telo: XXXV/ clecsmbsr'2o5-l GOZDNO GOSPODARSTVO SLOVENJ GRADEC D.D _ B Poštnina plačana pri pošti Slovenj Gradec Cena 800 tolarjev naslovna tema 50 let urejanja gozdov gozdarstvo Prednovoletni klepet kmetijstvo Steljeraja na Ledrovi kmetiji zdravstvo % ■ • - mC v i c Zdravilni viri sadja in zelenjave Ob novem letu 2005 Zaključek leta ali konec nekega časovnega obdobja je le trenutek in kamenček v mozaiku življenja posameznika in prav tako le trenutek v mozaiku našega podjetja, v okviru katerega nas kot posameznike združuje skupen cilj, to je oskrbovati ljudi z lesom za njihove bivalne in energetske potrebe. ki nenehno pospešuje potrebo po razvoju, prilagajanju in znanju. Zato je nujno, da večkrat in ne samo ob zaključku leta preverjamo svoje cilje in poti do njih. Pot do cilja je pomembnejša od cilja samega. Po njej nikoli ne hodimo sami, čeprav je v podjetju posameznik še vedno najpomembnejši in edini, ki ustvarja vrednost. Vendar pogosto pozabljamo, da je človek v svojem osebnem razvoju najprej skupinsko in šele nato posamezno bitje. Sožitje z drugimi je prvotnej-še kot samostojnost. Ljudje imamo veliko skupnega, toda nekatere lastnosti pripadajo le posamezniku. V življenju nikoli ne srečamo človeka, ki nas ne bi v neki lastnosti prekašal. Zlitje različnih last- nosti posameznikov v uglašen tim, kot ga poznamo v vrhunski športni ekipi ali glasbenem ansamblu, je za doseganje zastavljenih ciljev po načrtovani in ubrani poti danes nujen tudi v podjetju. V upanju, da ste v letošnjem letu uresničili svoje osebne želje in dosegli skupne cilje v okolju, v katerem živite in Značilnost poslovanja današnjega časa je vse večja hitrost in nenehne spremembe, ki povečujejo negotovost našega življenja in zato terjajo nenehno prilagajanje nanje. Generator sprememb je vsekakor današnji trg, Ko leto 2004 počasi zapira svoja vrata, se skozi misli utrnejo trenutki, ki so zaznamovali mejnike na gozdarski poti preteklega leta. Pot Zavoda za gozdove Slovenije je zaznamovala izdelava ustvarjate, Vam želim sreče in zdravja, da boste lahko svoje izvirne elemente prispevali v skupni mozaik. Direktor Gozdnega gospodarstva Slovenj Gradec d.d. Silvo PRITRŽNIK, univ. dipl. inž. gozdove Slovenije s statusom javne gozdarske službe pridobiva na svojem namenu in postaja pomemben dejavnik strokovnega dela ne samo v gozdovih, temveč tudi v gozd- vizije razvoja, ki bo značilno vplivala na našo organizacijo in delo v prihodnje. Najpomembnejši jubilej je gotovo petdeset let gozdnogospodarskega načrtovanja. Pred pol stoletja je bil izdelan prvi gozdnogospodarski načrt v enoti Mislinja. Pomemben mejnik je vstop Slovenije v EU, ki je lastnikom prinesel dodatna sredstva pri sofinanciranju vlaganj v gozdove. Izdelali smo vso potrebno dokumentacijo in izvedli kontrolo. Na drugi strani smo morali finančna sredstva za delovanje javne gozdarske službe pridobivati s pomočjo lobiranja politike, saj je gozdarski del Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano na tem področju popolnoma odpovedal. No, pa saj to ni prvič ... EU prinaša poslovne novosti na področju ekonomije in uprave, gozdarji pa lahko v zameno brez sramu ponudimo strokovna načela sonaravnosti, ki so med vodilnimi v Evropi. Sprejet Zakon o divjadi in lovstvu naj bi prinesel spore med lastnike zemljišč in lovce, pa so se za meje lovišč sprli lovci kar med sabo, čeprav niso lastniki ne zemljišč ne divjadi. Vlada Republike Slovenije je v celoti sprejela predlog mej med lovišči, ki ga je pripravil Zavod za gozdove Slovenije. Pomembno pa je dejstvo, da je koroška regija dobila lovsko-upravljavsko območje in da bo naša območna enota izdelovala dolgoročne in letne lovsko-gospodarske načrte. Zavod za gozdove Slovenije po novem zakonu upravlja kar z desetimi gojitvenimi lovišči, kar mu daje večji vpliv in moč tudi na tem področju. Pomemben mejnik v preteklem letu bi lahko označili otvoritev gozdnih učnih poti na Rahtelu v Slovenj Gradcu in pri Lopanu v Mislinji. Nekateri uslužbenci Zavoda so neumorni pri iskanju novih izzivov pri stikih z javnostmi. V preteklem letu smo intenzivno sodelovali pri projektu Natura 2000, republiškemu projektu o biomasi, aktivni so bili študijski krožki, pripravili smo strokovni predlog varovalnih gozdov in gozdov s posebnim namenom in še marsikaj bi lahko našteli. V leto 2005 vstopamo z veliko mero optimizma, saj Zavod za nem prostoru. V prihodnjem letu pričakujemo izvajanje zakonskih nalog naravovarstva, ki so opredeljene že v sprejetem Zakonu o ohranjanju narave, kar za nas predstavlja nove obveznosti in nov izziv hkrati. Preden dokončno zapremo vrata za letom 2004 in se še zadnjič ozremo na prehojeno gozdarsko pot, naj se iskreno zahvalim vsem sodelavcem, članom sveta območne enote, kolegom iz Gozdnega gospodarstva, poslovnim partnerjem, strokovni javnosti, predvsem pa lastnikom gozdov za tvorno in plodno sodelovanje v preteklem letu. Vodja OE Slovenj Gradec spec. Milan Tretjak, univ. dipl. inž. gozd. fihvrnik Ob petdesetletnici gozdogospodarskega načrtovanja 9 Vodja OE Slovenj Gradec, spec. Milan Tretjak, univ. dipl. inž. gozd. Načrtno ravnanje z naravnimi resursi ne more in ne sme biti samo odgovornost stroke, temveč obveza širše družbene skupnosti. To smo dolžni ne samo sedanjim, temveč tudi bodočim rodovom. Kratkoročni cilji dnevne politike nikoli ne vključujejo dolgoročnega pomena naravnih resursov, saj naravni procesi presegajo okvire štiriletnih mandatov politike. V tem segmentu je konflikt med stroko in politiko neizbežen. Najpomembnejše je upoštevanje dejstva, da mora dolgoročnost načrtovanja presegati kratkoročnost političnih interesov. Povojna leta »frontnih brigad« gozdarstvu niso bila naklonjena, povojna obnova gospodarstva je temeljila predvsem na industrializaciji. Gozdarji, ki so pričeli z načrtovanjem v slovenskih gozdovih pred pol stoletja, so bili vizionarji, saj so ravno v obdobju povojnega razvoja uspeli postaviti temelje gozdarskemu načrtovanju. V tistih obdobjih so se rojevala temeljna načela gozdarske stroke: trajnost, sonaravnost, večnamenskost, naravno ravnotežje itd., ki so jih ob koncu prejšnjega stoletja s pridom uporabile in gozdarstvu brez sramu »ukradle« druge stroke (agronomija, ekologija, lovstvo itd.). Ti spontani postopki sorodnih dejavnosti pa na drugi strani dokazujejo, da so bile usmeritve gozdarske stroke pravilne. Bistvo načrtovanja v gozdarstvu so njegovi učinki in rezultati, saj vendar ni in ne more biti samo sebi namen. V uvodnih mislih ni prostora za dokazovanje učinkov z numeričnimi ali besednimi argumenti. Vzemimo si čas in poglejmo koroške gozdove. Če niste prepričani, da so v dobri kondiciji, stopite nekaj kilometrov čez mejo v sosednjo Avstrijo ali v katero bližnjo drugo državo EU. Vse vam bo v trenutku jasno! Največ] a prednost načrtovanja I je v njegovi fleksibilnosti. Dol- 1 goročno je lahko uspešno le, če ;| se spreminja v prostoru in času j ter prilagaja potrebam razvoja j sodobnega človeka. Gozdar- M stvo se ni pričelo leta 1950 niti 1 končalo leta 1990 pa tudi ne J leta 2004, ko smo vstopili v EU. j Gozdarska stroka mora s per- j manentnim strokovnim uspo-|| sabljanjem in novimi postopki 1 vzpostavljati ravnovesje med 1 občutljivimi naravnimi resur-S si in vedno večjimi razvojnimi I težnjami v prostoru. Naloga ni 1 enostavna. Modrost načrtova-M nja je ravno v tenkočutnosti in 1 dolgoročnosti odločitev: včasih* je boljša nobena kot napačna. B>1 Vodje načrtovanja - gonilne sile načrtnega dela v gozdu Gorazd Mlinšek, univ. dipl. inž. 9‘ Zavod za gozdove Slovenije, Območna enota Slovenj Gradec Načrtovanje je poznano v gozdarstvu na območju Slovenije že več kot sto let. Prvi načrti so bili za gozdno posest rudnika živega srebra v Idriji izdelani že leta 1724, za nemoteno dobavo lesa za potrebe rudnika pa leta 1759. Gozd v preteklosti ni imel nobene vrednosti in nanj so mnogi lastniki gledali kot na lesno njivo. Nekateri med njimi pa so se za svoj gozd zbali, saj jim gospodarjenje z gozdom na golosečni način ni zagotavljalo trajnostnih donosov. Zato so pričeli z načrtno izmero lesnoproizvodnih gozdov in načrtnim planiranjem poseka. Izdelani so bili prvi delni gozdnogospodarski načrti za posamezne gozdne posesti. Okrog leta 1900 so v takratnih veleposestniških gozdovih na območju Kočevja in Postojne prešli iz golosečnega načina gospodarjenja na prebiralni način in temu primerno tudi načrtovali (polna premerba). Leta 1953 je Franjo Pahernik opravil inventuro državnih gozdov v Radljah ob Dravi, leta 1954 pa so taksatorji pod vodstvom Dušana Mlinška v mislinjskih gozdovih pričeli s sistematičnim načrtovanjem z uvedbo kontrolnega principa urejanja gozdov in uporabo metode prehodnih dob. Gozdarji so pristopili h kognitivnemu načinu načrtovanja. Izdelan je bil prvi sistematični gozdnogospodarski načrt GGE Mislinja za obdobje 1955-1964. Po tem obdobju so gozdarji pričeli spoznavati gozd detajlno in delati z njim s pomočjo gozdnogojitvenega načrtovanja. Gozdarska strokovna služba je torej pričela sistematično urejati in enotno načrtovati delo v slovenskih gozdovih pred petdesetimi leti. Predpogoj za dobro izvedbo dela pa so bili strokovno usposobljeni visokošolski gozdarski kadri, ki so se šolali v Beogradu in Zagrebu, saj v Sloveniji pred pol stoletja kljub najbolj gozdnatemu predelu skupne države gozdarske izobraževalne ustanove še ni bilo. Agronomija je imela prednost pred gozdarstvom. In prav ti gozdarski strokovnjaki, ki so uspeli po končanem šolanju dobiti službo doma v Sloveniji, so imeli veliko zaslug za ustanovitev srednje gozdarske šole in gozdarskega oddelka na Biotehniški fakulteti v Ljubljani. Dana je bila podlaga za pridobivanje strokovnih kadrov v gozdarstvu, s tem pa tudi možnosti za načrtno delo v gozdarstvu. Oblikovali so gozdnogospodarska območja, v katerih so pričeli z načrtnim popisom in načrtovanjem gospodarjenja z gozdovi. Uspeh tega dela je bil odvisen od celotne ekipe taksatorjev, predvsem pa od uspešnega dela šefa ali vodje načrtovalne službe. In kdo so bili in so še vodje ureditvene službe v petdesetih letih v gozdnogospodarskem območju Slovenj Gradec? Prvi se je sistematično lotil urejanja koroških gozdov takrat še univ. dipl. ing. gozd. Dušan Mlinšek, katerega je po zaključenem doktoratu v Švici in odhodu na Biotehniško fakulteto leta 1960 zamenjal Janez Koželj. Janeza Koželja je leta 1964 nasledil Janko Potočnik. Za Potočnikom se je leta 1980 spopadel z novim območnim ureditvenim načrtom Karel Zagorc. Najmlajši vodja odseka za načrtovanje v Zavodu za gozdove Slovenije - Območne enote Slovenj Gradec pa je Branko Gradišnik, ki po sodobnih metodah ureditvenega načrtovanja vestno planira že od leta 2001. Vsi štirje so univerzitetni diplomirani inženirji gozdarstva in vsak od njih je pripomogel, da so in da še bodo naši koroški gozdovi dobro gospodarjem in ohranjeni. E 50 let slovenskega gozdarstva kot vzor prave kulture človeške družbe Prof. dr. Dušan Mlinšek ■ Zdrav in spoštljiv odnos do gozda kot vrhunske tvorbe matere narave dobesedno pomeni resnično kulturo nekega naroda, ki mu je uspelo dojeti varstvo okolja (narave) s pomočjo ustvarjanja spoštljivega odnosa do drevesa in njegovega gozda in s tem do lastne domovine. Naravovarstven odnos do gozda Slovenije je vzor vsem dejavnostim človeka in je eden od edinstvenih primerov v Evropi. Začetki le-tega odnosa segajo v konec 19. stoletja z izvorom v postojnskih veleposestniških gozdovih in istočasno s preusmeritvijo gozdarstva na ekološka pota v državi Švici. Bistvo tega tako imenovanega sonaravnega ravnanja z gozdom (na slovenskem primeru) pa je v naslednjem: človek je na vsej svoji življenjski poti naravo in njene gozdove po svetu uničeval (z ognjem, z živino, s prekomernimi poseki itd.) in izzival protiudarce narave; in to počenja še danes. Le v redkih primerih je prišlo do streznitve (tudi ponekod v nekdanji Jugoslaviji), kar se je zgodilo v Sloveniji po končani drugi svetovni vojni - kot posledica preizčrpanosti gozdov in dojetja, kaj gozd v življenju narave sploh pomeni. Naj naštejemo nekaj bistvenih sprememb oziroma preusmeritev v odnosu in ravnanju z gozdom Slovenije. Gozd smo dojeli kot neprekos-ljivo stvarstvo narave in temu primerno tudi zastavili ravnanje z njim. Uvedene so bile negovalne metode ravnanja z gozdom, z drugimi besedami mehka tehnologija (npr. prepoved golosekov in vseh podobnih posegov v gozd). Negovalni odnos do gozda pomeni krepitev mnogo-namenskosti gozda, kjer gozd enkratno učinkovito opravlja življenjsko pomembne bistvene varovalne funkcije, socialne funkcije in hkrati tudi lesno- proizvodne funkcije za življenje v najširšem pomenu. Šele tako okrepljen gozd postane odlična sestavina življenjskega, torej tudi človekovega, okolja. Da bi tu uspeli, je bilo v Sloveniji z zakonom vpeljano ekološko knjigovodstvo na podlagi naslednjega premisleka: predhodniki so nam gozd uničevali, tega je konec; naša naloga je, da potomcem zapustimo zdrav gozd, seveda ob njegovi sočasni varčni rabi za sedanjega človeka. In to je uspelo. Temu primerno so bili poleg že omenjenega negovalnega odnosa podvzeti najrazličnejši ukrepi, in sicer: prepoved ekstenzivnih ukrepov v gozdu; prepoved paše; prepoved ste-ljarjenja v gozdu; iztrebitev koz kot največjega sovražnika gozda, itd.; pospeševanje domačih, rastišču primernih drevesnih vrst; krepitev lesne biosubstan-ce po količini in po strukturi. Količina lesne substance se je v Sloveniji v povojni dobi povečala od 50-70 %, povečala pa se je tudi površina gozda, saj je kmetijstvo marsikje opustilo svojo preveč izčrpano obdelovalno površino, kamor se danes zopet vrača zdrav gozd, ki ozdravlja s plugom in živinskim gobcem izčrpana tla. Povedano opozarja, da gozdarstvo v Sloveniji že dolga desetletja (lokalno tudi že stoletje) uporablja princip trajnosti, in to polifunkcionalnega gozda in gozdarstva. Princip trajnosti, ki se je v gozdarski stroki rodil že pred 300 leti (leta 1713) in se razvijal v polifunkcionalnost, danes pa človek ta princip na široki fronti šele poskuša uveljavljati. Slovensko gozdarstvo vztrajno sledi prikazani usmeritvi, čeravno v novi državi ni pravega posluha in dojemanja o povedanih dejstvih, ko prihaja vsa Evropa ter se čudi enkratnim uspehom slovenskega gozdar- stva. Uspehom, h katerim pa je odločno pripomoglo tudi razumevanje povojnih politikov, ki so imeli pred očmi predvojno opustošeno gozdnato krajino Slovenije. Vse premalo se namreč zavedamo, koliko truda in sredstev je bilo vloženih v vrednoto, ki se je razvila in ki jo je potrebno zavzeto in skrbno podpirati, da vse to ne bi propadlo. Posebej je treba poudariti, da je gozdarska stroka v Sloveniji začela z vso uspešnostjo uporabljati, in to na znanstven način, v gozdarsko znanost in prakso vgrajene odločilne pripomočke, kot je npr. etologija (temeljna znanost o principih zakonitosti življenja), ki jo je doumeti v delu z naravo, katere bistvena lastnost je nenehno preizkušanje in preverjanje - torej kot garancija za njeno uspešnost - ne pa togo uporabljanje formul, ki vodijo v kaos. V ta namen je slovensko gozdarstvo vpeljalo posebna pota načrtovanja za vse gozdove v Sloveniji, ki temeljijo na načelih etologije. Zahtevna naloga, brez katere uspešnega uveljavljanja načela trajnosti ne more biti. Za vse povedano služijo uspešnemu slovenskemu gozdarstvu spoznanja, kot nam jih nudijo znanosti, kot je htocenologija, nauk o rastlinskih združbah, kot temeljni orientaciji stroke, ki po tej poti spoštuje princip biodiverznosti, da se ne bi zgodilo to, kar se dogaja kmetijstvu Slovenije in Evrope, ki je ustvarila koruzna prostranstva - beri koruzno puščavo. Na osnovah povedanega v slovenskem gozdarstvu dojemamo, da je človek, takšen kot je, naravi nevaren tujek. Je potrat-nik energije, je pospeševalec naglice, je največji škodljivec v naravi. In ta človek, četudi kot takšen, vendar ne želi v plinsko komoro. Zato iščimo izhod! Sozvočje med ekologijo in ekonomijo! Kar je eno od načel slovenskega gozdarstva. Z drugimi besedami: ustvarjanje resnične kulture, za razliko od tiste, ki je v bistvu le psihično blažilo človeku in njegovi družbi (kot podzavestno blažilo njegove psihe, katera je bistvena sestavina življenja, ki pa je močno prizadeta z vsemi neumnostmi, ki jih človek počenja). Čemu ta zaključna ugotovitev? Zato, ker je slovensko gozdarstvo v sozvočju z naravo iskalo in našlo enkratno etično utemeljeno rešitev - torej pot k PRAVI KULTURI ČLOVEŠTVA - SOZVOČJE Z NARAVO IN Z NJENIM GOZDOM B 50 let tradicije - bogata dota za prihodnost Branko Gradišnik, univ. dipl. inž. gozd., Zavod za gozdove Slovenije, Območna enota Slovenj Gradec Divji petelin je prastara živalska vrsta in naša največja gozdna kura. Njegova številčnost niha. Po znanih podatkih je bil pri nas najbolj številčen med obema svetovnima vojnama. Po podatkih gozdarskega inženirja Sivica je bil odstrel petelinov v letih med 1920 in 1938 na približnem območju sedanje koroške regije naslednji: Številke zgovorno povedo, da je bil petelin nekoč veliko bolj številčen, kot je danes, ko njegova številčnost ne presega dosti števila največ ustreljenih petelinov v letu 1934. Živel je v večjih gozdnih kompleksih že od okoli 500 m nadmorske višine pa vse do 1500 m. Danes živi pretežno le še v gorskih gozdovih na nadmorski višini okrog 1400 m, čim dlje od človeka. Zgodi pa se tudi, da ta plašna gozdna ptica izgubi strah pred človekom. Nekateri petelini postanejo celo napadalni; druga- če se obnašajo kokoši, ki so krotke in se pustijo prijeti. Seveda je takšno obnašanje nenormalno. Raziskave so pokazale, da gre za hormonske motnje. Največ primerov nenormalnega obnašanja je v svatovskem obdobju in v tistih predelih življenjskega okolja divjih kur, kjer je vpliv človeka močnejši. V zadnjem obdobju poznamo več primerov nenormalnega obnašanja petelinov. Nekaj posebnega pa je petelin, ki se je lansko spomlad pojavil nad Otiškim Vrhom v lovišču LD Bukovje. Nekaj časa se je prestavljal s kmetije na kmetijo, potem pa našel »primeren« življenjski prostor na kmetiji Vrhovni-kovih, po domače na Pahar-jevi koči, kjer živi še danes. Zakaj se je ustalil ravno tu? Ga je pritegnilo okolje ali morda ljudje, ki živijo na tej kmetiji, njihov odnos in navezanost na divje živali, saj imajo doma že dvanajst let staro sivo vrano, ki se tako kot petelin svobodno giblje po bližnji okolici? Petelin preživi pretežni del