štev. 18.
V Trstu, v nedeljo 15. novembra 1908.
Leto I.
PROSTA
POT K
NAPREDKU
ŽELEZMČRR
GLASILO SLOVENSKIH ŽELEZNIŠKIH
Nisi milijone Urou
moremo ceniti materijalno vrednost vseli teh pridobitev, ki ,jili ,je deležna celoku nosi avstrijskih železničarjev. In to vrednost je iztrgala iz rok železniških podjetništev ravno socialno-demo-kratična železničarska organizacija, brez kateri', bi železničar še danes živel v onih mi-zernili razmerah, v katerih je bil pred 20 leti. pred obstojom organizacije. Niti koraka ne bi bil napravil naprej, ne v svojem privatnem niti v socijalncm razvoju. Cc sc ozremo nazaj in pregledamo delavnost organizacije, vidimo, da je bilo potreba velikanskega truda in požrtvovalnosti ter železne ene žije, da se je moglo doseči za železniškega'sužnja človeško življenje, ki ga sedaj vživa. Tudi izobrazila je naša organi-cija železničarja in ga dovela s poučevanjem na nivo kulture in znanja, ki si' dandanes zahteva od vsakega človeka.
Reš je, še davno nismo vsega dosegli, kar avstrijski želtzničar p:t ebuje za se. Ali temu je vzrok oni železniški uslužbenec, ki še danes kljub neštcvilnim vspehotn naše organizacije, noče priznat i, da se le potom nje more kaj doseči za svoj blagor. Kljub temu, da tudi 011 uživa vse sadove njenega dolgoletnega napornega delovanja, se pusti zavajati od svolih lažiprijateljev, njenih strupenih nasprotnikov, ki same nevošlji-vosti in nestrpnosti proti njej ščujejo z razširjanjem mijpodlejših laži. Tudi imamo še med seboj pretežno večino tovarišev, popolnoma nezavedenih, ki se vsedejo lepo mirno k polni skledi, ki jo je post; vila na skupno mizo železničarska socijalno- demokratična organizacija.
Naša prva in najvažnejša naloga je tedaj, da pridobimo v svoje vrste vse te zapeljane tovariše in da zbudimo v srcih mlačnežev zavest, da se tudi oni poprimejo oig&nizaci.e in prispevajo k njenemu razvoju po svoji moči bodi materijalno bodi intelektualno. Povečati nam je treba organizacijo, isto utrditi, in potem nam bo v prihodnje mogoče izvojevati za železničarje vse ono, kar imamo v svojem bojevnem načrtu, to je vse, kar nam jo potrebno za življenje.
V to svrho moramo početi z energično agitacijo.
To agitacijsko delovanje prične
v ■M'il(‘ljo dne 22. iiovonilira t. I.
Tega dne naj nastopi vse železničarstvo, ki misli z nami in čuti za našo organizacijo ter naj uporabi vse svoje moči, da čim več zapeljanih in nezavednih svojih tovarišev privede v jedino pravo, v socijalnodemokratično organizacijo.
Zaupniki in drugi funkcijonarji naše trganiza-cije, h alfi rim smo že po okrožnici sporočili /a naš načni naj sc r prri rrs(i po/radijo, da dan 22. novem ra zasluži v resnice ime
pileče nedelje sivNlrijKliili želeaničsirjev.
Priskočili jim bodemo na pomoč tudi s listom ki izide kot posebna številka na dan 20. novembra 1008 in katerega vsebina bode namenjena v prvi vrsti agitaciji.
rminištvo sc, uiihiijii v Trstu ulica BnscheUo, 5 - Telefon 1570.
Ijiravuištvo Dunaj V. Zcutagassc 5.
Izhaja v Trstu 1 in 15 vsaki mesec
Nefrankirann pisma sc ne sprejemajo. Rokopisi se ne vračajo.
Naročnina za celo leto O.-M) K.
za pol leta 1.70 K.
Rozamezna štev. is vin.
Tovariši, sodrugi!
Ponosni moremo biti na socijalno-demo-kratično organizacijo v avstrijskih železničarjev v vsakem pogledu. Število nje članov je častno, da, tako, da v nekdaj tako ošabnih glavah avstrijskih mogočnežev, bodi kapitalistov bodi državnikov, vzbuja resen strah. Uspehi organizacije na drugi strani, so zopet ttaki, s kakoršnimi se v Avstriji more ponašati edino ona sama in jej v tem pogledu sploh ni jednake. V zadnjih letih svojega obstoja je izvojevala zmage, ki so doprinesle vsem železničarjem velikanskih koristij in izboljšanj v njihovih ekonomskih odnošajih. Posrečilo se je iztrgati železniški 11 upravam, bodisi državnih železnic, kakor tudi upravam privatnih železniških podjetij velevažnih koncesij, ki so za njihove uslužbence naravnost življenskega pomena.
Taupniki naj pravočasno prijavijo upravnišlvu našega lista na Dunaju, koliko iztisov bodo potrebovali .P svojo agitacijo, da sc jim pošljejo v zado-stiieir "'■"evilu.
. v . ugi! Izkažite se hvaležni plodov svoje oigi -tizaeije s tem. da jej podvojite število današnjih članov in čimproje zvišate moč svoje vojske
-== 01! .10.0(10 11:1 100.000 mož, ===-
ki Vam bodo pomagali izvojevati še ono, kar si želite za svoje pošteno življenje.
Vsi tedaj na delo in poskušajmo ovekovečiti v zgodovini razvoja naše organizacije dan 22. novembra t. I. ki naj kot prava rdeča nedelja, kot pravi rdeči praznik avstrijskih železničarjev priča poznim potomcem, da ji' bil
— ilan 22. novembra l!)f>S ■.  —
dan napredka avstrijske socialne demokracije.
V boj...!
1
Drugi epobotni uspel) avstrijske socialne demokracije.
Prav pred kratkem je stavil avstrijsko proletarijat zmago, s katero si je pridobil moč v javnem političnem življenju. Slavil je pridobitev splošne in enake volilne pravice za državni zbor. Dolgoletnih krvavih bojev je bilo treba, in mnogo žrtev je moralo pasu. predno seji' avstrijska vlada odločila,-da podeli tudi priprostemu državljanu, ubogemu proletarcu to trvljico političnih pravic, ki mu pripadajo po naravnih in človeških zakonih. Z vso gotovostjo moremo zatrditi, da je to važno pravico politične nravi, izvojevala le socijalna
! demokratična stranka, ki seje s vsem ognjem vrgla za njo v boj in za njo bila pripravljena zastaviti tudi svoje življenje.
V kratkem času avstrijska socijalna demokracija mogla slaviti drugo zmago, izvoje-vano na socialnem polju, ki bode v zgodovini nje razvoja in delova tvorila važen mejnik me(l sedanjostjo in prihodnostjo, zmago nad pridobitvijo, ki bode pomembnejša nego vse druge dosedanje socialne reforme.
Vlada je izdelala zakonskski načrt za starostno in onemoglost vo zavarovanje in ga predloži v tem zasedanju državnem zboru. Toda nikakor se ne sme misliti, da se je za to važno socijalno reformo avstrijska vlada odločila kar svojevoljno, brez vsakega pritiska. Nič m .s n j krut boj so bili socijalni demokratke pa starostno zavarovanje, nego so ga vojevali za splošno volilno pravico. Bilo je treba premagati velikanskih zaprek od strani kapitala, kakor tudi od strani vseh avstrijskih nazadnjaških vlad. Sleherna naša vlada se je proti vila vsakemu uveljavljenju takega zakona češ da je pri nas v Avstriji naravnost nemogoče govoriti o sličnih institucijah, dočim so pa v Avstraliji in v Novi Zelandiji že davno imeli precej lepo urejeno delavsko zavarovanje. In-dustrijalci so se upirali vit vso moč, češ da razpade industrija, če se jim naloži tudi najmanjše breme in so točili krokodilove sobze vsled orugih žrtev, ki jih morajo doprinašati državi.
