KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO LETO I ŠT. I KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Vsebina prve številke: UVODNIK J. Jarc: BELA KRAJINA V UPORU J. Sasel: ZAGRAD PRI PREVALJAH V. Fabjančič: PRVI LJUBLJANSKI LIVARJI ZVONOV IN TOPOV N. Sumi: KRANJSKI PORTALI R. Golouh: IZ ZGODOVINE DELAVSKEGA GIBANJA V LJUBLJANI V. Bona6: MARIBOR IN SLOVENSKA UNIVERZA S. Smolej: NAJSTAREJŠA LIVARNA ŽELEZA NA SLOVENSKEM S. V.: NOVO GRADIVO IZ BROWNOVEGA POTOPISA F. Dobrovoljc: NOV OPIS FRANCOSKE LJUBLJANE J. Brtoncelj: TRG V KROPI S. Kranjec: IVAN VRHOVEC ARHIVI PRIPOVEDUJEJO MUZEJSKE NOVICE: Luštek: MUZEJ NOB V LJUBLJANI Jarc: RAZSTAVA PARTIZANSKEGA SLIKARSTVA V NOVEM MESTU Teply: POKRAJINSKI MUZEJ V MARIBORU IZ NAŠIH REVIJ IZ NAŠIH KRA'JEV Redakcija zaključena decembra 1952 Na ovitku: Vipava okoli leta 1840 (Goldensteinova litografija) Urejauredniškiodbor Odgovorni urednik: Zvone Miklavič Izdaja in zalaga Zgodovinsko društvo za Slovenijo, sekcija za lokalno zgodovina Predstavnik: Jože Sorn Oprema: Arh. Ivo Spinčič Tiska: Tiskarna >Toneta Tomšiča« v Ljubljani Uredništvo in uprava v Ljubljani, Gosposka ul. 15. — Tek. račun pri Mestni hranilnici ljubljanski, št. 601-T-337-75-P Letna naročnina din 400, cena posamezne številke din 150 I. letnik Ljubljana 1955 1. številka izhaja trikrat letno ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJKVNO ZGODOVINO KRONIKA LETNIK L / LJUBLJANA 1953 / ZVEZEK 1. .i^azvoj zgodovinske znanosti po osvoboditvi in kulturne potrebe socialistične družbe so rodili Kroniko, časopis za slovensko krajevno zgodovino. S Kroniko pridružuje Zgodovinsko društvo za Slovenijo Zgodovinskemu časopisu svojo drugo redno publikacijo. Y pojmovanju slovenske zgodovinske vede, njenih problemov, nalog in metod bosta obe glasili Zgodovinskega društva hodili v bistvu isto pot, ki jo je Zgodovinski časopis ob prvem izidu začrtal v svojem »Obračunu in programu« in v svojih dosedanjih petih letnikih uspešno utrl. Tudi za zgodovinarja, sodelavca Kronike, velja, da je dolžan, »da se na novi osnovi znanstvene metode dialektičnega in historičnega materializma pribori do slike slovenske zgodovine... Njegovo delo je vedno aktualno v višjem smislu te besede, saj med znanstvenim proučevanjem preteklosti in sedanjosti ni nikake principialne razlike; more pa postati aktualno tudi v navadnem smislu besede, saj je zgodovinar dolžan objasniti predvsem vprašanja nedavne preteklosti, narodnoosvobodilne borbe in sedanjosti.« Kronika naj bi izpolnjevala predvsem dve nalogi, ki se jima Zgodovinski časopis po svoji zasnovi ne more v zadostni meri in prvenstveno posvetiti, saj je pri njem poudarek na krajevno obsežnejši, večinoma vsaj občeslovenski problematiki in na reševanju zgo- dovinskih vprašanj, ki zahtevajo tak način in obliko obravnave, da ne morejo biti vse razprave enako prijemljive vsakomur. Nalogi, ki pripadata Kroniki, sta s tem že označeni: pospešuje naj predvsem zanimanje za zgodovino posameznih večjih ali manjših krajevnih območij sloveinskega narodinostnega ozemlja, obenem pa naj izsledke slovenske zgodovine posreduje bralcu na čim laže razumljiv način. Izpolnjevanje obeh nalog ima svoj globlji pomen: prvenstveni smoter zgodovine je, da ob proučevanju preteklosti gradi sposobnost za razumevanje sedanjosti in da s temi spoznanji podpira človeštvo v njegovih težnjah in bojih za napredek. Krajevna zgodovina sodeiluje pri izpolnjevanju tega smotra s tem, da na ožjem in bralcu dobro znanem okolju konkretno ponazoruje materialne temelje in pota družbenega trazvoja, posebne oblike, v katerih se splošni razvoj družbe kaže na tem okolju, seznanja nas torej z nastankom tega okolja ter pomaga, da ga pravilno razumemo. Ne v zadnji vrsti bo krajevna zgodovina ,z medsebojnim spoznavanjem vezala vse Slovence od Brd in Trenie do Bele krajine in Prekmurja v zavesti ene zgodovinske in kulturne družine. Kronika naj bi dvignila zanimanje za zgodovinsko berilo, povečala potrebo ne- zgodovinarja po zgodovinski knjigi, po znanstvenem berilu sploh. Da so za taka priza- devanja tla godna, priča razmeroma znatno število zgodovinskih prispevkov tudi v naših lokalnih časopisih, pričajo že doslej izdani zborniki posameznih krajev in zborniki, ki se pripravljajo. Da bi se izdaja takih zbornikov strokovno dvignila, organizacijsko in gmotno pa olajšala, bo Kronika s sodelovanjem delavcev na terenu izdajala posamezne številke, posvečene določenemu kraju kot njegov zbornik. Da bi pri teh svojih prizadevanjih mogla Kronika tako krajevno kot vsebinsko zajeti čim širše območje in da bi bili njeni članki po možnosti lahko berilo, se omejuje večinoma na krajše prispevke. V zavesti, da moremo določena zgodovinska vprašanja — pa čeprav krajevno omejena — primerno obdelati le v obsežnejšem delu, za katerega v Kroniki ni prostora, bo Kronika v okviru svojih gmotnih sredstev izdajala take prispevke kot posebne brošure. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Po svojem naslovu nas Basa nova Kronika spominja na nekdanjo Kroniko sloven- skih mest. Kar je bilo zdravega v zamisli tega časopisa, zlasti njegova ideja o popularizaciji slovenske zgodovine, bo Kronika skušala obdržati in razviti v novem, naprednem duhu, upoštevaje pridobitve slovenskega ljudstva v zadnjem desetletju. Že v tej prvi številki Kronike je uredništvo skušalo zajeti čim več krajev in strokovnih področij, manjkajo pa prav tisti kraji, katerim bo skušala Kronika v bodoče posvetiti še prav posebno skrb — naši obrobni kraji. Z rubrikami, ki smo jih v tej številki pričeli, bomo skušali seznaniti naše bralce z zanimivo življenjsko platjo arhivov, z delom v naših muzejih, posredovati bomo skušali kratek pregled dognanj zgodovinske vede v raznih periodičnih znanstvenih publikacijah in knjigah, pa tudi podati prerez zgodovinskih člankov v naših lokalnih časopisih in časnikih, ki jih posameznik večinoma niti vseh ne dobi v roko. Zavedamo se, da Kronika, kakršna je v tej številki, ni izpolnila vseh načrtov, ki jih je uredništvo zastavilo. Njen pomen je — z vidika našega bodočega dela — v tem, da nam kaže, za katere kraje in za katere stroke je Kronika uspela pridobiti sodelavce in kje jih primanjkuje. Kronika takšna, kakršna bi morala biti, pa bo šele plod daljšega, načrtnega in organiziranega sodelovanja uredništva s sotrudniki, med katere vabimo vsakogar, ki želi prispevati k spoznavamju slovenske zgodovine, prav tako pa tudi sodelo- vanja z bralci, od katerih si želimo kritičnih pripomb. Posebno odgovornost za prihodnost Kronike imajo naši zavodi za zgodovino (arhivi, instituti, muzeji, knjižnice) in izobraže- valne ustanove ter šole z našimi zgodovinarji in ljubitelji zgodovine; od njihovega zanimanja za Kroniko ter številnosti, strokovne dognanosti, oblikovne jasnosti in idejne utemeljenosti njihovih prispevkov zavisi, kako bo mogla Kronika reševati svoje naloge. Vsem, ki pripravljajo izdajo zgodovinskih monografij o krajih, podjetjih ali družbenih organizacijah, sta uprava in uredništvo Kronike na razpolago z organizacijskim in stro- kovnim sodelovanjem. Kronika začenja izhajati z gmotno pomočjo naših ljudskih odborov, ki jim izrekata uredništvo in uprava svojo toplo zahvalo. Da bi dosegla svoj namen, prosi Kronika svoje dosedanje podpornike in sodelavce za pomoč in sodelovanje tudi vnaprej, vse druge okrajne, mestne in krajevne ljudske odbore, delavske svete in upravne odbore jxxljetij pa, da tudi po svoji strani pomagajo pri postavljanju delovnih smernic in gmotnih temeljev za njeno bodoče izpopolnjevanje. UPRAVA IN UREDNIŠTVO KRONIKE LJUBLJANA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA BELA KRAJINA V UPORU Janko Jarc Bela krajina je eden tistih predelov slo- venske zemlje, ki je v obdobju narodno- osvobodilnih bojev slovenskega ljudstva postal vsemu slovenskemu partizanstvu najbolj znan ne samo po naravnost prislo- vični privrženosti svojega prebivalstva narodnoosvobodilni stvari in njenim bor- cem ter po skrbi zanje, temveč predvsem po tem, da je bila deželica že od novembra 1943 dejansko popolnoma osvobojena in je zato postajala vedno bolj središče vsega slovenskega osvobodilnega gibanja. Zase- danja prvega svobodnega slovenskega par- lamenta — Slovenskega narodnoosvobodil- nega sveta — v Črnomlju 19. in 20. februarja 1944, časnikarska konferenca v Metliki od 5. do 6. maja 1944, prvi kongres kulturnih delavcev na osvobojenem ozemlju 4. in 5. januarja 1944 v Semiču, ustanovitev Slo- venskega Rdečega križa v Gradacu 18. ju- nija 1944, plenum OF in zborovanje AFZ Slovenije v Črnomlju itd., so bili dogodki, katerih važnost se je tikala vse Slovenije. Bela krajina je bila od pomladi 1944 dalje povečini sedež Glavnega štaba Slovenije in od začetka 1945 tudi našega i>olitičnega vodstva, t. j. CKKPS in lOOF ter Pred- sedstva SNOS z njegovimi komisijami in ustanovami vred. Od jeseni 1943 je bila v Beli krajini stalna oficirska šola GŠS in podoficirska šola YII. korpusa, v belokranj- skih vaseh in obeh njenih mestih se je vse do osvoboditve zvrstilo lepo število raznih tečajev od vojaških, sanitetnih in upravno- političnih do prosvetno-vzgojnih, učitelj- skih itd. Bela krajina je od pomladi 1944 postala važno sprejemališče zavezniške po- moči, pošiljane z letali; z njenih letališč je vodila varna pot v bolniške in evakuacijske baze v južni lialiji in Dalmaciji ter v srce nove Jugoslavije, v osvobojeni Beograd. Na belokranjskih tleh je pr\dč prišlo do več- jega sodelovanja slovenskih in hrvatskih odredov in brigad v borbi z italijanskimi osvajalci v letu 1942. Julija 1944 so slo- venske, hrvatske in srbsko-kordunaške bri- gade skupno odbile nemško-ustaško-domo- branski napad na Belo krajino. V aprilu 1945 je Bela krajina prva na slovenskih tleh pozdravila del IV. armade — Peto prekomorsko brigado — in iz nje je ob koncu aprila 1945 odšlo naše vojaško in politično vodstvo na svojo triumfalno pot v Ajdovščino, Trst in Ljubljano. Ves ta čas je belokranjsko ljudstvo z vso iskrenostjo, vso svojo gospodarsko močjo in vso svojo ix)litično aktivnostjo strnjeno stalo v predmji črti osvobodilnega boja, za katerega uspeh in zmago je mnogo njegovih sinov in hčera prelilo tudi svojo kri. In med tistimi, ki so za zmago in svobodo padli že v letu 1941, so bili skoraj vsi borci Prve belokranjske partizanske čete. BELA KRAJINA V BOJU Z MONARHOFAŠISTICNIM REŽIMOM STARE JUGOSLAVIJE Za to, da je belokranjsko prebivalstvo lahko bilo takšno, kakor se je pokazalo v letih 1941—1945, je treba iskati vzrokov v njegovem gospodarskem in socialnem polo- žaju pred vojno, v njegovi puntarski tra- diciji ter v smotrnem in uspešnem delu Partije med Belokranjci zlasti v desetletju pred fašistično okupacijo. Bela krajina je del jugovzhodnega pasu slovenske zemlje, ki pred vojno ni bil industrializiran in je bila njegova glavna ozinaka ta, da se je 80 do 90 % njegovega prebivalstva ukvarjalo s poljedelstvom. Poljedelstvo samo pa je bilo v primeri s severozahodnim delom Slovenije zelo za- ostalo. Postopna proletarizacija kmečkega prebivalstva je bila v Beli krajini kot v vsem jugovzhodnem delu posebno občutna, ker tamkajšnji vaški Proletariat ni mogel najti zaposlitve v bližnji industriji, ki je bilo ni, izseljevanje pa je bilo pO' prvi sve- tovni vojni skoro onemogočeno s tem, da so bile meje izseljencem več ali manj zaprte. Težki gospodarski položaj Belokranjcev, ki jim je ukinitev železarne v Gradacu odvzela edino možnost zaslužka v domači industriji, nam ponazorujejo tudi številke o gibanju prebivalstva v Beli krajini v drugi polovici XIX. stoletja in v desetletju pred prvo svetovno vojno. Crnomeljski okraj, to je Bela krajina, je leta 1869 štel 29.646 prebivalcev. Po prirod- nem prirastku, ki je statistično ugotovljen, bi moral ta okraj v letu 1910 šteti 36.764 prebivalcev. Dejansko pa je bilo tedaj pri ljudskem štetju naštetih le 24.755 prebival- cev. Te številke nam povedo, da se je v dobrih štiridesetih letih pred prvo svetovno vojno zmanjšalo število za nad 12.000 pre- bivalcev, kar vse gre v pretežni meri na račun izseljevanja. V odstotkih in v primerjavi z drugimi okraji na Slovenskem nam statistika pokaže tole podobo: Prirodni prirastek v Beli kra- jini je znašal 24,01 "/o, dejansko pa je število ^ 3 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO prebivalstva glede na leto 1869 padlo za — 16,50 "/o. Tolikšen odstotek pri upadku pre- bivalstva je daleč največji med vsemi slovenskimi pokrajinami. Saj izkazujeta v tem obdobju upadek prebivalstva le dva okraja z mnogo manjšim odstotkom: okraj Kranj za 1,743 "/o, okraj Velikovec pa za 2,103 »/o. V času med obema vojnama se stanje nekako stabilizira oziroma je opaziti celo rahel dvig. Leta 1921 je štela Bela krajina 23.828 prebivalcev, leta 1931 pa 25.265. Ta prirastek gre gotovo na račun otežkočenega izseljevanja, kar pa na drugi strani pomeni zopet poslabšanje splošnega socialnega sta- nja v Beli krajini, kjer se donosnost tal ni zvišala, pač pa prebivalstvo na njih.* Belokranjski kmet je dobro čutil, da mu more iz vseh teh težav pomagati le spre- memba vladajočega režima in sistema, zato je bil dovzeten za vse glasove, ki so mu to spremembo obetali. Mnoga razočaranja, ki jih je v tem doživel, so ga odtujevala vplivom predvojnih strank, ki so ga poznale samo v volilni kampanja, potem pa pozab- ljale na vse obljube in zagotovila. To raz- položenje kmetskega prebivalstva je znalo pravilno oceniti šele leta 1932 novo formi- rano začasno vodstvo Partije, ki s tovariše- ma Edvardom Kardeljem in Borisom Ki- dričem na čelu razvije »svoje široko, po- globljeno in zelo uspešno delo tudi na kmečkem terenu«, izhajajoč iz »spoznanja, da je Partija dolžna biti vodnica vsega naroda v vsakem konkretnem boju, kadar kdorkoli ogroža narodove socialne in nacio- nalne interese«, in da je »treba v konkret- nih akcijah povezati borbo za ekonomske in politične interese delavstva z borbo kmečkega ljudstva za ohranitev demokra- tičnih svoboščin in proti ekonomskemu izkoriščanju.«^ V Beli krajini, kjer je med ljudmi še živel spomin na uporne dneve tako imeno- vane »Viniške republike«' iz leta 1919, in sta jo monaihofašistični režim šestojanu- arske diktature in istočasna velika gospo- darska kriza politično in ekonomsko tiščala ob tla, je Boris Kidrič že leta 1931 obnav- ljal zveze med starimi partijci. Po formi- ranju novega začasnega vodstva je skrb za Belo krajino prevzel tov. Tone Šušteršič, kovinar v signalni delavnici Direkcije državnih železnic v Ljubljani. Navezal je stike z Jakom Butalom, krojačem iz Gra- daca, ki se je tisti čas vrnil iz jetnišnice v Mariboru, kjer je odsedel tri in pol leta zaradi revolucionarnega delovanja med vojaštvom za časa odsluženja kadrovskega roka. S progresivnim gibanjem se je Butala seznanil in v njem sodeloval v Karlovcu, na Sušaku in v Celju, kjer se je učil svoje obrti. Po povratku iz zapora se je v Gra- dacu seznanil s Tonetom Sušteršičem, ki mu je nosil razno literaturo in mu dajal naloge za izvršitev. Z Jakom Butalom in njegovim krogom sta dobila stik takrat v Zagrebu študirajoča komunista agronom Janez Marentič iz Boginje vasi pri Pod- zemlju in medicinec Alojzij Mihelčič iz Vapče pri Semiču. Zlasti Janez Marentič je za razvoj progresivnega gibanja v Beli krajini izredno pomemben. Sam doma iz ubožne bajtarske družine, ki si je hotela poiskati belega kruha v daljni Ameriki, pa našla tam le še večje uboštvo, je Janez Marentič po povratku v domovino in zgod- nji osirotelosti na lastni koži občutil vso težo življenja kmetskega proletarca. Po smrti tete, ki je v vsem svojem uboštvu skrbela še zanj, je kot gojenec v križni- škem konviktu v Ljubljani, kamor je na- darjenega fantiča sprejel takratni prior viteškega reda, spoznal vso izkoriščeval- nost svojih »dobrotnikov«. Takrat je upor- no dvignil glavo in se ves poglobil v študij problemov naše vasi, kar je z vso vnemo in tehtnostjo nadaljeval vse do svoje pre- zgodnje in tragične smrti. V neprestanem boju z revščino, lakoto in boleznijo ni niti za hip prenehal plameneti v njem ogenj revolucionarja, ki je razvnemal vse, s ka- terimi je prihajal v dotiko. Ob svojih bivanjih v domačem kraju se je tako seznanil s kajžarjem Nikom Cerni- čem iz Boginje vasi. Ta je bil nekoč v službi pri finančni straži, pustil službo in odšel v Kanado, od koder se je leta 1930 vrnil. Černič je v Kanadi prišel v stik s komunističnim gibanjem, se v njem orga- niziral in prinesel s seboj tudi zadevnp, v slovenščini pisano literaturo. Z Marentičem sta postala tesna sodelavca in vzdrževala zvezo z Novim mestom. Z novomeškimi partijci sta se pogosto sestajala, večkrat celo na Trdinovem vrhu v Gorjancih. Marentič ni izgubil nobene prilike, da ne bi v kmetih svoje okolice budil njihove samozavesti, predvsem pa se je povezoval s kmetsko mladino okoliških vasi. Število njegovih prijateljev je rasilo vedno bolj, fantje so se vse bolj začeli zanimati za knjigo, vedno bolj so jih privlačila naravo- slovna, gospodarska in politična vprašanja. Vedno manj so zapravljali čas s pohajanjem po gostilnah, vse bolj pa so se oprijemali društev kmečkih fantov in deklet, katerih 4 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA prvega je Marentič leta 1932 ustanovil za vas Prilozje in 'bližnja naselja. Poleg nekaterih drugih je treba med aktivne pristaše naprednega gibanja takrat- nega časa prišteti še kmeta Nika Jakofčiča iz Cerkvišč, delavca Toneta Pezdirca iz Krasinca, agronoma Jožeta Berkopca iz Kloštra pri Gradacu, študenta Stanka Ba- juka iz Drašič, Kozana iz Pribincev, pro- fesorja Jožeta Schweigerja iz Črnomlja itd. Marentič je postal glavni organizator Par- tije in akcij Gospodarske sloge v Beli krajini.* Uspeh dela Janeza Marentiča in tovarišev se je pokazal kaj kmalu v vse večjem akti- viziranju kmetskih množic, zlasti mladine, v progresivnih političnih gibanjih, ki so ta čas zajela tudi Belo krajino, ter v močni opozicionalnosti proti vladajočemu režimu. »Seljački pokret« v sosednji Hrvatski je odmeval tudi tostran Kolpe in našel svoje vodstvo in središče pri takratnem znanem belokranjskem veletrgovcu Petru Korenu v Črnomlju. V tem taboru je imela Partija svoje močno krilo, medtem ko je povsem obvladala takrat v Beli krajini snujoča se »Društva kmetskih fantov in deklet«. Ta društva so vsako leto prirejala tekme kos- cev in žanjic ter grabljic, združenih vedno z javnimi manifestacijami, obhodi s konje- nico na čelu, prepevanjem pesmi in vzkli- kanjem gesel povsem revolucionarnega značaja. Takrat je v Beli krajini nastala in bila mnogo prepevana pesem »Kosec koso brusi«, ki jo pripisujejo Jaku Butali in so jo desetletje zatem partizanske brigade raznesle po vsej slovenski zemlji. Prav društva v Gradacu, Črnomlju in Dra- gatušu so bila med najbolj aktivnimi. Društvo v Gradacu je bilo pozneje raz- puščeno, ker so njegovi člani in članice z vzkliki »Dajte nam dela!«, »Dajte nam kruha!«, razbili zborovanje Katoliške akcije, ki naj bi se vršilo pred cerkvijo v Kloštru pri Gradacu. Prav tako so razbili volilno zborovanje JRZ v Podzemlju, na katerem naj bi govoril znani belokranjski politični konjunkturist Jure Koce. Nadaljnji stiki partijskih aktivistov so bili zlasti tesni v sokolskih društvih. Ko sta bili društvi kmečkih fantov in deklet v Gradacu in Prilozju leta 1935 zaradi razbitja zborovanja Katoliške akcije v Kloštru razpuščeni, so člani in članice dru- štva v Gradacu v celoti vstopili v tam- kajšnje sokolsko društvo, Jaka Butala pa je bil kmalu izvoljen za prosvetarja dru- štva. Sokolske telovadnice so postajale vse bolj zbirališča tiste doraščajoče mladine, ki je kasneje ustvarjala jedro prvih belo- kranjskih partizanskih skupin. Kako so znali aktivisti izrabiti vsako priliko, da so pridobivali mladino in se povezovali z njo, pripoveduje v svojih spominih Tone šušteršič, ki pravi: »KP je izkoriščala svoj vpliv tudi v čisto krajev- nih organizacijah, kot so bila n. pr. pevska društva. V teh se je zbirala mladina, tam se je bilo mogoče na legalen način shajati in vršiti marksistično-leninistično propagando. V začetku je pevski zbor n. pr. v Gradacu • vodil Škrjanc Avgust, i>o poklicu organisi. Ideja, ki je prevladovala v tem pevskem zboru, ni bila všeč Škrjancu, zato so ga pevci odslovili. S poučevanjem je potem nadaljevala tov. Passek Rada, učiteljica v Podzemlju. Za njo pa je potem hodil po- učevat petje tov. Uroš Kraigher iz Ljub- ljane.«' Leto 1934 prinese v to delo novega poleta. Pokrajinska partijska konferenca, ki se je tega leta vršila blizu Ljubljane v prisot- nosti tovariša Tita, je dala Partiji novih pobud tudi za delo med kmečkimi množi- cami, za borbo proti diktaturi in za na- rodno enakopravnost. Eden največjih re- zultatov te konference je bila po besedi) Slika 1. Janez Marentič 5 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Vlada Kozaka ustanovitev »Ljudske pra- vice«, pollegalnega partijskega časopisa, ki je postal ne samo glasilo Partije, temveč tudi njen organizator, ker je iz kolporter- skega in dopisniškega omrežja »Ljudske pravice« rasilo tudi organizacijsko omrežje Partije.* »Ljudska pravica« se je kmalu za- tem, ko se je razširila po Prekmurju, širila tudi po Beli krajini, kjer se je vedno bolj in bolj utrjevala vrsta fantov in mož, ki so postali kasneje glavni oporniki Zveze de- lovnega ljudstva, v začetku osvobodilnega boja pa Osvobodilne fronte slovenskega naroda. Rezultat vsega tega dela in vplivanja se je pokazal ob petomajskih volitvah 1935. Takrat sta si v vsej Jugoslaviji stala na- sproti predvsem dva tabora: vladni Jevtičev blok in blok Združene opozicije z dr. Vlad- kom Mačkom na čelu. Maček se je moral v Sloveniji zaradi dvolične igre dr. A. Ko- rošca — istočasna pogajanja s princem Pavlom in Jevtičevim ministrom Milanom Stojadinovićem, predvidenim bodočim mi- nistrskim predsednikom, in z opozicijo ter nato proglasitev volilne abstinence — naslo- niti na Partijo, kar je storil po posredništvu skupine okoli »Ljudske pravice«. Partija sama zaradi terorja in zakasnelih ter proti- slovnih direktiv v inozemstvu bivaj očega Gorkićevega vodstva ni mogla na volitvah postaviti isvojih kandidatov, je pa pomagala pri postavljanju kandidatnih list Združene opozicije in pozivala na glasovanje zanjo predvsem v podeželskih predelih.^ Temu klicu se je odzvala tudi Bela krajina. Kako velika je bila politična napetost v Beli krajini na dan volitev 5. maja 1935, nam n. pr. ilustrirajo dogodki v Poljanski dolini, ki mi jih je opisal takratni politični aktivist Združene opozicije Peter Romanie. Dogodke v Starem trgu ob Koilpi je opisal takole: »Orožniki so pričakovaili nemirov, ker so vedeli, da se pripravljajo napadi na tiste, ki bi glasovali za ojiozicijo. Da bi zaščitili glasovalce za vladno listo pred razjarje- nimi opozicionalci, so mobilizirali vse lovce in celo konjača. Vsi ti so si morali vpričo orožnikov nabiti puške. Opozicionalni vo- livci so prišli na volišče organizirano in na vozovih že v prvih jutranjih urah. Da bi se vozovi ne mogli vračati po nove volivce, so orožniki zaplenili vsa vozila in jih zaprli na Majerletovem, po domače Jurjevem dvo- rišču. Proti poldnevu so ljudje zahtevali, da jim dovolijo povratek domov. Orožniki so zapovedali lovcem, naj naperijo puške v množico na dvorišču, česar pa ti niso hoteli storiti. Ljudem so se postavili po robu samo orožniki z nasajenimi bajoneti, toda pod pritiskom množice so morali po- pustiti in vsi vozovi opozicije in kolesarji so se po dvanajsti uri odpeljali. Vladni kan- didat Jure Koce je sam najel za pomoč orožnikom nekaj domačih plačancev, ki so lovili vozila opozicije tudi zunaj vasi. Volivce sem vozil tudi jaz, voz s konji pa sem pustil že na Deskovi vasi. Ravno ko sem se hotel vrniti po drugo skupino, so pridrveli najeti fantalini, in mi hoteli za- pleniti voz. Z vozno vago sem jih razpršil in se odpeljal.« Ko se je na belokranjskih voliščih 5. maja zvečer razvedelo za volilne rezultate, ki so kazali, da je proti pričakovanju in prepri- čanju volivcev s pičlo večino zmagala Jevti- ćeva lista, je spričo očitne volilne goljufije nastal med prebivalstvom vihar ogorčenja in protestov, ki je bil posebno močan v Črnomlju. Polegel pa se ni tudi še dneve Uradno iso bili razglašeni naslednji volilni rezultati: volilnih upravičencev 4069 glasovalo 2952 od teh za vladno listo (kandidata Evgen Lovšin in Jure Koce) 1487 za opozicijsko listo (kandidat Peter Koren) 1465 volilna abstinenca 1117 Po ustni informaciji takratnega kandi- data Evgena Lovšina je bilo po poročilih z volišč samih popolnoma jasno, da je s precejšnjo večino zmagala lista Združene opozicije in je zanjo glasovalo nad 2000 vo- livcev. Jure Koce je na vladni listi dobil kakih 300 glasov, drugi kandidat Evgen Lovšin pa kakih 1200. Ko so s potvorjenimi rezultati sporočili v Ljubljano zmago vladne liste, S;0 tam hoteli najpreje pro- glasiti za poslanca E. Lovšina, ki pa je to, vedoč, da je dejansko zmagala opozicija, odločno odklonil in se ni več dalje menil za vso stvar. Tako so tedaj prisodili mandat Juretu Kocetu, ki so ga belokranjski volivci z ogromno večino odklonili. Iz povedanega in iz primerjave z uradnimi volilnimi re- zultati sledi, da so kandidatu opozicije od- vzeli kakih 500 glasov in izkonstruirali volilne rezultate tako, da je imela vladna lista vsaj skromno večino 22 glasov. To naj bi bilo pesek v oči belokranjskim volivcem. Obenem pa kažejo potvorjeni rezultati, da je vlada skoraj 500 oddanih glasov prištela raje med neoddane in s tem na videz okre- 6 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA pila celo položaj klerikalne stranke, ki je razglasila volilno abstinenco. Ko je torej na voliščih bila razglašena zmaga vladne liste, je prišlo med volivci do razburjenja in nemirov. Najtežji so bili v Dragatušu. Tja so se zgrinjali volivci iz sosednjih vasi že v nedeljo zvečer in ob- kolili volišče. V zvoniku so od časa do časa bili plat zvona kot znamenje za punt. Ko drugega dne kmetje niso dovolili odvoza volilnih skrinjic, so iz Črnomlja prihiteli volilni komisiji na pomoč orožniki na ka- mionu. Zopet je udaril plat zvona, nakar se je razburjena množica zgrnila in s kame- njem napadla orožnike. Ti so odgovorili s streli v zrak, le eden od njih je meril na- ravnost v množico in ubil 55-letnega malega kmeta Mihaela Goršeta iz Sel pri Draga- tušu. Ta politični umor je prebivalstvo Bele krajine še bolj razburkal in orožniškim po- stajam je prihitelo na pomoč celo orožni- štvo in vojaštvo iz Novega mesta. Ker so se na Goršetov pogreb zbrale velike množice prebivalstva, da ga spremijo na pokopa- lišče na Goleku, so orožniki in vojaki ob- kolili pokopališče in preprečili dostop vsem razen najožjim domačim. Odmev teh dogodkov ni bil velik samo v Beli krajini, temveč po vsej Sloveniji. Ko je takoj po volitvah junijski plenum CK KPJ razpravljal o situaciji po volitvah in naročil, da je treba povečali partijsko de- javnost predvsem v krajih, kjer je prišlo pri volitvah do spopadov in demonstracij, je v svoji resoluciji med takimi kraji na- vedel tudi Črnomelj. »Bojevnik«, glasilo neodvisne in takrat s Partijo sodelujoče Zveze bojevnikov iz prve svetovne vojne, pa je v svoji 14. številki z dne 8. septem- bra 1935 v poročilu »Zaupni sestanki po vsej Sloveniji« objavil: »V našem opozicio- nalnem, slovenskem in neodvisnem taboru je tudi pretežni del Štajerske, Dolenjske in Bele krajine«. Zelo viden in vpliven politični delavec- domacin v naprednem gibanju Bele krajine tega časa je bil Franc Špehar. Spočetka vnet mačkovec je bil na nekem novome- škem predvolilnem zborovanju leta 1938 pridobljen za stvar kmetsko-delavskega gibanja in mu ostal dosledno zvest. Izredno nadarjen se je neprestano izobraževal in prebiral zlasti marksistično literaturo. Za- nimivo je, da je po zatrjevanju njegovih prijateljev znal n. pr. Speransa skoraj na izust. Odslej je bil Franc Špehar na vseh zborovanjih mačkovskega in kmetsko-de- lavskega gibanja in je vedno nastopal kot predstavnik ljudskega kmetskega ele- menta. Njegov vpliv je bil takrat tako velik, da je njegova pridobitev za progre- sivno kmetsko-delavsko gibanje pomenilo pravzaprav pridobitev vsega oibmejnega belokranjskega pasu. Medtem so se v velikem svetu vse ostreje križala nasprotja med demokratskimi in vedno bolj napadalnimi fašističnimi silami, ki so se na evropskih tleh prvič z orožjem v roki spopadle v španski državljanski vojni. Prav ob borbi španskega ljudstva proti Francovim fašističnim falangistom, ki sta jih Nemčija in Italija politično in ' vojaško podpirali, se je jasno pokazala ločitev sveta v dva tabora: mimo oficial- nega stališča držav in vlad so se posamez- niki, struje, gibanja in stranke v vsakem narodu in vsaki državi razporedili v fronto resnično demokratičnih, miroljubnih in svobodoljubnih sil in v tabor reakcije. Ljudska fronta kot široka zveza vseh protifašističnih sil je na naših tleh dobila svojo posebno obliko in vsebino in se uveljavila najprej pod klasičnim imenom Slovenske ljudske fronte, zatem pod ime- nom Kmečko-delavskega gibanja, po usta- novnem kongresu KPS pa se razmahne kot Zveza delovnega ljudstva. Pri volitvah 11. decembra 1938 je to gibanje nastopalo kot legalna forma Partije, katere vodstvo je po načelih, ki jih je sprejel ustanovni kongres, za te volitve »usmerjalo komuni- ste v posameznih krajih v iskanje kon- kretnih oblik koalicije za udeležbo pri vo- litvah, za ustvarjanje in širjenje bloka opozicije«.^ Pred volitvami se je vršil v Ljubljani v odvetniški pisarni dr. Lada Vavpetiča sestanek delegatov za izdelavo skupnega programa vse opozicije s komunisti vred za enoten nastop pri volitvah. Udeležilo se ga je kakih dvajset mož iz vse Slovenije. Med več Belokranjci sta bila tudi Josip Veber in Peter Romanie, medtem ko je Franc Špehar zamudil vlak in ga zato nd bilo.9 Da je ob teh volitvah bila Bela krajina zopet močno razgibana in polna protire- žimskega in opozicionalnega poleta, pričajo dogodki, ki so se ob teh volitvah vršili n. pr. v Podzemlju, Gradacu in Črnomlju. Tone Šušteršič piše o tem v svojih za- piskih: »Zelo pomembna akcija je bila leta 1938 ob priliki volitev, ko je Mačko- va opozicijska lista zmagala z veliko ve- čino v občini Podzemelj. Pri teh volitvah potvarjanje ni bilo mogoče zaradi velike odločnosti volivcev iz Gradaca, ki so ves čas nadzorovali volišče in zagrozili, da bodo 7 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO razbili volišče, če takoj po končanih volit- vah ne objavijo volilnih rezultatov. Po ob- javi so se razvile manifestacije in se na- daljevale vso pot do Gradaca, kamor so Gračani z mnogimi drugimi odšli v spre- vodu. Spotoma so njihove vrste naraščale z novimi manifestanti. V Gradacu so odšli na postajo, vstopili v vlak in se odpeljali v Črnomelj ter nadaljevali z manifestaci- jami po poti od kolodvora proti mestu. Na tako imenovanem »Suhem mostu« (ožini pred gradom) jih je zaustavilo kakih 15 orožnikov z nasajenimi bajoneti. Ko je Sobar Tone, starejši mož, razgalil prsi in vzkliknil »Prehodite me prvega!«, je mno- žica navalila na orožnike in predrla kor- don. Pred Prosvetnim domom (nasproti gradu) so manifestanti naleteli na kleri- kalce, ki so se pripravljali, da z baklado proslave svojo »zmago«. Ko so zagledali razjarjeno množico, so se seveda potegnili v Prosvetni dom in z baklado ni bilo nič. Gračanom se je pridružilo še veliko število Crnomaljcev in po vsem Črnomlju so se razvile bučne protirežimske demonstra- cije.«'" 18. jun. 1939, o priliki, ko je bil v Črnom- lju prirejen prvi belokranjski festival z nastopom raznih belokranjskih skupin, je dala Partija navodilo, naj vzdolž vse proge v Beli krajini razobesijo takrat prepove- dane slovenske in rdeče zastave. Za to ak- cijo je bil v Črnomlju zadolžen tov. Milan Šimec. Podobne demonstracije so se raz- vile tudi ob festivalu v Metliki, kjer je razvil slovensko zastavo kasneje v parti- zanih padli Petric Tone. Ta čas je tudi Zveza delovnega ljudstva dobila svojo trdno organizacijsko obliko. 5. septembra 1939 je bilo v Celju ustanovno zborovanje delegatov in na njem v načelu sprejet program Zveze. 24. septembra 1939 je bil v Črnomlju zbor delegatov za Belo krajino in sosedno Dolenjsko. Poleg Belo- kranjcev so se ga udeležili tudi Maks He- nigman in Rudolf Zupane iz Toplic na Do- lenjskem, oba kandidata CK KPS, kmet Pirnar Anton iz Broda in Pirkovič Jože, ključavničar iz Šentjerneja. Zbor sta vodila Franc Leskošek in Ivan Kreft. Na podlagi predlogov črnomeljskega zbora je bil celj- ski program dopolnjen in 20. oktobra 1939 so ga za belokranjsko Zvezo delovnega ljudstva podpisali Jakofčič Niko, kmet iz Cerkvišč pri Podzemlju, dr. Mihelčič Lojz, zdravnik iz Metlike, Slane Josip, kmet in čevljar iz Metlike, Sašek Jože, krojač iz Metlike in špehar Franc, kmet iz Gorice pri Sinjem vrhu.*' Politično razgibanost in svojo opozicio- naliio razpoloženje so Belokranjci pokazali tudi ob proslavi 60-letnice dr. Mačka julija 1939 v Zagrebu. Takrat seveda se nikomur niti sanjalo ni, kako se je prav ta čas Yladko Maček že sporazumel z Rimom, kasneje pa še z Berlinom za razbitje Jugo- slavije in da je zato že prejel dvajsetmili- jonsko podporo od Mussolini j e ve vlade. Za 28. oktober 1939 je bilo v Ljubljani sklicano veliko zborovanje v restavraciji Kmet na Gosposvetski cesti. Slo je za zdru- žitev vseh naprednih strank in skupin v eno stranko. Sklicatelji so po dr. Viktorju Mačku, odvetniku v Ljubljani, zborovanje prijavili, vendar dovoljenja zanj niso pre- jeli. Ko se je v dvorani zbralo okoli 250 delegatov iz vse Slovenije in je bilo stav- ljeno vprašanje, ali naj zborujejo kljub temu, čeprav še ni prišlo dovoljenje, je Spehar Franc iz Gorice vstal in zaklical: »Smo svobodni državljani in se lahko svo- bodno razgovarjamo!« Zborovalcem je bilo nato sporočeno, da se zborovanje vrši, v primeru pa, da ga policija razžene, se bo zborovanje nadaljevalo čez štirinajst dni v Zagrebu v hiši v Frankopanski ulici št. 7. Ravno ko je govoril delegat iz Beograda, je policija res vdrla v dvorano. Zborovale! so žvižgali in cepetali z nogami, Spehar Franc pa je zopet zaklical, da ne gredo iz dvorane prostovoljno, temveč naj jih poli- cija znosi ven, če hoče. Končno jih je poli- cija le razgnala; ko pa so se zborovalci na ulici ponovno začeli zbirati in prepevati, so jih z gumijevkami pretepali in razpodili po vsej Ljubljani, nekaj pa so jih tudi zaprli. Cez štirinajst dni se je v Črnomlju in Gradacu naložilo na tovorni avtomobil rudnika Kanižarice kakih 45—50 mož in se odpeljalo v Zagreb na dogovorjeno zboro- vanje. »Hrvatska seljačka zaštita« v narod- nih nošah jih je sprejela na ulici, s ciani zaščite pa je bila zavarovana tudi vsa pot do številke 7 v Frankopanski ulici, kjer se je v drugem nadstropju vršilo zborovanje. Pred vstopom je moral vsak udeleženec pokazati posebno vabilo, pri čemer sta bila odkrita tudi dva Natlačenova vohuna, ki ju je zaščita aretirala in odpeljala. Med ude- leženci tega zborovanja, ki je trajalo kakih šest ur, se Peter Romanič spominja Belo- kranjcev: Jurija Prebilica iz Dola, Luke Nagodeta iz Predgrađa, Petrica iz Tuševega dola. Stegneta iz Vinice in Butale Jake iz Gradaca.'^ Poskus organiziranja »Vzajemnosti«, za katero je dal pobudo tov. Radko Polič iz Grosuplja in ki bi imela ugodna tla zlasti 8 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA v Črnomlju, kjer je že bilo nekaj delavstva v tamkajšnji livarni, veliko pa na gradbi- ščih železniške proge Črnomelj—Vrbovsko, je oblast preprečila s tem, da ustanovitve ni dovolila. Delavstvo na progi je bilo ta- krat vsaj deloma organizirano v Zvezi gradbenih delavcev (Savez građevinara). Posebno živahne so bile protestne akcije proti draginji, ki jih je v Črnomlju Partija organizirala takrat, ko je bil zaradi trgo- vinske pogodbe Jugoslavije s Hitlerjevo Nemčijo povečan izvoz živil, katerih cena je doma zato rasla. Ob koncu leta 1939 je prišlo v Gradacu in Podzemlju do večjih demonstracij, ker je bil tamkajšnji učitelj zaradi sodelova- nja v progresivnih kulturnih društvih služ- beno premeščen. Precejšnja množica oko- liškega prebivalstva ga je demonstrativno spremljala na železniško fwstajo v Gra- dacu. Demonstracije so se ponovile na božič 1939, ko so ljudje odhajali od polnočnice. Po naročilu Jake Butale jih je organiziral Stane Cuznar. Z vzkliki »Dol z bajoneti« so množice demonstrirale posebno, ko so jim prišli naproti gradaški orožniki in jih skušali ustaviti in razgnati.*' Te demonstracije so še dolgo odmevale. 27. decembra 1939 so orožniki aretirali Cu- znarja Staneta, ko se je vračal iz službe v Vranoviče, in ga odgnali na orožniško po- stajo v Gradac. Isto noč so tja prignali še pet Gračanov. Odpeljali so jih v sodne za- pore, proti njim pa je bila vložena obtožba. Nekako po 14 dneh so bili izpuščeni, da se branijo na svobodi, Gračani pa so jim ob vrnitvi priredili na postaji hrupen sprejem s harmoniko in petjem. Na procesu marca 1940 so bili zaradi pomanjkanja dokazov vsi oproščeni. Vse te in podobne akcije so bile pred- vsem delo belokranjskih partijcev, ki so se 6. januarja 1937 zbrali na prvo partijsko konferenco v Mihelčičevi zidanici v Semiču. Udeležili so se je: metliški zdravnik dr. Mi- helčič Lojze in njegov brat Jože iz Vavpče vasi pri Semiču, Jakofčič Niko, kmet iz Cerkvišč, Šimec Milan, mizar iz Črnomlja, Butala Jaka« krojač iz Gradaca, Spehar Jure, kmet iz Dami j a, Kovačič Milan, mizar iz Gradaca, Pezdirc Anton, delavec iz Čr- nomlja, Satošek Slavko, brivec iz Črnomlja, Slane Jože, čevljar iz Metlike, Bahor Ma- tija, delavec iz Dragovanje vasi, Bahorič Jože, kmet in čevljar iz Pribincev, Cernič Niko iz Boginje vasi.'* Po tej konferenci so se formirale prve celice v Gradacu, Semiču, Metliki in Čr- nomlju.*' V maju 1940 je bila ponovna par- tijska konferenca, ki je v prisotnosti tov. Vide Tomšičeve postavila Okrožni komite, v katerega so bili izvoljeni tovariši: Mihel- čič Jože, Slane Jože, Butala Jaka, Bobič Franc, Šimec Milan in Kovačič Milan. OK si je ta čas ustvaril tudi svojo ilegalno teh- niko pri Gradacu v Starčevi zidanici. V njej so delali Kovačič Milan, Štampohar Jule in Butala Nande. Ko je Cvetkovič-Maček-Kulovčeva vlada začela z množičnimi interniranji partijcev in levičarjev v zloglasnih taboriščih v Bi- leći in Ivanjici pri Međurečju, je bilo v to zadnje taborišče odgnano iz Bele krajine 14 tovarišev, med njimi tudi člani okrož- nega komiteta Mihelčič Jože, Bobič Franc, Butala Jaka in Šimec Milan. Partija je ob tej priliki zopet zaktivizirala množice s tem, da je pokrenila podpisovanje zahteve po izpustitvi interniranih. Razrahljano organizacijo je ponovno utrdil Tone Tomšič na partijski konferenci januarja 1941. Vršila se je na Kanižarici pri Dvojmoču Jožetu, starem komunistu že iz leta 1918. Na tej konferenci je bil izvo- ljen nov okrožni komite, v katerem so bili tovariši Bahor Matija, ki se je nekaj pred tem vrnil iz Francije in Sovjetske zveze, Crnič Ivan, Dvojmoč Anton, Mišica Lado, Štampohar Jule in Kovačič Milan. Sekretar komiteja je postal Bahor Matija. Slika 2. Tone Šušteršič — Tine Železnik (orig. v muzeju NO, kred. retuša J. Pogačnik) 9 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Članstvo Partije se je namreč posebej okrepilo v letu 1940 in 1941 s sprejetjem cele vrste mladih fantov, zrastlih v SKOJ, ki jih skoraj vse zasledimo med prvimi belokranjskimi partizani in od katerih so mnogi žrtvovali tudi svoje življenje. Tako se nam v času, ko se je svetovna kriza ostrila iz dneva v dan zaradi vedno bolj brezobzirno v vojno stremečega nem- ško-italij ansko-japonskega fašističnega im- perializma, dokler ni v septembru 1939 vojna tudi dejansko izbruhnila, in v času, ko so jugoslovanske vlade Stojadinoviča, Cvetkovića in Mačka prehajale popolnoma na fašistične pozicije, v Beli krajini kaže tale slika: Belokranjsko ljudstvo, razočarano nad politiko režimskih strank, stoji po večini v opozicijskem taboru. Nekateri v zmedi časov in pojmov pričakujejo rešitve v Hitlerju, za katerega spretno dela iz so- sedne Kočevske dobro organizirana, vzdrže- vana in vodena propaganda. Po vsej Beli krajini od Gorjancev do Kolpe pa so raz- tresena majhna jedra partijskih celic, ka- terih člani so nenehno na delu, da pripra- vijo množice na velike preizkušnje, ki mo- rajo priti. SOVRAŽNA ZASEDBA Odkar se je v jeseni 1939 začela druga svetovna vojna, je v našem ljudstvu vedno bolj naraščal nemir. Uradno Jugoslavijo je z ene strani pritegoval k sebi zahodni za- vezniški blok, z druge strani pa se je vedno bolj krepil pritisk nemško-italijanskih fa- šističnih napadalcev, katerim se ni vse bolj približevala samo takratna vlada Jugosla- vije, temveč je celo glavni partner te vlade, dr. Yladko Maček že od spomladi 1939 s tajnimi pogajanji z Italijo in kasneje z Nemčijo pripravljal notranji udar in s tem pripravljal pot fašističnim napadalcem. Za to svoje delo je prejel dvajsetmilijonsko denarno podporo od italijanske vlade.'