dneva v bližini poslopij. Zjutraj pride redno po obrok hrane, ki ga čaka na določenem mestu. Če slučajno tam ni hrane, si postreže kar pri domačih kokoših. Poleg zrnja ima zelo rad tudi jabolka, grozdje in drugo zelenjavo. Podnevi najraje počiva na sadnem drevju ali brajdi. Z močnim kljunom poščiplje okrog sebe poganjke, da si ustvari primeren razgled in prostor za vzlet. Petelin naredi tudi nekaj škode, zato smo se na željo oškodovanca trije člani komisije za oceno škode po zavarovanih vrstah v začetku septembra oglasili na kmetiji in ocenili škodo. Lastnik se je predvsem bal, kaj bo, ko bo zrelo grozdje, ki ga ima zelo veliko, zato sem se pred trgatvijo ponovno oglasil. V primeru, da bi postal petelin na kmetiji preveč moteč, smo ga nameravali prestaviti drugam z namenom, da bi si morda našel novo življenjsko okolje, kjer z njim ne bi bilo več težav. S takim predlogom sem seznanil Vrhovni-kove. Povedali so mi, da bi ga zelo pogrešali, saj jih redno spremlja pri vsakdanjih opravilih na kmetiji. Pravilno so tudi ugotovili, da se v novem okolju ne bi znašel in verjetno bi kaj hitro postal plen človeka ali živali. Na koncu smo ugotovili, da je petelin v biološkem smislu za vrsto izgubljen. Je pa prava atrakcija imeti divjega petelina na dvorišču, česar bi si marsikdo želel. Tega se dobro zavedajo domači, ki zelo skrbijo zanj in pravijo, da naj le ostane, čeprav bo kakšen cvet na rožah in gozd na brajdi manj. Po naši oceni gre za mladega petelina v drugem letu življenja. Upamo, da bo preživel to in še kakšno zimo. Z zanimanjem bomo spremljali njegovo obnašanje spomladi v času rastitve in njegovo nadaljnjo življenjsko zgodbo. e V gospodarjevem naročju. Viktor Vrhovnik »Natura 2000« Ida Robnik V mesecu novembru je Koroško gozdarsko društvo organiziralo še en posvet, tokrat na temo »Natura 2000« s podnaslovom »Priložnost koroškega podeželja«. S svojimi prispevki so sodelovali predstavniki državnih služb s področja zakonodaje, javnih služb in naravovarstvenih organizacij. Člani društva so s številno prisotnostjo tudi tokrat pokazali, da so takšna predavanja željen način izpopolnjevanja in seznanjanja s procesi v naravnem okolju, predvsem pa sodelovanja pri kreiranju predpisov o varstvu narave in določanju načinov upravljanja s prostorom. S posvetom so koroško javnost želeli obvestiti o prizadevanjih za ohranitev živalskih in rastlinskih vrst ter habitatov, ki so redki ali ogroženi tudi zaradi dejavnosti člove- ka, o aktivnostih na področju, ki je v medijih manj popularizirano in prisotno. »Natura 2000« je omrežje varstvenih območij, ki jih evropske države že desetletja oblikujejo z namenom ohraniti biotsko raznovrstnost živalskih in rastlinskih vrst za prihodnje rodove. Varstvo teh živalskih in rastlinskih vrst izvajajo po direktivah o ohranjanju habitatov in ohranjanju prosto živečih ptic. Merila obeh direktiv je morala upoštevati tudi naša država, ko je določala območja pri nas, kar je bila tudi pridru-žitvena obveznost naše države pred vstopom v Evropsko unijo. Direktivi podpirata trajnostni razvoj vrst, ki jih želimo ohraniti, vendar pri tem ne izključujeta človekove dejavnosti, ki pa mora biti umna, naravi prijazna hb Besedilo in foto: Evelina Roglšek, prof. Polja, travniki, gozdovi, pašniki in še marsikaj drugega so del naše pokrajine. To so različni življenjski prostori ali življenjska okolja, kjer rastejo rastline, prebivajo živali in tudi mi - ljudje. Učenci in učiteljici I. in II. oddelka POŠ Ojstrica smo se v oktobrskem dopoldnevu odpravili na potep po gozdu in raziskovali njegove skrivnosti. Na potep smo povabili tudi lovca LD Dravograd, g. Mihelija, ki se je z veseljem odzval našemu povabilu. Pot do gozda ni bila dolga, saj našo šolo in širše območje Ojstrice obdajajo čudoviti gozdovi. Učenci so med potjo opisovali in prepoznavali gozdna drevesa, živali, gozdna tla idr. Ugotovili so, da je življenje v gozdu zelo raznoliko. Skupinska slika pred krmiščem, solnico in koruznico. in usmerjena v ohranjanje in podporo živim bitjem, posebej tistim, ki jih je človek s svojim posegom v naravo že razredčil. Slovenija je v del skupne evropske dediščine v program »Natura 2000« uvrstila 15.000 živalskih vrst, 6.000 rastlinskih vrst in 5.000 vrst gliv. Določila je 26 območij za ohranjanje ptic, 260 območij za ohranjanje habitatnih tipov in vrst. Tako je v omrežju skupaj 286 varstvenih območij, ki zavzemajo približno 36 % slovenskega ozemlja oziroma nekaj manj kot 720.000 ha. Koroška regija vključuje v ta projekt ca. 23.000 ha ozemlja oziroma 22 % celotne površine regije. Koroški gozdovi so izjemno pomembni za ohranjanje populacij divjega petelina, ruševca, gozdnega jereba, več vrst žoln in nekaterih ujed (so- kol selec, planinski orel). Imamo tudi kar 13.700 ha površin, pomembnih za ohranjanje nekaterih redkih in ogroženih živalskih in rastlinskih vrst. Območja bodo označena z vidnimi znamenji na določenih mestih. Narava, ki jo bomo ljudje s projektom »Natura 2000« ohranili, nam bo nudila priložnosti za številne dejavnosti na področju ekološkega pridelovanja hrane, ekoturizma in drugih naravi prijaznih dejavnosti. Take dejavnosti bodo tudi sofinancirane iz raznih evropskih in obmejnih skladov za te namene. Sicer bodo ljudje na teh območjih opravljali svoje dejavnosti in živeli kot doslej, vendar pa bodo morali upoštevati določene predpisane omejitve in ukrepe za ohranjanje redkih in ogroženih vrst. B illt Na potepu po gozdu G. Miheli nas je odpeljal do svoje zaprte lovske opazovalnice, da smo si gozd lahko ogledali tudi »z višine«. Učenci so bili nestrpni, saj je vsak hotel splezati po lestvi na vrh opazovalnice in sam doživeti nekaj trenutkov, kakršne doživljajo lovci, ko opazujejo živali in naravo. Lovec nam je pokazal tudi solnice, krmišča in koruznico. Opazili smo, da ima naš lovec že vse pripravljeno za krmljenje živali v dolgih zimskih dneh. Povedal nam je, da se pozimi skoraj vsak dan s svojim jazbečarjem odpravi na sprehod po gozdu, da pregleda krmišča in jih po potrebi napolni. Ogledali smo si še odprto lovsko opazovalnico, ki je namenjena za kratka opazovanja. Učenci so bili enotni, da je opazovanje narave in živali lepše iz zaprte lovske opazovalnice, saj je v njej bolj prijetno in toplo. Tudi g. Miheli je bil enakega mnenja. Ker pa brez bontona tudi v gozdu ne gre, smo ponovili še tega in obljubili, da se ga bomo držali. Za konec pa besede našega učenca, ki je rekel, da je bilo ta dan v gozdu zelo »fajn« in ko bo velik, bo lovec, ki bo lepo skrbel za živali in gozd. Na lovski opazovalnici je bilo zelo zanimivo. gozdarstvo Marjan Čuješ Najlepša je služba, ki jo opravljaš z veseljem in za katero bi se odločil še enkrat, če bi bilo mogoče življenje obrniti nazaj k njegovemu izvoru. Kar nekaj spominov me veže na tista daljna leta, ko sem začel služiti kruh kot poklicni šofer, pri tem pa se mi godi kot vsakomur, ki se nekaterih dogodkov rad spominja, medtem ko bi druge raje pozabil, pa ne more. Marjan Čuješ Šoferski izpit sem prvič opravljal v Mariboru in, kot se za osemnajstletnika tudi spodobi, padel. Od devetnajstih kandidatov je izpit opravil samo eden. V drugo mi je šlo odlično in kot sem pozneje izvedel, tudi prvič nisem delal usodnih napak, ampak jih je motila moja mladost, kajti zaupati tovornjak takemu zelencu takrat pač ni bila moda. Prometni zakon je imel kakih 30 členov in če si bil vprašan, o čem govori 16. člen, si moral vedeti, da so to križišča itd. Slike o razvrstitvah vozil in vsi cestni znaki so bili na črno-belih fotografijah. Na teoretičnem delu izpita bi verjetno tudi drugič pogrnil, če me ne bi predsednik komisije opomnil, da naj še enkrat pogledam, ali sem silili Šoferske zgodbe vozila res prav razporedil. Seveda jih nisem, ko sem pa dal prednost vozilu, ki se je nahajalo na prednostni cesti, ne pa konjski vpregi, kjer so se nahajali gasilci na nujni vožnji, sem pa njihove čelade zamenjal za mlečne kante, v katerih so kmetje nekoč vozili mleko. Opraviti vozniški izpit nikoli ni bilo lahko, ampak odgovarjati pred komisijo v živo, iz vseh mogočih vprašanj o prometu, je le nekaj drugega, kot pa v miru rešiti testne pole in počakati na rezultat, kakor je v navadi danes. Moj prvi tovornjak je bil »PIONIR«, večinoma preobložen za tiste dovoljene 3 tone. Pozimi sem iz hladilnega sistema spuščal vodo in nemalokrat zjutraj tudi olje iz motorja ter ga pogrel na domačem štedilniku, da sem motor sploh lahko zagnal. Akumulatorji so bili v tistih časih slabi. Motorje smo največkrat zaganjali na roko ali »kurblali«, kot se je tedaj temu opravilu reklo. V hladilniku nismo imeli »antifriza« pa tudi sredstev proti zamrzovanju šip ni bilo. Doma sem vzel platneno vrečko s kuhinjsko soljo in z njo odstranjeval led, ki se je nabiral v notranjosti kabine. Tudi zimskih gum ni bilo in z vsakimi smo vozili tako dolgo, da se je pokazalo platno, res pa je, da kontrole niso bile tako stroge niti tako pogoste. Nekoč sem spremljal nekega šoferja, ko je šel s tovornjakom na Primorsko po cement. Pa sva potrebovala za pot od Anhova do Postojne ves dan. Na tisti razdalji sva namreč imela kar šestnajst »gumi-defektov«. Naslednji dan pa do doma še dva. Takrat smo imeli še mehanične dvigalke in gume tudi ročno »pumpa-li«, zato so bili žulji na rokah šoferja vsakdanjost. Žulji so šoferje spremljali do uvedbe tako imenovanih »servovo-lanov« in drugih tehničnih pripomočkov, brez katerih si danes sodobnega avtomobila ne moremo več predstavljati. Je pa bilo na cestah veliko več tovarištva, kot ga je danes, kar je razumljivo, saj se tudi tedanji promet ne more primerjati z današnjim. V naslednjih vrsticah bom opisal nekaj dogodivščin, ki so vezane na cesto in moja šoferska leta, preživeta na njej. Leta 1961 sem peljal predstavnike KZ Prevalje na ogled kmetijskega sejma v Novi Sad in že v prvih urah vožnje sem moral trikrat pošteno stopiti Pred spomenikom na Fruški gori: Hudopisk, Čuješ, Jamni- Zadaj stojijo: Praper, Hudopisk in Jamnikar, spredaj kar, Sinreih m Praper. sta Sinreih in Čuješ, fotografiral pa je Broman. na zavoro, da sem preprečil najhujše. V večernem mraku smo v neki vasi blizu Ptuja srečali kmeta, ki je gnal na povodcu velikega bika. Ta se mu je tik pred srečanjem z nami iztrgal in planil na bližnje dvorišče. Trk z bikom sem sicer preprečil, na hrbet sam pa dobil oba sopotnika za menoj, ravno tako pa tudi direktor KZ, Alojz Jamnikar, na sosednjem sedežu. Vojaški džip je imel za potnike zadaj le vzdolžne klopi brez oprijemov. Medtem ko so moji sopotniki še ugotavljali, kakšno srečo smo imeli, sem tam blizu Borla opazil, kako se po cesti med žitnim poljem podita dva avtomobila. Bila sta brez luči, le po dvigajočem se prahu sem sklepal, da se bližata naši cesti z veliko hitrostjo. In res se je iz stranske ceste tik pred menoj pojavil avto, ki pa ni utegnil zaviti, ampak je s polno hitrostjo planil čez vozišče v žito na drugi strani ceste, medtem ko je zasledovalcu še uspelo ustaviti, ”—■ da ni treščil v nas. Zgodba z zaviranjem se je ponovila. Ko smo našli še očala kmeta Hu-dopiska (Rojaka s Stražišča), ki so mu vedno odpadla, smo se odpravili naprej v upanju, da bo poslej mir. Pa ni bilo tako. Blizu Varaždina smo naleteli na lepo, novo asfaltirano cesto in ko sem že jemal zalet za višjo prestavo, sem moral sunkovito ustaviti. Pred menoj se je pojavila rampa oziroma drog, postavljen na dve leseni kozi, na drogu pa je visela leščerba, ki pa ni gorela, zato je med dežjem na mokri cesti tudi nisem opazil. Le meter za to rampo je zijal glo- Viharnik bok jarek, poln vode. Najprej smo v temi tipali za očali z debelo dioptrijo, brez katerih bi imeli še slepega potnika, šele potem smo si dali du-ška. Tokrat je bilo tudi meni vroče, pa ne le zato, ker sem na svojih ramenih že tretjič gostil potnike z zadnjih sedežev. Za menoj sta sedela že prej omenjeni kmet Rojak in takrat še zelo mlad gozdar Viktor Sinreih, za direktorjem pa računovodja Praper in vsem poznani gozdar August Broman. Sicer pa je bilo pod črpalke in bifeja, g. Broman pa se je vrnil s kanto bencina, da sem se jim pridružil še jaz in poskrbel, da tudi avto do doma ni bil več žejen. Na vožnje z džipom s takratne Zadružne poslovne zveze iz Dravograda pa imam drugačne spomine. Zametki poznejšega avtoparka pri našem gozdnem gospodarstvu so nastali prav tam. S šefom avtoparka, g. Francem Gartnerjem, sva peljala neke potrebščine za delavce, ki so V Bistri leta 1981; ob kamionu je merilec Peter Blimen, dvigalo pa upravlja šofer Štefan Švab. tisto cerado v džipu veselo vzdušje, še posebej ob vrnitvi, ko je sopotnike že dajala žeja. Priganjali so me k hitrejši vožnji, jaz pa jim nisem hotel ustreči, ker sem varčeval z gorivom, saj so bile črpalke le vsakih 100 km, na prvi, kjer sem se hotel oskrbeti, pa niso imeli elektrike. Ker niso nehali izzivati, smo se zmenili, da meni ne bo treba iskati goriva, če nam poide. Pritisnil sem na plin in vozil 120 km na uro, kolikor je avto zmogel, in 2 km pred črpalko v Slavonskem Brodu, ki smo jo že videli, je pokašljujoče obstal. Če bi me poslušali, se to ne bi zgodilo. Med smehom so se peš in žejni odpravili do gradili cesto na Ponikvi blizu Doliča. Ko sem premagoval zelo strmo pot v neki globači, je izpod pokrova motorja buhnil plamen. Zaradi velike strmine se je iz uplinjača prelil bencin in na pregreti izpušni cevi zagorel. Globača je bila tako ozka, da nisva mogla odpreti vrat in izskočiti. Že sem naju videl, kako goriva pod tisto cerado, ko sem se spomnil, da lahko v takih slučajih pomaga, če pritisneš na plin, da motor posrka plamen nazaj skozi uplinjač, če le ne gori preveč. Bliskovito sem prestavil v vzvratno prestavo in spustil vozilo nazaj po tisti globači ter se tako rešil najhujšega, saj je motor med vrtenjem res posrkal vse plamene, ki so se še pojavljali. Ko sva že lahko izskočila, so pod pokrovom tleli le še kabli, ki pa sva jih pogasila z vlažnim mahom. Angel varuh je bil, kot že tolikokrat prej, tudi tokrat z menoj. Tudi pri vožnji z gozdarskimi tovornjaki ni manjkalo razburljivih dogodkov, pa bom opisal le zame najbolj pretresljivega. Ko sem peljal les za tovarno celuloze na Reberci v Avstriji, mi je nazaj grede pričela zmrzovati nafta v motorju in kar precej časa sem porabil, da sem očistil filtre in se že v trdi temi in gosti megli ves premražen odpravil proti domu. Zaradi slabe vidljivosti sem vozil zelo počasi, ko naenkrat zagledam utripajočo rdečo luč. Znašel sem se pred železniškim prehodom. Silen pritisk na zavoro je pomenil le, da je motor ugasnil, tovornjak pa se ni ustavil, ampak se je kot po sankah zapeljal na tire, medtem ko so se rampe spustile. Na tako poledico seveda nisem bil pripravljen. Kaj vse v tistih naj dalj-ših sekundah v mojem življenju nisem počel!? Motor je takoj stekel, kolesa pa so se na poledici vrtela v prazno. Mrzlično sem vklopil prednji pogon, pa ni pomagalo, nato še zadnjo diferencialno zaporo in plin do konca. Sreča je bila le v tem, da so bile rampe na tistem prelazu polovične in je bila pot pred menoj prosta. V silnem trušču vrtečih koles in cviljenju gum sem se začel pomikati po centimeter, ves zgrbljen za volanom in zaprtih oči, v pričakovanju silnega udarca prihajajočega vlaka. Odrešujoče bobnenje za menoj mi je povedalo,da se je tista bela žena s koso tokrat peljala na zadnjem vagonu in dopustila, da sem se 11/2004 gozdarstvo gozdarstvo ji s polževo hitrostjo s tistih tirov le umaknil. Domov sem prišel vkljub silnemu mrazu ves premočen, vendar srečen, da z menoj niso bili ostali člani moje družine, ki sem jih na zadnje daljše vožnje večkrat popeljal s seboj, ker so me sicer bolj malo videli. Šoferji pač nikoli nimajo kratkih delavnikov, ampak jim jih narekujejo potrebe, tako nekoč kot danes. Na cesti pa se doživijo tudi drugačne, bolj vesele zgodbe in če bodo objavljene, bom povedal tudi dve od mnogih, ki sem jih doživel. da še vedno mokre in umazane od tistega rdečega primorskega prahu. Še enkrat jih je moral oprati, jaz pa sem mu priskrbel likalnik, da jih je za tam v resnici ni bilo nikogar. Grozdje je bilo odlično, hlače g Dobnika so bile maščevane, od mlajšega kolega pa od trnja malce poškodovane. Neke jeseni sem s službenim vozilom peljal dva koroška zadružna komercialista zaradi prodaje krompirja, ki ga je bilo tisto leto na Koroškem v izobilju. V Postojni smo na gostilniškem vrtu malo posedeli, prenočevali pa v Kopru, kamor smo prispeli zelo pozno ponoči. Oba komercialista sta bila veseljaka, zato je bilo v njuni družbi prijetno. Mlajši je bil iz KZ Mislinja, starejši, Franc Dobnik, pa iz KZ Prevalje. Pa je mlajši po nesreči prevrnil kozarec rdečega terana in vino je našlo pot na svetle hlače g. Dobnika. Takojšnja intervencija s kislo vodo ni pomagala in madež v mednožju se je le večal. G. Dobnik si je hlače v hotelu opral in jih obesil na balkon, da bi bile do jutra suhe. Jaz sem parkiral avto v bližnjem parku in prespal v njem, saj za tistih par ur nisem hotel plačati prenočišča. Zjutraj sem ob dogovorjeni uri prispel pred hotel in videl, kako mi neki moški v srajci in spodnjicah maha, da naj pridem bližje. Bil je g. Dobnik, ki mu je ponoči veter odpihnil hlače. Našel sem jih na hotelskem dvorišču, seve- Olševa 1974; od leve stojijo: Anton Maček, Maks Potočnik in Oto Grubelnik. Foto: Marjan Čuješ in njegov MAN, MB 260-59, kije tako počasi lezel s tirov. silo spravil v red in še napol mokre oblekel. Seveda se pri tem zabavali, Mislinj-čanu pa je zažugal, da tisto polito vino ne bo poceni. Ko smo se peljali proti Puli, smo v bližini nekega vinograda napravili postanek, nakar se mlajši sopotnik spomni, da nama prinese grozdja, ki se je ponujalo ob cesti. Opazovala sva ga pri trganju, jaz pa sem namignil g. Dobniku, da naj opozori kolega v vinogradu, da se mu približujejo domačini. Da bi izgledalo bolj dramatično, sem počasi speljal, preplašeni komercialist pa ni poiskal poti, po kateri je prišel v vinograd, ampak je tekel vzporedno z nama ob kamniti ograji, ki je bila poraščena s trnjem, kot je na Krasu v navadi. Ker se ograja le ni nehala, se je s polno aktovko grozdja pognal čez tisto trnovje in ga par metrov privlekel še v avto, da se je skozi priprta vrata vleklo za nami in sem ga moral po krajši vožnji odstraniti. Med krohotanjem in odobravanjem, kako je prelisičil zasledovalce, se mu nisva upala povedati, da Še ena dogodivščina je veza-smo na na džip, v katerem sem skoraj