Energična avstrijska demokracija se za vse javkanje in stokanje ni zmenila. Bila je osamljena tudi v tem vprašanju, in njena svetovna znana žilavoat je dosegla tudi tukaj cilj, ki si ga je postavila. Razvila je živo agitacijo po vsej državi ; priredila je na tisoče shodov, na katerih je podučevala državljane o važnosti te socijalno naredbe in v spodbujala interesi-rano prebivalstvo vsestransko, da z vso vnemo deluje na uresničenje starostnega in onemo-glostnega zavarovalnega zakona. In tudi ni bil zaman. Bilo je leta 1900, ko je agitacijsko delovanje v tem pogledu doseglo vrhunec. Splošno zanimanje se je vzbudilo v nižjih slojih. Prošnje naslovljene na državni zbor so krožile od vasi do vasi. In na stotisoče takih
peticij z milijoni podpisov, bile tistega leta od poslanih tja na Dunaj. Tudi tam na Dunaju so se ustrašili tega navala. Uvideli so, da je stvar resnejša nego so si jo predstavljali naši državni možiceljni in skleniti so morali, da sc to resnost vpošteva in da se v stvari tudi res kaj ukrene.
Vlada je obljubila, da hoče stvar preštudirati. Malo obljub sicer ona izpolni a tu je vondar ostala mož beseda. Sicer je trajalo jako dolgo predno je vlada te študije končala, ali vendar, boljše enkrat, nego nikdar. Zavarovalni načrt je danes izdelan. Vlada ga je že objavila v svojem uradnem glasilu «\Yiener Zeitung* in ga predloži v tem zasedanju državnem zboru.
I11 vpraša se zopet, kdo je izvojeval to epohalno pridobitev na socialnem polju, <lo-tovo, marsikateremu bode težko reči pravo, ali, hočeš nočeš, priznati bode moral vsak, da gre v tem pogledu največja zasluga socialno-clemokratični stranki, ki se je edina bojevala z vso silo in enerzijo za to potrebno in važno reformo. Socijalni demokratični poslanci so v zadnjem državno zborskem zasedanju dosegli s svojim nujnim predlogom, da jim je vlada obljubila, da predloži letos in sicer novembra načrt o starostnem in onemoglostnem zavarovanju parlamentu.
Nadejajmo se, da se s tem novim vspe-hom socialno-demokratične stranke marsikateremu ne verjet nežti odpro oči in spozna, da je .res ta stranka v Avstriji v parlamentarnem delovanju za delavstvo največ dosegla. Posebno mali kmetje postali in mali obrtniki, ki bodo tudi postali deležni starostnega in invalidi-tetnega zavarovanja, bodo uvideli, da jim socialna dninokracija ni sovražnica, in. bodo obžalovali, da so postopali proti njej kot izdajalki njihovih interesov. Spoznali bodo, da so živeli v zmoti, zapeljani od svojih lažiprijateljev. Pridružili se bodo. v vrste socialnih demokratov in jim pomagali nadaljevati krut boj.
Nekaj o službi vozovna zapisovanja
v • v
Ni je bolj izkoriščevalec službe pri železnici, nego je služba vozovnega zapisovanja. Pomisliti je, da je treba tekati po kolodvoru celih 24, reci in piši : štirindvajset ur, neprenehoma. in pri tem biti odgovoren po novejši metodi nekaterih gospodov tudi za take stvari, o katerih se niti Sv. Duhu ne sanja.
Ljudje, ki to službo opravljajo, so po večini mladi in neizkušeni fantje, katere baš radi tega oklepa današnja krivična družabna uredba še z večjo intenzivnostjo v svrho izkorišče-vanja. Ko gre tak človek zjutraj po štirin-dvajseturnem napornem delu iz službe, se go-gotovo ne čuti sposobnega, da bo mogel spraviti še kosti svojega rojstva varno domov.
Največ preglavic dela ponočna služba. Promet je po noči veliko večji. Kakor vsaka služba, tako je tudi ta po noči veliko težja, posebno pa v mrzli zimi, o snegu, dežju i t. d. Burja mu ugasuje luč; papirje ves razmočen. Tampatam se pa še priplazi gospod kontrolor, ki povzroči še večji šunder ter zmeša in zbega te ljudi tako, da res ne vedo, kje se jim glava drži. Ker so postaje premajhne, je delo dvojno, ali gre isto vsaj počasneje naprej. Uradniško osobje pri prometu postaja nervozno, ker mu od vseh strani in pri vsakem vlaku grozijo zamude. Vsled tega je zmešnjava na eni in drugi strani še večja in vse šikane, ki vsled tega nastajajo, mora prenašati ubogi «llc-(jcnsc/ireibnv*. Sedaj mu frkne ena od strani vlakovodij, zopet druga od strani premikalnega osobja, tretja pa od zgoraj. In od takega človeka, ki se res mora vsakomur smiliti, se zahteva, da je s premikalnim mojstrom in s prometnim uradom v vedni dotiki, pri tem
pa še imeti vse voze, račune in bogve kakšnega vraga še. vse v redu in sem in tje tudi v evidenci.
In odgovornost/!? V konfuznosti, kar pa ni morda nekaj nenavadnega, pobere jeden ali drugi neprave račune. Vozni pisač jih išče in išče, a jih ne najde. »Krona*, ali pa par trpkih dobi takoj na mestu v obraz, ta hujše ga pa še čaka. To vse torej doleti človeka, ko je dostal že petnajst do dvajset ur službe.
Vse hujše ga še čaka proti jutru, ko se vlaki vrstijo drug za drugim. Noč ga je po dolgotrajni službi prevzela popolnoma, pregleda ne more imeti o vsem delu, a odgovoren je vendar za vse.
Pri podnevni službi je pa obilo pisarniškega posla. Reklamacij dojde toliko, da jih človek ne reši v pol dneva. Manualije ga še tudi čakajo ! Potemtakem ni torej čudno, če delo zaostaja. A šefi kriče za hrbti, raporti so na dnevnem redu in grozi se s kroncami.
Skrajni čas bi bil že toraj, da se upelje tudi pri tej kategorij/ 12 urni delavni čas in 24 urni počitek. lVi vseh drugih kategorijah je to že realizirane/, le vozovni pisarji in skla-'dišno osobje, ki delajo sedaj po 24 ur, so tisti nesrečneži, da se jih še danes izkorišča na tako abnormalen način. Krivo je temu le to, da so ljudje nevzdramno spali. Organizacija jim je bila'dosedaj deveta briga, Oni pa, kar "jih je v organizaciji, so mlačni in mislijo, da jim bodo pečeni golobje kar sami v grla leteli. Ne znajo ceniti pač skupnosti!
In še to! Tudi prometni uradniki so zato, da se pri tej kategoriji upelje 12 urni delavni čas. Oni so izprevidili, da bi šlo delo hitreje in sigurneje naprej. Vedo tudi prav dobro, da se od človeka, ki je že toliko časa v službi ne more zahtevati nemogočih stvarij. Pomagate jim pa ničesar ne morejo, ker delo mora naprej.
Drugega torej tem ljudem ne preostaja, kakor združiti se in si izvojevati s združenimi močmi človeško službo.
Vsi tisti, za katere se ta članek zavzema pa upajo, da ga bodo vsi kompetentni faktorji resno prevdarili. Prepričani naj bodo, da v tej službi z 12 urnim delavnikom in s 24 urnim počitkom ne bi bilo toliko nerednosti, kakor jih je sedaj. In slavna generalna inšpekcija naj ga tudi ne prezre in naj se tudi ona gane.
Kakor pri vsaki taki stvari sc je pokazalo tudi pri tej, kako malobrižna je uprava južne železnice napram svojim uslužbencem, ker tudi tukaj ni izpolnila tega, kar je po našem mnenju njena dolžnost. Državne železnice so upeljale v tej kategoriji 12 urni delavni čas. Kje so torej'tiste sladke obljube južne železnice : *har bo 'dala država državnim železničarjem, bo dala tudi uprava južne železnice svojim uslužbencem*. Osobje samo ostane vedno in trdno na braniku svojih pravic pri tej zahtevi tako dolgo, dokler si jih ne izvojuje v svojo korist.
