Brezplacno glasilo krajanov Cetrtne skupnosti Šentvid Šentvid, Vižmarje, Brod, Gunclje, Stanežice, Dvor, Medno, Podgora, Pržan, Trata, Poljane Uvodnik SPREMNA BESEDA UREDNICE Vedno hvaležno vreme oziroma napovedovanje vremena ni ravno hvaležna stvar. Misel me popelje do pokojne legende napovedovanja vremena, gospoda Trontlja, ki si je v gumbnico nemalokrat zataknil veliko rožo ter napovedal, da bo lahko nekaj kapljic dežja, a omembe vrednih padavin ne bo. Le kaj bi porekel na pretekli maj? Sonce bi izžarevala le roža in njegove modrosti na koncu vremenske napovedi. Prepricana sem, da bi bila ena od teh ponarodela »za dežjem vedno posije sonce«, ko bi dan za dnem poskrbel za napoved omembevrednih padavin. No, le nehajmo! Zacelo se je poletje. Že cel teden nas greje sonce. Ogrelo je premražene rastline in ljudi. Poskrbelo, da imamo spet delo z zalivanjem vrtov. Kmetje so ponovno umetniki pri košnji in ustvarjanju vzorcev iz bal po pokošeni travi. Sencniki na terasah so oživeli. Pod njimi veseli ljudje z raznobarvnimi hladnimi napitki. Optimizem ne pozna meja. Vse bo spet mogoce. Mogoce, kot pred 30 leti, ko je Slovenija razglasila svojo samostojnost in z optimizmom zrla naprej. Takrat je bil tudi izrecen stavek, da sodanes dovoljene sanje, jutri pa je nov dan. Še kako prav je povedat takratni predsednik pa naj se z njim ideološko strinjamo ali ne. Teh 30 let je bilo polno sanj pa tudi novih dni, ki tem sanjam niso bilipodobni. Še vedno pa smo skupaj in še vedno znamo biti ponosni na svoj mali raj, ki smo ga v preteklem letu, zavoljo zaprtih mej sveta, uspeli še nekoliko bolj spoznati. Kako dober uvod v praznovanje 30 letnice države je bilo leto, ko nas je mnogo med nami odkrilo nove koticke Slovenije. Vse pa le ni bilo tako slabo. In verjamem, da z nasmehom na obrazu uspemo tudi nove dni izkoristiti za sanje. Mateja Brus, odgovorna urednica 25. junija 1991 je slovenski parlament sprejel Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije. V spomin na ta dan, ko je Slovenija tudi formalno postala neodvisna praznujemo Dan državnosti. IZ VSEBINE: Veseli smo! Treniramo!...........................................................................4 Prvi organizirani pohod po Kroni Sloveije!...............................................4 Veselismo!Treniramo!!............................................................................4 Šentviške metamorfoze!..........................................................................5 Aktivnosti v zrelih letih!............................................................................6 28. Šentviški dnevi -Slovenija praznuje!...................................................7 Gospa Silvana!......................................................................................11 O klovnih!.............................................................................................12 Literarno-Glasbeni recital 'Vec kot slutiš, nosiš v sebi'!...........................12 Visoki dražavniški obisk v zavodu sv. Stanislava!...................................12 Seminarji za pedagoške delavce!........................................................12 Dobra kondicija DU Vižmarje-Brod!.......................................................13 Stran za najmlajše!.................................................................................14 Poletje v knjižnici Šentvid!....................................................................15 Napovedujemo!............................................................................16 Izdajatelj: Odgovorni urednik: Mateja Brus Uredništvo: Doroteja Mlakar, Jože Sever, Urša Sofranic Bogdanovic in Andreja Becan. Oblikovanje: Marko Vertacnik Številka 2. Leto izdajanja XII. Naklada: 5300 izvodov Tisk: Makor, d.o.o. Mestna obcina Ljubljana Cetrtna skupnost Šentvid Prušnikova ulica 106 1210 Ljubljana Šentvid mol.sentvid@ljubljana.si www.cs-sentvid.si številka 2. letnik XII., junij 2021 Šentvid nAd LjubljaNo Brezplacno glasilo krajanov Cetrtne skupnosti Šentvid Šentvid, Vižmarje, Brod, Gunclje, Stanežice, Dvor, Medno, Podgora, Pržan, Trata, Poljane Na naslovnici: zastava Delo SVeTa CS ŠenTViD Svet CS Šentvid je na januarski seji sklenil, da predlaga Komisiji zapriznanja MOL, da Kulturnemu društvu Ženski pevski zbor Svoboda podeli Plaketo mesta Ljubljana za dolgoletno delo in zasluge pri ohranjanju slovenske pesmi in širjenju pevske kulture. Veseli smo bili obvestila, da je bila kandidatura sprejeta. Pevski zbor je na slovesnosti na Ljubljanskem gradu 7. maja 2021 prejel podeljeno nagrado. Cistilna akcija, Foto: Laura Sigl Letos smo Cistilno akcijo CS Šentvid izvedli razmeroma pozno, šele 17. aprila 2021. Razlog je bila seveda epidemiološka situacija in prepoved druženja. V CS smo priskrbeli vrecke in rokavice, sama akcija pa je potekala precej individualno, a so se nam kljub temu pridružila številna društva pa tudi posamezniki, tako da smo bili kar preseneceni nad visoko udeležbo v danih razmerah. 3. maja se je na nogometnem igrišcu Športnega društva Tabor 69zacela ljubljanska Štafeta nogometne žoge UEFA 2021. Žogo smo prejeli od podžupana MOL g. Dejana Crneka in jo 5. maja predali CS Crnuce. V sredo, 5. maja, smo v sodelovanju z Viktorjem Grošljem in Mestno obcino Ljubljana, organizirali otvoritev informativne table o pešpoti »Krona Slovenije«, katere avtor je Viktor Grošelj, ki je izdal tudi vodnik po poti (vec v nadaljevanju glasila).