Zgodovina in razvoj muzejskega naravoslovja do osamosvojitve Prirodoslovnega muzeja leta 1944 History and development of the natural science in the Museum of Natural History until its independency in 1944 Matija KRIŽNAR 1 »To se samo zastop  de znanje  domačije, domačih krajev,  kaj  se tukej  posebniga  vidi, najde,  ali  kaj  se posebniga  ta  al  tam v starih  časih godilo,  tudi  imenitne  zdejšine  pergode  skupej zbirati,  pred posablenjem ohraniti, to gotovo vsaciga domorodeca dobriga Krajnca veselilo bo«.  Zapis Henrika Freyerja iz poročila o naravoslovnih predavanjih leta 1849 (Arhiv 1849/ 44) Izvleček Prvi  muzej na  Kranjskem  oziroma  Slovenskem  je bil  ustanovljen  v začetku  tretjega  desetletja   19. stoletja.  Njegovi  ustanovitelji  so postavljali  temelje  že  veliko  desetletij  pred  tem, kjer  so mnoge  zglede  našli  v razsvetljenskem  krogu  naravoslovcev.  Deželni  muzej za  Kranjsko  je bil  vse od  svoje  ustanovitve  leta  1821 do  prve  svetovne  vojne  po svojem poslanstvu  enciklopedičen,  medtem ko  je  bil po območju delovanja izrazito provincialen, ki pa je kmalu prerasel svoje poslanstvo.   V pričujočem  delu  smo zabeležili  kronologijo  muzejskega  naravoslovja  od  zametkov  do  osa­ mosvojitve  Prirodoslovnega  muzeja  (leta  1944). S tem, da  smo poleg  že znanih  podatkov  in in­ formacij  dodali  še mnoge nove, okrepljene  z vrsto  še neobjavljenih  arhivskih  dokumentov,  ki  pa razkrivajo  veliko  več, kot  nam je uspelo  predstaviti  tukaj.  O kronologiji  naravoslovja  skozi   zgodovino  muzeja,  smo predstavili  vse muzejske naravoslovce  in tudi  mnoge druge  raziskoval ­ ce,  zbiralce,  politike,  meščane ter  druge,  ki so bili  neposredno  povezani  z delovanjem  muzeja  in  njegovim naravoslovjem ter so pripomogli k njegovemu razvoju.  Predstavljeno  delo  postavlja  temelje  in okvir  nadaljnjim  raziskavam  zgodovine  muzejskega  naravoslovja in splošnega naravoslovja na Slovenskem.  Ključne besede: muzejsko naravoslovje, naravoslovni kustosi, naravoslovne zbirke, zgodovina Prirodoslovnega muzeja Slovenije 1 Prirodoslovni muzej Slovenije / Slovenian Museum of Natural History, Prešernova 20, Ljubljana, Slovenija,   mkriznar@pms–lj.si   15 16 SCOPOLIA No 100 – 2021 Abstract The first  museum  on Slovenia  territory  was established  in 1821. Its  founders  laid  the  foun ­ dations many  decades before,  where  many examples were  found  in the  Enlightenment  circle  of  naturalists.  From its foundation  until  the  World  War  I, the  Carniolan  Provincial  Museum was  encyclopedic  in its mission,  while  it was distinctly  provincial  in its area  of operation,  which  soon outgrew its goals. In this  paper  we recorded  the  chronology  of the  museum  natural  history  from  its  beginnin ­ gs to  the  independence  of  the  Slovenian  Museum of  Natural  History  in 1944. In addition  to  the   already  known  data  and  information,  we have  added  many new  ones,  reinforced  by a series  of  as  yet  unpublished  archival  documents,  which,  however,  reveal  much more  than  we have  managed  to  present  here.  On the  chronology  of natural  science  through  the  history  of the  museum,  we  presented  all  museum  naturalists  (curators)  and  other  researchers  (naturalists),  collectors,  po­ liticians,  citizens  and  others  who  were  directly  related  to  the  activities  of the  museum  and  its  natural sciences and contributed to its development. The presented  work  lays  the  foundations  and  framework  for  further  research  into  the  history  of museum natural science and general natural science in Slovenia.  Key words: Museum of Natural  Science,  natural  history  curators,  natural  history  collecti ­ ons, History of the Slovenian Museum of Natural History  17 Matija Križnar Zgodovina in razvoj muzejskega naravoslovja do osamosvojitve Prirodoslovnega muzeja leta 1944 /  History and development of the natural science in the Museum of Natural History until its independency in 1944 Vsebina 1. Naravoslovne zbirke na Slovenskem v predmuzejski dobi do leta 1821   ... 18 1.1. Uvod ..................................................................... 18 1.2. Kranjsko naravoslovje v predmuzejskem (protomuzejskem) obdobju: od kabinetov čudes do naravoslovnih zbirk ................................................ 18 2. Muzejsko naravoslovje: od zbirk do naravoslovcev (1821–1944)  .......... 20 2.1. Od idej in želja do muzeja ................................................... 20 2.1.1. Prvi muzejski prostori in depoji   ........................................ 21 2.1.2. Grof Hohenwart in prva muzejska javna predstavitev   ....................... 21 2.2. Širitev razstavne zbirke in kustos Henrik Freyer ............................... 25 2.2.1. Freyerjevi in muzejski zunanji sodelavci   ................................. 31 2.2.2. Darovalci in podarjeni naravoslovni primerki do sredine 19. stoletja   (obdobje 1823–1850)  ................................................. 34 2.2.3. Neutrudni Ferdinand Schmidt, muzej in njegov hrošč   ....................... 42 2.2.4. Muzejsko društvo, »sopotnik« muzeja in naravoslovja    ....................... 45 2.2.5. Naravoslovna predavanja v muzeju leta 1849   .............................. 45 2.3. Dežmanovo muzejsko obdobje (od 1852 do 1889) ............................... 48 2.3.1. Karel Dežman (1821–1889), veliki naravoslovec in polihistor   ................. 48 2.3.2. Naravoslovci Dežmanovega obdobja    ..................................... 50 2.3.3. Naravoslovne pridobitve v Dežmanovem času   ............................. 55 2.4. Nova muzejska stavba ...................................................... 62 2.4.1. Alfonz Müllner in njegovo naravoslovje    .................................. 66 2.4.2. Naravoslovje v muzeju kustosa Müllnerja  . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  66 2.4.3. Muzej ob velikem ljubljanskem potresu   .................................. 73 2.4.4. Vsestranski preparator in ornitolog Ferdinand Schulz   ....................... 75 2.5. Muzej in naravoslovje v prvem desetletju 20. stoletja ............................ 75 2.5.1. Gvidon Sajovic, od prostovoljca do kustosa   ............................... 76 2.5.2. Fran Dobovšek, muzejski preparator, fotograf in entomolog   .................. 78 2.5.3. Naravoslovna muzejska korespondenca v času Sajovica    ...................... 79 2.5.4. Muzej in njegovo naravoslovje med 1. svetovno vojno    ....................... 84 2.6. Muzej in naravoslovje med obema vojnama . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 85 2.6.1. Od prenov do vodnika    ................................................ 87 2.6.2. Fran Kos (1885–1956), učitelj, kustos in raziskovalec    ........................ 91 2.6.3. Ana (Anica) Budnar (1915–2004), paleontologinja in palinologinja    ............. 94 2.6.4. Angela Piskernik (1886–1967), muzejska botaničarka in naravovarstvenica    ...... 96 2.6.5. Viktor Herfort, vsestranski preparator in konservator   ....................... 96 2.6.6. Meta (Metka) Petrič    .................................................. 98 2.6.7. Naravoslovni sodelavci in dopisniki muzeja med vojnama    .................... 98 2.7. Borba za osamosvojitev muzejskega naravoslovja ............................. 106 Zaključek   ................................................................................ 110 Zahvala   .................................................................................. 110 Povzetek   ................................................................................. 110 Summary   ................................................................................ 111 Literatura / References  ................................................................... 113 18 SCOPOLIA No 100 – 2021 1. Naravoslovne zbirke na Slovenskem v predmuzejski dobi do leta 1821 1 . 1 . U vo d Naravoslovje  kot  znanost  ima  dolgo  zgodovino,  ki pa je na Slovenskem  dobila  zagon  v 18.  stoletju.  Z ustanovitvijo  prvega  muzeja na Kranjskem  se je znanost  iz zasebnih  prostorov  in  deloma  šol  preselila  v novo  nastajajočo  ustanovo,  ki je bila  več kot  stoletje  središče,  v katerem  so  se  srečevali naravoslovci,  od  uveljavljenih  znanstvenikov,  do  popolnoma ljubiteljskih  zbiralcev.  V  nadaljevanju  bomo  skušali  prikazati  in interpretirati  pestro  zgodovino  zbiranja  in proučevanja  naravoslovnih  primerkov  ter  razvoj  in »odraščanje«  prvega  muzeja na Sloven ­ skem.  V muzejsko sfero  bomo obudili  včasih prezrto  naravoslovje  skozi muzej in predstavili  vodje  (kuratorje  in ravnatelje),  kustose,  preparatorje  in druge  naravoslovce,  ki so kakorkoli  pri ­ pomogli k razvoju, promociji in napredku naravoslovja v Sloveniji.  1.2. Kranjsko naravoslovje v predmuzejskem (protomuzejskem) 1 obdobju: od kabinetov čudes do naravoslovnih zbirk Muzeji  so  pomembno  orodje institucionaliziranega  ohranjanja  in  legitimiranja  social ­ nega spomina  ter  so imeli skozi zgodovino  pomembno  vlogo  pri popredmetenju  nacionalne  dediščine,  tako  kulturne  kot  naravne  (Jezernik 2011: 21). Zgodovinsko  gledano  se je funkcija  muzejev zelo  spreminjala,  z začetki  v antiki,  kjer  je bila  poudarjena  predvsem funkcija  zbiranja  (Kos 2016b: 17). Še veliko  pozneje,  ko so nastajale  prve zasebne, kasneje  tudi  javne zbirke,  je bil poudarek  še  vedno na zbirateljstvu.  Zbirke in predhodniki  današnjih  muzejev so bili  hrami umetniških  izdelkov,  redkosti  in naravoslovnih  »čudes« (kurioz,  kuriozitet),  kjer so  te  predmete  stihijsko  kopičili  (Jezernik  2011;  Kos 2016b; Mahnič 2016: 211; Motoh 2020).  Mnoge  zbirke  in »muzejske« (»kabineti  čudes« 2 ) postavitve  so nastale  kot  razvedrilo  ekscentri ­ kov in premožnih, ki je zagon dobilo v 16. stoletju ( Jezernik 2009).  Na Kranjskem,  in sicer  že v drugi  polovici  sedemnajstega  stoletja,  je obstajalo  vsaj nekaj  naravoslovnih  zbirk.  Najpomembnejšo so imeli grofje  Auerspergi  (Jezernik 2009: 18), ki so  hranili  dragocene  starine,  kovance  in raritete  ter  knjižnico,  ki je bila  odprtega  tipa  (Jezernik 2015: 31). Eno izmed najbolj  znamenitih  zbirk  je imel tudi  ljubljanski  lekarnar  Toth,  ki je bil  škotskega  rodu.  Hranil  je zbirko  mineralov  in »znamenitosti«,  ki si jo je ogledal  tudi  angleški  popotnik  Edward  Brown  (1644–1708) (Jezernik 2009: 19). V Ljubljani  je imel na  ogled  posta ­ vljeno  svojo zbirko  tudi  Janez  Štefan  Florjančič  pl. Grienfeld  (1663–1709), sicer  doktor  prava  (Žmuc 2015: 321). Grienfeld  je svoj »muzej« z naravnimi  raritetami  razkazoval  tudi  z vodenjem.  Napisal je prvi muzejski katalog na Kranjskem ( Žmuc 2015: 321).  Ena ključnih  zbirk  na Kranjskem  je bila zbirka  Janeza  Vajkarda  Valvasorja  (1641–1693).  Ko je Valvasor  leta  1672 kupil  graščino  Bogenšperk  pri Litiji,  je ta  postala  »pravcato  svetišče  muz«. Med naravoslovnimi  predmeti  so bili  to  tudi  minerali,  ter  posamezni redki  primerki,  kot  so »gamsje krogle«  (Jezernik 2009: 21). Glede  na njegove  zapise v Slavi  vojvodine  Kranjske  je imel gotovo  v zbirki  tudi  fosile  in druge  geološke  predmete  (Fa n i nger 1990; Križnar 2012; 2017a) ter  vrsto  zooloških  in botaničnih  primerkov.  Konec  17. stoletja  je nastala  tudi  znamenita  1 Naziv protomuzejsko obdobje uporablja  Žmuc (2015), mi ga uporabimo za obdobje pred nastankom prvega   muzeja na Slovenskem (Kranjskem).   2 Definicijo kabinetov oziroma »kabinetov čudes« najbolje podaja  Motoh (2020: 35).  19 Matija Križnar Zgodovina in razvoj muzejskega naravoslovja do osamosvojitve Prirodoslovnega muzeja leta 1944 /  History and development of the natural science in the Museum of Natural History until its independency in 1944 botanična  zbirka  Janeza  Krstnika  Flysserja,  ki jo je najprej  hranila  Licejska knjižnica,  nato  pa postala  del  naravoslovnih  zbirk  Deželnega  muzeja za Kranjsko  (Praprotnik 2015: 21–44;  Jezernik 2009: 22).  Če  so  se  še  Valvasor  in  drugi  omenjeni zbiralci  naravnih  čudes mnogokrat  zatekali  k  teološkim  in »ljudskim«  razlagam  narave  in njenih  pojavov,  se je v drugi  polovici  osemnajste ­ ga stoletja  vse spremenilo  in so naravoslovci  kot  piše  Jezernik (2009: 22), »Naravoslovci  so  spoznali,  kako  pomembna  je metoda,  natančno  opazovanje  običajnih  pojavov  pa so cenili  bolj  od ukvarjanja  z nenavadnimi  pojavi.« Takrat  je prišlo  do začetka  slovenskega  narodnega  pre­ bujanja  in veliki  premiki so se zgodili  tudi  v naravoslovju.  O naravoslovnem  razsvetljenstvu  je pisal že raziskovalec  zgodovine  naravoslovja  Zmago Bufon (1971a, 1971b, 1974), ki med  začetnike  modernega  naravoslovja  na  Slovenskem  uvršča  Žigo Popoviča  (1705–1774), Giovan ­ nija  Antonia  Scopolia  (1723–1788), Balthasarja  Hacqueta  (1739–1815), Franza  Xaverja  Wulfna  (1728–1805) ter  brata  Karla  in Žigo Zoisa (Bufon 1971a: 38), kot  zvesta  mecena in podporni ­ ka takratnega  kranjskega  naravoslovja.  Prav  Zoisovo druščino  je Bufon  (1971a) poimenoval  »izraziti  predstavniki  Linnejevega  obdobja«,  ker  je bila  hiša  Žige Zoisa pravo  središče  ljubljan ­ skih in kranjskih raziskovalcev ( Steska 1919: 280).  Gotovo  med naravoslovci  takratnega  časa  ne smemo  pozabiti  še drugih,  kot  sta  bila  vsestran ­ ski naravoslovec  Jožef Kalasanc  Erberg  (1771–1843) in botanik  Franc  Hladnik  (1773–1844);  slednji  je bil  posredno  vpleten  v nastajanje  Deželnega  muzeja za  Kranjsko  (Praprotnik 2015; Gosar & Petkovšek 1982) ter  dolgo  časa profesor  botanike  v liceju  v prvih  prostorih  kasnej ­ šega muzeja. V  obdobju med  omenjenimi  razsvetljenskimi  naravoslovci  lahko  izpostavimo Balthasar ­ ja Hacqueta  in njegov  znamenit  »Naturalienkabinet«  (Bufon 1971a; Borisov 1999; Jezernik 2009, 2015). Ko je Hacquet  prišel  leta  1773 iz Idrije  poučevat  v Ljubljano,  je že naslednje  leto  1774  v  velikem požaru  izgubil  vse  imetje, tudi  svoj »muzej«  (Borisov 1999: 474; Bufon 1971b: 171). Kot  očiten  in navdušen  zbiralec  (Jezernik 2009) je po vsej verjetnosti  na novo  zastavil  svoj »Naturalienkabinet«  in ustvaril  občudovanja  vredno  naravoslovno  zbirko.  Se­ stavljena  je bila iz mineraloškega,  geološkega,  entomološkega,  ornitološkega  in botaničnega  dela  in je bila  nastanjena  na Starem  trgu  v Ljubljani  (Bufon 1971b: 171; Jezernik 2009: 26).  Hacquetov  naravoslovni  kabinet  je bil  znan  širom Evrope,  saj so ga  obiskali  tudi  mnogi naravo ­ slovci,  kot  sta  bila  Francesco  Griselini  (1717–1783) in Benedikt  Franz  Johann  Hermann  (1755– 1815)  (Jezernik 2009: 26). Deležen  je bil tudi  visokih obiskov vladarjev  (Borisov 1999: 475; Jezernik 2009: 26). Hacquet  je v Ljubljani  prebival  do  leta  1787, ko jo je zapustil,  pa je s seboj  v Lvov odpeljal  tudi  mineraloško  in zoološko  zbirko  (Jezernik 2009). V Ljubljani  je pustil  del  herbarija,  ki ga  je prepustil  Karlu  Zoisu (Jezernik 2009: 28), danes  pa ga  hrani  Prirodoslovni  muzej Slovenije.  S Hacquetom  je sredi  druge  polovice  18. stoletja  iz Ljubljane  odšla  tudi  ena  izmed največjih naravoslovnih zbirk na Slovenskem.  Naše poznavanje  problematike  prvih  naravoslovnih  kabinetov  in zbirk  na  Slovenskem  dobro  povzame Peter  Petru:  »Seveda  bo možno  prikazati  starejše  zbirke  v bolj  zanesljivem  orisu  šele,  ko  bodo  iz tega  zornega  kota  ovrednoteni  arhivski  zapisi in druga  pričevanja.  Kakorkoli  je naše  današnje  poznavanje  teh  zbirk  pomanjkljivo,  vendar  ni dvoma, da so tudi  te privatne  zbirke  spodbujale  k ustanovitvi  muzeja.«(Petru 1971: 12). Čeprav  je minilo  že skoraj  pet  desetletij  od  tega  pomenljivega  sestavka,  naše  poznavanje  zgodovine  naravoslovja  in z njo  povezanih  tem še  vedno stopica z majhnimi koraki.  20 SCOPOLIA No 100 – 2021 2. Muzejsko naravoslovje: od zbirk do naravoslovcev (1821–1944) 2.1. Od idej in želja do muzeja V Avstrijskem  cesarstvu  se  je preobrazba  kabinetov  »redkosti  in čudes« brez  ustrezne  in  načrtne  zbirateljske  politike  v sodobne  muzeje začela  nekoliko  pozneje,  šele  na prehodu  v 19.  stoletje,  a še to  ne  povsod  enako  uspešno  (Mahnič 2016: 199). Tako  so pričeli  v bližnjih  državah  nastajati  prvi  muzeji, denimo v Budimpešti  (leta  1802) in Pragi  (leta  1818); ta  se je zgledoval  po  deželnem  muzeju Joanneum  takratne  Štajerske,  ki je nastal  v Gradcu  leta  1811 (Mal 1931: 5; Bufon 1974: 126). Nekaj  desetletij  kasneje  sta  nastala  tudi  muzeja  v Trstu  (leta  1825) in Celovcu  (leta  1844). Celovškega  je postavila  Koroška  kmetijska  družba,  ustanovljen  pa je bil  izrecno  kot  naravoslovni  muzej (Bufon 1971b: 172, 1974: 126; Staut Tu r k 1983: 25; Klemun 1998). Josip  Mal  v vodniku  po muzeju iz leta  1931 piše:  »Na podoben  domovinski muzej za Kranjsko  je  mislil  tudi  velikodušni  podpornik  znanosti  Žiga  baron  Cojz,  učeni dobrotnik  ...« (Mal 1931: 5).  Na žalost Žiga Zois ni dočakal uresničitve svojih želja, saj je 9. novembra 1819 umrl.  Idej o ustanovitvi  in zasnov  za muzej je bilo  več (Petru 1971: 4; Hudales 2003: 62). Med  njimi so bile  tri  zasnove:  (a) prva  na  podlagi  Valvasorjevega  topografsko–zgodovinskega  dela,  (b)  ideja o ustanovitvi  narodnega  muzeja se  je opirala  na Popovičevo in Vodnikovo  zgodo ­ vinsko izvajanje  in (c) ideja  o »Ilirskem  muzeju«, zasnovanem  na zgodovinskem  delu  Antona  Tomaža Linharta  (Hudales 2003: 62). Idejo o »Ilirskem  muzeju« (muzej Ilirika  po Petruju 1971: 4)  je leta  1809  zasnoval  gozdar  Joseph Heinrich  Stratil  iz Stične.  Njegov dokumenti ­ rani  osnutek  so potrdili  tudi  deželni  stanovi  in sam  cesar  Franc  I.,  venda pa je zamisel ob  francoski  zasedbi  Kranjske  (francoske  Ilirske  province,  1809–1813) ostala  neuresničena  (Petru 1971: 4–5; Hudales 2003: 62). Petru (1971: 8) poroča  tudi  o starejši  ideji (pred  letom  1809)  za izgradnjo  muzeja, o kateri  naj  bi pisal  Valentin  Vodnik,  v enem izmed svojih prispevkov  v  takratni reviji Laibacher Wochenblatt.  V zgodovini  prvega  muzeja  na  Slovenskem  je leto  1821 zagotovo  prelomno.  Na začetku  tega  leta  (med januarjem  in majem)  je v Ljubljani  potekal  kongres  Svete  alianse,  kjer  so sodelova ­ li  avstrijski  cesar,  ruski  car,  neapeljski  kralj  in vrsta  drugih  diplomatov  tedanje  dobe (Holz & Costa 1997). Osrednja  oseba, ki je dajala  ton  vsemu  dogajanju  je, bil Klemens Vencel  Lotar,  knez  Metternich–Winneburg 3  (1773–1859), sodeloval  pa je tudi  tedanji  deželni  guverner  Joseph  Graf  von  Swerts–Spork  (1809–1848), ki je avstrijskega  cesarja  Franca  I. opozoril,  da  Kranjska  še nima svojega  muzeja (Mal 1931: 6; Petru 1971: 13). Cesar  Franc  I. je podprl  idejo  o muzeju  in kmalu  po njegovem odhodu  iz Ljubljane  so v okoliške  muzeje (Prago,  Brno  in Gradec)  raz ­ poslali depešo, da naj le–ti posredujejo svoje statute in načrte.  4. julija  1821 je škof  Avguštin  Gruber 4  (1763–1835) na seji kranjskega  stanovskega  odbora  predlagal  ustanovitev  novega  muzeja  v Ljubljani  (Mal 1931: 6; Kos 1944: 200; Petru 1971: 13; Reisp 1971: 49).  Gruber  se  je v  svojem  predlogu  skliceval  na uradne  pogovore  in predložil  tudi  približen  načrt  in delokrog  muzeja (Petru 1971: 13). V načrtu  je želel  opozoriti  tudi  na  »bogastvo  in zanimivosti  Kranjske  v prirodoslovnem  oziru«  (Mal 1931: 6; Kos 1944: 200).  Škof Gruber  je ob svoji razlagi  opomnil tudi  na problem in nedorečeno  vprašanje  prostora  oziroma lokacije muzeja ter njegovega financiranja in vzdrževanja ( Petru 1971: 13).  3 Avstrijski politik in državnik.   4  Celo ime je Avguštin Janez Jožef Gruber.   21 Matija Križnar Zgodovina in razvoj muzejskega naravoslovja do osamosvojitve Prirodoslovnega muzeja leta 1944 /  History and development of the natural science in the Museum of Natural History until its independency in 1944 Na plenarni  seji  15.  oktobra  1821  so  deželni  stanovi  podprli  predlog,  ki  je  bil podan s  strani  škofa  Gruberja,  in se odločili  za ustanovitev  Kranjskega  stanovskega  muzeja (nemško  Krainisch  Ständisches  Museum) (Mal 1931: 7; Petru 1971: 13, 21). Predlog  je bil soglasno  sprejet  z navdušenjem,  obenem pa so sprejeli  tudi  Gruberjev  predlog,  da upravljanje  muzeja  prevzame  Kranjska  kmetijska  družba.  Ta je šele  29. julija  1822 potrdila  pripravljenost,  da  novo ­ nastali muzej prevzame v upravljanje ( Petru 1971: 21).  2.1.1. Prvi muzejski prostori in depoji Že kmalu  po odločitvi  o ustanovitvi  Kranjskega  stanovskega  muzeja so začeli  z iskanjem  primerne  lokacije  za že zbrane  muzejske predmete  (Mal 1931). To je bilo  ponovno  zaupano  Kmetijski družbi.  Spomladi leta  1822  je njen novi predsednik  baron  Janez Nepomuk  Buset  (1753–1837) našel  primerne  prostore  pri današnjem  Lontovžu,  enem  od prizidkov  Slovenske  akademije  znanosti  in umetnosti  (Mal 1931; Petru 1971). Prostor  so dobili  v t.i.  Pogačnikovi  hiši  (takrat  Salendrova  ulica  3), ki je  bila  takrat  še v lasti  deželnih  stanov  in  je  že  hranila  stanovski  arhiv  (Müllner 1897a: 11–12; Mal 1931; Kastelic 1950: 195; Suhadolnik & Anžič 2006).  Stanovom  se ideja  o namestitvi  muzeja v tej  hiši ni zdela  primerna,  zato  je Kmetijska  družba  jeseni 1822 za potrebe  muzeja najela  stanovanje.  V dveh sobah so shranili  do takrat  zbrano  muzejsko gradivo.  Za prihajajoče  predmete  in njihove  prevzeme je skrbel  v hiši stanujoči  gu ­ bernijski  tajnik  Benedikt  pl.  Fradeneck  (Benedikt  Mansuet  von  Fradenek)  (Müllner 1897a: 12; Mal 1931: 8). Z rešitvijo  prostorskega  problema  je 15. februarja  1823 guverner  in predsednik  deželnih  stanov  baron  Jožef  Kamilo  Schmidburg  (1779–1846) v časopisu Ilirski  list  (Illyrisches  Blatt)  priobčil  javni  razglas  za zbiranje  muzejskih predmetov  »za domače prijatelje  znanosti«  (Petru 1971: 13). Schmidburg  je tudi  pozival  tudi  k ohranjanju  naravoslovnih  predmetov,  med  področji delovanja pa je bilo zajeto še prirodoslovje ( Petru 1971: 13, 21; Hudales 2003: 63).  Majhni  in neprimerni  prostori  v Pogačnikovi  hiši so kmalu  postali  pretesni  in poleti  1823 je  Kmetijska  družba  začela  razmišljati  o novih,  primernejših  prostorih  za  muzej. Najprimernejša  stavba  se jim  je zdela  graščina  Podturn  ali  dvorec  Tivoli  (danes  grad  Tivoli)  (Mal 1931; Bufon 1971: 192). Za njeno  nastanitev  so že snovali  načrte  s prostori  za muzejske razstavne  dvorane  in celo  za  morebitno  stanovanje  za  kustosa.  Josip Mal  v vodniku  o njihovih  prizadevanjih  piše:  »Tako  so se v to  misel zagrizli,  da so nad  8 let  le  kar  čakali,  kdej se Podturn  vrne  stanovom,  ki bi tam namestili  muzej« (Mal 1931: 9). Še eden  izmed nerealiziranih  predlogov  za  prostore  muzeja, sta bile dve stavbi pri Križankah ( Petru 1971: 21).  Čeprav  je bilo  muzejsko  delo  v polnem  pogonu,  je Kranjska  kmetijska  družba  še vedno  ne­ godovala  in pričakovala  potrditev  novonastalega  ljubljanskega  muzeja tudi  z Dunaja.  To so  dočakali  8. junija  1826, skoraj  pet  let  po formalni  ustanovitvi  Kransjkega  stanovskega  muzeja  (Mal 1931: 8; Kos 1944: 200; Petru 1971: 21). S cesarjevim  privoljenjem  se je muzej preime­ noval  v Deželni  muzej za Kranjsko  (nemško Krainisches  Landesmuseum). Ob privoljenju  so  postavili  pogoj  » da se muzej vzdržuje  s prostovoljnimi  prispevki brez  vsake posredne  ali  ne­ posredne  državne  podpore  in se  tudi  deželanom  ne smejo  radi  tega  nalagati  nikaka  prisilna  bremena.«  (Mal 1931: 8). Hkrati  pa je cesar  novoimenovanemu  Deželnemu  muzeju  za  Kranjsko  že leta 1823 brezplačno odstopil kupljeno mineraloško zbirko barona Žige Zoisa.  2.1.2. Grof Hohenwart in prva muzejska javna predstavitev Deželni  muzej za Kranjsko  se  je še vedno ukvarjal  s  prostorskimi  problemi, hkrati  pa je  dekret  cesarja  tudi  nekoliko  zamajal  financiranje.  Leta 1827  je  predsednikovanje  Kranjske  kmetijske družbe  prevzel  grof  Franc  Jožef  Hanibal  Hohenwart  (1771–1844), ki jo je vodil  do  22 SCOPOLIA No 100 – 2021 Slika 1: Prva stran protokola odkupa mineraloške zbirke Žige Zoisa. ( Arhiv NMS, leto 1823, št. 1)  Figure 1: The first page of the protocol of the purchase of the mineralogical collection of Žiga Zois. ( Archive NMS, year 1823, no. 1) 23 Matija Križnar Zgodovina in razvoj muzejskega naravoslovja do osamosvojitve Prirodoslovnega muzeja leta 1944 /  History and development of the natural science in the Museum of Natural History until its independency in 1944 leta  1834. Med tem časom pa je deloval  tudi  v muzejskem kuratoriju  in mu ostal  zvest  vse do  1843, čeprav  je izstopil  že leta  1836 (Reisp 1971: 49; Petru 1971: 23). Čeprav  je bil  Hohenwart  v  svojem delovanju  za  muzej avtokratičen,  je bil  resnično  vnet  za  uspeh mlade  ustanove,  v kateri  je bil kurator 5  (Reisp 1971: 49).  Franc  Jožef  Hanibal  Hohenwart  se je rodil  24. maja 1771 v Ljubljani.  V času  študija  na  Dunaju  se je navdušil  nad  naravoslovjem,  kjer  se je dodatno  izpopolnjeval  pod  mentorstvom  Žige Zoisa  (Gosar & Petkovšek, 1982: 18). Po letu  1820 je pustil  državno  službo  ter  se popolnoma  posvetil  delu  v Kranjski  kmetijski  družbi  in nastajanju  in upravljanju  novega  muzeja v Ljubljani  (Mal 1939; Staut Tu r k 1974: 18–19). Bil  je navdušen  zbiralec  mehkužcev  (konhilij)  in raziskovalec  kraških  jam na  Kranjskem  (Kranjc 2002), med drugimi  tudi  jamskih živali,  kot  je bil  močeril  (Proteus anguinus). Sodeloval  je z mnogimi  takratnimi  naravoslovci  in ljubitelji  naravoslov ­ ja (Žiga  in Karl  Zois, Valentin  Vodnik,  Ferdinand  Schmidt,  Henrik  Freyer  in drugi)  (Križnar 2019a; Staut Tu r k 1974: 19). Hohenwart  je umrl  29. avgusta  1844 na  svoji graščini  na  Dolenj ­ skem (Malešič 1996: 76).  V nekaj  letih  se je muzejsko gradivo  izjemno povečalo  in 3. maja 1830 je zbor  kmetijske  družbe  predlagal  iskanje  novih  rešitev  za  muzejske prostore.  Sredi  septembra  1830 so opravili  ogled  prostorov  v ljubljanski  licejski  stavbi 6  in predlagali,  da  naj  muzejska  zbirka  prvi  razstavni  prostor  dobi v pritličju  liceja  (Petru 1971: 21). Licejska  stavba  je bila  zagotovo  zelo  primerna  rešitev,  saj so bile  v njej  tudi  knjižnica  in mnoge takratne  šole.  Bila  je primerno  vzdrževana  in  opremljena, iz nje pa so izšli mnogi kranjski naravoslovci 18. in do konca 19. stoletja.  Predlog  grofa  Hohenwarta,  da  bi sam uredil  in pripravil  prvo  razstavno  postavitev  muzeja  je  bil dobro  sprejet  v deželnem  zboru,  ki ga je 18. oktobra  1830 tudi  potrdil.  Kot  piše Josip Mal:  »…in tako  se je odločni  mož, ki si je glede  razstavitve  pri stanovih  izprosil  popolno  svobodo,  z vso vnemo lotil  dela.«  (Mal 1931: 9–10). V drugi  polovici  leta  1830 je bil na mesto licej ­ skega  bibliotekarja  nastavljena  Matija  Čop. Prav  takrat  je Licejska  knjižnica  izgubila  tudi  po  odločbi  deželne  skupščine poseben prostor  veliko  dvorano,  ki so jo uporabljali  za  restavriranje  in konzerviranje  knjig  (Petru 1971: 21; Ciperle 2001: 254–255). Velika  dvorana  je bila  namreč  dodeljena Deželnemu muzeju za Kranjsko ( Ciperle 2001: 255).  Hohenwart  je obljubil,  da  bo do cesarjevega  goda  4. oktobra  1831 razstava  na  red  za  oglede  (Mal 1931: 10). Torej  je imel časa  nekaj  manj kot  leto  dni.  Kot  pomočnika  in začasnega  kustosa  je sprejel  sedemindvajsetletnega  Ljubljančana  Johanna  von  Schildenfelda 7 , ki je službo  nastopil  19. marca  1831 8  (Müllner 1897c: 56, Mal 1931: 10). Schildenfeld  je bil  sicer  graški  mineralog  (Petru 1971: 21), pred  zaposlitvijo  v muzeju pa je bil praktikant  pri graškem  sodišču (Mal, 1931: 10). Johann  Schildenfeld  pa očitno  ni izpolnil  pričakovanj  strogega  in zahtevnega  grofa  Hohenwarta,  in sicer  predvsem zaradi  nedelavnosti  in pomanjkljivega  mineraloškega  in nara ­ voslovnega  znanja  (Müllner 1897d: 68–69; Mal 1931: 10), zato  ga  je grof  po preteku  pogodbe  4. julija  1832 odslovil  (Mal 1931: 10; Petru 1971: 22; Praprotnik 2015: 154). Odpuščene ­ mu  Schildenfeldu  so sicer  obljubili,  da se lahko  ponovno  prijavi  na razpis  za novega  kustosa,  če se bo izpopolnil  v naravoslovnih  vedah,  še zlasti  v botaniki  in zoologiji,  kar  pa se očitno  ni  zgodilo  (Mal 1931: 10). Očitno  pa sta  Hohenwart  in Schildenfeld  sodelovala  vsaj pri prvi  javni   muzejski postavitvi,  saj ga tudi  Hohenwart  na kratko  omenja v svojem  besedilu  ob otvoritvi  (Hoh en wa rt 1832: 10).  5 Kurator je bil vodja in zastopnik (skrbnik) muzeja. Kustos je skrbel za zbirke ter je bil podrejen kuratorju.   6 Danes licejska stavba ne stoji več, saj je bila močno poškodovana v potresu 1895 in so jo nekaj let kasneje poruši ­ li. Sedaj je na tem mestu glavna ljubljanska tržnica.   7 O Schildenfeldu je znanega zelo malo, zato tudi ne poznamo njegovih letnic rojstva in smrti.   8 Po nekaterih podatkih naj bi Schildenfeld nastopil službo 20. marca 1830 ( Petru, 1971: 21)  24 SCOPOLIA No 100 – 2021 Slika 2: Dokument o predaji mineraloške zbirke Žige Zoisa iz liceja na Deželni muzej za Kranjsko. ( Arhiv NMS, leto 1831, št. 52) Figure 2: Document on a transfer of Sigismondo Zois's mineral collection from the Lyceum to the Carniolian   Provincial Museum. ( Archive NMS, year 1831, no. 25) 25 Matija Križnar Zgodovina in razvoj muzejskega naravoslovja do osamosvojitve Prirodoslovnega muzeja leta 1944 /  History and development of the natural science in the Museum of Natural History until its independency in 1944 Pred prvo muzejsko postavitvijo  leta  1831  je  muzej  pridobil  nekaj pomembnejših  nara ­ voslovnih  zbirk.  Grof  Hohenwart  je podaril  svojo zbirko  konhilij  (zbirko  zunanjega  ogrodja  mehkužcev, predvsem  polžev in  školjk).  Po  popisu  iz  leta  1842  je  zbirka  vsebovala  5552  primerkov  (Ilirski list, 1. april 1842, št. 3: 59). Grof  je zbirko  predal  muzeju 2. aprila  1831  skupaj  z zbirko  okamnin  in postojnskih  kapnikov 9  (Müllner 1897d: 66; Mal 1931: 10; Petru 1971: 22). Ob predaji  je postavil  pogoj  »…, da morajo  zbirke  ostati  vedno  v Ljubljani  in da se  muzej ne sme  združiti  z gimnazijo  ali  licejem,  ker  bi v tem primeru  njegove  zbirke  pripadle  lju ­ bljanskemu magistratu.« ( Mal 1931: 10).  V liceju  shranjena  Zoisova  zbirka  mineralov  je 9. avgusta  1831 prešla  pod okrilje  Deželnega  muzeja za  Kranjsko  (Fa n i nger 1983: 8). Predajno  komisijo so sestavljali  Franc  Hladnik,  Janez  Kersnik  in licejski  bibliotekar  Matija  Čop. Zbirko  sta  prevzela  grof  Franc  Hohenwart  in kustos  Johann  Schildenfeld 10  (Petru 1971: 21). Zanimivo je, da pri nobeni od pogodb  ob nakupu  in  prevzemu, ni  napisano število  primerkov mineralov  (le skupni katalog  s  5000  geološkimi  primerki), kar še ni povsem pojasnjeno ( Fa n i nger 1988).  Nekaj  dni  pred  otvoritvijo  je grof  Hohenwart,  po vzoru  graškega  muzeja  Joanneum  predlagal  Kranjski  kmečki družbi,  da  bi muzej vodil  t.  i. posebni kuratorij  (Mal 1931: 10; Petru 1971: 22).  Muzejsko  osebje naj  bi predstavljalo  vodstvo  oz.  ravnateljstvo,  ki bi ga  sestavljali  trije  kuratorji,  ter  kustos  in pomočnik (hišnik). Zanimivo je da bi  vsa vodenja  po muzejskih zbirkah  vodili  kuratorji,  kustosi  bi  bili zgolj  pomočniki pri odpiranju  omar in vitrin.  Kustosi  bi  morali  vsa  dela  in korespondenco,  povezano  z muzejem, izvajati  prek  kuratorjev  oziroma  njihovega  vodje.  Deželni  zbor  je Hohenwartov  predlog  sprejel  17. oktobra  1831. To je očitno  omejilo  samostoj ­ nost in ustvarjalnost kustosa ( Mal 1931: 11; Petru 1971: 22; Reisp 1971: 49). Ta stroga pravila  so odpravili  šele  leta  1836, ko so sprejeli  nov  pravilnik  za  kuratorij  in kustose  (Petru 1971: 23) Svečana  otvoritev  prve  muzejske razstavne  postavitve  v licejskem  poslopju  je bila  4. oktobra  1831 ob 10.00 uri  (Kos 1944: 201; Petru 1971: 22; Bufon 1971: 173). Slavnostni  govor  je imel  grof  Hohenwart,  ki je opisal  potek  nastajanja  razstave  ter  se zahvalil  vsem  podpornikom,  ki  so  omogočili  postavitev.  Škof Anton  Alojzij  Wolf  (1782–1859),  drugi  govorec  na otvoritvi,  je pohvalil  predvsem Hohenwartovo  angažiranost  in požrtvovalnost.  Sprva so bili razstavni  prostori  v pritlični  (veliki)  dvorani  licejskega  poslopja  (Bufon 1971: 173), kar  je razvidno  tudi   iz Hohenwartovega  natisnjenega  govora  (Hoh en wa rt 1832). Glavni  del  razstave  sta  predsta ­ vljali  naravoslovni  zbirki  in sicer  Zoisova  zbirka  mineralov  ter  Hohenwartova  zbirka  konhilij.  Razstavna  zbirka  se  je pričela  povečevati  že kmalu po  otvoritvi,  ko je bil kustos  še  vedno  Johann Schildenfeld.  2.2. Širitev razstavne zbirke in kustos Henrik Freyer Muzejski  prostori  v licejski  stavbi  so kmalu  pokazali  svojo  slabo  plat  in že januarja  1833  je grof  Hohenwart  potarnal  zaradi  vlage,  ki je uničevala  razstavne  omare  (Petru 1971: 22).  Nekaj manj kot  štiri  leta  po prvem javnem odprtju  muzejskih prostorov  (razstava  v veliki   dvorani)  je grof  Hohenwart  pripravil  prvi vodnik  po muzeju (Hohen wa rt 1836). Takrat  so  se razstavni  prostori  bistveno  povečali.  Še več muzejskih prostorov  pa je odobrila  deželna   9  Fran Kos piše: »ti temeljni kamni poznejšega Deželnega, kasneje Narodnega in današnjega Prirodoslovnega   muzeja,…« (Kos 1944: 201)  10 Originalno pogodbo (t.i. »Protokol«) hrani Arhiv Narodnega muzeja Slovenije, arhivska mapa za leto 1831 (digi ­ talizirano verzijo hrani Arhiv Kustodiata za geologija, PMS). V Arhivu Narodnega muzeja Slovenije hranijo tudi   prepis pogodbe, ki je nastal leta 1848 (dokument  Arhiv 1848/ 11, digitalizirano verzijo hrani Arhiv Kustodiata za geologija, PMS).   26 SCOPOLIA No 100 – 2021 Slika 3: Načrti razstavnih omar za predstavitev mineraloških primerkov iz leta 1831. ( Arhiv NMS, leto 1831, št. 60) Figure 3: Plans of exhibition cabinets for mineralogical display from 1831. ( Archive NMS, year 1831, no. 60) uprava  17. aprila  1839, ko  je muzeju dodelila  še posamezne dele  v prvem nadstropju  licejske   stavbe  (Petru 1971: 23). V arhivu  Narodnega  muzeja  Slovenije  so shranjeni  načrti  takratnih   prostorov  v  liceju (Arhiv 1840/ 10).  Tlorisi  prikazujejo  stanje razstavnih  (muzejskih)   prostorov  leta  1840. Lepo so označene  posamezne  vitrine  oziroma  omare  in njihova  vsebina.  Drugi  tloris  prikazuje  prostore  v prvem nadstropju,  prav  tako  so izrisane  nekatere  vitrine   s, predvsem z naravoslovno  vsebino. Izrisane  tlorise  je verjetno  naredil  Freyer,  saj po izrisu   in pisavi ustrezajo  tlorisom,  ki jih je Henrik  Freyer  naredil  za muzej v Celovcu  (Klemun 1998: 47).  Razstavne  omare  in  vitrine  s predali  so  bile  verjetno  izdelane  po vzoru  dunajskega  in  graškega  muzeja  (Klemun 1998). To lahko  predvidevamo  po ohranjenem  načrtu  ene izmed nizkih  vitrin  (z vratci),  ki je v spodnjem delu  služila  kot  depo (Arhiv 1831/ brez  številke).  Po pripisu  sodimo,  da je bila  namenjena  shranjevanju  Zoisovih mineralov  (»Kasten  der  Zoischen  mineraliensam ­ mlung«).  Podobne  vitrine  in dodatne  visoke steklene  vitrine  je izrisal  tudi  Henrik  Freyer  za  celovški muzej leta 1848 ( Klemun 1998: 48–50).  Glede  na  prvi  vodnik  po muzeju  iz  leta  1836 je takrat  je muzej že  zasedal  pet  večjih  in  manjših  sob, med  katerimi  je bila največja  velika  dvorana.  V  tej muzejski dvorani  (po Hohenwartu  27 Matija Križnar Zgodovina in razvoj muzejskega naravoslovja do osamosvojitve Prirodoslovnega muzeja leta 1944 /  History and development of the natural science in the Museum of Natural History until its independency in 1944 Slika 4: Tloris pritličja muzejskih prostorov z veliko razstavno dvorano. Tlorise je verjetno pripravil Henrik   Freyer leta 1840. ( Arhiv NMS, leto 1840, št. 10) Figure 4: Ground floor plan of the Museum with the main exhibition hall. Presumably prepared by Henrik   Freyer in 1840. ( Archive NMS, year 1840, no. 10) »Museum–Saal«)  so bili v predalnikih  in steklenih  omarah  (vitrinah)  na ogled  (Hoh en wa rt 1836; Petru 1971: 14) 11 : – Minerali iz Zoisove zbirke (skupaj 3346 primerkov mineralov, od tega 717 v vitrinah)  – Različni geološki vzorci 12  (skupaj 521 primerkov ter 819 primerkov iz kranjskih najdišč) – Okamnine ali fosili 13  (v vitrinah  156 primerkov,  v predalih  745 primerkov),  dodatno  še  315 primerkov  vulkanskih  kamnin  iz Zoisove  zbirke.  Posebej so omenjeni  veliki  primerki  amonitov  iz Doline  Triglavskih  jezer  (»per jesereh«)  in okremenjeni  fosili  iz najdišča  pri  Gorjušah v Bohinju (»Gariusche«).  – Zbirka kapnikov iz Postojnske jame s 116 razstavljenimi primerki.  – Izjemna zbirka 46  primerkov aragonitnih  kapnikov iz  Ravenske jame  nad Cerknim  (»Grotte von Raune in Tolmein«), ki jih je zbral Henrik Freyer.  – Zbirka konhilij  (mehkužcev) s  183  najlepšimi in redkimi primerki v  vitrinah  in z 41  morskimi rastlinami;  2394 preostalih  mehkužcev  v predalih.  Dodatno  še 79 primerkov  mehkužcev Ferdinanda Schmidta in 78 primerkov Henrika Freyerja.  – Dve mizi  s 392 poliranimi  vzorci  kamnin (»Stein–Tabletten«),  darilo  Friderika  Rudeža  (Friedrich  Rudesch) 14 .  11 Navajamo zgolj naravoslovne eksponate, čeprav so bili na ogled tudi kulturnozgodovinski predmeti.   12 Ni povsem razumljivo ali gre za kamnine, rude ali podobne primerke.   13 Verjetno so bile združene okamnine različnih darovalcev.   14 Primerki izhajajo iz Palnstorfove zbirke mineralov in kamnin, izdelavo miz je naročil grof Hohenwart.   28 SCOPOLIA No 100 – 2021 Druga  soba  je bila  prav  tako  namenjena  izključno  naravoslovju  in je vsebovala  (Hoh en wa rt 1836; Petru 1971: 16; Hudales 2003: 63):  – Preparate  na Kranjskem  živečih sesalcev,  59 primerkov.  Med njimi kapitalnega  jelena  (uple ­ njenega  1835 na  Kočevskem), manjka  le  velik  primerek  rjavega  medveda, ki bi bil  kot  glavni   eksponat te dvorane.    – 405 primerkov  kranjskih  ptic  (večji del  zbral  Friderik  Rudež),  med katerimi  jih  je manjkalo  le 17 vrst s seznama Žige Zoisa; 33 teh primerkov je predstavljenih v obliki mehov.  – V vitrinah  je bilo  42 rakov,  14 različnih  morskih  živali,  1 ribje  okostje  in 4 ptičja  okostja,   Henrik  Freyer  je izdelal  6 preparatov  plazilcev  in 24 preparatov  rib. Friderik  Rudež  je  podaril 57 ptičjih gnezd in 18 jajc.  – 762  vrst  metuljev(s  1476  primerki) s  Kranjske,  ki sta jih zbrala  Ferdinand  Schmidt  in  Henrik Freyer.  – Zbirko konhilij (671 primerkov). Celotna zbirka konhilij je štela 4650 primerkov. – Zbirko  kranjskih  hroščev  s 1200 vrstami 15  (primerki  obeh spolov),  ki jih je zbral  Henrik  Freyer.   – Zbirko lesov 108 kranjskih drevesnih vrst.  – 48 plazilcev in 18 »črvov« (»Würmer«) s Kranjske.  – 45 sort trt iz Vipavske doline, darilo duhovnika Matija Vrtovca (»Pfarrer Vertouz«).  – Okostje 1,82 m visokega človeka, ki ga je priskrbel Matevž (Faust) Gradišek 16 – Največja atrakcija  te dvorane  je bil skelet  jamskega medveda, ki ga je sestavil  Anton  Melzer 17 , dokončal  pa Henrik  Freyer.  