zgorel, le da se je to dogajalo na levem bregu Drave, ob avstrijski meji. Leta 1961 sem peljal komisijo za ogled lokacij za maloobmejne prehode z Avstrijo. Začeli smo v Kapli, preko Remšnika in zaključili na Pernicah, na domačiji pri Pečniku, od koder je bil doma tudi naš takratni vodič Franc Pečnik, ing. gozd. V komisiji so sodelovali še komandir milice iz Dravograda, predsednik občine iz Radelj in tajnica. Dolgo smo se vozili po tistih hribih in dolinah. Hodili so tudi peš, bodisi iz strahu ali pa zaradi velikih strmin, ki jih polno obtežen terenec ni zmogel. Na nekem grebenu vrh Pernic smo srečali volovsko vprego, umakniti pa se ni bilo kam, saj je bila na obeh straneh kolovoza velika strmina. Medtem ko je odročni vol mirno sestopil v strmi breg pod cesto in je tudi kmet gare ročno umaknil, pa je vol na moji strani trmasto vztrajal na poti. Ker ga nismo mogli izriniti pod cesto, sem odprl platnena vrata na džipu, prestavil v najnižjo prestavo in po centimeter lezel mimo vola. Ko se gaje odbijač avtomobila dotaknil je odstopil le za toliko, da mu nisem povozil parkljev, obenem se je pa začel zelo tresti in izpod repa spuščati vsebino pomladanske paše. Posvinjal mi je ves prednji del vozila, ker pa nisem smel obstati, sem z levico zgrabil vola za rep in ga tiščal na tisto odprtino ter bil ob krohotanju vseh prisotnih »posran« le od rame navzdol, ne pa tudi po glavi, kamor bi me tisti zeleni slap izpod repa gotovo zadel. Vol si je ostanek blata elegantno obrisal ob cerado vozila, jaz pa sem sebe in srajco opral ob koritu na Pečnikovi domačiji. . _ Mama ing. Franca nam je pripravila okusno ovčjo pečenko, sam pa sem med sušenjem srajce ob peči poslušal zabavljanje vesele družbe, da imajo tako hitrega šoferja, da se mu še vol v kabino podela, ker pa sem se umil in jim ne bo treba prenašati smradu, se bodo pa vseeno radi peljali z menoj v dolino. Nisem jim ostal dolžan. Menil sem, daje vol opazil koga vozim, pa si z rogovi ni mogel pomagati, ker je bil v jarmu (danes bi temu rekli v koaliciji) z drugim volom, zato je pač reagiral tako, kot je in mogoče drek ni bil namenjen meni, sem se šalil tudi jaz. Žrtev je bil pač mali človek in ne gospod, tako kot je vedno bilo in vedno bo. Tega zadnjega stavka pa seveda nisem izrekel na glas, ker takratne razmere takega govorjenja pač niso dopuščale. Zgoraj opisani dogodki so le del šoferske vsakdanjosti in se dogajajo vsem, ne le meni. Nekateri dogodki šoferjem dan zagrenijo, drugi pa popestrijo. Naj bo teh zadnjih za vse udeležence v cestnem prometu čim več. B Direktor: Bogdan KUTIN, univ. dipl. inž. Tudi v letu 2004 je bila družba Gradnje IGEM, d.o.o., prisotna v vseh občinah Koroške. Izvajali smo dela na visokih in nizkih gradnjah, naše ekipe ste lahko srečevali tudi v najbolj odročnih krajih. Sodelovali smo pri vseh javnih razpisih za gradnjo objektov v naših koroških občinah ter na nivoju RS za dela, ki so se izvajala na Koroškem. Prav tako smo precej ponudb izdelali tudi za druge investitorje, predvsem za podjetja, nekaj pa tudi za individualne naročnike gradbenih del. Zal je tako, da so cene za izvajanje gradbenih del vedno nižje, samo delo gradbenih delavcev pa izredno slabo plačano. Kljub vsemu smo se v tem letu trudili, da bi z dobrim poslovanjem čimbolj zadovoljili v prvi vrsti investitorje, nato oba lastnika podjetja in nenazadnje tudi sami sebe. Naša želja je, da bi naši lastniki v prihodnje več sredstev namenili razvoju našega podjetja. Le tako bi Gradnje v letu 2004 lahko postali bolj konkurenčni podjetjem, katerih lastniki drugače gledajo na razvoj in načrtujejo daljnoročno. Vsemu navkljub smo v tem letu uspešno izvedli kar nekaj večjih projektov: • dokončali smo adaptacijo in nadzidavo Sodišča Slovenj Gradec, Studijsko knjižnico Ravne na Koroškem - II. faza, adaptacijo Športne hale v Slovenj Gradcu; • pričeli smo z gradnjo Investitorji so bili z izvedenimi deli zadovoljni in tudi v prihodnosti bi radi ostali zanesljiv partner vsem našim naročnikom. Tudi v prihodnjem letu se bomo trudili, da bodo naši investitorji z nami zadovoljni in upamo, da bo investicij dovolj, da bomo lahko zaposlili vse svoje kapacitete ter s tem tudi mi delno prispevali k razvoju Koroške. N O 8) Avtohiše Citroen v Slovenj Gradcu, prizidka k OŠ Šmartno, prenovo objekta na Mariborski cesti 3 v Dravogradu; • izvedli smo rekonstrukcije lokalnih cest v Slovenj Gradcu, Mislinji, Dravogradu, na Ravnah na Koroškem, v Radljah ob Dravi, Ribnici na Pohorju, Mežici; • uredili kanalizacijo na Muti in v Mislinji; • zgradili objekte čistilne naprave v Pamečah za MO Slovenj Gradec; • vzdrževali ter plužili smo gozdne ceste po vseh koroških občinah. Vsem bralcem Viharnika, predvsem pa našim poslovnim partnerjem, želimo v prihajajočem letu obilo lepih trenutkov ter zdravja in sreče. Viharnik 11/2004 gozdarstvo ■■■■ Ida Robnik mmmmmmmm V mesecu septembru leta 2004 je zaključil svoje delovno obdobje naš sodelavec Mirko Izak, univerzitetni inženir gozdarstva. Delaven, marljiv, tih, miren sodelavec, ki je do zadnjega delovnega dne vestno in natančno opravljal svoje naloge, še rad pride med sodelavce in, morda samo zaradi zavedanja, da ga bomo redkeje videvali, zdi se, da je postal nekako bolj zgovoren. Mirko je bil rojen leta 1943 na Goriškem vrhu nad Dravogradom. V družini je bilo šest otrok, štirje fantje in dve dekleti. Osemletno osnovno šolo je obiskoval na Ojstrici v letih 1951 do 1959. Po končani osnovni šoli se je zaposlil na Gozdnem gospodarstvu kot gozdni delavec na gozdarskem obratu na Ravnah. Pri Gozdnem gospodarstvu je bil zaposlen tudi njegov oče in vsi trije njegovi bratje. Leta 1960 je začel delati v gozdarskem obratu Črna kot merilec lesa na lesnem skladišču na Prevaljah, nato pa v revirju Pudgarsko. V tem obdobju je v njem rasla želja po nadaljnjem izobraževanju. Leta 1961 se je vpisal v srednjo gozdarsko šolo 20^^1221 Mirko Izak se se upokojil v Postojni in jo spomladi leta 1965 končal. Še isto leto se je v jeseni vpisal na Biotehniško fakulteto v Ljubljani - gozdarski oddelek. Diplomsko nalogo o gozdnih cestah je zagovarjal leta 1970. Z diplomo se je vrnil na Gozdno gospodarstvo, opravil pripravniški staž in tudi on, kot večina fantov v tem obdobju, šel služit vojaški rok. Ko se je vrnil v podjetje, ki se je med tem povezalo z lesnoindustrijskim podjetjem LIP v Lesno Slovenj Gradec, se je začelo obdobje računalniške obdelave podatkov. To področje ga je zanimalo, zato je sprejel izziv in se po usposabljanju na Republiškem računskem centru v Ljubljani leta 1974 zaposlil kot vodja sektorja za avtomatsko obdelavo podatkov pri skupnih službah Lesne. Kar desetletje in pol je delal v tem sektorju in skozi spremljanje in analize podatkov spoznaval smer razvoja dejavnosti na obeh gospodarskih področjih. Natančno poznavanje delovanja podjetja je izkoristil tudi na področju inovatorstva, pri čemer smo ga v obdobju med letoma 1980 in 1990 močno vzpodbujali. Za svoje raziskovalno delo je prejel družbeno priznanje. Po razdružitvi Lesne in Gozdnega gospodarstva je še šest let delal na področju informatike v Gozdnem gospodarstvu, leta 1997 pa je opravil strokovni izpit za pooblaščenega inženirja za proj ektiranj e nizkih gradenj. Tuje lahko izrazil svoje strokovno znanje, ki gaje pridobil že s študijem na fakulteti in dopolnil s strokovnim izpitom. Med projekti, ki jih je Mirko Izak podpisal, je bilo največ gozdnih cest in vlak ter gradbenih objektov na cestah in na raznih terenih, največkrat težko dostopnih. Pogosto je moral s sodelavcem na teren v nemogočih vremenskih razmerah, da je bil projekt pravočasno izdelan in s tem omogočen začetek gradnje katere izmed vlak, ki je bila nujno potrebna za spravilo lesa. Letos meseca septembra je Mirko izpolnil pogoje za redno upokojitev. Na Gozdnem gospodarstvu ga še vedno potrebujemo, da bo občasno opravil kakšno delo na področju projektiranja nizkih gradenj, za kar je specialist, in svetoval mlajšemu sodelavcu, ki ga je nadomestil. Mislim, da bo rad prišel. Sodelavci mu želimo, da bi dolgo užival sadove minulega dela. Viftornifr Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije Kmetijsko gozdarski zavod Celje Mag. Jože Pratnakar ^ Območje, na katerem deluje Zavod svojimi strokovnimi službami, se razprostira od avstrijske do hrvaške meje. Obsega območje enajstih upravnih enot (Slovenj Gradec, Dravograd, Ravne na Koroškem, Celje, Laško, Mozirje, Slovenske Konjice, Šentjur, Šmarje pri Jelšah, Velenje in Žalec) in osemintrideset občin. Območje meri 192.475 ha, od tega je po popisu kmetijskih gospodarstev v RS v letu 2000 94.070 ha kmetijskih zemljišč, in sicer 68.192 ha travnikov oz. pašnikov ter 105.418 ha zasebnih gozdov, od katerih je 18.865 ha v lasti Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Slovenije. V pretežni meri gre za gorsko višinska območja, kjer so pogoji za kmetovanje dokaj težki. Naravne danosti, kot so nadmorska višina, pedološka sestava tal, podnebne razmere in nagib, otežujejo pridelovanje poljščin in okopavin. Zato je glavna proizvodna usmeritev živinoreja (reja govedi in drobnice). Na nekaterih območjih na ravninskem svetu pa so ugodni pogoji za proizvodnjo vrtnin (bližina večjih potrošnih centrov). Velik delež naselij je demografsko ogrožen. Del kmetijske zemlje v zaraščanju z leti narašča. V glavnem gre za gorsko višinske kmetije, kjer ima poleg kmetijstva pomemben delež za pridobivanje dohodka gozdarstvo. Govedoreja Večina kmetij redi govedo. Glavni vir dohodka predstavljata prireja mleka in pitanje govedi. Po podatkih selekcijske službe je na območju našega zavoda četrtina vseh krav v Sloveniji, in sicer 48.000 glav. Povprečno število krav na kmetijah, ki oddajajo mleko, je 14 glav (leta 2000 9 glav). Tudi število krav dojilj je v porastu (kmetije, ki opuščajo prirejo mleka). V letu 2003 je znašal odkup mleka 90 milijonov litrov, odkup MPG pa je v rahlem upadanju. V letu 2002 se je število krav v kontroli povečalo na 13.374 glav. Prireja mleka je organizirana predvsem v ravninskih predelih, kjer je možna intenzivna pridelava osnovne živinske krme. Na hribovitih in gorskih območjih pa se kmetije usmerjajo v pitanje govedi, reje krav dojilj in vzrejo plemenskih telic. Prašičereja V okviru Zavoda sta dve rejski središči. Večina kmetij redi prašiče pretežno za lastne potrebe. Drobnica Stalež drobnice se v zadnjih letih vidno povečuje. Predvsem gorsko višinske kmetije z ugodnimi pogoji za pašo se odločajo za rejo ovac in koz, predvsem za meso, ponekod pa tudi za prirejo mleka. Na območju Zavoda je evidentiranih 464 rej in 9.576 plemenskih ovc ter 847 koz. Konji V letu 2004 je 252 rejcev uveljavljalo premijo za rejo 443 kobil za vzrejo žrebet, kar je več kot leta 2003. Gozdarstvo Na območju Zavoda je 105.418 ha gozdov v zasebni lasti. Z njim gospodari 34.600 lastnikov. Za območje je značilna precejšnja razlika v velikosti posesti znotraj območja Zavoda. Na Koroškem in v Zgornji Savinjski dolini so kmetije s preko 9 ha gozda. Za večino kmetij predstavlja gozd pomemben vir za pridobivanje dohodka. Organizacija zavoda V okviru KGZ Celje delujejo naslednje organizacijske enote: - oddelek za kmetijsko svetovanje; - oddelek za živinorejo; - oddelek projekti v kmetijstvu (lastna dejavnost); - skupne službe. Zaposlenost - oddelek za kmetijsko svetovanje 49 - oddelek za živinorejo 44 - oddelek za gozdarstvo 5 (program) - oddelek projekti v kmetijstvu 2 - skupne službe 4 (administracija, računovodstvo) - direktor 1 Skupaj: 105 Lastno dejavnost zavoda predstavljajo projektiranje kmetijskih objektov, razvoj turizma in izdelava projektov ter programov (CRPOV, regionalni razvojni programi, PRJ, itd.). V naslednjih letih želimo to dejavnost kot tržni del aktivnosti na zavodu še povečati in tudi zaposliti ustrezne strokovnjake. B VSEM KMETOVALCEM NA OBMOČJU NAŠEGA ZAVODA ŽELIMO VESEL BOŽIČ IN USPEŠNO LETO 2005, PREDVSEM PA ISKRENEGA SODELOVANJA Z ŽELJO, DA SE URESNIČIJO VSE VAŠE ŽELJE! SVETOVALCI IN KONTROLORJI KMETIJSKO GOZDARSKEGA ZAVODA CELJE kmetijstvo mmmmm Janez Bauer Zima je prišla in z njim zaslužen čebelarski počitek, bi človek dejal. Le kaj bi ta čas delali pri čebelah? Nič! Pustimo jih, da lepo v miru počivajo in čakajo na prve pomladanske dni. Pri čebelarju doma pa ni tako. Zima je prišla Sedaj je prodaja medu v največjem razcvetu. Ob prvih ohladitvah in prehladih bo vsak pogledal v shrambo: kje je že tisti lonec medu? Žlička medu v usta je že staro zdravilo, ki pomaga pri prehladu, pa tudi vnetje grla je lažje prenašati, če ga blažimo s toplim čajem, ki ga sladkamo z medom. Vse več pa je ljudi, ki jim je med postal del vsakdanje prehrane in taki pri svojem čebelarju redno kupujejo dober domači med. Z njim sladkajo čaj, namažejo ga tudi na kruh, iz njega delajo dobro domače pecivo. In zjutraj ga ni boljšega, kot je z maslom ali margarino in dobrim domačim medom namazana topla žemljica. To je poslastica, ki iz postelje dvigne še največje zaspance. Bliža se tudi čas novoletnih daril. Vse več podjetij namesto tiste enostavne buteljke podari svojim partnerjem in delavcem kozarec dobrega domačega medu, opremljenega z lepo nalepko v darilni embalaži. Res lepo darilo, kije dobro in sladko, po njem vas nikoli ne bo bolela glava. Ob koncu leta je tudi prav, da se ozremo nazaj in pogledamo, kakšno je bilo letos čebelarsko leto. Zelo uspešno, lahko bi rekel eno najuspešnejših do sedaj. Tega ne ocenjujemo samo po letini, ki je bila ena povprečnih, dala nam je pa med vrhunske kvalitete, bolj pomembno je to, da se je država končno zganila in za čebelarje pripravila cel kup pravilnikov in navodil, ki predstavljajo osnovo za dobro čebelarjenje v Evropski uniji. Čebelarska zveza Slovenije je postala centralna rejska organizacija za kranjsko čebelo. Vsa čebelarska društva šo izdelala popis in registracijo vseh čebelarstev. Izdelali smo čebelji pašni red za vsako čebelarsko društvo. Dobili smo triletni srednjeročni program ukrepov na področju čebelarstva in ravno konec leta je bil sprejet pravilnik o pogojih za proizvodnjo in predelavo živil živalskega izvora na kmetiji za neposredno prodajo končnemu potrošniku. Za preprostega človeka je to samo kup papirjev in pravil, ki so marsikomu le v napoto. Vendar ni povsem tako! Vsi ti pravil- niki in ukrepi izhajajo iz Zakona o kmetijstvu in Zakona o živinoreji. Tukaj se je sedaj čebelarstvo prvič uveljavilo kot dopolnilna kmetijska dejavnost. Razen tega smo slovenski čebelarji postali centralni rejci kranjske čebele ne samo za celo Evropo, ampak za ves svet. Vsi zakonski akti so namreč bili sprejeti v soglasju s Svetom Evrope in bodo tudi sofinancirani. Za leto 2005 bomo od EU dobili za izvajanje navedenih programov 641.000 E in nato tudi v naslednjih dveh letih približno enako. Izreden dosežek, saj bomo vodili izvorno rodovno knjigo za kranjsko čebelo in izvažali bomo lahko čebelje roje in matice po celem svetu. Tako bodo naša čebelarstva in čebele v svetu zopet dobile staro veljavo, kakor je bilo že pred več kot pol stoletja, ko smo roje izvažali od Hrvaške do Amerike in Japonske. Naj vam bo zdravo in srečno prihajajoče leto in NAJ MEDI! B Mirko TOVŠAK, oec. Kontrec Cvetka prenehala z zbiranjem mleka v Podgorju V Podgorju so že pred več kot tridesetimi leti pričeli z organiziranim zbiranjem mleka iz okoliških kmetij za oddajo v mlekarno. Pridelava mleka je tako postala ena izmed vodilnih dejavnosti kmetov s tega področja, zato imamo še danes v Podgorju največ kmetij, ki se s tem intenzivno ukvarjajo. Na večjih kmetijah so kmetje kasneje zaradi velikih količin dnevno odda- nega mleka dosegli direktni odkup in oddajo mleka na domu, skupna zbiralnica v Podgorju pa je ostala za zbiranje in hlajenje mleka iz okoliških hribovskih kmetij. Iz teh še danes prevažajo mleko z manjšimi cisternami in prevoznimi bazeni. Ker pa dvojno hlajenje mleka povzroča večje stroške odkupa, so se v Koroški kmetijsko-gozdarski zadrugi odločili, da bodo mleko, pripeljano iz Razborja, Suhega dola in Svetega duha, direktno prečrpavali v večje cisterne, ki kasneje odpeljejo mleko v celjsko mlekarno. Na ta način je odpadlo tudi zbiranje in hlajenje mleka v skupni zbiralnici. Na tej je kar enaintrideset let opravljala potrebna dela, povezana z zbiranjem in hlajenjem, Cvetka Kontrec, ki je tako šla v zasluženi »pokoj«. Zadruga se je ob tej priliki spomnila na pomembno delo, ki ga je v teh letih opravljala, in ji ob slovesu izročila priznanje in spominsko darilo. Cvetka, hvala vam za ves trud, ki ste ga vložili v to, da se je mleko vsakodnevno redno odpeljalo v mlekarno. S tem ste veliko pomagali tudi podgorskim in okoliškim kmetom, da so lahko redno pridobivali del dohodka iz svoje dejavnosti. Franjo Jurjec - 90-letnik m—mm Jože Potočnik, prof. Ob koncu decembra tega leta bo praznoval življenjski jubilej Franjo Jurjec, nekdanji partizan, skoraj četrt stoletja direktor Tovarne meril Slovenj Gradec in znani slovenjgraški javni delavec. Njegovi starši so se iz Mestinja v začetku 20. stoletja preselili v Mislinjsko dolino na Legen pri Slovenj Gradcu. Franc (partizansko Franjo) se je rodil 28. decembra 1914 kot peti in zadnji med brati. Zgodnja otroška leta je preživel v času prve svetovne vojne. Vojaški rok je služil v prvi (stari) Jugoslaviji, v drugi vojni je bil borec v Zidanškovi brigadi. Pozneje je prešel reko Savo in v Beli krajini končal oficirski intendant-ski tečaj ter opravljal dolžnosti po raznih krajih na Dolenjskem. Po osvoboditvi je nekaj časa deloval v Mariboru, kjer se je demobiliziral leta 1946. Zaposlil se je v Tovarni meril; tu je začel delati v nekdanji Mikoličevi tovarni v času prve Jugoslavije. Franjo Jurjec je postal direktor leta 1948 in je vodil tovarno do upokojitve leta 1972. To je bil čas povojne obnove in izgradnje, čas, ko je delavce preveval izreden delovni in tekmovalni duh, ko so presegali plane, podeljevali »prehodne zastavice«, diplome, proglašali inovatorje, podeljevali nazive »udarnik«, »najboljši delavec v podjetju« in še kaj. Naj dodamo, da je letos Tovarna meril Kovine praznovala 100-letnico svojega dela in rasti ter izdelala zbornik lastnega raz- voja. Franjo Jurjec se še živo spominja, kako so obnavljali in širili tovarniške hale. Svojo pripoved mirno in premišljeno ponazarja z lastno fotografsko dokumentacijo. »Kolektiv Tovarne meril Slovenj Gradec je bil v občini med najmočnejšimi, zato je imel tudi na različna dogajanja precejšnji vpliv ...