Že v soboto 8. maja smo preizkusili prvi del »Krone« in se pod vodstvom avtorja poti odpravili skupaj s številnimi obcani na bližnji Jeterbeng nad sv. Katarino. Po zakljucenem pohodu smo se razšli z obljubo, da prihodnje leto nadaljujemo pohod po naslednji etapi – do Škofja loke? Pohodniškemu duhu se je pridružil tudi KULT316 s posebnim menijem gastronomske regije Gorenjske. Poskusiti je bilo mogoce koruzne žgance, kislo mleko, telecje mavžlje in sladko medlo s suhimi hruškami in sirarsko skuto. Ja, bilo je pestro in to so le glavni poudarki iz dela Sveta CS Šentvid od pomladne izdaje glasila. Morda gre omeniti še novo pridobitev za našo CS: postajo BicikeLj cisto na zacetku Prušnikove ulice v bližini pošte. Vec o dogodkih v cetrtni skupnosti in delu Sveta CS Šentvid si lahko preberete na www.cs-sentvid.si. Damijan Volavšek, predsednik Sveta CS Šentvid OTVORITEV POTI IN INFORMATIVNE TABLE KRONA SLOVENIJE Spet na svežem zraku športno rekreativni »produkt«, ki je nastal po zamisli Vikija Grošlja.PonekajkratkihnagovorihpredsednikaCSŠentvid,DamijanaVolavška, avtorja poti, Vikija Grošlja, predsednika Planinske zveze Slovenije, Jožeta Rovana in podžupana Mestne obcine Ljubljana, Dejana Crneka,so skupaj z direktorico Javnega zavoda Šport Ljubljana, Tatjano Polajnar, simbolicno prerezali slavnosti trak, s tem pa tablo in pot tudi uradno izrocili v uporabo vsem zainteresiranim. Kot je poudaril Viki Grošelj, je pot namenjena vsem, »od tistih, ki so šele shodili, do tistih, ki komaj še hodijo in vsem, ki so vmes… Namenjena je prijateljem, sovašcanom, sokrajanom, somešcanom, sodržavljanom in seveda vsem tujcem, ki jih bo kdaj zaneslo v Slovenijo, eno najlepših in pohodniško zanimivih pokrajin Evrope«. Otvoritevsejeizteklavprijetnodruženjemedudeleženciinpogovorih, tudi o pohodniških nacrtih, ki jih je vzpodbudila Krona Slovenije. Iz njih je bilo zaznati, da bo ta pobuda lepo zaživela in ljudem, ki se bodo odlocili zanjo, prinesla veliko lepih in zanimivih doživetij. Damijan Volavšek PRVI ORGANIZIRANI POHOD PO KRONI SLOVENIJE Samo tri dni po otvoritvi poti, 8. maja ob 8. uri, je cetrtna skupnostŠentvid pripravila prvi organiziran pohod po poti Krona Slovenije, ki se je je udeležil tudi njen pobudnik Viki Grošelj. Seveda ni šlo za hojo po celotni trasi, ampak le po delu prve etape, od izhodišca v Guncljah, do prvega pravega vrha na poti, Jeterbenka nad Katarino. Vec kot štirideset udeležencev, je zacelo pohod s prijetnim obcutkom, da ga lahko, glede na razpoložljivi cas in fizicno pripravljenost, kjerkoli predcasno zakljucijo in se vrnejo v izhodišce. Tudi zato je bila udeležba starostno zelo raznolika, od nekajletnih otrok, do 80 letnikov. Jetrbenk, Foto: Arhiv CS Šentvid Po dobrih dveh urah hoje, cez Dvorski hrib, mimo Bormesa in Slavkovega doma, je vec kot polovica udeležencev dosegla tudi koncni cilj, razgledni, 774 metrov visoki Jeterbenk. Med njimi tudi najmlajša, desetletna Manca Kermavt in Rok Volavšek, ter najstarejši 77 letni Ivo Cedilnik. Po krožni poti so se po slabih petih urah skupne hoje vrnili nazaj v izhodišce. Razšli smo se z željo, da bi pohod po Kroni Slovenije postal tradicionalen in da bi v naslednjih letih, po krajših etapah, prehodili celotno pot. Viki Grošelj nam je zagotovil, da se nam bo tudi na prihodnjih pohodih z veseljem pridružil. Damijan Volavšek VESELI SMO! TRENIRAMO! Zaradi sprejetih ukrepov za preprecevanje širjenja virusa SARS-CoV-2, ko so bile vse športne aktivnosti prepovedane, smo tudi v našem Nogometnem klubu Arne Tabor '69 januarja, februarja in deset dni v aprilu vse treninge izvajali na daljavo. S takim nacinom dela so trenerji ohranjali stik z igralci in jih spodbujali k razlicnim nacinom vadbe in s tem k vzdrževanju telesne pripravljenosti. S pravimi nogometnimi treningi so vse selekcije zacele šele zadnji teden februarja na zunanjih klubskih površinah (na naravni in umetni travi), starejše selekcije patudi na umetni travi na ŽAK-u in v Stožicah. O tem, kako zelo so naši nogometaši pogrešali nogomet, treninge in druženje, zgovorno prica podatek, da se je vecina po ponovnem zacetku treningov vrnila na zelenice. V spomladanskem delu sezone so s tekmovanji nadaljevali samo kadeti in mladinci v 2. slovenski kadetski/mladinski ligi zahod, organizacija tekem pa je potekala ob strogem upoštevanju vseh higienskih standardov (testiranja s HATG, merjenja temperature, razkuževanje rok, prazne tribune …). Vse ostale selekcije pa so imele poleg rednih treningov tudi prijateljske tekme. Trening najmlajših, Foto Nik Rovan 3. maja smo vnašem klubu v sodelovanju sCetrtnoskupnostjo Šentvid gostili tudi otvoritveni dogodek prevzema štafetne nogometne žoge. Nogometna štafeta, v kateri so sodelovale vse cetrtne skupnosti, je bila del aktivnosti MOL ob tekmah zakljucnega turnirja evropskega prvenstva v nogometu do 21 let. Podžupan MOL, g. Dejan Crnek, ještafetno žogo predal predstavnikom CS Šentvid, cetrtne skupnosti pa so si jo nato predajale vse do konca maja. »Spominsko« nogometnožogo je CS Šentvid podarila našemu klubu. Na dogodku so sodelovali tudi naši najmlajši, cicibani U-8, ki so na travnati zelenici prikazali nekaj svojih nogometnih vešcin. NK Arne tabor '69 V mesecu maju leta 1898 je krmilo ljubljanske škofije prevzel dr. AntonBonaventura Jeglic. Že v pozdravni besedi ob nastopu škofovske službe je prisotnim obljubil: »Posvetiti hocem narodni stvari, svoji slovenski domovini vse svoje moci«! V tem nastopnem govoru je imelv mislih izgradnjo zavoda in prve slovenske gimnazije v Ljubljani. Želja o izpeljavi zacrtane zamisli je bila mocnejša od številnih ovir, na katere je naletel med takratnimi ljubljanskimi veljaki in politiki. Primerno zemljišce je našel izven Ljubljane, na obronku našega kraja. Pri tej odlocitvi sta mu v veliko oporo stala takratni šentviški župnik Gregor Malovrh in župan Anton Belec. 