Prvi  sestavljen  skelet  jamskega  medveda,  kakršnega  niso imeli niti v pariškem muzeju 18 .  – Botanične zbirke mnogih botanikov, skupaj 6206 primerkov ( Petru 1971: 16).  – 1996 primerkov (rastlin) iz zapuščine barona Karla Zoisa – 2330 primerkov iz herbarija Balthasarja Haqueta – 781 kvarnerskih, dalmatinskih in eksotičnih primerkov grofa Hohenwarta – 500 primerkov tujih gojenih rastlin Žige Grafa – 100 primerkov iz Rusije Adolpha Franza Langa 19 – 60 primerkov kranjskih in avstrijskih rastlin, ki jih je zbral kustos Henrik Freyer – 163 primerkov rastlin s Koroške, ki ji je zbral Friedrich Kokeil – 35 primerkov italijanskih rastlin gospoda Franza Mühleisena 20 – 241 gojenih  (kultiviranih)  rastlin  z  vrta  grofa  Jožefa  Klasanca  Erberga  iz  Dola  pri  Ljubljani.  V tretji  sobi ni bilo  naravoslovnih  primerkov;  namenjena  je bila  knjigam, slikam, arheolo ­ škim ter drugim kulturnozgodovinskim predmetom ( Petru 1971: 16).  V četrti sobi je bilo v predalniku shranjenih še ( Hoh en wa rt 1836: 16):  – 1184 manjših primerkov mineralov, ki jih je podaril Friderik Rudež. – 154 kranjskih mineralov iz Zoisove zbirke.  – 499 primerkov  mineralov  različnih  darovalcev  (donatorjev),  ki še niso bili razporejeni  in  določeni.   15 Hohenwart (1836) je poudaril, da nista bila razstavljena dva najbolj znana hrošča: drobnovratnik ( Leptodirus hochenwarti), ki ga je opisal Ferdinand Schmidt in kozliček vrste  Rhagium pictum.  16 Matevž (Faust) Gradišek (1776–1837). Okostje je verjetno priskrbel iz ene izmed bolnišnic, kjer je deloval.   17 Anton Melzer, takratni profesor anatomije in fiziologije v Ljubljani.   18 Glej Bufon (1974: 124). Bufon piše, da je kosti jamskih medvedov iz Postojnske jame z Dunaja poslal knez Metter ­ nich paleontologu Georgu Cuvierju. Cuvier je kot najdišče navedel Postojno (v originalnem slovenskem jeziku).   19 Franz Adolf Láng, madžarsko Adolf Ferenc Láng (1795–1863) je bil na Madžarskem rojen farmacevt in botanik   (Mack 1863; Döring & Dressler 2017).  20 O gospodu Mühleisenu ni veliko znanega, bil naj bi gozdarski inšpektor (komisar) za Istro in Dalmacijo, ki se je   ukvarjal tudi z botaniko. Mühleisen je bil tudi eden izmed darovalcev primerkov.   29 Matija Križnar Zgodovina in razvoj muzejskega naravoslovja do osamosvojitve Prirodoslovnega muzeja leta 1944 /  History and development of the natural science in the Museum of Natural History until its independency in 1944 V  peti sobi  je  bilo poleg  drugega  gradiva  shranjeno  še  nekaj naravoslovnega  inventarja  (Hoh en wa rt 1836, 18):  – 286 fosilnih kosti živali, ki jih je zbral grof Hohenwart.  – 399 fosilnih kosti živali, ki jih je zbral Henrik Freyer.  – 153 kapnikov, dvojnih primerkov iz Hohenwartove zbirke.  Natančen  pregled  Hohenwartovega  vodnika  pokaže,  da je bil leta  1836 in še veliko  kasneje  namen muzeja  v večji meri usmerjen  v zbiranje,  iskanje,  dokumentiranje  in ohranjanje  naravo ­ slovnega  gradiva  (Hudales 2003: 65). Vse omenjeno  se je še posebej poglobilo  z zaposlitvijo  Henrika Freyerja kot kustosa ( Petru 1971: 16).  Že v sredini  leta  1832, natančneje  20. julija  je mesto začasnega  kustosa  zasedel  magister  farmacije  Henrik  Freyer  (1802–1866), kjer  so mu za  pomočnika  določili  takratnega  (licejskega)  hišnika Martina Bobeka ( Petru 1971: 22; Praprotnik 2003: 16).  Henrik  Freyer  se je rodil  7. julija  1802 v Idriji.  Že v zgodnji  mladosti  se je srečal  z nara ­ voslovjem, predvsem botaniko,  za katero  se je zanimal  tudi  njegov  oče Karel  (Bufon 1966; Praprotnik 2015: 153). V Idriji  je zbiral  tudi  žuželke  in celo  minerale,  ki mu  jih je pogosto  priskrbel  njegov  ded  Joseph  Scherowitz,  o katerem  je Freyer  napisal:  »Moj  stari  oče po materi  je  bil  delovodja  v Idriji.  Iskal  je baker  in svinec  pod Novinami v hribu  in Knapovščah/Knapovshe  v loškem okraju:...  V Knapovščah  je rudnine  sistematično  zbiral  in jih pošiljal  tudi  meni« 21 (K r bavčič 2003).  Leta  1815 se je vpisal na gimnazijo  v Ljubljano  (ta  je bila  v licejski  stavbi), kjer  je srečal  botanika  Franca  Hladnika,  svojega prihodnjega  mentorja.  Hladnik  mu  je zaradi  zanemarja ­ nja  nekaterih  predmetov  večkrat  prepovedal  obiskovati  svoja  predavanja  (Bufon 1966). Vzrok  zanemarjenja  določenih  šolskih  obveznosti  Freyerja  je  bilo navdušenje  nad naravoslovjem,  posvečal  se je namreč  zbiranju  in raziskovanju  hroščev,  metuljev  in rastlin.  Prišlo  je celo  tako  daleč, da so mu v domači Idriji uničili zbirko hroščev in metuljev ( Praprotnik 2015: 153).  Leta  1819 se je Freyer  prepisal  na  gimnazijo  na  Reki (Bufon 1966), kjer  se je še bolj  navdušil  nad  naravoslovjem  (zbiral  je rastline  in morske  mehkužce)  (Deschmann 1866). Prav  v tem letu  je, star  le  sedemnajst  let,  opravil  prva  izkopavanja  v Postojnski  jami, kjer  je izkopal  tudi  spodnjo  čeljustnico  jamskega leva  (Panthera spelaea)  (Cimerman 1966: 10 –11; Kranjc 2002: 279).  V Postojnsko  jamo se je Freyer  vrnil  leta  1826, ko je tam ponovno  izkopal  blizu  štiristo  kosti  jamskih medvedov, ki jih je podaril  deželnemu  muzeju  (Cimerman 1966: 11). Prakso  in šolanje  je nadaljeval  do leta  1829, ko je na Dunaju  diplomiral  iz farmacije  (Praprotnik 2015: 153).  Pred  zaposlitvijo  v muzeju je redno  botaniziral  (Wraber 2003: 108–109), zagotovo  pa je hodil  tudi na druge naravoslovne izlete ( Staut Tu r k 1974: 20).  Henrik Freyer  je  nastopil  službo  v  muzeju 20.  julija  1832  (Petru 1971: 22).  V  muzeju  je bilo treba  preparirati  podarjene  živali  in jih popisati ter  pripraviti  kataloge  in inventarje  (Praprotnik 2015: 154). Uradno  je kustos  postal  šele  s stanovskim  dekretom  9. decembra  1833,  toda  le  z omejenimi  sredstvi.  Tako  je moral  Freyer  zaradi  provizorne  plače  (Bufon 1971: 174)  na  lastne  stroške  opraviti  marsikatero  delo  (Praprotnik 2015: 154). Zaradi  obilice  preparator ­ skega dela  se je šel v letih  1832 do 1835 večkrat  izpopolnjevat  v prepariranju  predvsem ptic,  sesalcev  in rib  k Johannu  Jakobu  Hecklu  (1790–1857), takrat  še asistentu  kustosa  (pomočniku)  in odličnemu  preparatorju  v Dvornem naravoslovnem  muzeju na Dunaju  (Bufon 1971: 174; Cimerman 1966: 15; Svojtka s sod. 2012: 51).  21 K r bavčič (2003) nepravilno umešča Knapovže v naselje Knape v Selški dolini. Knapovže je bil rudnik/rudišče   v dolini Ločnice v vasi Trnovec nad Soro ( Križnar 2013b: 21–23).  30 SCOPOLIA No 100 – 2021 Slika 5: Protokol (prva stran) ob predaji muzejskih poslov med Johannom von Schildenfeldom in Henrikom   Freyerjem. ( Arhiv NMS, leto 1832, št. 145) Figure 5: Protocol (front page) on a transfer of Museum business between Johann von Schildenfeld and Henrik   Freyer. ( Archive NMS, year 1832, no. 145) 31 Matija Križnar Zgodovina in razvoj muzejskega naravoslovja do osamosvojitve Prirodoslovnega muzeja leta 1944 /  History and development of the natural science in the Museum of Natural History until its independency in 1944 Do leta  1840 je Freyer  uredil  celotno  razstavno  postavitev  muzeja s poudarkom  na naravo ­ slovju.  Uredil  je herbarije  Balthasarja  Hacqueta  in Karla  Zoisa, zbral  svoj herbarij  in preuredil   entomološko  zbirko.  Svojega  herbarija  »Flore«  očitno  ni nikoli  dokončal,  čeprav se  je trudil  vse  do leta  1844,  ko se  je  popolnoma posvetil  zoologiji,  geologiji  in  paleontologiji  (Mal 1916: 152–153). Dopolnil  je skelet  jamskega medveda, ki ga je pred  tem muzeju podaril  grof  Hohenwart,  Freyer  je dodatno  gradivo  nabral  oktobra  1837 (Illyriches Blatt 23. maj 1839,  št.  21) in dve leti  kasneje  1839 (Kranjc 2002: 279; Božič 2011: 268) v Mokriški  jami, ki jo je  dolgo iskal.  Freyerjevo  botanično  delo  je vključevalo  tudi  dopolnjevanje  splošnega  muzejskega  herbarija  in Kranjskega  herbarija  (Praprotnik 2015: 157), leta  1836 pa je izdal  še Seznam slovanskih  rastlinskih imen (nemško Verzeichnitz Slavischen Pflanzen–Namen) ( Praprotnik 2015: 168).  Z zoologijo  se je Freyer  ukvarjal  od prihoda  v muzej, kjer  je več let  razstavljal  in opazoval  žive kače. Dolgoletno  delo  raziskovanja  vretenčarjev  Kranjske  in zbiranje  njihovih  sloven ­ skih imen  je obrodilo  sadove leta  1842. Tega leta  je Freyer  izdal  svojo zoološko  monografijo  »Fauna  der  in Krain  bekannten  Säugethiere,  Vögel,  Reptilien  und  Fische « (slovensko  Favna  na  Kranjskem  poznanih  sesalcev,  ptic,  plazilcev  in rib) (Freyer 1842). Delo  je vsebovalo  popoln  seznam latinskih  (z binarno  nomenklaturo),  nemških in kranjskih  ali  slovenskih  imen  živali  (Gregori 1992: 130–137, 2011).  V  popisu  živali  je zajel  tudi  izumrlega  jamskega medveda  (Ursus spelaeus) ali  »predpotopnega  medveda«,  ki ga  navaja  iz Postojnske  in Mokriške  jame ter  že omenjene ostanke  jamskega  leva  (Panthera spelaea) (Freyer 1842: 3–4). Med najbolj  zani ­ mivimi  živalmi  je človeška  ribica,  ki jo je Freyer  poslovenil  kot  »mozharila«  (Freyer 1842: 45).  30. decembra  1845, torej  dobrih  sedemnajst  let  po zaposlitvi  v muzeju,  je dobil  Freyer  status  rednega  stanovskega  uslužbenca  (dekret  so mu posredovali  šele  6. maja 1846) (Petru 1971: 24).  V naslednjih  letih  je Freyer  bolj  posvečal  pozornost  geologiji  in paleontologiji.  Med drugim  je  večkrat  obiskal  rudnike  žvepla  v hrvaškem  Radoboju,  kjer  je v okolici  zbral  veliko  fosilnih  rib,  žuželk  in rastlinskih  ostankov  (Cimerman 1966; Križnar 2011a, 2012b, 2013a). Poleti  1847 je  Freyer  geološko  in verjetno  tudi  naravoslovno  raziskoval  v Istri  skupaj s koroškim  geologom  Franzem  von Rosthornom  (1796–1877) (Deschmann 1866; Cimerman 1966). Leto  kasneje  je  bil povabljen,  da geološko  kartira  ozemlje  med  Savo in Krko.  V  letih  1848  in 1849  (tam je  zagotovo  bil še  18.  februarja  1849)  je opravil  polletno  geološko  izpopolnjevanje  na Dunaju  (Cimerman 1966; Wraber 2008: 79). Konec  leta  1847 in leta  1848 je Henrik  Freyer  aktivno  sodeloval  pri oblikovanju  novega  deželnega  (naravoslovnega)  muzeja v Celovcu  (Deschmann 1866: 19; Klemun 1998: 20–58). Pomagal  je tudi  pri njegovi  razstavni  zasnovi  (Klemun 1991; Klemun 1995a), ki so mu jo zaupali koroški deželni stanovi ( Bufon 1966: 3). Delo  v muzeju je Freyer  nadaljeval  še do leta  1852, ko je 7. avgusta  1852 odstopil  z mesta  kustosa.  Tedaj je namreč dobil  mesto konservatorja  v  takratnem  Tržaškem muzeju (Petru 1971: 24) imenovanem tudi “ Civico Museo Ferdinando Massimiliano”.  2.2.1. Freyerjevi in muzejski zunanji sodelavci V  času delovanja  Henrika  Freyerja  v  deželnem muzeju so  naše kraje  obiskovali  mnogi  priznani  naravoslovci,  od botanikov,  geologov,  paleontologov  do zoologov,  med  katerimi  so  bili večinoma entomologi  in malakologi.  Freyer  jih je ob različnih  priložnostih  tudi  spoznal,  bodisi na  izpopolnjevanjih,  obiskih ali  ob skupnih  terenskih  ekspedicijah  po Kranjski,  Koroški   ali  Istri.  Vsi so posredno  in neposredno  vpleteni  tudi  v delovanje  muzeja, saj so preučevali  ali  poznali  primerke  in zbirke,  ki jih še danes  hrani  Prirodoslovni  muzej Slovenije.  Henrik  Freyer  je tudi pogosto potoval med Trstom, Celovcem, Gradcem in Dunajem.  32 SCOPOLIA No 100 – 2021 Slika 6: Del rokopisnega letnega poročila Henrika Freyerja za leto 1838, kjer so navedene donacije   naravoslovnih primerkov. ( Arhiv NMS, leto 1838, brez št.) Figure 6: Part of Henrik Freyer's annual report for 1838, which lists donations of natural specimens.   (Archive NMS, year 1832, without no.) 33 Matija Križnar Zgodovina in razvoj muzejskega naravoslovja do osamosvojitve Prirodoslovnega muzeja leta 1944 /  History and development of the natural science in the Museum of Natural History until its independency in 1944 Na začetku  muzejskega  delovanja  je Freyer  večkrat  obiskal  Dunaj.  Tam  je imel priložnost  spoznati  Johanna  Jakoba  Heckla  (1790–1857), odličnega  preparatorja  in asistenta  kustosa  pri  ih­ tioloških  zbirkah  (Svojtka s sod. 2012: 51). Heckel  se je ukvarjal  tudi  z  ornitologijo,  botaniko  in  paleontologijo  (predvsem fosilnimi  ribami). Kot  izjemen preparator  je Freyerja  naučil  tehnike  prepariranja  različnih  vretenčarjev,  hkrati  pa sta  postala  dobra  prijatelja  in sodelavca  (Bufon 1966: 3). Leta  1850 je Heckel  potoval  po severni  Italiji  in se ustavil  tudi  v Trstu  in Gorici,  kjer  je obiskal  najdišče  krednih  rib  v okolici  Komna (Svojtka s sod. 2012: 58). Heckel  je po posre ­ dovanju  Freyerja  opisal  nekatere  fosilne  ribe iz deležnega  muzeja (Heckel 1856), med njimi tudi vrsto Saurorhamphus freyeri (Heckel 1850: 19–24). Zaradi  Hecklovega  posredovanja  je  nemški paleontolog  Johannes  Peter  Müller  (1801–1858) po Freyerju  poimenoval  miocenskega  delfina  Delphinopsis freyeri iz Radoboja  na  Hrvaškem  (Cimerman 1966: 15). V povezavi  z raz ­ iskovanjem fosilnih  rib je Freyer  priložnostno  spoznal  Rudolfa  Knera  (1810–1869), ki je prav  tako opisoval komenske kredne ribje ostanke, bil pa je tudi tesen sodelavec Jakoba Heckla.  Paleontološko  delovanje  na  ozemlju  Kranjske  je Freyerja  povezalo  tudi  z nekaterimi  drugimi  paleontologi  kot  so August  Emanuel  Rudolf  von Reuss (1811–1873), Oswald  Heer  (1809–1883)  in  Joseph  von Hauer (1778–1863),  vse  je  tudi vključil  v  raziskovanje  muzejskega gradiva  (Deschmann 1866: 10). Rudolf  von Reuss je opisal  koralno  in foraminiferno  favno  oligocen ­ skih plasti  Kranjske  (Gornji  Grad  in potok  Plaznica  pri Podnartu)  in po Freyerju  poimeno­ val foraminifero Spiroloculina freyeri (Cimerman 1966: 13–14). Oswald  Heer  je opisal  mnoge  fosilne  žuželke  iz Radoboja,  ki jih je nabral  Freyer,  dobil  pa jih je prek  Wilhelma  Haidinger ­ ja (1795–1871),  še  enega Freyerjevega  prijatelja  in rednega  dopisnika (Cimerman 1966: 12).  Karl  Adolf  von Morlot  (1820–1867)  je bil Freyerjev  dopisnik in izjemno dober  poznavalec  geologije  Kranjske  dežele  (Pav lov ec 1997). Morlot  je obiskal  Ljubljano  v času prvega  nara ­ voslovnega  predavanja  v muzeju leta  1849 22 . Freyer  je bil verjetno  v poznanstvu  tudi  s paleo ­ botanikoma  Franzem  Ungerjem  (1800–1870) in Constantinom  Freiherrjem  von Ettingshause ­ nom (1826–1897), ki je določil  fosilno  floro  iz Škofje  Loke, ki jo je našel  prav  Henrik  Freyer  (Cimerman 1966: 14).  Henrik  Freyer  je bil v  povezavi z mnogimi  koroškimi naravoslovci,  ki jih je spoznal  ob  ustanavljanju  in nastajanju  koroškega  naravoslovnega  muzeja v  Celovcu  leta  1848,  verjetno  pa tudi  že prej.  Med njimi so Meinrad  Thaurer  von Gallestein  (1811–1872), malakolog  in her ­ petolog  ter  eden od ustanoviteljev  muzeja v Celovcu  (Klemun 1991a,  1991b; Mildner 1991).  Gallestein  je bil  tudi  redni  muzejski dopisnik  in zunanji  sodelavec  Henrika  Freyerja  in kasneje  Karla  Dežmana (Arhiv 1860/ 23). Na Koroškem  je bil aktiven  Friedrich  Kokeil  (1804–1865)  entomolog,  botanik  in malakolog,  rojen  v Ljubljani  (Staut Tu r k 1983: 29; Mildner 2004: 427).  Tudi prvi kustos  celovškega  muzeja Friedrich  Simonys (1813–1896) je redno  sodeloval  z lju ­ bljanskim  muzejem  in Freyerjem  (Klemun 1998: 170 –177; Mandl 2013). Simonys je bil po  izobrazbi  farmacevt,  a se je posvečal  predvsem geografskim  (geomorfološkim)  in geološkim  temam. V celovškem  muzeju je bil  zaposlen  manj kot  dve leti  (Klemun 1998). Iz »celovškega  kroga«  naravoslovcev  je bil  tudi  Franz  von  Rosthorn  (1796–1877), geolog  ki je bil  zelo  aktiven  v takratnem  koroškem  naravoslovju  (Suess 1877; Klemun 1998: 218). Rosthorn  in Freyer  se  nista  srečevala  zgolj  v  Celovcu,  ampak  sta skupaj raziskovala  tudi  južno  Kranjsko  in Istro  (Deschmann 1866: 10; Cimerman 1966: 14).  V  Trstu  je  Freyer  dobrega  prijatelja  našel  v  botaniku  Muziu (Matiusu)  de Tommasiniu  (1794–1879). Prav  Tommasini  je Freyerju  pomagal  pri zaposlitvi  v Tržaškem  naravoslovnem  muzeju (Deschmann 1866: 11–12; Bufon 1966: 3; Praprotnik 2015: 206–207). Tommasini  22 Glej poglavje Naravoslovna predavanja v muzeju leta 1849.   34 SCOPOLIA No 100 – 2021 se ni navduševal  zgolj  nad  botaniko,  zbiral  je tudi  fosile,  predvsem kredne  vretenčarje  (morski  plazilec  Acteosaurus tommasinii) v okolici  Komna in nevretenčarje  v okolici  Trsta  (Morlot 1848: 59; Mayer 1860). Freyer  je Tommasinijeve fosilne  najdbe  posredoval  paleontologom  na  Dunaj  (Mayer 1860). Zgoraj  omenjeni naravoslovci  so svoje sodelovanje  z Deželnim  muzejem  za Kranjsko nadaljevali tudi po odhodu Henrika Freyerja v Trst in njegovi prezgodnji smrti.  2.2.2. Darovalci in podarjeni naravoslovni primerki do sredine 19. stoletja (obdobje 1823–1850) Deželni  muzej za Kranjsko  je s svojim  vodstvom  (kuratorji)  in kustosom  redno  skrbel  za  dotok  novih  muzejskih  primerkov,  ki so jih darovali  predvsem bogatejši  meceni, duhovniki  in  veljaki  (Mal 1931: 11). Vse darovalce  in seznam darov  so redno  objavljali  v časopisu Laibacher   Zeitung  in  njegovi izobraževalno–razvedrilni  prilogi  Illyrisches  Blatt  (Ilirski list, izhajal  1819–1849), kasneje  tudi  v reviji  Carniola  (izhaja  1838–1844) (Mal 1931: 11; Reisp 1971: 50).  Osnova  časopisnih  objav so arhivski  rokopisni  zapisniki  darov,  ki so shranjeni  v arhivu  dana ­ šnjega  Narodnega  muzeja  Slovenije.  V času  službovanja  Henrika  Freyerja  so redno  dokumenti ­ rali  vse nove  pridobitve,  kar  se je nadaljevalo  tudi  kasneje,  vendar  ne  tako  sistematično  in redno.  Med najbolj  darežljivimi  donatorji  je bila  rodbina  Rudež,  ki je izhajala  iz Ribnice, kjer  je bil  Anton  Rudež  (1757–1829) od leta  1810 veleposestnik  in graščak  (Sapač 2018: 407; Čeč 2004, Bufon 1 9 7 1:  5 6 ) .  A n t o n o v a  s i n o v a  s t a  b i l a  J o ž e f  ( I .)  A n t o n  R u d e ž  (17 9 3 – 18 4 6 )  i n F r i d e r i k  R u d e ž 23 (tudi  Friedrich  Rudesch).  Predvsem slednji  je muzeju  podaril  veliko  živalskih  primerkov,  zlasti  sesalcev,  med njimi netopirja,  ptic  in celo  zbirko  mineralov  (Hoh en wa rt 1836) ter  numizma­ tično  zbirko  (Hudales 2003: 63). Friderik  Rudež  je v sklad  Deželnega  muzeja za Kranjsko  že  leta  1836 prispeval  finančno  donacijo,  takrat  zajetnih  3000 goldinarjev,  kar  je zelo  pripomoglo  k delovanju  in upravljanju  muzejskega  dela  (Mal 1931: 12). Tudi v drugi  polovici  19. stoletja  so  potomci rodbine Rudež ostali darovalci muzejskih predmetov.  Od ustanovitve  muzeja  do  sredine  devetnajstega  stoletja,  ko  je muzej zapustil  kustos  Henrik  Freyer,  so  darovalci  podarili  izjemno število  različnih  ter  redkih  naravoslovnih  predmetov  oziroma zbirk. V Tabeli 1 navajamo nekaj izbranih zanimivosti. 23 Več o Frideriku Rudežu nismo uspeli odkriti. Rodbina Rudež naj bi imela tudi hišo na Starem trgu (št. 54) v   Ljubljani ( Sapač  2018: 414).  35 Matija Križnar Zgodovina in razvoj muzejskega naravoslovja do osamosvojitve Prirodoslovnega muzeja leta 1944 /  History and development of the natural science in the Museum of Natural History until its independency in 1944 Tabela 1: Seznam izbranih darovalcev naravoslovnih zbirk ali predmetov v Deželni muzej za Kranjsko od leta   1823 do 1850. Darovalec 24 Leto podaritve Primerek ali zbirka 25 Vir 26 Opombe 27 Joseph Wagner 1823 33 ptic večje število mineralov  iz Idrijskega rudišča IB, 11. februar 1832, št. 6 Joseph Supantschitst (Jožef Zupančič) 1823 Šest lupin mehkužcev IB, 11. februar 1832, št. 6 Joseph Ursini Graf v. Blagay 1823 Veliko fosilno ribje rebro IB, 11. februar 1832, št. 6 Heinrich Costa  (Henrik Costa) 28 1823 Človeška ribica,  Proteus anguinus IB, 11. februar 1832, št. 6 Caspar Candutsch 1823 Pet ptic IB, 25. februar 1832, št. 8 Alois Schaffenrath 1823 Fosilna školjka IB, 25. februar 1832, št. 8 Iz okolice Bleda. Dr. Mayer 1825 Kamnita plošča s fosilno ribo IB, 15. september 1832, št. 37 Iz Gabrovice na Krasu,  odkrita 22. aprila 1825. Maximiliana von Schwachhofer 1825 Sedem velikih morskih rib, Velik morski rak, pet kozarcev z ribami v kisu  IB, 15. september 1832, št. 37 Iz Trsta. Jakob  Kuschlan 1825 Različni fosili (okamnine). IB, 15. september 1832, št. 37 Kaplan iz Bohinjske Bistrice. Gregor Jereb 1826 Dve živi človeški ribici,  Proteus anguinus IB, 22. september 1832, št. 38 Duhovnik iz Loža.  Stephan Kapler 1828 Fosilna školjka IB, 22. september 1832, št. 38 Johann Suppanz 1832 Dva fosila IB, 1. december 1832, št. 48 Iz doline Plaznice. Mathias Vertouz (Matija  Vertovec) 1832 Pet fosilov IB, 14. januar 1832, št. 2 Primerki so bili verjetno podarjeni v letu 1831. Richard Graf Blagai (grof Rihard Ursini Blagay) 1832 Zbirka metuljev in hroščev  v okvirju s steklom IB, 21. januar 1832, št. 3 D. Morovich  (Domenico  Morovich) 29 1832 Polž,  Turbo pictus leščur,  Pinna nobilis polarni slapnik,  Colymbus arcticus (=Gavia arctica) plevica,  Ibis falcinellus (=Plegadis falcinellus) nedoločeni morski ježek.  IB, 31. avgust 1832, št. 35 Primerki iz okolice  Rijeke in otoka Krka.  Martintschitch (Martinčič) 1833 Rdečegrli slapnik,  Gavia stelatta IB, 30. november 1833, št. 48 Iz IIščice (»Ischza«). 24 Darovalci so zapisani kot v izvirniku, v oklepajih pa podajamo slovensko različico imena. Darovalci se lahko   pojavijo večkrat pod različnimi imeni in so lahko darovali več let.   25 Pri primerkih ponekod podajamo tudi novejše taksonomsko poimenovanje (v oklepajih), ohranjamo pa tudi star   oziroma izvireni zapis/prepis. Neprepoznavna ali napačno izpisana latinska imena (neznana sinonimika) smo   zapisali v narekovajih. 26 Okrajšave za časopise – Laibacher Zeitung: LZ; Illyrisches Blatt: IB; Carniola: CA. Poleg navajamo še datum   izida in številko.   27 Pri opombah podajamo najdišča primerkov ali druge pomembnejše podatke/informacijo iz izvirnega zapisa.   Ponekod dodajamo tudi referenco, kjer je bil podarjeni predmet že predstavljen ali omenjen.   28 Henrik Costa (1796–1870) je bil zgodovinar, topograf in publicist. Znana osebnost ljubljanskega društvenega in   političnega življenja v prvi polovici 19. stoletja.   29 Domenico Morovich je bil lekarnar z Reke; naravoslovec, ki se je večinoma ukvarjal z botaniko.   36 SCOPOLIA No 100 – 2021 Darovalec 24 Leto podaritve Primerek ali zbirka 25 Vir 26 Opombe 27 Carl Prenner (Karl Jožef Prenner) 1833 Apnenčeva breča (konglomerat)  s Kamnitnika in Hotavelj IB, 30. november 1833, št. 48 Franz Xaver Freiherr v. Lazarini 1833 Ledni slapnik,  Colymbus glacialis (=Gavia immer). IB, 30. november 1833, št. 48 Johann Krischai (Janez  Križaj) 1833 Čaplja (»Raal–Reiher«) IB, 18. maj 1833, št. 20 Iz Kokre, mogoče gre za čopasto  čapljo ( Ardeola ralloides). Planinz (Planinc) 1833 Mlad medved, Ursus arctos IB, 18. maj 1833, št. 20 H. Freyer ravno odsoten  na Dunaju, toda okostje bo ohranjeno v muzeju. Hauptmann 1833 Siva čaplja,  Ardea cinerea IB, 18. maj 1833, št. 20 Rudolph Regensdorfer 1833 Kremenova kopuča iz Črnega  Vrha nad Polhovim Gradcem IB, 24. avgust 1833, št. 34 Iz Postojne.  Joseph Zörer 1833 Živ primerek belouške  Columber natrix (=Natrix natrix) IB, 24. avgust 1833, št. 34 Caspar Schrott 1833 Postovka, Falco timuaculus (=Falco tinnunculus) mala bela čaplja,  Ardea garzetta (=Egretta garzetta) čapljica,  Ardea minuta (=Ixobrychus minutus) mokož,  Rallus aquaticus. IB, 24. avgust 1833, št. 34 Neimenovan  darovalec 1833 Komatni deževnik,  Charadrius hiaticula ena nedoločena pastirica IB, 24. avgust 1833, št. 34 Freiherr von Erberg (Jožef Kalasanc Erberg) 1833 Kapniki iz neke jame pri  Bovcu (»Grotte in Flitch«),  241 posušenih okrasnih rastlin IB, 26. januar 1833, št. 4 Dr. med. Zhuber 1833 Veliki žagar,  Mergus merganser IB, 26. januar 1833, št. 4 Neznani darovalec 1833 Mali žagar,  Mergus albellus (=Mergellus albellus) IB, 26. januar 1833, št. 4 von Rossi 1833 Črna vrana, Corvus coronae  (=Corvus  corone) IB, 13. april 1833, št. 15 Lukmann 30 1833 Kavka, Coloeus monedula IB, 13. april 1833, št. 15 Urban Jerin 31 1833 Žvižgavka,  Anas penelope IB, 13. april 1833, št. 15 Carl Prenner (Karl Jožef Prenner) 1834 Fosilne kosti iz rudnikov na Jelovici IB, 11. januar 1834, št. 2 Rudniki v lasti Gasparja  Jellenza iz Dražgoš.  Joseph Hafner (Jožef Hafner) 1834 Bobovci iz rudnikov  železa na Jelovici IB, 11. januar 1834, št. 2 Rudišče »Tetnakova shnoshet«.  Leonore Freyinn Gall  v. Gallenstein  1836 Majhen fosilni ribji zob IB, 18. junij 1836, št. 25 Vertouz (Matija  Vertovec) 1836 Fosilni polž IB, 22. oktober 1836, št. 43 Hueber 1836 Več različnih ptičjih primerkov belovrati muhar, Ficedula albicollis srpična trstnica,  Sylvia arundinacea (=Acrocephalus scirpaceus) in drugi.  IB, 22. oktober 1836, št. 43 Iz Celovca, pridobljeni z izmenjavo.  30 Verjetno ljubljanski trgovec Lambert Karel Luckmann (1798–1879).   31 Stolni dekan Urban Jerin (1785–1849) je bil eden izmed kuratorjev (vodij) deželnega muzeja. V arhivu je ohra ­ njenih več njegovih dopisov muzeju.   37 Matija Križnar Zgodovina in razvoj muzejskega naravoslovja do osamosvojitve Prirodoslovnega muzeja leta 1944 /  History and development of the natural science in the Museum of Natural History until its independency in 1944 Darovalec 24 Leto podaritve Primerek ali zbirka 25 Vir 26 Opombe 27 Dr. med. Klausberger 1836 Črni hudournik,  Clypseus apus (=Apus apus) IB, 22. oktober 1836, št. 43 Franz Mühleisen  1836 Fosilni polži. fosilni morski ježki,  Conoclypeus conoideus, kostna breča iz Istre IB, 22. oktober 1836, št. 43 Iz Istrskih najdišč.  Franz Repeschitsch 1836 Različne korale,  Gorgonia verrucosa, Iris truncata. IB, 22. oktober 1836, št. 43 Iz Pirana.  Nicodem Baron von Rastern 32 1837 Zelenonoga tukalica,  Gallinula chloropus. IB, 15. julij 1837, št. 28 Franz Hladnik (Franc Hladnik) 1837 Herbarij, Flora Carniolica. IB, 15. julij 1837, št. 28 Joseph Holzer 1837 Zbirka 277 primerkov  kranjskih hroščev. IB, 15. julij 1837, št. 28 Iz Celovca. Zbirka bo dopolnila obstoječe  entomološke zbirke, od teh jih nima še 33 vrst. Neznani darovalec 1837 Čebelar,  Merops apiaster. IB, 22. julij 1837, št. 29 Najden ob Savi pri Ljubljani,  za Kranjsko redka vrsta. L. v. Hueber 1837 Peščenec,  Calidris arenaria (=Calidris alba). IB, 22. julij 1837, št. 29 Pridobljen z izmenjav.o Schmiedel 1837 Fosilne školjke iz doline Lepene.  IB, 22. julij 1837, št. 29 Z Javornika (pri Jesenicah). Joseph Freiherrn von Erberg (Jožef Kalasanc Erberg) 1838 Belorepec,  Falco albicilla (=Haliaeetus albicilla). IB, 11. avgust 1838, št. 32 Dr. Joseph Orel (dr. Jožef Orel)  1838 Hrošč,  Odontaeus armiger. IB, 11. avgust 1838, št. 32 Nova vrsta za kranjsko favno. Adamitsch 1838 Kozača,  Strix macroura (=Strix uralensis macroura). IB, 19. maj 1838, št. 20 Iz Kolovca pri Domžalah  (»Waldung Konta bei  Gerlachstein«). Ignaz Schlegel 1838 Mali ponirek,  Trachybaptus ruficollis. IB, 19. maj 1838, št. 20 Iz okolice Vipave. Jacob Gernüz 1838 Močvirska sklednica,  Emys europaea (=Emys orbicularis), živ primerek. IB, 1. september 1838, št. 35 Primerek iz vasi Prilozje(»Prilosje«),  Bela   Krajina. Redek na Kranjskem,  prvič ujeli živi primerek.  Ludwig Parais 1838 Zbirka 690 primerkov posušenih  rastlin iz Senegala, Egipta, Palestine,  Mauricija, Trinidada in Krete. IB, 26. maj 1838, št. 21 Primerki prišli v muzej preko  posredovanja grofa Hohenwarta. Dobnik 1838/39 Kačar,  Circaetus gallicus (origl.  »Cicaetos brachydactylus«).  IB, 22. avgust 1839, št. 34 Z Brega pri Ljubljani.  Dr. Joseph Orel  (dr. Jožef Orel) 1838/39 Vrtni strnad, Emberiza hortulana IB, 9. maj 1839, št. 19 Iz Ljubljane.  v. Laurin (Anton Ritter von Laurin) 1841 Zbirka ptic iz Egipta  (Afrike), 18 primerkov (vsi  taksonomsko  opredeljeni). IB, 1. april 1841, št. 13 Primerki so v muzej verjetno prišli v letu 1840 Sen(y)kota 1841 Zbirka domačih in tujih  lesov, 150 primerkov. IB, 1. april 1841, št. 13 Primerki veliki »5 col  visoki in 3 cole široki«. V muzej so prišli po  posredovanju Joseph Camillo  Freiherr v(on) Schmidburga. Likavess 1841 Ena človeška ribica.  IB, 27. marec 1841, št. 21 32 Nicodemus Freiherr v. Rastern, baron in znan ljubljanski politik.   38 SCOPOLIA No 100 – 2021 Darovalec 24 Leto podaritve Primerek ali zbirka 25 Vir 26 Opombe 27 Bauer 1841 Sladkovodni črv,  Gordius aquaticus. IB, 27. marec 1841, št. 21 Ignaz Ursini Graf v. Blagay 1841 Polojnik, Himantopus himantopus. IB, 27. marec 1841, št. 21 Primerek iz Ljubljanskega barja (»Laibacher Moraste«). Graf von Hochenwart  (Jožef Hanibal Hohenwart) 1841 Kormoran, Carbo carmoranus (=Phalacrocorax carbo). IB, 27. marec 1841, št. 21 Po kranjsko; »Pomorski Uran«. Novi primerek (vrsta) v muzeju. Neznani darovalec 1842 Veliki galeb, Carus marinus (=Larus marinus). IB, 9. junij 1842, št. 23 Primerek iz Bohinjskega jezera Verjetno v muzej prišel primerek  v letu 1841, prvič na Kranjskem. Johann Machkot 1842 Majhna želva. IB, 9. junij 1842, št. 23 Dolga »dve coli«. Carl Galle 1842 Inkrustriran primerek velikega  vrtnega polža,  Helix pomatia. IB, 9. junij 1842, št. 23 Verjetno subfosilni ostanek.  Graf Franz Gales Ursini von Blagay 1842 Večja zbirka fosilov iz  rudnikov pri Salzburgu. IB, 9. junij 1842, št. 23 Joseph Martintschitsch (Jožef Martinčič) 1842 Fosilne kosti živali iz  rudnika na Ratitovcu. IB, 9. junij 1842, št. 23 Hofmann (Alois  Hoffmann?) 1842 Dve fosilni ribi iz okolice  Verone (»Monte Bolca«), fosilni morski ježek in polž, primerek okamnelega lesa. IB, 9. junij 1842, št. 23 Joseph Jerschinoviz 1842 Fosilni ribi, fosilne  rastline–odtisi, različne rude. IB, 5. januar 1843, št. 1 Verjetno  vsi primerki  iz rudnikov  pri Radoboju in Samoboru. Vertouz (Matija  Vertovec) 1842 Različne fosilne ostanke z Nanosa, večja rudistna školjka (»hipuriten«). IB, 5. januar 1843, št. 1 Baron Erberg (Jožef Kalasanc Erberg) 1843 Planinski orel, Aquila chrysaetos (»Steinadler«). IB, 5. januar 1843, št. 1 Baron v. Erberg (Jožef Kalasanc Erberg) 1843 Sokol selec,  Falco peregrinus. IB, 29. junij 1843, št. 26 Franz Hladnik (Franc Hladnik) 1843 Herbarij (»Herbario«) z 672  vrstami (in več primerki). IB, 29. junij 1843, št. 26 Graf v(on). Hochenwart  (Jožef Hanibal Hohenwart) 1843 Mehkužec,  Cypraea aurora (=Lyncina aurantium), velik fosilni zob slona, kameno jedro fosilnega polža. IB, 29. junij 1843, št. 26 Franz Grafen v. Hochenwart  (Jožef Hanibal Hohenwart) 1844 Zbirka različnih fosilov, fosilni zob, nenavaden kapnik.  IB, 11. januar 1844, št. 2 Johann Thomann (Janez Toman) 1845 Fosilne kosti konja/živali. IB, 29. maj 1845, št. 22 Po Kranjsko »shazenkove kosti« Iz rudnika  nad  Češnjico  pri  Kropi  Josephine Waschnitius 1845 Fosilna ostriga in ostali fosili iz okolice Zaloga pri  Moravčah  (»Wartenberg«). IB, 22. maj 1845, št. 21 Fosili s hriba »Sabava« Johann Fercher 1845 Izjemen primerek kristalov  cinabarita iz Idrije. IB, 17. julij 1845, št. 29 Franz Albert Hradeczky  1845 Fosilne školjke iz okolice  Podpeči (»Gallenberg«). IB, 17. julij 1845, št. 29 Matias Vertouz (Matija  Vertovec) 1845 Različni fosili z Nanosa. IB, 17. julij 1845, št. 29 Andreas  Fleischman (Andrej  Fleischmann) 1845 Po dva primerka rastlin  Fleischmania gauroides in Fleischmania tetraptera. IB, 11. april 1846, št. 29 39 Matija Križnar Zgodovina in razvoj muzejskega naravoslovja do osamosvojitve Prirodoslovnega muzeja leta 1944 /  History and development of the natural science in the Museum of Natural History until its independency in 1944 Darovalec 24 Leto podaritve Primerek ali zbirka 25 Vir 26 Opombe 27 Joseph Redange Edlen  von Titelberg 1845 Majhna, črna, zlato pikasta  človeška ribica.  IB, 5. maj 1846, št. 36 Primerek iz Laz pri  Planini (»bei Lase«) Franz Grafen v. Hochenwart  (Jožef Hanibal Hohenwart) 1845 88 primerkov živosrebrove  rude iz Idrije, 317 kamnin in rud iz kranjskih in deloma tujih najdišč. IB, 7. marec 1846, št. 19 Anton Bandel 1845 Fosilna riba s »koničasto«  glavo, dolga »8 col«, iz  Volčjega Grada pri Komnu. IB, 19. maj 1846, št. 40 Kasneje določena kot  Saurorhamphus freyeri N. Drobnitsch 1845 Fosilne kosti morskega sesalca  (»Wallfisches,  Delphins«). IB, 19. maj 1846, št. 40 Iz okolice Celja Friedrich Creizberger  Ritter von Kreizberg 1846 Veliki kakadu, Cacatua luccensis (»Psittacus luccensis«). IB, 8. maj 1847, št. 37 Anton Ritter von Laurin 1846 Krokodil iz Nila, Crocodilus niloticus IB, 17. julij 1847, št. 57 Donat Supanzhizh  (Donat Zupančič) 1846 Primerki kamnin in rudistna školjka, vse iz Istre. IB, 10. julij 1847, št. 55 Heinrich Koch 1846 Nekaj recentnih polžev s Filipinov  in iz Jadranskega morja. IB, 10. julij 1847, št. 55 Dominik Bilineck (Dominik Bilimek) 1846 Zaboj kosti jamskih medvedov iz Križne jame (»Grotte Podlass«). IB, 3. julij 1847, št. 53 Joseph Steinmetz 1846 Fosilne lupine iz Tunjic (»Tuinize«). IB, 3. julij 1847, št. 53 Johann Friedrich Wagner (Wagner Joseph Friedrich,  ljubljanski  lekarnar?) 1847 Pol amonita, opaliziran apnenec s školjkami, pet fosilnih školjk  Isocardia cor, pet primerkov wulfenita iz  Pliberka (»Gelbbleierz).  IB, 1. december 1849, št. 96 I. Aichholzer 1847 Zbirka fosilov iz predora pri  Košakih (»Leiterberger Tunnels«).  IB, 1. december 1849, št. 96 Mathias Vertouz (Matija  Vertovec) 1847 Pet  primerkov  alveolinskega  apnenca, fosilni morski ježek. IB, 29. december 1849, št. 104 Fosili so iz Vipavske doline Philipp Schütz 1847 Primerek Lopatičaste zlatice  Ranunculus ficaria (=Ficaria verna). IB, 29. december 1849, št. 104 Joseph Teuschinger 1847 Različni primerki fosilov iz  okolice Kamnika in Tunjic. IB, 29. december 1849, št. 104 P. Meinrad  Ritter  von  Gallenstein  (Meinrad Thaurer  von Gallestein)  1848 Zbirka fosilov in sladkovodnih mehkužcev z avstrijske Koroške. LZ, 15. junij 1848, št. 135 Joh. Klapschitz 1848 Fosilni polž iz Poljšice (»Fusus– schnecke von Polžica). LZ, 15. junij 1848, št. 135 Anton Gullig 1848 Beloglavi jastreb, Vultur fulvus (=Gyps fulvus). LZ, 15. junij 1848, št. 135 Primerek iz Metnaja pri  Stični (»Metnai, eine  Stunde  von  Sittich«) Alphons Heller 1848 Mali klinkač,  Clanga pomerina. LZ, 15. junij 1848, št. 135 Anton Bandel 1848 Manjša fosilna riba, kos rudistne školjke, fosilni polž. LZ, 10. maj 1850, št. 106 Joseph Wolf 1848 Fosilne korale iz okolice  Gornjega Gradu.  LZ, 10. maj 1850, št. 106 Simon (Unagerth) Drechler 1848 Puščavski tekalec,  Cursorius cursor. LZ, 10. maj 1850, št. 106 Na polju pri Šentvidu  pri Ljubljani.  40 SCOPOLIA No 100 – 2021 Darovalec 24 Leto podaritve Primerek ali zbirka 25 Vir 26 Opombe 27 Anton Ritter von Laurin (Anton Ritter von Laurin) 1848 Velika zbirka lupin morskih  mehkužcev  (122 vrst),  rakov  (11 vrst),  morskih ježkov (10 vrst), morskih  zvezd (10 vrst) in koral (15 vrst). LZ, 10. maj 1850, št. 106 Joseph Steinmetz 1848 Belka, Logopus muta. LZ, 10. maj 1850, št. 106 Primerek je v poletnem perju Ritter von Hauer & Moritz Hörnes  (Franz Ritter von Hauer)  (Moritz Hoernes)  1849 Zbirka fosilov iz Anglije, Francije in dunajskega bazena  (284 različnih vrst fosilov). LZ, 4. maj 1852, št. 101 LZ, 7. maj 1852, št. 104 Natisnjen seznam posameznih  vrst, s številom primerkov. Zbirka je darilo muzeja iz Dunaja Valentin Plemel 1849 Različni primerki rastlin za  dopolnitev  herbarijev. LZ, 4. maj 1852, št. 101 J Dobroutz 1849 Fosilna školjka iz Podpeči. LZ, 11. maj 1852, št. 107 Hauptmann v. Watzel  1849 Fosilne školjke, Isocardia cor in druge iz Tunjic. LZ, 11. maj 1852, št. 107 Clemens Janscha  (Klemen Janša) 1849 Fosilne morske lilije, fosilne školjke iz Javornika, več rastlin iz novih najdišč. LZ, 11. maj 1852, št. 107 Iz Javorniškega Rovta Carl Deschmann (Dragotin (Karel) Dežman) 1849 Kranjska sita, Heteocharis carniolica (=Eleocharis carniolica) iz  Koseškega gozda (Zgornja Šiška). LZ, 11. maj 1852, št. 107 Simon Rabič (Simon Robič) 1850 Kameno strelo (kremen) iz  okolice Blegoša (»Blegaschberge  in Innerkrain«). LZ, 21. februar 1853, št. 41 Joseph Bukovic 1850 Majhna kamena strela (kremen) iz »Verhek« in Pavle  vasi pri Mokronogu. LZ, 21. februar 1853, št. 41 Jakob Preschern (Jakob Prešeren) 1850 Fosilna školjka, Cardium costatum? LZ, 21. februar 1853, št. 41 Eduard Urbas 1850 Fosilne korale, fosilni polž in drugi fosili.  LZ, 21. februar 1853, št. 41 Primus Remiz 1850 Fosilni rak iz Velike Doline na Dolenjskem.  LZ, 21. februar 1853, št. 41 Julius Strobel 1850 Cinober iz Sitarjevca pri Litiji. LZ, 21. februar 1853, št. 41 S  seznama darovalcev  je  razvidno,  da so  v  prvih desetletjih  delovali  mnogi  premožni  donatorji,  že uveljavljeni  ali ljubiteljski  naravoslovci  oziroma  zgolj  naključni  najditelji.  Med  njimi bomo izpostavili najbolj zanimive osebnosti.  Matija  Vertovec  (1784–1851)  tudi  Vrtovec  ali Vertovc,  je bil po  rodu  iz Vipavske doline  (Gosar & Petkovšek, 1982: 20; Kralj 1984). Kot  široko  razgledan  in izobražen  duhovnik,  je bil uspešen promotor  naravoslovja  v  prvi polovici  19.  stoletja  (Kodre 2002).  Svoje delo  duhovnika  je 38 let  opravljal  v Podnanosu  (nekoč Šentvid  pri Vipavi). Znan  je bil predvsem  po poznavanju  vinarstva  in z njim povezanega  naravoslovja,  saj je muzeju podaril  zbirko  trt  iz  Vipavske doline  (Hoh en wa rt 1836). Očitno  se je Vertovec  pogosto  ukvarjal  tudi  z zbiranjem  fosilov,  saj je iz okolice  Podnanosa  in Nanosa  pogosto  v muzej daroval  različno  paleontološko  gradivo.  Po obronkih  Vipavske doline  je zbiral  eocenske  fosile.  Vertovec  je spoznal  entomologa  Ferdinanda Schmidta na zoološki ekskurziji po Vipavski dolini ( Bufon 1963: 61).  Dominik Bilimek  (1813–1884) je bil  entomolog  in botanik  iz okolice  Dunaja  (Riedl–Dorn & Seidl 2001: 42), ki je raziskoval  tudi  po Kranjski.  Obiskal  je Postojnsko  jamo in nekatere  druge  kranjske  jame.  Po njem se imenuje jamski brzec  Typhlotrechus bilimeki (Müller 1857: 71).  41 Matija Križnar Zgodovina in razvoj muzejskega naravoslovja do osamosvojitve Prirodoslovnega muzeja leta 1944 /  History and development of the natural science in the Museum of Natural History until its independency in 1944 Slika 7: Seznam mineralov in fosilov podarjenih med leti 1842 in 1844. ( Arhiv NMS, leto 1844, št. 80) Figure 7: List of minerals and fossils donated between 1842 and 1844. ( Archive NMS, year 1844, no. 80) 42 SCOPOLIA No 100 – 2021 Bilimek je deželnemu  muzeju podaril večje število  kosti jamskega medveda iz Križne jame,  ki  jo  je obiskal  verjetno  skupaj  z  botanikom  in naravoslovcem  Aleksandrom  Škoficem  (1822–1892)  (Bufon 1974: 125–126; Gosar & Petkovšek 1982: 24; Praprotnik 2015: 245). Tudi Škofic  je  muzeju podaril nekaj kostnih ostankov jamskega medveda ( Bav dek s sod. 2009: 19).  Joseph Holzer  (1801–1848) je bil rojen  na Dunaju.  Poklicno  je delal  kot  carinski  inšpektor,  po duši pa je bil naravoslovec,  ki je zbiral  hrošče,  metulje  in mehkužce.  Leta  1833 in 1834 je  služboval  v  Ljubljani,  sicer pa vrsto  let  v  Celovcu  (tam je prijateljeval  s  celovškim naravo ­ slovcem Meinradom  Thaurer  von Gallesteinom),  Mariboru  in drugod  (Puff 1848). Verjetno  je bil med svojimi  službenimi  domovanji  aktiven  tudi  v naravoslovju,  čeprav  to  mnogokrat  ni  zabeleženo.   