Za poduk in kratek čas. Iz Ptnja v Zagreb, jeseni 1874. (Potne Srtice.) Ako Btojiš na Ptujskem gradu in gledaš na severno-večerni kraj, imaš pred sebo v skrajni daljavi Golovec (6759') alj Labotsko goro, tudi Špajk imenovano. Ta velikan na štajersko-koroški meji razteza evoje poslednje panoge sem doli do starega Ptuja, kder se med Dravo in Muro v neštevilne hribe 8 prijaznimi goricami razvijajo, od Ptuja počenši se pa proti vzhodu če dalje bolj v Dravsko dolino zgubljavajo. — Če obrneš Golovcu hrbet, imaš pred sebo Haloze s premnogimi bolmi krtinjakom podobnimi, kteri obilno sladkega vinca rodijo, toda vsled prežalostnih razmer svoje  prebivalce le slaho redijo. Prav v podnožju pa imaš stari Ptuj, prijazno mesto z blizo 3000 stanovalci ki ima dve krasni farni eerkvi, eno za Nemce *), drugo za Slovence v mestu in okolici bivajoče. V Ptuju je sedaj uižja realna gimnazija z ravnateljem in 7 profesorji; učencev se je tekoče šolsko leto vpisati dalo 130, med temi je le kakib 10 trdih Nemcev, ogromna večina je čiste slovenske krvi, in vender je ravnatelj trd Nemec in še eden gg. profesorjev; učni jezik se ve da je nemački. — Ko se je pred 12 leti tukaj čitalnica snovala, so narodnjaki mislili, da, če bo mogoče za Ptuj gimnazijo priboriti, zasije slovenskemu narodu milejše solnce. V svojsm ,,pozivu" dn6 12. junija 1863 so snovatelji čitalnice te-le besede izrekli: rPovsod med Daiodom cvetoče čitalnice, kot ognjišča narodnega duha, so živi svedoki poganjanja za narodno priznavo in veljavo, ter žive želje in prizadeve za naiodni razvoj. — Staroslovensko ptujsko ruesto, za Ijudstvo daleko više 100.000 duš najznamenitejši kraj, je vidoma poklicano, da se za uje v povzdigo naiodnega duba za stedišče postavi." In sedaj, ko od tiste dobe teče 12. leto, iu je gimnazija vstanovljena, žalibog ni slovenska, kakor smo mislili, temoč nemška; — čitalnica, ki je več let lepo napredovala, se komaj še diži! Profesor G. je obljubil petje uiediti, ako le tri gotove pevce pvidobi. V Ptuju je 7 ljudskih u6iteljev, vsi so Slovenci, in — blagi gospod še treb glasov ni mogel dobiti! 0 nesrečna nesloga, koliko bridkih ran si že vsekala tužni slovenski domovini! Alj bo kedaj uia rešitve bila? Proč me žeae od Ptuja, v Zagrebn se delajo priprave za slovesno otvorenje vseučiliča, tu ima biti prihodnje za vse Jugoslovane središce narodnega razvoja in ved. V Zagreb tedaj! kličem prijateljn, hajd v Zagreb ! Mimo Ptuja drči železni voz proti vzhodu in zahodu, kamor se hočeva obrnoti? (Zagreb leži od Ptuja naravnoč proti poldneva). Misliva, ,,ab oriente salus", tedaj proti vzhodu v Zagreb. Po 10. uri popoldne gre vlak urno napiej po spodnjem Ptujskem polju; prva postaja brž pod Dornovo, kder ima liberalui grof Turjaški (Anton Auersperg — Anastasius Grttn) lep grad, so Možkanci, tako pravi ljudstvo, ne ,,Možganci"; kakor kaže napis na postaji. Možkanci so spodnji in gornji. Tu in na Dornovi in se v nekterih vaseh te okolice se obilno luka (čebula) prideluje ; marsikteri kmet do 300 gld. in še več za ta pridelek na leto potegne. Ti pridni kmetovalci oskrbujo s čebulom skoro vse slovenske pokrajine, deloma tudi Ogersko, Hrvatsko in nemški Štajer; vozijo ga v Ljubljano, Zagreb, Kanižo, St. Gothard, Gradec itd. — navadno vse s svojimi konjiči. Polje je tu subo in toplo, na čistem prodcu je za 1 pedenj rodovite prsti, ktera se da na drobno povlači in lepo zrahljati; — tako zemljo čebul ljubi, mora se pa večkrat plesti, da lepo debel zraste. Tujci se tukaj čudijo nad ozkimi ogoni; pa to ima svoj uzrok: zemlja za rod je *) Večjidel na pol ponemčeni Slovenci. plitva, in tako ne morejo globoko orati, česar je pri širokih slogib treba, sicer bi goli kremen (kižlek) izoravali; še tako morajo vedno za brazdo kamenje pobirati, ktero se noeče na cesto, kamor sliši. (Dalje pribodnjič.)