaradi tega, ker se boji nemških zahtev po slovenskem ozemlju”. 734 Korošec se je v odnosu do Nemcev in Nem čije odlo čil za pragmati čno politiko. 735 Po novejših ugotovitvah pa je treba upoštevati, da je Koroš čeva pobuda za izdajo t. i. protisemitske uredbe temeljila tudi v ra čunu, da bi politi čna razprava o njej spodkopala sporazum Cvetko- vi ć-Ma ček ter razdelila Srbe in jih usmerila proti vladi. Na ta na čin bi se sam lahko ponovno povzpel do ve čjega vpliva. 736 Koroš čev spremenjeni odnos do Nem čije v za- dnjih mesecih njegovega življenja ni prinesel prakti čnih zunanjepoliti čnih in notranjepoliti čnih u činkov, nadalj- nje razvijanje njegove nove politike do Nem čije pa je pre- pre čila smrt. 737 Z odhodom Antona Korošca je v jugoslovanski po- litiki nastala velika praznina. Res je, da je bil v času svoje smrti šele nekaj mesecev znova v vrhunski politi- ki, saj je od januarja 1939 zasedal politi čno nevplivno mesto predsednika Senata Kraljevine Jugoslavije oziro- ma je bil od sklenitve sporazuma Cvetkovi ć-Ma ček, ko sta bila razpuš čena Narodna skupš čina in Senat Kra- ljevine Jugoslavije, 738 le še nekdanji predsednik le-tega, toda kot eden od ključnih ozna čevalcev jugoslovanske politike, vse od procesa jugoslovanske združitve dalje, je bil osebnost, s katero je bil povezan ves dotedanji jugoslovanski politi čni in državni razvoj. V tem pogle- du je Korošec predstavljal stalnico politi čnih odnosov v prvi jugoslovanski državi. Sooblikoval jih je na razli čnih ministrskih položajih in seveda kot podpredsednik ter predsednik jugoslovanske vlade, prav tako pa je nanje pomembno vplival tudi tedaj, ko je deloval kot opozicij- ski politik. 734 Godeša, Odnos SLS, str. 93; Boban, Ma ček i politika HSS 1928–1941, 2, str. 367; o Koroš čevem odnosu do Judov glej tudi str. 348–349, 350, 356–357, 422. 735 Dolenc, Zmaga ali poraz h Koroš čevi antisemitski uredbi, str. 204. 736 Godeša, Odnos SLS, str. 94; Grdina, Konstantinovi ć: Politika sporazuma, str. 286–290; Dolenc, Zmaga ali poraz h Koroš čevi antisemitski uredbi, str. 205. 737 Dolenc, Zmaga ali poraz h Koroš čevi antisemitski uredbi, str. 209. 738 SL KBU DB, 2. 9. 1939, ukaz kraljevskih namestnikov o razpustitivi Narodne skupš čine, 6. 9. 1939, ukaz kraljevskih namestnikov o prenehanju mandatov se- natorjev. 259 V KRALJEVINI SHS/JUGOSLAVIJI V zavesti jugoslovanske in slovenske politi čne jav- nosti je bil Korošec nenehno prisoten, saj sta ju njego- va idejna, socialna in narodnopoliti čna misel ter delo vztrajno zaposlovala. Njegov odnos do temeljnih proble- mov jugoslovanske države nam razkriva politika, ki se je zavezal ohranitvi in uveljavitvi slovenstva, za kar naj bi bila v tistem zgodovinskem obdobju najbolj primerna jugoslovanska državna skupnost. Kot katoliški politik si je seveda prizadeval, da bi se idejni pogledi politi čnega gibanja, ki ga je vodil, še bolj utrdili v slovenski druž- bi in izražali katoliški zna čaj Slovenije v jugoslovanski skupnosti. Krš čansko oziroma katoliško na čelo ga je vo- dilo tudi v presojanju socialnega vprašanja, ki naj bi ga reševali na krš čansko socialni, po kasnejših zamislih pa na korporativno stanovski podlagi. Korošec se je ostro postavil po robu revolucionarnemu komunisti čnemu gi- banju, ki ga je videl kot hudo nevarnost za jugoslovan- sko državo in družbo. Resno nevarnost za Jugoslavijo pa je videl tudi od zunaj – v dvajsetih letih iz fašisti č- ne Italije, v drugi polovici tridesetih let pa iz nacisti čne Nem čije. Njegov kon čni premislek je bil, da je politika približevanja obema državama, zlasti Nem čiji v za četku štiridesetih let, najboljše zagotovilo za ohranitev jugo- slovanske države in zavarovanje slovenskih narodnih interesov. Kot je znano iz raziskav Bojana Godeše, pa je razmišljal tudi o drugih rešitvah slovenskega narodnega vprašanja, če bi prišlo do uni čenja Jugoslavije. 739 Za Ko- roščevo dejavnost v prvi jugoslovanski državi zato lahko ob sklepu ugotovimo, da se je odzival na vsa bistvena vprašanja in dileme, ki so zaznamovali njen obstoj. Nje- govo reševanje teh vprašanj je pustilo mo čán pe čat tako v njegovem času kot v zgodovinskem spominu na prvo Jugoslavijo in življenje Slovencev v njej. 739 Godeša, Odnos SLS, str. 98–104. 261 POVZETEK Prva izkušnja novega zgodovinskega položaja, v katerem so bili Slovenci po odhodu iz Avstrije, je bila povezana z oblikovanjem Države Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki so jo habsburški Jugoslovani ustanovili 29. oktobra 1918. Država SHS je z izjemo Prekmurja, Med- jimurja, Ba čke, Baranje in Banata obsegala vse jugo- slovansko ozemlje nekdanje avstro-ogrske monarhije, obstajala pa je do 1. decembra 1918, ko se je s Kralje- vino Srbijo združila v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slo- vencev. V Državi SHS so Slovenci prvi č v 20. stoletju jasno izrazili svojo državotvorno sposobnost, saj so se organizirali kot narodna skupnost, ki svobodno odlo ča o vseh vidikih svojega narodnega, politi čnega, držav- nopravnega, kulturnega, socialnega in gospodarskega razvoja. Oblikovali so prvo slovensko nacionalno vlado, Narodno vlado Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani (Narodna vlada), ki je v Sloveniji izvrševala vso oblast, vklju čno z zadevami na vojaškem področju, posegala pa je tudi na podro čje mednarodnih odnosov, saj so njen obstoj upoštevale celo nekatere evropske vlade (poljska, avstrijska) pri razvijanju svojih diplomatskih povezav. Samostojnost Narodne vlade je državnopravno potrdila posebna Naredba o prehodni upravi v ozemlju Narodne vlade SHS v Ljubljani, ki jo je v sporazumu z zagrebškim Narodnim Vije ćem, vrhovnim organom oblasti v Državi SHS, 21. novembra 1918 izdala Narodna vlada. Po tej naredbi je Narodno Vije će Narodni vladi prepustilo, da upravlja slovensko ozemlje “kot del narodne, svobodne, Povzetek 262 neodvisne, na demokrati čnih na čelih urejene države SHS”. S tem je bila na slovenskem ozemlju Narodna vlada tudi formalno edina, popolna in pravno najvišja oblast in nosilka slovenske samostojnosti v konfederal- no oblikovani Državi SHS. Ena od pomembnih zna čil- nosti politi čne osamosvojitve, ki so jo dosegli Slovenci v Državi SHS, je bil tudi sklep, sprejet na skupni seji Na- rodne vlade in Narodnega sveta (vrhovnega slovenskega politi čnega predstavniškega telesa, ustanovljenega 16. in 17. avgusta 1918, ki je vodilo boj za samoodlo čbo in združitev Slovencev v jugoslovansko državo), 9. no- vembra 1918, da Narodna vlada Narodnemu svetu po- roča o svojih odlo čitvah in naredbah v pretres. S tem je novembra 1918 na Slovenskem obstajalo politi čno telo, ki so mu formalno priznali pristojnosti, kakršne ima v parlamentarnem sistemu njegov nosilec – parlament. Na Slovenskem sta med procesom jugoslovanske državne združitve tedanja državnoupravna oblast in politika posebej obravnavali tudi vprašanje družbene in politi čne vloge ter zna čaja oboroženih sil. Narodna vlada in tedanje slovenske politi čne stranke so njihovo vloge videle v zagotavljanju stabilnih varnostih razmer ter v reševanju vprašanja slovenskih narodnih mej. Že v času obstoja Države SHS so na tedanje oborožene si- le gledali kot na enote jugoslovanske vojske, vendar so obenem pisali tudi o slovenski narodni vojski. Po obli- kovanju Kraljevine SHS pa so oborožene sile na Sloven- skem razumeli kot jugoslovanske oborožene formacije. Vsi tedanji slovenski državnopoliti čni dejavniki so se za- vzemali za uveljavitev modernega, protimilitaristi čnega duha nove armade. Kot družbeni in politi čni dejavnik, ki odlo čilno váruje življenjske narodnodržavne interese, naj bi nova armada temeljila na humanih, pravi čnih in korektnih odnosih med častniki in vojaki. Po oblikovanju Kraljevine SHS se državnopravna samostojnost, ki so jo Slovenci dosegli v Državi SHS, ni ohranila. Namesto Narodne vlade je regent Aleksan- der Kara đorđevi ć januarja 1919 imenoval novo Deželno vlado za Slovenijo. Deželna vlada ni bila neodvisna in suverena nacionalna vlada, kot je bila prejšnja naro- dna vlada. Obseg njenih upravnih pristojnosti ni do- segel prejšnje slovenske nacionalne državne organizi- 263 POVZETEK ranosti v Državi SHS, o čitna je bila tudi podrejenost Deželne vlade osrednji vladi v Beogradu. Tako je z obli- kovanjem Deželne vlade za Slovenijo komaj dobra dva meseca po jugoslovanski združitvi zamrla samostojna slovenska oblast. Hkrati je osrednja vlada v Beogradu v za četku marca 1919 še zadušila prizadevanja kato- liške Slovenske ljudske stranke in Jugoslovanske so- cialnodemokratske stranke, da bi v Sloveniji oblikovali poseben deželni zbor, to je slovensko predstavniško in zakonodajno telo, ki bi mu Deželna vlada odgovarjala za svoje delo do sprejetja ustave. S tem se je uveljavila politika jugoslovanskega centralizma, ki jo je kasneje ustavno uzakonila Vidovdanska ustava, sprejeta 28. ju- nija 1921. Deželna vlada za Slovenijo je bila na podla- gi dolo čil Vidovdanske ustave ukinjena 12. julija 1921, Slovenija pa je bila vpeta v centralisti čni jugoslovanski državni sistem, ki ga je nadgradilo še ustavno uzakonje- no na čelo jugoslovanskega nacionalnega unitarizma, po katerem naj bi Slovenci, Hrvati in Srbi (drugih narodnih imen ustava ni niti omenjala) ne bili narodi zase, pa č pa le “plemena” namišljenega enotnega jugoslovanske- ga naroda. V času, ko so slovensko ozemlje vklepali v centra- listi čni jugoslovanski sistem, pa so se lahko slovenska državotvorna prizadevanja odrazila na zunanjepoliti č- nem podro čju. Slovenski člani delegacije Kraljevine SHS na mirovni konferenci v Parizu so namre č v letih 1919– 1920 opazno sodelovali v prizadevanjih za ugodno re- šitev jugoslovanskih (slovenskih) mej z Italijo, Avstrijo in Madžarsko. Med njimi je kot specialist za Koroško izstopal dr. Lambert Ehrlich, avtor oziroma soavtor vr- ste pomembnih dokumentov in spomenic o koroškem vprašanju, ki jih je jugoslovanska delegacija naslovila na merodajne udeležence mirovne konference. Posebej pomembno je bilo njegovo poro čilo o delovanju znane Milesove komisije na Koroškem konec januarja in v za- četku februarja 1919, ki ga je pripravil 20. marca 1919. Bilo je podlaga za ukrepe jugoslovanske delegacije, ki so bili uspešni vsaj v toliko, da je bil za Koroško dolo čen plebiscit. Ehrlich je tvorno sodeloval tudi v diplomat- skem boju za jugoslovansko (slovensko) severno mejo na Štajerskem in v Prekmurju. Po podpisu senžermen- 264 ske mirovne pogodbe z Avstrijo 10. septembra 1919 pa si je zavzeto prizadeval za uspešen izid koroškega plebi- scita 10. oktobra 1920. Edini slovenski oziroma jugoslovanski vojaško di- plomatski uspeh v reševanju mejnih vprašanj na slo- venskem ozemlju po razpadu Avstro-Ogrske in obli- kovanju jugoslovanske države leta 1918 je bila poleg Maistrove zagotovitve meje proti Avstriji na Štajerskem priklju čitev Prekmurja h Kraljevini SHS. Za vklju čitev Prekmurja v jugoslovansko državo so se izrekle vse te- danje slovenske politi čne stranke – SLS, liberalna Jugo- slovanska demokratska stranka in marksisti čna JSDS –, težnje po vklju čitvi v jugoslovansko državo pa so ve č- krat množi čno izrazili tudi Prekmurci. V diplomatskem boju jugoslovanske delegacije na pariški mirovni kon- ferenci za priklju čitev Prekmurja h Kraljevini SHS so izstopali njeni slovenski člani – posebej Matija Slavi č – poleg njega pa še dr. Ivan Žolger, Lambert Ehrlich in dr. Milko Brezigar. Slavi č je na osnovi svojega velike- ga poznavanja narodnostnih, jezikovnih, zemljepisnih, gospodarskih, politi čnih in zgodovinskih razmer v Pre- kmurju pomembno pripomogel k odlo čitvi vrhovnega sveta konference, 9. julija 1919, da Prekmurje pripade Kraljevini SHS. S privolitvijo vrhovnega sveta je 12. av- gusta 1919 