ANTON SKALA, Maribor: Kultumo poslansivo učiteljstva. (Govor na zborovanju učiteljskega društva za Maribor dne 11. maja 1927 v narodnih Rušah pri Mariboru.) (Dalje.) Delo za socialni in gospodarski napredek našega človeka. Tovarišice in tovariši, v tesni zvezi s pedagoškim delom v šoli pa je še drugo kulturno delo učiteljstva, ki ga nikakor ne smemo pozabiti omeniti, ampak se moramo še posebe pogovoriti o njem. Radi tega kul* turnega dela mislim, da bo treba celo osno* vati neko posebno kulturno organizacijo. — Večkrat nanese pogovor na vprašanje: Ali je vzgojitelj dober, če dela le v šoli, če se briga le za otroke v šoli, a se ne zanima za življenje izven šole. Ne, ker ne moremo trditi, da poznamo otroka, ako ga poznamo le v učilnici in rz učilnice. Treba se je za* nimati tudi za socialno 'življenje človeka. Treba je z ljudmi doživljati, z njimi trpeti in se veseliti. Le učitelj, ki dobro pozna socialno življenje ljudstva in si je pridobil poznanje človeka in njegove duše, lahko pravilno uvaja naraščajoče generacije v jav« no življenje. Iz take šole prihajajo mlade* niči in dekleta, ki vedo, kje je njih mesto v življenju. Morda poreče kdo, vse to je lepo, je zelo idealno, ali — Ne tako, tovariši, razločevati moramo predvsem dvoje: idealizem in pa ideje, ki nas silijo, da jih uresničimo. Čim več idej in pametnih misli nas vodi, tem več uspe* hov doseže, če se jih loti ves mož. Potreba današnjega časa je, da pozna* mo razvoj človeka popolnoma, da poznamo vsa socialna vprašanja današnjih dni. Dvoje socialnih problemov prav za prav regulira naše javno življenje: K.apitalizem, ki pravi: produciraj zato, da boš profitiral in pravi socializem, ki zahteva produkcijo radi konzumiranja, kar mora privesti do socializacije vsega gospodarskega življenja. Hitro in lahko je to izrečeno, ali ni lahko in hitro izvedljivo —; socializirati je težko duševno vprašanje. Ni tako lahko prepričati Ijudstva, da je odvisen človek od človeka in da le sebi škodujemo, ako nočemo raz* umeti osnovnega nauka: eden za vse, vsi za enega. Treba bo torej socializi* rati najprej glave, to se pravi: edino z vzgo* jo in izobrazbo najširših plasti naroda bomo prav rešili zamotanost in nejasnosti današ* njih dni. Ali ne le z abstraktnostjo besede, treba bo dejanj. Važnejše od slišati je videti, spoznati. Treba bo ustanoviti nekaj, kar bo pripomoglo do medsebojnega zaupanja in spoznavanja skupnega dela š o 1 e i n do< m a, osnovati na pr. društvo za skupno delo staršev in učiteljev. Kdor se danes ozre po svetu, mu je skoraj obupati ob pogledu na socialni in moralni položaj mladine. Voj* ne posledice, ki so se v naravi že zabrisale, se na našem naraščaju še zelo poznajo. Da= nes so ti otroci v šoli in se nam smilijo, ali kakšni bodo, ko bodo zrastli in bodo morali opravljati razne posle! —¦ In če mislimo na nemoralnost današnjih dni — kaj pa bo prinesla bodočnost? Mislim, da nam je ot> tem premišljevas nju jasno, da se moramo zganiti in iskati ljudi, inteligentnih ljudi, ki bi hoteli uičtelj* stvu pomagati pri socialno kulturnem delu v našem nar-odu. Največ naravne še neuporabne inteli= gence najdemo med delovnimi podeželskdmi krogi. Pri njih nahajamo vnetno in željo po kulturnem delu, nuditi jim je treba priliko, da se udejstvujejo. Pa tudi starši se bodo zganili, začeli zaupati in se zanimati, ko bo= do videli in se prepričali, da se kdo za nji* hovega otroka zavzame in mu hoče pomagati do uspehov, ki bi sicer ne mogli pričako* vati, da jih dosežejo. (Konec prihodnjič.)