* Poleg i>olitičnega in vojaškega pritiska, ki ga je zlasti Hitlerjeva Nemčija izvajala na jugoslovansko vlado, je nemški nacizem poskušal razkrojiti in razdružiti jugoslo- vanske narode s svojo propagando in si med njimi ustvariti močno peto kolono. To je nacistom uspevalo iz dveh strani: preko nemške manjšine, združene v Kulturbundu, in preko sezonskih delavcev, ki jih je Nem- čija vabila na delo, jim nudila posebne ugodnosti in tako ustvarjala iz njih svoje neplačane agitatorje, ki so po povratku do- mov prikazovali Hitlerjev rajh kot pravi raj za delovnega človeka. Nemško-sovjet- ska prijateljska pogodba iz avgusta 1939 je bila enim in drugim pri tem posebno dobro- došlo agitacijsko sredstvo, kateremu je tu in tam šel na led tudi kak dobro misleč, progresivno usmerjen Slovenec ne samo v Beli krajini. KPJ in KPS, ki sta že leta sem opozarjali na fašistično nevarnost in postav- ljali boj proti hitlerizmu in fašizmu na prvo mesto v boju delovnih množic, sta to nevarno propagando zavirali predvsem z vse glasnejšim zahtevanjem po uradnem priznanju ZSSR. Ko so bili med Beogradom in Moskvo vzpostavljeni stiki ter se je ju- lija 1940 — Francijo je takrat že zlomil nemški vojaški stroj •— začelo na pobudo KPJ organizirati »Društvo prijateljev So- vjetske zveze«, so tudi Belokranjci vneto pobirali podpise zanj. Aprilski napad na Jugoslavijo je Belo krajino kot druge slovenske in jugoslo- vanske pokrajine vrgel v vrtinec zmed, ne- jasnoti in negotovosti. Ker se je zdelo, da je Bela krajina najbolj oddaljena od smeri sovražnih vdorov, se je preko nje hotelo proti Karlovcu seliti poveljstvo Dravske divizije, ki pa je obtičalo že v Novem me- stu in se 11. aprila pod nemškimi bombami razbežalo ali se naslednje dneve predajalo prvim nemškim bojnim enotam. V Beli kra- jini so obtičali tisti deli prostovoljcev, ki so iz Ljubljane in celo iz daljnega Ptuja in Maribora bili na poti proti zbornemu me- stu v Karlovcu, pa jim je izklicanje Pa- veličeve »nezavisne« že pri Ozlju zaustavilo pot. Morali so zapustiti vlak in se v majhnih skupinah vračati proti Metliki. Prav izklicanje ustaške »Nezavisne drža- ve Hrvatske« je splošno zmedo še pove- čalo. Kmalu se je v brezredju zdramil anarhični instinkt in že 11. aprila so naj- prej posamezno, potem pa v množici začeli vlamljati v dolge vojaške transportne vlake, ki so obtičali na kolodvorih, in v vojaška skladišča. Med razgrajajočo in prepirajočo se mno- žico pa so se n. pr. v Črnomlju sukali tudi mladi člani partijskih celic. Ni jim bilo mar raznolikega blaga, temveč so takrat, ko so mnogi odmetavali orožje, stikali za njim, ga zbirali in odnašali v skrivališča. Čeprav ga je kasneje okupator mnogo od- kril in zaplenil, ga je vendar ostalo toliko, da so se prvi partizani lahko oborožili. V četrtek, petek in soboto, 10., 11. in 12. aprila, so se tudi po vseh belokranjskih poteh in stezah vračali v svoje vasi mobili- ziranci razpadajoče jugoslovanske vojske, in mnogi so nosili s seboj razočaranje in 10 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA zagrenjenost, mnogi pa tudi strupeni dih hitlerjevske propagande, ki jo je zdaj kre- pilo še občudovanje nemške »bliskovite« udarnosti. Z izmišiljenimi aii pretiranimi vestmi, n. pr. o razrušenem in požganem Novem mestu, so splošno zmedo še pove- čevali. V ta kaos je v petek priropotala skozi Belo krajino prva nemška motorizirana iz- vidnica, prihajajoča od Karlovca, in brzela preko Metlike in Gorjancev proti Novemu mestu. Tam je razorožila čakajoče jugo- slovanske oficirje, jih naložila na kamion in odpeljala, preje pa še stopila v brezžično zvezo s prodirajočimi nemškimi enotami ter javila, da je Novo mesto zasedeno. V soboto in nedeljo so prihajale prve večje nemške enote iz smeri Trebnjega in Sev- nice, zasedle Novo mesto in prodirale preko Gorjancev proti Karlovcu in Vinici. V noči med 12. in 13. aprilom so zasedle Črnomelj in prišle na Vinico 13. aprila ob 4. uri zju- traj. Komandant nemških čet je na okraj- nem glavarstvu v Črnomlju razglasil smrtno kazen za vsakogar, ki bi se nemški vojski upiral, nemško vojaštvo pa se je naslednje dni gnetlo zlasti po trgovinah in za cenen ali brezvreden denar nakupovalo vse mo- goče stvari. S prihodom nemške vojske je bilo še pred razglasitvijo kapitulacije jugoslovanske kraljevske vojske vsakemu človeku pri nas jasno, da je Jugoslavija razbita. Do- mače vojaške oblasti ni bilo več, civilna pa se je v pričakovanju nadaljnjega raz- voja dogodkov potuhnila. Pozive bana in tako imenovanega Narodnega sveta za orga- niziranje varnostnih straž, ki naj bi pre- prečevale samovoljna dejanja in plenjenja, so nekateri sicer skušali iiveljaviti, vendar so se hitro pojavili tudi organi nemške žandarmerije in policije, ki pa so izvrševali svojo službo le po večjih krajih in križi- ščih ter v prvi vrsti lovili predvsem razha- jajoče se častnike jugoslovanske vojske, ki se jim niso znali dovolj spretno izogniti. Kot vojne ujetnike so jih odpremljali na posebna, v ta namen določena zbirna mesta. Prihod nemške vojske, ki je z nekaterimi oddelki ostala v Beli krajini, predvsem v Črnomlju in Metliki skoraj štirinajst dni, je napravil vtis, da so po njej zasedene po- krajine tudi že priključene k Hitlerjevemu rajhu, kar je z vso spretnostjo in živah- nostjo širila hitlerjevska propaganda. Ta je imela svoje agitatorje tudi v onih pro- danih ali zapeljanih Belokranjcih, ki so si od tega obetali predvsem osebnih in gmot- nih koristi. Prepričevali pa so o tem Belo- kranjce in druge v soseščini prebivajoče Slovence zlasti Kočevarji. Ti so se v uni- formah svojih kulturbundovskih vojaških formacij spuščali iz obrobnih belokranjskih višin in so posebej po Črnomlju nastopali kot gospodarji in grozili Slovencem s trdo pestjo nemške oblasti, za katere izvršne organe so se sami že imeli. V splošni nego- tovosti je ta propaganda spočetka imela dokaj uspeha. Prve italijanske vojaške enote so se v Beli krajini pojavile 15. aprila. Bila sta to 11. bersaljerski bataljon in tankovska enota iz divizije »Celere«, ki sta po neposredni in osebni zapovedi šefa italijanskega Gene- ralnega štaba, generala Marija Roatte 11. aprila na Krasu prehitela prepočasi imsto- pajočo italijansko vojsko XI. C. A. in v večernih urah istega dne »vsaj nekaj ur pred Nemci«, kot pravi general Giacomo Zanussi, zasedla Ljubljano. Ti dve enoti sta se 14. in 15. aprila po dolini Krke, skozi Dolenjske Toplice in Stare žage ter preko Bele krajine vračali v svoj armadni zbor, ki je takrat začasno zasedel sosednje hrvat- sko ozemlje med črtama Vinica—Bosiljevo —Generalski stol in Brežice—Samobor— Petrinja—Glina. Ti enoti pa sta bili le na prehodu in vse do 26. aprila Belokranjcem ni bilo jasno, kdo je okupator. Šele tega dne so namreč prišle v Belo krajino enote divizije »Isonzo«. 16. aprila so se divizije XI. C. A., ki so zasedle Notranjsko, Ribniško dolino in Ljubljansko kotlino, pomikale proti Kolpi in Vrbovskemu, kjer je bila predvidena koncentracija njihovih sil v primeru na- daljevanja vojaških operacij proti jugoslo- vanski vojski. Medtem pa je 17. aprila zvečer bila podpisana kapitulacija jugoslo- vanske kraljevske vojske, ki je stopila v veljavo 18. aprila opoldne. Že v teku po- gajanj za predajo je bil 17. aprila ob 1,00 uri italijanski vojski izdan ukaz za usta- vitev nadaljnjih prodiranj. Po objavljeni kapitulaciji v noči 17. aprila in po široko- ustni zahvali Duceja vojakom za njihove »odlične vojaške uspehe«, ki je bila itali- janski vojski sporočena 18. aprila, je po- veljstvo XI. C. A. zapovedalo svojima divi- zijama »Re« in »Isonzo«, da začneta »s či- ščenjem zasedenega ozemlja in z njegovo zasedbo s tem, da razdelita lastne enote po Sloveniji«.'^ Prvotna meja med področjema obeh di- vizij je potekala približno po dolini Krke tako, da je ozemlje med Ljubljano in No- vim mestom ter Krko in Savo bilo podre- jeno diviziji »Re« s sedežem v Ljubljani, 11 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO drugo z Notranjsko in Belo krajino pa di- viziji »Isonzo« s sedežem v Kočevju. Belo krajino je zasedel 26. aprila pehotni polk št. 23 »Coino« iz divizije »Isonzo« in raz- mestil I. bataljon v Metliki, II. bataljon v Semiču, poveljstvo polka s III. bataljonom in drugimi enotami pa se je nastanilo v Črnomlju. Ta razpored je ostal neizpreme- njen tudi po novi razdelitvi zasedenega ozemlja med imenovani diviziji, ki jo je poveljstvo XI. C. A. zapovedalo 2. maja z aktom št. 02/4428. Meja med obema pod- ročjema je sedaj potekala po črti Dolsko— Trebeljevo—Višnja gora—Zagradec—Stari log—Mozelj—Kolpa. Vzhodno od te črte je bilo področje divizije »Isonzo«, zahodno pa divizije »Re«. Kočevje je prenehalo biti sedež divizijskega poveljstva 5. maja, ko se je štab divizije »Isonzo« preselil v Novo mesto, medtem ko so prve enote te divizije prišle v Novo mesto že 2. maja 1941. Divi- zija »Re« je ostala v Sloveniji do 10. maja, ko je odšla v sestav V. C. A~ na Hrvatsko, v Sloveniji pa jo je zamenjala divizija »Granatieri di Sardegna«. Ta sprememba in prenos sedeža divizije iz Kočevja v Novo mesto je v očitni zvezi z rastočo zmedo vzdolž nemško-italijanske razmejitvene črte, predvsem v dolini Mirne in ob Krki od Novega mesta navzdol. V teh krajih se je nacistična propaganda krepila iz dneva v dan in so nemški vojaki, zlasti pa oddelki SA stalno vdirali na Italiji od- merjeno ozemlje in s tem spravljali v obup lokalne poveljnike italijanskih vojaških enot. Že Hitlerjev rojstni dan — 20. aprila — (italijanski zunanji minister grof Ga- leazo. Ciano je prav ta dan na Dunaju moral sprejeti na znanje po Hitlerju do- ločeno demarkacijsko črto med nemškim in italijanskim zasedbenim področjem) so izrabili za obširno propagando in zahtevali od ljudi po Novem mestu in v Podgorju, da morajo razobesiti nacistične zastave, v nedeljo, 27. aprila, pa poskusili kar z ne- kakim državnim udarom: novomeški hitler- jevci, ki jih je vodil načelnik cestnega raz- delka okrajnega glavarstva inž. Miklauc, so obenem z bajnofškim graščakom Robertom Germom in otoškim »grofičem« Karlom Villavicenzio-Margherijem ob asistenci SA skupine iz Brežic za 18. uro sklicali mestni svet na izredno sejo v mestno hišo, odsta- vili župana in ves občinski odbor, prevzeli oblast in proglasili priključitev Novega mesta k — tretjemu rajhu! Se isti večer so raziposlali uradom prve okrožnice in me- ščanom pod pretnjo kazni zapovedali raz- obešenje zastav s kljukastim križem. Ta priključitev pa je trajala le do 6. ure zju- traj naslednjega dne. Za 1. maj so se pri- pravili v večjem obsegu. V Mirenski dolini je prišlo do organiziranega in oboroženega pohoda proti Trebnjem, kjer je bila manjša italijanska posadka. S to je pri Starem trgu prišlo do spopada in je bilo ubitih nekaj zapeljanih kmetov. Na Novo mesto pa so pripravljali tega dne napad z večjo mno- žico okoličanov, ki so se seveda ob na- stopu nekaj karabinjerov in vojakov že- lezniške milice — to je vse prve italijanske posadke — kmalu razšli s svojimi priprav- ljenimi vozovi in malhami vred. Da temu nevzdržnemu stanju, ki so ga fašistom po- vzročali njihovi nacistični zavezniki, vsaj za silo napravi konec, je poveljstvo XI. C. A. ukazalo diviziji »Isonzo«, da se preseli v Novo mesto. Da se naše podeželsko prebivalstvo ni moglo sprijazniti z italijansko zasedbo in si je bolj želelo nemške, ima svojo psiho- loško osnovo v splošnem gledanju naših ljudi na zahodne sosede: Se iz časov Ra- deckega, zlasti pa prve svetovne vojne so imeli zanje samo omaloževanje in posmeh. Prav tako pa jim je od takrat in še stoletja pred tem v podzavesti ostala nekakšna bo- jazen pred nemškim »gospodom«. Poleg tega je trenutno pronemško nagnjenje pod- piralo še zmotno prepričanje, da se z Nemci povrnejo tudi »stari dobri časi francjože- fovske Avstrije«. Zato so spočetka toliko bolj šli na led nemški agitaciji. Da so to razpoloženje poznali tudi Italijani, nam priča poročilo, ki ga je 12. junija 1941 po- slal visoki komisar Emilio Grazioli ministr- stvu notranjih zadev v Rim, v katerem ugotavlja: »Slovenci nimajo prav nobene simpatije do nas in so nas vedno sovražili in prezirali... Prav nič ni treba razisko- vati, kdo je protiitalijansko usmerjen, in če bi šlo za to, bi bilo treba v množicah aretirati vse prebivalstvo pokrajine.«'^ Slepeči začetni uspehi Hitlerjeve blisko- vite vojne, močan vtis, ki ga je v prebival- stvu zapuščal takrat pri nas še brezhibno delujoči nemški vojaški stroj, nejasnost o obsegu nemškega in italijanskega zasedbe- nega področja oziroma o meji med njima, nenehna propaganda hitlerjevskih agentov, ki je mnogim obljubljala bogat zaslužek v Nemčiji, delavstvu pa izboljšanje social- nega položaja, vse to — in še odpor proti italijanski zasedbi sploh, je bilo krivo, da je tudi ta ali oni Belokranjec zajezdil konja, razvil doma skrpucano nacistično zastavo s prečudno vrtečim se kljukastim križem in v druščini enako mislečih po- 12 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA jezdil preko Gorjancev, se spustil na ravno Krško polje do nemških komand in mole- doval, naj vendar »odrešijo« tudi deželico med Gorjanci in Kolpo. Gospodarske težave, ki so kot posledica vojne in okupacije zadevale predvsem ma- lega človeka, je skušala tudi na italijan- skem zasedbenem področju obrniti hitler- jevska propaganda v svoj prid. Italijanske oblasti so namreč morale dovoliti, da se je na široko razmahnila agitacija za odhod na delo v Nemčijo. Tako je bila na črno- maljskem občinskem uradu odprta kar iz- seljenska pisarna, pred katero se je gnetla množica Belokranjcev, da bi lahko odšla — kot so anislili — po bogat zaslužek v Hitlerjevo obljubljeno deželo. Maj in junij 1941 sta bila meseca, ko sta bila hitlerjevska propaganda in vnemanje zanjo na višku. Vse to pa je imelo le pre- hoden značaj in iztrezujenje je prišlo prav kmalu. Že na ustanovnem sestanku Osvo- bodilne fronte 27. aprila 1941 je bilo med tezami, ki jih je predložil CK KPS, na prvem mestu pravilno in točno ugotovljeno: »Uspehi hitlerjevske demagogije med slo- venskimi narodnimi masami, za katere je kriva protinarodna politika bivših oblast- nikov, so zgolj prehodnega značaja. Na obzorju je vsenarodno množično gibanje za osvoboditev in združitev zasužnjenega in razkosanega slovenskega naroda.« Ustanovitev »Ljubljanske pokrajine« in njena istočasna priključitev k Italiji dne 3. maja 1941 naj bi uravnovesili položaj tudi ob razmejitveni črti in trdno zakoličili meje »rimskega imperija« proti Tretjemu rajhu. Meja po gričevju na desnem bregu Save in ob dolenji Krki pa je ostala še labilna in sta za njeno končno določitev imeli skrbeti italijanska in nemška razme- jitvena komisija, ki pa svojega dela ob kapitulaciji Italije 8. septembra 1943 še vedno nista končali.'' Razmejitev proti tako imenovani Ne- zavisni državi Hrvatski, ki je predvsem zadevala Belo krajino, je bila manj sporna. Potekala je po Kolpi in po stari slovensko- hrvatski meji v Žumberku in na Gorjancih. Samo v Žumberku je prišlo do sporov, ki pa niso zadevali slovenskega narodnostnega ozemlja. V nekaterih občinah, ki so bile v Jugoslaviji vključene v črnomaljski okraj in s tem k dravski banovini, je ustaška propaganda delala za priključitev k NDH ter je prišlo celo do nemirov proti Italija- nom, kot n. pr. v Radatovičili. . Slika 3. Razdelitev ozemlja med VI. armadnim zborom, pehotno divizijo >RE< in »ISONZOt (orig. v muzeju NOB v Ljubljani) 13 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Po aktu z dne 3. maja so se Nemci po- časi in o'botavljaje umikali na začasno določeno razmejitveno črto, v tako imeno- vano »Ljubljansko pokrajino« pa so se tihotapili predstavniki italijanske civilne oblasti in fašistične stranke. Okrajna gla- varstva so prevzeli »Capitani distrettuali« in Bela krajina je dobila novega politično- upravnega šefa v osebi fašista ing. Emilia Cassanega. Policijsko varnostni službi je na črnomaljskem okraju načeloval komi- sar javne varnosti dr. Battaglia s svojimi agenti. Karabinjerski tenenci, ki je bila ' v sestavu karabinjerske čete s sedežem v Kočevju in je imela svoje postaje po vseh bivših belokranjskih orožniških postajah, je poveljeval tenente Augusto Fabri. Poleg predstavnikov fašistične civilne oblasti so se selili v Belo krajino še posebni organi fašistične stranke. Ustanovljeni so bili posebni uradi PNF, imenovani »Centro d'Assistenza«, ki ga je vodil načelnik, ime- novan »Capo centro« ali tudi »commissario politico«. Najprej je bil tak urad ustanov- ljen 2. maja 1941 v Črnomlju in ga je vodil fašist Cocchi Oscar, njegov pomočnik je bil slovenski renegat Lampe Luigi. V Me- tliki je bil ustanovljen urad stranke 9. ju- lija 1941 in ga je najprej vodil fašist Crucil Natale, nato Bragaglia, vsaj od 20. septem- bra dalje pa Curra Vittorio. V Starem trgu je bil ustanovljen 30. avgusta 1941 in ga je vodil fašist Comugnaro Riccardo, na Vi- nici pa 5. septembra 1941 in ga je vodil Ermanno Callegaris. Poleg 23. p. p. »Como«, ki je imel svoje enote od 26. aprila dalje razmeščene v Črnomlju, Metliki in Semiču, je prišla v Belo krajino tudi centurija IV. legije ob- mejne fašistične milice »Monte Nevoso«, ki ji je poveljeval centurione Renato Vanna. Obmejna milica je zasedla vse važnejše kraje in prehode na Kolpi, proti Žumberku in proti Kočevski: Zdihovo, Radenci, Vinica, Griblje, Metlika, Bojanja vas in Planina. Svoje postaje so si uredili tudi stražniki kr. finančne straže in vojaki ostalih faši- stičnih milic. Ker sta večja obmejna kraja Vinica in Stari trg ob Kolpi spočetka bila brez po- sadke redne vojske, je bil v Belo krajino poslan še CXI. motorizirani mitraljeski ba- taljon, ki se je nastanil na Vinici, eno četo pa je imel razmeščeno v Starem trgu ob Kolpi. V Starem trgu je bil nameščen tudi fašistični 144. bat. CC. NN. (črnih srajc), v Gradacu pa 2. divizion 6. art. polka. Po italijanskih vojaških podatkih iz po- letja 1941 je znašalo število vojakov redne italijanske vojske brez karabinjerov, po-! licije, finančne straže, centurije obmejne : milice ter vojakov ostalih milic 4234 mož,; ki so bili razporejeni tako: j Črnomelj : 1 poveljstvo 23. p. p., . i minometalska četa, ¦ oddelki peš. artilerije 65/17, III. bataljon 23. p. p. 1370 mož 18. bataljon komande mesta 326 „ 53. voj. poljska bolnišnica 70 „ 115. sanitetni oddelek 100 „ vojaško skladišče 10 „ pekarski oddelek 50 „ Skupno v Črnomlju 1926 mož Semič: II. bataljon 23. p. p. 840 „ Metlika: I. bataljon 23. p. p. 720 „ Vinica: CXI. mot. mitr. bat. 578 „ Stari trg: CXI. mot. mitr. bat., 1. četa 170 „ Skupaj 4234 mož Ce upoštevamo še ostale vojaške enote, je bilo v Beli krajini leta 1941 do 6000 mož oborožene italijanske vojske, kar pomeni, da je približno na vsakih 4 do 5 Belokranj- cev, vštevši otroke, žene in starce, prišel po en oborožen čuvar rimskega imperija, še preden je partizan dvignil proti njemu svojo uporno pest. Medtem so se vedno bolj širili glasovi o postopanju Nemcev v zasedeni Štajerski, na Gorenjskem in v obsavskem pasu. Tudi najbolj zakrknjenim hitlerjevskim priga- njačem so se začele odpirati oči takrat, ko so Nemci začeli s široko zasnovano se- litvijo kmetskega prebivalstva na Štajer- skem in Gorenjskem, v pozni jeseni pa tudi na Krškem polju in na Bizeljskem ter so se začeli v Podgorju pojavljati begunci in izgnanci ne več samo iz me- ščanskih in obrtniških krogov, temveč tudi iz vrst zlasti malih kmetov in kmetskih delavcev. Prebivalstvo svojega hladnega razmerja do italijanskega osvajalca ni iz- premenilo in ni sledilo zgledom svojih »voditeljev«, ki so se v Ljubljani in na podeželju prehitevali v dajanju vdanostnih izjav, pač pa se je vedno bolj ohlajevala hitlerjevska vnema. Napad Nemčije in nje- nih satelitov na ZSSR 22. junija 1941 je 14 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA nadalje spremenü odnos množic do hitler- jevstva in prepričanje, da morata Nemčija in Italija vojno izgubiti, je rastlo iz dneva v dan.2o Na italijanskem zasedbenem področju pa je pospešil tudi nadaljnjo ločitev širokih plasti prebivalstva od tistih, ki so se iz predaprilske Jugoslavije imeli za njegove poklicne vodnike in besednike. V upanju, da si bodo ti z okupatorjevo pomočjo ohra- nili vsaj nekaj po njem dovoljene politično- gospodarske moči in da bodo zadušili vsako progresivno in demokratsko gibanje, ki je pod vodstvom Osvobodilne fronte začelo prehajati v oborožen upor, so se ti vodniki iz obeh tradicionalnih slovenskih politič- nih taborov tudi na podeželju vedno bolj uslužno bližali okupacijski oblasti, dokler jih ni železna logika v razvoju pripeljala naravnost — v narodno izdajstvo. Na te samozvane besednike in vodnike ljudstva je začela graditi fašistična po- litična oblast in jih pridobivati za najožje sodelovanje v varljivem upanju, da je z »voditelji« spravila jkkI svojo streho tudi — ljudstvo. V tem pa se je popolnoma uštela. OPOMBE 1. Podatki vzeti iz rokopisnega gradiva za razpravo: dr. Fr. Zwitter »Prebivalstvo na Slovenskem od XVIII. sto- letja do današnjih dni<. Razprave znanstvenega društva v Ljubljani, 1936. Prim. prav tam tudi zemljevid na str. 65. — 2. Vlado Kozak: Nekaj o delu Partije med slovenskim kmeč- kim ljudstvom. Delo, 1949, št. 5. — 7. Na velikonočni po- nedeljek 1919. leta so se kmetje iz Vinice in njene okolice uprli in z vzkliki: Hočemo republiko! Hočemo zemljo! v veliki množici prišli na Vinico. Vodila sta jih Žugelj Peter in Benec Ivan iz Podklanca. Množica je demonstrirala proti monarhiji in odstranila slike kralja Petra I. Ukinili so ob- činsko upravo in izbrali novo pod vodstvom Vlahoviča Franca, ki so mu ob stran postavili za tajnika MaKča Petra. Vinico so proglasili za republiko, za njenega predsednika pa po- stavili najstarejšega moža v kraju, 87-letnega Novosela iz Perudine. Na Vinico so tiste dni v množicah zahajali tudi ostali Belokranjci in sosedni Hrvatje in manifestirali za republiko. Tretjega dne pa so prišli orožniki in republiko zadušili. (Ti podatki so vzeti iz rokopisnega spisa Janeza Vitkoviča >Iz upornih dni belokranjskega ljudstva«.) Vini- škim upornikom je !«to kasneje, 19. in 20. maja 1920, sodilo Deželno sodišče v Ljubljani kot delegirano sodišče, da bi razprava v Črnomlju oziroma Novem mestu ne razburjala preveč tamkajšnjega prebivalstva. >Slovenec< je objavil po- ročilo o razpravi pod naslovom: »Vinicizem« pred sodiščem (20. in 21. maja 1920, št. 113, 114). Objavljena obtožnica je obtoženim očitala predvsem >protidržavno gonjo, naperjeno v prvi vrsti zoper Srbe in vladajočo dinastijo Karadjordjevičevc. — 4. Vlado Kozak, prav tam, str. 22—56. — 5. Tone Šušteršič - Tine Zeleznik: Opis razvoja KP v Beli krajini od začetka do vključno 1941. leta; rokopis. Arhiv CK ZKS. — 6. Vlado Kozak, prav tam, str. 21. — ?. II. kon- gres KPS, str. 46/47; Kreft Ivan, Beležke, str. 81 (rokopis). — 8. II. kongres KPS, str. 55. — 9. Peter Romanič, ustni vir. — 10. Tone Šušteršič, prav tam. — 11. Ivan Kreft, ustni vir. — 12. Peter Romanič, ustni vir. — 13. Tone Šušteršič, prav tam. — 14. Jakofčič Niko, Simec Milan, ustni vir. — 15. Simec Milan, ustni vir. — 16. Dnevnik grofa Ciana, Predgovor, str. 10—16 in str. 48/49, 54/55, 59, 62, 73, 78, 80, 103, 119, 126 hrv. prevod, 1948. — 17. Poročilo o operacijah v Sloveniji med 6. in 24. aprilom 1941. Arhiv XI. C. A. v MNO. - 18. Arhiv CC. RR. XI. C. A., fase. Seg. 1-21, št. 22; MNO. — 19. O samovoljnem premikanju meje na desnem bregu Krke primerjaj članek Iva Pirkoviča: »Polom«, SP, , 27. X. 1950. Enake razmere so bile tudi na ozemlju med Krko in Savo. — 20. General Mario Robetti je v jeseni 1941 j v svoji spomenici za generala Roatto to spremembo v ljud- ; stvu tako označil: »Hladno vedenje prebivalstva, ki je spo- > četka sprejelo našo zasedbo kot manjše zlo, se je od 22. ju- ^ nija postopno spremenilo najprej v splošno nemirnost, po- 1 tem v odkrito in izzivajoče sovražnost, sedaj pa je izbruh- ' nilo v oborožen upor.« — Arhiv XI. C. A. v MNO. j ZAGRAD PRI PREVAL JAH RIMSKO GROBIŠČE Jaro Sasel Ko so Rimljani zasedli ozemlje današnje Slovenije, so našli tu bolj tam manj cve- točo kulturo. Stara selišča domačinov so razširjali in povezovali s trpežnimi poti, poskrbeli so za olajšan transport čet k obrambnim vozliščem, uredili solidno pošt- no organizacijo, ustvarili pa tudi osnove provincialne organizacije, ki se je sčasoma vse globlje in globlje zakoreninjala. Če- prav teh pokrajin, ki so bile vedno lojalne, niso skušali nasilno kolonizirati, so vendar odločno vodili njih politično-upravno in ekonomsko življenje. Sicer pa na tvarno in delno tudi duhovno kulturo domačinov, ki so tvorili ogromno večino prebivalstva, med katerim so posamezni rimski višji uradniki, komandanti in duhovni številčno malo pomenili, niti niso mogli odločilno vplivati. Posebno ne v deželah Noriškega kraljestva, ki so obsegala severno Slove- nijo in pokrajine do Donave. Bile so po prirodi ekonomsko in politično i>omembne ter so imele v tem pogledu precejšen raz- voj prebivalstva že za sab o. Te so do- življale pod novimi gospodarji celo blago- stanje. Na novo urejene ceste, po katerih se je poslej dolga stoletja pretakala nova kul- tura in oplajala domačinska selišča ob straneh, so skrbno izpeljali, večinoma kar na starih osnovah. V drugi vrsti so skrbeli za vezne poti med važnejšimi upravnimi centri. Večinoma nespremenjena — čeprav so jih tudi porabljali — so v začetnih sto- letjih puščali pota, ki so vezala zakotna, manj važna domačinska naselja. Rimska najdba, ki si jo hočemo pobliže ogledati in ki je ostala v Sloveniji začudo ob strani', pa v antiki ni ležala niti ob za- kotni niti ne ob izredno pomembni poti; ležala je v majhni dolini poznejše Karan- tanije, med današnjim Starim trgom pri Slovenjem Gradcu in Podjuno: v Mežiški 15 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Slika 1. Zagrad, tovarna za lepenko dolini. Cesta, ki je iz Starega trga vodila v Pod j uno — oba kraja sta bila v antiki lokalni poštni postaji z imeni Colatio in luenna —, je tekla po hribovitem in utes- njenem svetu, ki se le ob Meži, med Rav- nami in Prevaljami, razširi v dokaj rodo- vitno, čeprav ne ravno veliko dolino (si. 2). Dolina sama se nekako v sredini zoži, desni breg Meže se vzpne in tam leži, poleg Dobje vasi, zaselek Zagrad, kjer je na zemljišču tovarne za lepenko naključje odkrilo važne rimske starine (slika 1). Sredi prejšnjega stoletja je začel pod- jetnik Lahovnik ob pobočju, h kateremu so zaradi nasipa van ja žlindre iz tedanjih prevaljških železarn pritesnili Mežo, gra- diti tovarno za lepenko, ki stoji še danes. Pri gradbenih delih samih ali pa zaradi po- večanega vodnega padca pod jezom so pri- šli — in posamič še prihajajo — na dan sami marmornati predmeti, profilirane plošče, reliefi, stavbni členi, kip in sarkofag (slike 3 do 11). Najdbe so vzbudile zanimanje takoj, ko so jih odkrili, kakor omenja 1. 1871 Jabor- negg v knjigi Kärntens römische Alter- thiimer na strani 131 (izdani v Celovcu); delno so jih tudi drugi popisali; okoristili pa so se z njimi predvsem domačini, ki so jih zazidali v svoje hiše oziroma v tovarno. Zato o večini predmetov ni več sledu, če- prav je bilo po izjavah očividcev čez 60 obdelanih kamenih kosov (Mitteilungen d. Zentralkomm. III F. 1902 p. 154). Iz množine velikih in težkih najdb na več ali manj istem mestu sledi, da njihova originalna lega ni dosti premaknjena in da so verjetno prav pripovedovali stari ljudje, ki jih Jabornegg omenja, češ da so se videli okrogli sledovi temeljev »poganskega temp- lja« (Jabornegg 1. c). V njegovih časih pa že nihče več ni vedel za to mesto; po vsej verjetnosti zato, ker so prostor medtem močno zazidali in ker je Meža v teku deset- letij svet precej preplavila. Kasneje se je položaj še poslabšal in znanemu arheologu Kubitschku, ki se je za najdenine zanimal v začetku našega stoletja, se je zdelo, da je prostor 'za preiskovanje več ali manj ne- prikladen, če ne kar izgubljen; zaradi te izjave Koroško zgodovinsko društvo ni pri- čelo z izkopavanji, čeprav je nameravalo (Mitteil. d. Zentralkomm. III F. Bd. II 1903 p. 242-250). 16 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA Ker prihajajo najdbe na dan na raz- meroma dolgem sektorju v Mežini strugi, namreč od začetka tovarniških poslopij do Brančurnikovega mostu (okoli 150 m), sme- mo sklepati, da je bilo grobišče prav na tem mestu; kajti le malo je verjetno, da bi mogla voda, četudi za časa večje povod- nji, premikati ogromen sarkofag iz mar- mora. Grobišče samo pa dovoljuje drug sklep, namreč da tudi rimsko naselje ni moglo biti daleč in da je vodila mimo njega cesta. Kolikor so najdbe, ki so vse iz marmora, ali pa vsaj opombe o njih, še dosegljive, so opisane v naslednjem. Slika 3. Na odlomku sta ohranjeni samo reliefni stopali in goli meči lebdeče postave, ki se le s prsti desne noge dotika valjastega podolžnega roba. Na hrbtni plati moznica. Okrašena plošča je stala najbrž v nagrobni kapelici. Mitteil. d. Zentralkomm. III F. Bd. II 1903, 242—250. Sedaj v Ravnah na Koroškem (gimnazija). Slika 4. Reliefno izdelan zamišljeni Attis, podpirajoč si glavo z roko, gleda proti desni in je oblečen v hiton in bogato naguban plašč, na glavi nosi frigijsko pokrivalo. Z desne plava proti njemu krilat, gol Genij, ki prinaša v predse iztegnjeni desnici po-| sodo s koničnim pokrovom. Prizor na plošči \ je orientalska, simbolična predstava žalo-i vanja in tolažbe. Jabornegg 1. c. piše, da je i bil kamen najden v gramoznici pod Barba-1 Slika 5. Odlonu'k reliefa (Foto Sasel) rinim hribom. Mitteil. d. Zentralkomm. III F. Bd. Il 1903, 242—250 s sliko. Sedaj v Ce- lovcu. Slika 5. Odlomek predstavlja menda kos ramena in levi nadlaket neke figure. Sedaj v Ravnah na Koroškem (gimnazija). ä Slika 2, Položaj najdišča (M. Bohinc) 17 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Slika 6 kaže nekaj primerov stavbnih členov in uglajenih marmornih plošč, ki jih je bilo sprva ogromno, pa so jih ljudje po- časi raznesli, tako da se danes da ugotoviti le še okoli 30 kosov. Nahajajo se porabljeni deloma v tovarni za lepenko sami ali pa v soseščini kot pri Krivogradu, Brančumiku, Lahovniku, v vodnjaku za tovarno in za- zidani v mostičku čez Barbarin graben v Dobji vasi. Večina je bila najdena sredi prostora med jezom in tovarno. Slika 7. Torzo iz belega, verjetno pohor- skega marmera, ki je od ramena do rame- na širok 56 cm, visok pa 116 cm; po hrbtni strani gladko zaobljen. Kip upodablja v prirodni velikosti nižjega rimskega oficirja, ki je oblečen v tuniko in v tesno se pri- legajoč, na spodnjem robu listnato narez- Ijan oklep. Od pasu, ki ga pokriva oklep, vise usnjeni resasti prameni; prsi krasi od- likovanje. Meč je pritrjen s široko vezjo; plašč pada čez rame in hrbet ter visi s spod- njim krajem preko levice. Vojščak izstopa nekoliko na desno, desnico dviga v govor- niški kretnji do mečevega ročaja. Lusehin, Mitt. d. Zentralkomm., III F., i III Bd., 1905, 248. : R. Egger, Führer durch die Antikensamnil. d. Landesmus. in Klagenfurt, Wien 1924, p. 54 Fig. 30. Führer d. d. Mus. d. gesch. Ve- j reines f. Kärnten, Klagenfurt'» 1927, 5. Se- [ daj v Celovcu, v muzeju. SI. 8. Marmornat sarkofag ima z reliefom j razčlenjeno le sprednjo stran, medtem ko ! so ostale grobo uglajene. Odlomljeni, s pro- | filiranim okvirom obdani napisni del, od j katerega je na začetku predzadnje vrstice i ohranjena črka M, v zadnji pa beseda FE- ; CERVNT — črke so skrbno izdelane —, : zaključujeta na spodnjem robu spiralasto ; prepletajoča trakova, na obeh straneh pa se i ob okviru dvigujejo akantovi listi, ki tvo-j ri jo stranski rob. Notranje stene sarkofaga \ imajo po vsej površini goste, po dolgem [ vzporedne, grobo klesane žlebiče. Moznica na spodnjem delu napisne ploskve je kas- neje izvrtana. Mitteil. d. Zentralkomm. III F. 1902, 55' (najden nekaj niže od Brančurnikovega ] mostu preko Meže); 293 s sliko; 1903, 242.: Slika 4. Attis. Višina iU cm (reprod. iz MITT. d. Zentralkomm.) 18 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA Slika 5. Odlomek z ramenom (Foto Sasel) Corpus inscr. lat. III 6522. Jabornegg 1. c. CZN XXIX 1934, 140 s sliko. AIJ 2. Sedaj služi pred Brančurnikovo gostilno v Dobji vasi kot klop. Slika 9. Reliefna plošča prikazuje po- stavi, na pol obrnjeni druga k drugi: moža v togi in ob njegovi desni ženo, sedečo na stolu z nizkim, ravnim in polno izdelanim naslonom, žena je upodobljena de face. Z levico se najbrž dotika naglavne tančice, ki je od nje viden še preko desnega podlahtja viseči del. Njena drža je na pol v levo okre- njena, glava, ki manjka, verjetno na levo sklonjena. Tudi mož je upodobljen de face z malenkostnim okretom v desno. Opira se na desno nogo; v desnici, ki visi prosto ob boku, drži zvitek, preko slabo ohranjene levice visi konec toge. Plošča predstavlja nagrobnik z upodobljenima pokojnima. Mitteil. d. Zetralkomm. III F. 1902, 393 s slabo fotografijo. Sedaj v Ravnah na Ko- roškem (gimnazija). Slika 10. Relief na bazi, ki je izdelana v obliki zgornjega roba žrtvenika. Gola žen- ska z gostimi, kratkimi lasmi stoji graci- ozno, levico ima dvignjeno za glavo, kakor da si popravlja lase, z desnico nekaj drži. Kvader s simbolično predstavo mladosti, življenja, je stal najbrž v lepi nagrobni kapelici. Carinthia I 1901, 126 omenja, da je bil kamen najden v Mežini strugi pri braniku mostu. Mitteil. d. Zentralkomm. III F. Bd. II 1903, 242—250 s slabo sliko. Sedaj v Rav- nah na Koroškem (gimnazija). Nekoliko niže od mqstu preko Meže so stari v svoji mladosti videli štrleti na istem mestu, od koder so potegnili prvi sarkofag, še enega. Tudi više od mostu je bilo pred slabimi dvajsetimi leti vidnih v strugi več marmornih blokov in plošč, ki so jih pa povodnji ponovno zasule. i Od kamenitega mostička čez Barbarin graben za 38 m po cesti proti Prevaljam in i sicer na njeni severni strani so pri kopa- ' nju vodovodnega jarka nasekali zidova, ki j prihajata izpod današnje ceste in se 3—4 m \ od nje stekata v kot. Med obema je bilo | mnogo rdeče ožgane prsti. Na njivi poleg ; je bil najden drobec amfore. i Pri popravljanju tovarniškega vodovoda, ! nekako na sredini med kapelico ob cesti ¦ in tovarniškim poslopjem (slika 1), so se : delavci na dnu 1.7 m globokega jarka do-1 taknili velikega kamenitega kvadra, ki ga niso izkopali. Slika 11. Relief predstavlja moža v togi, ki stoji na ari (žrtveniku) in se z desno [ nogo opira na okrašeno, cilindrično cisto. Z desnico piše po zvitku, ki visi čez koleno.. Od prsi proti glavi je odluščen. Na dnu ; stojne ploskve ima moznico. Nagrobnik z 1 upodobljenim pokojnim. : Sedaj v Kotljah, pri Rimskem vrelcu. Za ploščo sicer radi — nedoločeno — pri- \ povedujejo, da je bila najdena v Kotljah, ; kar je pa neverjetno, posebno ker so na njej sledovi močnega vodnega brušenja, ki tam ne pride v poštev. Relief je soroden onim iz Zagrada tako po vsebini kot po i iz pohorskega marmora. Toliko je do danes notic in ohranjenih najdb z Zagrada, ki so, kakor vse kaže, i iz pohorskega marmorja. ¦ Človeka nekako preseneča obilica na j enem mestu najdenih rimskih stavbnih i ostankov. Navadno namreč opažamo razum- i Ijivo dejstvo, da so novi naseljenci v ob-j dobju visokega srednjega veka porabljali ^ rimske ruševine kot' stav^bni material za ; svoje zidave. Zato pri raziskavah antičnih, selišč največkrat ne najdemo drugega kot: vkopane temelje zgradb, v sloju ruševin pai niti ene cele opeke ali kamenitega bloka,; kaj šele drugih porabnih in koristnih pred- metov. A v srednjem veku niso porabljali samo material iz rimskih naselbinskih ru- [ Slika 6. Nekaj gradbenih členov in oblog iz marmora {Foto Sasel) 19 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO ševin, ampak tudi nagrobnike z rimskih pokopališč. Tem bolj se moramo začuditi in razveseliti, da prihaja v Mežiški dolini skupaj na dan toliko delov, ki so sestav- ljali rimske grobnice, zlasti če — verjetno zelo upravičeno — domnevamo, da pred- stavljajo najdbe le majhen del bogastva, ki se še skriva pod zemljo. Skoraj nehote se vprašamo, kdaj in zakaj je prav na mestu današnjega Zagrada živ- ljenje tako živahno vzcvetelo, da je pu- stilo toliko sledov za seboj. Celotna najdba ima predvsem kar preveč bogat značaj glede na okolje, ki je sicer revno z antičnimi starinami. Za Rimljane ^ so bili naši kraji, na primer ob progi Celje—Stari trg pri Slovenjem Gradcu — Podjuna, prava divjina. Zato je tudi never- jetno, da bi se kdor koli, ki je imel možnost za naselitev v visoko civiliziranih predelih Italije ali bližnjega Orienta, prostovoljno naseljeval tod. Ce so se pa po teh predelih vendarle naselili^ prebivalci, vajeni tudi boljšega in klimatično prijetnejšega živ- ljenja, jih je k temu silil ali poklic (trgovci, uradniki, nekateri obrtniki) ali pa se niso mogli naseliti drugod (dosluženi vojaki z odkazanimi posestvi in provincialno-urad- niško funkcijo). Pa še tem, posebno doslu- ženemu vojaštvu, je morala vlada dajati. Slika 7. Torzo rimskega oficirja (reprod. iz Eggerjevega vodiča) 20 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA Slika 8. Marmornat sarkofag (Foto Sasel) Čedalje več privilegijev za tako naselje- vanje, bili so na primer oproščeni trgovske carine in niitnine, odlikovani s podelitvijo rimskega državljanstva, a včasih so jim od- kazali tudi posestva z domačini kmeti. Tudi najdbe v Zagradu, ki jih je neka prirodna katastrofa zaščitila, da so se ohra- nile spričo srednjeveške gradbene dejav- nosti, imajo najbrž eno od naštetih mož- nosti za življenjsko ozadje. Glede časovne opredelitve opisanih najdb znanstveniki v glavnem soglašajo. Najdbe spadajo nekako v konec 2. in začetek 3. sto- letja po našem štetju, tako po analogijah noše in drže kot zaradi rabe sarkofaga (Mitteil. d. Zentralkomm. III F. 1902, 393). \ isto smer nas vodi tudi vsebina reliefov, ki delno koreninijo v helenističnem Ori- entu, od koder so se kot bajeslovne pred- stave vojakov pa tudi uradništva razširjali preko imperija. Poseben vzpon je doživ- ljalo na primer ravno češčenje Attisa in Venere od Antoninov dalje, kar se že — nekoliko kajpada provincializirano, poseb- no v izdelavi — odraža na naših reliefih. Ce pa ima mož na nagrobnem kamnu (slika 9) res zvitek z državljanskimi pra- vicami, potem mora biti samo iz časov pred razglasitvijo constitutionis Antoni- nianae, to je iz časov pred cesarjem Ka- rakalo. Za terminus post quem pa daje močno opioro vojaški torzo. Izmed vseh predmetov ta vsekakor najbolj preseneča. Kakšen po- men je moral imeti ta prostor, da je na j njem sredi aktivnega službovanja umrl j oficir? Mislim, da nam je z njim zagotov-^ Ijen aktivni vojaški uradnik, ki ga smemo - v Noriku časovno opredeliti šele v obdobje i po markomanskem vdoru, ko je dobila; provinca redno vojaško enoto v zaščito. Vojaški uradnik, ki je bil tu naseljen in tudi pokopan, bi bil mogel opravljati razne ' funkcije, na primer tudi upravo manjše : Slika 9. Reliefna plošča z možem in ženo (Foto Sasel) 21 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO stražne postaje, toda v tem primeru bi mo- rali najti v okolju vsaj nekaj vojaških sle- dov. Mogel pa bi bil upravljati tudi pod- rejen upravni center ali pa vmesno poštno menjalnico. Zagrad pri Prevaljah leži natanko na pol pota med Starim trgom in Podjuno, ki sta znani za tedanje razmere druga od druge tako oddaljeni rimski poštni postaji, da smemo med njima domnevati vmesno me- njalnico vprežne živine. Ce bi torej domne- vali, da je bila na mestu Zagrada zaradi velike razdalje postavljena vmesna poštna menjalnica vprežne živine, bi morali sa- mo s tem že domnevati tudi zgraditev državnega postajnega poslopja. Torej bi dobila uradniška vojaška oseba, ki je imela v tedanjih razrvanih časih še večjo mož- nost načelovati postaji kot civilna, razum- Ijivejše ozadje. To je ena razlaga za uradni- ško delovanje tod, brez dvoma jih je še več; najbrž smemo v točki videti tudi neko zvezo z markomanskim vdorom pod cesarjem M. Avrelom, ki je iz teh krajev izganjal baribare. Težko pa si je zamišljati, da bi torzo predstavljal samo oficirja, ki bi se dal upodobiti kot upokojenec^, ki bi torej pre- življal na deželi le svoja zadnja, stara leta. Danes je namreč zakoreninjeno mne- nje, da predstavlja skoraj vsaka sled an- tičnega funkcionarja na deželi samo njegov upokojitveni čas, aktivno dobo službovanja pa je preživljal v mestih. Kakor da dežela in vasi in strateške točke niso potrebovale svojih uradnikov in komandantov in kakor da bi se dalo vse upravljati in urejevati iz- ključno iz mest. Sicer pa so tudi veterani često morali še dolgo ostati »aktivni«. Vse- kakor je skrajno malo verjetna misel, da bi se oficir v antiki prostovoljno odločil, pre- življati poslednja leta v puščobnih, redko poseljenih krajih okrog Plešivca, neprijetno oddaljenih od antičnih centrov tako od Celja kot od Gospe Svete. Za to mnenje tudi ni konkretne opore. Nasprotno, torzo predstavlja aktivnega oficirja. Točka je imela poseben pomen ali položaj; na njej je umrl nižji oficir. Z navedenimi mislimi ni v nasprotju ho- tni jski nagrobnik (slika 11), ki nedvomno predstavlja pisarja oziroma nekega urad- nika pri izvrševanju življenjskega poklica. Njegova noga se opira na okroglo skrinjico, v kateri so shranjevali akte in zapiske. Misel, da je bil Zagrad pri Prevaljah v tistem času nekaka državna podeželska po- staja, krepko podpirajo trije ohranjeni reliefi funkcionarjev (slike 7, 9, 11); kajti Slika 10. Relief s simbolično pred- stavo mladosti (Foto Sasel) neverjetno je misliti, da bi kamni kar tri- krat samo slučajno predstavljali rimske uradne osebe oziroma, da bi kar trije uradniki sočasno ali zapored preživljali' svoj pokoj v Zagradu. Dogajanja bi si mogli rekonstruirati tako: Po vdoru Markomanov, ki so prodrli do Aquileje, se je v gverilskih čistkah po Noriku izkazala pomembna cesta Celeia- Virunum in na njej tudi točka, kjer je danes Zagrad pri Prevaljah. Na tem zože- nem mestu v dolini, kjer je antični most prestopal Mežo, so postavili Rimljani — ki so imeli tedaj nekaj let glavni vojaški stan v Ločici pri Šempetru v Savinjski dolini — nekakšno državno, podeželsko postajo, ki ji je morda kot prvi načeloval nižji aktivni oficir, čigar odlikovanje priča, da se je iz- kazal v bojih. Po doslej ohranjenih spo- menikih sodeč, postaja več kot sto let ni obstajala, verjetno je postala manj važna in bila ukinjena v finančnih krizah sredi 3. stoletja. Grobišče je ležalo torej ob antični cesti Celeia—Virunum. Grobni prostori so bili v glavnem pozidani z marmornimi kapeli- cami, grobnicami (ki so bile obdane tudi 22 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA Slika 11. Odlomek reliefa s pisarjem (Foto Sasel) Z ozidjein), v njih so stali sarkofag, reliefi in pridevki. Grobov menda ni bilo zelo ve- liko, bili so pa bogato okrašeni in najbrže obsajeni z žalnim drevjem. Morda je imela ena grobnica med njimi okrogel tločrt — če smemo zaupati ljudskemu izročilu. To izročilo, ki pripoveduje o starem gradu na Temeljem — to je kmetija visoko na pobočju nad tovarno —, in na več na- činov tolmači nastanek prevaljške farne cerkve Marije na Jezeru, Barbarine cer- kvice in Rozalijine kapelice na pobočju Barbarinega hriba (F. Kotnik, Storije 1924 p. 41—42; V. Möderndorfer, Koroške na- rodne pripovedke, Celje 1946 p. 234), je še danes zelo živo in je še pred kratkim vzpod- bujalo marsikoga na »lovu za zakladi«. Vsakdo namreč domneva, da je grad stal za kmetijo Temelj na gričasti vzpetini, ki je vsa iz sive skale in skoraj brez humusa. Z imenom te kmetije in z domnevnim gra- dom so spravljali tudi v zvezo ime tod raz- prostirajoče se katastrske občine Zagrad. Ko je Meža naplavljala obdelano marmorno kamenje, so se te govorice učvrstile; do- mačini so ga smatrali za ostanek gradu. ki se je nekoč zrušil s pobočja — kar je prirodno nemogoče, ne glede na to, da gradu na Temeljem sploh ni moglo biti. Vendar bi se iz številnosti in relativne pomembnosti teh najdb dalo pojasniti morda ime Temelj in Zagrad. Kajti zgradbe bogatih ljudi iz rimske dobe so morale da- jati kot ruševine v obdobju srednjega veka dojeni graščine. In prav lahko je, da si je kmet postavil hišo na ozemlju teh ruševin — »Na temeljem« —, ki so padle v njegovo last. Drugi kmetje so prebivali potem »za gradom«. Morda so posestniki na »Teme- ljem« pozneje odprodali nekaj parcel, med njimi tudi tisto z na pol pozabljenimi rim- skimi ruševinami v dolini, sami pa zadržali zgoraj ime do danes. Naj še omenim pripovedovanje o kape- lici sredi farovškega polja, češ, da sta pod njo pokopana v prastari dobi ubita meniha- misionarja, in da se je na tem mestu našel Rozalijin pas, njeno truplo — utonila je v jezeru — pa tam, kjer je graščak, njen oče, postavil Rozalijino kapelico. OPOMBE 1 Doslej je deloma objavljena v teže dostopnih, staro- avstrijskih časopisih; širše zajet pregled o najdbah daje edino arheolog W. Kubitschek v Mitteil. d. Zentralkomm. III F. Bd. II 1905, 242—250, kjer pa tudi ne upošteva vsega gradiva. Da bi odkritja prišla do večje eene, jih objavljam v sintetičnem pregledu na tem mestu. ' kot meni R. Egger 1. c., ki torzo zaradi podobnosti s t. im. »Noriškim vojakomc iz Celja (slika v Kroniki slov. mest, letn. II 1935 p. 61) datira na konec 3. stol. Toda kipa sta stilno različna; medtem namreč, ko je v prvem še energija, preciznost izdelave, naslonjena na sodobne ana- logije, je le-ta pri celjskem bolj zabrisana, slog je miahav, okraski nestvarni. Sicer pa celjski še ni zrel za primerjanje, spori krog njega še niso poravnani (prim. B. Saria, CZN XXXIII 1938, 32), bil je najbrž v renesansi predelan. Poleg tega pa datirajo kip iz Zagrada drugi predmeti.____^ PRVI LJUBLJANSKI LIVARJI ZVONOV IN TOPOV Vladislav Fabjančič Zvonarstvo se je razvilo v samostojno pa- nogo umetne obrti že v starem Orientu. Poznejši Grki in Rimljani so zvončke in kraguljčke rabili v razne namene: z njimi so sklicevali zborovanja, se jih jMjsluževali pri kultu, jih rabili kot amulete, ženske so si jih nadevale za okras, a za singali- ziranje so jih dajali ovcam okoli vratu. Po rimskem izročilu se je raba zvonov za krščanske obrede razširila v zgodnjem srednjem veku iz Irske ter so začeli zvo- Uredništvo objavlja študijo pokojnega prijatelja Kro- nike v izvirnem pisateljevem slogu. 