KATOLIKI MlilZOMI XXXI SEPTEMBER \L51 US MIMMtt ki je že napisan tudi v kitajskem jeziku in katerega iz-skrK-Si .k°c*0 prav gotovo sledile druga drugi, bo govoril o očetovski Kh • n-iegovi d° svojih daljnih kitajskih sinov, pa tudi o zvestobi v. ,ajcev do Angelskega Pastirja, ki žari kot luč in nebeška tolažba a viharji preganjanja. Jubilej sv. očeta na Formozi Letošnji jubilej sv. očeta je kitajskim katoličanom na Formozi nudil izredno lepo priložnost za spontano in navdušeno manifestacijo njih vdanosti do Pija XII. Slavju so se pridružile tudi vlada svobodne Kitajske in mnoge nekrščanske ustanove. Kot je znano, je kitajska narodna vlada določila za slovesnosti v Kirnu posebnega veleposlanika, ki naj sv. očetu sporoči iskrena voščila državnega predsednika; predsednik čangkajšek pa je še osebno brzojavil papežu voščila vsega kitajskega naroda. 2. marca so bile po vseh formožanskih cerkvah slovesne službe božje za papeža, A naj večje slavje si je pridržalo glavno mesto Taipeh-V naj večji mestni dvorani Yat-sen je bila pontifikalna maša ob petih popoldne. Služil jo je apostolski internuncij, msgr. Antonio Riberi. Med mašo je spregovoril spominske besede taipeški nadškof, msgi'-Jožef Kuo, ki je povzdigoval vzvišeno prizadevanje Pija XII. za vpo-stavitev pravice in miru v svetu. Cerkvene slovesnosti se je udeležilo čez tri tisoč katoličanov, z zastopniki vlade in drugih ustanov. Predsednika čangkajška je zastopal glavni tajnik državnega predsedništva, dr. čang-čun; navzoč je bil tudi podpredsednik republike, general čangčing; slavje so s svojo prisotnostjo povzdignili tudi predsednik državnega sveta, dr. H. C. Yu, predsednik parlamenta, dr. T. F. čang, predsednik senata, dr. Y. S. Yu, zunanji minister dr. Gregor Yeh, notranji dr. Wang, glavni tajnik Kuomitanga (demokratska stranka) dr. T. S. čang, ves poslaniški zbor, med njimi še posebej korejski, japonski, filipinski in severnoameriški veleposlanik ter vodja ameriške vojaške misije na Formozi. 12. marca popoldne je apostolski internuncij priredil poseben svečan sprejem v čast sv. očetu; udeležil se ga je podpredsednik republike z vsemi predstavniki civilnih in vojaških oblasti svobodne Kitajske. Časopisje je na dolgo in široko pisalo, naj že o marčnih slovesnostih v Vatikanu, naj že v Taipehu. časopis, ki ga upravlja vladni Central News, je priobčil celotni govor taipeškega nadškofa med sveto mašo na dan papeževega jubileja. Kitajci še prav posebej občudujejo svetega očeta zaradi njegove neustrašenosti v obrambi pravice; pa tudi junaška trdnost kitajskih katoličanov na kitajski celini, trdnost, s katero branijo svojo zvestob0 rimskemu papežu proti komunističnim napadom, vzbuja spoštovanj0 vseh Kitajcev, katoličanov in nekatoličanov do papeža. (Poslovenil N, J.) (22) Agencia Fides, 6. marca 1954. i22 23 24 *) Kitajska revija “Inter nos”, Rim, febr. 1954, str. 8. (24) “Civilta cattdlica”, 5. marca 1955, str. 489. “Klic preganjan e Cerkve”. l26) E. Cavavero S.S.P., Okrvavljena Kitajska, Rim 1953, strani 147 148. (2«) Les Martyns de Chine parlent, str. 195. (2’) A. A. S. 1925, str. 154. RIM, ATENE, NAIROBI IN NAZAJ Piše Maksimilijan Jezernik, Rim. — Nadaljevanje. Vlil. NA KRIŽIŠČU SVETOV Na križišču svetov! Takšen je občutek, ki prevzame dušo, ko se bližaš južni meji Tanganike in zreš pred sabo že Severno Rodezijo. Predhodna točka je. Tanganiško in Njazijsko jezero prerežeta ozem-J-j6 na dvoje ter nakažeta mejo med o;bema kolonijama. Ob gorske grebene udarjajo trije politični valovi: na zapadu Belgijski Kongo, na yzhiodu portugalski Mozambik in kot da bi se katoliška ne razumela, Ju drži narazen z gorskim pasom Angleška, ki tako poveže svojo srednjo ln južnoafriško posest. Politični razcepljenosti odgovarja socialni razdor in različno versko pojmovanje. Portugalskemu zastarelemu jože-^Inskemu teženju, odmeva na drugi strani vedno bolj socialistično Usmerjeni belgijski liberalizem. Oba se strinjata v tem, da je katolicizem velika sila, ki jo je treba napeljati na svoj mlin. Zanjka je sPretno nastavljena in danes je bolj nevarno tradicionalno istovetenje katolicizma s svetno oblastjo v Mozambiku, kot odprta ločitev in borba v Kongu. Med obema je bolj spreten angleški praktični čut. Čudno je, a je gola resnica, da je v misijonskih ozirih najbolj zmerna angleška Protestantska miselnost. Misijonarji naletijo pri njej še na najmanj Preglavic in njihova bodočnost je bolj pomirljiva. Torej pravo križpotje, ki se začenja z Mbeyo in se zaključi pri Kusaki. Na njem se prikažejo prvi znaki socialne borbe med belimi in AfHkanci; znaki, ki se vidno množijo, se večajo proti jugu, dokler se Počasi ne sprostijo v odprto ideološko borbo. M B E Y A Skupina misijonarjev je morda od vseh, kar smo jih do sedaj srečali, še najbolj pisana. Do tega trenutka smo bili gostje posameznih Orodnih skupin. Pri Belih očetih je ozračje čisto drugačno. Holandski škof je šaljiv človek, bolj podoben kakšnemu Sredo-zemcu kot molčečemu Nizozemcu. Pravo nasprotje je mali čokati so-narodnjak z majhno bradico, ki pridno vleče pipo. še med smehom se ne more znebiti svoje resnosti. Debel in visok nemški brat je proti-tež suhemu in zgovornemu Kanadčanu. Novodošli Francoz se brati z umirjenim in previdnim Angležem. Z našim prihodom se pridruži še pet novih narodnosti. Pristno mednarodno soglasje. Ne molk, temveč ustvarjena harmonija, v katero se prelivajd posamezni glasovi. Večerno kramljanje v sprejemnici je najlepša prilika za živahen pogovor. Vse je na dnevnem redu. Kako so ujeli antilopo, ki smo jo pokusili pri večerji; splošne misijonske težave, ki ovirajo njihovo apostolsko delo; nevarnost muslimanov in neomahljiva podjetnost moravskih bratov. Za zaključek pride na dan še problem naše vožnje. “Mercedes” je še vedno negotov. Vsi se strinjajo, da ;bi bilo najbolj pametno, če ga pustimo v Mbeyi za popravilo in se podamo na pot z Walshovim avtom. Ksaverij bi ostal tukaj in njegovo mesto bi prevzel sam Walsh. “Lahko noč” je zadnje voščilo, ki si ga izmenjamo pred našim poletom k Plutonovim idejam. Severni svet radevolje potegne zjutraj bolj na dolgo. Ob sedmih še ni nobenega v cerkvi. Sončni žarki so že pozlatili bližnjo goro, odkrili ali pa vsaj povečali njeno lepoto. Vsa okolica je postala izredno prikupljiva. Ker zaradi morske višine ni vročina nikdar neznosna, bi bila kot nalašč za prijeten počitek. Nova stolnica, ki so jo posvetili šele na zadnji Veliki šmaren, je zgrajena seveda v gotskem slogu in popolnoma obvlada mesto. Tik ob robu gozda je majhna kapelica, ki so jo zgradili prvi misijonarji ter je služila dolga leta za zasilno stolnico. Danes je le spomin na preteklost in dokaz, kaj je zmoglo misijonsko delovanje neutrudljivih očetov. Prikupljiva gora, prijeten gozdiček, osamljena stolnica s škofijskim sedežem, to je okvir in slika, kjer uživa mlado duhovniško srce. Zunanji razcvit ne odgovarja verskim razmeram. Samo nekaj ljudi je prišlo in ni bilo zadostno število ministrantov, da bi stregli pri vseh mašah. Borba za obstoj je trda in nasprotne sile nočejo popustiti. Med potjo smo dvakrat preplašili nekaj opic, a se nismo niti zmenili zanje. Pogovor se je neprestano vrtel okoli vprašanja, kaj bo s katoliškimi šolami. Problem postaja vsak dan večji in bo prej ali slej prišlo v vsaki državi do' odločilnega trenutka. Z ene strani sii skušajo svetne oblasti zagotoviti popolno oblast nad šolami in tako izpodriniti dolgotrajno delo katoličanov. Odpor je seveda energičen in katoličani skušajo na vsak način preprečiti, da bi evropsko liberalno in absolutistično usmerjenje vpeljalo tudi pri njih svoje laicistično šolsko pojmovanje. Toda videti je, da se bo trda bitka v Južni Afriki in Belgijskem Kongu ponovila tudi v Rodeziji in Tanganiki. Za ovinkom se znajdemo pred državno mejo. Cesta je zaprta in v mali, lepi hišici, ki so jo zgradili z ameriškim denarjem, je obmejna oblast. V pohvalo indijskemu uradniku, ki nas je sprejel na karnijski meji, naj povem, da je bil izredno prijazen. Ne bi trdil kaj takega o Angležu, ki je samozavestno sedel za mizico. Hotel je vedeti vse podrobnosti, za Stolnica v Mbeyi, s Škofom. vsake« najmanjšo spremembo in si je najbrž domišljal, da nam dela s tem še veliko uslugo. Najbrž je še novinec. Ni razločil diplomatskega potnega lista in je sodil, da niso naši dokumenti v redu. K sreči smo bili zelo dobro razpoloženi in mu nismo oporekali. Le proti koncu, ko je videl, da ne naleti na odpor, se je malo streznil. Morda se je zavedel, da je malo predaleč zavozil, ter je skušal popraviti svojo nevljudnost. Toda 'bilo je že prepozno. Sicer si pa nismo vzeli k srcu, ker smo prav z isto brzino drveli proti jugu. M P I K A Mpika je zadnji misijon belih očetov, potem se začne območje Lusake, ki so jo v glavnem vodili poljski jezuitje. Po večdnevnem potovanju smo končno prispeli k zadnjemu prenočišču, kjer najdemo pravo praznično razpoloženje. Ravnokar so končali z misijonom, ki ga je vodil znani apostol rožnega venca ameriški pater Peyton. škoda, da smo ga zamudili. Samo za dva dni smo prepozni, a zadostujeta, da smo izgubili lepo priliko, ko bi se bili mogli srečati z duhovnikom, o katerem so nam misijonarji povedali že toliko lepega. S preprosto besedo o lepoti, privlačnosti, moči rožnega venca, si je odprl srca, ki se niso zmenila za glas drugih božjih odposlancev. Pater je potrdil, da se je v nekaj dneh versko življenje popolnoma spremenilo. Res, kljub temu, da verniki niso vedeli za naš prihod, je bila pri jutranji maši cerkev nabito polna in večina je pristopila k sv. obhajilu. Ljudstvo je preprosto in prijazno. Ni sledu o mestni lahkomiselnosti in na njihovih obrazih se zrcali kmečka preprostost. Misijon ni nič posebnega; ker smo na deželi, so patri maloštevilni; dva sta poleg vsega še na potovanju, tako da ostanejo doma samo holandski pater in dva nemška brata. Delavcev je malo, a dela v izobilju. Šole jim delajo kup preglavic, prinašajo veliko dela in sitnosti ter le prav malo zadoščenja. Kot da še ne bi bilo dovolj preglavic, se še državne oblasti širokopirijo, jih izpodrivajo na najbolj pretkan način in se poslužujejo sredstev, katerih ubogi misijonarji seveda nimajo na razpolago. Bogate plače in državna zaslomba na eni strani, pomanjkanje edinosti in združenja pri katoličanih na drugi. Dve lastnosti, ki sta neobhodno potrebni, če hočejo vzdržati in si izvojevati boljše pogoje za bodočo izgradnje šolskega sistema. “Kraljičino gibanje” je drugi veliki sovražnik. Neka preprosta, nadarjena afriška žena si je vtepla v gllavo, da je božja poslanka in ima to bistveno nalogo, da reši z novo veroizpovedjo afriške narode. Neke vrste krst in javna izpoved sta poglavitna temelja vere, ki bi naj bila začetnica nove dobe afriških ljudi, žalosten prizor! Nova verh osvaja afriška srca. V njej zrejo afriško vero in drvijo za novim odrešenikom. še več: verske ideje se spreminjajo v pravo politično gi' ^aiije. Njen afriški značaj je vedno bolj izrazit in iz dneva v dan je £?Jj protievropsko usmerjena. Tu in tam so zažgali nekaj angleških •tiš in videti je, da imajo tudi misijonarje za navadne evropske vtiho-^Pljence. zunanjih činiteljev in notranjega razvoja, kdaj bo začelo vreti in «ipeti. Odpotujemo izredno zgodaj. Okrog sedemsto kilometrov daleč se Cesta je ravna. Kot zlata črta reže nalahno valovito ravan in se Rublja v daljavi. Na videz nima konca. Pokrajina zgublja počasi svojo 'Oeno obleko, ki si jo je nadela pri