Železničarji v Turčiji.
Vsakteri nas si pač lahko more predstavljati položajih naših tovarišev v Turčiji in v Mali Aziji, če vč, da je tamošnje prebivalstvo še-le pred kratkem dobilo ustavo, ki mej drugimi, kakor vse druge ustave, podeljuje narodu tudi pravico prostega zborovanja in združevanja. Pred podeljen jem ustave se tamošnji železničarji niso mogli zbirati v javnih prostorih in se niso mogli pogovarjati o svojih mi-zernih gmotnih razmerah in ne sklepati o tem, kaj bi bilo umestno ukreniti za izboljšanje njihovega položaja. Bili so izročeni popolnoma milosti in nemilosti svojim upravam, posameznim ravnateljstvom, ki so počenjale z njimi kakor se jim je sploh poljubilo. Tudi političnih strank se dosedaj v Turčiji ni poznalo, vsaj v takej obliki ne, kakor jili imamo danes v Evropi. Pa tudi danes jih še ne poznajo in je treba čakati razvoja, Od sedaj naprej, to je v ustavnem življenju, se bodo železničarji turškega cesarstva in ostali tamošnji proletarci seznanili z orožjem, katerega se poslužujemo mi v izvojevanju človeških pravic, s stavkanjem, in s pasivnim odporom. Pred ustavo so jim bile te važne besede tuje in za njih niso imele pomena.
Časi so se spremenili temeljito. Ko je turški sultan kapituliral pred nastopom’ vseh svojih državljanov in bil prisiljen izpustiti iz rok korobač, s katerim je neusmiljeno tepel svoje suženjske' podložnike in ga dati v roke njim samim, tedaj so nastopili tudi za tamošnji železničarski proletarijat boljši časi. Odkar so dobili ustavo se je prvotni patrijarhalični položaj kar nenadoma zboljšal. Kakor se je počelo družiti delavstvo vseh strok, tako je tudi
j
v železničarjih vsplamtela iskrica po združenj vi, pod geslom : vsi za jednega in jeden za vse. Marksov ziati rek: proletarci vsili dežela združile se, je tedaj mogel najti odmeva tudi v Turčiji, tam kjer so dosedaj krvoločno in neomejeno tiranili orijentalski paše. Snujejo se različna družtva v svrho vzpodbujanja k solidarnosti in kolegijalnosti in v svrho valovanja skupnih gmotnih interesov in železničarji že pritiskajo s peticijami na svoja ravnateij-stva, od katerih zahtevajo zboljšanja službenih razmer.
Prvi so se začeli gibati uradniki francoskega društva Smirna-Kasabanske proge, s postrankimi vejami, ki so kar mirnim potem, že s samim pogajanjim dosegli od ravnateljstva 15 do 20 odstotno zvišanje svojih mezd. Njim so sledili uslužbenci angležke družbe Smirna-Aidin. Le-ti so sicer poldrugi dan morali stavkati, a so se potem s svojim ravnateljstvom pobotali pod istimi pogoji kakor so se pobotali uradniki francoske družbe s svojim ravnateljstvom. Ob jednem pa je nastala velika nevolja mej uslužbenci anatolske železnice. Ta železnica je zidana • pod jamstvom turške države, meri z novo Bagdadsko črto vred, skupaj 1500 kilometrov in je največje podjetje v Turčiji. Odnašaji so bili pri tem železniškem podjetju že pod starim vladnim sistem precej normalni. Saj so uslužbenci še pred ustavo j imeli precej dobro organizirane humanitetne kulturelne in tudi denarne zavode. Imeli so svojo bolnišnico z dobro urejeno postrežbo in v krajih, kjer je delavstvo precej ceniralizirano, tudi svoje šolske družbe. Ravno tako so imeli tudi že obsežno knjižnico s tisoči in tisoči knjig v najrazličnejših jezikih. Dobro urejeni denarni zavodi, pomožne in penzijske blagajne so že pred ustavo precej dobro funkcijonirale. — Dragi čitalec, če primerjaš razmere te turške železniške družbe še pod krutovlada krvoločnega sultana z današnjimi razmerami, v katerih živijo naši ogerske bratje, pod pritiskom ogerske klerikalno-flodalne vlade, moraš priznati, da se v onostranski polovici naše civilizirane države železničarjem v ustavni dobi godi mnogo slabše nego sc je godilo uslužbencem anatolske železnice pod samovlado turškega sultana. — Sindikatu anatolske proge ni tedaj manjkalo druzega nego izposlovati za svoje uslužbence mezdno zvišanje. Trla jih je posebno velika draginja živil, katera imajo tudi tam precej visoko ceno. Sredi avgusta meseca t. I. so zato predložili ravnateljstvu spomenico, v kateri so zahtevali povišanje svojih plač, Do 14. septembra jim ravnateljstvo ni dalo nika-kega odgovora, na kar so proklamirali splošno stavko. Tri dni je stalo vse delo in ravnateljstvo se ni ganilo. Vlada je že posredovala, da izroči promet v vojaške roke, toda ravnateljstvo se je vendar premislilo, predno se je to faktično zgodilo in le razumnosti generalnega družtvenega ravnatelja gosp. Huguenin se je zahvaliti, da se je spor pravočasno rešil v korist uslužbencev samih, kakor tudi gotovo v korist železniške družbe. — Z njegovim posredovanjem se je v zadnjem, že kritičnem trenutku ugodilo skoro vsem zahtevam uslužbencev. Provizorična služba takozvanih postajnih učencev se je na primer določila na dve leti. Po teh dveh letih provizorične službe pa dobi najmanjšo mesečno plačo 000 piaster t. j. okoli 125 frankov. Uradnikom, ki imajo že pet službenih let za seboj, se mesečna plača zviša iz-vanrednim potom za 100 piaster; onim ki služijo že blizo deset let za 200 piaster, tistim pa, ki služijo preko deset ali več let, za 300 piaster.
Veselje nad tem uspehom je bilo velikan-] sko. Množica 2000 ljudij je bila navzoča pri razglasitvi tega rezultata. Čuti je bilo burnih ovacij na adreso Turčije in generalnega ravnatelja Huguenina in navdušenost je dosegla svoj vrbanec, ho so člani eksekutivnega komiteja vzdignili, ravnatelja in ga na svojih ramah neslo na njegov parnik. Kaj takega se seveda pri nas ni še zgodilo in se naj hrže tudi nikdar ne zgodi. Bodimo pa prepričani, da takih scen tudi naši tovariši v Turčiji ne bodo dol»’o uprizarjali.
Na orijentalski progi, v evropejskem delu turškega cesarstva, ki je zidana večjidel z avstrijskim kapitalom, so se uslužbenci začeli gibati spočetka po posameznih distriktih. Ko-nečno so se pa vendar združili in so predložili svoji upravi peticijo, v kateri pa so bile zahteve tako visoke, da večji del uslužbencev samih sploh ni ims\Vl nato, da jim bo ravnateljstvo ugodilo. elegatje so pa le hoteli z njimi prodreti in niso odnehali. Vsled pretiranosti so se pa zamerili uradnim krogom in tudi vsej javnosti, tako, da je bilo vse proti njim. Izgubili so tako vso moralno podporo in ostali so osamljeni v tem hudem boju. Četrti dan stavkanja jih je^uprava pozvala po lepakih na delo ugodivši le malemu delu njihovih za-
|
hev. Zapretila jim je, da se sicer promet stavi pod vojaško nadzorstvo in da .zapodi njihove družine iz službenih in uradnih stanovanj. Ae je peljal prvi vlak pod vojaškim varstvom. Uslužbenci so uvideli, da je nemogoče dalje vzdržati in so morali kapitulirati. Izvolil se je poseben komite zastopnikov obeh strank, ki ima nalogo urediti odnošaje mej uslužbenci in železniško upravo. V slučaju, da se ne bi mogli zjediniti, ima konečno odločiti minister javnih del.