Karl  Jožef  Prenner  (1780–1841), po rodu  iz Škofje  Loke, je bil v tridesetih  letih  19. stoletja  eden  večjih darovalcev  v Deželni  muzej za  Kranjsko  (Golob 2003). Poleg  novcev,  knjig  in ar ­ heološko–zgodovinskih  predmetov  je daroval  tudi  slike  ter  naravoslovne  vzorce.  Med njimi so  bili fosilni  ostanki  sesalcev  in rud  iz rudnikov  železa  v okolici  Železnikov  (Križnar 2013c: 9; Golob 2003) ter  vzorci  kamnin. Prenner  je daroval  tudi  sliko  dveh  ptičev čebelarjev  iz leta  1710, ki jo danes hrani Prirodoslovni muzej Slovenije ( Gosar Hirci & Meke 2017).  Anton  Ritter  von  Lavrin  (Laurin)  (1789–1869) je bil  diplomat  in egiptolog  (zbiralec  egipčan ­ skih  starin),  rojen  v Vipavi. Od leta  1834 do  1849 je bil  generalni  konzul  v Aleksandriji  v Egiptu  (Satzinger 1991; Kajfež & Pflaum  2014; Kajfež s sod. 2014). Iz Egipta  je muzeju poleg  ar ­ heoloških  ostalin  (mumije),  daroval  večje število  naravoslovnih  predmetov,  od krokodila  do  ptic  in različnih  morskih  živali.  Celoten  popis darov  Antona  Lavrina  je podala  Bras Kernel (2014: 11–13).  Franz  Ritter  von  Hauer  in Moritz  Hoernes  (1815–1868) sta  bila  Avstro–Ogrska  geologa  in pa­ leontologa.  Franz  Hauer  (njegov  oče je bil  že omenjeni Joseph von  Hauer)  je raziskoval  triasne  glavonožce  Alp  ter  geološko  kartiral  po Balkanu.  Hoernes  je proučeval  terciarne  mehkužce  iz  najdišč  v okolici  Dunaja,  od  leta  1856 pa je bil  vodja  mineraloškega  kabineta  dunajskega  nara ­ voslovnega  muzeja (nemško k.k. Mineralogische  Hof–Cabinet;  obstajal  od leta  1851 do 1876)  (Riedl–Dorn & Seidl 2001: 40).  Klemen Janša  (1825–1854) se je v svojem  kratkem  življenju  ukvarja  predvsem z botaniko  (Praprotnik 1992: 6, 2015: 253). Rastline  je zbiral  zlasti  na  Gorenjskem  in v okolici  Ljubljane.  Med primerki,  podarjenimi  v letu  1849, so tudi  fosili,  vključno  z morskimi lilijami  (Križnar 2017b: 5). Iz ohranjenih  arhivskih  dokumentov  lahko  razberemo,  da je bil njegov  herbarij  že  nekaj  mesecev  po smrti (umrl  je 22. aprila  1854) ponujen  deželnemu  muzeju. V rokopisnih  dokumentih  je o Klemnu Janši in njegovem zbiranju  rastlin  kratka  poročila  pripravil  Karel  Dežman, muzej pa je leta 1854 tudi odkupil Janšev herbarij ( Arhiv 1854/ 28, 31).  2.2.3. Neutrudni Ferdinand Schmidt, muzej in njegov hrošč Če želimo  posebej izpostaviti  najbolj  aktivne  zunanje  sodelavce  in  darovalce  novo  nastalega  in  razvijajočega  se deželnega  muzeja,  ne  moremo mimo  Ferdinanda  (Jožefa)  Schmidta  (1791–1878)  (Staut Tu r k 1974: 23–27; Gosar & Petkovšek 1982: 20 –21; Staut Tu r k 1983: 27–28; Novak 1988: 160; Aljančič 1991; Sket 2008: 7). Schmidt  je bil dejaven  že od ustanovitve  muzeja,  veliko  bolj  pa se je vključil  v delo  po muzejski postavitvi  leta  1836 in ob ustanovitvi  muzej­ skega društva  1839, kjer  je bil tudi  vodja  entomološke  dejavnosti  (Kiauta 1962: 55; Bufon 1963: 60–64). Kot  izjemen poznavalec  žuželk  in kopenskih  polžev  je postal  tudi  vodilni  stro ­ kovnjak  za  ti  skupini v sredini  19. stoletja  ter  pionir  raziskav  jamskih živali  (Kiauta 1962, 55).  Zagotovo  najbolj  znano  Schmidtovo  odkritje  je prvi jamski hrošč  drobnovratnik  Leptodirus hochenwartii,  ki  ga je  poimenoval po  prijatelju  grofu  Hohenwartu  (Gosar & Petkovšek 43 Matija Križnar Zgodovina in razvoj muzejskega naravoslovja do osamosvojitve Prirodoslovnega muzeja leta 1944 /  History and development of the natural science in the Museum of Natural History until its independency in 1944 Slika 8: Ovojnica pisma Ferdinanda Schmidta naslovljenega Henriku Freyerju, s pečatom s podobo hrošča.   (Arhiv NMS, leto 1850, št. 40) Figure 8: Envelope of a letter sent from Ferdinand Schmidt to Henrik Freyer, with the wax seal having the   image of a beetle. ( Archive NMS, year 1850, no. 40) 1982: 21; Aljančič 1991: 61; Polak 2005; Sket 2008: 7). Schmidt  je drobnovratnika  opisal  v  Ilirskem  listu  (Schmidt 1832) na osnovi enega primerka,  za  najdbo  nadaljnjih  primerkov  pa so  nato  potrebovali  še trinajst  let,  ko so 1847 nove primerke  odkrili  v Postojnski  jami (Müller 1857; Polak 2005: 74). Schmidt  je za raziskovanje  in zbiranje  žuželk,  mehkužcev  in jamskih  živali  navdušil  vrsto  naravoslovcev,  ki sodijo  v t.  i. Schmidtov  krog.  To so bili Kranjski  nara ­ voslovci  Simon Robič, Henrik  Hauffen,  Matija  Vertovec  ter  muzejska kustosa  Henrik  Freyer  in Dragotin  (Karel)  Dežman. V tujini  je navezal  stike z mnogimi  drugimi, kot  so Dominik  Bilimek (1813–1884), Friederik  Kokeil  (1802–1865), Franz  Ziegler  (1761–1842), Jakob Sturm  (1771–1848) in drugi ( Kiauta 1962: 56; Bufon 1963: 61; Staut Tu r k 1974: 26). Schmidt  je Deželnemu  muzeju za  Kranjsko  podaril  veliko  število  primerkov  in nekaj  zbirk.  Svoje primerke  je daroval  tudi  nekdanji  ljubljanski  realki  na Vegovi,ki  ji je podaril  entomolo ­ ško  zbirko  v 160 škatlah,  zbirko  600 vodnih  in kopenskih  mehkužcev  (Jahresbericht 1875: 32; Zorko s sod. 2015) in zbirko  100 primerkov  mineralov  razporejenih  po Moshovi  trdotni  lestvici  (Jahresbericht 1875: 33). Podobno  zbirko  kranjskih  mehkužcev  je leta  1862 podaril  tudi  dunaj ­ skemu naravoslovnemu  muzeju  (Eschner 2019: 570). Kot  je razvidno  iz podarjenih  primerkov,  44 SCOPOLIA No 100 – 2021 ni zbiral  zgolj  mehkužcev  in žuželk,  ampak tudi  fosile  in druge  geološke  primerke ter  vre ­ tenčarje.  Iz arhiva  smo  pridobili  tudi  vrsto  pisem  in ostalih  dokumentov,  ki se navezujejo  na  muzejsko delovanje  in sodelovanje  Ferdinanda  Schmidta  ter  dokazujejo  aktivno  in zanimivo  delo  tega  vsestranskega  naravoslovca.  Nesporno  drži  dejstvo,  da  je bil  Schmidt  najpomembnej­ ša osebnost entomološkega raziskovanja na Kranjskem v 19. stoletju ( Brelih s sod. 2006: 88).  Tabela 2: Kronološki pregled primerkov, ki jih je muzeju podaril Ferdinand (Jožef) Schmidt v letih od 1833 do 1849. Leto Primerek ali zbirka Vir 33 Opombe 34 1833 Zbirka Kranjskih kopenskih polžev( Helix schmidii, Helix ziegleri,…), majhen rak, nedoločen polž iz Salzburga.  IB, 30. november 1833, št. 48  Iz Kamniških Alp in  okolice Bohinja.  1836 Primerek granita in bazalta, trije primerki  Helix nemoralis, 4 primerki  Helix kokeilii. IB, 18. junij 1836, št. 25 1838 Zbirka različnih žuželk (31 primerkov), Carabus carniolicus (=Carabus caelatus), Steropus schmidtii, Carabus croaticus. IB, 9. junij 1838, št. 23  1838/39  Sedem primerkov polžev iz Severne Afrike.  IB, 9. maj 1839, št. 19  1841 Polž  Planorbis pellucidus iz Cerkniškega jezera, polža  Cylindrella subula in Cylindrella elegans iz Kube, primerka nočnih metuljev,  Smerinthus quercus (=Marumba quercus) in Saturnia caecigena (=Perisomena caecigena).  IB, 1. april 1841, št. 13 Primerek polžev s Kube je  priskrbel dr. Leopold Pfeiffer.  Nočna metulja sta iz  okolice Vipave.  1842  Morski piškur,  Petromyzon marinus, slepec,  Lacerta fragilis (=Anguis fragilis),  več različnih polžev.  IB, 5. januar 1843, št. 1 Piškur iz Trsta.  1845 6 primerkov  Helix candidula, 10 primerkov  Paludina fontinalis. IB, 15. maj 1845, št. 20  1845 Primerek hrošča  Anophthalmus schmidtii iz Predjamske jame (»Luegger Grotte«). IB, 7. marec 1846, št. 19 1847 Fosilni polž iz Glince pri Ljubljani.  IB, 29. december 1849, št. 104 1848 Celotna zbirka kranjskih kopenskih in sladkovodnih  mehkužcev (sistematsko urejeno). LZ, 10. maj 1850, št. 106 Pripisan tudi seznam  vseh vrst (198 vrst). 1849  Različne fosilne školjke iz Tunjic,  polža  Helix planospira, pajek,  Drassus quinduegultatus iz Vipave.  LZ, 11. maj 1852, št. 107 33 Okrajšave za časopise – Laibacher Zeitung: LZ; Illyrisches Blatt: IB; Carniola: CA. Poleg navajamo datum izida   in številko.   34 Pri opombah dodajamo najdišča primerkov ali druge pomembnejše podatke iz vira.   45 Matija Križnar Zgodovina in razvoj muzejskega naravoslovja do osamosvojitve Prirodoslovnega muzeja leta 1944 /  History and development of the natural science in the Museum of Natural History until its independency in 1944 2.2.4. Muzejsko društvo, »sopotnik« muzeja in naravoslovja Deželni  muzej za Kranjsko  že od ustanovitve  ni imel javnopravnega  statusa  in po odloku  stanov  ni smel prejemati  podpore  s strani  dežele  (Mal 1931: 8; Bufon 1971: 178). Rešitev  so  iskali  vse do sredine  leta  1839, ko je 25. junija  1839 cesar  dovolil  ustanovitev  društva  (Mal 1939: 6; Petru 1971: 23) 35 . Ustanovna  skupščina  Društva  kranjskega  deželnega  muzeja  (nemško  Verein  des krainischen  Landes–Museums),  je bila  18. decembra  1839, za  njenega  prvega  pred ­ sednika  pa je bil izvoljen  grof  Rihard  Ursini  Blagay  (1786–1858) (Mal 1939: 6; Petru 1971).  Z ustanovitvijo  društva  so rešili  tudi  že omenjene težave  z muzejem, so se pa že kmalu  začele  razprave  o dostopnosti  in uporabi  muzejskega  gradiva  prek  društva  (Petru 1971: 24). Društvo  je za  svoj delovni  program  izbralo  naravoslovno  usmerjen  program,  ki ga  je že leta  1823 izdelal   Schmidburg ( Hudales 2003: 66). Muzej  so upravljali  in vodili  kuratorji,  ki so jih določili  deželni  stanovi  in so imeli neposre ­ den nadzor  nad  vsem  muzejskim delom  (Mal 1939: 6). Na začetku  so bili muzejski kuratorji  grof  Hohenwart,  grof  Volbenk  Lichtenberg,  baron  Leopold  Lichtenberg,  Urban  Jerin  in Anton  Codelli,  ki je kuratorij  vodil  do leta  1861 (Mal 1939: 13–14). Tega leta  je muzej prišel  pod  upravo  kranjskega  deželnega  odbora  in postal  deželni  zavod  (Mal 1931: 11).  Kasneje se  je  društvo  preimenovalo  v Muzejsko  društvo  za Kranjsko  (nemško Museal–Verein  für  Krain).  Ob tem je tako  v muzeju kot  v društvu  prišlo  tudi  do usmerjenosti  v naravoslovje  (Hudales 2003: 66). Tesna  povezanost  muzejskega  društva  in muzeja  se je ohranila  do  sredine  20. stoletja,  ko so začela nastajati bolj specialna društva, tudi naravoslovno.  2.2.5. Naravoslovna predavanja v muzeju leta 1849 V štiridesetih  letih  19. stoletja  je bilo  naravoslovje  na  Kranjskem  osredotočeno  na  Ljubljano  (Bufon 1971a: 179). Leta 1846 je grof Blagay nagovoril v enem izmed pisem Henrika Freyerja  nagovoril  k organiziranju  javnih  naravoslovnih  predavanj,  ki naj  bi koristila  muzeju in liceju  (z  njegovimi izobraževalnimi ustanovami) ter predlagani univerzi ( Bufon 1971a: 179).  Leta  1849 so idejo  o javnih  predavanjih  začeli  uresničevati.  Po zgledu  podobnih  naravoslov ­ nih predavanj  v Gradcu,  Celovcu  in Linzu  je na uvodnem predavanju  10. junija  1849 govoril  Adolph  von Morlot  (1820–1867) 36 , celotne  pogovore  pa je običajno  vodil  Freyer.  Naravoslov ­ na predavanja,  ki so jih poimenovali  kar  »natoroslovski  pogovori«,  so se odvijala  vsak teden  (Mal 1939: 11). Na prvem predavanjem  17. junija  1849 sta  nekaj  zanimivih tem predstavila  Peter  Petruzzi  (1799–1875) 37  in Freyer.  Oba sta  nato  redno  sodelovala  na vseh predavanjih  do  zadnjega,  ki je bilo  23. novembra  1849. V arhivskih  dokumentih  so se ohranili  rokopisni  zapiski  o nekaterih  predavanjih  (v slovenščini)  in celo  vabilo  (Arhiv 1849/ 44). Večji del  jih je napisal  sam Henrik  Freyer,  nekatera  poročila  pa je celo  opremil  s skicami. Presenetljivo  je dejstvo,  da  so pomembnejši zapiski predavanj v slovenskem jeziku. Sodelujoči  predavatelji  so bili poleg  omenjenih Freyerja  in Petruzzija  še drugi  aktivni  na ­ ravoslovci.  Peter Petruzzi  je  predaval  o  različnih  naravoslovnih,  klimatskih  in  geograf ­ skih tematikah  (Bufon 1971a: 179).  Zagotovo  je bil najbolj  aktiven  Ferdinand  Schmidt,  ki  je največ poročal  o novih najdbah  polžev,  hroščev  in podobno.  Med drugimi  sta  Schmidt  in  Freyer  na enem izmed predavanj  (dne 27. julija  1849) predstavila  metode  zbiranja  naravoslov ­ 35 Zgodovino Muzejskega društva za Kranjsko najbolje povzema in opisuje Josip  Mal (1939) v prispevku, ki je   nastal ob njegovi stoti obletnici.   36 Morlot je bil geolog, arheolog in prazgodovinar, ki je dobro poznal tudi Kranjsko.   37 Petruzzi je bil jezikoslovec in zgodovinar ter učitelj v liceju. Muzeju je podaril nekaj predmetov.   46 SCOPOLIA No 100 – 2021 Slika 9: Zapisnik Henrika Freyerja o naravoslovnih predavanjih leta 1849. ( Arhiv NMS, leto 1849, št. 44) Figure 9: Minutes by Henrik Freyer on the science lectures taken in 1849. ( Archive NMS, year 1849, no. 44) 47 Matija Križnar Zgodovina in razvoj muzejskega naravoslovja do osamosvojitve Prirodoslovnega muzeja leta 1944 /  History and development of the natural science in the Museum of Natural History until its independency in 1944 nih  primerkov.  Entomolog  in predavatelj  je bil  tudi  Friderik  Kokeil  (1802–1865) 38 . O botaniki  je  govoril  mladi  Karel  Dežman,  sodelovali  pa so še nekateri  najditelji  naravoslovnih  predmetov,  ki  so jih  podarili  muzeju  (predvsem fosile,  minerale  in žuželke).  Na enem izmed predavanj  (dne  5.  oktobra  1849) je Freyer  govoril  o človeških  ribicah  in njihovih  najdiščih  in se v debato  zapletel  s Christianom  Augustom  Voigtom  (1808–1890) 39 , s katerim  sta  razpravljala  tudi  o krasoslovnih  temah ( Aljančič 1966a: 17; Kranjc 2002: 279) 40 .  Predavanja  niso bila  vedno  naravoslovna,  govorili  so tudi  o numizmatiki.  Na petnajsto  preda ­ vanje  »prijateljev  naravoslovja«,  ki je bilo  14. septembra  1849, so povabili  v svoje kroge  Janeza  Puharja  (1814–1864). Puhar  je predstavil  svoj izum fotografije  na  steklo  (»Hyalotypie«),  kar  sta   objavila  tudi  takratni  Ilirski  list  (z dne 2. oktobra  1849, št.  79) in Novice (28. novembra  1849,  št.  48) (First 2014, 52–54). Enako  je povzetke  vseh triindvajsetih  predavanj  povzel  omenjeni  časopis Ilirski  list,  toda  v nemškem jeziku.  V slovenskem  jeziku  so povzetke  predavanj  objavile  Novice (Novice kmetijskih,  rokodelskih  in narodskih  reči) (Staut Tu r k 1983: 25). Novice so  lepo povzele eno od predavanj o lovljenju kač in preparacijo v »žganju«:  »Pri  iskanju  je potreba  pri germovih,  porobkih  in skališih  (Geroll,  Stein  und  Schutthaufen)  se  varovati,  de človeka  kaka  kača  ne piči, ktere  se po enacih  krajih  rade  potikajo,  de si miš,  tičjih  gnjezd,  pa tudi  merčesov za  svoj živež  išejo. Kače so plašne,  rade  bežijo;  če se v tacih  krajih  ali  kotih  s palico  enmalo  potolče  ali  zašumí. Kače pičijo le  takrat,  kader  se branijo;  kakor  vsaka  druga  zver  se  tudi  one v nevarnosti  branijo  in svojiga življenja  varjejo.  Kdor  hoče pa kače,  kušarje,  martince  ali  ašerce  loviti,  ne sme  okoren,  ampak mora gibčin biti, de kaj ne skupi.  Kačje domovanja  so kertine,  luknje  v zemlji, pod skalami,  v zidovjih,  v germovjih,  močirjih,  mlakah,  prekopih,  in v strugah,  v sončnih,  kamnitnih  krajih  in visočinah,  po hribih,  gojzdih,  pa tudi  po skalnatih  planinah  noter  do  večniga  snega  dolazijo.  Če hoče  kdo  kače  in gade  loviti,   naj  stopi  v škornjah  na  kačji  život,  blizo  zativnika;  glava  se k tlam  pritisne  s palico  ali  klincam,  po tém se z dvema perstama  ali  pa bolj  varno  z močnimi  plošnjatimi  klešicami  (Pinzette),  ali  s  kakim dragim  precepam, za vrat  tesno  pri glavi  dobro  prime,  de se  nemore nazaj  zviti  in  vgrizniti.  Za rep jo popasti  in hitro  kviško vzdigniti,  zató  ni vsaki dosti  gibčin, po tém takim  ni tudi  varno  kač loviti.  Vjeta  kača  naj  se v poličnico,  putrih  ali  kako  drugo  terdno  posodo  z  vozkim vratam  z repam naprej  spusti  in urno  zamaši. Domá se dene  posoda  v kad,  se odmaši  in kader  kača  vùn pride,  se prime z lesenimi ali  plošnjatimi  ognjišnimi  klešami  za  zativnikam,  in se dene  v prostorno  globoko  posodo,  se zalije  s žganjenim  cvetam,  in se zakrije,  de ne uide,  kjer  pa kmali  cerkne.  Kader  je cerknjena  , se ji emalo  trebuh  z nožem prebode,  v život  slamice  ali  družin  tanjcih  cevk (Röhrchen)  porine,  de se žganje  tudi  po truplu  razlije.  Takó je tudi  pri  ribah  ravnati,  ako vjih hočeš v žganji  shraniti,  ali  jih v muzeum  poslati.  Če hočeš pa več rib  poslati,  moraš  vsako  posebej v platno  zaviti  in zraven  nje listik  položiti,  na  kterim  je zapisano  , iz ktere  vode  je, in kakó  jo tam imenujejo. Težji je cele  martince  ali  ašarce  vjeti,  zató  kér  sve  jim rep  grozno  rad  odlomi,  če se za  rep  popadejo.  Ce ni celih  martincov  takiga  pleména  dobiti,  naj  se šamlja  (Stummel)  in nje rep v žganje  dene; en konec  bronastiga  drata  v truplo  in v rep  porinjen,  ju skupej sklene,  de stav  kakor  cela  viditi.«  (Kmetijske in rokodelske novice, 14. 11. 1849, l. 7,  št. 46 ).  Zakaj  so se predavanja  konec  leta  1849 končala,  ni povsem jasno,  s tradicijo  pa je nekaj  let  kasneje   nadaljeval  Karel  Dežman. Dežman je naravoslovna  predavanja  ponovno  obudil  leta  1855  (Mal 38 Bil je tudi botanik in zbiralec konhilij.   39 Voigt je bil od leta 1847 do 1850 profesor anatomije na Ljubljanskem liceju.   40 Oba avtorja, Aljančič (1966) in Kranjc (2002), napačno navajata letnico 1848, čeprav so predavanja bila zgolj   v letu 1849.   48 SCOPOLIA No 100 – 2021 1939; Bufon 1971b: 180). Organizacijo  predavanj  je prevzelo  takratno  Muzejsko  društvo,  ki je tudi   poskrbelo za objave kratkih povzetkov v dnevnih časopisih »Novice « in »Laibacher Zeitung «.  2.3. Dežmanovo muzejsko obdobje (od 1852 do 1889) Z  odhodom Henrika  Freyerja  v  Trst  je  moral  muzejski kuratorij  mesto zapolniti  z novim  kustosom.  Čeprav  se v mnogih  virih  navaja,  da  je mesto  takoj  prevzel  Karel  (Dragotin)  Dežman,  pa  ni tako.  Redki  arhivski  in pisni viri  dokazujejo,  da  je bil  za  delovno  mesto  kustosa  objavljen  razpis   (Müllner 1898a: 84; Arhiv 1852/ 59) oziroma  tako  imenovana  tabela  veščin  (Competenztabelle).  V izboru  je bilo  navedenih  šest prijavljenih  (Müllner 1898a: 84). Več rokopisnih  informacij  o  kandidatih  vsebujejo arhivske  pole (Arhiv 1852/ 59), ki jih je 29. oktobra  1852 zapisal  tedanji   muzejski kurator Anton Codelli 41 . Iz izbora  je razvidno,  da sta  poleg  Dežmana kandidirala  tudi   botanika  Aleksander  Škofic  in Andrej  Fleischmann  (glej  tudi  Bufon 1974: 125–126; Gosar & Petkovšek 1982: 24; Praprotnik 2015: 189). Ostali trije kandidati niso bili širše znani.   2.3.1. Karel Dežman (1821–1889), veliki naravoslovec in polihistor Karel  Dežman 42  se je rodil  3. januarja  1821 v Idriji.  Po smrti  očeta  je še kot  otrok  odšel  iz  Idrije  v Ljubljano.  Šolanje  in študij  je opravljal  v Salzburgu  (1831–1834), Ljubljani  in nato  na  Dunaju,  kjer  je leta  1849 tudi  doktoriral  (Pirjevec 1925:131). Pred  prihodom  v muzej je nekaj  let  poučeval  na ljubljanski  gimnaziji (Voss 1889: 162–167; Globočnik 1889; Kos 1923: 52; Gosar & Petkovšek 1982; Staut Tu r k 1983; Praprotnik 2015, 261–264). Karl  Dežman je  postal  muzejski kustos  v drugi  polovici  leta  1852, natančneje  17. novembra  (Petru 1971: 24).  Iz arhivskih  dokumentov  ni mogoče razbrati  natančnega  datuma  zasedbe  mesta, našli  pa smo  dokument,  kjer so  kuratorji  (Lichtenberg,  Codelli,  Pregl,  Schmidt), Henrik Freyer  in  Karl  Dežman 26. novembra  1852 podpisali  uradni  protokol  (zapisnik)  o prevzemu  muzejskih obve­ znosti ( Arhiv 1852/ 69). Karel  Dežman je bil  polihistor  v poznavanju  Kranjske,  toda  v prvi  vrsti  in bistvu  naravoslo ­ vec v najširšem  pomenu (Kos 1923b: 52). Dežman se je vsaj v prvi polovici  svojega  muzejske­ ga  delovanja  v veliki  meri posvetil  naravoslovju  (Pirjevec 1925; Petru 1971:17), ki ga  je okoli   leta  1875 zamenjal  za arheologijo  (prazgodovino),  čeprav je tudi  kasneje preučeval  nekatere  (arheo)zoološke  teme. Sicer  se je Dežman z botaniko  ukvarjal  že pred  zaposlitvijo  v muzeju  (Gosar & Petkovšek 1982: 23; Praprotnik 2015: 264–265), tudi  ko  je bil  kustos.  Od zoologije  se je posvečal  ornitologiji  in preučevanju  človeških  ribic  (Južnič 2006; Aljančič 2019: 51), ki  jih je zbiral  in podaril  drugim  muzejem  (Carinthia 1885: 123; Arhiv 1885/ 25). Dežman se  je posvečal tudi meteorologiji in geološkim vedam, kjer lahko izpostavimo mineralogijo in pa ­ leontologijo  (Pirjevec 1925; Praprotnik 2015: 264). Med raziskovanjem  fosilov  je Dežman  preučeval  ostanke  jamskih medvedov, subfosilne  ostanke  s  kolišč  na Ljubljanskem  barju  ter  miocenske fosile.  Prav  krajša  poročila  o jamskih medvedih in kostnih  ostankih  iz koliščarskih  najdišč  sta  pogosto  pripravila  skupaj  s priznanim  dunajskim  naravoslovcem  Ferdinandom  von  Hochstetterjem  (Arhiv 1876/ 153, 1878/ 39). Skoraj  celotno  naravoslovno  bibliografijo  Karla  Dežmana je ob njegovi  stoletnici  rojstva  sestavil  Fran  Kos (Kos 1923b: 52–56). Naravoslovci   so v čast  Karlu  Dežmanu  opisali  in poimenovali  nekatere  vrste:  Sphaerella deschmanni (gliva),   Petasites deschmanni (rastlina),  Neobisium deschmanni (pajek), Joannites deschmanni (fosilni   41 Anton baron Codelli pl. Fahnenfeld.   42 Različni avtorji ga imenujejo Karl Deschman, Dragotin Dežman, Dragotin (Karel) Dežman, Karl Dežman, Carl   Deschmann in podobno. Mi tukaj uporabljamo slovensko (najbolj pogosto) ime Karel Dežman.   49 Matija Križnar Zgodovina in razvoj muzejskega naravoslovja do osamosvojitve Prirodoslovnega muzeja leta 1944 /  History and development of the natural science in the Museum of Natural History until its independency in 1944 Slika 10: Zadnja stran pisma botanika Muzia Tommasinija iz Trsta z dvema priloženima ilustracijama. ( Arhiv NMS, leto 1879, št. 44) Figure 10: The end page of a letter by a botanist Muzio Tommasini from Trieste, with two attached illustrations.   (Archive NMS, year 1879, no. 44) 50 SCOPOLIA No 100 – 2021 glavonožec),  Melongena deschmani 43  (fosilni  polž),  Palaeorhynchus deschmanni (fosilna  riba),   Ficus deschmanni (fosilna  rastlina)  (glej  tudi  Gorjanović–Kramberger 1885; Hoernes 1906; Ramovš 2000: 28).  Dežman je ob nastopu  kustosa  v  muzeju počasi začel  oživljati  tudi  muzejsko društvo  in  je želel  oživiti  muzejska predavanja.  Ta so od leta  1855 do 1859potekala  vsako prvo sredo  v  mesecu (Mal 1939: 12–13), povzetki  predavanj  pa so občasno  izhajali  v dnevnem časopisju.  Dežman  je ob podpori  društva  pričel  izdajati  tudi  muzejsko–društvena  poročila  »Jahresheft  des  Vereins des krainischen  Landes–Museum in kasneje Mittheilungen  des Museal–Vereins  für  Krain«  (Mal 1931: 14, 1939; Reisp 1971). Dežman  je bil  tudi  ustanovitelj  in voditelj  (1872–1888)  društva  Kranjski  šolski  penez (nemško Krainischer  Schulpfennig),  ki je oskrboval  šole  z učili  (Pirjevec 1925: 133).  Darovanje  kustosa  Dežmana v šolske  naravoslovne  kabinete  (nemško  Naturalienkabinet)  pojasnjujejo  tudi  nekateri  zapisi v  letnih  poročilih  šol  in gimnazij. Tako  je muzej leta  1879 Ljubljanski  realki  podaril  zbirko  kosti  jamskih medvedov iz Križne  jame  (Jahresberichte 1879: 50).  Za Dežmana  bi lahko  rekli,  da je bil človek  z mnogimi  imeni  in poklici.  Nekoliko  manj pa  je poudarjeno,  da  je bil  Dežman od  leta  1871 do  1874 tudi  ljubljanski  župan  (Matić 2017: 500).  Opravljal  je dolžnosti  muzejskega  kustosa  (1852–1889), župana  (1871–1874), mestnega  svetnika  (1861–1883) in poslanca  deželnega  zbora  (1861–1889) (Matić 2017: 499–500). Karel  Dežman  je umrl  11. marca  1889, le  nekaj  mesecev po odprtju  »njegovega«  muzeja. V muzeju je deloval  celih 37 let v slovenskem naravoslovju pa je pustil ogromen pečat.  2.3.2. Naravoslovci Dežmanovega obdobja Sodelovanje  Deželnega  muzeja za Kranjsko  oziroma  njegovih  kuratorjev  (predvsem grofa  Riharda  Ursinija  Blagaya  in Antona  Codellija)  in kustosov  z različnimi  naravoslovci  se je na ­ daljevalo  tudi  po odhodu  Henrika  Freyerja.  Med rednimi sodelavci  in dopisniki so še vedno  ostajali  entomolog  in malakolog  Ferdinand  Schmidt  (Arhiv 1856/ 48), botanik  Muziu  (Matiusu)  de  Tommasini (Arhiv 1874/ 11, 1879/ 44), geolog  in paleontolog  Franz  Ritter  von  Hauer  (Arhiv 1869/ 192, 1873/ 14, 1879/ 22) in nekateri  drugi,  ki smo jih  predstavili  že  v predhodnih  poglavjih.  Karl  Dežman je k sodelovanju  in za  pomoč v muzeju privabil  nekaj  svojih učencev  in naravo ­ slovnih  somišljenikov.  V drugi  polovici  19. stoletja  so na  Kranjskem  delovali  mnogi vsestranski  naravoslovci in raziskovalci ter zbiralci posameznih skupin živali in rastlin.  Fran  Erjavec  (1834–1887) je bil rojen  Ljubljančan  in se je že kot  gimnazijec  pod mentor ­ stvom Ferdinanda  Schmidta  navduševal  nad  naravoslovjem  (Gosar & Pektovšek 1982: 26; Novak 1988: 37). Prijateljeval  je tudi  s Karlom  Dežmanom (Gregorčič 1888: 38). Zbirko   mineralov  (verjetno  tudi  rud)  je Erjavec  uredil  leta  1857 (Petru 1971: 24). Zanimal  se  je  predvsem za polže  in žuželke,  ki jih je pridno  nabiral  po kranjskih  jamah (Hochstetter 1881; Levec 1889; Gosar & Pektovšek 1982: 26; Staut Tu r k 1983: 31; Novak 1988: 37; Sket 2008: 7) včasih  tudi  skupaj  z  bratom  Matijem  Erjavcem.  Nekoliko  manj znano  je, da  je Erjavec   želel  opisati  tudi  vse slovenske  ribe.  Mnogi  so mu pošiljali  primerke,  njihova  (domača)  imena  in druga  pojasnila  k ulovljenim  ribam (Gregorčič 1888). Kot  piše  Gregorčič (1888: 42):  »Glede polžev in rib je  bil Erjavec  zelo  natančno  preiskal  domovino našo.« Dežman in  Erjavec  sta  se očitno  preizkusila  tudi  v preparaciji  (taksidermiji)  večjih živali:  »Oba, Dežman  in Erjavec,  natlačevala  sta  ustreljenega  medveda. Dežman tedaj  še ni dobro  znal  tega  dela;  a  Fran  Erjavec  bil  je še le  dijak.  Mučila  sta  se dolgo  in z velikim trudom  natlačila  ter  naposled   43 Mlajši sinonim Melongena semseyiana (Mikuž 1999)  51 Matija Križnar Zgodovina in razvoj muzejskega naravoslovja do osamosvojitve Prirodoslovnega muzeja leta 1944 /  History and development of the natural science in the Museum of Natural History until its independency in 1944 Slika 11: Naslovnica rokopisnega osnutka monografije Henricha Hauffena o Kranjskih mehkužcih. Ilustraciji   sta priloženi rokopisu. ( Arhiv NMS, leto 1856, št. 47) Figure 11: Cover page manuscript of Henrich Hauffen's monograph on Carniolan molluscs. The two   illustrations were attached to the manuscript. ( Archive NMS, year 1856, no. 47) postavila  medveda. A žival  bila  je tako  nelična,  držala  se je tako  neukretno,  da sta  jo nekaj   časa gledala  molče in potem se začela  oba jokati  od  sramote  in jeze,  ker  je imela prežalostno   podobo«  (Gregorčič 1888: 38). Fran  Erjavec  je s takratnim  Deželnim  muzejem in njegovim   kustosom  Dežmanom vsaj v mladostniških  letih  redno  sodeloval.  Kasneje, ko je dokončal   študij,  je deloval  na Dunaju,  v Zagrebu  svojo službeno  pot  pa je končal  v Gorici  (Gosar & Pektovšek 1982: 26; Staut Tu r k 1983: 31).  S kustosom  Dežmanom je sodeloval  tudi  Nikolaj  Hoffmann  (1819–1901). Hoffmann,  ki je  bil po poklicu  nožar,  se je zanimal  predvsem za jamsko favno  (Staut Tu r k 1983: 30; Novak 1988: 63), ki je je nekaj  zbral  verjetno  tudi  za muzej, saj ga v arhivskih  dokumentih  omenjata  Karel  Dežman in Ferdinand  Schmidt  (Arhiv 1856/ 42, 1856/ 48). Redek in zgovoren  zapis o  Hoffmannu podaja  Gregorčič (1888: 42):  »… kako  sta  Erjavec  in ž  njim nožar  Hofman  dragocene  hrostke  (keberčke)  »lovila«.  Hofman  je imel posebno veselje  do živalij  in zatorej  hodil  često  (pogosto)  v muzej k Dežmanu,  kjer  se  je bil pozneje  bolj  seznanil  tudi  z Erjavcem.  Hofman je v poletnem  času lazil  po jamah, iskat  hrostov  in človeških  ribic  (proteus),  kar  je potlej  vse drago  prodajal  v tuje  dežele.  Spustita  se  na tak  pot  z dijakom Erjavcem  ter  nabereta  dobro  obilo  dragocenih  a drobnih  hrostkov,  ktere  deneta v spirit, ki sta ga v to namero imela v stekleničkah s seboj«.  Heinrich Hauffen (1836–1866) je bil prav tako »učenec« Ferdinanda Schmidta ( Staut Tu r k 1974: 31). Zelo  uspešno je raziskoval  kranjske  jame, kjer  je iskal  predvsem mehkužce,  ki jih  je  tudi  opisoval  in  izsledke  objavljal.  V  arhivu  smo  odkrili  njegov rokopis »Sistematične ­ 52 SCOPOLIA No 100 – 2021 ga pregleda  kopenskih,  jamskih in sladkovodnih  mehkužcev  Kranjske«  iz leta  1856 (Arhiv 1856/ 47), kateri  vsebuje tudi  nekaj  risb  in originalnih  člankov  Hauffna.  Vsi arhivski  dokumenti  dokazujejo,  da je  Hauffen  dobro  sodeloval  s  Karlom  Dežmanom  in muzeju podaril  zbirko  jamskih mehkužcev.  Od  ljubiteljskih  entomologov  iz  druge  polovice  19. stoletja  sta  z  muzejem sodelovala  tudi  Josef  Ullepitsch  (1827–1896) in Josip Stussiner  (1850–1917). Josef  Ullepitsch  je bil  rojen  v Ljubljani  in  je zbiral  jamske hrošče  (Staut Tu r k 1974: 33; Staut Tu r k 1983: 30 44 ; Klemun 1995b: 237). Iz  enega  izmed ohranjenih  dopisov v muzej smo razbrali,  da  je zbiral  in proučeval  tudi  kopenske  p o l ž e  (Arhiv 1860/ 32).  P o s v e č a l  s e  j e t u d i  z b i r a n j u  r a s t l i n  i n j e u s t v a r i l  h e r b a r i j  ( Lack & Wag n e r 1984). Josip Stussiner  je enako  kot  Ullepitsch  zbiral  jamsko favno,  sodeloval  je z Dežmanom in  tudi  Schmidtom  ter  kasneje  s Simonom Robičem (Staut Tu r k 1983: 30). Stussiner  je zbiral  tudi  različne  žuželke,  predvsem  po Balkanu  (Seliškar 1919; Reitter 1918). Iz  arhivskih  virov  smo o  Stussinerju  našli  le  dokumente  in zapise  o možnosti  odkupa  njegovih  zbirk  mehkužcev,  hroščev  in  nekaterih  drugih  skupin,  ki datirajo  nekaj  let  po njegovi  smrti  (Arhiv 1921/ 206, 207, 223, 504, PMS 003). Usoda teh zbirk nam ni znana.  Simon  Robič  (1824–1897)  je  bil vsestranski  naravoslovec,  čeprav po  poklicu  duhovnik  (kaplan).  Ukvarjal  se  je  z botaniko,  malakologijo,  entomologijo,  speleologijo,  geologijo  in  paleontologijo   (Kos 1925; Gosar & Pektovšek 1982: 24–25; Staut Tu r k 1983: 29; Novak 1988: 155; Sket 2008: 8). Robič se je v prvi dobi svojega  prirodopisnega  delovanja  ukvarjal  tudi  z botaniko,  nekoliko  več z jamsko favno  v splošnem,  najpodrobneje  pa z (jamskimi)  hrošči  (Kos 1925: 71).  Med  prvimi naravoslovnimi  primerki  so  bili  tudi  fosili,  ki  jih  je  zbiral  v okolici  rodne  Kranjske  Gore  in vse do  Kamnika  ter  po okoliških  hribovjih  in gorovjih  (Križnar 2011b, 2013c, 2017d).  Po Kamniško–Savinjskih  Alpah  je zbiral  rastline  in polže  ter  obiskal  tudi  Mokriško  jamo, iz  katere  je v muzej poslal  lobanjo  jamskega medveda (Arhiv 1877/ 86; Božič 2011; Križnar 2013c). Od njegovih  zbirk  naj  bi jih  bilo  ohranjenih  še nekaj,  med njimi dve paleontološki  zbirki  (eno hrani  Prirodoslovni  muzej Slovenije 45 ),  zbirka  hroščev 46  ( Kos 1925: 74; Brelih  s  sod.  2006: 93), večja malakološka  zbirka 47  ( Sajovic 1908; Sket 2008: 8), zbirka  19 ptičjih  okostij  (Kos 1925: 76; Staut Tu r k 1983: 29) in zbirki mahov in gliv ( Kos 1925: 75). Od botanikov  iz časa  kustosa  Karla  Dežmana  sta  z muzejem sodelovala  tudi  Valentin  Plemel  (1820 –1875) (Praprotnik 1992) in Jurij  Dolliner  (1794–1872). To dokazujejo  nekateri  arhivski  dokumenti,  npr.  štiri  strani  obsegajoče  pismo  Valentina  Plemela  (Arhiv 1858/ 41) in več krajših   pisem,  ki  obravnavajo  delo  ter  herbarij  Jurija  (Georga)  Dollinerja  (Arhiv 1873/  15).Več  o  njihovem sodelovanju  in muzejskih zbirkah  je zbrala  Praprotnikova  (Praprotnik  2015).  Še  eno  pismo  Karla  Dežmana  (Arhiv NMS, 1865, 109) omenja  Pija  Titiusa  Vendela  (1801–1884) iz  Pirana, znanega po zbiranju alg ( Battelli & Novak 2016).  Sodelovanje  Karla  Dežmana  z drugimi  institucijami  je bilo  v drugi  polovici  19. stoletja  dokaj  aktivno.  Največ naravoslovnega  sodelovanja  je bil Deželni  muzej deležen  s  strani  dunajskih  ustanov,  med katerimi  je bil  tudi  naravoslovni  muzej s svojimi takratnimi  oddelki.  Med najbolj  delovnimi  je bil Ferdinand  von Hochstetter  (1829–1884), geolog,  ki se je izšolal  v Nemčiji  in  služboval  na Dunaju  (Riedl–Dorn & Seidl 2003: 40). Njegovi  prvi obiski Kranjske  in sode­ lovanje  z Dežmanom segajo  v leto  1864, ko so iskali  kolišča  ob jezerih  (Dular 2003: 27–28;  44 V obeh referencah je napačno navedena letnica rojstva 1828, pravilno leto rojstva je 1827 ( Lack & Wag n e r 1984)  45 Paleontološka zbirka naj bi štela 1935 primerkov z 280 vrstami. Kranjskih primerkov je bilo 1007 s 135 vrstami   (Kos 1925: 75). 46 Zbirka hroščev je štela 5615 primerkov ( Kos 1925: 74). 47 Malakološka zbirka je štela 10.751 primerkov, od tega 2750 vrst ( Kos 1925: 74). 53 Matija Križnar Zgodovina in razvoj muzejskega naravoslovja do osamosvojitve Prirodoslovnega muzeja leta 1944 /  History and development of the natural science in the Museum of Natural History until its independency in 1944 Slika 12: Pismo naravoslovca Simona Robiča o njegovih paleontoloških in botaničnih odkritjih.   (Arhiv NMS, leto 1877, št. 86)  Figure 12: A letter by a naturalist Simon Robič on his paleontological and botanical discoveries.   (Archive NMS, year 1877, no. 86) 54 SCOPOLIA No 100 – 2021 Slika 13: Risbe kosti jamskih medvedov, ki jih je verjetno izrisal Karl Dežman. ( Arhiv NMS, leto 1879, št. 190) Figure 13: Drawings of cave bear bones, probably prepared by Karl Dežman. ( Archive NMS, year 1879, no. 190) 55 Matija Križnar Zgodovina in razvoj muzejskega naravoslovja do osamosvojitve Prirodoslovnega muzeja leta 1944 /  History and development of the natural science in the Museum of Natural History until its independency in 1944 Klemun 1995b). Sodelovanje  se je nato  nadaljevalo  po letu  1875, ko so na  Ljubljanskem  barju  res našli  ostanke  kolišč  pri Črni  vasi, o čemer pričajo  tudi  podarjeni  subfosilni  ostanki  bobra  in jelena 48  in arhivski  dokumenti  (Arhiv 1876/ 133, 1877/ 128, 1878/ 169, 1879/ 190). Druge  na ­ ravoslovne  (predvsem paleontološke  in speleološke)  raziskave  je Hochstetter  opravil  v Križni  jami, kjer  je v dveh  odpravah  (junija  1878 in avgusta  1879) zbral  ogromno  količino  kosti  jamskih  medvedov za  dunajski  muzej, jamo izmeril  in izrisal  (Hochstetter 1881). O različnih  fosilnih   najdbah  je poročal  skupaj z Dežmanom in si  z njim tudi  dopisoval  (Arhiv 1878/ 142). Tesni  sodelavec  Hochstetterja  je bil  prazgodovinar  in arheolog  Josef Szombathy  (1853–1943), ki je z  njim raziskoval  Križno  jamo (Hochstetter 1881), drugače  pa je bil s Karlom  Dežmanom v  tesnem stiku  glede  mnogih arheoloških  izkopavanj  in najdb  na Kranjskem  kot  kustos  za  praz ­ godovino in antropologijo v dunajskem naravoslovnem muzeju ( Arhiv 1887/ 75).  Na muzej oziroma  Dežmana so se obračali  tudi  nekateri  takratni  paleontologi,  med  njimi  tudi  Hans Höfer  von Heimhalt  (1843–1924), profesor  geologije,  mineralogije  in paleontologije  na  univerzi  v Leobnu  (Bergakademie  Leoben) (Gattnar 1924; Klemun 1998: 236). Höfer  se je  zanimal  za  kostne  ostanke  s kolišč  na  Ljubljanskem  barju  (Arhiv 1886/ 11) in nekatere  minerale  iz muzejske zbirke  (Arhiv 1888/ 85). Drugi  paleontolog  je bil Rudolf  Hoernes 49   (1850 –1912)  (Dreger 1912), ki se je zanimal  za  nekatere  kranjske  fosilne  mehkužce,  predvsem  polže  (Arhiv 1878/ 141). Hoernes  je kasneje  enega  izmed miocenskih  polžev  Melongena deschmanni posvetil   prav Karlu Dežmanu ( Hoernes 1906).  V arhivskih  dokumentih  smo našli  tudi  pismo Ferdinanda  Seelanda  (1821–1901), naravoslov ­ ca, ki je deloval  tudi  v Celovškem naravoslovnem  muzeju (in društvu)  (Brunlechner 1901; Klemun 1998: 213–217). V pismu  prosi Karla  Dežmana za dva živa primerka  človeške  ribice  (Arhiv 1885/ 25).  Med naravoslovci  druge  polovice  19.  stoletja,  ki  so  sodelovali  z Deželnim muzejem  ali  njegovim takratnim  kustosom  Karlom  Dežmanom, jih je gotovo  še veliko,  vendar  se arhivski  dokumenti niso ohranili ali pa njihovih rokopisov in podpisov še nismo prepoznali.  2.3.3. Naravoslovne pridobitve v Dežmanovem času Muzejske  zbirke  so tudi  v času muzejskega  delovanja  Karla  Dežmana  (1852–1889) vztrajno  rasle  in se dopolnjevale.  Poleg  kulturnozgodovinskih  in etnografskih  ter  množice arheoloških  predmetov so v muzej kot darila še vedno prihajali tudi naravoslovni vzorci in eksponati.  Podobno  kot  v času kustosa  Henrika  Freyerja  so sezname podarjenih  predmetov  občasno  objavljali  v dnevnem časopisu, predvsem v Laibacher  Zeitung.  Sezname podarjenih  naravo ­ slovnih  predmetov  pa je Dežman objavil  tudi  v treh  številkah  revije  muzejskega  društva  »Ja­ hresheft  des Vereins des krainischen  Landes–Museum« in prvi številki  »Mittheilungen  des  Museal–Vereins  für  Krain«.  V revijah  in časopisih so podarjeni  primerki  zbrani  pod nazivom  »Naturalien«  (običajno  na  vrhu  seznama,  pod  črko)  in pod  zaporedno  številko.  Poleg  omenjene­ ga  so povsod  zapisana  časovna  obdobja,  ki kažejo  na  čas (leto  ali  mesečno obdobje)  pridobitve  predmeta.  V Tabeli  3 podajamo  nekaj  izbranih  naravoslovnih  predmetov  njihovih  darovalcev  in omenjenih virov.  48 Navedeno tudi med donacijami za leto 1876.   49 Sin Moriza Hoernesa (1815–1868) je prav tako sodeloval z Deželnim muzejem in mu podaril nekaj primerkov.   56 SCOPOLIA No 100 – 2021 Tabela 3: Izbrani podarjeni naravoslovni primerki in zbirke iz različnih publikacij in dnevnih časopisov od leta   1852 do 1877. Primerki so razvrščeni po posameznih področjih in kronološko.   Darovalec 50 Leto podaritve Primerek ali zbirka 51 Vir 52 Opombe 53 Geološki (mineraloški, petrološki in paleontološki) primerki ali manjše zbirke Adolf Harmel 1853–1855 Fosili iz Radoboja (Hrvaška): fosilna  kobilica  Oedipoda melanostica, fosilni dvokrilec, fosilni storž. JVM, št.  1, str. 53 Peter Hissinger 1853–1855 Fosilna korala iz okolice  Žažarja pri Podlipi. JVM, št. 1, str.  53 Verjetno gre za zgornjepermsko  koralo   iz Žažarske formacije Carl Ahačič 1853–1855 Fosilna korala Maeandra agaricites iz Poljšice na Gorenjskem. JVM, št.  1, str. 53 Oligocenska korala iz  klasičnega najdišča  v dolini Plaznice Primus Remiz 1853–1855 Fosili iz okolice Kamnika  (Gebirge um Mokriz). JVM, št.  1, str. 53 Lukas Hiti Januar  1856– oktober 1858 Majhen amonit. JVM, št. 2,  str. 143 Friedrich  Homann Januar  1856– oktober 1858 Zob jamskega medveda, Ursus spelaeus, iz rudnika na Jelovici, Gorenjska. JVM, št. 2,  str. 143 Vinzenz Komposch Januar  1856– oktober 1858 Kopuča kristalov »Vanadinitbleierz«  (=Wulfenit) in Obirja. JVM, št. 2,  str. 144 Gospod Kozina Januar  1856– oktober 1858 Kosti jamskega medveda, Ursus spleaeus, iz »Grotte bei Lipa«, pri Rijeki. JVM, št. 2,  str. 144 A. Müllner (Alfonz Müllner) Januar  1856– oktober 1858 Zbirka paleozojskih/karbonskih fosilov  iz Javorniškega Rovta pri rudišču  Lepena (Lepeine) in slapu Javornik  (ramenonožci, mahovnjaki, morske lilije). JVM, št. 2,  str. 144 Ludwig Reyer Januar  1856– oktober 1858 »Piauzit« iz Laškega (Tüffer). JVM, št. 2,  str. 144 Simon Robič Januar  1856– oktober 1858 Fosilni zobje morskih psov iz Moravč  in mnogi drugi geološki primerki. JVM, št. 2,  str.  147–148 Fontaine v. Felsenbrunn (Karl Fontaine von Felsenbrunn) Januar  1856– oktober 1858 103 primerki mineralov iz Čeških najdišč/ rudnikov (muzejsko urejena zbirka). JVM, št. 2,  str. 149 Prof. X. Wilhelm Kukula 54 November 1858– april 1862 Fosilna (triasna) riba  Belonorhynchus striolatus, iz rabeljskih plasti. JVM, št. 3,  str. 240 Fontaine v. Felsenbrunn (Karl Fontaine von Felsenbrunn) November 1858– april 1862 Zbirka trilobitov iz Češke (Böhmen). JVM, št. 3,  str. 240 Val. Strel November 1858– april 1862 Fosilni zob iz okolice Kamnika. JVM, št. 3,  str. 241 Gospod Guttman Maj 1862– april 1866 Jaspis in sienit (kamnina) iz Egipta. MVK, L.1,  str.267 Gospod Herdlička Maj 1862– april 1866 Polirani amonit in fosilni zobje morskih psov iz Kamnika. MVK, L.1,  str.267 50 Darovalci so lahko zapisani kot izvirno (originalno), v oklepajih pa podajamo slovensko različico imena. Daro ­ valci se lahko pojavijo večkrat pod različnimi imeni in so lahko darovali več let.   51 Pri primerkih ponekod podajamo tudi novejšo taksonomsko poimenovanje (v oklepajih), ohranjamo pa tudi star   oziroma originalni zapis/prepis.   