Prekmurje zasedlo jugoslovansko vojaštvo. Združitev Prekmurcev z narodno matico je bila dejanje najvišjega nacionalnega pomena in je eden od zgodovin- skih temeljev ozemeljske celovitosti Republike Sloveni- je, ki je bil postavljen že v času neposredno po koncu prve svetovne vojne. Med vprašanji, ki so temeljno ozna čila življenje Slo- vencev v Kraljevini SHS/Jugoslaviji, je posebej izstopal nacionalni problem. Ustavno in politi čno ga je z uzako- nitvijo unitarizma in centralizma v dvajsetih letih ute- meljila Vidovdanska ustava, v tridesetih letih pa Oktro- irana ustava, izdana 3. septembra 1931, ki je prav tako ponovno ustavno in politično uveljavila na čelo jugoslo- vanskega državnega centralizma in narodnega unitariz- ma. Slovenci in njihova politika so bili v nacionalnem vprašanju postavljeni pred dilemo, ali sprejeti utopitev v t. i. jugoslovanskem narodu ali pa se taki nacionalni usodi upreti ter se na osnovi zavesti o posebni sloven- 265 POVZETEK ski narodni individualnosti boriti za pravico do svoje- ga jezika, kulture in lastne nacionalne državnosti, ki bi jo zagotovila avtonomisti čno ali federativno preurejena jugoslovanska državna zveza. Ve činski del slovenskega naroda in njegove politike se je odlo čil za slovensko av- tonomisti čno-federalisti čno stališ če, medtem ko so ju- goslovanski državni centralizem in narodni unitarizem zagovarjali v liberalnem taboru. Po letu 1923, ko je KPJ oblikovala svoj federativni nacionalni program, so ga v okviru marksisti čnega tabora podpirali še komunisti. Avtonomisti čno-federalisti čno stališ če, ki so ga bolj ali manj zagovarjali v vseh tedanjih idejnopoliti čnih ta- borih na Slovenskem, je najbolj odmevno poudarjala vodilna slovenska politi čna sila v prvi Jugoslaviji – Slo- venska ljudska stranka; le-ta je že leta 1923 oblikovala dovršen avtonomisti čno-federalisti čen državnopravni program, v katerem je zahtevala zakonodajno avtono- mijo Slovenije z lastnim parlamentom in vlado. Pri tej zahtevi, ki jo je zaradi takti čnih razlogov enkrat bolj, drugi č manj poudarjala, je ostala vse do konca obstoja prve jugoslovanske skupnosti. Slovenske avtonomisti čno-federalisti čne zahteve v prvi Jugoslaviji niso bile uresni čene, saj za to v dvajsetih letih ni bilo ustreznih ustavno-politi čnih pogojev, med- tem ko je priprave na oblikovanje posebne slovenske državnopravne enote, Banovine Slovenije, ki so stekle konec tridesetih let, v za četku leta 1941 zaustavila voj- na nevarnost. Kljub temu pa je SLS v letih 1927–1929 kot najmo čnejši slovenski stranki uspelo, da je skozi ustavno zagotovljeno samoupravno odlo čanje na gospo- darsko-socialnem in kulturno-prosvetnem podro čju v okviru t. i. oblasti (tedanjih upravno-ozemeljskih enot; Slovenija je bila razdeljena na ljubljansko in maribor- sko oblast), vsaj deloma uresni čila svoj avtonomisti čni program. Podobno je bilo tudi v drugi polovici tridesetih let, ko je SLS imela ve čino v banskem svetu Dravske banovine (Slovenije); banski svet je leta 1935 skladno s svojimi pristojnostmi imenoval tedanji notranji minister in strankin načelnik dr. Anton Korošec. Banski svet je postajal vedno bolj tehten dejavnik pri reševanju zadev, pomembnih za socialnogospodarski in kulturnoprosve- tni napredek Slovenije. Življenje na Slovenskem je v 266 tem času dejansko potekalo samostojno, po slovensko, čeprav za to formalnopravno ni bilo nobene zakonske podlage. Slovenci so tako dokazali, da so sposobni sa- mi, po avtonomni poti urejati in voditi svoje nacionalno, kulturno, gospodarsko in tudi politi čno življenje, če so le za to ustvarjeni ustrezni pogoji. Razen v narodnem vprašanju so v slovenski politiki oblikovali svoje poglede tudi na druge klju čne proble- me tedanjega časa. Pri tem so bila zlasti zanimiva sta- liš ča meš čanske politike, saj je tedaj le-ta predstavljala edini realni politi čni dejavnik, ki je obvladoval sloven- ski prostor in sooblikoval politi čne razmere ter razvoj v jugoslovanski državi. Svoje poglede na tedanje bistve- ne idejnopoliti čne in socialnogospodarske probleme je meš čanska politika oblikovala zelo zgodaj. Liberalci že leta 1918, ko so poudarili vsa klju čna na čelna sta- liš ča takratnega slovenskega liberalizma. Nasprotovali so vsakemu strankarskemu zlorabljanju vere, v social- nem pogledu pa podprli enakomerni socialni dvig vseh stanov, zlasti socialno šibkih, ob opozorilu, da je nede- mokrati čno, če imajo enostransko družbeno premo č go- spodarsko šibkejši sloji. Na gospodarskem podro čju so podpirali podržavljenje velikih obratov (železnice, pre- mogovniki, izraba vodnih sil) in zadružno združevanje zasebnega gospodarstva, če za to obstaja ustrezen inte- res. Na kmetijskem podro čju so se zavzeli za odpravo fi- dejkomisov in prepre čevanje drobitve kmetij. Slovenska meščanska liberalna politika je pri svojih klju čnih stali- ščih vztrajala vse obdobje v letih 1918–1941. Pri tem je še ostro odklanjala ruski boljševizem, pa tudi italijanski fašizem in nemški nacizem. Enako dosledno je zavra ča- la tudi politi čni katolicizem. Liberalna politika je svoje, leta 1918 oblikovane so- cialnogospodarske poglede v tridesetih letih vsebinsko še razširila. Pri tem je poudarjala na čelo skladnosti in solidarnosti vseh slojev. Ob priznavanju zasebne lastni- ne kot temeljnega pogoja za uspešen gospodarski razvoj pa je – tako kot katoliški pol – zagovarjala dirigirano go- spodarstvo in koncept stanovske oziroma korporativne države. Katoliški tabor je svoje idejne, politi čne in socialno- gospodarske nazore kompleksno predstavil leta 1920. 267 POVZETEK Takrat je poudaril svoj krš čansko socialni družbeno go- spodarski program, ki je zagovarjal rešitev socialnega vprašanja v industrijski družbi z odstranitvijo napak in nepravi čnosti kapitalisti čnega gospodarjenja na demo- krati čni in krš čansko etični podlagi. V katoliškem tabo- ru so obenem poudarili odlo čno nasprotovanje komu- nizmu in liberalizmu, kasneje pa so jasno zavrnili tudi fašizem in nacizem. Toda kljub temu, da sta bila za ka- toliško politiko fašizem in nacizem njena prepoznavna sovražnika, pa je menila, da sta brezbožni komunizem in boljševizem vendarle ve čje zlo, ker sta nepomirljiva sovražnika krš čanske kulture in katolištva in s tem tu- di slovenskega naroda. Zato velja brezkompromisni boj predvsem njima. Ob bolj ali manj ostrem odklanjanju vsega obstoje- čega je za slovenski politi čni katolicizem edino in pravo idejnopoliti čno pot predstavljal le koncept katoliške ob- nove in z njim povezanega t. i. totalnega krš čanstva. Tak koncept je poudaril že V. katoliški shod 25.–28. avgusta 1923 v Ljubljani. Shod je zahteval, naj smernice vsemu idejnemu, kulturnemu, izobraževalnemu, družbenemu, gospodarskemu in politi čnemu življenju dolo ča edinole krš čanski svetovni nazor. Katoliška politika je nato pri teh zahtevah vztrajala ves čas obstoja prve jugoslovan- ske države. Klju čni nazori slovenske meš čanske politike v Kraljevini SHS/Jugoslaviji so si bili tako na liberalni kot na katoliški strani bolj podobni kakor pa ne. Podob- ni so si bili v zavra čanju komunizma, fašizma in naciz- ma, v protisemitskem stališ ču, v zavzemanju za stano- vsko korporativni sistem in za disciplinirano oziroma avtoritativno demokracijo. Razhajali pa so se v okviru trajnega katoliško-liberalnega kulturnega boja in v po- gledih na nacionalni problem. Pri tem je imel v obliko- vanju temeljnih na čel, ki so vodila katoliško politiko, skoraj do konca obstoja prve Jugoslavije eno od naj- pomembnejših vlog vodilni slovenski politik v obdobju med svetovnima vojnama Anton Korošec. Njegova po- liti čna dejavnost je pomembno vplivala na družbene in politi čne razmere v državi in življenje Slovencev v njej. Slovenci, ki so vstopili v Kraljevino SHS/Jugoslavijo v pri čakovanju, da bodo imeli v novem državnem okviru bistveno ve čje možnosti za odlo čanje o svojih temeljnih 268 družbenopoliti čnih, socialno-ekonomskih in kulturno- prosvetnih zadevah kot v razpadli avstro-ogrski monar- hiji, torej široke avtonomisti čne oziroma federalisti čne pravice, so kmalu ugotovili, da se njihova pri čakovanja niso uresničila. Poleg nedoseženega avtonomisti čnega državnopravnega cilja in vpetosti narodnojezikovnega in kulturnega razvoja v jugoslovanski unitaristi čni sistem so se morali soo čiti tudi z nižjo, t. i. balkansko kultur- nocivilizacijsko ravnijo, ki je obvladovala jugoslovanski politi čni, kulturni in gospodarski prostor. Na kultur- no-znanstvenem podro čju jih je spremljala tudi ve čkrat izre čena grožnja o ukinitvi šele v jugoslovanski državi ustanovljene slovenske univerze. Hkrati so bili na go- spodarskem podro čju ujeti v trdno privit in nepovratno na jug naravnan dav čni primež. Na zunanjepoliti čnem podro čju pa je bila porazna izguba Primorske, ki se ji je Kraljevina SHS mednarodnopravno odrekla v korist Kraljevine Italije s podpisom rapalske mirovne pogodbe 12. novembra 1920. Omenjene slabe slovenske izkušnje z Jugoslavijo pa so ublažile ugodne zna čilnosti in pridobitve v razvoju Slovencev v Kraljevini SHS/Jugoslaviji. Tako so Sloven- ci v okviru delovanja oblastnih samouprav v letih 1927– 1929 in delovanja banskega sveta Dravske banovine v drugi polovici tridesetih let dokazali, da so sposobni sami urejati svoja razvojna vprašanja. To jih je utrdi- lo v prepri čanju, da je njihov ve činski narodni avtono- misti čno-federalisti čni cilj utemeljen, kar je utrjevalo slovensko nacionalno zavest in samozavest. Slednjo so krepili tudi v Jugoslaviji vsestransko razvito slovensko narodnokulturno življenje, vzpostavitev celovitega slo- venskega prosvetnega sistema in izrazit gospodarski napredek slovenskega naroda. Slovenci so postali v pr- vi Jugoslaviji poleg gospodarskega in kulturnega tudi upoštevanja vreden politi čni dejavnik, ki je sooblikoval tedanjo državno politiko. Ob tem so razvijali moderno demokratično družbeno, socialnogospodarsko in poli- ti čno misel. Kot viden dejavnik v jugoslovanski državi pa so bili privla čna sila in moralna opora sonarodnja- kom izven jugoslovanskih meja. Glede na tak napredek je bila v prvi jugoslovanski državi oblikovana dovolj čvr- sta narodnoemancipacijska podlaga, ki je Slovencem, 269 POVZETEK obenem z dejanji dokazano narodnoosvobodilno voljo in vojaško sposobnostjo v drugi svetovni vojni, omogo čila, da so samozavestno za čeli živeti svojo naslednjo jugo- slovansko izkušnjo. Leta 1991 so jo na podlagi zgodo- vinske dozorelosti za lastno neodvisno državno življenje sklenili z vzpostavitvijo slovenske nacionalne države – Republike Slovenije. 