Veseliti nas mora vsekako, da so tudi naši tovariši v toli prosluli Turčiji došli že tako daleč, da morejo z nami vred upotreblje-vati v svojih eksistenčnih bojih ona sredstva, katera so nam zajamčena v obstoječih zakonih. Dakako je razlika mej nami in mej njimi še precejšna in napačna taktika jim bode gotovo še marsikaterikrat delala težkih preglavic. Gotovo pa je, da ravno kot posledica ustave naši bratje v Turčiji, kakor tudi ves ostali tamošnji proletarijat pomnože naše vrste in postane čvrsti sobojevnik svetovnega proleta-rijata za skupne pravice in koristi. In tako se zopet zbližamo za velik korak uresničenju Marksovega reka: Proletarci vseh dežela, združite se!
I
Odlomek o stavkanju.
(Nadaljevanje, in konec).
Poleg vprašanja, kedaj se sme stavkati, ni nič manj važno vprašanje, kje naj se stavka. Res je, da je delavstvo navadno povsod nezadovoljno in je povsod takoj pripravljeno začeti vojsko. Njih stremljenje je tudi popolnoma naravno in upravičeno, ali organizacijska sredstva niso nikdar tolika, da bi se moglo I vsem na enkrat ustreči. Treba si je pač zbrati take kraje, kjer delavcev primanjkuje, kjer je organizacija najbolj krepka in razvita in kjer se z bojem opomore največjemu številu delavnega ljudstva iste stroke. Najpripravnejša zato so velika mesta. Gotovo pa so delavske razmere ravno tam najžalostneje, kjer je organizacijsko življenje najslabše razvito in kjer se radi tega ni nadejati nikake zmage v socijalno političnem boju. In ni izključeno, da tudi stavka, uprizorjena v takih krajeh more do-I prinesti znatnih koristi delavstvu v velikih industrijalnih mestih. Popolnoma napačno je mn jetije nekaterih kratkovidnih sebičnežev, ki protestirajo, da bi se njihovi prispevki vpora-bili za delavstvo v kakem drugem kraju. Dandanes na primer vse sili v mesto, kjer so plače boljše, nego na deželi. Delavcev na deželi je maio, ali njihove plače so vendar majhne, ker nimajo dobrih ali pa sploh nikakih organizacij in si ne morpjo izvojevati nikakih zboljšanj ; nimajo tudi nikakih za boj potrebnih sredstev. V mestih se delavstvo kupiči; dela primanjkuje in njihov poprečni zaslužek je kljub visoki mezdi vendar majhen. Če se s sredstvi nabranimi v mestu pripomore k boju delavstva na deželi in se tam zvišajo mezde, pohitelo bode zopet tja nazaj, iskat dela ter bode tako pripomoglo mestnemu delavstvu k boljšemu zaslužku. Število delavcev v mestu se bode zmanjšalo in njih povprečni zaslužek bo radi tega večji.
Dostikrat pa delodajalci sami želijo, da bi jim delavci ustavili delo za nekaj dni. Blaga imajo dosti pripravljenega, naročil nikakih, urediti bi hoteli delavnice, očistiti stroje i t. d. Nimajo pa korajže odsloviti delavcev. Kaj bi porekli njihovi upniki, njihovi odje-niiilci! Gotovo bi napačno tolmačili njihovo ravnanje; diskreditirali bi jih konkurenti v javnosti in škoda je neizogibna. V takem trenutku je stavkanje, napovedano od strani delavcev, dobro došlo; tudi oni sami jih ščuvajo v ta boj, ki jim ne more nikakor škodovati, nego jedino ie koristi. Vse jih pomiluje, vse je z njimi. Kako usodepoln je tak boj za stavku-joče delavstvo. Delodajalec jih odslovi, poišče ši drugih mlajših in cenejih moči. Razven tega pa podjetniki dandanes nastopajo že s pomočjo svojih lastnih organizacij, ki skušajo take boje v neugodnih momentih vedno preprečiti. ’ Celo vrsto visoko študiranih ljudij si držijo, ki jim vodijo njihovo gospodarstvo. Pa tudi proletarijat ima v svojih vrstah mož, največ samoukov te stroke, ki so kapitalističnim učenjakom gotovo kos in čast.
Ugodnost stavkanja se tedaj ne more določiti po gotovih principih,- Treba je v vsakem pojedinem slučaju preiskati gospodarski teren in le na podlagi teli preiskav se more presoditi. jeli umestno zgrabiti za dvorezni nož in ni-li strahu, da se z njim bojevnik hudo ali celo smrtno rani.
D o p i
s i
Mažarska brutalnost.
Sodrug Etbin Kristan na Reki aretiran in poslan „po šupu“ v Ljubljano.
Dne (i. novembra je imel naš vrli sodrug Etbin Kristan na Sušaku pri Keki znanstveno predavanje o soeijalizinu in o narodnem opra-šanjem. Pozvali su ga lirvatski sodrugi, željni čuti njegove odkritosrčne, prepričevalne in po-dučljive besede. Predavanje ni imalo niti naj-manjega znamenja politike na sebi. Ko mu je pa ušla beseda. „eksponent“, stopi predenj komisar Mazu ranic in mu prepove nadaljevati svoj govor. Eksponenta imenujejo nallrvatskem barona Raucha. Poslušalce je to hudo razburilo. Začeli su klicati: „Abzug Rauch, Abzug Czern-kovich“ i t. d. Kar nenadoma se napolni dvorana z orožniki, ki so z nasajenimi bajoneti začeli prazniti dvorano. Ko je predavatelj Etbin Kristan stal z nekaterimi sodrugi mirno na mestu, mu jeden orožnikov nastavi Imjonet na prsi in mu zaukaže da gre ven. Na javnem trgu pred dvorano je bilo vse svetlo 'samega orožja. Videti je bilo, kakor daje obsedno stanje. Okoli in okoli poslopja so stali orožniki, pripo-ravljeni streljati na vsak komisarjev migljaj v množico. Policija je razganjala množico in ta se je razhajala na vse strani. Na mostu v Reki je množico, v kateri je korakal tudi sodrug E. Kristan, srečala gručo orožnikov, ki je z brutalno silo razganjala mirne delavce ter jih surovo suvala. Ko je sodr. Kristan protestiral, češ. da vendar morejo iti skupno do ka varne, ga jeden stražnikov prav krepko sune in mu ukaže korakati naprej. On je obljubil da hoče korakati, če ga pustijo na miru. V tem tre- j nutku ga že „povabi“ jeden orožnikov naj gre z njim in dva stražnika sta ga prijela vsak za jedno roko ter ga tako vlekla kot kakega raz bojnika na policijo.
Drugi dan je sodr. Kristan v ječi dobil tovariša. Še na brutalnejši način nego njega, so vlekli na policijo hrvatskega sodruga Demet-roviča, ki je drugi dan na to prišepgovorit mesto sodr. Kristana na političen shod v dvorani Kontinental. Ko se. je govornik spomnil dogodkov prejšnjega dne, je ljudstvo začelo kričati: „doli z Rauchom" i t. d Ko je govornik nadaljeval, da je na Hrvatskem pod Rauchovo vladi slabše nego je na Ruskem, je komisar razpustil shod med živio-klici zborovalcev na soeijalno demokracio. Pridrvili so takoj v dvorano tudi orožniki prijeli sodr. Demetroviča in ga oh hrupnih ovacijah od strani občinstva vlekli oziroma nesli v reško policijsko „palačo“.
O dogodkih je bil obveščen baron Rauch tudi od strani proletarijata. .Jetnikov niso hoteli spustiti, kakor je zahtevala deputacija pri baronu Zmajiču, vsled česar so vse reške organizacije sklenilo solidarno splošen štrajk, ki je izbruhnil dne 10. nov. popoldne. Stavkalo je 15.000 delavcev.
.sede tega dne sta bila naša jugoslovanska socialistična junaka izpuščena iz ječe. potem ko sta bila pred sodnijo oproščena in gotovo tudi vsled nemalego straho pred nadaljevanjem splošnego štrajka.