Mbeyi, in postaja puščavsko rjava. Neka gospa nas potolaži, da se pričenja vroča doba. Če bi moral tb ^i-po sebb se ne smem pritoževati. Odkar sem zapustil egipčanska a uli bolje Massauo, se še nisem potil. ,)am smehlja in nas prijazno vabi Lusaka. PROTI LUSAKI Prej nam je nagajal Mercedes, sedaj začenja kazati rogove še Ford. Stvar k sreči ni bila resna, in se je zadovoljil le z nekaj minutnim popravilom. Z Dzimom nisva niti izstopila, čeprav sta skušala dva južnoafriška priseljenca omejiti najino voljo. “Ošabneža”, bo morda mislil pri sebi. Ne bom branil najinega ravnanja. Vsekakor imam pravico do samoobrambe, če ae bralec še spomni, smo na prehodni točki, kjer se pojavljajo prvi znaki socialne borbe med domačini in priseljenci. In glej prvi znak. Po uradnih predpisih je domačinom prepovedano vstopiti v zgradbe, ki so določene za bele gospode. Gostilna je med temi. če bi bila sprejela povabilo, bi Afrikanci mogli soditi, da odobravava nečloveško odredbo. Od tu najina trma, ki se je spremenila v doslednost načelom. In to sva z dejstvi dokazala. Ravnokar so se razhajali domačini od krščanskega nauka. Po večini so katoličani ter nosijo rožni venec okoli vratu; med njimi je prav malo katehumenov, ki se pripravljajo za krst. Skozi okno zapazijo, da Dzim ni navaden duhovnik. To zadošča, da se ne ganejo z mesta in jih ne premakne nobena sila. Najin trenutek je prišel. Dzim izstopi, seže vsakemu v roko in jaz pojasnim pomen njegove osebnosti. Pobožno so poljubovali prstan in od veselja nepremično zrli v njegov obraz. Včeraj nobeden niti sanjal ni, da bi mu današnji dan prinesel takšno srečo. Nekaj belcev se je nabralo pred hišo in začudeno zrlo, kako so številni domačini mahali v pozdrav apostolskemu delegatu. Njihovo srce je kaj hitro občutilo in našlo v njem svojega prijatelja. Kilometri kopnijo, a do sedemsto! je dolga pot. Pri Brochen Hillu vstopimo na asfaltirano cesto, poženemo pošteno sitega konjička, a vse zastonj. Tema nas je presenetila in sprejela v svoje varstvo. Samo kakšna lučka se prikaže v daljavi: avto, ki se nam bliža. Bolj, ko se bližamo mestu, bolj se množijo lučke in zaradi valovitega ozemlja le otežkočajo našo vožnjo. Kot da bi težave še ne zadoščale, se pridruži še preglavica, kako najti katoliški misijon. Nobene žive duše na cesti. Naletimo na nekega delavca, ki mu je vse španska vas. Vrtimo se okrog postaje kot vešča okoli luči. Oddahnemo se, ko zagledamo pred sabo hišo in duhovnika na vratih. Tokrat smo zadeli. Izstopim in vprašam za škofijski dvorec. Gospod pojasni, da je protestantski pastor, a naša hiša ni daleč od tu- Hvala Bogu! Nekaj metrov naprej je začasni sedež apostolskega vikarja. Prijazna hišica, kjer stanuje več patrov, a je trenutno nabito polna, ker so se v zadnjih dneh zbrali misijonarji z vseh vetrov. Prihiteli so iz vsega vikarijata, da bi prisostvovali škofovskemu posvečenju novega pastirja. Kako tudi ne hi, saj čutijo, da je njihov praznik. Med najrazličnejšimi obrazi, ki se zlivajo v skupno soglasje, prevladujejo slovanski izrazi. Skoro bi mislil, da sem zašel med poljske dostojanstvenike. Veliki, široki, resni obrazi, ki jih omili prisrčna irska primes. Vesel nasmeh mladega poljskega jezuita, ki bo pojutrišnjeU1 škof, spaja obe skupini v življenjsko enoto. Najdostojanstvenejša osebnost je brez dvoma prileten salisburški nadškof. Irska grča, ki je videl, spremljal in gradil današnjo katoliško Cerkev v Severni Rodeziji. Ni čuda, da je postal bajna osebnost, pred katero se prikloni vsakdo, brez razlike na veroizpoved ali na politično mišljenje. Sicer nismo preveč razpoloženi za razgovarjanje. Patri so zmučeni °d prenapornega dela in jutri jih čaka še drugo delo. Po pravici povedano, trudni1 smo tudi mi in bo pametno posvežiti telesne moči za prihodnji dan. Z Dzimom sva gosta nemških dominikanskih sester. V nekaj minutah vstopiva v samostan, kjer naju pričakuje prednica in odkaže stanovanje. Petdnevna vožnja je za nami. Stotine in stotine kilometrov daleč od Nairobija najdeva gnezdece, kjer bi si morala nabrati novih moči za povratek proti severu, k Indijskemu oceanu. Najina hišica se zgublja v skrivnostni noči. Zaradi neprodirne teme ni mogoče ugotoviti, kam neki sva zašla. V nekaj minutah se vdava še midva in tudi v hišici zavlada čarobna noč. “Lahko noč”! Sladka ob misli na prevoženo pot, lahka in sveža ob pogledu na Prihodnje dni. (Sledi.) STISKE, KI TAREJO SVET (Nadaljevanje) NEZADOSTNA PREHRANA Lakota je še vedno največja nesreča vsaj za dve tretjini človeštva. Nedvomno, da posledica nezadostne prehrane. Medtem ko nikoli ne zmanjka zapadnjakov, ki si delajo resne skrbi, kje najti zanesljiv recept, ki naj jim omogoči shujšanje... je več kot milijarda ljudi v večnem vprašanju, kaj storiti, da ne bodo umrli od lakote! Kar vsakdanjo hrano zadene, lahko vse človeške množice razdelimo v tri poglavitne razrede: prvi, najštevilnejši je tisti, ki si ne želi druge sreče, kot da mu zagotoviš pest riža, za vsak dan. .. drugi, ki si želi rezino masla na kos kruha. .. tretji — ta je v občutni manjšini — ki je v največji skrbi, kako si bo kupil hladilnik, da se mu maslo ne bo spridilo. .. Znameniti francoski socialni delavec in reformator, katoliški duhovnik abbe Pierre, je o tej strahotni šibi božji, ki bije po današnjem človeštvu, napisal pomenljive misli in jih nazval —< Množice lakoto trpe. Njegove besede so vnebovpijoč klic nad krivico, ki jo milijoni ljudi danes trpe zaradi strahotne nebrižnosti vseh, ki se jim slučajno boljše godi kot njim. Takole pravi: “Trenutno v svetu od štirih ljudi trije trpe lakoto in v bedi žive. Tu je tedaj resnična stiska, najhujša stiska sodobnosti. Stiska, ki kriči po hitri in nujni rešitvi. še naprej vztrajati v preziranju te strahotne šibe božje, je isto kot umoriti vso civilizacijo in pritirati vesoljno človeštvo v najkrajšem času — najkasneje v prihodnjih desetih letih — v strahotne homatije (prekucije in vojne), katerih izida ni mogoče niti slutiti. Ni vprašanja v naših dneh, ki bi ga bilo treba prej reševati, kot je reševati to vprašanje, pa naj bodo vsa druga — naj jih že imenujemo kolonialna, socialna, kulturna, mednarodna, gospodarska, ali kakor že hočete — na videz še tako zapletena in nujna. Vprašanje lakote, ki jo trpi človeštvo, morajo bolj razvite države v enaki meri reševati; nobena se mu ne more odtegniti. Nujno je, da obrnemo jadra, nujno, da jih obrnemo takoj, čimprej je treba preusmeriti naš sedanji način kulture, vzgoje. Tehnični stro^ kovnjak je nedvomno človek, ki je v nemajhno korist razvoju znanosti in tehnike. A če se ne bo uvrstil med tiste, ki se na žive in mrtve bijejo proti strahotnim stiskam, ki tarejo človeštvo, ni več vreden kot p°' slednji nevednež. Kadar premišljujemo, kaj vse so ljudje v naprednih in razvitih deželah zmožni za vojno storiti, nam nujno vstaja prepričanje, da so präv gotovo sposobni najti tudi hitro in uspešno rešitev, ki naj vendar ze odpravi s sveta vprašanje lakote in vseh drugih stisk, ki pestd človeka. Vsa ta vprašanja imajo prav gotovo eno samo rešitev: zadostno Pomagati lačnim, zraven pa svet tako urediti, da bo vsak zemljan na nJom brez krvavega truda deležen tistega malo, kar mu je za življenje Potrebno. Napredne države so si rešile svobodo; a ta svoboda je navaden izpadajoč mrtvak, če na dveh tretjinah zemske oble gospodari najstrahotnejša beda. Po vseh deželah danes mladina živo čaka na trenutek, ko ji bo dodeljena naloga, s katero naj uspešno služi vesoljnemu človeštvu. Usposobimo jo za to veliko nalogo. Vse te stvari sem povedal tudi predsedniku Eisenhowerju. In mi Je dejal, da se v vsem strinja z menoj. A politiki brez narodov nič ne zmorejo. Zato pa si mora svetovna javnost izprašati vest, pogledati strahoti neustrašeno v oči in, če treba, pritisniti tudi na odgovorne oblastnike.” Gornje besede so več kot zgovorne in jim razlaga ni potrebna. Na ^seh ljudeh je, da svet urede, kot Bog hoče, da je urejen. Nihče se ^1 dolžnosti ne more odtegniti. Pomislimo samo na žalostno usodo indijskih množic, ki se komaj dvakrat vsak teden lahko za silo najedö. V Indiji je prišel že naravnost L Pregovor tale stavek: “Če bi podgano hranil, kot se bengalski kmet .?ni, ibi prav gotovo poginila.. .” Tudi povprečni Indijec danes res-hicno ni dosti na boljšem od podgane, edino to prednost ima pred Zlvalico, da je morda za spoznanje odpornejši od nje — zato je tudi Srnrt za spoznanje počasnejša. Povprečni Indijec se mora danes zado-y°ljiti s tričetrt običajnega obroka; so pa mnogi, ki si ne morejo pri-°sčiti niti polovice... Prispevki 60 različnih držav v Sklad ONU za otroke (UNICEF), °mogočili, da je svetovna organizacija rešila lakote in bede 60 mi-iJonov otrok v 70 različnih deželah. (UNICEF je razdelila med lačne ?pCko v prahu, riž, obleko in zdravila; države, ki so prejele pomoč, so: ^tajska, Indija, Japonska, Filipini, Indonezija, Cejlon, Hongkong, ^akistan, Afganistan, Koreja, Palestina, Egipt, Bolivija, Brazilija, ..®ra, Čile, Kolumbia iin druge.) A od 900 milijonov otrok na svetu ./b je danes še vedno 300 milijonov, ki nimajo niti najnujnejše hrane, r1 še nikoli niso okusili niti kaplje mleka, še nikoli obuli čevlja, nikoli ldeli zdravnika in katerih vsakdanji spremljevalci so mraz, lakota p bolezen...”, kot je pred skupščino Združenih narodov izjavila gospa e°nor Rooseveltova. Pes je, da se je proizvodnja živil po drugi svetovni vojni izdatno Povečala. Od leta 1951 dalje se veča hitreje kot pa porast človeštva. v an°st je v veliko pomoč pri kultiviranju do zdaj neobdelane zemlje, P°moČ in napotek, kako iz zemlje čimveč izvabiti. A na vso nesrečo ni porasta živilske proizvodnje prav v nezadostno hranjenih deželah, tam, kjer bi je bili najprej in najbolj potrebni. Nasprotno: medtem ko prebivalstvo vedno bolj narašča, živilska proizvodnja vedno bolj pada. Tako smo se danes znašli pred strahotno resnico, ki je vsa znanost in izkušnje niso mogli preprečiti: Bogati so še bogatejši, ravni pa še revnejši. Dve tretjini človeštva slej kot prej trpita lakoto. Strokovnjak v teh vprašanjih pri ONU, prof. Josue de Castro zatrjuje po vsem dosedanjem nadrobnem študiju lakote v svetu: “Bistveno je vprašanje razdelitve hrane. Treba je prenehati s tem, da bo hrano imel le tistii, ki si jo bo lahko kupil. Narodi, ki lakoto trpe, nimajo denarja, da bi si kupili, kar jim je najnujnejše, če bi vse, kar danes na svetu nekatere države živil pridelajo, razdelili med vse, ki trpč lakoto, bi si nikomur ne bilo treba ubijati glave, kam s presežki v pridelkih... človek pa se zgrozi nad nebrižnostjo tistih, ki se jim dobro godi, ko vidi, da vsa denarna sredstva, ki jih države zberö za pomoč lačnim v svetu, ne predstavljajo niiti dveh odstotkov tega, kar ena sama velesila danes žrtvuje za oboroževanje...” Statistike glede današnje prehrane v svetu izkazujejo naslednje: 60 odstotkov človeštva, se pravi 1.500 milijonov ljudi, je manj, kot je za življenje najnujnejše; 20 odstotkov, to je 500 milijonov ljudi je komaj toliko, da žive; zadnjih 20 odstotkov ali 500 milijonov pa je več, kot je potrebno. Najsrečnejši so glede prehrane ljudje v U.S.A. in v Kanadi, na švedskem, Danskem, Finskem, Islandiji, Norveški, v Angliji in Švici, pa v Avstraliji in Novi Zelandiji. A če že danes lakota tako strahotno stiska dve tretjini človeštva, kaj bo šele v prihodnjem rodu, kaj čez petdeset let, ko bo človeštvo, če se bo množilo z dosedanjo naglico, naraslo na 4 miljarde? Azija, kjer