271 SUMMARY The first experience with the new historical situa- tion that Slovenians were in after they had left Austria was related to the establishment of the State of Slov- enians, Croatians and Serbians (hereinafter the State of SHS), founded by the Habsburg Yugoslavs on 29 Oc- tober 1918. The State of SHS, with the exception of the Prekmurje, Medjimurje, Ba čka, Baranja and Banat re- gions, encompassed all of the Yugoslav territory of the former Austro-Hungarian Monarchy and existed until 1 December 1918, when it merged with the Kingdom of Serbia to form the Kingdom of Serbians, Croatians and Slovenians (hereinafter the Kingdom of SHS). In the State of SHS, for the first time in the 20 th century, Slovenians clearly expressed their statehood capabili- ties, since they had successfully organised themselves as a national community that freely decided about all aspects of its national, political, national legal, cultur- al, social and economic development. They established the first Slovenian national government – the National Government of Slovenians, Croatians and Serbians in Ljubljana (hereinafter the National Government), which had the complete authority in Slovenia, including with regard to military matters. It also took part in the field of international relations, and its existence was even taken into account by certain European governments (Poland, Austria) when they developed their diplomatic relations. In the national legal sense, the independence of the National Government was affirmed with the spe- Summary 272 cial Decree on the Transitional Administration in the Territory of the National Government of SHS in Ljublja- na, issued by the National Government on 21 November 1918 in agreement with the Zagreb National Assembly, the supreme authority in the State of SHS. According to this Decree, the National Assembly let the National Government manage the Slovenian territory as a »part of the national, free, independent State of SHS, estab- lished on democratic principles«. Thus in the Slovenian territory the National Government was also formally the only, complete and legally supreme authority and insti- tution of the Slovenian independence in the confederate State of SHS. One of the important characteristics of the attainment of political independence, achieved by Slovenians in the State of SHS, was also the decision reached at the joint session of the National Government and National Assembly (the supreme Slovenian political representative body, established on 16 and 17 August 1918, which led the struggle for the self-determination and unification of Slovenians within the Yugoslav state) on 9 November 1918: that the National Government shall submit its decisions and decrees for review at the National Assembly. This meant that in November 1918 a political body existed in Slovenia that was formally recognised as having the competences of a parliament in a parliamentary system. In Slovenia, during the process of the Yugoslav state unification, the former state administration au- thority and politics focused individually on the issues of the social role, political role and character of the armed forces. The National Government and the Slovenian political parties of that time saw their role in ensuring a stable security situation and in solving the issues of the Slovenian national borders. Already in the time of the State of SHS they saw the armed forces of the time as Yugoslav Army units, but simultaneously they also wrote about the Slovenian National Army. After the es- tablishment of the Kingdom SHS, in Slovenia the armed forces were deemed as Yugoslav armed formations. All of the Slovenian state and political factors at that time argued for the assertion of a modern, anti-militaristic spirit of the new army. As a social and political factor, 273 SUMMARY decisively protecting the vital national interests, the new army was supposed to be based on humane, rightful and proper relations between the officers and soldiers. After the establishment of the Kingdom of SHS, the national legal independence achieved by Slovenians in the State of SHS was not preserved. Instead of the Na- tional Government the regent Aleksander Kara đorđevi ć appointed the first Provincial Government for Slovenia on January 1919. The Provincial Government was not an independent and sovereign body like the former Na- tional Government. Its administrative competences did not entail the former level of the Slovenian national state organisation within the State of SHS, and the Provincial Government was obviously subordinate to the central government in Belgrade. With the formation of the Pro- vincial Government for Slovenia as soon as two months after the Yugoslav unification, the independent Sloveni- an authority was over. At the same time, in the begin- ning of March 1919, the central government in Belgrade also stifled the efforts of the Catholic Slovenian People's Party and Yugoslav Social Democratic Party to establish a special provincial assembly in Slovenia – that is, a Slovenian representative and legislative body that the Provincial Government would answer to with regard to its work until the adoption of the constitution. Thus the policy of the Yugoslav centralism, later enacted by the St. Vitus Day Constitution adopted on 28 June 1921, was put into effect. On the basis of the St. Vitus Day Constitution provisions, the Provincial Government for Slovenia was abolished on 12 July 1921, and Slovenia was integrated into the centralist Yugoslav state sys- tem, expanded by the constitutionally enacted princi- ple of the Yugoslav national unitarianism in accordance with which Slovenians, Croatians and Serbians (other nations were not even mentioned by this Constitution) were not separate nations, but only »tribes« within the imaginary single Yugoslav nation. In the time when the Slovenian territory was in- cluded into the centralist Yugoslav system, the Slove- nian statehood efforts could manifest themselves in the foreign political field. Namely, the Slovenian members of the Kingdom of SHS delegation at the peace confer- 274 ence in Paris from 1919 to 1920 participated noticeably in the efforts for the advantageous solution of Yugoslav (Slovenian) borders with Italy, Austria and Hungary. Among these delegation members Dr. Lambert Ehrlich was very prominent as a specialist for Carinthia and as the author or co-author of a number of important doc- uments and memorandums with regard to the Carin- thian questions that the Yugoslav delegation submitted to the competent participants of the peace conference. His report on the activities of the well-known Miles Commission in Carinthia in the end of January and the beginning of February 1919, prepared on 20 March 1919, was especially important. This represented the grounds for the measures of the Yugoslav delegation, successful enough to ensure that a plebiscite was envi- sioned for Carinthia. Ehrlich also actively participated in the diplomatic struggle for the Yugoslav (Slovenian) northern border in the Styria and Prekmurje regions. After the signing of the Saint Germain Peace Treaty with Austria on 10 September 1919 he struggled for the successful outcome of the Carinthian plebiscite on 10 October 1920. The only Slovenian or Yugoslav military diplomatic success in solving the questions of the borders in the Slovenian territory after the dissolution of Austro-Hun- gary and the formation of the Yugoslav state in 1918 was, besides Maister's securing of the Slovenian bor- der with Austria in Styria, the annexation of the Prek- murje region to the Kingdom of SHS. All Slovenian po- litical parties at that time supported the integration of Prekmurje into the Yugoslav State: Sloveniana People's Party, the liberal Yugoslav Democratic Party and the Marxist Yugoslav Social Democratic Party. The aspira- tions for the inclusion into the Yugoslav state were also often voiced by the inhabitants of this region. The Slov- enian members of the Yugoslav delegation were promi- nent in the diplomatic struggle for the annexation of the Prekmurje region to the Kingdom of SHS at the Paris peace conference – especially Dr. Matija Slavi č, Dr. Ivan Žolger, Dr. Lambert Ehrlich and Dr. Milko Brezigar. On the basis of his profound knowledge of national, lin- guistic, geographical, economic, political and histori- 275 SUMMARY cal circumstances in Prekmurje, Slavi č contributed significantly to the decision that the Supreme Council of the conference took on 9 July 1919: that Prekmurje belonged to the Kingdom of SHS. On 12 August 1919, with the consent of the Supreme Council, the Yugoslav Army secured the Prekmurje region. The unification of the Prekmurje inhabitants with their nation of origin was of the highest national importance and represents one of the historical foundations for the territorial integ- rity of the Republic of Slovenia, already established in the time immediately after World War I. The national problem was especially prominent among the issues vitally influencing the life of Sloveni- ans in the Kingdom of SHS/Yugoslavia. Constitution- ally and politically it was brought about in the 1920s with the enactment of unitarianism and centralism with the St. Vitus Day Constitution as well as, in the 1930s, with the so-called Imposed Constitution of 3 September 1931, which once again constitutionally and politically asserted the principle of Yugoslav state centralism and national unitarianism. As far as the national question was concerned, Slovenians and their politics faced a di- lemma whether to accept the merging with the so-called Yugoslav nation or resist such a national fate and fight, on the basis of the conscience of the special Sloveni- an national individuality, for the right to the Slovenian language, culture and national statehood, which could be ensured by the Yugoslav state union reorganised in the autonomist or federal manner. The majority of the Slovenian nation and its policy decided for the Slove- nian autonomist-federalist standpoint, while Yugoslav state centralism and national unitarianism was only supported by the liberal camp. After 1923, when the Communist Party of Yugoslavia established its federal national programme, it was also supported by the com- munists in the context of the Marxist camp. The autonomist-federalist viewpoint, more or less argued for in all Slovenian ideological political camps in Slovenia at the time, was most evidently emphasised by the leading Slovenian political force in the First Yugo- slavia: the Slovenian People's Party. As early as in 1923 it drew up a perfected autonomist-federalist national le- 276 gal programme, demanding the legislative autonomy of Slovenia, its own parliament and government. The Slov- enian People's Party persisted in this demand through- out the existence of the first Yugoslav community, em- phasising it more or less passionately, depending on the tactical issues. The Slovenian autonomist-federalist demands in the First Yugoslavia were not met, since suitable con- stitutional and political conditions did not exist in the 1920s. The preparations for the establishment of the special Slovenian national legal unit – the Banate of Slovenia, initiated in the end of the 1930s, were stopped by the imminent war in the beginning of 1941. Nev- ertheless, in the years from 1927 to 1929 Slovenian People's Party as the strongest Slovenian party man- aged to at least partly realise its autonomist programme through the constitutionally ensured self-governing decision-making in the economic, social, cultural and educational field in the context of the so-called admin- istrative units (the administrative territorial units at the time – Slovenia was divided into the Ljubljana and Mar- ibor Administrative Units). The situation in the second half of the 1930s, when the Slovenian People's Party had the majority in the Ban's Council of the Drava Ba- nate (Slovenia), was similar; in 1935 the Ban's Council was, according to his competences, appointed by the contemporary Minister of the Interior and the leader of the Slovenian People's Party, Dr. Anton Korošec. The Ban's Council became an increasingly decisive factor in the solving of the matters pertinent to the socio-eco- nomic and cultural-educational progress of Slovenia. At that time life in Slovenia in fact took place independent- ly, according to the will of the Slovenians, even though there was no formal and legal basis for this. Thus Slov- enians proved they were capable of managing and steer- ing their own national, cultural, economic and political life autonomously, provided that suitable conditions for this existed. Except for the national question, the Slovenian politics had also established its outlook on other key issues of that time. The standpoints of the bourgeois policy were especially