« Kot predsednik sindikata sem leta 1947 na eni izmed sej predlagal, da bi ustanovili sindikalno godbo na pihala. Ker sem naslednje leto prevzel delovno mesto direktorja podjetja, sem prepustil funkcijo predsedni- ka sindikata in predsednika odbora godbe mlajšemu, je med drugim zapisal Franjo Jurjec v prvem almanahu ob 50-letnici Pihalnega orkestra Slovenj Gradec (1997). Direktor Jurjec je z razumevanjem podpiral tudi ostale kulturne in športne dejavnosti v tovarni in občini. Tudi po upokojitvi je bil delovno povezan z občani v raz- ličnih društvih in komisijah. Več let je bil predsednik Zveze društev upokojencev občine Slovenj Gradec in vodil mestno krajevno skupnost. Njegova delovna zavzetost je bila vidna tudi pri slovenjgraškem turističnem društvu oz. komisiji za lepo urejeno okolje. Kot član komisije za urejanje in ocenjevanje okolja je s fotografsko kamero zabeležil podobe mestnih četrti, trgov in ulic, vaška naselja in okolico tovarn. Turistično društvo vsako leto podeli priznanja in plakete Venetskega konja tistim, ki vzorno skrbijo za urejenost svojega okolja. Franjo Jurjec na ta način povečuje zasebno zbirko diapozitivov in fotografij, teh ima že več kot dva tisoč, društvu pa pokloni posnetke dveh filmov na leto. Tako ohranjamo del naravne in kulturne dediščine v Mislinjski dolini in Slovenj Gradcu, glasniku miru. Franjo Jurjec je za dolgoletno in prizadevno delo prejel številna državna, republiška, občinska in društvena priznanja in odlikovanja. Ob visokem jubileju mu iskreno čestitamo sodelavci in prijatelji in mu želimo še veliko zdravja in delovne vneme B Sodelavci turističnega društva so Franju Jurjecu poklonili umetniško delo iz društvene zbirke - likovne kolonije v Devetdeset let Kristine Spesny ■hk F. Jurač Pod Gradom v Slovenj Gradcu je praznovala častitljivo starost Kristina Špesny. Praznovanja, ki so ga pripravili njuni otroci, vnuki in pravnuki je bila izredno vesela, vesela zato, ker ga je dočakala ob težkem in trdem delu. Ko je posestvo prepustila svojemu sinu Martinu je z veseljem ugotovila, da na njem pridno gospodari in življenje na kmetiji s svojo družino pelje naprej. Pri svojih devetdesetih letih je Kristi- na še vedno čila in zdrava. Zdaj, na stara leta, posluša radio, gleda televizijo in rada prebira časopise, posebno Viharnik, ki je njen dolgoletni prijatelj. Najbolj vesela pa je takrat, ko jo obišče sedemnajst vnukov in sedemindvajset pravnukov. K visokemu življenjskemu jubileju iskreno čestita tudi Viharnik in ji želi še vrsto let zdravja in sreče v krogu svojih naj dražjih. B s h 9 9 Nevenka Kotnik, predsednica KPD Ksaver Meško h Veliko je ljudi po svetu, ki mnogo znajo in so marsikaj ustvarili. Eni z izobrazbo, drugi s posebno nadarjenostjo. Še več pa je takih, ki v sebi skrivajo mnogo lepot, ustvarjalnosti, vendar tega ne dajo v javnost in ustvarjajo le za svoje dobro počutje. Niso častihlepni, ne želijo pohval in denarja. Le določenim odprejo svoje skrite zaklade. Muto oz. bolj nad Gortino, ki se delno spogleduje z Dravsko dolino, delno pa že s sosednjo Avstrijo. Na vrhu hriba stojijo cerkev sv. Simona in Juda ter dve šoli, stara in nova. Pravzaprav sta že obe stari in prva, kamor so po učenost zahajali že naši starši, ne služi več nekdanjemu namenu, a je še vedno zatočišče vsem, ki se radi skupaj poveselijo. ..... Medtem ko smo jedli, je za nas vskočil M PZ Ksaver Meško Pri mnogih pa je njihov plod po- V tem prostoru so nekoč stale tlačen v notranjost; okoliščine lesene klopi s črnilniki, kamor jim ne dovoljujejo, da bi vzniknil so otroci pomakali svoja peresa in vzklije šele v poznih letih. in ustvarjali prvim črkam podobne krače. Malokdo poleg domačinov ve, Med temi učencijebilpredmno-kje leži kraj, imenovan Pernice. gimi leti tudi Rejakov Jakob, za To je hribovsko pogorje nad domačine Obromov Jaka, ki je Tako lepo je bilo z najmlajšimi. V ozadju so: muzikant Dejan, Meško(Miran) in mati (Nevenka) »Mati, dajte kruha!« na teh preprostih klopeh ustvaril svoje prve risbe in izpisal svoje prve črke. Danes je že krepko zakorakal v jesen življenja in v sebi je dolga leta skrival hrepenenje po čopiču in papirju, po barvah in paleti. Njegova roka je oblikovala že v otroštvu in izpod nje so nastajale občudovanja vredne risbe. Na pročeljih hiš so zakraljevale slike sv. Florjana, ki z vrčem gasi ogenj in je zavetnik gasilcev. Jakob je rasel pri Obromu, tako se imenuje po domače njegova domačija. Tam je delal in kasneje vzgajal rod naslednikov, ki so ga obkrožali v lepem številu. Njegov čopič in paleta sta za kar nekaj krepkih let zamrla in obležala nekje v pozabi. Leta pa so tekla in letošnje mu je naložilo že osmi križ. Kljub delovnim letom jih spretno skriva in po ženini smrti z velikim veseljem spet ustvarja nove in nove podobe pokrajin in domačij, takšnih, kot se jih spominja še iz svoje mladosti. temnejših tonih, kar je nekam hladno delovalo name, saj sem ljubitelj živahnejših. Vem pa, da na platno izliva svojo dušo, ki jo je oblikovalo trnje življenjske poti in upam, da bo ta trnjev poganjek nekoč pognal popek, iz katerega se bo razvil nežen cvet, ki bo zacvetel v vsej svoji lepoti. Potem bodo tudi njegova dela dobila živahnejšo podobo, saj bo v prsih bilo srečno in veselo srce. Roka bo še z večjim veseljem vodila čopič po platnu in nastalo bo še več akvarelov. Oživelo bo še več starih domačij in zacvetelo še več rož. Tistim nekaj sto se bo pridružilo še drugih sto in po mnogih domovih bodo stene krasila njegova dela, kolikor jih ne že sedaj. Želim mu izreči zahvalo za njegov trud, za delo zgodovinarja, ki ustvarja z vsem srcem in vso dušo in nam mlajšim vrača del življenja naših prednikov. Naj mu Bog nakloni še vrsto Mnogim domačijam je po svojem spominu ponovno vdihnil življenje in mlade ljudi popeljal v njihovo zgodovino. Ko sem stala pred veliko sliko nekdanje Mute, sem bila presenečena, kako ga je spomin natančno vodil po ulicah in cestah. Za vsako hišo je pripisal še tedanje ime. Njegove barve so umirjene, v uspešnih in predvsem zdravih let in naj se najdejo ljudje, ki bodo toliko spoštovali njegovo delo, da se ga bodo odločili predstaviti tudi drugim. Bodi ponosen, naš kraj, ki pre-moreš preproste ljudi, kateri v svojih dušah skrivajo velike bisere talentov. B 11/2004 Vtharnik mm—m Marta Krejan, prof. w O nastanku, zgodovini in značilnostih slovenskega jezika bi se dalo napisati ogromno; filologi odkrivajo vedno nove zanimivosti in zakonitosti jezika, dialektologi poročajo o izredno pestrih narečnih skupinah oz. skoraj petdesetih narečjih in govorih na ozemlju ne ravno velike Slovenije, vsi vemo, da dvojina tujcem, ki se učijo slovenščino, povzroča nemalo preglavic. Pogosto samoumevno uporabljamo izraze, za katere niti ne vemo pravega pomena, kaj šele njihovega izvora, večkrat zaradi sklepanja po podobnosti napačno zapišemo kako besedo, zaradi nejasnih pravil ali takih, ki dopuščajo več možnosti, včasih narobe razumemo prebrano ali slišano ... in še in še je takih ali drugačnih »škratov«. Materni jezik pa nekako vendarle označuje identiteto nekega naroda, njegovo kulturo in je najpomembnejši način sporazumevanja, zato je za ohranitev in napredek take skupnosti po- znavanje in razumevanje jezika vsekakor zelo pomembno. Slovenščina spada med zahodne slovanske jezike, ki so se začeli pojavljati kot posamezni indoevropski jeziki okrog leta 2000 p. n. š. Indoevropščina (južna Rusija, severno od Črnega morja) je začela razpadati v narečja že 1000 let pred tem. Praslovanšči-na, nikoli zapisan občeslovanski jezik, je obstajala od razpada indoevropskih jezikov pa do staro-cerkvene slovanščine, ki je prvi slovanski knjižni jezik. Le-ta je nastal umetno v 9. stoletju, v času pokristjanjevanja. V Jezikovnih drobtinicah se bomo ukvarjali z »raznovrstnimi škrati«, mogoče odkrili kaj novega, kako zanimivost ali pa morda zgolj še enkrat prebrali, kar že vemo. Dejansko je z jezikom kot temeljem komunikacije in izražanja povezano skoraj vse, zato sem prepričana, da nam tem za novo rubriko ne bo zmanjkalo. Dobrodošle so wmmm— Metka Markovič, dr. med. spec. spl. med. mmm— Jezikovne drobtinice vsakršne pripombe, ideje, vprašanja, kritike, nasveti ali zanimivosti. Pa dajmo s pomočjo Slovarja slovenskega knjižnega jezika za začetek na primer malce razmisliti, kaj vse označuje beseda viharnik: 1. samotno drevo v gorah, ki kljubuje viharjem (pod viharnikom na vrhu hriba je počival mlad hribolazec); 2. človek, ki je sposoben dobro prenašati težave (ekspresivno; njen fant je pravi viharnik); 3. predstavnik viharništva (»Sturm und Drang«, vihar-ništvo ali doba genijev - nemško literarno gibanje konec 18. stoletja, ki je v nasprotju z razsvetljenskim poudarjanjem razuma zagovarjalo ustvarjalnost na osnovi čustev. Imenuje se po Klinger-jevi drami Sturm und Drang oz. Vihar in zagon); 4. viharniki - družina morskih ptic (Procellariidae) odprtega morja, ki kopno obiščejo le ob gnezdenju. Gnezdijo družabno, tudi v kolonijah. So 28-85 cm dolgi dobri jadralci z dolgimi koničastimi krili, po zgornji strani običajno temnejše barve kot po spodnji. Poznamo ledne, velike in črnokljune (na te lahko naletimo tudi ob slovenski obali). Bermudski viharnik je dolgo veljal za izumrlega, a so ga nedavno odkrili pri gnezdenju na enem od otokov. Če poenostavim, kar pravi Etimološki slovar slovenskega jezika, potem lahko rečem, da izraz vihar izhaja iz praslovanskih viha, nevihta, neurje, orkan, vrtinčast veter. Besede so izpeljane iz indoevropskih viti, oviti, upogibati. Izhodiščni pomen si lahko predstavljamo kot vrtinčast veter ali kot kar upogiba rastlinje. V starocerkveni slovanščini: vijalica - burja, močan veter iz vijati, viti. Migrena Migrena je prehodna in ponavljajoča se živčno-žilna motnja, ki jo bolnik čuti kot zmeren ali močan glavobol, ki je običajno omejen na eno stran glave. Poleg bolečine so največkrat prisotni tudi slabost, bruhanje in preobčutljivost na zvok in svetlobo. Značilno je, da telesna dejavnost bolečino še poveča. Migrena prizadene razmeroma veliko ljudi. Zaradi migrenskih glavobolov trpi 12 % populacije, med katerimi so razlike v pogostosti, intenzivnosti in trajanju napadov. Nekateri ljudje doživijo migrenski napad enkrat mesečno, nekateri nekajkrat v življenju. Za migreno pogosteje obolevajo ženske. KAJ MIGRENO SPROŽI? Nagnjenost k migrenskim glavobolom je dedna, zato za menstrualno migreno pogosteje trpijo ženske, ki imajo veliko sorodnic z migreno ali drugimi vrstami glavobolov. Najpogosteje se javlja med 30. in 50. letom. Epidemiološke študije so pokazale, da moč bolečine doseže vrh okoli 40. leta, ven- dar razlog ni znan. Verjetno so vzroki za to stres in velike duševne in telesne obremenitve žensk v tem obdobju življenja. Ženska, ki trpi za menstrualno migreno, ima lahko tudi druge vrste glavobolov. Migrena se lahko javlja kadar koli v življenju. Imajo jo lahko že majhni otroci, najstniki in odrasli. Tudi pogostnost napadov je zelo individualna. Značilen migrenski napad se začne postopoma in ga delimo na štiri faze: Prodormalna faza - javlja se 24 ur preden se razvije glavobol. Simptomi so takrat še neizraziti in nespecifični in jih bolniki pogosto ne zaznajo. Navajajo, da se je njihovo razpoloženje spremenilo, da so postali razdražljivi, postajali so vse bolj žejni in teknila jim je določena vrsta hrane. Faza avre - traja krajši čas, običajno eno uro. Za to fazo je značilno, da bolnik zaznava različne vidne, čutne in motorične simptome, ki se pojavljajo eno HORMONI PREHRANA SPREMEMBE DRAŽLJAJI SENZORIČNI STRES ovulacija čokolada vlaga utripajoča luč po sprostitvi puberteta sir letni čas vonjave naporna dejavnost menopavza glutamat zemljepisni položaj glasen zvok selitev kontracepcija aspartat zračni tlak močna svetloba prepir menstruacija oreški nadmorska višina izguba službe mesni izdelki spalni ritem smrt alkohol E ? zdravstvo kultura uro pred nastopom glavobola in izzvenijo praviloma pred nastopom glavobola. Pri tipični avri bolnik postopno zazna vidne motnje, ohromitev po polovici telesa, mravljinčenje ali oboje. Bolniku se pred očmi pojavljajo iskrice, bleščeča svetloba, packe, cik-cak črte, pride lahko do izpada vidnega polja na enem ali obeh očesih. Pri nekaterih bolnikih lahko pride do začasne slepote. Pri mlajših bolnikih lahko pride do težav v zbranosti, pri pisanju, branju. Ker so znaki in simptomi nenadne avre zelo podobni znakom prehodnega ishemičnega napada (TIA), ki lahko naznanja možgansko kap, tak bolnik sodi v zdravniško oskrbo, da zdravnik izloči možnost sekundarnega glavobola in s tem možnost možganske okvare. Faza glavobola - traja 4-72 ur in se pojavi takoj po avri. Glavobol je najtežji simptom migrene. Večinoma narašča in doseže svoj vrh v eni uri. Pojavlja se kot zelo huda bolečina, ki jo običajna telesna dejavnost še poslabša. Bolniki bolečino opisujejo kot pulzirajočo. Glavobol se večinoma pojavlja po eni strani glave, vendar to ni pravilo. Lahko se pojavi tudi po obeh straneh, na čelu ali na obrazu. Bolniki v tem obdobju ponavadi počivajo. Med glavobolom jim je slabo, bruhajo, ne prenašajo določenih vrst hrane in pijače, lahko so zaprti ali imajo drisko. Motita jih svetloba in hrup, so razdražljivi, utrujeni in imajo vrtoglavico, zlasti ko vstanejo. V postdromalni fazi (po glavobolu) je večina bolnikov izčrpanih, utrujenih in slabega razpoloženja, nekateri pa so celo evforični. Ko napad dokončno mine, bolnik do naslednjega glavobola nima težav. Migreno zdravimo z zelo učinkovitimi zdravili, zato je pametno, da bolnik pri ponavljajočih glavobolih obišče zdravnika, ki bo postavil diagnozo in predpisal ustrezno zdravljenje. Cilj zdravljenja je, da se bolnik čim-prej znebi bolečine in lahko spet normalno opravlja svojo dejavnost. Pri migrenskem napadu je zelo pomembno, da bolnik vzame zdravilo v pravem trenutku, seveda po priporočilu in navodilu zdravnika. Poznamo tudi glavobol zaradi prekomernega jemanja zdravil proti bolečinam, možne so tudi okvare ledvic in prebavil, predvsem razjede na želodcu. Poleg učinkovitih zdravil za migreno priporočamo bolniku tudi nefarmakološko zdravljenje. 10 nasvetov bolnikom z migreno: 1. izogibajte se dejavnikov, ki pri vas povzročajo migreno; 2. vodite dnevnik migrenskih napadov. Vanj zapisujte dogajanja med migrenskim napadom; 3. poskrbite za urejen ritem spanja. Spremembe lahko sprožijo napad; 4. ukvarjajte se s športom (tek, kolesarjenje, plavanje); 5. skušajte živeti urejeno in uravnovešeno; 6. redno se prehranjujte; 7. naučite se reči NE. Ne dovolite, da bi vas prisilili delati stvari, kijih ne želite; 8. poskusite z vajami za sprostitev; 9. ne preobremenjujte se in ne zahtevajte od sebe preveč; 10. bodite potrpežljivi. Ne pri- čakujte preveč prekmalu. Za uspešno zdravljenje je potreben čas. B Zdravilni viri sadja in zelenjave kot del kulinarike mmmmm Milena Cigler Gregorc, inž. agr. Moja rubrika o zdravilnih zeliščih se spet nadaljuje, a tokrat obogatena, razširjena in vključena v sodobno kuharsko umetnost. V večini člankov bodo trditve temeljile na mojih lastnih izkušnjah, saj pisni viri sami nimajo teže, če niso preizkušeni v praksi. Letos, ko je jabolčna letina tako obilna, bom najprej obnovila zdravilne lastnosti tega žlahtnega, dišečega, slastnega sadeža, ki pri Slovencih zavzema prvo mesto med sadjem. O jabolku sem v Viharniku že pisala v okviru rubrike o zdravilnih zeliščih. Naj obnovim najbolj bistvene lastnosti: jabolka razlikujemo po času zorenja, po obliki, po barvi in glede na povrhnjico ter po aromi in okusu. V zdravilne namene se poleg plodov uporabljajo tudi sveži listi, peške (zaradi vsebnosti joda) in celo cvetovi. Sedaj pa po vrsti. Plod je najbolj razširjen sadež v naši državi in sploh v srednjeevropskem prostoru kot tudi marsikje drugod po svetu. Velja omeniti, da je jabolko sadež, bogat z vitamini, predvsem ima veliko vit. C, A in B. Poleg vitaminov vsebujejo sadeži obilo celuloze, dekstro-ze ter paleto raznih kislin (ja-b o 1 č n a , citronska, jantarna, mlečna, oksalna), poleg kislin najdemo v tem vsestranskem sadežu še vosek, veliko mineralnih snovi, (npr. fosfor), čreslovine idr. O jabolku, tako presnem kot kuhanem, pečenem, dušenem, vloženem in posušenem, sem že veliko pisala. Pa vendar naj ponovim osnovne odlike te okusne naravne poslastice, ki nam lepša zimske večere ob knjigi ali televiziji. Neprecenljive vrednosti je dobro prežvečeno jabolko zjutraj na tešče, saj uravnava iztrebljanje in nam prihrani strošek za odvajalne čaje. Ni odveč opozoriti tiste, ki imajo težave z želodcem, naj ne uživajo mrzlih jabolk. Jabolka naj bi jedli z lupino vred, vendar je tu potreben osebni preudarek: ali gre za škropljeno sadje ali pa morda naš organizem težko prenaša preveč celuloze; torej, to pravilo ni več tako zveličavno, kot je bilo nekdaj. Vsak človek, naj se čuti zdravega ali ne, bi moral enkrat mesečno narediti zdravilno jabolčno dieto in cel dan jesti jabolka v različnih oblikah, kot je navedeno že v uvodu. Topla jabolčna kaša pred spanjem blagodejno vpliva na živčevje in nas zaziba v prijeten spanec. In če vseeno ne morete spati, iz- koristite to in se lotite česa koristnega, npr. pripravite »leno pito«: 2 jogurtova lončka moke 1 jogurtov lonček sladkorja 1 pecilni prašek 1 kg jabolk Vi kg skute, zmešane s smetano cimet za preliv: 4 del sladke smetane 3 jajca Priprava Na namazan pekač posuješ 1/3 moke, zmešane s pecilnim praškom. Na moko naribaš 1/2 jabolk, jih posuješ s cimetom in potlačiš, čez pa poliješ smetano (1/3) in posuješ sladkor. Ves postopek dvakrat ponoviš in nato vse skupaj preliješ s prelivom (preliv: 3 rumenjake zmešaš s sladko smetano, v sneg vtepeš še ostali sladkor). Vse skupaj pustiš pol ure, da se prepoji in nato pečeš eno uro pri 200 stopinjah C. Dober tek! B Iz našega kraja ■■HMB Rudi Rebernik Buča velikanka v Suhem Dolu Buča velikanka z obsegom 250 cm, ki stajo letos pridelala Mojca in Stefan Balek. Letošnja jesen je bila rodovitna in ugodna za vse vrste in pridelke, krompir in drugo zelenjavo, ki je nujno potrebna v vsaki kuhinji. Toplo in zgodnje jesensko vreme je ugodno delovalo tudi na rast buč, ki so ponekod zrasle do izrednih dimenzij. Eno tako sta letos pridelala tudi Mojca in Štefan Balek na svojem vrtu v Suhem Dolu. Njen obseg je dvesto petdeset centimetrov. Razstavljena je v veži njune go- naše delovne sestanke, občne zbore, delovne skupnosti in