23 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO nove ulivati iz brona nekako v VII. ali VIII. stoletju. Tehnika zvonarstva, posebno umetnost vskladitve mere, teže in glasu, je bila skriv- nost, ki jo je zvonar zapuščal svojim po- tomcem. Šele v XVI. stoletju so v Italiji, Franciji in Angliji razložili temelje te umetnosti, ki je polagoma postala eksaktna veda. Tehnološko je proizvodnjo zvonov prvi obdelal Theophileis Burgerasa v Fran- ciji v XII. stoletju in sicer takole: Najprej napravi mojster na kalupnici ilovo jedro. V ta namen vzame dolg kos hrastovega lesa, ki ga obdela v obliki ostre štiristranske piramide s pravokotnim pre- rezom. Ta kos lesa, ki se da obračati med dvema deskama s pomočjo velikega svedra, oblaga s plastmi drobno mlete gline ali ilo- vice, debelimi vedno po dva prsta, dokler ne doseže željene oblike. Na to jedro naloži zopet plast na plast tolšče (loja), da dobi pravi kalup zvona. Včasih so delali model tudi iz voska in so po uporabljeni količini voska vedeli, koliko bodo rabili bronovine. Pri nalaganju tolšče napravi mojster obroč kalupa poljubno debelejši kot vrat, sploh da modelu obliko, kakršno naj bi imel zvon. Pri neprestanem vrtenju kalupa iz- lika vrhnjo plast tolšče z ostrim železom. Morebitne posebne okraske kot cvetlice in vitice tudi črke in številke vreze v to str- jeno tolščo, prav tako tik vratu znane »luknje«. Kalup se pokrije z več plastmi fino presejane in dobro premešane gline, ki tvorijo kalupni plašč. V toliko gotovo delo se vzame s kalupnice, izvleče se oblikovni les in nasadi na pokoncu postavljeno obliko klobuk, sestoječ iz vratu in zveze med zvo- novim trupom ter krono s šestimi koreni- nami. Tako, Z" ilovnim plaščem ogrnjeno in z železnimi obroči krog in krog opasano obliko šele nato pogreznejo v pripravljeno jamo in jo izžgo, da se stopi tolšča in iz- teče skoz dve v obliko vtolčeni odprtini. Tako se dobi potrebni votli prostor in litje se lahko začne. S stopljeno bronovino na- polnjena oblika se po prejšnji ohladitvi potegne iz jame in razbije, ko se docela ohladi. Končani zvon se dene zopet na ka- lupnico in izgladi s peščencem. To glajenje pa v večini primerov ni bilo tako učinko- vito, da bi odstranilo napake pri litju, nastale zaradi odkruškov iz plašča forme. Včasih je sploh izostalo in je površina takega zvona raskava. To je osnovni postopek ulivanja, ki se v svojem bistvu skozi stoletja ni mnogo predrugačil. Glavna sprememba je v tem, da rabijo sedaj namesto lesenega zidano jedro, ki ga zgrade kar v livni jami. Na jedro nadeti ilovici dado primerno obliko s pomočjo šablone, ki se vrti okoli osi. V začetku so bili vsaj v naših krajih zvonovi podolgovati. Pozneje se je večal premer v vencu, tako da je širokost dosegla in včasih celo presegla višino. Tudi velikost in teža zvonov sta s stoletji napredovali, zlasti od XIV. stoletja dalje, potem ko so že prej prešli od kovanja k uli van ju. Najstarejši zvonovi so brez napisov, po- zneje dobe kratke napise, nato pa vse daljše. Pogosto imajo ti napisi zgodovinsko in umetnostno-zgodovinsko vrednost. Na- vadno je v njih poleg kakega pobožnega reka naznačeno ime zvonarjevo, njegovo mojstrsko znamenje in letnica litja. Po- nekod pa manjka eno ali drugo. Napisi na starih zvonovih so vedno zgoraj pod klo- bukom, pozneje pa spodaj ob krilu. V začetku so uporabljali rimske začetnice (majuskule). Od XI. stoletja pa tudi že romanske, nato do konca XIV. stoletja got- ske začetnice. V XV. stoletju nad vlada jo gotske male črke (minuskule). Sredi XVI. stoletja so se oprijeli latinskih majuskul. Jezik napisov je bil v naših krajih v sploš- nem latinski, pozneje, zlasti v protestantski dobi, tudi nemški ali obojni. Z rekatoliza- cijo zmaga zopet latinščina. Prvi slovenski napis je verjetno šele na velikem zvonu v Crngrobu iz 1. 1807. Okraskov na zvo- novih v začetku ni bilo, pozneje pa jih je bilo vedno več in postajali so vedno večji. Večinoma so to podobe iz cerkvene mito- logije, odtisi medalj, kovancev, pečatov itd. V začetku je zvonar napise, okraske in podobe za vsak zvon posebej vrezal ali vpraskal v zvonovo obliko. Tedaj je bil zvonar obenem podobar in marsikdaj tudi resničen umetnik. Še pred iznajdbo tiska pa so začeli zvonarji uporabljati za besedilo na formah posebej izdelane premične črke, ki so jim služile še pri nadaljnjih litjih, tako so oni pravzaprav pravi iznajditelji premičnih črk. Tudi od prvotnih samostoj- nih podob in znamenj pri vsakem zvonu posebej so prešli k šablonam, tako da je ulivalni postopek postajal hitrejši, indi- vidualnost zvonarjevega dela pa vedno manjša. Razen menihov so od konca IX. stoletja uli vali zvonove tudi svetni livarji. Hodili so od kraja do kraja in prenašali s seboj svoje livarsko orodje. Napravljali so si začasne livarne v krajih, kjer so dobili naročila. Na ta način si lahko tolmačimo veliko prostornost ozemlja, kjer naletimo na izdelke posameznih zvonarjev, čeprav so 24 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA bile ceste v tistih časih skrajno slabe. Ven- dar imamo že v XVI. stoletju poleg pre- nosnih tudi stalne livarne. Z razcvetom mest v XIII. stoletju je postalo livarstvo cehovsko urejeno rokodelstvo. Razen zvo- nov so ulivali livarji tudi svečnike, kotle, pulte, večje možnarje za lekarne in proda- jalne ter manjše za gospodinjstva itd. Mož- narji so dobivali umetniške okraske še prej kot zvonovi, kjer je bojazen za zvoč- nost ovirala razvoj reliefov. Zelo zgodaj so se zvonarji lotili uli van ja topovskih cevi. Hladno topništvo, me- talne stroje, je poznal že stari vek. Bar- barski narodi v Evropi jih pri svojem pre- seljevanju, kot se zdi, niso uporabili. Pač pa so se ohranili v Orientu, od koder so spet prišli v Evropo. V XIV. in deloma v XV. stol. se mešano uporablja staro, meha- nično topništvo in nove »ognjene cevi«. Smodnik so uporabljali že 1. 1230 za rakete, šele stoletje pozneje pa za topovske cevi, ki so bile v začetku iz lesa, prevlečenega s pločevino, in okovane z železnimi obroči. V zadnji tretjini XIV. stoletja so topove že splošno uporabljali; na mesto lesa je sto- pilo kovano železo. V XV. stol. se pojavi kot topovina poleg brona tudi železo, vendar so livarji brona v spretnosti daleč preka- šali livarje železa. Od konca XV. stoletja so zvonolivarji obrtoma izdelovali topovske cevi. Zato imajo številni mojstri v svojih grbih poleg podobe zvona tudi prekrižane topovske cevi in se imenujejo »livarji topov in zvonov«. Površino topov so še bolj kot zvonove krasili z raznimi plastikami, ki so večkrat prave umetnine. Profilna podkre- pitev je topu prej koristila kot škodila. LIVARJI V LJUBLJANI Ozemlje, ki je bilo pozneje delovno področje ljubljanskih livarjev, so prvotno zalagali z zvonarskimi izdelki znani in neznani livarji z benečanskega ozemlja pa tudi z nemškega severa, pozneje nastopajo Se Furiant in Goričani. Nasprotno opažamo, • da posegajo kmalu tudi ljubljanski livarji j daleč na tuje področje. Vse to se da naj- ; bolje razvideti, če predstavimo, da so vsi ti j livarji bili več ali manj potujoči zvonarji. ¦ Namen te razprave ni, da bi se pečala v, prvi vrsti z zvonovi, ki so stoletja peli po j slovenski deželi. To delo so opravili več ; ali manj popolno že drugi.' Pričujoči spis ] se tako bavi predvsem z ljudani, z mojstri, ki : so izdelovali te zvonove, z livarji, ki so iz ^ brona ulivali zvonove, topove in druge iz- ' delke in so bili iz Ljubljane ali pa so imeli tu svoje delavnice. Ta stran je manj obde-1 lana, zlasti tudi zato, ker raziskovalcem niso i bili dostopni arhivski viri^ in je šlo pisate-j Ijem v prvi vrsti za registracijo in opis izdelkov z umetnostno-zgodovinskega vi- dika. Ta razprava pa naj predoči, kolikor ¦ se to da, žitje in bitje njihovih ustvarjal-' cev in oblikovalcev, naj bo eden izmed i stavbnih kamnov velike delavnice ljub- j Ijanske obrti in industrije vseh strok. j Zanimivo je, da je bil na slovenskem jezi- I kovnem ozemlju naziv »zvonar« star do-; mači izraz. Za kajkavsko Hrvatsko imamo; naziv »zvonar« izpričan že za XV. stoletje. Iz latinskih zapiskov poznamo prva dva ; zagrebška zvonarja, očeta in sina, ki sta ; se oba pisala Jurij Miketič (»cum provido ; viro Georgie campanatore filio Georgii filii j Mykethych de Gordwoa habitatore diete | civitatis«).' \ V zapiskih se sin navaja med leti 1435 ^ do 1445.* Sledil jima je »campanator Tho- ; ma«,' ki se imenuje 1. 1446.^ Naslednji zvo- nar, ki je deloval v Zagrebu med leti 1458 in 1487, pa ima tudi priimek Zvonar, je ^ Elija Zvonar, livar zvonov, zagrebški me- ščan, sin Benediktov iz Požege (Hya — tudi ; Elyas = zwonar, campanarum fusor, filius ¦ Benedicti de Posega).'' Do 1. 1480 se ime-; nujejo v istih virih še trije drugi »campa-i natores« v Zagrebu, »fusor campanarum« pa] je nazvan samo Elija Zvonar. Med leti 1480 i in 1525 se imenuje Nikolaj Zvonar (Nico- \ laus Zwonar, včasih samo Nicolaus campa- | nator), ki je bil mestni svetnik (consilia- ] Slika 1. Napis mojstra Jurija Ljubljanskega na zvonu iz 1. 1467 v Trstu (reprod. iz Guirs I, 186) 25 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO rius) in zaipriseženec (juratus).^ Lep primer, kako se je naziv rokodelstva prijel kot pri- imek. Zvonovi brez napisa. Kot najstarejši zvo- novi se na splošno štejejo tisti brez napisa in brez slehernih okraskov. Seveda pozna tudi to prav^ilo izjeme in sicer celo vrsto. Zato naj navedemo tukaj zaradi boljše po- polnosti slike samo nekaj zvonov brez na- pisa, ki o njih poroča zvonarska literatura Slovenije: majhen zvon v Slepščeku pri Mokronogu, podolgovat zvon v Tržišču pri Mokronogu, podolgovat zvon v Gor. Mokro- nogu pri Trebelnem, v Brusnicah pri No- vem mestu, v Globokem dolu pri Mirni peči. Na Brišah pri Kolovratu (okraj Tr- bovlje)' ter poldrugo ped dolg, podolgovat navček v Zajčji vasi pri Kočevju.'" Dalje zvon brez okraskov in slabe oblike iz XIV. stoletja v Cepiču v Istri, ki nosijo samo mojstrski znak. Zvon v Cepiču je tehtal 35 kg in meril v premeru 36 ter v višino 39 cm." Menda so vsi ostali znani zvonovi brez napisa od benečanskih mojstrov. Njihovo nahajališče je večinoma v Istri in ni razviden kakršen koli vpliv iz Ljubljane. Precej popoln seznam zvonov brez imena zvonarja ali tudi brez slehernega napisa je sestavil svoj- čas J. Šašelj, pozneje pa Gnirs v svojih navedenih delih. Teh zvonov večinoma ni več. Pobrala jih je prva svetovna vojna. Kar je še ostalo, je utonilo skoro vse v viharju polpreteklih dni. Veliko so zakri- vili med drugimi tudi odgovorni cerkveni in necerkveni predstavniki zadnjih stoletij, ki niso pokazali skoro nič potrebnega razumevanja za zgodovinski in umetnostni pomen starih zvonov, ampak so hiteli pre- tapljati stare, 'sicer majhne in lahke, toda mnogokrat lepe ali vsaj značilne zvonove v velike in težke. V Ljubljani sta dve nedvomno ugotov- ljeni bronolivarni. Prva je obratovala vse do leta 1784 na Karlovški cesti, kjer je stala tako imenovana »Wasserjeva kasarna« (po lončarju Francu Wasserju v letih 1815 do 1832), sedaj hišna št. 13. Drugo, kasnejšo delavnico je šele 1723 ustanovil zvonar Luka Dimec na prostoru poznejše Samas- sove zvonolivarne na Karlovški cesti št. 1. Toda vse kaže, da to nista najstarejši livarni v Ljubljani, marveč da je bila prvotna livarna znotraj mestnega ob- zidja in sicer po vsej priliki na Rebri, zadaj za današnjo hišo št. 17 na Starem trgu. Tam je v mestni davčni knjigi za 1. 1601—03 zabeležen z obrtnim davkom zvonar Elija Somrak, v istih letih pa je v isti davčni knjigi naveden še drug zvonar, Jožef Rotar, za katerega vemo nepobitno, da je imel obratovališče na Karlovški cesti (danes št. 13). Drugič je gotovo, kot bomo videli, da so bili ljubljanski livarji zvonov v XVI. stoletju hkrati tudi livarji topov, ker bi bilo za tisto dobo, ko turška nevar- nost še ni minila, pač nepremišljeno ulivati topove izven mestnega obzidja. Kdaj je bila livarna na Rebri ustanov- ljena, o tem se da le domnevati. V začetku XVI. stoletja je že delovala, verjetno pa že prej, vsaj tedaj, ko naletimo na prve livarje v naših krajih, za katere se z goto- vostjo ve, da so bili iz Ljubljane. To pa je bilo sredi XV. stoletja, podobno kot v Zagrebu. I. Šašelj navaja v svojem seznamu kranj- skih zvonarjev (Carn., 230) kot prvega po imenu znanega ljubljanskega livarja Niko- laja Vivencija, sina Nikolaja. Še v Zgo- dovinskem zl3orniku 1. 1889 (št. 6) pa si je sam bil na negotovem, ali je VIVENCIUS NICOLA »lil v Ljubljani ali kje drugje, kajti na nobenem (njegovih zvonov) ni ime- novan kraj«. Gnirs meni, da Vivencija ni prištevati med ljubljanske livarje, že za- radi prostranosti ozemlja ne, na katerem naletimo na njegove zvonove: od Hollenegga na Štajerskem pa do Dobrinja na otoku Krku in do Zadra v Dalmaciji. Deloval je v letih 1328~1355.'2 Vivencij je ulival 1328 zvonove skupaj z mojstrom Belom;" kot zv^onar'* je znan 1338 tudi Vivencijev sin. Vivencijevi kakor Be- lovi zvonovi so podolgovati brez podob in okraskov, s pogosto lepo izdelanimi napisi v gotskih majuskulah. Za naslednje tri zvonarje, katerih imena so Šašljevi informatorji čitali »ANMO- NIVS« (1382), Mihael (Micael, 1383) in Bar- tholomaeus (1387), pravi pisatelj sam, da se ne da določiti, so li lili v Ljubljani ali ne. Nekaj njihovih zvonov se je pač našlo na Kranjskem. AnMonius bo vsekakor pra- vilno čitano AnTonius. Ta je bil član stare beneške družine zvonarjev. Svojo delav- nico je imel v Benetkah med leti 1382 in 1432*5 je zvonove izvažal ali pa jih hodil lit tudi v naše kraje. Micael je ulival v letih 1382—1385. Od njega so bili ohranjeni do prve svetovne vojne zvonovi: v Bol juncu pri Dolini, okraj Koper (t. 81 kg, pr. 457, v. 74 cm)"' iz 1. 1382; brez letnice v Korniču na otoku Krku (t. 35 kg, pr. 35,5, v 55cm)'^ ter še eden, ki ga navaja Šašelj (Zg. zb. 1889, 6) iz leta 1383 brez navedbe kraja. Mogoče je imel Mihael svoj sedež kje na Kranjskem ali na Primorskem, kakor do- 26 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA mneva Gnirs. Njegovi zvonovi so podolgo- vati brez okraskov. Tudi glede JERNEJA (Bartolomaeus) se ne da ugotoviti kraj, kjer je ulival zvonove. Jurij Ljubljanski (1467—1468). Prvi za- nesljivo ljubljanski zvonar je bil Jurij Ljubljanski (Georgius de Laibaco). Od njega je ohranjen samo zvon iz 1. 1467 v zvoniku cerkve sv. Justa v Trstu (pr. 131 cm, v. 154 cm), kjer je v napisu z got- skimi minuskulami označen ljubljanski li- var: »completum est hoc opus per manus georii de laibaco. 1467«.'^ Po tem napisu smemo soditi, da je bil zvonar Jurij pač iz Ljubljane, zvon pa je najbrž ulil kar na mestu v Trstu. Sašelj navaja še en enak napis iz 1. 1468, ki mu ga je poslal A. Samassa brez sle- hernih drugih navedb.'' Gnirs navaja še nekaj zvonov, ki so po njihovih posebnostih sodeč morda le delo Jurija Ljubljanskega, in sicer: dva zvona v Starem trgu pri Ložu, zvon na Petelincu pri Preski, na Sladki gori (Šmarje pri Jelšah), v Dednem dolu pri Višnji gori in v Ortneku.^" Matej Ljubljanski (Mateas de Labaco). Drugi po imenu znani ljubljanski zvonar je Matej Ljubljanski, ki ga Sašelj in Gnirs sploh ne navajata, a nam je Kukuljević^' ohranil njegovo ime. V Ozlju pri Karlovcu je bil v njegovem času (1891) zvon, ki je bil baje tjakaj prenesen iz Modruša in imel napis v latinskih majuskulah: IHS * MARIA * MAGISTER * MATEAS * DE * LABACO * ME * FECIT Nato je upodobljena papeška tiara z dvema navzkrižnima ključema in letnica 1491. To je vse, kar vemo o tem zvonarju. Frančišek iz Padove (Franciscus Patavi- nus). Sašelj ga šteje med zunanje zvonarje, Gnirs^^ pa med ljubljanske po krajih, kjer so imeli njegove zvonove. Iz 1. 1529 je bil njegov zvon v župni cerkvi v Polhovem Gradcu (t. 163 kg, pr. 65, v. 81 cm), iz 1. 1530 četrti zvon na Bregu (Šmartin pri Kranju). Pod napisom v gotskih minuskulah je majhna okrogla podoba, predstavljajoča trii kralje, ki neso darove.^' Iz 1. 1534 je romar- i ski zvon na blejskem otoku (t. ok. 150 kg, i pr. 66, v. 56 cm). Zvon ima dve pobožni ! podobi, dolgi po 6 cm in po 4 cm široki, ter i na obeh straneh svečnik s svečama in z I okraski.2* Vsi napisi na teh zvonovih so v j gotskih minuskulah: '. •i" opus francisci patavini mcccccxxxvll "i" \ Napis na romarskem zvonu na blejskem | otoku. Lavtižar, Radolica str. 68. i Blaž Zingiesser. Točiiejše pismene, arhiv- ske podatke imamo šele o naslednjem ljubljanskem livarju, ki je bil doslej j popolnoma neznan. Nimamo sicer nepo- ¦ srednih dokazov, da je Blaž Zingiesser ¦ poleg topov ulival tudi zvonove, smemo pa tako sklepati po tem, da je njegov nasled- ; nik dokazano ulival oboje. Prvi zapisek o j Blažu Zingiesserju je v ljubljanskem mest-j nem sejnem zapisniku iz 1. 1537. V uvod- , nem seznamu zunanjih svetnikov, ki so bili ' izvoljeni 25. julija 1536, je naveden »Blasy ; Zingiesser« na predzadnjem mestu druge ; polovice^' 24-nikov, ki naj bi se prvič ude- \ ležili seje v petek 11. avgusta. Po tem vrst- ! nem redu moremo sklepati, da je bil to = leto verjetno prvič izvoljen v zunanji svet. i Vseh 37 svetnikov z županom in sodnikom • vred je zapisano z imenom in priimkom, j torej je tudi Zingiesser priimek, ne pa. poklic, čeprav je bil ta Zingiesser res kosi-j trar (Zinngiesser), kar izziva domnevo, daj je ta umetnost bila v družini že stara, naj-t manj pa od tedaj, ko so se priimki ustalili, i Na Jakobovo 1537 je bil ponovno izvoljen v zunanji svet in se je povzpel za tri mesta više v seznamu druge polovice zunanjih i svetnikov. I Tretji zapisek o njem je še iz istega leta, ko ga je mestni svet poslal z »mestne' pravde« v petek 9. marca 1537 skupaj z ; Gregorjem Sorcem^^ k ženi Janeza Schöna ^ vprašat, ali privoli v prodajo njune hiše, ; ki je stala »na Starem trgu med Gregorjem ' Tribavšičem (tribauschitz) in mestnim zi- \ dom proti vratom, segajoče gor v hrib« (da- ¦ nes Florijanska ul. 39).2' , Slika 2. Mojsfrbki napis livarja Lenarta (reprod. iz Gnirs I, 41) 27 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Dalje čitamo o njem v sejnem zapisniku od sobote 11. avgusta istega leta, ko je Apo- lonija, vdova po me.ščanu Lenartu Wodenu- Slatinšku. tedaj žena trgovca in mestnega sodnika Mihaela Tišlerja,^^ prosila mestni svet, da bi smel pred mestnim sodiščem v Celju zastopati njene zahteve do zapuščine umrlega celjskega meščana Benedikta Zin- giesserja tukajšnji meščan Blaž Zingiesser.^' Ker njen mož temu ni ugovarjal, je bilo Blažu izdano sodno pooblastilo (ein gericht Zeug vbergab brieff). Zdi se verjetno, da sta bila ljubljanski in celjski Zingiesser najbližja sorodnika — morda brata — in Polona Tišler verjetno njuna sestra. Odpira se tudi vprašanje, če ni imelo Celje že v za- četku XVI. stoletja svojega livarja — kosi- trarja (Sašelj pozna v svojem seznamu zvo- narjev kot prvega v Celju šele Nikolaja Urbana Boseta v letih 1669 do 1689). Prvi dokaz, da je bil Blaž Zingiesser res livar, imamo v sodnem zapisniku z dne 28. jan. 1541. Tedaj ga je tožil veletrgovec in bivši župan Janez Weilhammerda mu je dolžan za tri dobave bakra (an dreyen Posten Khuplier), ki jih je prejel od nje- govih uslužbencev, 13 dukatov in 24 kraj- carjev. Po posredovanju sodišča sta se stranki poravnali na polovično vsoto. L. 1541 Blaž Zingiesser ni bil v mestnem zastopu. Umrl je najbrž 1. 1543, ker se 28. marca 1544 že imenuje rajnki." Hišo je imel na današnjem Starem trgu št. 8 zraven hiše Roti j e Stangl, v novo poročene z An- drejem Remerjem.'- Lenart Giesser (1544 do pribl. 1571). Bla- ževa vdova Uršula se je poročila z mladim kositrarjem Lenartom Giesserjem. V petek 3. oktobra 1544 se med štirimi požarnimi nadzorniki (Feur beschauer) na Starem trgu navaja »mladi kositrar« (der Jung Zingies- ser), v petek 6. marca 1545 je med novo sprejetimi meščani tudi že Leonhart Gies- ser. Meščanov sin ni bil, ker sta taka dva: Janez Ruedolf in Gašper Slatenšek, nave- dena posebej. Njegova priletna žena je že leto prej, 50. novembra 1. 1544, napravila oporoko. V drugi točki določa, da se naj iz vsega njenega premoženja najprej poplačajo vsi dolgovi, ki sta jih napravila skupaj s prvim možem Blažem Zingiesserjem. Izvzeto pa je orodje in kar spada k rokodelstvu. Tretja točka oporoke pravi: »Mojo hišo, stoječo med hišami rajnkih Gregorja Stangla in Volbenka Mara, ki v njej sedaj stanujemo, in sva jo gori ome- njeni moj prejšnji mož in jaz pridobila s svojim marljivim delom pošteno in z muko, kakor je vsakomur znano, naj dobri, pošteni in v zadevah izvedeni ljudje oce- nijo, kakor je prav in se spodobi.« Ko bo to storjeno, naj se izroči najbližjim dedi- čem in sorodnikom njenega prvega moža 10 renskih gld, »ker sva to hišo, kot rečeno, skupno zadobila«. Preostala vsota od oce- njene hiše naj se razdeli na dve polovici. Od ene naj se poplačajo dolgovi, če drugo njeno imetje za to ne bi zadostovalo. Kar bi od te prve polovice še ostalo, zapušča svojim najbližjim dedičem in sorodni- kom. Orodje z vsem, kar spada zra- ven, ter polovico hiše in ostale svoje za- puščine voli »iz priznanja ljubezni in zve- stobe ter po ženitnem dogovoru« svojemu drugemu možu, ki naj mu po izpolnitvi vseh obveznosti ostane hiša, da bo lahko v njej stanoval. Oporoko je spisal mestni pisar Vincenc Primož Stružnik, priče pa so bili notranji svetnik Boštjan Roringer ter me- ščana Andrej Gnedic in Vid Schuester, ki so vsi pritisnili svoje pečate nanjo. Pod- pisal pa se je razen pisarja samo Roringer, ker ostala dva nista bila pismena." Iz pred- njega izhaja, da Blaž Zingiesser livarne ni priženil s kako vdovo, kot se je velikokrat dogajalo, marveč je le bil Uršulin prvi mož. Ker ne navaja glede orodja in delavnice, da sta tudi to pridobila skupaj z možem, kakor to pravi glede hiše, bi se morda smelo sklepati, da je obrt podedovala po očetu, ki je že prej bil kositrar v Ljub- ljani. Vprašanje ostane odprto. Hiša, o ka- teri je tu govor, je bila prednica današnje št. 8 na Starem trgu.'^ Uršula je kmalu po poroki umrla, vse- kakor že v prvi polovici leta 1545. 28. avgu- sta 1545 se je oglasila njena sestra vdova Marjeta Perger, jermenarka, češ da je Uršula pozabila na svoje najbližje sorod- nike, posebej kar se tiče vrednosti 'prodajalne orodja in kar je bilo ulitega«," Lenart Giesser je ugovarjal, da tožnica nima kaj zahtevati po svojem očetu in da je prejela že vse, kar ji je pritikalo. Med- tem se je Marjeta poročila z jermenarjem Andrejem Curadejem in nadaljevala prav- do proti oporoki, enako tudi Zingiesserjevi otroci. Marjeta je trdila celo, da je Uršula napravila tako oporoko iz strahu in da je testament za to neveljaven. Vendar je mestno sodišče 18. marca 1547 priznalo pol- noveljavnost oporoke, ker je bila narejena v prisotnosti poštenih ljudi in jo je po zapustničinih navodilih sestavil zapriseženi mestni pisar."" Marjeta Curadejeva se je pritožila na vicedoma. Končno je bil ves spor rešen v začetku 1. 1549,'^ tako da je 28 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA V celoti prodrl Giesser, ki mu je ostala delavnica, orodje in hiša. Marjeti so pri- znali le srebrno kupo (Mayelle Pecherlen) in nekaj kodral (horreisen). Lenart Giesser se je udejstvoval kot livar zvonov in topov, pozneje je bil tudi mestni orožarnar. Kot najstarejši njegov zvon se navaja zvon iz leta 1545 na Šenčurskem hribu pri Tržišču blizu Mo- kronoga z napisom: »Lienhart . ' . gie- ser . ¦ . zv . ' . Laibach . ' . hat . ' . mich . ' . goesen . ' . 1545.'^ Naslednji je iz leta 1546. Samo prepis napisa je poslal zvonar Samassa Šašlju: »Leinhart giesser "i" hat^" mich i< DEM * HERN * 1 * 5 * LIL« Prej bi rekel, da je ta zvonec delo belja- škega zvonarja Jeronima Rogerja, ker ni na nobenem znanem Lenartovem zvonu no- benega reka. Iz leta 1553 je bil podolgasti srednji zvon v stolpu ljubljanskega gradu nad čuvajevim stanovanjem. Premer je imel ob krilu 59 cm (po Gnirsu II, 37 samo 39'5) in je tehtal okoli 690 kg. Imel je napis v latinskih majuskulah: »LIENHART * GIESSER * HAT * MICH * GOSEN * ZV * LAIBACH * 1553.« Na sredi klobuka je bil grb ljubljanskega mesta (brez zmaja). »V spomin, da je Turek zastonj oblegal Ljubljano,'** je nekdaj pel ta zvon vsak dan zjutraj ob sedmih. Požar- ni čuvaj je pa kazal Ljubljančanom, da ne spi ponoči, s tem, da je ponavljal nanj po toliko udarcev, kolikor jih je odbila ura na veliki zvon.«*' Iz leta 1554 je podolgovat zvon (pr. 40, v. 50 cm) iz Cerovca pri Šmi- helu, težak 40 kg, ki ima na vratu 3 cm širok rob z napisom: * LIENHART GlESER ZU LA WAG HAT MICH GOSEN. M * 5 * 54 * lAR. Ta zvon in še en zvon Frančiška Bene- čana (Franciscus de Venetiis), iz srede XV. stoletja je kupil Spomeniški urad od žup- nišča pri Sv. Petru v Ljubljani za 6420 K, ker bi ju sicer prelili pri obnovitvi zvonov; bila sta namreč oba ubita.** Iz leta 1558 sta srednji in mali zvon na Kupljeniku pri Bohinjski Beli. Vsak je imel napis: * LIENHART * GIESSER * HAT * MICH « GOSSEN * * ZU * LAIBACH * NACH * CHRISTI * UNSSERS * HERN * GEPURT * DA * MAN * ZELDT * IN * 1558 * JARS *. Podobe tudi ta zvona nimata nobene.*'' Lenart Giesser se kot drugi ljubljanski livarji ni omejeval na ožjo Kranjsko. V hrvaško Krajino, ki je bila pod vojno upravo Kranjske, je prodrla tudi ljubljan- ska obrt. Med zvonovi, ki so bili v prvi svetovni vojni zaradi umetniške ali zgodo- vinske vrednosti izvzeti od oddaje v vojne namene, je tudi 20 kg težak zvon, ki ga je leta 1558 ulil Lenart Giesser za kapelo sv. Trojice v Goljaku, župnija Draganić- Šipak pri Karlovcu.*^ Žrtev prve svetovne vojne je postal 76 kg težak zvon (pr. 50'5, v. 58 cm) iz leta 1559, ki je visel v zvoniku na Otoku pri Starem trgu (Lož). Na vratu je imel napis: *t MDL1X * VERBVM * DOMINI * * MANET * IN * ETERNVM. 29 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Razen preprostega dvojnega obroča v podstavku je bil zvon brez okrasa. Drugi napis izpolnjuje spodnji rob krila: « LIENHART * GIESSER * VON * LAIBACH * HAT * MICH * GOSSEN * 1559 * AVS * DEM * FEVER * BIN * ICH * GEFLOSSEN. Kukuljevićev Slovnik umjetnikah Jugo- slavenskih omenja njegov zvon v Celju iz leia 1564. Zvonarjevo ime piše Leonhard Giessner.*' Morda sta bila tudi ta dva zvona ulita izven Ljubljane, na mestu naročila. Vse- kakor je Lenart Giesser bil tudi potujoč zvonar kakor mnogi drugi. V Ljubljani je imel svojo delavnico, verjetno na Rebri, kot bomo še videli pri njegovih naslednikih. Njegovi zvonovi so še brez okraskov in v začetku samo z enim napisom, ki navaja mojstrovo ime in letnico in sicer v nem- ščini. Do njega so bili napisi večinoma v latinskem jeziku. Protestantizem je latin- ščino zavrgel. Kvečjemu je pustil v tem jeziku kak biblijski rek. Lenarta Giesserja imenujejo zapisniki dosledno kositrarja (Zingiesser). Že iz kratkega zapisnika seje v petek 12. junija 1545 (fol. 114) je razvidno, da je bil zaposlen za mesto z raznimi deli v kositru (Allerley Zin Arbeitten ...). Predvsem je ulival to- pove. Na seji mestnega sveta dne 8. julija 1545, ki je bila popoldne pri novo izvolje- nemu županu Vidu Kislu, se je sklenilo naročiti kositrarskemu mojstru Lenartu Giesserju (dem maister Lienhart Giesser Zingiesser), da .ulije 10 topov (Stugkh ge- schitz giessen vnd machen solle), in sicer štiri po 6 centov, štiri po 4 in dva po 3 cente. Za plačilo se mu da od centa 3 fiorine. Na seji v ponedeljek 1. avgusta 1547 je sklenil mestni svet popustiti kositrarju od centa bakra 5 funtov, ki so »šli v ogenj« (so Ins feuer gangen). Od centa se mu plačajo trije renski goldinarji. V torek 23. avgusta 1547 (fol. 34) so »obračunali s kositrarjem in sklenili dati iz preostalih 10 centov bakra napraviti 6 majhnih topičev (Stugeln). Na neki dvorni veci (Hofthaiding) 1548 v Ljub- ljani se je obravnavala tožba ljubljanskega meščana Andreja Ostrerja (prav.: Estrerja) proti baronu Antonu Thurnu. Ta je tedaj, ko je bil upravitelj deželnega glavarstva, naročil po svojem služabniku Fr. Waagu 3 cente hrvaškega bakra za ulitje topov v navzočnosti Lenarta Giesserja. Ti trije centi bakra so stali 27 fl in so bili po naročilu barona Thurna izročeni Lenartu Giesserju, ljubljanskemu meščanu in livar- ju topov."* Sedaj pa Thurn noče poravnati dolga. — Kako se je stvar iztekla, ni za- pisano." 25. julija 1548 je bil Lenart Giesser iz- voljen v občino (gmajno); 25. julija 1550 je prišel tudi v zunanji svet, iz katerega je izpadel 25. julija 1551. V tem času je imel afero, ki so jo obravnavali na mestni seji v petek 5. junija 1551 (fol. 61). Upravitelj mestnega sodišča Blaž Salittinger ga je namreč obtožil, da mu ni hotel izročiti svo- jega pomočnika Vahna (? den Wackhen seinen gesellen), ki ga je hotela deželna in mestna gosposka izgnati,'^ kljub kazni 20 mark šilingov. Zato mora iti v stolp pri špitalu" in ne sme dol, dokler ne položi denarja pri sodišču. Dalje je »njegov po- močnik po imenu Adam (torej že drugi) izpustil iz njegove hiše'* čez Ljubljanico na Novi trg raketo (ain Rockhetta), ki je goreča padla na leseno streho hiše rajnkega Primoža Zimermana. Ko je vdova to zagle- dala, jo je prinesla še gorečo na sodišče. Giesser pa je tega pomočnika zatajil in ga poslal v Udmat ter ga tam odpravil. Kaj se je dalje zgodilo, ni zapisano. Vse- kakor se je Lenart Giesser udeležil že pri- hodnje mestne seje v petek 12. junija, torej čez en teden. Naslednje leto, 1552,'' je tožil vitez Jakob v. Raunach, ki je imel v zastavi Prem in bil glavar na Reki, po svojem prokuratorju Aleksu Lassarinu Lenarta Giesserja, kosi- trarja in meščana v Ljubljani, in Andreja Sicherla kot poroka za 779 gld, ki jih je Raunachu dolgoval pobegli Danijel Flieger. Tudi izid te tožbe ni zapisan. V petek, 29. julija 1552, je ukazal mestni svet, da »mora v bodoče kositrar ob sejmih prodajati svoje izdelke iz kositra (Zinassach) doli na Sejmskem trgu in ne več pred svojo hišo«. Giesser s svojimi izdelki, kot smo že videli, ni zalagal samo Ljubljane. Ne bo menda pomote, če pripišemo njemu topove, ki jih je od leta 1545 dalje pošiljala Ljub- ljana Zagrebu in verjetno tudi drugam na turško mejo. Tako je izdal kralj Ferdinad 25. januarja 1545 iz Prage ukaz kranjskemu vicedomu, da mora poslati zagrebškemu kapitlju za obrambo pred Turki 6 centov smodnika in 4 cente svinca iz ljubljanske cesarske orožarne,"" dalje je prišel 19. av- gusta 1557 ter 18. julija 1563 z Dunaja ukaz cesarski orožarni v Ljubljani, da mora za- lagati Zagreb z orožjem in strelivom.''^ Tako je bilo tudi pozneje, n. pr. leta 1600.'^ 50 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA Leta 1545 je pripeljal Lovrenc Vrtorepec (Werthorepecz) v Zagreb smodnik iz Ljub- ljane," v isredo 6. julija 1547 je poslal zagrebški mestni blagajnik v Ljubljano 55 florinov za topove (»pro bombardis«),^" v četrtek 28. julija 1547 so prejeli spla- varji, ki so pripeljali 5 topov za mesto Zagreb iz Ljubljane, iz zagrebške občinske blagajne U florinov 41 den 1 b (»feria quinta post festum sancte Anne nautis flozzar, qui quinque bombardas commu- nitatis adduxerum ex Labaco). Posebej so »flosarji« prejeli za napitnino 4 denar- je.^' 29. avgusta 1547 so dobili 40 denarjev tesarji, ki so napravili vozove za top, pri- peljan iz Ljubljane (»In festo Decolacio- nis sancii Joannis Baptiste ... carpentariis qui currus sub bombardam ex Labaco ad- ductam disposuerunt).^- Dalje je bilo iz- plačano 16. oktobra 1547 Frančišku Mo- skonu, ki je posredoval za zagrebško mesto naročilo topov v Ljubljani, 27 fl 16 denar- jev 1 b (»item in festo sancii Galli abbatis Francisco Mwskoni, qui fideiussor fuit La- baci pro bombardis«). Že leta 1545 vozi Lovrenc Vrtorepec smodnik iz cesarske orožarne v Ljubljani Zagrebu v pomoč." L. 1547 je šlo za 5 topov (bombarde), ki so bili uliti v Ljubljani in prepeljani v Za- greb, 370 flor.inov.'"' 29. avgusta 1548 so prejeli tesarji, ki so postavili voz pod top, pripeljan iz Ljubljane, 40 denarjev.*"' Dne 16. marca 1553 je izdal zagrebški mestni blagajnik kovaču Martinu in nekim Kranj- cem za oglje, porabljeno pri razbitju in prelitju velikega mestnega topa, 5 fl 73 d 1 b (»pro concremacione carbonum circa fraccionem magne bombarde ciuitatis iuxta mandatum sacre regie maiestatis frangi commissam necessariis«).*"^ 25. marca istega leta so dobili kovač Martin in še neki nem- ški kovači, njegovi tovariši, za razbitje velikega topa (fraccione iamfate magne bombarde ciuitatis) po pogodbi 8 fl. Dne 12. aprila istega leta je kupil mestni bla- gajnik zagrebški 4 sode, v katerih so po- slali baker od razbitega velikega topa v Brežice (4 tunelle, in quibus cuprum diete magne bombarde fracte ad Bresecz missum est empie sunt den 42, b 2).*"^ Istega dne je prejel Lovrenc Vrtorepec, ki je bil poslan s prevozniki tega bakra (cum conditoribus dieti cupri fracte bombarde), za »expensas« (stroške) 50 denarjev.^ Žeblje in gradbeni les so dovažali iz Ljubljane neki Boštjan Plevnik in Janez Krstnik Sovan (Baptista Sowan).*' V torek, 13. februarja 1554 (feria lercia dominice Inuocavit), so pripeljali brodarji iz Ljubljane 2 težki »bombardi« in prejeli napitnine (bibalia) 2 florina, isti dan je izplačal zagrebški mestni blagajnik topniškemu mojstru (magistro bombardio), ki je s temi topovi prišel v Zagreb, po na- logu mestnih očetov 4 fiorine."" Morda je bil to sam Lenart Giesser. Iz Ljubljane je dalje Zagreb nabavil 24. avgusta 1555 veliko vrv za vlačenje topov (magnani vnam funem campaneam simulcum cuprea chyga... ad trahendas bombardas)^' za 22 gld, svinec iu topovske krogle,^2 12. marca 1556 štiri velike železne verige za dvižne mostove za 22 florinov.'^' Ljubljanski meščan Mihael Frankovič je (n. pr. leta 1557) dobavljal iz Ljubljane Zagrebu pločevino (ferri stamium pleh dieti) itd. Ko je leta 1736 popisoval cesarski nad- zornik iz Karlovca obrambne naprave v Novem mestu, je tam našel med drugim dva Giesserjeva topa iz leta 1550 in 1571. Eden je imel napis: »Ferdinandus D. Gr., R. H. et B. me fieri fecit. Leonhard Gues- ser hat mich gössen zu Laibach anno D. MDL«, drugi pa: »Carolus Dei Gratia archidux Austriae me fieri jussit. Leon- hart Guesser hat mich gössen zu Laibach MDLXX.^' L. 1897 je daroval tedanji turški sultan nemškemu cesarju 9 starih topov. Eden od teh je bil Giesserjev z napisom: »Lienhart Giesser hat mich gössen zu Laibach — Ferdinandus Dei Gratia Romanorum Un- gariae et Bohemiae Rex«.''^ Slika 3. Znak livarja Nikolaja Boseta (reprod. iz Gnirs I, 152) 31 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Kot strokovnjak za orožje je postal Lenart tudi mestni orožarnar (Zeugwart). Kdaj je dobil službo, ni mogoče ugo- toviti, ker ananjkajo mestni sejni za- pisniki med leti 1553 in 1567. Dne 7. sep- tembra 1568'''' pa se je v sporu Marjete, vdove po Antonu Scheittu, tedaj žene go- stilničarja, bivšega in bodočega mestnega sodnika in bodočega višjega rudarskega sodnika Feliksa Tolhopfa"^ z drugimi Šaj- tovimi dediči navaja »Lienhard Giesser Zeugwardt«. Da je tudi kot orožarnar še izvrševal svoj livarski poklic, kažejo še tile zapiski: Z mestne seje v petek, 9. junija 1570 (fol. 81): »Lenart Giesser, orožarnar, je danes sporočil, da se ne bo brigal dalje za ribnik (Iheicht) pred Pisanimi vrati. Tudi hoče plačati baker z ulitjem nekaj topičev (Stugkhl), naj malo potrpe z njim.« Z mestne seje v petek, 20. aprila 1571, (fol. 93): »Mestni sodnik naj naloži orožarnarju, da pospeši izdelavo topov (das Geschütz furderlich Zumachen) in s tem končno že poravna ostanek svojega dolga slavnemu mestu.« S seje v ponedeljek, 21. maja 1571, (fol. 106) pa: »Sporočiti orožarnarju, naj napravi račun in pride prihodnji torek, da se bo vendar že obračunalo z njim.« To je zadnji zapisek o Lenartu Giesser ju' v ohranjenih mestnih sejnih knjigah. Ver- jetno je kmalu potem že precej prileten umrl. Kakor velika večina ljubljanskih me- ščanov je pač tudi naš livar bil protestant. Vsekakor je to ugotovljeno za njegovo ma- ter, ki je za več let preživela svojega sina. 31. januarja 1579 je pokopal predikant Spindler na pokopališču pri Sv. Petru »staro orožarnarico Marjeto, mater rajnkega oro- žarnarja Lenarta Giesserja«, staro okoli 100 let.''' Glede Giesserjeve narodnosti je težko kaj reči. Priimek, ki kot priimek njegovega prednika Zingiesserja pomeni poklic, rokodelstvo, za katero ni bilo usta- ljenega domačega izraza, bi povedal kveč- jemu, da sta bila oba iz starih livarskih družin, ki sta bili prav tako lahko slovenske kakor nemške krvi. Martin Edlman (1572? — ok. 1599). Le- nartu Giesserju je sledil v obrti in v last- ništvu hiše na Starem trgu (danes št. 8) Martin Edlman. Edlmani so bivali v Ljub- ljani vsaj že v prvi polovici XVI. stoletja. Tako je dobil v petek, 9. marca 1548,^" me- ščansko pravico tudi Andrej Edlman, sin ljubljanskega meščana. Andrej je umrl verjetno 1. 1569. V sodnih zapisnikih se ome- nja pet njegovih otrok, po imenu pa samo hči Helena.S' Z eno izmed hčera se je menda poročil Krištof Kos, ki je od dedičev kupil tudi Edlmanovo hišo,^^ vdova pa se je vnovič omožila z Andrejem Seydanom (Zidan?) in imela z njim enega otroka. Sey- dan je potrošil z vdovo vse nepremičnine, ostalo jih je le za U gld 13 kr, skrinjo pa je sežgal. Ali je bil Martin Edlman Andrejev sin, se ne da z gotovostjo reči. Prvo vest o njem imamo v S. z. 1575 1. (fol. 141). Na Jakobovo 25. julija t. 1. je bil izvoljen Mert Edlman že za zunanjega svetnika. Po vsej verjetnosti je zadobil meščansko pravico 1. 1572 po smrti Lenarta Giesserja in se poročil z njegovo vdovo (ali hčerjo) in s tem tudi istočasno priženil livarsko pravico, livarno na Rebri in hišo na Starem trgu. Na kakšen način je prišel do druge hiše na Rebri, sedaj št. 1, zadnji vzvišeni del se- danje hiše na Starem trgu št. 17, kjer je v letih 1618—1636 krčmaril profos Jurij Ko- čevar — točil je dolenjca — in je v letih 1640—1730 bila znamenita gostilna ter pre- nočevališče pri »zlatem turu«, se da samo ugibati. Bržčas tudi s priženitvijo. V tej hiši ali zraven nje na Rebri je Edlman in verjetno še prej Giesser ulival zvonove in topove. Prvi Edlmanovi ženi je bilo ime Amalija. Umrla je 1586. leta. 27. marca ti- stega leta »je bila prinesena k četrtkovi pridigi in nato pokopana gospa Amaleya, Merla Edlmana, kosistrarja in orožarnarja žena.«^' Bila je protestantka kakor pač tudi njen mož. Martin se je nato drugič oženil, sedaj z Marijo, hčerjo notranjega svetnika Krištofa Peera, čigar vdova se je poročila s krčmar jem in bodočim županom Janezom Soncem.^^ Skupaj z Marjeto Gebhardt, ki je bila njena sestra,**' sta se leta 1593^'' pravdali s svojo mačeho Suzano Sonce zaradi Pee- rove hiše na Novem trgu (danes Gosposka ul. 9). Njun zastopnik je bil Fabijan Pan- griesser. Martin Edlman pa je isto leto tožil poštarja Franca Leberwursta na temelju ženitnega pisma za 296 gld 48 kr 2 d, za 249 gld 40 kr in za 530 gld dukatov v ko- vancih. Leberwurst je bil oproščen.^^ Isto leto 1593 je bil Martin Edlman ponovno izvoljen v zunanji svet in zaprisežen v po- nedeljek, 30. avgusta 1593, skupaj s Filipom Lipcem.88 Zadnjič je vpisan kot udeleženec na seji 14. okt. 1594. Pozneje Edlmana ni več med navzočimi. Po vsej priliki je v tem času umrl. Vsaj v sodnih zapisnikih ni o njem več sledu. Edlmanovih zvonov se pač ni mnogo ohra- nilo. Sašelj^' jih pozna samo še pet, enega v kapeli pri Mozlju (Kočevje) iz leta 1580, drugega (najmanjšega) v Selih pri Kočevju z napisom: Mert Edlman hat mich gössen 52 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA in Laibach 13 (?), tretjega iz 1. 1586 v Tržišču pri Mokronogu z napisom v gotskih minu- skulah: mert edelman hat mich gössen zu laibach 86, četrtega z enakim napisom in letnico 1586 v Nadgorici pri Črnučah; o zadnjem z letnico 1592 mu je poročal zvo- nar Albert Samassa. Gnirs ne navaja nobe- nega Edlmanovega zvona v seznamu zvonov, ki so bili preliti v prvi svetovni vojni. Martin Edlman je ulival tudi razne topove kakor njegov prednik. To vemo iz razprave, ki jo je po njegovi smrti sprožil grof Tomaž Erdödy, bivši in bodoči hrvaški ban.'" Gro- fov zastopnik Spindler je vpričo Erdödy- jevega oskrbnika Marka Cepnika (?) izjavil v petek, 16. febr. 1601, pred mestnim sodi- ščem, da je »njegova milost« izročila rajn-, kemu Mertu Edlmanu ok. 30.000 (sic! vse- kakor pomota za tri ničle preveč) centov bakra in (bakrenega) orodja in orožja, da ulije en poljski top. Edlman se je večkrat lotil posla, pa se mu ni nikoli posrečilo. Ker pa je Edlman medtem umrl in je ostala roba pri njegovih dedičih in oskrbnikih zapuščine, se je »njegova milost« dogovorila s sedanjim livarjem (t. j. Elijo Somrakom), da mu iz te tvarine ulije dva »sokoliča« (falckhonetlein). Zato naj bi mestni svet ukazal, da se baker izroči livarju. Mestni svet je odločil, da se mora grofov poobla- ščenec obrniti najprej na Edlmanove skrb- nike, kakor je red, na kar bodo stvar naprej obravnavali. V petek, 1. febr. naslednjega leta 1602, je grof Tomaž Erdödy predložil deželnoknežji ukaz, da se mu mora vrniti top (stukh puchsen), ki ga je ulil rajnki Mert Edl- man in na katerem je bil celo upodobljen njegov grb z napisom ter je dal zanj 30 sto- lov bakra. Sklep: Zasliši naj se Ambrož Šajt (Edlmanov skrbnik) in naj ne zadržuje grofove lastnine. Zadeva pa se je končala šele na seji v petek, 26. aprila 1602. Tu so ugotovili, da je še pred Erdodyjem izročilo mesto Ljubljana Martinu Edlmanu topič ok. 8 centov, da ga prelije. Tega pa je porabil Edlman za Erdödyjev top. Zatorej naj se sedaj najprej iz tega topa ulije 8-stotni topič za mesto Ljubljano, drugo pa porabi za naročilo grofa Erdödyja. Tako naj spo- roče jerobi livarju. Edlmanova vdova Marija se je poročila najprej s svojim pravnim zastopnikom Fa- bianom Pangriesserjem,*' ki je umrl že proti koncu leta 1600, nato pa naslednjega leta s Tomažem Muzijem iz Bergama. Za- nimivo je, kako je le-ta prišel do žene in hiše. V petek, 16. marca 1600,'2 je obrav- navala mestna pravda med drugimi prošnjo za podelitev meščanske pravice, ki jo je vložil Tomaž Mutio (tudi Muttio), Črnivec (schwarzferber) iz Bergama na Beneškem. Magistrat ga je najprej odklonil, ker je »trdno odločen, da ne sprejme nikogar več, kdor si že bodi, ki ni oženjen, posebno pa ne tujih Lahov, rojenih na Laškem«. Na ponovno prošnjo so 30. marca 1601'' Muzi j a vendarle sprejeli s štirimi pogoji: »1. da čim prej odpravi sumljivo žensko, ki jo ima pri sebi, 2. da ne bo imel nobenih tuj- cev pri sebi in jim ne bo pomagal pri nji- hovem mazaštvu, 3. da ga ne bodo ponoči zasačili na ulici, 4. da si ustanovi dom in se v treh mesecih oženi. Ce vse to izpolni, bo pripuščen k meščanski prisegi, če pa tega ne stori, bo to privoljenje popolnoma raz- veljavljeno.« Zato se je mladi, življenja veseli barvarski pomočnik oženil s posiamo bivšo zvonarko. Edlmanova vdova, sedaj že v tretje poročena, je dobila »hišo na Starem trgu, stoječo med slavnega mesta kopališčem in hišo dedičev po rajnkem Andreju Jakopiču, kot vdovsko odpravnino in jo je prodala za 650 gld. klobučarju Juriju Graulu (tudi Greil). Navzlic odporu Maruše Mordax in kositrarja Elije So- mraka, ki sta dokazovala svoje dediške pra- vice, je bila prodaja potrjena 3. marca 1606.'* Marija Mutio, bivša Edlmanova žena, je umrla med 17. februarjem in 3. marcem 1606. Na zapuščinski razpravi 13. marca" se je ugotovilo, da je zapustila razne dol- gove, ker sta kupnino za prodano hišo hranila jeroba Ambrož Šajt in Piero Gaion- cel. Tudi njena služkinja ni bila izplačana. Dalje je »razen ženski nakit, prstane, pe- rilo in drugo robo'* kakor tudi obleko zastavila na raznih krajih za majhne vsote, kar mora vedeti njena služkinja Maruša; tudi pri Muziju mora biti še kaj njenega«. Jeroba Ambrož Šajt in Piero Gaioncel sta dobila 28. marca nalog, da morata s sodno pomočjo vestno poizvedovati za vsemi temi rečmi in jih spraviti skupaj. O vdovcu Tomažu Muti j u čitamo samo še enkrat in sicer v sejnem zapisniku 26. maja 1606, ko se je potožil, da mu hočejo vzeti meščansko pravico. Izmed Edlmanov, o ka- terih pa ne vemo, ali so bili zvonar j evi si- novi, je bil Jakob Edlman v letih 1600—1603 strugar v Hallerjevi hiši (danes Cankar- jevo nabrežje^'), drugi, Volbenk Edlman pa se je 7. junija 1627 poročil v Šenklavžu z Alenko Urh (Vrhin).'^ Elija Somrak (1601—1630). Kot smo videli, je Edlmanovo hišo na Starem trgu, danes št. 8, podedovala vdova Marija sama, ki je kakor je domnevati, imela do svoje smrti ¦33 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO tudi Še livarno na Rebri. Tu je vsaj od 1601 — če ne že prej — delal kot poslo- vodja Elija Somrak (Somrakh, Sambrockh ipd.) Somrake je poznala Ljubljana že prej. Tako je bila 21. aprila 1590 krščena v Šenklavžu Maruša, hči Jurija Somrakha. Za botra ji je bil ljubljanski mestni sodnik Nikolaj Dulacher. 21. decembra 1600 je bila ipri nekem krstu istotam za botro Marjeta Sumrak. 