Bila sta odpeljana iz Reke kakor dva
zločinca — „po šupu“, sodrug Kristan v
Ljubljano, sodr. Demetrovič pa v Zagreb.
Trst, (držami kolodvor). Ne smete misliti, da smo s svojim načelnikom pl. Stulier tako zadovoljni, kakor bi se morebiti na prvi pogled zdelo. Marsikdo bi znal o tem gospodu kaj interesantnega, delikatnega in pikatnega povedati. V resnici, ne želimo mu te nesreče, da bi javnost zvedela vse ono, kar bi njega moglo skrajno skrajno kompromitirati, bodisi kot železniškega uradnika, bodisi kot privatnika. Te stvari hočemo pustiti popolnoma na strani in če nas policijski komisarijat ne bode izzval, jih sploh tudi zamolčati. Za danes se hočemo omejiti le na njegovo postopanje proti sprcvednemu osobju. Res je, da je železnica namenjena javnosti in da so železniški uslužbenci radi javnosti tukaj, vendar pa se le-teh ne sme izpostavljati javni sramoti, tudi ne, če je njihov predstojnik opravičen jih karati vsled kakega dejanje tem manj pa, ako se je to zgodilo povsem neupravičeno. Taki slučaji se pa dogajajo tako pogosto, da nam nikakor ni mogoče več molčati. Vsak človek je pač svoje časti vreden in tudi predpostavljeni je dolžan spoštovati svoje podrejene in postopati napram njim tako, kakor zahteva današnji izobraženi svet.
Pred nekaj časom je na primer sprevodnik zasačil častnika, ki se je vozil z brzovla-kom štev 1. v Trst ne da bi bil vzel dopolnilni vožni listek za se in za ostalo družino, ki seje z njim vozila. .Sprevodnikova dolžnost
je bila, da častnika na to opozori in od njega zahteva naknadno plačilo. Častnik ni hotel doplačati ničesar, vsled česar je na postaji v Trstu moral intervenirati gospod pl. Stulier. Ne moremo reči, je li ta gospod železniški postajenačelnik iz nevadnošti dal prav častniku, mogoče pa tudi iz kakega drugega vzroka, fakt je, da je sprevodnika, ki je ravnal popolnoma pravilno, pred častnikom prav na nesramen način oštel, ga bramiral mu pretil, da ga odslovi od vožne službe in ga ko-nečno še «k vragu* poslal.
Pri poreškem vlaku štev. 950 so potniki sprevodnika opljuvali in mu pretili z revolverji. Prišedši v Trst, je sprevodnik hotel te prijarne ljudi izročiti policiji. Interveniza! je naš gospod postajenačelnik in sprevodnika je zadela ista usoda, kakor eneg pri vlaku štev.
1.	Oe kdo ubije okno na vlaku mu ga prav gotovo ni treba plačati. Gre jednostavno k gosp. postajenačelniku in on stvar že tako zasuče, da za potnika prav prav izpade. Sicer je to jako lepo od gospoda pl. Stulier, da se potegne za potnike, ali uslužbenci ne morejo takih stvarij mirno gledati, ker na zadnje vsa krivda nanje pade.
Še tretji slučaj ! Potnik na vlaku štev. 221 je ponesnažil ves kupe, ker seje bil navžil preveč alkohola. Sprevodnik je zahteval, da plača pristojbino za osnaženje kupeja. Potnik se protivi in na postaji gre tudi do postajena-čelnika gosp. Stulier. Le-ta jednostavno nahruli sprevodnika in mu kar naravnošt preti, da ga zapodi. Gosp. načelnik je menil: «kam pa naj bljuva, če ne v kupe; saj voz nima stranišča*. Tako uslužbenci res že dvomijo, da je gospod pl. Stulier že porabil velik del službenih instrukcij. Včasih se je pospod načelnik tudi vmešaval v invagoniraje, odkazoval potnikom sedeže in reserviral kupeje po svoji volji. Tega se je sedaj že nekoliko odvadil.
Proti takemu postopanju gospoda postaje-načelnika v navzočnosti potnikov, morajo spre vodniki najenergičneje protestirati. Oni tega nikakor ne bodo več trpeli in so se odločili o tem oziru tudi še drugače nastopiti, če ne bodo pomagale, te besede. Nadejamo se pa, da kaj takega gospodu načelniku nikakor ne bi bilo ljubo in da bode gotovo obudil kes in se poboljšal.
Trst, (razni kolodvor). Kako smo se vendar oddahnili, ko sta nas zapustila gospod inšpektor Poseli in pa gospod kurilniški šef Lo-renz. Prav na tihem stajo odkurila; nihče ni vedel kdaj sta izginila. Nadejali smo se boljših naslednikov , ali hudo smo se varali. Kot na slednik gospoda Poscha jo nastopil gospod inšpektor Grundner, Lorenza pa je nadomestil prosluli Dolinschek, ki se je v najkrajšem času že zaslužil lavorik za «uljudno in 'kavalirsko* postopanje s podrejenimi uslužbenci. O tem gospodu smo v zadnji številki povedali svoje mujenje ter ga postavili na javen oder, da si ga ljudstvo natančneje ogleda, danes pa si hočemo privoščiti nekoliko še drugega gospoda, novega inšpektorja Grundnerja.
Za kar se je njegov prednik gosp. Poseli premalo brigal, se briga gosp. Grundner preveč. Če tii hoteli uslužbenci res tako delati službo, kakor on zahteva, bi to pomenilo nič družega nego pasivno rezistenco. On pač razvija take probleme, da jih človek kar ne more razumeti in mora gotovo dvomiti o njegovem strokovnem znanju, ki ga mora imeti kot železniški uradnik.
Najbolj zanimajo tega gospoda požiralniki dima in pa ure za merjenje hitrosti. Vse drugo mu je bolj postranska reč. Njegovo glavno opraviio pa obstoji v izdelovanju turnusov. V Ljubljani in v Reki imajo vsak teden novega. Napravi ga gospod inšpektor kar samovoljno; osobja ne vpraša nikdar če mu je prikladen, ali ne. Po turnusu se jednostavno mora peljati, češ da je isti sestavljen popolnoma v smislu, obstoječih določb. Najbrže gospod inšpektor ne pozna predpisov okrožnice štev. 385.a, ki daje osobju pravico sodelovati pri sesetavljanju turnusov. No, pa tudi če bi jih poznal, smemo biti prepričani, da bi se gospod inšpektor prav malo oziral nanje. Saj on tudi lahko brez njih uredi turmuse; ne vozi vendar on sam po istih nego njegovi uslužbenci, ki se mu morajo pokoriti.
Ta gospod tudi naravnost sili uslužbence, da delajo pasivni odpor. ue na primer strojevodja privozi s tovornim vlakom 500 ali tudi do 800 tonelat le jedno minuto prezgodaj na kako postajo, ga kaznuje takoj, prvikrat z ukorom, a prihodnjič že z globo jedne, dveh ali tudi treh kron. Tako se tudi kaznuje spremno osobje pri vlaku na njegovo povelje. Vsled takega postopanja so seveda uslužbenci prisiljeni radi jedne minute zakasniti kar po celo uro ali tudi še več, ker morajo čakati na drugi vlak, s katerim se križa, ali na vlak, ki ima voziti pred njim naprej. Pri takih stvareh se pazi na minute, kar nikakor ni v interesu
javnosti niti v interesu prometa samega. Iz tega se more razviti jako nevarna pasivna rezistenca, ker strojevodja potemtakem o prihodu na postao ne sme gledati na znamenja, nego na svojo uro in paziti, da ne pride tudi pol minuto prekasno tja. Resnica je namreč da gospod inšpektor Grundner pazi tudi na pol minute. Obračamo se v tem pogledu na gospoda strojnega ravnatelja, da nas on pouči, kaj nam je storiti, ali naj namreč opravljamo službo v interesu prometa in javnosti, ali naj pa preidemo proti svoji volji v pasivni odpor.