sindikalne podružnice. Ob prostih dnevih in dopustu smo tu preživeli mnogo lepih ur z našimi družinami in prijatelji. Štefan in Mojca sta letos obhajala že štirideseto obletnico skupnega življenja, zato bi rad objavil njuno poročno sliko za obujanje spominov na tiste čase, ko sta v krogu svojih sosedov, sorodnikov in sodelavcev obhajala ta veseli in srečni dan. Želimo jima še veliko let srečnega skupnega življenja v njunem prijetnem domu v Suhem Dolu. B stilne, da si jo lahko ogledujejo gostje in drugi mimoidoči popotniki, ki so namenjeni na Raz-bor ali Plešivec. Mojca Balek in njen mož Štefan sta naša stara prijatelja in znanca že od nekdaj. Mojca je že od tretje generacije stare Grobelške rodovine Podojsteršekov iz Razborja, ki so se naselili v Suhem dolu že pred drugo svetovno vojno, Štefan pa je prišel z drugimi gozdnimi delavci iz Prekmurja nekje v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ostal je pri nas v revirju Plešivec in leta 1964 sta se poročila in prevzela dom in gostilno od njenih staršev. Suhodolška gostilna je bila priljubljeno središče in zbirališče za naše gozdne in žagne delavce. Tu Svatovska slika Mojce in Štefana v Suhem Dolu, kamor sta povabila svoje sorodnike in smo vedno imeli sosede iz cele suhodolške doline. Rekordni adventni venec Lions klub Slovenj Gradec Hubert Dolinšek Fantje iz Zavrha pri Dobrni so letos že osmič spletli adventni venec in ga obesili v središču Dobrne. Za izdelavo venca so potrebovali tri traktorske prikolice smrekovih vej in drugega jesenskega zelenja. Venec v premeru meri pet metrov, tehta pa več kot eno tono. B V petek, 26. novembra 2004, je LIONS klub Slovenj Gradec že devetič priredil dobrodelni ples, na katerem je proslavil deveto obletnico obstoja. V okviru humanitarne, dobrodelne dejavnosti bodo vsa sredstva, zbrana na tej prireditvi, namenjena za nakup nujno potrebnega aparata za otroški oddelek slovenjgraške bolnišnice. LIONS klub je v devetih letih delovanja zbral preko 20 milijonov tolarjev in jih poklonil pomoči potrebnim. Pa še to: dva naša člana sta letos uspešno zagovarjala doktorski disertaciji in pridobila akademski naziv doktorja medicinskih znanosti: dr. Viktorija RUS - VA-UPOT, dr. medicine, in dr. Nado VODOPIJA, dr. medicine. Obema iskrene čestitke! I 27 Viharnik ljudje in dogodki Koroški župani v Varvarinu ■hhh Janez Švab, inž. gozd. danjem povezovanju ljudi iz obeh področij. Na pobudo predsednika občine Zorana Milenkoviča smo se v Srbijo tudi odpravili. Mešani občutki so vodili dva župana in dva podžupana in na avionu do Beograda smo bili dokaj tihi in vsak zase premišljevali. Le eden je že bil v teh krajih in je dokaj dobro poznal mentaliteto ljudi. Že na letališču nas je pričakal visokorasel možakar z brado in z dobrodušnim nasmehom vprašal: »Da li ste vi Slovenci za Varvarin?« Seveda je sledilo obvezno predstavljanje in mož se je predstavil le z imenom in priimkom. Iz Beograda do Varvarina je kar dve uri vožnje, vendar smo ob postanku za »ovčjo čorbo« v obcestnem motelu in pogovoru hitro prispeli v Varvarin. Vajene gorskega sveta je kar nekoliko očaral ravninski in rahlo gričevnat svet ob reki Moravi. Veliko slovenskih obiskovalcev Varvarina se še vedno spomni hotela Plaža na obali reke Morave. Relativno nov hotel, v katerem so zadnja leta bivali begunci, predvsem iz Kosova, je kazal dokaj klavrno podobo. Odlična lokacija na robu mesta ob plaži reke Morave in čudoviti sončni vzhodi so odtehtali tudi marsikatero pomanjkljivost v hotelu. Saj so nas hoteli namestiti v Kruševac, vendar smo raje ostali tu med domačini. Morda smo pogrešali vsaj malo časa, da bi si sami ogledali kraj kamor smo prišli, vendar nam tega prijazni, gostoljubni domačini skoraj niso pusti- li. Obvezno seznanjanje, izmenjava mnenj o življenju v Srbiji in Sloveniji, pogledi na našo vključitev v Evropsko skupnost, Varvarin in se z odgovornimi pogovarjal o »zamrznjenih« prijateljskih odnosih. V občini Varvarin imajo razgledanega predsednika občine (podobno kot pri nas župan), profesorja matematike, sicer člana stranke SPO (stranke zunanjega ministra Vuka Draškoviča), poznanega po dokaj apolitični drži in po razmišljanju daleč od ekstremistov v njegovi stranki. Nekaj več o profesorju Zoranu Milenkoviču bo napisanega še kasneje. Prav on je sprejel iniciativo in v goste povabil župane štirih občin, ki so na Koroškem nastale po razdelitvi Raven na manjše občine. Župani smo se med seboj pogovorili, poiskali tako dobre kot slabe strani možnih novonastalih stikov in sprejeli smo odločitev, da gremo v Varvarin in da odkrijemo tiste stvari, pri katerih bi lahko sodelovali. Travme vojne na Balkanu so vzrok, da sodelovanja ne moremo graditi na bratstvu in enotnosti, temveč moramo poiskati nove možnosti, ki bodo naše kraje spet povezale. Možnosti smo videli predvsem v povezovanju na področju športa, kulture, gospodarstva in navsezadnje tudi v že dose- propadla. Vojne Srbije s skoraj vsemi državami bivše Jugoslavije so skrhale prijateljske odnose med ljudmi in tudi telefonskih klicev med prijatelji ni bilo več. Eden bivših izgnancev iz Koroške se je v spomladanskih mesecih oglasil na občini Običajno so bile moje teme iz etnologije, gozdarstva, lovstva ali življenja ljudi iz Mežiške doline, tokrat pa bo moje pisanje nekoliko drugače. Pisal bom o mestu Varvarin iz Južne Srbije. Le zakaj? Imam dober razlog za to. Sumadij-sko mesto Varvarin z okrog 23.000 prebivalci je bilo pobrateno z občino Ravne na Koroškem. Med drugo svetovno vojno je iz področja bivše občine Ravne na Koroškem, največ iz Črne in Mežice, bilo v daljno Sumadi-jo izgnanih okrog 185 ljudi. Prislovično gostoljubni prebivalci teh krajev, kjer so ugodni pogoji za kmetovanje, so begunce sprejeli in jim nudili tisto osnovno za preživetje. Poznanstva in vezi iz tistih časov so bili vzrok, da sta se občini leta 1961 povezali in podpi- ^ram sv- J°vana krstitega in izvir mineralne vode v kraju Orašje pri Varvarinu. V zadnjem času je morda v naš časopis Viharnik nekaj manj oglašanja iz Mežiške doline. Prav zaradi tega se mi zdi kar prav, da se kot nekdaj zelo aktiven pisec iz tega področja oglasim in morda k pisanju vzpodbudim še koga. šali dokument o sodelovanju. Razne delegacije so se dolga leta obiskovale in prijateljstva, znanstva so ostajala in se še poglobila. Železarna iz Raven je tam tudi zgradila tovarno pil, ki je po začetnih težavah le nekako zaživela, v časih med vojno pa dokončno ipmpima Pošta in Dom kulture v Varvarinu. skupni znanci, gospodarstvo ... tem vsekakor ni zmanjkalo. Za goste iz Slovenije so pripeljali tudi zares neutrudnega muzikanta (v šestih urah je zbral le 10 minut »pavze«) in ob vseh dobrotah iz miz so tudi besede laže stekle. Res ni čudno, da ima dobro organizirano podjetje za predelavo mesa SIMIČ naslednji slogan: Dobrodošli v Šumadiji, carstvu dobre hrane. Okusna hrana spaja ljudi. Naslednji dan smo skupne delegacije položile cvetje na grobove slovenskih izgnancev iz druge svetovne vojne. Meni najbližji so bili Mrdavšičevi, o katerih tragični usodi sem že prej dosti vedel iz pripovedovanja sosede Zofke in knjig njenega brata Janeza. Usoda pa je bila kruta tudi do našega gostitelja Zorana Milenkoviča. Na dan praznika Svete trojice, 30. 5. 1999, so Natova letala preletela mesto Varvarin in v prvem letu spustila na most čez Moravo nekaj granat, pri čemer je bilo ubitih nekaj naključnih ljudi, ki so šli na versko praznovanje. Nekaj najbolj korajžnih, tistih pravih, je hitelo na most pomagati pomoči potrebnim. Med njimi je bilo šestnajstletno dekle, hčerka sedanjega predsednika občine Zorana Milenkoviča. Mlada hrabra lepotica in ob tem še izvrstna tekmovalka iz matematike se je iz bolj ogroženega Beograda (kjer je hodila v matematično gimnazijo) vrnila v varni Varvarin. Žalostna usoda nje in še devetih sokrajanov je privedla do tega, da občina Varvarin toži Nato, da vsaj priznajo svojo napako. Nov most so zgradili v naslednjem letu, mrtvih pa ne more nihče povrniti. Solznih oči smo ob pretresljivi pripovedi položili venec na ta, tudi z matematičnimi simboli zaznamovan, spomenik. V mestu Varvarin premorejo poleg osnovne šole tudi Center srednjih šol in prav ponosni so na dokaj veliko število računalnikov. Moram reči, da smo bili v šolah kar navdušeni nad redom, čistočo in tudi raven učnih pripomočkov je na solidnem nivoju. Tudi v šolstvu se veliko zgledujejo po Slovencih, kajti tu se niso sramovali priznati, da »le zakaj se ne bi nekaj na novo učili, preizkušali, ko pa lahko vzorce iz podobnega okolja preneseš domov«. Podobne vzorce prenašajo tudi v »privatizacijo podjetij« in tista, ki so te stvari že speljala, gospodarijo dobro, nekatera celo odlično. Zanimivo, da ob zelo nizki zaposlenosti nekatera boljša podjetja celo iščejo delavce. V zelo rodovitni dolini reke Morave si ni težko pridobiti hrane in pijače za vsakodnevno življenje in marsikateremu človeku to zadostuje. Narava tu nudi kmetijstvu res dobre možnosti in verjeli ali ne, tu so vrtnice kupovali celo Nizozemci. In ob izmenjavi naslovov in spominkov smo odgovorni iz obeh držav našli tiste skupne točke, na katerih bi veljalo graditi sodelovanje. Nekoliko okrnjene odnose bi veljalo v prvi fazi vzpostaviti s športom, kulturo in gospodarskim sodelovanjem. Na ta na- čin bi najlažje premagali tiste pregrade devetdesetih let. V imenu naše občine sem ponudil nastop njihove folklorne skupine na srečanju v avgustu na jubilejnem 50. koroškem turističnem tednu. Kaj reči na koncu ? Vsaj delno smo spoznali občino Varvarin z vsemi njenimi težavami in ugodnostmi, spoznali smo mnoštvo pri- jaznih in gostoljubnih ljudi in vemo, da so nekje ljudje, ki cenijo Slovence kot pridne, delovne ljudi. Le obljube, da se bomo še srečali, da bomo skupaj speljali marsikateri projekt in velika želja vseh, da se devetdeseta leta pozabijo, se še morajo uresničiti. VARVARIN Prve omembe so iz leta 1516. Kraj leži na nadmorski višini nekaj nad 140 m ob reki Moravi. Prebivalci kraja Varvarin so bili zadolženi, da so za Smederevsko trdnjavo klesali kamnite krogle. Zaradi tega so bili oproščeni plačila davka. Površina občine je 249 km2 (Črna 156 km2) in ima v 21 naseljih okrog 23.000 prebivalcev. Med temi vasmi so tudi takšne, ki imajo po 4-5.000 prebivalcev. Življenje na tem območju zaznamuje Velika Morava, ob robu Var- varinskega polja se združita Južna in Zahodna Morava. V bližini stekališča obeh rek je tudi izvoz mineralne vode; za moj okus se lahko skrijeta tako »Radenska« kot »Knjaz Miloš«. Dobre vodne razmere, nizka nadmorska višina in blaga kontinentalna klima so kot raj za kmetijske proizvode (paprika, paradižnik, zelje, solata, vrtnice ...). Za občinski praznik je izbran datum iz prve Srbske vstaje leta 1810, legendarne bitke in spektakularne zmage 9.000 Srbov proti 30.000 Turkom na Var-varinskem polju. Hrabrost je bila dokazana že pred samo bitko v osebnem dvoboju med predstavnikom Srbov Jovom Kursolo in Turkom Omer-ago pred po-strojenima vojskama. In ali lahko tako motivirana vojska sploh doživi poraz? Ta srbski gladiator, zmagovalec dvoboja, si je res zaslužil častno mesto v Var-varinskem parku. Upamo, da bomo v Mežiški dolini v avgustu videli kaj iz njihovega bogatega kulturnega izročila: od raznih »kol« folklornih skupin, morda kakšnega »guslarja« z bojno pesmijo iz Srbske vstaje ali za nas nepoznanega »gajda-ša«. Iz teh zadevje možno izluščiti kar nekaj možnosti za sodelovanje in na nas so odločitve. Ali nas kaj mika drugačna kultura, nižinski lov, ribolov v reki Moravi, dobra jedača in pijača, prijazni ljudje, morda surovina za naše tovarne, uvoz in izvoz izdelkov (v kar veliko trgovinah so naši akumulatorji in gospodinjski stroji), obujanje spominov, dopust v »drugačnosti«? To in še marsikaj lepega bomo našli med prijaznimi in gostoljubnimi ljudmi v rodovitni deželi reke Morave in dežela je res VREDNA OBISKA. d V Lesni tovarni ivernih plošč z zadovoljstvom zaključujejo leto 2004 V oktobru se je z zagonom nove linije za oplemenitenje in pridobitvijo okoljskega certifikata ISO14001 zgodila velika prelomnica v razvoju proizvodnje ivernih plošč na koroškem. V Lesni TIP Otiški Vrh so v oktobru uspešno zaključili drugi del obširnega investicijskega ciklusa, ki so si ga zastavili v letu 2001 z vstopom v Skupino Prevent. »Investicija v linijo za oplemenitenje plošč in razširitev skladiščnih prostorov s sodobnim odpremnim ekspeditom pomeni pomembno prelomnico v razvoju tovarne in hkrati temelj za nadaljevanje investicijskega ciklusa, v okviru katerega je v naslednjem letu predviden pričetek vgradnje kontinuirane stiskalnice. Le s popolno tehnološko modernizacijo in racionalizacijo proizvodnje bodo zagotovljeni pogoji za obstanek na tržišču in za zagotovitev konkurenčnosti velikim evropskim proizvajalcem,« je povedal direktor Lesne TIP Danilo A. Rane. Poleg tehnoloških posodobitev so izrednega pomena tudi prizadevanja za okoljevarstveno naravnanost, kar dokazujejo s pridobljenim okoljskim certifikatom ISO 14001. LINIJA ZA OPLEMENITENJE IN NOVO SKLADIŠČE Z ODPREMNIM EKSPEDITOM V Lesni TIP Otiški Vrh so v lanskem letu kupili opremo Mebla Iverke v Novi Gorici. Po polletni poskusni proizvodnji so zaradi visokih prevoznih stroškov in racionalnejše organizacije dela pričeli s projektom prestavitve linije oplemenitenja na lokacijo Otiški Vrh. V treh mesecih so razširili proizvodne in skladiščne prostore za ca. 5.800 m2 in predali namenu linijo za oplemenitenje ivernih plošč. Od podpisa pogodbe za izgradnjo hale do pričetka po- skusne proizvodnje je preteklo samo 120 dni, demontažo in montažo opreme v obsegu 20 kamionov so realizirali v pičlih treh mesecih in skrajšali običajni rok montaže za 2-krat. Projekt so realizirali z lastnim inženiringom, ekipo pod vodstvom namestnika direktorja Jožeta Prikeržni-ka in ekipo v sestavi Marjan Meh, Simon Gerdej in Marjan Zabukovec. V projekt je bilo posredno in neposredno vključenih ca. 50 izvajalcev iz koroške regije, tako da je na projektu dnevno delalo tudi do 60 delavcev. Investicija je ena največjih v regiji v letu 2004. S sodobno računalniško vodeno in avtomatizirano linijo so pridobili dodatne kapacitete, ki omogočajo proizvodnjo 5.000.000 m2 oplemenitenih plošč na leto, proizvodnjo plošč velikega formata kot tudi razširitev ponudbe investicijskega ciklusa, ki bo asortimana plošč. Nova linija zaokrožen z naložbo v kon-pomeni tudi dodatno poveča- tinuirano stiskalnico v višini nje kvalitete, zmanjšanje pro- 20 mio EUR. izvodnih stroškov in hkrati Z razširitvijo skladiščnih izhodišče za nadaljevanje prostorov in posodobitvijo odpremnega ekspedita so zagotovljeni pogoji za hitrejši in boljši servis kupcu in hkrati večje zadovoljstvo. Investicija v višini preko milijarde tolarjev predstavlja vlo- žek v ekonomsko smiselno in strateško pomembno investicijo tako za koroško regijo kot tudi za slovensko lesno industrijo in hkrati alternativo načrtom sežiganja lesne biomase v velikih energetskih porabnikih. Investicija pomeni predelavo manj kakovostnega lesa v koristen in uporaben izdelek, oplemenitenje vrednosti lesa, ohranjanje gozdov in s tem pridobivanje kisika, skladiščenje C02 kot tudi ustvarjanje dodane vrednosti, ohranjanje delovnih mest itd. OKOLJSKI CERTIFIKAT ISO 14001 V Lesni TIP Otiški Vrh so v jesenskih mesecih lanskega leta pričeli z uvajanjem sistema ravnanja z okoljem po standardu ISO 14001. V juniju in juliju letos je SIQ izvedla certiflkacijsko presojo in podjetju podelila okoljski certifikat ISO 14001. Ekologijo so postavili na prvo mesto, saj se zavedajo pomena ohranjanja in varovanja narave. V zadnjih letih so s tehnološkimi posodobitvami, kot so mokri elektrofilter, rotacijski sušilnik iverja, posodobitev iverilnikov itd., stopili med okolju prijazne tovarne oz. postali celo edina ekološko sanirana tovarna ivernih plošč v JV Evropi. V tridesetih letih poslovanja so s predelavo manj kakovostnega lesa v Danilo Rane prejema certifikat ISO 14001 ljudje in dogodki :• iverne plošče ohranili preko 11.000 ha gozdov in racionalizirali tudi porabo energentov (zemeljski plin, kurilno olje, električna energija) in repromaterialov. S predelavo lesnih ostankov zagotavljajo visoko dodano vrednost in s končnim produktom, iverno ploščo, predstavljajo kvalitetno osnovo za razvoj lesne industrije v Sloveniji s preko 25 000 delovnimi mesti. Osnovno poslanstvo proizvodnje ivernih plošč je predelava manj kakovostnega lesa in lesne biomase v kakovosten, vsestransko uporaben izdelek. Daje tovarna ivernih plošč Otiški Vrh res okoljsko naravnana tovarna, ki izpolnjuje zahtevne mednarodne standarde, dokazuje tudi pridobljeni okoljski certifikat ISO 14001. POSLOVANJE V PRVIH TREH KVARTALIH 2004 Prvih trije kvartali letošnjega leta so za Lesno TIP vzpodbudni, saj uspešno uresničujejo poslovni načrt za leto 2004. V prvih treh kvartalih so dosegli 3,2 milijardi tolarjev realizacije in povečanje prihodkov od prodaje tako na izvozu kot tudi na domačem trgu. V prvih treh kvartalih so proizvedli 92.000 m3 surovih ivernih plošč in 2.400.000 m2 oplemenitenih ivernih plošč, kar je za 4 % več glede na isto lansko obdobje. V duhu ekološke osveščenosti so oblikovali tudi blagovno znamko okoljsko prijaznega produkta. ODNOS DRŽAVE IN POLITIKE DO LESNE INDUSTRIJE Slovenija je ena najbolj gozdnatih držav v Evropi. Strategija razvoja Slovenije bi morala lesno industrijo postaviti na mesto, ki ji pripada in ta bogat naravni potencial izkoristiti. Zal je realnost drugačna - država subvencionira kurjenje lesa, kar ima desetkrat nižjo dodano vrednost in dvajsetkrat nižje število zaposlenih kot predelava v lesni industri- ji. »Državnim uradnikom in snovalcem gospodarske strategije je treba dopovedati, da je les plemenit produkt narave, ki zasluži večjo pozornost kot strateški surovinski vir za razvoj lesne industrije in gospodarstva Slovenije. Les moramo kot naravno danost izkoristiti kot razvojni potencial za lesno industrijo. Postanimo torej paradni konj lesne industrije v tem delu Evrope in ne energetski potencial za potratne industrijske panoge in največja kurilnica v Evropi. Ne dovolimo, da bi se ponovila slaba zgodovinska izkušnja, ko so naši sosedje izsekali gozdove na Krasu, česar negativne posledice so vidne še danes. Najdimo toliko razuma in les izkoristimo v industrijske namene v lesni industriji. Tudi v koroški regiji moramo les kot naravni surovinski potencial izkoristiti in predelati v izdelke z višjo dodano vrednostjo ter zagotoviti delovna mesta, nikakor pa ne postati regija za eksploatacijo lesa. V LESNI TIP OTIŠKI VRH iz SKUPINE PREVENT vztrajamo na tej poti in jo bomo nadaljevali!