živi največ ljudi, kar 1.345 milijonov, je hkrati tudi najubožnejši in najbolj nezadostno hranjeni svet. Upravičeno pravijo tej celini — dežela bolezni in lakote. Msgr. F. Sheen ugotavlja v reviji severnoameriške DŠV, da se državljan na Formozi mora zadovoljiti letno s 3 funti živil, na Malajskem s 5 funti, v Indiji s 7 funti, medtem ko si podanik U.S.A. lahko privošči 50 funtov hrane na leto! Iz tega pa sledi, da je Severni Arne-rikanec za 18 odstotkov v presežku s kalorijami, ki so človeku za življenje potrebne, medtem ko je bednež v Indiji na škodi za 24 odstotkov. Indijec se mora, hočeš nočeš, zadovoljiti dnevno samo s 1200 kalorijami; dokazano pa je, da jih človek, če hoče vzdržati, potrebuj6 vsaj 2800. življenjska starost pri posameznih ljudstvih pa več kot zgovorno priča o nepravični razdelitvi hrane v današnjem svetu. Najdalje zdrže ljudje na Norveškem, kjer je običajna starost 73 let; na Holandskei« 70, v Kanadi in Franciji 65, v Rusiji 58. Povprečna starost v deželah z belo raso je 62 let. V deželah bede in lakote pa — 30 let! Japonska, ki je po drugi vojni izgubila 45 % svoje dežele, medtem je prebivalstvo v zadnjih 15 letih poraslo za 15 milijonov, mora postno poročati, da ji primanjkuje vsaj 23 % hrane za vseh 90 milijonov ljudi. življenjski stalež povprečnega Indijca je tako strahoten, da človek uradnim mednarodnim statistikam težko verjame. Pa je vendar resnica, da mora Indijec, če hoče živeti, hoditi skoraj gol, da bi moral skoraj vse leto živeti pod milim nebom, da si ne more sploh nobenega ^zvedrila privoščiti, da sploh ne more misliti na drugo kot edinole peščico riža, da sploh vzdrži. Prav v Indiji so “birth control” (umetno preprečevanje rojstev) Prikazovali za edino rešitev iz stiske in lakote in vsega drugega zla, ki deželo tare. Edina uspešna rešitev pa je prav gotovo samo v povi-Sanju plodnosti zemlje in v razsežnejšem obdelovanju; v majhni meri ^di v odpravi postave, ki iz verskih predsodkov brani lačnim, da bi klali množico živine, ki se je nihče ne sme dotakniti. In take živine — “svete krave”, je po uradnih poročilih v Indiji, reci in piši: 324 milijonov glav — lačnih v Indiji pa približno prav toliko. (Sledi. Levo: xlovenska misijonarka v Indiji (Morapaj) m. Magdalena Kajne, pred dispanzerjem, v katerem pomaga tisočem Indijcev... Na poti do misijonskega poklica Piše Karel Wolbang CM, U.S.A. ZDRAVA KATOLIŠKA DRUŽINA — ZIBELKA POKLICEV JUNIJ — MESEC NOVIH SVETIH MAŠ Pred menoj na mizi je pravkar došla nedeljska izdaja katoliškega tednika “Our Sunday Visitor” (“Naš nedeljski obiskovalec”). Najlepša slika v njem predstavlja Mrs. Loretto Conmy iz Wilkes - Barre v Penn-sylvaniji. Belolasa mati kleči s tremi sinovi duhovniki pred četrtim sinom novomašnikom Thomasom. Vsi štirje zro vanj, ko jim podeljuje svoj novomašniški blagoslov. Na novomašnikovem obrazu pa se odraža smehljaj srečnega otroka, ki mu je nebo poklonilo že ob rojstvu največji dar: vzorno katoliško mater in očeta. Ganljiv je pogled na take slike tu v Združenih državah in po Kanadi, kjer dorašča večina mladine sredi najrazličnejših ver in ob mnogoštevilnih nevarnostih za dušno zdravje mladostnikov. Iz zdravih družinskih korenin raste zdrava katoliška mladina. IZBIRA POKLICA SE ZAČENJA V DRUŽINI Vsak človek si mora v mladosti izbrati svoj bodoči življenjski poklic. Pri odločanju zanj so važni nagibi, ki vplivajo na mladostnikovo voljo. Prav v teh letih opažamo, kako se mnogi posvečajo raznim praktičnim poklicem, ki obetajo, človeško gledano, boljšo bodočnost, posebej na področju tehnike, kemije, gospodarskih in socialnih ved. Nihče se ne bo zlepa posvetil poklicu, ki ga ne pozna in zato ne ceni. Zato je tako važno, da v okolju domače družine otrok že zmlada dojema prave pojme o smislu življenja. Pravilno gledanje na človekovo zemeljsko življenje olajša kasneje še tako težko odločitev. Ko enkrat vem, da je nad menoj Bog, ki me je zase ustvaril; da sem po izvirnem grehu k slabemu nagnjen; da je kljub Odrešenikov! žrtvi zame na križu poleg nebes pekel strahovita resničnost; da je Kristus ustanovil katoliško Cerkev kot mojo vodnico, potem je izbira poklica veliko lažja. Tako je gotovo, da je zametek bodočega poklica razvijan že v nežnih otrokovih letih v domači družini. Ako starši otroku vcepljajo že skraja prave krščanske nazore o življenjskem smislu, bo ta kmalu spo; znal, zakaj je na tem svetu in kako mora živeti, da bo svoj večni cilj dosegel. S tem je otrok že začrtal svojo življenjsko pravo pot, četudi bi kasneje! še tako zašel. Morda blodeč po mnogih ovinkih bo končno navadno dušo rešil. Kakor hitro pa otrok v družini ni dobil prave življenjske usmeritve, se bo le stežka znašel, in če zaide enkrat v labirint problemskih neznank, bo običajno težko šd kdaj iz njega izšel, ŽIVLJENJSKI ZGLEDI PRIVLAČIJO Pravilno ali napačno otrokovo pojmovanje življenja je v glavnem bolj posledica zgleda kot pouka. Ako otrok stalno opazuje, kako oče in fiiati verujeta v Boga in se praktično ravnata po tem verovanju ter za-uPanju v božjo Previdnost, bo tudi sam veroval in zaupal. Tudi svoj Poklic bo izbiral pod vidikom večnosti, že mlad se bo zavedal, da človeku ves svet nič ne pomaga, ako svojo dušo izpostavlja nevarnosti. Za-^aj, “kaj bo dal človek v zameno za svojo dušo?” (Mt 16, 26). Mnogi očetje oropajo svoje otroke največje milosti žive vere, ko v dnevnem življenju praktično ravnajo, kot da Boga ni ali da vsaj v njihovi družini nima nobene besede. Prenekatere matere delajo isto usod-n° napako, ko v vsakdanjih opravilih in raznovrstnih družinskih preizkušnjah premalo ali nič ne gradijo na Boga, marveč so sebične in vase zaverovane. Bogomiselnosti ne poznajo, kako naj se je navzamejo njihovi otroci? Verni starši se zatekajo k Bogu v sleherni stiski, bolezni, preizkuš-nji ali smrti z zaupanjem, kakor se otrok naravno obrača zaupno k pjim. Otrok, ki to opazuje, začne sam graditi vse na Boga, ki bo nekoč ^brisal sleherno solzo z njegovih lic. Lahkomiselni in posvetni starši Pa zidajo vse čimbolj ali povsem nase. Tako otroci nimajo v zamotanih 'Trašanjih življenja v njih nobene opore. In ko je trpljenje na višku, jim zazdi brez cilja. Sami sredi viharja obnemorejo, si jemljejo živčen je ali ga začnejo brezsmiselno zapravljati, ker so na svetu tako atralšno sami. Brez oporišča in vzorov. ZASIDRANOST V BOGA JE TEMELJ POKLICA Poklicna izbira in odločitev izvira torej iz pravilnega pojmovanja 2l.vljenja in njegovega smisla. Iz doslednega presojanja življenjske resničnosti. Običajno se odloči za duhovniški, redovniški, laični apostolski a*i misijonski poklic otrok, čigar razum in srce sta krepko zasidrana v večnih vrednotah, dasiravno po pameti uživa dobrine, ki mu jih življenje nudi. Ne prevzamejo ga in ne premotijo. Zaveda se minljivosti ča-S(?vnih dobrin, ki mu bodo ob smrti zdrsnile iz otrplih rok. Večne res-nice so mu vodilo pri odločanju. Zgled staršev mu jih je vcepil globoko v.dušo. Po svetu hodi razsodno, presojajoč svoje korake in odločitve, njegovo sirce pa je v nebesih pri Bogu, h kateremu se vrača. “Zase si nas ustvaril, o Bog, in nemirno je naše srce, dokler ne počije v Tebi”, P°navlja s svetim Avguštinom do svoje spokojne smrti. Osredotočenje otrokovih idealov v večnih, neminljivih vrednotah. Je nebeška nagrada globoko vernim staršem. Resnično pobožen oče in ^jnati sta neprecenljiv blagoslov doraščajočim otrokom. Nevarni in brez- brižni starši pa so dejansko že v otrokovi nežni dobi uničevalci njegove življenjske sreče, pa naj še tako ponavljajo, da svoje otroke ljubijo in jim dobro žele. Dejansko je njih ravnanje dokaz pomanjkanja daru modrosti, nepoznanja življenjskega realizma in zmotnega pojmovanja smisla življenja. OB GRADUAOIJAH IN MATURAH Vsako leto ogromno mladine končuje srednje šole in odhaja na univerze ali v naj raznovrstne j še poklice. Statistike za Združene države in Kanado pričajo, da precej idealne fantovske in dekliške mladine vstopa vsako leto v semenišča ter redovne družbe. Izbirajo si boljši del, ki jim ne bo odvzet. Tudi laičnih apostolov, ki se povsem posvečajo reševanju duš doma ali v misijonih, je vsako leto več. Odstotek duhovniških poklicev stalno raste. Redovnih bratov je vedno več. Ustanavljajo se nove laične organizacije, katerih člani žive praktično, začasno ali trajno, samo za Boga in širjenje evangelija. Daši tudi število sestrskih pokli cev stalno napreduje, je statistično ugotovljeno, da se mora nad 50r/r mladenk, ki odhajajo v mnoge sestrske družbe, boriti z nasprotovanjem svojih staršev, posebno z materami. Ako staršem manjka žive vere, menijo, da je “otroka, ki je tako nadarjen, vendar škoda za v samostan; saj bi se lahko tako dobro poročila; zaslužila vsak teden lep ček; imela ‘kaj več’ od življenja” in podobno. IDEALNA MLADINA JE VELIKODUŠNA Ob nekem slovenskem misijonu je moj spremljevalec, dober krščanski oče, rojaku pohvalil njegovega sina, ki je šel v donosno državno službo. “Kaj pa tvoja hči?” ga vpraša rojak. “Za redovnico je šla že lansko leto,” mu je mož mirno odvrnil. Opazoval sem oba. V nepopisni zadregi je rojak lovil sapo: “Kaaaaj, za nu-nu-nuno?” Dekle je bila najboljša učenka na srednji šoli in pri 17 letih že večletna organistka v veliki farni cerkvi, čez nekaj let bo kot učiteljica lahko oblikovala stotine kanadske katoliške mladine. Rojakovo nerazumevanje vzvišenega sestrskega poklica je bilo otipljivo. Tone iiz Bele cerkve je maturiral med najboljšimi dijaki na novo^ meški gimnaziji. Vzoren mladec je bil in voj osmošolske jate KA. Neki dan po maturi je prišel k meni in mi dal brati pismo svoje matere. Tako nekako se je glasilo: “Dragi moj sin! Končal si gimnazijo in odpravljaš se na univerzo. Rada bi ti povedala, da sem te Bogu darovala, čim sem te pod srcem začutila. Noben dan nisem opustila imolitve zate. Da bi bil ves dober in Bogu daroval svoje življenje. Nočem vplivati na tvojo odločitev. Povem ti to zato, da boš svoj korak dobro premislil. Tvoja mati vsak dan moli zate.” Pol ure pred prihodom materinega pisma je Tone vložil prošnjo za vstop v ljubljansko semenišče. Bil je srečen, da je imel tako verno ^ater. Ob odhodu je samo dodal: “Vesel sem, da sem prošnjo za bogo-s*Pvje vložil že poprej. Sicer bi se malo bal, če ni mati vplivala na mojo ^ločitev.” Potolažil sem ga, naj ;bo povsem miren. Dvomil pa nisem, c*a je mati Tonetu duhovniški poklic izmolila. OB USTANOVITVI “BARAGOVEGA MISIJONIŠČA” Ljubljansko bogoslovje v Argentini nam je dalo že desetine vzor-mladih duhovnikov, V Ameriki in Kanadi imajo naši rojaki že pre-£eJ duhovniških in redovniških poklicev. V najrazličnejših področjih ?atoliške dejavnosti delujejo. Na Goriškem, Primorskem in Koroškem •le vedno nekaj novih poklicev za reševanje slovenskih duš. Iz domovine smemo kaj več pričakovati. Veliko bo, če bodo ohranjali položaje !.0rna po mnogoštevilnih farah primerno zasedene. Naj bi novoustanov-Jeno “Baragovo misijonišče’’ v Argentini skušalo izpolniti še ono vrzel, I 3’a preprečevala, da nismo .mogli poslati v misijonske dežele zadnja 0ta kaj več slovenskih misijonarjev in misijonark. Misijonska ideja sveto Cerkev vedno znova pomlajuje, .razširja in H^juje. “Pojdite torej in učite vse narode; krščujte jih v imenu Očeta ln Sina in Svetega Duha; in učite jih spolnjevati vse, karkoli sem vam zapovedal!” (Mt. 28,19.20) naroča Gospod. Žamimivo, da so še v nedavno l^sijonskih Združenih državah v zadnjih 50 letih poslali ven toliko