20. maja 1901 je župnik Malovrh odkupljeno zemljišce blagoslovil in zasadil prvo lopato. Po arhitekturni zasnovi hrvaškega arhitekta Josipa pl. Vancaša sta zidarska dela vodila stavbni mojster Holz in arhitekt Trumler, tesarska dela sta opravila Lehner in Zakotnik, za kamnoseška je skrbel Vodnik, kleparska in klucavnicarska Anton Belec, vodovodne naprave Konrad Lachnik, pleskarska brata Eberle, mizarska dela je opravila Mizarskazadruga v Šentvidu. Pri izgradnji Zavoda je sodelovalo veliko število ljudi, tudi domacih mož s tako ali drugacno zadolžitvijo. Delo jim je nudilo reden zaslužek. S spretnim in vestnim delom vseh sodelujocih je bila impozantna stavba dograjena v letu 1905 (v letu 1909 dokoncali in opremili spremljajoce dele stavbe). Za slovesno blagoslovitev in otvoritev Zavoda je bil dolocen dan sv. Mateja 21. septembra 1905, ko je dr. Anton Bonaventura Jeglic ob navzocnosti velikega števila ljudi objekt blagoslovil. Zavod je dobil ime po mladostnem slovanskem svetniku Stanislavu Kostki – Knezškofijski zavod sv. Stanislava. Ob opisovanju gradnje in pomembnosti Zavodov sv. Stanislava ne smemo prezreti misli Toneta Ermana, gojenca gimnazije, ki je v knjigi 900let Župnije Ljubljana Šentvid zapisal: »Veliko dejanje, ne samo za župnijo in njen utrip, za ves slovenski narod se je v zgodovino vpisala izgradnja Zavoda sv. Stanislava in ustanovitev prve popolne slovenske gimnazije, kateri je bila usojena sorazmerno kratka doba. Kljub temu dovolj dolga, da se je v njej izkazala vsa velikopoteznost zamisli in velicina dejanja in poslanstva, ki ga je imel pred ocmi ustanovitelj Zavoda, ljubljanski nadškof dr. Anton Bonaventura Jeglic.« Lepe mislispoštovanega krajana, nam ljubega Šentvida! Obnovljen Zavod sv. Stanislava ponovno služi svojemu namenu, vzgoji in izobraževanju mladih, kot tudi kulturni dejavnosti. Sledila je norija 2. svetovne vojne, v casu katere so naš kraj okupirale nemške enote. Poleg vseh pomembnejših zgradb so s svojo vojaško mocjo zasedle tudi Zavod sv. Stanislava. Kulturno ustanovo so zasedle oborožene enote tuje vojske, po koncani zablodi zgodovine pa domace vojaške enote, kar jim je omogocil nacionalizacijski odlok. Po osamosvojitvi Slovenije v letu 1991 je bil Zavod po denacionalizacijskem postopku dokaj hitro vrnjen v lastništvo ustanovitelja. Obsežna rekonstrukcija in obnova objekta je potekalado leta 1993, ko sta jeseni šolska vrata odprla Škofijska klasicna gimnazija in Jeglicev dijaški dom. V naslednjih letih Glasbena šola,Študentski dom Janeza F. Gnidovca, Slovenski dom, Osnovna šola Alojzija Šuštarja, ki se je v letu 2014 preselila v novozgrajene objekte za Zavodi, kjer je svoje prostore pridobil tudi Vrtec Dobrega pastirja. Viri: Ob srebrnem jubileju Zavoda sv. Stanislava 1930, 900 let Župnije Šentvid iz leta 1991, Brošura Jeglicev dijaški dom 2018, fotografije iz arhiva Jožeta Jagra. ŠenTViŠKe MeTaMoRFoZe 5 Prve zapisane pomisli o potrebi Požarne brambe v Šentvidu segajo v leto 1886, ko so se clani Katoliškega društva rokodelskih pomocnikov zaceli zavedati, da »rdeci petelin« vse pogosteje ogroža njihovo dejavnost in lastnino. V mislih so imeli tudi kmecki živel, kateremu je zagorel že marsikateri kozolec, skedenj ali hlev, nemalokrat tudi domacija. Neodobravanje tedanjega župana o ustanovitvi tovrstne dejavnosti je vzpodbudilo tedaj že zelo aktivnega in napredno mislecega Antona Belca k nakupu brizgalne s pripadajoco opremo. Pri tej pomembni odlocitvi se mu je pridružil Valentin Zakotnik (kupljeno napravo sta kasneje prepustila v brezplacno uporabo društva). Napredne zamisli so zorele hitro in premišljeno. V letu 1888 se je Rokodelsko društvo veckrat sestalo in za 6. september sklicalo Obcni zbor, na katerem so sprejeli sklep o ustanovitvi Požarne brambeŠentvid, z imenovanjem Antona Belca za nacelnika in imenovalo vecclanski osnovalni odbor. 13. oktobra 1888 je kraj tudi uradno dobil Požarno brambo z vsemi pravili in izvoljenimi clani. Nacelnik Anton Belec je v svojem nastopnem govoru poudaril: » …Kaj nam je torej storiti, kar se je do sedaj že dogodilo, da se je ustanovila že vec kot pred 20 leti Narodna citalnica in pred leti tudi neobhodno potrebno Katoliško društvo rokodelskih pomocnikov. Naloga je tudi na nas, da ustvarimo prostovoljno Požarno brambo, katera bode gotovo delovala le v korist in blagor celi naši okolici!