interesting, since back then it 277 SUMMARY represented the only real political factor governing the Slovenian space and co-establishing the political cir- cumstances and development in the Yugoslav state. The bourgeois policy formed its attitude to essential contemporary ideological-political and socio-economic problems very early on. The liberals already empha- sised all the key principles of the Slovenian liberalism of the time in 1918. They opposed any abuse of religion by the parties, and in the social context they supported the balanced social development of all social strata, es- pecially the socially weak, emphasising that a one-sided social predominance of the economically weaker strata was non-democratic. In the economic fields they sup- ported the nationalisation of large companies (railroads, coal mines, water management) and integration of pri- vate enterprise in cooperatives, provided that suitable interest in this existed. In the agricultural field they argued for the abolishment of entails and the preven- tion of farm fragmentation. Slovenian bourgeois liberal policy persisted in all its key stand points throughout the period from 1918 to 1941. It also rejected resolutely the Russian Bolshevism as well as Italian fascism and German Nazism. It also consistently opposed the politi- cal Catholicism. In the 1930s, in terms of contents, the liberal policy further expanded its socio-economic standpoints estab- lished in 1918. It emphasised the principle of coherence and solidarity of all social strata. Besides the acknowl- edgement of private property as the basic condition for successful economic development it also argued for planned economy and the concept of corporatist state. The Catholic camp presented its ideological, po- litical and socio-economic principles extensively in 1920. At that time it emphasised its Christian social socio-economic programme, which argued that the so- cial question in the industrial society should be solved by abolishing the mistakes and injustices of the capi- talist economy on the democratic and Christian ethical grounds. The Catholic camp also stressed the resolute opposition to communism and liberalism, and later it also clearly rejected fascism and Nazism. However, de- spite fascism and Nazism being identifiable enemies of 278 the Catholic policy, the Catholic movement neverthe- less deemed godless communism and Bolshevism as a greater evil for they were supposedly constant enemies of Christian culture and Catholicism, and thus also of the Slovenian nation. Therefore the Catholic policy con- stantly struggled against them. By rejecting everything in existence more or less resolutely, Slovenian political Catholicism saw the only correct ideological-political way in the concept of the Catholic renewal and the related so-called total Chris- tianity. Such a concept was already emphasised by the 5 th Catholic Convention from 25 to 28 August 1923 in Ljubljana. The Convention demanded that the guide- lines for all of the ideological, cultural, educational, so- cial, economic and political life should only be set out by the Christian principles. The Catholic policy persist- ed in these demands throughout the existence of the First Yugoslav state. The key principles of the Slovenian bourgeois policy of the liberal as well as the Catholic side in the Kingdom of SHS/Yugoslavia were more or less similar. They were similar in their rejection of com- munism, fascism and Nazism, in its anti-Semitic view- points and its striving for the corporatist system and disciplined or authoritative democracy. However, they differed in the context of the permanent Catholic-liberal cultural struggle and in the attitude towards the na- tional problem. Regarding these issues, Anton Korošec, the leading Slovenian politician in the period between both World Wars, had one of the most prominent roles in the establishment of the basic principles that gov- erned the Catholic policy almost until the end of the First Yugoslavia. His political activities notably influ- enced the social and political circumstances as well as the lives of the people in this state. Slovenians, who entered the Kingdom of SHS/Yu- goslavia expecting to have significantly better oppor- tunities (extensive autonomist or federalist rights) in the context of the new state than in the former Aus- tro-Hungarian Monarchy in order to decide on their basic socio-political, socio-economic and cultural-ed- ucational matters, soon discovered that their expec- tations had not come true. Apart from the unattained 279 SUMMARY autonomist national legal goals and integration of the national-linguistic and cultural development in the Yu- goslav unitarian system, Slovenians also had to come to terms with the lower cultural-civilisational level (the so-called Balkans culture) that governed the Yugoslav political, cultural and economic space. In the cultural and scientific field, threats were often made that the Slovenian University, only established in the Yugoslav state, would be abolished. Simultaneously, in the eco- nomic field, Slovenia was caught in a strict tax system, irreversibly oriented towards the south. In the foreign political field the loss of the Primorska region, which the Kingdom of SHS renounced in favour of Italy in the international legal sense by signing the Peace Treaty of Rapallo on 12 November 1920, was a crushing defeat. This negative Slovenian experience with Yugosla- via was alleviated by the favourable characteristics and positive development of Slovenians in the Kingdom of SHS/Yugoslavia. Thus in the context of self-governing administrative units from 1927 to 1929 and the opera- tions of the Ban's Council of the Drava Banate in the second half of the 1930s, Slovenians proved they were capable of solving the issues of their development by themselves. This strengthened them in their conviction that their majority national autonomist-federalist goals were justified, which in turn strengthened the Sloveni- an national awareness and self-awareness. The latter was also strengthened through the universally devel- oped Slovenian national-cultural life in Yugoslavia, the establishment of integral Slovenian educational system and the evident economic progress of the Slovenian na- tion. In the First Yugoslavia, besides being an economic and cultural factor that had to be reckoned with, Slov- enians also became an influential political factor that contributed to the shaping of the state policy of the time. Slovenians developed their modern democratic social, socio-economic and political thought. As s visible factor within the Yugoslav state, Slovenians represented a fas- cinating force and moral support for their compatriots outside the Yugoslav borders. In view of such progress, the basis for the national emancipation of Slovenians was established in the first Yugoslav state. Together 280 with national liberation decisiveness and military ca- pabilities that Slovenians proved with their actions in World War II, this was enough to allow them to set out on their next Yugoslav experience confidently. In 1991, on the basis of the necessary historical maturity, Slov- enians concluded their national emancipation by estab- lishing their own national state – Republic of Slovenia. 281 VIRI IN LITERATURA Arhivski viri A INV ― Arhiv Inštituta za narodnostna vprašanja v Ljubljani KMK ― Komisija za mirovno konferenco Predsedstva Deželne vlade za Slovenijo MIL ― Manjšinski inštitut v Ljubljani 1918–1941 AMSU ― Arhivsko muzejska služba Univerze v Lju- bljani ARS ― Arhiv Republike Slovenije AS 58 ― Narodni svet za Slovenijo, 1917–1919 AS 351 ― Državno pravdništvo v Ljubljani, 1850–1929 AS 1472 ― Sresko poglavarstvo Murska Sobota, 1922– 1929 AS 1871, Jegličev dnevnik ― Zbirka dopolnilnega gradi- va o delavskem gibanju in narodnoosvobodilni bor- bi. Jegli č, dr. Anton Bonaventura, Dnevnik (Prepis). Muzej narodne osvoboditve Maribor Fototeka Muzej novejše zgodovine Slovenije, Ljubljana Fototeka Pokrajinski arhiv Maribor Fototeka Viri in literatura 282 NUK ― Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani RO, ZFE ― Rokopisni oddelek, Zapuš čina Frana Erjavca PAAA ― Politisches Archiv des Auswärtigen Amtes, Bonn ÖK Österreich (Krain) VZA ― Vatikanski zgodovinski arhiv DT, SOD ― Državno tajništvo, sekcija za odnose z dr- žavami Uradne publikacije SN KJ ― Službene novine Kraljevine Jugoslavije. Beo- grad : Državna štamparija Kraljevine Jugoslavije, 1939. SL KBU DB ― Službeni list Kraljevske banske uprave Dravske banovine. Ljubljana : Kraljevska banska uprava Dravske banovine, 1931, 1939. UL DVS ― Uradni list deželne vlade za Slovenijo. Lju- bljana : Delniška tiskarna, 1919, 1921. UL DB ― Uradni list Dravske banovine. Ljubljana : Del- niška tiskarna, 1929. UL LMO ― Uradni list ljubljanske in mariborske oblasti. Ljubljana : Delniška tiskarna, 1929. UL KBU DB ― Uradni list Kraljevske banske uprave Dra- vske banovine. Ljubljana : Delniška tiskarna, 1929. UL NV SHS ― Uradni list Narodne vlade Slovencev, Hr- vatov in Srbov Ljubljani. Ljubljana : Delniška ti- skarna, 1918. UL PUS ― Uradni list Pokrajinske uprave za Slovenijo. Ljubljana : Delniška tiskarna, 1921. Ustav kraljevine Jugoslavije. Zagreb : Jugoslovenska štampa, 1931. Periodi čni tisk Domovina. Ljubljana : Konzorcij, 1918, 1920, 1924, 1925 Ilustrirani Slovenec. Ljubljana : Jugoslovanska tiskar- na, 1927, 1928, 1929, 1932 283 VIRI IN LITERATURA Jutro. Ljubljana : Konzorcij Jutra 1923–1929, 1931, 1933–1935, 1937, 1938 Kmetski list. Ljubljana : Konzorcij, 1928, 1929 Kronika slovenskih mest. Ljubljana : Mestna ob čina, 1934, 1935 Naprej. Ljubljana : Iza Prijateljeva, 1918, 1919 Slovenec. Ljubljana : Ljudska tiskarna, 1918–1921, 1923–1928, 1930–1941 Slovenska država. Toronto : Slovenian National Federa- tion of Canada, 1954 Slovenski narod. Ljubljana : Narodna tiskarna, 1918– 1926, 1933 Literatura Knjige in brošure Balkovec, Bojan. Prva slovenska vlada 1918–1921. Lju- bljana : Znanstveno in publicisti čno središče, 1992. Bergant, Zvonko. Kranjska med dvema Ivanoma : idej- no-politi čno soo čenje slovenskega politi čnega katoli- cizma in liberalizma na prehodu iz 19. v 20. stoletje. Ljubljana : Inštitut za globalne politi čne študije, 2004. Biber, Dušan. Nacizem in Nemci v Jugoslaviji 1933– 1941. Ljubljana : Cankarjeva založba, 1966. Bizjak, Matjaž. Slovenska vojska 1918–1919 in formira- nje Dravske divizijske oblasti : magistrska naloga. Ljubljana : Filozofska fakulteta, 2001. Boban, Ljubo. Maček i politika Hrvatske selja čke stran- ke 1928–1941 : iz povijesti hrvatskog pitanja, druga knjiga. Zagreb : Liber, 1974. Boban, Ljubo. Sporazum Cvetkovi ć-Ma ček. Beograd : Kultura, 1965. Boj za obstoj in svobodo Slovenije. Ljubljana : tajništvo Slovenske ljudske stranke, 1924. Čepi č, Zdenko. Agrarna reforma in kolonizacija v Slove- niji (1945–1948). Maribor : Založba Obzorja, 1995. 1945 – a break with the past : a history of central Euro- pean countries at the end of World War II : zgodovi- na srednjeevropskih držav ob koncu druge svetovne vojne. (Ur. Čepi č, Zdenko). Ljubljana: Inštitut za 284 novejšo zgodovino = Institute for Contemporary Hi- story, 2008. Čulinovi ć, Ferdo. Državnopravna historija jugosloven- skih zemalja XIX. i XX. vijeka, 1. knjiga : Hrvatska, Slavonija i Dalmacija, Istra, srpska Vojvodina, Slo- venija, Bosna i Hercegovina te država SHS. Zagreb : Školska knjiga, 1953 Čulinovi ć, Ferdo. Državnopravna historija jugosloven- skih zemalja XIX. i XX. vijeka, 2. knjiga : Srbija – Crna gora – Makedonija : Jugoslavija 1918.