52 Okrajšave  za  časopise – Laibacher  Zeitung:  LZ; Okrajšave  za  publikacije:  Jahresheft des Vereins des krainischen Landes–Museum: JVM; Mittheilungen des Museal–Vereins für Krain: MVK. Poleg časopisnega vira navajamo   še datum izida in številko. Ob publikacijah navajamo številko publikacije in stran zapisa.   53 Pri opombah podajamo najdišča primerkov ali druge pomembnejše podatke/informacije iz originalnega zapisa.   Ponekod dodajamo tudi referenco, kjer je bil podarjeni predmet že predstavljen ali omenjen.   54 Kukula Wilhelm, profesor na realki v Ljubljani.   57 Matija Križnar Zgodovina in razvoj muzejskega naravoslovja do osamosvojitve Prirodoslovnega muzeja leta 1944 /  History and development of the natural science in the Museum of Natural History until its independency in 1944 Darovalec 50 Leto podaritve Primerek ali zbirka 51 Vir 52 Opombe 53 Kromer (gimnazijec) Maj 1862– april 1866 Kopuča kremena z Janč (Jantschberge). MVK, L.1,  str.268 Baron Schloissnigg (Baron Janez Nepomuk  Schloissnigg) 55 Maj 1862– april 1866 Pet primerkov fosilnih rib iz Monteviale  pri Vinzenci (Italija), kamena  jedra polžev, lep primerke školjke  vključene v premogovni plasti. MVK, L.1,  str.270 Leopold Urbas Maj 1862– april 1866 Škatla fosilov iz Radoboja (Hrvaška),  rastline, žuželke, ribe in primerek  fosilnega ptiča (del peruti). MVK, L.1,  str.270 Glej tudi Križnar 2012b  in Križnar 2013a Sigmund Edler v. Helmreichen Maj 1866– maj 1870 Zbirko fosilov iz Idrijskega rudišča. LZ, št. 125,  3. junij 1870 Josef Jusek Maj 1866– maj 1870 Zbirko fosilov iz Zagorja ob Savi, primerki rib, morskih ježkov in rak. LZ, št. 125,  3. junij 1870 Johann Kham Maj 1866– maj 1870 Primerek kremenovih kristalov iz rudišča  Knapovže (dolina Ločnice nad Soro). LZ, št. 125,  3. junij 1870 Wilhelm v. Röder Maj 1866– maj 1870 Zbirko fosilov iz okolice  Kamnika, Tunjic in Mekinj. LZ, št. 127,  7. junij 1870 Eduard Suess 56 Maj 1866– maj 1870 Primerki karbonskega glinavca z  odtisom praprotnice iz »Krajove«. LZ, št. 127,  7. junij 1870 Gustav Grafen Auersperg (Gustav graf von Auersperg) 57 Junij 1870– december 1875 Primerek fosilnega polža  Pleurotoma gervaisii (=Pereiraia gervaisi), ostanke  fosilnih rib in zob morskih psov iz  Čateža pri Mokricah (grad Mokrice). LZ, št. 56, 9.  marec 1876 Dr. Josef Kosler Junij 1870– december 1875 Kosti jelena, Cervus elaphus, iz okolice Črne vasi. 58 LZ, št. 56, 9.  marec 1876 Odkrite pri kopanju  šote (Torfgrabens), pod  šoto (subfosilne kosti) Nikolaus Rudholzer Junij 1870– december 1875 Čeljusti bobra,  Castor fiber , iz okolice Črne vasi. 59 LZ, št. 56, 9.  marec 1876 Odkrite pri kopanju  šote (Torfgraben),  kjer so našli tudi že  kolišča  (Pfahlbauten) Karl Rudesch (Karl  Rudež) Junij 1870– december 1875 Dva lepo ohranjena fosilna polža  Pleurotoma gervaisii (=Pereiraia gervaisi) iz okolice Pletarij  (Šentjernej na Dolenjskem). LZ, št. 56, 9.  marec 1876 Ferdinand Schmidt Junij 1870– december 1875 Nekaj zob jamskega medveda Ursus spelaeus iz Mokriške jame (Höhle Ziavka aus der Mokriza). LZ, št. 56, 9.  marec 1876 Dr. Robert v. Schrey Junij 1870– december 1875 Zobje zgornje čeljustnice antrakoterija  Anthracotherium magnum iz premogokopa pri Trbovljah. LZ, št. 56, 9.  marec 1876 Družba  (Premogokopna)  Trbovlje (Trboveljska premogokopna  družba) Junij 1870– december 1875 Ostanek fosilne (oligocenske) želve.  LZ, št. 56, 9.  marec 1876 Franz Završnik Junij 1870– december 1875 Škatlica z zobmi jamskega  medveda Ursus spelaeus iz rudnika Jamarski rudnik pri Gorjušah. LZ, št. 56, 9.  marec 1876 glej tudi Arhiv 1871/ 4 in Jamnik & Križnar 2012 Dr. Fux 60 Leto 1876 Kosti jamskega medveda Ursus spelaeus iz Križne jame (Podlaser Grotte). LZ, št. 76, 4.  april 1877 55 Baron Janez Nepomuk Schloissnigg (1809–1885), državnik in politik.   56 Eduard Suess ( 1831–1914), avstrijski geolog in paleontolog, tudi profesor na dunajski univerzi.   57 Gustav graf von Auersperg (1815–1880), znan tudi kot Gustav Turjaški, lastnik gradu Mokrice.   58 Glej tudi poglavje v tem delu – Naravoslovci Dežmanovega obdobja.   59 Glej tudi poglavje v tem delu – Naravoslovci Dežmanovega obdobja.   60 Predvidevamo, da gre za Frana Fuxa (1822–1892), zdravnika in kirurga, ki je služboval tudi v Ljubljani.   58 SCOPOLIA No 100 – 2021 Darovalec 50 Leto podaritve Primerek ali zbirka 51 Vir 52 Opombe 53 Günther Kurze Leto 1876 Zobje jamskega medveda Ursus spelaeus iz Križne jame (Podlaser  Grotte »Mrzla jama«). LZ, št. 76, 4.  april 1877 Michael  Knaflitsch Leto 1876 Karneol in ahat iz Minessote v ZDA. LZ, št. 76, 4.  april 1877 Karl Luckmann 61 Leto 1876 22 primerkov rude in mineralov iz  rudišč na Begunjščici in Savskih jam. LZ, št. 76, 4.  april 1877 Adolf Obreza 62 Leto 1876 Zob jamskega medveda Ursus spelaeus iz Križne jame (Podlaser Grotte).  LZ, št. 76, 4.  april 1877 Karl  Rudež Leto 1876 Fosilni polži  Pleurotoma gervaisii (=Pereiraia gervaisi) iz  Šentjerneja na Dolenjskem. LZ, št. 76, 4.  april 1877 Omenjajo tudi najdišča  Volavče, Gorenje  Vrhpolje, Ivandol,  »na Selih«, Loka. Josef Tertschek Leto 1876 Primerka fosilnih morskih ježkov. LZ, št. 76, 4.  april 1877 Verjetno iz miocenski  plasti Zasavja Oswald Duler Leto 1877 Zbirka  karbonskih  (Steinkohlenformation)   fosilov, med njimi ramenonožec  rodu Productus. LZ, št. 56, 8.  marec 1878 Pismo Osvalda Dulerja iz Železne Kaple:  glej Arhiv 1877/ 15 Hippolit Tiffier Leto 1877 Zbirka paleozojskih fosilov  (37 primerkov), zbirka najbolj značilnih  fosilov (30 primerkov). LZ, št. 56, 8.  marec 1878 Franz Tomšič Leto 1877 Manjša zbirka fosilov iz Istre (morski  ježki, numuliti) iz gradbišča železnice. LZ, št. 56, 8.  marec 1878 Mathias Ritter v. Zitterer Leto 1877 Zbirka kapnikov, iz umetnega kanala  pod utrdbo na Ljubljanskem gradu. LZ, št. 56, 8.  marec 1878 Botanični (herbarijski) primerki Georg Dolliner (Jurij Dolliner) 1853–1855 Fascikel herbarijskih primerkov iz  okolice Postojne, Idrije in Bohinjskih  planin; posamezne rastline: Crepis montana, Črna prst Potentilla micrantha, okolica Idrije 40 primerkov mahov iz okolice Postojne.  JVM, št.  1, str. 54 Valentin Plemel 1853–1855 Herbarijski fascikel različnih  rastlin z različnih najdišč. JVM, št.  1, str. 54 Theodor  Heldreich 63 1853–1855 Herbarij različnih grških rastlin. JVM, št.  1, str. 54 Theodor Heldreich,  direktor botaničnega  vrta v Atenah, Grčija P. Rainer Graf 64 Januar  1856– oktober 1858 Zbirka mahov iz Koroške. JVM, št. 2,  str. 146 Leonardo Morassi Januar  1856– oktober 1858 Zbirka (fascikel) rastlin iz Karnijskih Alp. JVM, št. 2,  str. 147 Valentin Plemel Januar  1856– oktober 1858 Zbirka (fascikel) kranjskih rastlin,  dopolnilo za  Flora Carniolica. JVM, št. 2,  str. 147 P. Grazian Ziegler Januar  1856– oktober 1858 Zbirka (fascikel) rastlin iz  okolice Novega mesta. JVM, št. 2,  str. 149 61 Karl Luckmann (1841–1906), rudarski strokovnjak, podjetnik, ki je zaslužen za bohinjsko železnico, tudi ravna ­ telj Kranjske industrijske družbe.   62 Adolf Obreza (1834–1886), politik (državnozbornik) in župan Cerknice.   63 Theodor Heinrich Hermann von Heldreich (1822–1902), nemški botanik, od leta 1851 živel v Grčiji. Bil je vodja   atenskega botaničnega vrta in naravoslovnega muzeja.   64 Rainer Graf P. (1811–1872), v Ljubljani rojeni pater in botanik, služboval je na avstrijskem Koroškem.   59 Matija Križnar Zgodovina in razvoj muzejskega naravoslovja do osamosvojitve Prirodoslovnega muzeja leta 1944 /  History and development of the natural science in the Museum of Natural History until its independency in 1944 Darovalec 50 Leto podaritve Primerek ali zbirka 51 Vir 52 Opombe 53 Dr. Georg Dolliner (Jurij Dolliner) Maj 1862– april 1866 Herbarijski primerek  Möhringia villosa s Porezna. Primula venusta iz vzpetine  Jelenk nad Idrijo. Križanec med  Primula carniolica in Primula auricula. MVK, L.1,  str.267 Vse redke rastline za Kranjsko Baron Nicomed v. Rastern Maj 1862– april 1866 Alpski glavinec,  Centaurea alpina iz Čavna nad Ajdovščino. MVK, L.1,  str.269 Nova vrsta v Kranjski in Primorski flori.  Josef Krupička Maj 1866– maj 1870 Fascikel (herbarij) alpskih  rastlin iz okolice Bohinja. LZ, št. 125,  3. junij 1870 Simon Robič Junij 1870– december 1875 Primerki različnih mahov iz okolice  Tupalič in Dvorij pri Moravčah (Höflein). LZ, št. 56, 9.  marec 1876 Matiuz Ritter von Tomasini (Muzio  Tommasini) Leto 1876 Nov fascikel (herbarij)  Flora exsiccata Primorske in Istrske flore. LZ, št. 76, 4.  april 1877 Zoološki primerki vretenčarjev (brez ptic) Idrijska gozdna uprava 1853–1855 Ris, Felix lynx (=Lynx lynx)  iz Idrijskih gozdov. JVM, št.  1, str. 54 Michael Smole 1853–1855 Rjavi medved Ursus arctos, samec, iz Kamniške Bistrice.  JVM, ŠT.  1, STR. 55 Grof Andreas v. Hohenwart 1853–1855 Mali pupek,  Lissitriton vulgaris. JVM, št.  1, str. 56 Anna Pajk 1853–1855 Ameriška želva,  Glyptemys insculpta. JVM, št.  1, str. 57 Gospod Erjavc Fran Erjavec 1853–1855 Črni gad,  Vipera berus in nekaj kranjskih. žuželk JVM, št.  1, str. 57 Študent z Dunaja Edmund Bauer 1853–1855 Kača koralnica,  Coronella venustissima iz Centralne Amerike. JVM, št.  1, str. 57 Konzul Haitija v Trstu Gospod Pozvek 1853–1855 Veliki hrček,  Cricetus frumentarius (=Cricetus cricetus). JVM, št.  1, str. 58 Gospod Reinhold 1853–1855 Zobje morskega psa iz Buj v Dalmaciji. JVM, št.  1, str. 59 Gospod  Klebel Januar  1856– oktober 1858 Mlad primerek orjaške  črepahe,  Chelonia mydas. JVM, št. 2,  str. 146 Ritter v. Frank November 1858– april 1862 Dolgokrili netopir,  Miniopteris schreibersii iz jame pri Kobili blizu Idrije. JVM, št. 3,  str. 237 Martin  Glowacky November 1858– april 1862 Soška postrv,  Salmo marmoratus iz Idrijce JVM, št. 3,  str. 239 Dva primerka nove  vrste, ki sta jo opisala  Heckel in Kner. Dr. Ahačič Maj 1862– april 1866 Sklednica,  Emys lutaria (=Emys orbicularis) iz kanala pri Kamniku  pod Krimom, Ljubljansko barje  (»Unter dem Trauerberge«,  hribček Žalostna Mati Božja). MVK, L.1,  str.265 Za Kranjsko redka živalska vrsta Konschegg (profesor) 65 Maj 1862– april 1866 Ogrica (riba),  Abramis vimba (=Vimba vimba) iz Save.  MVK, L.1,  str.268 Slovensko  »Vogrica« Alfons Müllner Maj 1862– april 1866 Veliki podkovnjak,  Rhinolophus ferrumequinum in mali podkovnjak,  Rhinolophus hipposideros iz Častitljive  jame pri Lipnici, pri Radovljici. MVK, L.1,  str.269 Poleg netopirjev iz  jame še primerek  pajka s »kleščami«  na prvem paru nog. Gospod Perme Maj 1862– april 1866 Kečiga (riba),  Acipenser ruthenus iz Save pod Šmarno goro, ulovljena oktobra 1865. MVK, L.1,  str.269 Zelo redka ribja vrsta za Kranjsko. 65 Valentin Konšek (1816–1899), profesor in tudi naravoslovec, preiskoval je predvsem geološke teme.   60 SCOPOLIA No 100 – 2021 Darovalec 50 Leto podaritve Primerek ali zbirka 51 Vir 52 Opombe 53 Ferdinand Schmidt Maj 1862– april 1866 Rečni piškur,  Petromyzon fluviatilis (=Lampetra fluviatilis) iz Žiri (verjetno  reka Sora ali njeni pritoki). MVK, L.1,  str.270 Naravoslovni muzej v Trstu (Museo Civico in Triest) Junij 1870– december 1875 Zbirka Jadranskih rib in nevretenčarjev. LZ, št. 56, 9.  marec 1876 grof Alfons Auersperg Leto 1876 Primerki vretenčarjev zbranih na odpravi  »Novara« (kače in kuščarji, drevesna  podgana, papagaj), pridobil iz Trsta. LZ, št. 76, 4.  april 1877 Carl Baudisch Leto 1876 Majhen aligator, Alligator lucius. LZ, št. 76, 4.  april 1877 Pajk Leto 1876 Trije primerki človeških ribic,  Proteus anguinus, iz »Leitscher Grotte«. LZ, št. 76, 4.  april 1877 Carl Schaffer 66 in Eduard Schaffer Leto 1876 Lobanja povodnega konja,  Hippopotamus amphibius, lobanja hijene, 67 lobanja afriške divje svinje. Trije primerki mladih  krokodilov v alkoholu. LZ, št. 76, 4.  april 1877 Michael Schorl Leto 1876 Lobanja vidre, Lutra vulgaris (=Lutra lutra), verjetno iz Zgornjesavske  doline (okolica Radovljice). LZ, št. 76, 4.  april 1877 Gospod Steszka Leto 1876 Sedem primerkov človeških ribic 68 , Proteus anguinus, zbranih na poplavljenih  travnikih pri Viru blizu Stične. LZ, št. 76, 4.  april 1877 Georg Knaflitsch Leto 1877 Navadni gad, Pelias berus (=Vipera berus), primerek z neobičajno  obarvanostjo iz doline Krme. LZ, št. 56, 8.  marec 1878 Zoološki primerki vretenčarjev – ptice Michael Smole 1853–1855 Ruševec,  Lyrurus tetrix, samec  iz Kamniških Alp. JVM, št.  1, str. 55 Gospod Karinger 1853–1855 Belorepec,  Haliaëtus albicilla (=Haliaeetus albicilla) iz Črnuč  pri Ljubljani in druge ptice. JVM, št.  1, str. 55 Sigismund Bučar 1853–1855 Samica rjavega škarnika,  Milvus regalis (=Milvus milvus). JVM, št.  1, str. 55 Gospod Novak 1853–1855 Rjava čaplja,  Ardea purpurea. JVM, št.  1, str. 55 Grof Margheri (grof Karel Margheri) 1853–1855 Pritlikavi kormoran, Microcarbo pygmeus. JVM, št.  1, str. 55 Redka vrsta na Kranjskem ulovljena na Dolenjskem, oktobra 1854 (»Mörl  in Unterkrain«). Batrh. Bäuer 1853–1855 Divji petelin,  Tetrao urogallus, samec,  ulovljen v Žirovskem hribovju, rjava čaplja,  Ardea purpurea, samec, ulovljen pri Žireh. JVM, št.  1, str. 56 Gospod Swatek 1853–1855 Planinska pevka,  Accentor alpinus (=Prunella collaris) iz gozda pri  Šiški, ulovljena februarja 1855. JVM, št.  1, str. 59 66 Carl Schaffer, kapitan fregate. Ostanek povodnega konja prihaja iz vzhodne obale Afrike pod ekvatorjem   (Deschmann 1888: 169)  67 Lobanja hijene Crocuta crocuta (glej tudi  Jernejc Kodrič, M. & B. Kryštufek 2019). Več o drugih primerkih   ni znanega (taksonomija ni poznana).   68 Staro in v tem primeru zapisano ime za človeške ribice je bilo  Hypochthon laurentii (danes sinonim).   61 Matija Križnar Zgodovina in razvoj muzejskega naravoslovja do osamosvojitve Prirodoslovnega muzeja leta 1944 /  History and development of the natural science in the Museum of Natural History until its independency in 1944 Darovalec 50 Leto podaritve Primerek ali zbirka 51 Vir 52 Opombe 53 Franz  Hradeczky 1853–1855 Plevica,  Ibis falcinellus (=Plegadis falcinellus) z Ljubljanskega barja, ulovljen 2. novembra 1855. JVM, št.  1, str. 59 Grof Alexander v. Auersperg (grof Anton Alexander  von Auersperg) 69 Januar  1856– oktober 1858 Govnačka,  Lestris pomarina iz Ljubljanskega barja, redka kranjska vrsta. JVM, št. 2,  str. 145 Dr. Heinrich Costa Januar  1856– oktober 1858 Plamenec,  Phoenicopterus roseus. JVM, št. 2,  str. 145 Baron Nicomed v. Rastern (Nikomed Rastern) Januar  1856– oktober 1858 Čopasta čaplja,  Ardeola cralloides, ulovljena pri Kamniku. JVM, št. 2,  str. 147 Primus Remiz Januar  1856– oktober 1858 Polarni slapnik,  Colymbus arctica, ulovljen na Bledu, 29. maja 1856. JVM, št. 2,  str. 148 Josef Rudeš Januar  1856– oktober 1858 Mali žagar,  Mergus albellus (=Mergellus albellus). JVM, št. 2,  str. 148 Josef Sterger (Jožef Streger) 70 Januar  1856– oktober 1858 Plevica,  Ibis falcinellus (=Plegadis falcinellus), ulovljen pri Kamniku, žvižgavka, Anas penelope  (=Mareca penelope). JVM, št. 2,  str. 148 Gospod Swatek Januar  1856– oktober 1858 Pegam, Bombicilla garrulus iz okolice  Ljubljane, ulovljen pozimi 1858. JVM, št. 2,  str. 148 Anton Galle November 1858– april 1862 Zimska raca,  Clangula hyemalis (izvirni zapis  »Harelda glacialis«),  ulovljena  november  1858. JVM, št. 3,  str. 238 Lovro Sadar November 1858– april 1862 Mokož,  Rallus aquaticus. JVM, št. 3,  str. 240 Baron Otto v. Apfaltrern  (Otto Apfaltrer von Apfaltrern) 71 Maj 1862– april 1866 Kirgiška sadža,  Syrrhaptes paradoxus, ulovljena pri Mengšu. MVK, L.1,  str.265 Primerek iz velike jate, pojavila se je  25. julija 1863. Baron Nicomed v. Rastern (Nikomed Rastern) Maj 1862– april 1866 Močvirska uharica,  Asio flammeus (navedena kot  Aegolius brachyotus), starejši samec in čopasti ponirek,  Podiceps cristatus. MVK, L.1,  str.269 Gospod Roth Maj 1862– april 1866 Kozača,  Ulula uralensis (=Strix uralensis) iz okolice Iga. MVK, L.1,  str.269 V muzejski (zoološki)  zbirki le sedem primerkov te vrste. Gospod von Zach Maj 1862– april 1866 Veliki škurh, Numenius arquatus (=Numenius arquata)  z Ljubljanskega barja. MVK, L.1,  str.271 Franziska Hoffmann Maj 1866– maj 1870 Kotorna, Perdix graeca (=Alectoris graeca). LZ, št. 125,  3. junij 1870 Franz Kaiser Maj 1866– maj 1870 Velika droplja,  Otis tarda, mlad samec  iz okolice Mengša (nem. Mannsburg),  ulovljen 3. decembra 1866. LZ, št. 125,  3. junij 1870 Johann Perdan Maj 1866– maj 1870 Rožnati pelikan,  Pelecanus onocrotalus. LZ, št. 127,  7. junij 1870 Ulovljen med Beričevim (Förtschach)  in Dolom pri Ljubljani  (Lustthal), 7. julij 1869 Gospod Schkof Maj 1866– maj 1870 Fringilla cucullata iz Brazilije. LZ, št. 127,  7. junij 1870 69 Grof Anton Alexander von Auersperg (1806–1876), kranjski plemič in politik.   70 Jožef Streger (1817–1899), notar in strasten lovec.   71 Otto Apfaltrer von Apfaltrern (1823–1905), kranjski plemič in politik. Doma iz Križa pri Komendi.   62 SCOPOLIA No 100 – 2021 Darovalec 50 Leto podaritve Primerek ali zbirka 51 Vir 52 Opombe 53 Dr. Emil Ritter v Stöckl Maj 1866– maj 1870 Belorepec,  Haliaeetus albicilla iz Šmartnega ob Savi (St.  Martin an der Save). LZ, št. 127,  7. junij 1870 Alexander Grafen Auersperg (grof Anton Alexander  von Auersperg) Junij 1870– december 1875 Rožnati škorec,  Pastor roseus 72 (=Merula rosea), samec in samica. LZ, št. 56, 9.  marec 1876 Iz Ponovič blizu Litije,  ulovljen poleti 1871. Ferdinand Schulz Leto 1877 Sršenar, Pernis apivorus, odrasla in dva mladiča, iz okolice Iga. LZ, št. 56, 8.  marec 1878 Zoološki primerki – nevretenčarji Ferdinand Schmidt 1853–1855 Primerka morskih pajkov,  Maja sp. JVM, št.  1, str. 57 Heinrich Hauffen Januar  1856– oktober 1858 Zbirka kranjskih jamskih mehkužcev. JVM, št. 2,  str. 146 Jos. Ullepitsch (Josef  Ullepitsch) November 1858– april 1862 Zbirka kopenskih mehkužcev (polžev). JVM, št. 3,  str. 239 Dr. Gustav Mayer (Gustav Ludwig Mayr) 73 Maj 1862– april 1866 Manjša zbirka avstrijskih mravelj. MVK, L.1,  str.269 Darovalec je bil  profesor na realki  na Dunaju Valentin Plemel Maj 1866– maj 1870 Pajek, Cteniza fodiens. LZ, št. 127,  7. junij 1870 Nova vrsta pajka  za  Kranjsko. Moriz Schenk Maj 1866– maj 1870 Zbirka krešičev (»Carabusarten«)  s Kranjske. LZ, št. 127,  7. junij 1870 Johann Mach 74 Junij 1870– december 1875 10 primerkov nočnih metuljev  jamamajev (=Antheraea yamamai). LZ, št. 56, 9.  marec 1876 Alois  Waldherr Junij 1870– december 1875 Evropski jastog,  Homarus vulgaris (=Homarus gammarus) in veliki  morski pajek,  Maja squinado. LZ, št. 56, 9.  marec 1876 V dveh steklenih posodah. Seznami podarjenih  naravoslovnih  primerkov  in zbirk  so dokumentirani  tudi  v arhivskih  ro ­ kopisnih  seznamih  Arhiv 1855/ 5, 1857/ 56, 1858/ 40, 1862/ 42, 1866/ 128, 1876/ 154, 4, 1877/ 4, 1878/ 6, 1879/ 194, 1884/ 91. Ob seznamih so v arhivskih  virih  pisma  darovalcev  z natančnej ­ šimi  opisi darov  in zahtevami  po vračilu  ali  plačilu.  Dokumentiranje  podarjenih  predmetov  v  muzej po letu  1880 ni mogoče saj so natančni  seznami izdelani  do  leta  1878. Sezname podarje ­ nih  ali  odkupljenih  predmetov  med letom  1883 do  1889 zasledimo  tudi  v Poročilih  o delovanju  kranjskega deželnega odbora (glej posamezna  Poročila).  2.4. Nova muzejska stavba Z naraščanjem  zbirk,  bodisi z donacijo  ali  nakupom,  so postajali  prostori  v liceju  vedno  bolj  natrpani.  Prostorska  stiska  je postala  resnično  problematična  leta  1875 z odkritjem  in izkopa ­ vanji  kolišč  na Ljubljanskem  barju  in nekaterih  kasnejših  arheoloških  najdišč  (Mal 1931: 14).  Idejo  o novem muzeju je Karl  Dežman ob svojem političnem  vplivu  pričel  uresničevati  že leta  1879. Od takrat  izvirajo  tudi  arhivski  dokumenti  in prvi tlorisi  nove muzejske stavbe,  ki jo je  povzel  po muzeju v Linzu (Arhiv 1879/ 62), kar  omenja tudi  Mal (1931: 15). Šele januarja 1881 je Dežman predložil  program  za  novi  muzej, maja istega  leta  pa se je Kranjska  hranilnica  obvezala,  da  bo financirala  polovico  stroškov  ob izgradnji,  pri  čemer morajo  začeti  graditi  pred  72 Taksonomska določitev ni popolnoma zanesljiva.   73 Gustav Ludwig Mayr (1830–1908), avstrijski šolnik (profesor) in entomolog (specialist za kožekrilce – mravlje),   ki je deloval na Dunaju in v Budimpešti.   74 Johann (Ivan) Mach (1805–1879), izobraženec, učitelj in gojitelj sviloprejk iz Velikega Slatnika pri Novem mestu.   63 Matija Križnar Zgodovina in razvoj muzejskega naravoslovja do osamosvojitve Prirodoslovnega muzeja leta 1944 /  History and development of the natural science in the Museum of Natural History until its independency in 1944 letom  1890 (Mal 1931: 15; Petru 1971: 24). 22. maja 1882 je tudi  cesar  Franc  Jožef  I. uradno  potrdil,  da  se lahko  muzej imenuje Deželni  muzej za  Kranjsko–Rudolfinum 75  (nemško »Krain ­ isches Landesmuseum–Rudolfinum «). Temeljni  kamen za  novo  muzejsko  stavbo  je bil  položen  14. julija  1883, stavba  pa je bila  dograjena  (zaključena  zidarska  dela)  že leta  1885 (Deschmann 1888: 9; Mal 1931: 15). Po zaključitvi  gradbenih  del  je sledilo  opremljanje  notranjosti,  ki je  potekalo vse do otvoritve konec leta 1888 ( Petru 1971: 24).  Selitev  zbirk  iz licejske  stavbe  je potekala  postopoma.  Kot  je razvidno  iz nekaterih  poročil  in  zapisov,  so med prvimi naravoslovnimi  zbirkami  (tudi  razstavljenimi)  v novo  muzejsko  stavbo   prestavili  herbarije  in nekatere  zoološke  zbirke (Poročilo 1885: 108).  Pri tem je  pomagal  Alfonz Paulin 76  (1853–1942), ki je sodeloval  tudi  pri postaviti  razstavne  zbirke  v prvem nad ­ stropju  (Poročilo 1885: 108). Pri selitvi  sta  (proti  plačilu)  pomagala  tudi  takratni  preparator  Ferdinand  Schulz  in vratar  France  Kobal  (Poročilo 1885: 112), podobno  kot  je plačilo  za  selitve  75 Rudolfinum je dobil ime po prestolonasledniku Rudolfu Habsburško–Lotarinškem (1858–1889), ki je bil edini   sin Franca Jožefa I. Cesarjevič Rudolf je bil navdušen naravoslovec, čigar mentor in prijatelj je bil razgledani   naravoslovec Ferdinand von Hochstetter. V mladosti je zbiral minerale, kasneje pa pisal ornitološke in druge   naravoslovne  prispevke.  76 Gimnazijski profesor.   Slika 14: Temelji nove muzejske stavbe leta 1883. Fotografijo hrani NMS.   Figure 14: Foundations for the new Museum building in 1883. Photo archived of NMS.   64 SCOPOLIA No 100 – 2021 prejemal  tudi  Karel  Dežman  (Arhiv 1885/ 46). Kasneje  (leta  1886–1887) so selitvi  in postavlja ­ nju  razstav  sledile  mineraloške,  geološke  in paleontološke  zbirke,  ki so bile  razstavljene  v treh  sobah  (Poročila 1886: 122–123). Vendar  pa Dežmanu  ni uspelo  dobiti  primernega  »prostovolj ­ ca«  za  strokovno  pomoč pri  izvedbi,  poleg  tega  so bile  razstavne  omare  (vitrine)  neprimerne  za  mineraloške  in druge  geološke  eksponate  (Poročila 1886: 123). Uspelo  jim je urediti  zgolj  eno  sobo, kjer  so postavili  vitrino  z zbirko  kranjskih  kapnikov  in zbirko  kamnin  Kranjske,  paleon ­ tološke  vitrine  s primerki  iz Radoboja,  Zagorja 77  in grabna  Polšica  pri  Podnartu 78 in omaro z minerali  in rudami  Litijskega  rudnika  (Poročila 1886, 124). Ena  velika  omara  je ostala  prazna,  saj še  niso pridobili  primerkov  iz Idrijskega  rudnika,  obljubljenih  s  strani  vodstva  rudnika  (Poročila 1886, 124). Nedokončana  je ostala  tudi  »velika  rudninska  dvorana«,  ki je vsebovala  nekaj  omar z Zoisovo zbirko  rud.  Po Kastelicu (1950: 196) naj bi  bila razstavna  tehnika  v  novem muzejskem poslopju (torej leta 1888) na evropskem nivoju.  Okoli muzejske  stavbe so  že  v  leta  1887  poizkušali  zasaditi  in  postaviti  botanični  vrt  (botaniški  nasad),  ki naj  bi bil  sestavljen  tudi  iz skalnjaka  s planinskimi  rastlinami  z bohinjskih  planin  (Poročilo 1886: 122). Vsekakor  je bilo  predvideno,  da naj  bi bile na vrtu  okoli  muzeja  cvetice in rastline domače dežele ( Poročilo 1886: 122), za kar kasneje niso dobili sredstev.  Slovesno  odprtje  nove muzejske stavbe  je bilo  2. decembra  1888 (Poročilo 1888: 142–143; Mal 1931: 15; Petru 1971: 24). Na odprtju  je imel govor  tudi  kustos  Karel  Dežman, ki je med  drugim  povedal  » da  bi nova  muzejska  zgradba  bila  hiša  miru in sprave,  v kateri  bi si mladina   pridobivala  pravega  rodoljubja  in naukov  za bodočnost,  kjer  bi  vse složno  sodelovalo  domo­ znanstvu in vedam na korist«. ( Mal 1931: 15).  V čast  Karlu  Dežmanu  ter  njegovemu  plodnemu  raziskovanju  in strokovnem  delu  v muzeju  so kmalu  po njegovi  smrti, postavili  doprsni  kip, ki danes stoji  pred razstavnimi  dvoranami  v  prvem  nadstropju  (Praprotnik 2015: 262).  Doprsni kip  je izdelan  iz belega  carrarskega  marmorja,  podstavek  pa iz rdečerjavega  apnenca  iz Dovžanove  soteske  (Voss 1890). V sredini  podstavka  je v zlatu  upodobljen  ostanek  fosilne  ribe Palaeorhynchus deschmanni, spodaj pa  napis »Njegovo življenje je bilo posvečeno domu in znanosti«.  Karel  Dežman je pred  otvoritvijo  muzeja in nekaj  mesecev pred  svojo smrtjo  izdal  knjižni  vodnik  po muzeju  (Deschmann 1888), kjer  predstavi  tudi  razstavne  prostore  in  njihovo  vsebino.  Od dvoran  in sob z naravoslovnimi  razstavnimi  zbirkami, za katere  je namenjenih  »le« pet  strani  vodnika  (Deschmann 1888. Hudales 2003: 72),  je Dežman omenil sedem  prostorov  (Bufon 1971b: 193). 77 Zbirka oligocenskih fosilov (verjetno predvsem rib) iz Zagorja ob Savi.   78 Zbirka oligocenskih fosilov (predvsem polžev in koral) iz doline potoka Plaznica pri Podnartu.   65 Matija Križnar Zgodovina in razvoj muzejskega naravoslovja do osamosvojitve Prirodoslovnega muzeja leta 1944 /  History and development of the natural science in the Museum of Natural History until its independency in 1944 Tabela 4: Predstavitev prostorov z naravoslovnimi vsebinami v muzeju leta 1888 (povzeto po Deschmannu, 1888).   Prostor Vsebina razstavnih prostorov Soba IX 79 Botanične in entomološke zbirke: zbirka modelov sadja (jabolka, hruške, slive) Heinricha Arnoldija,  zbirka modelov gob Heinricha Arnoldija 80 , zbirke lesov – kranjske vrste 81 , lesovi iz Brazilije in Avstralije 82 , soba za herbarije (zaprta za javnost, ogled z dovoljenjem kustosa):  Vsebuje herbarije 83  Balthasarja Hacqueta, Karla Zoisa, Franca Hladnika, Žiga Grafa, Henrika Freyerja,  Klemena Janše, Jurija Dollinerja, Nikomeda Rasterna, herbarijska zbirka Flora Germanica exsiccata 84 Ludwiga Reichenbacha, herbarijska zbirka Flora exiccata Austro–Hungarica Antona Kerner von Marilauna 85 , državni grb sestavljen iz delov žuželk, izdelal Ferdinand Schmidt, na ogled že leta 1831 ob otvoritvi v liceju.  Dvorana X  Vretenčarji: Sesalci in ptice Kranjske: 60 primerkov rogovja jelenov in rogljev gamsov,  lobanja povodnega konja iz Afrike,  skelet jamskega medveda iz Mokriške jame, lobanje jamskih medvedov iz Križne jame in Postojnske jame,  različni vretenčarji in ptice (zbirka ptic).  Soba XI  Ptice in ribe:  Velika vitrina za (manjše) vretenčarje in skelete.  Dvorana XII  Zbirka mehkužcev (konhilij):  Hohenwartova zbirka konhilij, zbirka kopenskih in sladkovodnih mehkužcev Kranjske (podaril Ferdinand Schmidt). Dvorana XIII  Kamnine, kapniki in okamnine (fosili):  zbirka kranjskih kamnin (zbral Josef Trinker 86 ), zbirka kapnikov iz kranjskih jam,  zbirka aragonitov iz Ravenske jame, zbirka oligocenskih fosilov iz doline Plaznica (»Polschizagraben«) pri Podnartu (zbral Carl Pibrouz iz Krope).  Soba XIV  Rude iz rudišč Kranjske: Rude iz rudišča pri Litiji, železove rude iz Gorenjske, podarila Kranjska industrijska družba,  rude iz rudnika živega srebra Idrija, podarila cesarsko–kraljeva rudniška direkcija v Idriji.  Soba XV  Zoisova zbirka mineralov: Sistematično razporejena Zoisova zbirka mineralov,  zbirka modelov kristalov Franza Zippe 87 .  Pregled  Dežmanovega  opisa razstavnih  prostorov  še zdaleč  ni tako  natančen  kot  prvi  vodnik  Franca  Hoh en wa rta (1831). To odraža  dejstvo,  da je bilo  že proti  koncu  19. stoletja  muzejsko  naravoslovje nekoliko zapostavljeno.  79 Razstavne dvorane so bile označene z rimskimi številkami, ki so bile tudi izpisane na podbojih vrat v posame ­ zne prostore. To je ponekod razvidno iz arhivskih fotografij.   80 Glej Pungaršek & Piltaver (2018), predstavitev zbirke modelov gob Heinricha Arnoldija.   81 Glej Praprotnik (2015: 147–152), predstavitev lesov Pinterja.   82 Glej Poročilo (1885: 116 ), kjer piše: »od Tvrdke »bratje Faber« v Trstu dobili smo 50 kosov avstrališkega lesa«.   83 Glej Praprotnik (2015), herbarijske zbirke Prirodoslovnega muzeja Slovenije.   84 Glej Praprotnik (1995), predstavitev herbarijske zbirke Flora Germanica exsiccata.   85 Del herbarija (12 zvezkov) je bil darilo Karla Dežmana, ki jih je muzej pridobil po njegovi smrti ( Poročilo 1888: 144).  86 Predvidevamo, da gre za Josefa Trinkerja (1815–1873), geologa in cesarsko–kraljevega predstojnika za rudarstvo   na Kranjskem (rudarski glavar).   87 Franz Xaver Maximilian Zippe (1791–1863), na Češkem rojeni mineralog poučeval je mineralogijo in kristalo ­ grafijo na Dunaju ( Seidl s sod., 2009).  66 SCOPOLIA No 100 – 2021 2.4.1. Alfonz Müllner in njegovo naravoslovje 88 Deželni  odbor  je že nekaj  tednov  po smrti  Karla  Dežmana za začasnega  kustosa  v muzeju  imenoval upokojenega  profesorja  Alfonza  (Alphonza)  Müllnerja  (1840–1918).  Müllner  se  je  izšolal  v naravoslovnih  smereh in je učiteljeval  v nekaj  avstrijskih  mestih in Mariboru  (Bufon 1971: 193). Leta  1888 se je ob upokojitvi  preselil  v Ljubljano  (Mal 1931: 18; Bufon 1971: 193; Capuder 2013). Že v času službovanja  v muzeju, ki ga je nastopil  8. aprila  1889 (Poročilo 1888), se je veliko  bolj  kot  naravoslovju  posvečal  arheologiji.  Že kmalu  po nastopu  službe  je  Müllner  meseca maja 1889 odšel  na Dunaj,  kjer  si je ogledal  zbirke,  predvsem pa inventarne  knjige  in drugo  gradivo  za izvedbo  popisov predmetov  v muzeju. Müllner  v svojem poročilu,  ohranjenem v arhivu, piše: »Ponižno  podpisani je od 24  –  29  p.m  na Dunaju  dvorne  muzeje studiral  inu organizacijo,   inventare  i.t.d.  si ogledoval.  Priloženi  so formularji  dunajskih  inventarov  za  Prazgodovino  A. za   mineralogijo  ino  paleontologijo  B. za  zoologio  C. inu  za  botaniko  D. Ponižno  podpisani  misli da   priskušnji  odobreni  formulari  dunajskih  muzej bi  tudi  popolnoma  ustrezali  potrebami  Kranjs.   Museja  kdaj  pravi  da  mu visokospoštovani  deželni  odbor  blagoslovi  dovoliti  da  se potrebni  formu ­ larji za Inventura, Cataloge et. po izgledu priloženih dunajskih tiskati smejo.« ( Arhiv 1889/ 33).  Podoben  zapis o pripravi  in izdelavi  inventarnih  knjig  najdemo  tudi  v Poročilu (1888: 146),  ki omenja, da je 11. maja 1889 deželni  odbor  za Kranjsko  odobril  predložene  osnutke  inven ­ tarnih  knjig  in njihov  tisk.  Tako  je Deželni  muzej prvič v svoji zgodovini  pričel  uporabljati  in­ ventarne  knjige,  za vsako področje  svojo, in sicer  po tri  enake  kopije: za kustosa,  za zunanje  sodelavce (raziskovalce in obiskovalce) in eno za deželni odbor.  Alfonz  Müllner  je v muzeju začel  izdajati  tudi  »svoj« časopis »Argo « 89  (ali  daljše  »Argo –  Zeitschrift  für  krainische  Landeskunde «) (Mal 1939: 21; Reisp 1971: 51), ki je bil zasnovan  podobno  kot  takratna  revija  Muzejskega  društva  »Mittheilungen  des  Museal–Vereins  für  Krain «.  V Argu,  ki je izhajal  od  leta  1892 do  1903 je objavljal  tudi  članke  z naravoslovno  tematiko,  kot   so ornitološke  zanimivosti,  poročila  o mineralih,  mahovih in rakih  na Kranjskem  (Müllner 1893: 15), železovih  rudah  na Kranjskem  (Müllner 1895a: 1), o najdiščih  kovinskih  rud  in  premogov na Kranjskem  (Križnar 2017c: 25–26), favni iz kranjskih  jam  (Müllner 1897e, 111) ter  seveda  o podarjenih  primerkih  za  muzejske naravoslovne  zbirke  (pod naslovom  Prido ­ bitve  Kranjskega  deželnega  muzeja).  Müllner  je zaradi  nesoglasji  z deželnim  odborom  in neka ­ terimi muzejskimi sodelavci muzej zapustil leta 1903 in se preselil na Dunaj ( Mal 1931: 18).  2.4.2. Naravoslovje v muzeju kustosa Müllnerja Eden  poglavitnih  muzejskih  sodelavcev  je bil  v času delovanja  Müllnerja  profesor  naravoslov ­ ja Wilhelm  Voss  (1849–1895)  (Hohenbühel–Heufler 1885; Gosar & Petkovšek 1982: 28).  Voss je od leta  1890 do svoje prezgodnje  smrti  urejal  geološke  (predvsem mineraloške  zbirke  in  zbirko  rud),  herbarije  in nekatere  druge  zbirke.  Delo  v muzeju je opravljal  zelo  vestno,  kar  doka ­ zujejo  tudi  dolga  poročila  o pregledu  mineraloških  zbirk  (Arhiv 1890/ 67) in zbirk gob (Arhiv 1891/ 54) ter  potrdila  o opravljenem  in plačanem  pregledu  herbarijev  (Arhiv 1893/ 40, Arhiv 1894/ 43). Wilhelm  Voss je bil  tudi  izredno  produktiven  pisec znanstvenih  in strokovnih  prispev­ kov v muzejskih  revijah  in šolskih  letnih  poročilih  (Gosar & Petkovšek 1982: 28; Petkovšek & Duhovnik 2013). Največ  se je ukvarjal  z mikologijo,  muzeju je prodal  prvo  zbirko  kranjskih  gob  (Micologia Carniolica) na Slovenskem, ki jo je zbral sam ( Pungaršek & Piltaver 2018: 5–7).  88 Müllner je v muzeju deloval od leta 1889 do 1903.   89 Revija Argo je dosegljiva na spletni platformi Digitalne knjižnice Slovenije –  www.dLib.si. 67 Matija Križnar Zgodovina in razvoj muzejskega naravoslovja do osamosvojitve Prirodoslovnega muzeja leta 1944 /  History and development of the natural science in the Museum of Natural History until its independency in 1944 Slika 15: Del poročila o pregledu in razvrščanju zbirke mineralov, ki ga je pripravil Wilhelm Voss.   (Arhiv NMS, leto 1890, št. 67) Figure 15: Part of report on a review and classification of the Museum’s mineral collection   prepared by Wilhelm Voss. ( Archive NMS, year 1890, no. 67) 68 SCOPOLIA No 100 – 2021 Pregled  arhivskega  gradiva  je  razkril,  da je  leta  1893  muzej  obiskal  hrvaški  naravoslo ­ vec Spiridon  Brusina  (1845–1908)  (Balabanić 1993).  S  Simonom  Robičem  sta si  ogledala  muzejsko  zbirko  lupin  mehkužcev  in o njeni  neurejenosti  poročala  tudi  takratnemu  deželnemu  odboru  (Arhiv 1893/ 64). Leto  pred tem je Brusina  v muzej poslal  povpraševanje  po zbirki  fosilnih  mehkužcev  (Arhiv 1892/ 89, 1893/ 95), ki jih je preučeval  (Brusina 1883). Sodelo ­ vanje  Spiridona  Brusine  s kranjskim  muzejem oziroma  nekaterimi  kranjskimi  naravoslovci  je  bilo zelo  plodno.  Brusina  je po Franu  Erjavcu  poimenoval  rod  Erjavecia in vrsto Trochulus erjaveci (kopenski  polži),  fosilnega  polža  Micromelania freyeri pa je posvetil  Henriku  Freyerju   (Brusina 1897).  V  nadaljevanju  podajamo dogajanje  na področju  naravoslovja  v muzeju, ki je zelo  dobro  dokumentirano  v Poročilih  o delovanju  kranjskega  deželnega  odbora  (pod poglavjem  Deželni  muzej) 90 . V omenjenih  publikacijah  so zabeležena  tudi  darila  in nakupi  mnogih  naravoslovnih  primerkov.  Podajamo  tudi  nekatere  navezujoče  arhivske  dokumente,  ki omogočajo  natančnejši  vpogled v muzejsko naravoslovje na prehodu v 20. stoletje.  Tabela 5: Kronološki pregled izbranih zapisov o dogodkih in darovih v Deželni muzej za Kranjsko –   Rudolfinum v zadnjem desetletju 19. stoletja.   Časovno obdobje in vir Muzejski dogodki povezani z naravoslovjem (zbirke, postavitve, nakupi ali darila 91 ) Od aprila do 31. avgusta 1889 (Poročilo 1888; arhiv 1890/ 67) Inventarizacija (popis primerkov) zooloških zbirk 92 , ki so bile najbolje določene in urejene.  Wilhelm Voss je uredil razstavno zbirko rud 93  (t. i. »rudninsko zbirko«),  uredil napise k primerkom (v slovenskem in nemškem jeziku). Tako se  je dvorana z zbirkami rud odprla za javnost, dne 30. junija 1889.  V zoološki zbirki ni skoraj nič rib in plazilcev, tudi razstavna entomološka zbirka ni urejena.  Darila: Hinko Kavčič iz Razdrtega 94 , rogovje severnega jelena (Rangifer tarandus) (zadržal je lastninsko pravico).  Od 1. septembra 1889 do 31. avgusta 1890 (Poročilo 1889, arhiv 1890/ 67) Inventarizirane (popisane) so bile:  Zbirka rud (iz rudišč Litija, Idrija, Begunjščica in drugih;  vsebuje 6323 primerkov v 3774 inventarnih enotah).  Zoološka zbirka: sesalci (239 primerkov), ptiči (758  primerkov), okostja in gnezda (90 primerkov).  Zbirke lesov (702 primerka) in semen oz. žit (401 primerek) ter modeli gob (372 primerkov)  in sadja (jabolka 186 primerkov, hruške 148 primerkov in slive 58 primerkov) Darila: Frančišek Arko iz Spodnjega Logatca, eno divjo mačko ( Felis silvestris). Guido Kraus, zgornja čeljustnica ribe žagarice.  Gospa Lininger, okamneli odtis želve in školjke.  Nakup:   Čeljust jamskega medveda ( Ursus spelaeus) iz Otoške jame.  90 Ti dokumenti so večinoma dosegljivi tudi na spletni platformi Digitalne knjižnice Slovenije –  www.dLib.si. 91 Navajamo izbrane podarjene naravoslovne predmete. Natančne sezname si lahko ogledate v posameznih virih –   glej desni stolpec.   92 Verjetno je mišljena zbirka vretenčarjev.   93 Katero zbirko je raziskal in obdelal Voss ni jasno. Po arhivskih zapiskih gre verjetno za mineraloško–montani ­ stično (rude) zbirko.   94 V arhivu je bil odkrit dokument s prošnjo za vračilo ostanka rogovja – Arhiv NMS 1908 37. 69 Matija Križnar Zgodovina in razvoj muzejskega naravoslovja do osamosvojitve Prirodoslovnega muzeja leta 1944 /  History and development of the natural science in the Museum of Natural History until its independency in 1944 Časovno obdobje in vir Muzejski dogodki povezani z naravoslovjem (zbirke, postavitve, nakupi ali darila 91 ) Od 1. septembra 1890 do konca 1891 (Poročilo 1890; arhiv 1890/ 127, 156, 1891/ 54) Inventarizacija herbarijev (začetek 20. septembra 1890), ki jo je izvedel Wilhelm Voss.  Februarja 1891 se uredijo zbirke gob (151 vrst), alg (121 vrst), lišajev  (96 vrst), mahov, »jetrenjakov« (163 vrst) in praproti (37 vrst).  Nadaljuje se inventarizacija in sestavljanje herbarija » Herbarium carniolicum«, ki je  končano 16. novembra 1891, obsega 592 vrst. Herbarij velja za zelo popolnega.  Darila: Dr. Jos. Račič iz Ljubljane, 30 vrst konhilij (110 primerkov), vse  iz zapuščine njegovega brata monsignora Račiča.  Princ Ernest Windischgrätz, sedem kosti jamskega  medveda iz Ložke jame (oz. Križna jama).  Ribiško društvo iz Ljubljane, zbirko rib in rakov s Kranjske. Prepariral  Ferdinand Schulz, eksponati so bili na razstavah na Dunaju in v Gorici.  Viktor Hoffmann, močvirsko uharico ( Brachyotus palustris), ustreljeno na Ljubljanskem barju. J. Jelašič, črnorepi kljunač ( Limosa aegocephala), ustreljen 12.  