« poudarja direktor Danilo Rane. VIZIJA LESNE TIP OTIŠKI VRH Vizija Lesne TIP Otiški Vrh je postati vodilni proizvajalec ivernih plošč z ekološko naravnano proizvodnjo na območju jugovzhodne Evrope. Vizijo uresničujejo postopoma s posodobitvijo tovarne z vpeljavo najnovejše tehnologije, s strateškim povezovanjem in vzpostavitvijo primarnega kompleksa predelave lesa na lokaciji Otiški Vrh, z ekološko naravnanostjo proizvodnje in stalno skrbjo za okolje. Investicijski ciklus so do sedaj uspešno uresničevali, zavedajo pa se, da je najtežji del šele pred njimi. V naslednjem letu namreč nameravajo pričeti z investicijo v kontinuirano stiskalnico v vrednosti 20 mio EUR. S sodelovanjem in podpiranjem razvoja kraja in tudi regionalnega razvoja si priza- devajo za razvoj tako bližnje okolice kot tudi celotne koroške regije. V Skupini Prevent se zavzemajo tudi za ohranitev delovnih mest. Zavedajo se dragocenosti domačih ljudi, njihovega znanja, prizadevnosti, vztrajnosti in koroške trme. S sodelovanjem s fakultetami, študentskimi organizacijami, z zaposlovanjem domačih, visoko izobraženih ljudi želijo prispevati svoj delež k preprečitvi t. i. ‘bega možganov’. S sloganom ‘Prijazni do narave in okolja’ si prizadevajo za višjo dodano vrednost in ohranjanje slovenskega naravnega bogastva - lesa - s predelavo manjvredne lesne biomase v kvalitetne produkte. Kolektiv Lesne TIP Otiški Vrh želi vsem bralcem revije Viharnik srečno, zadovoljno in zdravja polno leto 2005. Zgodovinske in kulturne sledi nekdanje Mislinjske železarne Jože Potočnik, prof. zgodovine Nadaljevanje in konec. Kakšna je bila skrb za zdravje ljudi? Kdo je zdravil poškodbe železarjev in kovačev, oglarjev in drvarjev? Franc Minarik je zapisal: »V poslopju bolnišnice (Spital) je tedaj stanoval Jožef Gruber, kirurg fužinskega obrata. Vidimo, da je uprava podjetja skrbela za svoje bolnike, ki so imeli na razpolago zdravnike in bolnišnico. To omenjamo zato, ker so bili steklarji gotovo vključeni v delokrog bolnišnice in kirurga, saj so bile tako fužine kakor gozd in steklarna last istega gospodarja. Pozneje kot zdravnika fužin in kirurga omenjajo Franca Schella«. Dr. Stanko Stoporko (25. 1. 1927-25. 11. 1995), zdravnik v Mislinji (od 1958 do smrti), je ob otvoritvi novega zdravstvenega doma v Mislinji (1975) med drugim poudaril, da je bila stanovanjska hiša na gozdarski cesti št. 84 (prej 226) zgrajena v drugi polovici 18. stoletja in da je stavba »za tedanje čase predstavljala bolnico.« Poleg ordinacije je imela lekarno, sobe za bolnike in stanovanje za zdravnika. Dr. Franc Schell, znan zdravnik in kirurg, je v Mislinji delal od 1835 do 1877. Njegov grob in spomenik sta na pokopališču v Šentilju. Anton Bonazza se je zavzemal ne le za gospodarski razvoj in napredek kraja, bilje tudi podpornik in pospeševalec šolskega in kulturnega napredka v Mislinji v prvi polovici 19. stoletja. Finančno je podprl začetek delovanja nedeljske šole v Šentilju, in to že pred letom 1830. Njen prvi učitelj je bil Tomaž Randl, sicer uradnik v mislinjski železarni. Na župnijskem zemljišču nekoliko vzhodneje od nekdanje mežnarije je bila 1835. leta zgrajena šolska stavba z denarno pomočjo družine Bo- nazza in s podporo cerkve, ki je prispevala znesek 247 goldinarjev. Pomoč družine Bonazza je treba razumeti tako, da je prispevala nenavadno velik občinski delež sredstev, ki je daleč presegal omenjeni cerkveni znesek. Šola je bila zgrajena v času župnika Tomaža Korena. V njej sta dve stanovanjski sobi s kuhinjo in s shrambo, v prvem nadstropju je šolska soba (učilnica), na severni strani sobica, namenjena cerkovniku, ki pa za sedaj pripada učitelju. Danes je to Martinčeva hiša za župno cerkvijo sv. Ilija. Hiša je delno prenovljena, vendar so v celoti ohranjeni velbana veža, obokano stopnišče v nadstropje in kletni prostor. V šolski okoliš so spadale vasi Dovže, Velika in Mala Mislinja, Tolsti vrh in del Gornjega Doliča. Prof. Franček Lasbaher, avtor razprave Zgodovina šolstva v Mislinjski dolini, je zapisal, da ljudska šola Št. Ilj pod Turjakom (Mislinja) edina hrani tako imenovano zlato knjigo (Častno knjigo), v katero so vpisovali najboljše učence za šolska leta od 1835 do 1879. Novo šolsko poslopje so v Šentilju zgradili leta 1888, šola je postala trirazrednica (na lokaciji sedanje Pušnikove hiše). Šentiljsko šolo sta med drugimi v obravnavanem času obiskovala tudi učenca, ki sta pozneje postala duhovnika: Franc Smrečnik, sin kovača Antona in Antonije Vivod, ki je bil rojen v mislinjskih fužinah 25. julija 1839, ter Jože Sovič, sin kmeta Janeza, po domače Konečnika, in Helene Popijal, rojen 8. februarja 1839 v Mislinji. Oba sta službovala v raznih krajih na Štajerskem, Franc Smrečnik med drugim tudi v Šmartnem pri Slovenj Gradcu (1869-1872), kjer je bil nazadnje provizor (oskrbnik). V šentiljski župnijski kroniki je zapisano, da je župnik Cernek zgradil kaplanijo leta 1804. Družina Bonazza je gmotno podprla farno cerkev, ko je ta obnavljala prostore (1835). Isti vir potrjuje, da je gospa Amalija Hagenauer ustanovila knjižnico v kaplaniji in dala namestiti knjižno omaro. Amalija je skrbela za nakup zlasti cerkvenih del. Po smrti pobožne ustanoviteljice verjetno niso kupili nobene knjige več, prav gotovo pa ne, odkar družina Bonazza ni bila več lastnik mislinjske železarne. Iz doslej delnega pregleda obsežne korespondence med člani družin Hagenaurer in Bonazza smo spoznali, da so Hagunauerjevi živeli v Trstu. Oče J. Hagenauer je bil grosist, mati Marija Elizabeta je bila po rodu iz Belgije. Anton Bonazza je bil najprej poročen s hčerko plemiške družine Novosel na Hrvaškem, ta je umrla leta 1811. Doslej nam ni znano, kdaj se je Bonazza poročil z Marijo, hčerko Hagenauerja. Lastnik mislinjske železarne in posesti je postal leta 1817. Marija Elizabeta Hagenauer je prihajala iz Trsta na obisk k hčeri v Mislinjo in tu je tudi umrla. Tudi Amalija Hagenauer, druga hči, je preživela zadnja leta v mislinjski graščini. Rojena je bila 1796, profesorica, neporočena. Ohranjen je njen uradni testament; umrla je 7. oktobra 1851 v Mislinji. Vse tri so pokopali na nekdanjem pokopališču ob župni cerkvi sv. lija. Na vzhodni strani šentiljske župne cerkve je kovinska plošča, kjer beremo, da je bila Marija Elizabeta Hagenauer rojena 8. septembra 1759, baronica Thys, doma iz Luttic-ha v Belgiji. Umrla je 19. marca 1830 v Mislinji. Zanimive bodo širše raziskave o družinah Bonazza in Hagenauer. S pomočjo pisnih virov prvič dokazujemo, da sta imeli družini pomembno vlogo tudi pri kulturno-prosvetnem napredku gornje Mislinjske doli- ne v prvi polovici 19. stoletja. Mislinjska železarna je v skoraj 200 letih delovanja menjala številne lastnike. Vsi so si prizadevali, da bi tehnološko posodobili proizvodnjo, vendar niso zmogli enakovredno konkurirati večjim modernim železarnam na Slovenskem. Pomanjkanje železove rude, lastnega kapitala in prometna odmaknjenost so bili osnovni vzroki za propad železarne. Največje zgodovinske in kulturne sledi mislinjske železarne so nedvomno zapustili: Michelangelo in Žiga Zois, Anton Bonazza z družino Hagenauer ter družina Lohnin-ger. Dr. Artur Perger, deveti lastnik železarne in posesti, je dokončno opustil železarstvo in veleposest preusmeril v lesnopredelovalno industrijo. Jože POTOČNIK. Prof. Ob 280-letnici nekdanje železarne v Mislinji so ob občinskem prazniku odkrili dve obeležji, ki v besedi in sliki prikazujeta razvoj železarstva v zgornji Mislinjski dolini. Na pobudo domačega turističnega društva in nekdanje zagnane in prizadevne predsednice Poldke Bezlaj, je obeležje postavil Koroški pokrajinski muzej Slovenj Gradec, odkril pa ga je Viktor Robnik, župan občine Mislinja. (Viharnik, julija 2004, str. 11) prgišče zgodovine \ ar // V t-!,1 Nekaterim postavijo spomenik po smrti, eni si ga zgradijo sami v času svojega življenja s svojim delom, vplivom ustvarjalnega in logičnega razmišljanja na družbo in okolje, v katerem se gibljejo. Tak, slednji, je bil moj dragi prijatelj, naš sodelavec Janez KOŽELJ, od katerega smo se poslovili 22. novembra 2004 na slovenjgraškem pokopališču v Starem trgu. Rodil se 7. novembra 1925 na Bledu kot tretji otrok materi Tereziji, gospodinji, in očetu Alojzu, učitelju. Z Bleda se je družina po dekretu selila v kraje, kamor je bil premeščen oče; najprej v Jenino pri Sevnici, od tam pa čez štiri leta v Jurklošter, kjer sta se rodila še Janezova brat in sestra. Tu je začel obiskovati osnovno šolo, ki jo je doživljal precej drugače kot drugi otroci. Stanovali so v šoli, oče učitelj pa je bil učitelj tudi popoldan in zvečer; ob vsakem času je svoje otroke bogatil z znanjem in jih usmerjal na pot izobražencev. Selili so se še naprej; leta 1936 v Jurklošter, ob začetku vojne leta 1941 pa se je s svojimi tremi sestrami preselil v Ljubljano, kjer je že obiskoval gimnazijo. V tem času je živel v dijaškem domu Marijanišče, ki ga je vzdrževal škofijski ordinariat. Končal je peti in šesti letnik gimnazije, sredi leta 1944 pa je zdrsnil v kolesje vojne. Svobodo je doživel kot odločitev vojaškega oficirja, ki ga je izločil iz transporta, namenjenega usmrtitvi. Izločen s poti v smrt, je takrat sprejel življenjske zaobljube, ki jih je kasneje izpolnil, zadal in uresničil pa jih je nato še mnogo več. Vrnil se je k staršem v Rimske Toplice in nato v letih 1946 do 1948 zaključil sedmi in osmi razred gimnazije ter se jeseni leta 1948 vpisal na gozdarsko fakulteto v Zagrebu. Študijska leta je preživljal v pomanjkanju, v različnih podnajemniških stanovanjih, kjer je spoznal življenje z druge plati. Med študijem je odslužil dveletni vojaški rok v šoli za rezervne vojaške oficirje v Vipavi in nato diplomiral oktobra leta 1954. Kot mlad gozdarski strokovnjak je prišel v Slovenj Gradec in pričel delo na taksaciji pri Okrajni gozdarski upravi Slovenj Gradec. To leto so mladi gozdarski strokovnjaki začeli z izdelavo prvih ureditvenih načrtov, ki so še danes podlaga za strokovna odločanja pri sodobnem gospodarjenju z gozdovi. Med delom na taksaciji je spoznal celotno gozdnogospodarsko območje ter prebivalce podeželja, kar je koristno in umno uporabil pri delu v kasnejšem delovnem obdobju. Kmalu je postal šef gozdarsko operativnega sektorja in nato tehnični direktor Gozdnega gospodarstva. V tem obdobju je pod vplivom njegovih modrih odločitev in sodobnih metod postalo Gozdno gospodarstvo urejeno in najsodobnejše opremljeno gozdarsko podjetje v Sloveniji. Izobrazbo je cenil, zato je z velikim posluhom vplival na politiko zaposlovanja in izobraževanja strokovnih kadrov različnih stopenj in smeri, predvsem pa gozdarskih strokovnjakov. Vzporedno strokovni gozdarski dejavnosti pa je veliko dela in tudi prostega časa namenil snovanju turističnega razvoja v okviru gozdarstva in bil ključni člen pri izgradnji smučišč na celotnem koroškem območju. Smučanje je bilo njegova strast pa tudi interes. Med letoma 1974 in 1978 je kot svetovalec za gozdarstvo tej dejavnosti posvečal še posebno pozornost, istočasno pa je veliko delal na področju gozdarstva zasebnega sektorja. V tem sektorju je kot direktor Obrata za kooperacijo Slovenj Gradec ostal od leta 1978 vse do upokojitve leta 1990. Izkušnje in spoznanja iz prejšnjih delovnih let je na tem mestu s pridom izkoristil in pridal velik prispevek področju izgradnje gozdnih cest in druge infrastrukture na podeželju, še posebej v hribovskih predelih. Svoj zasebni čas je takoj po prihodu v Slovenj Gradec delil z ženo Maričko in sinovoma Tonetom in Andrejem. Kljub napornemu terenskemu delu je imel še veliko energije za vzgojo svojih sinov, ki ju je usmeril v šport in ju spremljal do vrhunskih uspehov, ki sta jih dosegala v alpskem smučanju. Zapisana med vrhunske športnike je v času, ko sta bila med elitnimi tekmovalci, usmeril v študij. Hvaležna sta mu za to. V tem času pa ga je prizadela ena izmed najhujših stvari v življenju, umrla mu je žena Marička. Bolečino je premagal s svojim stvarnim razumom in načinom dojemanja življenja kot procesa, ki se nekoč za vsakega posameznika zaključi. Zavedal se je tudi velike odgovornosti do svojih sinov in poskrbel, da sta oba uspešno zaključila študij in postala samostojna odvetnika. V tem času je s svojim odnosom do narave in športa in pronicljivimi nasveti bistveno vplival tudi na usmeritev mojega sina in na moje življenje. S hvaležnostjo se bova tega spominjala. Sinova sta si ustvarila družini in dobil je tri vnukinje in vnuka, na katere je bil izredno navezan. Le oni so poznali nežnost, ki je bila v njem. Zadnje desetletje je živel v družbi svoj ega prijatelja, psaOrija. Atraktivno sta se pojavljala v našem mestu in na Voglu, kjer je v svoji počitniški hišici preživljal zimske mesece, pa tudi del poletja. Takega so poznali mnogi Slovenci. Ljudje so se radi zapletli z njim v pogovor, saj je vedno analitično in izkustveno preudaril zadeve in dobronamerno svetoval, če je bilo treba. Ker je tako odhajal in prihajal v naše mesto, imam občutek, da je še vedno nekje, da bo prišel na vrata, morda v pisarno, morda bo sedel za katero izmed svojih miz v lokalih, kjer smo ga videvali, ko si je po dolgih sprehodih z Orijem privoščil kozarček. Tako naj tudi ostane. Ida Robnik 34 'iiir Dr. Bogomir Celcer 24. septembra 2004 je bil turoben deževen dan. Ta dan smo na zadnji poti spremljali dobrega človeka, poznanega po vsej Koroški. Na starotrškem pokopališču smo se poslavljali od dr. Bogomirja Celcerja. Imel sem občutek, kot da se od njega poslavlja tudi Narava, kot da bi vedela, da jo zapušča eden največjih naravovarstvenikov na Koroškem. Med pogrebom je prenehalo liti, izza oblakov se je za trenutek pokazala zasnežena Uršlja gora. Od Mirkota, kot smo ga klicali sorodniki, se je poslovila tudi njegova Urška - gora, pod katero je stric preživel skoraj pol stoletja. Zelo dobro je poznal poti do samotnih domačij okrog naše v preteklosti še plešaste gore, kamor se je kot zdravnik podajal peš ali z motorjem. Povsod so ga radi sprejeli. Mnogim bolnikom je s pravočasnim zdravljenjem, predvsem pa s svojim optimizmom in voljo do življenja, pomagal, da jih bolezen ni pokosila. Med potjo je pogostokrat počival na gozdnem robu in se oziral proti Ravnam na Koroškem in Slovenj Gradcu; morda pa je s pogledom potoval tja na jug proti Vojvodini in čez smrekovško pogorje proti Ljubljani. Ali pa se je spominjal svojih staršev - mame in očeta. Oče je bil financar in je bil službeno prestavljen iz Slovenije v Vojvodino, kjer se je z družino vsaka štiri leta selil iz kraja v kraj. Stric Mirko se je rodil leta 1930 v Vršcu; pod Banatskim hribovjem je s sestro in bratom preživljal otroštvo. V Pančevu je obiskoval tudi nižjo gimnazijo. Starša sta se želela vrniti nazaj v rodno Slovenijo in po končani drugi svetovni vojni se je Celcerjem uspelo preseliti v očetov rojstni kraj Šentilj v Slovenskih goricah. Tu je Mirko spoznaval bedo in radost viničarjev in bajtarjev, še posebno pa njihove zdravstvene težave in slabo skrb za njihovo zdravje. Po končani realki v Mariboru se je trdno odločil postati zdravnik. Leta 1955 je končal študij medicine na medicinskifakultetivLjubljani.Kotstažistjepričelslužbovati v slovenjegraški bolnišnici, po obveznem enoletnem pripravništvu in končanem enoletnem služenju vojaškega roka pa je dobil službo obratnega zdravnika v železarni Ravne na Koroškem. Pomagal je številnim ponesrečenim železarjem, pozneje pa je prevzel delo preglednika higiensko-epidemiološke službe in splošnega zdravnika v Zdravstvenem domu na Ravnah. Na Ravnah sta si z ženo Bredo ustvarila družinsko gnezdo, kjer sta vzgajala svoji hčeri Majo in Meto. Notranji nemir in želja spoznati človeško telo še bolj podrobno, predvsem pa obogatiti in dopolniti svoje zdravniško znanje, sta bila povod za rentgenološko specializacijo v mariborski bolnišnici, leta 1968 pa je opravil specialistični izpit iz rentgenologije in radiologije v Baden-Vurttembergu. Vrnil seje nazaj v slovenjegraško bolnišnico, kjer je ustanovil radiološki oddelek in tu vse do upokojitve pomagal bolnikom. Spoznaval je nevarnosti radioaktivnega sevanja, ki je v našem prostoru vse bolj prisotno. Prvi med zdravniki je javno opozarjal na nevarnost svinca in drugih težkih kovin v tleh in zraku v zgornji Mežiški dolini. Kot dokaz so mu lovci prinesli s svinčenimi oblogami obloženo zobovje srnjadi. Dobro je vedel, kaj povzroča pri ljudeh onesnažen zrak v bivalnem okolju - pa naj bo to v delovnem prostoru ali v naravi. Svoja opažanjaje beležil s fotoaparatom, svinčnikom, tušem, risarskim ogljem, barvami in pisalnim orodjem. Zvest je bil črno-beli fotografiji, z njo je na umetniški način sporočal črno-bele plati našega življenja. Da pa ni bil pesimist, nas prepričajo njegove karikature. Z njimi je opozarjal na številne napake navadnih smrtnikov kot tudi ostalih malo višjih oblikovalcev našega vsakdanjega življenja, hkrati pa podajal rešitve le-teh. Imel je čut za opazovanje vsega lepega. Pogostokrat je imel pri sebi skicirko in svinčnik, s katerim je zelo rad skiciral podobe iz koroške krajine, še posebno pa valovito Uršljo goro. Skice je v prostem času dopolnjeval in dokončno izrisal ter obarval z ogljem. Ni pa zanemarjal ostalih barv, še posebno, ko je užival v upokojenskem stažu. Ženi Bredi je stal ob strani tako v vsakdanjem življenju kot pri njenem umetniškem ustvarjanju. Njune likovne stvaritve smo lahko opazovali kar na nekaj razstavah. Sam se je rad udeleževal številnih likovnih kolonij in odkrival lepote starih objektov pod Uršljo goro in drugje po Sloveniji. Še posebno mu je bila pri srcu Lauterjeva kašča v Jazbini, preden jo je uničili ogenj. Bil je tudi odličen opazovalec spreminjanja barv v naravi. Žal pa j e pogostokrat ugotovil, da rastline niso spremenile barve svojega plašča po naravni poti, temveč je spremembo povzročil neosveščeni človek. Poglabljal se je v psiho človeka in ga s svojimi deli in javnim nastopanjem poskušal osveščati. Bil je tudi literat, ne samo kritik. Poleg strokovnih razprav je rad zapisal tudi kakšno prozno delo, v katerem je opisal življenje preprostega koroškega človeka. Pa tudi poezija mu ni bila tuja. V svojih pesmih je seciral tudi svojo dušo. Morda je odkrival nam neznana občutja in se poglobil v Dantejev alegorično-religiozni ep »Pekel« ter ga likovno upodobil. Kaj pa, če je v sebi odkril zahrbtno bolezen, s katero ni želel obremenjevati svojih najbližjih in jo je želel premagati? Toliko stvari je še imel načrtovanih. Neumorno se je boril proti sežigalnici v Slovenj Gradcu in tudi uspel. Z nezaupanjem pa se je oziral tja proti Šoštanju, kjer naj bi v termoelektrarni sežigali najrazličnejše odpadke. Bal se je za prihodnje rodove. Koliko stvari je še imel v načrtu, vedo povedati samo njegovi domači. Ob prebiranju njegovega dnevnika odkrivajo veličino njegovega duha. Ni izpolnil vseh zastavljenih ciljev, to mu je preprečila njemu dobro poznana bolezen. Umrl je 20. septembra 2004. Stojim na robu legenske terase nad Slovenj Gradcem, v roki držim dvanajsto številko Viharnika iz leta 1994 in ob prebiranju članka Andreja Šertela »Dr. Bogomir Celcer, dober dan!