Domača vzgoja. Piše Jakob Dimnik. (Dalje.) če pa hočeoio videti, kam pripelje poželjivost, stopimo le k sodnijskim obravnavain. Najbolj razširjeno hudodelstvo, vzlasti v krogib, ki se prištevajo omikanim, je izneverjenje. Zg( dovina teh hudodelstev je pa skoraj vedno jedna in ista. Tak človek uda se preveliki poželjivosti, koji njegovi dohodki ne morejo ustreči; izposodi si potem denarja pri kakem prijatelju, v prodajalnici jeml.e blago na upanje, podpisuje menjice ter biede na ta način v vedno večje dolgove — in poželjivost postaja pa tudi vedno večja in nadležneja. Potem zastavlja znabiti dragocene spominke, in ker jih s svojim premoženjein rešiti ne more, vzame denar, kjer ga le dobi. To se pa ne zgodi navadno saino jedenkiat, ampak se ponavlja toliko časa, da pridejo izneverjenju na sled. Če se otrok uževprvej mladosti ni učil brzdati s voj e poželji vosti, lehko prav za gotovo trdimo, naj bode še tako dobrega srca, stegne prej ali slej svojo roko po tujem premoženji. Vsak vzgojitelj, ki pazno gleda na svoje gojence, nam to lehko pritrdi. Število teh malih hudobnežev, mej dečki in deklicarni je zelo veliko, da — še večje, kakor si mislimo, zato stariši premalo pazijo na otroke. Čestokrat pa sami stariši trdijo, da so take Bmalenkosti" malo važne, in to je še slabeje. Mnogo je pa tudi takih poželjivcev, ki sicer ne postanejo tatovi — to so taki, ki dobe od starišev vedno toliko denarja, da lehko svoji požeijivosti ustrežejo. Pri tej vrsti ljudf pokaže se pa druga napaka, zaradi koje jih ni treba zavidati in to je mržnja do vsakaterega užitka. Vsako stvar poznajo natančno, nič jih ne more zadovoljiti, vserau zabavljajo, vsega so siti, vse jim je dolgočasno. To so najbolj puščobni ljudje. Nevolja nad vsako zabavo, da, še celo nevolja nad lastnim življenjem je nasledek temu. Dognana re^nica je, da si je uže marsikdo, ki je živel v prav dobrih gmotnih razmetah, iz dolzega časa vzel življenje, ker ni pričakoval nič več dobrega na svetu — ker je uže vse poskusil. Po statističnih izkazih je število samoniorilcev zelo veliko; vzemimo le v roke kak večji časopis, in skoraj slehrni dan beremo o samoumorih. Vtčina teh nesrečnežev so mladi ljudje, kateri so vsled poželjivosti tako daleč zabredli, da se na tak srauiotilen in grd način odtegnejo sramoti, v kojo jih je pokopala poželjivost. Videli smo, kako razširjena in pogubonosna je poželjivost. Zgodovina nas uči, da so se mogo^ni rarodi omehkužili, ker niso bizdali svoje poželjivosti ter vsled tega podlegli drugim, delavnim naro^lom. Resna dolžnost usiljuje se starišem, da mladi rod z vseim močmi brzdajo ter varujejo poželjivosti najprej s tem, da otroci ne dobivajo jedil ob vsakem časiL da ne dobivajo sladkarij in da jim ne silijo vsake jedi in pijače. Do sitega naj se vsak otrok naje, iu tudi okusne in tečne jedi naj dobiva, le sladkarij mu rii treba dajati; sladkosnednost je jedna najostudnejših nečednosti, ne samo pri inladib, teniveč tudi pri odraslih ljudeh. Čisto naravno je, da se otrok čuti najbolj nesrečnega, če je bil navajen le na dobre in sladke jedi in pijače, pa so se razmere tako predrugačile, da ne dobiva več take hrane. In kaj takega se mnogokrat zgodf, ker ne vzgojujemo otrok za-se — za doin, ampak za svet — za življenje. DeCek, ki je navajen sladkarij, stori vse, da le svojo poželjivost napase; če jih z lepo ne dobf, jih pa ukrade ter nastopi na ta način pot hudodelstva, koje konec je skorej vselej jetnišnica. Kdo je kriv temu? Oče in mati. To je trda, pa resnična beseda. 18* Pred par leti obiskali smo trije prijatelji neko družino v maleoi mestu. Pri zajutrcku dobil je starejši sin, star komaj 9 let, velik kos lepe pogače, ki je bila prav debolo namazana s sirovim maslom; potem vzel si je satn osem koščekov sladkorja — štel je glasno — ter jih vrgel v svojo kavo. Ob 10. uri je dobil kos sladkega kolača. Deček stiLdel je ves kos, kojega bi imela dva moža prav dosti in nazadnje polizal je še ostanke sladkorja z okrožnika. Ker sino bili pri tej družini precej domači, opozorili smo inater, da napačno vzgojuje svojega sina. nJa", izgovarja se mati, ,,deček gre ob letu z doma in do tačas naj še uživa, kar more, kdo ve, kako se mu bode godilo pri njegovi teti?" Naša opominjevanja bila so zaman; žena je bila gluha za-nje. Oče, ki se je strinjal z našo svaritvijo, ni mogel priti svoji ženi nikdar na konec, in zaradi ljubega domačega miru pustil je vse pri starem. (Dalje prib.)