misi-30narjev, (ia jih je danes nad 5000 misijonarjev po raznih misijonskih deželah, medtem ko jih je bilo pred 50 leti samo nekaj. Misijonski po-mQi, žrtvovani za poganske pokrajine, vzbujajo vedno nove poklice za °movino. Kot je nekoč z zaupanjem dejal ljubljanski škof dr. Gregorij ^°žman: “Za vsakega duhovnika, ki ga žrtvujem za misijone, mi bo °k dal nekaj novih poklicev za ljubljansko škofijo.” i Združimo se v svojih molitvah proseči za nove poklice in molimo dt smo doma v kvatrnih dnevih iz Cerkvenega molitvenika za Ijubljan-in mariborsko škofijo; “Tvoj božji Sin je naročil, naj prosimo, da d°slji delavcev na svojo žetev; z zaupanjem te zato prosimo, daj nam v v°ji brezmejni dobroti mnogo svetih služabnikov, pravih duhovnikov , svojem srcu, da bodo pastirji ndših duš. Vzemi iz našega naroda v 'sy°jo sveto službo tiste, za katere veš, da bodo kot pravi apostoli ne-'trudno delali in se radostno žrtvovali za tvojo slavo, za sveto katoliško erkev in za naše večno zveličanje.” OBLIKUJMO IN POSVEČUJMO NAŠ DORAŠČAJOČI ROD , Mnogo vzglednih katoliških družin, ki so izšle iz slovenskega naro-, živi po najrazličnejših delih sveta. Med mladimi s številnimi otroki d dani vsi predpogoji, da si Bog izbere vsaj enega za svojo službo. Da te božji duh, ki v mnogih družinah po zaslugi vzornih staršev veje, v^jevai v dušah najirtlajših ljubezen do Boga in pravilno presojanje ^ Wjenja. Milost božja bo dodajala vse, kar nedostaja posamezni duši, H domo imeli še mnogo novih poklicev na vseh področjih svetnega in redovnega duhovništva, misijonskih poklicev duhovnikov, bratov, sestra in laičnih misijonarjev. Dela je za vse veliko. Da bi le božjega klica mnogi ne preslišali in ne preglušili v hrušču in vrvenju uživanjaželj-nega, zmaterializiranega in drvečega atomskega stoletja. Redna družinska molitev za poklice bo obrodila stotere sadove. V mnogih zdravih katoliških slovenskih družinah se dviga k Bogu iz dneva v dan. študij v katoliških šolah ter vpliv gorečih apostolsko mislečih šoflskih sester bo poklice pomnožil. Dober zgled bo potegnil za seboj marsikaterega prijatelja in sošolko. Ako nam je že prva emigracija pred desetletji dala številne duhovniške in sestrske poklice, ki gredo v nekaterih farah v lepo število, smemo opravičeno upati, da bo Bog izbral iz zadnje, v trpljenju versko prekaljene emigracije še mnogo več svojih izvoljencev. Posebej iz številnejših družin, kjer običajno otroci niso razvajeni in doraščajo v skromnih razmerah v plemenite katoliške značaje. Izkušnja namreč dokazuje, da dobiva sveta Cerkev iz večjih družin najboljše sinove in hčere v svojo službo. Take družine so prva ia najboljša “mala semenišča”. (Sledi.) misijonski kriz Daleč, daleč od domače zemlje ubožna koča me pozdravlja, pozdravlja mene — misijonarja. Samotne stene vame zro; na eni križ visi, To moj je misijonski križ. Pred njim — večere dolge preklečim in molim, molim. .. iivljmnje svoje za ovce Njegove. Poslušali besedo smo v slovo, v slovo — morda za vedno. Nato smo pokleknili pred duhovna, ki slehernemu dal v roke je misijonski križ, da stopil z njim med Kristusove bi ovce — na sever, jug, na vzhod, zahod — o moj Gospod, za Tvoje brezštevilne duše, ki tavajo v temi, da seme božje jim besede obrodi, da milost silnega Boga jim duše žejne napoji. In ko pred njim klečim in tiho molim, src(0 se v radosti smeji, ko stopal s svojimi sobrati da darovali Njemu bi največ ji dar — Tedaj stopili smo pred včliki oltar veselih src in radostnih obrazov, m sveta pesem napolnila cerkev je prostorno. S kora zadonele orgle so mogočno v hram sem božji, ko spomnim se minulih dni. . . Pred davnim časom je bilo, Slovesnost je minila. Sveta pesem je utihnila, številne luči so ugasnile in cerkev se je izpraznila. Tedaj smo zapustili božji hram. Na prsih križ je nosil vsak — ™oj ■misijonski križ. že potihnil je korak T10 «a poslavljati začeli. stopil k materi sem svoji, f *tala solznih je oči c'r,lj mene; Izkazal sem ji križ, misijonski križ. koščene ga roke je vzela... Mati, glej, tvoj sini glej, tvoja mati!’’, reči si hotela... _ brez besed sva dala si roko v slovo. ^trepetalo nama je srce, so nama zasolzile se. glavo sivo je sklonda ^ sinovo srce, ^'kij ji tiha solza je kanila ranjene noge ^veličarjeve, križ; — ta moj misijonski križ, .l' v borni koči zdaj visi ir’,z pred njim večere dolge ^klečim 171 rnolim, molim... - ^ Roseče se je mati mi v oči zazrla bi ljubeče me vprašala: Sin, ^■j res zapuščaš me. —” d-govor — brez besed, ,® Jesen moj pogled: Mati, zapuščam te p0t druge vse..." *'!/ledala me solznih je oči. {^/P«ved kruto je slutila, ^iko žrtev je vzljubila. ul° je trepetaje govorila: “Saj volja božja je vse to storila. . Na daljno pot sem se podal im duš za Kristusa iskal. In od tedaj zdaj vsak večer pred svojim misijonskim križem preklečbn in molim molim... In rad se spomnim tistih dni, ki so zadali moji duši bridke rame... in se mi zazdi, kot da zre vame materin obraz m njen poljub in tiha solza, ki je kanila na ranjene noge Zveličar jeve, na križ, na moj misijonski križ, ki v borni koči zdaj visi in me spominja tistih dni. In včasih se mi zazdi, dal sam Gospod mi z njega govori. Tedaj v roke tresoče vzamem križ, svoj misijonski križ; srce se v radosti mi zjoče, ko Kristusove svete rane poljubljam in iz vse duše mu obljubljam: O, veliki Trpin, jaz vedno Tvoj bom zvesti Sin! O, veliki Gospod, Ti blagoslavljaj mojo pot, Ti blagoslavljaj delo mojih rok!... France K uns tel f NAJLEPSI POKLIC - MISIJONSKI POKLIC! NAs BARAGA1 Življenje in delo škofa Friderika Barage (Posmrtni govor Rev. Edvarda Jackerja v petek dne 31. januarja 1868 v katedrali sv. Petra v Marquefttu, Michigan. — Vzeto iz tednika “The Marquette Weekly Plaindealer, izdaja z dne 30. januarja 1868.) Izdano v posebni brošuri 1. 1957. — Založila Baragova zveza, 444 S. Fourth St., Marquette, Michigan. — Iz angleščine v slovenščino prevedel Ruda Jurčec. .PREDGOVOR Prav zanesljivo moremo reči, da ni nikdo poznal tako od blizu škofa Barago v njegovih zadnjih štirinajst letih življenja kot njegov spovednik in zaupni prijatelj Rev. Edvard Jacker. Misijonaril je med Indijanci in zato je mogel dobro vrednotiti njegovo delo. Med boleznijo škofa je bil administrator škofije in je dobro čutil nje težo in breme na lastnih ramenih. Misijonski škof je ponižno in pokorno prenašal svoj jarem in pri njem se je Jacker naučil potrpežljivosti in vdanosti. Rev. Jacker je bil sam vzgleden .misijonar. Kot škof Baraga je bil tudi on znanstvenik. V svojem življenju je zbral mnogo zgodovinskega gradiva in to n« samo o škofu Baragi, ampak tudi o škofiji isami. Izpod njegovega peresa je prišlo mnogo učenih razprav. ‘Podrobno je proučil jezuitske vire in tako mogel dognati; kje leži grob p. Jakoba Marquetta. Njegov sloves jezikoslovca je bil velik. Vendar je za svoje glavno delo smatral proučevanje življenja svojega predstojnika. Bil je vedno poln spoštovanja do škofa Barage, ki ga je globoko cenil-Dejansko je bil on prvi, ki je sprožil proces za beatifikacijo, in predavanje, ki sledi, je bilo prvi korak v tej smeri. Rev. Jacker je v uvodu pomembno poudaril, da je “bila količina dogodkov in jMMlatkov neizčrpna”. Ta vtis :se ohranja še v naše dni. Skoraj devetdeset let j® poteklo in še vedno nismo prišli do dna vira in to zaradi “neizčrpne množine”, das' se je veliko število zgodovinarjev več let posvečalo temu delu. Seveda je danes po smrti Rev. Jackerja še mnogo več gradiva na razpolago-Zaradi tega bodo nekatere pomote v predavanju Rev. Jackerja razumljive. Nekatere so pojasnjene s pripombami, če izvzamemo te in upoštevamo tiste, ki iso bil® dodane ob raznih prejšnjih izdajah predavanja, tedaj je besedilo isto kot je bil® objavljeno v Marquette Weekly Plaindealer. Tukaj objavljamo besedilo bolj kot zgodovinski dokument in ne kot kritičen življenjepis škofa Barage. Joseph Gregorich UVOD ^iali Pričujoč nagovor je imel Rev. Edvard Jactker dne 31. januarja 1868 v kate-®v. Petra in obsega življenje prevzv. škofa Barage: ‘Nocojšnji govor je posvečen življenju škofa Barage, kakor je to bilo napo-uano. Ka sem izbral naslov tega predavanja, sem vkljub predvidevanju zašel v e 'ko zmoto. Pri hitrem pregledu gradiva sem mogel ugotoviti, da bi me zalilo gl'omno gradivo dogodkov in listin samo iz njegovega misijonskega delovanja; zato 6m se moral na žalost odločiti za izbor glavnih pomembnih dejstev, uspehov in Zna«ilnosti. Nobeno izmed vseh teh tukaj zbranih ne bo sposobno, da bi pokazalo popolnoma 'avično sliko o našem blagopokojneim prelatu in pastirju. To bodi povedano v Opravičilo. PRELATOVA OTROŠKA LETA Prevzvišeni Friderik Baraga, D. D., prvi škof v Marquette in Sault Ste. Marie, e Je rodil na Kranjskem. Luč dneva je zagledal dne 29. junija 1797 in to prav na an sv. IPetra in Pavla. Kranjska je severni del kraljestva) Ilirije in leži na j.ugu avstrijskega cesar-]eVa (prip. ur.: Danes je to Slovenija, del Juffoslavije). Dežela je očarujoča v svoji Toti in neb0 je podobno italijanskemu. Prepletajo jo Alpe in je znana zaradi treh p 'kih naravnih posebnosti, rudniki živega srebra v Idriji, Cerkniško jezero in ostojnska jama. Prebivalci so žilavi in nadarjeni ljudje in so Slovenci (op. ur.: Jedavatelj jih je zmotno nazval Slavonce). Govore slovenski jezik (vSasih nazvan jn je gotovo najbolj melodiozna govorica med vsemi slovanskimi jeziki. Naš riderik se je izražal samo v tem jeziku do svojega devetega leta, kajti njegovi jjjJNii so slovenskega rodu. Če odštejemo leta njegove vzgoje med Nemci, moramo kloniti misel, da bi ga nazivali nemškega škofa; enako napako bi storili, ako bi s °za irskega rodu nazivali Angleža, ker se je Irec pač rodil v angleškem kralje-v Vu- Tudi ni resnično, kakor se je sicer večkrat navajalo, da je bil škof Baraga sorodstvu s habsburške^ cesarsko hišo ali pa da je bil plemiškega rodu. Njegov j?11 Je bil res med prvimi v deželi in je bil precej premožen; v njihovi posesti je '• srednjeveški grad, ki je bil nekoč izključna last plemenitašev, toda plemištvo .