« Društvo v tem casu ni imelo lastnih prostorov. Opremo so hranili na razlicnih lokacijah, predvsem v tedaj že zgrajenem Rokodelskem domu. V mislih jim je ostajal le še pomislek glede uspešnega posredovanja v primeru požara brez hidrantnih prikljuckov. Tudi to, zelo pomembno vprašanje so v letu 1900 uspešno rešili. V kraju so dobili tri vodne hidrante, Gunclje in Polane po enega, Vižmarje osem, Dolnice in Podutik vodovod. Nerešeno, a mocno željeno je ostalo le še vprašanje o izgradnji lastnega doma (Požarna bramba se je v letu 1898 preimenovala v Aktivnost v zrelih letih Prostovolno gasilsko društvo Šentvid). To se je zgodilo leta 1907, ko se je zidava pricela in koncala že naslednje leto, ko so dom 5. julijaslovesno odprli. Delili so ga s Kmetijsko zadrugo Šentvid. Denar za izgradnjo so pridobili s prodajo obveznic, ki so jih v vecji meri pokupili tukajšnji prebivalci. Šentvidu so sledili ostali kraji tedanje obcine. Leta 1904 je bilo ustanovljeno društvo v Vižmarjih, leto kasneje v Dravljah, nato v Glincah in Podutiku, leta 1919 Gunclje – Male Vižmarje, leta 1920 združeni vasi Stanežice in Dvor, kakor tudi Medno. Vsa ta društva so skrbela za požarno varnost na svojem obmocju, v primeru širšega posredovanja uspešno sodelovala med seboj. Nadaljnje delovanje omenjenih društev je potekalo casu primerno. Bila so uspešna in mirna obdobja, zgodili so se tudi » turbolentni « casi, ki so jih vsi rodovi društev uspešno prebrodili. Društva so v toku let skrbno vzdrževala in nadgradila svoje domove in jih tudi casu primerno opremljala z novejšo in vedno zahtevnejšo opremo. Kar zadeva šentviško društvo moramo poudariti, da so clani s prostovoljnim delom v letu 1982 zaceli s temeljito prenovo doma, ki je vkljucevala tudi prostore Kmetijske zadruge, ki so poslej pripadale Gasilskemu društvu. Postopno, dolgotrajno in vstrajno delo jih je v letu 1998 nagradilo z današnjo podobo. Vse rodove šentviških in ostalih društev je ves ta cas vodila osnovna misel, ki jih je v ustanovitvenih casih leta 1888 izrekel predsednik deželne Požarne brambe: » Požarna bramba hodi in vodi vedno po sredini ceste, ne oziraje se ne levo, ne desno, ter pusti vso politiko se tikajoce stvari mirno na svojim mesti…« Gasilski dom danes, bogatejši za dolgo zamolcano spominsko plošco, ki je bila leta 1908 vzidana v procelje doma v spomin šestdesetletnega vladanja cesarja Franca Jožefa I. in kasneje odstranjena. Pripis in viri: v zapisanem prispevku je poudarek na delovanju šentviškega društva, vsa ostala so navedena zgolj z letnico nastanka. Obširnejši podatki ostalih društev so dosegljivi v ediciji Župnija Šentvid nad Ljubljano skozi cas in prostor iz leta 2007, kakor tudi v brošurah, ki so jih ob svojih visokih obletnicah izdala posamezna društva. Fotografije iz arhiva Jožeta Jagra. V zadnjih petih letih smo se v Društvu radovednih in smelih seniork in seniorjev (DRAiSS) med drugimi aktivnostni intenzivno ukvarjali tudi s plesnimi koraki. Pri plesni dejavnosti so pomembni predvsem naslednji trije vidiki: -fizicni: ples krepi motoriko, koordinacijo, zaznavanje prostora, kondicijo -custveni: nudi sprostitev, razvedrilo, sodelovanje, druženje -intelektualni: vzpodbuja ucenje in raziskovanje gibanja. Ples povezuje ucenje gibalnih, glasbenih, socialnih in mentalnih spretnosti. Zato tudi velja nameniti pozornost ugotovitvam raziskovalcem, da so vecletna spremljanja plesnih aktivnosti podala zanimive rezultate. Primerjane so bile nekatere zvrsti športa in plesa, predvsem z vidika upocasnjenega kognitivnega stanja starejših. Eno od presenecenj vecletne študije je bilo, da fizicne aktivnosti ne nudijo dovolj ucinkovite zašcite pred demenco. Seveda lahko kardiovaskularni ucinki koristijo, toda poudarek je bil na umu. Ugotovili so, da je med dejavnostmi, ki mogocajo takšno najboljšo zašcito, ucinkovita predvsem pogosta plesna aktivnost. Primerjali so naslednje dejavnosti: * Branje -35% zmanjšano tveganje za demenco * Kolesarjenje in plavanje – le nekaj % * Reševanje križank vsaj štiri dni na teden -47% * Igranje golfa – le nekaj % * Ples pogosto -76% Tudi v številnih drugih raziskavah je bilo dokazano, da z izvajanjem kognitivnih procesov povecujemo naše umske sposobnosti. Za preprecevanje nazadovanja in vzpodbujanje intelektualnega razvoja ima pomembno vlogo želja, volja, odlocitev in izvajanje necesa novega. Raziskovanje novosti mora biti trd oreh, zato je odlocitev za plesno dejavnost z novimi znanji lahko velik izziv za našo dobrobit. Seveda pa ples ni edina tovrstna aktivnost, naštejemo lahko športne aktivnosti, kjer je potrebna harmonija gibov in uma, n. pr. Tai chi, joga, karate, ki-aikido, odbojka. Tako, kot lansko poletje, bomo imeli plesna druženja tudi v letošnjem poletju. Termini bodo pogojeni z lepim vremenom, v vecernih urah, na parkirišcu osnovne šole Vižmarje-Brod. Predvsem tudi zato, ker je druženje zunaj, v naravi varno in ni obremenjeno s prenašenjem virusov. V jeseni pa zacnemo po našem ustaljenem torkovem,sredinem in cetrtkovem urniku v dvorani Cetrtne skupnosti Šentvid v Vižmarjih pod klancem, Na Gmajni 1, ob Mercatorjevi trgovini, s klepetom v tujih jezikih -anglešcine in italijanšcine, s telovadbo in plesnimi aktivnostmi. Pomembno je, da smo starejši aktivni, kajti izjemno težko je po daljši prekinitvi, tako kot se je to dogajalo ob trenutni “varnostni” pasivnosti, ponovno doseci raven fizicne in umske sposobnosti, ki smo jo imeli pred tem. Jaka Sadar, predsednik društva Draiss Slovenija praznuje. Ucenci in dijaki so pod vodstvom mentorjem razmišljali o osamosvojitvi Slovenije, lepotah, posebnostih in zanimivostih naše dežele. Ustvarjali so na temo »Moja dežela je moja država«. Prispelo je preko 100 izdelkov z literarnega, likovnega, tehniškega, fotografskega in kulinaricnega podrocja. Nanatecajih so sodelovali ucenci OŠ Šentvid, OŠ Franc Rozman Stane, OŠAlojzija Šuštarja ter dijaki Škofijske klasicne gimnazije. Razstavljena dela silahko ogledate od 9. 