25. julija 1601'^ je član občine (gmajne) na Starem trgu Janez Somrak (Samräkh). L. 1612 se navajata hčeri rajn- kega Jurija Somraka Uršula Greiner in Marta Radi, ki prepišeta očetovo hišo na svojega očima Janeza Šušteršiča. Ta -prepis sta v imenu svojih žena opravila njuna moža.'' Naš zvonar Elija Somrak (Elias Somrakh glokhengiesser) je zadobil ljubljansko me- ščanstvo 8. julija 1603. Sin ljubljanskega meščana ni bil, ker je plačal 7 gld spre- jemnine,"*" katere so bili meščanski sinovi prosti; bil pa je v Ljubljani verjetno že dokaj let prej. Kot je bila tedaj navada, je moral kot pomočnik potovati po svetu, da se izuči še drugod. Bržkone je po Edlma- novi smrti prevzel strokovno vodstvo nje- gove livarne, katere pravico (ius) je morda podedovala vdova. Dejstvo, da si je skupaj z Marušo Mordaxovo lastil neke pravice do ; Slika i. Slika Bosetovega zvona v Rubeži pri Kastavu (reprod. iz Gnirs I, 208) Edlmanove zapuščine, kaže, da sta bila oba v rodbinski zvezi z umrlim zvonarjem. ^ Morda je Elija poročil njegovo hčer. V ¦ s. z. 30. julija 1606 (fol. 178) čitamo, kako je zvonar Elija Somrak (Sambrokh) tožil kositrar ja Jakoba Mačka, ker je razžalil čast i Somrakovo in njegove žene. Maček se je ; poravnal zlepa, moral pa je Somraka pro- ' siti za odpuščanje in iti za svarilen zgled za 8 dni v vicedomski stolp ter »opustiti ponovno žaljenje« pod kaznijo 20 dukatov. V ponedeljek, 21. aprila 1608,"" je prišel Somrak na mestno sejo in je prešerno (muethwillig) odpovedal meščansko pravico — zakaj, ni povedano. Za kazen je bil ob- sojen na 8 dni zapora v stolpu. V petek, 10. oktobra 1608,i"2 je tožil Ludvik Mordax zvonarja Elijo Somraka (Eliasen Sombrackh gloghengiiessern alhie) po svojem odvet- niku Juriju Bitorferju, da sta si imenovani Somrak in njegova sestra Jera kot dediča nedavno umrle Maruše Mordax prilastila njeno zapuščino brez vsake inventure. Ker pa je tožnikov oče rajnki Ruep Mordax*"' zapustil precej imetja, naj ukaže mestno sodišče dedičema, da mu to brez ugovora izročita. Somrak je ugovarjal, da on ni edini dedič, marveč jih je še več, tudi nima nikake lastnine tožnikovega očeta in ga tožnik do sedaj sploh še ni za nič terjal in tudi ni specificiral, kaj zahteva, kakor bi bilo prav. Zato ne more odgovarjati na tožbo. Sodišče je naložilo strankama, naj se izogneta večjim stroškom ter si izprosita dobrih ljudi, ki ju bodo v treh dneh po- botali. Ce pa pri tem ali onem dobra pot ne bo držala, naj se zopet oglasita z zadevo. Vendar se nista pobotala ter je prišla stvar še isto leto dvakrat pred sodišče.Kako se je končala, ni zapisano. Zvonar Elija Somrak je zabeležen z obrt- nim davkom na Rebri od 1. 1601 do vključno leta 1612. Pred njim je leta 1600, ko se za- čenjajo ohranjene davčne knjige v mest- nem arhivu, plačal »v Martina Edlmana hiši« na Rebri davek 2 gld Gašper Hörle, ki se mu ne da dognati poklic. V s. z. ju- lija 1601 (fol. 148) se navaja Hörle kot član občine na Starem trgu. Za leta 1601 do 1605 je vpisana v davčni knjigi »hiša Martina Edlmana« brez davka — ker ni bila pro- stolastna (patidenčna), marveč podvržena desetemu vinarju in se je od nje plačevala letna najemnina (Zins) 8 kr. Take nepre- mičnine so se vpisovale v urbarje, ki pa so ohranjeni šele od 1620 dalje. Takoj za hišo je v d. k. vpisan z drugačno, naknadno pisavo »Elias Glokhenguesser beij der Mo- daijn im Perg« z davkom 9 gld. Naziva 34 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA »Modaijn« si ne morem tolmačiti drugače kot pokvarjeno izgovarjavo za »Mutiin«, kar vsekakor pomeni Marijo Mutio, bivšo Edlmanovo drugo ženo, ki se je nekako v aprilu ali maju 1601 poročila z laškim Črnivcem Tomažem Mutijem (Mutio) in umrla v začetku leta 1606, kot smo že videli. Za leta 1604—1606 je plačal zvonar Elija na Rebri kar 25 gld obrtnega davka — obrt mu je pač tedaj najbolje cvetela — za 1. 1610—12 le še 10 gld. V ponedeljek, 12. fe- bruarja 1612, je mestni svet odklonil So- mrakovo prošnjo za znižanje obrtnega davka.'"' Poslej je tu vpisan z davkom zvo- nar in kositrar Rudolf Fiering, h kateremu se še povrnemo. Zvonar Elija Somrak'"* pa plačuje od 1613 dalje do 1622 obrtni davek v lastni hiši, v današnji Florijanski ulici št. 16. Hišni davek je znašal v novem biva- lišču 3 gld na leto, obrtni pa nekako 7 gld. Somrak najbrž ni ulival zvonov v tej hiši, marveč zelo verjetno v Albinovi zvonarni na sedanji Karlovški cesti št. 13, ki je 1612 prešla v roke lekarnarja Quintilija Ro- mana, potem ko je prenehal z delom zvonar Jožef Rotar. Toda več o tem pozneje. Somrak je zadnjič plačal obrtni davek za 1. 1622 v znesku 6 gld 40 kr, za 1. 1623 pa samo še hišni davek 3 gld. V d. k. 1624 je vpisan kot novi lastnik hiše v današnji Florijanski ulici, sedaj št. 16, padar in bri- vec Lenart Hänfling, Somraka pa ni več med ljubljanskimi davkoplačevalci. L. 1616 je imel zvonar Elija Somrak težko afero. Obdolžili so ga, da je zapeljal svojo deklo, ji obljubil zakon in imel z njo otroke. Obsojen je bil na »duhovno pokoro« in plačilo 100 renskih gld mestni blagajni. Zaprto deklo pa so izpustili iz zapora.""' V šenklavški krstni knjigi čitamo, da je bil 31. maja 1622 krščen Erazem, sin Elije Sumraka in Jere, 6. marca 1624 pa Caharija, sin istih dveh (Somrak). Kaj je bilo z Eli- jevimi nezakonskimi otroci, ni razvidno. Iz afere s kositrarjem Jakobom Mačkom (1606) in po prednjih podatkih moremo menda sklepati, da je bil Somrak dvakrat oženjen: prvič pred letom 1606, drugič pa po letu 1616. — Navedimo še končno, da je bil Somrak v letu 1619—1622 skrbnik de- dičev po piskaču Gregorju Koširju, ki so imeli hišo blizu Somrakove, danes št. 3 Ulice na grad.'"^ Hišni davek je v teh letih pla- čeval skrbnik Somrak, ki se pozneje ne imenuje več. Za 1. 1622 je v tej hiši plačal 30 gld obrtnega davka kositrar Gregor Elber, ki je naslednjega leta odšel v Celje."» Od Elije Somraka se je do prve svetovne vojne ohranila vrsta zvonov. Najstarejši znani njegov zvon je iz 1. 1602, eden izmed dveh, ki sta visela v malem zvoniku nad mestno svetovalnico v Ljubljani. Ta je po Koblarju imel napis: »Senatus & populus Labacensis sub Consule Andrea Chren Et Judice Johane Sonze me F. F. ano MDC II.«"" O tem zvonu je zapisano v k. i. iz 1. 1603 (fol. 116), v rubriki »Izdatki za novo postavljeni stolp na rotovžu in za zvon«, da je tehtal 60 funtov in da je prejel zanj »zvonar Elija Somrak 20 gld, kotlar za bakreni gumb 6 gld, slikar za pozlatitev gumba U gld 4 kr, njegov vajenec pa 40 kr napitnine, zidar Abondio de Donin za svoj trud ter zaslužek kleparjev in te- sarjev^ skupaj 46 gld 10 kr, (svetnik) Ko- cijan Tomadec 41 gld za uporabljeno plo- čevino in železje ter vrvar Jakob Novak 13 1/2 kr za jermen za ta zvon na rotovžu«. Skupaj za novi stolp in zvonec 125 gld 7 '/s kr. Drugi zvon v tem stolpu je nekoč vabil mestne odbornike k posvetovanju in je nosil po Koblarju napis: »Ich Ruf die Heeren zum Rat, Gott will das man arm vnd reich Gerechickait thue. Elias S. G. M. Anno 1718«. Letnica je pač napačno pre- pisana, za sto let naprej. V k. i. iz 1. 1618 in 1619 ni zabeležen izdatek za zvon. Leta 1603 je ulil Somrak zvon kar na mestu v Gornjem gradu, o čemer poroča dnevnik škofa Hrena. Ulitje je srečno uspelo 4. okto- bra proti 10. uri zvečer. Zvon je tehtal 24 stotov ' in so dodali bronovini baje za več kot 20 gld zlata in srebra.'" Iz istega leta je z\'on v kapeli sv. krvi v Mozlju pri Kočevju."2 Iz 1. 1605 je zvon v Mač- kovcu blizu Št. Petra pri Novem mestu z napisom: Elias Sombrakh gos mich zv Lai- bach A. D. 1605.1" Iz 1. 1610 je bil neki. zvon, prelit pri Samassi."* Po Lavtižarju'" je skoro gotovo Soinrakov tudi manjši zvon v podružnici sv. Lucije pri Begunjah na Gorenjskem iz 1. 1613, ki pa je brez zvonar- jevega imena. Iz 1. 1616 je zvon, narejen za šentjakobsko cerkev v Ljubljani, zvon v kapeli na Gradu v Škofji Loki in zvon v malih linah zvonika pri Sv. Križu nad Jesenicami. Na napisu je označen poleg pobožnih rekov kot livar »Elias Sombrahk Civis La: F: Ao 1616."* Iz leta 1618 je manjši zvon v Bodeščah pri Ribnem,"^ iz 1. 1621 zvon v Kalu pri Košani (označba v napisu ELIAS SAMB FVDIT Ao DNI 1621), iz 1. 1623 v Stični z napisom (poleg izrekov in podob): ELIAS S(omrak) LAB(aci) F(udit) ANNO 1623.« Ta zvon bi torej bil ulit v Ljubljani. Iz istega 35 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO leta z enakim rekom (SANCTE DEVS EOR- TIS ET IMMORTALIS MISERERE NOBIS. ELIAS SOMB. F. LABACI. 1623) je večji zvon kapele sv. Mihaela v Samoboru na Hrvatskem.'" Enak rek in napis »ELS. S. F. Ao 1628« (Elias Somrak fudit anno 1628) ima 87 kg tehtajoči zvon v Podkraju v po- družnici isv. Duha na Gori (pr. 53, v. 59 cm).Iz istega leta 1628 je bil mali zvon v Smledniku. Poleg podob in rekov je na- pis, da ga je blagoslovil prosluli škof To- maž Hren, ulil pa Elija Somrak: ELIAS SOMB. FVDIT ANNO DOMINI 1628.'2i Končno je še zvon iz 1. 1630, o katerem je pisal »Laibacher Dioecesanblatt« 1. 1880, str. 64. Dejstvo, da na nobenem zvonu po ]. 1623 ni poleg Somrakovega imena obe- ležena Ljubljana kot kraj litja, le potrjuje našo ugotovitev, da Elija Somrak ni več davkoplačevalec v Ljubljani. Morda je potlej delal kot potujoči livar. V Ljubljani ni več sledu o njem. Somrakovi zvonovi imajo še vsi krajšo širino kot višino (približno 6:7); so torej še nekoliko podolgovati. Napisi so v latinskih majuskulah z raznimi pobožnimi reki v la- tinščini. Nemščino je uporabljal samo prva leta — znamenje propadanja protestantizma in prodirajoče rekatolizacije. Njegovi zvo- novi so okrašeni z reliefi. Zanimivo je, da sta Somrak in pozneje tudi Mihael Remar uporabljala isto plaketo križanoga Kristusa kot beneški zvonar Jacobus de Calderariis (1589—1611), ki je tudi zapustil zvonove v naših krajih.'22 j^q^ ^j^q videli pri Edlmanu, je Somrak vsaj v početku 17. stol. ulival tudi še topnave. Rudolf Fiering (Fiiering, Fiiering 1613— 1620). Sicer se že' 1575'22 omenja neki Bo- štjan Fering (pisan tudi Ferg) »na Savi«, ki je kupil od Matevža Pečina za 300 renskih gld hišo Pavla Nusserja v Ljubljani. Ven- dar se mi zdi verjetno, da izhaja Rudolf F. od velikovških Fieringov, ki so ulivali med leti 1554 in 1585 zvonove v Velikovcu na Koroškem.'2^ Sašelj zvonarjev Fieringov ne pozna.'25 O Rudolfu Fieringu (feyering) čitamo prvič v šenklavški poročni knjigi, da se je 14. januarja 1613 poročil z vdovo Elizabeto Maček. To je prav tisto leto, ko preneha Somrak plačevati obrtni davek na Rebri, Elizabeta je bila vdova po ko- sitrarju Jakobu Mačku, mestnem topni- čarju in orožarnarju od leta 1598 do 1605,'2^ nato pa knežjem orožarnarju.'2'' Maček je med leti 1604 in 1606 stanoval na Žab jeku in tu plačeval kot kositrar 1 gld obrtnega davka. Umrl je 1. 1612.'28 Rudolf Fiering si je torej z ženitvijo z njegovo vdovo pridobil obrtno pravico, kar je bilo potrebno, ker je Somrak, kot smo videli, svojo obdržal. Fiering je prvič vpisan v davčno knjigo za leta 1613—1615 in sicer izrecno kot zvonar (»Ruedolf Fierman (sic!) Khlagengiesser«) in prvič plačal obrtni da- vek 3 gld 28. novembra 1614 (za leto nazaj), nato zopet 3 gld 26. marca 1615. Vpisan je I)ri hiši dedičev po babici Konciliji (Cant- zilia) na Rebri tik južno od današnje št. 11. (Hišo so porušili še pred 1. 1822*29.) 2a leta 1616—1618 je plačal po 3 gld letnega obrt- nega davka v prejšnji Somrakovi hiši na Rebri, isto tako tudi za leta 1619—1621 in sicer po 4 gld letno. Zadnji obrok 8 gld je plačal 20. decembra 1620. V prvem ohra- njenem urbarju za 1. 1620—1622 je vpisan pri tej hiši kot kositrar, plačujoč 8 kr letne najemnine (Zins). Sledi mu kot imetnik hiše kositrar Boštjan Maček. Kot zvonar je »Ruedolf Fiihring Glogengisser« plačeval po istem urbarju od prodajalne štev. U na Gornjem (to je Čevljarskem) mostu po gld na leto. Plačal pa je samo za leto 1620. Prodajalno je nato prevzel neki knjigotržec. V s. z. od 9. novembra 1615 (fol. 207) čitamo, da je kupil Ruedolf Fie- ring za 40 gld hišico od vrvarja Lamberta Kalužnika in jo popravil. Hiša je stala na grajskem griču. Za to hišo se je vnel spor s Konradom Peerom in Janezom Lauter- jem, ki jo je imel v zastavi. Odločeno je bilo, da ostane Perru, če plača vse dol- gove. Isto leto se je proti kositrarju Rudolfu Fieringu pritožil kositrar Boštjan Maček — prej ko ne njegov pastorek — ker ima v Ljubljani dve prodajalni. Fiering je ugo- varjal, da »sme imeti vsak mojster po eno delavnico in po eno prodajalno«.'"* V petek, 5. avgusta 1616, je dovolila Elizabeta Fie- ring, da se Boštjan Maček oprosti skrbni- štva po njenem prejšnjem možu Jakobu Mačku.'" Z letom 1621 se izgubi za Fierin- gom vsaka sled v razpoložljivih virih. Boštjan Maček je plačeval od svoje obrti po 4 gld letno od leta 1616—1639 in sicer najprej pri hiši Wolka Gartnerja (sedaj Cankarjevo nabrežje 19 := Krojaška ul. 5), pozneje pa v Lantierijevi hiši (sedaj Kro- jaška ul. 6, last Ivana Mačka). Delavnico je verjetno imel nekje v bližnjem mestnem obzidju. Od 1640—1645 je vpisan Mačkov obrtni davek (4—6 gld) pri hiši na Rebri. Fieringovih zvonov, ki jih je nedvomno tudi ulival, ne poznata ne Sašelj ne Gnirs. Nikolaj Boset (1612—1644). M. S(lekovec) piše v beležki »K zgodovini zvonov na Kranjskem«, da ima podružnica sv. Ahca pri Turjaku v zvoniku dva stara zvonova. 56 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA »Manjši zvon je spodaj zelo pokvarjen, odbiti del je sedaj pritrjen z žeblji na jarmu. Zgoraj ima napis: ,Christus rex venit in pace. Deus homo factus est et ver- bum caro factum est.« Na spodnjem robu pa se bere: »R. D. Balthaseri Burzeri pro- tonorij apostolici et loci parochi Nico- laus Boset me fecit anno (MDCXII re- fusam opus hoc tempore)«. Besede v okle- pajih so na odbitem delu, ki je pritrjen na jarmu.''2 Iz 1. 1629 je bil Bosetov 73 kg težki zvon v kraju Rubeši pri Kastvu v Istri. Spada še med podolgovate zvonove (pr. 45, v. 54 cm). »Bogato okrašen zvon izbornega liva ljubljanskega zvonarja Nikolaja Boseta. V obrobljenem traku, širokem 5.4 cm,, stoji na vratu napis: SANTE MICHAEL ORA PRO NOBIS 1629. Polje krasi na eni strani odtis velike medalje (8.5 cm) s skupino kri- žanja, bogato s podobami. Izvirnik je južno- nemško delo iz XVI. stoletja."^'^ Nad medaljo je mojstrski znak kot majhna plaketa. V okrašenem okviru kaže zvon začetnici N. B. mojstrovega imena. Nasprotna stran polja kaže visok, s cvetličnimi vilicami ozaljšan križ«. Iz leta 1632 je bil Bosetov zvon v Lipsnju pri Grahovem (t. 154 kg, pr. 61 cm, v. 74 cm). Ta je k sreči imel napis, ki izpri- čuje, da je Nikolaj Boset res bil v Ljub- ljani. Glasil se je: NICOLAVS * BOZET * ZU LAIBACH GOS MICH * ANNO * 1632. Plastika okrasja je enaka kot v Rubeši in drugod.'" Skoro enak mu je bil zvon v Se- lah pri Sumberku iz 1. 1636. L. 1642 je prejel zvonar (»Nicolao Wusetho Khlokhen giesser«) za uliti zvon v Šmartnem na Savi, ki je tehtal 154 funtov, 101 gld 20 kr. En funt se je računal po 30 kr."* Dalje imamo zvon iz 1. 1644 v Deseniću v Hrvatskem Zagorju, ki je prej visel v kapeli sv. Jane, potem pa so ga premestili na tlo podzemne kapele župne cerkve. Nosil je napis: NICO- LA VS BOSET GOS MICH MDCXL11II."' To je zadnji zvon, ki je bil pred časom še ohranjen in ga je ulil Nikolaj Boset sam. Po trditvi I. Šašlja"* sta neki zvon ulila 1. 1654 Nikolaj in Jakob Boset. Adam Kokalj (Kokel, Kokhel, Khokl, Khokhel, 1641—1648). 18. novembra 1641 sta se poročila v Šenklavžu Adam Kokel in Doroteja Pissaniz. Priči: »dominus« Niko- laj Boseth in »dominus« Vid Stölzar."^ Verjetno je Kokalj nadaljeval Bozetovo delo, pri katerem se je morda izučil. Od Kokalja se omenjata v literaturi samo dva nekoč ohranjena zvonova. Prvi je bil iz 1. 1644 in je visel v župni cerkvi v Osil- nici (okraj Kočevje). Poleg posvetilnih be- sed v latinščini je imel napis: Adam Kokhel zu Laibach goss mich anno MDCXLIIII.'"'^ Iz 1. 1647 pa je večji zvon pri sv. Ahcu pri Turjaku, ki ima v napisu med drugim: »Im Namen gottes bin ich durch das Feuer geflo- ssen, Adam Kokhel hadt mich zu Laibach gössen Anno 1647«."' Šašelj (ib.) navaja brez slehernih podrobnosti, da je v letih 1647—1648 lil neki Hanns Khokl. Morda je ta Hans, o katerem sicer ne vemo nič, le napačno čitani Adamus. Jakob Boset (1661—1663). Mali zvon na Kalu pri Št. Janžu na Dolenjskem je imel napis: Jakob Boset zu Laibach hat mich gegossen 1661.'*" Drugi znani Jakobov zvon je z Malenskega vrha pri Poljanah nad Škof jo Loko iz 1. 1663 (t. 225 kg, pr. 72, v. 75 cm). Ima posebnosti Bosetove izdelave in nosi kratico J B, kar pač pomeni Jakoba Boseta.'*' Kot je razvidno iz njegove moj- strske značke (med drugim prekrižane to- povske cevi), je lil tudi zvonove.'*^ Boseti so bili po letu 1658 tudi zvonarji v Celju. Tam je lil Nikolaj Urban Boset (tudi Bosethi), ki je delal tudi za Zagreb in se tam v zadnjem desetletju XVII. sto- letja celo nastanil.'*' To bo pač isti Nico- lavs Bozeth, ki je ulil zvon za cerkev v Šćitarjevem v zagrebški županiji in ki nosi Slika 5. Mojstrski grb Jakoba Boseta (reprod. iz Gnirs I, 208) 37 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO V latinskih majuskulah napis: NICOLAVS BOZETH REFIJDIT ME ANNO 1680. EGRE- GI VS PETRVS VAGICH I UD. CATHE- DRALIS ZAGRABIENSIS CURAYIT EU- DI.»« Neki J. N. Boseth je ulil 1. 1704 po en zvon za cerkev v Selih, drugi pa za Šmartinsko cerkev, obe v Tuhinjski do- lini.'« V Ljubljani je bil 5. julija 1688 v Šen- klavžu krščen Janez Jakob, zakonski sin Janeza Jakoba Busettija in njegove gospe Neže, 1. 1689 pa je zabeležen v k. p. med novimi meščani »Jakob Wuseth matrelist« pri sprejemnini 10 gld. Meščanov sin torej ni bil. David Polster (1664—1670) je morda ulil podolgovati mali zvon iz 1. 1664 v Podbrez- jah, ki nosi v napisu, da je bil ulit v Ljub- Ijani,'**" prav tako le morda mali zvon v Dupljah iz 1. 1679.'*^ Zanesljivo njegov je srednji zvon na Trati pri Velesovem iz 1. 1668, težak 7 stotov. Med okraski je imel križ, sv. Mihaela s tehtnico in mečem, sv. Jurija z zmajem in napis: IM NAMEN GOTTES BIN ICH GEFLOSEN, DAVID POLSTER HAT MICH ZU LAIBACH ANNO 1668 GEGOSSEN. S. MICHAEL, S. JOHANES, S. MARGARITHA PITE VIR UNS.'^** David Polster je prej deloval kot zvonar v Beljaku. Veliki zvon v Ferndorfu (okraj Paternion) na Koroškem iz 1. 1648 je njegovo delo. Legenda se glasi: Im Namen Gottes pin ich geflossen, Da^ad Polster in Villach goss mich, itd.'*' Za njim je deloval kot zvonar v Beljaku Krištof Polster (Pol- ser) ok. 1. 1670.'50 Arhivalno sem mogel o Polsterjeveni bi- vanju v Ljubljani dognati samo, da sta se 1. junija 1669 poročila v Šenklavžu David Polster in Neža. Za priči sta bila Gabrijel Eder (poznejši župan, veletržec in plemič) ter Marko Drnovšek. OPOMBE 1. Šašclj L, Doneski k zgodovini zvonarjev in zvonov po Kranjskem. Zgodovinski zbornik 1888—1908 (Kratica Zg. Zb.); Lavtižar J., Zgodovina župnij in zvonovi v deka- niji Radolica. Ljubljana 1897 (Lavt. Rad.); Lavtižar J., Cerkve in zvonovi v dckaniji Kranj. Ljubljana 1901 (Lavt. Kranj); Sašelj L, Doneski k zgodovini zvonarjev in zvonov po Kranjskem. Carniola III. 1912 (Carn.); Flis L, Umetnost v bogočastni službi. Ljubljana 1908; Stele France, Sodni okraj Kamnik. Ljubljana Kukuljevič Ivan, Zvonoljevarstvo u Zagrebu. Vienac 1880; — Slovnik umjetnikah jugosloven- . skih. Zagreb, 1858—1860; Tkalčić J. B. — Laszowski, Mo- numenta historica liberae regiae civitatis Zagrabiae metro- polis regni Dalmatiac, Croatiae et Slavoniae. Zagreb 1929 do 1949; Gnirs Anton, Alte und neue Kirchenglocken. I. Dunaj, 1917; II. Karlsbad, 1924. (Gnirs I, Gnirs II). — 2. Ljubljan- ski mestni sodni in sejni zapisniki iz 1521 — 1785 (Sz.); Ljubljanske mestne davčne knjige in urbarji iz 1600—1849 (D. k.); Ljubljanske mestne knjige o prejemkih in izdatkih iz 1581—1775 (K. p., K. i.); Mestni arhiv ljubljanski (regi- stratura, svežnji (MALj); Matične knjige šenklavške, šcntpe- trske in šentjakobske župnije v Ljubljani; Oporoke iz ljub- ljanskega sodnega arhiva v ODAS. — 3. Tkalčić, Monu- menta Zagrabiae, VI, 308. — 4. Ib. VI, 427; IX, 349. — 5. Ib. X, 63. — 6. Ib. II, LX. — 7. Monumenta VII, 200; Vili, 42, 44; X, 182, 275. - S. Ib. VII, 495, 496; VIII, 145, 150, 159, 201. — 9. I. Sašelj, Zg. Zb., 79. — 10. Carn., 224; Zg. Zb., 504. — 11. Gnirs, II, 23. — 12. Časovne označbe upoštevajo samo letnice, ki so jih imeli nekoč ohranjeni in zabeleženi zvonovi. To velja tudi za naslednje zvonarje. — 17. Gnirs, II, str. 27. — 14. Ib. I, 117. — 15. Gnirs, I. 211, 88, 180—182. — 16. Gnirs, I, 26. — 1?. Ib. 87. — 1«. Gnirs, I, 186. — 19. Zg. zb. 1889, 6. — 20. Gnirs, I, 73, 180, 216. — 21. I. Kukuljevič — Sankcinski, Nadpisi sredovječni i novovjeki na crkvah, javnih i privatnih zgradah itd. U Hrvatskoj i Slavoniji. Zagreb 1891, 169. — 22. Gnirs, I, 24. — 23. Lavt. Kranj, 239. — 24. Lavt. Rad., 68-69. — 25. S. z. 1537, 2. Zunanji svetniki so se delili na dve polovici po 12 vsaka, ki sta se izmenično smeli udeleževati vsake druge seje, medtem ko so imeli notranji svetniki (12-niki) dostop do vseh sej. — 26. Prvotno Zoreč. — 27. Brez pri- volitve žene se hiša ne bi mogla prepisati (aufschlagen). — 28. Mestni sodnik od 25. julija 1536 do 25. julija 1538. — 29. Tako je pisan priimek v s. z. 1537. — JO. Zupan 7. jul. 1536 do 6. juh 1537 in 11. juL 1539 do 9. jul. 1540. — 31. Se 10. jul. 1605 je bil neki M. Matija Zingiesser poročna priča v Šenklavžu. — 32. Stanglova hiša, danes Stari trg 10. — 33. Med oporokami iz sodnega arhiva, sedaj v MALj. — 34. Za lokalizacijo poleg navedbe v testamentu »med hi- šama rajnkih Gregorja Stangla in Volbenka Mara< ter obeležbe Stanglove hiše v s. z. 1544, 33: >med M. L. Schnei- derjem na eni ter rajn. mojstrom Blažem Zingiesserjem na drugi strani — še s. z. 1524, 93: Mestni svet sklene pri- spevati kopališčniku Volbenku Mavru za njegovo gradnjo na Starem trgu 8 ogrskih goldinarjev. Mayr je pač ista . oseba kot Mar. Postavil je kopališče na današnjem Starem trgu št. 6. — 35. SZ 1545, 157: Vrsach. den laden. Zeug vnđ was gössen«. — 36. S. z. 1547, 146. — 77. S. z. 18. jan. 1549, 86 in 22. febr., 113. — 38. Zg. zb., 95. — 39. Ib. -- 40. Ib. 458. Transkripcija je pač modernizirana. — 41. Zg. zb., 95. — 42. Ib. 95. — 47. Lavt. Kranj, 255. — 44. V neposredno bližino Ljubljane (na Ig do Dragomlja in Mengša) so Turki zopet prišli 9. julija 1528, nato v marcu 1546 do 4 milje od Ljubljane, v jeseni 1584 pa so zadnjič dospeli do ljubljanskih mestnih vrat. — 45. A. Koblar, Stolp ljubljanskega gradu (IMK 1893, 77) in Fr. Pod- krajšek. Zvonovi na Ljubljanskem gradu (Carniola, 1917, 258). — 46. ZUZ 1921, 83. — 47. Lavt. Rad., 33. — 48. V. Steska, Kranjski zvonarji na Hrvatskem. Carniola 1918, 105 po Službenem vjesniku nadbiskupije zagrebačke št. 5 z dne 28. avg. 1917. — 49. Zg. zb. 1889, 95. — 50. »Puch- sengiesser» ne pomeni puškarja, kot misli Sašelj (Zg. zb., 459 I) marveč livarja topov. — 51. August Dimitz, Geschicht- liches aus dem landesgerichtlichen Archive in Laibach. MHVK 1836, Str. 3. — 52. »damit er den der landts vnd Statt obrikhait Zu Em fliegen lassec. — 53. V Stritarjevi ulici pred mostom. — 54. Danes Stari trg 8. — 55. S. z. petek 15. julija 1552, fol. 158. — 56. Monumenta XII, 268. — 57. Ib. 367, 447. — 58. EMS 1895, 135. — 59, Monumenta XIII, 248. — 60. Ib. 252. — 61. Monumenta XIII, 252—253. — 62. Ib. — 63. Ib. 275. — 64. Ib, 275. — 65. Ib. 277. — 66. Ib. 284. — 67. Monumenta XIII, 284. — 68. Ib. — 69. Ib. 287. — 70. Ib. 525. — 71. Ib; 290. — 72. Ib. 294. — 73. Ib. 295. — 74. Ib. 301. — 75. I. Vrbovec, Zgodovina Novega mesta, str. 21. — 76. »Slovenec« 1897, št. 247. — 77. S. z., 135. — 78. Feliks Tolhopf je bil mestni sodnik od 25. julija 1554 do 25. julija 1565 in od 25. julija 1571 do 25. julija 1573, višji rudarski sodnik pa od 15. oktobra 1573 do svoje smrti (1579). — 79. Protestantska mrliška knjiga v ODAS: >1579 Den 31. (jan.) hab Ich Spindler bey S. Peter ain Lichpredig gethan der Alten Zeugwardtin Margaredten Lienhardt gies- sers Zeugwardts seligen Muetter welche bey hundert Jörn Alt worden.« — SO. S. z. 1548, 8. — 81. S. z. 1570, 65, 75, 93. — 82. S. z. 1575, 92, 124. — S3. Protestantska obhajilna in mrliška knjiga v ODAS. Edlman je bil verjetno državni orožarnar, ker so bili mestni orožarnarji po rubrikah »Puch- senmeister« v mestnih knjigah o izdatkih, začenši z 1. 1581 tile: Ahac Formacher (1581), Lampret Khurtzeneckher (1582 do 1587). Od leta 1588—1592 pa je rubrika prazna; sledi Mert Pierling (1593—1595), ključavničar, doma iz Rotten Puecha (k. i. in s. z. 1587, 20 ter 1594, 114). — 84. Janez Sonce je bil župan od 11. julija 1610 in od 6. julija 1612 do avgusta 1615. — 85. K. i. 1603, 27. — 86. S. z. 1593, 2. — 87. Ib. 50, 51. — 88. Ib. 58. — 89. Zg. zb. 1890, 126 in 502 38 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA ter Carniola 1912, 225. — 90. Tomaž Erdödy, sin Petra Erdö- dyja (ban 1557—1367) je bil dvakrat hrvatsko-dalraatinski- slavonski ban, prvič 1584—1595, drugič 1608—1614. V s. z. 1601, fol. 38 se piše ^Peter« (kar bo pač napaka) lErdendi Graue auf Eeberau vnd Masleutz (pač Moslavina), v s. z. 1602, fol. 255 pa »Thomas Erdeudi, Graf Zu Eberau vnnd Monoslo«. — 9t. S. z. 1600, fol. 7; s. z. 1606, 109, 122. — 92. S. z. 1601, fol. 68—69. — 93. S. z. 1601, fol. 85—86. — 94. S. z. 1606, 109—110, 122—123. — 95. S. z. 1606, 130—131. — 96. Endt Vndt Gependt. — 97. Senklavška poročna knjiga. 98. S. z. 1601, 148. — 99. S. z. 1612, 47. — 100. K. p. Utili, fol. 77. — 101. S. z. 1608, fol. 68. — 102. S. z. 1608, fol. 143. — 103. Rupert Mordax je bil protestantski učitelj v Ljub- ljani (Dimitz, Gesch. Krains, Vil, str. 321). Imel je »dese- temu vinarju podvrženo hiJšo« na Rebri, danes št. 5, ki jo je podedovala njegova žena Maruša. — 104. S. z. 1608, 155, 165. 105. S. z. 1612, fol. 29. — 106. Pisan v d. k. zelo različno, n. pr. »Samrakh Khlakhengieser«, Somrakh, Sambrockh itd. — 107. S. z. ponedeljek 7. novembra in petek 18. novembra 1616. — 108. Dobrih sto let pozneje je bila ta hiša last kamnoseka Luke Misleja, nato pa njegovega zeta, znameni- tega kiparja Francesca Robbe. — 109. D. k. 1623: »Hat sich auf Cily begeben hat nichts bezalt«. — HO. A. K. Zvonova na ljubljanski mestni svetovalnici. IMK 1893, 208. — 111. Zg. zb. 1890, 127. — 112. Carniola 1912, 225. — 1(3. Zg. zb., 126. — 114. Ib. — 115. Lavt. Rad., 30. — 116. Ib. 143 in Zg. zb., 126. — 117. Lavt. Rad., 70 in Gnirs I., 22, 6U. — /18. Gnirs L, 87. — 119. I. Kukuljević, Nadpisi str. 226. — 120. Gnirs IL, 46. — 121. Lavt. Kranj, 197. — 122. Gnirs I., 20. — 123. S. z. 1575, 58. — 124. Gnirs IL, 79—80. — 125. Car- niola 1912, 231. — 12«. Imel je letne plače 12 gld. 1606-1610 je bilo mesto mestnega topničarja in orožarja nezasedeno. Sledi 1610—30 pek in krčmar na Zabjeku Andrej Khapusch (Khopusch), 1631—1635 pivovarnar Mihael Kregl (Kriegl), od 1636 pa Jurij Hren. Podatki po k. i. — 12?. S. z. 1609, 21. — 128. S. z. 1612, 94. — 129. D. K. in Fabjančič, knjiga hiš I. — 130. S. z. torek 19. julija 1616, fol., 168. — 131. S. z. petek 5. avgusta 1616, fol. 189. — 132. IMK 1894, 214. — 132 a. Isti okras ima zvon graškega livarja Tomaža Auerja v podružnici sv. Pankracija nad Lembergom (Sladka gora pri Poljčanah) na Štajerskem. Tudi podobnost zvonove oblike kaže na zveze med ljubljansko delavnico Nikolaja Boseta in graškim bronolivarjem (op. Gnirsova). — 133. Gnirs II, 36—7. — 134. F. Stele, Umetnostno-zgodovinski izpiski iz arhiva cerkve sv. Petra v Ljubljani, 6. iz »Urbarium filialis ecclesiae S. Martini episcopi apud Saum«, Carniola 1914, str. 44. — 135. I. Kukuljević, Nadpisi, str. 53. — 136. Zg. zb. 1899, 127. — 13?. V Ljubljani je 1601 (s. z. f. 88) imel hišo na Starem trgu neki Mihael Khokhel z ženo Elizabeto, 10. fe- bruarja 1650 pa se je v Šenklavžu poročil Stefan Kokel z Marjeto Polanko. — 13S. Zg. zb. 1891, 266. — 139. Ib. 1890, 127; M. S(lekovec) IMK 1894, 214. — 140. Zg. zb. 1891, 266 — 141. Gnirs, I, 205. — 142. Gnirs, II., 66. — 143. J. Barle, Povijest župa i crkava zagrebačkih. I. sv. Marka, str. 51; I. Kukuljević, Zvonoljevarstvo u Zagrebu. Vienac 1880, 111. — 144. Kukuljević, Nadpisi, str. 269. — 145. F. Stele, Sodni okraj Kamnik, str. 215, 220. — 146. Lavt. Kranj, 131. — 147. Ib. 54. — 148. Ib. 303. — 149. Gnirs, II, 88. — 150. Ib.. Vendar taka monografija o razvojni poti neke stavbne naloge kljub temu ni nepo- membna; ne smemo namreč pričakovati, da bi provincialno mestece zmoglo v vseh do- bah samosvoje kvalitetne stvaritve. Izsledek takega študija je v tem, da na miniaturni nalogi pokažemo, od kod se je hranila kul- turna tvornost domačinov, kdaj je nepo- sredno prevzemala tuje vzore, kdaj pa je ustvarjala izvirno, čeravno se izdelki ne morejo ponašati s posebno kvaliteto. S takim nadrobnim študijem bo mogoče ustvariti sčasoma umetnostno geografski pregled, ki je v Sloveniji vsaj za arhitek- turo še zelo pomanjkljiv. Kadar bodo zbra- ni izsledki v zadostni množini, bo mogoče reči kaj v^eč ko doslej o samobitni tv^ornosti meščanske družbene plasti in njenega na- ravnega zaledja, saj jo je stalno pomlaje- valo naše podeželje. Portal je stavbna oblika, ki je relativno samostojna. S to besedo razumemo — v ož- jem smislu — izključno okvirno arhitek- turo, ki ustvarja odprtino, katero navadno zapirajo vrata. V širšem smislu besede pa je portal celotna ureditev vhoda v stavbo, dvorišče, vrt ali na trg oziroma na cesto ali v ulico. K taki celoti spadajo balkoni, grbi, vrata in različno okrasje, kolikor ni sestavni del samega okvira. Velikost portala oziroma njegove od- prtine je odvisna od praktičnih namenov, ki jim služi. Ce je portal namenjen samo za prehod peščec brez vozil, so njegove mere prilagojene človekovim; če pa služi uvozu ali prevozu vozil, se njegove mere povečajo. Včasih pa more biti razsežen in visok portal tudi znamenje za odličnost stavbe ali njenega lastnika, četudi bi zgolj praktičnim potrebam zadoščal manjši. Kar pa zadeva bogastvo okrasja in ple- menitost portalovega gradiva, je seve očitno v najožji zvezi s socialnim položajem in KRANJSKI PORTALI Nace Sumi Kakor more biti zgodovinski prikaz ka- tere koli umetnostne stroke v okviru nekega mesta komaj kaj več kakor registracija usedlin splošnih kulturnih tokov, ki se jim mesto le redko pridružuje s samobitnim ustvarjalnim delom, prav tako velja ta ugotovitev seve tudi za razvojno vrsto arhitekturnih členov, od katerih nas v teh vrsticah zanima usoda portalov v Kranju. Slika 1. Glavni portal župne cerkve (Foto MALj) KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO zmogljivostjo stavbnega lastnika. Zato so najimenitnejši vsekakor portali cerkva in plemenitaških bivališč, medtem ko si me- ščanski obrtnik ali trgovec navadno ni mogel privoščiti posebnega razkošja. Kljub številnim tipom portalov moremo vendarle označiti njihove osnovne sestavi- ne, ki se le redko pojavljajo z zabrisanimi mejami. Mislim tu na tipično konstruktivno shemo, ki jo sestavljajo dva podboja in zaključek; slednji more biti vseh oblik od polkrožnega segmenta oziroma šilastega loka do ravne preklade. Vrhnji del portala, ki bi ga v prispodobi mogli primerjati s človekovim čelom ali glavo, je vsekakor po svojem položaju naj- imenitnejši. Zato ga pogosto uporabljajo za različne upodobitve, simbole in označbe: pri srednjeveških cerkvah so na tem mestu plastične upodobitve, ki soustvarjajo raz- položenje obiskovalca pri samem vstopu v cerkev; plemiške rodbine tjakaj postav- ljajo svoje rodbinske grbe, meščani pa monograme in hišne številke; nad čelom portala vise obrtniški simboli. Mimo te relativne samostojnosti stavbne naloge, ki se kaže v stalnih osnovnih se- stavinah portala, je le-ta navadno hkrati sestavni del večje enote, fasade ali ograje. Za fasado pomeni v največ primerih naj- važnejši člen, posebno, kadar stoji v osi stavbe, kar je pri cerkveni arhitekturi (velja za glavne portale) pravilo, pri po- svetnih stavbah pa se je njegov položaj na Slika 2. Stranski portal župne cerkve (Foto MALj) tem mestu utrdil v renesančni dobi in se sklada z ostalimi členi (balkon in dvojna ali trojna okna nad njim). Pri zidnih ogra- jah je navadno sploh edini poudarek. Po doslej znanem gradivu so najstarejši ohranjeni portali v Kranju že kamnitni. Nedvomno je bil Kranj nekoč lesen; odlok vojvode Ernesta Železnega iz 1. 1422 je prvi ohranjeni dokument, ki ukazuje graditev hiš iz kamna, da se preprečijo požari. Ven- dar velja ta ukaz le za meščanske hiše, zakaj v Kranju kakor drugod v tem času že zdavnaj stoji zidana cerkev in grad. Glavni portal župne cerkve' moremo do- volj določno datirati v konec XIV. ali naj- kasneje v začetek XV. stoletja (slika 1). Portal ima tipično obliko zrele gotike, ki je zanjo značilno, da gradi po načelu višin- ske rasti. Portal je visok (v tem primeru zaradi reprezentance), profiliran je v glo- bino z žlebovi in palicami, tako da vsak od teh členov odvzame del mase zvoniko- vega zidu. Dva stebriča sta prislonjena na zunanji rob »podbojev« (njih kapiteli so edina označba mesta, kjer se začenja lok, ki sicer neposredno raste iz podbojev), nad njima in nad šilastim zaključkom pa se pno Slika 3. Rotovški portal, Titov trg 1 (Foto gumi) i ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA Slika 5. Grajski portal, na poslopju (Foto Šumi) V višino fiale (stilizirane rože). Timpanon krasi relief Oljske gore, po katerem je celoten zvonik tudi datiran. O delavnici, ki ga je postavila, ne vemo nič, a je tudi po oblikah ne moremo lokalizirati, saj imajo zelo splošen srednjeevropski značaj. Pač pa vemo za oba stranska portala (slika 2), da sta delo domače, gorenjske stavbarske delavnice, ki je v drugi polovici XV. sto- letja pozidala sedanjo triladijsko dvorano cerkve, medtem ko je presbiterij iste sta- rosti kakor zvonik. Stranska portala (si. 2) sta si popolnoma enaka, ne vidimo pa na njima okrasnih členov (fial), pa tudi ločni zaključek ni več tako oster kakor pri glavnem portalu, pre- haja že skoraj v polkrožnega. To je očitno znamenje kasne gotike (tudi notranjščina cer'kve se ne poganja več tako visoko, kakor je bila dotlej navada in so čela vseh treh ladij zravnana). Globinska profilacija pa je ista kakor pri glavnem portalu. Rotovški portal (slika 3) je še prepro- stejši. V globino je profiliran le z globoko posnetim robom, sicer polkrožen ločni za- ključek se končuje v ostri konici. To je oblika, ki jo poznamo pod imenom »oslov- ski hrbet« (Eselsrücken). Postavili bi ga v Slika 4. Portal Titov trg U (Foto MALj) začetek ali prvo polovico XVI. stoletja. Ker je služil tudi za prehod voz (nekdaj je bila to plemiška palača) in v reprezentančne na- mene, je višji, kakor bi bil potreben za pešca, in ima zdolaj ob podbojih odbijače, ki so stalen pridatek tovrstnih portalov; pogosto jih najdemo po tradiciji tudi tam, kjer niso bili nujni. Še bolj preprosto je postavljen portal, ki ga vidimo na sliki 4 in vodi v vežo navadne meščanske hiše. Stoji na desni tretjini tri- osne stavbe, kar je pravilo pri hišah na eni parceli. Pri tem portalu je izginila tudi konica na ločnem zaključku, ostal je le plitvo posnet rob. Sodi v čas od srede XVI. stoletja pa do XVII. in ima mikavno funkcijo v zgradbi fasade: na svoj način le jKjnavlja motiv na konzolah in lokih slonečega prvega nadstropja. Oblike tega portala pa ne moremo več izvajati samo iz srednjeevropske gotike, marveč se ji pri- ključuje element italijanske renesance (pol- krožni zaključek). Kolikor doslej vemo o izvoru te oblike, so jo v nam sosednje kraje zanesli severnoitalijanski mojstri, a se je takoj udomačila. Za to dejstvo govori njena splošna razširjenost v naših in sosednih de- želah. V Kranju so časovna oporišča za da- tiranje teh portalov zelo skopa: posredno sklepamo na nastanek enega izmed njih na mitničarski hiši, ki je temu namenu začela služili leta 1527; lahko računamo, da so jo v nekaj desetletjih prenovili; v Struževem je datiran kmečki dvorec meščana in na- kladničarja (ohranjena je napisna plošča) Petra Avtniča, ki je imel takšen portal, z letom 1592. Mimo te svojevrstne harmonije gotike in renesance pa poznamo iz iste dobe dva KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO portala, ki imata izrazito italijansko rene- sančno obliko. Oba sta v mestnem gradu. Prvi (slika 5) je bil postavljen nedvomno okrog leta 1578, ko so prvotni stolp pre- zidali v sedanjo graščino. Ta portal je na jugovzhodnem traktu poslopja. V Kranju nimamo nič njemu podobnega, vemo pa iz ilustracij pri Valvasorju in po nekaterih drugih ohranjenih primerih, da so bili taki portali v navadi pri kranjskih graščinah tega časa. V Ljubljani je njegov bratranec ohranjen na fasadi križevniškega samo- stana v Gosposki ulici in je datiran v 1. 1567. Drugi takšen portal, le večjih mer, ker je služil za prehod voz, je vzidan v dvoriščni zid gradu, more pa biti nekaj mlajši (si. 6). Ta tip portalov je sestavljen iz dveh elementov: iz preprostih podbojev, ki so prolilirani edino s kamnitnimi kvadri, s pol- krožaim ločnim zaključkom; to konstruk- cijo pa obdaja na enak način poživi j en pravokotni okvir. Jasnost in uporaba klasič- nega načina graditve (v nasprotju z gotiko) se razodeva v celotni sestava: podboji so zaradi nosilne funkcije močneje profilirani in je teža, ki naj jo nosijo, simbolizirana z izstopajočimi kamni; eden od njih pa še posebej označuje vrh podbojev in začetek ločne konstrukcije. Podoben je motiv pra- vokotnega okvira, le da se profil notranjega podboja ponovi vse do vrha, zakaj ta okvir nima ločnega zaključka, marveč navaden kamnit arhitrav z enakim motivom profilov, kakršen je na podbojih. Kako izrazit poudarek lahko dobi takšen portal na renesančni fasadi, vidimo na si. 3, Slika 8. Portal Tomšičeva 7 (Foto Sumi) kjer smo že govorili o poznogotskem por- talu, a je v osi nad njim v drugem nad- stropju motiv dvojnih oken, nad portalom pa še balkon z dvojnim portalom — vse troje postavljeno v prvi polovici XVIL sto- letja — le da niso tedaj napravili ustrez- nega portala. Sicer pa ima grajski portal prav tak položaj (dvojno okno in pogosto še balkon sta tu upravičena poudarka slav- nostne dvorane, ki je v stavbah te vrste vselej v osi stavbe nad portalom). Ta dva grajska portala tedaj prekinjata tradicijo gotike in kažeta, da je plemstvo začelo prvo odločno uporabljati italijanske renesančne stavbne oblike. Za čudo brez podatkov o portalih je XVII. stoletje. Ljubljana pozna na primer celo vrsto variant iz tega časa. V Kranju samem, t. j. v srednjeveškem jedru, ne po- znamo niti enega primera tipičnih portalov XVn. stoletja. Zdi se na prvi pogled, da je vladal v mestu ta čas gradbeni zastoj. Ven- dar to ni tako, saj številna arkadna dvo- rišča izvirajo prav iz tega časa. Le-ta so kompromisne rešitve med italijanskim renesančnim oziroma zgodnjebaročnim in severnjaškim tipom. Ce upoštevamo, da je v prvi polovici XVII. stol. neznani arhitekt zelo kvalitetno prezidal in opremil notra- njost sedanjega rotovža po vzoru severnja- ških zgodnjebaročnih stvaritev (tam je tudi odličen sobni portal, ki pa kot del notranje opreme ni v tem sestavku upoštevan), se Slika 6. Graj.ski portal, na dvorišču (Foto MALj) ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA Slika 7. Portal cerkvice sv. Petra pri stražiški graščini (1645) (Foto MALj) nam zdi skoraj dokazano, da tndi okus na- vadnih meščanov ni bil preveč radikalen pri sprejemanju neposrednih italijanskih umetnostnih vplivov. Posreden dokaz za tak odnos meščanov je tudi značaj kapu- cinske cerkve, postavljene leta 1640, ki ne presega tovrstnih idealov. (To pozidavanje notranjščin meščanskih hiš je nedvomno rezultat bogatenja posameznikov, čeravno je za XVII. stoletje značilno stalno nazado- vanje obrtništva, predvsem seveda cehov, katerih odredbe ta razvoj zelo nazorno kažejo.)2 Edina novost je v tej dobi portal cerkvice sv. Petra pri stražiški graščini (torej spet pobuda fevdalcev), ki je datiran (4. maja 1645) z napisom na prekladi (slika 7). Konstrukcija tega portala je, kakor kaže slika, sestavljena iz preprostega pravokot- nega okvira, nad njim pa je na podolžni stranici ležeče pravokotno okno, ki pa ne dosega mer portalove preklade. Nad tem oknom je v našem primeru še grb plemiške rodbine, ki je cerkvico postavila oziroma zvišala. Sorodniki tega portala, ki je vari- anta italijanskih renesančnih portalov, so raztreseni po vsem Kranjskem, precej jih je v Ljubljani. I Ta portal je pa še drugače zanimiv. Vse tri stranice gornjega okna so namreč ne- koliko izglajeni deli gotskega rebrovja, ki je bilo pred povišanjem cerkvice v pres- biteriju (zdaj je le-ta svoden le z baročnim križastim obokom). Vrata so še originalna. Fasada, ki se zaključuje z zvonikom, je razčlenjena pravzaprav le s portalom, v njegovi osi je kasnejši leseni nadstrešek in lina zvonika, kar daje cerkvici prav svojevrstno noto. Tudi prva polovica XVII. stoletja, ko v Ljubljani cvete baročna umetnost in po- znamo iz tega časa bogate portale, v Kranju ni ustvarila nič omembe vrednega. Iz te dobe nimamo namreč niti enega portala vse do srede XVIII. stoletja. Šele takrat so po- stavili za kranjske razmere odlično žup- nišče v umirjenih oblikah kasnega baroka, vendar portal zdaleč zaostaja za ljubljan- skimi. Tako moremo trditi, da se zreli barok Kranja pravzaprav sploh ni dotaknil, in ga v tem pogledu prekaša sosedni Kamnik pa celo Tržič. Poznamo sicer najpreprostejšo obliko poznobaročnega portala, ki je ločno za- ključen, le sklepni kamen ima baročno voluto. Nekam problematičen je portal, ki ga kaže slika 8 (Tomšičeva 7). Očitno pripada Slika 9. Portal Savski breg 7 (Foto MALj) 43 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Slika 11. Portal Tavčarjeva 22 (1818) (Foto Sumi) Slika 13. Portal Cankarjeva 16 (Foto MALj) Slika 10. Portal Jenkova 7 (Foto Sumi) zaključku baročne dobe, a je i>osebno za- nimiv zaradi »skrite gotike«, ki se pojavlja v svojevrstnem prepletu šilastih lokov pod profilirano preklado. Morda nekaj mlajši je portal, ki ga kaže slika 9. Ta pa je prav »kranjski«: podobne poznamo po vsem Gorenjskem, v Ljubljani je njegov dvojnik (Emonska cesta 10) dati- ran v leto 1814; je pa med njima važna razlika: ljubljanski ima že ploščat sklepni kamen, ki se prilega linearnemu dekoru obeh lokov in stranskih štirikotnikov, kranjski pa sicer tako zgodnje klasicistično okrasje poživlja z baročno voluto sklep- nega kamna in bi ga mogli smatrati za ne- kaj mlajšega. Nedvomno je izdelek lokalne delavnice. Ta portal kakor že prejšnji in vsi naslednji sodeluje v zgradbi fasade predvsem s profilom preklade, ki v hori- zontalni smeri ojačuje zidni venec (ge- kröpftes Gesims). Malce zapoznel primer portala v Zopf- stilu vidimo na sliki 10 (Jenkova 7). Z let- nico na sklepnem kamnu je datiran v leto 1807. Tudi ta je izdelek domače delav- nice. Poleg tipičnega okrasja pod preklado in na sklepnem kamnu je pod njim še na vsaki strani po en lonček še kar baročno stiliziranih rož. ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA Slika 12. Portal Tavčarjeva 12 (1827) (Foto MALj) Za osnovo temu in naslednjemu portalu je tip, ki ga kaže slika 11. Le-ta je — le da je izgubil obliko odbijačev — v osnovi še tip iz XVII. stoletja in sicer prav tiste vrste, ki v Kranju manjka. Naš portal je datiran v leto 1819, je pa navaden tudi vse XIX. stoletje pri revnejših hišah, gospodar- skih poslopjih in pogosto služi za vhod oziroma uvoz na dvorišče. Ce k temu por- talu dodamo še trodelno profilirano pre- klado na volutastih konzolah, katerih spod- nji okraski sami po sebi zadosti govore o klasicistični dobi, imamo portal, ki ga vidi- mo na sliki 12 (Tavčarjeva 12). Tudi ta je uvozni, a je prav dragocen predstavnik svoje skupine, čeprav stoji v stranski ulici. Na sklepnem kamnu ima letnico 1827. Časovno blizu je slednjemu portal v Can- karjevi ulici 16 (slika 13). To je eden red- kih primerov pilastrskih portalov iz prve polovice XIX. stoletja. Pilastrska arhitek- tura, ki nosi plitvo, s triglifi razčlenjeno preklado, se po običaju klasicistične dobe konča s profilom, ki ojačuje zidni venec. Znotraj te arhitekture je preprosto pravo- kotno ogrodje. Nad notranjo preklado pa je reliefna upodobitev, kar je znamenje, da portala ne sinemo časovno premakniti čez sredo XIX. stoletja. Glede na celotno fasado je portal njen najodličnejši poudarek. Slika if Portal Titov trg 2 (med 1834 in 1847) (Foto Sumi) Slika 15. Portal Tavčarjeva 32 (1850) (Foto MALj) KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Najbolj monumentalno obliko portala iz tega časa poznamo v Kranju samo pri ime- nitni palači na Titovem trgu 2, prezidani v sedanjo obliko med leti 1834 in 1847. Ta stavba ima lep — v mestu edini — stebriščen portal: po en pilaster in po en steber na vsaki strani nosijo balkon; preklada je spet razčlenjena s triglifi, plato balkona pa je navadno profiliran. Dostop nanj je skozi poseben portal iz sobe prvega nad- stropja. Celoten portal je za kranjske raz- mere prav mogočnih mer, saj je služil tudi za prevoz vprege in za reprezentanco (slika 14). Razumljivo je, da je portal iz- reden okras hišne fasade in trga: te vrste portalov postavdjajo navadno sploh le na tržno ali cestno stran. Z balkona nad njim je imel lastnik lep pregled po mestu, pri- sostvoval je tam svečanostim in mu je hkrati služil za odmor. Naj navadne j ši portali, ki jih začno po- stavljati sredi XIX. stoletja in ki so bili v rabi nekaj desetletij, pa so taki, kakrš- nega nam kaže slika 15. Pravokotno ogredje zaključuje profil preklade v višini zidnega venca; na sklepnem kamnu, ki ima zdaj izrazito dekorativno funkcijo, sta navadno letnica in monogram pa tudi hišna številka. Naš portal je datiran v leto 1850. Ob koncu stoletja so portale postavljali v znamenju tako imenovanih neostilo v in razvojno nimajo nobenega pomena. Po kon- čani prvi svetovni TOJni je slog nove stvar- nosti prinesel najradikalnejšo obliko por- tala, ki se pogosto omejuje le na predrtino v zidu in se tako odreka vsakršnemu histo- ričnemu nakitu. Po tej časov ni In stilni razvrstitvi porta- lov moremo zaključiti naslednje: Y gotski dobi je Kranj sestavni del srednjeevrop- skega ali še bolje vzhodnoalpskega kultur- nega in umetnostnega miljeja in srečno združuje v času pozne gotike elemente severne in južne umetnosti. Radikalnejše italijansko renesančne oblike portalov uvede ob koncu XVI. stoletja plemiški sloj, ki vztraja v tej težnji tudi vse na- slednje XVII. stoletje. Barok se je Kranja dotaknil le v svoji zadnji fazi, pač pa se more klasicistična doba ponašati z večjim številom kvalitetnih portalov; po tem času pa bogata domača kamnoseška dejav-nost degenerira in zamre. 1 Glej Steletovo poglavje o srednjeveški umetnosti v , Kranju, 1. Poznogotska arhitektura, stran 115—132 v Jo- . sipa Zontarja; - Josip Žontar: Zgodovina mesta Kranja, i 1939, str. 195—202. IZ ZGODOVINE DELAVSKEGA GIBANJA V LJUBLJANI Rudolf Golouh Ko danes vrednotimo začetke socialnega gibanja v Sloveniji in jih ponosno štejemo med najbitnejše dogodke naše preteklosti, vidimo, da je Ljubljana že takrat vodilno vplivala na razvoj našega političnega življe- nja. Osnovala je prvo slovensko delavsko izobraževalno društvo in izvojevala prvi štrajk na slovenskih tleh. Delavsko izobraževalno društvo »Sloven- ska Lipa«, osnovano že leta 1869, je ostalo dolgo dobo matica socialističnega gibanja v Sloveniji. Kasneje so nastala po vzoru »Slo- venske Lipe« podobna društva tudi v Trstu, Celju, Mariboru, Ptuju in drugje. Po prvem členu društvenih pravil je bil njegov na- men, »braniti in pospeševati duševne in gmotne koristi delavskega stanu«. Društvo je skušalo doseči ta namen, kot pravi drugi člen istih pravil, »z imenitnimi znanstve- nimi (delavcem primernimi) razpravami in naukom, tudi knjižnice ustanavljaje, govore in razprave ter radevoljne razgovore tiska- je in prodajajo, petje goječ, družabne vese- lice, telovadstvo in izgrede (izlete, op. pisca) napravljaje« itd. V resnici pa je šlo ustano- viteljem za mnogo več, kot je bilo takrat po zakonu dovoljeno, če pomislimo, da je poslal že leto dni zatem tedanji voditelj nemške socialne demokracije Most, kasnejši prvoboritelj mednarodnega ekstremnega re- volucionarnega gibanja, sodrugom v Ljub- ljani pismo, v katerem je javljal svoj pri- hod v Ljubljano in med drugim pisal: »Po- srečilo se mi je že pripeljati delavce iz vse Štajerske in Koroške na pravo pot, pa tudi v Ljubljani menda ne bo drugače.« Dejstvo, da so se ljubljanski delavci ob tedanjem velikem sporu med levim in desnim krilom socialne demokracije, ki je pretresel vse mednarodno delavsko gibanje, v veliki večini izjavili za radikalno smer neposredne individualne in kolektivne revolucionarne akcije delavskih množic in si s tem nakopali srd oblasti ter nepo- učene javnosti, ki jih je zato imenovala »krvavce«, nam več kot potrjuje njih na- predno, revolucionarno mišljenje in pogum. »Krvavci« se niso branili tega naslova in se na svoji poti niso dosti ustavljali. Ko se je takratno delavsko gibanje delilo na dve smeri — na zmerno, ki je hotela rešiti socialno vprašanje s samopomočjo, refor- mami, s postopnim izboljšanjem delavskih eksistenčnih pogojev, z volilnim in parla- 46 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA mentarnim bojem, in na radiikahio, ki je videla možnost osvobodit\ e delavstva izpod kapitalističnega izkoriščanja le v revolucio- narni akciji za izvojevanje oblasti, ki naj bo ljudska in služi ljudstvu — so se odločili za to pot. Iz poročil policijskih oblasti in deželnih predsednikov dunajski vladi je razvidno, da je ljubljansko delavstvo osva- jalo revolucionarne nauke, odobravalo in tudi gmotno podpiralo prve delavske štraj- ke, ki so se takrat vršili v raznih krajih tedanje Avstrije in v drugih državah, ter bilo z vsemi svojimi simpatijami na strani Pariške komune, tega največjega revolucio- narnega dogodka tistih let. Tako je prvo delavsko društvo, ki so ga osnovali ljubljanski delavci pred dobrimi osemdesetimi leti, postavilo prve trdne temelje delavskemu gibanju v Sloveniji. Od tod so se širile socialistične ideje v delavske centre na deželi, predvsem pa v rudarske revirje. Naši politični zgodovi- narji zato povsem upravičeno sodijo, da je to delavsko društvo, ki je prvotno bolj nejasno, kasneje pa vse bolj odrejeno in zavestno stopalo na pot mednarodnega so- cializma in razredne borbe, razgibalo tudi tedanje slovensko brezznačajno meščansko politično življenje, ki je tonilo v slogaštvu in brezciljnosti, saj mu je bil vrhovni pro- gram »vse za vero, dom in cesarja«, med- tem ko sta bila slovenski delavec in kmet socialno brezpravna in nacionalno zaniče- vana. Na ustanovnem kongresu Jugoslovanske socialistične stranke, ki se je vršil leta 1896 (prav tako v Ljubljani), je tovariš Zavert- nik omenil v svojem tajniškem poročilu važno vlogo tega društva v razvoju social- nega gibanja med Slovenci in med drugim poudaril: »Že v tistih časih so nekateri delavci spre- videli, da jim ni zastonj pričakovati rešitve od meščanskih strank. Prepričani, da jim bode samo takrat bolje, ako si bodo sami pomagali, so sklicali leta 1869 shod delavcev v dvorano starega strelišča, kjer je zbor sklenil ustanoviti delavsko izobraževalno društvo ... Zanimanje mej delavci je bilo veliko in v kratkem času je imelo društvo prav lepo število članov... Delavsko iz- obraževalno društvo se je razvijalo, pro- učevalo je probleme, kateri vihrajo po vsem svetu in davajo obeležje novemu času, in povečalo se je od leta do leta. Marsikateri delavec, ko je spoznal krive preroke kleri- kalcev in bojazljivih liberalcev, je stopil v njihove vrste. Vsaki mesec bil je javen shod, ob kojih priložnostih se je kritikovalo vse, kar je bilo gnilega v Ljubljani in sploh v slovenskih deželah. A bilo je tega dovolj. Že so se kavsali liberalci in klerikalci, ime- novaje drug drugega izdajalce domovine in naroda, v resnici pa niso mislili ni jedni ni drugi na narod, temveč samo na svoje stran- karske interese. Za kmeta niso imeli časa, na delavca pa sploh nikdar niso mislili... Še nekaj let je minilo, a hkrati so se začeli za socialiste kaj žalostni časi. Vsaka nepre- mišljena beseda spravila je dotičnoga v za- por, a kdor bi kak letak nosil... prišel je v nevarnost, da ga postavijo za ta ali oni zločin pred sodnike. Politične prestopke ... kaznovalo se je tedaj z mnogoletno ječo.« Da so bili tisti časi za slovenske socia- liste res težki, dokazuje poznejša razprava pred porotnim sodiščem v Celovcu, naper- jena proti organizatorju delavskega gibanja v Ljubljani, Železnikarju in nekaterim nje- govim tovarišem. Zeleznikar pa je bil za- radi svojega javnega delovanja obsojen na deset let ječe. »Krvavel« pa so kar pri belem dnevu in pred sodnijskim poslopjem napadli s kamenjem in opekami namest- nika državnega pravnika Pajka, ki je skrajno rigorozno sestavljal obtožbo proti Železnikarju in sodelavcem! Oblast si prav zato ni upala voditi procesa pred ljub- ljanskim sodiščem. Delovne razmere so bile takrat povsod skrajno težke, še posebej pa v Sloveniji, kjer so morali delavci delati po dvanajst ur dnevno, delavke pa še več, in to za skrajno nizko plačo. Delavstvo industrijsko bolj razvitih držav je skušalo izvojevati nižji delovni čas in boljše plače z močnimi organizacijami in medsebojno pomočjo. To gibanje se je začelo najprej v Angliji. V časopisih se je pojavila nova beseda »strike«. Delavci so terjali višje plače in krajši delovnik; če so jim bile zahteve odbite, so prenehali z delom in zapustili tovarne in delavnice. Gibanje je v kratkem zajelo Francijo, Nemčijo in druge države. Prodrlo je tudi do nas. Prvi »strike« ali štrajk, kot pravimo danes, je izbruhnil med Slovenci prav v Ljubljani leta 1871. Štrajkali so ljubljanski krojači in tako začeli vrsto štrajkov, ki so si desetletja sledili po vsej Sloveniji in zajeli skoro vse kategorije kvalificiranih in nekvalificiranih delavcev. Ti štrajki so poglavje zase v gospodarskem in političnem življenju Slovenije. Iz boj- nega sredstva za izboljšanje gmotnih in de- lovnih razmer proletariata so se sčasoma razvili v bojno sredstvo za dosego politič- nih pravic in najviišjih socialističnih ciljev. Za naše delovno ljudstvo so bili vsekakor 47 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO pozitivni, saj so polagoma štrli odpor delo- dajalcev, zagotovili delavstvu znosnejše življenje ter ga hkrati usposobili za vztraj- no vzajemno razredno revolucionarno borbo. O prvem štrajku v Ljubljani, tem važ- nem dogodku v zgodovini delavskega giba- nja v Sloveniji, ki zasluži podrobnejše obdelave, skoro ni podatkov. Vemo le to- liko, kolikor sta o njem pisala tedanji »Slovenski Narod« in »Laibacher Zeitung«; pisala sta pa zelo malo. »Slovenski Narod« z dne 25. marca 1871 piše: »Med krojači v Ljubljani se snuje »stri- ke«. Zahtevajo namreč »tarif« in povišanje plače za 40°/o. Ker se do sedaj mojstri še jako trdo drže, ne vemo, kako se bo urav- nala ta zadeva. Vsekakor bi bila mirna pametna pogodba želeti.« »Laibacher Zeitung« z dne 27. marca 1871 poroča, da so se pogajanja med krojaškimi mojstri in pomočniki razbila. »Pomočniki vztrajajo pri 40 "/o zvišanju, mojstri pa so pripravljeni zvišati mezde le za 15 "/o. Zato bo z današnjim dnem delo ustavljeno.« »Slovenski Narod« z dne 30. marca istega leta poroča: »--Danes se je začel kro- jaški »strike«; vsi krojaški pomočniki so opustili delo. Pomagači so v soboto po- poldne povabili svoje mojstre v dogovoru k Virantu, pa nikogar izmej mojstrov ni bilo in tako se ni bilo moč pogajati. Po- magači nameravajo napraviti krojaško družbo (asociacijo) in imajo tudi potreben kapital v rokah. Čudne pojme o »strike« pa ima gosp. Guttmann (policijski šef — op. pisca), ker je mislil to socialno vprašanje s tem rešiti, da vse krojaške pomagače dene v zapor. O genialnost!« Kako se je štrajk nadalje razvijal in končal, iz kratkih beležk v tedanjih listih ni dovolj razvidno. »Laibacher Zeitung« z dne 3. aprila 1871 sporoča kratko, da sta se dva krojaška mojstra pogodila s svojimi pomočniki tako, da sta jim priznala 20 "/o mezdno povišanje in »tarif«. Videti je, da so drugi mojstri še vnaprej odklanjali za- hteve pomočnikov, ki so zato težili k osamo- svojitvi in jo delno tudi dosegli. »Slovenski Narod« z dne 4. aprila 1871 piše: »(Kroja- ška asociacija) se je osnovala, kakor kaže današnji inserat, tudi v Ljubljani. Namen jej je, prodajati po društvenikih izdelano obleko v društveni prodajalnici. Ker so take asociacije le na korist občinstva in rušijo zastarele monopole, obračamo po- zornost bralcev našega lista na nje.« — V isti številki je objavljen inserat, ki na- znanja, da je bila »3. aprila odprta štacuna krojaške asociacije. Dela 30 "/o ceneje ka- kor vsako drugo krojaško podjetje v Ljub- ljani. Asociacija biva nasproti Hradecky- jevemu mostu, v hiši lekarničara Eggen- berga, I. nadstropje.« (danes Jurčičev trg št. 2 — op. ured.) Čeprav so podatki o prvem štrajku tako skopi, pa je vendar jasno čutiti, da so bile osnovne težnje tedanjega socialnega giba- nja lastne tudi našemu delavstvu. Delavske asociacije in štrajki so bili v tistih časih osnovna gibala mednarodnega delavskega gibanja. Nasproti Schulze-Delitschevim na- zorom o samopomoči, so delavci postavljali nekoliko radikalnejša Lassallova načela o dolžnosti države do produktivnih slojev. Da se je v tedanjem ljubljanskem delavskem društvu tudi o tem mnogo govorilo in v tej smeri delovalo, dokazuje naslednja notica, objavljena v »Laibacher Zeitung« 24. aprila 1871. leta. »Na občnem zboru delavskega društva 23. aprila 1871 je Kune pojasnil cilje in koristi delavskih društev. Njegov predlog, naj društvo odslej zasleduje Lassallova na- čela, je bil soglasno sprejet z velikim odo- bravanjem. Prav tako so navzoči podpirali in soglasno sprejeli njegov predlog, da se osnuje š t r a j k o v n i sklad (podčrtal pisec). Sklad ima okrog 50 goldinarjev, od katerih je bilo 40 vloženih v podporno blagajno.« Navedeno ponovno potrjuje, da je de- lavsko gibanje v Sloveniji prešlo iz dobe organiziranja in priprav v dobo velikih socialnih bojev za izboljšanje gmotnih raz- mer in za uveljavljanje svojih političnih pravic. Prvemu štrajku so v resnici kmalu sledili mnogi drugi in zgledu krojaške pro- duktivne asociacije so sledile še druge ka- tegorije delavcev in nameščencev, ki so prav tako osnovali svoje zadruge. Napak pa bi bilo presoditi ves pomen te- danjega gibanja le ob teh dejstvih. Ne- dvomno je na borbeno razpoloženje delav- stva vplivalo še drugo veliko dejanje tiste dobe. Upor francoskega delavstva proti gni- lemu francoskemu cesarstvu in proti nem- škemu osvajalcu, ki je stopil na francoska tla, korakal proti Parizu, pred katerim pa se je moral ustaviti, ker je pariško ljudstvo proglasilo svojo komuno ter skoroda z go- limi rokami branilo čast revolucionarne Francije in zadrževalo osvajalca — je našel pri nas globok odmev. Razgibal je svobodo- ljubne sile, vzpodbudil prebujajoče se de- lovno ljudstvo. Več notic in člankov iz ti- stih dni nam potrjuje, da je ljubljanska javnost napeto spremljala dogodke v Pa- rizu, pred katerim je morala kloniti tista 48 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA nemška armada, ki je po bitki pri Sedanu tako zlahka prodirala dalje, in da je Ljub- ljana ob vsaki priliki javno izražala svoje simpatije pariškim revolucionarjem. Tako je prav zanimiva beležka o ljubljanski gle- dališki predstavi, priobčeiia v »Slovenskem Narodu« dne 14. februarja 1871, kjer be- remo: »Prizor ,Faust in Marjetica' je gosp. Nolli v resnici izvrstno predstavljal. Upletenih je bilo mnogo političnih in sarkastičnih utrinkov, in ko je gosp. Nolli mesto voja- škega zbora v 4. dejanju opere »Faust« pel kuplet: Oj slava nam je že pol leta bliz, kar zobljemo francoski komis, vendar še nismo prišli v Pariz! Durch Gottes Fügung, das is gwiss! Gledališče je odmevalo od demonstra- tivnega ploskanja.« Revolucijo leta 1848 je pozdravil ljub- ljanski Proletariat s tem, da je snel sliko kneza Metternicha in jo vrgel v Ljublja- nico, razbil šipe ljubljanskemu županu in razdejal mitnico. Francosko revolucijo 1871. leta je dojemal že mnogo globlje. V tem času je že nastopil kot organizirana celota, bil na strani novega marksistično pojnio- vanega razrednega delavskega gibanja, idejno doraščal z mednarodnim socializ- mom, prevzemal njegove oblike boja in se z njim organizacijsko spajal. Hkrati je tudi usmerjal slovensko politično življenje k višjim ciljem. Tako je Ljubljana pri nas ohranila svojo vodilno vlogo v socialnih gibanjih prejšnjih dob in našega veka vse do današnjih dni. Dala je slovenskemu delavskemu gibanju prvo delavsko društvo in izbojevala prvi štrajk na naših tleh. Od takrat pa do danes je bilo v našem mestu vselej aktivno neko rev^^olucionarno delavsko jedro, okoli ka- terega so se zbirale vse napredne socialne sile. To jedro je vedno dajalo globlje obe- ležje njenemu političnemu udejstvovanju in izražalo njene revolucionarne težnje. Prav zaradi tega je Ljubljana tudi v na- rodnoosvobodilni borbi pokazala vso svojo moč, predanost in strnjenost. Od prvega štrajka pa do pričetka na- rodnoosvobodilne borbe je torej preteklo sedemdeset let. To je obdobje velikih na- porov, porazov in uspehov delavskega raz- reda in le temeljito spisana socialna zgo- dovina našega naroda bo mogla prikazati veličino tega razvoja. MARIBOR IN SLOVENSKA UNIVERZA Vladimir Bonač I. Maribor v preteklih desetletjih Iz majhnega provincialnega mesta, ka- kršnih je bilo v Avstro-Ogrski na desetine, se je razvil Maribor v Jugoslaviji v eno najpomembnejših industrijskih središč in v močno slovensko kulturno žarišče. Borbena zgodovina tega mesta v preteklih sto letih bi zaslužila posebno razpravo. V tem članku omenjamo samo nekaj dejstev, ki so po- membna za naš predmet. V vsakokratnem upravnem obsegu je ži- velo v Mariboru naslednje število ljudi: 31. 12. 1910 . . . 27.994 31. 1. 1921 . . . 30.662 31. 3. 1951 . . . 33.149 15. 3. 1948 . . . 65.009 K večanju števila prebivalstva so prispe- vali trije viri: naravno naraščanje števila meščanov (presežek rojstev), večanje mest- nega področja ter priseljevanje. Naravni prirastek stalnega prebivalstva ni bil pomemben, saj se je rodilo 1. 1948 le 951 ljudi več, kot jih je umrlo. Važnejša sta bila druga dva vira. Od 705 ha, kolikršna je bila površina mesta Maribora 1. 1910, se je povečala na 5.111 ha v 1. 1948. Zaradi tega ni mogoče neposredno primerjati podatkov o prebivalstvu. To smo dosegli s tem, da smo preračunali, koliko ljudi je živelo na površini iz 1. 1948 v prejš- njih letih. Seveda tudi tak postopek ni brezhiben, ker so vključeni v sedanje mest- ne predele tisti, ki so bili prej popolnoma kmečki in so imeli drugačne razvojne po- goje. Za popolnejšo predstavo o preteklih izpremembah dodajamo podatke, koliko prebivalcev je živelo istočasno v Ljubljani na ozemlju, kakršnega je imelo mesto leta 1948. Čeprav proračuni ne morejo biti tako točni kot popisni podatki, vendar lepo ka- žejo smer in jakost razvoja. V Mariboru je živelo 1. 1948 več ljudi kot v Ljubljani iz 1. 1951, kjer so jih našteli 59.768. 49 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO S preračunavanjem na enotno površino smo izločili vpliv upravnih sprememb na večanje števila prebivalstva. Ostalo je le priseljevanje, ki je po moči znatno prese- galo prirodni prirastek. Za oceno jakosti priseljevanja, pravza- prav salda (razlika med številom priseljen- cev in odseljencev) je le nekaj podatkov. Od Mariborčanov, ki so stalno živeli v me-' stu 1. 1948, se je rodilo na mestnem področju le 22.070 ali 33,9%. To je mnogo manj kot v Ljubljani, kjer je bilo rojenih meščanov 44,7% stalnih prebivalcev, ali v Celju, kjer jih je bilo 39,3%, kar daje slutiti mogočno migracijo. Nekoliko osvetli položaj starostni sestav rojenih meščanov in priseljencev v 1. 1948., Od 5 Mariborčanov, ki so bili stari nad 40 let, so se 4 priselili v mesto in samo eden se je tam rodil, kar kaže na velik obseg priseljevanja v preteklih desetletjih. Mnogo boljšo sliko bi dala preglednica, od kod so »prišleki«. Vemo samo, da jih je bilo 33.885 z ozemlja LRS (78,9% od prise- ljencev), 4.638 (10,8%) jih je bilo iz drugih ljudskih republik in 4.409 (10,3%) se jih je rodilo v inozemstvu. Njihova podrobna razčlenitev bi pokazala področja, od koder so prihajali, in bi v mnogočem pripomogla raztolmačiti nekatere pojave v mariborski zgodovini. Na osnovi lastnega opazovanja je poznavalec razmer takole popisal stanje okrog 1. 1930: »Vedro kot mariborsko pod- nebje in pestro kot podravske kulture je mariborsko prebivalstvo. Enotno se to sicer ne izraža. Kajti po prevratu se je maribor- sko prebivalstvo po izvoru bistveno izpre- menilo. Kakor pred vojno tako izhaja tudi povojni Mariborčan predvsem iz Podravja. Namesto nekdanje, iz alpskih in sudetskih krajev importirane birokracije pa so stopili Primorci. Tako da imamo danes v Mariboru dva tipa prebivalstva, to sta podravsko in primorsko.« Zdaj bi lahko na osnovi gra- diva, ki je na razpolago, pogledal mnogo globlje v komaj opazne, toda mogočne mi- gracijske tokove. Za Ljubljano je podobno delo že izvršeno in je dalo zelo zanimive rezultate. Samo številčen prikaz o razvoju maribor- skega prebivalstva pa nikakor ne zadostuje. V preteklih desetletjih se je namreč vršil nadvse pomemben proces industrializacije, ki je preoblikoval socialno fiziognomijo meščanov. Ni namen tega članka, da prikaže razvoj Maribora iz kmečko-obrtniškega in trgov- skega mesta v močno industrijsko in pro- metno središče, niti da razčleni vzroke, ki so povzročili takšen razvoj. To so storili že drugi. Za prikaz našega problema je dovolj, da konstatiramo sedanje stanje, ki reflek- tira dosedanji razvoj in ga podkrepimo z nekaj številkami. Stopnjo industrializacije najbolj kažejo podatki o družbeni pripadnosti prebival- stva. L. 1948 so bili Mariborčani (zaposleni, z družinskimi člani vred) takole razpo- rejeni: Delavcev je bilo 19.005 in sicer največ industrijskih in obrtnih, ki jih je bilo 14.370, medtem ko jih je bilo v Ljubljani, ki je pretežno upravno mesto, le 22.128, od tega industrijskih in obrtnih 12.366. Aktiv- nih uslužbencev in nameščencev je bilo v Mariboru 9.820, v Ljubljani pa 25.954. Pomen Maribora kot industrijskega mesta potrjujejo tudi podatki o številu zaposlenih po gospodarskih panogah. Marca 1951 je bilo izdanih v Mariboru 31.642 delavskih in živilskih nakaznic. Od zaposlenih (t. j. oseb v delovnem razmerju), ki so jih pre- jeli, jih je živelo v mestu samem le 26.482, ostali pa so dnevno tja prihajali. Z drugimi 50 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA besedami: vsak dan je prišlo na delo v Maribor 5160 ljudi, na delo izven mesta pa jih je odšlo 937, kar kaže obenem velik akcijski radij Maribora, ki na ta način razširja svoj vpliv. Tisti, ki so stanovali v Mariboru, so bili zaposleni v naslednjih gospodarskih pa- nogah: V industriji, gradbeništvu in obrti (brez privatnih obrtnikov) je bilo v Mariboru za- poslenih 17.917 ljudi, v mnogo večji Ljub- ljani pa isti čas 21.372. Javna uprava je vzeta v širokem smislu besede ter obsega poleg delavnosti držav- nih oblastnih in upravnih organov še pro- svetno in zdravstveno delavnost. Narodnostni sestav prebivalstva Maribora je bil leta 1948 naslednji: Med Neslovaiii je bilo 268 Nemcev in 160 Avstrijcev. Razumljivo je, da se je s kulturnim na- predkom vedno bolj večala potreba po osnovnih in srednjih šolah. Naraščanje želje po šolanju se lepo vidi iz števila maturantov na obeh mariborskih gimnazijah. Po vojni je padlo število matu- rantov zato, ker niso mogli redno študirati v času okupacije. 5 Leto Število 1909/10 1919/20 1929/30 1939/40 1949/50 33 i 85 ; 86; 180 i 98 t V Avstroogrski je bilo na obeh srednjih šolah več nemških kot slovenskih dijakov. Navajamo stanje iz leta 1912/13. Po letu 1918 so kmalu na obeh učnih za- vodih prevladali Slovenci. Razumljivo je, da niso bili vsi dijaki na mariborskih gimnazijah iz Maribora, tem- več iz vsega Podravja, saj sta bili do leta 1945 najbližji gimnaziji v Celju in Ptuju. Pri tem so bili pri študiju privilegirani otroci meščanov, kar je običajen pojav, ker starši, ki stalno žive v kraju, kjer je šola, laže vzdržujejo dijake kot drugi, ki morajo plačevati v-isoko oskrbnino, oziroma so otroci v neugodnejšem položaju. II. M a r i b o r č a n i na slovenski univerzi Povsem razumljivo je, da se je del mari- borskih srednješolcev odločil za visoko- šolski študij in to prav na ljubljanskem vseučilišču. Krepitev slovenske narodne za- vesti, naraščajoča težnja po izobrazbi in končno politične razmere, ki so oteževale študij v zamejstvu, so bili glavni činitelji, ki so povzročili, da je vedno bolj naraščalo število Mariborčanov na slovenski univerzi, j 51 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO V Avstroogrski je izšlo iz samega Maribora malo slovenskih izobražencev, čeprav je bilo središče slovenskega kulturnega življe- nja na slovenskem Štajerskem. Večina zna- nih štajerskih javnih delavcev je bila doma s podeželja. V Jugoslaviji se je to spreme- nilo. Maribor je začel slediti Ljubljani kot vir šolane mladine, sprva bolj počasi, potem pa vedno hitreje. Zadnja leta je število visokošolcev v Ljubljani, ki so se rodili v Mariboru, tako naraslo, da se nam je zdelo vredno posvetiti pojavu poseben članek, saj jasno govori o novih silah, ki sodelujejo v vedno večjem obsegu pri oblikovanju slovenskega socialnega in kulturnega živ- ljenja. V še neobjavljeni študiji: »Slušatelji univerze v Ljubljani po rojstnem kraju« smo skušali odgovoriti na še popolnoma neraziskano vprašanje, od kod so prihajali visokošolci, ki so študirali v Ljubljani. Iz naravnost presenetljivih rezultatov raz- iskave objavljamo na tem mestu nekaj podatkov o Mariborčanih na slovenski univerzi. Rojstni kraj sicer ni neoporečen indi- kator okolja, kajti nekdo se v določenem kraju lahko samo rodi, potem pa stalno živi drugod in oblikuje kraj bivanja nje- govo osebnost. Posebej v^elja to za mesta, kjer so porodnišnice, kamor hodijo rodit žene iz okolice. Ima pa prednost, da je nesporen ter nedvoumen. Ce ga gledamo izoliranega, seveda lahko pogrešimo; če pa opazujemo položaj več desetletij, ga korigi- ramo s podatki okoliških krajev in poznamo konkretne razmere (n. pr. da hodijo žene iz okolice v večjem številu rodit v porodniš- nico šele po drugi svetovni vojni), potem se smemo zanesti, da rojstni kraj zares kaže dejansko stanje in mislimo, da je to primer pri naših podatkih. Vsi priobčeni podatki kažejo število vi- sokošolcev, ki so se rodili na ozemlju, kot ga je obsegal Maribor leta 1948 in so bili vpisani na univerzi v Ljubljani v letnem semestru leta 1921, 1931, 1941 in 1951. Zaradi krajšega izražanja jih imenujemo »Mari- borčane«. Upoštevani so vsi, ki so študirali na univerzi oziroma visokih šolah v Ljub- ljani (brez akademij), razen teologov, ker bi se sicer premaknilo razmerje v škodo slušateljev iz severne Slovenije. Od tam namreč niso hodili študirat bogoslovja na univerzo v Ljubljano, ampak je imela lavantinska škofija do druge svetovne vojne lastno bogoslovno učilišče. V začetku se univerza v Ljubljani v se- vernih predelih Slovenije še ni afirmirala. oziroma ni bilo na njej mnogo slušateljev s Štajerske in Prekmurja, predvsem ne iz Maribora, ker jih je bilo razmeroma malo in so študirali prva leta po prevratu dru- god, večinoma v Gradcu in na Dunaju, kamor so hodili že prej. Kljub temu, da je imel Maribor kot pomembno središče trgovine z deželnimi pridelki močne stike s Podravino, pa v Avstroogrski štajerski Slovenci niso hodili študirat na zagrebško univerzo, ker v Av- striji niso priznavali izpitov z madžarskih univerz. Po letu 1918 pa je vsako leto odhajalo precej Mariborčanov v Zagreb. Vendar je njihovo število majhno v primeri s tistimi, ki so se odločili za Ljubljano. Univerza v Ljubljani je postajala iz leta v leto dejansko, ne zgolj formalno last vseh slovenskih pokrajin, ne samo tistih, ki go- spodarsko in prometno težijo k Ljubljani. Ne moremo reči, ali so vsi tisti, ki so se rodili v Mariboru, zares Mariborčani po vzgoji in miselnosti. Znano je, da so po- šiljali na univerzo največ otrok uradniki. Te pa često premeščajo. Tako se zgodi, da napačno presodimo položaj nekega kraja in mislimo, da so od tam domačini, so pa včasih priseljenci, ki so bili v kraju morda le ne- kaj časa. Vendar ne dvomimo, da odražajo številke vsaj v glavnem razvojno tendenco, ki je v vsej severni Sloveniii ista in se kaže v nenavadno visokem absolutnem in relativnem porastu števila visokošolcev. Leta 1921 je bilo od slušateljev univerze v Ljubljani, ki so se rodili na ozemlju LRS, le 18,4% s Štajerskega, leta 1951 pa 27,5%. To kaže veliko željo po izobrazbi, ki je bila odslej iz različnih vzrokov nerealizi- rana. Podatki o številu Mariborčanov na uni- verzi v Ljubljani pričajo o velikih kul- turnih izpremembah, ki so se izvršile v Mariboru po letu 1918. Pravilno velikost porasta ugotovimo šele \ s primerjavo. Ta kaže, da se je v treh slo-.I venskih mestih: Ljubljani, Mariboru ini Celju od leta 1921 relativno najbolj dvig- - 52 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA nilo število Mariborčanov na univerzi v Ljubljani. Od leta 1921 (= 100) je naraslo število Ljubljančanov na slovenski univerzi na 1082 in skoro prav na toliko (1073) šte- vilo Celjanov, število Mariborčanov pa kar na 12.833! To je razumljivo. V Ljubljani so bili Nemci pred letom 1918 v manjšini. Mesto je bilo priznano slovensko kulturno središče z vrsto učnih zavodov, kjer so pre- vladovali Slovenci in ki jih je varovala pred nemškim administrativnim in politič- nim pritiskom deželna avtonomija. Tudi v Celju so bile narodnostne razmere, ki so bistveno vplivale na obisk gimnazije, znatno ugodnejše kot v Mariboru, ki je moral na- praviti v Jugoslaviji velik skok, da se je po številu visokošolcev v razmerju do prebi- valstva vsaj deloma približal tema me- stoma. Lepo kaže razvoj tabela o rojstnem kraju visokošolcev iz LRS (v %). Poleg splošnega porasta števila visokošol- ! cev iz mest, kar predstavlja poseben pro- .j blem, je dobro viden dvig števila Mari- ; borčanov, ki ga lahko imenujemo fenome-, nalnega, saj prepričljivo kaže s svoje strani i na pojave, ki smo jih omenili. \ Še bolj zgovorna je primerjava s števi- ) lom prebivalcev. Na 10.000 prebivalcev, ki' so stalno živeli v vseh treh mestih (v obsegu i iz 1. 1948) je prišlo naslednje število sluša- I teljev univerze v Ljubljani, ki so se rodili ; v navedenih mestih: Precejšen del tako velikega napredka je ' treba pripisati vedno večjemu številu dija- ' kinj, ki so stopale na univerzo. To jej splošno opazen pojav in so ga podatki za ] Maribor le potrdili. ] Istočasno se je preusmerilo zanimanje ; za študij. Sliko kvari dejstvo, da univerza ! v Ljubljani ni bila popolna. Zato priob-] čujemo absolutne in relativne podatke, iz katerih vidimo, da je med Mariborčani polagoma, a odločno prevladal študij prak- tičnih disciplin, kar smo opazili skoro pri vseh krajih. | (Vzrokov za porast števila študentk tu ni i treba posebej navajati, ker bi se oddaljili j od naše teme; so tako splošno kulturnega in gospodarskega pomena, da so v glavnih obrisih znani vsem. Op. ur.) 53 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Žal za predvojno dobo ni podatkov o soci- alni pripadnosti visokošolcev, oziroma so ti pomanjkljivi. Z njimi bi v mnogočem izpol- nili sliko položaja. Kljub temu, da so po- datki skopi in da smo nakazali samo eno izmed vezi med Mariborom in slovensko univerzo, se nam zdi, da smo vendar jasno orisali razvojne črte. Želeli smo podati le malce gradiva za rekonstrukcijo razgibane in plodne polpretekle dobe, da bo mogoče tudi s te strani pravilno oceniti vlogo in rast Maribora v slovenski kulturni zgodo- vini ter posebej še pomen mariborskega dijaštva, ki je vedno krepko in borbeno posegalo ne samo v štajersko, temveč v ce- lotno slovensko javno življenje. VIRI Rezultati popisa prebivalstva z dne 15. marca 1948 in drugih statističnih akcij. Osebni listi slušateljev univerze v Ljubljani. Krajevni leksikon Dravske banovine, Ljubljana 1937. Vodnik po Mariboru, Ljubljana 1932. »Zora« 1913/14. Franjo Kramberger; Nekaj številk o Mariboru, Mariborski koledar 1933. (Dr. Gregor Žerjav): Ali so Ptuj, Celje, Maribor res nemška mesta?, Ljubljana 1918. Slika 1. Situacija topilnice železa pri Nomnju (S. Smolej) NAJSTAREJŠA LIVARNA ŽELEZA NA SLOVENSKEM V nizu sicer poredkih arheoloških izkopavanj v Bohinju pred drugo svetovno vojno je odkop srednjeveške topilnice železa v Nomnju leta 1938 po prof. W. Schmidu pomembno odkritje in pomemben prispevek k železarski zgodovini Slika 2. Tloris topilnice pri Nomnju (S. Smolej) bohinjskega kota oziroma Gorenjske, ki se že od pradavna ponaša s staro železarsko tradicijo in tehnično kulturo. Medtem ko nam najdene stare žlindre nekda- njih primitivnih topilnic železne rude na Aj- dovskem gradcu, na Dunaju pri Jereki, skupaj z vdolbinami prvobitnih topilnic, vsekanimi v skalo, na Dunaju pri Jereki, in najdeni rimski novci na mestih za pridobivanje železa (Ajdov- ski gradeč in Dunaj pri Jereki) dokazujejo antično udejstvovanje nekdanjih prebivalcev Bohinja v topilništvu železa, ki se je vršilo na primernih pobočjih, še bolje rečeno, na stra- tegičnih točkah, ki zapirajo vhode v doline (Ajdovski gradeč v spodnjo Bohinjsko dolino, Dunaj pri Jereki v zgornjo), smo v odkritem plavžu v Nomnju našli pomemben vmesni člen srednjeveškega plavžarstva, ki je deloval v do- lini in že izkoriščal vodno silo manjšega potoka. Ob potoku z značilnim imenom Plavževka nasproti Nomnja onstran Save »pri Koritih«, na kraju, za katerega je ustno izročilo ohranilo ime »pri sveti Emi«, so bili navedenega leta odkopani temelji treh stavb: topilniške stavbe, skladišča oglja in večje stanovanjske hiše. Temelji oziroma spodnji deli stavb so se naj- bolje ohranili pri topilniški stavbi, plavžu, ki leži tik stare, danes malo uporabljive in precej opuščene nekdanje srednjeveške poti v Nemški rovt in dalje čez Baško sedlo na Primorsko in Italijo. Slabše so ostali ohranjeni na bolj vzvi- šenem zemljišču na drugi strani poti temelji 54 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA Slika 3. Plavž pri Nomnju v preseku in tlorisu (S. Smole;) za skladišče oglja in omenjene stanovanjske hiše, ki je bila dolga 12.85 m in široka 7.60 m. Kakor kaže pričujoča skica zlasti zanimive topilniške stavbe, je le-ta obstajala iz plavža (A), delavnice (B), ki je bila ločena od plavža po 1.50m debeli steni in predprostora (C), ki je bil na spodnjo stran odprt ter skladišča (D), kjer so se našli manjši kosi rude, in kuhinje (E) z ognjiščem na sredi. Razen kuhinje, ki je idila lesena, je bilo vse drugo zidano zelo solidno iz kamna in malte. V livni jami, na spodnji strani plavža, je bil odkopan tudi livni jarek in nekaj preostankov zidanega temelja za leseno stavbo, ki je po- krivala livno jamo, t. j. prostor, v katerem so iz plavža ulivali raztaljeno železo. Na koncu zaokroženega livnega jarka so se našli tudi nekateri preostanki kovaškega ognjišča. Ob samem plavžu in v mimo tekočem potoku Plav- ževki in zlasti na niže ležečem zemljišču preko potoka je bilo najdeno in je mogoče še danes najti precej žlindre kot odvečni preostanek topilniškega procesa v plavžu. Ta žlindra je živo zelene do modre barve, steklasta, zelo gladke površine, kar je dokaz, da se je v plavžu v Nomnju odvijal metalurški proces z majhno izgubo železa, da je zelo malo železa pri top- ljenju rude prešlo v žlindro. Ruda, ki se je našla v skladišču (D), je bila dveh vrst: bobovec, ki ga je najti na bližnji Jelovici in na oddaljenejšem bohinjskem Rud- nem polju, in pa manganova ruda, ki se je svoj- čas dobivala na Begunjščici in kakršno so nekdaj uporabljali na Javorniku, ko so izde- lovali v Cojzovih plavžih znane jeklene izdelke in v tedanjem svetu sloveči feromangan. To rudo so torej v nomenjskem plavžu upo- rabljali kot dodatek pri topljenju železa. Pred srednjim vekom topilnica v Nomnju ni mogla obstajati iz enostavnega razloga, ker so se preselili prvotni plavži k vodam v doline šele z iznajdbo vodnega kolesa, ki je poganjalo mehove za vpihovanje zraka v plavž, kar se je zgodilo v XV. stoletju. Prvotni plavži tudi niso proizvajali tekočega železa, pač pa se je v njih s pomočjo razžarjenega oglja po naravnem vleku zraka na vetrovnih pobočjih, kjer so prvotno stali plavži, železna ruda razžarjala in na pol raztopila. Tako razmehčano železno te- staste gmoto, pomešano z žlindro in žarečim ogljem, so nekdanji plavžarji kot tako imeno- vanega »volka« izvlekli iz plavža in to žarečo kepo z udarci težkih kladiv s kovanjem očistili neželeznih primesi (žlindre in žarečega oglja) ter tako dobili kovno železo, ki so ga še žare- čega ali z nadaljnjim razžarjanjem kovali v različne uporabne predmete. Plavž v Nomnju pa je deloval na naslednji način: v obokani odprtini — v skici označeni z (b) — je bil nameščen meh, ki je v plavž vpihaval zrak in ga je poganjalo vodno kolo mimo tekočega potoka Plavževke. To vodno kolo se gotovo ni moglo dosti razlikovati od vodnih koles, ki so še do nedavna poganjali kovaške mehove vigencev v Kropi in Kamni ¦ gorici. S tem, da so se v plavž dovajale večje količine zraka, kot so ga mogli dobiti prvotni Slika 4. Odkopavanje plavža 1. 1938 (S. Smolej) KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO plavži z vlekom naravnega vetra na gorskih pobočjih, se je oglje moglo močneje razžarjati in s tem so se «b večji količini zraka mogle doseči tudi višje temperature v plavžu, Že- lezna ruda se je na ta način raztopila v tekoče stanje; je pa pri tem v plavžu še vedno ostalo nekaj ne popolnoma raztopljene železne rude, žareče železne gmote, tako imenovani »volk«. Ko se je v jašku plavža nabralo zadosti tekočega železa, so nomenjski plavžarji pri odprtini, označeni z (a), pri dnu jaška plavž predrli, da je izteklo tekoče železo po livnem jarku v livni prostor. Obokana odprtina (a) — glej skico — visoka 1.80 m pa je služila plav- žarjem za vlečenje preostale razžarjene gmote, »volka«, katerega velikost je bila odvisna od poteka redukcije železa v plavžu. Seveda so morali plavžarji plavž na tem mestu razkopati in ga po izvlečenju »volka« iz njega ponovno zazidati. V plavž so zatem zopet naložili na- izmenično plast oglja in rude iz bližnjih skla- dišč. V osnovi se enako nalaga tudi današnji plavž s to razliko, da se mesto oglja uporablja po večini le koks. Pri današnjih modernih plav- žih se zrak, ki ga dovajamo v plavž, predhodno pregreva (za kar nam služijo ogrevalci zraka, cowperji). Današnji plavži proizvajajo le tekoče železo ali grodelj in ga izpuščajo iz plavža v livno jamo pri dnu skozi tako imenovano »oko« plavža, ki ga po vsakokratnem izteku grodlja iz plavža s posebnim strojem ponovno zaprejo. Tehnična zgodovinska zanimivost plavža v Nomnju je nadalje tudi ta, da je bil njegov jašek grajen iz prav takega obdelanega pe- ščenca, kakršen je bil peščeni brus, najden v kotu delavnice poleg plavža. Kemična analiza leta 1938 najdenega koščka železa v prostoru pred plavžem, ki sem ga našel v času arheološkega izkopavanja, in ke- Slika 5. Jašek odkopanega plavža pri Nomnju Slika 6. Pogled na odkopani plavž pri Nomnju v smeri (a) Glej skico mična analiza tistega koščka, ki sem ga našel deset let kasneje na zgornjem delu, žal, že razpadajočega jaška, izkazujeta identičnost, ker imata enak odstotek ogljika v železu (1,54%). Ta analiza nam dokazuje, da je plavž v Nomnju proizvajal lito železo. To je sicer razmeroma nizek odstotek nasproti odstotku ogljika pri grodlju današnjih modernih plavžev, gre pa na rovaš tega, da s tedanjimi mehovi, ki so jih uporabljali, kot že rečeno, za vpiho- vanje zraka v plavž, ni bilo mogoče proizvesti tako visokih temperatur, kakor jih moremo dandanes. Kemične analize pri plavžu najdenih žlinder (z 1,73 do 2,80% železa) pa dokazujejo, da je pri redukcijskem procesu v plavžu šlo zelo' malo železa v žlindro, da se je torej v Nomnju vršil ob tedanjem stanju proizvajalnih sred- stev v ondotnem plavžu že naprednejši meta- lurški proces, naprednejša plavžarska metoda dela. Kajti žlindre, najdene na bližnjem Aj- dovskem gradcu in Spodnji Lipnici izkazujejo po kemični analizi od 61,75 do celo 79,57% železa, kakor mi je to ugotovil kemični labo- ratorij železarne Jesenice. Navedene kemične analize železa in žlindre iz plavža v Nomnju podajajo jasen dokaz, da je »pri Koritih« delovala livarna litega železa, ki se je pečala z vlivanjem litoželezne robe. Leta 1938, v času odkrivanja nomenjskega plavža, mi je profesor Schmid izrazil svoje pre- 56 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZOODOVINO KRONIKA senečenje nad velikostjo samega plavža skupaj s skladiščem za oglje in stanovanjsko hišo. Pripomnil je, da v vsej svoji dotedanji 33-letni arheološki praksi ni še našel tako velikega plavžarskega kompleksa. Tudi ne, ko je na Spodnjem Avstrijskem veliko raziskaval za Alpine Montangesellschaft, na njenih posestvih odkrival stare topilniške kraje, in kjer je našel precejšnje število primitivnih topilniških ka- dunj, ni pa našel večjih topilniških naprav. Livarna v Nomnju, ki jo po pravici lahko tako imenujemo, je torej v resnici pomembna tudi v evropskem smislu tehnične zgodovine in jo je kot našo najstarejšo livarno na Sloven- skem še bolj zaščititi nasproti atmosferalijam s primerno streho. Kako dolgo je delovala livarna v Nomnju, ni znano. Leta 1938 objavljena časopisna poročila o arheološkem izkopavanju plavža v Nomnju in pripadajoče stanovanjske hiše, ki se je ozna- čevala kot »gradič sv. Herne«, češ, da je bil v rabi še v XIII. do XIV. stoletju, so nastala zaradi označevanja kraja po ljudskem ustnem izročilu kot kraj »pri sveti Emi«, pa tudi po razlagi samega prof. Schmida, ki je to razlago verjetno podal zato, da je na ta način sploh mogel priti do potrebnih finančnih sredstev za arheološko znanstveno delo v Bohinju pri te- danji vladajoči klerikalni banski upravi v Ljub- ljani, ki je njegovo delo v Bohinju po njegovih neštetih prošnjah financirala. Kasneje mi je prof. Schmid sporočil iz Gradca, kjer je bil ravnatelj muzeja in univerzitetni profesor za rimsko zgodovino in provincionalno rimsko arheologijo na stolici graške univerze, da časopisna poročila ne drže: »Kakor sem preštudiral material, bo gradič sv. Herne le mlajši iz XV. ali XVI. stoletja. S tem tudi plavž. Ljudstvo je torej s sveto Hemo povezalo po- znejšo stavbo.« Kaj pravijo in koliko vedo povedati doslej znani zgodovinski zapiski in zgodovinska lite- ratura o topilnici v Nomnju? Zapiski so sicer skromni, vendar s povedanim spredaj takšni, da utegnemo topilniško posto- janko v Nomnju postaviti na pravo mesto v naši zgodovini. Valvasor pravi v svoji drugi knjigi na strani 128, da leži eno miljo niže Bistrice livarna, v kateri vlivajo železne retorte za žganje živega srebra in druge stvari, ki jih navadno vlivajo iz železa. Ta kraj označuje Valvasor kot »drugu Bohinj«. Pisec knjige »Geschichte des Eisens«, Müllner, navaja v svoji knjigi pismo ljubljan- skega zdravnika dr. Wiederholdtsa iz leta 1617, v katerem je zaprosil za postavitev plavža v Bohinju, ko razmotriva o lokaliteti livarne, ki jo omenja Valvasor v Bohinju, Balthasar Hac- quet pa je v svoji knjigi »Oryctographia car- niolica« ne navaja. Navaja tudi, da ta livarna za časa Zoisa ni delovala. Ce torej sledimo Valvasorjeve navedbe in iščemo eno miljo niže Bistrice na njeni desni strani nasproti Nomnju, na kraju »pri Koritih«, smo resnično točno eno miljo daleč od Bistrice, kjer je torej morala stati livarna, za katere postavitev je po navedbi Miillnerja leta 1617 zaprosil omenjeni ljubljanski zdravnik in ki je bila arheološko odkrita leta 1938. Menim, da je s tem ta doslej v naši zgodo- vinski literaturi še ne dokazana lokaliteta stare livarne litega železa v Bohinju dokazana. Slavko Smolej NOVO GRADIVO IZ BROWNOVEGA POTOPISA Ime angleškega zdravnika Edwarda Browna, člana Royal Society, ki je v drugi polovici XVII. stoletja prepotoval mnoge evropske države in v letu 1669 tudi slovenske kraje, v našem zgo- dovinopisju ni popolnoma neznano. Ponovno ga omenja in navaja že njegov sodobnik Val- vasor.^ V novejšem času je opozoril nanj Janko Kotnik,^ ki navaja v kratkem podatke o Brow- novem življenju in delu.'' Nato objavlja Kotnik prevod Brownovega potopisa po slovenskih kra- jih, razen za Idrijo, ker je ta del potopisa skoraj dobesedno izrabil že Valvasor. V Slovenijo je Brown prišel leta 1669 z Du- naja čez S t. V i d na Koroškem. Tu je vzbudila njegovo pozornost zlasti močno razširjena gol- šavost in bebavost. Cez Gosposvetsko polje (pisec omenja vojvodski stol in že pre- cej izmaličeno tradicijo o ustoličevanju ter po- slika 1. Lov na odteklem Cerkniškem jezeru 57 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Slika. 