^derikovih staršev je zasidrano v njihovi poštenosti, v njihovih čednostih in v Phovi globoki in trdni veri svojih prednikov — gotovd najlepša dediščina. V tem gradu, ki je bliz.i Trebnjega, je Baraga preživel svojih prvih devet let im Pričevanjem potrditi in se veseliti tega vašega slavja”. V po** govoru je še dodal: “Vaše veselje je utemeljeno, kajti Gospod je &ov 1 vas aP0St°la> ki je imel priliko položiti svoje roke v Nje Po]Ve ra*ei Prišel je med vas, da bi pričal o tej resnici, ki je božja, l90rf m^osri in zakladnica Njegove neizmerne ljubezni. Preteklo je o p Iri Po prihodu sv. Tomaža v Indijo, da bi s svojo smrtjo pričeval °spodu v Indiji”. Gotovo ne morejo biti podani bolj jasni dokazi o tem, da je resnično prišel apostol sv. Tomaž v Indijo, da tam razširi evangelij in poslanstvo Gospodovo. Prvi škof je bil Kefas in ga je posvetil sam apostol in odslej se je ohranjala krščanska vera vkljub velikim oviram in preganjanjem. Stoletja so šla mimo in v 16. stoletju so prišli prvi misijonarji iz Evrope — bili so Portugalci. V Malabar ju so že mogli najti 30.000 krščanskih družin. V prvih časih je vladalo lepo sožitje med misijonarji latinskega obreda in kristjani sv. Tomaža. Na žalost pa so se razmere poslabšale. Med portugalskimi misijonarji so bili nekateri preveč goreči. Qbredi, drugačni od obredov katoliške Cerkve, so se jim zdeli nedopustni. Takrat se ti misijonarji še niso mogli povzpeti do naziranja, da ima vsaka narodnost svoje posejbne značilnosti, ki se morejo uveljaviti tudi v lastni liturgiji; vsaka narodnost mora na svoj način po; globiti svetost in občevalnost katoliške Cerkve. Portugalski misijonarji so kmalu odločili, da bodo krščanske obrede v Malabarju latiniziral' in šli so celo tako daleč, da so domačega škofa odstavili in spravili na njegovo mesto škofa iz Evrope. Cerkev v Malabarju je dolgo morala imeti škofe portugalske narodnosti. Malabarski kristjani so bili zelo nerazpoloženi zairadi tega in so si želeli vsaj škofai svojega obreda, če že ne bi bil njihove narodnosti. To jim je uspelo, ko je bil k njim poslan škof Mar Ahatala iz Sirije v letu 1652. Toda portugalske oblasti so gn zaprle in dejstvo, da ni mogel priti mednje, je zelo razburilo mala-barske kristjane. Na zborovanju v Matančeriju in Kočinu so simbolično privezali vrv na križ — kakor da so se vsi nanj privezali — in položili prisego, da ne bodo nikdar šli pod oblast portugalskih škofov. To se je zgodilo v letu 1653. Ko so odrekli podrejenost portugalskim škofom, se niso uprli papežu1 ali pa katoliški veri. Papež Aleksander VII je poslal k njim Mara Jožefa Sebastia-nija, italijanskega karmeličana z nalogo, da bi pomiril malabarske vernike. To mu je v veliki meri uspelo in večina malabarskih vernikov se je vrnila, dbčim je manjšina trmasto vztrajala pri svojem in se odločila živeti zase. To ločino so potem začeli nazivati kot jakobite iz Malabajrja. Mar Sebastiani je bil kmalu potem posvečen za škofa in je bil imenovan za apostolskega administratorja. Po nalogu iz Rima je pozneje posvetil za škofa indijskega duhovnika Aleksandra in ga p°' stavil za‘poglavarja Cerkve v Malabarju. Vsi katoličani v Indiji so začeli priznavati kot metropolita vse Indije in prav on je bil prvi, k' je začel dodajati ta naziv pri podpisu svojega imena. Velika škoda je bila, da je po njegovi smrti malabarska Cerkev spet bila podrejen» škofom latinskega obreda. Toda v Rim so odhajala podrobna poročil» o položaju s prošnjo, da naj imenujejo škofa, ki bo pripadal narodnost' in obredu malabarskih kristjanov. Dr. Jožef Kariaty je v spremstvu brata Paremakela potoval v Rim, da bi tam osebno razložil vso zadevo. Ker so portugalski škofje poslali tudi že svoja poročila, je zadeva iZ' gledala nejasna in sta naletela na mnoge ovire. Vendar je di*. Kariaty s täko vnemo zagovarjal stališče malabarskih kristjanov, da je Rim ‘^klernil imenovati ga za nadškofa vseh malabarskih kristjanov. Od-Sel je v Lizbono, kjer je bil 1. 1782 posvečen. Na žalost ga je takoj po Povratku iz Evrope doletela smrt v Goi, še predno je mogel prevzeti v°dstvo svoje cerkve. Poslej je ostalo vse nerešeno do 1. 1887, ko je yoliki papež Leon XIII ustanovil dVa nova vikarijata v Malabar ju s škofoma za sirijske kristjane v Tričurju in Kotojanu. Tomaževi kristjani pa so vztrajali, da bi imeli škofe svojega obreda in narodnosti. Jato je Leon XIII 1. 1896 s posebnim pismom imenoval tri malabarske duhovnike za škofe s sedežem v Tričurju, Ernakulanu in čangana-Ceriju. Papež Pij X je 1. 1911 ustonovil še eno škofijo za pripadnike budističnega sirijskega obreda. Tako so malabarski kristjani dobili bvoje škofe. Pod lastnimi škofi se je začela razvijati Cerkev zelo pospešeno in dupredek je bil viden povsod. Papež Pij XI je še trdneje povezal mala-P^rske škofe sirijskega obreda in jih je s slavno bulo “Romani pon-'dfices” podredil Maru Avguštinu Kandathilu, ki je bil imenovan za nudškofa — metropolita vseh kristjanov malabarskega (sirijskega) Pureda. Trije škofje s sedeži v Tričurju, čanganačeriju in Kotojanu 80 postali njegovi sufragani, sedež nadškofije pa je bil določen v Er-Pd^ulanu. škofija v čanganačeriju je bila 1. 1950 razdeljena in je bil ‘Uienovan nov škof s sedežem, v Palaju, v letu 1954 pa je bila usta-^ovljena še ena škofija v Teličeriju. Po smrti nadškofa v Ernakulanu J® bila nadškofija razdeljena in novi nadškof si je izbral svoj sedež Pa škofiji čanganačeriju. Danes imajo malabarski kristjani sedem ško-°v in dve nadškofiji. Katoličani v Malabarju imajo danes nad 800 Cerkva in 900 duhovnikov, 12 visokošolskih zavodov in 144 višjih pednjih šol, 204 nižje srednje šole, 493 osnovnih šol in 10 obrtnih šol vse pod vodstvom in nadzorstvom cerkvenih oblasti. Akademsko * v ^ pv/w VWV1ÖI/VW111 111 11CIUA.WX Oi/V v/111 xv v vrlini uwiciOLl. ^vivauci I LIS K.U Zobrazbo ima danes nekaj nad 5000 vernikov. V 16 tiskarnah izhaja 8est katoliških dnevnikov, deset tednikov in mnogo drugega tiska. V , sej deželi je 45 samostanov in 240 redovnih hiš, dokaz o visoki du- pvni izobrazbi vernikov. Med malabarskimi sirijskimi kristjani šte-0° duhovniških poklicev stalno raste. Verniki vzdržujejo 41 bolnišnic, ' P otroških domov, bolnišnice za gobavce in še 27 dobrodelnih ustanov. Obstoj sirijske malabarske cerkve dokazuje, da je Cerkev uni-,erzalna in da ni “vzhodna” ali “zahodna”. Po 1900 letih delovanja 'e P^av ta Cerkev* najbolj zgovoren dokaz o tem. . Za “Katoliške misijone" napisal Fr. Varghese Pazhemadom, go-nec Damašcanskega zavoda v Rimu. Prevedel iz angleščine R. J. 0 NHZOÜM W tJMMWiH V mmWKIH ÖEiet'VH AVSTRALIJA Stari prebivalci so na Tasmaniji, otoku južno od velemesta Melbourna, in ob vseh, kolikor toliko rodovitnih obalah kontinenta izumrli. Ohranili so se v majhnem številu samo v skoraj puščavski sredini in ob manj rodovitnih morskih bregovih. Prav gosto naseljena z domačini Avstralija nikoli ni bila. Gotovo pa je, da je prvotno prebivalstvo po številu silno padlo, čim so se pred 200 leti začeli naseljevati tod najprej Angleži. Narodopisci štejejo preostanke starih Avstralcev po materielni kulturi nekam med paleclltsko in neolitsko kulturo; v družabnem in verskem ožim jih pa prištevajo med bolj razvita ljudstva. Po navedbah materialističnih “učenjakov” naj' bi bili kosmati in bradati Avstralci najbližji pračloveku, ki se je razvil iz opice, kar je pa iz trte izvito. Najprej naj poudarimo, da doslej v Avstraliji n:so našli starih najdb človeka, ki bi segale deset tisočletja ali celo stotisočletja v pradavnino. čeprav govorijo in pišejo še vedno o avstralski rasi, danes vendar prevladuje mnenje, da so se “Avstralci” razmeroma pozno naselili na kontinentu ia na Tasmaniji. Bilo je več selitvenih tokov. Prvi so prišli na kontinent Papuanci, ki so se selili potem na jug, na otok Tasmanijo, pač pod pritiskom novih naseljencev, ki so potem obljudili Avstralijo-Papuance na Tasmaniji pozna etnologija samo po starejših opisih in po skeletih, Avstralcev je pa danes še vedno ok. 60.000 in jih lahko opazujejo. So sorodni * Vedidi na Cejlonu in v južni Indiji in z indijskimi Dravidi. Lobanja Avstra’ca je zelo podobna lobanji evropskega človeka, še bolj pa so si enaki avstralski in evropski možgani. Seveda so med Evropcem in Avstralcem tudi gotove telesne razlike. Upoštevati moramo različne klimatske razmere in način življenja. Avstralka doj> otroka do tretjega leta, kar ga dela močnega in vpliva najbrž to tudi na rast las, kajti med Avstralci ni plešastih ljudi, še najbolj opazno je pri Avstralcih, da imajo zelo majhne roke, namreč dlani in prste. Niso neinteligentni, toda računstvo so 'si zelo poenostavili, štejejo do številke pet, pa še to Itako, da rečejo: dve in dve in še eden. Kar je več, to je: mnogo. Pr' tem imajo pa skoraj vsi avstralski jeziki poleg ednine in množine še dvojino, s katero se po starih Grkih tudi Slovenci radi postavljamo pred skoraj vsemi jez ki. Drugače so avstralski jeziki izrečno vokalni; konsonantov imajo malo, dentalov sploh ne. So pa ti jeziki precej spremenljivi, imajo svoj hiter razvoj. Ker 'SO Avstralci totemisti — vsaj v podrejenem smislu —, opusti ves rod po smrti umrlega besedo živali ali stvari, po kateri je nosil umrli svoje ime. Menda najdejo potem za tisto žival ali stvar nov naziv. Posamezni rodovi imajo precej različen besedni zaklad. V tej zvezi je opombe vredno še dvoje. Vdove morajo po moževi smrti ve ki so razpete nad koli, da jih ščitijo pred padavinami in pripeko. Pa tudi koče ‘dj stalno naseljenih prebivalcev so preproste in sestavljene največ iz vej in le Za silo zadelane z blatom in zemljo. So nizke, ovalne kope, namenjene samo eni ružini, kuhajo pa zunaj na prostem. Živijo se ti ljudje z nabiranjem sadežev, nabiranjem mrčesa, lovom in ribolo-v°m. Nabiranje in kuhanje isadežev je izključno žensko opravilo in menda tudi Pabiranje mrčesa. Največ je v Avstraliji gomoljev. Nekateri so pa strupeni in jim Znajo ženske z nekakšnimi protistrupi strup izvleči, da so potem vendar užitni. Od tbrčesa uživajo — zlasti če ni druge hrane — tudi mravljince in neke molje. Lovci ov>jo kenguruje, dinge, emuje in opusum. Lovijo največ s kopji, toda zlasti ken-je tako gibčen, da ga dostikrat cele dneve podijo, dokler se ne utrudi, da ?e goden za “odstrel”. Poznajo pa pri lovu tudi razne zvijače, da divjad privabijo, 'n strupe. Ribolov je precej primitiven. Najzanimivejši je z ribico remoro. Le-to bHvežejo na konopec. Ker je remoro zajedavka, ki se zaje v velike ribe, čakajo, da °bi svojo žrtev. Ko se je dobro vanjo zažrla, potegnejo s konopcem in remoro tudi ^liko ribo na breg. Mesene jedi kuhajo ali pečejo vedno samo moški, ki so divja-ali ribo ujeli. Rastlinska in mrčesna hrana je samo za družino; divjačino — j-6 je kos večji, pa delijo s sosednjimi družinami. Moški starčki dobijo vedno najviše kose. Prej so bili Avstralci tudi ljudožrei. (Ponekod so pojedli pred pokopom ‘tosti mrtvečevo meso, drugod so tudi lovili sosede, da so jih potem pojedli. Med domačimi obrtmi je bilo razvito pletenje šib in vlaken. V novejšem času Se je pričelo tudi tkalstvo. Glavni orožji sta bumerang in kopje. Lok in strelice ^najo le na severu in so ju dobili od Melanez'jcev. Obalni Avstralci so slabi Mornarji in gredo s svojimi bornimi čolni le prav blizu obale na morje. Posamezni rodovi ise delijo v skupine, te skupine v rodbinske zajedmee in le-te Rodbine. V vladanju vzdržujejo točen red. Navadno ima rod svojega poglavarja, .1 ga izberejo izmed najsposobnejših. Ostali najsposobnejši so poglavarjev sosvet ” njihova odločitev velja več kot poglavarjeva zapoved. V važnejših in spomejših Vareh skličejo skupščino vseh odraslih moških, h kateri ženske tudi iz radoved-kaj še z glasovalno pravico nimajo dostopa. Totemizem ima na duhovno življenje Avstralcev gotovo svoj vpliv, kot smo že P°vedali pri opustitvi živalskega ali stvarnega imena ob smrti. Tudi dobivajo n.roc> Tri imenovanju nekakšne totemske stebriče. Toda bistvo avstralske religije ‘totemizem, ampak povsod verovanje v najvišjega stvarnika. Ponekod velja tudi Ka sicer nejasna vera v zopetno Včlovečenje, vendar ta stvar ni dovolj raziskana in iso to znabiti bolj domneve v primerja.nem verstvu manj izkušenih etnologov. Vsekakor pa verujejo Avstralci v neumrljivost duše. Pri večini rodov verujejo, da vodi poseben dobri duh duše v onostransko življenje, kar nas že približuje predstavi angelov varhov. Zakon med možem in ženo se izvrši brez posebnih ceremonij. Zelo razširjena je zamenjava sester; to se pravi, da vzameta dva mladeniča iz dveh rodbin za ženi hčeri iz istih rodbin. To je večkrat že dogovor med obojnimi starši, kar privede lahko do precejšnje starostne razlike zakoncev. Tudi ugrabitev neveste je poznana in dopustna. Mnogo zakonskih zvez sklenejo Avstralci iz ljubezni, iz medsebojnega nagnenja, proti prejšnjim dogovorom staršev. Mnogoženstvo je marsikje