6. v parku pred OŠ Šentvid/Gimnazijo Šentvid, zmagovalna dela pa bodo razstavljena v Knjižnici Šentvid od 14. 6. naprej. 28. Šentviške dneve bo obogatilo odprtje Spominske mizarnice, ki pomembno ohranja dedišcino vižmarskih in šentviških mizarjev. V Kultu 316 bodo ponudili slovenski meni, slavnostno pa bomo praznovanje zakljucili s tradicionalno prireditvijo Pozdrav domovini na trati za cerkvijo. Vse najboljše Slovenija! Andreja Becan (Društo Blaž Potocnikova citalnica) Avtorji del: Tony Shlivova, Ronan Kranjc Oblak, Kiara Omahne, Aljaž Padar, Maša Hribar, Uršula Ana Kerin, Samo Trošt, Leon Smole, Mark Benjamin Iljaž, Varja Kislicina, Julija Drinic, Nika Mileševic, Valentin Bartolj, Nina Nemanic, Ivana Košorok, Karmen Troha, Polona Rakar, Adele Cebokelj, Luka Kalita, FilipArcan, Sofija Vita Krušec Urbanc, Katja Živalic, Brina Marko. Šentvid pri Ljubljani z okolico je bil v preteklih stoletjih dalec naokoli znan kot kraj, v katerem je bilo mizarstvo vodilna rokodelska dejavnost. Najvec delavnic je delovalo v 1. polovici 20 stoletja s številcnimi nihanji med 40 in 50, povprecno so zaposlovali med 3 do 5 pomocnikov in vajencev. Praviloma so to bili družinski obrati z nekaj zacasnimi poizkusi ustanavljanja zadrug in družabništev. Mestna obcina Ljubljana je Društvu Blaž Potocnikova citalnica dodelila prostor na Kosijevi ulici 3 v Guncljah. Društvo je pridobilo gradivo za celovito slikovno, dokumentarno in materialno predstavitev mizarjenja. S slikovnim in dokumentarnim gradivom je opisan izobraževalni proces vajencev, pomocnikov in mojstrov ter poslovna in socialna razmerja med njimi. Predstavljen je tudi nemirni cas nemške okupacije in povojno revolucionarno dogajanje. Gradivo je razdeljeno na razlicne tematske sklope, ki jih sestavljajo zbirke razlicnega orodja, osebnih dokumentov, fotografij in katalogov. Dokumentacija prica o bogati življenjski in ustvarjalni poti mnogih šentviških mizarjev in glavnih mentorjev tega procesa. Potomci, ki so ohranjali družinski zgodovinski fond, so se prijazno odzvali vabilu in so bili pripravljeni podariti material za pripravo stalne zbirke. Slednjo je omogocila velikodušnost mnogih, ki so projekt podprli z materialno donacijo, in skupine domoljubov, ki so s prostovoljnim delom ohranili spomin na najštevilcnejše mizarsko središce v Sloveniji. Spominska soba je v prvi vrsti namenjena ohranjanju bogate dedišcine, je pa v njej dovolj informativnih in zanimivih vsebin za vse generacije. Lahko pa bo služila tudi kot turisticna zanimivost kraja. Z odprtjem Spominske mizarnice zakljucujemo leto spomina na ustanovitev prve mizarske zadruge na Kranjskem. Franci Velkavrh (Društvo Blaž Potocnikova citalnica Virtualni sprehod GOSPA SILVANA Klovnesa Ilda se je v svojem stanovanju pripravljala na obisk na daljavo. Govorila je že z Mojco, delovno terapevtko, ki ji je predala podatke o stanovalcih doma za starejše v Krškem. »Glede gospe Silvane pa nikar ne skrbi,« ji je rekla Mojca. »Ce ne bo hotela Klovnesa ilda, foto: Silvia Viviani obiska, ne vzemi tega osebno, precej resna in zadržana je in se tudi drugace težko sprosti.« »Kaj pa ima rada?« je vprašala Ilda. »Skoraj vse življenje je stanovala v Ljubljani, vcasih pripoveduje o tem, kakšno je bilo življenje v mestu, kam je hodila na kavico, kako je hodila v gledališce. Mislim, da to zelo pogreša.« Ilda je z roko zamišljeno drsela prek rekvizitov, ki si jih je pripravila za obisk: prek raznobarvnih rutic – barve so dobra tema za zacetek pogovora; rož – vsakdo se takoj nagne k zaslonu, kadar jih ponudi, ker »tako lepo dišijo«; knjig – dobra misel zna biti vzpodbudna ... Licno je razporedila piškote po krožnicku in nalila kavo v porcelanasti skodelici – za .kofetkanje' prek zaslona. Nazadnje je vzela ukulelo in preverila, ali je uglašena. Globoko je vdihnila in se zazrla skozi okno. Bil je konec februarja, prvi toplejši dan v Ljubljani. Takšen, ki kar klice po posedanju na soncu in opazovanju mimoidocih cez rob kavne skodelice. »Gospo Silvano bom peljala ven!« se ji je utrnila misel. In ko je opravila vse druge obiske, se je dogovorila z delovno terapevtko, ki je nosila tablico od stanovalca do stanovalca, da ji pusti deset minut za pripravo. V naglici se je zavrtela po stanovanju, poiskala klobuk in plašc in stekla ven. Ko se je oglasil viber na telefonu, je že stala pred Dramo. »Dober dan, gospa Silvana,« veselo pozdravi Ilda, »Veste, kje sem? Prepoznate to zelenkasto stavbo za mano?« Gospa je za hip videti presenecena, ko jo prek zaslona nagovori dekle z rdecim noskom. Nato pa se skloni k tablici. »To je Drama,« takoj prepozna zgradbo. »Res je,« prikima Ilda. »Kam bi se pa zdaj odpravili? Greva na trg Republike, Kongresni trg ali Prešernov trg?