2. Rudarja v noši XVII. stoletja, virgula divina in idrijska železna retorta datke o rimskih starinah na tem kraju) dospe Brown v Celovec, ki mu je očitno prav všeč. Omenja obzidje v štirioglatem tlorisu, ravne ulice in lepi trg sredi mesta. Kot zani- mivost beleži Brown po Eneju Silviju star običaj, da so osebo, osumljeno tatvine, takoj obesili in šele nato preiskovali, ali je kriva. Če je bila kriva, so pustili truplo segniti, če ne, pa so truplo pokopali. Obsežno opisuje Brown svojo pot čez Ljubeljski prelaz, kjer Slika 3. Ribolov v Cerkniškem jezeru ga posebno zanima predor s koroške strani i na Kranjsko (dolg približno 140 m). Po po-] datkih, ki jih je zvedel Brown, sta bila : prelaz in predor razmeroma nova in so mu j še vedeli povedati, da je stara pot s Ko- roške na Kranjsko vodila čez Beljak. Čez Sv. Ano, Tržič in Kranj dospe Brown v L jub- | 1 j a n o. O strateškem položaju Ljubljanskega ¦ gradu nima posebno ugodnega mnenja, a pravi, : da se je Ljubljana pod Friderikom (XV. stol.) ; vendarle dobro branila oblegovalcev. Tu vidimo, • da je to obleganje Ljubljane po cesarjevih na- j sprotnikih izredno živo in vztrajno ostalo v i spominu Ljubljančanov. Po skoraj neizogibni ' zgodbi o Argonavtih prehaja Brown k opisu i Cerkniškega jezera. Po pripovedovanju : navaja lastnosti tega jezera in posebnosti ribo- lova v njem, čeprav ne brez napak, ki nanje ¦ opozarja že Valvasor. Posebno izčrpen pa je 1 Brown pri opisu Idrije, kjer pozorno opa-1 zuje proizvajalni proces, zlasti pridobivanje I živega srebra iz rude brez ugrevanja (deviško | živo srebro) in z ugrevanjem. Ugrevanje se . uporablja pri tisti rudi, kjer se izločitev živega ; srebra ne doseže z drugimi sredstvi (n. pr. z i izpiranjem in sitom). j Gradivo, ki nam ga je ohranil Brown za slo- j vensko zgodovino, pa s tem še ni povsem izčr- ; pano. Brownovi potopisi so namreč izšli v ; avtorjevi predelavi v več izdajah z raznimi .| spremembami in dopolnitvami, ki so včasih i prav tako pomembne kot podatki v prvi objavi, ] pa tudi v prevodih, ki prav tako prinašajo mar- ! sikaj novega. j Ni naš namen, da bi na tem mestu navajali vse drobne razlike med posameznimi izdajami i in napake v nemškem prevodu, ki jih je vsej polno.^ Pač pa ne bo odveč, če opozorimo naj gradivo, ki doslej še ni bilo opaženo, ker še j niso bile znane vse izdaje tega potopisa.' i 58 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA Slika 4. Ljubeljski predor s Koroške strani ¦ Predvsem je zanimivo Brownovo slikovno gradivo. Angleška izdaja iz leta 1685 vsebuje med stranmi 170 in 171 malo, a dokaj zgovorno risbico, ki pojasnjuje proizvajalni proces v rudniku živega srebra v Idriji in ki ima napis: »Podoba železne retorte, kakršne uporabljajo v rudniku živega srebra v Idriji.« Te retorte so se uporabljale za ugrevanje živosrebrne rude, da so iz nje izločili z izparevanjem čisto živo srebro. O teh retortah Brown še pove, da jih dobavljajo koroške fužine, da jih imajo v Idriji 1600 in sicer jih uporabljajo po 800 na- enkrat (v 16 pečeh, tako da jih spravijo v eno peč po 50). — Na istem listu upodobljena »Vir- gula divina« (»Božanska vejica«) se je uporab- ljala drugod v rudnikih srebra za iskanje rudnih žil, medtem ko obe stranski podobi prikazujeta dva rudarja v značilni obleki in opremi, s kopačo in rudniško svetilko. Taka je bila splošna noša rudarjev in so jo nosili tudi rudarji v slovenskih rudnikih (slika št. 2). Brownove slike celovškega zmaja ne objavlja- mo, ker ne prinaša nič novega. V nemški izdaji ni gornjih slik, zato pa vse- buje druge slike iz naših krajev. Slika št. 1 prikazuje lov na merjasca in divjega jelena v Cerkniškem jezeru, ko je pozimi suho, slika 3 pa ribolov v tem jezeru. Na sliki 4 vidimo Ljubeljski prelaz in predor na najvišji točki prelaza. Ne vemo, ali so te slike ponatisnjene iz holandske izdaje, ali pa so bile napravljene posebej za nemški prevod. Tudi ne vemo, ali so nastale na podlagi kake Brownove skice ali samo na podlagi pripovedovanja ali besedila. Slika lova vsekakor ne vsebuje kakih poseb- nosti, pač pa je slika ribolova po drugih po- datkih, ki jih imamo o njem, dokaj točna, , čeprav morda v podrobnostih popolnoma nel ustreza. (Mreža je bila n. pr. le z enim koncem j pritrjena k čolnu, z drugim pa na breg.) Pomen i te slike je v tem, da je najstarejša upodobitev ¦ ribolova v Cerkniškem jezeru, ki se vsaj po i podatkih, znanih po pripovedovanju, skuša pri- I bližati dejanskemu stanju. — O sliki predora ¦ na Ljubelju (si. 4) moremo reči, da nima manjše vrednosti od kasnejše Valvasorjeve. Ne le slikovno gradivo, tudi besedilo potopisa je v kasnejših izdajah nekoliko izpopolnjeno.^! Tako se spušča Brown v razpravljanje o sv. i Vidu, o katerem meni ljudstvo, da pomaga pri ' ozdravljenju božjasti, ki se imenuje ples sv. < Vida (chorea sancii Viti). Nemški prevod k; temu dodaja Horstijevo poročilo o ženskah, ki so vsako leto romale h kakšni kapeli sv. Vida, kjer so toliko časa plesale, da so se zgrudile \ od utrujenosti. Trdile so, da so bile nato vse ' leto zdrave, dokler se ni približal čas majeve lune, ko jih je zopet popadla bolečina v udih in so se zopet odpravile k šentvidovanju. Zna- čilno je, da angleški zdravnik Brown poroča o tem le kot o mnenju, ki je med ljudmi raz- • širjeno, ne da bi sam verjel pripovedovanju. 1 Sploh pa je za tega angleškega potopisca ' XVII. stoletja značilno, da se v splošnem ne > spušča v presojo ljudskega značaja, tudi ne v ] globljo analizo gospodarstva prepotovanih deželi in življenja v njih, marveč da v splošnem samo i niza svoja opazovanja in le redkokdaj zavzame ; stališče do pojavov, ki jih je ugotovil. Njegov j potopis je hladen in stvaren; baročnega gosto- besedja, ki je tako značilno za mnoge Brownove ; nemške sodobnike, v njem ni. S. v, j 59 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO OPOMBE 1. Die Ehre des Herzogtums Krain; ob opisu Cerkniškega jezera IV, 626 si. in ob opisu Idrije III, 407 si. — 2. Ml. IX, 1928, 172. — J. Roj. 1644 v Norwichu v vzhodni Angliji, umrl 1708. — 4. V tem pogledu zadošča, da opozorimo stro- kovnjaka, ki bi ga zanimala posamezna mesta v potopisu, na doslej znane izdaje. Valvasor navaja Browna po nje- govem poročilu v Acta Anglica 1669, oziroma po latinskem pismu z dne 20. junija 1669 (verjetno isto), uporablja pa tudi nemški prevod Brownovega potopisa iz leta 1686; Kot- nik uporablja tisti zvezek, ki v angleščini opisuje dežele tedanje Avstrije in Furlanijo in ki je izšel leta 1673; doslej pa je bila pri nas neznana celotna angleška izdaja Brow- novega potopisa iz leta 1685, katere primerek je pred nedavnim prišel iz Anglije v Jugoslavijo, in čigar uporabo je omogočil Mestnemu arhivu tov. Vlado BonaČ. Fotografske posnetke in prepis tistih mest, ki se tičejo Slovenije, hrani sedaj Mestni arhiv v Ljubljani. Nemška izdaja iz leta 1686 (predgovor datiran 1685) je nastala na podlagi holandskega prevoda. Tako poznamo sedaj naslednje izdaje Brownovega potopisa: 1669 Acta Anglica (navaja in uporablja Valvasor), 1673 (uporabljal in prevedel Kotnik), pred 1685 holandski prevod (doslej nedostopen), 1685 celotna angleška izdaja (doslej neznana, sedaj upoštevana v tem sestavku), 1686 nemški prevod iz holandščine (navaja in uporablja Valvasor, nekaj doslej neopaženih primerkov v knjižnici Narodnega muzeja). — 5. Pri tem moramo omeniti, da tudi doslej znano Brownovo gradivo ni bilo deležno prave pozornosti. Ne omenjata ga niti Fr. Kotnik niti Ložar v Narodopisju Slovencev, čeprav je njegov opis ribolova na Cerkniškem jezeru kljub posameznim netočnostim vendar starejši od Valvasorjevega. — 6. Nekaj razlik gre morda tudi na rovaš slovenskega prevoda, ki je nastal na podlagi tiska iz leta 1673, ki ga v originalu nimamo pri roki. »Stolpiči« na ce- lovškem mestnem obzidju so v resnici prave bastije (Ba- stion), kar izhaja tudi iz Valvasorjeve risbe Celovca. — Kotnik prevaja sna južni strani Cerkniškega jezera se raz- prostira Birnbaumcrjev gozd«, o katerem pravi tisk iz leta 1685, da je *gozd, ki je del dal'eč razprostranjenega hru- šiŠkega gozda« (to je Hrušice). Trava, ki raste v izsušenem Cerkniškem jezeru, nudi zimsko krmo. Bebci v Št. Vidu so po očitni tiskovni pogreški postali slepci. Ime škotskega lekarnarja v Ljubljani, ki je v izdaji leta 1675 Kotniku težko čitljivo (Fosch?), se v poznejši angleški izdaji glasi Tosh. (Po Fabjančičevi knjigi hiš je bil Janez Jurij Tosch, stanovski lekarnar v Ljubljani med 1. 1673—1695 lastnik hiše na današnjem Jurčičevem trgu št. 2.) Potopisec se v poznejših izdajah imenuje Brown in ne Browne. Sicer pa je Kotnikov prevod dober in se gladko bere. NOV OPIS FRANCOSKE LJUBLJANE O priliki kongresa »Svete alianse« v Ljublja- ni 1821 se je med Francozi, ki so živeli v dobi Ilirije pri nas, zopet zbudilo živo zanimanje za naše mesto in ga opisovali sonarodnjakom kot njegovi poznavalci. S svoje strani pa so Ljub- ljančani, prežeti z lokalnim patriotizmom, budno zasledovali poročila o svojem mestu v evrop- skem tisku in kar tekmovali pri popravljanju raznih netočnosti, ki so se poročevalcem utiho- tapile v tekst. Tako je bil med drugim članek Charlesa Nodiera z naslovom »Laybach«, ki je izšel 15. januarja 1821 v pariškem časopisu »La Quotidienne« in v katerem znani francoski pisa- telj popisuje spomine na svoje ilirsko bivanje, že kmalu po objavi pri nas znan in komentiran. Ljubljanski »Illyrisches Blatt« ga je namreč pri- občil (1821, No 24—25) v nemškem prevodu kot ponatis iz »Stuttgarter Morgenblatta« (1821, No. 115) hkrati z vzporedno natisnjenimi obsežnimi pripombami Prešernovega prijatelja in takrat- nega dunajskega akademika Blaža Krobata z na- slovom »Einige Berichtigungen über Herrn Char- les Nodier's Schilderungen der Stadt Laibach«, ki so izšle V dunajskem »Wandererju«. Objava je vzbudila v takratni Ljubljani živahno polemiko, ki se je zanesla celo v isti »Wanderer«, v kate- rega 203.—04. številki iz 1821. leta je neki Ljub- ljančan A.....z natisnil svoje »Bemerkungen über Herrn Chroat's Widerlegung der von Ch. Nodier gegebenen Nachrichten über Lai- bach«. V odgovor in obrambo »mladega Ilirca« pred anonimnim napadom je uredništvo IB že v 31. številki odgovorilo s člankom »Über No- dier's, Chroat's und v. A.....z topographische Nachrichten, Berichtigungen und Bemerkungen, die Stadt Laibach betreffend«. Zanimiva kritič- na zavrnitev Krobatovih pripomb izpod peresa Heinricha Coste star. z naslovom »Einige Be- meAungen wider Chroat's Berichtigungen der Nachrichten Charles Nodier's über Laibach« iz 1821 pa je ostala v rokopisu in se danes hrani v Narodnem muzeju v Ljubljani. Svojevrsten odmev je Nodierov članek razen tega dobil še v sočasni slovenski izvirni poeziji, namreč v štirivrstičnici originalnega Jakoba Zupana, ki poje o Francozu takole (LZ 1885, 218) : Nodier. Ti hvalifh Iblano Na ufta zelé: Unukam bo snano Nodjera ime. Nodierov članek o Ljubljani, o katerem trdi dr. R. Maixner,^ da ga pred njim ni upošteval in citiral še noben njegov biograf, je poleg že omenjenih nemških prevodov oziroma ponatisov doživel še Dimitzovega v »Laibacher Wochen- blattu« (1884, No. 210—14) in najmanj dva slo- venska (v SN 1910, št. 342 in ZiS 1929, 399—400). Medtem ko so Nodierovi spomini tako prišli že zgodaj v evidenco naših zgodovinarjev, pa je ostal neznan drug članek, objavljen prav tako v času ljubljanskega kongresa, ki ga je napisal Jean Paul Bres (1782—1832) iz Limogesa. To je bil eden iz množice znanstvenikov in pisateljev, ki so v času francoske Ilirije prišli k nam. Ko je bila pozornost evropske javnosti obrnjena v Ljubljano, je v pariških »Annales de la litté- rature et des arts« (1820—21, t. IL, pp. 108—14) natisnil poročilo z naslovom »Beležka o mestu Ljubljani«, ki ga podajamo spodaj v sloven- skem prevodu. Kakor Nodier v svojem članku se tudi Bres ne drži strogo opisa samega mesta, temveč opisuje tudi njegovo bližnjo in daljno okolico, pri čemer pa razodeva ostrejše oko za opazovanje in realnejše poznanje stvari.^ J. P. BRES, BELEŽKA O MESTU LJUBLJANI »Mesta dolgujejo svojo imenitnost zelo raz- ličnim vzrokom: ena obračajo nase našo pozor- nost zaradi velikih dogodkov, katerih prizorišče so bila, druga zopet zaradi znamenitih mož, ki so jih rodila, nekatera pa zaradi bleščečih spo- menikov in delavnosti svojih prebivalcev. Na- 60 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA posled so še taka, ki so si pridobila s sestanki visokih osebnosti, zbranih, da bi se razgovar- jale o koristih bodisi cerkve bodisi cesarstev, to ugodnost, da smejo zavzemati mesto v leto- pisih zgodovine. Mesto Ljubljana je deležno te vrste imenit- nosti in njen krajepis lahko nudi nekaj koristi ljudem, ki bi radi preučevali potek dogodkov v dobi, v kateri živimo. Ljubljana je glavno mesto Kranjske, avstrij- ske pokrajine, ki leži južno od verige Julijskih Alp. Ce lahko verjamemo izročilu, je malo mest v Evropi s tako starodavnostjo. Poročilo pravi, da je Jazon na svojem povratku z zavojevanja zlatega runa s svojimi popotnimi tovariši plul po Istru navzgor in se ustavil na vznožju griča, na katerem je danes zgrajen ljubljanski grad. Tu je ustanovil mesto A e m o n o , nekaj časa tam bival, nato pa zapustil naselbino. Ladjo Argo so potem prenesli znameniti popotniki do Jadranskega zaliva, od koder so nadaljevali pot v Grčijo. Ce hočemo razložiti to izročilo, moramo pred- postaviti, da so Argonavti nadaljevali pot iz Istra po Savi, ki se izliva v Donavo pri Beo- gradu in ki teče pol milje od Ljubljane, in da so po tej reki pluli navzgor do kraja, kjer prejema v svoje naročje malo reko Ljubljanico. Kakorkoli že je, noben spomenik ne služi v dokaz za to izročilo. Pač pa so se našli neki ostanki brodarskih priprav v savskih naplavi- nah, toda nič ne dokazuje njihove starosti. A e m o n a je bila zgrajena na prehodu rimskih legij, ki so se hodile vojskovat v Germanijo, potem po so se bile vkrcale v Jadranskem za- livu. Še danes lahko vidiš južno od novega mesta zidovje rimskega taborišča. V dolinici pri Dobrovi naletiš na okroglasto cerkev, ki je bila — kakor pravijo — nekoč Jupitrovo svetišče. Mesto Ljubljana (Laybach) izvaja svoje ime iz imena reke, ki teče skozenj in ki znači: mlačna r e k a.^ In zares ohranja reka v naj- ostrejših zimah milo temperaturo in ta občutek toplote še povečuje nasprotje z zunanjim zra- kom. Voda te reke tvori pri izhlapevanju lahko paro, ki se dostikrat nagomili v mestu in po- vzroča gosto meglo. Ljubljanica dolguje svojo toplino, neodvisno od toplote ozračja, kratkemu svojemu toku, ki ni daljši od pet milj. Vse kaže, da se ta reka dolgo pretaka pod zemljo, preden se prikaže v svojem zunanjem koritu. Sploh je v teh krajih več podzemeljskih rek: celo T i m a v , ki se izliva v Beneški zaliv, je brž- kone ena izmed podzemskih rek, ki tečejo v tej deželi in ki imajo zunanje korito šele prav blizu svojega izliva. Malo pokrajin nudi geologu večje število za- nimivih pojavov kakor ta. Prav blizu Ljub- ljane vidimo Cerkniško jezero, ki ga tvori vodni previšek podzemskega jezera, ležečega nepo- sredno pod njim. Ti dve jezeri sta zvezani med seboj po ozki odprtini. Po tem, kako je pod- zemsko jezero več ali manj oskrbljeno z vodo, postaja gornje jezero prizorišče zdaj ribolova, zdaj lova na divjačino. Podzemske jame v Postojni in Planini kažejo presenetljive prizore. Kadar kmetje s plamenicami v roki vanje vodijo obiskovalce, spominjajo te globoke rupe, ogenj, ki odseva od vode, stalaktiti in šum slapov in vetrov na opise, ki nam jih dajejo pesniki o bregovih Stiksa in breznih Tenara.'' V pečinah, ki so prav blizu Ljubljane, so našli ogromne gmote Amo- novih rogov (a m o n i t o v) s premerom več kakor štiri čevlje.^ Pudingi (= konglomerat) z bregov Save nudijo klade iz raznovrstnih snovi, ki se dajo ogladiti kakor marmor. V tej pokrajini so odkrili žival nad vse po- sebnega sestava, ki je znana pod imenom Pro- teus Anguilar.^ Ima zunanje škrge in pljuča; na njej pa ne naletiš na nobeno sled o organu vida; kosti na glavi ne kažejo nobe- nega niti najrahlejšega znaka o optičnem živcu. To je edini vretenčar, pri katerem je priprava za vid popolnoma izginila; njegovo telo je po- dobno telesu kuščarja in njegov rep je pripra- ven za plavanje. P r o t e j živi v podzemskih tokovih, katerih voda od časa do časa izgine; včasih pa te vode narastejo in vržejo proteja iz svojega običajnega korita. Raki, ki jih love v Ljubljanici, so največji, kar jih poznamo.'' Pozimi je Kranjska pokrita z debelim sne- gom, ki zmrzne zaradi dolgotrajnega mraza; tedaj so sani edino vozilo, ki je v rabi. Ko se vigred povrne, si očaran nad mičnim prizorom bregov in dolinic, nad katerimi se dviga ogro- men polkrog, ki ga tvorijo na severu Julij- ske Alpe, večno pokrite s snegom. Več Ijtib- kih gričev, med njimi Šmarna gora,^ pri- vablja na svoje teme ljubitelje pestrih razgle- dov: le malo dežel nudi krajinarju toliko pred- metov za študij; kmečke hiše so grajene iz smrekovega lesa in njegova bruna puščajo od- prtine v obsegu kakega pol kvadratnega čevlja, ki tvorijo okna. Pridelki, ki obstajajo iz rži, pšenice, fižola in turščice, se spravljajo sredi polja na nekakšnih ogredjih, katerim je njihova podobnost s preobrnjeno harfo vzdela ime tega glasbila. Te harpfen (= kozolci) dajejo po- krajini zares nenavadno lice. Ko je žetev končana, so podobne velikim ste- nam; pred žetvijo njihove prazne rante ne navdajajo z nezadovoljstvom prav nič manj popotnika kakor vaščana, kateremu oznanjajo konec njegovih zalog. Majhne kapelice, ki so zelo blizu druga drugi po vseh potih, so zares slikovite. Nekaj ljubkih podeželskih hišic se razgleduje po gričkih, pokritih s smrekami. Pagliaruzzijev grad (= Cekinov grad) je prijetno bivališče, ki je bržkone priprav- ljeno za kako visoko osebnost, udeleženo na kongresu. Kar se tiče mesta Ljubljane samega, ne nudi nič posebnega; njeno prebivalstvo šteje kakih 15.000 duš. Nič trgovine, nobena obrt, noben spomenik ne vzbuja popotnikove radovednosti. Ulice so slabo uravnane in razkošje v pohištvu še ni prodrlo v nobeno zasebno hišo. Vendar pa se ženske, ki so na splošno ljubke, nosijo tako kakor Parižanke. 61 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Le Joural des Modes (Modni časopis) šteje več naročnic v tem mestu in njegove ljubke risbe so vzorci, katerim se trudijo biti podobne. Lepotice iz preprostega ljudstva osta- jajo rajši pri stari kranjski noši, ki nikakor ni brez čara. Avba, okrašena z zlatimi našitki in znatne cene, je del oblačila, ki preliaja brez vsake spremembe od rodu do rodu. Mil značaj in treznost sta glavni značilni črti Kranjcev. Ljubljana ima univerzo, na kateri več dobrih profesorjev pospešuje razcvet grške in latinske književnosti; to mesto ima tudi škofijo. Na Kranjskem se oznanjuje katoliška vera. Nemški viteški red je imel tu več gradov. V Ljubljani se govori nemško, italijansko in kranjsko, ki je narečje slovanskega je- zika. Ta jezik je najbolj razširjen po Evropi; celo ruščina, kakršno govorijo v Petrogradu, ni drugega kakor eno izmed njegovih narečij. G. baron Zois, katerega duševni darovi dičijo mesto Ljubljano, je bil mnenja, da je mogoče spoznati podobnost med slovanskim jezi- kom in sanskrtom: knjiga g. Langlesa« o tem zadnjem jeziku mu je dala priliko, da je opazil te podobnosti. Ker pa slovanski jezik še ni rodil nobenega dela klasične vrednosti, sploh ni postal predmet za študij učenjakov. Obsežne narodne pesmi brez raznoličnosti, nekaj ljubkih pripovedk, več pesmi, posnetih po zgledu starih od, slovnice in slovar, ki je šele pravkar kon- čan,^" to so zakladi slovanskega jezika, ki se govori na Kranjskem. Naš častivredni sodelavec, g. Charles Nodier, je objavil prevod nekaterih slovanskih pesmi, med katerimi je omembe vredna pesem z naslovom »Kresnica«.^^ Pridiga se na splošno v kranjščini. Ta jezik nikakor ni brez neke harmonije in raznovrstnosti v svojem pregibanju; čeprav ima veliko goltnikov, je vendar primeren za glasbo. Dostikrat so me očarale pesmi, ki jih vaščani prepevajo po cerkvah in na polju. Mnoge njihove pesmi, ki so verjetno zelo stare, vsebujejo motive kar najbolj ganljivega izraza in se z lahkoto pri- legajo harmoniji spremljave. Zemljepisna lega Ljubljane je najbrže pri- pravila evropske vladarje do tega, da so jo izbrali za kraj svojih razgovorov. Naj bi to doslej tako malo znano mesto postalo slavno po kongresu, ki naj utrdi mir v Evropi in za- gotovi srečo njenih prebivalcev.« _____________France Dobrovoljc OPOMBE /. Rad Jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti, knj. 229. Zagreb 1924, 29. — 2. O Kranjski in o Ljubljani poroča tudi članek, objavljen v časopisu »Memorial universel de l'industrie fran?aise (Paris 1821, t. IV, livre 44). Zani- mivo rokopisno gradivo o Iliriji hrani arhiv družine Guiger de Prangins v Lausanni, ki ga je napisal zasebni tajnik generalnega guvernerja Bertranda, Amédée Masse z naslovom »Souvenirs de mon séjour en lUyrie et de mes voyages avec le general comte Bertrand, gouverneur des provinces illyrien- nes en 1812, 1813 et 1814«. Posnetek tega gradiva je objavil Eugene de Bude pod naslovom »Souvenirs du general Ber- trand d'apres une corrcspondence ineditc« v reviji »Le Cor- respondant« z dne 10. februarja 1910, str. 543—53. V teh spominih govori A. Masse, katerega ime se omenja tudi v aktih ljubljanskega Mestnega arhiva, o strogi etiketi na guvernerjevem dvoru v škofijski palači, o Bertrandovi za- sebni knjižnici v Ljubljani, ki je štela 200 do 300 zvezkov večinoma klasičnih francoskih pisateljev, o nezdravem ljub- ljanskem podnebju, o početju blaznega generala Junota v Trstu in pod. Podatke o francoski Ljubljani vsebuje tudi knjiga spominov »Les Souvenirs du general baron Paulin (1782—1876), publies par Paulin Ruele«. Paris 1893, Ed. Plön, Nourrit et & (Prim. SN štev. 240, 7. oktobra 1895). — 3. Po domnevni etimologiji starih kranjskih zgodovinarjev naj bi ime Laybach oziroma Laibach nastalo iz Laubach (== Mlačni potok). (Opomba prev.) — 4. Podzemska votlina v Lakoniji, ki so jo stari smatrali za vhod v pekel; danes rt in votlina Matapan. (Opomba prev.) — 5. Čevelj meri približno 53 cm (stara francoska mera). (Opomba prev.) — 6. Pravilno: Pro- teus anguinus. Gl. Pavel Grošelj, Kako so odkrili človeško ribico? Proteus I (1934), 1-7. (Opomba prev.) — 7. Izredno velikost rakov v Ljubljanici je slavil še pred Bresom n. pr. znameniti beneški dramatik Carlo Goldoni, ki je bil 1728 v Ljubljani, za njim pa Charles Nodier v svojem članku »Laybach« v pariški reviji »La Quotidienne« (15. Jan. 1821). (Opomba prev.) — 8. Za časa Ilirije so Francozi uporabljali za Smarno goro izraz Dvojčka (Les Jumelles). (Opomba prev.) — 9. Langles, s pravim imenom Sir Charles Wilkins (1749—1836), angleški Orientalist, je ustanovitelj indijske filo- logije. Tu gre za knjigo, ki jo je 1808 izdal v Londonu pod naslovom »A Grommar of the Sanskrita Language«. Baron Zois sicer te knjige ni imel, pač pa njena posnetka v fran- coskem in italijanskem jeziku: a) Feuilles du Moniteur uni- versel de Paris, annće 1810, 1811, contenant des rapports sur le sanscrit, sur la grammaire de Wilkins; b) Annali di Scienze e lettere. Milano 1811, contienne un estratto della grammatica sanscrita di Wilkins Inglese (GI. Bibliothecae Sigismundi Liberi Baronis de Zois Catalogus. B. NUK, ms. sign. 667). (Opomba prev.) — 10. Tu gre za Vodnikov »Slo- var nemshko-slovensko-latinski«, katerega prospekt z dvema poskusnima listoma je izšel v »Telegraphe officiel«. No. 51, 27. junija 1813. — 11. GL »Tel. oft.«. No. 49, 20. junija 1813: Le Ver Luisant d'Ignazio Giorgi. Nodier je v Franciji kasneje ta prevod še večkrat ponatisnil. Seveda pesem ni slovenska, temveč dalmatinsko-hrvatska. (Opomba prev.) 62 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA Pisatelj je potomec kooaške družine, ki zim v Kropi že osaj 150 let. Poklicno je sledil izročilu dedoD in je po obisku doorazredne ljudske šole z 12 leti začel delati o kooačnici ter se je z lastno sposobnostjo in občasnim delom na Vorarlberskem razvil v kakovostnega umetnika kovača, prvega v Jugoslaviji in priznanega tudi v inozemstvu. Poleg kovaštva je uspešno gojil pisateljevanje in v športu težko atletiko. Ko je začel na pobudo Tehniškega muzeja Slovenije 1951 kovaški muzej v Kropi z zapisovanjem krajevnih in okoliških dogodivščin, je šel prvi na delo. Iz njegove zbirke objavljamo naslednji zapis z vabilom poznavalcem izročila v drugih krajih, da pošljejo tKronikit poročila o podobi posameznega kraja ali njegovega dela v očeh ljudstva. Uredništvo TRG V KROPI Beseda trg v naslovu ne zveni dobro. Tako ne bodo pri nas nikdar rekli temu prostoru. Tudi številne zgodbe, ki so znane o tem koščku Krope, uporabljajo brez izjeme tujko. Torej. začnimo pri našem »placu«. Da je premajhen, pravijo eni. Tako majhen, da je treba dati voz naraizen, če ga hočeš obrniti, konju pa seči skozi gobec in trup do repa ter potegniti rep k sebi, torej na podoben način, kakor bi obrnil nogavico. Drugi pa celo trdijo, da je treba tudi cigareto v ustih prelo- miti, če bi se rad na našem »placu« zasukal. Učitelj Rupret, ki je svoj čas pri nas učil, je vedel povedati, da se je na tem prostoru vršilo veliko dejanje stvarjenja. Da je bog tu delal ljudi iz ilovice ter jih sušil na mostni ograji. Brž ko je bila ena skupina zadosti suha, jo je oživel in poslal po Kroparici ven v svet. Vse je potekalo v lepem redu; nazadnje se je samo še ena skupina sušila na mostu, pa se je angel, ki je mešal ilovico, zadel v desko in stresel bodoče ljudi z ograje na most, tako da so bili vsi zveriženi. Bog oče je bil nejevoljen, ker mu je angelova nerodnost pokvarila delo; ker pa je bil že utrujen, ni hotel popravljati. »Naj ostanejo taki, kakor so,« je dejal. »Sicer jih ne kaže pošiljati ven v svet, kar tukaj naj ostanejo. To bodo pa Kroparji.« Mislim, da naš »plac« ni bil za Kroparje manjšega pomena kakor za Atence aeropag. Ker so se vsi važnejši dogodki vršili na tem kraju, si lahko mislimo, da so v dobi, ko je imela Kropa še svoje sodnike, tudi sodili na »placu«. Saj je znano, da je bila ob priliki kozjega punta tukaj razglašena porazna sodba kroparskih kožarjev. Tudi zidani mostovž, ki veže Vretenovo in Trohovo hišo, je kakor na- lašč zato postavljen. Starejši ljudje še pomnijo, da so s tega mostovža biriči vsako nedeljo tol- mačili razglase in zapovedi, ki so se tikale kro- parske srenje. Kdo se ne spomni Štolmarjevega Jošce, ki je z visokim tenorjem bral dolgo let z Vretenovega mostovža uredbe in paragrafe? »Poslušajte!!...« Tudi nočni čuvaji so na tem mestu največkrat vpili uro in budili kovače k delu. »Sveti se, sveti beli dan ...« Samo za časa Ilirije oživljene ve naša po- vestnica, da je zamenjala »plac« Potočnikova lopa, iz katere je takratni francoski mer okli- ceval ženine in neveste. To je moral nekdo pripovedovati stari srbski gospe, ovdoveli gene- ralici, ki je potem več let hodila v poletju z Bleda gledat »kuću, gdje je boravio Napoleon Bonaparte«. Skušal sem stari gospe dopovedati, da je v zmoti, pa sem slabo naletel. Naj bo kakor koli: središče in srce Krope je ostal vedno njen »plac«. Iz njega so peljale žile in pota po vsem trgu in še daleč v svet. Težko je naš človek zatajil svoje poreklo. Nekoč je bil nekdo iz Krope za pričo pri poroki v Ljubljani. Pa se je hotel malo bolj mestno izražati, ko so vpisovali priče. »Kaj je Yaš poklic?« »Verrrigarrr!« »Kako, prosim?« »Verrri- garrr!« »Oprostite, ne razumem, povejte še enkrat!« »Tok hudič, četne delam!« Tako je revsknil v patra in pogledal kakor ris. Na »placu« so se vršile serenade in koncerti danes že pozabljene gasilske godbe, ki je svoj čas vsestransko zelo agilno delovala. Pri nas še danes rabimo za godbo, ki povzroča hud trušč, izraz »fužina«. O »placu« govori tudi tedenski program žej- nih kroparskih kovačev, kakor so ga na pod- lagi opazovanj sestavili sosednji Jamničani: Ponedeljek je plov, torek je prementov, v sredo na plac krivo stojejo, v četrtek kladva gloncajo, v petek jo udarjo, v soboto se umijejo, v nedeljo ga pa mol čofajo. Na »placu« je tudi Kositov Peter rad pre- peval »Terezinko« in pa »Ti pa boš doma ostala ...«. Kljub revščini je rad pel. Nekoč je prišel precej pozno domov ves premražen od Mojster Brtoncelj pri delu (Foto M. Pfajfer) KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO petja in fantovanja. Peč je bila mrzla, večerja i in postelja prav tako. Na noben način se Peter j ni mogel ogreti. Vse cunje, kar jih je premogel, i je zmetal na posteljo, pa ga je še zeblo. Na- '> zadnje popade še velik lesen kovček, in ga I zavali na posteljo ter zleze podenj. To je menda j pomagalo. j Zadnjič sem govoril z našimi uglednimi mož- i mi, ki imajo besedo, in so mi obljubili, da bodo ; gledali na to, da se naš »plac« razširi in po- j pravi. Del zidanega Trohovega mostovža je j namreč razsul tovorni avto, ki se je hotel obr- i niti. Na spodnjem koncu je Stanglov Justl za- gradil kos »placa«, da bo menda tam gojil sviloprejke, slive in buče. Ostali prostor pa ; uporabljajo Jamničani in konzum, da odlagajo i tam hlode, drva in drugo navlako. Jože Brtoncelj IVAN VRHOVEC (Ob stoletnici rojstva) Pred sto leti — 21. maja 1853 — se je rodil v še stoječi pritlični hiši na Poljanski cesti št. 46 v Ljubljani zgodovinar Ivan Vr- hovec. 2e v gimnaziji je začel pisateljevati, po nekaj lepo- slovnih poskusih je pisal po- učne članke za Mohorjevo družbo in, ko je 1873 šel na Dunaj študirat zgodovino in zemljepis, so mu ti honorarji poleg poučevanja pomagali, da se je pretolkel skozi vseučili- ška leta. Kot večina naših nekdanjih študentov si je sam služil kruh, ker mu skromna domača hiša ni mogla veliko pomagati. Bolje se mu je go- dilo, ko je bil nato domači uči- telj v Sisku in Mariboru. Med- tem je opravil domače naloge in disertacijo ter profesorski izpit in jeseni 1881 nastopil ne- plačano poskusno leto na ljub- ljanski gimnaziji. Zopet si je moral pomagati s »kruharskim pisateljevanjem«, največ pri Mohorjevi družbi, in šele spo- mladi 1882 je prišel do plačane suplenture na ljubljanski re- alki. Z velikim zadovoljstvom se je znašel Vrhovec sredi kultur- nega življenja takratne Ljub- ljane, ki je po več kot deset- letnem presledku ravno dobila zopet slovensko občinsko upra- vo. Nastopal je v Literarno- zabavnem klubu in predaval prva leta o najrazličnejših te- mah, kmalu pa se je posvetil zgodovini ljubljanskega mesta na podlagi mestnega arhiva, ki mu ga je odprl novi slovenski župan Peter Graselli. Med mnogimi zaslugami, ki jih ima za naše kulturno življenje Fran Leveč, je bilo tudi njegovo mentorstvo Vrhoven. Prvi Vr- hovčevi spisi so bili v glavnem kompilacije in, ko mu je kri- tika po pravici očitala celo pla- giatorstvo in je že mislil odlo- žiti pero, ga je Leveč ohrabril in usmeril v arhivalne študije. Njihov prvi sad je bila raz- prava »Topografski opis Ljub- ljane in zgodovina mestnega zastopa v minulih stoletjih« (LMS 1885), ki jo je Leveč ime- noval pravi biser domačega zgodovinopisja, njenega avtorja pa prvega zgodovinopisca bele Ljubljane. Že naslednje leto sta sledili pri MS knjiga »Ljub- ljanski meščanje v minulih sto- letjih«, v pisateljevi samozaložbi pa »Die wohllöbl. landesfürstl. Hauptstadt Laibach«, ki je pre- cej razširjen in predelan pre- vod Topografiškega opisa. Celo vrsto Vrhovčevih razprav je prinesel zlasti za Levčevega uredništva v teh letih tudi LZ. Drugačno življenje se je od- prlo Vrhovcu, ko je 1886 pri- šel za profesorja v Novo mesto. Najprej je razgibal zaspano provincialno prestolnico z no- vim gledališkim odrom in po- stal kot dramaturg, režiser in igralec steber čitalniškega gle- dališča. Kmalu pa se je vrnil k zgodovini, se zaril v novo- meške arhive in za nekaj članki iz novomeške preteklosti v LZ je prišla 1891 pri MS obširna »Zgodovina Novega mesta«. Kot konservatoT Osrednje komisije za spomeniško varstvo se je po 1. 1895 zanimal tudi za zgodo- vinske spomenike in grajske arhive v širši novomeški oko- lici. Vendar mu je začela pro- vinca presedati, pogrešal je zlasti knjižnic in, ko se je jela oglašati še bolezen, si je na vse načine prizadeval priti-na- zaj v Ljubljano, kar se mu je 1. 1897 tudi posrečilo. Kljub bolehnosti se je zopet posvetil raziskovanju ljubljan- ske zgodovine in objavljal svoje izsledke v publikacijah MS in Muzejskega društva, čigar od- bornik je bil od 1. 1900. Zadnji za njegovega življenja natis- njeni razpravi sta izšli v ZMS 1901: »O ustanovitvi šentjakob- ske, frančiškanske in trnovske fare v Ljubljani« in pa »Dve predavanji o ljubljanskih po- kopališčih«. Ti dve predavanji sta bili tudi njegov zadnji jav- ni nastop. Kljub bolezni ni maral prositi za upokojitev, branila sta mu ponos in pa skrb za družino, saj še ni bil izpolnil niti dvajset službenih let. Zjutraj, 19. septembra 1902, ga je smrt rešila trpljenja. Vrhovec spada med tisto ge- neracijo naših zgodovinarjev, ki so — vsi pred približno sto leti rojeni — na dunajski in graški univerzi spoznali so- dobno znanstveno metodo in jo nato pri obravnavanju domače zgodovine v domačem jeziku uporabljali. Ti prvi slovenski zgodovinarji so bili poleg Vr- bovca Anton Kaspret, Simon Rutar, Josip Apih, Franc Kos in najstarejši med njimi, Fra- njo Suklje, ki se je pa kmalu obrnil od zgodovine k jjolitiki. Prišteti jim smemo pa tudi marljivega lokalnega zgodovi- narja župnika Ivana Vrhov- nika. Silvo Kranjec (Ob tej obletnici je bila na rojstni hiši Ivana Vrhovca od- krita spominska plošča. Univ. prof. dr. Milko Kos — gene- ralni sekretar naše akademije — je v krajšem govoru orisal življenje in delo tega pomemb- nega zgodovinarja, prof. Janko Jarc iz Novega mesta pa je še posebej poudaril Vrhovčeve za- sluge za zgodovinski opis do- lenjske metropole. Op. ur.) 64 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA ARHIVI PRIPOVEDUJEJO Leto 1552 nas postavi v sredo 16. stoletja, v dobo razmaha protestantizma na Slovenskem, neposredno po izidu prve slovenske knjige. V gospodarstvu prevladuje pri nas poljedelska proizvodnja, v mestih mala obrt in precej močna posredo- valna trgovina med morjem in celino. Razvija se družbena delitev dela. V političnem in voja- ško-organizacijskem življenju se občuti bližina in pritisk Turkov. Prelistajmo zapisnike mest- nega sveta ljubljanskega iz leta 1552! Ljubljano pred 400 leti vidimo v okviru fevdalnega oko- lja: obzidano, vase zaključeno mestece, glavno mesto Kranjske, ki se upravlja po »starih obi- čajih«, a pri vsej tradicionalnosti vendarle doživlja razvoj, ki je dal mestu pozneje ne- nadoma drugo lice. Ljudje delajo in trgujejo, pri tem si posojajo in zadolžujejo, se pravdajo in prepirajo in včasih jih vmes razburi kak kriminal. TRENJA Položaj mestnih svetnikov je V MESTNEM včasih dokaj čuden. Miha Fran- SVETU kovic in Lenart Hren, ki sedita 15. julija dopoldne v notranjem svetu, se znajdeta še istega dne v mestnih za- porih zaradi svojega vedenja in govorjenja pred mestnim sodnikom. (Kaj sta govorila, ne zvemo). Hren prizna krivdo in se oprosti, nakar mu kazen odpuste. Frankovič pa zahteva, naj se mestni svet sestane v njegovi zadevi že na- slednjega dne, da bo tam povedal svoje želje. Ker je mestni svet zasedal že ves teden in se bo V ponedeljek zopet sestal, tej prošnji ne ugodi, marveč obdrže Frankoviča do ponedeljka v zaporu (15. julij). 23. julija sedita Hren in Frankovič zopet v mestnem svetu in ob novih volitvah 29. julija ostaneta člana notranjega sveta. KRIMINAL Ljubljanski lončarji so v pretepu ubili lončarja Janeza Marinclja in zbežali iz mesta. Nekaj jih je prosilo za varno spremstvo in za sodno rešitev njihovega primera. Dne 6. februarja prideta pred mestni svet kot kazensko sodišče dva izmed teh lončar- jev ter ponudita, da hočeta dokazati svojo ne- dolžnost. Odvedejo ju v zapor, dokler ne bodo zaslišane priče. Izjavljata, da sta pripravljena iti v zapor, ne da bi ju zvezali. Za tri druge lončarje pa pridejo njihove žene s svojimi pri- pomočniki (med katerimi je tudi nekaj kanoni- kov). Navajajo, da so vsemu krivi samo lončar- ski pomočniki in ponujajo dokaze za nedolžnost svojih mož. Sodišče se s tem ne zadovolji, mar- več postavi pobeglim lončarjem 14-dnevni rok, v katerem naj pridejo osebno pred sodišče. 23. marca predlaga lončar Miha Papež tri priče, med njimi Marincljevo vdovo, ki potrjuje nje- govo nedolžnost. Mestni svet ukaže trikrat raz- glasiti pri odprtih vratih, naj se javi vsakdo, ki ve kaj obremenilnega o Mihi. Ker se nihče ne javi, ugotovi mestni svet, da ni kriv uboja lončarja Marinclja ter ga oprosti. Nekaj lončar- jev pa še ostane na begu. Tem določi mestni svet dne 5. maja ponoven rok, da se zglase pred sodiščem in s tem se podatki o tej zadevi končajo. Zaradi nekega drugega uboja so zaprli To- maža Ilaveliča. »Krepostna mladenka Zofija« se dne 23. marca zglasi pred mestnim svetom in po svojem zastopniku prosi, naj osumljenca iz- puste, nakar ga bo vzela za moža. Mestni svet razpiše Haveliču narok za razpravo. Več o stvari ne vemo. Značilna je ta prigoda le v to- liko, ker v njej odseva miselnost, da se zločinec s poroko lahko oprosti. Ob istem času se raz- pravlja o cestnem razbojniškem napadu, ki se je dogodil v ljubljanskem pomirju. Napaden je bil Jurij Šmid z Reke, ki je tožil Štefana, sina Primoža Brodarja (Ferga) na odškodnino za bo- lečine, stroške, škodo in zamudo. Priče povedo, da je pred dogodkom Štefan spraševal za Šmida in da so ga videli med tistimi, ki so se udeležili spopada. Štefan sicer trdi, da so si obremenilne priče v protislovju in da se je neki Pance javno hvalil, da je on izvršil napad. Štefan pravi, da je bil torej 8 tednov po nedolžnem zaprt in zahteva, naj še Šmida kot krivega tožnika za 8 tednov zapro (23. marec). Mestni svet si vzame enodneven premislek in naslednjega dne sklene: Ker se je Pance javno hvalil, da je izvršil raz- bojništvo, a je doma v starograjskem sodnem območju, naj se tam zahteva postopek. Ce na ta način ne ugotovijo pravega krivca, potem naj 65 Arhioi pripovedujejo; povedejo nas v dobo nastajanja (isočerih zapiskov, ki so kot zasebni, večinoma pa kot uradni spisi spremljali oelike in male, navadne in izredne dogodke v življenju družbe in posameznika. Nepregledna je vrsta vladarjev in hlapcev, bogatašev in beračev, plemičev, meščanov, delavcev in kmeloo, ki romajo mimo nas, ko prebiramo stare zapiske, osvetljeni — čeprav včasih le za trenutek — s te ali one plati. Vsak, še tako droben dogodek, ki ga ti ljudje doživljajo, je pojav vsako- kratne družbe in nam pripomore do njenega popolnejšega spoznavanja. Kako je povprečni človek živel svoje malo vsakdanje življenje, v kakšnem okolju se je gibal, kakšni so bili njegovi življenjski problemi, kako je napredek spreminjal njegov način življenja, vse to so vprašanja, na katera mora zgodovina odgovoriti. Naša rubrika naj bi bralca neposredno seznanjala z gradivom, iz katerega črpa zgodovina odgovor na ta vprašanja. Skušali ga bomo izbrati tako, da si bo lahko vsakdo sam ustvarjal neposredno živo podobo o življenju v preteklih dobah in o spremembah, ki jih je tudi mala slovenska družba do- živela v teku stoletij. S tolmačenjem se bomo omejili le na najnujnejše. Poudarek ne bo na velikih osebah in dogodkih, ki so pretresali svet, marveč na povprečnem človeku, ki o njem sicer tako malo vemo. Zgodovinarja bo naša rubrika opozarjala na mnoge neopažene vire. Želeli pa bi, da bi pripove- dovanje arhivov v nadaljnjem razvoju naše revije postalo čim bolj zanimivo in privlačno branje, o ka- terem naj bi bilo zastopanih čim več slovenskih krajev. Zato vabimo vse arhivske delavce, da sodelujejo s prispevki iz ustreznih arhivov v naslednjih številkah, ko bomo objavljali drobno gradivo iz let, katerih stoletnica pade o leto 1957. V tej številki se omejujemo le na gradivo, ki ga hrani Mestni arhiv n . Ljubljani in bomo prelistali nekaj arhivalij, ki so nastale 400, 700, 200 in 100 let pred letom 1952. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO velja kot krivec Štefan, ki mora plačati odškod- ' nino. Štefanovemu očetu se sicer dovoli apela- , cija na vicedoma, a Štefan ostane v zaporu do , končne rešitve. ! GOSPO- DARSTVO V tem fevdalnem zunanjem okvi- ru se vrše hudi boji med mestnim obrtništvom na eni ter trgovci na drugi strani. Vzrok: trgovci prinašajo cenejše tuje blago, ki izpodriva domačo malo blagovno proizvodnjo. Že leta 1551 prepoveduje mestni svet prodajo uvoženih klobukov, kakršne znajo izdelovati tudi domači klobučarji. Toda konkurenca je močnejša kot sklepi mestnega sveta. Klobučarji se zopet in zopet pritožujejo. Mestni svet po- novi svoj sklep 5. februarja in 13. maja 1552. — Uspeh? Tudi sicer urejuje mestni svet trgovske za- deve. V njegovih sklepih spoznavamo ureditev trgovine in obrti v tej dobi: kose in brusi naj se ob sejmih prodajajo na tržnem prostoru pri mestnem mlinu. Platno lahko kupuje vsak me- ščan za svoje potrebe, a če pride drugi in za- hteva nekaj kosov tega kupljenega platna, mu ga mora prvi kupec odstopiti po lastni ceni. (Smisel tega sklepa še ni popolnoma jasen.) Livar kositrnih posod mora prodajati svojo robo ob sejmih na tržnem prostoru in ne doma > (29. julij). ! Na isti seji sprejme mestni svet važen sklep, ki je še mnoga desetletja vplival na način pro- daje kruha v Ljubljani. Ker se dogajajo velike nerednosti pri tej prodaji in na Komavnu (pro- stor ob prehodu s Čevljarskega mostu na Stari trg) pri tem nastaja gneča, ki ovira hojo, ježo in vožnjo na tem prostoru, naj se ob prvi pri- liki postavi prodajalna za kruh na mestnem zemljišču. Mestni svet odredi v ta namen pro- stor med Auerspergovo hišo (danes Stari trg 2) in kopališčem na Starem trgu (danes Stari trg 6). Pri kruharni se nastavi primeren paznik. Stoj- nice se bodo dajale v najem pekom in ženskam, ki pečeje Kruh. Drugje se kruh ne bo smel prodajati (29. julij). Vicedom je s tem sklepom zadovoljen (12. avgust). Miha Frankovič, ki ima na tem stavbišču spravljeno apno, ga mora od- straniti, da bi se gradnja mogla pričeti (22. av- gust). Zdi se, da ima ta reforma tudi nasprot- nike, predvsem samega Frankoviča in nekatere druge (25. avgust). Toda končno pride mesto vendarle do svoje kruharne (današnja št. 4 na Starem trgu). Tržnega nadzorstva z zdravstvenega vidika se tiče tale sklep: mesar Luka Drnovšek je danes zaklal bolnega vola. Prepovedujejo mu, da bi ga razsekal, marveč ga bodo po sodnem ukrepu vrgli v vodo (27. september). 