v navadi, med prijatelji tudi zamenjava zakonskih žen, in kot znak gostoljubnosti pa prepusti za čas gostovanja gospodar ženo dobrodošlemu gostu. Prvorojenca marsikje umorijo, ker ga ne smatrajo še za dobro pleme. Mrtvece največ pokopavajo, čepeče ali ležeče. Nekateri rodovi jih najprej izpostavijo na drevesih, da vsaj delno strohnijo, in jih šele potem pokopljejo. Da so drugod najprej meso pojedli in potem kosti pokopali, smo že omenili. Zažigajo kot nekakšno odliko samo zelo priletne starčke. Znaki žalovanja po umrlih so različni. V nekaterih krajih si žalujoči ostali vrezavajo globoke rane v telo. Skoraj povsod si barvajo kožo z žalnimi barvami, ki so pa včasih za naše gledanje precej žive. O molku vdov smo že nekaj povedali. Usoda vdov je pa pri različnih rodovih različna. Ponekod se vdove sploh ne smejo več poročiti, drugod spet jih morajo poročiti bratje umrlega in še drugačni običaji so v veljavi. Različni in naravnost nasprotujoči si običaji pri rasno enotnem in celo jezikovno tako sorodnem ljudstvu kot so Avstralci naj bi narodopisce odvračali od prevnetega posploševanja raznih “primitivn h kultur”. M. M. Skupina primitivcev iz Indokine. MISIJONSKA SREČANJA FR. SLAPŠAK IZ U.S.A. JE OBISKAL SLOVENSKE MISIJONARJE Sestavil Karel Wölbung- C.M., Ph.laclelphia, U.S.A. ZA STALNO ALI SAMO NA OBISK? ‘P- Poderžaj mi je pisal, da v maju Pričakuje g. Slapsaka v Kalkuti. Kaj je !sri>ao obisk ali misli tam ostati?" Na to vprašanje .misijonske sodelavke odgovar-Jamo v današnjem poročilu. Gospod Julij Slapšak je iz znane kato-'ške učiteljske družine v Ljubljani, de-uie že nad 25 let kot dušni pastir v slo-VfiI'ski župniji svetega Lovrenca v Cle-Wlandu. Duhovnik je že nad 30 let. Ko je nedavno oslepela mati, si je zelo 2aželel, da bi jo še enkrat videl. “Bom pa ^ 25 letnico dela med rojaki v Združe-juh državah skušal do nje in po daljši po-.' obiskal še nekaj slovenskih misijonar-!ev> da malo vidim, kako delajo”, se je lani odločil. Gospod Julij je namreč j6 ^olfta leta pomagal o. Stankotu Po-eržaju S.J., s katerim se poznata še iz iubljane. Po Ameriki je med rojaki lepo jazširil misijonski list “Z bengalskih po-^an”, ki je v teku let doprinesel marsikaj . ''azvoju o. Poderžajeve misijonske dednosti. Mnoge poži tvovalne duše so za lagovo delo molile in materialno misijo-ll0'P Pomagale. ^ Gasi mu jugoslovanske oblasti vizuma 0 odhoda še niso dale, je vendar upal, ga bo naknadno dobil in da bo poleg atere srečal še bi-ata Božidarja, župne-sa Upravitelja v št. Juriju ipod Kumom, _ tl'° Cito, usmiljenko, in svoje stare v ar*Ce izza mladih let, ko je še kaplano-v Škocijanu pri Mbkronogu. IZ CLEVELANDA V TOKIO Nekaj dni pred odletom iz zapadne a-<’i iške obale je odšel v Rock Springs, k prijatelju župniku Gnidov-• iPred leti sta skupaj prišla iz Slove-pastirovat med naše izseljence. iPiše, Se Je po zanimivi vožnji dobro ohladil, le tista zračna kobilica se je preveč ustavljala, molila zato, da bi več videli”. Druga postaja je bil Denver, Colorado. Maševal je 2. junija v cerkvi Marijinega darovanja, nečak mons. Johna Omana, Father Blenkush. V katoliški farni šoli ima 750 otrok in mnogo premalo prostora za vse one, ki želijo še vstopiti. 3. junija se je oglasil iz Seattle, Washington : “Do tu ločno privozili z avio-nom United Airlines sinoči. Odlet čez Pacifik pa preložili na en dan katmeje.Vzrok — ukinjenje jutrišnjega poleta. In to že patrkrat v tednu. Zakaj, ne povedo. Je res tam na Japonskem kakšno pretepanje ali revolucija? Če .bi vedel popre je, ne bi še odšel iz Denverja ali bi poiskal v Vancouver ja Rev. Turka. Pa niti naslova nimam s seboj. A se moramo vaditi v potrpljenju. V Tokio sem brzojavil Rev. Kosu. Sinoči, smo se vozili nekaj ur po mestu in si ogledovali posebnosti. Northwest Orient Airlines nam je oskrbela za ta dan stanovanje in hrano. Pa kljub temu ni ravno prijetno." Shemya, Alaska, 4. junij ob 5.10 zjutraj: “Prihodnja postaja — Tokio!” Tako se je Father Slapšak bližal prvemu srečanju s slovenskim misijonarjem in nosil zanj in številne druge tople pozdrave, zagotovila molitve in denarno pomoč slovenskih misijonskih prijateljev iz celotnega misijonskega zaledja, ki je po “Katoliških misijonih” ter Slovenski misijonski zvezi med seboj duhovno povezano. ZA JAPONSKO — OBISK NA FORMOZI Med 5. in 10. junijem je Fr. Slapšak-bil gost mladega slovenskega jezuita Vladimirja Kosa na znani katoliški Sophia University. Begunski abiturient Kos je »?. g. Sla,')&ak v družbi z o. Poderžajem. odhajal 1945. iz spittalskega taborišča preko tirolskih gora v Rim.. Na gregorijanski univerzi je po želji škofa dr. Gregorija Rožmana študirdl bogoslovje. PV) posvečenju in opravljenem doktoratu je vstopil k jezuitom za zunanje misijone. Noviciat je opravil na Irskem, nakar je bil odposlan na Japonsko, kjer se s študijem jezika pripravlja na bodoče delo med japonsko mladino. Od njega je gospod Slapšak odletel na Fonmozo. Rebolovim staršem je svoj tamkajšnji obisk takole popisal: “Kar sem obljubil, semj z božjo paunoijo dovršil in v božjem varstvu srečno prifrčal na Formozo v bor ek zjutraj 11. junija. Vaš gospod Fčanci (Rebol M.M.) in dr. Janež sta me pričakovala na letališču. Čeprav nismo dosti govorili, pa je znotraj v srcu govorilo, vsaj meni tako, nekaj posebno veselega, ko srečam 0661 milj očtClevelanda svoje krvi rojake iz istega mesta. Maševal sem in se odpeljal z avtom na misijon, kjer Vaš Franci deluje. Njegov misijon je zanimiv. Kjer zdaj stanuje, ima na eni strani kapelico za 60 ljudi, na drugi pa skladišče s 150 Žaklji moke, sladkorja, masla, fižola, koruzne moke. Z® tem pa malo sobico, kjer moli in trpi in na Vos misli. Saj je več Vaših družinskih slik na njegovi pisalni mizi... Izročil sem Vaše pozdrave zanj in ček za 320 dolarjev. Kar ni mu šla beseda & ust, v očeh njegovih \pa je lahko vsakdo bral izraz hvaležnosti Vam, gospod ReboU in Vašemu dobremu srcu, Mrs. Rebol. Večerjo smo imeli vsi trije skupaj. Prespal* smo v njegovem prvem farovžu, na kitajskih slamnatih posteljah, prav dobro. Drugo jutro peta sv. maša. Nato srno šti na obisk k dr. Janežu v Lotung. Predstojnik p. dr. Antonelli nam je dal avto na razpolago in smo šli ogledat okolico-Na sv. Antona praznik je pri peti sv. maši igral violino kamilijanski predstojnik’ pele pa so bolniške strežnice domačinko (Kitajke). Jutri pa odfrčim v Hauff Kong.“ PREKO HONG KONGA V VIETNAM V Hong Kongu je gospod Slapšak obiskal iz kitajske celine izgnanega salezi' janca Jožefa Gedra, ki je bil ravno bo-lan, kot malo poprej dr. Janež. Povsod je razsajala influenca. Od vročine zdelan je odšel Fr. Slapšak na Filipine, da obi' šče salezijanskega brata Mrzela v Mani' 11. Od tam pa v Vietnam, razbičan od strašne komunistične revolucije. Sam po' roča: “9550 milj sem od Sv. Lovrenca sedaj-Doslej kar dobro gre, čeprav se tropične-ga podnebja ne privadiš v enem dnevu-S p. Kosem sva v Tokio skoraj zmrzovala. Na Formozi je ravno po dežju kar šlo-Dr. Janež mi je vzel pol litra krvi in j° dal po transfuziji kitajskemu bolniku 71(1 operacijski mizi. 90 km vožnje po gramozni cesti me je malo iz Lo tunga v Taipei pretreslo. Avion me je pozdravil-Hong Keng me utrudil. Pot v Thu DW mi je vzela do druge ure zjutraj Stranca- a je Rev. Majcen takoj pozdravil s ^ojo prijaznostjo in gostoljubnostjo. Za ^Wo Mrs. Mary Kenik sem lahko opravil 6 več petih sv. maš. Kitajci na Formozi j° Ze^' radi peli. V St. Mary’s bolnici (dr. ,. než) pa superior kamilijancev sprem,-a‘ « violino. V glavnem mestu Tavpei ®r>l maševal v kapelici Catholic Relief ®n>tce — NCWC, po prijaznosti direk-f^ja newyorcana Rev. F. J. O’Neilla, ki Amerike došlo pomoč razdeljuje po mi-^onih otoka” Lepo popisuje vtise iz revščine Majce-ovega misijona v pismu družini Kenik: “wes sem na praznik Sv. Trojice ma-sfV(il Z(l Vašo rajno mamo z vso slovesno-... > ki jo more imeti duhovnik tu v mi-Stregli so mi gojenci tega zavo-. 'Oblečeni so bili kot majhni trapisti v . . talarjih z jeruzalemskim križem na Večinoma so to begunčki izpod ko-heriXZ1na’ ^rez staršev. Bosi skačejo v tej tfhemski revščini. Imajo streho, hra-(erln obleko. Ne poznajo pa očeta in ma-e. Pa so zelo živahni in delavni. V dveh jih je nad 200. Res rabijo stre-l ’ Oken ni. Dovolj je gorko vse dni v V"**- Preproste klopi v šolskih sobah, za So d(>voli slamnata preproga, ie Ze^° dobri pevci. Daši je njih petin b°^ žalostno, je zelo prijetno za uho Se lahko posluša. )>^0 sem 16. junija prifrčal iz Manile, sta tal'sV’ Majcen in voznik čakala na leski . °b % uri zjutraj. Danes se je malo pQ^~d°, padlo nekaj dežja, a je še so-L' sredo zvečer odletim k o. Podr-t'V Indijo. Počasi gre v tej soparni očimi." pRl STAREM PRIJATELJU O. PODRŽAJU da ?a*kute v Indiji se je Fr. Slapšak "Piše ^lasil misijonarju Wolbangu 22. junija: Či iV*1 P°d vetrnico v nadškofijski Palais ]er imam svoje stanovanje do jutri, v pet,hn s KLM v Rim. Tam bi bil rad nik^edeljek na praznik sv. Janeza Krst-71(1 Orobu sv. Lovrencija opravil sv. ®a farane, zlasti pa po namenu • Ontana, ki ta dan goduje. Pričako- val sem Vaše pošte sem, pa ni bilo nič. Morda bo v Rimu kaj več. S tem sem o-pravil nalogo od Vas meni izročeno. Vsem sem lahko osebno izročil čeke, dar Misijonske zveze. Nihče se ni branil! Rev. Majcen do mojega odhoda še ni prejel preko Propagation of the Faith, kot je bilo dogovorjeno. Pa bo tudi potreboval. Par ur pred mojim odhodom mu je pih tropičnega tajfuna odnesel vso streho nad sirotiščem. Le na kapeli in spalnici je prizanesel, pa nad mojim stanovanjem se ni nič zgodilo. Nosim blagoslovljeno vodo s seboj, v kovčku pa je kos blagoslovljene palme. To se je zgodilo vse v nekaj sekundah, povrhu pa tropična ploha. Nato je zasijalo sonce. Gotovo ni bilo za odhodnlco nič prikladno, ko ni bilo ne luči, ne strehe. Tu me vodi o. Podržaj. Včeraj eva o-biskala njegovo bivšo misijonsko postajo Khari. Danes on odide na svojo žuimijo Chandemagore. Jutri je nedelja in mora biti tam. Načrt je bil, da bi se jaz tam nastanil. Pa mons. Barbar, škofijski kancler je odločil tam, kjer sem. Je vročina! Časopisje piše, da jih je tudi v U.S.A. par sto umrlo zaradi vročine. Se bo treba na vse pripraviti. Upam, da je praznovanje na praznik Sv. Rešnjega Telesa pri Sv. Vidu lepo uspelo v čast Najsvetejšega Zakramenta in zadovoljstvo Članic Oltarnih društev. Mislil sem na Vas ves ta dan pri sv. maši in ves dan v •molitvah. Tu je zapovedan praznik, pa nismo mogli veliko praznovati. Včeraj je bila skupna večerja v čast sv. Alojzija, patrova p. magistra Rev. Demšarja. Vsa škofija se je skupaj zbrala. Mi pa pri o. Ehrlichu po domače še malo poprazvovali, da so nam že zapirali vrata.” KO SO MISIJONARJI SPET OSTALI SAMI O. Podržaj je 23. VI. mons. Omanu poslal sliko obeh ter v pksmu dodal: “Včeraj sem se poslovil od g. Julija, ob temle času je pa že spet visoko v zraku na poti proti pakistanskemu Karachiju. Priznam, da sem se malo bal zanj, ker ga je vročina strašno zdelala. Ko sem ga po- zdravil nekaj čez polnoč na praznik Sv. Remjepa Telesa (20. VI.) je bil živahen in poskočen kot fantič, ko sem ga pa pustil v Kalkuti, je revež ležal. Pokazali smo mu, kolikor se je dalo, pa je imel smolo z vročino, ker se je deževna doba zaikasnila in je bilo precej toplo. Če bi bil prišel en teden prej, bi pa morda nions. Škrbec res dobil tistih 5000 dolarjev zavarovalnine. No, obisk nam je bil v veliko veselje in smo se marsikaj pomenili in g. Julija povabili naj se še enkrat pozimi oglasi. Ne bova več opisoval, saj bo on imel zadosti povedati in bolj ve, kaj se ga je največ do j milo. Vam, g. kanonik, se pa prisrčno zahva-litru), da se je g. Julij mogel odtrgati od fav'e in nas obiskati. Pokazal sem mu Khan, misijonsko postajo, za katero je toliko storil. V< Chandemagore ga ni bilo, ker mi na škofiji niso pustili, da ga .