–1945. Zagreb : Školska knjiga, 1954. Čulinovi ć, Ferdo. Državnopravni razvitak Jugoslavije. Zagreb : Školska knjiga, 1963. Čulinovi ć, Ferdo. Jugoslavija izme đu dva rata, I. Zagreb : Izdava čki zavod Jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti, 1961. Čulinovi ć, Ferdo. Jugoslavija izme đu dva rata, II. Za- greb : Jugoslavenska akademija znanosti i umje- tnosti, 1961. Dolenc, Ervin. Kulturni boj : slovenska kulturna politika v Kraljevini SHS 1918–1929. Ljubljana : Cankarje- va založba, 1996. Dolenc, Ervin, Gabri č, Aleš, Rode, Marjan. Koraki v ča- su : 20. stoletje : zgodovina za 8. razred. Ljubljana : Državna založba Slovenije, 1997. Dolenc, Metod. Pravna zgodovina za slovensko ozemlje : sostavni o črt. Ljubljana : Akademska založba, 1935. Dolinar, France. Odsotnost slovenske državne misli v prevratu 1918. Buenos Aires : Sij, 1971. Ehrlich, Lambert. Pariška mirovna konferenca in Slo- venci 1919/20 ; Ehrlichova spomenica za Vatikan 14. aprila 1942 / za objavo pripravila Marija Vre- čar). Ljubljana : Inštitut za zgodovino Cerkve pri Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani, 2002. Erjavec, Fran. Slovenci : zemljepisni, zgodovinski, politi č- ni, kulturni, gospodarski in socialni pregled. Ljublja- na : Jugoslovanska knjigarna, 1923. Filipi č, France. Poglavja iz revolucionarnega boja jugo- slovanskih komunistov 1919–1939, 2. knjiga. Lju- bljana : Založba Borec, 1981. Gašpari č, Jure. SLS pod kraljevo diktaturo : diktatu- ra kralja Aleksandra in politika Slovenske ljudske 285 VIRI IN LITERATURA stranke v letih 1929–1935. Ljubljana : Modrijan, 2007. Gligorijevi ć, Branislav. Demokratska stranka i politi čki odnosi u Kraljevini Srba, Hrvata i Slovenaca. Beo- grad : Institut za savremenu istoriju, 1970. Gra đa o stvaranju jugoslovenske države (1. I – 20. XII 1918), tom I / priredili dr. Dragoslav Jankovi ć, dr. Bogdan Krizman. Beograd : Institut društvenih nauka, 1964. Gra đa o stvaranju jugoslovenske države (1. I – 20. XII 1918), tom II / priredili dr. Dragoslav Jankovi ć, dr. Bogdan Krizman. Beograd : Institut društvenih nauka, 1964. Hribar, Ivan. Moji spomini, II. del. Ljubljana : Slovenska matica, 1984. II. evharisti čni kongres za Jugoslavijo v Ljubljani 1935. Ljubljana [i. e.] Groblje–Domžale : Misijonska ti- skarna, 1936. Jeraj, Josip. Korporacijski red in družabna reforma Ju- goslavije. Maribor : Tiskarna sv. Cirila, 1941. Kacin-Wohinz, Milica. Primorski Slovenci pod italijansko zasedbo. Maribor : Založba Obzorja ; Trst : Založni- štvo tržaškega tiska, 1972. Kacin-Wohinz, Milica. Narodnoobrambno gibanje pri- morskih Slovencev v letih 1921–1928, I-II. [Koper] : Založba Lipa ; [Trst] : Založništvo tržaškega tiska, 1977. Kacin-Wohinz, Milica. Prvi antifašizem v Evropi : Primor- ska 1925–1935. Koper : Založba Lipa, 1990. Kacin-Wohinz, Milica, Pirjevec, Jože. Zgodovina Slo- vencev v Italiji 1866–2000. Ljubljana : Nova revija, 2000 Kardelj, Edvard (Sperans). Razvoj slovenskega narodne- ga vprašanja : druga, pregledana in dopolnjena iz- daja. Ljubljana : Državna založba Slovenije, 1957. Kardelj, Edvard (Sperans). Razvoj slovenskega narodne- ga vprašanja : tretja, pregledana in dopolnjena iz- daja. Ljubljana : Državna založba Slovenije, 1970. Kardelj, Edvard (Sperans). Razvoj slovenskega narodne- ga vprašanja : četrta izdaja. Ljubljana Državna za- ložba Slovenije, 1977. 286 Kaser, Karl. Handbuch der Regierungen südosteuropas (1833–1980), II. Graz : Institut für Geschichte der Universität Graz, 1982. Klop či č, France. Kriti čno o slovenskem zgodovinopisju. Ljubljana : Državna založba Slovenije, 1977. Kokolj, Miroslav. Prekmurski Slovenci : od narodne osvo- boditve do nacisti čne okupacije 1919–1941. Murska Sobota: Pomurska založba, 1984. Kralj Aleksandar I. kao graditelj jugoslovenskog jedin- stva, kao državnik, vojnik i vojskovo đa : fragmentar- na studija. Zagreb : Konzorcij Fragmentarne Studi- je, 1932. Kremenšek, Slavko. Slovensko študentovsko gibanje 1919–1941. Ljubljana : Mladinska knjiga, 1972. Krizman, Bogdan. Raspad Austro-Ugarske i stvaranje ju- goslovenske države. Zagreb : Školska knjiga, 1977. Lavri č, Jože (ur.), Mal, Josip (ur.), Stelè, France (ur). Spominski zbornik Slovenije : ob dvajsetletnici Kra- ljevine Jugoslavije. Ljubljana : Jubilej, 1939. Lazarević, Žarko. Kme čki dolgovi na Slovenskem : social- no-ekonomski vidiki zadolženosti slovenskih kmetov 1848–1948. Ljubljana : Znanstveno in publicisti č- no središče, 1994. Lipuš ček, Uroš. Ave Wilson: ZDA in prekrajanje Slove- nije v Versaillesu 1919–1920. Ljubljana : Založba Sophia, 2003. Ljubljana : die Hauptstadt der Slowenen in Wort und Bild. Ljubljana : Stadtgemeinde Ljubljana u. Pro- metni Sindikat, 1928. Mikuž, Metod. Oris zgodovine Slovencev v stari Jugosla- viji 1917–1941. Ljubljana : Mladinska knjiga, 1965. Mitrovi ć, Andrej. Jugoslavija na konferenciji mira 1919– 1920. Beograd : Zavod za izdavanje udžbenika So- cijalisti čke republike Srbije, 1969. Mojega življenja pot : spomini dr. Vladimirja Ravniharja / uredili Janez Cvirn, Vasilij Melik, Dušan Ne ćak. Ljubljana : Oddelek za zgodovino Filozofske fakul- tete, 1997. Na novo delo za avtonomijo Slovenije. Ljubljana : tajni- štvo SLS, 1926. Nedog, Alenka. Ljudsko frontno gibanje v Sloveniji od le- ta 1935 do 1941. Ljubljana : Založba Borec, 1978. 287 VIRI IN LITERATURA Nova čan, Anton. Izbrano delo / izbral, uredil in spre- mno besedo napisal Bruno Hartman. Maribor : Ob- zorja, 1993. Nekaj izvle čkov iz “Domovine” : ilustracija k “napredno- sti” svobodomiselstva. Ljubljana : tajništvo SLS, 1927. Okrožnica Pija XI. Divini Redemptoris o brezbožnem ko- munizmu / okrožnico prevedel, pripombe in poja- snila napisal Aleš Ušeni čnik. Domžale–Groblje : Misijonska tiskarna, 1937. Pelikan, Egon. Akomodacija ideologije politi čnega kato- licizma na Slovenskem. Maribor : Založba Obzorja, 1997. Pelikan, Egon. Tajno delovanje primorske duhovš čine pod fašizmom : primorski krš čanski socialisti med Vatikanom, fašisti čno Italijo in slovensko katoliško desnico – zgodovinsko ozadje romana Kaplan Mar- tin Čedermac. Ljubljana : Nova revija, 2002. Perovšek, Jurij. Liberalizem in vprašanje slovenstva : nacionalna politika liberalnega tabora v letih 1918– 1929. Ljubljana : Modrijan, 1996. Perovšek, Jurij. Na poti v moderno : poglavja iz zgodovi- ne evropskega in slovenskega liberalizma 19. in 20. stoletja. Ljubljana : Inštitut za novejšo zgodovino, 2005. Perovšek, Jurij. Programi politi čnih strank, organizacij in združenj na Slovenskem v času Kraljevine SHS (1918–1929). Ljubljana : Arhivsko društvo Sloveni- je, 1998. Perovšek, Jurij. Slovenska osamosvojitev v letu 1918 : študija o slovenski državnosti v Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov. Ljubljana : Modrijan, 1998. Peti katoliški shod v Ljubljani 1923. Ljubljana : Glavni pripravljalni odbor, 1924. Pirc, Jožko. Aleš Ušeni čnik in znamenja časov : katoliško gibanje na Slovenskem od konca 19. do srede 20. stoletja. Ljubljana : Družina, 1986. Pleterski, Janko. Prva odlo čitev Slovencev za Jugoslavi- jo : politika na doma čih tleh med vojno 1914–1918. Ljubljana : Slovenska matica, 1971. Pleterski, Janko, Boži č, Branko. Politi čna in socialna zgo- dovina Jugoslavije. Maribor : Založba Obzorja, 1975. 288 Pleterski, Janko, Boži č, Branko. Delavsko gibanje in Zve- za komunistov Jugoslavije. Maribor : Obzorja, 1984. Pregled zgodovine Zveze komunistov Jugoslavije. Beo- grad : Inštitut za prou čevanje delavskega gibanja ; Ljubljana : Inštitut za zgodovino delavskega giba- nja, 1963. Prepeluh, Albin. Pripombe k naši prevratni dobi. Lju- bljana : Založba univerzitetne tiskarne J. Blasnika, 1938. Prijatelj, Ivan. Kulturna in politi čna zgodovina Slovencev 1848–1895, I–V. Ljubljana : Akademska založba, 1938–1940. Program in pravilnik Socialisti čne stranke Jugoslavije. Ljubljana : pokrajinsko tajništvo SSJ, 1923. Prunk, Janko. Pot krš čanskih socialistov v Osvobodilno fronto slovenskega naroda. Ljubljana : Cankarjeva založba, 1977. Prunk, Janko. Slovenski narodni vzpon : narodna politi- ka 1768–1992. Ljubljana : Državna založba Slove- nije, 1992. Puš, Ludvik. Kme čki stan : psihološke in sociološke ko- renine kme čkega stanovskega gibanja. Ljubljana : Banovinska založba šolskih knjig in u čil, 1939. Rahten, Andrej. Slovenska ljudska stranka v beograjski skupš čini : Jugoslovanski klub v parlamentarnem življenju Kraljevine SHS 1919–1929. Ljubljana : Za- ložba ZRC SAZU, 2002. Razprava o nacionalnem vprašanju v KPJ leta 1923 : do- kumenti o oblikovanju federativnega nacionalnega programa KPJ / zbral in uredil ter opombe napisal Jurij Perovšek v sodelovanju z Jankom Prunkom in Jankom Pleterskim ; uvodno študijo napisala La- tinka Perovi ć. Ljubljana : Partizanska knjiga, 1990. SB US K SHS, 1 ― Stenografske beleške Ustavotvorne skupštine Kraljevine Srba, Hrvata i Slovenaca, 1. knjiga. Beograd : Drž. Štamparija, 1921 Sejni zapisniki Narodne vlade Slovencev, Hrvatov in Sr- bov v Ljubljani in Deželnih vlad za Slovenijo 1918– 1921, 1. del: od 1. nov. 1918 do 26. feb. 1919 / za objavo pripravil Peter Ribnikar. Ljubljana : Arhiv Republike Slovenije, 1998. 289 VIRI IN LITERATURA Sejni zapisniki Narodne vlade Slovencev, Hrvatov in Sr- bov v Ljubljani in Deželnih vlad za Slovenijo 1918– 1921, 2. del: od 28. feb. 1919 do 5. nov. 1919 / za objavo pripravil Peter Ribnikar. Ljubljana : Arhiv Republike Slovenije, 1999. Seru čar, Zdravko. Vojne akcije u Koruškoj 1918/19 go- dine : kratak pregled. Beograd : Vojnoistoriski insti- tut J. A., 1950. Slavi č, Matija. Naše Prekmurje : zbrane razprave in član- ki / zbral, uredil in avtorjevo delo predstavil Viktor Vrbnjak ; [spremna beseda Andrej Hozjan]. Murska Sobota : Pomurska založba, 1999. Slovenska novejša zgodovina : od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije : 1848–1992. 1. knj (Ur. Fischer Jasna et al.). Ljubljana : Mladinska knjiga : Inštitut za no- vejšo zgodovino, 2005. Sodite po delih! : vsem, ki so dobre volje! : kažipot slo- venskim volivcem v boju za slovensko samostojnost. Ljubljana : samozaložba, 1923. Stiplovšek, Miroslav. Banski svet Dravske banovine 1930–1935 : prizadevanja banskega sveta za omili- tev gospodarsko-socialne krize in razvoj prosvetno- kulturnih dejavnosti v Sloveniji ter za razširitev sa- moupravnih in upravnih pristojnosti banovine. Lju- bljana : Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete, 2006. Stiplovšek, Miroslav. Slovenski parlamentarizem 1927– 1929 : avtonomisti čna prizadevanja skupš čin lju- bljanske in mariborske oblasti za ekonomsko-social- ni in prosvetno-kulturni razvoj Slovenije ter za ude- janjenje parlamentarizma. Ljubjana : Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 2000. Strobl, Majda – Kristan, Ivan – Ribi či č, Ciril. Ustavno pravo SFR Jugoslavije : tretja spremenjena in dopol- njena izdaja. Ljubljana : Univerzum, 1981. Suppan, Arnold. Jugoslawien und Österreich 1918–1938 : bilaterale Aussenpolitik im europäischen Umfeld. Wien : Verlag für Geschichte und Politik, München : Oldenburg, 1996. Škulj, Edo (ur.). Ehrlichov simpozij v Rimu. Celje : Mo- horjeva družba, 2002. 