« dopolnjujem bogat življenjepis mojega strica. Bil je gost našega mesečnika, postal je naš znanec. Mnogi so izgubili svojega zdravnika in prijatelja, mi pa tudi našega sodelavca. Viharnik bo pogrešal kakšno njegovih karikatur. Gorazd Mlinšek osmrtnice, zahvale, spomini osmrtnice, zahvale, spomini Jože Kumer MOJEMU MOŽU V SLOVO V mraz se je odelo še moje srce in lesk je zamrl v mojih očeh in zrasel mi je prvi sivi las, ko sem se odela v črnino. Le solze so vroče, ki vro mi po licu in močijo mi prve gube, izklesane ob tvojem trpljenju, in jok, ki pretresa telo in hladi duševno bolečino. Ostala bom sama, ko te pogrebci poneso, ko boš zapustil to solzno dolino in ko bodo pokopali tvoje trudno telo, bodo z njim pokopali moje srce in mojo življenjsko vedrino. Pokojni Jože Kumer se je rodil pred petinpetdesetimi leti kot najmlajši izmed sedmih otrok v Koprivni pri Kumru materi Elizabeti in očetu Jožefu. Tako kot vsi njegovi vrstniki, je tudi on brezskrbno preživljal tista rana otroška leta, ki pa so se zaradi bolezni očeta prehitro končala. Ob sestrah in materi je moral zelo kmalu poprijeti za moška dela. Komaj dva meseca po odsluženemu vojaškemu roku mu je umrl oče in čez noč je moral odrasti iz fanta v moža. Tako je že pri dvajsetih prevzel veliko Kumrovo posestvo. Kljub tihi želji, da bi se izučil za avtomehanika, se je zagrizel v gospodarjenje. Ob vsakem prostem trenutku pa se je poglobil v strokovne revije in knjige ter sam pričel popravljati, kar je že bilo strojev pri hiši. Pri štiriindvajsetih se je poročil. Zavedal se je, da si mora zgodaj ustvariti družino, da bo delo lažje steklo. »Moč je v ljudeh,« je tako rad poudarjal, zato si je želel vse več otrok in res mu jih je žena Anica v devetih letih rodila pet, dve hčerki (Veroniko in Karolino) in tri sinove (Janeza, Klemena in Marka). Kljub obilici dela sta bila srečna ob vsakem novem rojstvu, saj so bili otroci zdravi, in tako vsem petim na vso srečo nista zaradi bolezni bedela niti ene noči. Že pred poroko je Jože utrpel hudo nesrečo s traktorjem in posledice so se z leti večale. Kot delaven, zvest gospodar na te bolečine v začetku ni bil preveč pozoren. Samo delo, to je bilo, kar mu je rojilo po glavi. Treba je bilo obnovit dotrajana poslopja, jih posodobiti, obnoviti hišo, nakupiti stroje itd. Delo in samo trdo delol Cela leta, noč in dan, tudi v snegu. Ko so drugi bili doma na toplem, se je on boril s snegom, plužil je ceste daleč naokrog, najprej s traktorjem, potem pa si je pomagal še z »rolbo«. Bil je zelo nadarjen in napreden, hotel je iti s časom naprej. Bil pa je tudi družbeno zelo aktiven. Že kot mladenič je deloval v občinskem odboru, kasneje pri gozdnem gospodarstvu. Postal je tudi predsednik delavskega sveta in vaške skupnosti, osemnajst let je bil tudi porotnik na sodišču v Slovenj Gradcu. Imel je več funkcij na občini. Ko pa je zaradi nesreče pričel težko hoditi, je moral vse to opustiti. Za vsa delovanja je prejel več priznanj, vsako ga je zelo osrečilo, najbolj ponosen pa je bil na srebrni znak zasluge za varnost. Ker je Kumrova domačija tik ob meji in je bil vedno v dobrih odnosih z vojsko, ga je za zanesljivost, poštenost in zvestobo svoji domovini odlikovala tudi vojska. Po osamosvojitvi Slovenije je ustanovil planinski klub in na podlagi tega kluba je s pomočjo sosednjih planinskih društev organiziral označitev vojaških poti na Olševo in Peco. Te so bile zaradi vojske planincem skoraj nedostopne. Po zaslugi Jožeta pa je prav tu nastala čudovita pot iz Koprivne na Peco. V svoji hiši je odprl planinski dom in si s tem pridobil mnogo zvestih prijateljev planincev iz cele Slovenije in sosednje Avstrije. Ker sam tej obremenitvi ni bil več kos, je v to vključil še otroke, ki so mu z veseljem pomagali. Želel je, da bi tudi oni postali tako aktivni, kot je bil on. Tudi ko ga je pred sedmimi leti bolezen priklenila na invalidski voziček, ni odnehal. Bilje strog in trd vzgojitelj. Zanj besede »ne« ni smelo biti. Vsako stvar, ki se je je lotil, je hotel speljati do konca. Samo trdo življenje je iz njega skovalo takšnega neizprosnega bojevnika. Vendar pa je pod trdo skorjo bilo veliko srce. Neizmerno je ljubil lepo domačo pesem, ljubil je vesele ljudi okrog sebe, dobro voljo in kljub bolezni se je rad pošalil. Sovražil pa je solze in neodločnost. Kljub trdni volji do življenja je pričel počasi pešati. »Še preden bo zemljo prekril sneg, ne bom več med živimi,« je konec poletja rekel ženi. Šest tednov se je v slovenjgraški bolnišnici boril za življenje. Kljub tolikšni nadčloveški požrtvovalnosti zdravnikov in sestra, ki so storili vse, da bi ga obdržali pri življenju, je 9. 11. 2004 zaspal za vedno. Omagal je utrujen od težke bolezni; večnega bojevnika je premagala neizprosna smrt. Poln načrtov je odšel, za njim je ostala žena, ki mu je zvesto, vdano in trdno stala ob strani presrečnih enaintrideset let. Tako so brez ljubljenega očeta ostali hčerki Veronika in Karolina in vsi trije sinovi: Janez, Klemen in Marko. Zapustil je tudi vnuka Jureta, ki je bil na svojega dedija tako zelo ponosen, in seveda najmlajšo, komaj tri mesece staro vnukinjo Marušo, ki mu ne bo mogla nikoli sesti v naročje. Ostala sta tudi bodoča snaha Franja in zet Mirko, ki ju je imel rad kot svojo hčerko in sina. In ostala je prelepa Kumrova domačija, ki je zrasla na njegovih krvavih žuljih, za katero je vsa leta živel in tudi umrl. Nič več se ne bo prekrižal ob milem zvonu sv. Ane, kije izgubila svojega vdanega soseda, kateri se ji je v molitvi vedno priporočal v varstvo. Ostaja nam samo prelep spomin na njegovo življenje, polno hvaležnosti, občudovanja, radodarnosti in pomoči svojim sosedom. Anica KUMER ZAHVALA Ob boleči in nenadomestljivi izgubi našega dragega moža, očeta in dedka bi se radi zahvalili vsem, ki so nam ob teh težkih trenutkih stali ob strani in nam na kakršenkoli način pomagali. Posebna zahvala velja vsemu strežnemu in strokovnemu osebju intenzivnega kirurškega oddelka bolnišnice Slovenj Gradec, ki se je dolgih osemintrideset dni nesebično trudilo ohraniti življenje našega dragega. Zahvala velja tudi Komunalnemu podjetju Prevalje za prijazno opravljene usluge, gospodu župniku za opravljen obred, pevcem iz Črne za zapete žalostinke, gospodu za zaigrano Tišino, gospodu Milanu Saveli za prebrani govor. Posebej še hvala domačinom pogrebcem - Marjanu Kamniku, Jožetu Polanšku, Juriju Fortinu in Petru Osojniku - za težko delo, vsem dobrim sosedom, vsem krajanom Koprivne in Tople, ki so pokojnika obiskali v zadnjih urah doma in darovali cvetje in sveče. Hvala tudi številnim prijateljem širom Slovenije in sosednje Avstrije za telefonske in pismene izraze sožalja. Posebej pa bi se rada zahvalila vsem planincem, ki so pokojnika počastili s prinešenimi prapori in tako izkazali iskreno prijateljstvo do dragega Jožeta. Vsem tisočkrat hvala! V tihi, globoki žalosti: žena Anica, hčerka Veronika z Mirkom, hčerka Karolina, sin Janez s Franjo, sinova Klemen in Marko ter vnuki Jure, Mitja in mala Maruša. Vikica Merzdovnik Težko je razumeti usodo, ki je vzela otrokom skrbno in dobro mater ter možu zvesto življenjsko sopotnico. Viktorija - Vikica Merzdovnik iz Mislinjske Dobrave se je rodila 29. junija 1944. leta kot peti otrok Jožefu in Matildi Breznik na Kovačevi domačiji v Podgorju. Težko zasluženi denar očeta, kovaškega mojstra, in matere, ki je na krpici zemlje pridelala osnovno prehrano, je komaj zadoščal za preživetje osemčlanske družine med drugo svetovno vojno in v kasnejših težkih letih. Otroci so spoznali, da lahko preživijo le s pridnim delom, poštenjem in medsebojnim spoštovanjem. To doto je tudi naša Vikica ponesla na življenjsko pot. Osnovno šolo je z odliko končala v Podgorju, kar ji je omogočilo izbiro nadaljnjega izobraževanja. Po tehtnem premisleku se je odločila za trgovski poklic. Lepa, a težka so bila vajeniška leta za šibko deklico, ki je morala velikokrat opravljati težavna dela, katera so pogosto presegala meje njenih fizičnih sposobnosti. Kljub temu je uspešno končala šolanje in se leta 1963 zaposlila pri tedanjemu trgovskemu podjetju Žila Slovenj Gradec. Kasneje se je zaposlila v prodajalni vin. Leta 1976 je prevzela delovno mesto vodje Družbene prehrane, kasnejše prve picerije. Tu je pustila del svojega zdravja in se leto dni pred polno delovno dobo invalidsko upokojila. Štelo je 20 let, ko je prijazno in zalo dekle spoznalo stanovskega prijatelja Ivana. Letos jih je minilo 40, kar sta si pred Bogom obljubila zvestobo. Kot mlad par sta tudi Vikica in Ivan hrepenela po lastnemu domu in družni. Zgradila sta si prijeten in topel dom. Da bi bila sreča popolna in bi življenje imelo še večji smisel, so se jima v zakonu rodile tri hčere: Ksenija, Gordana in Judita. Kot skrbna žena in ljubeča mati se je vsa predala družini. Moč za uspešno vzgojo otrok je črpala v svoji globoki veri v Boga. Zavedala se je, kako pomembna je krščanska vzgoja, kajti tudi sama je bila tako vzgojena. Da njen trud ni bil zaman, dokazuje uspešnost hčera. Ksenija in Gordana sta že končali univerzitetni študij, sestra Judita pa pridno stopa po njunih poteh. Vikica je bila razumevajoča žena, izvrstna gospodinja, zlata mamica in preudarna vzgojiteljica svojih hčera. Bila je ponosna na svoje tri ljubljenke in na njihove fante: Braneta, Tomaža in Miha, katere je z velikim spoštovanjem sprejela za svoje. Njeno srce je bilo odprto za vsakogar, ki je želel prestopiti prag njene hiše. Njena naklonjenost je bila posebej posvečena popotnikom ter skavtom, s katerimi je preživela najlepše trenutke svojega življenja. Poleg obilice dela doma pa je Vikica bila, sedaj v letih upokojitve, aktivna na različnih področjih: bila je članica župnijskega pastoralnega sveta, Karitas, delovala je v nadzornem svetu RK Turiška vas in sodelovala pri Turističnemu društvu Šmartno. Bila je zelo čustvena in nikoli ni mogla mimo ljudi v stiski. Vsem je rada pomagala po svojih močeh. Imela je poseben hobi - pisanje pesmi. Napisala jih je preko 150 in so nekakšen sprehod skozi čas njenega bivanja. To bogato doto je zapustila svojim dragim, katerim je uspelo, da so njene pripravljene pesmi uredili in ji pokazali izvod pred tiskom knjige. Le-tega je Vikica še enkrat pregledala in dodala še 25 člankov, katere je pisala v revije Okno, Viharnik in Koroški tednik. O vseh podrobnostih glede knjige, ki ji je dala naslov ŽAREK UPANJA, se je pogovarjala s svojimi najdražjimi. Ob vsem tem pa je v svojih najtežjih trenutkih življenja imela moč, željo in upanje v ozdravitev. Predleti,kosejespoprijelazzahrbtnoboleznijo,jeprestajalahudo življenjsko preizkušnjo. Vse je kazalo, da je bolezen premagala, saj se je v teh letih kar štirikrat povzpela z DOB na Triglav. Kljub naporni poti so jo ti pohodi in druženja izjemno osrečevali. Sklenila je mnoga prijateljstva z ljudmi, katere je združevala ista usoda. Družilo jih je skupno spoznanje, da lahko bolezen premagajo le s pogumom in veliko mero volje. Toda vse, kar je lepo, hitro mine. Pred nekaj meseci se je bolezen ponovila. Vdano je sprejela to kruto resnico. Izrazila je željo, da o tem vedo le njeni domači in ožji prijatelji. V teh težkih dneh je do zadnjega želela biti v krogu svojih domačih, v prepričanju, da ji bodo le domači znali dati tisto, kar je potrebovala: skrb in ljubezen. Vse to so ji njeni dragi v veliki meri nudili in ji na ta način izkazali hvaležnost za vso njeno skrb in dobroto. Le z njenim privoljenjem je bila zadnje tri dni sprejeta na kirurški oddelek Splošne bolnišnice Slovenj Gradec. V sredo zjutraj, 17. novembra 2004, je za vedno zatisnila utrujene oči in odšla k Bogu. Skupaj z Vikico smo prehodili veliko lepih poti - tega se je tudi sama zavedala in z radostjo spominjala. S pesmijo PREMIŠLJEVANJE se je Vikica poslovil: zemeljskega življenja: Kar slabega je bilo, pozabite Dobro si zapomnite. Jaz odhajam tja -od tam vrnitve ni nazaj. Večje lepega bilo, zato v grobu mi ne bo hudo. Z vami sem se veselila, z vami sem se žalostila. Če pa kdaj vam bo hudo, lučko prižgite mi na grob. Naj veter z njo se poigra, meni mirno spati da. ZAHVALA Uredniškemu odboru Viharnika se iskreno zahvaljujemo za vse objave člankov naše mame Vikice Merzdovnik. Poleg posebnega veselja do pisanja člankov je imela tudi svojo “skrito beležko”, v kateri se je rodilo čez 150 pesmi. ZAHVALA Ob boleči izgubi žene in naše drage mame VIKICE MERZDOVNIK iz Mislinjske Dobrave se iskreno zahvaljujemo za vsa izrečena sožalja, sveče in darovane svete maše. Hvala vsem duhovnikom za pogrebni obred, hvala cerkvenim pevcem in organistki za zapete pesmi ter Tinetu Šmonu za besede slovesa. Hvala vsem, ki ste se udeležili molitvene ure v kapeli Splošne bolnišnice Slovenj Gradec ter vsem tistim, ki ste nam z molitvijo stali ob strani. Iskrena hvala patronažnima sestrama ge. Anici Gams in ge. Majdi Zajc, ki sta s svojo prijaznostjo, potrpežljivostjo, nasveti in nesebično pomočjo omogočili, da smo lahko imeli mamo v naši sredi tudi v najtežjih trenutkih. Srčno se zahvaljujemo ge. Ani Perše in Katici Strmčnik za obiske ter nasvete. Posebna hvala dr. Janezu Gorjancu in dr. Juriju Gorjancu ter ostalemu zdravstvenemu osebju, ki je nudilo pomoč naši dragi mami. Zahvalo za iskrenost in nesebičnost ter razumevanje pa bi radi izrazili iz najglobljih globin naših src vsem vam, dragi sorodniki, prijatelji in sosedje. Hvala vam, da ste se z razumevanjem, potrpežljivostjo in spoštovanjem do naše mame odzvali obiskom, ko je sama izrazila željo. Hvala vsem, ki ste obujali spomine ter delili z mamo lepe stvari. To ji je dajalo moč in upanje. Hvala vsem, ki ste spoštovali njeno željo po tišini in samoti, saj ste čutili in spoštovali njeno trpljenje. Njeni najdražji I osmrtnice, zahvale, spomini Stonko Založnik Maks Nabernik V torek, 19. oktobra 2004, nas je globoko prizadela tragična novica, da je umrl naš bivši sodelavec, direk-tor in prijatelj Maks Nabernik. Zibel mu je stekla 6. oktobra 1935 v JIH številni Blatnikovi družini na doma- čiji na Dobrijah. Šumenje okoliških gozdov, njih opojni vonj in spreminjajoče se jesenske barve so mu dale navdih, da postane gozdar. Sledeč temu navdihu, se je po končani nižji gimnaziji v letu 1950 vpisal v petletno gozdarsko srednjo šolo in jo v letu 1955 uspešno končal. Prva zaposlitev mu je bila na gozdarskem obratu Ravne na Koroškem, kjer je postal pomočnik šefa. Posebej je bil zadolžen še za gojenje in varstvo gozdov. V letu 1960 se je preselil na gozdarstvo Mislinja z isto nalogo pomočnika obrata in referenta za gojenje gozdov. Tu je spoznal svojo življenjsko družico Marijo, se z njo poročil in ustvaril skladno zakonsko harmonijo. Zgradila sta si topel dom, v katerem sta prijokala na svet sin Igor in hči Jurka. Ker se je zavedal, daje znanje tisto, kar daje človeku moč za pravilno sklepanje in presojo, se je v letu 1966 ob delu vpisal na VEKŠ in ga leta 1970 uspešno končal. Zaradi kadrovskih potreb se je v letu 1973 soglasno službeno premestil na GG - obrat za gradnje in turizem kot pomočnik direktorja in prevzel še mesto sektorskega vodje gradbenih del za območje Mislinjske doline. V sorazmerno kratkem času je proučil obširne gradbene normative, se seznanil s sestavo kompleksnih kalkulacij, spoznal gradbene in geodetske instrumente ter njih uporabo in postal odgovorni vodja sektorja. Ko se je v letu 1980 obrat za turizem odcepil od TOZD Gradnje, je postal direktor gradbenega obrata GG Slovenj Gradec. Z marljivostjo, poštenostjo in spretnim vodenjem obrata si je kmalu pridobil simpatije celotnega kolektiva. Tudi zadnjemu članu kolektiva je znal prisluhniti in običajno je v zadovoljstvo vseh vpletenih optimalno reševal morebitne zaplete. Pri finančnih kolavdacijah, ki so po končanju objekta običajno sledile, je znal spretno in argumentirano zagovarjati naša stališča, da so bila sprejeta, in sočasno požel še spoštovanje investitorja. Ko smo ga vprašali, od kod ta umirjenost in navdih v pravem času, je odgovoril, da se psihično najlažje sprosti v svojem čebelnjaku, ko opazuje svoje pridne male delavke. Za njih je očetovsko skrbel, jih po potrebi zdravil in hranil, one pa so ga za trud bogato nagrajevale. Imel je vzorno zgrajen in vzdrževan čebelnjak s svojo točilnico in skladiščem medu. Po letu 1980 so ga pričele pestiti bolezenske težave, zaradi katerih je leta 1984 zapustil delovno mesto na TOZD Gradnje, kjer je bil pomočnik direktorja. Čez nekaj let je sprejel mesto referenta za investicije na skupnih službah Gozdnega gospodarstva Slovenj Gradec. Toda kljub psihično in fizično manj napornem delu, pogostih specialističnih zdravniških pregledih in zdravstvenih pripomočkih so se bolezenske težave srca in ožilja še stopnjevale, ga v letu 1990 privedle v predčasno invalidsko upokojitev ter botrovale tudi njegovi prerani smrti. Spomin Letos, 19. avgusta 2004, je minilo pet let od tragičnega dogodka, ko se je med nakladanjem hlodov na kamion smrtno ponesrečil naš sodelavec, šofer Ferdo Potočnik - Dačo. Spominjamo se ga kot vestnega, požrtvovalnega delavca, saj je največ svoje življenjske energije namenil delu in svojemu kolektivu, Gozdnemu gospodarstvu Slovenj Gradec. Dragi Maks! Čeprav te ne bomo več srečevali, bo tvoj lik dobrega prijatelja, pokončnega in delovnega moža še naprej živel v naših srcih in naših mislih. V imenu delovnega kolektiva Gradnje zapisal Vlado Marzel Drago Zagorc V trajen spomin: sodelavci Gozdnega gospodarstva Slovenj Gradec. ☆ 1935 ■3*2004 ☆ 1935 fi‘2004 Ferdo Potočnik Al950 ■3*1999 ■■ Franc