■najprej sem pripeljem, kasneje se pa ni dalo in je morda bolje tako. Bi še kaj nesreče bilo zaradi vročine. Jutri imate god. . . Po prazniku Vam voščimo vsega in-. Na mnoga letal Tukaj imam eno barvno razglednico Vaše farne cerkve, notranjosti. . , izgleda kot, kakšna pričarana rajska podoba (.s-o tudi jaslice gori) . . . Kako lepo ste to naredili. Gotovo farani radi hodijo v cerkev in jo tudi pridno obiskujejo. Če mogli tako tudi tukaj narediti! Evropejci so navadno presuhi za toplo čustvenost drientalca, tudi v teh rečeh. Bo trebi marsikaj spremeniti in se prilagoditi krajevnim in rasnim prilikam. Gospodu Wolbangu se tudi prisrčni) zahvalim za njegov lepi “pildek”, vreden 52 dolarjev! Bog povrni Vam in našim dragim dobrotnikom in dobrotnicam, dragi gospod misijonar! Bog plačaj tisočkrat!" Po obisku Fathra Slapšaka se je več naših misijonarjev oglasilo in njiho' va poročila objavljamo kot običajno n» drugem mestu. Iz njih pisem bomo ra*' brali to in ono idejo in reakcijo, ki se ob takih prilikah porodi. Gospodu Slapšaku pa želi tudi uredništvo “Katoliških misijonov" srečen povratek k Sv. Lovrenc11 in še veliko let blagoslovljenega misijon' skega sodelovanja v zaledju. Po srečanjih v misijonih bo marsikatere probl®' me in želje misijonarjev sam laže razumel. Saj tudi misijonski realizem mnO' gokatero teoretično vprašanje močno svetli in razumevanje olajša, čestokrat pa sploh šele omogoči. * IZ HUM HOVlNIKIU MmJONAIIJtV * Misijonar ANDREJ MAJCEN SDB je za praznik sv. Petra in Pavla pisal v UJS.A. č. g. Karlu Wolbangu C.M. naslednje pišimo: Dolgo nisem pisal. Dalj časa sem bolehal, nazadnje sem se za pet tednov znašel v bolnišnici sv. Pavla. Zdravnik je hotel, da se na vsak način odpočijem. Podnebje in slaba prehrana sta mi oglodala moči. Slednjič pa mi je zdravnik dovolil — prav tri dni pred prihodom č. g. Slapšaka (naš severnoameriški rojak-du-hovnik, ki je letos med drugimi obiskal tudi g-. Majcena. - op. ur.) —, da sem šel spet domov v Thu Duc. Pripravil scu1 mu lep sprejem. Gospod, ki je visoko P°' stave, je na vse ljudi tukaj napravil i2' reden vtis. Kar brž so ga vsi vzljubil*' Ne vem pa, če se je gospod Julče, navajen ameriških udobnosti, mogel vživeti ' naše skromne razmere. Naša tukajšnja poslopja so prave provizorične barak®' Uro prej, preden sem pričakal g. SlaP' šaka, sem imel čast prisostvovati “to*' nadu”, ki nam je uničil vsaj tretjino vseb poslopij. Še do danes zaradi pomanjkanja denarja nismo mogli popraviti škode. Naš ameriški slovenski gost si j® gledal naš zavod, kjer so delavnice, P°' 'm pa sllo se odpeljali v 30 km odda-Jeni Delat, kjer je bil ves zavzet nad ''ašo novo postojanko za vzgajanje no-v'h misijonskih moči. V to postojanko sem knil tudi denar, ki sem ga prejel od ^Venskih dobrotnikov v U.S.A. v zad-časih. Saj za nove poklice je vred-> vlagati in nalagati! Iz srca sem hva-n<;2t!n K. Slapšaku tudi za prelep dar, ki ga je naklonil, pa za ljubeznivi obisk d>l°h, kj nam je jjjj v velijo veselje. Ško-v4 ‘e, da se mu je tako mudilo. Prevzvi-/'ni msgr. Seitz je obžaloval, ker ga ni j^°Kel pogostiti v Kontumu, kjer bi lah-v>del “prave" misijonarje pri delu imed ^»itivnimi domačini. ka^08 ne vem> kako naj se Va.n za vse, §e 1 ,stf“ poslali, zahvalim. Nisem menda 0s.^al, da mi je eden izmed duhovnikov je Zdaj le še kaj malega spovedu-kj . vvnaPrej se zahvalim tudi za dar, že na poti. Prav lepo pa se pripo- ročam za podporo pri študiju našega prvega vietnamskega salezijanca. Silno vesel sem bil, ko je za konec majnika napravil prve obljube v Manilli. Mladi duhovnik mi je že v Hanoju veliko pomagal. Ko je odšel na Filipine, je moral precej dolgo čakati na sprejem v noviciat, pa je bil hkrati vsem predstojnikom v veliko veselje in oporo. Letos bo na Filipinih iponovil prvi letnik teologije, potem pa bo odšel študirat v Italijo. Prilagam fotografijo tega bogoslovca, ki se imenuje: Isidoro Le Huöng. Doma je iz Buichuja, ki je dežela, prepojena z mu-čeniško krvjo blaženih Vietnamcev, ki danes opogumljajo vse, ki se morajo tudi zdaj boriti za vero in ki ji hočejo ostati zvesti. . . Tam, kjer so pokopani sveti mučenci, ki še čakajo na beatifikacijo, mu je tekla zibelka; tam so ga vzgajali in šolali, dokler ga ni vojna vihra potisnila v takrat še dokaj mirni Hanoi. Prvi vietnamski salezijanec Izidor Le Hunog (med buichinskim škofom Chi-jem in magistrom novincev g. Ricaldonijem.) Tu sem ga spoznal. Pomagal mi je in vzljubil Don Bosca, ki se mu je pred kratkim z vstopom v družbo posvetil. Upajmo, da nam bo še veliko pomagal in počasi delo iz naših rok prevzel v svoje. Priporočam pa se tudi za molitve, ki dajejo duhovno rast in svetost; obe sta edino trdno zagotovilo tega, kar pričakujemo od bodočega našega misijonskega apostola! V teh dneh se mudi ^pri nas naš gospod inšpektor. Obravnavamo z njim vsa velika vprašanja preosnove našega delovanja. Kot begunci s severa smo se za silo organizirali v krpastih barakah, ki bi jih že prvi večji tifon vse porušil in odnesel (tornado, kot sem dejal, nam jih je lepo tretjino podrl!). Tudi misijonske moči, ki delujejo v notranjosti, še ne morejo govoriti o kakih posebnih uspehih. Zato si želimo lepo organizirano o-brtno šolo, ki bo lep vtis napravila tudi na vlado in na cerkvene oblasti. Predvsem pa je potrebna posebna hiša, kjer bi pošteno šolali naše bodoče misijonske poklice. Čez vse potreben nami je globok verski duh, ki je predpogoj vsakega misijonskega dela. Vem, da bodo le dobri in svetniško vneti sobratje lahko mnog0 storili za duše in za Cerkev. Zato pa bi radi prodali to, kar imamo v Thu Duc, pa kupili veliko in lepo zemljišče zraven naše sedanje redovne hiše v Gorapu. Zemljišče je zdaj last tramvajske družbe, če bomo uspeli, se borne z božjo pomočjo vrgli na dokončno organizacijo našega dela. IPrepričan seitti da nam bodo dobre duše pri temi pomagale kot doslej pri vseh velikih in pomembnih podjetjih, ki smo se jih lotili- Tudi Dalat je vedno važnejše mesto-Vietnamski škofje so odločili, da bodo tam ustanovili katolišiko niverzo, ki bo poleg drugega imela tudi bogoslovno fakulteto. Denarno bodo pomagali belgij' ski, nemški in ameriški katoličani; p9 tudi s profesorskim zborom. Vsaki redovni družini bodo dali dva hektarja zemlje, da si bo pozidala svoj dom za vseučiliščnike svojega reda. V teh dneh pričakujemo od našega vrhovnega pred' stojništva dokončni odgovor glede ureditve naše hiše v Dalatu. Vse to, vidite, so zamotana vprašanjai ki za svojo ugodno rešitev potrebujejo denar, osebje, predvsem pa molitev, k> daje edina božji blagoslov. Najlepše pozdravljam Vas, g. Wölbung, g. Lenčka in vse slovenske misijonske dobrotnike. Vse iz srca prosim> da molijo za moje zdravje. MISIJONSKI PRIJATELJI! SODELUJTE Z NAŠIMI MISIJONARJI! MOLITE ZANJE IN DARUJTE V MISIJONSKI SKLADI MISIJONSKI DAROVI darovi v sklad slovenskih misijonarjev U.S.A. d (od 1. jan. do 10 junija 1957) : 375 Mr. Frank Starin (pol vzdrževalni-. Za študij drugega domačega bogo-°vca v misijonih). — Po 160 dol.: Ne-.^enovana (četrti obrok za vzdrževanje Oljskega bogoslovca v času teoloških ; u^‘jev, poslan o. J. Cukale S.J.) ; Ne-^Oovana iz Clevelanda (prvoletna Orževalnina za študij indijskega bogo-‘°Vca> dana o. J. Cukale S.J.) — Po 20 j0-' Mr. in Mrs. Frank Tushar; Rev. oseph Cvelbar (10 za Rev. I. Kustec .v “ in 10 za sestro Terezijo Medve-eO; Mr. Mathew Tekavec (dar v po-dol s^ovensitii1 misijonarjem.) — 13.50 o Miss Angela Gospodaric (dar za j" Terezijo Medvešček) — 10.50 dol.: Vnmc Kastelic (10 za slovenske sa-- ZlJanske misijonarje in 0.50 za splo-yn sklad). _ Po 10 dol.: Mr. Alojzij ^rtačnik; Faran iz Tower, Minn. (po pCv- M.Popeshu); bolna Mrs. Modec (po J- Šuštaršič) ; Miss Mary C. Hri-j. rj Mr. in Mrs. Miro Celestina (v za-j^ alo za kupjjen nov dom); dijakinja SjS\ ^^ella Osenar (za o. J. Taffarela tv,.-)! Miss Mary Hudolin (dar za m. g^beto Pogorelc); Mrs. Marija Kola-P n za °- Taffarela S.J. in 5 za Rev. toj.' bola M.M.). — 7.50 dol.: Mrs. Vic-jv. ?. Deslich (za bolj potrebne slovenske (dS^0aarje). — 6 dol.: Mrs. Mary Skul Rev. I. Kustec SDB in 2 za s. Te-Po'k* ^edvešček); Rev. Jože Pirc. — Tafr Peter Osenar (za o. C^rela S.J.); dijakinja Miss Breda igi nar (za istega) ; Neimenovana (za ; Mrs. Angela Stephan; Mrs. Jen-^elle; Miss Frances Kmicar; Mrs. Je ^ Pekol; Mrs. Josephine Kocin; Mrs. Cankar; Mrs. Terezija Cerar (du-tr6t v vicah v zahvalo za na najbolj po-ne misijonarje - po Miss Mary Hu- dolin) ; Mrs. Margaret Smole (za poganske revne otroke) ; Mns. Johana Logar; Mrs. Mary Kerzich (za o. Podržaja S.J.) ; družina Perušek (za Rev. I. Kusteca SDB); Rev. Francis Koretic; Rev. Francis Sedej; Mr. in Mrs. Gregor Grego-rich. — 4.50 dol.: Mrs. Karolina Gregory (2 za Rev. I. Kusteca S.D.B. in 2.50 za splošen misijonski sklad). — 4 dol.: Miss Marija Jeretina. — 3 dol.: Mrs. Agnes Kompare; Mrs. Mary Ažman; Mr. Frank Štrukelj (za o. Taffarela). — 2.70 dol.: Mr. Luka Kumar. — 2.50 dol.: Miss Josephine Mokorel; Rev. Rudolph Urbič; Mrs. Lucija Kalan; Rev. dr. Anton Stopar; Rev. dr. Alojzij Kuhar; Miss Milka Goričan (za o. J. Cukale S.J.); Mr. John Čebašek; Mr. Edward Draksler; Mr. Janez Gerjol; Mr. Cerar Franc; Mr. Anton Jeglich. — 2 dol.: Mrs. Paulina Russ; Mrs. Louis Ko-drich; Mrs. Katarina Dragovan; Mrs. Antonia Horvat; Mrs. Joseph Strancer; Mrs. Terezija Turk; Mrs. Jennie Muhic. — 1.75 dol.: Miss Anica Benedik. — 1 dol.: Mr. in Mrs. John Turner (v zahvalo); Mrs. Louis Muren; Mrs. Agnes Pierce; učenka Marija Perčič; družina Kraljic; Mrs. Krnc; Mr. Frank Skvarča; Mrs. Barbara Schweiger. — 0.50 dol.: Mr. Louis Debeljak; Mrs. Jennine Kodrič; Mrs. Theresa Škrabe; Mrs. Jennie Semel; Mrs. Anna Jalovec; Mrs. Louis Izanec; Mrs. Mary Žiberna; anali Johnny Tushar; Mrs. Antonia Glatz; Mrs. Mary Gorjup; Rev. dr. Joseph Gole; Mrs. Johana Petkovšek; Mrs. Ivana Okorn; Mrs. Ida Babich; Mrs. Alojzija Sega. CANADA 3 dol.: Mr. in Mrs. Rudi Poklar. — 2.50 dol.: Miss Kristina Mazora; Mrs.