290 Šušteršič, Ivan. Moj odgovor. [Volders na Tirolskem] : samozaložba, 1922. Švajncer, Janez J. Slovenska vojska 1918–1919. Lju- bljana : Prešernova družba, 1990. Titl, Julij. Murska republika 1919. Murska Sobota : Po- murska založba, 1970. Trunk, Jurij M. Spomini. Celje : Družba sv. Mohorja, 1950. Ude, Lojze. Boj za severno slovensko mejo 1918–1919. Maribor : Založba Obzorja, 1977. Ude, Lojze. Slovenci in jugoslovanska skupnost. Maribor : Založba Obzorja, 1972. Ušeni čnik, Aleš. Socialno vprašanje. Ljubljana : Dru- štvena nabavna zadruga, 1934. Vidmar, Josip. Kulturni problem slovenstva. Ljubljana : Tiskovna zadruga, 1932. Vidovič-Miklav či č, Anka. Mladina med nacionalizmom in katolicizmom : pregled razvoja in dejavnosti mladin- skih organizacij, društev in gibanj v liberalno-unitar- nem in katoliškem taboru v letih 1929–1941 v jugo- slovanskem delu Slovenije. Ljubljana : Študentska organizacija Univerze, 1994. Vilfan, Sergij. Pravna zgodovina Slovencev. Ljubljana : Slovenska matica, 1996. Vinaver, Vuk. Jugoslavija i Ma đarska 1918–1933. Beo- grad : Institut za savremenu istoriju, 1971. Viri za zgodovino Komunisti čne stranke na Slovenskem v letih 1919–1921 / [uredniški odbor Marjeta Ada- mi č, Jasna Fischer (odgovorna urednica), Milica Kacin-Wohinz, France Kresal, Alenka Nedog, Jan- ko Prunk (odgovorni urednik), France Rozman, Mi- roslav Stiplovšek, Tone Zorn]. Ljubljana : Partizan- ska knjiga, 1980. Vodušek-Stari č, Jerca. Prevzem oblasti 1944–1946. Ljubljana : Cankarjeva založba, 1992. ZA KPJ, 5 ― Pijade, Moša (ur.). Zgodovinski arhiv Komu- nisti čne partije Jugoslavije : socialisti čno gibanje v Sloveniji 1869–1920, tom V. Beograd : Zgodovinski oddelek Centralnega komiteja Komunisti čne partije Jugoslavije, 1951. Zapisi Dra Josipa Smodlake. Zagreb : JAZU, 1972. 291 VIRI IN LITERATURA Zbornik Koledar svobodne Slovenije. Buenos Aires : Svo- bodna Slovenija, 1961. Ze čevi ć, Mom čilo. Na zgodovinski prelomnici : Slovenci v politiki jugoslovanske države 1918–1929, 1. knjiga. Maribor : Založba Obzorja, 1986. Ze čevi ć, Mom čilo. Slovenska ljudska stranka in jugo- slovanske zedinjenje 1917–1921 : od majniške de- klaracije do vidovdanske ustave. Maribor : Založba Obzorja, 1977. Žebot, Ciril. Korporativno narodno gospodarstvo : korpo- rativizem, fašizem, korporativno narodno gospodar- stvo. Celje : Družba sv. Mohorja 1939. Žebot, Ciril. Neminljiva Slovenija : spomini in spoznanja iz razdobja sedemdesetih let od Majniške deklaraci- je. Ljubljana : Magellan ; Celovec : Mohorjeva druž- ba, 1990. Razprave in članki iz tiska in periodike Ah čin, Ivan. Osnutek zakona za korporativno gospodar- sko ureditev države. Čas, 28, 1933/34, str. 186– 194. Andrejka, Viktor. Razvoj vojaštva in vojaški dogodki od prevrata do danes. V: Josip Mal (ur.). Slovenci v desetletju 1918–1928 : zbornik razprav iz kulturne, gospodarske in politi čne zgodovine. Ljubljana : Leo- nova družba, 1928, str. 269–295. Benedik, Metod. Mahni čevi pogledi na Jugoslavijo. V: Škulj, Edo (ur.). Mahničev simpozij v Rimu. Celje : Mohorjeva družba, 1990, str. 127–133. Bogataj, Lovro. Uprava v Sloveniji od prevrata 1918 do izvršitve Vidovdanske ustave. V: Mal, Josip (ur.). Slovenci v desetletju 1918–1928 : zbornik razprav iz kulturne, gospodarske in politi čne zgodovine. Lju- bljana : Leonova družba, 1928, str. 373–388. Brejc, Janko. Od prevrata do ustave. V: Mal, Josip (ur.). Slovenci v desetletju 1918–1928 : zbornik razprav iz kulturne, gospodarske in politi čne zgodovine. Lju- bljana : Leonova družba, 1928, str. 160–214. Cvirn, Janez. Die Slowenen und ihr Verhältnis zum neuen Staat (Königreich SHS) 1918/1919. V: He- ppner, Harald (Hrsg.), Staudinger, Eduard (Hrsg.). Region und Umbruch 1918 : zur Geschichte alterna- 292 tiver Ordnungsversuche. Frankfurt am Main ; Ber- lin ; Bern ; Bruxelles ; New York ; Oxford ; Wien : Peter Lang, 2001, str. 87–95. Divini Redemptoris (Božanski odrešenik), 58. V: Ju- hant, Janez (ur.), Valen či č, Rafko (ur.). Družbeni nauk Cerkve. Celje : Mohorjeva družba, 1994, str. 131–158. Dolenc, Ervin. Glavni problemi slovenske kulture v pr- vi Jugoslaviji. V: Čepi č, Zdenko (ur.). Preteklost so- dobnosti : izbrana poglavja slovenske novejše zgo- dovine. Pijava Gorica : Aristoteles Žlahti č ; Ljublja- na : Inštitut za novejšo zgodovino, 1999, str. 85–94. Dolenc, Ervin. Leto 1918 kot kulturna prelomnica. V: Granda, Stane (ur.), Šatej, Barbara (ur.) Slovenija 1848–1998: iskanje lastne poti. Ljubljana : Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 1998, str. 262–266. Dolenc, Ervin. Slovenski intelektualci in njihove deli- tve. V: Vodopivec, Peter (ur.), Mahni č, Joža (ur.). Slovenska trideseta leta : simpozij 1995. Ljubljana : Slovenska matica, 1997, str. 194–201. Dolenc, Ervin. Zmaga ali poraz?: marginalije h Koroš če- vi antisemitski uredbi leta 1940. V: Ne ćak, Dušan (ur.): Stiplovškov zbornik. Ljubljana : Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete, 2005, str. 199–209. Dragoš, Sre čo. (Eks)centri čnost katoliških modelov na Slovenskem. V: Dolinar, France M. (ur.), Mahni č, Joža (ur.), Vodopivec, Peter (ur.). Cerkev, kultura in politika 1890–1941 : simpozij 1992. Ljubljana : Slo- venska matica, 1993, str. 34–47. Duh, Tine. Ehrlich na mirovni konferenci. Slovenska pot, Buenos Aires, 5, 1957, št. 2–3, str. 37–38. Ehrlich, Lambert. Mirovna konferenca in Jugoslavija. Koledar Družbe sv. Mohorja : za navadno leto 1922. Prevalje : Družba sv. Mohorja, 1921, str. 17–42. Filipi č, France. Dr. Anton Korošec in marksisti. Pri- spevki za novejšo zgodovino, 31, 1991, št. 1, str. 83–108. Fujs, Metka. Kako so se Prekmurci pred osemdesetimi leti odlo čili za Slovenijo. Zgodovina v šoli, 8, 2000, št. 3–4, str. 36–38. Fujs, Metka. Prekmurci v dvajsetem stoletju. V: Balažic, Janez (ur.), Fujs, Metka (ur.). Prekmurje na obrobju 293 VIRI IN LITERATURA ali v sti čiš ču evropskih komunikacij : zbornik refera- tov z znanstvene konference ob 80. letnici priklju či- tve Prekmurja k Sloveniji, Murska Sobota, 9. do 11. september 1999. Murska Sobota : Pokrajinski mu- zej, 2000, str. 65–79. Fujs, Metka. Slovenska zavest in Slovenci v Prekmurju. V: Stane Granda (ur.), Barbara Šatej (ur.). Slovenija 1848–1998: iskanje lastne poti. Ljubljana : Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 1998, str. 77–85. Godeša, Bojan. Odnos SLS do vprašanja rešitve držav- nopravnega položaja Slovenije po napadu sil osi na Jugoslavijo. Prispevki za novejšo zgodovino, 41, 2001, št. 2, str. 77–104. Grafenauer, Bogo. Slovenska Koroška v diplomatski igri leta 1919 : vprašanje jugoslovansko-avstrijske me- je na pariški mirovni konferenci. V: Pleterski, Jan- ko (ur.), Ude, Lojze (ur.), Zorn, Tone (ur.). Koroški plebiscit : razprave in članki. Ljubljana : Slovenska matica, 1970, str. 295–378. Grdina, Igor. Kratka zgodovina Slovenske zemljoradni- ške in Slovenske republikanske stranke Antona Nova čana. Zgodovinski časopis, 43, 1989, št. 1, str. 77–95. Grdina, Igor. Mihail Konstantinovi ć: Politika sporazu- ma. Dnevni čke beleške 1939–1941. Londonske be- leške 1944–1945. – Novi Sad : MIR, 1998. Zgodovin- ski časopis, 53, 1999, št. 2, str. 286–290. Guštin Damijan. Die Formierung der Streitkräfte und die Reaktion der Bevölkerung auf die Bildung von Nationalstaaten. V: Die Kärntner Volksabstimmung 1920 und die Geschichtsforschung : Leistungen, De- fizite, Perspektiven / Herausgegeben von Hellwig Valentin, Susanne Haiden und Barbara Maier im Auftrag des Landes Kärnten. Klagenfurt : Heyn, 2001, str. 259–274. Guštin, Damijan. Dve antantni vojski v Državi SHS – dva odnosa do zmagovalcev? Varnostne dileme v Državi SHS. V: Ne ćak, Dušan (ur.). Stiplovškov zbornik. Ljubljana : Oddelek za zgodovino Filozof- ske fakultete, 2005, str. 73–88. Guštin, Damijan. Poraz na Koroškem. V: Drnovšek, Marjan (ur.), Bajt, Drago (ur.). Slovenska kronika 294 XX. stoletja, knjiga 1, 1900–1941. Ljubljana : Nova revija, 1995, str. 230. Himmelreich, Bojan. Slovenski člani jugoslovanske de- legacije na pariški mirovni konferenci 1919-1920. V: Germadnik, Janko (ur.). Celjski zbornik 1993. Celje : Osrednja knjižnica Celje, 1993, str. 163–179. Jenšterle, Marko. Sokolji in orlovski pogledi na zibel- ko boljševizma. V: Jenšterle, Marko (ur.). Pogledi na Sovjetsko zvezo : zbornik. Ljubljana : Republi- ška konferenca ZSMS ; Univerzitetna konferenca ZSMS, 1986, str. 9–23. Jeraj, Josip. Konkretne osnove korporacijskega družab- nega reda. Čas, 28, 1933/34, str. 169–176. Jeri č, Josip. Narodni svet. V: Mal, Josip (ur.). Slovenci v desetletju 1918–1928 : zbornik razprav iz kulturne, gospodarske in politi čne zgodovine. Ljubljana : Leo- nova družba, 1928, str. 144–160. Juhant, Janez. Sto let katoliškega družbenega nauka. V: Juhant, Janez (ur.), Valen či č, Rafko (ur.). Druž- beni nauk Cerkve. Celje : Mohorjeva družba, 1994, str. 9–35. Juhant, Janez. Okrožnica Quadragesimo anno – Ob šti- ridesetletnici : papež Pij XI. : predstavitev. V: Ju- hant, Janez (ur.), Valen či č, Rafko (ur.). Družbeni nauk Cerkve. Celje: Mohorjeva družba, 1994, str. 67–68. Kerec, Darja. Prekmurska zavest in slovenstvo. V: Pe- ter Štih (ur.), Bojan Balkovec (ur.). Regionalni vidiki slovenske zgodovine : zbornik referatov XXXI. zbo- rovanja slovenskih zgodovinarjev, Maribor, 10.–12. oktober 2002. Ljubljana : Zveza zgodovinskih dru- štev Slovenije, 2004, str. 91–96. Kermavner, Dušan. Albin Prepeluh-Abditus, njegov idejni razvoj in delo. V: Albin Prepeluh. Pripombe k naši prevratni dobi. Ljubljana : Založba univerzite- tne tiskarne J. Blasnika, 1938, str. 295–562. Kokolj, Miroslav. Prekmurje v prevratnih letih 1918– 1919. V: Janko Liška (ur.), Ravbar, Miroslav (ur.). Revolucionarno vrenje v Pomurju v letih 1918–1920 : zbornik razprav s simpozija v Radencih od 27. do 29. maja 1979. [Murska Sobota] : Pomurska založ- ba, 1981, str. 53–205. 295 VIRI IN LITERATURA Korošec, Anton. Balkanska politika. Socialna misel, 5, 1926, št. 7–8, str. 145–148. Korošec, Anton. Nekaj evropske politike. Socialna misel, 5, 1926, št. 3, str. 49–54. Korošec, Anton. O politi čnem programu Slovencev. So- cialna misel, 5, 1926, št. 1, str. 1–4. Korošec, A.(nton). Razred, stan, stroka. Socialna misel, 1, 1922, št. 4, str. 121–123. Kos, Janez. Železni čarska in splošna stavka aprila 1920. V: Janez Kos ... [et al.] (ur.). Železni čarska in splošna stavka aprila 1920. Ljubljana : Železniško gospodarstvo, 1980, str. 53–73. Kranjec, Silvo. Slovenci na poti v Jugoslavijo. V: Lavri č, Jože (ur.), Mal, Josip (ur.), Stelè, France (ur). Spo- minski zbornik Slovenije : ob dvajsetletnici Kraljevi- ne Jugoslavije. Ljubljana : Jubilej, 1939, str. 32–65. Kranjec, Silvo. Slovenci v Jugoslaviji. V: Lavri č, Jože (ur.), Mal, Josip (ur.), Stelè, France (ur). Spominski zbornik Slovenije : ob dvajsetletnici Kraljevine Jugo- slavije. Ljubljana : Jubilej, 1939, str. 66–108. Kristen, Samo. Nacizem (nacionalsocializem). V: Javor- nik, Marjan (ur.), Voglar, Dušan (ur.), Dermastia, Alenka (ur.). Enciklopedija Slovenije, 7. Ljubljana : Mladinska knjiga, 1993, str. 265–265. Kuhar, Alojzij. Poglavje iz tragedije koroških Slovencev. V: Stare, Miloš (ur.), Krošelj, Joško (ur.), Mlinar, Jakob (ur.), Rant, Pavle (ur.), Fajdiga, Pavle (ur.). Zbornik – koledar svobodne Slovenije 1956. Buenos Aires : Svobodna Slovenija, 1955, str. 47–79. Kuhar, Alojzij. Poglavje iz tragedije koroških Slovencev. V: Sušnik, Tone (ur.), Arnež, Janez (ur.). Zbornik o dr. Alojziju Kuharju. Ljubljana : Studia Slovenica, 1993, str. 94–155. Kyovsky, Rudy. Trianonska mirovna pogodba in sloven- sko-ogrska meja. V: Liška, Janko (ur.), Ravbar, Mi- roslav (ur.). Revolucionarno vrenje v Pomurju v letih 1918–1920 : zbornik razprav s simpozija v Radencih od 27. do 29. maja 1979. Murska Sobota : Pomur- ska založba, 1981, str. 236–259. Lazarević, Žarko. Na južnih obzorjih : gospodarska iz- kušnja Slovencev v prvi jugoslovanski državi. Nova revija, 14, 1995, št. 156–157, str. 189–208. 