Hafner Človek je kot drevo, ki v varstvu odraslega drevesa iz majhnega semena vzklije v drevesce. Nebogljeno je hitro primorano aktivirati veliko življenjske moči za svoj obstoj in preživetje svoje drevesne vrste. Desetletja se bori za svoj življenjski prostor, v katerem se razvija v staro vitalno drevo, drevesnega korenjaka, ki pod okriljem košate krošnje ustvari primerne mikroklimat-ske pogoje za vznik novega drevesa. Naše življenje je polno prispodob iz narave. V moji domišljiji se kot drevesni korenjak pojavlja Franc Hafner, do 2. oktobra 2004 starosta med koroškimi gozdarji. Ta dan se je zaključila pestra življenjska pot zanimivega človeka. Gozdarja in lovca Franca sem spoznal kot novopečeni gozdar taksator pred dobrimi dvajsetimi leti na Marofu nad Radljami, kjer si je z ženo Marijo v zavetju dobro negovanega gozda ustvaril prijetno bivališče. Tu je preživel zadnjih osem let delovne dobe in skoraj vsa leta upokojitve. Po ženini smrti se je Franc preselil v dom starostnikov na Prevalje, kjer mu ni šlo slabo, kot je sam zatrjeval. Med prijaznim osebjem se je prijetno počutil, pogrešal je samo gozdarsko in lovsko družbo, saj bil z gozdom in lovom povezan vse življenje. Zato je bil še posebno vesel vsakega zelenega obiska. Tako kot na Marofu, se me je razveselil tudi na Prevaljah. Rad sem ga obiskoval v njegovi lepo urejeni sobi in postala sva dobra prijatelja. Občudoval sem njegovo voljo do življenja in redoljubnost. Na steni je imel razobešene fotografije - mladi Franc na motorju, devetdesetletni lovec Franc ob svoji zadnji lovski trofeji - in razna lovska in gozdarska priznanja. Na omarici in mizi je imel zložene leposlovne in strokovne knjige, poleg njih pa so bili izvodi Viharnika pa tudi pesmarica in zvezek z njegovimi pesmimi. Franc je rad prebiral vsa omenjena dela. Zadnji čas svojega življenja pa je od knjig najraje prebiral Tavčarjevo Visoško kroniko, ob kateri se je zelo rad spominjal svojega rojstnega kraja in otroških let, katera je preživljal v neposredni bližini škofjeloškega hribovja. Rodil se je 4. oktobra 1911. Rad se je spominjal svojega očeta, ki je mlademu Francu odkrival skrivnosti gozda in gozdnih živali. Tako je hitro postal lovec pa tudi gozdar. Gozd je postal »staremu« Hafnerju drugi dom. Svojo prvo zaposlitev je Franc dobil kot vodja lesnega skladišča, iz domačih logov pa ga je pot za kruhom kmalu zanesla v koroške gozdove. V Koprivni je bil sprva gozdar pri grofu Thurnu. Tu je spoznal, se zaljubil in poročil z Marijo Potočnik. Ustvarila sta si družino; imela sta šest otrok, sinova Ivana in Karlija, ki nadaljujeta gozdarsko in lovsko tradicijo, ter štiri hčere - Faniko, Mojco, Majdo in Danico. Leta 1946 so Hafnerja premestili v Rogatec, kjer bi moral prevzeti gozdno upravo, vendar se je z družino po enem letu vrnil na Koroško. Na Pudgarskem mu je bilo zaupano vodenje in upravljanje revirja. Lepi so bili njegovi spomini na gozdarsko delo v gozdovih Smrekovca in Olševe, čeprav je vestno in strokovno plodno opravljal svoje delo tudi po letu 1957 v radeljskih gozdovih. To leto se je preselila gozdarska družina na Marof nad Radljami. Čeprav je Franc v čmjanskih gozdovih po 2. svetovni vojni vodil delo brigad, je po letu 1948, ko so bile po vsej takratni skupni državi Jugoslaviji prepovedane golosečnje, brez težav dojel sonaravni način gospodarjenja. Svoje znanje je prenašal na gozdne delavce in mlajše gozdarje, še posebno pa na svoja dva sinova. Bil pa je tudi zelo dober praktik. Radi so ga obiskovali številni gozdarski strokovnjaki pa tudi študentje gozdarstva. Franc ni pozabil na gozdarsko stroko, ko se je leta 1965 upokojil in predal svoje delovno mesto sinu Ivanu. Svojo umsko in fizično kondicijo je vzdrževal tudi po upokojitvi, saj je zelo rad izvajal načrtovana gojitvena in varstvena dela v gozdu v bližini doma. Kot član LD Radlje ob Dravi pa tudi svojih lovskih obveznosti ni zanemarjal. V gozdu imajo pomembno vlogo tudi stara in strohnela drevesa, v katerih so naseljeni številni mikroorganizmi, male živali in številne glive, ki imajo pomembno vlogo v prehranjevalni verigi rastlin in živali. Z razkrajanjem mrtve biomase se prenaša energija na mlajše rastline. Minilo bo skoraj tri mesece, ko so Francu Hafnerju zaradi bolezni usahnile življenjske moči, vendar bo moj spomin nanj ostal še dolgo živ. Upošteval bom njegove praktične strokovne nasvete, predvsem pa njegove življenjske modrosti! Alojz Kremzer Devet let je že; spomini so še vedno živi, rane najbolj skelijo domače, nanje nismo neobčutljivi tudi prijatelji, sodelavci. O tem priča lepo urejen grob, na katerem je vedno polno sveč in cvetja, marsikateri postanek ob grobu in prijazno obujanje spominov. Kar cela knjiga se bi dala napisati o velikem ljubitelju in varuhu narave, pa vendar se ob tem grobu spomnimo predvsem na očeta, dedija, moža, gozdarja, lovca, prijatelja mladih in iskrenega človeka Lojzeta. Ob vsakem takšnem postanku pa vedno pomislimo, kako hitro, prehitro je odšel. Vemo za mnogo stvari, ki jih je še hotel narediti, vendar takšni so zakoni narave, ki jih je Lojze dobro razumel. Domači se zahvaljujejo vsem, ki se tu ustavijo in z lepimi mislimi obudijo spomin, na njegov grob položijo cvetlice ali prižgo svečo. POPRAVEK V prejšnji številki Viharnika sta se na strani 21 pojavili dve neljubi napaki v naslovih. Pri Štefki Čas in pri Milki Trup je letnica smrti 2004. Svojcem obeh pokojnic se opravičujemo. Uredništvo osmrtnice, zahvale, spomini Dan doživetij na Muti - »od ovce do nogavice« Bernarda mmm Koliko mladih še danes pozna pomen ovce? Zelo malo! Vedo, da je ovca domača žival, da se hrani s travo in senom, da pa je njena volna koristen produkt tako doma kot v industriji pa najbrž ne. Meso služi za prehrano, volna pa za predelavo. Vem, da ste tisti, ki živite na podeželju in imate doma živali, s tem seznanjeni, medtem ko so v mestih in trgih poučeni le iz knjig in TV. Že naši predniki so ugotovili, kako lahko žival koristno uporabijo. V odrto kožo živali so zavijali svoja gola telesa, z razvojem pa so začeli delati oblačila iz volne. Da pa so lahko le-ta nastala, so bili potrebni pripomočki za predelavo: krtače in kolovrat. Seveda je bilo treba žival najprej temeljito oprati, jo ostriči, potem volno skrtačiti in spresti. To je bilo zimsko delo žena in deklet, ki so s svojo spretnostjo izdelovale razne vrste oblačil in tudi tkale. Z leti in z modernejšim časom je vse to utonilo v pozabo. Škoda je takih lepih običajev, da bi za vedno zamrli. K sreči se najdejo ljudje, ki jim ni vseeno, kaj bodo naši nasledniki podedovali za nami. Zato se je Turistično društvo Muta z občinsko podporo pred par leti odločilo, da je stara kmečka opravila treba obuditi, jih potegniti iz zaprašenosti in jih pokazati ljudem. Prelepa sončna nedelja se je prebudila 24. oktobra. To je bil dan, ki je bil namenjen prireditvi »Od ovce do nogavice«. Zbralo se je precej obiskovalcev; tudi iz Avstrije so se odzvali povabilu. Sonce je nagrajevalo s svojimi to- plimi žarki tako nastopajoče kot gledalce. Da je vse potekalo v veselem razpoloženju, so poskrbeli fantje Perniške godbe in zaplesali otroci OŠ Muta. Sodelujoči iz skupine za prikaz dela z ovco smo razpostavili svoje pripomočke za delo. Dekleta so zasedla svoja mesta, moški in otroci so bili pripravljeni pri leseni bani, ki ponavadi služi za »haranje« svinj. Poleg je bila postavljena prava lesena ograda z ovcami, ki so nemirno čakale na svoj nastop, saj so vedele, da bodo odigrale glavno vlogo. In tako se je začelo! V velikem kotlu se je grela voda za pranje, ki so jo potem nalili v bano in v njej zdrgnili ovco s strgalom, p. d. »štriglom«, da so z njene volne odstranili vso umazanijo, ki se nabere čez leto. Po splakovanju so jo spustili nazaj v ogrado, kjer se je temeljito otresla. Druga, že pred nekaj dnevi oprana ovca je z zvezanimi nogami čakala na leseni svinjski kozi, kjer so se je z velikimi ročnimi škarjami lotile »strižačke« in ji kmalu snele topel kožuh. Ta je potem romal v predelavo do krtač, ki so s pomočjo ženskih rok iz njega napravile kot oblaček mehko plast. Predice so jo z veseljem spremenile v nit, ki je počasi napolnila vreteno kolovrata, z njega v štreno in nato v klobčič. Skupina je premogla tudi »štrika-rice«, katere so prikazale izdelavo nogavic. V ozadju so imele celo vrsto različnih doma spletenih izdelkov in s tem pokazale, da dekleta še znajo plesti in da ročna dela le še niso čisto izumrla. Ker se vsi izdelki sčasoma strgajo, zlasti nogavice, je bilo poskrbljeno tudi za servis; ena od deklet je krpala te raztrganine. Vsa proizvodnja in predelava je bila spremljana s humoristično obarvano obrazložitvijo v domačem narečju, ki je izvabila dobro voljo in smeh. Za vrhunec prireditve je poskrbel vaški pijanček (fant iz skupine), ki je hotel oddati na servis svoje strgane nogavice. Poleg tega, da so bile strgane, so bile še umazane in jih dekle seveda ni hotelo sprejeti, zato so ga domači fantje vrgli v bano kot prej ovco in ga okopali. Da pa ne bi trpeli žeje in se okopani ne bi prehladil, je med njimi krožila starinska buča z domačim moštom, za katerega so poskrbeli delno sami, delno pa društvo Bobovec, ki je tudi sodelovalo s prikazom modernejšega načina prešanja sadja. Med ljudmi so ponujale kruh z zaseko in skuto ženske iz Aktiva kmečkih žena in izza vogala je mamljivo dišalo pečeno kostanje. Ob koncu prireditve je bila podelitev priznanj za lepo urejeno okolje, kar je dalo tako nagrajenim kot bodočim nagrajencem še večjo zagnanost in zavest, da je prijetno živeti v lepem in zdravem okolju. Člani skupine »Od ovce do nogavice« se zahvaljujemo vsem obiskovalcem, ki ste nas z zanimanjem gledali in poslušali. Velika zahvala gre tudi ge. Mariji Ribič, ki skrbi, da stari običaji ne bodo izumrli. Le tako bomo pustili našim zanamcem bogato dediščino, četudi le v kulturni obliki. Naj se vrača zgodovina, naj se vsaj za kratek čas vrne težaško delo naših staršev, dedkov in babic in naj nanje ostanejo lepi spomini. B ČESTITKA Predsedstvo Kluba upokojenih koroških gozdarjev vošči vsem nekdanjim sodelavcem in zdajšnjim zaposlenim veselo, srečno, zdravo ter uspešno novo leto 2005. Voščilo in zahvalo izrekamo tudi vsem našim sponzorjem, ki nam omogočajo organizacijo vsakoletnih srečanj in obiskov naših upokojencev. Odbor Kluba upokojenih koroških gozdarjev 40 Viharnik ZAVAROVALNICA MARIBOR d.d. PE Podružnica Sloveni Gradec vam želi varno in zdravo leto 2005 in vam svetuje, da sklenete življenjsko zavarovanje ŽIVLJENJE GRE NAPREJ IN Ml Z VAMI USTNICA UREDNIŠTVA Pred Vami je zadnja letošnja številka Viharnika. Del vsebine smo namenili petdesetletnici začetkov urejanja gozdov v našem gozdnogospodarskem območju, zato je tudi povečan obseg. Naš sodelavec Franček Jurač je tudi letos poskrbel za koledar, ki je darilo uredništva, prilagamo pa tudi naročilnice za nove naročnike. Če poznate koga, ki bi se želel naročiti na našo revijo Viharnik, mu jo prijazno odstopite. Z željo, da boste tudi prihodnje leto ostali naš naročnik in z zanimanjem prebirali vsebino, ki jo bomo pripravili, Vam v imenu uredniškega odbora voščim vesel Božič in srečno leto 2005. Ida Robnik, urednica GOZDARSKA ZADRUGA SLOVENJ GRADEC. Z.0.0. ČESTITKA Lastnikom gozdov, poslovnim partnerjem in vsem bralcem Viharnika želimo vesel božič ter veliko osebne sreče, zdravja in poslovnih uspehov v letu 2005. KOLEKTIV GOZDARSKE ZADRUGE SLOVENJ GRADEC Ko polnoč bo odbila in se novo leto porodi, naj vam želje nitko sreče stkejo za vse dni. Naj vam Božič mir prinese, novo leto radost, zdravje, upanje deli, to iskreno Vam želi Župan Občine Mislinja Viktor Robnik, univ.dipl.ekon. s sodelavci Vikarnik izdaja: Gozdno gospodarstvo Slovenj Gradec, d. d., Vorančevtrg 1, 2380 Slovenj Gradec GOZDNO GOSPODARSTVO f«?i%wSSi SLOVENJ GRADEC D.D. w telefon: 02 88 43 332 faks: 02 88 42 684 e-mail: viharnik@gg-sg.si direktor: Silvo Pritržnik glavna in odgovorna urednica: Ida Robnik lektorica: Marta Krejan idejna zasnova, grafično oblikovanje in priprava za tisk: Jože Repas, gdesign tisk: ZIP Center Ravne na Koroškem avtor fotografij na naslovnici: Vojko Plaznik, Jože Repas in Franc Jurač Na podlagi mnenja ministrstva za informiranje z dne 30. 1. 1992, je Viharnik proizvod informativnega značaja (tč. tarifne številke 3). SPOŠTOVANE OBČANKE IN OBČANI MESTNE OBČINE SLOVENJ GRADEC Prireditev pri družini Ažnoh je organizirala Martina Cigler, absolventka agronomije Pripravo stelje za zimo je vedno spremljal muzikant. Tokrat nam je igral Edi Cigler. Med kleščenjem stelje so peli ljudske pesmi. V imenu svetnic in svetnikov ter sodelavk in sodelavcev v občinski upravi Vam ob iztekajočem se letu želim prijetno praznovanje božičnih praznikov, v novem letu 2005 pa Vam iz srca želim veliko zdravja, uspehov, osebne sreče in zadovoljstva. Vaš Matjaž ZANOŠKAR župan Mestne občine Slovenj Gradec Dragi prijatelji, sodelavci, poslovni partnerji in občani VESELE BOŽIČNE PRAZNIKE IN SREČNO NOVO LETO 2005 Želimo vam tisto, kar je “SREČA”: Skladnosti in vedrine, zavedanje cilja, pozitivne usmeritve, zdravja; skratka bogatega duševnega miru. Janez Švab Župan Občine Črna na Koroškem s sodelavci Prebivalcem Občine Mežica voščim v imenu svojih sodelavk in sodelavcev vesele božične praznike in srečno, zdravo in uspešno novo leto 2005. Janez PRAPER župan Občine Mežica Steljeraja na ekološki kmetiji Leder Martina CIGLER, absolventka agronomije V soboto, 3. novembra, smo na Gmajni nad Slovenj Gradcem, natančneje na ekološki kmetiji Leder, pripravili star kmečki običaj - steljerajo. Nekdaj je namreč bila steljeraja ena izmed najpomembnejših kmečkih opravil v poznojesenskem času. Kmetje so se oskrbeli z zadostno količino stelje in tudi po družbeni plati je imela steljeraja kar velik pomen, saj so se pri tem opravilu srečevali sosedje in ohranjali stike in med-sosedske vezi. Tako je tudi pri Ledrovih že tradicija, da v krogu družine prirejajo steljerajo. Kmetijo Urbana Ažnoha je leta 1995 prevzel njegov sin Anton, ki je opustil službo v bližnji tovarni in se kot prvi na Gmajni usmeril v ekološko kmetovanje. Na kmetiji mu pomagajo še soproga Andreja, ki sicer opravlja službo bolničarke v slovenjgraški bolnišnici, ter njuna dva sinova David, šestnajsdetni dijak prvega letnika srednje šole na Ravnah na Koroškem, in devedetni nudili značilne jedi, kot so: obara - aji/iohc, po večini iz ovčjega mesa, pa tudi pečena kaša, močniki, mežerli in tudi znameniti bobi./Od peciva pa so postregli s potico in orehovimi ter jabolčnimi štruklji. Po yečerji so na skednju ali kar v hiši zapele harmonike in ljudje so se ob petju in plesu veselili tudi do jutra. Tako je bilo na steljeraji včasih, mi, ki smo jo priredili na Ledrovi Zjutraj so se možje odpravili v gozd, kjer so s pomočjo posebnih derez, imenovanih »kremplji«, splezali na drevo in s sekiram podobnimi orodji ka-novskami klestili veje. Bila pa je med možmi navada, da kateri je splezal na vrh drevesa prvi, je bil cel dan glavni in so ga ostali steljerajevci morali ves čas ubogati. Pozneje so prišli pomagat v gozd še ženske in otroci, ki so okleščene veje zlagali na kupe, orehovo olje, likerje in domač kis. Vse pridelke tržijo na domu pod blagovno znamko BIODAR, za katero certifikat so pridobili leta 2001. Ostale površine na kmetiji so gozdne. Mladi gospodar Anton Ažnoh pa je tudi drugače zelo dejaven. Na skednju je uredil zbirko starega kmečkega orodja, zavzema pa se tudi za ohranitev drugih starih običajev, ki so bili stoletja prisotni na naših koroških tleh. Tadej, ki pa je učenec drugega razreda osnovne šole. Kmetija obsega 23 ha, od katerih je 11 ha obdelovalne zemlje. Glavna dejavnost na kmetiji je vzreja krav dojilj, dopolnilna dejavnost pa reja piščancev brojlerjev. Piščanci imajo v prenovljenem hlevu urejen tudi izpust na prosto brez omejitev, reja pa je na talni način in v skladu s predpisi kontrolne organizacije za ekološke kmetije pri KGZ Maribor. tk V Okleščeno steljo so zrezali Župan Mestne občine Slovenj Gradec Matjaž Zanoškar je novinarko TV Slovenija seznanil o pomenu takih prireditev na podeželju, pri katerih sodeluje tudi občina, ki želi ohraniti običaje in tradicijo naših prednikov. In tako sem se tudi jaz z velikim veseljem do ohranitve teh lepih izročil naših dedov povezala z njegovo družino z namenom, da prikažemo steljerajo širšemu občinstvu. V slogi smo zavihali rokave in kljub temu, da nam je nagajalo vreme, uspeli prikazati bistvo steljeraje. V časih, ko so ta običaj še na veliko prirejali, je potekal takole: kmetiji, pa smo dodali tudi skeč in smeha ni bilo konca. Zahvaljujem se županu Mestne občine Slovenj Gradec, da nas je prijazno podprl in počastil z obiskom. Zahvaljujem se tudi ostalim sponzorjem, ki so pomagali, da j e prireditev lepo uspela. B imenovane vlake. In tudi ženske so med sabo tekmovale, katera bo imela najlepše zloženo vlako. Vlake so potem zvlekli in zvozili iz gozda z živinsko vprego (konjsko, volovsko), v bolj modemih časih pa že s traktorjem. Doma so steljo ven brinkali, kar pomeni oklestili ter ločili manjše veje in pade. Drobne veje pa so zrezali kar na slamoreznici oziroma fotermašinu. Delo je bilo predvidoma končano v enem dnevu, bila pa je navada, da so imeli včasih steljerajo kar na treh kmetijah hkrati in tako so si sosedje v šaljivem nagajanju pošiljali Obsajdežnika, slamnato lutko, oblečeno v stara oblačila, na katero je bilo pritrjeno besedilo s hudomušno vsebino. Največ šal se je nanašalo na gospodarja kmetije. Če so sla ujeli, so mu tudi sodili, na primer tako, da so ga privezali na križ in ga napili, ga slekli in mu pustili samo čevlje na nogah in tak se je moral vrniti domov. Sla so lahko lovili le do meje, če jim je ušel, so ga morali pustiti pri miru. Po celodnevnem delu je zvečer sledila večerja, na kateri so po- Posebnost kmetije je tudi visokodebelni sadovnjak, ki šteje preko 200 sadnih dreves starih sort, med katerimi je veliko danes že zelo redkih ledrovk. Sadje prodajajo za ozimnico, ga pa tudi prešajo in pripravljajo mošt, žganje in okusen jabolčni sok, katerega vrenje preprečijo s pasterizacijo, in sicer pri 89o C. Ponujajo tudi slivovo žganje, Gospodar Anton Ažnoh si je med delom prižgal pipo. Kosilo so začeli z molitvijo. mM j •• ■ V*M Ep f Ej | ■ 0 sj i b _ - j' ? i Km&il ► / 'L;/' GOZDNO študijska knjižnica DZ 05 VIHARNIK 2004 ™ 489(497 12 Slovenj Gradec) M JMF 3008222 COBISS o vinerniK