aprila 1891 na Ljubljanskem barju (redek na Kranjskem).  Leto 1892 (Poročilo 1892, arhiv 1892, 64, 1893/ 40) Inventarizacija splošnega muzejskega herbarija (t. i. »herbarium universale«) se opravi  med januarjem in julijem 1892. Vsebuje 1034 rastlinskih vrst. Herbarij vsebuje primerke  iz vse Evrope, zbirali pa so jih Hacquet, Karl Zois, Hladnik, Graf, Freyer, Janscha  (Janša) ter mnogi drugi botaniki (De Bayr, Boinier, Heuffel, Hoppe, Josch, Koch, Kokeil,  Köchel, Opiz, Pittoni, Rainer, Sauter, Sieber, Stur, Tommasini, Welwitsch in Winkler).  Dopolnjuje se Kranjski herbarij ( Herbarium carniolicum), ki vsebuje 598 vrst.  Darila: Gospodična Stedry, zbirko praproti z Nove Zelandije v omarici iz cedrovega lesa.  Neznani darovalec, hrbtenico mamuta ( Mammuthus primigenius) (verjetno vretenca).  Leto 1893 (Poročilo 1893, arhiv 1893/ 57) Razvrščanje in urejanje herbarijev, Freyerjev herbarij naj se razvrsti v Herbarium  carniolicum (kranjski herbarij) in Herbarium universale (splošni herbarij).  Nakup: Naravoslovna zbirka Simona Robiča (po sklepu deželnega odbora, 28. aprila 1893). Zbirka  vsebuje: Okamnine (fosile, 309 primerkov, nekaj kosti jamskega medveda), herbarije (2457  primerkov gob, mahov, lišajev, alg, praproti in drugo), konhilije (2739 primerkov polžev, 212  kranjskih vrst) in školjke (336 primerkov, 8 kranjskih vrst), žuželke (7300 vrst hroščev, od  tega 1655 s Kranjske) in ravnokrilcev (61 vrst, od tega 28 kranjskih vrst) in 30 ptičjih okostij.  Leto 1894 (Poročilo 1894, arhiv 1894/ 7, 19, 46, 49) Predlog za odkup entomološke zbirke, herbarija in knjižnice znanstvenih spisov Franza  (Franca)  Micklitza 95  iz Radovljice. Deželni odbor je na javni dražbi kupil Micklitzeve zbirke  za 100 goldinarjev. Do prevzema so bile zbirke shranjene na okrajnem sodišču v Radovljici.  Odkup herbarija Valentina Plemla 96 , ki je umrl 1875. Herbarij  Plemla se je skupaj z omaro odkupil za 150 goldinarjev.  Odkup herbarija gliv (» Mycologia carniolica«) Wilhelma  Vossa, na osnovi prošnje kustosa Müllnerja.  Urejanje Kranjskega in splošnega herbarija (izvaja W. Voss).  V razstavne prostore postavljena miza z osmimi škatlami (skupaj  592 primerkov) metuljev iz zbirke Franza Micklitza.  V razstavne prostore se je postavilo osem škatel hroščev  iz zbirke Simona Robiča (z 900 vrstami).  Darila: Schulze, inženir v Voloski, ribo morski mesec ( Mola mola).  F. Rupnik iz Radovljice, dva planinska zajca ( Lepus timidus).  Leto 1895 (Poročilo 1895, arhiv 1895/ 45) April 1895– Veliki potres v Ljubljani 97  Dezinsekcija zbirk  Simona Robiča, z ogljikovim sulfidom.  Darila: V. Vondraček, kaplan iz Šentjerneja, dva fosilna polža ( Pereiraia gervaisii).  95 Franz Micklitz (Franc Miklitz) (1821–1893), gozdarski upravitelj (»cesarsko–kraljevi nadgozdar«) zbiral je   hrošče in metulje na Gorenjskem (okolica Radovljice). Entomološki material je pošiljal na Dunaj Ludwigu   Ganglbauerju. Velik del Micklitzevih zbirk je bilo uničenih med 1. svetovno vojno ( Staut Tu r k 1974: 41– 42, 1983: 32–33; Praprotnik 2015: 236).  96 Glej tudi Praprotnik (2015: 232–248), vse o herbariju Valentina Plemela.   97 Glej poglavje v tem delu – Muzej ob velikem ljubljanskem potresu.   70 SCOPOLIA No 100 – 2021 Časovno obdobje in vir Muzejski dogodki povezani z naravoslovjem (zbirke, postavitve, nakupi ali darila 91 ) Leto 1896 (Poročilo 1896, arhiv 1896/ 86, 9) Nadaljevanje urejanja entomoloških zbirk Simona Robiča. Razstavitev  njegovih kobilic in eksotičnih hroščev v dvorane (v dveh omaricah).  Zbirko lupin Simona Robiča (2892 vrst, 20.000 primerkov) v avgustu in  septembru 1896 pregleda in na novo določi Karol Moser 98  iz Trsta. Pri  tem so uporabili tudi izposojeno knjigo iz Tržaškega muzeja.  Darila: A. Vertovec, pomorski poročnik, 209 školjk in koral iz Indijskega  oceana (odprava okoli sveta na korveti »Aurora«).  Leto 1897 (Poročilo 1897a) Nov potres 15. julija 1897 (glej poglavje v nadaljevanju) Darila: Dr. Holub z Dunaja, 21 rudnin in okamnin, 36 rastlin in  sadežev, 24 živali in lobanj s potovanja po Afriki.  Ivan Hribar, dijak, mamutov zob in kosti iz Přimosteške jame na Moravskem.  Nakupi: Jelenovo rogovje ( Cervus elaphus), subfosilno, najdeno 3 metre  globoko v mivki pri zgradbi Plavceve hiše na Starem trgu.  Od 1. oktobra 1897 do konca septembra 1898 (Poročilo 1897b, arhiv 1898/ 66, 75, 76) Odkup entomološke zbirke jamskih hroščev Josefa Severja 99 , za zbirko so plačali 160 goldinarjev. Pri odkupu so postavili pogoj, da mora zbirka  biti urejena, kot dogovorjeno (pogoj postavil Oto Detela 100 ).  Urejanje herbarijev v muzeju sta opravila Alfonz Paulin in Maks  Klemenčič (vsak je dobil po 15 goldinarjev plačila, avgusta 1898)  Darila: Baron Liechtenberg, hijeno.  Kanonik Sušnik, planinskega zajca iz Sorice.  Od 1. oktobra  1898 do  konca  septembra  1899 (Poročilo 1898) Darila: Dečman, velik fosilni zob morskega psa iz okolice Kamnika. P. Zeschko, samca in samico velikega žagarja ( Mergus serrator), v jesenskem perju.  Franc Cerar iz Blagovice, odlomke bakrovega kršca (halkopirita) iz svojega rudnika.  1. oktobra 1899 do konca septembra 1900 (Poročilo 1899, arhiv 1900/ 94, 98) V zbirki rudnin so bile očiščene vse omare in primerki oprani.  Odkupljene so entomološke zbirke (hrošči in druge žuželke) in  zbirka lupin mehkužcev Nikolaja Hoffmanna 101 , ki jih je zbiral 50 let.  V zbirki je sto zelo redkih vrst, skupaj 10.000 primerkov.  Darila: Dr. Conwentz iz Gdanska (»Dancig«), 15 primerkov jantarja  iz »vzhodnega morja« (Baltskega morja).  1. oktobra 1900 do konca septembra 1901 (Poročilo 1900, arhiv 1901/ 103) Darila: Alfonz Paulin podari dva fascikla herbarija » Flora exsiccata Carniolica«  skupaj z besedili. Herbarij ob podpori deželnega odbora nabira skupaj  z J. Armičem, R. Justinom, K. Mulleyem in H. Roblekom.  Knez Hugo Windischgrätz, velikega rečnega raka iz Unice  pri Planinskem gradu, 31 dkg težkega.  1. oktobra 1901 do konca septembra 1902 (Poročilo 1901, arhiv 1901/ 103) Čez poletje so se pregledali herbariji, zaradi škodljivcev.  Darila: Knez Auersperg, 36 rib s Kranjske, ki so bile na ribji razstavi na Dunaju.  98 Ludwig Karl Moser (1845–1918), naravoslovec, speleolog in arheolog (glej tudi  Flego & Rupel 2008).  99 O Josefu Severju je znano, da je zbiral kranjske jamske hrošče in objavil nekaj vprašljivih člankov na to temo v   reviji Entomologischer Anzeiger (leta 1913, kot profesor v New Yorku, ZDA) ( Staut Tu r k 1974: 50, 1983: 37). 100 Oto (Oton) plemeniti Detela ( 1891–1908) je bil Kranjski deželni glavar.   101 Glej tudi Staut Tu r k (1983: 30) in Novak (1988: 63).  71 Matija Križnar Zgodovina in razvoj muzejskega naravoslovja do osamosvojitve Prirodoslovnega muzeja leta 1944 /  History and development of the natural science in the Museum of Natural History until its independency in 1944 Slika 16: Dovoljenje za urejanje muzejske zbirke konhilij, ki ga je Kranjski deželni zbor leta 1896 izdal Karlu   Moserju iz Trsta. ( Arhiv NMS, leto 1896, št. 86) Figure 16: Official approval for working with the Museum’s collection of shells issued in 1896 by the Provincial   Council for Carniola to Karl Moser from Trieste. ( Archive NMS, year 1896, no. 86) 72 SCOPOLIA No 100 – 2021 Slika 17: Dopis o dveh fasciklih herbarija Alfonza Paulina, ki ju je Kranjski deželni zbor predal   muzeju. ( Arhiv NMS, leto 1901, št. 103) Figure 17: A letter accompanying two folders of the herbarium by Alfonz Paulin which the   Provincial Council for Carniola sent to the Museum. ( Archive NMS, year 1901, no. 103) 73 Matija Križnar Zgodovina in razvoj muzejskega naravoslovja do osamosvojitve Prirodoslovnega muzeja leta 1944 /  History and development of the natural science in the Museum of Natural History until its independency in 1944 2.4.3. Muzej ob velikem ljubljanskem potresu Največjo  preizkušnjo  je nova  muzejska  stavba  doživela  14.aprila  1895 ob t.i.  velikem  ljubljan ­ skem potresu.  Stavbo  muzeja,  zgrajeno  v novorenesančnem  slogu,  ki je bila  zasedena  že sedmo  leto,  so pred  tem večkrat  stresali  šibki predpotresni  sunki (Müllner 1895b; Stare 1991). O  poškodbah  na stavbi, predvsem pa v muzejskih hodnikih  in sobah ter  razstavnih  zbirkah,  je  poročal  takratni  kustos  Müllner (1895b). Po potresu  sta  se znanstveno  delo  in delo  na  zbirkah  ustavila,  muzej pa je bil  do  jeseni 1895 zaprt.  Tudi  ogled  razstavnih  zbirk  pogosto  ni bil  mogoč.  Muzej  se je odprl  za  muzejske  delavce  takoj,  ko  so bili  prostori  in razstavne  dvorane  »le  količkaj  pristopne«  (Poročilo 1895: 224). Za obiskovalce  pa je bil muzej odprt  šele septembra  1896  (Poročilo 1896: 250).  V obsežnem poročilu  se je v glavnem  osredotočil  Alfonz  Müllner  na  arheološke  in kulturno ­ zgodovinske  predmete,  omenil  pa je tudi  naravoslovne  eksponate.  O poškodbah  na  naravoslov ­ nih predmetih v geološki razstavni zbirki v pritličju je zapisal  (Müllner 1895):  »Slabše  je nasproti  ležečem mineraloškem–geološkem  oddelku.  Tu so mineralije  in petro ­ fakti  streseni  s polic  zbrani  na dnu  omar, ali  pa so prebili,  kot  npr.  amonit  in nekatere  druge  rudnine,  steklene  police  in se prosto  skotalili  po dvorani.  Skoraj  nobena  kamenina  ni več na  svojem mestu.« (prevod  Stare 1991: 25, po Müllner 1895b). Podobno  je bilo  tudi  v zoološki  razstavni zbirki: »Ribe in amfibije so skupaj s preparati  v špiritu  in razbitimi  okostji  živali,  neka  neurejena  masa. Konhilije so se mestoma nakopičile na dnu omar, potem ko so popadale s polic, kakor bi  ležale  na  domačem morskem dnu.  Najbolje  so katastrofo  prestali  na  širokih  ploščicah  pritrjeni  ptiči in sesalci,  čeprav bo  treba  tudi  tem popraviti  marsikatero  poškodbo.« (prevod  Stare 1991: 26, po Müllner 1895b).  O škodi  pri  potresu  poročajo  tudi  v poročilu  Kranjskega  deželnega  odbora:  »Ugonobljenih  je  približno  40 domačih  dvoživk  in 43 rib.  Najhuje  je poškodovana  zbirka  konhilij  (školjk).  Tukaj  je na večih mestih prava  zmes  hišic in školjk.  Po naključju  je bila  ta  zbirka  odmenjena,  da se  1895. leta  znova  uredi,  razvrsti  in inventira,  kajti  nahaja  se morebiti  uže  50 let  v enem in istem  stanju.«   (Poročilo 1895: 224). Iz zapisanega  je razvidno,  da je bila  zbirka  lupin  mehkužcev  slabo vzdrževana  in neurejena  že pred potresom.  Nekoliko  drugače  je  bilo z »rudninsko«  zbirko:  »  Istotako  kakor  konhilije  je zmešana tudi  rudninska  zbirka.  Tudi ta  se  mora zopet  urediti;  vsekakor  pa bode  delo  tukaj  bistveno  olajšano  s tem, ker  so vse reči  s številkami  zazna ­ menovane  ter  se torej  s pomočjo inventara,  kjer  so vpisana  najdišča,  zopet  morejo  postaviti  na  svoje mesto« ( Poročilo 1895, 224).  Najbolje  Müllnerjev  oziroma  takratni  odnos do naravoslovnih  predmetov  ali naravoslov ­ ja na splošno  pove njegov  odstavek  (predvsem zadnji  stavek):  »Naravno  bi prišli  pri potresu  v  nevarnost  le  predmeti  iz gline  in stekla.  Mineralije,  konhilije,  bron  in predmeti  iz drugih  kovin,  lesa,  blago  in podobno,  ni lahko  poškodovati.  Ribe in reptili  v kozarcih  s špiritom  so lahko  na ­ domestljivi in ne pomenijo veliko« (prevod  Stare 1991: 26, po Müllner 1895b).  O  poškodbah  na muzejski stavbi so poročali  tudi  nekateri  takratni  časopisi, med  prvimi  Slovenski  narod.  Po potresu  si  je muzej ogledal  tudi  cesar  Franc  Jožef I.,  ki  se  je začudil  poškodbam ( Pau li n 1895: 46).  Dve  leti  kasneje, 15.  julija  1897,  je Ljubljano  ponovno  prizadel  manjši potres.  Tudi ta  je  povzročil  nekaj škode na  konhilijah  ter uničil nekaj primerkov v  posodah z  alkoholom  (Poročilo 1897: 166).  74 SCOPOLIA No 100 – 2021 Slika 18: Posledice potresa leta 1895: doprsni kip Karla Dežmana leži na tleh. Fotografijo hrani NMS.   Figure 18: Aftermath of the 1895 earthquake, with the bust of Karel Dežman lying on the ground.   Photo archived of NMS. 75 Matija Križnar Zgodovina in razvoj muzejskega naravoslovja do osamosvojitve Prirodoslovnega muzeja leta 1944 /  History and development of the natural science in the Museum of Natural History until its independency in 1944 2.4.4. Vsestranski preparator in ornitolog Ferdinand Schulz Ferdinand  Schulz  se je rodil  leta  1849 v Šentjerneju  na  Dolenjskem.  Čeprav  je bil  izučen  za  trgovca,  se je po končanem  vojaškem  roku  leta  1875 zaposlil  v muzeju  (Staut Tu r k 1974: 60 – 61;  Dular 2003: 68–69; Studen 2003: 12; Bufon 2013b; arhiv 1875/ 8), kjer  je začasa  svojega  delovanja  tudi  stanoval  (Studen 2003: 12). Že kmalu  ga je Karel  Dežman izkoristil  in izučil  za  odličnega  terenskega  sodelavca  in zoološkega  preparatorja 102 . Terensko  delo  ni bilo  naravo ­ slovno  usmerjeno,  saj je izkopaval  predvsem arheološka  najdišča,  med  njimi  tudi  kolišča  na  Ljubljanskem  barju,  kjer  se je srečal  s subfosilnimi  ostanki  favne  in flore.  Kot  muzejski pre­ parator 103  je v celotnem  obdobju  prepariral  veliko  primerkov,  od tega  800 primerkov  za muzej  (Bufon 2013).  Da je bil Schulz  dober  preparator  živali  (dermoplastik)  govori  tudi  poročilo  (Poročilo 1887: 142). O veščini prepariranja  Ferdinanda  Schulza  priča  tudi  nagrada  za  prepa ­ racijo  razstavljenih  rib  na  Svetovni  razstavi  v Parizu 104 , kjer  je prejel  bronasto  svetinjo,  medtem  ko je deželni  muzej dobil  celo  »grand  prix« (Slovenec 1900). Vse razstavljene  ribe iz Pariza,  pa naj bi po določilih deželnega odbora pripadale muzeju ( arhiv 1900/ 118). Po Dežmanovi smrti  je zaradi  preparacije  primerkov,  ki niso bili last  muzeja, prišel  tudi  v  navzkrižje  z Alfonsom  Müllnerjem  (arhiv 1889/ 79). Kasneje, leta  1903, je Schulz  za nekaj  časa prevzel  celo  vodenje muzeja kot  začasni skrbnik muzejskih poslov (Petru 1971: 24; Studen 2003: 12). Po skoraj  petnajstih  letih  dela  v muzeju  so ga  leta  1898 povišali  v muzejske­ ga  asistenta,  toda  še vedno  je opravljal  številna  druga  dela  (arhiv 1889/ 25). Schulz  je svoje na ­ ravoslovno  znanje  oziroma  dobro  poznavanje  kranjskih  ptic  objavil  v nekaj  svojih preglednih  ornitoloških  člankih  ob koncu  stoletja  (Schultz 1890; Schultz 1895; Vrezec 2017). Schultz  se je upokojil  30. aprila  1909, na njegovo  mesto pa je bil nastavljen  preparator  Fran  Dobovšek  (arhiv 1909/ 16). Izvrsten  preparator  in tudi  ornitolog  Ferdinand  Schulz  je umrl  leta  1936 (Mal 1931: 18).  2.5. Muzej in naravoslovje v prvem desetletju 20. stoletja Z odhodom  Alfonza  Müllnerja  je vodenje  in skrbništvo  nad  muzejem  med  poletjem  1903  in začetkom  1905 prevzel  omenjeni Schulz  (Mal 1931: 18; Petru 1971: 24; Studen 2003: 12).  Pred  predajo  so opravili  uradni  zapisnik  zbirk  (arhiv 1904/ 27), med katerimi so tudi naravo­ slovne  zbirke  (predvsem razstavne).  Iz zapisnika  je razvidno,  da  so bile  nekatere  zbirke  urejene,  nekatere  neinventarizirane  ali  celo  zaprte  za javnost.  Tako so ugotovili 105 : » Zbirka školjk je urejena  po inventarnih  številkah  in se je pregledala  kos  za  kosom. Robičeva  zbirka  ni inventira ­ na  in je zaprti  omari.  (…) Od zbirke  rib  se je pokvarilo  več predmetov  ob potresu  in je radi  tega  odstranilo  (…) Pri  zbirki  četveronožnih  živali  se ni opazilo  nedostatkov,  istotako  ne pri zbirki  tičjih  gnezd  in jajc.  (…) Zbirka  lesovja  je uredu.  (…) Glede  mineralov  in montanistične  zbirke  se  pripomne sledeče;  V dvorani  št.  XIII. se nahajajo  v dveh  omarah  (št.  12–25) okamenine,  ki niso  urejene.  (…) Zbirka  mineralij  v razstavnih  dvoranah  št. XIV in XV, obsega do 4000 tekočih  številk,  predmetov  pa je mnogo  več, …Št.  3931 (demant  v vrednosti  18 gl.  na  kupljen  v l.  1891)  se ni našel.  (…) V sobi št.  VIII se nahajajo  sledeče  naravoznanske  zbirke:  a.) splošni  herbarij;  b.)  zbirka  gliv  prof.  Vosa;  c.)  zbirka  mahov, (…) e.) herbarij  Dolliner  (…) i.) herbarium  Carniolicum  (Paulin x sum.) j.) zbirka mahov in gliv Robičeva; k.) herbarium Tomasini« ( arhiv 1904/ 27). 102 Schultz je bil preparator živali (izdelava dermoplastik) in verjetno tudi fosilnih kosti, izdeloval je replike iz   mavca (kopistika) ( Poročila 1886: 118), izvajal paleontološka, predvsem pa arheološka izkopavanja.   103 Schulz je pridobil naziv »preparator« leta 1880 ( Slovenec 1880). 104 Exposition Universelle 1900. Trajala od 14. aprila do 12. novembra 1900.   105 Navajamo zgolj izbrane odstavke zapisnika.   76 SCOPOLIA No 100 – 2021 Vodenje muzeja je po  Schulzu  februarja  1905  prevzel  arheolog  Walter  (Schmid) Šmid 106 (1875–1951),  prvi nenaravoslovec,  kar  se  je odražalo  tudi  v  vodenju  (Mal 1931: 18; Petru 1971: 25; Hudales 2003: 78). Šmid je ravnateljeval  do  sredine  leta  1909, ko ga  je nasledil  ume­ tnostni  zgodovinar  Josip Mantuani  (1860–1933), ki je vodil  muzej do  leta  1924 (Mal 1931: 19; Petru 1971: 25; Hudales 2003: 78). Z ravnateljevanjem  omenjenih  se je okrnilo  tudi  naravo ­ slovje  v muzeju,  saj so posvečali  večjo  pozornost  drugim  smerem, od  etnografije  in arheologije  do umetnostne zgodovine ( Hudales 2003: 78; Jezernik 2011).  V času  Šmidovega  in  Mantuanijevega  vodenja  muzeja  je upadlo  tudi  darovanje  naravoslovnih  primerkov ( arhiv 1905/ 60, 1906/ 48) oziroma njihovo dokumentiranje (izdelave seznamov).  2.5.1. Gvidon Sajovic, od prostovoljca do kustosa Naravoslovno  delovanje  v muzeju  je  oživil  profesor  prirodoslovja  Gvidon  Sajovic  (1883–1920)  (Dolar 1921: 50 –51; Mantuani 1923: 48–49; Bufon 1971: 193; Gosar & Petkovšek 1982: 31).  Sajovic  je bil kljub  svojemu slabemu zdravju  izjemno požrtvovalen  in delaven  (Dolar 1921, 50). Njegovo  izjemno naravoslovno  delovanje  je predstavil  takratni  muzejski ravnatelj  Josip  Mantuani (1923: 48–52). Sajovic  je bil  do  svoje smrti  tudi  redni  pisec naravoslovnih  prispev­ kov v revije  Muzejskega  društva  za Kranjsko  (Sajovic 1915). Največ je deloval  na področjih  herpetologije,   ornitologije   in  malakologije   (Sajovic 1908; Sket 2008: 8), čeprav je objavljal  tudi  iz geoloških  in botaničnih  ved (Mantuani 1923; Staut Tu r k 1974: 57–59; Gosar & Petkovšek 1982: 31).  V Deželnem  muzeju za Kranjsko  Rudolfinum  je Gvidon  Sajovic  od februarja  1907 najprej  deloval  kot  prostovoljec  z dovoljenjem  deželnega  odbora  (arhiv 1907/ 27),  kmalu pa ga je  vodstvo  predlagalo  za  provizoričnega  adjutanta 107  (arhiv 1907/ 63). Sajovicu  je bilo  v letu  1909  dovoljeno  opravljati  muzejsko delo  šest ur na teden,  po eno uro  na dan, brez nedelj  (arhiv 1909/ 13). Iz arhivskega  gradiva  je razvidno,  da  je delo  opravljal  dokaj  suvereno  in samostojno  in se redno  podpisoval  pod dokumente.  V letu  1910 je Gvidon  Sajovic  že na  seznamu  zaposle ­ nih v muzeju kot asistent ( arhiv 1910/ 110). Sajovic  se je v muzeju  takoj  lotil  urejanja  naravoslovnih  zbirk  od  Robičeve zbirke  mehkužcev  (Sajovic 1908, arhiv 1907/ 82), do  zbirk  modelov  sadja,  herbarijev  in drugih.  O muzejskem na ­ ravoslovnem  delovanju  je redno  pisal  v »Poročilih  o prirodopisnem  oddelku«.  V njih  je natančno  popisal svoje stike z drugimi naravoslovci,  prirodoslovna  predavanja,  ekskurzije  in seveda  stanje  zbirk  (arhiv 1910/ 334, 1911/ 709, 1911/ 125, 1912/ 1245, 1915/ 96, 1916/ 642). Od leta  1912 do  1915 se je na  Kranjskem  izvajal  t.  i. »kačji  lov«  (zatiranje  strupenih  kač  na  Kranjskem),  o čemer priča zajetna  arhivska  dokumentacija 108 ,  ki jo je urejal  in spremljal  Sajovic (arhiv 1913/ 138, 1913/ 441, 1914/ 311, 1915/ 95a). Hkrati  je Sajovic  lahko  temeljito  preučil  herpetofav ­ no  Kranjske  (Sajovic 1913b; Staut Tu r k 1974: 57) in pripravil  ključ  za  ločevanje  strupenih  in  nestrupenih  kač (Sajovic 1913a: 122–124). Gvidon  Sajovic  je v muzeju deloval  trinajst  let  in  je muzejsko  naravoslovje  zapustil  v dobrem  stanju.  Zaradi  pešanja  zdravja  je Sajovic  muzejsko  službo  končal  30. septembra  1916, ko  ga  je nadomestila  Angela  Piskernik  (arhiv 1916/ 439). Na  področju  entomologije  je pogosto  sodeloval  tudi  z muzejskim preparatorjem  in fotografom  ter  entomologom Franom Dobovškom.  106 Uporabljamo slovensko različico njegovega priimka.   107 Naziv je verjetno mišljen kot začasni svetovalec ali pribočnik.   108 Tukaj navajamo le nekaj dokumentov. Arhivska dokumentacija obsega posamezna poročila o ulovu in številu   kač za posamezne občine, in sicer za obdobje od leta 1912 do 1914.   77 Matija Križnar Zgodovina in razvoj muzejskega naravoslovja do osamosvojitve Prirodoslovnega muzeja leta 1944 /  History and development of the natural science in the Museum of Natural History until its independency in 1944 Slika 19: Odobritev plačila Gvidonu Sajovicu za urejanje zbirk koral in morskih živali ter zbirke   mehkužcev Simona Robiča. ( Arhiv NMS, leto 1907, št. 82) Figure 19: Approval of a payment to Gvidon Sajovic for arranging collections of corals and marine   animals, and the collection of molluscs of Simon Robič. ( Archive NMS, year 1907, no. 82) 78 SCOPOLIA No 100 – 2021 Slika 20: Muzejski preparator in fotograf Fran Dobovšek, je za muzej zbiral tudi različne žuželke. Fotografijo   hrani NMS. Figure 20: Fran Dobovšek, a taxidermist and photographer of the Museum also collected various insects for the   Museum. Photo archived by NMS.   2.5.2. Fran Dobovšek, muzejski preparator, fotograf in entomolog Fran  Dobovšek (1876–1915) je svojo muzejsko pot  začel  z izpitom (praktikumom)  za pre­ paratorja,  ki ga  je leta  1908 opravil  v dvornem  naravoslovnem  muzeju na  Dunaju  (Mantuani & Sajovic 1915; Staut Tu r k 1974: 46). Z majem  1909 (po upokojitvi  Ferdinanda  Schulza)  je  dobil  službo  kot  preparator  v takratnem  ljubljanskem  muzeju  (Arhiv 1909/ 16). V muzeju  je bil  pripravljen  izvajati  mnoge naloge,  bil  je zelo  spreten  in vešč (Mantuani & Sajovic 1915: 242),  med drugim  je obvladoval  »moderno  dermoplastiko«  in izdelovanje  replik  iz mavca.  O kvaliteti  Dobovškovega  dela  pričajo  tudi  nekateri  arhivski  dokumenti,  saj smo zasledili  številne  prošnje  za izdelavo dermoplastik.  Izkazal  se je tudi  kot  dober  fotograf,  ki je spretno  fotografiral  muzejske predmete  (Seidl 1912 109 ; Kos 2014: 37). Fotografske  izkušnje  je redno  izpopolnjeval  tudi  na terenu.  Ob  vsem  delu  v muzeju je bil  Fran  Dobovšek  zadolžen  tudi  za  lov  na  ptice,  saj je prek  deželnega  odbora  prejemal  dovoljenja  oziroma  orožni  list  ter  lovsko  karto  (Arhiv 1910/ 48, 1911/ 679). Tako  je  Dobovšek dobil  pravico,  da sme  v znanstvene  namene streljati  in loviti  ptice  vsake vrste  po  vsem Kranjskem ( Arhiv 1911/ 679). 109 Fotografija spodnje čeljustnice pleistocenskega širokočelnega losa  Cervalces latifrons.  79 Matija Križnar Zgodovina in razvoj muzejskega naravoslovja do osamosvojitve Prirodoslovnega muzeja leta 1944 /  History and development of the natural science in the Museum of Natural History until its independency in 1944 Poleg  preparatorskega  dela  je bil tudi  naravoslovec,  ki se je še pred  zaposlitvijo  v muzeju  veliko  posvečal  entomologiji,  predvsem metuljem  (Staut Tu r k 1974: 46). Muzej  je pridobil 110 tudi  Dobovškovo  entomološko  zbirko,  ki obsega  približno  4000 primerkov  zbranih  med letoma  1900 in 1915 (Staut Tu r k 1974: 46; Černila 2003: 36). Za metulje  sta  ga  navdušila  slovenska  ljubiteljska  entomologa  Anton  Bulovec  (1869–1930) in Ivan Hafner  (1867–1947)( Staut Tu r k 1974; Sket 2008: 8–9), ki je po prerani  Dobovškovi  smrti  leta  1915 tudi  obdelal  in združil  obe  zbirki,  muzejsko in zasebno  Dobovškovo  (Mantuani & Sajovic 1915: 242–243; Staut Tu r k 1974: 44). Metulje  je Dobovšek  raziskoval  po celotni  Kranjski  ter  ob tem odkril  mnogo novih  najdišč  in vrst  za Kranjsko.  Metulje  je nabiral  in iskal  celo  med vojno,  kjer  je bil nastanjen  v  Bosni (Mantuani & Sajovic 1915: 243). Dobovšek  je poleg  metuljev  muzeju daroval  še nekaj  zanimivih  plazilcev,  kot  je progasta  belouška  (Natrix natrix persa), kraška  kuščarica  (Podarcis melisellensis) in črnopikčasta  kuščarica  (Algyroides nigropunctatus); vse so bile  med leti  1908  in 1912 pr vič od k r ite  na K ranjskem  (Mantuani & Sajovic 1915: 244; Staut Tu r k 1974: 47–48).  Dobovšek  je v začetku  leta  1908 za  100 kron  prodal  muzeju svojo  zbirko  kranjskih  metuljev  (Arhiv 1907/ 90). V letih  1910 in 1911 je izvedel  vrsto  terenskih  potovanj  po Vipavski dolini,  Triglavskem  pogorju,  pod in na  Begunjščici  ter  na  Črni  prsti  in Nanosu,  kjer  je zbiral  predvsem  žuželke   (Arhiv 1910/ 154, 155, 192, 193, 194, 246, 1911/ 389).  Vse  omenjene muzejske  dokumente  in sezname nabranih  vrst  je pregledal  in podpisal 111 tudi takratni glavni muzejski naravoslovec Gvidon Sajovic.  Med prvo  svetovno  vojno  je bil po smrti  Frana  Dobovška  leta  1917 odkupljen  še preostali  del  entomološke  zbirke  (Arhiv 1917/ 541, 1917/ 543, 1917/ 545, 1917/ 558). Cenitev Dobovško­ ve zbirke metuljev (Arhiv 1917/ 543) je opravil  že omenjeni Anton  Bulovec,  prav  tako  zbiralec  metuljev ( Staut Tu r k 1974: 45–46; Staut Tu r k 1983: 34).  2.5.3. Naravoslovna muzejska korespondenca v času Sajovica Naravoslovno  sodelovanje,  od dopisovanja,  izmenjave primerkov  do strokovne  korespon ­ dence  se je nadaljevalo  tudi  med  delovanjem  Gvidona  Sajovica.  Iz arhivskih  dokumentov  je  razvidno,  da  je potekalo  na  vseh naravoslovnih  področjih.  Ker  je Sajovic  sam veliko  preučeval  plazilce,  je  navezal  stike z nekaterimi  takratnimi  evropskimi herpetologi 112 .  Dolgoletno  in  plodno  sodelovanje  je Sajovic  ustvaril  z avstrijskim  herpetologom  in entomologom  Franzem  Wernerjem  (1867–1939) (Maidl s sod. 1940). Werner  in Sajovic  sta  si dopisovala  predvsem o  kačah  (Arhiv 1910/ 232, 1912/ 1089, 1912/ 796, 1913/ 155, 1918/ 328) in kuščaricah,  med drugim  tudi  o črnopikčasti  kuščarici  (Algyroides nigropunctatus) (Arhiv 1911/ 304). Drugi  herpetolog  je bil  Georg  Veith  (1875–1925), ki je raziskoval  predvsem plazilce  Balkana  (Eiselt 1951, Happ & Mildner, 2003, Gostentschnigg 2018: 54–55). Sajovic  je Veithu  pisal  o kranjskih  kačah,  ko je bil ta  nastanjen  v Bilećo  (nemško Bilek)  v Hercegovini  (Arhiv 1913/ 56, 156). Lorenz Müller  (1886–1963) priznani  nemški herpetolog,  je muzeju  poslal  prošnjo  za  primerke  živih  kač  (Arhiv 1914/ 310, 274), ki jo je nato  Sajovic  poslal  naprej  svojim »lovcem«  (Arhiv 1914/ 228, 233).  V  herpetološkem  pogledu  je dobrodošla  tudi  dokumentacija,  ki obravnava  zbirko  Egidia  (Egid) Schreiberja (1836–1913) ( Arhiv 1914/ 93, 129). Februarja 1914 se je ponudila priložnost  110 Verjetno je Dobovšek vse zbirke metuljev prodal muzeju. Glej tudi arhivski dokument  Arhiv NMS, leto 1907, št. 90. 111 Pod sezname, ki jih je pripravil Fran Dobovšek, se je Gvidon Sajovic podpisal zgolj z »Vidi« in občasno datu ­ mom pregleda.   112 Glej tudi letno poročilo Gvidona Sajovica za leto 1914 ( Arhiv 1914/ 96). 80 SCOPOLIA No 100 – 2021 za  odkup  nekaterih  delov  zbirke,  ki si jo je ogledal  tudi  Gvidon  Sajovic  v Gorici.  Med drugim  Sajovic v  poročilu  piše:  »V  smislu  odloka  visokega deželnega  odbora  vojvodine Kranjske  v Ljubljani  se  je podal  podpisani 7.  t. m.  v Gorico  v svrho  nakupa  kranjskih  herpetoloških  objektov  iz znanstvene  zbirke  profesorja  dr.  Egid.  Schreiberja.  Ko je ta  dospel  tjekaj,  je zvedel,  da se je prav  ta  dan  odločila  vdova  pokojnega  znanstvenika  prodati  celotno  zbirko  dunajske ­ mu dvornemu  muzeju. (…) Po prijaznem  posredovanju  c. kr.  realčnega  profesorja  Ferd.  Seidla  je izjemoma lastnica  znanstvene  zbirke  dovolila,  da je smel izbrati  podpisani v svrho  nakupa  dublet,  nekatere  za Kranjsko  važne vrste,  ki mu  jih je odstopila  po primerno  nizki ceni 113 «  (Arhiv 1914/ 126). 113 V nadaljevanju poročila Sajovic našteje vrste, ki so jih odkupili za deželni muzej.   Slika 21: Ocenitev entomološke zbirke metuljev Mateja Hafnerja, ki jo je opravi Fran Dobovšek. ( Arhiv NMS, leto 1910, št. 61) Figure 21: An evaluation of Mate Hafner’s butterfly collection done by Fran Dobovšek. ( Archive NMS, year 1910, no. 61) 81 Matija Križnar Zgodovina in razvoj muzejskega naravoslovja do osamosvojitve Prirodoslovnega muzeja leta 1944 /  History and development of the natural science in the Museum of Natural History until its independency in 1944 Na  področju  ornitologije  je  sodelovanje  s  Sajovicem potekalo  bolj v  smislu  preparacije  podarjenih  ptic, kot  je na primer prošnja  za izmenjavo primerkov  ujed z Josipom  Bučarjem  (1876–1951),  profesorjem  na gimnaziji v  Kranju 114  ( Arhiv 1910/ 139).  Podobnih   dopisov   je  ohranjenih še več, tudi za izmenjavo sesalcev.  Botanično  sodelovanje  je še eno  od  Sajovičevih  področij,  kjer  se je dopisoval.  Med  botaničnimi   dopisniki  je bil Anton  Topitz  (1857–1948), učitelj  in botanik  iz St.  Nikolaju  ob Donavi  v Zgornji   Avstriji  (Arhiv 1913/ 996, 1914/ 578, 591, 623). Glede  slovenskih  imen za  gobe je Sajovicu  pisal   tudi  Ivan Macher  (1857–1919), v Škofji  Loki rojeni  profesor  prirodopisa  in pisec naravoslovnih   učbenikov  (Staut Tu r k 1974: 38–39; Šlebinger 2013). Sajovic  mu je v kratki  korespondenci  po­ sredoval  nekaj  slovenskih  imen gob (Arhiv 1911/ 605); zanimive so nekatere  njegove  pripombe:  »Preje  jih  nisem mogel  ugotoviti,  pa tudi  v naslednjih  vrsticah  označena,  po Vossu,  mi  posebno  ne  ugajajo.  Agaricus pantherinus – pantarjeva  platnica.  Agaricus oreades – nagelnova  platnica.  Za  »Gaester coliformic« nisem nikjer dobil slovenskega imena.« ( Arhiv 1911/ 605).  Muzej  je leta  1910 ob ponudbi  notarja  Mateja  (Mate)  Hafnerja  (1865–1946) odkupil  njegovo  entomološko  zbirko  (zbirko  metuljev) 115 . Mate  Hafner  je bil ljubiteljski  entomolog,  ki je zbiral  po celotni  Kranjski  (Staut Tu r k 1974: 43–44, 1983: 33; Novak 1988: 62) od leta  1890 pa do  smrti (Černila 2003: 36).  Celotna  korespondenca  z muzejem  (posebej ravnateljem  Mantu ­ anijem) je obsežna  (Arhiv 1910/ 61, 1911/ 28, 1912/ 4, 193), zanimivo pa je, da je finančno  oceno  zbirke  Hafnerjeve  entomološke  zbirke  pripravil  muzejski preparator  in entomolog  Fran  Dobovšek ( Arhiv 1910/ 61). Pred  1. svetovno  vojno  je bilo presenetljivo  veliko  dopisovanja  s  področja  geologije,  med  sodelavci  in dopisniki pa  so nekateri  takratni  priznani  geologi,  mineralogi  in paleontologi.  Kratko  pismo  o najdbi  kristala  fluorita  (Arhiv 1911/ 707) je leta  1911 iz Idrije  poslal  Kajetan  Stranetzky  (1879–1918), profesor  na idrijski  realki,  drugače  pa mineralog  in geolog  (Sav n i k 1956: 165; Bufon 2013a). Med mineralogi  je bil  dopisnik  tudi  Rudolf  Scharizer  (1859–1935) iz  graškega  muzeja  Joanneum  (Pertlik 2007). V pismu se navezuje  na  primerek  kristalov  vivianita  (Arhiv 1911/ 607). Z mineralogijo  se je ukvarjal  tudi  Mijo  (Mišo) Krišpatić  (1851–1926), ki je bil  takrat  ravnatelj  mineraloško–petrografskega  oddelka  Narodnega  muzeja  v Zagrebu  (Getliher 1993). Sajovic  in Krišpatić  sta  si izmenjala  nekaj  pisem  z geološko  vsebino (Arhiv 1911/ 200, 226). Gvidon  Sajovic  je občasno  sodeloval  tudi  s paleontologom  iz graškega  deželnega  muzeja  Joanneum  (nemško Landesmuseum Joanneum)  Vinzenzem  Hilberom  (1853–1931) (Hubmann 2005). Hilbert  je pomagal  pri določevanju  nekaterih  fosilov  in se zanimal  za  primerke  fosilnih  vretenčarjev  iz Zasavja (Arhiv 1909/ 24, 1917/ 207).  Med posamezno korespondenco  smo  zasledili tudi graškega paleontologa Franca Heritscha 116  (1882–1945) (Arhiv 1917/ 175). Redni sodelavec in korespondent je bil tudi paleontolog Othenio Abel (1875–1946). Othenio  Abel je  bil pionir paleobiologije,  sicer pa  je  poučeval  paleontologijo  na Dunaju. Kranjski  fosili  mu  niso bili neznani,  saj je opisal že ostanke  fosilnih  sesalcev  iz premogokopov  pri  Motniku  (Križnar 2010, 2012c).  Med letoma  1910  in 1914  je potekala  korespondenca,  saj  je Abel določeval  nekatere  primerke kosti  fosilnih  sesalcev,  kar  dokazujejo  ohranjena  pisma  iz muzejskih arhivov  (Arhiv 1911/ 606, 1914/ 422, 808, 830).  V  korespondenci  zasledimo,  da je Othenio  Abel pomagal  pri določevanju  ledenodobnega  pralosa  Praealces  aff.   gallicus (=Cervalces gallicus) iz viške opekarne  pri Ljubljani  (Seidl 1912; Rakovec 1954; Križnar & Plaskan 2017: 12–14) ter  nekaterih  drugih  določitvah  fosilnih  vretenčarjev  (Arhiv 1914/ 422).  114 Josip Bučar (1876–1951), je bil v času dopisovanja (leta 1910) še profesor zgodovine na Kranjski gimnaziji.   115 Danes je v Prirodoslovnem muzeju Slovenije shranjenih enajst škatel v prvotni ureditvi s približno tisoč primer ­ ki (glej  Černila 2003: 36).  116 Glej tudi Hubmann 2005.  82 SCOPOLIA No 100 – 2021 Slika 22: Dopisnica francoskega paleontologa Fernanda Priema, o zobeh fosilnih morskih psov iz Zasavja.   (Arhiv NMS, leto 1914, št. 11) Figure 22: Correspondence of the French palaeontologist Fernando Priem, about the teeth of fossil sharks   from Zasavje. ( Archive NMS, year 1914, no. 11) 83 Matija Križnar Zgodovina in razvoj muzejskega naravoslovja do osamosvojitve Prirodoslovnega muzeja leta 1944 /  History and development of the natural science in the Museum of Natural History until its independency in 1944 Slika 23: Dopis muzejskega vodstva Ferdinandu Seidlu o prispetju njegove geološke zbirke   v muzej. (Arhiv NMS, leto 1915, št. 232) Figure 23: Letter from the Museum management to Ferdinand Seidl confirming the arrival   of his geological collection. ( Archive NMS, year 1915, no. 232) 84 SCOPOLIA No 100 – 2021 Korespondenco  z Otheniom  Abelom je imel tudi  kasnejši  kustos  Fran  Kos (Arhiv 1928/ 384, 1929/ 308), ko je raziskoval subfosilne lobanje psov s kolišč na Ljubljanskem barju.  Obsežna korespondenca  je bila pred drugim desetletjem  vzpostavljena  tudi  s  francoskim  paleontologom  Fernandom  Priemom  (1857–1919).  Priem je bil takrat  priznan  poznavalec  in  raziskovalec  fosilnih  rib in zob morskih psov (Priem 1908, 1912) ter  je pomagal  pri določe ­ vanju  zbirke  fosilnih  zob morskih  psov iz Zasavja  (Arhiv 1913/ 1110, 581, 580, 1914/ 11, 96). Zanimivo je, da je primerke  v Pariz  Priemu poslal  Karl  Hinterlechner  (Arhiv 1912/ 96), ko je  bil še zaposlen na Državnem geološkem zavodu na Dunaju ( Brenčič 2014).  Deželni muzej  je  sodeloval  tudi z  Muzejem  srpske zemlje (danes Prirodnjački  muzej)  oziroma  z njegovimi  kustosi.  Med njimi je bil  tudi  geolog  Petar  Pavlović 117  (1864–1938) (Pa n t ić & Va s i ć 1997), ki je v Ljubljano  poslal  zbirko  mehkužcev  v zamenjavo  s kranjskimi  primerki  (Arhiv 1912/ 80). Drugi  naravoslovec  iz Muzeja  srpske zemlje,  ki je sodeloval  z ljubljanskim  deželnim  muzejem je bil botanik  Živojin Jurišić  (1863–1921). Muzeju  je podaril  prek  50 knjig  in separatov o naravoslovnih temah iz Srbije ( Arhiv 1911/ 332).  2.5.4. Muzej in njegovo naravoslovje med 1. svetovno vojno Prva  svetovna  vojna  (od konca  julija  1914 do novembra  1918) je zelo  vplivala  na delovanje  Deželnega  muzeja za  Kranjsko.  Že kmalu  po začetku  vojne,  konec  julija  1914, so prekinili  vse  terenske  dejavnosti  in ga tudi  delno  zaprli  (Mahnič 2018: 91) oziroma  je bil za javnost  odprt  zgolj  ob nedeljah  med  10. in 12. uro  ali  za najavljene  skupine med  delavniki  (Kos 2014: 35).  Takratni  ravnatelj  Josip Mantuani  se je soočal  z različnimi  problemi,  od varovanja  in varnosti  zbirk, do morebitne  evakuacije,  na katero  se  je  maja 1915  dobro  pripravil  (Kos 2014: 37).  Med vojno  je bilo  v muzeju tudi  zelo  mrzlo,  saj je primanjkovalo  premoga  za kurjavo 118  (Kos 2014: 41), tako  da  mnogi zaposleni  niso  zmogli  opravljati  rednega  dela  (Praprotnik 2015: 331).  Leta  1914 in 1915 so bili poleg  ravnatelja  v muzeju zaposleni  še Josip Mal,  Gvido Sajovic,  Ivan Žibert,  Fran  Dobovšek, Albin  Šenk in Ana Kušar  ter  občasno  Marija  Mantuani 119 , Ana Schiffrer  pa kot  prostovoljka.  Od naravoslovcev  sta  bila  torej  takrat  v muzeju prisotna  Gvido  Sajovic in Fran  Dobovšek, sicer zadolžen  za fotografiranje  in prepariranje  (Kos 2014: 37).  Fran  Dobovšek je moral  že konec  avgusta  1914 zapustiti  muzej in se pridružiti  vojski (Arhiv 1914/ 651). Namesto  njega  je na  pomoč pri preparaciji  (izdelavi  dermoplastik)  priskočil  Viktor  Herfort (Arhiv 1914/ 723). Herfort  je dobil  odobritev  zaposlitve  v muzeju od februarja  1917  (Arhiv 1917/ 77), kjer  je čištil  herbarije,  opravljal  pa je tudi  »kočljivejše  prepariranje  lepidop ­ terske in koleopterske favne« ( Arhiv 1917/ 180). 120 Ob  nenadni  izgubi preparatorja  in fotografa  Dobovška (umrl  je 2.  oktobra  1915)  je nastala   vrzel 121 . Gvidon Sajovic  je v letnem  poročilu  za 1915  ob smrti Dobovška zapisal,  da je muzej  predvsem pa muzejsko naravoslovje  z njim izgubilo  »vrlega  nabiratelja  in poznavatelja  kranjske   favne«  (Arhiv 1916/ 642). Malo  pred  tem je konec  septembra  1916 tudi  Gvidon  Sajovic  začasno   zapustil  muzej (Arhiv 1916/ 439; Praprotnik 2015: 331). Kljub  hudim finančnim  razmeram  je  muzej še  vedno zaposloval,  med  drugimi tudi  naravoslovko  in botaničarko  Angelo  Piskernik   (1886–1967);  njeno prošnjo  so  potrdili  2.  septembra 1916  (Praprotnik 2015: 326–339; Kos 2014: 38). V novo  službo  je prišla  štirinajst  dni kasneje,  medtem pa je Deželni  odbor  vojvodine   117 Pavlović je raziskoval predvsem fosilne in recentne mehkužce Srbije.   118 Centralna kurjava je bila v muzej napeljana leta 1912 ( Petru 1971: 25).  119 Žena Josipa Mantuanijai je občasno pomagala v muzeju.   120 Glej tudi poglavje v tem delu o Viktorju Herfortu.   121 Glej poglavje v tem delu – Fran Dobovšek, muzejski preparator, fotograf in entomolog.   85 Matija Križnar Zgodovina in razvoj muzejskega naravoslovja do osamosvojitve Prirodoslovnega muzeja leta 1944 /  History and development of the natural science in the Museum of Natural History until its independency in 1944 Kranjske  odločil,  da bo prevzela  naravoslovni  oddelek.  Kot  piše Praprotnik (2015: 332) je bila   Angela  Piskernik  med  vojnim časom strokovno  avtonomna  in je pri svojem  delu  imela ustvar ­ jalno  in znanstveno  svobodo.  Urejala  ni samo herbarijskih  zbirk,  ampak ob pomoči preparatorja   Herforta  tudi  druge  naravoslovne  zbirke  kot  so zbirke  rib,  dvoživk  in plazilcev  (Arhiv 1918/ 182).  Kljub  pretresom  med  vojno  so muzej in njegovi  sodelavci  nadaljevali  z raziskovanjem  in  pisanjem za  revijo  Carniola.  Tako  je Gvido  Sajovic  še vedno  pisal  o pticah  (ornitološki  zapiski)  na Kranjskem ( Sajovic 1917).  V zadnjih  mesecih vojne je Deželni  odbor  na seji 24. avgusta  1918 sklenil  novo ureditev  muzeja. Delovanje  muzeja naj bi  potekalo  v  treh  skupinah, deljenih  na Kulturnozgodovin ­ sko, Knjižnico  z arhivom  ter  Naravoslovno  skupino. Vodenje  naravoslovne  so zaupali  Angeli  Piskernik  (Arhiv 1918/ 466; Kos 2014: 35; Praprotnik 2015: 332). Obsegala  je mineraloške,  paleontološke,  botanične  in zoološke  zbirke,  kar  je razbrati  iz dopisa, ki ga je muzej prejel  5.  septembra 1918 ( Arhiv 1918/ 466). 