-Mary Kozoglav. — 2 dol.: učenec Boris in sestrica Tatjana Poklar; Mrs. Joseph Wessel. — 1.50 dol.; družina Joseph Čadež; Mr. Ivan Mohorič. — 1 dol.: Neimenovana iz Montreala; Mrs. Antonija Filipczuk. — 0.60 dol.: Mrs. Antonia Horvat; Mrs. Ivana Skopin; Mr. John Rabzel. ARGENTINA N.N., Castelar: 50 pesov; Franc Novak, Cinco Saltos (Rio Neprro) : 28 pesov; Rozalija Grošelj (Mendoza) ; 5 pes. Splošno za Misijone Gdč. Zdenka Gornik, 55 pesov; N.N. Lujan, 30 pesov; N.N. San Justo 30 pesov; g1. Jože Škabar (San Martin) 5 pesov (vsi iz Argentine). — Neimenovani dobrotnik iz Italije (po č, g. M. Jezerniku), 5.000 Lir. — N.N. San Justo, 50 pesov; N.N. San Justo, 13 pesov (oba iz Argentine). Tiskovni sklad U.S.A.: Rev. Jože Snoj, 2.50 dol.; Mrs. Frances Stankovič, 1 dol. Canada: Miss Kristina Mazora, 2.50 dol.; Mrs. Ana Bauer, 2.50 dol.; N.N., 0.60 dol.; Mrs. Terezija Marušič, 0J25 dol. Za krst Mrs. Barbara Schweiger (USA), 15 dol. za krst pogana na ime Edward. Mi-, in Mrs. Frank Tushar (USA) za odkup zamorčka in krst na ime Friderik 5 dol. Mrs. Zofija Rifelj (USA) v zahvalo svetniškemu škofu Baragi za izboljšanje Mrs. Zofija Rifelj (USA) v zahvalo svet-zdravja v dar slovenskim misijonarjem za krst dveh poganov na imeni Friderik in Anton (po Mrs. H. Majhenich) 8 dol. Justina Kavčič (Trst) daruje 1.000 lir za krst treh otrok na imena: Ana Marija, Janez in Karl. Znamke USA in Canada: N.N. Canada; Mrs. Pauline Tnko; Mr. Mathew Tekavec; Mrs. Karolina Gregory; Mrs. Victoria Heslich; Mrs. Mary Skul; Marija iFer-cic; družina Kraljic; Mrs. Jennie Škrjanci Mrs. Katherine Spreitzer; Mrs. Jennie Mazovec; Mrs. Anica Tushar; Mrs. Agnes Kompare; Mrs. Johana Per' ko; Miss Mary Ciber; Mr. John Rabzel; Mr. Michael Hochevar; Mr. Marjan Med' ved; S. Angelina M. — Mici Loretto (Francija) ; G. Bratina (Graz, Avstri' ja) ; s. Ines Krek (Bs. As.); Amšek Nežka (Victoria); g. Jože Škabar (San Martin) ; č. g. Boris Koman (Mar del Plata) ; ga. Amalija Bergant (La Plata)- Baragova zadeva N. F. iz Ciudadele pri Bs. Airesu se zahvaljuje Baragi, ker ji je obvaroval pred večjo nesrečo sina Stankota, in da' ruje za Baragovo Zvezo 50 pesov. — N.N-Kanada: “V zahvalo Bai-agi za uslišanj* v važni zadevi, pošiljam Baragovi Zvezi 5 dolarjev.” — G. Martin Miklič, La' nu‘s, za Baragovo zadevo 30 pesov. Učenec Miloš Jazbec, Lanüs, za Barag®' vo zadevo 5 pesov. — Sušnik Franc, La' nüs, daroval za Baragovo beatifikacij0 200 pesov. — Homan Bernarda, Munr°> v zahvalo Baragi 50 pesov. — Anica Kle' menčič, Munro, v zahvalo Baragi 100 pe' sov. — Rozalija Klemenčič, Munro, v za' hvalo Baragi 100 pesov. — Korošec J°' že, Munro, v zahvalo Baragi, za beatif'j kacijo 50 pesov. — N.N., Rosario, Barag1 v zahvalo 55 pesov. — Nabirka Misijon' skega krožka v Gilbertu ob priliki Ba' ragove proslave v Aurori, Minn., 65 dol-(oddano v Marquettu). BARAGOVO M1SIJONIŠČE Od 14. V. — 10. VI. U S A : Margaret Smole 1 0 dol.; Mr' Slavo Oven 15 dol.; Mrs. Lucija Kalan 1° dolarjev. Chile: Č. s. Sulpicija Zalžonik, u' smiljenka, 83.50 pesov. Francija: Č. s. Mrše, usmiljenka' 200 pesov. Italija: Rev. Anton Jerman, 7^0 pesov (darovan štipendij). Argentina : Dr. Eiletz 200, N-l;' Lands 100; Nabiralnik v kapeli Marij0 Kraljice v Lanusu 192.60; č. g. Ant®11 Ravnikar 800; ga. černak, Lands 300’ č. g. prof. dr. Hanželič 1.098 (darova11 štipendij); ga. Berčič, Lands 100; Miklič, Lands 100;Miloš Jazbec, Lands"' %-udi denar Aliju, ki pa drži roke na in noče sprejeti.) ^MORRIS. Vzemi, Ali! Kaj si gluh da- ALI (vzame, a ugovarja), Ampak sa-en> danes ponoči... j^.AHEB. Na, zdaj pa še ta z danes po- MORRis. Father, avtomobil... ^ SAHEB. Res, 'inženir! (Aliju), Zdaj , (vzame pafrir in pero) pobotnico! _ hoče ugovarjati), Molči! Jaz bom ^aPisal! Jaz! “Podp;sani izjavljam, da (j,! ,Je Bastian izp’ačal deset rupij in da Pgih dolgov med nama ni.” Tu je da-zdaj pa podpiši... Alj. Ampak moram povedati, da je da- Ponoči... „ AHEB. Najprej podp;ši, potem bomo ^ kaj je bilo iponoči. (AH zavzdih- sp ln P^Piše). Slednjič vendar! Bastian, ^^i pobotnico... Tako... Zdaj pa po- Jaz nočem več rupij... Hočem iVA° s teletom! 0 t ,^BB. Od kje pa tele kar nakrat? mtu nihče ni nič zinil. ASTIAN. Danes ponoči je prišlo tele. AHEB. pa nisi mogel iprej povedati? ^rat'v niaj smo govorili in molčali BASTIAN. Tele, mislim, je moje. ALI. Ne, ne! Tele je moje, s kravo vred! SAHEB. Kaj še! Tele je moje! Ali, napni ušesa: nisi hotel krave s polomljeno nogo, češ da je druga krava. Na, zdaj pa je ta druga krava, ki sem jo jaz kupil, povrgla tele svojemu zakonitemu gospodarju, ki sem jaz_ ALI. Ampak, saheb... SAHEB. Mir! Veš za pot domov? ALI. Ampak... SAHEB. Mir, pravim!... Le reci, da nimaš več kaj pripomniti, pa da smo prijatelji kot prej. ALI. Saheb že vel... SAHEB. Kaj še pomišljaš potem? ALI. Sem mislil, da bi saheb hotel morda poravnati računček, ker smo že na kraju meseca!... SAHEB. Kar sem z njim, prav rad poravnam... (vzame račun). Lepo, lepo, vse nadrobno in podpisal si že tudi. Sijajno (plačuje). Že vidim, da imaš konec koncev trdi ti glavo na pravem mestu: s teboj človek vsaj lahko govori... Oh, dobro da sem se spomnil! A’i, prinesi mi takoj kak:h stopetdeset banan! ALI. Stopetdeset? Že tečem, saheb! SAHEB. A dobro preberi: debe’e, zrele, pa lepe... dve rupiji ti dam zanje. ALI. Debele, zre’e. lepe hoče saheb, pa za dve rupiji... saheb že ve! Prav, sa-laam, saheb! (Odide.) XIII. (Prizor SAHEB - BASTIAN SAHEB. Zdaj pa še tebi, Bastian, s tistim teletom! Povej mi, čigava sta krava in njeno tele? BASTIAN. Ampak, saheb, jaz sem le uibog starec! SAHEB. Hočem vedeti, kdo je od tebe kupil tisto kravo! BASTIAN. Saheb, seveda... Ampak, glej, ves betežen sem! SAHEB. Vem dobro, da si ubog in betežen, zato pa ti bom zaupal skrivnost, ki naj ostane samo med nama dvema. Dam ti, razumeš, podarim ti kravo in še tele povrhu! BASTIAN. Saj sem vedel, da ima sa-heb dobro srce... In jaz, jaz bom nosil mleko sem! SAHEB. In t:sto tele bova zredila za najlepšo kravo v Indiji, A še nekaj dru-fjejra bi ti rad povedal, Bastian: tvoj dolg sem plačal jaz. (Bastian prikima.) Se ti zdi, da je deset rupij mnogo? BASTIAN. Se mi zdi, da mnogo... Celo premoženje! SAHEB. Zdaj pa poslušaj, Bastian; mojim kristjanom in tebi bi rad dal še mnogo dragocenejši dar; in ta dar me bo veljal na stotine rupij. Veš, zakaj te Ali lahko vleče za nos? BASTIAN. Ker je bolj prebrisan kot jaz! SAHEB, Tako je! Zdaj si pogodil. Vleče vas za nos vse skupaj, ker ne znate ne brati ne pisati, ker ste neuki visi, kar vas' je. Zato bi vas rad enkrat za vselej potegnil iz te bede in zato vam bom dal šolo! BASTIAN (presenečen in skoraj razočaran). šolo?! Saheb. Da šolo, najlepšo šolo daleč naokrog, z najboljšimi učitelji, šolo, ki vas ne bo vzgojila samo za dobre kristjane, marveč bo napravila iz vas gospodarje dežele, če boste le hoteli. BASTIAN. Ampak jaz sem že star, saheb, kako naj bi se jaz naučil branja in pisanja? SAHEB. Res, ti si star, a tvoji sinovi. . . BASTIAN. So že vsi oženjeni, saheb! SAHEB. Prav, prav, pa saj imajo oni otroke! BASTIAN. O tisto pa tisto, otroke, majhne otroke! SAHEB. Majhne otroke! Prav najmlajše hočem! Vsaj ti, mislim, bodo razumeli! Hočem, da pridejo vsi v šolo, vsi najmlajši. In ko bodo odrasli, moji kristjani ne bodo več hlapci Alijevi! Zdaj pa le pohiti, mudi se mi že! (Vstopi Francis, za njim Morris.) BASTIAN. Bog naj nagradi sahiba! (Položi si saheba desnico na čelo.) XIV. Prizor SAHEB - MORRIS - FRANCIS FRANCIS. Pošta, father! SAHEB (vzame pismo). Pomagaj Ra-mu, Francis! (Francis odide.) MORRIS (vstopi). Pripravljeni? SAHEB (je odprl pismo). 0, glejt glej, nune mi pišejo! MORRIS. Nune! (Stopi bliže.) SAHEB (bere). “Zbrane na posvetu...” “odločile, da šole za zdaj še ne bomo odprle.. .” “upajmo!... “.. .pripravljene. ... .o, tole je pa novo! “da gmotno pomoremo ;n pošljemo potrebni denar naprej.” Res! Si videl, Morris, vsi, prav vsi mi hočejo pomagati. MORRIS. In vi ste jih včeraj takšne povedali na račun ubogih nun! SAHEB. Vse besede nazaj! Ne, to je naravnost prečudovito! Nam moški«1 takšne preproste rešitve še na misel n® pridejo, ženska pa... preprosta nuna ugane, brez posebnih razlag, pogodi kal' sama od sebe, kako urediti stvar, kadaf gre za denar. Le poglej, včeraj za vse na svetu nismo mogli do denarja, danes pa, ko smo kupili takorekoč brez denarja, hočejo kar vsi po vrsti plačati naš® dolgove: tu, škof in sestre! MORRIS. Misijonski čudež pač! SAHEB. Previdnost božja plačuje. MORRIS Ampak tokrat je Previdnost božja izbrala mene, pa samo mene. Dobro isem vse razmislil. Ne posodim v a'11 tega denarja, dam vam ga. Vi, father> ste svoje življenje dali za misijone, «aJ tedaj dam jaz vsaj delček mojega skrorn' nega imetja. SAHEB. Vendar... dragi moj inž®' nir... MORRIS. Nič, dragi inženir! Oče R°s' sii, pustite meni, samo meni to čudovit^ veselje in ponos, da sem dal Bogu vsaj eno šolo! KONEC y : S P ' *'k SLIKE DOBITKOV VSESLOVENSKE MISIJONSKE LOTERIJE ZA “BARAGOVO MISIJ ON IŠČE” V ARGENTINI II. del. Tri kitajske risa rije na svili, vse iz Hongkonga: Marija; Pokrajina; Čolnarka, v peatrih barvah I — Velik pladenj, napni vi jen iz lesa in lubja eksotičnega drevesa. - Porcelanasti, keramično v živih barvah slikani krožnik, iz Kitajske. — Uhani iz slonovine iz Indije; krasni rezbarski izdelek. Objavljanje »'-e lepkih in dragocenejših dobitkov sledi v naslednjih številkah. Pošiljajo nam jih slovenski misijonarji, hoteč sodelovati pri gradnji slovenskega misijonskega žarišča "Baragovega misijoni-šČa” v Argentini. Sodeluj še Ti! KAZALO Naslovna stran: Cerkev v misijonih. Druga in tretja stran ovitka : Slike nekaterih dobitkov loterije za “Baragovo misijonisče”. “Katoliški misijoni” so splošen misijonski meseč' nik. glasilo papeških misijonskih družb, slovenskih misijonarjev, “Slovenske misijonske zveze” 'n “Južnoameriške Baragove zveze”. Izdaja ga “Ba" ragovo misijonišče”. Urejuje Lenček Ladislav CM-Upravlja Franc Buh C.M. - Naslov uredništva i'1 uprave: Montes de Oca 320, Bs. Aires, Argentina. Tiska “Federico Grote”, Montes de Oca 320 (Len" ček Ladislav C.M.). - S cerkvenim dovoljenjem- Vsebina: Miflijonstvo ljubezni (dr. I- NAROČNINA “KATOLIŠKIH MISIJONOV” ZA LETO 1957: gnacij Lenček) .............. 483 Zvestoba kitajskih katoličanov Piju XII................ 48(5 Rim. Atene. Nairobi in nazaj. — Na križišču svetov (M. Jezernik) ................. 441 Stiske, ki tarejo svet ........ 44S Na poti do misijonskega poklica Zdrava katoliška družina — zibelka poklicev (Karel Wolbang C. M........................... 452 Misijonski križ (France Kunstelj) ..................... 45(5 Življenje in delo škofa F ri-derik a Barage (Edvard Jacken ........................ 45S Baraga daj na oltar i Brenčič — Jelen) ................ 462 Sirijska Cerkev v Malabar-ju ( Fr. Vargheso Pazhe-madom) ........................ 4455 O narodih in ljudstvih v misijonskih deželah Avstralija (M. M.) 466 Misijonska srečanju (Juice Slapšak) .................... 460 Iz pisem slovenskih misijonarjev ...................... 472 Misijonski darovi ............. 175 “Kdo bo plačal?” (Hueck Jeločnik) ................... 477 VLJUDNO PROSIMO CENJENE NAROČNIKE DA BLAGOVOLIJO PORAVNATI NAROČNINO! V Arger.tini 45 pesov; v U.S.A. in Kanadi 2.50 dolarja; v Italiji 1.400 lir; v Avstriji 40 šilingov; v Angliji in Avstraliji 1 funt; v Franciji 800 frankov. Drugod 2.50 dolarja. MISIJONSKE TISKOVINE SE PLAČUJEJO NA SLEDEČIH NASLOVIH Argentina: Franc Buh C.M., Misijonska pisarna Montes de Oca 320, Buenos Aires. U.S.A.: Rev. Charles Wolbang C.M.. St. Virxent'^ Sem., 500 East Cheüten Ave., Philadelphia 4^' Pa. — Rudi Knez, 13810, Eaglesmere, Cleveland 10. Ohio. — Mary Vavpotič, 1923 W. 22nd Pj-1 Chicago 8, lil. — Anica Tushar, Box 731, Cii' bert, Minn. Kanada; za Toronto: Rev. John Kopač C.M. 59^ Manning Ave. Toronto 4, Ont. — Rev. Marth1 Turk. 545 Mahon Ave., North Vancouver, B. C-— Antonija Čuden, 3958 Laval Ave, Montreal» Que. Italija: Dr. Kazimir Humar, Cor.te s. Ilario Gorizia. Trst: Oddajati na naslov: Marijina družba. Vi* Risorta 3. Francija: Louis Klančar C.M., Ruc de Sevres 9®’ Paris (VI). Avstrija: Rev. Alojzij Luskar, Kamen Kanzian i. J., Kärnten, Austria. - Rev. Anton, Spittal a/Drau. D. P. Camp, Kärnten» Austria. Avstralija: Franc Vrabec, 28 Beaufort St., Wood ville, S. Australia. V ostalih deželah sprejemajo iz prijaznosti naročnino slovenski dušni pastirji. Miklavčič Registro de Ih- 1» Prop. Int. No. 528.263 <£0 TARIFA REDUCIDA ONCKSIC:" '■ * IraprMo en Telleree Graficoe Federico Grote. Monte« de Oc» 320, Bueno« Aire«. Argentin»’