« »Kongresni trg,« se negotovo odloci gospa Silvana. »Potem pa pot pod noge,« rece Ilda in že se odpravita. Kamero na telefonu klovnesa obrne tako, da .nosi' gospo Silvano. »Zdaj sva na Slovenski cesti, bivši Titovi, vidite?« vpraša gospo. Ker ni avtomobilov, se klovnesa za trenutek ustavi kar sredi ceste. Nenadoma se od nekje zgoraj zasliši glasno žvižganje in vriskanje in Ilda brž dvigne telefon. V bližini gradijo novo stavbo in z vseh njenih nadstropij v grozdih visijo delavci in jima žvižgajo. Gospe Silvani se razvedri obraz: »To je zares, res se dogaja, to ni samo posnetek,« zaklice Mojci, ki drži tablico. »Res, res,« ta pritrdi nasmejano. »Pa sva na Kongresnem trgu!« poroca Ilda. »Tamle je Filharmonija in tule Park Zvezda, vidite?« vpraša gospo. »Wolfova, kje je Wolfova?« se ta zavzeto nagne naprej. »Prav, pa pojdiva na Wolfovo!« je takoj za Ilda. »Tule sva, poglejte.« Klovnesa s telefonom približa tablo z napisom ulice. »Ja, ja, tukaj, še naprej pojdi,« oživi gospa Silvana in Ilda jo uboga. »Ne, zdaj pa malo nazaj,« vodi klovneso. Ilda lep cas nosi gospo v telefonu sem in tja po ulici. »Kaj pa išceva?« jo naposled vpraša. »Moj dom,« zašepeta gospa. Ilda pokima. »Se morda še cesa spomnite, da ga bova lažje našli?« jo vpraša. »Podhoda!« vzklikne gospa. In že sta tam, na notranjih tratah podhoda, ki povezuje Wolfovo in Slovensko. Tako se na prvi topli februarski dan Ilda in gospa Silvana usedeta na s soncem obsijan rob zidka in nikamor se jima ne mudi. Doma sta. Ta posebni trenutek vpijata pocasi, z užitkom, kot bi srkali vroco, slastno kavo. Ko je klovnesa spet doma, odloži plašc, klobuk in rdeci nosek. V zardelih licih ji žari spomin. »Ja,« nasmejano razlaga gospa Silvana v domu starejših v Krškem. »V Ljubljani sem bila, z Ildo sva bili pri meni doma!« Zapisala: Eva Š. Maurer, ambasadorka Društva Rdeci noski Šentvid nAd LjubljaNo Novice RaZliKa MeD gleDaliŠKiM in iz gledališkega sveta in ko sem se zacel ukvarjati s klovnovstvom, nisem dobro v cem je pravzaprav med gledališkim likom klovnovskim likom. Zdelo se je, da klovnovski lik le vec komunicira z gledalci in se odziva na reakcije gledalcev. V naslednjih letih sem ugotovil, da je stvar kompleksnejša in ta zapis je poskus opisa mojega razumevanje te razlike. Gledališki lik je oseba, ki si jo je izmislil avtor -ima svojo zgodovino, nacin obnašanja, tipicne reakcije, igralec oblikuje njegov nacin gibanja in govora. Avtor je lahko dramatik, ki je osebo vpel v dramsko dogajanje v zapisano dramsko delo, lahko pa je avtor igralec sam, ki improvizira obnašanje te osebe v spontano razvijajoci se predstavi. Seveda avtor v vsakem primeru izhaja iz svojega notranjega sveta, iz svojih opazovanj drugih in lastnih custvenih spominov, kar pomeni, da je lik vedno bolj ali manj oseben – igralec ga igra z omejitvami svojega telesa, svojega glasu in svojega doživljanja sveta. Ko se igralec pripravlja na igranje gledališkega lika, raziskuje in ustvarja njegovo zgodovino in posledicno njegove nacine reagiranja na dogajanje v drami. Najprej razumsko osvoji njegov svet in ga poskuša na odru cim bolj prepricljivo utelesiti. Za klovna pa lahko recemo, da pravzaprav ni lik v dramskem pomenu, ampak igralcevo stanje. Klovn vecinoma nima zgodovine, vsaka situacije je zanj nova in se nanjo odziva radovedno in igrivo. Zato je obicajno bolj oseben – bolj osebno povezan z umetnikom. Najbližje klovnu je majhen otrok, ki z zanimanjem opazuje svet okoli sebe in se vanj umešca s posnemanjem. Klovn pogosto pogleda v obcinstvo in išce odgovor ali je naredil prav ali ne – tako kot majhni otroci pogledajo mamo in cakajo na to, ali se bo razjezila ali jih bo pohvalila. Klovn torej nima notranjega moralnega ustroja, ampak ga šele gradi, oblikuje neposredno pred gledalci. Ta neizkušenost in naivnost daje obcinstvu obcutek vecvrednosti, saj imajo gledalci te mehanizme obnašanja že osvojene. Klovnu se otroci, ki so mlajši od dveh let, ne smejijo, saj sami še nimajo toliko znanja in izkušenj, da bi se lahko pocutili vecvredne. Pri malo starejših pa se to dogaja v zelo omejenem obsegu – le tam, kjer klov n ne obvlada stvari, ki jih ti otroci že obvladajo, npr. smejijo se, ce se klovn spotika, saj oni že znajo hoditi brez spotikanja. Seveda je smeh mocnejši, ce so imeli še pred kratkim težave s hojo in so se spotikali – spomin na to njihovo zmago pri obvladovanju hoje je bolj živ in tako toliko bolj uživajo v svoji vecvrednosti od klovna. Enak princip je pri odraslih, le situacije zahtevajo vec znanja in spretnosti – ce je klovn npr. nespreten pri romanticnem zapeljevanju nasprotnega spola, je to najbolj zabavno mlajšim odraslim, ki so vecinoma ravno premagali vsa strahove in pasti romanticnega zapeljevanja. Pri gledališkem liku so spremembe custev logicno utemeljene z lastnostmi lika in dogajanjem. Obicajno so spremembe pocasne in imajo velik pomen v dramaturgiji predstave. Klovn nima zapletene psihologije – zelo se razveseli vsakega uspeha, zelo se razneži, ko vidi lep cvet, neskoncno je žalosten, ko ga gledalka, v katero se je tisti trenutek neskoncno zaljubil, zavrne. Hitro menja zelo intenzivna custva in jih neprestano odprto deli z obcinstvom. Ta custva pa izraža intenzivno s telesom in manj z obrazno mimiko. V klovnovskem žargonu temu recemo fizikalizacija custev. Primer: ce je klovna strah, se mu tako tresejo kolena, da komaj hodi. Pri tem