4 OBZIDJE IN VRATA Deželni upravitelj in stanovski odborniki izvrše ogled mestnih vrat pri Križankah. V zvezi z izidom tega ogleda sklene mestni svet, da se vrata nekoliko prestavijo in mestni jarek pred obzidjem očisti. Stolp v bližini se prezida v okroglo obliko in naj ima eno strelsko lino. Stanovi bodo odredili deželno tlako, vicedom pa tlako podložnikov na kraljevih imenjih (25. avgust). Pred tujci, ki ponoči prihajajo v mesto, so meščani previdni. Ponoči so mestna vrata za- klenjena. Ce pride kdo ponoči pred mestna vrata, odloča o tem, ali ga spuste v mesto, sam župan (23. september). Mestni sodnik je zaradi tega sklepa užaljen. Če župan pošlje ponoči k sodniku nalog, naj se prišlec spusti v mesto, se sodnik upira in noče dovoliti mestnim hlap- cem, da bi šli odpirat. Na županovo pritožbo potrdi mestni svet svoj prejšnji sklep (12. de- cember). Leto 1652 Sto let pozneje. Ni dolgo, kar je prenehala tridesetletna vojna. V tem času se je veliko spremenilo. Protestanti so v naših krajih pre- magani in z njimi tudi moč deželnih stanov. Prejšnjo fevdalno in stanovsko upravo je iz- podrinila birokracija in z njo vred se mogočno bohoti korupcija od najnižjih do najvišjih ura- dov. Denarno poslovanje in kreditno gospodar- . stvo pridobivata na pomenu. Poglejmo, kaj nam iz tega leta pripovedujejo ljubljanske računske knjige. V ZNAMENJU Smo v dobi, ko kostanjeviški opat KORUPCIJE ]fot odposlanec kranjskih dežel- nih stanov poroča z dvora domov, da more tu uspeti le, kdor ima zlate roke (Stan. arhiv, 208 a, 1635 dee. 8). Znake tega pojava vsebujejo tudi ljubljanske računske knjige. Podkupnine se pojavljajo zlasti kot darila ime- nitnim osebam in kot stroški za pravdanje. Mesto jih daje tudi v znesku okrog 40 in več goldinarjev, kar tvori malo manj kot celoleten zaslužek dninarja. Tudi sami sebi si člani mestne uprave privoščijo marsikaj iz mestne blagajne in na eni sami komisijski poti potro- šijo za malice in pijačo več, kot zasluži dninar v pol leta. SPORI Nemški viteški red je skozi dolga S KRIžEVNIKI stoletja glavni nasprotnik ljub- ljanskega mesta. Tudi leto 1652 ne preteče brez sporov. Približno v istem času, t ko so Ljubljančani podrli Fabjaničevo ograjo, je dal komtur Nemškega viteškega reda po svojih krakovskih podložnikih ponoči podreti ograjo in zasuti jarek, ki ga je mesto postavilo pri novi opekarni. Mesto pošlje na lice mesta župana, sodnika, pisarja in nekaj svetnikov, ki sklenejo, naj se jarek zmova izkoplje. V ZNAMENJU Tridesetletna vojna je seznanila VOJNIH tudi Ljubljano z novejšimi načini RAZMER vojne organizacije, obenem pa tudi pospešila razvoj potujočega beraštva, ki je za to dobo posebno značilno. Namesto prejšnjih fevdalnih čet prihajajo se- daj v Ljubljano že regimenti, za katerih biva- nje in vzdrževanje mora mesto marsikaj pri- spevati. Na drugi strani prihajajo v mesto naj- različnejše osebe, ki prosijo miloščino. Tako 66 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA nastopajo menihi, ki zbirajo za svoj samostan, turški ujetniki, ki zbirajo za svojo odkupnino, pa tudi študentje. Večkrat se omenjajo razni stari in odsluženi vojaki. MESTNE Pregled dolgov, za katere je FINANCE mesto plačevalo obresti ali ob- ročna odplačila, kaže, kako je v tem času mestno gospodarstvo že zabredlo v finančne težave. Mestni dolg je znašal okrog 6500 goldinarjev, t. j. več kot polovico celo- letnih mestnih dohodkov. Leto 1752 Čeprav že v znamenju novih upravnih reform, ki jih je izvajala cesarica Marija Terezija, so razmere v malih provincialnili mestih še v mnogočem podobne tistim v prejšnjih stoletjih. Poglejmo, kaj nam je iz tega leta zabeleženega v zapisnikiii mestnega sveta v Višnji gori, ki so nam žal ohranjeni le za prva dva meseca. TRZNE Avtonomno urejanje notranjih IN OBRTNE mestnih zadev se opaža zlasti v ZADEVE določanju cen za točenje vina v gostilnah in točilnicah. Obenem pa se pogosteje vmešavajo tudi že nova upravna oblastva v organizacijska vprašanja. Zanimiva je beležka o pismenem vprašanju okrožnega glavarstva, ali imajo višnjegorski pomočniki posebno cehovsko skrinjico, t. j. ceh. Okrožno glavarstvo naroča, naj se posebna pomočniška organizacija ne dovoljuje, marveč naj se po- močniki priključijo organizaciji mojstrov. ZADEVA Čeprav je naslednji dogodek iz SPAROVEC življenja Višnje gore sam na sebi neznaten, ga vendarle navajamo nekoliko podrobneje, ker je značilen za način življenja in upravnega poslovanja v malem pro- vincialnem mestecu tiste dobe. Plačilo v znesku 5 goldinarjev in 40 krajcarjev, ki jih je moralo mesto plačati v zvezi z nekimi desetinami, je mestni svet porazdelil na 38 plačnikov. 31 ob- vezancev je svoj prispevek plačalo, 7 pa se jih je uprlo, med njimi mestni svetnik Jože Sparo- vec, ki je moral plačati 9 krajcarjev in ki na tisti seji ni bil navzoč. Na seji 1. februarja 1752 mestni sodnik Franc Anton Nürnberger začasno odlaga predsedstvo mestnega sveta. Postavijo začasnega predsed- nika, nakar nastopi mestni sodnik kot tožnik proti notranjemu svetniku Jožetu Šparovcu. Tožnik najprej govorniško vpraša navzoče, ali je mestni svet 21. januarja sklenil razdeliti pla- čilo 5 gld 40 kr na razne obvezance in ali so meščani dolžni ravnati po sklepih mestnega sveta. Nato obtoži Jožeta Šparovca, da se je sklenjenemu prispevku ne le uprl, marveč kot upornik celo drugim odsvetoval, da bi prispevek plačali. Kot mestni sodnik — nadaljuje tožnik — je poslal mestne stražnike, naj Šparovca rubijo. Pri tem je Šparovčeva žena v navzoč- nosti mestnega blagajnika in dveh rubežnih ; komisarjev mestnega sodnika javno zmerjala kot smrkavca. Zato zahteva tožnik, mestni sod- nik, zadoščenje. — Toženec Šparovec pravi, da se ni upiral in da ga je tožnik prej zmerjal, čeprav je Šparovec meščan in član notranjega sveta, nakar je Šparovčeva žena menila, da je prav, če sodniku psovke vrne. — Sodnik-tožnik odgovarja, da je toženec s svojim vedenjem sam dal povod za psovko, ki je nanj letela ne kot meščana, marveč kot upornika, ki se zoper- stavlja oblasti in ki kar naprej spletkari. KJjub temu sodnik psovko preklicuje. — Po tej raz- pravi izreče mestni svet sodbo: čeprav se je toženec v takih sporih že ponovno pokazal kot spletkar in večkrat povzročil take punte, pa se mu kazen zadnjikrat nizko odmeri v toliko, da plača 4 gld v mestno blagajno. Njegova žena pa mora pasti vpričo mestnega sveta pred sodni- kom na tla in ga javno prositi odpuščanja. — Šparovec prosi, naj se mu kazen spregleda, nakar se zanj potegne še tožnik. Mestni svet pa je previdon. Plačilo denarne kazni sicer od- pusti, vendar le pod pogojem, da se Šparovec ne bo potem po stari navadi širokoustil, da je pravdo dobil, in da ne bo sicer spletkaril. Če pa bi tega pogoja ne izpolnil, naj brez milosti in popuščanja plača 3 dukate kazni; njegova žena pa mora kazen prestati. Leto 1852 Čim bolj se približujemo 20. stoletju, tem večje je število ohranjenega gradiva. Njegov večji del tvori aktovski arhiv, tako imenovane registrature. Stopimo v skladišče, v katerem je shranjena registratura mesta Ljubljane. Vsak sveženj aktov zase je vsebinsko bogat in po svoje zanimiv. Vzemimo s police tenak sveženj z naslovom »Zabave in gledališča«. Dovolj branja nam bo nudil, če ostanemo le pri aktu o ljubljanskem stanovskem gledališču okrog leta 1852. GLEDALIŠKE Ljubljansko gledališče je uprav- RAZMERE Ijal stanovski odbor. Sklepal je za vsako sezono, ki je trajala do cvetne nedelje, pogodbo s kakim gledališkim podjetnikom, ki je imel svojo gledališko dru- žino. Tako podjetje ni bilo vezano na določen kraj, marveč se je od časa do časa selilo, kakor so pač kazali pogoji njegovega angažmana. Leta 1851 je dotedanji gledališki podjetnik v Ljubljani Franc Tome prenehal s predstavami v Ljubljani, češ da tu ni dovolj dohodkov. Sta- novski odbor je vedel, da bo z dotedanjo sub- vencijo pridobil le tako skupino, ki bi upri- zarjala drame in burke, hotel pa je zagotoviti tudi uprizoritev ene opere. Zato je predlagal mestu, naj bi prispevalo k subvenciji podjet- niku za sezono 1851/52 600 gld, to je prav toliko kot stanovski gledališki fond. (Saj se je mesto obvezalo že leta 1821, da bo letno plačevalo 1000 gld, česar pa dvorna pisarna zaradi ne- urejenih mestnih financ ni dopustila.) Mestni svet je ugotovil, da mestna sredstva tega ne dopuščajo, ker pa je priznaval potrebo po kul- 67 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO turni izobrazbi, je sklenil, da razpiše subskrip- cijo za podporo gledališču. Subskripcijska pola nam je ohranjena in srečujemo na njej razen nekaterih višjih uradnikov tudi druge znane osebe, med njimi obrtnike in trgovce (Ambrož, Codelli, Fidelis Terpinc, Klun, Samassa itd.). Ker je ta subskripcija zagotovila skoraj 400 gld, je stanovski odbor najel podjetnika Jakoba Galliano, ki je dotlej s svojo skupino nastopal pri združenem gledališču Raab-Oedenburg, da se je obvezal predvajati tudi opero. (Po Laiba- cher Zeitung so to leto predvajali v nemščini zlasti naslednje predstave: Drama brez naslova, Müller in Miller, Sužnja, Priporočilno pismo. Razbojniki, Šola življenja, Seviljski brivec. Mlinarica iz Burgosa, Zapravljivec itd.) Podjetnik Galliano je prevzel tudi sezono 1852/53 pod pogojem, da bo dobival skupno subvencijo 1200 gld. Stanovski odbor se je zopet zatekel k ljubljanskemu mestnemu svetu. O za- devi je poročal mestni svetnik dr. Čuber kot zastopnik računskega oddelka. Zavzel se je za podporo gledališču, češ da ima nesporno velik delež pri vzgoji in gojitvi lepega vedenja. »Vse, kar se v ta namen stori, koristi občini. Denar ostane v mestu. Zadovoljijo se tujci in s tem pridobivajo koristi tudi za prebivalce mesta. Dobro gledališče je za vsako mesto prav tako častna zadeva kot razsvetljava, snaga in dobre ceste.« Kritje za ta izdatek je menil dr. Čuber najti v renti, ki naj bi jo mesto dobivalo iz zemljiške odveze. Mestni svet pa se s tem ni strinjal in je predlog za subvencijo odklonil, češ da ni predviden v proračunu. Galliano je kljub temu ostal v Ljubljani in je zabredel v finančne težave. Leta 1855 navaja v svoji vlogi na magistrat, da dolguje svojemu osebju 1600 gld na plačah. Kot posebno težavo navaja, da od lož nič ne dobiva, ker so v Ljubljani lože za- sebna lastnina, tako da prejema vstopnino le od parterja. Zaradi draginje narašča režija in pada obisk. Za tekočo sezono zato ne more več nuditi opere. — Zopet je bil referent dr. Čuber. Očitno si je vzel k srcu prejšnji nauk in je to pot predlagal odklonitev prošnje za podporo gledališkemu podjetniku in menil, naj podjet- nik prosi kazinsko in strelsko društvo, naj pri- redita v njegovo korist tombolo, ker podjetnik navaja, da mu prireditve v kazini in na stre- lišču odžirajo obisk. Mestni svet pa je zopet odločil v nasprotju z referentovim predlogom in je to pot na predlog župana Burgerja in svetnika Lukmana odobril gledališču podporo 300 gld. RAZSTAVA »LJUBLJANA V NARODNOOSVOBODILNI BORBL Na pobudo Mestnega komi- teja ZKS in s finančno pomočjo MLO je bila 13. oktobra 1952 v prostorih Muzeja narodne osvo- boditve v Cekinovem gradu od- prta razstava »Ljubljana v na- rodnoosvobodilni borbi«. Razstava Ljubljana v narod- noosvobodilni borbi je tretja po osvoboditvi. Prva razstava, ki je bila odprta 27. aprila 1950, je imela priložnostni značaj, med- tem ko je bila druga v okviru velike razstave ob priliki 10- letnice Osvobodilne fronte. Se- danja razstava pa je osnova za bodočo stalno razstavo, ki naj prikaže gigantske napore Ljub- ljančanov v dobi italijansko- nemške okupacije v letih 1941 do 1945. Zato je nujno, da spre- govorimo o tem nekoliko več. Prikazati Ljubljano v času narodnoosvobodilne borbe je hkrati zelo hvaležna in težka naloga. Hvaležna, ker je Ljub- ljana v štirih letih italijanske in nemške okupacije napravila tako ogromno delo, pokazala primere neverjetnega junaštva, predanosti, nesebičnosti, požrt- vovanja in iznajdljivosti, v tež- kih pogojih strogega ilegalnega dela, da jo po pravici smatramo za eno od mest, ki so bila in bodo ostala vzor, kako se mora zasužnjeno in okupirano mesto boriti za svojo svobodo. Snovi je torej v izobilju, zato ne more biti prireditelj razstave v tem oziru v nikakršni zadregi. In težka, ker je treba vse delo Ljubljane v času borbe doku- mentirati z materialom, pred- vsem z lastnim, t. j. materialom Partije in Osvobodilne fronte, ki ga je glede na množičnost in velike dejavnosti štirih let ohranjenega zelo malo. Zave- dati se namreč moramo, da se je bojevala borba v globoki ilegali ter strogi konspiraciji in je bil zato skoraj ves ma- terial iz razloga, da ne bi prišel ob priliki raznih preiskav v roke okupatorja, po uporabi uničen. Veliko v Ljubljani zbranega materiala, predvsem orožja, pa je odšlo v partizane, posebno leta 1941 in v začetku leta 1942. Zato Muzej narodne osvobo- ditve razpolaga z razmeroma majhnim lastnim originalnim materialom. Res je, da je zbra- no delo Centralne tehnike tej rajonskih ciklostilnih tehnik, precej materiala Varnostne ob- veščevalne službe (obveščevalna služba, poročila, orožje, zastave, kolo), nekaj materiala Narodne zaščite (prvo orožje, nekaj po- ročil in prisega), blagajniški zapiski Slovenske narodne po- moči ter material iz arhiva ita- lijanskega vojnega sodišča (ka- muflažni predmeti, letaki, za- stave, zastavice itd.), vendar je to glede na štiri leta množič- nega gibanja le premalo. Iz tega časa nimamo n. pr. niti ene fotografije o velikih mno- žičnih demonstracijah v letu 1943, ki so bile v vsej okupi- rani Evropi edino v Ljubljani. Samo takratnemu ljubljanske- mu političnemu vodstvu je uspelo kljub okupatorskim pro- glasom, internacijam, zaporom, pobijanju ljudi po ulicah, tal- cem in drugim načinom njiho- vega terorja, mobilizirati na ulice več tisočglavo množico ljudi, ki je večkrat, posebno pa 12. maja 1943 pred škofijo, 25. junija 1943 pred bivšo ba- novino in kazino, ter 1. avgusta 1945 pred sodnijo manifestirala za idejo Partije in Osvobodilne fronte ter protestirala proti ne- človeškemu ravnanju z ujet- 68 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA niki in interniranci. To je en sam, a najbolj tipičen primer, kako naleti razstavljalec na ne- izbežne težave, ki jih mora dru- gače prebroditi. V tem primeru so si razstavljalci pomagali z dvema umetniškima slikama mladih slikarjev Vladimirja La- koviča in Ive Šubica, ki sta jih izdelala na osnovi pripovedo- vanja udeležencev pri takratnih demonstracijah. Na take in po- dobne težave so naleteli še več- krat ter jih bolj ali manj srečno rešili. Med pripravami za otvoritev razstave je uspelo Muzeju na- rodne osvoboditve dobiti nekaj lepih predmetov, ki so služili v času okupacije za različne na- mene. Tako radijsko oddajno postajo, s katero je imela Ljub- ljana zvezo z Glavnim štabom in Centralnim komitejem leta 1944; dalje radijsko oddajno postajo, ki jo je Ljubljanska brigada zaplenila Nemcem no- vembra 1943 na Ilovi gori; že- lezničarsko torbo, v kateri so kurirji prenašali pošto iz Ljub- ljane Glavnemu štabu; nekaj prvega orožja Narodne zaščite, ki je bilo izdelano v raznih ljubljanskih podjetjih itd. To je vsekakor za Muzej in raz- stavo zelo pomembno in tudi spada vanj. Zelo verjetno je, da se podobni predmeti še na- hajajo med borci in aktivisti, le-ti jih ljubosumno čuvajo kot spomin, ki pa je dostopen samo njim oziroma ozkemu krogu ljudi. Poleg tega se tak mate- rial tudi uničuje, ker ni pra- vilno hranjen in konserviran. Prav bi bilo, da bi ti predmeti našli pot v Muzej kot verni do- kazi naše borbe. Nadaljnji problem, na kate- rega so naleteli razstavljalci, je zamenjavanje ali nepoznavanje oseb, ki so bile udeležene pri raznih akcijah. Zato bi bilo nujno, da bi se resno lotili pi- sanja spominov iz časa borbe. Zveza borcev je že večkrat na- čela ta trdi oreh, kaže pa, da brez posebnega uspeha. Pisanje spominov seveda ni stvar samo nekaj ljudi, temveč vseh, ki so se borili in aktivno sodelovali. Pomisliti moramo, da je minilo že desetletje, da je šlo že mar- sikaj v pozabo, da nimamo no- benih pisanih dnevnikov iz sa- me Ljubljane (vsaj Muzej ne razpolaga z nobenim, v evidenci pa ima samo zapiske dr. Josipa Westra, ki jih je pisal med oku- pacijo pod naslovom »Intcr arma«), ter se zato osebe, čas in nekateri dogodki zamenju- jejo. To bo seveda mogoče kon- trolirati le na podlagi pisanih spominov. Pisanje spominov pa bi morala biti dolžnost vseh: takratnih vodilnih funkcionar- jev, kakor brez števila malih ljudi, ki so s svojo globoko za- vestjo in pogumom vršili v času okupacije najrazličnejša dela ter bili v bistvu tudi vršilci naše revolucije. Le tako bo mogoče, da bo marsikakšna akcija, dogodek ali podobno, o katerem danes samo domneva- mo, pravilno pojasnjen in na razstavi prikazan. Razstava »Ljubljana v na- rodnoosvobodilni borbi« je raz- deljena v tri dele. Prvi je naj- krajši ter kaže Ljubljano od ustanovnega kongresa KPS do zloma stare Jugoslavije. Tu so kratko prikazani najbolj zna- čilni momenti dela ljubljanske partijske organizacije, pred- vsem oni, kjer se je Partija borila za uresničitev trenutno najbolj važnega dela sklepov ustanovnega kongresa KPS na Čebinah — borba proti rastoči nevarnosti fašizma. Temu delu je zaradi majhne dvorane od- merjen zelo majhen prostor. Bodoča razstava na večjem pro- storu bo morala to korigirati ter bolj podrobno prikazati predvojno partijsko organiza- cijo, ki je z relativno majh- nim, toda prekaljenim kadrom ustvarjala in ustvarila temelje za veliko in množično delo v času okupacije. Zasedeno Ljubljano do zloma Italije nam kaže drugi del raz- stave. To je tudi njen osrednji del, saj je bila Ljubljana v tem času edinstveno mesto, ki je po svoji enotnosti, množičnosti in organiziranosti postala resnična »država v državi«. Razstava hoče prikazati to herojsko ob- dobje, v katerem je bil skoraj sleherni Ljubljančan aktiven borec Osvobodilne fronte, hoče prikazati njegove najbolj zna- čilne momente: ustanovitev Osvobodilne fronte, ustanovitev Glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet, delo ljubljan- ske partijske in frontne orga- nizacije, delo Centralne tehnike in rajonskih ciklostilnih tehnik, radio OF, Narodno zaščito. Var- nostno obveščevalno službo, množične akcije, pomoč Ljub- ljane osvobodilni borbi in oku- patorski teror. Tej dobi, ki prikazuje skoraj dve in pollet- no delo Ljubljane, je odmerjen največji del razstavnega pro- stora. Tudi predmetov, doku- mentov, slik in fotografij, ki imajo namen predočiti ter po- nazoriti delo v tem času, je precej. Vendar pa se zdi, da tisti, ki borbe ni doživljal ter o njej ne ve, ni niti zdaleka dobil vtisa o tisti Ljubljani, v kateri je bilo dnevno na stotine sestankov, kjer so dnevno izha- jali ilegalni časopisi, brošure in letaki, pod kakšnimi nemo- gočimi pogoji in življenjsko ne- varnostjo so tehniki tiskali te časopise, kako so si ljudje od ust pritrgovali hrano ter dajali za partizane moko po zajemal- kah, sladkor po žlicah, kako so padali streli VOS-ovcev na do- mače izdajalce itd. Res je, da vse to lahko komentira raz- stava. Vendar bi k temu mnogo pripomogel priložnostni vodič po razstavi, ki ga pa pri tej razstavi ni bilo. Dobo od italijanske kapitu- lacije do osvoboditve Ljubljane kaže tretji del razstave. Ta doba je morda še najbolj ne- raziskana, saj še danes prevla- duje mnenje, da je v tem času, ko so odšli iz Ljubljane skoraj vsi funkcionarji in zlasti veliko moških, bilo težišče dela na ženah in da je borba po svoji intenzivnosti in množičnosti upadla. Težišče dela je bilo, razumljivo, na ženah in starej- ših moških, vendar pa se je borba tako po svoji intenziv- nosti in množičnosti nadalje- vala ter stopnjevala v posebnih oblikah, ki so ustrezale takrat- nemu položaju. Kljub vsemu je razstava uspela. Njen namen, prikazati in ohraniti spomin na veličast- no borbo Ljubljane v letih 1941 do 1945, je bil vsekakor dose- žen. To potrjuje veliko število obiskovalcev kakor tudi nji- hove izjave o vtisih razstave. M. L. 69 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO RAZSTAVA PARTIZANSKEGA SLIKARSTVA V NOVEM MESTU Za deseto obletnico ustano- vitve prvih štirih slovenskih brigad je bila v septembru 1952 v Novem mestu prirejena raz- stava slovenskega partizanske- ga slikarstva. Vzporedno z njo je bila prirejena tudi manjša razstava dokumentarnega gra- diva o ustanovitvi prvih brigad in spominska soba v partizanih padlega pesnika Mirana Jarca. Razstavo je priredil Dolenj- ski muzej v Novem mestu, gra- divo zanjo pa je dobil v Mu- zeju narodne osvoboditve v Ljubljani, v Umetniški zadrugi v Ljubljani in pri novomeškem rojaku, akademskem slikarju Božidarju Jakcu. Na razstavi so bili zastopani naslednji umet- niki-partizani: Gerlovič Alenka s 6 deli Globočnik Vito z 10 deli Jakac Božidar z 71 deli Jordan Vlado s 6 deli Klemenčič Dore-Maj s 6 deli Lavrič Lojze z 1 delom Mihelič France z 28 deli Pirnat Niko z 9 deli Seljak Ivan-Čopič z 2 deloma Slana France z 2 deloma Subic Ive z 10 deli Vidmar Drago s 3 deli Vidmar Nande z 1 delom Petrič z 1 delom Cargo Ivan s 3 deli Skupno je bilo razstavljenih torej 169 grafik, pastelov in olj. Poleg tega sta bila razstavljena še dva osnutka kiparja Jakoba Savinška za novomeški spome- nik padlim borcem in Borisa Slika 1. Pogled iz sobe Fr. Milieliča in N. Rimata skozi glavno dvorano v sobo B. Jakca Kalina plastika »Borka«. Zal da za razstavo ni bilo mogoče pri- dobiti vsaj nekaj del leta 1945 pri prometni nesreči ubite ki- parke Milene Douganove. Kljub pomanjkljivosti, ki jih je razstava imela, je vendarle bila dostojen prikaz tvornosti naših umetnikov med osvobo- dilno vojno in je pri vseh, ki so jo obiskali, zapustila globok vtis. Posebna vrednost razstav- ljenih umetnin je bila v tem, da niso le polnovredne umetni- ne, temveč tudi dragoceni hi- storični dokumenti, nastali med borbo tako rekoč z orožjem v rokah. Osrednji prostor razstave je bila dvorana, posvečena deset- letnici ustanovitve prvih slo- venskih brigad. Posebna soba je bila name- njena spominu v veliki itali- janski ofenzivi padlega pesnika Mirana Jarca. Poleg pesnikove pisalne mize in violine, s ka- tero je kot visokošolec nekaj časa vzdrževal sebe in še po- magal domačim, je bila v sobi razstavljena vrsta njegovih ro- kopisov in pisem, prav od prvih začetkov njegovega literarnega udejstvovanja pa do rokopisov nekaterih pesniških zbirk in knjig, ki so izšle v njegovih zadnjih letih. Študijska knjižnica v Novem mestu, ki je prav tiste dni do- bila ime po Miranu Jarcu, je prispevala za razstavo njegova dela ter liste in revije, v kate- rih je sodeloval. Na posebni mizi je bila položena spomin- ska plošča, ki jo bo v kraju, kjer je pesnik padel, vzidalo Društvo slovenskih književni-' kov. V 16 dnevih, kolikor je bila razstava odprta, jo je obiskalo le kakih 2700 obiskovalcev. Pri tem so všteti tudi skupinski obiski novomeških in dveh oko- liških šol. Pohvalno je treba omeniti prizadevanje profesor- jev risanja na učiteljišču in gimnaziji, ki nista samo poma- gala pri ureditvi razstave, tem- več sta tudi vodila dijake in jim tolmačila razstavljena dela. Večji skupinski obisk odraslih je organizirala le okrajna par- tijska konferenca, katere dele- gati so si razstavo polnoštevil- no ogledali. 70 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA Slika 2. Z razstave partizanskega slikarstva v Dolenjskem muzeja Slika 3. Dokumenti o ustanovitvi prvih štirih brigad septembra 1942 71 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO POKRAJINSKI MUZEJ V MARIBORU 1952 Glavna naloga, ki si jo je za- stavil mariborski Pokrajinski muzej že leta 1950, je usta- novitev umetnostnega (slikarskega) oddelka v posebni stavbi. K delu za ustanovitev tega oddelka nas ni navedlo samo dejstvo, da imamo v muzejskem skladišču dovoljno število kvalitetnih umetnin, s katerimi bi se dal prikazati razvoj slikarske umet- nosti od XVI. stoletja do današ- njih dni, marveč tudi spozna- nje, da ima naš delovni človek veliko zanimanja in tudi smisel za lepo književnost, glasbo in gledališko umetnost, prav malo smisla pa za upodabljajočo umetnost; brez vcepitve smisla za upodabljajočo umetnost pa gotovo ne moremo govoriti o vsestranskem dviganju kultur- ne višine našega ljudstva. Ra- zen tega mislimo pri delu za umetnostni oddelek tudi na Klub mariborskih upodabljajo- čih umetnikov, ki je stiskal do- slej svoje razstavne prostore v manj primernih, predvsem pre- tesnih prostorih tako imenova- ne bele dvorane Uniona, kakor tudi na to, da sta Narodna in Moderna galerija, zavedajoč se svojega poslanstva, priredili v Ljubljani od osvoboditve pa do danes že celo vrsto pomembnih razstav, ki pa jih prebivalstvo severovzhodne Slovenije ni mo- glo obiskati ne videti. Bodoči umetnostni oddelek Pokrajin- skega muzeja bo združeval na- loge Narodne in Moderne gale- rije ter bo poleg stalne razsta- ve prirejal tudi občasne — nadalje pa bo v izboru prena- šal vse pomembnejše razstave obeh osrednjeslovenskih galerij v Maribor. Končno bomo prire- jali v oddelku tudi razstave del uporabne umetnosti, načrtov arhitektov itd. Zaradi izpolnitve teh nalog je dal Mestni ljudski odbor muze- ju na razpolago sicer veliko, a močno zanemarjeno stavbo v Orožnovi ulici 11, ki jo je treba za umetnostni oddelek šele pre- urediti. V zavesti, da zaradi graditve ključnih objektov naše industrije ne bo na razpolago mnogo sredstev, smo začeli pre- urejati stavbo v lastni režiji, tako da sami najemamo de- lavce, na'kupujemo pa tudi ves potrebni material, pri čemer iz- koriščamo deloma rezerve, ki so se nabrale v muzeju. Z delom na stavbi smo začeli 1. julija 1952, zaposleni pa so na njej zidarski mojster, mizar- ski pomočnik, muzejski prepa- rator in trije delavci. Po pre- kritju strehe, napravi novih žlebov in odtočnih cevi, uredi- tvi hišnikovega stanovanja smo začeli z notranjim preureja- njem, tako da bodo vsa zidar- ska in mizarska dela v letošnji zimi gotova, prihodnjo pomlad pa nas čakajo še obnovitev fa- sade, preureditev dvorišča pred stavbo v park in pa vsa drobna obrtniška dela v razstavnih prostorih in na stopniščih. Umetnostni oddelek bo imel poleg dveh avl, izmed katerih bo spodnja služila za sprejeme, gornja pa že kot razstavni pro- stor, še tri velike razstavne dvorane in šest srednje velikih, tako da bo v vseh prostorih lahko razstavljenih 100 do 150 slik. V stavbi bo nameščeno še skladišče za slike, nadalje pi- sarna, restavratorska delavnica in soba za žirije. Drugo važno delo, ki ga je opravil naš muzej v letošnjem letu, je arheološko iz- kopavanje planih grobišč na ogroženih terenih na Po- brežju in v Rušah, o čemer glej Pahičev prispevek »Žarno gro- bišče na Pobrežju pri Mari- boru«. V zvezi z izkopavanjem v Rušah je bila prirejena raz- stava izkopanih predmetov, crtežev in fotografij najprej v Rušah, nato pa tudi v Mariboru. Ker je naš muzej dobil v le- tošnjem letu dva kustosa in sicer za umetnostno zgodovino in arheologijo, se je razgibalo tudi znanstveno delo. Po natančno sestavljenem na- črtu in v sporazumu z Zavodom za spomeniško varstvo LRS smo začeli s sestavljanjem karto- teke in fototeke vseh umetnost- nih kakor tudi arheoloških spo- menikov v Podravju in Ro- marju, pri čemer se izdelujejo za gradove in kultne spomenike tudi tlorisi. Obenem z nakupi izpopolnjujemo umetnostno-zgo- dovinski in arheološki oddelek muzejske priročne knjižice. Trije člani delovnega kolektiva objavljajo poljudno znan- stvene članke iz svoje stroke v »Novih obzorjih«, »Ve- čeru«, tedniku »7 dni«, v »Tova- rišu« in »Oračih«, v pretekli zimi pa je bilo 9 predavanj o eksponatih v našem muzeju v Radiu Maribor. Kar se konserviranja tiče, smo posvetili v letošnjem letu posebno skrb zopet priro- dopisni zbirki, v kateri so bile vse živali ponovno pregledane in konservirane, zbirka pa de- loma preurejena. Istočasno so bile določene vse živali, ki do- slej še niso bile označene z le- gendami. Naš muzej sodeluje tesno tudi z Zavodom za spome- niško varstvo LRS, tako da zastopa Zavod v raznih ko- misijah, ter prireja predavanja med učiteljstvom o spomeni- škem varstvu. S posebnim refe- ratom na zasedanju MLO je predlagal, da so bili najvažnejši spomeniki in naravne znameni- tosti v Mariboru vsaj preven- tivno zavarovani. — Končno moramo omeniti še sodelovanje našega muzeja z Iniciativnim odborom za ustanovitev Že- lezniškega muzeja. V zavesti, da muzej služi znanstvenemu delu in splošni ljudski izobrazbi smo priredili spomladi ob nedeljah 7 predavanj v posameznih zbir- kah; povprečna udeležba je zna- šala 60 oseb. V času od 1. jan. do 31. oktobra je obiskalo naš muzej 10.559 oseb; število je v primeri s prejšnjim letom ne- koliko padlo, ker je bil muzej januarja in februarja zaradi snega in neugodnega vremena zaprt. Ekskurzij z vodstvom in razlago je bilo 154. Da bi zve- zali muzej čim bolj s šolami, tako da bi postal v njih pouk zgodovine nazornejši, smo pri- redili za profesorje zgodovine v muzeju tečaj, ki ga obiskuje stalno 20 profesorjev in učite- ljev. Zgodovinsko društvo je v sklopu mladih zgodovinarjev organiziralo umetnostno-zgodo- vinski in arheološki krožek, preizkušamo pa tudi možnosti dela s pionirji. Zaradi tega smo ustanovili pionirski muzejski krožek. Bogo Temply 72 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA IZ NAŠIH REVIJ Namen te rubrike je opo- zarjati bralce »Kronike« na zgodovinske članke, ki jih pri- občujejo naše revije znanstve- nega, političnega in leposlov- nega značaja, kot so na primer Zgodovinski časopis. Geograf- ski vestnik. Etnograf, Slavi- stična revija. Arhivist, Borec, Delo, Nova obzorja. Razgledi, Svoboda itd. Ne gre za pregled revije kot celote, marveč za to, da sestavimo pregled zgodo- vinskih razprav, ki izhajajo v teh revijah, obenem pa za to, da seznanimo svoje bralce z bistvenimi ugotovitvami v teh razpravah. Popolno bibliogra- fijo objavlja »Zgodovinski ča- sopis«. V prvem poročilu pričujoče rubrike upoštevamo le tiste zvezke navedenih revij, ki so izšli od julija do oktobra 1952. V V. letniku »Zgodovin- skega časopisa«, ki ga izdaja Zgodovinsko društvo za Slovenijo v Ljubljani, razprav- lja F r. Š k e r 1 o p o 1 i t i č n i h tokovih v Osvobodilni fronti v prvem letu njenega razvoja. Po raz- padu stare Jugoslavije aprila 1941 so si slovensko narodno ozemlje razdelili trije okupa- torji: Nemci, Italijani in Ma- džari. Še preden so bile dolo- čene nove meje, so se 27. aprila 1941 sestali v Ljubljani sloven- ski patrioti in postavili temelje revolucionarni organizaciji, ki se je v svoji pripravljalni dobi imenovala protiimperialistična, pozneje pa Osvobodilna fronta. Metod Mikuž obravnava formiranje in organizacijo slo- venskega osvobojenega ozemlja leta 1942 in razvoj ljudske ob- lasti na tem ozemlju. Angelos Baš odklanja v svoji razpravi o izvoru sred- njeveških okraskov v obliki pleteninaste ornamentike teo- rijo o njihovem nemškem iz- voru ter prikazuje razvoj te umetnosti v Italiji, kjer se je razvila iz antične in zgodnje- krščanske umetnosti in se kas- neje razširila po vsej karolin- ški državi. Gestrin Ferdo se v »Do- neskih k zgodovini Ljubljane v srednjem veku« ukvarja z vprašanjem, kdaj je Ljubljana dobila mestne pravice in zgo- dovino najstarejših ljubljan- skih patricijskih rodbin. Golia Modest objavlja slovenske zapiske iz 17. stoletja v spisih metliškega čevljarske- ga ceha. Polec Janko je prispeval članek »župan« in »občina« v novejšem slovenskem izrazo- slovju. Izraz »občina« za poime- novanje najnižje upravne eno- te, ki je po odpravi fevdalnega režima nadomestila nekdanja zemljiška gospodstva, je uvedel urednik slovenske izdaje av- strijskega uradnega lista Matej Cigale, ki ga je prevzel od Hrvatov, predsednik občine pa se je na predlog »Novic« ime- noval »župan« po starosloven- skih županih. V »Doneskih o početkih so- cializma pri Slovencih« je D r a- gotin Lončar priobčil pi- smi dveh slovenskih socialistov, ki sta se izselila v Ameriko in postala glasnika socializma med ameriškimi Slovenci. To sta bila Josip Zavertnik in Fran Petrič. Zavertnikovo pismo vsebuje po- datke o začetkih socializma v Avstriji zlasti na Kranjskem, Petričevo pa podatke o sloven- skem anarhistu Antonu Kle- menčiču. Ljudmil Hauptman ob- ravnava postanek kmečkega stanu na Koroškem in dokazu- je, - da se je enotni sloj roje- njakov razvil s spojitvijo treh skupin kmetov: 1. sužnjev, 2. polsvobodnih praznikov, na- slednikov rimskih kolonov, ki so bili oproščeni ročne tlake in jih zemljiški gospod ni smel odseliti z njihove zemlje, in 3. cenzualov, to je bivših suž- njev, ki so bili darovani na ol- tar kake cerkve, zato pa so ji plačevali v znak svoje osvobo- ditve navadno 2 do 5 denarijev odškodnine. XXIII. letnik »Geograf- skega vestnik a« za leto 1951 prinaša Kosov članek »Starejša in mlajša na- selja v okolici Ljub- 1 j a n e«, to se pravi na ravnini severno od Ljubljane do reke Save in v okolici mesta. III. in IV. letnik E t n o g r a - f a , ki sta izšla v enem zvezku za leto 1951, obravnavata pro- blematiko domače obrti na sploh, posebej še ribniško suho robo, piparstvo v Gorjušah, lon- čarstvo slovenskega Prekmurja, izdelovanje živinskih zvoncev v Gorjah pri Bledu, tkalstvo v Beli krajini in Dravski dolini, ljudsko umetnost in običaje (trikraljevske igre in kolede, ljudski ples, otroške igre v Štandrežu pri Gorici); slovan- sko mitologijo, ljudsko pesni- štvo. — V članku »Potova- nje po Koroškem 1. 1795« je Kotnik priobčil iz knjige »Reise durch einige Theile mit- täglichen Deutschland und dem Venetianischen, Erfurt 1798« od- lomke, ki zadevajo Koroške Slovence, predvsem Ziljane. V »Slavistični reviji« (IV. letnik 1951) sta tudi z zgo- dovinskega gledišča zanimiva dva članka Ivana Grafenauerja »Turki pred Dunajem«. Sloven- ske narodne pesmi iz leta 1529 in 1683 (SR lV/1-2 str. 34—60) in »Kdaj je bila natisnjena prva slovenska knjiga« (SR lV/1-2 str. 100—103). — Od pesmi, ki se nanašajo na obleganje Du- naja po Turkih, je prva iz leta 1529 delo nekega šolarja, učen- ca latinskih šol, ki je sam do- živel obleganje Dunaja 1. 1529. Druga točno podaja drugo ob- leganje Dunaja, če izvzamemo nekatere anahronizme, ki so poznejši vrinki. V drugem članku ugotavlja avtor, da je prva knjiga, ki jo je spisal Primož Trubar in je hkrati prva slovenska knjiga, »Catechismus in der Windischen Sprach«, deloma v prozi deloma v verzih s pridigo o veri Flaci- ja lUyrica, bila dotiskana v za- četku leta 1551. Prva slovenska tiskana knjiga pa je druga Tru- barjeva knjiga »Abecedarium und der klein Catechismus in der Windischen Sprach«, ki je izšla že konec leta 1550. Rupel obravnava v »Pri- spevkih k protirefor- macijski dobi« in sicer v prvem članku z naslovom »Do- ba in njen naziv« poime- novanje dobe, ki v slovenski literaturi sega od leta 1600 do približno leta 1768. Slovenski literarni zgodovinarji označu- jejo to razdobje z različnimi imeni. V svojem članku uteme- ljuje avtor poimenovanje »doba protiref ormaci je«. 73 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Na pobudo Osrednjega držav- nega arhiva Slovenije (ODAS) je M o d e s t Golia avgusta in septembra 1950 pregledal arhiv- ske zbirke tolminskega okraja. Rezultate svojega dela je pri- občil v »Arhivistu«, glasilu Glav. arhivskega sveta FLRJ, in sicer v 3. .št. II. letnika (1951). Njegovo poročilo podaja kratke inventarje starih občinskih, šol- skih in župnijskih arhivov. Sta- rejši arhivi so bili v večini krajev uničeni deloma že med prvo, deloma med drugo sve- tovno vojno. 8. št. »Bore a« za 1. 1952, ki je posvečena deseti obletnici brigad, vsebuje dva zanimiva prispevka za zgodovino sloven- ske narodnoosvobodilne vojske in sicer »Odredba št. 10« in »Brigade s hribov«. — V času največje italijanske ofenzive, ki se je začela 16. jul. 1942 z napadom na Krim in se je končala 4. nov. 1942 z napadom na Gorjance, je glavno povelj- stvo slovenske partizanske voj- ske izdalo »Odredbo št. 10«, ki daje smernice za organizacijo manevrskih brigad. Na osnovi te odredbe je bila 2. septembra 1942 v gozdu nad Trebelnem ustanovljena »Udarna brigada Matije Gubca«, 23. sept. 1942 na Lapinjah »Udarna brigada Ivana Cankarja«, 6. okt. 1942 na Mokrcu pa »Udarna brigada Ljube Šercerja.« Še pred od- redbo št. 10 je bila s posebno naredbo-z dne 30. jul. 1942 usta- novljena prva slovenska prole- tarska brigada, ki je dobila ime po narodnem heroju To- netu Tomšiču. — Tomšičeva brigada, ki je že prvi mesec svojega obstoja štela okoli 400 borcev, se je po ukazu iz Mo- skve kmalu preimenovala v I. slovensko brigado Toneta Tom- šiča. Njeno prvotno ime ji je vrnil maršal Tito ob desetlet- nici JLA. Tomšičeva brigada je postala vzorec za organizacijo nadaljnjih brigad ter vir voja- škega in političnega kadra za vse druge enote. Odlikovala se je v bojih z italijanskimi faši- sti na Štalah, od koder se je, da se izogne nevarnosti obko- litve, po ukazu GŠ umaknila v začetku avg. 1942 na Gorjance. — Gubčeva brigada je že dan po svoji ustanovitvi prestala krvavo bitko z »legijo smrti« na Blečjem vrhu pri Trebelnem. Po enodnevnem počitku v Pod- oknicah je brigada krenila mi- mo Komolca in Starega loga na Rakitnico pri Ribnici, kjer se je združila s Tomšičevo, Can- karjevo in Šercerjevo. Po uspe- šno končanem boju z italijan- skimi fašisti je prevzela težko in odgovorno nalogo, da spravi vse ranjence v bolnico v Ko- čevskem Rogu. — Cankarjeva brigada je mesec dni po svoji ustanovitvi, 24. nov. 1942, uspe- šno napadla postojanko Sv. Križ pri Kostanjevici, 27. in 28. nov. skupno s XIII. hrvatsko prole- tarsko brigado Suhor v Beli krajini, 12. dee. pa je skupaj s hrvatskimi partizani uničila postojanko Krašiče in osvojila Trebnje. — Tudi Šercerjeva brigada je svoj ognjeni krst prestala komaj teden dni po svoji ustanovitvi v bitki z ita- lijansko kolono pri vasi Padež 13. okt. 1942. Njeno operativno področje je bilo Ljubljansko barje, ozemlje vzdolž južne že- leznice do nekdanje jugoslovan- sko-italijanske državne meje. Suha krajina in Kočevsko. Tu je poleg vojaškega vršila tudi pomembno politično delo. — Ustanovitev brigad je omogočila tudi večje akcije proti sovraž- niku, pri katerih so sodelovale vse brigade. Ena največjih ta- kih akcij, pri kateri so bile udeležene Tomšičeva, Gubčeva, Cankarjeva in pozneje tudi Šercerjeva brigada, je bilo ru- šenje proge Trebnje—Mokro- nog—Krmelj, Mirna—Rakovnik, in v zvezi s tem nočni napad na Ambrus in Kal. — Življenje v brigadah opisujejo črtice »V Kordun« (Tomšičeva), »Tomši- čevci in Cankarjevci med se- boj«, »Cankarjevci v Trebnjem« in »Komisarjevi zapiski« (Šer- cerjeva). Politični položaj L 1919 osvet- ljuje Kyovsky v članku »Upori slovenskih vo- jakov 1. 1919«, ki ga je na- tisnilo »Delo« (XXI., 2-3 1952, str. 47—93). V prvi imperiali- stični vojni je slovensika bur- žoazija pod vodstvom klera po svoji politični organizaciji (SLS) storila vse, da ohrani avstro- ogrsko monarhijo, pri čemer jo je s svojim pasivnim zadrža- njem podpirala tudi socialna demokracija. — Posledica te politike so bile težke materialne žrtve slovenskega naroda. Ljud- ske množice, ki so že med samo vojno tako na fronti kot v za- ledju spoznale, da jih je nji- hovo politično vodstvo izdalo, so po vojni terjale obračun za politiko slovenske buržoazije med vojno. Vendar je slo- venska buržoazija pod zaščito srbske in antantne reakcije obdržala oblast in zatrla vse revolucionarne podvige nezado- voljnih množic kot na primer stavke delavstva in vojaške upore, ki so izbruhnili v Za- grebu 5. decembra 1918, kjer sta se dvignila 25. in 24. domo- branski polk, v Ptuju 11. maja in 2. junija 1919, istočasno s splošno stavko delavcev. Vzrok za neuspeh revolucionarnega pokreta med delavci in vojaki moramo iskati v pomanjkanju enotnega vodstva, kajti tedaj še ni obstajala KPS, ki je v drugi svetovni vojni izvojevala uresničitev narodnega in so- cialnega programa Slovencev, namreč narodno združenje v enotni demokratično urejeni Sloveniji v okviru demokra- tične republike Jugoslavije ter boljši in pravičnejši družbeni red. V »Novih obzorjih« V/3-10 za L 1952 je izhajal T e - plyjev članek »Odsevi gospodarskih in soci- alnih razmer v stolet- ju pred marčno revolu- cijo v našem slovstvu« in bo zaključen v 11. številki. V članku »Rezija in Re- zijani v romantični p^o- vesti iz 1. 1827«, ki je izšel v reviji »R al z gl e d i« 1952, št. 7—8, obravnava Matice- t o v leposlovno delo Quirica Vivianija »Gli ospiti di Resia« kot vir za spoznavanje porekla, gospodarske dejavnosti Rezija- nov, njihove noše in običajev v začetku 19. stol. V »Svobod i«, mesečniku Slovenske Koroške, objavlja dr. J. Felaher spomine F. Grafe- nauerja pod naslovom »Moja leta«. V 2. številki V. letnika (1952) so natisnjeni zapiski o Grafenauerjevem delu v drž. zboru na Dunaju v dobi od 1907 do 1914. s^„i^ M^.j, 74 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA IZ NAŠIH KRAJEV (1. VII.