2.6. Muzej in naravoslovje med obema vojnama Konec prve svetovne  vojne po  razpadu  Avstro–Ogrske  države  in ustanovitvi  Kraljevine  SHS je bil  velik  pretres  tudi  za  Deželni  muzej za  Kranjsko–Rudolfinum.  Treba  je bilo  preučiti  domet in delokrog  nekdanjega  muzeja in na novo določiti  status  (Arhiv 1920/ 32)  in vlogo  edinega  modernega  muzeja  na  področju  takratne  Slovenije  (Kos 2016a: 241, 2016b: 16; Mahnič 2018: 92). Celoten  proces  z zapleteno  administrativno  spremembo  je trajal  tri  leta,  ko je muzej  bil podržavljen  oziroma  je postal  državna  last  (Kos 2016a: 241). Celoten  proces  pod ravnate ­ ljem Josipom  Mantuanijem  je bil zaključen  sredi  leta  1920 (Petru 1971: 25; Kos 2016a: 223).  Kasneje  istega  leta  je ravnateljstvo  muzeja  za  Deželni  muzej za  Kranjsko –  Rudolfinum  predla ­ galo  nov  naziv,  in sicer  Narodni  muzej (Mal 1931: 19; Petru 1971: 25; Kos 2016a: 223). V letu  1924 (1. oktobra  1924) je bil  ob upokojitvi  Josipa Mantuanija  imenovan  nov  ravnatelj,  zgodovi ­ nar Josip Mal (1884–1978) ( Mal 1931: 19; Petru 1971: 25).  Deželni  muzej za Kranjsko  je bil vse od svoje ustanovitve  do leta  1919 edina znanstvena  ustanova  na  Slovenskem,  torej  tempelj  znanosti  (Jezernik 2011: 21). Kljub  temu  pa se je po prvi  svetovni  vojni  pričel  proces  ustanavljanja  in osamosvajanja  od  Narodnega  muzeja,  t.  i. speciali ­ ziranih  muzejev, kot  so Etnografski  muzej (1923), Narodna  galerija  (1933), Mestni  muzej (1935)  in nazadnje Prirodoslovni muzej (1944) 122  (Kastelic 1950: 196).  Z ustanovitvijo Univerze v Ljubljani 123  se je to  razmerje  nekoliko  spremenilo  tudi  na  področju   naravoslovja.  Muzej  je že od  vsega  začetka  delovanja  sodeloval  z novo  nastajajočimi  fakultetami   in njihovimi oddelki  in jim  pomagal  pri izobraževalnih  procesih  (Kos 2016a: 227). Sodelovanje   muzeja na vseh področjih  je bilo  zgledno  ter  urejeno  in se je nadaljevalo,  čeprav  je muzeju pri ­ manjkovalo  zaposlenih  (Kos 2016a: 228). Leta  1925 sta  se muzeje in univerza  ponovno  pogovarja ­ la  o sodelovanju  (Arhiv 1925/ 386). Ravnatelj  Mal  je takratnemu  rektorju  Karlu  Hinterlechnerju,   odgovoril  da podpira  tesno  sodelovanje  obeh institucij,  hkrati  pa je opozoril,  da je muzej samo­ stojna znanstvena ustanova, ki ima tudi lastne težnje, cilje in potrebe ( Arhiv 1925/ 500).  Tudi  na  naravoslovnem  področju  je muzej s stani  Zoološkega  inštituta  (pod  vodstvom  Jovana  Hadžija)  prejel  prošnjo  za  pomoč za  dostopnost  do  naravoslovnih  zbirk  in verjetno  tudi  uporabo  določenih  muzejskih  prostorov  (Arhiv 1920/ 43, 78). Ob tem je Jovan  Hadži  tudi  vprašal  muzej,  če lahko  kakorkoli  pomaga s odvečnimi naravoslovnimi  primerki,  da  lahko  opremijo  in uredijo   svoje zbirke ( Arhiv 1920/ 78).  122 Glej poglavje v tem delu – Borba za osamosvojitev muzejskega naravoslovja.   123 Uradni naziv je bil Univerza Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani (do leta 1929).   86 SCOPOLIA No 100 – 2021 Slika 24: Pismo o sodelovanju Zoološkega instituta (Univerze v Ljubljani) z muzejem, ki ga je   predlagal Jovana Hadžija. ( Arhiv NMS, leto 1920, št. 43) Figure 24: Letter on the cooperation between the Zoological Institute (University of Ljubljana)   and the Museum, at the suggestion of Jovan Hadži. ( Archive NMS, year 1920, no. 43) 87 Matija Križnar Zgodovina in razvoj muzejskega naravoslovja do osamosvojitve Prirodoslovnega muzeja leta 1944 /  History and development of the natural science in the Museum of Natural History until its independency in 1944 V medvojnem času je naravoslovje  na Slovenskem  hitro  napredovalo.  Leta  1926 je bil  usta ­ novljen Ornitološki zavod v Ljubljani 124  (Arhiv 1926/ 456, 469; Gregori 2009), pri čemer je  sodeloval  tudi  Narodni  muzej. Za ustanovitev  podobnega  »zavoda«  je leta  1923 dal  pobudo  Janko  Ponebšek (Arhiv 1923/ 628), kar  je podprlo  tudi  vodstvo  Oddelka  za prosveto  in vere  pri takratni  Pokrajinski  upravi za Slovenijo  (Arhiv 1924/ 23),  ki je zapisalo:  »da bi se kot prva  stopnja  državnega  ornitološkega  zavoda  ustanovila  ornitološka  opazovalnica «. Muzej je sodeloval  s svojim predstavnikom  (delegatom)  v kuratoriju  zavoda  (Arhiv 1926/ 529) katerega  predstavnik  je postal  Fran  Kos (Arhiv 1926/ 658). Za ustanovitev  Ornitološkega  zavoda  so pred  tem iz Zagreba  (Zavod  za  primijenjenu  zoologiju –  ornitologijski  odio  in Hrvatska  ornitološka   centrala) pridobil smernice delovanja in statute podobnih ustanov ( Arhiv 1926/ 316).  Druga  naravoslovna  ustanova,  ki se je sredi  aprila  1934 osamosvojila,  je bilo  Prirodoslov ­ no društvo.  Odcepilo  se je od Muzejskega  društva,  kjer  je pred  tem delovalo  kot  Prirodoslov ­ na sekcija  (Arhiv 1934/ 250; Mal 1939: 23). Prirodoslovno  društvo  je še vedno  sodelovalo  z  muzejem, kar  dokazujejo  tudi  nekateri  arhivski  zapisi (Arhiv 1934/ 371, 372). V podporo  Pri ­ rodoslovnemu  društvu  je muzejski ravnatelj  Josip Mal  zapisal:  »da bo vedno  s prav  posebnim  veseljem skušalo  ustreči  in podpreti  (…) s cilji  našega  muzeja kot  domoznanskega  zavoda,  ki  mu je namen razkazovati  in v svojih  zbirkah  dostojno  prikazovati  našo  domovino  tudi  v priro ­ dopisnem oziru«. ( Arhiv 1934/ 372). 2.6.1. Od prenov do vodnika Na področju  naravoslovja  je bilo v času med  obema  vojnama kar  nekaj  prevratov  in tudi  sprememb.  Zaradi prostorske  stiske,  predvsem  v  razstavnih  prostorih  z  naravoslovnimi  primerki,  so želeli  prostor  bolje  izkoristiti.  Med prvimi ukrepi  so bili  nakupi  kotnih  kovinskih   omar,  ki so jih izvedli  v prvi polovici  leta  1925 (Arhiv 1925/ 206, 164). Istega leta je Prosvetno ministrstvo  dodelilo  Etnografskemu  muzeju tri  sobe v pritličju,  kjer  so bile razstavljene  mi ­ neraloške  zbirke  (Arhiv 1925/ 593), za katere  pa niso imeli ustreznih  prostorskih  rešitev.  Iz  arhivskih  dokumentov  je razvidno,  da je bilo leta  1928 za stalne  razstave  z naravoslovnimi  vsebinami še vedno na voljo osem sob 125  ( Arhiv 1928/ 36, 221). Mineraloške zbirke naj bi kasneje  prestavili  na  hodnike  v prvo  nadstropje,  toda  sprememba je bila  opravljena  šele  po letu  1931 126  (Mal 1931: 16 –17). O mnogih  spremembah v stalnih  razstavnih  dvoranah  je pisal  Fran   Kos (1926–1927), ki je podal  tudi  nekatere  podarjene  primerke  (Arhiv 1928/ 612, 1931/ 272).  Zaradi  prostorske  problematike  so morali  urediti  in uporabiti  tudi  kletne  prostore,  predvsem za  potrebe  preparatorskih  delavnic,  ki so jih izvedli  leta  1926. Prepariranju  so namenili  dve sobi  in dodatni  laboratorij  (Arhiv 1926/ 329). Muzej je sodeloval  tudi  pri zunanjih  razstavah  kot  sta  bili lovska  razstava  (leta  1924) in razstava  Planinskega  društva  na  temo planinske  favne  in  flore  (leta  1931 na ljubljanskem  Velesejmu) (Arhiv 1924/ 481, 467, 1931/ 705, 685). Muzej  je  bil povabljen k sodelovanju na razstavi »Naše rude i kamenje « v Zagrebu ( Arhiv 1933/ 521). V tridesetih  letih  20. stoletja  so bile dopolnjene  nekatere  zbirke,  med  njimi  zbirka  sladko ­ vodnih  rib (Arhiv 1930/ 27, 79), ki je postala  najpopolnejša  zoološka  zbirka.  O herbarijskih  zbirkah  je Fran  Kos podal  zelo  natančen  popis posameznih muzejskih herbarijev  (in njihovih  tvorcev/zbiralcev) za revijo »Chronica Botanica « (Arhiv 1936/ 71).  124 Arhivska dokumentacija o Ornitološkem zavodu v Ljubljani je obsežna, tukaj podajamo zgolj nekaj dokumen ­ tov. Kasneje se preimenuje v Ornitološki observatorij v Ljubljani.   125 To je dvakrat več kot na ostalih področjih (zgodovina, arheologija, knjižnica, arhiv in galerija).   126 Tloris iz Vodnika po muzeju iz leta 1931 še vedno prikazuje mineraloške zbirke v pritličju, ki so zasedale tri   sobe.  88 SCOPOLIA No 100 – 2021 Slika 25: Letno poročilo Frana Kosa iz leta 1928 o delu in pridobitvah v naravoslovnem   oddelku. ( Arhiv NMS, leto 1928, št. 612) Figure 25: Fran Kos's annual report from 1928 on the activities and acquisitions in the Natural   History Department. ( Archive NMS, year 1928, no. 612) 89 Matija Križnar Zgodovina in razvoj muzejskega naravoslovja do osamosvojitve Prirodoslovnega muzeja leta 1944 /  History and development of the natural science in the Museum of Natural History until its independency in 1944 Slika 26: Medvojne razstavne vitrine z mineraloško zbirko, še v pritličnih prostorih muzeja. Fotografijo   hrani NMS. Figure 26: Interwar exhibition showcases with the mineral collection, still located on the ground floor of   the Museum. Photo archived of NMS. Slika 27: Velika steklena vitrina z zbirko Kranjskih kapnikov in drugimi jamskimi tvorbami. Fotografijo   hrani NMS. Figure 27: The large glass showcase with a collection of Carniolian stalactites and other speleothems.   Photo archived of NMS. 90 SCOPOLIA No 100 – 2021 Med  paleontološkimi  predmeti  je želel  Fran  Kos dopolniti  okostje  jamskega  medveda,  kostne  ostanke  pa je nameraval  izkopati  v »Medvedjem kljudercu« 127  v Bukovju  pri Spodnji  Slivnici.  V  skrajnem  primeru bi  kosti  iskal  tudi  na »Zijalki«  na Mokrici  ali v  Križni  jami  pri Ložu  (Arhiv 1933/ 247). Istočasno  s prenovami  nekaterih  razstavnih  zbirk  je leta  1933 nastal  obsežen  »Vodnik po  prirodopisnem  delu«  (Vodn ik 1933).  Vodnik obsega tri  dele, ki  predstavljajo  Zoološki  oddelek  (napisal  Fran  Kos), Geološko–paleontološki  oddelek  (napisal  Ivan Rakovec)  in Mineraloško–petrografski oddelek (napisal Janez Žurga) 128 .  Poleg  muzejskih  knjižnih  vodnikov  je  muzejske  naravoslovne  razstavne  prostore  in  eksponate  opisal  naravoslovec,  kemik in pedagog  Maks  Prezelj  (1894–1980). Osem  nadaljevanj  njegovega  opisa z naslovom  »Kažipot  skozi prirodopisno  zbirko  v  ljubljanskem  muzeju « je objavil na prehodu  med 1928 in 1929 v reviji  Mentor  (Prezelj 1928, 1929 129 ). Med Prezljevimi  besedili  so pogosto  tudi  fotografije  eksponatov  in prostorov  in celo  risba  dela  alpske  diorame  in vitrin  v  današnji kotni dvorani.  Najboljši  popis naravoslovnih  zbirk  je v rokopisnem  besedilu  Frana  Kosa, ki ga  je pripravil  za  Almanah  Kraljevine  Jugoslavije  za  leto  1937–38 (Arhiv 1936/ 676). V seznamu  je zapisano:  »Sesalci  439 kom. – Ptiči  1.673 – Ptičja  gnezda,  vrsta  jajc  390 – Ribe, krkoni  plazilci  308 –  Skeleti,  deli skeletov,  rogovje  188  –  Iglokožci  11–  Mehkužci  /Robič/  8.277  –  Mehkužci  / Hohenwart  itd./  3.213 – Mehkužci  (Kuščer/  1.100 – Hrošči  /Robič/ 3100 – hrošči  /Stussiner/  127 Natančnega imena in lokacije jame nam ni uspelo potrditi.   128 Prvotno je bil za ta del predviden pisec Maks Prezelj, toda očino ni prišlo do realizacije (ARHIV 1932/ 115). 129 Tukaj navajamo le prvega in zadnjega med članki, ki si sledijo od oktobra 1928 do maja 1929 (revija Mentor je   dosegljiva na www.dlib.si.)  Slika 28: Načrt velike steklene razstavne omare za zoološke primerke, ki je bila tudi naročena in postavljena.   (Arhiv NMS, leto 1925, št. 146) Figure 28: Plan of the large glass exhibition cabinet for zoological specimens, which was also commissioned   and installed. ( Archive NMS, year 1925, no. 146) 91 Matija Križnar Zgodovina in razvoj muzejskega naravoslovja do osamosvojitve Prirodoslovnega muzeja leta 1944 /  History and development of the natural science in the Museum of Natural History until its independency in 1944 33.200 – Hrošči  /Schmidt/  6.090 – Razni insekti  /Stussiner/  5.200 – Razni insekti  /schmidt/  700 – Metulji  /Dobovšek/ 2.200 – Metulji  /Hafner/  2.438 – Metulji  /Schmidt/  3.840 Metulji  eksoti  109 – Razni  insekti  jamske favne  150 – Razni  insekti  planinske  favne  5.900 – Lobanje  / človek/  171 – Mineraloška  zbirka  razstavljena  4.051 – Petrografska  zbirka  , rasztavljena  977 –  Mineraloška zbirka magazinirana 130   200  –  Fosilije  /Robič/ 416  –  Paleontološka  javna  zbirka  2.095 Paleontološka  magazinirana  zbirka  300 komadov. Botanika:  /herbariji/  26.670 kom. –  zaščitene  rastline  23 kom. – semena, različni  lesovi,  gobe, modeli  2.149 komadov.«  Na koncu  zapisa je še skupni »seštevek«  naravoslovnih  primerkov,  ki šteje  »Skupaj 117.448 komadov«.  (Arhiv 1936/ 676). Med večjo prenovo  razstavnih  dvoran  so  med  letoma  1937  in  1940  postavili  alpsko  in  barjansko  dioramo.  Alpsko  dioramo,  ki prikazuje  biotop  alpskega  živalstva  (z  gamsi, Rupicapra rupicapra) z Jalovcem  in okolico,  so izvedli  z velikimi stroški  (Arhiv 1937/ 532, 587). V letu  1940 je Fran  Kos za izpopolnitev  alpske  diorame  verjetno  poslal  dopis Upravi  dvornih  lovišč  za nekatere sesalce (gams, planinski zajec  Lepus timidus) in ptice (belka  Logopus muta, skalni plezalček  Tichodroma muraria, pinoža  Fringila montifringilla in druge)  ( Arhiv 1940/ 576).  O izvedbi barjanske  diorame  (panorame  Ljubljanskega  barja)  je znanega  manj. Veliko  oljnato  sliko za ozadje je izdelal Vaclav Skrušny 131  (Arhiv 1940/ 333), za kar je prejel tudi plačilo.  2.6.2. Fran Kos (1885–1956), učitelj, kustos in raziskovalec Naravoslovec  in zoolog  Fran  Kos se je rodil  11. septembra  1885 v Ljubljani  (Lukman 1932).  Po zaključku  šolanja  je leta  1908 postal  nadomestni  učitelj  in vodja  osnovne  šole  na Grosu ­ pljem, kjer  je ostal  do sredine  1909. V drugi  polovici  leta  1909 je bil nameščen za učitelja  v  šoli  Družbe  sv. Cirila  in Metoda  v Trstu,  kjer  je deloval  vrsto  let.  Oktobra  1917 je bil  imenovan  za  učitelja  prirodopisja  na  učiteljišču  v Trstu,  kar  je ostal  tudi  po premestitvi  na  realko  v Idrijo  (Arhiv 1925/ 603). Na dunajski  univerzi  je bil 16. februarja  1920 promoviran  v doktorja,  20.  julija  1920 pa je opravil  tudi  profesorski  izpit  za  srednje  šole  iz glavnih  predmetov  prirodoslov ­ ja ( Arhiv 1925/ 603).  Za muzejskega  kustosa  za naravoslovje  je Frana  Kosa predlagal  tudi  takratni  vodja  Zoolo ­ škega  inštituta  v Ljubljani  Jovan  Hadži  (Arhiv 1920/ 406). Kot  je razvidno  iz arhivske  kore ­ spondence  je bil Fran  Kos tudi  edini kandidat  za to  mesto (Arhiv 1920/ 320, 397), zaposlili  pa so ga 31. decembra  1920. V začetku  leta  1922 so se pojavili  nekateri  dvomi in namigova ­ nja  o kvaliteti  dela  Frana  Kosa. Ob tem je ravnatelj  Narodnega  muzeja  (Arhiv 1922/ 35) prosil  Jovana  Hadžija  za  priporočila  in ovrednotenje  Kosovega  dela  (Arhiv 1922/ 54). Priporočilom  o  dobrem  raziskovalnem  delu  so se pridružili  tudi  Heinrich  Joseph 132  (Arhiv 1922/ 56), Berthold Hatschek 133  (Arhiv 1922/ 55) in Carl Isidor Cori 134  (Arhiv 1922/ 53).  V takratnem  še Deželnem  muzeju za  Kranjsko –  Rudolfinum  se je Kos pričel  ukvarjati  tudi  s  problematiko  botaničnih  zbirk (Arhiv 1921/ 549, 550),  geologije  in entomologije  (Arhiv 1922/ 509, 519). V letu  1923 je Kos urejal  tudi  ornitološko  zbirko  (Kos 1921; Arhiv 1923/ 633).  Kot  piše v enem od svojih dopisov: »To zbirko  ravno  sedaj  urejujem.  Tekom te  zime bodo  re ­ vidirane  stare  determinacije,  znanstvena  kakor  tudi  narodna  nomenklatura,  objekti  opremlje ­ ni z novimi  odgovarjajočimi  etiketami,  sestavljen  bo novi izpopolnjeni  listkovni  katalog  ter  130 Verjetno mišljeno depojska zbirka, ki ni na oglede.   131 Vaclav Skrušny (1873–1949) je bil slovenski slikar in scenograf, zaposlen v ljubljanski Drami.   132 Prof. dr Heinrich Joseph (1885 – 1941), zoolog, deloval na Dunaju.   133 Prof. dr. Berthold Hatschek (1854 – 1941), dunajski zoolog, ki je raziskoval nevretenčarje.   134 Prof. dr. Carl Isidor Cori (1865 – 1954), praški zoolog. Deloval je tudi na zoološki morski postaji v Trstu.   92 SCOPOLIA No 100 – 2021 Slika 29: Dopis Frana Kosa o pojavljanju risov ( Lynx lynx) na Štajerskem. ( Arhiv NMS, leto 1929, št. 372) Figure 29: An inquiry by Fran Kos about the Eurasian lynx ( Lynx lynx) in Slovenian part of Styria. ( Archive NMS, year 1929, no. 372) 93 Matija Križnar Zgodovina in razvoj muzejskega naravoslovja do osamosvojitve Prirodoslovnega muzeja leta 1944 /  History and development of the natural science in the Museum of Natural History until its independency in 1944 korigiran  istočasno  stari  inventar.  Tretjina  dela  je izvršena.«  V kasnejših  letih  se je Fran  Kos le  še občasno  posvečal  ornitologiji  (Kos 1925b). Ob muzejskem delu  je več let  urednikoval  priro ­ doslovni del Glasnika Muzejskega društva za Slovenijo.  Biološko  in zoološko  terensko  delo  in raziskovanje  je Fran  Kos opravljal  po celotni  Sloveniji.  Že leta  1923 se je večkrat  odpravil  v Triglavsko  pogorje  oziroma  v Dolino  Triglavskih  jezer  (Arhiv 1923/ 478), kjer je raziskoval členonožce in male sesalce.  Julijske Alpe je  obiskoval  redno,  kar potrjujejo  tudi ohranjeni  arhivski zapisi  (Arhiv 1925/ 727, 1929/ 568, 1930/ 522, 1931/ 479, 1935/ 411) 135 . Enako  se je na  terensko  delo  v Julijske  Alpe odpravljal  tudi  med  drugo  svetovno  vojno.  V enem izmed poročil  piše:  » Izpopolnjeva ­ la  so se opazovanja  iz prejšnih  let  in započela  nova  z ozirom  na  nastajajoči  favnistični  kataster  naših  Julijskih  Alp. Poleg  fizioloških,  ekoloških,  etoloških  in favnistično–geografskih  zapisov  je bil  prinešen  v muzej nabrani  favnistični  material  /nekaj  tisoč  objektov/  v 23 tubah.«  (Arhiv 1940/ 472). Zaradi  okupacije  med drugo  svetovno  vojno  je bilo  raziskovanje  kustosov  omejeno  le  na  ljubljansko  okolico,  kjer  je opravil  več terenskih  obiskov tudi  Fran  Kos (Arhiv 1941/ 174K , 224K, 1942/ 66).  135 Navajamo zgolj nekaj arhivskih dokumentov.   Slika 30: Skupina jamarjev ob odkritih kosteh losa ( Alces alces) v jami »pri Glažuti« leta 1913. Fotografijo hrani   NMS.  Figure 30: A group of cavers with discovered bones of elk ( Alces alces) in the cave "pri Glažuti" in 1913. Photo   archived of NMS.   94 SCOPOLIA No 100 – 2021 Favnistična,  floristična  in geološka  opazovanja  je Fran  Kos redno  izvajal  tudi  ob železniških  progah  na  Dolenjskem  (Novo  mesto – Ljubljana)  in Gorenjskem  (Bohinj,  Jesenice –  Ljubljana).  Ohranjena  dovoljenja  takratne  Direkcije  državnih  železnic  v Ljubljani  pričajo  o Kosovem dese­ tletnem raziskovanju ( Arhiv 1929/ 268, 1940/ 171) 136 .  Za zbirke  velikih  sesalcev  in ptic  je Fran  Kos redno  pošiljal  dopise iz zbiral  gradivo  ter  za  primerke  pogosto  naprošal  lovce  (Arhiv 1922/ 467, 468, 498, 1931/ 1055, 1940/ 576). Posebno  poglavje  predstavlja  tudi  Kosovo  raziskovanje  risa  (Lynx lynx) v Sloveniji,  kjer  je zbral  obsežno   dokumentacijo ( Arhiv 1929/ 342, 430, 511, 570, 597). Z  odkritjem  mamutovih (Mammuthus primigenius)  ostankov  pri Nevljah  spomladi 1938  se  je Fran  Kos za nekaj  mesecev  posvetil  zgolj  tej edinstveni  najdbi. O poteku  izkopavanja  in problemih,  nastalih  pri tem sta  pisala  Križnar  (2014b, 2018a) in Bezek (2013, 2015). Na  področju  paleontologije  se je Fran  Kos poleg  obsežnega  dela  pri  mamutu  posvetil  fosilom  ob po­ sameznih  najdbah.  Tako  je opisal  ostanke  losa  (Alces alces) iz jame »pri Glažuti « (Kos 1923a, 1924), ki jih je določil  Otto  Anthonius  (asistent  Othenia  Abela)  na Dunaju  (Arhiv 1921/ 483, 525; Kos 1923). Kos se  je posvečal  tudi  ostankom  jamskih medvedov, tako  v smislu dopol ­ njevanja  zbirk  kot  poškodb  na njihovih  kosteh  (Kos 1931). V ta  namen je opravil  več obiskov  jamskih  najdišč jamskih  medvedov  (Mokriška  jama,  Križna jama,  Radeče  pri  Njivicah,  jama »Kljuderci«),  in sicer  predvsem z namenom dopolnitve  razstavljenega  okostja  jamskega  medveda v muzeju (Arhiv 1925/ 539, 1930/ 576, 1932/ 621, 1933/ 247, 1934/ 185, 1941/ 48K).  Zadnje  večje delo  je Kos posvetil  fosilnim  trobčarjem  (proboscidom)  shranjenim  v paleonto ­ loški  zbirki  Prirodoslovnega  muzeja v Ljubljani  (Kos 1944). Ob obletnicah  se je Kos posvetil  tudi slovenskim naravoslovcem kot sta bila Karl Dežman in Simon Robič ( Kos 1923b, 1925a).  Fran  Kos je ob delitvi  Narodnega  muzeja (kulturno  zgodovinskega)  v Ljubljani  postal  prvi  vršilec  dolžnosti  ravnatelja  novonastalega  Prirodoslovnega  muzeja v  Ljubljani  (Kos 1944;  Arhiv 1944/ 267). Na tem delovnem  mestu je Kos ostal  zgolj  leto  dni. Fran  Kos je umrl  21.  marca 1956 na Jesenicah, pokopan pa je na viškem pokopališču v Ljubljani.  2.6.3. Ana (Anica) Budnar 137 (1915–2004), paleontologinja in palinologinja Ana Budnar  se je rodila  23. novembra  1915 v Ljubljani  (Arhiv 1942/ 140; Wraber 2005).  Po končani  gimnaziji se je vpisala  na študij  biologije  na ljubljanski  univerzi,  ki ga je končala  leta  1938. V Narodni  muzej oziroma  njegov  prirodoslovni  oddelek 138  je Ana Budnar  prišla  ob  podpori  banovinskega  bednostnega  sklada 139  kot  praktikantka  (delo  je opravljala  brezplačno)  1.  septembra 1939,  (Arhiv 1939/ 442).  Redno zaposlitev  v  muzeju je dobila  22.  maja 1940  (Arhiv 1942/ 140), ko  je dobila  status  pripravnice  (činovniška  pripravnica,  uradniška  priprav ­ nica) ( Arhiv 1941/ 26K).  Terenske  raziskave  je Ana Budnar  leta  1941 izvajala  na Ljubljanskem  barju,  med  Logom  pri Brezovici  in Igom je obiskala  tudi  Podpeško  jamo, kjer  je raziskovala  floro  in favno,  hkrati  pa zbirala  gradivo  za  zbirke  (Arhiv 1941/ 174K , 224K). Med arhivskimi  dokumenti  smo našli  136 Navajamo le najstarejši in zadnji arhivski dokument povezan s terenskim delom Frana Kosa ob železnicah.   V arhivu je shranjenih še več prošenj in dovoljenj.   137 Tukaj uporabljamo njeno dekliško ime. V arhivskih dokumentih se pojavlja tudi kot Ana Iv. Budnar, Ana Bud ­ nar–Lipoglavšek (od leta 1941, med drugo svetovno vojno je ovdovela), Anica Lipoglavšek ( Arhiv 1943/ 217) in  kasneje Ana Budnar Tregubov (poročena je bila z dr. Vladom Tregubovom)  (Wraber 2005).  138 V arhivskem zapisu Frana Kosa ( Arhiv 1939/ 442) zasledimo, da je opravljala prakso v Prirodopisnem muzeju.   139 Bednostni sklad je Dravska banovina ustanovila za pomoč ob socialnih stiskah, pomagala je s sredstvi za javna   dela (o. a. kot je bil tudi muzej), za omilitev brezposelnosti in prehrano siromašnega prebivalstva  (Stiplovšek 2007: 2011).  95 Matija Križnar Zgodovina in razvoj muzejskega naravoslovja do osamosvojitve Prirodoslovnega muzeja leta 1944 /  History and development of the natural science in the Museum of Natural History until its independency in 1944 Slika 31: Preparator Viktor Herfort (levo) in paleobotaničarka Ana Budnar – Lipoglavšek (sredina)   ob okostju mamuta ( Mammuthus primigenius) iz Nevelj. Fotografijo hrani arhiv PMS.   Figure 31: Taxidermist Viktor Herfort (left) and a palaeobotanist Ana Budnar - Lipoglavšek (middle)   at the skeleton of a mammoth ( Mammuthus primigenius) from Nevlje. Photo archived of PMS. 96 SCOPOLIA No 100 – 2021 tudi  prošnjo  Budnarjeve  za  poučevanje  kemije na  Uršulinski  ženski  realni  gimnaziji  v Ljubljani  (Arhiv 1940/ 619). Poučevanje je nadaljevala tudi v povojnih letih ( Wraber 2005).  Že od  samega začetka  dela  v Prirodopisnem  oddelku  Narodnega  muzeja  je bila  Ana  Budnar  vpletena  tudi  v raziskovanje  fosilnih  ostankov  iz najdišča  mamuta  pri  Nevljah.  Na  pobudo  Frana  Kosa je prevzela  raziskovanje  pelodov  iz sedimentov  (Budnar–Lipoglavšek 1943; Šercelj 1996: 53). Svoje palinološko  raziskovalno  delo  je ovekovečila  z doktoratom  z naslovom  »Ra­ stlinski  ostanki  in mikrostratigrafija  mamutovega  najdišča  v Nevljah « (Budnar–Lipoglavšek 1944). Po drugi  svetovni  vojni  je nadaljevala  z delom  v muzeju,  kjer  je skrbno  uredila  in izvedla  inventarizacijo   paleontološkega   gradiva 140 .  Svoje palinološko  raziskovanje  je nadaljevala  na  Geološkem  zavodu  v Ljubljani  in drugje.  Ana Budnar–Lipoglavšek  je bila  naša  prva  paleobo ­ taničarka,  ki je postavila  temelje  paleopalinologije  na  Slovenskem.  Umrla  je 6. decembra  2004  (Šercelj 1996: 53; Wraber 2005).  2.6.4. Angela Piskernik (1886–1967), muzejska botaničarka in naravovarstvenica Angela Piskernik 141  se je rodila  27. avgusta  1886 v Lobniku  pri Železni  Kapli  na  avstrijskem   Koroškem.  Šolanje  in študij  je opravila  v avstrijskih  šolah  in na  dunajski  univerzi,  kar  Slovenki   v takratnem  času ni bilo  lahko  (Praprotnik 2015: 326). Z opravljenim  doktoratom  na  Dunaju  leta 1914 je postala tudi ena prvih Slovenk z doktoratom.  Službo  je  nastopila  16.  septembra 1916  v  Deželnem muzeju za Kranjsko  –  Rudolfinum  (Arhiv 1916/ 458), o čemer je ravnatelj  muzeja  Josip Mantuani  poročal  takratnemu  Deželnemu  odboru.  Delo  je opravljala  kot  praktikantka  v naravoslovnem  oddelku  ter  v knjižnici  in arhivu  (Arhiv 1916/ 456). V muzeju je opravljala  več različnih  del,  predvsem se je posvečala  herba ­ rijskim zbirkam,  o čemer je tudi  večkrat  poročala.  Večkrat  je prišla  v spor  z vodstvom  muzeja  in kasneje  tudi  z vodjem prirodopisnega  oddelka  Franom  Kosom (Praprotnik 2015: 331–339).  Zato  je bila  septembra  1926 odpuščena 142  iz muzejske službe  (Arhiv 1926/ 726) in imenovana  za profesorico  na tretji  državni  realni  gimnaziji v Ljubljani.  Angela  Piskernik  se je v muzej  vrnila  šele  po končani  drugi  svetovni  vojni,  konec  oktobra  1945, kot  ravnateljica  je ostala  do  leta  1953 (Praprotnik 2015: 340–343).  2.6.5. Viktor Herfort, vsestranski preparator in konservator O osebnem življenju  Viktorja  Herforta 143  je znanega  zelo  malo.  Rodil  se je 30. julija  1881 in se  šolal  v rodni  Ljubljani  (Arhiv 1942/ 140), kjer  je obiskoval  javno  risarsko  šolo  (Arhiv 1934/ 33).  Herfort  je bil  že leta  1911 povezan  s takratnim  še Deželnim  muzejem za  Kranjsko–Rudolfinum,   ko je prepariral  primerke  za  zasebnike,  ki jih je k njemu napotilo  kar  muzejsko  vodstvo  (Arhiv 1911/ 336). Decembra  leta  1916 je bil  Herfort  v muzeju  zaposlen  kot  pomočnik Angele  Piskernik   za  pomoč pri  urejanju  zbirk  (Arhiv 1916/ 589). Do aprila  1917 je urejal  in čistil  herbarijske  zbirke   (Arhiv 1917/ 180), prejemal  pa je tudi  plačo.  Uradno  je službo  nastopil  1. januarja  1917 (Arhiv 1923/ 530, 1934/ 33),  še v letu  1918  pa jo je opravljal  kot  t. i.  provizorni  preprarator  (Arhiv 1918/ 83). Herfort je imel kasneje v muzeju imel naziv preparator ( Arhiv 1941/ 17). 140 Spisala in uredila je inventarno knjigo paleontoloških zbirk.   141 O naravoslovnem in botaničnem delovanju Angele Piskernik so veliko in obsežno pisali že mnogi avtorji   (Wraber 1969; Stergar 2004; Praprotnik 2015, 2017; Kramberger & Jogan 2019), zato bomo povzeli le   nekatere pomembne in redke arhivske podatke.   142 Morda bi bilo primernejše reči, da je bila zamenjana in premeščena v drugo javno službo.   143 Kljub poizvedovanju nismo našli podatka o smrti Viktorja Herforta.   97 Matija Križnar Zgodovina in razvoj muzejskega naravoslovja do osamosvojitve Prirodoslovnega muzeja leta 1944 /  History and development of the natural science in the Museum of Natural History until its independency in 1944 Podatke  o zadolžitvah  Viktorja  Herforta  v muzeju je ravnatelj  Josip Mal  zapisal  na  potrdilu  za živilsko  izkaznico:  »Njegova  dela  v muzeju so sledeča:  Prepariranje  in modeliranje  živali  in ptic vseh vrst  in velikosti.  Maceriranje,  luženje,  beljenje  in montiranje  vseh vrst  okostij.  Izdelava  vseh vrst  bioloških  grup.  Dezinsekcija  vseh vrst  zbirk  preparatov,  kot  živali,  okostij,  metuljev,  hroščev  in rastlin  v razstavnih  omarah.  Izdelava  alkoholnih  formalnih  preparatov  izdelava  bioloških  in  navadnih  podstavkov  potrebnih  za preparate.  itd. Uporaba strupenih  kemikalij kakor  natrijev  arzenik,  formalin  alkohol,  (…)  ogljikov  žveplec,  živosrebrov  nitrat  (…), Xylol, bencin.« ( Arhiv 1943/ 411).  V medvojnem obdobju  je Viktor  Herfort  postal  glavni  muzejski  naravoslovni  preparator,  ki je  ustvaril  obsežno  zbirko  dermoplastik.  Herfort  je prek  muzeja  zbiral  in izvajal  tudi  odlov  živali   potrebnih  muzeju, predvsem sesalcev  in ptic  (Arhiv 1924/ 469, 1925/ 98). Pogosto  je potoval  po Sloveniji,  kjer  je zbiral  različne  sesalcev  in druge  naravoslovne  primerke.  V arhivskih  do­ kumentih  smo  zasledili,  da je Herfort  redno  potoval  v Tržič  oziroma  Podljubelj  na posestva  baronov  Born  (Arhiv 1927/ 45, 1932/ 540), kjer  so jih  na  njihovih  loviščih  uplenili  mnoge  živali  za muzejske eksponate.  Herfort  je prepariral,  montiral  in popravil  mnoge starejše  obstoječe  muzejske dermoplastike ( Jernejc–Kodrič & Kryštufek 2019: 114, 147).  Spomladi  1938 je bil Viktor  Herfort  polno  zaposlen  z izkopavanjem  mamutovih ostankov  pri Nevljah  (Križnar 2014b). Svojo  vlogo  pri izkopavanju  je opisal  v izjavi,  kjer  povzema del  nalog  in dogajanja  ob izkopavanju  (Arhiv 1939/ 313). Tudi kasnejša  preparacija,  zaščita  in po­ stavitev  okostja  mamuta  so bile  Herfortovo  delo.  Jeseni 1939 je bil  poslan  na  Ljubljansko  barje   in v Nevlje,  kjer  je fotografiral  pokrajino,  predvideno  za  nastajajočo  monografijo  o mamutu iz  Nevelj  (Arhiv 1939/ 493). Med  drugo  svetovno  vojno  je imel Herfort  dovoljenje  za  zbiranje  zoo ­ loškega gradiva v Ljubljanski provinci ( Arhiv 1941/ 84K). Slika 32: Fotografija, ki jo je Viktor Herfort napravil na najdišču mamuta pri Nevljah po izkopavanju in   postavitvi mostu. Fotografijo hrani arhiv PMS. Figure 32: A photograph by Viktor Herfort on the mammoth’s site at Nevlje after the excavation and the   completion of the bridge. Photo archived of PMS. 98 SCOPOLIA No 100 – 2021 2.6.6. Meta (Metka) Petrič V arhivskih  dokumentih  sta  dva zapisa, ki omenjata  biologinjo  in botaničarko  Meto  Petrič  (1914–2007) 144 , ki naj bi  v medvojnem času opravila  enoletno  prakso  v muzeju. Eden od do­ kumentov  je poročilo  Petričeve  o potovanju  v  Novo mesto, kjer  naj bi  opravljala  botanične  terenske  raziskave  in zbirala  gradivo  za  muzejske zbirke  (Arhiv 1941/224K). Drugi  dokument  je dovoljenje  za uporabo  knjižnice  in herbarija,  ki ju je uporabljala  za izdelavo  profesorske  naloge ( Arhiv 1943/215). Več o botaničarki iz zapisov ni znanega.  2.6.7. Naravoslovni sodelavci in dopisniki muzeja med vojnama V  ohranjenih  dokumentih  z naravoslovno  vsebino so navedeni  številni  muzejski dopisniki,   darovalci  in zunanji  sodelavci  muzeja 145  v Ljubljani.  Njihovi  doprinosi  so zelo  različni,  hkrati  pa  sodelovanje  dopolnjuje  poznavanje  naravoslovja  na  Slovenskem  oziroma  širšem območju Evrope.   Na področju  ornitologije  je v  medvojnem  času zelo  aktivno  sodeloval  z muzejem  Janko  Ponebšek  (1861 – 1935) (Staut Tu r k 1974: 61– 62; Gregori 2010). Ponebšek  je že pred  ustano ­ vitvijo  Ornitološkega  observatorija  podpiral  zaposlitev  ornitologa  v muzeju (Arhiv 1923/628)  saj je menil, da je ornitologija  v Jugoslaviji  popolnoma  zanemarjena.  Izjema je bila  Bosna  in  Hercegovina  kjer  je do razpada  monarhije  v Pokrajinskem  muzeju v Sarajevu  deloval  strokov ­ njak 146 , ki je zbral  in izdal  gradivo  o ornitofavni  teh  pokrajin.  Ponebšek  je težil  k bolj  organizi ­ ranemu ornitološkemu delovanju na Slovenskem.  V  tridesetih  letih  20.  stoletja  je ornitološke  primerke priskrbel  tudi  Aleksander  Gorup 147 (1886 –1949) (Terčon 2010: 106 –108). Tako  je z otoka  Krka  priskrbel  več ustreljenih  ptic,  med  njimi  laboda  grbca  (Cyngus olor) in veliko  uharico  (Bubo bubo) (Arhiv 1932 187, 1938/ 90, 1939/ 19. Gorup  je bil  očitno  strasten  lovec  (Terčon 2010: 149 –150), ki je lovil  v okolici  krškega  Omišlja.  Drugi  lovec,  ki je podaril  gastrolite 148  iz mlinčkov  divjih  petelinov  (Tetrao urogallus)  in nekaj  drugih  zooloških  primerkov  je bil  ljubljanski  trgovec  Anton  Schuster  (Arhiv 1932/ 89, 114; Božič & Jeršek 2005).  Med muzejskimi  dopisniki je bil tudi  hrvaški  ornitolog  Antun  Maštrović 149  (1900–1947), ki je v odkup  ponudil  svojo zbirko  ptičjih  mehov, ki jih je zbral  v  severni  Dalmaciji  med  letoma  1920 in 1935 (Arhiv 1938/ 654), venda  jih muzej ni odkupil.  Drugi  zanimivi ponudnik  ornitološkega  gradivo  je bil Ante  A. Ilić 150 iz Bitole, ki je muzeju ponudil izmenjavo ptičjih jajc, in sicer predvsem močvirskih ptic ( Arhiv 1939/ 62).  Nekoliko  bolj  osiromašeno  je bilo  v medvojnem času  botanično  delovanje,  čeprav  je nekaj  let  v muzeju delovala  Angela  Piskernik.  Leta  1927 je del  herbarijske  zbirke  »Flora  exsiccata  Car ­ niolica « (11–16. centurij)  ponudil  v odkup  Alfonz  Paulin 151  (1853–1942) (Arhiv 1927/ 196, 231, 263). Dopisnik muzeja je bil  tudi  botanik  Fran  Jesenko 152  (1875–1932), ki si je želel  za  ljubljan ­ ski Botanični inštitut izposoditi Robičevo zbirko mahov ( Arhiv 1924/ 682).  144 https://sl.wikipedia.org/wiki/Meta_Petri%C4%8D eden izmed redkih virov o biologinji Metki Petrič.   145 Do konca leta 1920 imenovan še Deželni muzej za Kranjsko – Rudolfinum, po tem pa preimenovan v Narodni   muzej v Ljubljani (s prirodopisnim oddelkom).   146 Tukaj je mišljen Otmar Reiser (1861–1936), izjemen ornitolog avstrijskega rodu, ki je izdal monografijo  Ornis Balcanica.  147 Dr. Aleksander Gorup, lastnik pomorske družbe v takratni Reki (Sušak) ( Terčon 2010).  148 Naravni kamenčki (prodniki), ki jih živali pogoltnejo ker jim pomagajo drobiti hrano.   149 Ustanovitelj in upravitelj Ornitološkega zavoda v Zagrebu. Proučeval je predvsem ptice hrvaške obale ( R.Z. 1973) 150 Več o Antu Iliču nismo zaslediti. Z ornitologijo (oologijo) se je ukvarjal zgolj ljubiteljsko.   151 Več o Paulinovem botaničnem delovanju piše  Praprotnik (2015: 309–325) 152 Več o botaniku Franu Jesenku pišejo  Mihelič (2005), Gogala (2008), Wraber (2000: 10) in Kramberger & Jogan (2019: 361–369).  99 Matija Križnar Zgodovina in razvoj muzejskega naravoslovja do osamosvojitve Prirodoslovnega muzeja leta 1944 /  History and development of the natural science in the Museum of Natural History until its independency in 1944 Slika 33: Pismo Aleksandra Gorupa o ulovljeni uharici na otoku Krku, ki jo je poslal muzeju. ( Arhiv NMS, leto 1932, št. 187) Figure 33: A letter by Aleksander Gorup on a captured eagle owl on the island of Krk which was dispatched to   the Museum. ( Archive NMS, year 1929, no. 372) 100 SCOPOLIA No 100 – 2021 Muzejske geološke  in  paleontološke  zbirke so  v  medvojnem  času dopolnjevali  nekateri  geologi  in zbiratelji  oziroma  naključni  najditelji.  Med njimi  je tudi  učitelj  Josip (Jože) Roš 153 (1888–1933) iz Hrastnika,  ki je muzeju podaril  vrsto  zanimivih miocenskih in drugih  fosilov  (Križnar 2019b; Arhiv 1921/ 465, 495,1922/ 50, 63, 179, 1922/ 158).  Med dolgoletnimi  dopisniki  in darovalci  je bil  tudi  naravoslovec  in učitelj  Ferdinand  (Ferdo)   Seidl 154  (1856–1942) (Križnar & Plaskan 2017; Brenčič 2019: 204–207). Njegovo  sodelova ­ nje z muzejem  sega v leto  1890 (Arhiv 1890/ 25) ter  je verjetno  trajalo  vse do njegove  smrti.  Med arhivskimi dokumenti  so različni  dopisi o izposojah  geoloških,  meteoroloških  in nara ­ voslovnih  knjig.  Ferdinand  Seidl  je muzeju leta  1915 podaril  svojo geološko  zbirko 155  (Arhiv 1915/ 232; Križnar & Plaskan 2017; Križnar 2017e, 2018b). Veliko  paleontološko  zbirko  je muzeju prodal  učitelj  in šolski  upravnik  Albert  Poljšak 156 (1884–1971). Zbirko  krednih  fosilov  s Krasa  in entomološko  zbirko  kobilic  je v muzej poslal  septembra  1932, za  kar  je prejel  tudi  plačilo  (Arhiv 1932/ 595, 636, 638, 1933/ 144, 158). Med  dopisniki z  muzejsko knjižnico  lahko  omenimo  tudi slovenskega  geologa  Frana  Uršiča 157 (1898–1949) (Arhiv 1932/ 633, 637, 1933/ 331, 559).  Arhivski  dokumenti  pojasnjujejo  tudi  zgodbo  o mineraloško–paleontološki  zbirki,  ki jo  je zbral   John del Cott 158  iz Brežic.  Njegova  ponudba  za prodajo  1000 mineralov  in 200 fosilov  je muzej  prejel  spomladi  1920 (Arhiv 1920/ 121). Ker  muzej ni bil  pripravljen  odkupiti  zbirke,  je muzejsko   vodstvo  ponudbo  del  Cotta  poslalo  Karlu  Hinterlechnerju,  takratnemu  dekanu  Tehniške  fakultete   (Arhiv 1920/ 122a, 126, 128). Danes je del  zbirke  Janeza  del  Cotta  še vedno  del  geološke  zbirke   Oddelka za geologijo Naravoslovnotehniške fakultete ( Herlec 2006: 499; Brenčič 2019: 81).  Jamar Ivan Dolar  (1900–1973)  (Novak 1985: 54, 1988: 36)  je  s  svojim  raziskovanjem  jam  prispeval tudi nekatere  zanimive  primerke, denimo  ostanke  ledenodobnega  nosoroga  (Stephanorhinus kirchbergensis) v enem  izmed brezen  pri Logatcu  (Rakovec 1933b; Arhiv 1932/ 006).  V  arhivskih  dokumentih  zasledimo  tudi  vrsto  prošenj  Frana  Kosa za Dolarjevo  zbiranje  jamske  favne na njegovih  obiskih v  jamah (Arhiv 1933/ 291, 1934/ 13, 97, 177).  Gradivo, predvsem jamske žuželke, je Dolar Kosu priskrbel v tubah z alkoholom.  Več kot  tri  desetletja  je muzej sodeloval  s plemiško in podjetniško  družino  Born  iz Tržiča.  Med njimi sta  bila  velika  donatorja  brata  Friderik  Born  (1873–1944) in Karl  Born  (1876–1957)  (Marenčič 1968). Arhivski  dokumenti  kažejo  na aktivno  zbiranje  velikih  sesalcev,  predvsem  kozorogov  (Capra ibex) in gamsov (Rupicapra rupicapra), trupla  za  dermoplastike  in okostja,  predvsem  v  času kustosa  Frana  Kosa in  preparatorja  Viktorja  Herforta  (Arhiv 1909/ 57, 1925/ 811, 1927/ 45, 1941/ 103) 159 .  Z namenom zbiranja  in iskanja  zooloških  eksponatov  je muzejsko  vodstvo  oziroma  ravnatelj  Josip Mal  za posredovanje  pri lovcih  prosilo  Jakoba  Aljaža  (1845–1927), župnika  na Dovjem  (Arhiv 1926/ 174).  Ravnatelj  Mal je Aljaža  prosil  naj povpraša  okoliške  lovce  o poginulih  kozorogih, ki naj bi jih v zimi pobili mnogi snežni plazovi po okoliških grapah in grabnih.  153 V dopisih se je Roš podpisoval kot Jože, Jožef ali Josip. Glej tudi  Križnar (2019: 89 –91).  154 Glej tudi avtobiografski zapis v  Seidl (1992).  155 Za vsebino in zgodovino zbirke glej tudi Križnar & Plaskan (2017), Križnar (2017e, 2018b) 156 Albert Poljšak je bil med letoma 1907 in 1925 učitelj v Avrebju in Kostanjevici na Krasu ( Tu l 2005: 54), kasneje   pa v Veliki Kostrevnici pri Litiji.   157 Fran (Franjo) Uršič, profesor geologije, mineralogije, fizike in kemije ( Južnič 2004: 184), učiteljeval v Kočevju,   pisec nekaterih geoloških in speleoloških člankov (glej tudi  Pleničar 1965).  158 John (Janez) del Cott izhaja iz znane brežiške trgovske družine ( Cvelfar 2009), bil je posestnik pri Sromljah pri   Brežicah. Več o njem nam ni uspelo izvedeti.   159 Narejen je le izbor arhivski dokumentov (ohranjenih je okoli 30 dokumentov korespondence med muzejem in   bratoma  Born).   101 Matija Križnar Zgodovina in razvoj muzejskega naravoslovja do osamosvojitve Prirodoslovnega muzeja leta 1944 /  History and development of the natural science in the Museum of Natural History until its independency in 1944 Slika 34: Pismo Johna del Cotta iz okolice Brežic v katerem muzeju ponuja v odkup zbirko mineralov in fosilov.   (Arhiv NMS, leto 1920, št. 121) Figure 34: A letter from John del Cott from the Brežice area, offering on sale a collection of minerals and   fossils. ( Archive NMS, year 1920, no. 121) Z  ustanovitvijo  Univerze v  Ljubljani  leta  1919  se  je  vzpostavilo  tudi sodelovanje  med  muzejem  in  nekaterimi univerzitetnimi  strokovnjaki  oziroma profesorji.  