lahko ostaja obraz precej nevtralen, vcasih celo izraža drugo custvo – npr. mirno zdolgocasenost. Klovnovski lik ima lahko nekatere znake, ki kažejo na to od kod prihaja. Tako nekateri klovni nosijo urejene, elegantne obleke, kot bi pripadali višjim družbenim slojem, nekateri se oblecejo kot ribici, zdravniki, uciteljice … A take obleke bolj kot dejansko zgodovino in izkušnje lika oznacujejo željo klovna, da bi pripadal višjim slojem, da bi bil ribic, da bi bil zdravnik, da bi bila uciteljica … Ti kostumi oznacujejo kaj si klovni predstavljajo, da so, saj njihovo obnašanje takoj razkrije, da to niso, saj nimajo ustreznih spretnosti in znanj. Pridobivajo jih šele pred obcinstvom in z obcinstvom. mag. Tomaž Lapajne Dekleva Društvo za sodobno klovnovsko umetnost V nedeljo, 11. aprila 2021, smo YouTube kanalu Zavoda sv. Stanislava premierno predvajali literarno-glasbeni recital z naslovom »Vec kot slutiš, nosiš v sebi«, ki so ga posneli ucenci Glasbene šole v Zavodu sv. Naslovni verz iz pesmi Jožeta Udovica, nekdanjega zavodarja, nas na simbolen nacin nagovarja in vabi k odkrivanju dragocene kulturne dedišcine, ki nam je zaupana in iz katere lahko ustvarjalno živimo. Del literarne in glasbene zapušcine Zavoda sv. Stanislava smo želeli predstaviti že jeseni ob Dnevih evropske kulturne dedišcine, slab teden pred predvideno izvedbo pa nam je nacrte prekrižal drugi val epidemije. Po ponovnem odprtju glasbene šole so ucenci posneli skladbe skladateljev, ki so povezani z zavodom. Nekateri med njimi so se tu šolali ali bili profesorji že v predvojnem obdobju, drugi so napisali skladbe za krstne izvedbe dijakov tudi po ponovni ustanovitvi zavoda. Med skladatelji sta tudi sedanja profesorja glasbe Damijan Mocnik in Tine Bec. Program povezujejo recitacije izbranih pesmi predvojnih zavodarjev, ki so se pozneje uveljavili kot pesniki, pa tudi nekdanjih dijakov Škofijske klasicne gimnazije. Prijazno vabljeni k poslušanju. ViSoKDRžaVniŠKiobiSKVZaVoDuSV.STaniSlaVa Na dan Zemlje, 22. aprila 2021, smo v Zavodu sv. Stanislava gostili visok državniški obisk. Obiskala sta nas predsednica Helenske republike ga. Katerina Sakellaropoulou in predsednik Republike Slovenije g. Borut Pahor, ki sta se srecala z dijaki dveh grških oddelkov Škofijske klasicne gimnazije. Predsednico in predsednika sta ob prihodu sprejela direktor mag. Anton Cesen in ravnatelj Simon Feštanj. Osrednji del obiska pa je bil pogovor z dijaki, ki se je odvijal v prijetnem ambientu parka pred zavodom. V skupnem pogovoru so se predsednika in dijaki najprej dotaknili skupne obletnice obeh narodov – 200-letnice grške neodvisnosti in 30-letnice slovenske samostojnosti, v nadaljevanju pa so se posvetili “zeleni digitalni prihodnosti”. Dijaki so za visoka gosta pripravili vprašanja s podrocja okolja, digitalizacije, zelene ekonomije, evropskega nacina življenja in vprašanja migracij ter pomena demokracije znotraj Evropske unije. Ob zakljucku srecanja sta se predsednika podpisala v zavodsko knjigo gostov ter prejela albuma likovnih izdelkov, ki so jih za to priložnost ustvarili otroci iz Vrtca Dobrega pastirja in Osnovne šole Alojzija Šuštarja. zadnjem letu na daljavo nismo izvajali samo pouka, pac pa tudi vecino seminarjev za pedagoške delavce, ki jih organiziramo na podlagi bogatih lastnih izkušenj in s pomocjo zunanjih sodelavcev. Kljub omejitvam, ki jih s seboj prinese spletna oblika seminarjev, so bili udeleženci z izvedenimi programi zelo zadovoljni. Seminarje z razlicnih podrocij nacrtujemo tudi v šolskem letu 2021/22, program bo kmalu objavljen na http://seminarji.stanislav.si/. Vse zainteresirane vljudno vabimo k udeležbi. Stanislava Zbrala Irena Jamnik Aktualno DobRa KonDicija Du VižMaRje – bRoD V Društvu upokojencev Vižmarje – Brod ohranjamo – zapišem z radostjo – dobro clansko kondicijo. Morda ne v fizicnem smislu, saj se staramo tudi mi, clanice in clani, pac pa v smislu pripadnosti društvu. Lanskoletno »epidemiološko« leto smo prebredli izvedbeno skromno, kakor pac vsa društva in še marsikatera druga organizacija prav tako. Zgolj naši zavzetosti za pozornost na zacetek organiziranja društva se lahko zahvalimo, da smo bili eni redkih v državi, ki smo lahko opravili sejo zbora clanov s fizicno prisotnostjo clanstva in ne zgolj dopisno. Proslavljali smo 40- letnico delovanja in imeli zbor clanstva na predvecer ustanovitve; že zadnjega januarja 2020. No, letošnja seja je bila dopisna tudi v našem društvu. Zaradi še vedno trajajoce epidemije pa je odpadel družabni del zbora. Priprava porocil in nacrtov pa ni bila nic drugacna kakor v preteklih letih. Razlika je bila le v tem, da je porocilo upravnega odbora, ki je najdaljše od vseh treh porocil, v prejšnjih letih prebral predsednik na preskok. Clanstvo, ki uporablja e- pošto, prejme gradivo na svoje uporabniške naslove neposredno in je zato seznanjeno s celim porocilom upravnega odbora, drugo clanstvo pa lahko prebere tiskani izvod gradiva v pisarni društva. Razlika je bila letos tudi v tem, da je dopisna seja zbora clanov trajala pet zaporednih dni, s fizicno prisotnostjo clanstva pa je koncana v enem veceru skupaj z družabnim delom. In zakaj v uvodu pišem o kondiciji clanstva? Zato, ker so bili skoraj vsi kazalci, ki kažejo na pricakovanja v naslednjem poslovnem