Domače stvari.
Tržaški ,,Rajhsbundlerjr‘ so se prav preveč veselili nezadovoljnosti tržaških železniških uradnikov, ki so bili pri zadnjih pogajanjih z ministerstvom od njihovega delegata »izdani* ali pa vsaj »slabo zastopani*. Mislili si, da jim bode ta nezadovoljnost doneski kar kupe ziata za njihovo »organizacijo* in da bodo želi bogato žetev. Sklicali so hitro na dan 2. novembra »velik shod*, na katerem so najbrže hoteli povdarjati velikanske «nevspehe» koa-liaranih železničarskih društev pri zadnjem gibanju in vse kar je nezadovoljnega z najnovejšimi koncesijami, spraviti v svoj tabor. Toda slabo se jim je ponesel ta poskus. Ta reorga-nizacijski shod je bil sklican za 2. uro popo-ludne. Ob poltreh ni bilo videti v vsej dvorani več zborovalcev nego tri »rajhsbundierje*, ki so se prav klaverno držali in obupno gledali na žepne ure, zmajevaje z glavami. Oudno to, so si mislili. Slab ribji lov, in to celo v kalni vodi. Zunaj na cesti je bilo videti še dva kandidata, za rajhsbundlarsko mrežo, ki sta brzih korakov korakala na «shod». Kaj je ta peto-rica na «shodu» govorila in kaj je sklepala, nam ni znamo. Najbrže ostane vse uradna tajna......
Slabo so tedaj računali, ti sleparji železničarjev. Mislili so, da se hipna nezadovoljnost državno železniških uradnikov razvije v dolgotrajen odpor proti postopanju železniških koaliranih društev v pogajanjih z vlado in da bodo člani kar v četah zapuščali svoj dosedanji tabor, in se dali zapeljati mamljivim la-žizastopnikom železničarskih interesov. No, in vendar ni bila nezadovoljnost tako resna, kakor so si naši lažiprijatelji domišljevali, ker ista ni bila tudi tako utemeljena, kakor se je njim samim prvotno dozdevalo. Polegla se je mej uradniki ta nezadovoljnost, preje nego jo je kedo mogel izkoristiti v svoje umazane sebične in izdajalske namene. Došli so do spo znanja, da se ne da doseči vsega najeden mah, da je treba velikanskega truda in dolgotrajnega dela, p red n o se more izviti delodajalki vladi iz rok le malo večji košček kruha, nego ga je bila navajena dajati do sedaj. Da, vsi smo bili nekam preveč optimistični in smo pričakovali zmage nad vsem, kar se je sploh za htevalo. Res je, zahteval se je le minimum onega, kar vsak železniški uslužbenec, bodi delavec bodi uradnik potrebuje za svoje življenje. Mogli smo pa biti že naprej uverjeni, da nam posebno vlada ne da tudi tega minimuma v isti visokosti, kakor smo ga zahtevali. Tega gotovo ne doživimo nikdar, da bi kediij stavili tako zmago, .lo nismo še in jo tudi go tovo ne bomo. Ta optimizem, izhajajoč, ravno iz neizkušenosti delovanja v organizaciji jo zapeljal marsikaterega uslužbenca in marsikaterega uradnika, da je osupnil v trenutku, ko mu vlada ni napolnila one vreče, s katero je nastrpno čakal ob zeleni vladini mizi, meneč, da mu jo prav gotovo napolni. Obup se ga je prijel za trenutek in puška je bila v koruzi. Izgubil je zaupanje v samega sebe in tudi zaupanje, da bi se s druženimi močmi moglo še kedaj kaj doseči. In takih malosrčnežev ni bilo malo.
Ko se je eksekutivni komite prepričal, da vlada absolutno ne da niti zahtevanega minimuma, se je moral spustiti v pogajanja. Politični položaj je bil pač tak, da momentanno nikakor ni bilo mogoče misliti na kak boj, a najmanje z našim najhušim orožjem, s pasivnim odporom. In kdo je mogel tudi misliti nato, da potom pagajanj dobimo vse to, kar smo zahtevali. Gotovo ni bilo kaj takega ni-korau niti na kraj pameti. In čemu potem pogajanja ! ? Ako smo menili res vse doseči, potem pogajanj ni trebalo. Dali bi bili vladi jednostavno ultimatom in čakali mirno doma njene zadnje besede Ali, ker smo, v prvi vrsti vsled evropejskega političnega položaja, vsled balkanskega vprašanja bili prisiljeni, da nastopimo pot pogajanj in odpustimo misel na boj, je bilo v istem trenutku tudi jasno, da moramo nekaj od svojih zahtev popustiti, kakor nam mora tudi naš nasprotnik še kaj dodati k svojim koncesijam.
Stran IV.
»ŽELEZNIČAR.
štev. 1 H.
S pogajanji z vlado je koalicija izprešala iz nje še štiri milijone kron za železniško osobje. Lepa svota štirnajstih milijonov se tedaj nizdeli med železničarski proletarijat. Te svote mačeha vlada svojim uslužbencem go-tovo ni dala iz materinske ljubezni do trpečih delavcev, nego iz strahu pred njihovo krepko organizacijo. To uvidijo tudi uradniki sami in se vsled tega ne dajo še zavajati na kriva pota, ki vodijo proti njihovi organizaciji, proti njih lastnim interesom.
Uradniki niso izgubili ran panja v organizacijo nego so uprav prepričani, da bi bili dosegli mnogo več, ce bi bili ostali složni z ostalimi koaliranci do konca pogajanj. Zato je danes njihova parola,• jednaka naši: Vsi v skupno organizacijo! Smreka ne pade na prvi mah.
To so uvideji tudi oni kratkovidni pesimisti, ki so vrgli puško v koruzo. Šli so jo pobrat prodno jih je napal sovražnik iz zasede in zopet korakajo v vrstah svojih starih sobojevnikov.
Naj ne mislijo tedaj «rajsbundlerji» in njim enaki, da bodo iz momentanm nezadovoljnosti, izvirajoče iz nepoznanja in neizkušenosti v skupnem jedinstvenem boju organizacij, crpili za svoje kapitalistične podrepne organizacije kakih koristij. Močno se varajo, ker računajo na nezavednost ali nevednost nekaterih naših pripadnikov. Vse te hibe posameznikov pa se morejo odpraviti s prijateljsko podučljivo besedo. To se je zgodilo kakor drugod, tako tudi v Trstu, kjer je vsiljivi «rajhsbundlar» odšel s praznim košem, od koder je prišel.
Kar se godi na Ogerskem, v drugi polovici naše monarhije, to je že nekaj nečuvenega, neverjetnega. V zadnji številki smo poročali, da je bila naša bratska organizacija na Ogerskem od tamošnje vlade razpuščena, urednik strokovnega lista po stari ogerski in ruski šegi seveda aretiran. Znjiin vred je bila aretirana tudi cela vrsta drugih »sokrivcev*. To bi pravzaprav za nas ne bi bila še tako nenavadna stvar, ker pač vemo, da se še danes v tako-zvanem prosvetljenem dvajsetem veku prosveta duši s pomočjo policije in zaporov. Kri pa mora zavreti vsakemu poštenemu državljanu, če čuje, kaj vse ta policija počenja na Ogerskem tedaj v naši monarhiji. Vse aretirance so na policiji najpreje obdolžili, da so vdele-ženci nekega komiteja, ki aranžira demonstracije in da bi bil ta komite naročil več zabojev železnih drogov in pa revolverjev ter potem to orožje razdeljeval po socialnodemokra-tičnih organizacijah. Obdolženci tega seveda niso mogli priznati in so protestirali proti takim insinuacijam, češ da je vse to zlobna in bedasta izmišljotina. Policija pa jih je prisilila, da so podpisali odnosni zapisnik tako, kakor ga je ona napisala, in čujte s kakimi sred-•svi: Detektivi so jih bili s pestmi v obraz, tepli jih z volovskimi žilami, s kavčukovimi cevmi in z jermeni. Tako dolgo so jih mučili, da so predloženi zapisnik podpisali. Uradnike organizacije, V (igo Veu/as in Farago in voditelja stranke Tarczai-a so pred policijo obdolžili, da so oni osebfio delili orožje mej pripadnike socialne demokracije in so hoteli iz njih izsiliti, da to priznajo. Ko je urednik našega bratskega lista Desiderij Farago te obdolžitve imenoval ab surdne neresnice in podle insimacije, so ga detektivi prijeli ter ga bili neusmiljeno s palicami in s pestim po glavi in po obrazu.- Ko je Farago protestiral proti takemu ravnanju policijskih u službencev in je policijskega koncipista pozval, \ <la ga varuje pred telesnimi poškodbami, je le-ta skočil sam po konci in udaril urednika Farago s pestjo po obrazu. Fagaro, ki je v zasliševalni dvorani zapazil krvave sledove, je drugi dan' v spremstvu, svojega zagovornika stvar prijavil mestnemu glavarju in je zahteval, da komisija takoj konštatira, da je res, kar je povedal. Komis ja je res še-le po štiridesetih urah kon-statirala, da je pdd v zasliševalni sobi na policiji omazan s krvjo tamkaj mučenih delavcev. Komentarja k takim taktom menda pač ni treba. Omenimo naj še, da policija pri hišnih preiskavah konfiscira vse, kar dobi, ne oziraje se nato, da so dokumenti privatne-naravi; pobira tudi zasebna pisma, ki nimajo najmanjše skupnosti s kakim javnim gibanjem.