296 Lazarević, Žarko. Od regionalnega k slovenskemu na- rodnemu gospodarstvu : preobrazba slovenske go- spodarske strukture v drugi polovici 19. in v 20. stoletju. V: Granda, Stane (ur.), Šatej, Barbara (ur.) Slovenija 1848–1998: iskanje lastne poti. Ljubljana : Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 1998, str. 271–291. Lazarević, Žarko. Podjetništvo in slovenske banke. V: Krašovec, Tone (ur.). Pogled v zgodovino slovenskega podjetništva. Vrhnika : Razum, 1998, str. 139–157. Lazarević, Žarko. Velika gospodarska kriza v tridesetih letih in Slovenci. V: Krašovec, Tone (ur.). Pogled v zgodovino slovenskega podjetništva. Vrhnika : Ra- zum, 1998, str. 121–138. Lazarević, Žarko. Zna čilnosti industrializacije v obdobju med svetovnima vojnama. V: Čepi č, Zdenko (ur.). Preteklost sodobnosti : izbrana poglavja slovenske novejše zgodovine. Pijava Gorica : Aristoteles Žlah- ti č ; Ljubljana : Inštitut za novejšo zgodovino, 1999, str. 43–52 Liška, Janko. Porajanje in rast narodne zavesti prek- murskih Slovencev. V: Liška, Janko (ur.), Ravbar, Miroslav (ur.). Revolucionarno vrenje v Pomurju v letih 1918–1920 : zbornik razprav s simpozija v Ra- dencih od 27. do 29. maja 1979. – [Murska Sobota]: Pomurska založba, 1981, str. 260–297. Lukan, Walter. Krš čansko socialno gibanje. V: Javor- nik, Marjan (ur.), Voglar, Dušan (ur.), Dermastia, Alenka (ur.). Enciklopedija Slovenije, 6. Ljubljana : Mladinska knjiga 1992, str. 45–48. Mahni č, Mirko. Mahni čeva vloga, vpliv in pomen pri Slovencih v času od 1920 do danes. V: Škulj, Edo (ur.). Mahničev simpozij v Rimu. Celje : Mohorjeva družba, 1990, str. 187–221. Melik, Anton. Ob združitvi Avstrije z Nem čijo. Misel in delo, 4, 1938, št. 2–3, str. 47–52. Melik, Vasilij. Problemi v razvoju slovenske narodne identitete (do 1941). V: Ne ćak, Dušan (ur). Avstrija, Jugoslavija, Slovenija : slovenska narodna identite- ta skozi čas : zbornik, Lipica, 29. maj – 1. junij 1996. Ljubljana : Oddelek za zgodovino Filozofske fakul- tete, 1997, str. 41–52. 297 VIRI IN LITERATURA M.G.V. Korporacijska država v Italiji. Misel in delo, 1, 1935, št. 5, str. 95–100, št. 6, str. 120–123. Mikuž, Metod. Razvoj slovenskih politi čnih strank (1918 do za č. 1929) v stari Jugoslaviji. Zgodovinski časo- pis, 9, 1955, št. 1–4, str. 107–139. Pelikan, Egon. Gosarjeva knjiga Za nov družbeni red. V: Drnovšek, Marjan (ur.), Bajt, Drago (ur.). Sloven- ska kronika XX. stoletja, knjiga 1, 1900–1941. Lju- bljana : Nova revija, 1995. str. 402. Pelikan, Egon. Mladci. V: Drnovšek, Marjan (ur.), Bajt, Drago (ur.). Slovenska kronika XX. stoletja, knjiga 1, 1900–1941. Ljubljana : Nova revija, 1995. str. 407. Pelikan, Egon. Razcep v katoliškem taboru. V: Drnov- šek, Marjan (ur.), Bajt, Drago (ur.). Slovenska kro- nika XX. stoletja, knjiga 1, 1900–1941. Ljubljana : Nova revija, 1995. str. 379. Pelikan, Egon. Straža v viharju. V: Drnovšek, Marjan (ur.), Bajt, Drago (ur.). Slovenska kronika XX. sto- letja, knjiga 1, 1900–1941. Ljubljana : Nova revija, 1995. str. 401. Pelikan, Egon. Vizije “družbene prenove” v katoliškem taboru v tridesetih letih v Sloveniji. V: Vodopivec, Peter (ur.), Mahni č, Joža (ur.) Slovenska trideseta leta : simpozij 1995. Ljubljana : Slovenska matica, 1997, str. 58–68. Perovšek, Jurij. Albin Prepeluh in Slovenska republi- kanska stranka kmetov in delavcev. Nova revija, 8, 1989, št. 81–82, str. 194–198. Perovšek, Jurij. Članek Lamberta Ehrlicha “Opomin koroškim Slovencem za plebiscit”. Studia Historica Slovenica, 5, 2005, št. 1–2–3, str. 795–817. Perovšek, Jurij. Dušan Kermavner in slovenski nacio- nalni problem v dvajsetih letih. V: Žižek, Aleksan- der (ur.), Perovšek, Jurij (ur.). Življenje in delo dr. Dušana Kermavnerja (1903–1975) : med politiko in zgodovino. Ljubljana : Slovenska akademija znano- sti in umetnosti ; Zveza zgodovinskih društev Slo- venije, 2005, str. 103–111. Perovšek, Jurij. Jugoslovanska nacionalna stranka in narodno vprašanje v letih 1933–1935. Studia Histo- rica Slovenica, 8, 2008, št. 2–3, str. 633–649. 298 Perovšek, Jurij. Jugoslovanska nacionalna stranka in narodno vprašanje v letih 1935–1936. Prispevki za novejšo zgodovino, 44, 2004, št 1, str. 1–16. Perovšek, Jurij. Jugoslovanstvo in vprašanje narodov v južnoslovanski problematiki 19. in 20. stoletja. Prispevki za novejšo zgodovino, 39, 1999, št. 2, str. 7–24. Perovšek, Jurij. Lon čarjevi narodni in idejnopoliti čni pogledi v času med svetovnima vojnama. Glasnik Slovenske matice, 18, 1994, št. 1–2, str. 42–54. Perovšek, Jurij. Nacionalnopoliti čni koncepti sloven- skih unitaristi čnih sil leta 1923. Zgodovinski časo- pis, 45, 1991, št. 1, str. 65–83. Perovšek, Jurij. Narodna radikalna stranka na Ko če- vskem v letih 1921–1923. V: Zdenko Čepi č (ur.), Dušan Ne ćak (ur.), Miroslav Stiplovšek (ur.). Miku- žev zbornik. Ljubljana : Oddelek za zgodovino Filo- zofske fakultete, 1999, str. 261–271. Perovšek, Jurij. Nekdanja Samostojna demokratska stranka in nacionalno vprašanje v letih 1929–1931. V: Ne ćak, Dušan (ur.). Stiplovškov zbornik. Lju- bljana : Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete, 2005, str. 179–188. Perovšek, Jurij. Oblikovanje programskih na črtov o na- cionalni samoodlo čbi v slovenski politiki do usta- novitve Neodvisne delavske stranke Jugoslavije (december 1922 – april 1923). Zgodovinski časopis, 38, 1984, št. 1–2, str. 5–27. Perovšek, Jurij. Oris življenja in dela Josipa Rusa. V: Rus, Josip Andrej. Pri čevanja in spomini : o sokol- stvu, Osvobodilni fronti in novi Jugoslaviji / besedi- la uredil ter uvodno študijo in opombe napisal Ju- rij Perovšek. Ljubljana : Založba Borec, 1989, str. 5–24. Perovšek, Jurij. Priklju čitev Prekmurja in mirovna kon- ferenca v Trianonu. V: Drnovšek, Marjan (ur.), Bajt, Drago (ur.). Slovenska kronika XX. stoletja, knjiga 1, 1900–1941. Ljubljana : Nova revija, 1995, str. 243. Perovšek, Jurij. Slovenci in Jugoslavija v letih 1918– 1941. Časopis za zgodovino in narodopisje, 69, 1998, št. 1, str. 55–74. 299 VIRI IN LITERATURA Perovšek. Jurij. Slovenska politika in uvedba kancel- paragrafa v prvi jugoslovanski državi. V: Balkovec, Bojan (ur.). Jugoslavija v času : devetdeset let od nastanka prve jugoslovanske države = Yugoslavia through time : ninety years since the formation of the first state of Yugoslavia. Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2009, str. 105–117. Perovšek, Jurij. Slovenska politika in vprašanje državne ureditve med zasedanjem Ustavodajne skupš čine Kraljevine SHS (1920–1921). Studia Historica Slo- venica, 2, 2002, št. 2, str. 431–445. Perovšek, Jurij. Slovenski avtonomizem socialisti čne smeri v letu 1923. Prispevki za novejšo zgodovino, 34, 1994, št. 2, str. 163–176. Perovšek, Jurij. Slovenski liberalci in narodno vpraša- nje v letih 1931–1933. Prispevki za novejšo zgodo- vino, 46, 2006, št. 1, str. 255–276. Perovšek, Jurij. Srbsko-slovenski odnosi : politi čni od- nosi : od 1918 do 1941. V: Javornik, Marjan (ur.), Voglar, Dušan (ur.), Dermastia, Alenka (ur.). Enci- klopedija Slovenije, 12. Ljubljana : Mladinska knji- ga, 1998, str. 229–230. Perovšek, Jurij. »Stojimo po vsej verjetnosti pred naj- strahotnejšo totalno vojno« : doktrine druge svetov- ne vojne v pogledih slovenske politike 1939–1941. Zgodovina za vse, 16, 2009, št. 1, str. 62–75. Pivka, Franjo A. Mariborska letalska stotnija. Kronika slovenskih mest, 2, 1935, št. 4, str. 304–312. Pleterski, Janko. O prvinah in zna čaju plebiscitne od- lo čitve. V: Pleterski, Janko (ur.), Ude, Lojze (ur.), Zorn, Tone (ur.). Koroški plebiscit : razprave in član- ki. Ljubljana : Slovenska matica, 1970, str. 215– 270. Pleterski, Janko. Opozorila in opomba k posvetu o dr. Antonu Korošcu. Prispevki za novejšo zgodovino, 31, 1991, št. 2, str. 229–237. Pleterski, Janko. Politika naroda v krizi družbe, države in idej. V: Vodopivec, Peter (ur.), Mahni č, Joža (ur.). Slovenska trideseta leta : simpozij 1995. Ljubljana : Slovenska matica, 1997, str. 43–57. Pleterski, Janko: Pomen prve slovenske vlade. V: Bal- kovec, Bojan. Prva slovenska vlada 1918–1921. 300 Ljubljana : Znanstveno in publicisti čno središče, 1992, zadnja platnica. Prijatelj, Ivan. Borba za individualnost slovenskega književnega jezika v letih 1848 do 1857. Časopis za slovenski jezik, književnost in zgodovino, 4, 1924, št. 1, str. 47–75. Prijatelj, Ivan. Borba za individualnost slovenskega književnega jezika v letih 1848 do 1857. Časopis za slovenski jezik, književnost in zgodovino, 5, 1926, št. 2, str. 15–67. Prijatelj, Ivan. Slovensko, slovansko in južnoslovansko vprašanje pri Slovencih na prelomu 60-ih in 70-ih let. Razprave Znanstvenega društva za humanisti č- ne vede, 5. Ljubljana : Znanstveno društvo, 1927, str. 57–138. Prunk, Janko. Krš čansko-socialni pogled na francosko revolucijo med njeno stoto in stopetdeseto obletni- co 1889–1939. Prispevki za novejšo zgodovino, 34, 1994, št. 2, str. 177–183. Prunk, Janko. Kulturnopoliti čni profil revije Sodobnost v letih 1933–1941. Sodobnost, 38, 1990, št. 8–9, str. 866–869. Prunk, Janko. Politi čne koncepcije slovenskega me- ščanstva v stari Jugoslaviji. Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, 22, 1982, št. 1–2, str. 117–134. Prunk, Janko. Politi čni profil in delo dr. Antona Korošca v prvi Jugoslaviji. Prispevki za novejšo zgodovino, 31, 1991, št. 1, str. 35–54. Prunk, Janko. Radi ć in Slovenci 1919–1928. Zgodovin- ski časopis, 39, 1985, št. 1–2, str. 25–34. Prunk, Janko. Slovenske predstave o avtonomiji (ozi- roma državnosti) in prizadevanja zanjo v Kraljevi- ni Jugoslaviji. V: Grafenauer, Bogo (ur.), Gestrin, Ferdo (ur.), Pleterski, Janko (ur.), Vilfan, Sergij (ur.). Slovenci in država : zbornik prispevkov z znan- stvenega posveta na SAZU (od 9. do 11. novembra 1994). Ljubljana : Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1995, str. 135–142. Prunk, Janko. Zveza delovnega ljudstva v Ljubljani za ob činske volitve decembra 1922. Prispevki za zgo- dovino delavskega gibanja, 11–12, 1971–1972, št. 1–2, str. 199–228. 301 VIRI IN LITERATURA Ratej, Mateja. Politika Slovenske ljudske stranke pred sklenitvijo blejskega sporazuma leta 1927. Prispev- ki za novejšo zgodovino, 45, 2005, št. 2, str. 43–58. Ratej, Mateja. Slovenska ljudska stranka v vladi Antona Korošca – ratifikacija Nettunskih konvencij. Zgodo- vinski časopis, 59, 2005, št. 1–2, str. 111–127. Sim či č, Tomaž. Krš čanskosocialni aktivizem Andreja Gosarja. V: Dolinar, France M. (ur.), Mahni č, Joža (ur.), Vodopivec, Peter (ur.). Cerkev, kultura in poli- tika 1890–1941 : simpozij 1992. Ljubljana : Sloven- ska matica, 1993, str. 91–95. Slavi č, Matija. Državni prevrat v Mariborski oblasti. V: Josip Mal (ur.). Slovenci v desetletju 1918–1928 : zbornik razprav iz kulturne, gospodarske in politi čne zgodovine. Ljubljana : Leonova družba, 1928, str. 215–269. Stergar, Janez. Senžermenska mirovna pogodba z Re- publiko Avstrijo. V: Drnovšek, Marjan (ur.), Bajt, Drago (ur.). Slovenska kronika XX. stoletja, knjiga 1, 1900–1941. Ljubljana : Nova revija, 1995, str. 236–237. Stiplovšek, Miroslav. Die verfassungsrechtliche Lage und die Autonomiebestrebungen Sloweniens im jugoslawischen Staat 1918–1941. Österreichische Osthefte, 39, 1997, Heft 1, str. 5–42. Stiplovšek, Miroslav. Prizadevanja za avtonomijo Slove- nije od ustanovitve jugoslovanske države do kralje- ve diktature (1918–1929). Časopis za zgodovino in narodopisje, 65, 1994, št. 1, str. 77–95. Stiplovšek, Miroslav. Ukinitev oblastnih samouprav in oblikovanje banske uprave Dravske banovine leta 1929. Prispevki za novejšo zgodovino, 37, 1997, št. 2, str. 89–104. Studen, Andrej. „Izjava enega zanesljivega Slovenca zadostuje“ : denunciacije pronemških elementov po razpadu habsburške monarhije v dokumentih okrajnega sodiš ča Slovenske Konjice. Prispevki za novejšo zgodovino, 49, 2009, št. 1, str. 129–142. Štuhec, Ivan. Odgovor dr. Antona Korošca na socialne okrožnice na podalgi nekaterih njegovi spisov. Pri- spevki za novejšo zgodovino, 31, 1991, št. 1, str. 117–124. 302 Tomši č, Ivan. Razpad Avstro-Ogrske in nastajanje slo- venske državnosti. Naši razgledi, 7. 11. 