Sodelovanje  je  potekalo  s posamezniki kustosi  za naravoslovje  in vodstvom  muzeja, o čemer pričajo  mnogi  arhivski  dokumenti.  Najbolj  aktivno  je z muzejem in naravoslovci  v muzeju  sodeloval  biolog  in  zoolog  Jovan  Hadži  (1884–1972), kar  dokazuje  vrsta  dopisov,  ki smo jih omenjali  med besedili  teh poglavij.  Podobno  kot  Hadži  je bil  vesten  korespondent  in zunanji  (strokovni)  sodelavec  tudi  Ljudevit  Kuščer 160  (1881–1944) (Bole 1991–1992). Kuščer  je med letoma  1924 in 1925 opravil  pregled  malakoloških  zbirk  takratnega  Narodnega  muzeja v  Ljubljani  (in hkrati  muzeja v  Zagrebu)  (Arhiv 1924/ 440, 1925/ 73). Ljudevit  Kuščer  je nabiral  zoološke  primerke  tudi  za muzej, in  sicer  v sodelovanju  z Romanom Kenkom 161  (Arhiv 1924/ 699). Z muzejskim kustosom  Franom  Kosom in ravnateljem  Josipom Malom  je redno  sodeloval  vse do  vojne,  kjer  med zadnjimi  ohra ­ njenimi dokumenti  ponuja  iz svoje knjižnice  nekaj  letnikov  nemške malakološke  revije  (Arhiv 1940/ 204), ki pa je muzej zaradi  izjemno slabe  medvojne situacije  ni zmogel  odkupiti  (Arhiv 1940/ 205).  Na področju  geologije  je poglobljeno  sodelovanje –  predvsem na ožjem področju  paleonto ­ logije –  z muzejem vzpostavil  Ivan Rakovec  (1899–1985) (Tu r n š e k 1979; Grafenauer 1985; Križnar s sod. 2019; Brenčič 2019: 225–230). Rakovec  je leta  1933 deloval  na  Geografskem  160 Ljudevit Kuščer je bil zoolog in predvsem malakolog ter zagret jamar (glej tudi  Wraber 2000: 10).  161 Roman Kenk (1898–1988), je bil od leta 1921 do 1938 sodelavec zoološkega inštituta v Ljubljani. Kasneje se je   preselil v ZDA in tam nadaljeval zoološke raziskave ( Wraber 2000: 9).  102 SCOPOLIA No 100 – 2021 Slika 35: Srečko Brodar (levo) in Jovan Hadži sta bila pred drugo svetovno vojno redna sodelavca   Naravoslovnega oddelka Narodnega muzeja. Foto: Jan Carnelutti, hrani arhiv Sava Breliha (PMS).   Figure 35: Before the World War II, Srečko Brodar (left) and Jovan Hadži were regular collaborators of the   Natural History Department of the National Museum. Photo: Jan Carnelutti; from the legacy of Savo Brelih   (Archive PMS).   institutu  na Univerzi  kralja  Aleksandra  I. v Ljubljani  (Arhiv 1933/ 21) in bil  pošiljatelj  nekaterih  pisem  za  Prirodoslovno  sekcijo  Muzejskega  društva  za  Slovenijo  (Arhiv 1933/ 725, 1934/ 124).  Napisal  je muzejski vodnik  za Geološko–paleontološki  del  (Rakovec 1933a). Raziskal  je tudi  nekatere  zbirke  fosilov,  predvsem  iz okolice  Kamnika  (Rakovec 1932a) in Karavank  (Rakovec 1931), kasneje  pa se je posvetil  mnogim  fosilnim  ostankom  sesalcev,  ki jih je hranil  muzej 162 .  Drugi  geolog  ki je bil  dopisnik  muzeja  je bil  Karl  Hinterlechner  (1874–1932) (Rakovec 1932b; Brenčič 2014, 2019: 187–195). Zapisi kažejo,  da  je Karl  Hinterlechner  z muzejem sodeloval  že  od  leta  1912 163  (Arhiv 1912/ 96), korespondenca  pa je potekala  tudi  kasneje.  Najbolj  zanimiv je  dopis Hinterlechnerja,  ki leta  1925 vodstvo  muzeja sprašuje  po načrtih  in načinu  sodelovanja  takratnega Narodnega muzeja in univerze 164 , katere rektor je bil ( Arhiv 1925/ 386).  Med  muzejskimi  zunanjimi sodelavci  je  bil tudi geolog  in  pater  Janez (Franc)  Žurga  (1885–1969)  (Duhovnik 1969; Pav lov ec 2009; Brenčič 2019: 216 –223). Za muzej je napisal  162 Za pregled objav Ivana Rakovca glej reference v  Grafenauer (1985). 163 Glej tudi poglavje v tem delu: Naravoslovna muzejska korespondenca v času Sajovica.   164 V tem primeru Univerze Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani.   103 Matija Križnar Zgodovina in razvoj muzejskega naravoslovja do osamosvojitve Prirodoslovnega muzeja leta 1944 /  History and development of the natural science in the Museum of Natural History until its independency in 1944 Slika 36: Poročilo Frana Kosa o dogajanju ob najdbi ostankov fosilnega nosoroga   v Dolarjevi jami. ( Arhiv PMS, leto 1932, št. 006) Figure 36: Fran Kos's report on the discovery of fossil rhinoceros remains in Dolar Cave.   (Archive PMS, year 1932, no. 006) 104 SCOPOLIA No 100 – 2021 mineraloško–petrografski  del muzejskega vodnika  (Žurga 1933)  ter  v  letu  1936  uredil  in  dopolnil mineraloško–obrtni 165  del muzejske predstavitve ( Arhiv 1936/ 394).  Dopisnika z muzejem  sta bil tudi  medvojna profesorja  na ljubljanski  univerzi,  paleonto ­ log  in geolog  Marjan  Salopek  (1883–1967) (Brenčič 2019: 196–200) in geograf  in meteoro ­ log  Artur  Gavazzi  (1861–1944) (Rakovec 1945, 2018: 16). Salopek  je nekaj  časa poučeval  pa­ leontologijo 166 , medtem ko je bil Gavazzi  profesor  geografije  in vodja  takratnega  Državnega  zavoda  za meteorologijo  in geodinamiko  v  Ljubljani  (Arhiv 1922/ 259, 407).  Leta 1931  je  želel  kustos  Fran  Kos iz Zagreba  pridobit  mavčne odlitke  krapinskih  neandertalcev,  za kar  je prosil  Marjana  Salopeka,  ki je bil vodja  tamkajšnjega  geološko–paleontološkega  oddelka  v  muzeju (Arhiv 1931/ 769, 892). Prošnjo  so zaradi  krhkosti  fosilnega  kostnega  gradiva  zavrnili  in poslali  pojasnilo  (Arhiv 1931/ 872, 922). Marjan  Salopek  je priskrbel  obsežno  monografi ­ jo, ki so jo muzejski kustosi  potrebovali  pri sestavljanju  okostja  neveljskega  mamuta (Arhiv 1940/ 110). Za geološkimi  knjigami  je povpraševal  tudi  zagrebški  mineralog  in petrograf  Fran  Tučan   (1878–1954)  (Arhiv 1920/ 112).  Iz Beograda  je leta  1925  poslal  pismo  antropolog  in  etnolog  Sima  Trojanović 167  (1862–1935), ki se je zanimal  za  subfosilne  ostanke  goveda  (tura  Bos primigenius in zobra Bison bonasus) s kolišč na Ljubljanskem barju ( Arhiv 1925/ 466).  Malo  pred drugo  svetovno  vojno in po njej je mnoge entomološke  zbirke  v  muzeju pre­ gledoval  in urejal  Jože (Josip) Staudacher 168   (1876 –1945)(  Staut Tu r k 1983: 35). Staudacher  je z muzejem  zagotovo  sodeloval  od leta  1935, ko so ga kot  muzejskega  sodelavca  poslali  v  Dalmacijo,  kjer  bi  izpopolnil  muzejske zbirke  s  primerki favne Jadrana  (Arhiv 1935/ 332).  Podobno  terensko  zbiranje  naj bi  opravil  tudi  v zgodnjem  poletju  1939 (Arhiv 1939/ 185) 169 .  Med drugo  svetovno  vojno  je Josip Staudacher  ponudil  pomoč pri urejanju  entomoloških  zbirk  (Arhiv 1943/ 136, 1942/ 383). Iz njegovih  poročil  je razvidno  opravljeno  delo  (Arhiv 1943/ 219).  Od zbirk  je razkužil  in pregledal  Schmidtovo  in Stussinerjevo  entomološko  zbirko  ter  zbirki  metuljev  Mateja  Hafnerja  in Frana  Dobovška  (Arhiv NMS 1943/ 219). Leta  1943 je Stauda ­ cher  tudi  preuredil  in na  novo  prepariral  Schmidtovo  zbirko  jamskih žuželk  (Arhiv 1943/ 401).  Na področju  entomologije  je v medvojnem času delovalo  več ljubiteljskih  oziroma  amater ­ skih entomologov.  Mnogi  med njimi so bili  tudi  redni  korespondenti  z muzejem. Med njimi sta  bila  zbiralec  metuljev  Ivan  Hafner 170  (1867–1947) (Arhiv 1920/ 215, 216) in manj znan  zbiralec  hroščev  Miroslav  Černe 171 , ki je leta  1921 želel  muzeju prodati  svojo  zbirko  hroščev  s približno  1000 primerki  (Arhiv 1921/ 44, 64). Muzej  je Černetovo  zbirko  dal  v pregled  oziroma  ocenitev,  vendar je muzejsko vodstvo nakup zavrnilo ( Arhiv 1921/ 65).  Posebno izpričujoč  je arhivski  zapis na osnovi poziva Hrvaškega  prirodoslovnega  društva  o naravoslovcih  na Slovenskem  v letu  1922 (Arhiv 1922/ 509). Seznam je pripravil  Fran  Kos,  vsebuje pa tudi  mnoge ljubiteljske  entomologe  in naravoslovce  (Arhiv 1922/ 512, 519).  Na  seznamu  so muzejski naravoslovci  Fran  Kos, Angela  Piskernik  in Viktor  Herfort.  Med ljubitelj ­ skimi  entomologi  so zapisani  Anton  Bulovec 172  (metulji) 173 , Ivan  Hafner  (metulji),  Mate  Hafner  165 Obrtni del se navezuje na okrasne in gradbene kamnine oziroma kamnoseke, stavbenike in arhitekte.   166 Predmet na stolici (inštitutu) za geologijo in paleontologijo. 167 O dr. Simi Trojanoviću glej tudi  Petrović (1937/1939).  168 Dr. Jože (Josip) Staudacher je bil zdravnik in ljubiteljski entomolog; njegova entomološka zbirka in knjižnica sta   shranjeni v Prirodoslovnem muzeju Slovenije ( Staut Tu r k 1974: 47; Černila 2003: 36).  169 Oba navedena arhivska dokumenta se nanašata na prošnjo za popuste pri prevozih z ladjo na progi Sušak   (Reka) – Hercegnovi.   170 Več o Ivanu Hafnerju glej v  Staut Tu r k (1983: 34) in Černila (2003: 36).  171 O Miroslavu Črnetu nam ni uspelo pridobiti nobenih dodatnih podatkov.   172 Več o Antonu Bulovcu glej v  Staut Tu r k (1983: 34).  173 V oklepaju smo zapisali skupino, ki so jo zbirali oziroma proučevali.   105 Matija Križnar Zgodovina in razvoj muzejskega naravoslovja do osamosvojitve Prirodoslovnega muzeja leta 1944 /  History and development of the natural science in the Museum of Natural History until its independency in 1944 (metulji),  Ivan Splichal 174  (metulji),  Alfonz  Gspan 175  (hrošči),  Fran  Tavzes (hrošči),  Hans Zins  (metulji)  in Josip Verbič  (čebele) 176 . Čisto  na  koncu  (že pod podpisom) je Fran  Kos kot  ljubitelj ­ skega ornitologa napisal Janka Ponebška 177 .  Arhivski  dokumenti  razkrivajo  še enega  ljubiteljskega  entomologa  Drag.  Poža 178 , ki je zbral zbirko  jamskih hroščev.  Zbirko  Poža  je muzeju  podaril  njegov  sorodnik  Josip Loj iz Šmartnega  ob Paki (Arhiv 1925/ 769). Na koncu  pisma  Loj omeni, da  je Pož  več let  zbiral  hrošče  skupaj  s  Karlom Absolonom 179 , in sicer  po mnogih  jamah  v Bosni in Hercegovini  ter  Dalmaciji  (Arhiv 1925/ 765).  Evgen Jaeger 180  (1892–1959) je bil  ljubiteljski  entomolog,  predvsem  pa se je posvečal  čebelam,  osam  in mravljam  (Glaser & Gogala 1999).  Napisal je zgolj  dva prispevka o kožekrilcih  (Jaeger 1933, 1934), medtem ko so mnogi njegovi  entomološki  primerki danes shranjenih  v  Prirodoslovnem  muzeju Slovenije  (Gogala 2011: 3).  V  arhivskem fondu  je ohranjena  kore ­ spondenca  med Evgenom  Jaegerjem  in kustosom  Franom  Kosom, ki je nastala  med letoma  1931  in 1934 (Arhiv 1931/ 1003, 1932/ 577, 1933/ 711) 181 . Največ dopisov je posvečenih ostankom  kožekrilcev.  Med tujimi  raziskovalci  nevretenčarjev,  predvsem žuželk,  smo zasledili  tudi  dopise in pisma  iz poznih  tridesetih  let  preteklega  stoletja.  Fran  Kos je večkrat  pisal Edvardu  Handschinu 182 (1894–1962) o različnih  členonožcih  (Arhiv 1935/ 95, 1936/ 295, 354). Kos je poslal  dve pismi  tudi  entomologu  Ivanu Bureschu 183   (1885–1980),  nanašali  sta se  na zbirke čmrljev (Arhiv 1938/ 743, 762). Za literaturo  o skakačih  je Fran  Kos poslal  pismo  tudi  takratnemu  največjemu  poznavalcu te skupine Janu Stachu 184  (1877–1975) v Krakov ( Arhiv 1936/ 316).  Mnogi  arhivski  dokumenti  kažejo  tudi  na pestro  dopisovanje  o različnih  skupinah  vreten ­ čarjev.  O ribah  iz Cerkniškega  jezera  je leta  1935 Fran  Kos pisal  Massimu Selli 185  (1886 –1959)  (Arhiv 1935/ 274, 403). Za človeškimi ribicami s Kranjske  sta  prek  muzeja poizvedovala  tudi  zoologa  Ernst  Matthes  in Walter  Klose  (Arhiv 1929/ 330, 360). Že nekaj  let  pred  tem, se je  za primerke  človeških  ribic  zanimal  tudi  Miloš  Záleský 186  (1900–1944), ki pa ga je Fran  Kos  napotil na ljubljanski zoološki inštitut, ki je takrat imel žive primerke ( Arhiv 1923/ 584).  Zbirko  mehov malih  sesalcev 187  je leta  1930 muzeju prodal  Vladimir  Martino 188  (1883–1965)  (Arhiv 1930, 745, 797, 827, 867).  Odkupljena  zbirka  je obsegala  16  primerkov  ter  še  nekaj  dodatno podarjenih primerkov.  174 Več o Ivanu Splichalu glej v  Staut Tu r k (1983: 33).  175 V dokumentu zapisan kot Alfons pl. Gspan. Več o Gspanu glej v  Staut Tu r k (1983: 35–36).  176 Pri vseh so zapisani tudi njihovi poklici in naslovi.   177 Več o Janku Ponebšku glej v  Staut Tu r k (1974: 61– 62).  178 V dokumentu je ime krajšano Drag., lahko gre za Draga, Dragana ali Dragomirja.   179 Dr. Karl Absolon (1877–1960) je bil češki vsestranski naravoslovec, predvsem ga je zanimala jamska favna,   čeprav je deloval tudi na drugih področjih, celo na področju arheologije ( Kostrhun 2009; Strouhal 1961).  180 Dr. Evgen Jaeger (tudi Jäger) je bil zdravnik v Podčetrtku in ljubiteljski entomolog, objavil je le nekaj entomolo ­ ških člankov.   181 Navajamo le del arhivskih dokumentov (ostali so v digitaliziranem arhivu Prirodoslovnega muzeja Slovenije).   182 Dr. prof. Edvard (Eduard) Handschin, švicarski entomolog, univerzitetni profesor in vodja muzeja.   183 Dr. Ivan Yosifov Buresh, bolgarski zoolog in entomolog. Bil je vodja mnogih bolgarskih naravoslovnih ustanov.   184 Prof. dr. Jan Wacław Stach, poljski entomolog in paleontolog ( Kowa lsk i 1978).  185 Prof. dr. Massimo Sella, morski biolog in predvsem ihtiolog. Vodil je morsko biološko postajo v Rovinju ( Lucu & Sella Marsoni 2013).  186 Miloš Záleský, češki pedagog, zoolog, ornitolog in entomolog.   187 Čeprav so v muzej želeli primerke iz Slovenije, je imel Marino na voljo le primerke iz Srbije in Bosne ( Arhiv 1930/ 797).  188 Vladimir Emmanuilovich Martino, ruski zoolog, ki se je posvečal malim sesalcem ( Kryštufek & Petkovski 2002: 230) in pticam. Raziskoval je predvsem po Balkanu ( Beolens s sod. 2009: 263).  106 SCOPOLIA No 100 – 2021 Zagrebški  zoolog  Krunoslav  Babić 189  (1875–1953) je Franu  Kosu poslal  prošnjo  za  primerke  jamskih kozic.  Kos mu  je poslal  edina dva muzejska primerka  s  prošnjo  za vračilo  (Arhiv 1922/ 499, 473). Prav  tako  si je Kos dopisoval  z  Babićevim kolegom  Avgustom  Langhofferjem 190 (1861–1940), ki je bil  vodja  zoološkega  muzeja  v Zagrebu  (Arhiv 1925/ 7). Iz  Zagreba  je bil  med  muzejskimi  dopisniki tudi  Boris  Zarnik 191  (1883–1945) (Arhiv 1924/ 217, 1926/ 620), ki se je  zanimal za takrat delujoče naravoslovce.  2.7. Borba za osamosvojitev muzejskega naravoslovja Težnje  k deljenju  prirodoslovnega  (prirodopisnega)  dela  muzeja od kulturnozgodovinskega  so bile  prisotne  že  od  ustanovitve.  Te so ponovno  oživele  z  oblikovanjem  nekaterih  drugih  nara ­ voslovnih  institucij  in društev  po prvi  svetovni  vojni.  Prve  predloge  za  oblikovanje  prirodoslov ­ nega  (naravoslovnega)  muzeja  so predlagali  vodstvo  Prirodoslovnega  društva  ter  mnogi ugledni  naravoslovci  že v sredini  maja 1935 (Arhiv 1935/ 385). Za delitev  Narodnega  muzeja  so predlog  za  ustanovitev  Prirodopisnega  muzeja 192  podali  na Kraljevo  upravo  Dravske  banovine  hkrati  s  pojasnilom, da to ne bo bremenilo proračuna.  V letih  od 1936 do začetka  druge  svetovne  vojne  so prizadevanja  k delitvi  nekoliko  zamrla,  čeprav v  mnogih dokumentih  že  zasledimo naziv Prirodoslovni  muzej  (tudi Prirodopisni  muzej). Za odcepitev  naravoslovnega  dela  Narodnega  muzeja se je zavzel  tudi  ravnatelj  Josip  Mal,  ki v dopisu novembra  1936 piše: »Razumeli  boste,  da  ni mogoče v univerzitetnem  mestu  pod stalno  kontrolo  in  kritiko  univerzitetnih  profesorjev  –  prirodoslovcev  voditi  kulturne ­ mu  historiku  katerekoli  specialne  prirodoslovne  stroke  in biti za tarčo  dostikrat  tudi  neupra ­ vičenim  kritikam.  Zato  sem  tudi  sam  iskreno  pozdravil  misel samostojnega  Prirodoslovnega  muzeja v Ljubljani …« (Arhiv 1936/ 626). Mal  je v dopisu  na  štirih  straneh  tudi  predlagal,  da  za  upravnika  Prirodoslovnega  muzeja postavijo  Frana  Kosa. Veliko  bolj  intenzivna  pogajanja  za  delitev  Narodnega  muzeja  so začela  potekati  leta  1940. Takrat  je Josip Mal  Ministrstvu  prosvete  v Beogradu  ponovno  pisal, naj reaktivira  osamosvojitev  Prirodoslovnega  muzeja v Ljubljani  (Arhiv 1940/ 341 193 , 526). V Beogradu  se je Josip Mal  obrnil  na  ministra  Miha  Kreka 194 , ki je posredoval  pri ministru  Mihailu  Konstantinoviću 195  (Arhiv 1940/ 556, 623). Nato  se je nekoliko  zapletlo  tudi  s podpisom na  finančnem  ministrstvu  in kakor  piše Josip Mal  je v enem od  pisem   (Arhiv 1940/ 693) senatorju  Francu  Smodeju 196  napisal:  »Nekako  pred  par  meseci je ministrski  svet  soglasno  odobril  ustanovitev  samostojnega  Prirodoslovnega  muzeja  v Ljubljani.  Uredbo  je  podpisalo  že 11 ministrov.  Sedaj  pa leži  že skoro  2 meseca pri g. finančnem  ministru,  ki je ne  podpiše. Na tak način se ovira vse započeto naše delo in ves naš nadaljnji razvoj«.  189 Prof. dr. Krunoslav Babić, hrvaški zoolog, avtor več zooloških učbenikov ( Balabanić 2001).  190 Prof. dr. August Langhoffer, hrvaški zoolog in entomolog, predavatelj zoologije in vodja naravoslovnega oddelka   zagrebškega Narodnega muzeja.   191 Prof. dr. Boris Zarnik, slovenski biolog, ki je večinoma deloval v tujini ( Staut Tu r k 1974: 73).  192 V arhivskih dokumentih ( Arhiv 1935/ 385) uporabljajo dva naziva: Prirodopisni muzej in tudi že Prirodoslovni   muzej.  193 V tem dokumentu je povzet tudi kronološki pregled vseh dogajanj okoli delitve in osamosvajanja Prirodoslovne ­ ga muzeja.   194 Miha Krek (1897–1969), slovenski pravnik in politik, leta 1940 tudi minister za šolstvo v Beogradu.   195 Od leta 1939 do 1941 je bil minister brez listnice in pravosodni minister.   196 Franc Smodej (1879–1949), slovenski politik in častnik.   107 Matija Križnar Zgodovina in razvoj muzejskega naravoslovja do osamosvojitve Prirodoslovnega muzeja leta 1944 /  History and development of the natural science in the Museum of Natural History until its independency in 1944 Slika 37: Predlog Prirodoslovnega društva za osamosvojitev Prirodoslovnega muzeja iz leta 1935.   (Arhiv NMS, leto 1935, št. 385) Figure 37: A proposal by the Natural History Society from 1935 for the independence of the   Museum of Natural History. ( Archive NMS, year 1935, no. 385) 108 SCOPOLIA No 100 – 2021 Slika 38: Uradni odlok s katerim je Prirodoslovni muzej sredi leta 1944 postal samostojna in neodvisna   ustanova. ( Arhiv NMS, leto 1944, št. 267) Figure 38: The official decree by which the Museum of Natural History gained independency in the mid-1944.   (Archive NMS, year 1944, no. 267) 109 Matija Križnar Zgodovina in razvoj muzejskega naravoslovja do osamosvojitve Prirodoslovnega muzeja leta 1944 /  History and development of the natural science in the Museum of Natural History until its independency in 1944 Kustos  Fran  Kos je poleti  1937 napisal  zanimiv zapisnik  z naslovom  Borba  za osamosvoji­ tev  Prirodoslovnega  muzeja  v letu  1937, z vlogo  nekaterih  takratnih  ljubljanskih  naravoslovcev  (Arhiv PMS 1937/ 001). Kos v zapisniku piše 197 : »Dr.  Košir  je kot  tajnik  znanstvenega  odbora  storil  vse za  razdelitev  Narodnega  muzeja, za  samostojen  Prirodoslovni  muzej. Histološki  inštitut  s prof.  Koširjem  na  čelu  ima pri  tem velike  zasluge.  (…) Prof.  dr.  Hadži,  zoolog,  se je začel  takoj  izmikati,  češ da  samostojen  prirodoslov ­ ni muzej ni potreben,  da je tudi  v Skoplju  združen  Prirodoslovni  muzej v kulturno–historič ­ nem, da  bi bila  taka  osamosvojitev  Prirodoslovnega  muzeja  v Ljubljani  obremenitev  državnega  proračuna,  da bi  se kasneje  zahtevalo  več ljudi  za službo  v tem muzeju (…) Vzklic  tem po­ mislekom pa je g. prof.  iz uljudnosti  vseeno spomenico podpisal.  (…) Dr. Pavel  Grošelj  pa je  podpis na spomenicah kar  takoj  odklonil  in sicer  z motivacijo,  da biološki  institut  kateremu  on načeljuje,  kakor  tudi  on sam  v svojstvu  profesorja  biologije  na Ljubljanski  univerzi  nimajo  prav  nič skupnega  z biologijo  na Narodnem  muzeju v Ljubljani,  kakor  tudi  ne s sedanjim in  bodočim razvojem  prirodoslovnih  ved  na  sedanjem  ali  osamosvojenem  Prirodoslovnem  muzeju  v Ljubljani.  (…) Tako  stališče  sta  zavzela  na  ljubljanski  univerzi  leta  1937 profesorja  zoologije  in biologije.  Na tak  način  sta  podpirala  profesorja  slovenske  univerze,  učitelja  prirodoslovnih  ved na slovenski univerzi slovenski prirodoslovni znanstveni in poljudnoznanstveni zavod.«  Ključno  leto  za osamosvojitev  in razvoj  novega  Prirodoslovnega  muzeja v Ljubljani  je bilo  1944 198 . 8. maja 1944 je bil sprejet  sklep o delitvi  Narodnega  muzeja, ki ga je podpisal  Leon  Rupnik 199 , v veljavo  je stopil  s 1. junijem 1944 (Kos 1944: 203). Tako  je od  junija  1944 današnji  Prirodoslovni  muzej Slovenije  postal  samostojen,  z novimi usmeritvami  in cilji,  hkrati  pa je bil  to eden izmed pomembnejših in ključnih dogodkov v naravoslovju na Slovenskem. 197 Podajamo samo izbrane odstavke, celotno besedilo je dosegljivo v Arhivu Prirodoslovnega muzeja Slovenije   (tudi v elektronski obliki).   198 Vse sklepe in nekatere dokumente je predstavil prvi ravnatelj Prirodoslovnega muzeja Fran  Kos (1944) v članku   »Postanek in razvoj Prirodoslovnega muzeja v Ljubljani«.   199 Leon Rupnik (1880–1946), slovenski politik in general, leta 1944 predsednik Ljubljanske pokrajine.   110 SCOPOLIA No 100 – 2021 Zaključek Zgodovina  muzejskega  naravoslovja  na Slovenskem  je v letu  2021 dočakala  drugo  stoletni ­ co. Z ustanovitvijo  prvega  muzeja (Kranjskega  stanovskega  muzeja) leta  1821 so se postavili  temelji  tudi  za  bolj  sistematično  in usmerjeno  zbiranje  naravoslovnih  predmetov.  Že v prvi  javni  muzejski predstavitvi  so prevladovali  naravoslovni  eksponati,  kot  so primerki  mineralov  Žige  Zoisa in konhilij  Franca  Hohenwarta.  Skozi  različna  obdobja  muzeja  so se na  mestih  muzejskih  naravoslovcev  menjali  mnogi izkušeni  in vsestranski  naravoslovci  od Henrika  Freyerja,  Karla  Dežmana, Gvidona  Sajovica  do Frana  Kosa. Kljub  večnim  finančnim  stiskam je muzeju leta  1888  uspel pridobiti  novo stavbo  in se  tudi  ob pomoči  naravoslovja  utiriti  kot  prepoznavna  znanstvena, raziskovalna in izobraževalna institucija.  Podobno  kot  zgodovina,  ki se  neprestano  dopolnjuje  in spreminja, je tudi  ta  prispevek le  odsev  določenih  raziskav  arhivskih  in literarnih  virov,  ki pa še zdaleč  niso popolne  in končane.  Med raziskovanjem zgodovine naravoslovja na Slovenskem smo vedno znova odkrivali nove informacije  in dokumente,  ki so potrebni  dodatnih  analiz  in interpretacij.  Naj bodo zgoraj  napisani  stavki  osnova  in izhodišče  za  nadaljnje  raziskovanje  muzejskega  naravoslovja,  naravo ­ slovja in naravoslovcev v Sloveniji.  Zahvala Ta prispevek je nastajal  več let  in ob tem gotovo  ne morem spregledati  nekaterih  razumeva ­ jočih  kolegov  in sodelavcev.  Zahvaljujem  se tudi  kolegom  iz Prirodoslovnega  muzeja  Slovenije,  ki so morali  prenašati  moje navdušenje  nad  novimi odkritji  in občasne  zastoje  ob fotokopirnem  stroju.  Zahvala  velja  tudi  recenzentom,  lektorju  in urednikom  revije  Scopolia.  Imeli so nehva ­ ležno in zahtevno delo, ki pa so ga opravili korektno.  Med drugimi  bi se zahvalil  vsem  zaposlenim  v knjižnici  Narodnega  muzeja Slovenije,  ki so  z razumevanjem  sprejeli  in dovolili  raziskovanje  arhivskega  gradiva.  Enako  velja  tudi  za  kolege  iz drugih  oddelkov  Narodnega  muzeja Slovenije:  hvala  za  slikovno  gradivo  in tudi  za  občasne  debate o muzejski zgodovini.  Navsezadnje  pa se  zahvaljujem  vsem  naravoslovcem,  od ljubiteljskih  zbiralcev  do pravih  raziskovalcev,  ki so v zgodovini  za  seboj ponekod  pustili  drobne  sledi,  drugod  pa velik  pečat  v  muzejskem naravoslovju. Hvala.  Povzetek Zgodovina  današnjega  Prirodoslovnega  muzeja  Slovenije  sega  dve  stoletji  v preteklost.  Pred ­ hodnik muzeja je bil ustanovljen kot Kranjski stanovski muzej leta 1821 in se je leta 1826 preimenoval  v  Deželni  muzej  za Kranjsko.  Že  med  ustanovitelji  je  bil prisoten  naravoslo ­ vec, zbiralec  in prvi vodja  muzeja Jožef  Hanibal  Hohenwart  (1771–1844). Za pomoč  pri prvi  razstavni  postavitvi  muzeja v licejski  stavbi  je zaposlil  Johanna  von  Schildenfelda,  ki je bil  po  izobrazbi naravoslovec.  Schildenfeldovo  mesto je dobil  vsestranski  in široko  razgledan  Henrik  Freyer  (1808–1866).  V Idriji  rojeni  Freyer  se  je muzejskemu naravoslovnemu  delovanju  posvetil  z veliko  vnemo.  Raziskoval  je po celotni  Kranjski  in Istri  ter  odkril  mnogo novih  najdišč  flore  in favne.  Prav  o favni  je izdal  tudi  temeljno  delo  o vretenčarjih  s Kranjske.  Delo  v muzeju je Freyer  končal  z  odhodom  v naravoslovni  muzej v Trstu.  Že od  ustanovitve  muzeja so večji del  naravoslovnega  111 Matija Križnar Zgodovina in razvoj muzejskega naravoslovja do osamosvojitve Prirodoslovnega muzeja leta 1944 /  History and development of the natural science in the Museum of Natural History until its independency in 1944 gradiva  pridobili  z donacijami  in le  redko  z nakupi.  Muzejski  prostori  v licejski  stavbi  so bili  neustrezni in vedno prenatrpani.  Po Freyerjevem odhodu  leta  1852  gaje nasledil  v  Idriji rojeni  Karel  (Dragotin)  Dežman  (1821–1889). Tudi  on  je bil  zelo  vešč naravoslovec,  polihistor  in tudi  politik.  Muzej  je v obdobju  kustosa  Dežmana  zelo  napredoval,  čeprav  je bilo  v drugi  polovici  njegovega  delovanja  naravo ­ slovje  postavljeno  v ozadje.  Dežman  je pripravil,  načrtoval  in izpeljal  gradnjo  novega  Deležnega  muzeja  za  Kranjsko,  ki se je leta  1882 preimenoval  v Deležni  muzej za  Kranjsko –  Rudolfinum.  Ob otvoritvi  leta  1888 je bilo  v več muzejskih  dvoranah  postavljenega  na  ogled  veliko  naravo ­ slovnega gradiva.  Kmalu po  smrti Karla  Dežmana leta  1889  je  muzejsko naravoslovje  in vodenje prevzel  Alfonz  Müllner  (1840–1919), prav  tako  izobraženi  naravoslovec,  ki pa se je bolj  posvečal  ar ­ heologiji.  Za pomoč pri urejanju  naravoslovnih  zbirk  je muzeju občasno  pomagal  naravoslovec  Wilhelm  Voss (1849–1895), tam  pa je bil  takrat  zaposlen  tudi  Ferdinand  Schulz  (1849–1936), ki  je bil vešč prepariranja živali.  Konec  prvega  desetletja  20. stoletja  je v muzeju prostovoljno  deloval  profesor  naravoslovja  Gvidon  Sajovic  (1883–1920). Urejal  je herbarije  in zbirke  mehkužcev  ter  občasno  nabiral  en­ tomološko  (metulji)  in ornitološko  gradivo.  Pri terenskem  delu  je Sajovicu  pomagal  takratni  muzejski preparator,  fotograf  in ljubiteljski  entomolog  Fran  Dobovšek  (1876–1915). Dobovšek  je za muzej pred  prvo  svetovno  vojno  opravil  večji del  entomoloških  in drugih  naravoslovnih  ekskurzij  po Kranjskem.  Za kratek  čas je sredi  prve  svetovne  vojne  in malo  po njej,  je naravo ­ slovje  v muzeju  vodila  botaničarka  Angela  Piskernik  (1886–1976). Že v osamosvojeni  Prirodo ­ slovni muzej se je vrnila po drugi svetovni vojni.  Muzej  in z njim naravoslovje  sta  prvi svetovni  vojni  in razpadu  monarhije  doživela  pretres.  Leta  1920  se  je muzej preimenoval  v  Narodni  muzej, istega  leta  pa je vodja naravoslovne ­ ga oddelka  postal  Fran  Kos (1885–1956). V muzeju se je Kos posvečal  mnogim  naravoslov ­ nim temam; od botanike  do paleontologije.  Raziskoval  je male sesalce,  ekologijo  nevretenčar ­ jev Julijskih  Alp, fosilne  ostanke  ledenodobnih  sesalcev  in drugo.  Od pomladi leta  1938 mu  je veliko  časa vzelo  izkopavanje  in proučevanje  ostankov  mamuta iz Nevelj.  Pri izkopavanju  mamuta je Kosu pomagal  Viktor  Herfort  (roj.  1881), ki je bil  izvrsten  preparator.  Herfort  je bil  odgovoren  tudi  za postavitev  okostja  mamuta v muzeju. Leta  1939 je v muzej prišla  paleobo ­ taničarka  Ana Budnar–Lipoglavšek  (1915–2004), ki je raziskala  pelod  iz najdišča  mamuta pri  Nevljah  in ostala  v muzeju  še nekaj  let  po drugi  svetovni  vojni.  V medvojnem obdobju  je prišlo  do osamosvajanja  nekaterih  specializiranih  muzejev in ustanavljanja  naravoslovnih  institucij  in društev.  Muzejsko  naravoslovje  je le počasi sledilo  sodobnim razstavnim  pogojem, kar  so  reševali z nakupi velikih steklenih vitrin in postavitvijo nekaterih dioram.  Sredi  druge  svetovne  vojne  je končno  prišlo  do  osamosvojitve  Prirodoslovnega  muzeja,  ki je  bila  rezultat  skoraj  desetletnih  prizadevanj  mnogih naravoslovcev  in muzejskega  vodstva.  Po  drugi  svetovni  vojni  je Prirodoslovni  muzej s svojim vodstvom  zastavil  nove  cilje  in usmeritve,  ki se odražajo še danes v 21. stoletju.  Summary The history  of the  present  Slovenian  Museum of Natural  History  dates  back  two  centuries.  The predecessor  of the  museum  was the  Carniolan  Estates  Museum  established  in 1821 and  renamed  in 1826 as the  Carniolan  Provincial  Museum. Josef Hanibal  Hohenwart  (1771–1844),  an amateur  naturalist,  collector,  and the  first  principal  of the  museum,  was already  present  among the  founders.  Johann  von Schildenfeld  assisted  the  first  exhibition  installation  in the  112 SCOPOLIA No 100 – 2021 Lyceum building.  Schildenfeld  was a naturalist  by education,  but  was soon  dismissed because  of his incompetence in science.  His  position was  taken  over by  a  versatile  and highly  regarded  naturalist  Henrik Freyer   (1808–1866). Born  in Idrija,  Freyer  devoted  himself  to  natural  history  in the  museum  with  great   enthusiasm.  He researched  all  over  Carniola  and  in Istria  and  discovered  many new  sites  of  flora  and   fauna.  He also  published  a  fundamental  work  on  vertebrates  of  Carniola.  Freyer  left  the  museum  for   his new  position  in the  Natural  History  Museum in Trieste.  Since  the  establishment  of  the  museum,   most of the  natural  history  specimens  were  obtained  through  donations  and  rarely  by purchases.   The museum premises in the Lyceum building were inadequate and permanently overcrowded.   Born  in Idrija,  Karl  (Dragotin)  Dežman (1821–1889) succeeded  Freyer  after  his departure  in  1852. Dežman  was  an  equally  skilled  naturalist,  a distinguished  polyhistor,  and  a politician.  The  museum  made great  progress  during  the  period  of  Dežman's curatory.  In the  second  half  of  his  engagement  in the  Museum, Dežman could  not  devote  much time to  natural  history.  Dežman  prepared,  planned,  and  carried  out  the  construction  of the  new Carniolan  Provincial  Museum,  which  in 1882 was  renamed  the  Carniolan  Provincial  Museum – Rudolfinum.  At  the  opening  in  1888, a wealth of natural history material was displayed in the Museum’s rooms.  Soon  after  the  death  of  Karel  Dežman in 1889, the  Museum's natural  sciences  and  manage ­ ment  were  taken  over  by Alfonz  Müllner  (1840–1919), also  an  educated  naturalist  who  however  engaged  himself  more with  the  archeology.  The Museum was occasionally  assisted  by a natura ­ list  Wilhelm  Voss (1849–1895) who  helped  to  currate  the  natural  history  collections.  Ferdinand  Schulz  (1849–1936), a skilled  taxidermist,  was  also  employed  at  the  Museum during  same time. At  the  end of the  first  decade  of the  20 th  century,  Gvidon  Sajovic  (1883–1920), a Professor  of natural  sciences, volunteered  at the Museum.  He  edited  herbaria  and mollusk  collecti ­ ons. Besides, he occasionally  collected  entomological  (mostly  butterflies)  and ornithological  specimens. Sajovic  was  assisted  in his fieldwork  by the  Museum taxidermist,  photographer,  and  also  amateur  entomologist  Fran  Dobovšek  (1876–1915). Before  the  WWI, Dobovšek  made most  of  the  entomological  and  other  natural  history  excursions  around  Carniola  for  the  Museum. For  a short  time, in the  middle  of the  War  and  shortly  after  it,  the  natural  science  in the  Museum  was  led  by a botanist  Mrs.  Angela  Piskernik  (1886–1976). After  the  WWII she returned  to  then  already independent Natural History Museum. The Museum,  and with  it the  natural  history,  experienced  turmoil  after  the  WWI  and the   collapse  of the  Monarchy.  In 1920, the  Museum was renamed  the  National  Museum, and  in the   same year,  Fran  Kos (1885–1956) was  appointed  Head  of  the  Natural  History  Department.  In the  Museum, Kos devoted  himself  to  many topics  from  botany  to  paleontology.  He work  on diverse   topics,  i.e. small  mammals,  ecology  of invertebrates  in the  Julian  Alps, Quaternarey  mammals,  and  many more. From the  spring  of 1938, Kos was busy excavating,  exploring  and  studying  the   remains  of a mammoth from  Nevlje.  During  the  excavations,  Kos was assisted  by excellent  pre­ parator,  taxidermist  and assistant  Viktor  Herfort  (born  1881). Herfort  was also  responsible  for   the  mammoth  skeleton  in the  Museum.  In 1939,  paleobotanist  Mrs. Ana Budnar–Lipoglavšek   (1915–2004) started  her  research  in the  Museum on  pollen  from  the  mammoth site.  She remained   in the  Museum for  several  years  after  the  WWII. The interwar  period  saw a secession  of  several   specialized  museums.  Simultaneously,  several  natural  science  institutions  and  societies  were  also   established.  Museum displays  only  slowly  followed  the  modern  exhibition  standards.  Problems   were partly solved by purchasing large glass showcases and the placement of several dioramas.   During  WWII the  Museum of Natural  Science  finally  gained  independence  which  was the  result  of  almost  a decade  of  efforts  by many naturalists  and  museum  managers.  After  the  War,   the  current  Slovenian  Museum of  Natural  History  and  its  management  set  new  goals  and  direc ­ tions, which are still reflected in the 21st century.  113 Matija Križnar Zgodovina in razvoj muzejskega naravoslovja do osamosvojitve Prirodoslovnega muzeja leta 1944 /  History and development of the natural science in the Museum of Natural History until its independency in 1944 Okrajšave / Abbreviations: Ustanove / Institutions NMS – Narodni muzej Slovenije /  National Museum of Slovenia PMS – Prirodoslovni muzej Slovenije /  Slovenian Museum of Natural History Arhiv – Arhiv NMS; Arhiv Leto/ številka. Lokalni časopisi in revije / Local newpapers, magazines LZ – Laibacher Zeitung  IB –Illyrisches Blatt  CA – Carniola  JVM – Jahresheft des Vereins des krainischen Landes–Museum  MVK – Mittheilungen des Museal–Vereins für Krain  Literatura / References: Aljančič, M., 1966 a: Henrik  Freyer  in človeška  ribica.  Proteus (poseben odtis),  28 (9–10):  15–18.  Aljančič, M., 1966 b: Henrik Freyer o človeški ribici.  Proteus 29 (2): 51–53.  Aljančič, M., 1991:  Kovač (Faber ferrarius)  iz  Šiške:  ob  200–letnici  rojstva  Ferdinanda  Schmidta.  Proteus, 54 (2): 58–64.  Aljančič, G., 2019:  History  of research  on Proteus anguinus Laurenti 1768 in Slovenia (Zgodovina  raziskovanja  človeške  ribice  (Proteus anguinus Laurenti  1768) v Sloveniji).  Folia biologica et geologica, 60 (1): 39–69. Balabanić, J., 1993: Prirodna  znanost  u istraživanjima,  pothvatima  i  idejama prirodoslovca  Spiridiona Brusine. Radovi Leksikografskoga zavoda »Miroslav Krleža«,  Zagreb, knj.  3: 187–201.  Balabanić, J. 2001: Krunoslav  Babić, hrvatski  zoolog,  sveučilišni  profesor  zoologije  i muzealac  (Senj, 1875. – Opatija, 1953.).  Senjski zbornik, 28: 301–314.  Battelli, C. & Š. Novak, 2016: Zbirke alg  patra  Pija Titiusa  Vendela  (1801–1884) in druge  herbarijske zbirke alg v Prirodoslovnem muzeju Slovenije.  Scopolia, 87: 1–63.  Bav dek , A., Mihevc, A., Toš k a n, B. & A. Velušček, 2009: Arheološke  najdbe  iz Križne  jame.  Arheološki vestnik, 60: 17–31.  Beolens, B., Wat k i n s , M., & M. Grayson, 2009: The Eponym Dictionary of Mammals. Johns  Hopkins University Press, Baltimore, 592 str.  Bezek, D., 2013: Po sledeh neveljskega mamuta.  Proteus, 75 (9–10): 462–467.  Bezek, D., 2015: Mamuti v naših krajih. Založba Viharnik, Ljubljana: 42 str.  Bezek, B. & D. Bezek, 1998  a:  60  let  od odkritja  mamuta v  Nevljah.  Kamniški zbornik, 14: 200–204.  Bezek, B. & D. Bezek, 1998 b: Po sledeh Neveljskega mamuta. Osnovna  šola  Frana  Albrehta,  Kamnik: 38 str.  Bole, J., 1991/1992: Ob stoletnici rojstva prof. dr. Ljudevita Kuščerja.  Proteus, 54 (3): 123.  Bor i sov, P. , 1999:  O  Hacquetovem  značaju:  (zgodovinsko–psihološka  študija).  Zgodovinski časopis, 53 (4): 455–482.  114 SCOPOLIA No 100 – 2021 Božič, D., 2011: O okostju  jamskega  medveda in lobanja  divjega  prašiča  iz Mokriške  jame. V:  Toškan,  B. 2011: Drobci  ledenodobnega  okolja,  Zbornik ob življenjskem jubileju Ivana Turka, Opera Instituti Archaeologici Sloveniae, 21: 267–274.  Božič, I.A. & M. Jeršek, 2005: Divji petelin  (Tetrao urogallus) in njegovi  kamenčki. Argo, 48  (2): 11–14.  Bras Kernel, H., 2014: Zgodovina  nastanka  egipčanske  zbirke  Narodnega  muzeja Slovenije.  V: Kajfež,  T., M. Pflaum,  V. Pflaum  2014: Mumija in krokodil: Slovenci odkrivamo dežele ob Nilu: katalog razstave. Narodni muzej Slovenije, Ljubljana: 9–25. Brelih, S., Drovenik B. & A. Pirnat, 2006: Gradivo  za  favno  hroščev  (Coleoptera)  Slovenije –  2.  prispevek:  Polyphaga:  Chrysomeloidea  (=Phytophaga):  Cerambycidae.  Scopolia, 58: 1 – 442.  Brenčič, M., 2014: Karel  Hinterlechner –  utemeljitelj  slovenske  geološke  šole.  Proteus, 77 (2):  58–63.  Brenčič, M., 2019: Ljubljanska geološka šola : zgodovina poučevanja geologije na Univerzi v Ljubljani. Naravoslovnotehniška fakulteta, Ljubljana: 318 str.  Budnar–Lipoglavšek, A., 1943: Rastlinski  ostanki  neveljskega  paleolitskega  najdišča.  Zbornik Prirodoslovnega društva, 3: 95–110. Budnar–Lipoglavšek, A., 1944: Rastlinski  ostanki  in mikrostratigrafija  mamutovega  najdišča  v Nevljah.  Prirodoslovna izvjestja, 1: 93–188.  Bufon, Z.,  1963:  Ferdinand  Schmidt in  slovanski  biologi.  Kronika (Časopis za slovensko krajevno zgodovino), 11 (1); 60–64.  Bufon, Z., 1966: Henrik  Freyer,  naravoslovec  in rodoljub.  Proteus (poseben odtis),  28 (9–10):  1–4.  Bufon, Z., 1971a: Naravoslovje  v  slovenskem narodnem  prebujanju,  I.  Začetki  osvobajanja  slovenskega kmeta (1. del).  Zbornik za zgodovino naravoslovja in tehnike, 1: 15–77.  Bufon, Z., 1971b:  K  stopetdesetletnici  Prirodoslovnega  muzeja Slovenije  v  Ljubljani.  Argo, 10(2): 164–200.  Bufon, Z., 1974:  Naravoslovje  v  slovenskem narodnem  prebujanju,  II.  Začetki  slovenskega  meščanstva v industrijski dobi.  Zbornik za zgodovino naravoslovja in tehnike, 2: 117–163.  Bufon, Z., 2013a: Stranetzky,  Kajetan  (1879–1918). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. Bufon Z., 2013b:  Schulz,  Ferdinand  (1849–1936).  Slovenska biografija.  SAZU,  Znanstvenoraziskovalni center SAZU.  Brunlechner, A., 1901: Oberbergrath Ferdinand Seeland.  Carinthia II., 91(11/ 2): 34–39.  Brusina, S., 1884:  Die  fauna  der congerienschichten  von Agram in Kroatien.  Beiträge zur Paläontologie von Österreich (Mitteilungen des Geologischen und Paläontologischen Institutes der Universität Wien), 3: 125–187.  Brusina, S., 1897: Gragja  za neogensku  malakološku  faunu  Dalmacije,  Hrvatske  i Slavonije  uz neke vrste  iz Bosne, Hercegovine  i  Srbije. Djela Jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti, 18: 1–43.  Capuder, K., 2013: Müllner,  Alfonz  (1840–1918). Slovenska biografija. Slovenska  akademija  znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU.  Ca r inthi a,  1885:  Vermehrungder  Sammlungen  des naturhistorischen  Museums.  Carinthia, 75: 122–124.  Christian, E., 2003: Die Frühzeit der Höhlenentomologie in Österreich.  Denisia, 8; 75–90.  Cimerman, F., 1966: Henrik  Freyer –  geolog  in paleontolog.  