Na ta način hoče ogerska fevdalna agrar-no-klcrik.ilna sodrga zatreti protest ljudstva, ki se upira nesramnemu izdajstvu, ki ga ta koalicija hoče izvesti nad proletarijatom z uve-denjem nove volilne reforme pluritelnega sistema. V krvi hočejo zatreti zavednost ljudstva, ki zahteva človeških pravic in vsak njegov migljaj po zahtevi volilne pravice, po svobodi, je v javnosti pribit na steno kot zlo činsko kaljenje meščanskega reda. Ali, tudi na Ogerskem bode ta kozaški sistem odrekanja človeških pravic moral prenehati in kot zadnje sredstvo mažarske krutovlade izginiti pred zave d n ostj o p roleta rij ata.
Naravnost nerazumljivo pa je, da se trpi v naši monarhiji kaj takega, kar se po vsem civiliziranem svetu imenuje kot skrajno barbarsko in ki more delati čast le kak i azi-jatski državi.
Poročila o shodih.
V Nabrežini se je vršil dne l t. p. in. železničarski shod po § 2 sledečim dnevnim redom: 1. Poročilo v > zadnji deželni konferenci na Goriškem ; 2. poročilo de- j legata bolniške blagajne južnih železničarjev in 3. ra-nosterosli.	'
O prvi točki dnevnega reda je poročal sodr. Prijatelj. Govoriti'o podrobnostih te konference, je nekaj nepotrebnega. Pomen te konference, je itak natanko popisal naš bratski ,,Delavski List“. Važnejše je pa poročilo delegata sodr. Krenkoviča z Dunaja, ki j je ob enem tudi od nas izvoljen odbornik pri bolniški blagajni južne železnice. Ponudimo sc torej nekaj časa i pri tej točki. Poročilo je približno tako-le:
Vsak zaveden šelezničar ve, kakšnega pomena je za nas bolniška blagajna. Seveda je najti, kakor pri vsaki taki inštituciji, tako tudi pri tej, nedostatkov. | Pohabljena ali polovičarska je marsikatera stvar, ki bi nam lahko prinašala večjih koristij. Tako n. pr. do danes nismo imeli pravice, da bi bile deležne v slučaju bolezni tudi naše družine zdravniške pomoči, kakor je to upeljano pri državni železnici. Odborniki, ki j ste jih izvolili po priporočilu svojih strok, organizacij, so bili tisti, ki so delovali nato, da se bo tudi tej zadevi končno ugodilo. S katerim dnem sc upelje, se še ne ve, ker pri južni železnici sc navadno izvatiredno dolgo študira, in ko se je že enkrat preštudiralo, ni vredno vse skupaj piškavega oreha .Med klic : ,,Tako je !“). Da je ta zahteva tičala do danes morda tam kje v prašnih aktih je bilo krivo seveda to, ker člani sami niso znali za dolžnosti, ki jih ima bolniška blagajna naprani njim, mi odborniki pa tudi nismo mogli v sedanjih burnih časih z glavo skozi zid, ko je bilo še VSf*- In<1) druzega potrebnejšega nego to. Bili smo hud boj proti ,,nepravilnostim" ki so se dogajale v tej zadevi in katere je uganjala kakor po navadi, naša slavna gospoda. Zadostovalo bi, če bi samo navedel : koliko smo imeli vpraviti s kolobocijami našega glavnega blagajnika (,,Chefartzt“).
Veliko pritožb nam prihaja od strani članov tudi radi zdravnikov. Posvetovali smo se o teh razmerah na naših sejah dolgo časa; uvesti smo nameravali kontrolo, ki naj bi nadzirala zdravnike pri njihovi ordinaciji. a izprevideli smo, da nimamo v tem slučaju nobenega izhoda. Zdravniki zahtevajo večjo odškodnino, češ, da ne morejo proti tako mali odškodnini, ki jo imajo dandanes, vršiti vestno in natančno svojo nalogo, posebno pa še potem ne, ko se uvede splošna zdravniška pomot. S tem je bilo poročilo končano. Vzela se, je živahna debata, katere se je udeležilo več naših sodru-gov, ki so vsi kritizirali današnji sistem pri bolniški blagajni. .Menda je bila v Nabrežini prvikrat tako huda. Marsikateri dober nasvet je slišal sodr. Brenkovič; prosimo ga pa tudi, da ga o priliki uvažuje !
S tein se je prešlo k tretji točki dnevnega reda.
Sodr. Brenkovič je priporočal, da se odbornikom bolniške blagajne sem in tje poroča o jedili ali drugi stvari, potom organizacije. Od vseli stranij prihajajo razne pritožbe, le v južnih pokrajinah, kakor se mi dozdeva, še spe zimsko spanje. Tako je govoril sodr. Brenkovič, in menda bo tudi res.
Duhovi so se razburili, vnela se-je strogo stvarna debata, v kateri se je sprejela enoglasno sledeča
Resolucija:
Poročilo sodr. Brenkoviča se vzame na /.nanje in se mu tem potom izreka popolno zaupanje. Nalaga pa se mu. da gloda nato, da se današnji sistem pri bolniški blagajni odpravi. Upelje naj se kontrolo, ki naj nadzira zdravnike na način, ki se ga je nasvetovalo o debati.
Zdravnike naj se pa tudi primerno odškoduje, ker bodo še le potem lahko vršili svojo veliko socialno nalogo, tako naprani. nam, kakor tudi naprani celemu človeštvu.
01) jedneni se poziva člane, da vse, tudi najmanjše stvari, ti c oče se pritožb radi bolniške blagajne javljajo po njihovih organizacijah svojim zastopnikom.
Nato je predsednik ob 11. uri zaključil shod, ki je popolnoma izčrpal dnevni red. Našega nekdanjega prvoboritelja na nahrežinski postaji, sodr. Brenkoviča, smo nato spremili med petjem soeijalistične koračnice na kolodvor, odkoder se, je odpeljal v Zidanmost, želeči niti največjih uspehov.
Vsak navzočnež tega našega shoda nam bo pritrdil, da je bil z užitkom sleherni zadovoljen. Želeti bi bilo, da prirede naše organizacije, ne samo pri nas, temveč tudi drugod, več. takih shodov. Ljudje bi se navadili ne samo več misliti, te,meč tudi razumevati vsako stvar globokejše, pa tudi pojmi bi se razjasnili.