letu, za društvo slabi ali celo odbijajoci. Na zacetku letošnjega leta še nic ni kazalo na konec epidemije, struktura clanstva je napovedovala, da se bo povprecna starost dvignila na nekaj manj kot 80 let, število clanic in clanov, ki v božicno-novoletnem obdobju prejmejo simbolicna darila pa bi se – ce bi obnovili clanstvo prav vsi iz leta 2020 – povecalo kar na 53,5 %. Na podlagi teh treh napovedi smo bili prisiljeni tudi v našem društvu povišati letno clanarino na 12 €, zvišati pa smo bili prisiljeni tudi starostno mejo upravicenk in upravicencev do božicno-novoletne obdaritve na 81 let. Zaradi teh nepriljubljenih sklepov in zaradi še vedno trajajoce epidemije, ki preprecuje organiziranje in izvedbo skoraj vseh nacrtovanih aktivnosti društva, smo v upravnem odboru pricakovali zelo velik osip clanstva. Financni nacrt smo zato opredelili z izhodišcno postavko, da nas bo v letu 2021 samo še 350. Toda zahvaljujoc predvsem zavzetim poverjenicam društva, ki so: Dragica CEROVAC, Štefka TURHA, Vida ULAGA, Irma VACA, Lojzka VIDE in Zdenka ŽIGER, se moremo zahvaliti, da naše clanstvo najbrž ne bo padlo pod 400 oseb. Novinki Irmi je pri tem pomagala tudi dotedanja dolgoletna poverjenica Marija VOLC. Zaradi strahu pred širjenjem okužbe s »koronežem« se je raznos božicno-novoletnih daril razvlekel v nekaterih primerih še v januar, poleg tega pa vecinoma niso uspele pobrati socasno z obdaritvijo še clanarine za leto 2021. V mnogih primerih so darila odložile poverjenice kar na hišni oz. stanovanjski prag, pozvonile in tistemu, ki je odprl vrata, z razdalje povedale, da so prinesle darilo društva. Zaradi tega so pa morale k obdarjencem še enkrat ob koncu zime, da so pobrale clanarino in (v dolocenih primerih) še letni prispevek za ZDUS-in Vzajemni posmrtninski sklad. Previdni fizicni stik pa je bil vseeno potreben in sicer zato, da so se vplacevalci podpisali v seznam vplacnikov. V letošnjem letu se je mocno povecalo vplacevanje clanarine – in tudi dajatve za ZDUS-in Vzajemni posmrtninski sklad – z neposrednim vplacevanjem na transakcijski racun društva, zaradi cesar je imela na prehodu z enega na drugo poslovno leto vec dela še blagajnicarka društva. Neposrednih vplacil v blagajno društva med uradno uro je bilo opazno manj kot v preteklih letih. Razumljivo, saj smo bili prisiljeni ukiniti dežurstvo v pisarni. Uradno uro smo imeli samo zadnja dva torka januarja in prva dva torka februarja 2021. Pa še ob teh dneh smo morali postopati po navodilih NIJZ, kar je pomenilo, da so cakajoci na vplacevanje stali na stopnicah pred zgradbo, kjer je pisarna. No, zadnjega aprila je po statutu našega društva konec prehodnega obdobja za obnovitev clanstva. Clanarino je vplacalo 396 clanic in clanov, še šest pa jih je napovedalo, da bodo placali v kratkem neposredno na TRR društva. Seveda naknadnih vplacil ne bomo zavrnili! Poleg njih so dobrodošli tudi vsi drugi, ki z nami optimisticno zrejo naprej in si želijo druženja v atraktivni družbi našega clanstva, saj novince sprejemamo v društvo vse leto. Marko Koracin, st. Stan za (naj)mlajše P o b a r va j k ot p o k až e r ac u n : Rdeca = 1 Crna = 4 P o m a g aj A l ja ž u d o t o r b e U g a n k a: Trn ni, pa vendar zbode, Živa ni, pa vendar dela, Skozi uho ji vtakni nitko, Pa bo luknja kmalu cela. (Šivanka) Poletje s knjigo kontekst, do raziskovanja aktualnih literarnih tem ter v prostrana prostorja brezmejnih knjižnih svetov. že v prejšnji številki smo vas povabili, da sodelujete pri natecaju za najboljšo zgodbo ZgoDbe Mojega KRaja: spomini na šolske dni in k sodelovanju pri Robinzonijadi v informacijski džungli. MaCeK V žaKlju VKnjižniciŠentvid pripravljamoskrita poletna branjaMacekvžaklju,ki ponuja nekoliko starejšo literaturo, a gre za med. Paketi so oblikovani po zvrsteh, namenjeni so otrokom, mladostnikom in odraslim. Bralci si izposodijo zapakirane vrecke po izboru knjižnicarja in šele doma ugotovijo, kaj so dobili. Izposoja traja tri tedne, z možnostjo podaljšanja. Ko boste izbirali pocitniško branje ali zagrabili »Macka v žaklju«, naj se vam oko pomudi tudi na razstavi nagrajeni del na temo »Moja domovina je moja država«, ki jo je Društvo Blaž Potocnikova citalnicapripravilo v sodelovanju s Knjižnico Šentvid. V poleTneM CaSu lahKo Knjižnico obiŠCeTe v ponedeljek in sre-do med 8. in 15. uro ter torek, cetrtek in petek med 12.30 in 19.30 (velja od 21. 6. do 28. 8. 2021). Ana Zdravje – Vodja knjižnice Šentvid Knjižnica Šentvid Mestna knjižnica Ljubljana | Knjižnica Šentvid| Prušnikova 106| 1210 Ljubljana Šentvid T:+386 (1) 308 52 10 | M: +386 (31) 311 498 | www.mklj.si Komaj cakamo, da se spet srecamo na predstavi za otroke! Vec kot eno leto je že, odkar smo se zadnjic družili v dvoranici Vižmarje-Brod. Pogrešamo vas! Kot vse kaže bomo letošnjo jesen spet skupaj na predstavah za otroke! Komaj cakamo! Tako kot pred epidemijo, bomo od septembra dalje pripravili vsak mesec drugo predstavo za otroke. Vas pa vabimo, da prisluhnete našima dvema radijskima igrama, ki sta na voljo na Youtubu: Od kod si, kruhek? in Hop v pravljico. Ali pa vzamete v roko slikanico Od kod si, kruhek? in si po njej doma sami specete dišec kruh … Ostanite zdravi in veseli! ustvarjalci Gledališca Unikat Poletne glasbene dneve GCZZ. S K O CI Z N A M I V G UN CL J E.