Proteus (poseben odtis),  28 (9–10):  10 – 15.  115 Matija Križnar Zgodovina in razvoj muzejskega naravoslovja do osamosvojitve Prirodoslovnega muzeja leta 1944 /  History and development of the natural science in the Museum of Natural History until its independency in 1944 Ciperle, J., 2001: Podoba  velikega  učilišča  ljubljanskega.  Licej  v Ljubljani  1800–1848. Razprave in eseji, Slovenska matica, Ljubljana, 49: 252–263.  Cvelfar, B., 2009: Trgovina  »Leonhardt  del  Cott«  v Brežica.  V: Škofljanec,  A. (ured.):  Gospa, če ni dobro, ni treba nič plačat. Brežice, trgovsko mesto. Brežiške študije, 3: 79–87.  Černila, M., 2003:  Urejanje zbirk metuljev (red Lepidoptera)  Prirodoslovnega  muzeja  Slovenije.  Argo, 46 (1): 36–39.  Čeč, D., 2004: "Nisem  kradel  lesa,  samo veje sem  pobiral!"–  o vzrokih  in načinih  preganjanja  gozdnih  prekrškov  v ribniškem  gospostvu  na  prehodu  iz 18. v 19. stoletje.  Kronika, 52: 17–34.  Činč Juhant, B., 2019a: Žiga Zois – naravoslovec  in prvotni  lastnik  ustanovne  zbirke  prvega  slovenskega muzeja.  Scopolia, 97: 7–26.  Činč Juhant, B., 2019b:  Baron  Žiga Zois, naravoslovec,  preporoditelj,  podjetnik  in mecen.  Scopolia, 97: 27–35. Deschmann, C., 1866: Heinrich  Freyer –  Ein Nekrolog.  Laibacher Zeitung (poseben odtis),  24–25. avgust 1866, Ljubljana: 14 str.  Deschmann, K., 1888: Führer durch das Krainische Landes–Museum Rudolfinum in Laibach.  Verlag des Landes–Museum, Laibach: 179 str.  Dolar, S., 1921: Dr. Gvidon Sajovic.  Popotnik, Pedagoški in znanstveni list, 42 (1–3): 50–51.  Döring, R. & S. Dressler, 2017: Index Collectorum – Herbarii Senckenbergiani (FR). 198 str.   Dreger, J., 1912:  Todesanzeige  Dr. Rudolf  Hoernes.  Verhandlungen der k.k. geologischen Reichsanstalt., 11: 266–268.  Duhovnik, J., 1969: P. Janez (Franc) Žurga.  Geologija, 12: 237–241.  Dular, J., 2003:  Halštatske  nekropole  Dolenjske.  Opera Instituti Archaeologici Sloveniae, 6: 68–69.  Eiselt, J., 1951:  Der  "Schlangenveith".  Natur und Land, Blätter für Naturkunde und Naturschutz, Wien, 37: 53–55.  Eschner, A., 2019: Zur  Geschichte  der  Molluskensammlung  des Naturhistorischen  Museums  in Wien.  Denisia, 42, Neue serie 193: 567–577.  Faninger, E., 1983: Baron  Žiga  Zois in njegova  zbirka  mineralov  (Baron  Sigmund  Zois and  His  Mineralogical Collection).  Scopolia, 6: 1–32.  Faninger, E., 1988: Zoisova zbirka mineralov.  Kulturni  in  naravni  spomeniki  Slovenije,  Ljubljana, 158 str. Faninger, E., 1990: Valvasor in mineralogija s petrografijo.  Proteus, 52 (9–10): 357–358.  Flego S. & L. Rupel (ured. ), 2008: Ludwig  Karl  Moser  (1845–1918) med Dunajem in Trstom.  Zbornik mednarodnega študijskega dne, Trst. Narodna  in študijska  knjižnica  Trst,  Založba  ZRC: 324 str.  First, B., 2014: Puharjeva šifra: skrivnostni izum prvega slovenskega fotografa. Narodni  muzej  Slovenije, katalog k razstavi, Ljubljana; 118 str.  Freyer, H., 1842: Fauna der in Krain bekannten Säugethiere, Vögel, Reptilien und Fische.  Egerschen Gubernial – Buchdruckerei, Laibach, 91 str.  Freyer, H., 1843: Special–Karte des Herzogthums Krain. Wien, 16 listov.  Freyer, H,. 1846: Ueber  eine neue  Art  von  Hypochthon  (Proteus).  Archiv für Naturgeschichte, 12: 289–290. Gattnar, J., 1924: Hans Höfer–Heimhalt.  Ein Lebensbild.  Mitteilungen der Österreichischen Geologischen Gesellschaft, Wien, 17: 79–92.  116 SCOPOLIA No 100 – 2021 Getliher, A., 1993: Mijo Kišpatić,  istaknuti  hrvatski  petrograf  i popularizator  prirodoslovlja.  Radovi Leksikografskoga zavoda »Miroslav Krleža«, Zagreb, knjiga 3: 169–186.  Glaser, E., & A. Gogala, 1999: Dr. Evgen Jaeger (1892 – 1959): spominska razstava o zdravniku in naravoslovcu iz Podčetrtka. Kozjanski park, Podsreda: 16 str.  Globočnik, A., 1889: Karl  Descmann.  Mittheilungen des Musealvereins für Krain, 2: 375–381.  Gogala, N., 2008: Začetniki  raziskovalnega  in pedagoškega  dela  na  področju  fiziologije  rastlin  v Sloveniji.  Acta Biologica Slovenica, 51 (2): 45–50.  Gogala, A., 2011:  Sphecid wasps of Slovenia  (Hymenoptera:  Ampulicidae,  Sphecidae and  Crabronidae).  Scopolia, 73: 1–39.  Golob, F., 2003: Karl  Jožef  Prenner –  loški  muzealec  ter  njegove  zgodovinske,  topografske  in  umetnostnozgodovinske razprave.  Loški razgledi, 50(1): 55–76.  Gorjanović–Kramberger, D., 1885: Paleoichtyoložki  prilozi.  Rad Jugoslavenske Akademije Znanosti i Umjetnosti, 72: 10–66.  Gosar M. & V. Petkovšek , 1982: Naravoslovci  na  Slovenskem  (Natural  Scientiscts  in  Slovenia).  Scopolia, 5: 1–38.  Gosar Hirci, B. & K. Meke, 2017:  Slika  čebelarjev  iz Prirodoslovnega  muzeja Slovenije.  Scopolia, 91:127–151.  Gostentschnigg, K., 2018: Wissenschaft im Spannungsfeld von Politik und Militär: Die österreichisch–ungarische Albanologie 1867–1918.  Springer  VS  Verlag  für  Sozialwissenschaften: 820 str.  Grafenauer, S., 1985: Ivan  Rakovec:  ob njegovi  85–letnici.  Zbornik Ivana Rakovca, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Razred za naravoslovne vede: 7–12.  Gregorčič, S., 1888: Fran  Erjavec.  Koledar Družbe sv. Mohorja za prestopno leto 1888: 36–46.  Gregori, J., 1992:  Ptiči v  »Favni«  Henrika Freyerja  –  ob  150.  obletnici  njenega izida.  Acrocephalus, 13 (54): 130 – 137.  Gregori, J., 2009: 80 let  organiziranega  obročkanja  ptičev  v Sloveniji  Scopolia, Suppl.  4: 2–16.  Gregori, J., 2010: Naša znana ornitologa, Janko in Božidar Ponebšek.  Svet ptic, 16 (3): 22–23.  Gregori, J., 2011: Henrik Freyer in slovenska ornitologija.  Svet ptic, 17 (2): 36–37.  H a pp, H. & P. Mildner, 2003:  Georg  Veith  – Herpetologe,  Altertumsforscher  und Soldat.  Rudolfinum, Jahrbuch des Landesmuseums Kärnten, 2003:435–443.  Heckel, J.J., 1850:  Beiträge  zur  Kenntniss  der fossilen  Fische Oesterreichs.  Abhandlung  I  (Chirocentrites –  Pimelodus).  Denkschriften der kaiserlichen Akademie der Wissenschaften, math. –naturwiss. Classe, 1: 201–242.  Heckel, J.J., 1856: Beiträge  zur  Kenntniss  der  fossilen  Fische Österreichs.  II. Abhandlung. – Denkschriften der kaiserlichen Akademie der Wissenschaften, math. –naturwiss.  Classe,  11: 187–274.  Herlec, U., 2006: Zbirka mineralov, kamnin in rud na Oddelku za geologijo Naravoslovno­ tehniške fakultete Univerze v Ljubljani.  Scopolia, Suppl. 3: 498–501.  Hochstetter, v. F., 1881:  Die  Kreuzberghöhle  bei  Laas  in  Krain und der Höhlenbär.  Denkschriften der mathematisch–naturwissenschaftlichen Classe der kaiserlichen Akademie der Wissenschaften, 43 (3): 293–310.  Hoernes, R., 1906: Melongena Deschmanni nov. form. aus den aqiutanischen  Schichten  von  Moräutsch  in  Oberkrain  nebst  Bemerkungen  uber  die  geographische  Verbreitung  der  lebenden  Melongenidae.  Sitzungsberichte der kais. Akademie der Wissenschaften, 115: 1521–1547.  117 Matija Križnar Zgodovina in razvoj muzejskega naravoslovja do osamosvojitve Prirodoslovnega muzeja leta 1944 /  History and development of the natural science in the Museum of Natural History until its independency in 1944 Hoh en wa rt, F. J. H., 1832: Die Eröffnung des Landes–Museums in Laibach, wie selbe den 4. October 1831, zum Feier des allerhöchsten Namensfestes Sr. Majestät unsers allgeliebten Kaisers abgehalten wurde. Edlen v. Kleinmayr'schen Schriften, Laibach: 20 str.  Hoch en wa rt, F. J., 1836: Leitfaden für die das Landes Museum in Laibach Besuchenden.  Laibach, 19 str. Hoch en wa rt, F. J. H., 1838: Beiträge zur Naturgeschichte, Landwirthschaft und Topographie des Herzogthums Krain. Ljubljana: 81 str.  Hoh en wa rt, F., 1992: Kustosa  gospoda  Henrika  Freyerja  opazovanja  živih  kač  v ljubljanskem   muzeju v letih 1833 in 1837 (prevod).  Proteus, 55: 16–21.  Hohenbühel–Heufler, V. , 1885:  Wilhelm Voss.  Oesterreichische Botanische Zeitschrift, 35/1; 1–8.  Holz, E. & H. Costa, 1997. Ljubljanski kongres 1821. Založba Nova revija, Ljubljana: 284 str.  Hubmann, B., 2005:  Historisch  bedeutende  grazer  paläontologen.  Berichte  des  Institutes  für  Erdwissenschaften  der  Karl–Franzens–Universität  Graz,  75. Jahrestagung der Paläontologischen Gesellschaft, 10: 46–48.  Hudales, J., 2003: Pozitivne  in negativne  tradicije  iz  predzgodovine  Slovenskega  etnografskega  muzeja.  Etnolog (Nova vrsta, Ljubljana) , 13 (1): 59–95.  Jaeger, E., 1933: Zur Kenntnis der Hymenoptera aculeata  des  Sotlatales  (Jugoslavien)  I.  Konowia, 12: 98–102. Jaeger, E., 1934: Kleine  Schuppenandrenen  (Hym., Apid.). Prirodoslovne Razprave,  2 :  2 2 7 – 2 3 0 . Jamnik, P. & M. Križnar, 2012: O fosilnih  ostankih  jamskega  medveda  z  Gorjuš  nad  Bohinjem.  Proteus, 74 (5): 231–235.  Jernejc Kodrič, M. & B. Kryštufek, 2019: Katalog  sesalcev  v zbirki  Prirodoslovnega  muzeja  Slovenije  II Red: Carnivora;  podred:  Feliformia  (Catalogue  of  the  mammals in the  collection  of the  Slovenian  Museum  of Natural  History  II  Order:  Carnivora;  suborder:  Feliformia).  Scopolia, 95: 1–161.  Jeršek, M., 2019: Zbirka mineralov barona Sigismonda (Žige) Zoisa.  Scopolia, 97: 37–89. Jezernik, B., 2009: Ljubljanske  »knjige  sveta«  od  Auerspergov  do  Hacqueta.  Etnolog, 19: 17–35.  Jezernik, B., 2011:  Ljubljanski  »tempelj  znanosti«  v  vrtincu  kulturnega  boja. Argo,  54  (1):  20–36.  Jezernik, B., 2015: Pogledi na Triglav skozi čas.  Traditiones, 44 (1): 29–58.  Južnič, S., 2004: Razvoj  kočevske  čitalnice  med letoma  1919–1941. Knjižnica, 48 (3): 175–192.  Južnič, S., 2006: Karst  research  in the  19th  century –  Karel  Dežman’s (1821–1889) work.  Acta Carsologica, 35 (1): 139–148.  Južnič, S., 2009: Jezuitska  dediščina  barona  Žiga Zoisa (ob 200 –letnici  Ilirskih  provinc  in 190 – letnici Zoisove smrti).  Kronika, 57 (3): 471–490.  Kajfež, T., M. Pflaum & V. Pflaum 2014: Mumija in krokodil: Slovenci odkrivamo dežele ob Nilu: katalog razstave. Narodni muzej Slovenije, Ljubljana: 204 str.  Kajfež, T., M. Pflaum, 2014: Anton  Lavrin  (1789–1869)– diplomat  in zbiralec  egipčanskih  starin.  V: V: Kajfež, T., Pflaum, M. & V. Pflaum  (u red.):   Mumija in krokodil: Slovenci odkrivamo dežele ob Nilu: katalog razstave. Narodni muzej Slovenije, Ljubljana: 33–55.  Kastelic, J., 1950:  Narodni  muzej  v  Ljubljani  in  njegovi problemi. Zgodovinski časopis, 4: 195–207.  Kiauta, B. 1962: Ferdinand  Schmidt,  prvi raziskovalec  jamskih živali.  Kronika (Časopis za  slovensko krajevno zgodovino), 10 (1): 34–59.  118 SCOPOLIA No 100 – 2021 Klemun, M. 1991a: Briefe  von  Meinrad  Thaurer  von  Gallenstein  an  Heinrich  Freyer.  Carinthia II., 181 (101): 21 – 35.  Klemun, M. 1991b: Meinrad  Thaurer  von  Gallenstein  (1811–1872). Carinthia II, 181/101: 5–19. Klemun, M. 1995:  Das  „Schüttgärtchen“  beim  „Kuraltschen  Hause“,  dem  ersten  Naturhistorischen  Museum in Klemun, M. 1995b: Die Erforschung  des vorgeschichtlichen  „Pfahlbaus" –  ein kontroversielles  Kapitel  der  internationalen  prähistorischen  Forschung  des  19. Jahrhunderts  und  Ferdinand  Hochstetters  Entdeckung  der  Keutschacher  „Pfahlbauten"  (1864). Carinthia II., 185 (105): 215–238.  Klemun, M. 1998:  Werkstatt  Natur  –  Pioniere der Forschung  in  Kärnten.  Carinthia II, Sonderheft, 56: 304 str.  Kodre, P. 2002: Matija  Vertovec –  ljudski  učitelj  in  vzgojitelj  19. stoletja.  Andragoška spoznanja, 8 (2): 52–64.  Kralj, F. 1984: Matija Vertovec.  Goriški letnik, 11: 5–13.  Kranjc, A. 2002: Pomen H. Freyerja  in Deželnega  muzeja  v Ljubljani  za  speleologijo.  Zbornik za zgodovino naravoslovja in tehnike, 15–16: 275–285.  Kramberger, P. , & N. Jogan, 2019: Slovenski  doktorji  filozofije  s področja  botanike  na  dunajski  univerzi.  V:  Smolej T.  (ured.)  Zgodovina doktorskih disertacij slovenskih kandidatov na dunajski Filozofski fakulteti (1872–1918). Znanstvena  založba  Filozofske  fakultete:  335–365.  K r bavčič, A. 2003: Henrik  Freyer,  magister  farmacije  in muzejski kustos  v Ljubljani  in Trstu.  Idrijski razgledi, 48 (1): 136 – 146.  Kos, F., 1921:  Male   ornitološke   zabeležke.   Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo,  2–3  (1–4), B: 59–60. Kos, F., 1923a: Evropski  los  Alces alces L. iz jame »pri Glažuti«.  Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo, 2–3 (1–4): 25–33.  Kos, F., 1923b: Ob stoletnici  D. Dežmanovega  (Carl  Deschmann)  rojstva . Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo, 2–3 (1–4), B: 52–56. Kos, F., 1924:  Zur Synostose  im  Tarsus und Reduktion  im  Metatarsus  von Alces alces  L.  Zoologische Jahrbücher, 46: 509–520.  Kos, F. 1925a: Prirodopisec  Simon Robič. Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo, 4–6, B:  76 – 77. Kos, F., 1925b: Merops apiaster L. v Sloveniji.  Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo, 4–6,  B: 77–81. Kos, F., 1926–1927: Poročilo  o prirodopisnem  oddelku  Narodnega  muzeja  v Ljubljani.  Glasnik, Muzejskega društva za Kranjsko, Prirodoslovni del, B, 7–8 (1–4): 78–86.  Kos, F., 1931:Studien  über den Artefaktcharakter  der Klingen  aus Höhlenbärenzähnen  und  der  Knochendurchlochungen  an den Funden  aus der  Potočka  Zijalka  und  einigen  anderen  Höhlen . Prirodoslovne razprave, 1: 89–106.  Kos, F. 1939a: Paleolitske najdbe ob Nevljici: predhodno poročilo.  Etnolog, 10–11: 417–419.  Kos, F., 1939b. Neveljski  paleolitik.  Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo, 20 (1–4): 25–65.  Kos, F., 1944a: Postanek  in razvoj  Prirodoslovnega  muzeja  v Ljubljani.  Prirodoslovna izvestja, 1: 199–219.  Kos, F., 1944b:  Pleistocenski  proboscidi  Prirodoslovnega  muzeja v Ljubljani.  Prirodoslovna izvestja, 1: 86–89. Kos, M., 2011: Deželni  muzej in status  muzejev v Celju,  Mariboru  in na Ptuju.  Argo, 54 (2):  50–52.  Kos, M., 2014: Deželni muzej in prva svetovna vojna.  Argo, 57 (1): 34–45.  119 Matija Križnar Zgodovina in razvoj muzejskega naravoslovja do osamosvojitve Prirodoslovnega muzeja leta 1944 /  History and development of the natural science in the Museum of Natural History until its independency in 1944 Kos, M., 2016a: Seminar za umetnostno  zgodovino,  Spomeniški  urad  in  državni  muzej  v  obdobju  direktorjev  Josipa Mantuanija  in Josipa Mala.  Zbornik za umetnostno zgodovino, 52: 223–246.  Kos, M., 2016b: O nacionalnih muzejih, 1. del.  Argo, 59 (1): 10–23.  Kostrhun, P. , 2009: Karel  Absolon  (1877–1960) and  the  research  of significant  Palaeolithic  sites in Moravia.  Archaeologia Polona, 47: 91–139.  Kowa lsk i, K. 1978: In memoriam:  Prof.  Jan Wacław  Stach  (1877–1975). Folia Biologica, 26 (3): 135.  Kryštufek, B. (u r ed.), 2019: Žiga  Zois – popoln  naravoslovec  (dve stoletji  po smrti).  Scopolia, 97: 1–206.  Kryštufek, B. & M. Jernejc Kodrič,  2013:  Catalogue  of the mammals  in the collection  of the Slovenian  Museum  of Natural  History  I  Orders:  Lagomorpha,  Erinaceomorpha,  Macroscelidea,  Afrosoricida,  Scandentia,  Hyracoidea,  Didelphimorphia,  Diprotodontia,  Monotremata.  Scopolia, 79: 1–194.  Kryštufek, B. & S. Petkovski, 2002: Annotated  Checklist  of  the  Mammals of  the  Republic  of   Macedonia.  Bonner zoologische Beiträge, 51 (4): 299–254.  Križnar, M. 2010: Terciarna sesalca iz Motnika.  Proteus, 72 (8): 368 – 369.  Križnar, M. 2011a:  Srednjemiocenski  ptič  iz  hrvaškega  Radoboja. Proteus,  75  (9–10):  452 – 454.  Križnar, M. 2011b: Robičev prvi fosil?.  Proteus, 73 (9–10): 421–422.  Križnar, M., 2012a: Valvasorjevi zapisi o fosilih Kranjske.  Proteus, 74 (8): 367–373. Križnar, M. 2012b: Zbirka fosilov iz Radoboja in njena zgodovina.  Argo, 55 (1): 94–99.  Križnar, M. 2012c:  Vretenčarji  iz  paleogenskih  plasti pri  Motniku.  Kamniški zbornik, 21: 123 – 130.  Križnar, M. 2013a: Srednjemiocenski  fosili  iz Radoboja  (Hrvaška)  v  paleontološki  zbirki  Prirodoslovnega muzeja Slovenije.  Geološki zbornik, 21: 68 – 70.  Križnar, M. 2013b: Knapovže –  »izgubljeni«  rudnik.  Ruda (revija  Združenja  za ohranjanje  rudarske dediščine Slovenije), 1: 21 – 23.  Križnar, M. 2013c: Simon Robič v slovenski paleontologiji.  Geološki zbornik, 22: 77–79.  Križnar, M. 2013d: Fosilne  kosti  iz starih  rudnikov  med  Jelovico  in Pokljuko.  Društvene Novičke, 8: 2–3.  Križnar, M. 2014a: Ledenodobna favna severozahodne Gorenjske.  Konkrecija, 3: 46–49.  Križnar, M. 2014b: Neveljski mamut v nekaterih arhivskih zapisih.  Argo, 57 (1): 63–67.  Križnar, M., 2017a: Valvasorjevi  miocenski fosili  Dolenjske  in njihova  najdišča.  Konkrecija, 6: 4–6. Križnar, M. 2017b: Karavanški fosili in botanik Klemen Janša.  Društvene Novičke, 25: 5.  Križnar M., 2017c: Pozabljeni  zapisi Alfonza  Müllnerja  o zgodovini  rudarjenja.  Ruda (revija  Združenja za ohranjanje rudarke dediščine Slovenije), december 2017: 25–26.  Križnar, M. 2017d: Nova »odkritja« fosilov Simona Robiča.  Konkrecija, 6: 48–49.  Križnar, M., 2017e: Paleontološki  potepi  Ferdinanda  Seidla  med Idrijo  in Vrhniko.  Razprave, poročila / Posvetovanje slovenskih geologov, 23: 107–109.  Križnar, M. 2018a: Neveljski  mamut: pogled  na osem  desetletij  od odkritja  ledenodobnega  velikana.  SLO časi, kraji, ljudje (slovenski zgodovinski magazin), 18: 6–11.  Križnar, M., 2018b: Mioforije in trigonodusi Ferdinanda Seidla iz Poljanske doline ter njegovo geološko  delovanje.  Loški razgledi, 65: 209–218.  120 SCOPOLIA No 100 – 2021 Križnar, M. 2019a:  Sigismondo  Zois in  zametki  slovenske  paleontologije.  Scopolia, 97: 91–105.  Križnar, M., 2019b: »Posebne vrste  okamenine je na kamenu« – zgodba  o fosilih  iz pisma.  Konkrecija, 8:89–91.  Križnar, M. & M. Jeršek, 2010: Zoisovi amoniti  izpod  Triglava.  Svet pod Triglavom, 15: 12–13. Križnar, M. & I. Ocepek, 2018: Carnites – mežiška paleontološka  ikona.  Konkrecija, 7: 20–23. Križnar, M. & M. Plaskan, 2017: Ferdinand  Seidl  in njegova  geološko–paleontološka  zbirka  v Prirodoslovnem muzeju Slovenije.  Scopolia, 89: 1–60.  Križnar, M., B. Činč Juhant & M. Jeršek, 2013:  Geološke  značilnosti  Bleda  in okolice.  Scopolia, Suppl. 6: 55–64. Križnar, M., Drobne, K. & D. Tu r n š e k , 2019 : Akademik prof.  dr.  Ivan  Rakovec  : 120–letnica   rojstva.  Razprave, poročila / Posvetovanje slovenskih geologov, 25: 62–65.  Lack, H .W. & D. Wagner, 1984: Das Herbar Ullepitsch.  Willdenowia, 14: 417–433.  Leban, V. , 1966: Freyerjeva karta Kranjske.  Proteus (poseben odtis), 28 (9–10): 5–10.  Leben, V. , 1954: Henrik  Karel  Freyer  in  njegova  karta  Kranjske.  Geografski vestnik, 26: 131 – 146.  Levec, F., 1889: Životopis  Frana  Erjavca.  Posebni odtisek  iz V. zvezka  »Zabavne  knjižnice«,  Slovenska Matica: 25 str.  Lucu, Č. & S. Sella Marsoni, 2013: Tribute  to  Professor  Massimo Sella –  former  scientist  and  Director  of  the  Marine  Biological  Station  in Rovinj –  On the  occassion  of  120th  Anniversary  of marine research in Rovinj (1891–2011).  Periodicum Biologorum, 115 (1): 105–108.  Lukman, F. K., (ured. ) 1932:  Kos,  Fran  (1885–1956).  Slovenski biografski leksikon:  4.  zv.  Kocen – Lužar.Zadružna gospodarska banka, Ljubljana.  Mack, E. 1863: Adolph  Franz  Lang.  Verhandlungen des Vereine für Naturkunde zu Presburg, 7: 220 – 222. Mahnič, K., 2016: Josip Mantuani  in moderni  muzej. Prispevek  k razumevanju  Mantuanijevih  prizadevanj  za  reorganizacijo  Deželnega  muzeja  za  Kranjsko.  Zbornik za umetnostno zgodovino, 52: 199–220.  Mahnič, K. 2018:  Josip  Mantuani  in  njegovo poročilo  o  kulturnozgodovinskih  zbirkah  na   slovenskem  ozemlju  iz leta  1918. V: Mojca  Smolej  (ur.):  1918 v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi. 54. seminar  slovenskega  jezika,  literature  in kulture,  2.–13.7.2018, Ljubljana:  Filozofska   fakulteta, Oddelek za slovenistiko, Center za slovenščino kot drugi in tuji jezik: 90–97.   Mal, J. 1916: Kustos Freyer med slavisti. Čas, 10: 147 – 210.  Mal, J., 1931: Zgodovinski pregled. Narodni muzej v Ljubljani, Vodnik  po zbirkah  narodnega  muzeja v Ljubljani. Kulturnozgodovinski del. Ljubljana, 183 str.  Mal, J. 1939: Naše muzejsko  društvo  v teku  sto  let.  Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo, 20: 1–24.  Malešič, F. 1996: Franc Hohenwart iz Zoisovega kroga.  Kamniški zbornik, 13: 73–78.  Mandl, G .W. 2013: Die frühen  Jahre  des Dachsteinpionieres  Friedrich  Simony (1813 –1896).  Berichte der Geologischen Bundesanstalt, 102: 1–130.  Mantuani, J. 1923:  Prof.  dr. Gvidon Sajovic. Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo,  B.  Prirodoslovni del, 2–3 (1–4): 48–52.  Mantuani, J. & G. Sajovic, 1915:  Fran Dobovšek (Nekrolog).  Carniola  (nova izdaja), 6;  241–244.  Maidl F., Eiselt J. & O. Wettstein von, 1940: Franz  Werner  als  Mensch  und  Forscher.  Annalen des Naturhistorischen Museums in Wien, 51 : 8–53.  Marenčič, R., 1968: Divjad v okolici Tržiča.  Planinski vestnik, 10: 461–463. 121 Matija Križnar Zgodovina in razvoj muzejskega naravoslovja do osamosvojitve Prirodoslovnega muzeja leta 1944 /  History and development of the natural science in the Museum of Natural History until its independency in 1944 Matić, D., 2017: Ljubljanska  župana  Josef  Suppan  (1869–1871) in  Karel  Deschmann  (1871–1873).  Studia Historica Slovenica, 17 (2): 493–502.  Meyer, von H. 1860: Acteosaurus  Tommasinii aus  dem schwarzen  Kreide–Schiefer  von  Comen  am Karste.  Palaeontographica (Beiträge zur Naturgeschichte der Vorwelt), 7(4): 223–231.  Mihelič, J.A., 2005: Prof.  dr.  Fran  Jesenko  (1875–1932) Pomnik slovenskemu  znanstveniku  in  gorniku leta 2005?.  Planinski vestnik, 110 (1): 59–60.  Mikuž, V. , 1999: Revizija  spodnjemiocenskega  polža  Melongena deschmanni Hoernes,  1906 iz  Soteske pri Moravčah.  Razprave IV. Razreda SAZU, 40 (2): 27–45.  Mildner, P. 1991: Meinrad  Thaurer  von  Gallenstein  als  Zoologe.  Carinthia II, 181/101: 37 – 42. Mildner, P. 2 0 0 4:  Zum  Beginn der entomologischen  Forschung  in  Kärnten.  Rudolfinum – Jahrbuch des Landesmuseums für Kärnten, (2003): 427 – 434.  Morlot, von A. 1848: Über  die  Geologischen  verhältnisse  von  Istrien.  Naturwissenschaftlichen Abhandlungen, 2(2): 1–62.  Motoh, H., 2020: Azija  med tigri  in maliki.  Misijonske  razstave  v Sloveniji  v prvi  polovici  20.  stoletja.  Glasnik SED, 60 (1): 34–41.  Müllner, A. 1893: Ueber Mineralvorkommen in Krain.  Argo, 2 (1): 15–16. Müllner A. 1895a: Das Eisen in Krain.  Argo, 4 (1): 1–12.  Müllner, A., 1895b: Das Erdbeben in Krain am 14 April um 11 h 17 h  ff 1895.  Argo, 4: 145.  Müller, H.  1857:  Ueber die  Lebensweise  der augenlosen  Käfer in  den Krainer  Höhlen.  Entomologische Zeitung, 18: 65–74.  Müllner, A. 1897a: Die  Geschihte  des krainischen  Landes–Museum. Argo (Zeitschrift  für  krainische Landeskunde), 5 (1): 7–12.  Müllner, A. 1897a: Die  Geschihte  des krainischen  Landes–Museum. Argo (Zeitschrift  für  krainische Landeskunde), 5 (2): 34–40.  Müllner, A. 1897c: Die  Geschihte  des krainischen  Landes–Museum. Argo (Zeitschrift  für  krainische Landeskunde), 5 (3): 54–56.  Müllner, A. 1897d: Die  Geschihte  des krainischen  Landes–Museum. Argo (Zeitschrift  für  krainische Landeskunde), 5 (4): 66–70.  Müllner A. 1897e: Die krainische Grotten fauna. Argo, 5 (6): 111–112.  Müllner, A. 1898a: Die  Geschihte  des krainischen  Landes–Museum. Argo (Zeitschrift  für  krainische Landeskunde), 6 (5): 83–87.  Müllner, A. 1898b:  Die  Geschihte  des krainischen  Landes–Museum. Argo (Zeitschrift  für  krainische Landeskunde), 6 (6): 100–104.  Novak, D. (u r ed.) 1988: Gradivo  za  slovensko  speleološko  biografijo  z bibliografijo.  Naše jame (Suppl.), 30: 1–192. Novak, D., 1985: Nekaj iz dela in življenja Ivana Dolarja.  Naše jame, 27: 54–55.  Pav lov ec, R. 1997: A.C. Morlot,  a geologist  and  a less  known  researcher  of  Karst  phenomena.  Acta Carsologica, 26/2,17: 167–173.  Pav lov ec, R., 2009: Geolog p. Janez Žurga.  Društvene novice, 41: 30–31.  Pa n t ić, N. & V. Va s i ć ,19 9 7 : Petar  S. Pavlović  (1864–1938). V: Sarić, M.(ured.):  Život  i  delo  srpskih naučnika.  Srbska akademija nauka i umetnosti, Beograd, knjiga 2: 153–208.  Pau li n, J., 1895: Velikonedeljski potres dne 14. aprila 1895 l. in cesarjev obisk. Samozaložba,  Narodna tiskarna; 56 str.  Pau li n, A. 1915: Über einige für  Krain  neue oder  seltene  Pflanzen  und  die Formationen  ihrer  Standorte.  Carniola, 6 (3): 117–125.  122 SCOPOLIA No 100 – 2021 Pertlik, F. 2007:  Ein  Kompetenzstreit  der Professoren  Gustav Tschermak und Albrecht  Schrauf:  Die Beurteilung  der  Dissertation  von Rudolf  Scharizer  an der  Universität  Wien.  Joannea Mineralogie, 4: 127–139.  Petkovšek, V. & J. Duhovnik, 2013:  Voss,  Wilhelm (1849–1895).  Slovenska biografija.  Slovenska  akademija  znanosti  in  umetnosti,  Znanstvenoraziskovalni  center  SAZU, Ljubljana.  Petrović, P.Ž., 1937/1939: Dr. Sima Trojanović.  Etnolog, 10/11: 426–428.  Petru, P. , 1971: Misli ob stopetdesetletnici Narodnega muzeja.  Argo, 10 (1): 3–34.  Pirjevec, A., 1925: Dežman Karel.  Slovenski biografski leksikon. 1 (1): 131–135.  Pleničar, M., 1965:  O  novih najdbah  rudistov  na območju  Kočevskega roga.  Geologija, 8: 92–101.  Pohar, V. , 1981: Pleistocenska  favna  iz Jame pod  Herkovimi  pečmi.  Geologija, 24 (2): 241–284.  Polak, S. 2005:  Importance  od discovery  of the first  cave beetle  Leptodirus hochenwartii Schmidt, 1832.  ENDINS, 28: 71–80.  Ponebšek, J. 1915: Naše ujede.  Carniola, 6 (1–2): 31–54.  Praprotnik, N. 1992: Botanik Valentin Plemel in njegov herbarij.  Scopolia, 27: 1–42.  Praprotnik, N., 1995: Flora  Germanica  exiccata,  kranjski  botaniki  in nahajališča  v Sloveniji.  Scopolia, 33: 1–68.  Praprotnik, N.,  2003:  Ob  200–letnici  rojstva  Henrika  Freyerja  (1802.1866).  Argo,  46  (1):  15–22. Praprotnik, n., 2007: Henrik  Freyer  in  njegov  seznam  slovanskih  rastlinskih  imen (Verzeichniß  Slavischen Pflanzen–Namen) iz leta 1836.  Scopolia, 61: 1–99.  Praprotnik, N., 2015:  Botaniki,  njihovo  delo  in herbarijske  zbirke  praprotnic  in semenk  v  Prirodoslovnem muzeju Slovenije.  Scopolia, 83/84: 1–414.  Praprotnik, N. 2017: Angela  Piskernik  (1886–1967) – prva  slovenska  doktorica  naravoslovja.   Trdoživ, 6/1: 7–9.  Prezelj, M., 1928: Kažipot  skozi  prirodopisno  zbirko  v ljubljanskem  muzeju.  Mentor – Dijaški list, 16 (3): 59–64.  Prezelj, M., 1929: Kažipot  skozi  prirodopisno  zbirko  v ljubljanskem  muzeju.  Mentor – Dijaški list, 16 (9–10): 220–224.  Priem, M . F. 1908: Etude  des poissons fossiles  du Bassin Parisien.  Annales de Paléontologie, 6: 1–144. Priem M . F. 1912: Sur  les  Poissons  fossiles  des Terrains  tertiaires  supérieurs  du  Sud  de  la  France.  Bulletin de la Société géologique de France, Paris, 4 (12): 213–245.  Puff, R. 1848: Joseph Holzer (Nekrolog.).  Carinthia, 9: 37–39.  Pungaršek, Š. & A. Piltaver 2018:  Modeli gob H.  Arnoldija  v  Prirodoslovnem  muzeju  Slovenije in njihova dokumentacija.  Scopolia, 92: 1–202. R. Z., 1973: Antun Maštrović – ornitolog.  Priroda, 62 (4): 115 200 . Rakovec, I., 1931: Beitrage  zur  Fauna  aus dem Oberkarbon  von  Javornik  in den  Karawanken.  Prirodoslovne Razprave, 1: 67–88.  Rakovec, I., 1932a:  Zur  Miozanfauna  der  Steiner Voralpen.  Prirodoslovne Razprave, 1: 233–266. Rakovec, I., 1932b: Dr. Karel Hinterlechner.  Geografski vestnik, 8 (1–4): 146–148.  200 Avtor reference je znan zgolj po kraticah.   123 Matija Križnar Zgodovina in razvoj muzejskega naravoslovja do osamosvojitve Prirodoslovnega muzeja leta 1944 /  History and development of the natural science in the Museum of Natural History until its independency in 1944 Rakovec, I., 1933a: Geološko–paleontološki  oddelek . Vodnik po zbirkah Narodnega muzeja v Ljubljani. Narodni muzej: 120–185.  Rakovec, I., 1933b: Coelodonta mercki  Jag. iz Dolarjeve  jame  pri Logatcu.  Prirodoslovne Razprave, 2: 5–41.  Rakovec, I. 1954: Libralces aff.  gallicus Azzaroli  z viškega Brda  pri Ljubljani.  Razprave 4. Razreda SAZU, 2: 277–295. Rakovec, I. 1945: Dr. Artur Gavazzi.  Geografski vestnik, 17: 120–123.  Rakovec, J., 2018: Sto  let  od  ustanovitve  Zavoda  za  meteorologijo  in geodinamiko  v Ljubljani.  Vetrnica, 11: 11–18. Ramovš, A., 2000:  Novi opisani fosili  na slovenskem ozemlju,  imenovani po  Slovencih  in  slovenskih krajih.  Geologija, 42: 27–39.  R eis p, B. 1971: Sto petdeset let knjižnice narodnega muzeja v Ljubljani.  Argo, 10(1): 49–56.  Reitter, E. 1918: Josef Stussiner.  Wiener Entomologlsche Zeitung, 37 (4–7): 120–122.  Riedl–Dorn, C. & J. Seidl 2003:  Zur  Sammlungs–  und  Forschungsgeschichte  einer  Wiener naturwissenschaftlichen  Institution.  Briefe von  Eduard Suess  an  Paul Maria  Partsch,  Moriz Hoernes, Ferdinand  Hochstetter  und Franz  Steindachner  im  Archiv  für  Wissenschaftsgeschichte   am  Naturhistorischen   Museum  in  Wien.  Mitteilungen ÖGW, 21/2001: 17– 49.  Sajovic, G. 1908: Kranjski  mehkužci  (Mollusca  Carniolica).  Izvestja muzejskega društva za Kranjsko, Ljubljana, 18 (1): 11–30.  Sajovic, G. 1913a: Kače  na  Kranjskem.  Pedagoški letopis, Slovenska  Šolska  Matica  v Ljubljani,  13: 103–124. Sajovic, G. 1913b: Beiträge  zur  Reptilienkunde  Krains.  Aus dem krainischen  Landesmuseum  „Rudolfinum"  in Laibach.  Verhandlungen der zoologisch–botanischen Gesellschaft Wien, 64: 150–175.  Sajovic, G. 1915: Prirodopisni  sestavki  v letnih  izvestjih  naših srednjih  šol.  Carniola, 6 (3):  131–140. Sajovic, G. 1917: Ornitologični  zapiski za Kranjsko  v letih  1914 do 1916. Carniola, 8 (1–2):  131–140.  Sapač, I. 2018: Arhitekturna zgodovina gradu Ribnica na Dolenjskem.  Kronika, 66; 377–434.  Satzinger, H. 1991:  Frühe erwerbungen  für die  Ägyptisches Sammlung. Jahrbuch der kunsthistorischen Sammlungen Wien, 87: 23–42.  Sav n i k , R. 1956: Proučevanje Idrijskega krasa.  Idrijski razgledi, 1/4: 163–169.  Schmidt, F., 1832: Beitrag  zu  Krain's  Fauna.  Leptodirus Hochenwartii, n. g., n. sp. Illyrisches Blatt., Nr. 3 vom 21. Jänner 1832: 9–10.  Schulz, F., 1890: Verzeichnis der bisher in Krain beobachten Vögel.  Mitteilungen des Musealvereines für Krain, 3: 341–362. Schulz, F., 1895: Verzeichniss der in Krain beobachteten Vögel vom Jahre 1890–1895.  Die Schwalbe, Mitteilungen des ornitologischen Vereines in Wien, 19 (6): 81–83, 103–104, 114–117.  Seidl, F. 1912: Širokočelni  los  (Alces latifrons) v starejši  diluvijalni  naplavini  Ljubljanskega  barja.  Carniola, 4: 261–274. Seidl, F. 1992: Curriculum  vitae –  pars  geologica  Ferdinand  Seidl.  V: Hudoklin,  A. (ured.)1992:  Seidlov zbornik.  Dolenjski zbornik, 1992: 32–35.  Seidl, J., Pertlik, F. & M. Svojtka, 2009: Franz  Xaver  Maximilian  Zippe  (1791–1863) – Ein  böhmischer  Erdwissenschafter  als Inhaber  des ersten  Lehrstuhls  für  Mineralogie  an der  124 SCOPOLIA No 100 – 2021 Philosophischen  Fakultät  der  Universität  Wien. V: Seidl,  J. (ur.):  Schriften des Archivs der Universität Wien, 14: 161–209.  Seliškar, A. 1919: Jožef Stussiner.  Carniola, 9 (3–4): 94–99.  Sket, B., 2008: Prispevek  k zgodovini  raziskav  biotske  pestrosti  v Sloveniji –  kar  zadeva  nižje  nevretenčarje.  Acta Biologica Slovenica, 51 (2): 5–19.  Stare, V.,  1991:  Poškodbe arheoloških  zbirk Deželnega  muzeja  – Rudolfiuma  ob  potresu  14.4.1895. Argo, 31–32: 23–29.  Staut Tu r k , T., 1974: Zoologi osrednje Slovenije (bivše Vojvodine Kranjske) do l. 1918.  Diplomska naloga, Biološki oddelek, Biotehniška fakulteta, Ljubljana, 89 str.  Staut Tu r k , T., 1983: Naravoslovci  entomologi  osrednje  Slovenije  od prvih  začetkov  do leta  1918. Acta entomologica Jugoslavica, 19 (suppl.): 17 – 47.  Stergar, J.2004: Dr.  Angela  Piskernik  (1886 – 1967), koroška  naravoslovka,  naravovarstvenica  in narodna  delavka.  V. Žitek,  A. (ured.)  Ženske  skozi  zgodovino.  Zveza  zgodovinskih  društev  Slovenije:  227–257.  Steska, V., 1919: Baron Žiga Zois. (1747–1819.).  Dom in svet, 32 (9/12): 277–286. Stiplovšek, M., 2007:  Prizadevanja  banskega sveta Dravske banovine za okrepitev  vloge  banovinske,  okrajne  in občinske  samouprave  pri  pospeševanju  razvoja  Slovenije.  Lex localis, 5 (2): 19–37.  Stiplovšek, M. 2011: Prizadevanja  Rudolfa  Golouha  in Albina  Prepeluha  za  omilitev  socialnih  posledic  gospodarske  krize v  banskem  svetu Dravske banovine 1931–1935.  Zgodovinski časopis, 65 (3–4): 412–437.  Strouhal, H., 1961: In  memoriam Univ.–Prof.  Dr.  phil.  Karl  Absolon.  Die Höhle, 12 (1): 24 –28.  Studen, A., 2003: Nekaj  sledi  iz življenja  ravnateljev  Kranjskega  deželnega  muzeja. Argo, 46  (1): 9–14.  Suhadolnik, J. & S. Anžič,  2006:  Novi  Trg z okolico:  Arhitekturni  in  zgodovinski  oris  mestnega predela  in  objektov, lastniki  hiš  in  arhivsko gradivo  Zgodovinskega  arhiva  Ljubljana.  Katalog k Razstavi Zgodovinskega arhiva Ljubljana atrij Mestne občine Ljubljana;  avla Zgodovinskega arhiva Ljubljana, Ljubljana, Zgodovinski arhiv, 247 str.  Suess, E., 1877:  Franz  Edler  v.  Rosthorn.  Verhandlungen der Geologischen Bundesanstalt, 12: 193–195. Svojtka, M., L. Salvini–Plawen & E. Mikschi, 2012: Johann  Jakob  Heckel  (1790–1857), der  Begründer  der systematischen  Ichthyologie  in Österreich:  Ein biographischer  Überblick.  Schriften Verein zur Verbreitung naturwissenschaftlicher Kenntnisse, 148–150: 43–74.  Šercelj, A., 1996: Ob 80–letnici dr. Ane Budnar–Tregubov.  Hladnikia, 7: 53–55.  Šlebinger, J., 2013:  Macher,  Ivan (1857–1919).  Slovenska biografija.  Slovenska  akademija  znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Ljubljana.  Terčon, N., 2010:  Kalister,  Gorupi in pomorstvo.  Kronika  –  časopis za slovensko  krajevno  zgodovino, 58: 87–110. Tu l , V. , 2005: Šola  v Kostanjevici  na  Krasu  v primežu  prve  svetovne  vojne.  Kronika – časopis  za slovensko krajevno zgodovino, 53: 53–68.  Tu r n š e k , D., 1979: Akademik profesor  Ivan  Rakovec –  osemdesetletnik.  Proteus, 62 (2): 57–61.  Voss, W., 1889: Carl Deschmann. Österreichische Botanische Zeitschrift, 39: 162 – 167.  Voss, W., 1890: Das Deschmann–Denkmal. Österreichische Botanische Zeitschrift, 40: 285. Vrezec, A., ,2017:  Vpijati (Coraciiformes)  v  Sloveniji:  kratek  taksonomski  oris in status  v  Sloveniji s pregledom literaturnih virov.  Scopolia, 91: 9–39.  125 Matija Križnar Zgodovina in razvoj muzejskega naravoslovja do osamosvojitve Prirodoslovnega muzeja leta 1944 /  History and development of the natural science in the Museum of Natural History until its independency in 1944 Vodn ik, 1933: Prirodopisni  del.  V: Vodnik po zbirkah Narodnega muzeja v Ljubljani. Narodni  muzej Slovenije, 219 str.  Wester, J., 1938: Ob jubileju »kraljeve rože«.  Planinski vestnik, 9: 233–238.  Wraber, T., 1966a:  Henrik  Freyer  v Julijskih  Alpah.  Proteus ( poseben odt is),  28 (9 –10): 18 – –23.  Wraber, T., 1966b: Spet o Blagayevem volčinu.  Proteus (poseben odtis), 28 (9–10): 23–28.  Wraber, T., 1969: Dr. Angela Piskernik (1886–1967).  Varstvo narave, 6: 5–11.  Wraber, T., 2000: Prvo  desetletje  (1920–1930) študija  biologije  na ljubljanski  univerzi.  Acta Biologica Slovenica, 43 (3): 5–20.  Wraber, T., 2005: Umrla  je dr.  Ana  Budnar –  Tregubov,  naša  prva  paleobotaničarka.  Proteus, 67: 327.  Wraber, T., 2008: Freyerjevi zoološki sestavki v slovenščini.  Proteus, 71 (2): 78–80.  Zorko, A., M. Marn & M. Stare Aljaž, 2015: Realka integralno 1874–1930. Katalog  k  razstavi,  22.10.2015, Vegova– Elektrotehniško–računalniška strokovna šola in gimnazija Ljubljana.  Žmuc, I. 2015:  Mestni muzej za duhovno  in narodno  prestolnico  Ljubljano.  Ob  80–letnici  ustanovitve  Mestnega  muzeja  Ljubljana  1935–2015. Kronika – časopis za  slovensko  krajevno  zgodovino, 63: 319–336.  Žurga, J., 1933: Mineraloško–petrografski  oddelek.  Vodnik po zbirkah Narodnega muzeja v Ljubljani, str. 186–213. Drugi objavljeni viri / Miscellaneous published sources Jahresheft des Vereins des Krainischen Landes–Museum (C. Deschmann,  ured.),  1856, št.  1.  Jahresheft des Vereins des Krainischen Landes–Museum (C. Deschmann,  ured.),  1858, št.  2.  Jahresheft des Vereins des Krainischen Landes–Museum (C. Deschmann,  ured.),  1862, št.  3.  Jahresbericht, 1875: Jahresbericht  der  Staats–Oberrealschule  in Laibach  für  das Schuljahr  1875. 52 str.  Jahresbericht , 1897: Jahresbericht  der  Staats–Oberrealschule  in Laibach  für  das Schuljahr  1897: 56. Poročilo, 1885: Poročilo o delovanju kranjskega deželnega odbora za dobo od 1. avgusta 1885 do 30. novembra 1886. Deželni odbor kranjski, Ljubljana; 108–120. Poročilo, 1886: Poročilo o delovanju kranjskega deželnega odbora za dobo od 1. decembra 1886 do 15. novembra 1887. Deželni odbor kranjski, Ljubljana; 116–128.  Poročilo, 1887: Poročilo o delovanju kranjskega deželnega odbora za dobo od 16. novembra 1887 do 31. avgusta 1888. Deželni odbor kranjski, Ljubljana; 130–144.  Poročilo, 1888: Poročilo o delovanju kranjskega deželnega odbora za dobo od 1. septembra 1888 do 31. avgusta 1889. Deželni odbor kranjski, Ljubljana; 142–154.  Poročilo, 1889: Poročilo o delovanju kranjskega deželnega odbora za dobo od 1. septembra 1889 do 31. avgusta 1890. Deželni odbor kranjski, Ljubljana; 160–170.  Poročilo, 1890: Poročilo o delovanju kranjskega deželnega odbora za dobo od 1. septembra 1890 do konec leta 1891. Deželni odbor kranjski, Ljubljana; 186–199.  Poročilo, 1892: Poročilo o delovanju kranjskega deželnega odbora za dobo od 1. januvarija do konec decembra 1892. Deželni odbor kranjski, Ljubljana; 180–191.  Poročilo, 1893: Poročilo o delovanju kranjskega deželnega odbora za dobo od 1. januvarija do konec decembra 1893. Deželni odbor kranjski, Ljubljana; 192–202.  Poročilo, 1894: Poročilo o delovanju kranjskega deželnega odbora za dobo od 1. januvarija do konec decembra 1894. Deželni odbor kranjski, Ljubljana; 236–241.  126 SCOPOLIA No 100 – 2021 Poročilo, 1895: Poročilo o delovanju kranjskega deželnega odbora za dobo od 1. januvarija do konec decembra 1895. Deželni odbor kranjski, Ljubljana; 222–227.  Poročilo, 1896: Poročilo o delovanju kranjskega deželnega odbora za dobo od 1. januvarija do konec decembra 1896. Deželni odbor kranjski, Ljubljana; 240–251.  Poročilo, 1897a: Poročilo o delovanju kranjskega deželnega odbora za dobo od 1. januvarija do konca septembra 1897. Deželni odbor kranjski, Ljubljana; 164–179.  Poročilo, 1897b: Poročilo o delovanju kranjskega deželnega odbora za dobo od 1. oktobra 1897 do konca septembra 1898. Deželni odbor kranjski, Ljubljana; 182–189.  Poročilo, 1898: Poročilo o delovanju kranjskega deželnega odbora za dobo od 1. oktobra 1898 do konca septembra 1899. Deželni odbor kranjski, Ljubljana; 180–188.  Poročilo, 1899: Poročilo o delovanju kranjskega deželnega odbora za dobo od 1. oktobra 1899 do konca septembra 1900. Deželni odbor kranjski, Ljubljana; 198–209.  Poročilo,  1900:  Poročilo o delovanju kranjskega deželnega odbora za dobo od 1. oktobra 1900 do konca septembra 1901. Deželni odbor kranjski, Ljubljana; 202–211.  Poročilo, 1901: Poročilo o delovanju kranjskega deželnega odbora za dobo od 1. oktobra 1901 do konca septembra 1902. Deželni odbor kranjski, Ljubljana; 196–206. Slovenec, 1880: Slovenec, Političen list za slovenski narod, 6. oktober 1880, l. 8, št. 73.  Slovenec, 1900: Slovenec, Političen list za slovenski narod, 6. oktober 1900, l. 18, št. 229.  Spletni viri / internet sources: https://sl.wikipedia.org/wiki/Meta_Petri%C4%8D (Zapis o biologinji  Meti Petrič,  prenos  29.01. 2021)  www.dLib.si. – Digitalna knjižnica Slovenije (prenos 29. 01. 2021)