Dne (>. t. m. se jo vršil v Gorici, v gostilni Alla Nnova Stazione občni zbor krajne skupine II. Shodu je predsedoval sodrug Gossetti, zapisnikar je bil sodrug Josip Ločovnik. Letno poročilo se je vzelo na znanje in staremu odboru se je podelil absolutonum. Pri točki nove odborove volitve je bil enoglasno izvoljen predsednikom sodrug Kajetan Schlegcl. Kavno tako so bili \ enoglasno izvoljeni I)ragotin Tenk namestnikom, Josip Ločovnik I. blagajnikom Ivan Kočijnnčič IT.. Ivan Fabian III., Fran Terpinc IV., Florijan Leposchitz za Kanal V., August Dušek VI. za ajdovsko progo Dragotin Koren za »berbau Vit. blagajnikom; nadalje zapisnikarjem sodruga Fran Flasehberger in Rudolf . Dernovšek; knjižničarjem sodruga Alojzij Pfeiler in Matej Šturc •. pregledovalcem knjig pa sodruga Leopold Stejskal in Josip Hofer. Po običajnem pozdravu novoizvoljenega predsednika je isti podelil besedo sodrugu tajniku Kopaču iz Trsta, ki je v kratkih a jedrnatih besedah razlagal pomen železničarske organizacije in jeza svoja temeljita izvajanja žel splošno pohvalo. Nato je predsednik zaključil občni zbor.
Dne 7. t. m. ob S uri zvečer se je vršil v Gorici v hotelu ,,Piecolo“ občni zbor krajne skupine Gorica II. Po podelitvi absolutorija staremu odboru se je predlagal sledeči oobor :
Za predsednika Avgust Pcras ; za namestnika : Anton Kežič ; za blagajnika Ivan Bastjančič in Andrej Marinič : za zapisnikarja Ivan Bregant, za knjižničarja Peter Leban ; za odbornike Anton ('eščut. Ivan Kali-
garis in Fran Batič ; v kontrolo pa Josip Kos in Ivan Nagode. Predlagani odbor je bil enoglaspo sprejet. Sodr. predsednik je nato podelil besedo železniškemu tajniku sodrugu Kopaču iz Trsta, ki je v jako poljudnem govoru raztolmačil naloge strokovne organizacije ter z veseljem konstatiral fakt, da so sc že vendar tudi enkrat sodrugi inteligentje poprijeli dela v organizaciji, (ločini so <tos(‘daj morali izključno le delavci opravljati ta težak posel. Občni zbor se je zaključil ob splošnem navdušenju.
V torek dne 10. t. m. se je vršil v l.ljuhljani v gostilni ,,.lnternationale“. Občni zbor krajne skupine Ljubljana ,,Spl. pravovarstvcuega in strokovnega društva za Avstrijo". Po običajnem pozdravu sodruga predsednika, je prevzel besedo sodrug blagajnik in jo podal obširno poročilo glede denarnega gibanja v po-ročevalni dobi.
Poročilo se je vzelo z burnim aplavzom naznanje; staremu odboru seje pa podelil absolutorij.
Pri točki nove volitve je bila predložena lista kandidatov enoglasno sprejeta. Sestavljena jo bila tako-le: Josip Škorjance predsednik ; Fran Kopitar in Ivan Pasternc namrestnika ; Martin Pušnik in Herman Otmar, zapisnakarja ; Bartel \Vilhar in Anton Klun, blagajnika; podblagajniki : Josip Kregar, Albert Jerin, Ivan llirš, Ivan Bittner, Fran Pavlič in Ivan I)rolff'ž ; knjižničarji: Ernst Polil in Josip Skorja-noc ml. ; pregledovalca računov : Josot' Avčar in Ivan Kokalj : odborniki :	Jaka	Uršič, Miroslav Peruzzi,
Leop. Sedej, Josip Grosek in ltihart Trpin; namestniki pa: Fran Strle, Tomaž Zupanc, Josip Kralj, Ivan Stoje in Anton Schdnbreck. Navzoči člani so izid volitev z dolgotrajnim aplavzom pozdravili, kar je bil dokaz, da nizkotna obrekovanja nimajo nikakoršnih zaslomb več. Potem se je afera Pavlič-Vilhar končala s tem, da se sestavi razsodišče, ki naj ta spor reši.
Sodr. Kopač iz Trsta je nato v kratkem govoru raztolmačil razmere na juž. železnici, radi katerih se poda 12. t. m. delegaci ja iz Trsta, Ljubljane, Zidanega-mosta in Pragerskega na Dunaj, da tamkaj j na kompetentnem mestu protestira prriti takim razmeram in odločno zahteva, odpravljanje teh neznosnih razmer-Kazlaga tudi kako nujno potrebna je ravno v tako kritičnem času sloga, katero bodo vslužbenei juž. železnice morda v kratkem času potrebovali. Mali osebni spori naj se, poravnajo prijateljskim potenj. Kakor vsa znamenja kažejo hoče južna železnica z razširjanjem delavnega časa pri svojem osobju, popraviti slabo svoje finančno stališče. družite se v močno in solidarno organizacijo s katero se bodete vspešno bojevali za vaše pravice in skatero bodete tudi gotovo zmagali. Navzoči so izvajanju burno pritrjevali,
Potem je sodrug Josip Petrič predlagal sledečo resolucijo.
One 10. novembra v goctilni ,,J ul e r u at i» » a P* v Ljubljani zborojuči železničarji jcmlicjo aretacija sodruga Ethina Kristanu na Keki z vsem ogorčenjem na znanje. Oni protestirajo z rso odločnostjo proti brutalnem iiHsilstvu mazurskih mogotcev, ki se ne sramujejo z najpodlejšiini sredstvi vsako gibanje proletarijat a ovirali, spozabljajoči se tako daleč, da vržejo človeka, ki posvetuje vse svoje moči edino le v prospeli bednega ljudstva brez vsakega povoila v zitpor. Zborujoči izjavljajo svojo absolutno solidarnost s sodrugom r.tbinom Kristanom in izrekajo svoje ogorčenje naprani ogrski vladi in obljuhnjcjo stati vedno v onih vrstah bojevnikov ki se b*re proti mazurskem nasilstvu, lo je i vrstah soc. demokracije.
Upajoč v konečuo zuugo kulture tudi ua Ogrskem poživlja shod, soc. dem. frakcijo, da stori potrebne korake v zadoščenje užaljeni osebni svobodi.
Ta resolucija je bila ob velikem navdušenju enoglasno sprejeta.
Članom penzijskeija sklada južno-železniških uslužbencev.
Tor a riši! Sod nuji!
Prav v kratkem se vršijo nove volitve v odbor penzijskega sklada južne železnice. Zaupniki so se glede te važne volitve sporazumeli s elani samimi, so sklicali dne 21. oktobra shod v delavskem domu na Dunaju in so sklenili priporočati Vam sledeče kandidate:
1. Za obratno ravnateljstvo.
Robert Sch&rbaum, nadsprevodnik, Matzleinsdort. Heinrich Engert, sprevednik-vlakovodja Kari Sieglbauer, premikaški mojster, Dunaj.
2.	Za prožno in stavbeno ravnateljstvo. Anton Mayer, prožni mojster, Dunaj.
Fran Herzig, bločni čuvaj, Meidling.
Adolf Nejepsa, prožni mojster, »
Za strojno ravnateljstvo.
Ivan Schiel, vozovni mojster, Dunaj.
Viljem Somnier, strojevodja, »
Fran Nadler,	»
4. Za druge službene panoge.
Adam Mayer, pisarniški sluga, Dunaj.
Ivan VVohlmuth, uradni	»	»
Ivan Rossler,	»	»	»
TovariS ! Modriigi! Ne cepite svojih glasov. Združite jih vsi na te kandidate, nastopite kot (>n mož in volite jili jednoglasno.
v imenu zaupnikov: Rudolf \Veig).
Kavarna LNIONE - Trst
Ulica Caserina in nlica Torrc llianoa
Napitnina je odpravljena. Velika zbirka političnih in leposlovnih revij in časnikov v vsuli jezikih.
Izdajatelj iti odgovorni urednik Josi/i Kopač Tiska Dmgutiv Prioni v Kopru.