------    331------
Žensko življenje in ženska ljubezen.
Prosto po nemškem. 1.
Kar njega ste zazrle
Slepe* ste mi oči; Saj drug noben ko dragi
Pred njimi ne stoji. V bedečih svojih sanjah
Ga vidim vsaki čas, Temino razjasnuje
Njegov premir obraz.
Brez luči in brez barve Krog mene scer je vse,
------332    -----
Ne maram več za igre,
Prijazne sestrice; O rajše bi plakala
V samotni izbici — Ear njega ste zazrle,
Slepč ste mi oči.
2.
Najlepši je predragi, Je mil ino kreplk,
Prečvrste je postave In hraber je junak.
Na modri tam višavi Se zvezdica blišči,
Tako na mojem nebu Predragi mi sveti.
O hodi svoje poti,
Okinči lepi dom, Le videti te hočem,
In blaga — tužna bom!
Da vedno za-te molim
Tega cel6 ne veš, Poznati nizke dekle
Visoki tudr ne smeš.
Iz deklic najžlahnejšo Si v zakon moraš zbrat',
Blagosloviti hočem Presrečno tisočkrat.
Od radosti velike Točila bom solze —
¦v
Ce zraven tudi poči Ubogo mi srce!
3.
Ali so sladke le sanje, Al se zbudila bom 'z njih;
Ali je vendar resnica, Mene je snubil iz vsih?
Menda je milo izrekel:
„Draga, na veke sem tvoj",
Menda — al to so le sanje, Zmota igra se z menoj.
Da bi umrla v omami, V njej me je ljubi objel,
Da bi me angelček smrti Sabo vrh nčba zdaj vzel!
4.
O prstan moj na roki, Obroček, ti, yz zlati!
Pobožno te poljubim Poslan si mi  z neba.
Minulo je detinstvo, Zvenel njegov je cvet,
Samotni, zapuščeni, Ogledala sem svet.
O prstan, ti, na roki Obroček lep in mil,
Ti še le si predragost Življenja mi cenil.
Le njemu bom služila, Le njemu podelim
Prerevno svoje bitje In česar si želim.
O prstan moj na roki, Obroček, ti, 'z zlatd!
Pobožno te poljubim Poslan si mi 'z neba.
5.
Strezite sestre
Srečni nevesti
Danes s pripravno rok6;
Venčajte glavo
Z mirto cveteco
Krog in okrog mi lepo.
Zmiraj veselo, Zmiraj preblažno Bilo pri njem je srce, Dragi je vedno Gorko zaželel Slave današnjega dne.
Pojte na pomoč, Sestre, spodite Čudni, neznani nemir; Da ga pozdravljam S čistim očesom, Njega, blaženstva izvir.
Zdaj se približa
Ženin predragi,
Solnce, o, daj mi svoj svit!
Njemu se nagnem
Krotko, ponižno
Hočem pokorna mu bit'.
Rožice mlade
Njemu trosite,
Cvetje naj raste pred njim;
Z Bogom, ve sestre,
Srečna, otožna,
Blaga! — se vam poslovim.
6.
Zakaj me ogleduješ,
Začuden in zavzet', Kar solzice prelivam,
Tega ne veš umet'? Naj trepeteva solza,
Saj za-njo mi ni mar, Ker biser ta presvitli
Je le veselja dar.
Kak težko mi je srce,
In kak se veseli, Izreči, kar občutim,
Mi manjka skor moči. O pridi k meni, dragi,
In skrivaj si obraz, Natihoma šeptala
Veselja bodem glas.
Zakaj, da milo plakam,
To menda, zdaj umeš; Al videti solzice,
Predragi, več ne smeš. Zatorej te objamem,
Pritiskam na srce — O, čuti, kako tolče,
Kak7 sladke so solze.
Tu le pri moji posflji Je majhen, miren kraj,
Tu le bo stala zibel In v njej še sanja zdaj.
------   333   ------
Al jutri bo zoriio
In sanja več ne bo, In tvojo bo podobo
Zagledalo ok6.
7.
PočivajTna srcu mi, dete, sladk6, Ti, moje veselje, ti, moje neb6.
Ljubezen, ljubezen je radosti dom, To vedno sem rekla, trdila to bom.
Slavila življenje sem srečno nekdaj, Al bitje preblažno mi še le je zdaj.
Le ona', ki ljubi, ki skrbno goji Otroka, ki lepo ko roža scveti,
Le mati pozna, in le mati ume Ljubezen nebeško in srečo zemlje.
O mož je prereven, ker dano mu ni, Občutiti radost, ki ženo blaži.
Kak sladko me gledaš, kako se smehljaš Al mamico svojo že, ljubček, poznaš?
Počivaj na srcu mi, dete sladko, Ti, moje veselje, ti, moje neb6!
8.
Prvikrat si me užalil,
Toda stri si mi srce; Neusmiljen, saj počivaš
V temni raki, o gorjž!
Zdaj poglede le pobešam,
Ker veselje vse je preč, Sem ljubila, sem živela —
Ino živa nisem več.
Tiho hočem žalovati,
Palo zagrinjalo je; Z Bogom radost, z Bogom sreča,
Bod'te zveste mi solze!
9.
Hči edine hčere
Dete sprelep6, Tebe blagoslavljam
Z velo zdaj rok6. Tvoje je življenje,
Svet ti je odprt, Mene skor objela
Bode bela smrt.
Lase imam sive,
Lica bleda zdaj, Mlada in cveteča
Bila sem nekdaj. Srečno sem ljubila
Poročila se — Tudi ti boš stara,
Leta le hite.
Naj hitijo z Bogom
— Vse je le bežnost — Toda vari skrbno
Srca si mladost. Vedno rek ponavljam,
Rek poprejšnjih dni: Sreča je v ljubezni,
In ljubezen v nji.
Ko sem ga zgubila,
Ki mi bil je svet, Sem gojila zvesto iiSe ljubezni cvet. Hrabro podpirala
Strto sem srce, Iskrice ljubezni
Starki še svetč.
Hči edine hčere
Dete sprelepo, Tebe blagoslavljam
Z velo zdaj roko: Ako srce poka
Le junaško stoj, Bol ljubezni nosi
Ko zaklad seboj.
Luiza Pesjak-ova.