—    150    —
Premišljevanje
narave in previdnosti božje v nji.
Poslovenil Mihael Verne.
Luna.
Luna je svet na neba, ki se naši zemlji s soncora vred prav dobrotljiva skazuje. Ia ko bi tudi sama na sebi prevdarjanja vredna ne bila, bi zaslužila vendar zastran veličin korist, kijih naša zemlja od nje dobiva, vso našo pazljivost. Ze z golimi očmi zapazimo lahko vse prikazni na lani. Temen svet je, in njegova razsvetljena stran je vselej proti soncu obernjena. Da je temen svet okrogle podobe, ki svetlobo od sonca dobiva, nas to lahko prepriča, da se njegova svetloba množi in manjša. Verti se okrog zemljo in doverši svoj tek v 27 dneh in nekoliko urah. — Kar pa na luni z golimi očmi lahko vidimo, ni ravno najvažniše — mnogo važoišega se je s pomočjo daljnogledov in natanjčnih obračunov znajdilo. Koliko hvale smo dolžni možem, ki so se, naše znanosti pomnožiti in čast vsigamogočnega Stvarnika med ljudmi razširiti, s takim preiskovanjem trudili, po kterem smo v stana si naj visokejše zapopadke o nebnih svetih za-dobiti! Iz njih težavnega ogledovanja vemo sedaj, da je lana, ki ji iz nevednosti velikost kakošne sklede da-jamo, v primeri z zemljo znamenite velikosti. Poveršje lune znese skoraj 663.042 štirjaških milj, in je tedaj le štirnajstkrat manjše, ko poveršje zemlje. — Dasiravno je med vsimi planeti naši zemlji naj bliže, je vendar 50.000 milj dalječ od nje. — Na poveršja mesca se kažejo razne lise, ki se tudi z golimi očmi lahko vidijo. Nektere so blede in temne, nektere pa svetle, kakor več ali manj svetlobe nazaj mečejo. Svetlejše lise niso najberže nič drazega ko hribi, ki svojo visokost a senco kažejo, ki jo vedno od sonca proč delajo. In manj razsvetljeni kraji so znabiti morja, ki po svoji naravi veči del žarkov skozi se puščajo in jih le malo nazaj mečejo.
Te zapazke, zoper ktere se ne da nič pametnega ugovarjati, nam ne kažejo lune tako majhne, kakor ne-kteri mislimo. Marveč nam velikost, daljnost in vsa narava tega sveta na nebu nov dokaz nezmerne mogočnosti in modrosti našega Stvarnika lahko v roke poda. Al kaj, da bi ne imel toliki planet, ko je luna, nobenega druzega namena, ko da nekoliko noči našo zemljo razsvetljuje? Kaj — da bi bil Bog ta svet, ki je naši zemlji tako močno podoben,  in ki je najberže  iz  enake
snove ko naša zemeljska krogla, le zato vstvaril, da bi odtok in pritok morja na zemlji pospeševal in prebivav-cem zemlje še nektere nam neznane koristi napravljal? Kaj — da bi poveršje kakšnega sveta, ki nekoliko mi-lionov štirjaških milj znese, prazno in brez živih stvari bilo? Kaj — da bi bil neskončni Bog ta prostor pust in prazen pustil? V resnici, to bi se z modrostjo in dobrotljivostjo božjo nikakor ne skladalo !
Ker pa to spoznanje še ni dognano, ostanimo le pri koristi, ki jo luna naši zemlji deli. Kako očitno se razodeva modra previdnost božja za človeka! Temu svetu je Bog tek tako blizo okrog zemlje določil, da ji sam več svitlobe daja, ko vse nepremične zvezde skup. S tem je ne le naše veselje, temuč tudi naše vgodnosti pomnožil, ker nam mesečna svetloba na naših potih ia pri naših opravilih prav koristno streže. In v koliki zmoti bi bili glede letnega računa, ko bi nas ne bile spremembe lune, ki se tako redoma gode, čas vrediti in preračuniti naučile? Računi učenih nas sicer truda oprostijo, da nam ni treba zavolj tega lune in njegovih sprememb ogledovati. Al brez ogledovanja luninega teka bi bile vse koristi koledarjev nemogoče.