1969, str. 625–626. Tomši č, Ivan. Problemi sodobnega meddržavnega ple- biscita in koroški plebiscit leta 1920. V: Pleterski, Janko (ur.), Ude, Lojze (ur.), Zorn, Tone (ur.). Koro- ški plebiscit : razprave in članki. Ljubljana : Sloven- ska matica, 1970, str. 379–435. Verbic, Pavle. Ehrlichova življenjska pot. V: Čuješ, Ru- dolf (ur.). Dr. Lambert Ehrlich, stražar naših svetinj : gradivo za življenjepis. Antigonish, Canada : Resear- ch Centre for Slovenian Culture, 1992, str. 59–74. Vidovič-Miklav či č, Anka. Idejnopoliti čni značaj SLS od leta 1935 do za četka vojne leta 1941. Prispevki za novejšo zgodovino, 41, 2001, št. 2, str. 43–58. Vidovič-Miklav či č, Anka. Katoliška prosveta med cer- kvijo in stranko : nekaj osvetlitev smernic in dejav- nosti Prosvetne zveze in Zveze fantovskih odsekov v letih 1935–1941. V: Dolinar, France M. (ur.), Mah- nič, Joža (ur.), Vodopivec, Peter (ur.). Cerkev, kultu- ra in politika 1890–1941 : simpozij 1992. Ljubljana : Slovenska matica, 1993, str. 61–78. Vidovič-Miklav či č, Anka. Kme čko stanovsko gibanje v okviru SLS v zadnjem desetletju stare Jugoslavije. Revija 2000, 1989, št. 46–47, str. 213–234. Vidovič-Miklav či č, Anka. Pogledi na francosko revoluci- jo v tisku liberalne provenience 1929–1940. Zgodo- vinski časopis, 44, 1990, št. 2, str. 221–233. Vidovič-Miklav či č, Anka. Quadragesimo anno. V: Javor- nik, Marjan (ur.), Voglar, Dušan (ur.), Dermastia, Alenka (ur.). Enciklopedija Slovenije, 10. Ljubljana : Mladinska knjiga, 1996, str. 24. Vidovič-Miklav či č, Anka. Vloga in organiziranost mla- dine v jugoslovanskem delu Slovenije v letih 1929– 1941. V: Vodopivec, Peter (ur.), Mahni č, Joža (ur.). Slovenska trideseta leta : simpozij 1995. Ljubljana : Slovenska matica, 1997, str. 97–109. Vodopivec, Peter. Avtonomisti čna misel Albina Prepelu- ha. Nova revija, 8, 1989, št. 81–82, str. 199–207. Vodušek Stari č, Jerca. Liberalni patriotizem in intran- sigenca leta 1941. Prispevki za novejšo zgodovino, 41, 2001, št. 2, str. 59–76 303 VIRI IN LITERATURA Vrbnjak, Viktor. Matija Slavi č in njegovo delo za Prek- murje. V: Slavi č, Matija. Naše Prekmurje : zbrane razprave in članki / zbral, uredil in avtorjevo delo predstavil Viktor Vrbnjak ; [spremna beseda Andrej Hozjan]. Murska Sobota : Pomurska založba, 1999, str. 315–348. Vr čon, Branko. Fašizem in lastnina. Misel in delo, 1, 1935, št. 8, str. 165–171. Ze čevi ć, Mom čilo. Neki pogledi u Srbiji na politi čku de- latnost dr. Antona Korošca 1918–1940. Prispevki za novejšo zgodovino, 31, 1991, št. 1, str. 55–74. Zorn, Tone. Sherman Miles in Koroška januarja in fe- bruarja 1919. Dialogi, 6, 1970, št. 10 str. 683–685. 305 OSEBNO KAZALO Osebno kazalo A A ćimovi ć, Milan 255 Ah čin, Ivan 197–199, 201, 204, 211–213 Andrejka, Viktor 50, 58 Antonijevi ć, Stojan 68 Asquit, Herbert Henry 93 Aubert, M. L. 101, 108 B Balfour, Arthur 103 Balkovec, Bojan 10, 25, 34, 45 Balla, Aladar 24 Balti č, Vilko 47 Bauer, Anton 61 Bauer, Otto 22, 72 Benedik, Metod 94 Beneš, Edvard 110 Benjamin, svetopisemski 75 Bergant, Zvonko 186 Berberih Slana, Aleksandra 10 Bernot, Zvonimir 146, 149, 157, 158 Biber, Dušan 254–256 Bizjak, Matjaž 31, 49, 50, 58, 79, 130, 131 Boban, Ljubo 175, 258 Bogataj, Lovro 32 Boškovi ć, Mato 85 Boži č, Branko 139 Brecelj, Anton 25, 28 306 Brejc, Janko 25, 28, 29, 39, 40, 43–48, 78, 80, 85, 86, 89, 90, 93, 103, 110–117, 128, 149, 150 Brezigar, Milko 12, 38, 40, 100, 112, 132, 264, 274 C Casar, Franc 252 Chambrun, Charles 115, 116 Ciril, sv. 226 Clemenceau, Georges 100, 102, 104 Coolidge, Archibald Cary 90, 94 Crowe, Eyre 101 Cvetkovi ć, Dragiša 175–177, 256, 258 Cviji ć, Jovan 113, 115 Cvirn, Janez 237 Č Čepi č, Zdenko 210 Či čerin, Georgij Vasiljevi ć 23 Čok, Ivan 112 Čulinovi ć, Ferdo 20, 21, 137–139, 142, 144, 163, 164, 175, 256 D Davidovi ć, Ljuba 245 Day, Clive 101 De Lanux, Aubert 101 De Lanux, Pierre 101, 108 De Martonne, Emmanuel 97, 101, 108, 109 D’Espere, Franše → D’Espérey, Louis Franchet D’Espérey, Louis Franchet 20, 21, 91, 129 Dobovišek, Rudolf 181 Dodge, Henry Percival 91 Dolenc, Ervin 10, 207, 211, 225, 226, 228, 229, 231, 245, 256–258 Dolenc, Metod 29 Dolinar, France 42 Dragoš, Sre čo 212 Draškovi ć, Milorad 185 Drin. → Ah čin, Ivan Drinkovi ć, Mate 21, 50 Duh, Tine 97, 100 307 OSEBNO KAZALO Đ Đorđevi ć, Tihomir 115 E Ehrlich, Lambert 12, 84–91, 93–98, 100–119, 126, 132, 263, 264, 274 Erjavec, Fran 26, 88, 111, 150 F Fabjan či č, Vladislav 64 Fasching, Josip 27 Fehst, Hermann 198 Filipi č, France 171, 200, 211, 251–253 Finžgar, Fran Saleški 67 Frazier, Arthur Hugh 106 Friš, Darko 10 Fujs, Metka 121, 124, 126, 130–133 G Gabri č, Aleš 15, 231 Gambetta, Léon 71 Gašpari č, Jure 10, 169, 173, 244, 245 Gjeorgjevi ć → Đorđevi ć, Tihomir Gligorijevi ć, Branislav 46 Godeša, Bojan 255–259 Godina, Josip (Jožef) 124, 130 Gosar, Andrej 213, 223 Gostin čar, Ivan 78 Grafenauer, Bogo 87, 89, 91, 92, 94, 97, 100–107, 109 Grafenauer, Franc 117 Grdina, Igor 10, 149, 151, 152, 181, 258 Gregorin, Gustav 100, 112 Gruden, Ivan 112 Gustin či č, Dragotin 155, 156 Guštin, Damijan 50, 58, 66, 106 H Habsburgi → Habsburžani Habsburžani 110 Hacin, Janko 76, 77 Hading 103 Himmelreich, Bojan 110 308 Hitler, Adolf 192, 193 Ho čevar, Janko 77 Hribar, Ivan 38–40, 88–90, 140 I Ileši č, Fran 68 Ištvanovi ć, Nikola 55, 68 J Jankovi ć, Dragoslav 41 Jankovi ć, Dušan 68 Jegli č, Anton Bonaventura 52, 61, 79, 80, 82, 85, 106, 204, 238, 239 Jenšterle, Marko 198 Jeraj, Josip 212 Jeri č, Ivan 124, 125 Jeri č, Josip 35, 37, 40, 41 Jezus, Kristus – Mesija 187, 202, 206 Johnson, Douglas W. 97, 108 Jovanovi ć, Jovan 113 Juhant, Janez 211 Juriši ć, Jure 130 K Kacin-Wohinz, Milica 191 Kalan, Andrej 25, 28, 35, 38 Karadjodjevi ć → Kara đorđevi ć Kara đorđevi ć, dinastija 80, 161 Kara đorđevi ć, Aleksander 23, 42–44, 78, 80, 125, 143, 159, 161, 164, 220, 262, 273 Kara đorđevi ć, Olga 254 Kara đorđevi ć, Pavle 254, 256 Kara đorđevi ć, Peter, I. 143 Kardelj, Edvard – Sperans 42 Karel I., Habsburški 21 Kaser, Karl 237 Kejžar, Miroslav 40 Kerec, Darja 124 Kermavner, Dušan 149, 150, 181 Kerner, Robert J. 87, 92, 93, 101 Kerr, Philip 103, 106 King, Le Roy 87, 88, 93 309 OSEBNO KAZALO Klekl, Jožef 125, 257 Klobovs, Janez 51 Klop či č, France 23 Kokolj, Miroslav 121–126, 130–133 Konstantinovi ć, Mihail 258 Korošec, Anton 8, 14, 20, 39, 77, 78, 113, 124, 127, 170, 173, 176, 177, 196, 200, 202, 203, 207, 211, 215–217, 222, 237, 241–259, 265, 267, 276, 278 Korun, Milan 69, 71, 75 Kos, Janez 251 Kova či č, Fran 103 Kramer, Albert 35, 37–40, 124, 129, 167, 168, 237 Kranjec, Silvo 29, 84, 89, 113, 114 Krek, Cilka 68 Krek, Miha 173, 176, 177 Kremenšek, Slavko 167 Kristan, Anton 25, 28, 39, 78 Kristan, Ivan 137 Kristen, Samo 193 Kristus Kralj → Jezus, Kristus – Mesija) Krivic, Rudolf 64 Krizman, Bogdan 26, 41 Kuhar, Alojzij (Pichler, Jochan) 89, 91–94, 255 Kukovec, Vekoslav 25, 28, 181 Kulovec, Fran 173, 177–179, 196 Kühar, Miško 124 Kyovsky, Rudy 109, 132 L Langus, Jože 213 Lansing, Robert 92 Lazarević, Žarko 10, 229–236 Leeper, A. W. Allen 97, 101, 108 Lenin (Ljenin), Vadimir Ilji č Uljanov 184, 185 Leon XIII. 212 Leskovec, Janko 75 Lipold, Franjo 167 Lipuš ček, Uroš 83 Liška, Janko 124 Lloyd George, David 93, 100, 102, 103 Lon čar, Dragotin 149, 150, 156, 171, 181 Lukan, Walter 180 310 M Maček, Vladko 175, 258 Mačkovšek, Janko 100, 103, 111, 112 Mahni č, Anton 94, 207, 208 Mahni č, Mirko 208 Maister, Rudolf 12, 30–32, 50, 56, 66, 72, 73, 105, 106, 125, 130, 133, 264, 274 Majcen, Stanko 176 Majster, Rudolf → Maister, Rudolf) Marija, svetopisemska 197, 199 Marinkovi ć, Vojislav 246 Markovi ć, Lazar 176 Martin, Lawrence 73, 87 Maruši č, Drago 112 Masaryk, Tomaš (Tomaž) Garrigue 110 Melik, Anton 193 Melik, Vasilij 237 Metod, sv. 226 M. G. V. 196 Mikuž, Metod 10, 50, 58, 87, 89, 105–107, 109, 157, 167, 171, 172, 181 Miles, Sherman 73, 87–94, 96–98, 101, 263 Mitrovi ć, Andrej 85, 110 Mussolini, Benito 205 N Natla čen, Marko 173 Nedi ć, Milan 113 Nedog, Alenka 171, 172, 181 Nicolson, Harold 101 Nova čan, Anton 149, 152, 181 Novak, Fran 67 Nowotny, Adam 26 O Ogrizek, Anton 173 Orlando, Vittorio Emanuele 77 Outlaw → Štebi, Anton P Pašić, Nikola P. 23, 85, 99, 102, 103, 109, 114, 140, 157 311 OSEBNO KAZALO Pelikan, Egon 10, 191, 198, 200, 205, 208, 211–213 Perovšek, Jurij 10, 15, 20, 22, 23, 26–28, 34, 47, 63, 67, 68, 79, 80, 109, 118, 121, 145–147, 149, 151, 152, 154, 157, 166, 167, 170, 171, 181–183, 185, 186, 188–190, 193, 202, 209, 210, 212, 214, 237, 238 Pestotnik, Pavel 25, 28 Peter I., Aleksejevi č – Veliki 197 Peter-Pirkham, Albert 88 Pichler, Jochan → Kuhar, Alojzij Pij XI. 199, 211 Pirc, Jožko 200, 211, 213 Pirjevec, Jože 191 Pitamic, Leonid 47, 100, 101, 111, 116 Pivka, Franjo A. 131 Pleterski, Janko 10, 19, 25, 79, 89, 97, 109, 139, 200, 257 Plut, Milan 64 Poga čnik, Josip 21, 25, 27, 28, 35, 51, 68 Poga čnik, Lovro 25, 28, 39, 55, 58, 68 Poto čnik, Dragan, 10 Prepeluh, Albin – Abditus 66, 74, 86–88, 110, 149, 150, 156, 157, 181 Pretnar, Janko 116 Pribi ćevi ć, Milan 60, 61 Pribi ćevi ć, Svetozar 43–45, 47, 157 Prijatelj, Ivan 172 Proti ć, Stojan 43, 124 Prunk, Janko 10, 149, 152, 171–174, 176, 181, 200, 204, 207–209, 211, 213, 223, 254 Puc, Dinko 169, 181 Pucelj, Ivan 158, 159 Puš, Ludvik 212 R Ra či ć, Puniša 161 Radi ć, Stjepan 147, 152, 161 Rahten, Andrej 10, 245, 247 Ratej, Mateja 10, 246–248 Ravnihar, Vladimir 25, 28, 39, 66, 67, 88 Remec, Vladimir 25, 28 Renner, Karl 105, 106 312 Ribarič, Jožef 112 Ribi či č, Ciril 137 Ribnikar, Adolf 63 Rode, Marjan 231 Rostohar, Mihajlo 79, 81 Roži č, Valentin 117 Rožman, Gregorij 117 Rus, Josip Andrej 171, 181 Ryba ř, Otokar 85, 86, 100, 102, 103, 111, 112 S Schwegel, Ivan → Švegel, Ivan Seidler, Ernst 237 Seru čar, Zdravko 50, 55, 57, 58 Seymour, Charles 101 Sim či č, Tomaž 213 Slavi č, Matija 12, 73, 86, 100, 103, 107, 108, 109, 111, 120, 121, 124–127, 130–132, 264, 274 Smiljani ć, Krsta 63, 106 Smodej, Franc 35, 90, 117 Smodlaka, Josip 85, 111 Stanislav, sv. 225 Stare, Bruno Hugo 112 Steinmetz, Rudolf 112 Stergar, Janez 110 Stiplovšek, Miroslav 10, 141, 149, 158, 174, 203, 220– 224, 239 Stojadinovi ć, Milan 173, 254, 255, 257 Strobl, Majda 137 Studen, Andrej 237 Suppan, Arnold 23, 87, 94, 113 Svetli č 68 Szarota, Marceli 26 Š Škulj, Edo 84 Šorli, Tomaž 112 Štebi, Anton 68, 69, 76 Štuhec, Ivan 248, 250, 251 Šuklje, Fran 15 Šušteršič, Ivan 42, 182 Švabi ć, Stevan 58, 59, 67 313 OSEBNO KAZALO Švajncer, Janez J. 31, 50, 51, 55, 57, 58, 67, 79, 131 Švegel, Ivan 86, 98, 100, 111 T Tardieu, André 101, 104, 106, 108 Tav čar, Franja 68 Tav čar, Ivan 25, 28, 39, 51, 63, 64, 66, 68, 183–186, 194 Temperley, Harold W. V. 109 Titl, Julij 132 Tkalec, Vilmoš 132 Tominšek Perovšek, Florjan 5 Tominšek Perovšek, Mateja 5 Tomši č, Ivan 20, 109, 112, 114, 117 Torre, Andrea 77 Triller, Karel 25, 28, 39, 68 Trinajsti ć, Dinko 112 Trumbi ć, Ante 77, 85, 109, 113, 114 Trunk, Jurij M. 89, 112 U Ude, Lojze 31, 50, 58, 72, 73, 124, 125, 130, 131, 172 Ulmanski, Milan 60 Ušeni čnik, Aleš 199, 200, 209, 211–213 V Verbic, Pavle 85, 89 Verstovšek, Karel 25, 28 Vesenjak, Ivan 78 Vesni ć, Milenko 85, 102, 106 Vidmar, Josip 171, 172 Vidmar, Stane 181 Vidovič-Miklav či č, Anka 10, 167, 171, 182, 194, 196, 200, 207, 208, 211–213, 257 Vilfan, Franjo 112 Vilfan, Sergij 29 Vinaver, Vuk 109, 132 Vitus, St. (Vid, sv.) 273, 275 Vodopivec, Fran 116, 117 Vodopivec, Peter 10, 150 Vodušek Stari č, Jerca 176, 214 Vošnjak, Bogumil 100, 103, 111, 112 314 Vrbnjak, Viktor 108, 109, 132 Vr čon, Branko 191, 192 Vre čar, Marija 12 Vrtovec, Vekoslav 78 Vuki ćevi ć, Velja 203 W White, Henry 100, 103 Wilson, Woodrow 23, 70, 71, 83, 85, 88, 92, 93, 99, 102, 106, 114 Wurm, Wenzel 21 Z Zarnik, Miljutin 78 Ze čevi ć, Mom čilo 10, 23, 40, 41, 45–48, 57, 80, 83, 110, 181, 196, 223, 224, 245 Zorn, Tone 97 Ž Žebot, Ciril 97, 100, 212, 252 Žerjav, Gregor 44, 47, 147, 148 Žolger, Ivan 12, 85, 94, 97, 100–104, 106–109, 112, 132, 237, 264, 274