-30. IX. 1952) Krajevno časopisje vrši važ- no nalogo, ko prispeva gradivo za krajevno zgodovino, sprem- lja slovstvo, ki govori o zgodo- vini krajevnega časopisniiga področja, in zapisuje tekoče dogodke. Te naloge vrši pogosto še s preveč splošnim podaja- njem in z nezadostno dokumen- tacijo zlasti glede oseb, časa in kraja dogodkov, ki dajejo ob- javam trajen znanstven in iz- obraževalen pomen za spozna- vanje samega sebe in v veliki meri tudi človeka na slovenski zemlji in njenih posameznih lastnosti. Pregled čez krajevna doga- janja od najstarejših časov do danes najdemo za Ptuj (Delav- ska enotnost št. 35, 22. VIII.) in Cerknico (Slov. Jadran št. 38, 19. IX.). V Koroškem fužinarju je končal J. Mravljak obširnejši opis Mute (št. 7—9, 27. VIII.) z razgibanim razmerjem trga do tržkih fevdalcev, ki so uprav- ljali tudi trško mitnico, in no- vejšimi kulturnimi pridobitva- mi, kakor so bili n. pr. Ciril- Metodova slovenska šola 1899 ali elektrika in vodovod v času pred prvo svetovno vojno. Prav- ljično Uršljo goro je epsko ob- delal z ugotovitvijo njenih po- sestnikov prav tam Fr. Sušnik. Pogled v preteklost Slatine Ra- dinec pa pove, da so to slatino prvič zajeli 1869, jo začeli pro- dajati 1871 in da jo je v zdra- vilne namene obiskalo 1882 97, 1913 366, 1937 2260 ter 1950 5855 gostov (Ljudski glas št. 28, 10. vn.). Prehod bronaste kulture v železno obravnavata poročili St. Pahiča o odkritju drugega planega grobišča z 22 grobovi v Rušah (Vestnik št. 171, 22. VII.) in St. Škalerja o izkopavanjih v Dobovi (Naše delo št. 13, 16. vn.), ki so omogočila preučitev 34 planih grobov. Antika je zastopana z opozo- rilom na kamnoseško in kipar- sko bogate rimske izkopanine v Šempetru v Savinjski dolini. (Kmečki glas št. 31, 30. VII.) V dobro ponazorjenem in s kemičnimi analizami podprtem pregledu plavžarstva na Go- renjskem uvaja SI. Smolej (Nova proizvodnja, str. 379—89) v krajevno železarsko prete- klost Železnikov, Krope, Kamne gorice, Tržiča, Jesenic in Bo- hinja, obravnava Bohinj kot prazgodovinsko izhodišče go- renjskega železarstva, zasleduje njegov razvoj iz talilnih ognjišč preko vetrnih, slovenskih in brescianskih peči do visokih peči, ki so iz teh nastale ter ga razširi z železarno na Jeseni- cah, ki pomeni novodobno str- nitev vsega zgodovinskega go- renjskega železarstva v enem samem modernem veleobratu. Smolejeva izvajanja nadaljuje K. Rosenstein (Zelezar št. 9) s sliko izvoznih tržišč jeseniškega jekla v prekmorje z Azijo od Prednje Indije do Daljnjega Vzhoda, z Egiptom in Vzhodno Afriko ter zahodno Južno Ame- riko. Do XIII. stoletja nazaj je za- sledoval Sr. Vilhar (Slov. Ja- dran št. 29, 18. VII.) dajatve istrskih vasi Krkavce in Sv. Pe- ter ter ugotovil nato, da je bila cerkvena slovanščina v Krkav- cih kot v zadnji slovenski vasi s cerkvenoslovanskim bogosluž- jem v rabi še 1886. Isti avtor nas seznanja (Slov. Jadran št. 35, 29. VIII.) z napetim razmerjem med koprskimi meščanskimi po- sestniki zemlje in okoliškimi kmeti v XVIII. stoletju, ki se je nadaljevalo v XIX. in revolu- cionarno izbruhnilo 1897 v bor- benem nastopu kmetov proti udeležbi Koprčanov pri volit- vah v kmečkih občinah. Pona- zorilo, kako je v liberalni dobi veleposest izpodjedala samo- stojnost kmetov ter jih vklju- čevala v gospodarski velepo- sestniški obrat, je prispeval J. Šašel (Slovenski vestnik št. 61, 3. IX.) s severnokaravanškim zaselkom Medvedjim dolom. Proizvajalne temelje zgodovin- ske pohorske noše najdemo v Fr. Mišičevem (Kmečki glas št. 36, 3. IX.) orisu žvajg, sred- nje- in novoveških ovčarskih posestev na Pohorju. Poročili Iz zgodovine kmetijstva v Po- dravju (Večer št. 220, 17. IX. in št. 226, 24. IX.) kažeta na raz- liko med vinogradniško značil- nim kmetijstvom v Slovenskih goricah in žitnim Dravskim po- ljem, ki je na prodnih prelo- gah pridelovalo srakonogo še do konca XIX. stoletja. Celotno kmetijstvo Slovenije v zadnjih letih pa zajemata F. Uratnik (Ekonomska revija str. 234—54) s poljedelsko proizvodnjo in potrošnjo živil v luči primer- jalne statistike ter S. Exel (Eko- nomska revija str. 28—48) s ce- nami proizvodov in položajem kmetijskega proizvajalca. Poslovanje kovnice beličev v Slovenjem Gradcu v visokem srednjem veku je J. Mravljak (Koroški fužinar št. 7—9, 27. VlII.) združil s pojavom slo- venjgraških mestnih pravic in o slovenjgraških političnih go- spodarjih. Fr. Habetova, Vrh- nika (Glas Vrhnike št. 14, 19. VII.) seznanja s kontribucijami in upravo v času francoske Ili- rije ter jo nadaljuje s propa- dom cehovskega čolnarstva na Ljubljanici, ki je zvezan s po- skusi, da se uvede med Vrh- niko in Ljubljano parniški pro- met. Prvi parnik, dolg 28 m in širok 4 m je 1840 rabil iz Ljub- ljane na Vrhniko 2% ure; zato so ga prodali, razstavili in od- peljali čez Ljubelj na Vrbsko jezero. Zadnji brezuspešen po- skus parniškega prometa na Ljubljanici je tvegal K. Kotnik 1898. V Tovarni kos v Trobljah pri Slov, Gradcu je Fr. Sušnik podal primer (Koroški fužinar št. 7—9, 27. VIIl.) za kratko in jedrnato industrijsko kroniko, kakor bi bila zaželena za vsak obrat. Kulturno podobo Slovenije uvaja VI. Bonačeva statistika slovenskega prebivalstva (Eko- nomska revija str. 376 —). LRS je štela 1948 1,391.873 prebival- cev. Od teh je bilo 1,350.149 Slovencev, 24.183 drugih Jugo- slovanov ter 14.987 Neslovanov (med tem 1.824 Nemcev). Ne- pismenih je bilo 1880 45.9 »/o, 1890 28.5 »/o, 1910 10.8 »/o, 1931 5.6 Vo in 1948 2.4 «/o. Na 1 km' je živelo v Sloveniji 1880 56.9 in 1948 71.7 ljudi. Na vse prebival- stvo Jugoslavije je odpadlo 1931 iz Slovenije 9.26«/o in 1948 8.82%. S kulturno sliko Jesenic sezna- nja VI. Šančev regulacijski na- črt (Gorenjski glas št. 36, 30. VIII. ss), ko navaja med dru- gim 1 trgovski obrat na 213 prebivalcev in ugotavlja na Je- senicah 19 gostinskih podjetij s skupaj 38 sobami ter 68 poste- 75 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO ljami, 460 Jeseničanov, ki so za- posleni v obrti in 66 kmečkih gospodarjev. Dvestoletnico delovanja je praznovala godba na pihala v Prvačini (Nova Gorica št. 55, 29. VIII.), ki je bila od 1852 dalje sestavni del čitalnice, od 1885 pa Sokola. Potrebna je bila beseda Fr. Šebjaniča o vlogi in pomenu Mladega Prekmurca (Obmurski tednik št. 34, 22. VIII.), ki je začel izhajati v Murski Soboti 1936 na pobudo gimnazijskih petošolcev z na- logo, da razpravlja o tekočih vprašanjih. S svojim delova- njem je vezal Mladi Prekmurec Obmurje na slovensko kulturno sredino, gojil realizem v lepo- slovju, populariziral napredne storitve in igral vlogo Vaj za napredno obmursko mladino. Odraz splošnih razmer v pre- teklih desetletjih je v mnogem J. J. Ravnikova zgodovina pu- škarske šole v Kranju (Nova proizvodnja str. 389—402). Na- stala je 1878 v Borovljah za tamošnje puškarstvo, ki se je razvilo iz potreb obrambe pred Turki. Po plebiscitu 1920 se je del te šole preselil v Kranj, kjer je delovala do 1929, ko se je morala zaradi nerazumevanja mestnega sveta in stališča gene- ralnega štaba SHS, da je šola preblizu državni meji, preseliti v Užice. V Užicah je bila 1934 razpuščena in dodeljena srednji tehniški šoli v Sarajevu, ki je pa ni nikoli odprla. Tako je bila na novo ustanovljena pu- škarska šola v Kranju s šolskim letom 1951/52. Težke stanovanj- ske razmere v Kamniku izpri- čuje primer ljudske šole (Go- renjski glas št. 39, 20. IX.), ki se je iz novega poslovanja z današnjo gimnazijo vrnila na- zaj v svoje stare prostore iz 1882. V zgodovini slovenske go- zdarske prosvete je dognal Fr. Sevnik (Gozdarski vestnik str. 170—3) prvi slovenski gozdarski tisk, ki je izšel 1869 v Ljub- ljani pod naslovom (»Navod, kako naj ravnajo kmetje in cele soseske z gozdom« ter ugotovil, da je bila 1868 usta- novljena dvoletna slovenska gozdarska šola na Snežniku 1875 ukinjena iz germanizacij- skih razlogov, tako da smo ostali Slovenci brez gozdarske šole do 1930/31, ko je začela nižja gozdarska šola v Mari- boru. Ziv domačinski čut je rodil krajevni razvid kulturnih spomenikov v Kranju (Gorenj- ski glas št. 36, 30. VIII.) in opo- zorilo na nesorazmerje med uradnim in ljudskim poimeno- vanjem krajev v Prekmurju (Ljudski glas št. 27, 3. VIL). Kulturno podobo Borovelj v sredi XIX. stoletja dobro odra- žajo navedbe Fr. Mišica (Slov. vestnik št. 58 od 23. VIII.) o slovenskem poveljevalnem je- ziku v narodni gardi 1848, o slovenskem učnem jeziku na ljudski šoli 1847—53 ter o slo- venskem govoru, ki je začel slavnosti ob otvoritvi novega šolskega poslopja 1864. Uvod v zgodovino delavskega gibanja predstavlja v precejš- nji meri poročilo P. Svetka (Delavska enotnost št. 51, 25. VII. ss) s posebnim ozirom na boje za praznovanje prvega maja, za prve delavske časnike (Delavski list v Trstu 1890, Zora in Ljudski glas v Ljubljani 18, 1893, od koder se je moral Ljud- ski glas zaradi cenzure seliti v Celje, Zagreb in na Dunaj) in na prve štrajke 1889—92. SHke iz velikih tekstilnih štrajkov v Mariboru 1936 je napisal A. In- golič (Večer št. 222, 19. IX. ss) in T. Brejc je obudil svoje spo- mine na uspešno veliko stavko gradbenih delavcev 1936 v Mur- ski Soboti (Obmurski tednik št. 38 od 19. IX.). Delavska kul- turna aktivnost med obema voj- nama je v lepi meri razvidna iz življenja delavskih društev Vesna, Naprej in Vzajemnost v Zagorju ob Savi (Zasavski vest- nik št. 33/34, 23. VIII.), Trbov- ljah in Mariboru (Zasavski vestnik št. 33/34, 23. VIII.), Zi- danem mostu (Zasavski vestnik št. 33/34, 23. VIII.), Litiji (Za- savski vestnik št. 33/34, 23. VIII.), Celju (Vestnik št. 198, 23. VIII.; Zasavski vestnik št. 33/34, 23. VIII.), Jezici (Delav- ska enotnost št. 36, 29. VIII.) in Jesenicah (Gorenjski glas št. 33, 9. VIII.) ter iz športnega delav- skega gibanja (SK Trbovlje, Zora) s šahom, nogometom, smučanjem in planinstvom (Za- savski vestnik št. 35, 4. IX.), ki je bilo podano v proslavo usta- novitve nove Svobode kot de- lavsko kulturno izročilo. Močno je vezalo vse strokovno in kul- turno delavsko gibanje mno- žično narodno obrambno delo KPS v letih 1933—41, kakor ga je obdelal Iv. Kreft (Vestnik št. 200, 26. VIII. ss) zlasti za Maribor, Slov. Bistrico, Konjice, Šoštanj, Celje, Hrastnik in Ko- čevje. Organizirano zbiranje spo- minov iz narodnoosvobodilne borbe po Zvezi borcev in pri- prave za veličastno praznova- nje desetletnice ustanovitve prvih slovenskih brigad so v velikem razširile znanje o kra- jevnih dogodkih v času borbe za svobodo. Začetki oboroženega upora so številni posebno v srednji in severni Sloveniji. Delo in na- predovanje OF sledimo na fi- lozofski fakulteti, zlasti med slavisti v Ljubljani pozimi 1941 do 1942 (Mladina št. 15, 21. VII), organizacijo OF v Celju do iz- daje v jeseni 1941 (Savinjski vestnik št. 29, 19. VIL ss) od njenega formiranja na Razsel- nem pri Šentjurju pri Celju, napada na okupatorsko žandar- merijo v Slivnici pri Celju vse do katastrofe pri Planini nad Sevnico; začetnike narodnega osvobodilnega gibanja, tako imenovane »Gorenjce« in prve izdane žrtve v Dravogradu (Vestnik št. 171, 22. VIL), ki so padle na ihanskem polju kmalu za prvimi gorenjskimi talci, ustreljenimi 24. avgusta 1941 na Ljubnem (Gorenjski glas št. 35, 23. VI.II). Iz Zasavja pri- poveduje Ig. Štrlekar (Gorenj- ski Jože) v zapisu J. Zupančiča (Zasavski vestnik št. 29, 22. VJII.) o povezavi OF v Kamniku z OF v Litiji ter o težkem podrobnem delu do ustanovitve bataljona na Plešah v maju 1942; Fr. Klu- kej (Zasavski vestnik št. 30, 31. VII.) o odhodu prvih v par- tizane 22. junija 1941, napadu na žandarmerijo v Zagorju in o premiku čez Polšnik in Ra- deče na Dolenjsko. Skoro vso dobo zajemajo spomini K. Ster- bana o Posavju (Naše delo št. 14, 31. VII. ss) z organizacijo upora v Penku, miniranjem proge Zidani most—Brežice, ustrelitvijo prvih upornikov na Dobravi pri Brežicah 30. VI. 1941, ustanovitvijo brežiške čete 76 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA oktobra 1941 in njeno katastrofo 28. XI. 1941 v zasedi na Cor- janah pri Podsredi; iz druge skupine skojevcev in partijcev, ki so odšli v borbo julija 1942, se je razvil kozjanski odred, ustanovljen 27. aprila 1944. Roj- stvo OF s posebnimi okolišči- nami v Gornjih Vremah je ob- širno opisal Fr. Magajna (Nova Gorica št. 36, 5. IX. ss) in spo- mine železničarja na Maribor 1941 ter na Črnuče 1942 je ob- javil Vestnik, glasilo slovenskih železničarjev (str. 116 ss). Naraščajoče borbe v Primor- ju spomladi 1942 z brkinsko, prvo in drugo vipavsko, tolmin- sko in kraško četo ter s četo v Brdih je po arhivskih virih ob- javil I. Juvančič (Slov. Jadran št. 37, 12. IX. ss). Obletniški spomini na uničenje železniške- ga mostu v Mostah pri Žirov- nici 28. VI. 1942 (Gorenjski glas št. 27, 5. VII.) in železniške po- staje v Žirovnici 13. IX. 1942 (Gorenjski glas št. 38, 13. IX.); desetletnica napada na fašiste v Remergruntu na Kočevskem (Dolenjski list št. 29. 18. VIL), uspehi nad belo gardo in kara- binjersko postajo v Loškem potoku 8. maja 1942 kažejo na smotrno izvajanje partizanskih akcij večjega obsega, B. Osol- nikov spomin (Dolenjski list št. 36, 5. IX.) o bombnem na- padu, ki je dne 8. oktobra 1942 uničil partizansko po- stojanko v logarnici na Frati pa na nove sile, ki jih je bil okupator prisiljen uporabljati proti oboroženemu uporu. Med žrtvami, ki jih je borba zahte- vala, najdemo J. Lacka z važ- nim zapisom (Ptujski tednik št. 34, 22. VIII.) o njegovi are- taciji 10. avgusta 1942, muče- njem in smrtjo 18. avgusta 1942, kjer očividec zanika sa- momor, kakor ga je pogosto navajalo izročilo. Pregledna podoba VII. slo- venske udarne brigade »Fran- ce Prešeren« (Gorenjski glas št. 29, 20. VII.) jo kaže od usta- novitve 12. julija 1943 v Davči v akcijah na Turjak in čez ozemlje Ratitovca ter sodelo- vanja v IX. korpusu pri Go- doviču v zimo 1943/44, ki jo označuje prehod v manevrsko vojevanje z največjim uspe- hom na Lavtarskem vrhu dne 16. maja 1944. Sledijo opera- cije v blejskem kotu, rušenje proge v Baski grapi, borbe v Jeseniškem kotu. Poljanski do- lini, na Sorskem polju, v Tr- novskem gozdu, na Hrušici in Pivki, ki jih konča z zmago- vitim vdorom v Gorico 2. maja 1945. Vsestransko poučen za partizansko iznajdljivost je J. Udovčev (Dolenjski list št. 37, 11. IX. ss) razvoj partizanskih orožarskih delavnic na Dolenj- skem v Frati, Blatnem klancu, Podstenicah, Boričevem, Žum- berku. Starih žagah, Črnomlju, Talcem vrhu in Semiču. Po- sebne težave v razvoju bolni- čarstva kaže bolnišnica na Krnicah-Masore (Nova Gorica št. 28, 11. VIL ss), kjer se je zdravilo 235 partizanov. Bol- nišnica je nastala 1943 jugo- vzhodno od Krnic z množično delavnostjo partizanov v cerk- ljanskem ozemlju, se je po kapitulaciji Italije preselila v kmečko hišo v Krnice-Masore, od tod februarja 1944 v Jagri- šče, a kmalu zopet nazaj v Krnice-Masore, kjer je bila iz- dana ter so jo Nemci uničili 15. junija 1944, nakar se je or- ganizirala v dolini pod Otuš- jem. Razgibano je podana I. Renkova zgodovina Vojko- vega voda (Slov. Jadran št. 27, 4. VIL ss), živo Sr. Vižintinov opis boja Gradnikove brigade z Italijani v Renčali (Nova Go- rica št. 27, od 1. VIL) in R. Pu- šenjakov spomin (Ljudski glas št. 29, 17. VIL) na spopad s ko- zaki v Logarovcih 3. februarja 1945. Svetlo izročilo XIV. divi- zije na Štajerskem, vzdržuje St. Terčakov Živi zid (Savinj- ski vestnik št. 27, 5. VIL), juž- noprimorskega odreda pa akci- ja njegovega tretjega bataljo- na (Slov. Jadran št. 29, 18. VIL), ki je 2. februarja uničil trans- port iz Trsta v Branik. Giba- nje komisije za agitacijo in propagando pri OOOF Celje od decembra 1944 iz Radmirja v Gornji Savinjski dolini v po- rečje spodnje Savinje pod Go- rico pri Jedrti (Savinjski vest- nik št. 27, 5. VIL), delavnost bele garde v Pleterjah (Dolenj- ski list št. 37, 11. IX.) in teren- sko delo v območju Begunj in Katarine na Gorenjskem (Go- renjski glas št. 31, 26. VIL), ki ga je poročevalec I. Jan izpo- polnil s še nepopolnimi podat- ki o žrtvah v Begunjski Dragi (1941: 151, 1942: 473, 1943: 144 in 1944: 205) razširijo pregled o celotnem položaju v dobi na- predujočega uporniškega giba- nja. To je omogočilo tudi rast organov ljudske oblasti na Ko- čevskem (Dolenjski list št. 59, 25. IX.) 1942 na ozemlju Kočev- ske Reke, Mozlja in Broda na Kolpi in pozneje zasedanj okrajnih NO skupščin v Banji Loki 28. V. 1944, na Fari 1. X. 1944 ter v Čabru 8. X. 1944 ali organizacijo prvega tečaja za primorske učitelje v Gornji Tribuši julija 1944 (Slov. Ja- dran št. 31, 1. VIIL). Športniki so postavili za zgled mladini Mirana Cizlja (Polet št. 46, 13. VIL), držav- nega prvaka v alpski kombi- naciji 1939, ki je padel 18. ja- nuarja 1944 v Veternem pri Golniku, in Fr. Herleta, zma- govalca severne stene Ojstrice 1941, padlega na Koroškem 22. avgusta 1944, po katerem se imenuje Ilerletov slalom pod Savinjskim sedlom in škarjami. Kip Franca Miklošiča iz Lju- tomera je ohranil sedanjosti R. Stegmüller (Ljudski glas št. 27, 3. VIL), ko ga je zakopal na Kamenščaku. Krajevnozgodovinska poroči- la so se rodila največ iz aktu- alnosti in ne zaradi neke smo- trne preiskovalne delavnosti. V celoti pomenijo razširjenje naše zgodovinske slike Slove- nije v mnogih pogledih. Kro- nika iz tega razloga želi in pričakuje, da krajevno časo- pisje in revije svoje krajevno- zgodovinske objave nadaljuje- jo in po možnosti poglabljajo. B. 7? KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO MARGINALIJE OB LJUBLJANSKEM MESTNEM MUZEJU Ko je po razpadu avstro- ogrske monarhije in z usta- novitvijo Jugoslavije postala Ljubljana ne le duhovno, mar- več tudi politično središče Slo- vencev, se je vedno bolj čutila potreba, da pokaže mesto tudi v preostalih dokumentih zgo- dovinsko pot svojega duhov- nega, gospodarskega, politič- nega in umetnostnega razvoja. V Ljubljani je misli o potrebi lastnega mestnega muzeja začel določneje in odločneje utirati pot podžupan prof. Evgen Jarc. Ob njegovem sodelovanju se je 27. februarja 1934 vršila pri ravnateljstvu Narodnega mu- zeja seja, na kateri se je po- udarila nujna potreba po usta- novitvi Mestnega muzeja. Pri svojih kot skladišče prenatrpa- nih zbirkah bi v svojo razbre- menitev Narodni muzej odstopil Mestnemu vse predmete, ki so last ljubljanske mestne občine, druge predmete pa, ki zadevajo Ljubljano, bi odstopil v raz- stavo s pridržkom lastninske pravice (barjanske in emonske izkopine, ljubljanske cehovske obrtne in industrijske starine, lokalne noše, spomine na fran- cosko Ilirijo, ljubljanske por- trete, sodne opreme itd.). Na seji se je obravnavalo tudi vprašanje namestitve no- vega muzeja. Poslopje dvoraz- redne trgovske šole na Kon- gresnem trgu se je zavrglo, prav tako tudi nekdanje Wald- herrjevo učilišče v Beethovnovi ulici, ljubljanski Grad bi mogel priti v poštev šele v daljši bo- dočnosti zaradi potrebnih in dragih prezidav po Plečnikovih načrtih. Prikladnejši bi bil Ti- volski grad, ki so ga pred več kot sto leti poprej bili zahte- vali kranjski deželni stanovi za svoj deželni muzej. Pa ni bilo nič iz tega ne leta 1825 (ko je imela Tivoli zaseden država), niti ne sedaj, ker ni bilo mo- goče spraviti iz gradu družin, ki so tam udobno in poceni sta- novale. Tako je kljub temu, da je bila mestna občina lastnica Ti- volija, prišla v najresnejšo kombinacijo Auerspergova pa- lača v Gosposki ulici, ki je o njej prof. Jarc na omenjeni seji poudarjal, da leži na le- pem kraju starega mesta, da jo je ljubljanski oblastni odbor obnovil, priredil za upravne prostore in vpeljal vanje cen- tralno kurjavo. Ker so bile po šestojanuarskem režimu od- pravljene samoupravne oblasti in je stopil v veljavo enotirni sistem banske uprave dravske banovine, je le-ta bila priprav- ljena prepustiti palačo mestni občini ljubljanski za prav nizko ceno, če bi občina želela tam urediti svoj Mestni muzej. Na pobude prof. Jarca je nato mestna občina že 7. maja 1934 izjavila banski upravi kot last- nici »grofovskoga dvorca«, da reflektira na zgradbo za svoj muzej, nakar so 16. avgusta 1935 podpisali kupno pogodbo, ko je poprej občinski svet na svoji seji dne 13. marca 1935 sklenil ustanoviti Mestni muzej. Med- tem je tudi banska uprava 15. maja 1935 odobrila predlog Na- rodnega muzeja z dne 30. aprila 1935, da se s pridržkom last- ninske pravice odstopijo Mest- nemu muzeju v razstavo pri- merni predmeti. Zaradi potrebnih priprav je podžupan Evg. Jarc dne 1. apri- la 1936 sklical posebno sejo v prostorih mestnega kulturnega oddelka. Kot predstopnjo mu- zeja si je zamislil dve razstavi, eno z naslovom »Lega, tloris in lice Ljubljane«, drugo (za na- slednje leto 1937) pa pod ozna- ko »Ljubljanski meščani v pre- teklosti«. Za obe razstavi, ki se kljub pripravljalnim odse- kom (arheološkim, srednjeve- škim, kulturnozgodovinskim, grafičnim, geografskim) zaradi prevelikega, nejasnega in ne do kraja izdelanega načrta nista izvršili, naj bi se porabil za muzej namenjeni proračunski kredit 50.000 din, arh. Spinčič bi pa skrbel za notranjo opre- mo razstave. Dela za ureditev muzeja so dobila konkretno obliko šele spomladi 1937, ko je bil do- končno sprejet moj načrt za razstavo historičnega meščan- skega mobiliarja in je po teh načrtih sestavil arh. Spinčič proračun za potrebne predela- ve prostorov, ki je narastel na 33.000 din. Kulturni oddelek je tedaj med drugim poročal ob- činskemu svetu: »Na videz se zdi ta vsota velika, vendar pa bi s to vsoto imeli prvič v Ljubljani res po modernih na- čelih urejen majhen muzej, ki bi ne bil samo magazin, kakr- šen mora žal biti Narodni mu- zej, ki nima dovolj prostora.« Kulturni odbor ponovno po- udarja, »da je že skrajni čas, da se muzej uresniči, ker je Ljubljana med zadnjimi večji- mi mesti v Jugoslaviji, ki še nima svojega muzeja«. V začetku meseca aprila 1937 se je pričelo s predelavami pro- storov v 2. nadstropju muzej- skega poslopja, julija in avgu- sta so se v prirejenih prostorih namestili razstavni predmeti, nakar je bil 15. septembra mu- zej slovesno odprt. Ob novem letu 1939 so dohili obiskovalci na razpolago tiskan »Vodnik po ljubljanskem Mestnem mu- zeju«, ki jih v sliki in s pre- glednim besedilom vodi skozi 14 razstavnih dvoran in jim je razumljiv kažipot v razvoju pohištva in nekaterih drugih stanovanjskih potrebščin od gotskega pa do bidermajerske- ga sloga. Prav ta vsebina pa je bodla v oči nekatera društva in mest- ne urade, da so že ob postav- ljanju zbirk menili dobiti v muzejskih sobanah primeren okvir in udobno umetniško okolje za svoje poslovne pro- store. To vrivanje ima nedvom- no v mislih načelnik kulturne- ga oddelka, ko v svojem po- ročilu ma predsednika mestne občine dne 2. januarja 1940 po- udarja, da predstavljajo muzej- ske zbirke zaključeno celoto, ki se ne da skrčiti za nekaj sob in je zato nemogoče, uporabiti kak del za pisarne; kakih po- sebnih personalnih izdatkov za muzej pa tako ali tako ni, ker ga upravlja osebje kulturnega odseka. To poročilo omenja 278 predmetov, ki se tičejo ljub- ljanske zgodovine in ki bi se mogli razstaviti v treh sobah prvega nadstropja. Razstavo pa sta onemogočila statistični od- sek in tehnična pisarna, ki sta medtem zasedla omenjene pro- store. — V muzejski upravi je tudi okrog 500 umetnin (slik in 78 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA skulptur), ki so v velikem delu razposojene za opremo po raz- nih mestnih uradih in usta- novah. Ob koncu druge svetovne vojne je bila večina razstavnih predmetov Mestnega muzeja prenesena v zakloniščne pro- store vseučiliške knjižnice, od koder so po končani vojni pri- šli zopet nazaj v stare ubika- cije. Ob pomanjkanju prosto- rov za urade pa so zrinili mu- zejske zbirke v nekaj soban, ostale pa uporabili za pisarne; začasno so našle tam zatočišče tudi zbirke vojnozgodovinskega oddelka, ki se je potem spo- mladi 1952 izselil v prostore muzeja NO v Cekinov grad. V okviru prireditev Ljubljan- skega festivala jeseni 1949 je Poverjeništvo za kulturo in umetnost pri MLO znova odprlo vseh 14 razstavnih dvoran s svečanostjo, pri kateri so bili navzoči člani Mestnega komite- ja, predstavniki Izvršilnega ljudskega odbora. Izvršnega od- bora Ljudske prosvete Sloveni- je ter zastopniki kulturnih in množičnih organizacij. Ob tej priliki se je izmenjala bider- majerska sobna oprema s Pre- šernovim pohištvom, ki ga je Tomo Zupan v oporoki zapustil Narodnemu muzeju, tako da je slog te dobe predočen z ostali- no našega velikega pesnika. Na novo je prišel poleg že neka- terih drugih predmetov v zbir- ke tudi stol, ki si ga je dal na- praviti ohromeli Žiga Cojz, da se je z njim prepeljaval po svojem stanovanju. Nadaljnja stopnja v razvoju in spopolnjevanju muzeja je bila v tem, da je jeseni 1951 Poverjeništvo za presveto in kulturo MLO izselilo svoje uradne prostore iz 1. nadstrop- ja muzejske zgradbe ter v svoji skrbi za vsesplošen napredek naše kulture na sploh in mu- zejske še posebej munificentno poskrbelo za dostojno moderno opremo in namestitev arheolo- škega oddelka (z umetno raz- svetljavo in v fingirano steno vglobljenimi vitrinami) v iz- praznjenih prostorih v traktu ob Salendrovi ulici. Če je v zbirkah 2. nadstropja s pred- meti naše meščanske stanovanj- ske kulture podan zametek za bodoči osrednji umetno-obrtni muzej, pa naj bi bil v 1. nad- stropju muzejsko prikazan zgo- dovinski razvoj Ljubljane same v gospodarskem, socialnem, du- hovnem, umetnostnem in poli- tičnem oziru. Začetek tega mu- zeja, kjer so zastopana zgolj labacensia, je bil slovesno od- prt 2. avgusta 1952, nadaljnji oddelki se bodo priredili, brž ko bodo izpraznjeni doslej po Slovanski knjižnici zavzeti pro- stori ob fronti Gosposke ulice. Ena prvih naslednjih razstav- nih edinic bo posvečena pome- nu Ljubljane v umetnosti. Del- ni izsek te njene vloge bo pri- kazala občasna razstava izdel- kov ljubljanske kiparske de- lavnice iz srede 15. stoletja, ki bo prirejena decembra 1952 v prostorih Mestnega muzeja. Uprava Mestnega muzeja je poverjena tudi s spomeniškim varstvom na svojem področju. V tem svojstvu skrbi za vzdr- ževanje rimskega zidu na Mir- ju, kjer se bodo konservator- ska dela postopoma izvrševala v obsegu, kakor bodo na raz- polago finančna sredstva, isto je z restavratorskimi deli na •ljubljanskem Gradu. V grajski kapeli na Kodeljevem so se ob- novile Jelovškove freske, po- pravila streha, okna in vrata, uredilo in razširilo se je Navje, kjer so se osvežili nekateri že čisto izlizani napisi, trhla lese- na pergola Gregorčičevega spo- menika se je nadomestila z loki in vazo iz umetnega kamna, ob prehodu s Cojzove ceste v Go- sposko ulico so se postavili trije baročni portali podrtih hiš ob Dunajski cesti (obenem s por- talom stare Figovčeve hiše se je prestavila tudi spominska plošča penatov Andreju Smole- tu), dalje sta bila odlita Misle- jeva giganta ter obenem stro- kovnjaško restavriran celoten semeniški portal, prav tako tudi Robbov vodnjak pred ro- tovžem, na nekdanjem vrtu uršulink je bil zopet postavljen razdejani impozantni renesanč- ni vodnjak, obnovila se je stre- ha in fasada Križevniške cer- kve. Na manjšem dvorišču levo od cerkve je bil postavljen pokrit arkadni lapidarij, eno- lična zidna ograja dvorišča pa je bila razčlenjena z okenskimi odprtinami, ki so zadelane z baročnimi kovanimi mrežnimi rešetkami, ki jih je muzeju velikodušno poklonil ključav- ničarski mojster Fr. Kosmač. Tako je bilo tudi na področju spomeniškega varstva zadnji čas mnogo storjenega in marsi- katera zamuda popravljena. Zato smemo upati, da bo spričo uvidevnosti ljudske oblasti za varstvo dokazov naše umetnost- ne kulture tudi za bodoče omo- gočena in s primernimi gmot- nimi sredstvi zagotovljena skrb za ohranitev zgodovinskih spo- menikov. Dr. Josip Mal 79 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO OBJAVA UREDNIŠTVA Prvi zvezek se je zakasnil iz tehničnih razlogov. Zaradi tega sporoča uredništvo, da bo sku- šalo pospešiti izid prihodnjih številk, v katerih bodo objav- ljeni med drugimi naslednji prispevki: F. Baš, Kulturno-zgodovinske slike iz Marenberga; P. Blaz- nik. Gradovi na škofjeloškem ozemlju; D. Gvetko, Ljubljan- ska Glasbena Matica in njen pomen za slovensko glasbo; D. Cerny, Rast prebivalstva v Prekmurju; J. Dular, Navrati- lov zapis iz I. 1849; F. Gumi- lar. Agrarni odnosi v Beltincih v XVIL. stoletja; B. Komelj, Knjižnica Narodne čitalnice v Novem mestu od 1863 do 1925; R. Kyovsky, Socialne razmere našega delavstva v Kropi, Kamni gorici in Železnikih proti koncu XIX. stoletja; J. Lazar, Botanični vrt v Ljub- ljani; F. Minafik, Slika glažute v Spodnji Lobnici; F. Mišic, O planinskem gospodarstvu na Gornjegrajskem v XV. stoletju; L Mohorič, Železarna Gradac; F. Ostanek, Pomen šolskih kronik za zgodovino šolstva na Slovenskem; A. Potočnik, Jav- na razsvetljava v stari Ljub- ljani; A. Savli, K problematiki primorskega zgodovinopisja; J. Sorn, Svilarske manufakture v Ljubljani v XVIII. stoletju; I. Vasic, Kette in Novo mesto. RAZPIS FOTONATEČAJA Zaradi visokih stroškov v zvezi z barvnim tiskom »Kro- nika« žal še ne more objav- ljati barvnih prilog. V želji, da nudi svojim bralcem poleg do- kumentarnih slik tudi ilustra- cije z določeno estetsko vred- nostjo, se je uredništvo »Kro- nike« odločilo, da priredi s so- delovanjem Mestnega muzeja in Mestnega arhiva v Ljub- ljani NATEČAJ IN RAZSTAVO umetniške črno - bele fotografije s temo >LJUBLJANA NEKDAJ IN SEDAJ< K udeležbi pri natečaju in razstavi se pripušča vsakdo pod naslednjimi pogoji: Slika naj predstavlja kateri koli motiv iz stare ali nove Ljubljane, bodisi vedute, bodisi posamezne komplekse, bodisi detajle. Motivi so lahko vzeti iz dnevnega življenja v mestu, iz proizvodnje podjetij itd. Skratka v poštev prihaja__vse,_ kar ima kakršno koli zvezo z mestom in njegovo bližnjo oko- lico. Izključeni so samo motivi, pri katerih take zveze ni (n.pr. fotografija kake cvetlice brez ozadja, navaden portret ipd.). Za najboljše slike se razpi- sujejo naslednje nagrade: 1. nagrada.....din 15.000. - 2. nagrada.....din 10.000. - 3. nagrada.....din 7.500.— Glede pripustitve slik na raz- stavo in razdelitve nagrad od- loča žirija, v katero imenuje dva člana prireditelj, dva pa Foto-kino-amaterska zveza Slo- venije. Slike se ocenjujejo po svoji vsebini, umetniški kvali- teti in tehniki izdelave. Prireditelj ima pravico, da brez žirije odkupi posamezne slike proti plačilu din 1.000 in da jih objavi v »Kroniki«. Minimalni format slik 13 X 18 cm. Vsak razstavljalec lahko pred- loži poljubno število slik. Rok za oddajo slik: 1. februar 1954. Kraj in čas razstave se bosta objavila naknadno. Podobne natečaje namerava »Kronika« v bodoče prirejati tudi za druge slovenske kraje ob sodelovanju z ustreznimi ljudskimi odbori. Tiskano in izdano v Ljubljani 195'3. Tiskarna »Toneta Tomliča v Ljubljani. Klišeje izdelala klišarna tiskarne »Slov poročevalca«. Odgovorni urednik Zvone Miklavič, za izdajatelja odgovarja Jože Sorn. 80 EXCHANGE: „Kronika", Ljubljana, Gosposka 15 — Yugoslavia THE CHRONICLE LA CHRONIQUE CHRONIK The Review for Slovene Locai History Year I. No. 1. Appears annualy three fimes Summaries: Revue d'histoire locale slovene LJUBLJANA 1953 Année I. No. 1. Parait trois fois par an R é s u m es: Zeitschrift für Lokalgeschichte Sloweniens Jahrgang I. Nr. 1. Erscheint dreimal jährlich: Zusammenfassungen: Preface — Préface — Vorwort (p. 1) The Rebellion in Bela krajina (p. 3) Le soulevement dans la Bela krajina. — Der Auf- stand In Bela krajina. J. Jarc Bela krajina, a southern districi of Slove- nia extends along the river Kolpa, which marks the boundary between Slovenia and Croatia. It is predominanti/ an agrarian. country, having but little industry. In 1931 its population amo- unted only to just above 25.000 people, 80—90»/o of which were peasants. The spirit of rebellion is inherent with these people: when in 1918 The Kingdom of Yugoslavia carne into existence, the people of Bela Krajina in Spring 1919 proclaimed the so-calied „Republic of Vinica", which was, ho- wever, smothered by the police after a few days. The dissatisfaction with the poor econo- mie conditions and the peoples resentment be- cause of the politicai bias against Slovenes was adequately estimated only in 1932 by the newly formed temporary leadership of the Communist Party which started its activity led by E. Kardelj and B. Kidrič. The success of this was evident esf>ecially at the parliamentary elections in 1935, when the united Opposition scored its victory against the Government party. With the reinforcement of the Yugoslav Communist Party the revolutionary activity was deepened also in Bela Krajina; in 1937 aiready the first Conference of party members took place. The first cells were formed, beginnings of a sy- stematic politicai work. After the attack of Fascist forces on Yugo- slavia in Aprii 1941, confusion reigned for some days, which was further increased by the uncer- tainty as to the future master of this country. Eventually the Germans completely withdrew from this district and the Italians brought there abcut 6000 soldiers. The reproduction of the originai dta'ian map shows the distribution of the Italian units. Zagrad bei Prevalje, ein römisches Grab- \ feld (p. 15) ; Zagrad pres de Prevalje, lieu de sépulture ro-) main. — Zagrad near Prevalje, a roman burying-j place. I J. Sasel \ i Zagrad bei Prevalje (Abb. 1 ; 2), Bz. Slovenj Gradec, Slowenien, ist ein zufälliger Fundort römischer Antiken aus Marmor, vor allem Re- liefplatten, die von einer oder mehreren Grab- bauten an der Strasse Celeia (Celje) — Viru- num (Gospa Sveta; Zollfeld, Kärnten) und zwar genau in der Mitte zwischen der Poststatiom ; Colatio (Stari trg bei Slovenj Gradec) und Juenna , (Podjuna; Jaunstein, Kärnten) herstammen und] die dem Ende des 2. und dem Anfange des j 3. Jh. n. Chr. zugerechnet werden müssen. i Nach kürzerer Einleitung mit anschliessendem Fundhistoriate folgt die Beschreibung sowohl der | gefundenen Reliefsteine (Abb. 3; 4; 5; 9; 10;: 11) und Grabbauglieder (Abb. 6), des Sarko-; phages (Abb. 8) und des Torsos (Abb. 7) eines] niederen römischen Offiziers als auch anderer j archäologischer Indizien nebst einer Zusammen-; Stellung der bisherigen Litteratur. ¦ Was die zeitliche Einreihung der Funde an- • belangt, stimmen die Forscher sowohl bezüglich I der Analogien der Tracht und der Haltung der j Relieffiguren als auch bezüglich des Vorkommens | eines Sarkophages, wie oben angegeben, ein- i stimmig überein (MZK 1902, 393). Nur R. Eggerl (Führer d. d. Landesmus. Klagenfurt 1924, 55) ; stellt den Torso, wegen einer vermeintlichen Ahn-| lichkeit mit dem bekannten Norischen Krieger j aus Celeia, an das Ende des 3. Jh. Es sind aber \ beide Statuen stilistisch verschieden, der Torso] unzweifelhaft älter, der Norische Krieger dazu in j der Renaissance überbearbeitet (was noch immer > nicht restlos analysiert, und daher für Kompa- rationen nicht sehr geeignet ist; Saria ČZN XXXIII 1938, 32). Zu den angegebenen Anhalts- punkten für die Zeitbestimmung der Funde wird ] auch die vermeintliche Urkundenrolle mit Bür- i gerrechten in der Linken der Figur auf der Re- i liefplatte (Abb. 9), die nach Caracalla kaum einen Sinn mehr hätte, gerechnet. Fast jede auf dem Lande gefundene Spur römischer Funktionäre wird nach der bisher ge- läufigen Meinung dahin erklärt, dafj diese Wür- denträger ihre aktive Dienstzeit angeblich in den Verwaltungszentren ihre Ruhezeit aber auf dem Lande verlebten; als ob wichtige Orte auf dem Lande und strategische Anlagen keine Vorsteher und Kommandanten nötig gehabt hätten! Es ist tatsächlich schwer, sich der Meinung R. Eggers anzuschliessen, wonach sich der römische Of- fizier, welchen der heutige Torso vorstellt, im verlassenen, ziemlich leeren Lande um den Ur- sülaberg, weit entfernt sowohl von Celeia als auch von Virunum, als Pensionist angesiedelt hätte. Weil aber Zagrad bei Prevalje genau die Mitte der Strassenentfernung zwischen Colatio und Juenna einnimmt, weil die Zeit, welcher die Monumente angehören, durch den Markoma- neneinfall, der zwischen Celeia und Virunum einige schon bisher bekannte Spuren zurückge- lassen hat, charakterisiert wird, und weil von diesem Zeitpunkt ab die zivile Macht im No- ricum dem legatus leg. II. It. p. f. zugesprochen wurde — ist mehr als wahrscheinlich, daß man in Zagrad mit einer mutatio (da die Entfernung zwischen Colatio und Juenna für eine normale Fahrt zu lang ist: XXII m. p.) oder mit irgend- einer Verwaltungsstation im Territorium des Mu- nizipiums Celeia, rechnen muü. Dieser Gedanke wird durch 3 Beamtendarstellungen in Marmor (Abb. 7; 9; 11) gut unterstützt. Es ist im höch- sten Grade unwahrscheinlich, daf3 allda 3 rö- mische Beamtenpersonen nur zufällig eine Dar- stellung gefunden hätten, bzw., daß 3 Beamten gleichzeitig oder nacheinanderfolgend in Zagrad ihre Ruhezeit verlebt hätten. Zum Schlüsse folgt noch der Hinweis auf rei- che Volkserzählungen, welche mit der Fundstel- le seit jeher verbunden sind. Les fondeurs de ciochas et de canons !es plus anciens de Ljubljana (p. 23) The oldest founders of bells and cannons in Ljubljana — Die ältesten Glocken- und Geschütz- giesser in Ljubljana V. Fabjančič Dans son traile, Vladislav Fabjančič, ancien archiviste municipal de Ljubljana, mort en 1950, continue a rechercher I'histoire de la fonte de cloches en Slovénie (l'histoire entamée par les auteurs: Barle, Gnirs, Lavtižar, Stele et Šašelj), en prenant en considération speciale la vie des plus anciens fondeurs de cloches et de canons de Ljubljana. Il constate la premiere fonderie dans cette ville en 1601 au Neu, dit Rebro, ainsi que le premier fondeur de Ljubljana, Jurij Ljubljanski (George de Ljubljana) qui a fondu la premiere cloche pour l'égiise de St. Just de Trieste. D'apres les matériaux, conservés aux Archives Municipales de Ljubljana, Mathieu Ljubljanski (la fin du XVe siede), Francois de Padoue (1529 — 1534), Blaise Zingieser (avant 1544), Léonard Gies- ser (1544 — 1571), Martin Edlman (1572 — 1599), Elie Somrak (1601 — 1630), Rodolphe Fiering (1613 — 1620), Sébastien Maček (1616 — 1639), Adam Kokalj (1641 — 1648) et David Pol- ster (1664 — 1670) lui ont succede. Les incur- sions turques ont mis fin a l'activité de ces fondeurs ambujants et ont accelero 1' Installation des fondeurs stables a Ljubljana, ou ils fon- daient des canons surtout pour la ville de Za- greb et unissaient les travaux de la fonte avec ceux d'armurier municipal. Iis s'occupaient a la fois de la fonte de canons ainsi que de celle de cloches, isolément aussi de la fonte d'étain. Sauf dans le pays, on exportait des cloches de Ljubljana surtout en Isfrie, dans les iles du Quar- nero et la Croatie Occidentale. Dans la vie per- sonnelle des fondeurs surgissent les caractéri- stiques habituelles de l'existence professionnelle de leur epoque. Die Portale in Kranj (p. 39) Les portails de Kranj — The portais in Kranj N. Šumi Eine chronologisch und stylgeschichtlich auf- gestellte Reihe der Portale in Kranj (Innenpor- tale werden nicht in Betracht genommen) zeigt die kunsfgeographische Lage der Stadt in Be- zug auf die Baukunst: In der gotischen Epoche wird in Kranj mitteleuropäisch gebaut, Ende des 15. Jahrh. arbeitet hier eine lokale Bauhütte. Die zwei Seitenportale der Pfarrkirche geben Zeug- nis davon. Gegen Mitte des 16. Jahrh. kommen typische Elemente der Binnenlage zwischen Nord- und -Südkunstzentren vor Ende des 16. Jahrh. und das folgende 17. Jahrh. wird einerseits durch das Festhalten an der „gotischen" und Nordre- naissance — Tradition, andererseits durch das Ein- führen radikaler italienischen Renaissance — und Frühbarockformen (Auftraggeber ist die führende Edelschicht) ckarakterisiert. Der reife Barock hat in Kranj kaum eine bemerkenswerte Spur hinter- lassen (mit Ausnahme des spätbarocken Pfarr- * hauses), dagegen bedeutet die folgende klassi- zistische Epoche — vom Ende des 18. bis zur Mitte des 19. Jahrh. eine Blüte der einheimischen Steinhauerarbeit, die aber dann rasch degeneriert und erstirbt. From the History ol the Movement in Ljubljana (p. 46) Contribution a I' histoire du mouvement ouvrier de Ljubljana — Zur Geschichte der Arbeiterbe- wegung in Ljubljana R. Golouh In Ljubljana the workers founded in 1869 cultural society, calied „Slovenska Lipa". In the great struggle between the left and the right •wing of the social democracy in the international labcur movement of that time, the workers of Ljubljana pronounced themselves in the greaf majority for the radicai trend of the revolutio- nary action of the labour masses for the obtai- ning of power, which brought upon them the anger of authorities and of the uninformed pu- blic. This first society of Ljubljana workers pla- yed an important part in the development of the socialist movement among Slovenes. In 1871 the first strike broke out in Ljubljana: The tailors' assistants derrianded higher wages. The strike lasted but a short time and was partly succes- ful. The assistants of tailors established then also their own productive Organisation. In the same year the workers founded a strike fund. The Paris Commune also found its echo in the Ljubljana public. Ljubljana retained this leading part from the social movements of previous ages up to the present days. Maribor et 1'Universite slovene de Ljub- ljana (p. 49) Maribor and Slovene University at Ljubljana — Maribor und die slowenische Universität jn Ljubljana V. Bonač En Yougoslavie, Maribor s' est développé d'une petite ville de province en un foyer re- marquable de culture slovene et un centre tres important d' industrie yougoslave. Le nombre des habitants de cette ville qui, dans Répu- blique populaire de Slovénie tient la deuxieme place par son étendue, fut, en 1910 de 27.994 a la superficie de 705 hectares, et en 1943, de 65.009 a la superficie de 5.111 hectares. Pour la plu- part, ils sont Slovenes (93,8''/',|) et, par profession, ouvriers et employés avec des familles. Des habitants qui y vivaient en 1948, 22.070 seulement sont nés sur le territoire municipal, ce qui prouve que la ville augmentait avant tout par des immigrations. Le méme développement indiqe aussi la statistique des deux lycées complets de la ville, ou venaient toujours plus d' éleves slo- venes de la ville et de ses larges environs. Le plus grand nombre de bacheliers de Maribor qui avaient I' intention de continuer leurs étu- des, se déciderent de se faire inserire a l'Univer- sité de Ljubljana. Dans les premieres annćes apres la premiere guerre mondiale, il y en avait peu et ils étudiaient ailleurs aussi, pour la plupart a Graz et a Vienne, ou ils allaient habituellement avant la guerre. Mais leur nombre allait san^ cesse en s'augmentant dans la mesure absolue et relative. De tous les étudiants, inscrits a l'Uni-- versité de Ljubljana et nés sur le territoire de la République populaire de Slovénie, sont nés dans la ville de Maribor (en prenant en eonsidé- .ration i'étendue administrative de 1948): Tandis que, sur 10.000 habitants de Mari- bor, il y avait, en 1931, 5 étudiants inscrits a Ljubljana, en 1951, il y en avait 59, 2, e. — la d. douze fois de plus, ce qui signifie le plus grand accroissement relatif de tous les pays slove- nes. En grande partie, il faut 1' attribuer a l'élévation du nombre des étudiantes. En 1921, il n'y en avait aucune, en 1951, il y en avait déja 127, e, — a — d. le tiers du nombre des étu- diants de Maribor. Sans doute, dans les trois dizaines d'an- nées, . r intérét pour de différentes branches d'études a changé. En 1951, la plupart des étudiants de Maribor a inscrit les sciences tech- niques (38,4''/o) et le moins la jurisprudenee (8,30/0) et l'agronomie (6,8Vo)- The Excavation of Iron Foundry ai Nomenj (p. 54) Le déterrement d 'une fonderie de fer a Nomenj ¦• Die Ausgrabung einer Sehmelzhütte in Nomenj S. Smolej The author relates about the excavation of an iron foundry at Nomenj (Bohinj), "hich waS discovered in 1938 by Prof. Walter Schmid. This discovery is an important contribution to the history of iron manufacture in Upper Car niola. In that year the foundations of three buildings were discovered along the brook Plav- ževka, opposite Nomenj, of a foundry (1), of a coal magazine (2) and of a larger resideniial house (3). The foundry building consisted of a smelting furnace (A), a workshop (B) an ate- room (C) a store (D) and a kitchen (E). Ex- cept for the kitchen which was made of wood, ali the other rooms were built of stone and mortar. In the store (D) the remnants of iron and mangan ore were stili to be seen. The furnace used the water power of the brook. After the description of the functionning of the furnace the author comes to the eonclusion that here was the site of a foundry of cast iron, that star- ted its work probably as soon as at the be- ginning of the 17 th Century. New Material from the Brown's trave! book (p. 57) Nouvelles données prises du livre de voyages de Brown — Nachträgliches über Brown's Reisebuch S. V. The travel book of the English physician Edward Brown who in the 17 th Century visi- ted several European countries, contains some items which are of interest also for Slovenia. The major part of this book insomuch as ii deais with places in Slovenia has aiready been trans- lated into Slovene. From the editions hitherto unknown bere, 4 pictures and some small ad- ditions resp. corrections are now published. Une nouvelle description de Ljubljana de l'epoque illyrienne (p. 60) A new description of Ljubljana from the time of the lllyrian Provinces — Eine neue Beschreibung von Ljubljana aus der Zeit der illyrischen Pro- vinzen F. Dobrovoljc L' article reproduit, dans la traduction slo- vene, la „Notice sur la ville de Laybach" (= Ljubljana) que Jean Paul Bres (1782 — 1832), littérateur et naturaliste fran^ais, a publice dans les „Annales de la littérature et des arfs" (Paris 1820 — 21, t. II., pp. 108 — 14) a I' occasion du congres de la Sainte Alliance de Ljubljana en 1821 et qui, jusqu'a présent, ne fut pas en evidence de l'historiographie slovene. Son im- [xirtance consiste en description de la ville au temps de l'occupation des provinces illyriennes par les Francais (1809 — 13). La traduction est précédée d'un aper^u sur les polémiques des publicistes indigenes dont le sujet fut, en 1821, r article de {'ancien bibliothécaire de Ljublja- na, Charles Nodier, intitulé „Laybach", qui parutj dans la revue parisienne „La Quotidienne" le 15 janvier 1821 et dont le contenu est déja bien connu par nos historiens locaux. J. Brtoncelj: The Market-place at Kropa (p. 63) La place du marche de Kropa Der Marktplatz in Kropa In memoriam I. Vrhovec (p. 64) The Archives narrate (p. 65) Les Archives racontent Die Archive erzählen The News from Museums (p. 68) Nouvelles de musées Museum's Nachrichten From Our Reviews (p. 73) Revue de nos revues Aus unseren Zeitschriften * From cur places (p. 75) De nos localités Aus unseren Orten The picture on the cover: Vipava about the year 1840 (Goldslein'lilhograph) Illustration d'enveloppe: Vipava en 1840 environ (Lithographie de Goldstein) Umschlagsbild: Vipava um das Jahr 1840 (Goldstein's Lithographie) Priloga povzetkov za Kroniko I./1. 1953. Izdaja Zgodovinsko društvo za Slovenijo, Sekcija za krajevno zgodovino (predstavnik Jože Šorn). Odgovorni urednik Zvone Miklavič. — Tisk Tiskarne Narodne banke v Ljubljani, Lepodvorska ul. 23 (predstavnik Krusnik Slavko). Najstarejše grosistično podjetje TEKSTIL-OBUTEV TRGOVSKO PODJETJE NA VELIKO Ljubljana, Nazorjeva ul. 4 (p rej Frančiškanska 4) Telefoni: Direktor 21-y8T, komerciala 23-274, računovodstvo 23-162, pletenina 22-706 P. predal 192 — Bančna zveza 604-T-77 Solidne cene Prosta izbira ~Oc2no sottitana tatoga z tiaftiooaßimL ozoteL Is. do- mače. jitoLzoo2nja in uooia. ^^kanine. osah oist, koni^ekcifa, ttikotaia, factaninc BOMBAŽNA TKALNICA VIŽMARJE - LJUBLJANA TELEFON : 2-757 izdeluje raznovrstno teksfilno blago prodaja tekstilne izdelke v prodajalnah: • VOLNA, Nazorjeva 3 • SUKNO, Stritarjeva 4 • BLED, Čopova 16 • KOROTAN, Celovška 71 • ŠENTVID, Senivld 18 s svojimi poslovalnicami : CICIBAN, Miklošičeva c. 18, tel. 21-886 - Čopova ulica 3, tel. 20-974 - Tilova cesta 10, tel. 21-378 Trubarjeva cesta U - Ciril-Metodova ulica 21 Vodnikov trg 2 in 5 - šmartinska cesta 15 nudijo svojim cenjenim odjemalcem bogato izbiro raznovrstnega blaga: za moške - ženske volnene in bombažne tkanine, razna platna, odeje, flanele, barhente, tkanine za pohištvo, zastore, dečje opre- me itd. itd. Blago prodajamo tudi na obročno od- plačevanje po ugodnih pogojih. Priporočamo se! TRGOVSKO PODJETJE MANUFAKTURA LJUBLJANA TRGOVSKO PODJETJE NA VELIKO LJUBLJANA Ciril - Metodova uL2-3 TELEFONI: UPRAVA 23-109 • RAČUNOVODSTVO 20-861 • SKLADIŠČE 1.20-921 » SKLADIŠČE 11.20-909 imate velil